LETNIK VI. SLOVENKA ŠT. 10. samstvo - ženstvo - človeštvo. ESSAY. — DR. JOS. TOMINŠEK. Moderni zrak prija neizrečeno našim samcem, pohotno se razvijajoči brsti na današnjem kulturnem drevesu. Oni ne sejejo, ne orjejo, ali ljubi Bog- skrbi za nje kakor za ptice pod nebom, da žive in se mno- žijo, množijo .... Filozofu se to dejstvo ne zdi čudno ; saj je vsak moški rojen — samec ! Nič mu ni bilo treba storiti, da je postal samec, in ni se mu treba truditi, da ostane samec; bistvo njegovega samstva leži v tem, da opusti čin, ki ga izvrše oni, ki n;so več samci. Opuščanje, pasivnost, indiferentnost v enem, ali odločilnem življenskem slu- čaju je torej bistvo samstva; nič aktivnega, nič agilnega, nič učinkujočega. Vendar vse- bini, onega »opuščanja« ni sama ob sebi dolo čena. Kaj opuščajo samci ? Zvezo z žensko osebo na vsak način. Ali pa ni to heroiški čin samozatajevanja, torej vender čin, vsekako bolj heroiški kakor združitev? ... Na misel mi pride, kaj je g'ovoril nedosegljivi šegavec Aristofan že več kakor 400 let pred Kr. r. v veseli, duhoviti družbi o med- sebojnem poželjenju obeh spolov. Prvotno, pravi, sta bila v eni človeški osebi zdru- žena oba spola ; ali ker sta bila obrnjena vsak na nasprotno stran, sta hrepenela zastonj po združitvi ; vsemog'očni bog Zen pa ju je razrezal v dve polovici, moško in žensko, in odsihmal se iščeta medse- bojno.; kedar najde ena polovica ono, ki je bilo ž njo prej zrasla v eno osebo, prešine jo čudno, nepremagljiva sila žene obe, da se združita zopet. Aristofan je poznal svet in je znal nazorno — drastiški izraziti večno resnico: »človeku ni dobro biti samemu«; rojen je sam; ali prirojen mu je nagon po združitvi ! Samec pa ? On torej premaga nagon, premaga samega sebe, zatajuje svojo na- ravo, izvršuje torej res heroiški čin zata- jevanja ? Kaj praviš na to, ti cvet samcev ? In koj se oglasi jih sto : »Ha, ha ! Cvet samcev ni to, ki dela tako!« . . . Ljubi Aristofan je pač svojo bajko zasnoval preveč dosledno : istinito je res, da vsa- kega človeka -- v neprisiljenih razmerah — žene tajna sila k drugemu spolu, ali po- zabil je dostaviti, da je pri mnogih postala ta sila nekako nejasna glede na predmet, proti kojemu bi se naj obračala ; mnogi so, češ, da iščejo svoje polovice, ki so bili ž njo v bajnih časih zrasli, pričeli iskati združitve tudi z drugimi polovicami, in še iščejo in iščejo. . .. Ali ne morejo prave najti ? Kdo ve ? Po naravnem zakonu bi se moralo sicer sklepati, da ona privlačna sila, ki vleče moškega k ženski, mora delovati v istem zmislu tudi v ženski —¦ in to le eni — polovici, da bi se potemtakem vsled vpliva te sile obe polovici morali najti, naj bi bili tudi ločeni tisoče milj : ali na- hajajo se tudi med ženskimi polovicami take, ki svoje prave moške polovice iščejo med mnogimi drugimi moškimi... Ker pa vendar večina obojespolnikov le najde svojo pravo polovico, moramo pač soditi, da bi jo našli tudi ostali, ako bi jo le hoteli iskati. Ako nima vsak svoje polovice, še s tem m rečeno, da je ni resno iskal in da je ni našel. So tudi samci, ki so našli svojo polovico in je vendar nimajo. To so samci, ki so bili pač našli drugospolno bitje, za nje — po njih mnenju —t vstva- rjeno, ali to bitje jimje bilo o d- 253 vzeto; preverjeni, da je tako bitje za nje le eno, so opustili vsako nadaljnje iskanje, osameli so, postali so samci, uživaje zdiu- žitev le v spominu. To so veliki idealisti, cvet človeštva, ali malo, malo jih je .. . Ozrite se v krog svojih znancev in jih štejte, lahko jih boste prešteli ! Odkrijmo se pred njimi .... Visoko stoje ti kot samci nad vsemi onimi samci, ki so le posili — samci vsled kakega telesnega zadržka ali zuna- njega n. pr. stanovskega pritiska, dasi tudi zadnjim moramo prisojati velik delež krepke volje in duševne moči —¦ če vz- trajajo ! Ali ti dvoji niso moderni samci, niso oni samci, ki tvorijo vsak zase že cel svet, za koje obstoja ves ostali svet z vsem, kar se v njen giblje in ziblje, le v toliko, v kolikor daje užitka njih last- nemu svetu ; ti samci so vsak zase mi- krokozem, mal sicer, ali neizmerno požre- šen, nenasitljiv zaradi tega, ker izobči iz sebe in bacne od sebe zopet vse, kar je zanj že storilo svojo uslugo s tem, da se je samcu posladkalo ! Med to, kar naj služi takemu samcu — le — v posladkanje in se potem vrže v stran, spadajo tudi stvarce — — ženskice, ki naj ljubko ple- sicajo z nožicami — seveda le za samca, ki naj sladko migucajo z očesci in slastno štulkajo z ustnicami — seveda le za samca !.. . To so pravi samci, zaljubljeni vsamega sebe, prepričani pa tudi, da jih mora vse ljubiti. V svojem razvoju - - vsaka stvar na tem svetu ima svoj razvoj — se vzdigujejo višje in višje do vrhunca samske popolnosti. Samec začetnik je sla- dek, sladkostse polagoma prevrača v grenkost, le samoljubje še posladka grenkega samca ; pravo, popolno samstvo pa se pokaže še le pri kislem samcu, ki ga — nazornost je tudi tu umestna — v pre- nesenem pomenu imenujemo zagrizenega. Ti ljudje niso sol, ampak kis s v e t a ! Naposled tudi samoljubje ne za- leže več ; kakor je vesel in živahen za- četek takega izvirnega samca, tako ža- losten je konec. Slava in zmage v mladosti so pač ščegetale živce nekaj let ; ali kaj, ko so naposled živci tudi prepojeni s kis- lino in nedovzetni za vsako razdražitev ! Pretekla prijetnost se presoja le kot vir sedanjih neprijetnosti ; jeza in mrša- vost, vino in tobak, to so vedno se obnavljajoči znaki štirih le- tnih časov zrelega samca; sije mu le severna luč pesimizma. Njegov edini bog, ki je ¦— prikrito ali neprikrito — le njeg'ova oseba, mora celo slišati marsikako kletev. Tu se kaže v malem pogubnost skraj- nega individualizma: človek postane sam sebi najvišje, ker edino, merilo ; on ceni vse drugo le toliko, kolikor ima osebno zanj cene, skrbi le za lastno udobnost in bognedaj, da bi privoščil delček svojega užitka komu drugemu brez osebne koristi ! Taki so pravi samci, načelni za- stopniki samopašništva v človeštvu. Da bi svojega kruhka ne smeli snesti sami ? Da bi ga morali deliti zakonito s kako Vido, Ljubico ... ? V svojo zabavo — to pač — bi ga že delili z raznimi —• ljubicami, ali — le začasno, dokler pač traja zabava ; potem pa je zopet prijetno biti samemu ! Kdo bi skrbel za druge, ko imamo dovolj skrbi in dela sami zase ? »Sam izhajam prav dobro, kako pa, ko bi bilo skrbeti za dva, za troje in več?« — Kak samec pa govori tako? Morebiti mal rokodelec, trgovec, delavec ? Ki res lahko sne svoj kruh ? Ne, premožnejši samci iz srednjih in višjih stanov govore tako, možje ali s trdno, izdatno plačo ali s premoženjem, ki jim osigura bodočnost. To so črni egoisti, ki grabijo za žrtvenik, postavljen svoji osebici, vse, kar jim kdo hoče ali mora prinesti. Zgrešili so prirodni zakon, zgrešili idejo človečanstva, oni so človeška kriptogamina ! Priprost roko- delec more preživiti svojo rodbino in jo preživi, donašajoč tako svoj prispevek na 254 oltar človeštva; višji uradniki tega ne more! Ubogi dninar si je naprtil dvojno, trojno, sesterno skrb na rame, sodnik s stalno plačo in postranskimi dohodki pa si ne upa preskrbeti družinice ! Zato pa tudi dninar koristi pozitivno človeštvu več kakor ta. sodnik; on ohranjuje človeštvu dvoje, troje in več pravih članov, sodnik pa redi človeštvu le enega -— trota ! Kdor ne mara ugoditi zakonom in zahtevan narave, ta pa tudi često občuti nje jezo; na vsak način mu ostanejo prikriti oni najlepši užitki, ki jih nudi priroda izpolnjevalcem njenih zahtev. Narava je vstvarila moža za ženo in ženo za moža, in sicer v pravem bistvu — ta zavest nam je tudi prirojena! — enega za eno in eno za enega; mnogo- ženstvo in mnogomoštvo so le izrastki tega naravnega razmerja. — Torej odgo- varja popolnoma naravnosti m — nrav- nosti, da teži ženska po združenju z moškim in prav tako, da teži moški po združenju z žensko. Največja zlobnost in neodkrito- srčnost leži v vednem in vednem predba- civanju, da ženske »tekajo« za moškim; nič manj, če ne bolj, tekajo moški za žensko. Razlika je le ta, da se ženstvu nekaj zameri, kar je pri moštvu — menda — dovoljeno. Kaže se pač tudi tu, da velja na svetu vendarle najprej pravica onega, ki je baš na krmilu in ima baš moč v rokah. — Iz zavesti o tej moči pa se rodi samoljubje, iz kojega se porajajo često na- zori, ki si skrajno nasprotujejo. Moškemu n. pr. zelo prija, ako se potezajo zanj ženske, zaveda se tem bolj svoje resnične ali dozdevne moči; in vendar je pri- pravljen vsak časse izraziti z a- ničevalno v onih, ki dajejo nje- govi moči životvornost, o žen- sk a h : tako taji nehote in nevede resničnost svoje moči ; saj mora biti piškava, ako je njena podstava tako slaba, da je vredna — zaničevanja. Da je to izvajanje resnično, nam kaže nasproten slučaj. Kako slabega se čuti kak moški, za katerim ne »stopi« nobena ženska! Ogiblje se ženske, boji se je naravnost, najboljši znak, da se zaveda svoje nemoči. V poštev pa ne pride za nas, da se iz takega človeka izcimi naravnim potem največji sovraž- n i k ženstva : žaljeno samoljubje je naj- močnejši vir sovraštva ! Marsikateri izmed »slavnih« samcev, ki so jih pred kratkim objavljali časniki, spada med te .. . Iz vsega tega je tudi umevno, da moštvu v celoti ne ugaja, ako se ženstvo poganja za večjo sam o- stalnostjo; hiti o so pri roki očitanja o rušenju priznanih principov, zlasti o po- gubi nravnosti, ki ima, kakor vemo, v sebi mnogo konvencionalnosti. Ako so kaki navadi, napravi, vtisnila stoletja svoj pečat in kolek, se opaža sumljivo vsak korak izven nje ; treba je zopet nekaj de- setletij, da izgubi ta sumljivost svoj za- časno protizakoniti značaj in zadobi veljavo »že stare« uprave. Navada dela zakone in izpopolnjuje nravstvene nazore i drugod i tukaj. Treba pa je stvar pogledati tudi od druge strani. Rekli smo, da je dejstvo, da »tekajo« i moški za ženskami. Ko bi verjeli romanom, bi celo rekli, da se moški kar neverjetno ponižujejo pred žensko. Dasi se v pravem življenju to pač ne dogaja v takem obsegu, ono dejstvo samo le obstoji. Potemtakem bi morale po gorenjem pra- vilu ženske prav tako prezirno soditi o moških, kakor sodijo obično moški o ženskah. No, to se često tudi godi! Vemo, da je dovolj žensk, ki nimajo nič kaj visokih pojmov o moštvu moških, posebno potem ne, kedar jih imajo priliko spoznati bližje — brez uniforme. ... Zlasti vidijo, da leži pomen onega moštva res prav mnogokrat le v priznanju zuna- njega sveta ; ako se odstrani nimbus in pretiplje vsebina, pa pride na dan toliko 255 medlosti... Kako pa, da stoje moški pri ženstvu vendar še v tako visokem ugledu ? Najprej je vprašanje, jeli ta ugled res tako velik; svoje informacije dobivamo največ iz moških krogov, ki seveda govore sebi v čast. Nadalje je istina, naj bo za moške častna ali ne, da se ponižavajo pred žensko navadno le tako dolgo, da dosežejo svoj namen ; ta prehodna, često prav kratka doba pa se rada — ker bi se je sramo- vali — pozabi ali vsaj prikrije ; in svet, ki ga vlada moštvo, da temu početju svoj podpis. In naposled : so pač le razlike med moškim in žensko; kakor je po zunanjem utisu, po anatomiji in fizio- logiji ženska drugačna kakor moški, tako je tudi duševno vendarle različna od mo- škega. Razlika je in bo obstala in je prav, da obstoja, dasi ni tako velika kakor trdijo in si laskajo radi moški, ali tudi ne tako majh- na, kakor bi včasih rade ženske. Sicer še s konstatovanjem te razlike ni rečeno, da se razlikuje ženska od moškega le na svojo škodo, ali da pomeni vsaka razlika za moškega že napredek in pred- nost, ampak kakor vlada sploh na svetu, če prirode ne silimo, har- monija, tako imata oba spola vsak svoje prednosti in svoje pomanjkljivosti, ki jih drugi nima; le skupno tvorita h armo niš ko zvezo. Na to se prerado pozabi ; zlasti poza- bijo na to obojespolski nadljudje, nadmož — zagrizen samec in nadženska — železna devica ; sploh oni, ki zanikavajo potrebnost in naravnost konstantne zveze med seboj in med članom drugega spola ; name- noma pozabijo na to emancipiranci ili emancipiranke v slabem pomenu. Da, tudi emancipiranci ! Redno se namreč prezre, da imamo celo mnogo več emancipirancev moškega, kakor jih je ženskega spola. Tu bi naj posegli vmes reformatorji in reformatorice. Česa potrebujemo za srečno bodočnost ne samo ženstva, ampak tudi moštva ? Medsebojnega sposto- vanja je treba. V njega dosego pa je treba najprej priznati, da irnata oba spola svoje nepopolnosti : v njih priznanju leži prvi korak k objektivnosti, ki je je najprej treba. Oba spola sta sama ob sebi nepopolna, tvorita pa vrhunec človeštva v plemeniti združitvi, ki sta k nji nagnjena itak oba; združi- tev pa bo templemeniteja, čim večja je vrednost — intelektuelna in moralna — obeh spolov. Zadnji sta- vek je pomemben zlasti za ženstvo. V e- sel pojav je, da kaže ženstvo potrebo in smisel za višjo izo- brazbo, za povzdigo izobraževalnega me- rila ; zato zasluži, da se podpira vsestran- ski ; zlasti možki naj se potezajo za dovoli- tev te omike; saj delujejo tako posredno v svojo korist in bodočo naslado. Združi- tev s takim ženskim bitjem bo nudila ne- primerno večji in mnogostranejši užitek kakor z žensko, ki jo smatra človek le za »lepo stvar«. Do take objektivnosti pa se seveda morejo povzdigniti le možje, ki se prvič čutijo sami toliko duševno visoke, da se ne bojijo za svoj ugled pred »izobraženo« družico, in drugič imajo toliko moralne moči v sebi, da premagajo vraga samo- hlepnosti in samouživanja, ki preži posebno v duši moškega na svoj plen. — Oboje je pri današnjih samcih težko doseči. Telesna in duševna razvajenost, podrejevanje vseh okolnosti le lastni udobnosti rodi v sam- cih naravnost bojazen pred za- konsko zvezo; k večjemu bi gledali pri zakonu na to, da si oskrbe ž njim zu- nanjo prijetnost življenja — z veliko doto. Ali v zadnjem slučaju se boje vzeti »v kup« še bogato nevesto, češ, da je gotovo raz- vajena, olikana in samovoljna, tako da se je bati za udobnost in ugled. Izrecno torej tudi lahko trdimo : samci so straho- petne ž i v boju za življenje. Strah 256 prešinja samca, ko vidi, da njegov tovariš, ki ima isti zaslužek, preživlja sebe, ženo, otroke, služkinjo. Ne ve pa, da žCast nad vse!« njegov mu stan in »noblesse oblige* veleva : Cesa pa od te vsak dan isti stan, prostak, zahteva? — Tudi tebe car redi, >hleba, kar je treba« da ti ; nisi li vojak i t i in vojaci, niso brati ? . . . 257 Siv se veteran smehlja in z resnobnim deje znakom : »Kadar smrt čez plan divja, brati častnika s prostakom ; zapustivša bojni grom : častnika ves svet proslavlja, u prostak-prosjačec hrom v bedi rodno vas ostavlja ! . . .« IMENITNA 50-LETNICA*). BOŽIDAR TVORCOV. KALUGA. Dne 31. avgusta st. si. minolo je 50 let, kar je vstopil na literarno tvorišče graf Lev Nikolaj e vič Tolstoj. Den za dnem praznujemo važne i ne- važne obletnice, i tudi petdesetletnica ta- kega pisatelja, kakoršen je gosp. Tolstoj, seveda ni minevala bezsledno. Vsi naši listi, ruski in neruski, od 31. avgusta so prepolnjeni zaglavij na temo 50 letnega služenja literaturi Leva Niko- lajeviča. Pa čuden utis proizvajajo te ocene *) Le malo je na svetu pisateljev, kterih ime bi bilo tako znaio in tako čislano širom sveta, kakor je ime častitljivega Rusa Leva Tolstega. To se je tudi ponovno pokazalo o priliki petdesetletnice njegovega delovanja. Tudi Slovenci seveda poznamo in čislamo Leva Tolstega ter zasledujemo literarne in druge pojave, ki so z njim v zvezi. Vsekako tega ne delamo tako točno in intenzivno kakor drugi, večji kulturni narodi n. pr. Francozi, Xemci, Angleži; oni se neporedno seznanjajo z delovanjem in mišljenjem Tolstega. Te narode pred vsem zanimajo lilozolična, umet- niška in socijalna načela Tolstega. Mi pa crpimo svoje znanje o njem — žalibog — skoraj samo iz poročil tujcev in tudi to le površno in netočno. Našemu listu je poslal k spominu petdesetletnice Tolstega naš rojak profesor g. Stiftar iz Kaluge to kratko poročilo, ki nam nikakor ne ugaja v svojih za- ključkih, ki pa je sicer zelo zanimivo in ga ravno iz tega vzroka priobčujemo. Tolstoj je nedvomno častitljiv, velik duh, ki je globoko uplival na rusko socijalno zavest. Tako jt najbrže tudi nova zakonska reforma glede nezakonskih otrok (o kteri prinašamo poročilo na orugem mestu) vzklila iz semena, ktero se trudi vsejati v dušo človeštva veliki in resni sejalec z Jasne Poljane, kakor lepo zaključuje svoj članek o isti zakonski refor- mi M. B. v Berolinski »Die Frau«. Uredništvo. grafove literarne delavnosti na svežega, brezpristranskega čitatelja. Protitolstovci začenjajo od »za zdravje« i končajo s »za upokoj«, kar je čisto umljivo in nravno za tistega, kdor vestno sopostavlja prve umo- tvore velikega pisatelja - umetnika s po- slednimi pisanji zmedenega filosofa-mora- lista. Zatolstovci pa so v svojih izvajali nekako podobni tisti vevrci, ktero so mu- hasti otroci posadili na kolesce> ktero se pa ne vrti ravno-merno, a suče se švepasto ter pričenja mali, nedolžni živalici veliko težav i muk . . . Tudi to je čisto nravno i umljivo : žal jim je Leva Nikolajeviča, boje se priznanja, da je iz božanstva istino umetalne, narodne misli g. Tolstoj pal na podnožnik malika pijanega, uličnega mo- drovanja . . . Pa vse te presoje so le mi- moletne, torej le maloveljavne, i mi ozna- čimo spomin dolgoletnega literaturnega delovanja g. T o 1 s t o g o svojeobrazno, z dvema beležkami, iz kojih prva pokaže, kako sodi g. Tolstoj o ruski sodobni lite- raturi, druga pa zasvedoči o veljavi Tol- stovskih besed z ljudmi, kteri mu noč i den v njegovi živopisni J a s 11 i Poljani ne dajo pokoja. I. Neki Polenec napisal je roman, kte- remit je g. Tolstoj, se ve da po prosbi samega avtorja, predposlal predgovor. Iz tega predgovora so ruski listi mnogo za- jemali. Mej drugim našli smo v »Rodni Reči« tak odziv velikega pisatelja o ruski literaturi, posebno o literaturi tekoči, njemu sodobni : »Za mojo dobo, za kakih 50 let, svr- šilo se je porazno poniženje okusa i zdra- vega smisla čitajočega občinstva. Opazo- vati moremo to poniženje v v»eh strokah literature, pokažem pa le nektere, bolj vidne in bolj znane mi primere. V ruski poeziji, na primer, Puškina, Lermontova, (Tjutčeva navadno pozabljajo), pesniška slava prehaja najprej k pesnikom jako dvomljivim : Majkovu, Polonskemu, Fetu ; 258 potem k Nekrasovu, ki nima ni kaplje pesniškega dara ; potem k umetnemu i pro- zaičnemu stihotvorcu Alekseju Tolstomu ; potem k enoobraznemu i slabemu Nadsonu, potem k čisto brezdarnemu Apuhtinu ; a zatem se uže vse meša, i javljajo se bele- tristi, ime pa jim je legion, kteri celo ne vejo, kaj je prav za prav umetnost i kaj pomeni to, kar pišejo, i zakaj pišejo.« Taka sodba seveda ni lepa, ker ni pravična ; odlična pa je le po svoji dosled- nosti : gosp. Tolstoj je uničil Boga, carja, narod, taisti gosp. Tolstoj je porušil tudi vse zakone estetike, i neki francoski kri- tik ima prav, če je povodom Tolstovskih naukov vskliknol: »Gospoda, vstanite, Scyth gre !« . . . II. Si pač ni trudno predstaviti, kako morajo nadojedati velikemu pisatelju tisti posestniki — i Heleni, i Judeji, i akade- miki —, kteri k njemu vzivljajo, mu čitajo svoje proizvode ter mu govorijo razne ne- bilice, po slovenski neumnosti ! I se ve da g. Tolstoj ne bo razsipal svoje zaduševne misli i literarna mnenja pred vsakim pro- hodimcem, i se ve da on ž njimi ni iskren ter jim govori reči, pog'osto ene drug-im nasprotujoče. Neki sotrudnik. židovskih no- vin po taisti »R. R.« pripoveduje o svoji besedi z grafom sledeče : »Nordau, pravi Žid, tvrdi, da Lev Nikolajevič ne odobrava Niče-ja. (Nietzsche) Pa to ni res. Jaz pomnim besedo z grafom. Jaz sem besedoval s Tolstim tudi o Niče-ju, šla je beseda tudi o Nordau.« »— Ne glede na to, da je Niče naj darovitejši iz vseh sodobnih filosofov, — rekel mi je g. Tolstoj (njegove besede sem si koj zapisal), — Niče mi je zdaj posebno drag kot more biti edini iz modrijanov, kterega resno zanimajo vprašanja o morali. Zdaj je vsa filosofija le metafizična.« »— To pa še ni vse, da je on nadar- jen in resen. V Niče-ju je nekaj več : Glo- boka iskrenost, ktera je tak redka in tak draga nam v filosofu. Z Niče-jem moremo prepirati se, moremo mu ne pritrjevati, pa vselej moramo pomniti, da je on eden iz tistih umov, kteri se na sredini ne usta- navljajo. « Tako je govoril graf besedovavšemu ž njim Judeju. Zdaj pa čitajte iskrene be- sede pisatelja, ispolnjene sile in svete jeze i natisnjene in extenso v omenjenem zgo- rej predgovoru romana Polenčevega. Ta goreča propoved nadaljuje misli grofove 0 tekoči, sodobni mu literaturi in intele- gentnem občinstvu, se ve da najprej ru- skem, a zatem i vsesvetnem. Glasi se pa tako : »V naši dobi je nevednost »naobra- žene« tolpe zašla tako daleč, da vse istino velike mislitelje, pesnike, prozaike, kak starih časov, tako tudi 19. veka, smatrajo za odstale, kteri uže ne zadostujejo visokim 1 tenkim zahtevam novih ljudij. Na vse to gledajo ili s prezrenjem, ili z velikodušnim usmehljajem. Za posledno besedo filosofije v naši dobi priznavajo breznravstveno, neotesano, visokoparno in brez vsake zveze godljo (to pomeni ruska »boltovnja« !) Ni- če-ja. Brezsmisleni, umetni nabor besed, zvezanih razmerom i rimo raznih deka- dentskih stihotvorov, smatrajo za pesništvo višega razbora i svojstva ; na vseh gleda- liščih stavijo piece, kojih smisla nikdo, se ve da tudi sam avtor, ne zna ; v tisočih izvodov tiskajo i razpošiljajo, pod firmo umetnih proizvodov, povesti i romane, kteri nimajo v sebi ni vsebine, ni umetnosti. ..« Če je to pisal g. Tolstoj iskreno, od vsega svojega srca, kakor menijo nekteri ruski pisatelji i drugi, priprosti ljudje, kteri se radi bahajo, da so si zakupili i tolstovščino i samega Tolstoga, — tedaj je pa že veliko gorje najprej ruskemu li- beralno-anarhičnem občinstvu in dijaštvu, klanjajočemu se »velikemu starcu« kot edini, dasiravno tudi ne polni avtoriteti ; potem gorje tudi tistim Slovencem, ki v ruski »naobraženi tolpi« vidijo predstavi- 259 telja progresa v Rusiji (pa kakega ?! — o tem pa nikdo menda resno ne misli . . .) ter jej zato sočutijo ter njenim »korifejem« a la Maksim Gorkij kurijo i kadijo, da je »vonjava« slišna daleč za predeli Slovenije, žalostne, v poslednji dobi raskosane i raz- mesarjene od bezumja Slovencev ; i končno gorje, najveće gorje pa samemu grafu Tolstomu, kteri si je sam mej prvimi pri- zadeval, da bi na pepelišču minuvših autoriet vzdignol si spominek svoje slave, ki se svojim vplivom najizdatneje pomaga, da »v tisočih izvodov izhajajo ter se širijo« po vsej brezpredelni ruski zemlji z velikim uspehom take knjige, »take piece, povesti i romani«, o katerih tak goreče, tak silno, tak srdito in uničevalno govori Lev Niko- lajevič, sramoteč se svojo oholoj osodoj priznane, vsakemu ruskemu srcu predrag-e pesnike, kakoršni so Majkov, Polonskij i Fet, kar pa ga kar nič ne ženira, da se z avtori teh piec, povestij i romanov a la Cehov en comp, z Maksimom Gorjkim večno brata i peča, a na svetlopisih se ž njimi celo objema da jakša . . . Hus bi menda tudi na to zrelišče vskliknol: »O sancta simplicitas !« Po našem pa bo bliže k istini, če rečemo: »Mundus vult decipi, ergo decipiatur . . .« fantazije iz ljutomerskih goric. speval v. s. fedorov. dunaj. Tisoč krilatih želja v najinih dušah vzkipeva, kadar na tihi večer sobica v mrak sé odeva. Sirijo takrat v vsemir carstva se naj' nega meje . . . Ljubica, dober je Bog — . sreče dih v carstvu nam veje. Ljubica, dober je Bog — kadar v viharju ognjenem vozi nad nami se tod, se te v ljubezni oklenem, Ljubica, dober je Bog — kadar na ustnih otroških v sladkem smehljaju ga zrem, sanjam o dnovih proroških. * ' * Krvavi na vztoku, krvavi.. . Zarja mlada novi dan oznanja — Težke sanje duša moja sanja, tam na vztoku zarja krvavi. Težek, miačen nam prihaja dan. Solnca ni. . . viharji se rodijo, v vrhih tam lesovi že šumijo . . . Aj, viharen nam prihaja dan. Krvavi na vztoku, krvavi. . . Težke sanje duša moja sanja ; zdi se mi, da zarja nam oznanja novo dobo, čas viharnih duij. Dnij viharnih, ko krvavi boj ljudstvo bije za pravice svoje, v smrt pošilja svoje krepke roje — Težek je za pravdo sveto boj . . . * * Sen jutranji vzplul je nad gorice in objel jih z zlatimi trakovi in objel jih z mladih cvetk je vonjem, ki z nebeško roso okrepčane so kelihe razgrnile svoje, da darijo jutranjo daritev. Zadehteli v oknih karanfili, zadehteli v gredah hijacinti pa so dušo opojili mojo in zvabili v sobico me tiho . . . Zarja vzhaja nad gorice naše in oznanja sinji dan seljaku, ki spočit od težkega napora krepke volje spe na delo novo . . . Zarja vzhaja meni v sobi tihi, ah, na licih tvojih zarja mlada, iznad zarje pa dve svetli solnci, solnci dve — deti nji to očesi. . . Pa pokleknem pred cvetočo zarjo in pred solnci jasnimi pokleknem, smeh božanski plava mi na ustnih. In zadivljen vzkliknem v božje jutro : »Zdrava, zarja mladega življenja, zdravi, solnci svitli, moj ponos ! ...« 260 magdalena. J. S. MACHAR. Z DOVOLJENJEM PESNIKOVIM PREVEL ANT. DERMOTA. PRAGA. X. Na facadi v zlatem lesku češka krona se leskeče, spod visi pa znani venec s suhih ig-ličastih vejic, skoz vežo na dvor se pride (veža polna je vonjave, ki tišči sem skoz odprta vrata kuhinjska). Za dvorom gor stopnic pelja sedmero, in na vrtu si. Kostanji tu raztezajo košati svoje veje nad belimi mizicami. In velike sredi miz stoje svetilke, v nji komarji se in vešče slepo zaletavajo. Krog v pozah složnih, malomarnih tu sede meščani (tisti le, ki prisegali so na prapor opozični, noga vladnih nikdar sem ne vstopi). Tu v razgovoru sedijo, sodijo o politiki in pa še o tem in onem, izpijó po 2 al 3, pušijo in zakvartajo in odhajajo domov. Pod verando, koje stene so polepljene z nebrojem slik izstriženih iz naših časopisov, okrog mize honoracija poseda. Tu se vodi politika v svojem slogu : serijozno mestna in deželna tu se rešeta, državna, celo evropejska ; tu sestavlja strateg doktor za vsak boj na šahovnico rotovško svoje zvoljene figurce ; zaupniki tu zvedo še z rokopisov invektive in škandale, kar v bodočem broju ima »Prosti Občan« — In želje županje često vidijo verando to (krog poldevete zvečer), kako dinamit jo anarhistov vrže v zrak, — oj, slastna slika toda žal, da samo slika ! . .. Devet ura ... V žoltem svitu vrt topi se. Polno je. Popoldne nevihta mala je shladila žgoči grad. Tako sveže prosto je tu. Pod verando danes dolga miza stoji. Creme tu ves je opozični. Doktor, Jurij z zaupnikom stranke z Prage, stotnik Knotek, kupec Iskra, davkar in lekarnar, oba pristava in svetnik Vrzal, medicinae universae doktor Rehak, kramar Vrba, glava občanskega kluba, odličnjaki veteranov (belih namreč) — vsi nekako v slavnostni so dobri volji — gospod z Prage — ki je del centra naše politike, ki odhod jim luč prinaša poleg" raznih pikantnostij, Jurijev gost, dober znanec doktorjev — in okrog mize vsak navidezno pazljivo sluša, kaj se govori, a vsakdo misli v duši svoji, kaj pove naj, kdaj, kako, da kar najlepše uveljavi se in vseh krog mize nase bi pazljivost obrnil. Živo tu se debatuje. 261 Kramar Vrba hvali dnešni članek z »Listov Narodnih«1): »Nuž, Ty rozsud', českj hde!« (Ljud naš — bralec moj, oprosti avtorsko mi temeljitost — bode naj sodnik najvišji vseh dejanj poslancev svojih. Ljud naš ljud je izobražen, koj spozna z instinktom zdravim, kaj mu hasni, kaj mu škodi. Ljud naš davno je spregledal slabo babjo politiko siromašne vladne stranke. Ljud naš bo jo sodil, bode jo obsodil. Neomajne in odločne za najhujšo opozicjo najde može, z drugim glasom zagrme ti v praškem zboru. Ljud naš pošlje i na Dunaj druge ljudi. Tam drugačna bo beseda. Naš dvorepi lev se mora v moči zopet pokazati. Dvanajst let ga vodi ondi zaprodana vladna stranka zvezanega po cirkusu k smehu lumpov, k sramu vlasti. Krvni greh ta naj poneha. Vso državo naš živi ljud z žulji svojimi — zahteva pa le svoja sveta prava — in dobi jih. Ker odpira temu se, kateri trka. Novi ljudje bodo bili z močno pestjo — in tak dalje, na treh polnih stolpcih vsega.) Zaupnik se pa smehljal je tajinstveno in pomembno kakor človek, kteri vsem in vedno vidi za kulise. Nekaj časa že je kašljal, roke mei si in presedal se lekarnar, nekaj htelo ') Glavni dnevnik mladočeški in svobodomiselni. mu je z grla, ko pa praški gospod vljudno ga pogleda, pogled ta ga osrči. — Čudno ni, je del, če tu na kmetih, daleč od življenja, ni vse mu zadosti jasno. Domoljubi so odločni, opozični vsi so tukaj, on, lekarnar tudi, samo v marsičem da ni na jasnem. Tako : kakšen je razloček baje med »Staro« in ;Mlado« ? To je del in se oddahnil. Doktor je zardel, odskočil. »Majhna šala, majhna šala ljubega lekarnarja«, pravil je zaupniku osramočen. Ta smeji se, kot da formo to sprejemlje. — Sicer pa, začenja resno, čudno prav nič bi ne bilo, če gospod zares tak misli. Stokrat so ga tak vprašali že po Češkem. Ta razloček bi z metaforo povedal : tu je vogel (in odgrne z vogla mize beli prt), pride »Staro« — in poskuša, maje — vogel pa drži le. Dunaja ljubav je vogel. »Staro« pa se mirno v sede, z nohtom robka male trske in miruje. Pride »Mlado« in pogleda — vogel trden. Vdari s pestjo — vogel pada mu v naročje. To razloček. (Zaupnik ob vogel trešči.) Kot preslišal zadovoljni »ah« bi svetnika Vrzala, zaupnik nadalje resno jim razlaga opozicijo Irov in hrvaških bratov. 262 Govor svoj krasi z dovtipi in bon-moti, češ, da so od Bismarka, Napoleona ; časih vplete anekdoto, ki se kaj prijetno čuje, dasi k stvari ni ne spada. Po efektnem enem stavku (zaupnik je baš prehajal k našim stvarem) s čilim skokom stotnik Knotek oglasi se. (Penzjonist ta se oklenil opozicije je zaradi opozicije ; a po mestu slul je kakor takten človek, mož vsestranski, ki ve zmirom, kak se vesti, govori o vsem in zmir interesantno ; njega mnenje je veljalo ; vso vojaško karijero spolnil je do pike ; bil je z tistih starih sinov Marta, k z vsestransko izobrazbo imponirajo povsodi — oni pa so petkrat, šestkrat si prečitali pazljivo Webrovega >Demokrita« — knjigo to edino v žitju.) Resno govori in mirno o armadi to in ono, kar naenkrat pa preskoči k Temešvaru, kjer baje bil let deset je, potlej k Ogrom, k ostri njih politiki, k plemstvu njihovemu, ktero vodi ondi vse, primerja, sklepa, zaključuje, meri z okom soglas poslušalcev. — Čas poteka. Zmiraj nosi še natakar sok brunetni v steklenicah z barvanimi pokrovi. Krog miz potihem govori se, dim tabakov v krogih modrih okol Jučij zvija se. — Beseda nima teka pravega. Tu Jurij, ali doktor, al lekarnar reče kojo. Plemstvo naše vsi obsodijo. Naš spas je samo v čistem demokratstvu, v tem iščimo silo našo. Za pol veka že baje ne bo več plemstva. Saj ga nima več Amerika. Otožno kupec Iskra se spominja plemstva naše krvi, ktero padlo je na staromestnem trgu ali pa v daljavi v morji tujem utonilo.1) (Slab smehljaj črez obraz suhi švigne doktorju : enkrat na teden kupec Iskra plemstva tega se spominja, vedno z istimi besedami — sicer le molči.) »Pač - bilo z nami bi drugače, če bi še živelo«, črez navado Iskra danes pravi. Davkar puši, kima z glavo. Težko vzdihneta adjunkta. Daljši govor spet spusti zaupnik. V položaju takem kakor mi nobeden evropejski narod ni. Da v naših žilah kroži kri vsa suženjska. Kdo preživel belogorsko bitvo še je ? Ljudstvo slabo, ničemniki, zatajivši vero svojo. Podla kri njih ') Za protireformacije je bilo 27 najboljših čeških plemičev usmrčenih na staromestnem trgu pred rotov- žem v Pragi. Na tistem mestu stoji sedaj soha — Ma- rije Device . .. Drugi češki plemiči, ki se niso uklonili verskemu naziranju protireformacije, so se morali izseliti. 263 združila s krvjo se tolpe vsiljencev je tujih. Res, da kdaj je bila taka tolpa v starem Rimu, utečenci, roparji in soldateska — Romulovo mesto z njimi vzrastlo, vzcvetlo je. Pri nas ne. Dnes še kroži v žilah naših kri prokleta. Ljudstvo podlo, brez načel je. Mal moment: Potovaje po Avstriji, v najoddaljenejših krajih našel krajane je -- zmiraj samo v službi policije ! Bedno, bedno . .. Te besede močno vplivale so. Stotnik Knotek z glavo prikimuje; Vrzal si čehra obupno lase sredi razčesane ; kupec Iskra plašno gleda na »Narodni«, na besede : »Nuž, Ty rozsud', českv lide ! —« a boji se oglasiti ; davkar divje dim je pihnil ; pristavoma izraz žalni spet v očeh tiči. Le Jurij z doktorjem sta malomarna: 20 krat že slišala sta frazo to-le v žitju svojem, časih se ju je prijela — zdaj pa sta že tópa zanjo. Medicinae universae doktor Rehak škripec čisti, mežikave oči rjave v zaupnika mi zapiči : »Zdi se, da gospod pristaš je teorije dedičnosti ?« pravi z glasom škripajočim. »Rečem vam, da je nesmisel. To je, kot z boleznimi : Ta al oni danes sede, zguba čelo, pa oči si buli in že p še, piše : Novo našel sem bolezen : morbus — icus — — itd. V knjige da to, v časopise — črez 3 mesce 300 ljudij ima že ta morbus — icus. Pojdite se mi solit. Ak ne ve kdo, kaj početi, teorije si izmišlja in sisteme in to tiska. Kar nekomu pade v glavo : teorija dedičnosti ! Dobro ! Brž ji sleci srajco. Tega, onega v njo vtakne, to rodbino ali ono, celi narod — nič ne dene. To je jako duhovito, to frapira. Teorije te se zdaj kar ležejo, in vsaka ima filozofsko kožo. Potlej rjove : Reim' dich oder ich fress dich —* »No slava !« tu lekarnar bučno vzklikne, »spet za, »Matico« šestica ! To za nemščino je kazen«, se k zaupniku obrača. In v plehasto pušco vrže Rehak desetico. »Pravim«, nadaljuje on še strožje, »ljudstvo dobro je. Naravnost vzoren materjal je to. Koliko nas je ? Preštejte ! In zdaj glejte : kaj imamo davkov narodnih ! In vse to brez mrmranja, pa, kaj pravim, z navdušenjem plača narod. On poda se disciplini, kakšni disciplini ! Prosim, spomnite se le volitev v letih 70!1) To čas je bil moči, poskušnje ! Kak so stale trde glave J) Češki poslanci so takrat tirali abstinencno po- litiko. Vlada jim je razveljavila parkrat mandate, a ljudstvo jih je vedno iznova izvolilo, često enoglasno. 264 proti Dunaju kot zid ! Ta kri je slaba ? Vraga ! Pojte ! Ljud je dober, strela udri njega vodje ! .. . Dalje prosim : Kakšne šume knjig na leto v naši tiska se deželi ! Kakšno šumo celih plaht tiskanih ! — tu mislim naše časopise ! — Kak ogromen davek narod tak plačuje za osveto, ali veste to, gospoda ? Samo da bi mu osveto tudi dali ! Tu ga dvignete na prestol, kot bi suveren bil Vaš, — prosim, semkaj-le poglejte!« (»Narodni« jim tu pokaže) če ne zvoli vas, je čreda slepcev glupih. Njega ogenj za nič prazen se razdraži v divjo strast, dočim bi moral čuvati ga kakor zlato ; stokrat v letu se napenja moč njegova za streljanje v tarče efemerne ; kakor žogo mečete ga gori do oblakov in ob zemljo ; raj obljubljate mu zlati, če vam to stori al ono — ko pa narod, kakor dete, ki razvajeno je, začne opominjati, kričati, pa vi pridete : Hm, ljud naš kri skaženo je podedval — vse zaman je. Bedno, bedno ! ! ! Tak govoril bi brez konca... Rečem le : ljud naš je struja reke močne in velike, moč spoznati, porabiti jo v razumno, dobro delo — ne pa sesti v ladjico, na njo pa praporček vtakniti, dati bogve kam se vesti, to naj vsak za cilj imel bi, kdor še rine tja v ospredje.« Medicinae universaé doktor Rehak, rdeč v obrazu, krepek dušek je potegnil. (Bralec moj, nikakor avtor ni z Rehakom solidaren : on je to govoril, njega sodba velika zadeni inkvizicije. Avtor roke si umije. Ni spodobno od Rehaka, da vgovarja praškemu gospodu. Kajti vpliv ta ima, ostro pero — on naj na pristojnem mestu vse naznani, po navadi da Rehaku, kaj zato.) Slabo, slabo učinkoval govor je pri mizi. Vsak je čutil mučnost položaja: preostro polemizoval Rehak je z g-ospodom praškim. Sploh Rehak se po pomoti štel je v vrste opozicje. Tu jim ni bil dobrodošel, on pa se kot trdi slepec ni umaknil. Ugovarjal vsakemu je govoru. Le eno dobro stran je imel : Kregal ni se, le povedal svoje je in molčal. Pa so ga trpeli doslej. Taktno znova zaupnik pričenja. Zmuzne gladko se od tega govora, češ, itak v večjem strinja s tem se, kar bi rekel on še dalje, o vprašanju socialnem. Njega stanje po Evropi zdaj nariše, potlej pri nas. Brž povdari, da naš narod ne sme nikdar barve nje priznati. Sicer narod je ob ekzistenco. Kmet, meščan — v teh moč je, to je narod češki pravzaprav, a delavstvo je nam Hekuba. Vprašanje to mora biti 265 rešeno — pa ne od nas. Naš narod baje rešil dvakrat dvoje vprašanj je evropskih, Husitje in Bela gora, — a pri tem bi bil se skoro skrvavil — (nemirno doktor Rehak je mencal in tiho v brado svojo godrnjal : »Že spet nova teorija, ta, gospodje, vas pripravi lahko ob reputacijo«.) — to streme naj drugi večji narodi, mi bomo vzeli jedro kar izlupljeno — zaupnik tak nadaljuje, zopet ga humor obide, zopet vpleta anekdote, zopet z njim soglašajo in delajo opazke, mnenje svoje javljajo in sanje, svoje težnje, svoje želje. Potlej pa razgovor stopil je z visokega koturna. K mizi stol krčmar pristavi, (debel, resen mož, ki v mladosti let deset je pri pehoti služil bil za trobentača, podnačelnik veteranov [belih], bogataš, ki stremil za edinim ciljem je : na sedež srenje svetovalca) se obrne k Juriju in pravi, da bi Jurij moral kot poslanec brigati se, da i njega rojstno mesto bi železnico imelo. Opozarjal je, kako bi ves okraj vzcvetel, kako bi mesto v zlatu se topilo ; kak naj Jurii na to dela, da bi dala slavna vlada garnizijo mestu, morda kar dragonce (v celi govor vtikal razne je spojnike : »će«, »seve«, »čeravno«, »ako«) ; rekel je, da Jurij lahko šel bi z mestnim odposlanstvom prosit, govorit k ministrom, češ, tako se dela splošno. Jurij mu obljubi. Pije, puši se, in čas poteka. Mirni govor dalje suče se krog mesta, njega teženj in ljudij. Na vrsto pride vladajoča stranka, zprva moški in za njimi ženske. Dosti ve pikantnega se o marsikteri. Vse smeji se. Tu lekarnar pripoveda o Klotildi, lepotici veli z hiše tam na trgu ; pravi o sesiji tisti, o pogovorih pohotnih mestnih dam, ki jih Klotilda poslušala je za durmi — — Kar obstane ... jeca ... mora omeniti i Lucijo, pa ne ve, kako. Tu doktor mu pomore. »Mi že vemo —« sam pa spretno pripovedko dovrši. In smeh izbruhne. »Ti pa reci«, se obrača k Juriju razposajeno, »kaj imaš s to deklico? Tak strupene vse so nanjo ženske. I, razumem: krasno dete. Moja žena pa je vendar dosti liberalna — slišati o nji nič noče. Je-li res, kar govori o tebi se, o nji ? Ti tukaj si med svojimi !« 266 Počasi Jurij svalčico prižiga. Nekaj prsi mu dviguje, čut ponosa, kot bi hotel v slednjem hipu se povspeti na hrbet visokega konja in z njega loviti pogled občudovanja, ki z njim ga ljudstvo bo motrilo Razloži jim vso dogodbo : o sestanku v tisti hiši, o prečistem prvem vtisku, nje očetu, njeni duši, o namenu, da poštenim vrne jo ljudem (o sebi govori zmir z narejeno malomarnostjo površno), o molčečnosti jim pravi, ki jo tukaj je prepadla, o naklonjenosti tete k Luci, in ogorčen nizko opravljanje vse zavrača, ki na njo leti po mestu, ne razume ga, le to ve, da se z njim ljudje nekteri sam sebe obsojajo, kot sploh vsaka sodba vedno le obsodi lastno podlost. Ko skonča, kozarec dvigne doktor in z zanosom v slavo čiste humanite, v slavo Jurija nazdravlja. »Slava !« se napiva in se trči — Jurij klanja se. In govor je pojemal. Par besed še pade tu pa tam. Gospodje stari gledajo na uro : že enajsta. Na vrtu je skoro pusto. Le nekod še kartajo. In mize prazne svetijo se. V kotu dremlje piccolo v temi. Gospodje vstajajo. Plačujejo in gredo... Lepa noč. Na nebu temnem se leskeče tisoč zvezd žarečih, migljajočih. Vlažno sveži zrak trepeče vonja poln iz bližnjih vrtov. Doktor, zaupnik in Jurij skupaj gredo. Njih koraki z drugih koncev ulic glasno se odmevajo. Molče gredo. Zdaj zategnjeno stražnik nočni že enajsto nekje piska. Iz daljave čuješ, kak pes žalno tuli. Labski jez šumi. Tu doktor postoji : »Povej mi, Jurij, leot možu mož : je razmerje tvoje s tisto devo res tak čisto, reci va : platonično?« »Da«, dé Jurij ostro, krepko. Doktor vzbruhne : »Veš, prijatelj, naj ti rečem, kakor mislim : »Ti si osel !... O—sel, o—sel !« po napevu s »Trubadurja« je zapel te dve besedi s suhim in hripavim glasom. listopad. utva. trst. Hladan mi vetrec lice boža, objema jesen pozna svet; za listom list iz vej odpada, za cvetom pada roži cvet. In v grob — pokladam jaz ljubezen, mladost in srečo v grob leden ; na čelo pa spominske črte oprezno riše mi jesen . . . 267 boris godunov. a. s. puškin. prevel edvič. VII. Litavska meja. (16. oktobra leta 1604.) Knez Krubskij in samozvanec, oba na ko- nju. Polki se približujejo meji. Krubskij (prijahavši prvi). Glej, to je naša ruska meja ! Rusija ! Domovina ! Jaz sem tvoj ! S prebiranjem otresem prah tujine Z obleke. Žejno diham novi zrak, On je domač ! O, oče moj, sedaj Se je potolažila tvoja duša In vesele se v grobu ti kosti ! Naš stari meč je zopet zabliščal, Ta stari meč -- strah temnega Kazana, Ta dobri meč — moskovskih carjev sluga ! In zopet se še enkrat poigra Za svojega bodočega vladarja ! Samozvanec (jaha tiho, s sklonj eno glavo). Kak srečnež on ! Kako se veseli Njegova čista duša v svoji slavi ! O, vitez moj, kako zavidam tebi Sin Krubskega, v tujini odgojen, Pozabivši žalitve pretrpljene, Popravivši njegove prejšnje krivde Pripravljen si preliti svojo kri Za mene, carja zakonitega, Vrniti domovini... Prav imaš, Lahko plamti v veselju tvoja duša. Krubskij. Mar se ti ne raduješ v svo- jem duhu ? Glej, naša Ruska ; tvoja je, carjevič : Tam čakajo te srca tvojih zvestih. In Kremelj, Moskva in država tvoja. Samozvanec. O Krubskij, lila se bo ruska kri ! Vi ste pograbili za carja meč; Vi čisti ste, jaz peljem vas nad brate. Nad Ruse Litvo sem pozval in kažem Sovragom našim v Moskvo sveto pot ! Daj Bog, da ne bi name pal ta greh Ampak na té, Boris — carjeubijca ! Naprej ! Krubskij. Naprej ! Gorje mu, Godunovu ! (Odhajajo. Polki prekoračajo mejo). Carska zbornica. Car, patrijarh in bojarji. Car. Je-li mogoče ! Razmenih ubežni Na nas zlodejske svoje čete vodi, In se nam drzne grožnje pisati ! Dovolj ! Čas je pomiriti brezumca. Odidita, Bosmanov, Trubeckój. Pomoč je treba zvestim vojskovodjam ; Uporniki oblegajo Černigov, Rešite mesto in meščane. Bosmanov. Car, Tri meseci ne bodo še prešli In že umolkne glas o samozvancu ; Pripeljemo ga v Moskvo, kakor divjo V železni kletki zver. Za to pri Bogu Se ti rotim. (Odide s Trubeckim.) Car. Ponudil je pomoč In zvezo švedski kralj nam po poslancih A nam pomoči tuje ni potreba. Dovolj imamo svojih še vojakov, Za odvrnitev izdajic in Lahov.1) Odrekel sem. Ščelkalov, pošlji brž Na vse strani povelja k vojskovodjam, Da konja naj zajahajo, ljudi Pa pošljejo po prejšnjem naj v službo ; Po samostanih naj odberejo Služabnike menihov. Prejšnje čase, ko je grozila domovini beda, So še menihi sami šli na boj ; No njih motiti nočemo sedaj : Naj rajši molijo za nas. Tak je Ukaz naš in bojarjev odobrenje. Sedaj pa rešimo vprašanje važno : Vi veste, da predrzni samozvanec Nesramne govorice je raznesel ; Povsod njegova razposlana pisma Vsejala so^ nemire in sumnitve ; Po trgih šepeta se o uporih, Kipe duhovi — - treba jih shladiti... ') Lahi so zaničljivo Poljaki. 208 Začeti s kaznovanjem bi želel, A s čim, kakó — rešimo zdaj. Ti prvi Si, sveti oče, reci svoje mnenje. Patrijarh. Naj bo Najvišji blagoslovljen, ker ti Je vsadil v tvojo dušo potrpljenje In vsmiljenje, o veliki vladar! Ti grešniku ne priželiš pogube, Ti mirno čakaš, da preide zmota. Preide. In resnice večne solnce Obsije vse. Tvoj zvesti bogomolec V stvareh posvetnih moder ni sodnik, A danes drzne se podati glas : Ta vragov sin, ta razmenih prokleti, Razglasil se je za Dimitrija ; Odel se je nesramno, ko z obleko Ukradeno, z imenom carjeviča ; Raztrgati ga treba je samó In samega bo sram nagote svoje. Sam Bog pošilja nam to sredstvo : Od tega je prešlo, o car, šest let, To samo leto, ko te je Gospod Za našega vladarja blagoslovil — Prišel je k meni na večer enkrat . . Pastir navaden, že prileten starec, In mi povedal to prečudno stvar : »V mladosti', pravi mi, »sem oslepel In nisem vedel ni za dan, ni noč Do starosti. Zastonj sem se z zelišči In s tajnimi zagovori ozdravljal; Zastonj sem vedno hodil romat Na grobe naših svetih čudodelcev : Zastonj sem z blagoslovljeno vodo Iz svetih vrelcev si kropil oči — Gospod mi ni hotel poslati zdravja. Nazadnje sem izgubil vso nadejo Privadil sem se temi in še v sanjah Stvari vidljivih nisem videl več, A sanjal sem o zvokih le. Enkrat V globokem snu začujem deški glas, Ki mi začne : Ustani, striček, pojdi Ti v mesto Uglič, v cerkev Spremenjenja ; Tam se pomoli grobu mojemu, Bog je usmiljen — tebi oprosti. A kdo si ti, sem vprašal deški glas. Dimitrij, carjevič sem. Car nebeški Me je sprejel med svoje angeljce. Postal sem zdaj veliki čudodelec. Le pojdi, starček ! — Vzbudim se in mislim : Kaj ? Morda mi v resnici hoče Bog Podeliti na stara leta zdravlje. Pa pojdem — in takoj sem šel na pot. Prispel sem v Uglič, pridem v stolno cerkev In tam obrede svete sem poslušal. Tako se je razvnela duša moja, Da sem se sladko jokal, kakor da bi Iztekala slepota mi s solzami. Ko se je narod že razhajal, rekel Sem vnuku : Ivan, pelji me na grob Carjeviča Dimitrija. In deček Popelje me — in komaj sem izmolil Molitvo tiho nad njegovim grobom — Odprle so se mi oči, uzrel sem Ta božji svet in grob njegov in vniuka.« Glej, moj vladar, to mi je rekel starec. (Občno vznemirjenje. Med govorom si brise Boris obraz nekolikokrat z robcem.) Pošiljal sem ljudi nalašč v Uglič In potrdili so mi, da so mnogi Trpini zopet zadobili zdravje Na ta način pri grobu carjeviča. To je moj svet : Prenesimo ostanke Presvete v Kremelj in jih položimo V Arhangeljsko svetišče ; takrat narod Prevaro jasno izpozna zločinca. In moč hudobe zgine kakor prah. (Molčanje.) Knez Šujskij. Presveti oče, kdo za pota ve Vsevišnjega ? Ne sodimo o tem. On lahko da mladeniča ostankom, Da ne zgnjijo in silo čudodelstva ; A treba tudi je preiskovati To novo stvar marljivo, nepristransko ; No moreš misliti na tako stvar Veliko, ko si v takih burnih časih ? Ne rečejo-li, da svetinjo drzno V posvetne svrhe le zlorabljamo?' A narod je tako še negotov. Tako je že dovolj teh govoric ! 269 Ni čas za to, da bi razburjali Ljudi z novostjo tako mi prevažno. Sam vidim, da je neobhodno treba Uničiti glas tega razmeniha. Za to je drugih sredstev — še prostejših. Tedaj, vladar, če meni dovoliš, Pokažem se na trgu narodu. Tam bom svaril jih in jim prigovarjal, Prevaro črno klateža odkrijem. Car. Naj bo tako ! Vladika patrijarh, Potrudi se v palačo mojo priti : Jaz moram danes s tabo govoriti. (Odide, za njim vsi bojarji.) Eden bojar (tiho drugemu). Sili opazil ti, kako je car bledel, Kako so ga oblile znojne kaplje ? Drugi. Priznam odkrito, da si nisem upal Prav nič, še ne povzdigniti očij. Prvi. Knez Šujskij je vse rešil. To je tič ! Ravnina blizu Nogoroda-Severskega. (21. decembra leta 1604.) Bitka. Vojaki (beže v neredu). Nesreča ! Nesreča ! Carjevič! Lahi! Oni, oni! (Pride polkovnik Margeret in Valter Rosen). Margeret. Kam ? Kam ? Allons . . . nazaj ! Eden iz beguncev. Sam pojdi nazaj, če te je volja, prokleti nevernik. Margeret. Quoi ? Quoi ? Drugi. Kva, kva ! Tebi ugaja, preko- morska žaba, kvakati na ruskega carjeviča, a mi smo pravoslavni. Margeret. Qu' est ce a dire pravoslavni ? . . . Sacrés gueux, maudite canaille ! Mor- dieu, mein Herr, j' enrage : on dirait que 5a n'a pas de bras pour frapper, 5a n'a que des jambes pour fuir.l) V. Rosen. Es ist Schande ! Margeret. Ventre - saint - gris ! Je ne boug'e plus d'un pas ; puisque le vin est ]) Kaj se pa to pravi, pravoslavni ?. . . Vražji berač, prokleti lump ! Hudiča, gospod, jaz se bom raz- jezil: rekli bodo, da nimamo rok, da udarimo, da imamo noge samo da bežimo. tire, il faut le boire. Ou'en dites-vous, mein Herr ?2) V. Rosen. Sie haben Recht. Margeret. Diable, il y fait chaud ! Ce diable de Samozvanetz, comme il s'appelle, est un brave a trois poils.8) V. Rosen. Ja. Margeret. Hé ! voyez done, voyez done ! L' action s' engage sur les derrieres de l'ennemi. Ce doit etre le brave Basmanoff, qui aurait fait une sortie.') V. Rosen. Ich glaube das. (Pridejo Nemci.) Margeret. Ha, ha! Voici nos Alle- mands. Messieurs ! Mein Herr, dites leur done de se rallier, et, sacrebleu, chargeons !¦') V. Rosen. Sehr gut. Halt ! (Nemci se vrsté ) Marsch ! Nemci (gredo). Hilf Gott ! (Spopad. Rusi zopet beže). Lahi. Zmaga, zmaga ! Slava carju Dimitriju ! Dimitrij (na konju). Prenehajte boj ! Mi smo zmagali. Dovolj. Štedite rusko kri! Odboj ! (Trobentajo in bobni ropotajo). (Zvršetek pride.) istino Človekoljubna i napredna postava. bož. tvorcov. kaluga. Dne 3. junija t. 1. je bila v »Sobranju Uzakonenij« objavljena nova postava o zboljšanju položaja nezakonskih otrok. Vsebina tega važnega državnega dejstva je približno taka : a) Otroci zakonov, objavljenih neve- ljavnimi, udržujejo pravice otrok zakon- -) Tristo hudičev ! Ne umaknem se niti za en korak več. Če si že vino poklical, moraš ga piti. Kaj rečete vi k temu, gospod ? 3) Vraga, vroče je ! Ta hudič od samozvanca, kako se že imenuje, je junak, da je kaj. *) E ! glejte, glejte ! Stvar se je zaplela v zad- njih vrstah sovražnika. To bo gotovo hrabri BasmanofT, ki bi napravil izpad. ') Ha, ha ! Glej no naših Nemcev. Gospoda ! Gospod, recite jim no, naj se združijo, in vraga, naba- šimo puške ! 270 skih. Starsi mej seboj rešujejo, pri kterem iz njih ostanejo maloletki, ko je zakon postal neveljaven. Ce je eden iz staršev vstopil v zakon nepostavno, drugi sme zahtevati, da vsi otroci ostanejo pri prvem. Če se starši ne soglašajo, ili če blagor otrok zahteva izjeme te postave, državno varstvo rešuje, pri kterem iz staršev osta- nejo maloletki. Vlast nad otroci ima tisti iz staršev, pri kterem so ostali otroci. Roditelj more se svideti z otroci, nahaja- jočimi se pri drugem roditelju. Če se starši v tem obziru ne strinjajo, način i čas takih svidenj označa dotična sodna oblast. Vsak roditelj mora, sorazmerno se svojim premoženjem, skrbeti tudi za tiste otroke, kteri živijo z drugim roditeljem. Po smrti roditelja, kteremu so bili ostav- ljeni otroci, i v slučajih, če je ta roditelj zgubil vlast nad svojimi otroci, ili je ni umel nad njimi izvajati, otroci prejdejo k drugemu roditelju če državno varstvo ne najde nujnim naznačiti nad takimi otroci iz-za jih blagra ptujega,. postranskega va- ruha. b) Vnezakonski otroci so: i. Rojeni od neomoženih. 2. Rojeni od prešestva. 3. Rojeni po smrti maternega moža, ili po razveljavi zakona roditeljev, če je od smrti maternega moža ili od ločitve staršev pre- teklo več, nego 306 dnij. Mati vnezakon- skega otroka je podvržena dolžnostim, ktere na njo nalaga postava o roditeljski vlasti, ter ima glede svojega otroka vse tiste pravice, ktere se nahajajo v tej po- stavi. Vnezakonski otrok, če mu ni bilo dano otčestva, ko so ga kot novorojenčka zapisali v matriške- knjige, imenuje se po otčestvu svojega vsprejemnika (menda krst- nega očeta). Vnezakonski otrok kliče se po otčestvu, če pa mati i njeni oče hočeta, se pa more klicati po maternem očetu. Oče nezakonskega otroka mora, sorazmerno svojemu premoženju i družbinskemu polo- žaju matere otrokove, pomagati rediti i gojiti ga, če tega potrebuje otrok do svo- jega polnoletja. Mati otroka pomaga rediti i gojiti ga po svojem premoženju, na ktero se mora ozirati, ko naznačajo otroku sred- stva za njegovo rejo i odgojo iz premože- nja očetovega. Dolžnost očetova in mate- rina rediti i gojiti svojega nezakonskega otroka neha do polnoletja otročjega le tedaj, če se nezakonska hči omoži, ili če nezakonski sin uže do svojega polnoletja more sam služiti si »voj kruh. Oče neza- konskega otroka mora postavno rediti i gojiti ne le svojega otroka, ampak tudi njegovo mater, če poslednja iz-za odgoje otrokove ne more služiti si svoje hrane. Oče, ki živi i redi svojega nezakonskega otroka, ima postavno pravo nadzora za hrano i odgojo svojega otroka. Če se va- ruh i starši nezakonskega otroka ne stri- njajo glede njegove hrane i odgoje, pravdo razsodi dotično državno varstvo. Če je zakon priznan neveljavnim i če je eden iz soprogov vstopil v tak zakon nasilno i goljufno, more državljanska sodnija, ktera po duhovski razsodbi razbira njihno stvar, za tacega soproga prositi carske milosti, če so vidne okolščine, ktere menjšajo pre- stopnost. Carske milosti je možno prositi tudi tedaj, če je duhovska sodnija še le po kriminalni tožbi i razsoji priznala za- kon neveljavnim. Nezakonski otroci kazač- jih vdov, žen i devic prištevajo se h ka- začjemu stanu Vshodne Sibiri. Te iz nezakonskih otrok, kteri so, do- segši 7-letne starosti, ostali gole sirote, morejo rediti i gojiti meščanski i kmečki reditelji ter jih pripisati svojemu stanu, ker se kozaštvo ni pobrigalo za jih odrejo ter odgojo. c) Nezakonski otroci postanejo zakon- skimi po zakonu svojih staršev. Usinov- ljati smejo vsi stanovi brez razločka spolov, razun teh, ki so po svojem dostojanstvu obrečeni na samstvo. Usinovljenje ptujih otrok se ne dopušča, če ima oseba usinov- ljajoča svoje ili uzakonjene otroke. V usi- novljenju svojih vnezakonskih otrok do- 271 puščajo se take izjeme: i. Usinovijati mo- rejo ijudje polnoletni i prej nego so dosegli 30-letne starosti, i če niso samo 18 let starši tistega, kterega usinovljajo. 2. Usi- novljenje se dopušča i tedaj, če ima oseba usinovljajoča svoje zakonske ili uzakonjene otroke. Tako usinovljenje je dozvoljeno, če so svoji otroci došli do polnoletja, če so mu poslednji pritrdili i če so svoje dozvoljenje izrazili v pismenem dejstvu i ga zasvedočili pri beležniku ; če pa pol- noletja še niso dosegli, pa le, če je drugi roditelj še živ i s tem soglasen. 3. Če oče usinovlja nezakonskega otroka, treba je soglasja matere otrokove le tedaj, če je ona zapisana v matriki o rodu otrokovem, ili če je rod otrokov od nje zabeležen po sodniji. Če je zakon priznan neveljavnim ili svršivšim se po prisilju i goljufiji, mora krivec, sorazmerno svojemu premoženju i po ukazu sodnika, nasilno ili goljufno omoženi dostati sredstva, pristojna njenemu stanu do možitve. Takisto se odškoduje tudi ženska, vstopivša v zakon z moškim, ki je uže bil oženjen, če tega ni znala. Sodnijske rasprave ob otrocih nezakonskih i jih odreji i odgoji vrše se pri zaprtih dverih. Tak je torej osnovni smisel nove po- stave o zlajšanju usode nezakonskih otrok. Pomen te postave bo velikanski i blago- tvoren za mnoge, premnoge miljone ne- dolžnih mater i otrok. Po posledni vsena- rodni štetvi 1. 1897. prihaja v Rusiji na sto porodov na deželi nekoliko manj, čem 2, a v mestih 11 nezakonskih, v stolicah pa na 1000 porodov naštevajo 437 neza- konskih ! Nepravoslavne vere so bile v tem obziru do zdaj bolj srečne, to se pravi : imele so bolj mehke postave. Tako je bil odstotek židovske vere do zdaj le o-6, turške le o-3, protestantovske le g ; samo rimski katolicizem pouspel je do 13%, tako da je prekosil celo strogo do zdaj pravoslavje ! Ta postava je zdvignola dolgovečno skalo, ktero bo treba še samo nekoliko obtesati. Zakon o nezakonskih otrocih bo moral z neverjetno silo potegnoti za saboj rusko občinstvo. Treba bo, da se nova postava prime v narodu ter da tako začne blagotvorno dejstvovati. Rano »nezakon- skega poroda« treba bo še dolgo skrbno i rahlo zdraviti. Dolgovečni ljudski smeh jo je tako razjel, da bo tudi novi, člove- koljubni postavi težavno zalečiti, zakriti, ozdraviti jo enkrat na vselej. Mi smo pre- pričani, pravi »Nov. Vr.«, najvcči, razumo- napredni ruski list, da preosnove glede otrok i žensk postanejo v Rusiji s časom najgoršim kinčem vsega našega zakono- dajstva. Končno pa prosim še eno : Ta po- stava ima za Slovence še drug, preglobok, političen pomen. Pri nas je samodržavje, pri vas ustava. Vi — menda po nevede- nju, a ne po zlobi — zovete naše samo- državje »absolutizmom«, tukaj vsi razumni ljudje zovejo vašo ustavo »konfusijo« umesto konstitucijo. Pokažite mi avstrijsko postavo, ktero bi možno primerjati novi, ruski ! Ste pač v zadregi .... Je nimate ! ! ! Quos ego... po tuji sreči... utva. trst. K.0 Bog je meni dušo vdahnil, mi vdahnil žal je v dno srca ; v usodo jadno me je pahnil, v oči jezero zlil solza ... Noseč nevtešno hrepenenje po sreči v prsih noč in dan, samotno žila sem življenje, iščoč utehe si zaman. A neko noč, — molčečo, krasno zamigotala pred menoj je zlata zvezda sreče jasno, mameč, vabeč me za seboj. Stegnila prste sem drhteče, privila k sebi jo tesno, a — kot megla mi iz objema izvila se je spet varno ... 272 in dalje, dalje migotala je spet v molčečo, krasno noč, z menoj se je le poigrala - hitela v drugi je naroč. . . . lJo tuji sreči sem stegnila roke drhteče, danes vem, grešila sem in pozabila, da sreče vživati — ne smem. Noseč lik tuje sreče v duši, temotne hodim spet steze, v jezeru solz pa krvaveče izpiram prste si ihte . . . izvedenca. spisal f. j. doljan. Bilo je okrog poludevitih zjutraj . .. Sodni pristav I. je v svoji lastnosti kot preiskovalni sodnik nestrpno stopal po sobi gori in doli. »Ali ni že nikogar?« Vprašanje je veljalo sodnemu slugi, kateremu je bil pozvonil in ki je bil rav- nokar vstopil. »En sam možki je zunaj«. »Aha! . . . Kaj pa — ali zdravnikov ni še nič videti ? .. .« »Nič ! « »Že dobro !... Pa počakajmo še malo ! ..« Sluga je odšel, pristav pa. je začel iznova stopicati po sobi semtertja. Bil je majhen in imel je eno nogo krajšo od druge. Vsled tega je bilo videti, kakor bi poskakoval, ko je hodil okrog. Roke je bil sklenil tako, da so se prsti križali, in tleskal je z dlanmi skupaj, ne mene se za to, da glasovi, ki jih je na ta način izvab- ljal, niso bili nič kaj prikupljivi niti ne estetični. .. Pri dolgi, zamazani mizi, ki je stala sredi sobe, pa sem sedel jaz ko': zapisni- kar. Bil sem šele pred par meseci stopil v prakso in moral sem zaradi tega nado- mestovati diurnista. Zrl sem na pol sa- njavo, na pol čemerno skoz nizko, z že- lezno ograjo obdano okno ... Vem da se mi je poznalo na obrazu, kako malo mi ugaja na tem sedežu !... Res, smešno !... Človek se uči leta in leta, vteplje si vse mogoče stvari v glavo, potem pa opravlja službo ponesrečenega študenta !... Zunaj je bila megla, tista gosta, ne- znosna megla, ki zapira človeku vsak po- gled v daljavo in ki vzbuja v njem obču- tek, kakor bi ga oklepale krog in krog- tesne stene. Notri v sobi pa je vladal tisti zoprni jetniški vzduh, ki ga je puščal vsak obdolženec kolikor toliko za sabo — vzduh, ki se ne da menda nikdar popolnoma spraviti iz sodne sobe ... Meni je bilo nekam otožno pri srcu .. . Mislil se nazaj na veselo vseučiliško živ- ljenje in spominjal se tistih svojih idealnih nazorov, po katerih sem nameraval v svoji mladostni domišljavosti osrečevati člove- štvo ... Bolelo me je, ko sem se zavedel, da moram zdaj delati tako, kakor mi ve- levajo drugi, da moja beseda nič ne velja, da moram molčati in da svojih misli niti povedati ne smem . . . Največjo britkost pa mi je povzročala slutnja, da se sčasoma privadim vsemu temu in da bodem oprav- ljal kdaj svoj posel baš tako mehanično, kakor vsi ti, ki sem se zgražal zdaj radi njih odrevenelosti nad njimi... Popel sem se bil že tistikrat do neke stopinje spoznanja . .. začel sem bil že ti- stikrat uvidevati, za katerim ciljem mora stremiti vsak uradnik ... Glavna stvar je, da se človek pririje naprej, a da se mu to posreči, treba — ah, smešna cela stvar, ko bi ne bila tolikanj žalostna !.. . Videz, videz, vse drugo ne pride v poštev !... Človek mora biti pameten !. .. Baš za to pa potrebuje menda država razboritih, inte- ligentnih uradnikov ! . . . Toda v dnu duše je meni mrzelo vse to .. . Nekako strah me je bilo pred pri- hodnostjo ... Cesto sem dvojil, če nisem zgrešil svojega poklica, če ne bi bil storil bolje, ako bi bil ustreg-el želji svoje dobre mamice ter šel drugam ... No, danes se me je lotevala že celo melanholija ... Glava 273 mi je lezla bolj in bolj na prsa... Iz tem- nih misli me predrami šele spet glas pre- iskovalnega sodnika : »Zdaj menda gresta!« Res so se čuli koraki po hodniku .. . Nekaj trenotkov pozneje odpre sluga vrata in v sobo stopita sodna zdravnika — eden f precej visok, rdeč, zabuhel v obraz, ne star, a vendar že siv, drugi pa že precej v letih, majhen, zelo trebušat, a po osta- lem životu suh in koščen ... Imel je dolg, šilast nos, v njegovih čelustih pa ni bilo menda ne enega zoba več, kajti lici sta mu bili vdrti, da bi mu bil v vsakega skril lahko celo pest. Bil je po celem obrazu obrit in če bi mu bil del povhovko na glavo, pa vtaknil vivček v usta, bi bil imel pred sabo namestnega kmečkega mo- žica ! .. . Gluh je bil skoro popolnoma, in moral mu je že pošteno trobiti v ušesa, kdor se je hotel dorazumeti z njim . .. »Kaj pa je zopet, kaj ? . . . vpraša mlajši obeh izvedencev preiskovalnega sod- nika. »Pa gotovo zopet kaka poškodba na glavi ?...« »Da, na očesu !...« »Sem si mislil !... Vražji ljudje to !... Samo po glavi ti bijejo, samo po glavi... nikoder drugod ! . ..« »Koder pač bolj zeleže!« se nasmeje pristav ter veli -slugi, ki je stal pri vratih ter čakal povelja : »Pripeljite poškodovanca notri!...« V sobo stopi slok, mršav človek, srednje velikosti. Še ko je bil med vrati, se je priklonil in potem se je priklanjal neokretno in nerodno cel čas, kakor bi ne bilo od edenkrat zadosti. Tiščal je z obema rokama klobok na prsa ter se po- časi, s trdimi koraki pomikal proti mizi. Semtert)a je malo pokašljal — tisti zna- čilni kašelj, ki pomeni zadrego ... » Katero oko ima poškodovano?« vpraša dr. K., mlajši izvedenec, pristava. »Levo !« odgovori ta. Izvedenca se obrneta na to k prišlecu. »Ali vidite?« ga ogovori dr. K., ter mu začne vzdigovati veko levega očesa. »Ali če vidim?... Oo .. . vidim!« od- vrne vprašanec, prikimujé z glavo od leve proti desni strani. Odgovarjal je z meh- kim, sladkobnim glasom, ki je izražal do- brovoljnost in zadovoljnost ob enem. »Pa na levo oko vidite vendar sla- beje neg-o na desno!« pripomni zdravnik skoro nejevoljen radi njegovega malomar- nega odgovora. Ta pomisli nekoliko, potem pa potrdi z ravno takim glasom, kakor prej : »Mhe, tisto je pa res !. .. Na levo oko vidim pa manj ! . . .« Pri tem pritisne svoje pokrivalo še tesneje na prsa, morda ker mu je začelo srce živahneje utripati. .. Brez dvojbe ni bil pripravljen na toliko prijaznost... Po- žiral je cel čas slino, tako dobro se mu je zdelo . . . »No, seveda, saj se od daleč pozna!« pripomni dr. K. proti preiskovalnemu sod- niku. »Roženica je skaljena in...« »Dobro, dobro!« ga prekine pristav. »Prosim, kar narekujte ! .. .« Jaz sem pomočil pero, dr. K. pa je narekoval, najprej izvid, potem pa še stro- kovnjaško menenje. Bil je že pri kraju, ko popraša svojega druga : »Gospod kolega, saj se strinjate z mano, kaj ne da ?.. . »Popolnoma, popolnoma!« je zatrjeval ta z glasom, ki se je čul, kakor bi bil kdo v daljavi obleko iztepal. — Če pa je slišal kaj od tega, kar je oni narekoval, je bilo več nego dvomljivo !... To vprašanje in ta odgovor sta se ponavljala pri vseh takih prilikah ! ... Na ta način je bilo zadoščeno zakonu, ki za- hteva menenje dveh ;zvedencev !... »No, zdaj mi pa povejte, vi... vi — kako se že pišete?...« vpraša dr. K. pre- iskovanega. 274 »Ali kako se pišem?... Pišem se pa za Slano!« * Ka — kaj?... se začudi preiskovalni sodnik. »Slana, pravite, da ste?... Ali niste Iskra ? ...« »Nak -a, jaz nisem Iskra, jaz sem Slana !« »A—a—a... gospoda, kaj pa sta sto- rila ?f vsklikne preiskovalni sodnik skoro prestrašen. »Preiskala sta obdolženca, pa ne poškodovanca !...« Nekaj trenotkov splošna osuplost... Dr. K. je bil zdaj še bolj rdeč nego sicer, njegov kolega, ki ni vedel, pri čem daje, je samo zijal, pristav in jaz pa sva strmela v zrak, čudeč se, kako se je moglo kaj takega zgoditi.. . Hkratu pa se loti pri- stava krčevit smeh in precej na to tudi mene . . . Da doživim med temi pustimi, otožnimi stenami, tu, kjer so se vrstiii dan na dan le tragični prizori, kdaj kaj tako velekomičnega, si nikdar ne bi bil mislil ! . .. Vse temne misli so se mi takoj razpršile in bil sem odškodovan za marsikaj ! ... Smeh je epidemičen in začela sta se hočeš nočeš smejati — sama sebi — tudi izvedenca !... Naposled so se n.ztegnila usta celo Slani. Sedel je še zmeraj prav udobno na svojem stolu, pogledaval dobro- hotno zdaj enega, zdaj druzega, požiral sline in se režal... režal, kakor bi ne bil dobil povabila zaradi tega semkaj, da ostane — v preiskovalnem zaporu !... Smeh se je polegel šele, ko je pripe- ljal sodni sluga pravega poškodovanca v sobo. »A —a — to je kaj drugega !c smo vskliknili zdaj vsi ob enem ... Kajti temu se je že od daleč poznalo, da ima poško dovano oko !... »Toda kaj zdaj, gospod doktor ?« vpraša preiskovalni sodnik. »Eh — kaj !... Stvar se v obče ujema !... Nekaj pristavimo še, pa bo!...« -->>a<<-- nove knjige. S. Gregorčič: Poezije III. — Ljubljana 1902. Zdaj me nič ne dvigne, Nič me več ne žali, Rogam zdaj se graji, Rogam zdaj se hvali. (Predsmrtnice IV.) Moja ocena torej ne velja pesniku- rilozofu ; vršim le svojo kritiško dolžnost napram sodobnikom in znancem, ko po- skusim v kratkih potezah pokazati, kake važnosti je ta najnovejša zbirka Gregor- čičeve muze. Pesmice naše zbirke so raz- deljene v : predsmrtnice (LXIV), pogreb- niee (VII) in posmrtnice (XI). Predsmrtnice so več ali manj lirično premišljujočega značaja, dočim sta drugi dve skupini epični, in posamezne številke so le odstavki enega enotnega dejanja. V predsmrtnicah obde- luje pesnik kapricijozno snov, kakor da bi ga bili, navidezno mrtvega, deli prijatelji na mrtvaški oder ter odnesli na pokopa- lišče, kjer se je slučajno zopet vzdramil tei se vrnil v krog prestrašenih drugov. Snov sama je dovolj čudna, in pesnik nam ni v tem delu podal Bog zna kaj poseb- nega ; vredno je omeniti, da govori o smrti, pogrebu in pogrebnih ceremonijah z ne kim dobrodušnim nasmehom, ki velja zlasti onim navadnim, pouličnim ljudem, ki hre- pene po vsakojakih - - paradah, naj si so tudi — pogrebne. Ta hudomušna pesni- kova razposajenost je v nekakem čudnem nasprotju s prvim oddelkom, kjer nam govori »kandidat smrti« vse drugače o beli ženi. Najoriginalnejši je tretji del, kjer pripoveduje Gregorčič o svoji usodi na onem svetu, kjer je obsojen, da s Prešer- nom vred do zadnjega dne piše v veliko knjigo tiste poezije, katere je v življenju zamudil. Podlaga tem posmrtnicam je tista od mnogih pesnikov na razne načine izra- žena misel, da pesnik s svojim pevanjem vrši nalogo, dano mu po stvarniku, in da je kažnjiv, ako se da po komurkoli odvr- niti od tega. Tudi v tem delu bo čutil pazljivejši bravec marsiktero ostrino na račun našim kulturno-družabnim razmeram, kar daje posmrtnicam še poseben znak. V formalnem oziru bi omenil o drugem in tretjem delu naše zbirke, da je sicer stih gladek in harmoničen, da pa vendar pre- kratki verzi s prepogostimi rimami včasih 275 nekako bodejo v ušesa ; često se mi je zdelo to in ono rečeno samo rimi na ljubo. Hvaliti moram tehnično dovršenost in bla- goglasnost Gregorčičevega jezika tudi v predsmrtnicah, kjer nam stopa pesnik na- sproti s svojo subjektivnostjo ; prav iz tega oddelka tudi najlože spoznamo veliko raz- liko med sedanjim in prejšnjim Gregorči- čem. Zdi se mi, da se pesnik sam zaveda svoje izpremembe, zato sodi skromno o zadnjih listih svojega venečega drevesa: seveda, mi vendar cenimo to drevo, saj vemo, da je nekdaj rodilo zlato sadje. Tudi v naši zbirki najdemo tu in tam kak plod, ki nam izdaja nekdanjega pesnika, ki je pel, kakor mu je veleval srca glas, brez ozira na gotove stanovske predpise. Gotovo mu je žal, da ni bil malo trdejši, najbrže si očita, da ni v tem oziru storil vsega, kar bi bil mogel. Zdi se mi, kakor da bi moral staviti nektere pesnice naše zbirke v tiste trde dni babilonske sužnosti pesni- kove, ko je kljubu temu, da se je upiral užaljeni pesnikov razum, govorilo srce ter izzadajalo, kaj je pokopano na dnu tega srca. Ob takih hipih se je pesniku samemu dozdevalo, da njeg-ova »muza mrtva ni« (VII). - - Med takimi naj omenim v prvi vrsti priprosto, a srčkano pesmico XVII, kjer žaluje pesnik ob mrtvaškem odru ljubljene deklice, številko L, kjer nam pes- nik s pravim himničnim poletom opeva očarujočo lepoto noči, ali XLV, v kateri prosi pesnik goloba — sv. Duha, da bi raznesel po nesložni domovini oljčne vejice kot s mbol sprave in miru. V nekaterih drugih zopet proslavlja Gregorčič v lahkem anekreontičnem slogu ognjeni sok zlate vinske kapljice, govori o svojem slavčku, kliče vilo s Krna, da bi mu krepko zapela. To so takorekoč solnčni dnevi v nestal- nem, mračno-oblačnem jesenskem času, ko se te lotevajo črne misli obupa. Pretežna večina predsmrtnic je namreč izraz srca, ki nič več ne pričakuje od sveta. Pesnik je nezaup^n celo proti prijateljem, zdi se mu, kakor da bi mu njihovi pogledi izra- žali slabo prikrito začudenje, zakaj ni že umrl, kakor da bi posetniki hodili izpraše- vat, kdaj jim bo vendar že dal pr liko. da bodo šli k — paradi, za njegovim pogre- bom. Tudi drugače meni povsod videti le smrt in njene znake : Kopači v vinogradu se mu zde grobokopi, panji v uljnjaku se mu zde »trüge«, glas zvonov, ki naznanjajo morda poroko, se mu zdi mrtvaško zvo- nenje, vetrovi mu šume na pokop. Zdaj dela oporoko, zdaj mu piše sama smrt list ; sanja se mu, da .že leži pod mrzlo grudo. Ta črna misel na smrt ga zasleduje pov- sod, ali vendar se mi zdi, kakor da bi vendar še rad živel, kakor da bi vendar ne bil tako apatičen proti vsemu, kar ga je nekdaj povzdigovalo. Res, te predsmrt- nice so hladne, trde, bodeče cvetke jesen- skega dne, ki ne morejo razveseliti mla- dega srca. — In kaj naj rečem o tistih številkah, ki izražajo nekako filozofijo pe- snikovo ? Včasih najdemo res še kako mi- sel, ki nas nekoliko spominja pesnika, ki je zložil globokomiselno elegijo človeškemu bitju »Človeka nikar«, a vendar je nje- gova filozofija —¦ verna udanost v božjo vsemogočnost : Tri sestre goje njegov vrt : Vera, Nada in Ljubav. Vendar se mi zdi nekako znamenje pokvarjenega estetičnega čuta, da pesnik poje — slavo — spoved- nici ! — Moja odkrita sodba je ta, da Gregorčičeva najnovejša zbirka ne pomeni kaj posebnega v zgodovini naše umetnosti ; nam naj se pojejo bojne pesmi, ki nas navdušijo za življenje in napredek, zato smatram Gregorčičeve predsmrtnice le kot njegov umetniški testament. Dr. I. M. Na novih potih. Almanah. Izdala slovenska mladina. Tiskal R. Seber v Po- stojni. Cena knjigi K 170, s pošto K 190. Dobiva se pri stud. phil, Dav. Mastnak, Dunaj, Universität. Branko Drechsler: „Razbacana uda". Novela. Zagreb 1902. Nakladom časopisa „Mlade Hrvatske" u Zagrebu. Tisak Fr. Filera, Frankopanska ulica 7. Cijena 60 filtra. Ivan Cankar: „Kralj na Be taj- no vi". Drama v treh dojanjih. Ljubljana 1902. Založil L. Schwentner. 8U. str. 87. Ivan Cankar: „Erotika". Nova izdaja. V Ljubljani 1902. Založil L. Schwent- ner. Cena K 2'—, po pošti K 2'10. Janka Kersnika zbrani spisi. Zvezek II. Sešitek II. „L u t r s k i 1 j u d j e. Povest. „Testament". Povest. Cena K 2.50, po pošti K 260, elegantno vezan v platno K 6-—, po pošti K 6.30, eleg. vezan v pol- usnje K 7, po pošti K 7'3o. 276