616 Dr. E. L.: Petdesetletnica pisateljevanja grofa Tolstega. katero se ni od novodobnih modrijanov priučilo takih nazorov. Treba se torej posvetovati tudi z navadnimi ljudmi. Ta pa je spoznal, da si ljudstvo ne more dati odgovora na tako težka vprašanja. Ti ljudje pa tudi niso neumni, ampak si znajo življenje urediti zelo pametno in splošno prav trezno sodijo. In ti ljudje pravijo soglasno, da je smrt veliko zlo, samoumor pa eden največjih zločinov. Odkod ima ljudstvo te nazore? Tolstoj si je odgovoril, da ne iz svojega razuma, ampak kakor preprosto ljudstvo, ki je po svoji veri postalo pošteno in delavno. Spoznal je, zakaj prej ni mogel najti resnice. Mrtvo je bilo njegovo življenje. Ko se je v nenravnosti in v grešnem uživanju vpraševal, kaj je njegovo življenje, si ni mogel odgovoriti druzega, kakor: „Zlo." Zdaj pa je spoznal, da je namen človekov na zemlji, izveličati svojo dušo, izpolnjevati božje zapovedi, trpeti, ljubiti bližnjega in odpovedati se vsem nasladam. Posvetil se je iz vere v Boga. Edino le vera daje torej ljudstvu moč in voljo do življenja. V njem samem sta se borila razum in vera, in on je mislil, da se sme zanašati samo na svojo pamet. Izkusil je, da s tem ne more živeti, ker ne najde zmisla življenju. — Na vprašanje: „Kako mi je živeti?" si je zdaj odgovoril Tolstoj: „Po božji postavi." In na vprašanje: „Kaj me Čaka po smrti?" ni mogel dobiti drugega odgovora, kakor tega, ki ga daje vera: „Ali večne muke ali pa večna] radost." Kaj pa je to, kar ostane večno, ko vse drugo premine? Tolstoj pravi: „Zedi-njenje z Bogom." Tako je prišel Tolstoj do vere, ker se mu je brez vere zdelo življenje prazno in brezmiselno. Človek, ki hoče živeti, mora verovati. Ko bi ne veroval, da je nekaj, zaradi česar mora živeti, ne bi živel. Zdaj pa je stopilo predenj težje vprašanje: Katero vero naj si izbere? Začel je proučevati buddhizem, mohamedanstvo in krščanstvo. Žal, da Tolstoj ni proučeval temeljitih katoliških apologetičnih knjig, v katerih bi bil pač našel zadosten odgovor na taka vprašanja. V svojih dvomih je sklenil, da se hoče vesti v verskem oziru tako Pogled na Belgrad s hn popolnoma izpolnjevanju verskih dolžriosti. A cerkveno življenje ruske cerkve ga ni zadovoljilo. Začel je sam, brez cerkve, iskati resnice. Za to tretjo dobo je značilen roman „Vo skr esenj e". Tolstoj ne najde zadovoljstva niti v ljubezni niti v katerikoli drugi strasti. Puhlost in praznota življenja se mu studita. On popisuje življenje, da bi nas napolnil s studom do njega in dvignil do višje moralne vrednosti. A kako? Osiveli Dr. E. L.: Petdesetletnica pisateljevanja grofa Tolstega. 617 'rad s hrvaške strani. starec se zateče k evangeliju. Sam išče v pove njegove modroslovne spise. Tolstoj njem tolažbe in rešilnih misli. A pri tem pa modruje dalje na svojem posestvu v nima zanesljive opore, ampak svoje lastne Jasni Poljani . . . protivne in enostranske misli vlaga v svete Nekaj tragičnega je v vsem življenju izreke večne knjige. Zgled Zveličarjev ostane grofa Tolstega. Mi vidimo v njem, kako pred njegovo dušo v vsej svoji neskončni plemenita duša trpi in se bori, kako hre-veličastnosti. Tolstoj, ne priznavajoč nikake peni po resnici in jo išče, a je vendar ne duševne avtoritete, hoče po svojem lastnem najde popolnoma, ker se ne da voditi od načinu, brez cerkve in brez njenih naprav, one oblasti, kateri je ZveliČar naročil, naj samolastno posnemati in izpolnjevati, kar gre in naj uči vse narode! sam bere v svetem pismu in kakor on sam Kakor ob koncu „Voskresenja" želez- nični voz drči vun v sibir- : ----------- ——-——r ,......,..,. „,. f... w.,..„........ _;—......... ....,..,............ ... i ske planjave, ne da bi nam pisatelj vedel povedati, kje se ustavi — ravno tako tudi Tolstega utopične misli hite v neznane daljave . . . Ozrli se bomo še natančneje na modroslovne nazore grofa Tolstega ter jih primerjali z novejšimi zistemi in s krščanstvom. Danes smo le v spomin te znamenite petdesetletnice očrtali obris njegovega razvoja. V te tri dčbe se dajo razdeliti vsa njegova ostala dela, izmed katerih omenjamo še sledeče: „Smrt Ivana Iljiča", „Krejcarova sonata", „Plody prosveščenija" in „Vlast tmy". Modroslovnih in socialno-političnih brošru je pa napisal sivi jasno-poljanski filozof že dolgo vrsto. Skoro ga ni vprašanja v javnem in zasebnem so-umeva. Tolstoj postane — utopist. Z mo- cialnem življenju, katerega se ne bi bil do-gočnim glasom kliče človeštvo, naj se od- teknil, povsod naglašajoč potrebo temeljite pove napačni, bolestni in krivični omiki ter znanstvene in socialne preosnove — seveda naj se vrne k pravemu človečanstvu, katero v svojem utopičnem zmislu. je najti le v krščanstvu — a ko izkuša sam Razločevati je treba pri Tolstem one sestavljati novo vero, pa brede po pre- nazore, ki so opravičeni in zdravi, od čudnih potih. Vse občuduje Tolstega, a « pretiranih in zmedenih zahtev, katere stavi njegovega nauka neče nihče izpolnjevati, človeštvu. Vsekako pa je Tolstoj eden In slednjič pride še državna ruska cerkev najznačilnejših pojavov v novejšem slov-ter ga izobči kot krivoverca, in država pre- stvu. Slikal Ljudevit Kuba.