Lidija Gačnik Gombač
Lidija Gačnik Gombač GOSTJA
ZAMET
Vsa okna so se že zaprla. Hiša se zavija v plašč. Strop je rdeč. Šušteči žamet vleče se od vrat do vrat. Se dihati še da v tej sobi? So že zabiti vsi žeblji? Figura bleda na tapetah v krogu hitrem se vrti.
KLAVIR
V okvirje znamenje vkovano. Vrni se, kjer si že bil. Prisluhni zdaj. Razgrni rano. Klavir je črn. Prt je bel. Zgoraj zvezde Pač tako je. Zveni izrabljeni refren. Brni projektor. Je prišla že? Prazen diapozitiv.
TIPKA
Plašč se zgane. Rokavi širijo se v let. Okno se prižge na steni. Za rdečim plaščem rdeča sled. V sobo kot bi vzprhutalo. Temno je. Ni videti oči. V plašč se skrije. Rdeči žamet prav počasi oživi. Se ni nekaj premaknilo? Spet ponovi se. Črna tipka v noč zleti. Iz plašča bosonoga punčka z rdečimi očmi. Voda je nocoj velika. Ni ji videti do dna. Strop je le še črna pika. Po njem radirka zaigra.
364
ROKA
Črne kaplje, bele kaplje s trepalnic padajo na tla. Spet začetek. Sama voda. Klavir v globino zavesla. Iz tipk žamet se razliva. Gube skrivajo telo. Pod rokavom glava joče. Solni padejo na dno. K vodi letajo kresničke. Rdeče zažari telo. Roka z žeblji zgodbo piše. Premokro je, pretesno.
RANA
Zabrni spet. Druga slika. Samo obris. Stojali dve. S prečk poševnih plašč zaniha. Bleda ženska leže čez. Nogi sta negibni krili. Zanki iz jekla dušita sen. Na sredini rdeča kepa. V vodo jajce se zvali. V srcu sobe gola rana. Snop luči iz dna oči.
JEZIK
Voda teče. Gnilo jajce. V izlivnem jašku klokota. Po tleh se plazi gola ženska. Z jezikom liže kaplje sna. Spet sinjina. Soba širi se v nebo. Plašč po zraku tiho pluje. V črko V leti telo.
GLINA
Potem figura na tapeti. Gostja, ki je ni bilo. Rokavi rdeči po klavirju z vso močjo udarjajo. Vse premakne se v daljavo: soba je in soba ni. Okna z lesom so zabita. Skozi vrata ni poti. Gube plašča se zložijo. Rokava se preganeta. Na tleh je voljna rdeča glina. Na tleh je mrtva kepa sna.
GOSTJA
365
 Lidija Gačnik Gombač________________________________                           366
LET
Hiša gola je in sama. Kot da svet neskončno spi. V oblaku črnem šiva sanje. Teže ni. Zato leti.
OKO
Včasih le v nebo se dvigne dvoje rdečih šolencev. Bosi so. Gorijo sveče. Solze padajo v oko.