—   207    —
Ozir po svetu.
Svete mesta v Jeruzalemu — vzroki sedanje
vojske.
Kaj se prav za prav zapopade pod imenom »svetih mest"? Svete mesta so cerkve na tistih krajih, kjer so se važniši prigodbe godile ob življenja, ter-pljenja in smerti Izveličarja, namreč v Betlehemu, Na-zareta, Kani, Tiberji, Sihemu in posebno v Jeruzalema. Od teh cerkev pravijo katoličani, Greki Lstaroverci), Jermenci in Kopti, da so njih edina lastnina ali da jim jih je turška vlada izročila. Tako 00 katoličani leta 1740 v vsem skapej imeli 19 tacih svetišč, v leta 1850 pa le se 10, ker so jim jih 9 staroverci LGreki) sčasoma pobrali. Pri božjem groba v Jeruzalema je več cerkvic, oltarjev in hodišč, ki so ločene ena od droge, da vsaka vera ima svoje in ali po dve veri eno skapej. Eden drazega skuša spodriniti iz posesti tega ali uoega oltarja in se polastiti gospodstva; tako pokladajo eni na oltar poseben tepih, oni prižigajo več lačic, ti skrivaj popravljajo to in uno itd., in potem pravijo: to je naše; drogi ne terpe tega, in tako je veden prepir. Ko sem 'jez v Jeruzalemu bil, je kaplja cerkve božjega groba, ktera je vsim narodom lastna, tako slaba bila, da je dež skoz močil; pa nobena stranka je ni pripustila drogi popraviti, ker se je bala, da bi si ta potem večje pravice ne prilastila do nje. Nazadnje so T ar k i tema prepira konec storili in sultan jo je dal na svoje stroške popraviti.
Toliko od svetih mest, da sleherni razume, ktere so. Zdaj pa nekoliko o zgodovini, ki se veže s temi mesti. Opiraje se na stare pogodbe je že od nekdaj francoska vlada varhinja katoliških  kristjanov  v jutrovih deželah.    Že od starodavnih   časov je   njenemu   varstva božji grob v Jeruzalemu  izročen  in od nekdaj že je menihe (frančiškane") v Sirii pod svojo brambo imela. Do leta 1352 ji nihče teh starih   pravic  ni   krajšal;   v leta 1352 pa so bogateji in zatega voljo bolj obrajtani Greki se z ondašnjimi menihi sperli in jim nektere cerkve vzeti hotli.    Francoska  vlada ni tega  pripustila  in s  pismom (hattišerifom) sultana Ahmeda od leta 1690, ki veleva, da od Gerkev vzete   cerkve  se imajo  katoličanom  spet nazaj dati, in pa s kapitulacijo od leta   1740,   po kteri gre last do 19 svetih mest katoličanom, je svojo   pravico skazaia.   Ker pa so se sčasoma Torki in Gerki polastili več mest, je terjala francoska vlada potem, ko se je ta pravda do mesca svečana   1352  vlekla,   da  sledečih  7 mest se ima za stanovitno izročiti katoličanom: 1) velika kaplja čez cerkev božjega groba v Jeruzalemu, 2) mala kaplja čez grob Kristanov, 3) kamen mazila, 4) sedem obokov svete device Marije,  5) velika cerkev   v Betle-hema, 6) oltar rojstva Kristusovega in 7) jama Marij -nega oznanjenja. Na vojni barki je prišel francoski general L a vale t te  v  Carigrad  po  odgovor  sultana,  in ga po volji francoske vlade dobil.    Na to terja rušov-ski car, naj sultan prekliče, kar je ravno dovolil Francoza, in vse naj ostane pri starem.    Sultan se mu  uda in turška vlada prekliče po posebnem pismu, kar je malo pred dovolila, in zraven tega na željo   ruiovskega poslanca še zapove,  da  se katoličanom ne  sme  izročiti ključ do velike cerkve v Betlehemu. Poprej so katoličani, Greki in Jermenci ključ od jame Kristusove imeli, zdaj
so katoličani zgubili to pravico. Francoska vlada se pritoži zoper to: sultan spet dovoli katoličanom ta ključ in ga hoče Grekom vzeti. Greki ga nočejo dati. Razžaljen potem zapusti gerški patriarh Jeruzalem, in 23. februarja pride rusovski admiral knez Menčikov v Carigrad. Ta terja v imena rasovskega čara, ki je bil kot varh gerške cerkve hudo razžaljen, da se je ključ cerkve betlehemske katoličanom izročil, od turške vlade ostro pokoršino, in ker pride k ministru po domače v kapici in s šibo, razžali hudo vse Turke. Sultan se uda terjatvam rusovskega poslanca in sklene pravdo med Gerki in katoličani tako, da je bil knez Menčikov za-volj svetih mest popolnoma zadovoljen. Francoska vlada je z nevoljo slišala to, pa se ni ustavljala, ker je sultan z dvema pismoma svoj sklep doveršil. Sultan je mislil, da je zdaj vse pravde konec.
Al berž potem se je oglasil knez Menčikov z drugimi terjatvami; opiraje se na pogodbe Beligradskega pomirja 1739, na pogodbo Kajnardško 1774 in na hat-tišerif Giilhanski 1839, po kterih so zagotovljene kristjanom turškega carstva mnoge druge predpravice, je terjal v imenu svojega čara, naj sultan podpiše pogodbo, po kteri se rusovskemu čaru zagotovi varstvina oblast čez vse staroverce na Turškem. Taka oblast, po kteri se sme p tuj a vlada vtikati v oblast domače vlade, se je sila nevarna zdela sultanu, ker pri starovercih se duhovna oblast zlo vjema z deželsko, ktero bi bil na to vižo car rusovski čez 12 milionov turških podložnikov zadobil. Sultan se brani to dovoliti — in odtod je začetek rosovsko-tarške vojske.                                          Z—r.