Snežniška
Francika
L)anes so odnesli Franciko na njivo božjo, po-sejano z grobovi. Težko mi je feilo. Še enkrat bi bila rada pogledala v tiste nedolžne, temne oči Franci-kine, še enkrat bi bila rada pogladila nje plavolase kodre — pa šele tedaj, ko so jo nesli skozi vas, sem zvedela, da v mali, beli krsti počiva moja Ijubljenka Francika.
Nedavno tega sem šla vz šole. Bilo je poldne. Na poti v bližnjo žago sem srečala Franciko, tedaj še zdravo in rdečo, pa njeno prijateljico Angelico in majčkeno sestrico Pepico. Bile so še precej daleč od menc, vendar so me že uzrle. Ustavile so se in večji dve sta poučevali malo Pepico, kako naj me
—    85
pozdravi.  Ko sem se jim približala,  so  me  res vsi^ trije  metuljčki   junaško   pozdravili:   »Dober   večer!« Morala sem sc jim nasmejati, kajti mislile so, da so I pozdrav prav dobro izbrale.  Raztolmačila  sem jim, da sedaj ni »Dober večer«, amipak »D-otoer dan«. Pa oči vseh treh junakinj so me potem nekam boječe pogledovale,  zato sem  hitro  vprašala  Franciko,   ki I je bila največja, kam gre slavna družbica? Odgovore mi,  da atku naproti, ki  je  šel v bližnjo  žago. Kar naenkrat je pa mala Pepica silno zajokala. Francika in Angelica mi z žalostjo v očkih pripovedujeta, da imajo tam na žagi strašno veKkega punmana, ki se posebno rad repenči nad otroki.  Pred tem da ima tudi mala Pepica tak strah.                                         ¦
Francika potolaži Pepico kot dobra, skrbna ma-mica. Ker pa vsa tolažba ni nič pomagala, je zbrala Francika vse imoči svojih štirih let in vzela dveletno Pepico v naročje. V Francikinem naročju se je čutiia sestrica varno in pri tem pa ni nič mislila na ubogo, majčkeno »mamico«, kako je sopihala pod njeno težo.
Radovedna sem bila, kaj store te tri junakinje, ko pridejo do purmana. Francika se je še vedno po-tila pod Pepičino težo, in opazila sem, da so toliko bolj zaostajale, kolikor bliže so bile purmanu. — Purman je pa že ugledal deklice. Ponosno je našo-piril svoje perje in korakal dostojanstveno proti tro-jtci. Tedaj so pa zajokale vse tri in se spustile v beg. K sreči se je ipurman premislil in se vrnil; gotovo so ga bolela ušesa od vika in krika, ki ga je gnala raala troiica.
Ko je prišel do deklic atek, so mu solznih oči pripovedovale o hudobnem purmanu na žagi.
Nehote  sem se  spotnnila tega dogodka,  ko  so
86    —
nesli pogrebci ljuibko Franciko  skozi njeno  rojstno vasico pod belim Snežnikom, tja na vrt božji.
Tvoji očki, Francika, zdaj že gledajo ncbeško Detcce, in tvoja usteca izgovarjajo rijegovo sveto ime, in med nebeškimi krilatci rajaš ti, mali an-gelček.