ZORKA ŠUBIC Poselitev loškega ozemlja v arheoloških obdobjih Nova stalna razstavna zbirka Loškega muzeja predstavlja materialne ostaline člo vekovega bivanja in njegovih dejavnosti na območju Škofje Loke, Poljanske in Sel ške doline ter dela Sorskega polja v času od eneolitika (bakrena doba) do konca poznoantičnega obdobja in naselitve Slovanov. Najdbe iz raziskanih naselij in gro bišč ter posamezni naključno odkriti predmeti so razstavljeni v kronološkem zapo redju1. V starejši kameni dobi so sledovi naselitve le na južnem obrobju loškega ozem lja, na levem bregu Poljanske Sore pri Sopotu blizu Žirov. V jamskem najdišču Ma tjaževe kamre2 so odkrili z značilno tehniko izdelano kamnito orodje, ki dokazuje bivanje človeka v jami v dveh obdobjih: v srednjem paleolitiku (pred okoli 50.000 leti) v času nazobčane mousterienske kulture in, po vmesnem presledku, ponovno v poznem paleolitiku (pred okoli 17.000 leti) v času epigravettienske kulturne stop nje. Najdeni predmeti so v Narodnem muzeju v Ljubljani. V srednji kameni dobi (mezolitik, 8000-4000 pr. n. š.) na Loškem ni sledov poselitve. Prav tako ni sledov poselitve v mlajši kameni dobi (neolitik, okoli 4000-2000 pr. n. š.), v času, ko lovsko in nabiralniško nomadsko življenje zamenjajo poljedelsko-živinorejske kulture in s tem povezana stalna naselitev. Pridobitev te kulturne stopnje je tudi izpopolnjena izdelava kamnitega orodja (glajenje in bru šenje), predvsem pa pojav lončarstva in uporaba prostoročno izdelanih in žganih glinastih posod. V prehodnem obdobju med mlajšo kameno in bronasto dobo, to je v bakreni dobi (eneolitik, okoli 2200-1800 pr. n. š.), so v alpskem in predalpskem prostoru pričeli izkoriščati bakrovo rudo, jo talili in iz nje izdelovali prve kovinske izdelke. Naha jališča bakrove rude so tudi na loškem ozemlju, na območju Sovodnja (Sovo- denj, Hobovše, Nova Oselica in Otalež). Z metalurško dejavnostjo so povezana posamezna značilna orodja, ki so bila od krita v bližini rudišč. Za drobljenje rude so verjetno uporabljali tudi kamnito kladi- vasto sekiro iz Sovodnja. Izdelana je iz serpentinita sivozelene barve, zglajena in Kamnita kladivasta sekira iz Sovodnja (Foto prevrtana za toporišče3. Stane Šturm) 19 LOŠKI RAZGLEDI 45 V bakreni dobi so bile naselbine praviloma na naravno zaščitenih krajih. Ob robu Sorskega polja je bila pri Drnlovki^ na visoki savski terasi odkrita naselbina iz časa 1. četrtine 3- tisočletja pr. n. š. Odkriti fragmenti glinastih posod ter iz kamna izde lano orodje in orožje so shranjeni v Gorenjskem muzeju v Kranju. Na južnem pobočju Lubnika so v jamah Kevderc na Lubniku in v Lubniškijami, na višini 810 m, odkrili sledove naselitve in materialne kulture, ki po tipoloških značil nostih sodijo v predalpsko eneolitsko kulturno skupino (okoli 2200—1800 pr. n. š.). Odkrito kamnito, koščeno in roženo orodje je razmeroma maloštevilno, veliko pa je fragmentov prostoročno izdelanih glinastih posod. Prav te pa so najbolj pomemb ne za časovno in kulturno opredelitev najdišča. Uvrščajo ga v t. i. alpski facies len- gvelske kulture oziroma v starejši horizont lasinjske kulture, hkrati pa oblikujejo tudi mlajši, -lubniški tip" z značilnim okrasom s ploskovnim belim inkrustiranjem orna- mentov na novih, lokalnih oblikah posod. Najmlajše gradivo z vučedoloidnimi ele menti (okras v kombinaciji vzporednih poševno vrezanih linij in vbodov) pa se z drugimi komponentami ob koncu eneolitika nadaljuje še v starejšo bronasto dobo\ Ostaline materialne kulture, ki so jih odkrila raziskovanja v letih 1958, 1959, 1962 in 1964, predstavljajo predvsem številni fragmenti glinastih posod ter koščeni in kamniti izdelki. Kovinskih predmetov ni bilo. Najmanj je kamnitih predmetov: po dolgovata sekira s šilastim čelom iz sivozelenega serpentinita, poškodovana plošča ta sekira iz sljudastega peščenca, brusni kamni s sledovi brušenja (večji iz sivih pe- ščenjakovih prodnikov in manjši iz rdečerjavega hematita). Iz kremenca in roženca so s skrbnim retuširanjem izdelani nožiči, rezila, praskala in puščična ost trikotne oblike. Za drobljenje in trenje so uporabljali kamnite žrmlje in predmet iz kalcita v obliki prisekanega stožca. Dosti več je izdelkov iz živalskih kosti, ki so jih uporabljali kot orodje. Med nji mi so: bodala, šila, dleta, lopatice in gladila. Votel obroč v obliki tuljave je rabil za nasaditev drugega orodja. Orodje so izdelovali tudi iz živalskega rogovja. Velika sekira - kopača je iz jelenovega roga. Kot šila ali bodala pa so uporabljali obdela ne in glajene srnjakove in kozje rogove. O uporabi pričajo tudi obdelani čekani divjih prašičev. Največ je fragmentov prostoročno iz delanih glinastih posod različnih oblik in velikosti. Te so bile konične, bikonične, polkroglaste ali jajčasto oblikovane. Ne katere so imele različno oblikovane ro čaje (trakasti, subkutani ročaj, prevrtana ušesca) ali pa držaje v obliki plastič nih bradavic in aplikacij. Nekaj posod je bilo izjemno velikih, nekaj pa celo miniaturnih. Veliko posod ima glajeno Kozji rog in rožena sekira - kopača iz površino, nekatere med njimi celo do Kevderca (Foto Stane Šturm) visokega sijaja. Večinoma so bile tudi 20 POSELITEV LOŠKEGA OZEMLJA V ARHEOLOŠKIH OBDOBJIH ornamentirane. Krasijo jih vrezane linije, vrezani trakovi, žlebljeni ornamenti in različni vbodi. Pojavlja se tudi okras z odtisi nohtov in prstov. Na poseben način inkrustirani liki trikotnikov in spiralasto oblikovanih ornamen- tov sta nova elementa pri okraševanju posod, ki ju najdemo le tukaj. Zato ga imenu jemo tudi »lubniški tip«. Med takimi posodami izstopa manjša jajčasta časa z visokim vratom in okroglim dnom. Vsa njena zunanja površina je bila narezana z žlebiči in vbodi ter belo inkrustirana (inkrustacija je bela obloga, ki vsebuje kalcijev karbonat — kalcitno kredo z beljakovinskim vezivom - verjetno jajcem; na posodo je bila nanešena po žganju)5. Med drugim gradivom iz žgane gline so še: žlica s tulcem za lesen držaj in okrogle, ploščate uteži. Podolgovat glinast pečatnik za odtiskovanje vzorca in veliko ledvi- často oblikovano utež pa lahko primerjamo le z enakimi predmeti, najdenimi v se verni Italiji. Med drugimi najdbami so zlasti zanimivi nakitni predmeti. Prevrtana lupina morske školjke (iz rodu Pectunculus) je bila v rabi kot okrasni obesek, medtem ko so trije prevrtani živalski zobje bili sestavni del ogrlice (zobje domačega psa in jazbeca). V obeh jamah je bilo odkrito po eno ognjišče. Analiza oglja iz debele plasti ognjiščnega pepela v Kevdercu je pokazala prisotnost listnatih in iglastih drevesnih vrst (breza, bukev, leska, črni in beli gaber, javor, hrast, jelka, tisa in dve vrsti bora). Odkritih je bilo tudi dosti živalskih kostnih ostankov (med njimi veliko ožganih), katerih analiza7 je pokazala, da so prebivalci obeh jam v tem času poznali naslednje vrste domačih živali: konja, govedo, drobnico (kozo in ovco), psa in zelo verjetno tudi svinjo. Od divjadi pa jelena, srno, svinjo, bobra, polha, medveda, jazbeca in kuno. Po številu kostnih ostankov je na prvem mestu drobnica, kar obema jamski ma najdiščema daje tudi živinorejsko-pašniški značaj. Bronasta doba (1800-800 pr. n. š.) na loškem ozemlju ni zapustila značilnih nasel binskih sledov. V tem prazgodovinskem obdobju se je razvila tehnologija predelave nove kovine - brona in s tem v zvezi tudi kovinska obrt ter trgovina. V pozno bronasto obdobje (1250-750 pr. n. š.) lahko uvrstimo le najdišče na Zgornjem Povdmi pod Ratitovcem8. Tu so ob veliki samotni skali s poskusnim izko pom leta 1988 odkrili fragmente glinastih posod, drobce oglja in droben sileks, neobdelan odbitek iz črnega kremena. Analiza drobcev oglja je pokazala, da je v tem času gozd v območju Ratitovca poleg drugih sestavljalo tudi naslednje drevje: bukev, smreka, macesen (?), jesen, javor, brinje in nedoločljiv iglavec. Najdišče, ki je na viši ni 1360 m, se uvršča med visokogorska alpska bronastodobna najdišča. Za del pozne bronaste dobe, imenovane kultura žarnih grobišč, so značilni žgani pokopi v planih grobiščih in depojske najdbe bronastega orodja, orožja in surove rude. Take depojske najdbe tolmačijo kot zakladne zakope potujočih trgovcev in obrtnikov v nemirnih časih pozne bronaste dobe, pripisujejo pa jim tudi kultno oziroma sakralno vlogo. V hribovitem zaledju Kranceljna je bila naključno najdena bronasta tulasta sekira z dolgim vratom in predrtim ušescem pod odebeljenim robom tula za nasaditev9. Značilna je za obdobje kulture žarnih grobišč. Zaenkrat je iz tega časa osamljeno odkritje, dokazuje pa prehodnost loškega ozemlja tudi 21 LOŠKI RAZGLEDI 45 Bronasta tulasta sekira iz hribovitega zaled ja Kranceljna (Foto Stane Šturm) D v pozni bronasti dobi. v času okoli ^| ft* 1000-900 pr. n. š. R Obdobju kulture žarnih grobišč sledi čas starejše železne dobe, halštatsko ob dobje, ki traja vse do prihoda Keltov in H" lil njihove nadvlade v naših krajih. To je čas jI od 800-400 pr. n. š.. čas, v katerem je na I II slovenskem ozemlju opazna izrazitejša I fl razdelitev na posamezna kulturna ob močja. Po značilnostih materialne kultu re se ločijo svetolucijska, ljubljanska in dolenjska kulturna skupina. Halštatsko obdobje zaznamujejo predvsem uvedba in obdelava železa ter razvejena trgovina. V 6. stoletju pr. n. š. se je ob prosto ročnem oblikovanju glinastih posod pojavilo še lončarsko vreteno na ročni pogon. Ta pridobitev je omogočila večji izbor oblik in tudi višjo kakovost izdelkov. V tem času se uveljavi višinski tip utrjenega naselja, gradišče, ki je bilo obdano z debelim suhim zidom iz večjih kamnov brez malte. Obrambni zid je bil dodatno zavarovan še z zemljenimi nasipi. Ostaline tako utrjene naselbine so odkrili na najvišji terasi 650 m visokega hriba Puštal nad Trnjem1". V poskusnih izkopih leta 1954 so bili odkriti ostanki hiše, postavljene na nizkih kamnitih temeljih v dveh vrstah, v kateri je bilo precej hišne ga lepa (glinasta obloga iz šibja pletenih sten hiše) ter tlak iz ilovice z ostanki ognjišča. Na tlaku je bilo mnogo frag mentov glinastih posod, med njimi tudi uteži za statve, kamnit brus, drobci brona ter sprimek železne žlindre s steklasto oblogo. Glinaste posode so bile na oste- nju ali ob robu ustja okrašene s plastično razčlenjenim okrasom ter z razločnimi odtisi različnega orodja. Površine neka terih posod so bile celo glajene. Ob robu terase pa so dokumentirali ostanke suho grajenega zidu in obrambnega nasipa na selbine. S svoje strateške lege je naselbi na nadzirala in varovala vhod v Selško dolino v času okoli 800-600 pr. n. š. Fragmente glinastih posod, ne pa sle dov gradišča, so odkopali tudi a Bab-niku nad Selciu v Selšk dolini Posamezne naključne najdbe, tako železna sulična ost s krajšim ovalnim listom iz 6. stoletj pr. n. š. z Martinj Vrha,12 Železna sulična ost iz Martinj Vrha (Foto Stane Šturm) 22 POSELITEV LOŠKEGA OZEMLJA \ ARHEOLOŠKIH OBDOBJIH poškodovana bronasta certoška fibula iz 5. stoletja pr. n. š., ki je bila najdena pod vasjo Rudno** in je shranjena v Narodnem muzeju v Ljubljani, ter bronasta fibula z zaključkom noge v obliki konjske glave z odprtim gobcem iz 4. stoletja pr. n. š. iz Podgoreu, pričajo o starih prazgodovinskih poteh. V prazgodovinski dobi so bile steze in poti uhojene in prilagojene naravni oblikovanosti tal in so povezovale posamezna naselitvena območja. V raznih ob dobjih so se smeri teh poti spreminjale, povečevalo se je njihovo število in izboljše valo vzdrževanje. Vse to je pripomoglo k boljši povezavi med posameznimi naselji, ljudmi ter pospeševalo trgovske stike. V Godeških dobravah, severno od Godešiča in Reteč, je bilo v prazgodovini ob sežno gomilno grobišče. Že leta 1940 so odkopali dve gomili15, vendar brez prave ga uspeha, saj sta bili obe že prej delno prekopani. Našli so le nekaj fragmentov gli nastih halštatskih posod. Že pred tem (leta 1939 ?) so namreč v eni od njih našli šest bronastih zapestnic, izdelanih iz tanjše žice, trakasto ali cevasto oblikovane ploče vine, ali vlite. Okrašene so z vrezanim okrasom. S sistematičnim raziskovanjem gomil leta 195816 so raziskali štiri gomile in v treh od njih ni bilo sledov pokopa. Pri sondiranju gomile D so že na globini 70 cm od krili slabo ohranjen grob z žganim pokopom. V grob so poleg žare s pepelom pokoj nika priložili še vsaj sedem posod, med njimi tudi situlasto posodo na nogi. Železni in bronasti pridatki (v grobu so bili zaradi pokojnikovega sežiga slabo ohranjeni ter pomešani s pepelom in kostmi na dnu grobne jame): dva ukrivljena železna noža, s svitki okrašena bronasta zapestni ca, dve bronasti fibuli certoškega tipa (fibula z gumbom na nogi in samostrelno peresovino ter trakasta fibula z nažleb- ljenim lokom in ploščico na glavi) ter pra vokotna bronasta pašna spona z ohra njenimi zakovicami za pritrditev na pas in s kavljem za spenjanje. Pašni sponi je kot sestavni del okova pripadal tudi bronast „ . .. „ . , ... . , ... „ „ K t Kovinski pridatki iz groba v gomili D v Go- obroček okroglega preseka. Priloženi pri- deSkih dobravah (Foto StaneSturm) datki datirajo grob v 5. stoletje pr. n. š. Doslej je ugotovljenih 54 gomil, razporejenih v petih bolj ali manj zaključenih skupinah. V skrajnem vzhodnem delu tega območja so, na nekoliko vzdignje nem platoju, vidni sledovi pripadajočega nižinskega naselja17. Njegovi prebivalci so svoje mrtve sežigali in pokopavali v gomilah in sicer ob koncu starejše že lezne dobe, v 5. stoletju pr. n. š. Pokojnikov pepel so shranili v veliko glinasto posodo, to pa skupaj z njegovimi osebnimi predmeti (nakit, orožje idr.) ter drugimi posodami položili v grob in pokopali v nasuti gomili. Značilnosti materialne kulture prebivalcev, poseljenih na ozemlju današnje Gorenjske, kažejo v tem času močne vplive dolenjske kulturne skupine. V 5. in 4. stoletju pr. n. š. se življenje nadaljuje v okvirih halštatskih skupnosti. Šele s prihodom Keltov na prostor jugovzhodnih Alp, okoli 300 pr. n. š., se uve- 23 LOŠKI RAZGLEDI t5 Ijavijo novi kulturni pojavi, značilni za čas mlajše železne dobe (latenska doba, od 3. do konca 1. stoletja pr. n. š.). Med njimi so vsekakor najpomembnejši uvedba železnega rala v poljedelstvu, uporaba hitro se vrtečega lončarskega vretena na nožni pogon in kovanje lastnega denarja. Na Slovenskem so se v tem obdobju ob likovale štiri značilne kulturne skupine: mokronoška, viniška. notranjsko-kraška in idrijska. Na območju osrednje Slovenije, s tem pa tudi na loškem ozemlju, se je naselilo keltsko pleme Tavriskov. V 1. stoletju pr. n. š. pa je bil gorenjski prostor vključen v močno plemensko zvezo noriškega kraljestva. Iz časa mlajše železne dobe na Loškem nimamo sledov poselitve. Že v času ilirske vojne (35-33 pr. n. šj je z vojaško osvojitvijo prišla večina slovenskega ozemlja (zahodni, osrednji in južni deli) pod oblast Rima. Pričela se je obsežna romanizacija s prilagajanjem in prevzemanjem rimske materialne in duhovne kulture. V rimski dobi ni bilo čez loško ozemlje speljanih velikih državnih cest, temveč le stranske, vicinalne ceste, ki pa so bile zaradi izrazite prehodnosti loškega ozemlja zelo pomembne18. Taka cesta je v dveh smereh po vezovala Emono (Ljubljana) in Carnium (Kranj). Prva je potekala čez Medvode, Soro, Škofjo Loko, Žabnico in Stražišče, druga pa se je v Medvodah odcepila in šla čez Sorsko polje in Stražišče do Kranja in naprej na Koroško. V dveh smereh je bila Škofja Loka prek Mosta na Soči povezana s Tolminom iti naprej s Furla- nijo. Prva je potekala po Selški dolini in dolini Bače (Stara Loka, Železniki, Petrovo Brdo, Podbrdo), druga pa iz Škofje Loke čez Poljane, Podgoro, Novo Oselico, Cerkno in po dolini Bače do Mosta na Soči. Naključne najdbe iz rimskega obdob ja ne kažejo na trajnejšo poselitev na Loškem, temveč le poudarjajo prehod nost ozemlja. Bronasta profilirana fibula z gumbom na visokem loku z Malenske- ga vrba''' je bila sponka za spenjanje oblačila. Značilna je za čas 1. in 2. stoletja. O cestnoprometnih zvezah govore tudi naključno najdeni predmeti, ki so bili nekoč izgubljeni ob vicinalni cesti Emo- na-Carnium: železna podkev iz Retečz" in železna sulična ost iz Žabnice11. Tudi najdbe rimskih vodovodov z na peljavo iz glinastih vodovodnih cevi niso posredno pripeljale do poselitvenih lo kacij. Pri nekaterih je bilo mogoče ugo toviti le kraj vodnega zajetja. Rimske vodovodne cevi22 so bile odkrite v Skofji Loki, v Binklju pri Stari Loki in Trnju pri Stari Loki. V Trnju je bilo vodno zajetje v severovzhodnem pobočju Puštala. V Poljanski dolini so odkopali vodovodne cevi v Javorjah in Muravah - z vodnim zajetjem v Muravah, v Stari Oselici- z vodnim zajetjem v severovzhodnem pobočju griča Razbojnik ter v Kremeniku. V Selški doli ni je bila vodovodna napeljava odkrita v Davči. Železna sulična ost iz Žabnice (Foto Stane Sturm) 24 POSELITEV LOŠKEGA OZEMLJA V ARHEOLOŠKIH OBDOBJIH Velikost glinastih vodovodnih cevi je bila odvisna tudi od potrebe po količini vode. Na Loškem najdene cele glinaste cevi so dolge od 25 do 51,6 cm. Izdelane so bile na lončarskem vretenu (cevi iz Trnja. Javorja, Stare Oselice) ali pa pro storočno (cevi iz Škofje Loke, Binklja. Kremenika in Davče). Vhodne in izhodne odprtine cevi oziroma priključki za spa janje pa so bili različno oblikovani. Šele v poznoantičnem času imamo na GUnme vodovodne cevi iz škofje Loke (Foto Loškem dokumentirane ostaline stalne stane Šturm) poselitve. V Žabnici^, pri sedanjem po kopališču, je bila odkrita rimska podeželska hiša, villa rustica. Njene gradbene osta line je razkril poskusni izkop leta 1982. Pravokoten prostor z notranjimi dimenzija mi 8x3,8 m je služil za gospodarske namene in je zato grobo tlakovan z drobnim neobdelanim kamenjem. Vzhodno od tega prostora je bil stanovanjski del hiše, z ostanki strešne kritine, tubulature in mozaičnega tlaka iz belih, črnih in večjih sivih kamenčkov. Oba prostora pripadata eni gradbeni fazi. Z najdbo treh bronastih novcev, centenionalov rimskega cesarja Konstancija II. (kovani med leti 351 in 361) je stavba okvirno datirana v sredino 4. stoletja. Med drobnimi najdbami prevladujejo ostanki strešne kritine: manjši kosi tegul (velikih ploščatih strešnih opek z robniki na dveh straneh) in kosi imbreksov (pol- krožnih strešnih žlebnjakov). Številni so tudi kosi tubulature. Fragmenti tubulov, votlih pokončnih opek z odprtinami na ožjih stranicah, so ostaline rimske napeljave za kanalno ogrevanje sten bivalnih prostorov z vročim zrakom. Med redkimi ostan ki glinastih posod prevladujejo kosi grobe hišne lončenine, okrašene z glavničastim in metličastim okrasom. Ohranjena sta tudi del pokrovke in del terilne posode. Nekaj železnih žebljev, ostanki bronastih predmetov, fragmenta dveh glinastih pečatnih oljenk, del ročaja steklenega vrčka in drobec stenskega ometa z ohranjeno dvo barvno poslikavo (pas pompejansko rdeče barve obroblja na obeh straneh pas bele barve) dopolnjujejo skromno število najdb. Večje število mozaičnih kamenčkov, belih, črnih in večjih sivih pa v prostoru, kjer so bili najdeni, ne omogoča rekon strukcije mozaične ploskve. Takšna, čeprav skromnejša stavila kot v Žabnici, vendar pa iz istega časa, je bila ugotovljena tudi v Spodnjih Bitnjahu. Obe najdišči potrjujeta, da je bilo Sorsko polje vsaj od pozne antike dalje poljedelsko pomembno. Tudi najdba dela kamnitih žrmelj (iz drobno zrnatega rdečkastega peščenjaka) v Srednjih Bitnjah1^ dopolnjuje na selitveno podobo Sorskega polja, pa čeprav ne moremo z gotovostjo trditi, ali so jih uporabljali že v rimskem času in ne v kasnejšem staroslovanskem času ali pa celo šele v času bavarske kolonizacije Sorskega polja. Žrmlje so shranjene v Gorenjskem muzeju v Kranju. V rimski dobi so bila pokopališča po pravilu zunaj strnjenih naselij in so ležala ob mestnih vpadnicah oziroma ob cestah, ki so vodile iz naselij. Tako so v Starem 25 LOŠKI RAZGLEDI 45 Dtmru26, ob cesti, ki je vodila iz Škofje Loke proti Kranju, že pred letom 1940 na ključno našli posamezne predmete, ki pa so značilni grobni pridatki: sivorjavo žgan trebušast vrč z enim ročajem, rdečerjavo obarvano ovalno čašo s sedlasto izvihano nogo, v kalupu izdelano pečatno oljenko z imenom izdelovalca CRESCES ter tri železne nože z različno oblikovanimi nastavki za oblogo držaja. Poleg njih je bil naj den tudi del človeške lobanje2", ki sodi v starostno obdobje senilis (starost nad 60 let). za določitev spola pokojnika pa je fragment žal premajhen. Vsi ti predmeti, ki pa niso bili pridatki v enem grobu, okvirno sodijo v čas od začetka 2. stoletja do druge polovice 4. stoletja, kar govori o daljšem času uporabe pokopališča. Kje je bila rim ska naselbina, iz katere so svoje mrtve pokopavali ob cesti pri Starem Dvoru, do danes še ni ugotovljeno. Rimljani so umrle običajno sežigali. Žaro s pepelom pokojnika so polagali v raz lične grobne konstrukcije pod zemljo ter grobove označili z nagrobniki s podatki o umrlih. Verjeli so v posmrtno življenje, zato so pokojnikom v grobove polagali vse, kar naj bi le-ta potreboval v onostranstvu. Skoraj vedno je bila kot simbol svet lobe priložena tudi oljenka. Kasneje, v pozni antiki, se je pod vplivom krščanstva uveljavil skeletni pokop. Truplo so pogosto pokopali v lesenih rakvah, včasih pa tudi v kamnitih sarkofagih. Del takega sarkofaga iz sivega peščenca, z reliefno izkle sano podobo pokojnika na ožji stranici, je vzidan v podnožje zvonika ž. c. sv. Urha v ŽabniciZH. Upodobljen je moški, ki sedi na stolu in v roki drži zvitek papirja. Spomenik, ki je verjetno nastal v drugi polovici 2. stoletja, je bil kasneje upo rabljen kot gradbeni material in je do kaj grobo obklesan. Vse podrobnosti so močno zabrisane. Dokazuje pa prisotnost rimskega pokopališča tudi v okolici Žab- nice, kjer so, ob cesti proti Kranju, pre bivalci poljedelskih zaselkov na Sorskem polju pokopavali svoje mrtve. Od konca 4. stoletja dalje, v nemir nih in nevarnih časih pozne antike in preseljevanja ljudstev, so čez slovensko ozemlje prodirala germanska plemena na poti iz Podonavja v Italijo. Zato je bil ob glavnih vpadnicah zgrajen sistem za pornih zidov (Claustra Alpium Iuliarum), ki je s severovzhoda varoval dostop na Apeninski polotok. Glavno vpadnico, cesto Emona (Ljubljana)-Aquileia (Oglej) so varovali trije sistemi vzporednih za pornih zidov (nad Vrhniko, nad Logat cem in nad Hrušico)29. V sklopu sistema Del sarkofaga z upodobitvijo pokojnika iz alpskih zapor je limes, kot utrjena meja, Žabnice (Foto Tomaž Lunder) ugotovljen tudi ob jugozahodnem robu 26 POSELITEV LOŠKEGA OZEMLJA V ARHEOLOŠKIH OBDOBJIH loškega ozemlja, kjer je predvsem pri Novi Oselici varoval prehod vicinalne ceste iz Poljanske doline proti Furlaniji. Varovani pa so bili tudi manjši cestni prehodi. Sledovi in ostanki takih nasipov so še vidni po razvodju med Škofjem in Bevkovim vrhom, na sedlih Vrhulce, Vrata in Kladje ter na vmesnih grebenih. Sledovi takih nasipov so ponekod vidni tudi še južno od Bevkovega vrha30. Ena takih poti je peljala tudi čez Mrovljev grič, ki je na razvodju med dolino Kopačnice in dolino Cerknice. Tu je bila naključno najdena železna sulična ost s tulastim nastavkom za nasaditev^. Med ljudstvi, ki so prodirala v Italijo, so naše kraje prvi prešli Zahodni Goti (Vizigoti) pod vodstvom Alariha. Huni so pod vodstvom Atile v dveh pohodih (leta 451 in 452) opustošili slovensko ozemlje. Vzhodni Goti (Ostrogoti) pa so pod vodstvom Teoderika leta 489 na Soči železna sulična ost z najdišča Mrovljev grič premagali Odoakra in 493 ustanovili na (Foto Stane Šturm) severnoitalskem prostoru svojo državo. Ta je do leta 536 segala tudi čez naše kraje in zapustila sledove v Kranju. Okoli leta 546 so se iz Panonije v severnoitalski prostor selili Langobardi, ki so imeli pomembno postojanko v Kranju. V nemirnem času pozne antike je prebivalstvo živelo v stalni nevarnosti. Umikali so se na stare, utrjene višinske postojanke, kjer so si uredili pribežališča (refugije). Na loškem ozemlju so iz tega obdobja odkriti sledovi na halštatskem gradišču na Puštalu nad Trnjem. Med prazgodovinskim, železnodobnim gradivom, ki so ga odkopali v poskusnem izkopu leta 1954, so bili pomešani tudi fragmenti iz mlaj ših obdobij32. Tako so odkrili tipične fragmente poznoantičnih glinastih posod s porozno površino in dele posod, prevlečenih z značilnim steklastim loščem, rumenkastozelene ali zelene barve, ki sodijo v čas 4. in prve polovice 5- stoletja. Med tem gradivom je bil tudi fragment sivočrno žganega lončka z vglajenim orna- mentom visečih rombov, ki je značilen izdelek langobardskega lončarstva iz druge polovice 6. stoletja. Leta 1990 naključno najdena fibula, drobna bronasta okrasna zaponka v obliki goloba, sodi v čas 5. ali 6. stoletja. Ptica ima peruti nakazane s po dvema vrezoma, trikotno oblikovan rep pa krasijo štirje krožci s piko v sredini3'. Srebrn novec, četrt silikva vzhodnogotskega vladarja Teoderika (471-526), pa je bil kovan med leti 518 in 526M. Z odhodom Langobardov leta 568 v Italijo so se na izpraznjeni prostor začeli naseljevati Slovani. Z njimi so čez ljubljanski prostor vdirali tudi Avari, srednjeazij- 27 LOŠKI RAZGLEDI 45 sko stepsko ljudstvo, ki so na svoji poti v Furlanijo ob robu loškega ozemlja (ob stari prometni cesti) pustili sledove na hribu Hom nad Soro^. Tu so odkrili del pašne garniture, dva tipična lita avarska jezička, ki sta značilna za pozno avarsko dobo, to je čas druge polovice 8. stoletja. Shranjena sta v Narodnem muzeju v Ljubljani. Slovanskih naselbinskih ostankov na Loškem zaenkrat ne poznamo. Le v Srednjih Bitnjah* odkriti skeletni grobovi iz 9.-10. stoletja s pridatki, med katerimi je značilen lonec z vrezano valovnico na ramenu, potrjujejo poseljenost Sorskega polja v slo vanskem obdobju. Predmeti so shranjeni v Gorenjskem muzeju v Kranju. Vendar pa o naselitvi Slovanov na loškem ozemlju ne more biti dvoma. V treh darilnih listinah iz leta 973 in 989 so pisno sporočena številna krajevna, ledinska in vodna imena, ki so se skoraj vsa ohranila do danes-*". Štiri med njimi so naselbin ska imena, ki neposredno potrjujejo staroslovansko naselitev; LONCA (Stara Loka), SABNIZA (Žabnica), SUSANE (Suha) in ZELCAH (Selca). Na meji loške posesti pa je omenjen še CASTRUM BOSISEN3K, grad ali gradišče, ki je v času druge polovice 10. stol. edini omenjeni castrum na področju Gorenjske. Ko je leta 973 nemški cesar Oton II. podelil freisinškemu škofu Abrahamu Staro Loko, Selško in Poljansko dolino ter Sorsko polje, se je na Loškem (tudi še s kasnej šimi daritvami in pridobitvami ozemlja) izoblikovalo zemljiško sklenjeno in orga nizirano loško gospostvo. Načrtna kolonizacija in poselitev novih naseljencev na območju tako pridobljenega ozemlja pa je prekrila in marsikje tudi uničila sledove staroslovanske poselitve. Opombe 1 Zbirka je postavljena v severnem traktu prvega nadstropja Loškega muzeja. Za javnost je bila odprta 28. junija 1997 in se tako uvrstila med prireditve v počastitev praznika občine Škofja Loka. Projektant prenovitve razstavnega prostora, opreme za zbirko in oblikovalec postavitve je Marjan Loboda, D. I. A. Izbor razstavljenega gradiva in dokumentacije, strokovne opise in tekste je pripravila Zorka Šubic, muzejska svetovalka za arheologijo. Keramično in kovinsko gradivo so konservirali in restavrirali v Ljubljani dipl. arheolog Ivan Fuš in Maja Korošec ter konservatorja Loškega muzeja Zdenka Kramar in Anton Hafner. Fotografije so iz fototeke Enote za arheologijo V 16 vitrinah je razstavljenih skupaj 454 enot arheološkega gradiva. Na 18 panojih so s 96 črno-belimi fotografijami in podrobnimi opisi predstavljena posamezna najdišča in odkriti predmeti. Na treh pano jih je v tekstu podan časovni pregled poselitve loškega ozemlja in njegovega obrobja od eneolitika do izteka poznoantičnega obdobja in naselitve Slovanov. Dokumentacijski del dopolnjujeta še dva zemlje vida z vrisanimi lokacijami z najdbami dokumentiranih arheoloških najdišč ter ena barvna fotografija. - Franc Osole, Paleolitska kulturna zapuščina v Matjaževih kamrah. Loški razgledi /dalje: LR/ 21, Škofja Loka 1974, str. 24-40. Isti. Matjaževe kamre. Paleolitsko jamsko najdišče. Arheološki vestnik /dalje: AV/ 11, Ljubljana 1976, str. 13-41. ' Kladivasto sekiro je 11. 10. 1990 Loškemu muzeju daroval najditelj Srečko Debeljak iz Sovodnja. 'Josip Korošec, Drulovka. Ljubljana 1960. Zbornik Filozofske fakultete HI/4. s Franc Leben, Materialna kultura in izsledki izkopavanj v Kevdercu in Lubniški jami. Acta carsologica .i Ljubljana 1963, str. 213-274 (z navedeno starejšo literaturo). Isti, Opredelitev neolitske in eneolitske keramike iz jamskih najdišč jugovzhodnega alpskega prostora. AV24, 1972, str. 145-160. Isti, Pomen Ribniških izkopanin za slovensko prazgodovino. LR 20, 1973, str. 19-28. Paola Korošec, Eneolitik Slovenije. AV24, 1972, str.167-216. " Preiskavo in analizo bele obloge na keramičnih posodah je leta 1993 napravil dipl. ing. kemije Ivo Nemec v Restavratorskem centru Republike Slovenije v Ljubljani. Tipkopis v dokumentaciji Enote za arheologijo Loškega muzeja. 28 POSELITEV LOŠKEGA OZEMLJA V ARHEOLOŠKIH OBDOBJIH ' -lzvrednotenje favne- in strokovno analizo okostnih ostankov iz Kevderca in Lubniške jame je 1991 leta izdelal dipl arheolog [vari Turk iz ZRC IzA SAZL' v Ljubljani. Tipkopis v dokumentaciji Enote za arheologijo Loškega muzeja. " Ivan Turk in Alojz Šercelj. Najstarejši dokazani obisk Ratitovca. Arheolo.ške najdbe na Zgornjem Povdnu. LR35. 1988. str. 11-18. " Bronasta tulasta sekira je bila za arheološko zbirko Loškega muzeja odkupljena 30. 12. 1987. 1 • Bogo Teplv. Delo muzejev v 1. 1953-195-t. Varstvo spomenikov /daljeV3/ 5, Ljubljana 1955, str. 175. Stane Gabrovec, Zapisnik (izvleček na treh straneh), sestavljen 12. 7. 1984 po originalnih zapiskih iz časa sondiranja leta 1954 na Puštalu nad Trnjem. Tipkopis v dokumentaciji Enote za arheologijo LoSkega muzeja. "Jože Oman in Boris Vičič, Babnik nad Selcami. VS27, 1985, str. 210. - Železno sulično ost sta 30. 10. 1990 Loškemu muzeju darovala najditelja Majda in Oton Demšar iz Martinj Vrha. !- Alfons Mullner, Argo 5. Ljubljana 1897. str. ~2, Tli 1 i. n Janez Eržen, Najdba rimske fibule. LR 7, 1960, str. 220-221. Stane Gabrovec, Zagorje v prazgodovini. A V 17, 1966. str. 19-49. Na str. 34, v seznamu h karti 3. je pod zaporedno št. 4 za najdišče naše fibule namesto Podgora pomotoma navedena Gorenja vas. Fibula je danes izgubljena, vendar pa je v zbirki vseeno predstavljena s starimi posnetki iz časa najdbe, saj je pomemben člen v časovnem zaporedju arheoloških obdobij, ki so dokumentirana na loškem ozemlju. " -?-, Predzgodovinske najdbe v okolici Škofje Loke. Slovenec 6. 10. 1940, str. 5 in 6. "• Franc Leben, Nova arheološka odkritja v okolici Škofje Loke. LR 6. 1959, str. 83-90. Janez Eržen, Arheološki objekti na Sorskem polju. LR 10. 1963. str. 74-83. \laro Šašel. Rimske ceste v Sloveniji. Arheološka najdišča Slovenije /dalje: ANSl/1975, str. 74-99. Franc Truhlar, Stara pota ter poskus rekonstrukcije nekdanje prometne mreže. ANSl 1975. str. 99-104. " Bronasta fibula je shranjena v Narodnem muzeju v Ljubljani. V zbirki je razstavljena njena kopija, ki so jo izdelali v Konservatorskcm oddelku Narodnega muzeja. J" Zorka Šubic, Reteče. VS34, 1992, str. 292. Podkev je v zasebni lasti. V zbirki je razstavljena njena kopi ja, ki jo je izdelal konservator Anton Hafner v Konservatorski delavnici Loškega muzeja. 21 Milan Sagadin, Žabnica. VS25, 1983, str. 277. Železno sulično ost je našla Antonija Šifrer iz Žabnice in jo 13. 12. 1983 darovala Loškemu muzeju. --' Rajko Brank. Rimski vodovodi na Loškem LR 20. 1973, str. 29-36 (z navedeno starejšo literaturo). Isti, Ob najdbi rimskega vodovoda nad Trnjem pri Stari Loki. LR 23, 1976, str. 11-14. Zorka Šubic, Binkelj. VS26. 1984, str. 221. Andrej Valič, Kremenik nad Poljanami. VS35/36. 1995. str. 109. -< Zorka Šubic in Milan Sagadin, Poznorimska stavba v Žabnici. LR30. 1983. str. 15-31 (z navedeno sta rejšo literaturo), -' Milan Sagadin. Ostanki antične stavbe v Spodnjem Bitnju. LR30. 1983. str. 32-34 « Andrej Valič. Srednje Bitnje. VS 28. 1986, str. 274. 26 Pavle Blaznik. Kolonizacija in kmeLsko podložništvo na Sorskem polju. SAZL! 1. Razprave 2. Ljubljana 1953. str. 143. 27 Petra Leben-Seljak. Antropološka obdelava lobanje Stari dvor. inv. št. LM AR 4. Tipkopis z dne 5. 11. 1987 v dokumentaciji Enote za arheologijo Loškega muzeja. 28 Milan Sagadin. Žabnica. VS37/96, Poročila, 1998, str. 150. -"'Jaro Šašel, Claustra Alpium Iuliarum. Katalogi in monografije 5. Ljubljana 1971. 1,1 Rajko Brank, Sledovi nasipov poznoantičnih obrambnih zapor pri Novi Oselici. LR 26. 1979, str. 18-23 /z navedeno starejšo literaturo/. •" Sulična ost je v zasebni lasti. V zbirki je razstavljena kopija, ki jo je izdelal konservator Anton Hafner v Konservatorski delavnici Loškega muzeja. -*- Glej op. 10 in neobjavljeno izkopano gradivo v Loškem muzeju. «Timotej Knific in Milan Sagadin, Pismo brez pisave. Arheologija o prvih stoletjih krščanstva na Slovenskem. Katalog, Ljubljana 1991, št. 72, str. 75. Fibula je shranjena v Narodnem muzeju v Ljubljani, v zbirki pa je predstavljena s črno-belimt fotografijami. * Tudi srebrn novec je shranjen v Narodnem muzeju v Ljubljani. V zbirki je predstavljen s črno-belo foto grafijo avera in revera. 29 LOŠKI RAZGLEDI 45 * Slavko Ciglenečki. Prispevek k arheološki sliki Cameole v zgodnjesrednjeveškem olxlobju. Histriu archaeologica 20-21, Pula 1989-1990. str. 151-164. Vl Andrej Valič. Sta rosi ovansko grobišče v Smokuču pri Žirovnici in Srednjem Bitnju pri Kranju. AV13-14. 1962-1963. str. 565-578. Timotej Knific, Dve staroslovanski grobišči z ozemlja loškega gospostva. l.R 22, 1975, str. 11-23. Isti, Dve staroslovanski grobišči z ozemlja loškega gospostva (Dodatek) LR 23. 1976, sir. 337. * Pavle Blaznik. Škufja Luka in laško gospostvo (973-1803). Škofja Loka 1973, str. 6. <* Rajko Brank, Ca.stn.im Bosisen. po listinah najstarejši grad na Gorenjskem, LR 79. 19T3 (pravilno 1972). str. 48-57. ZUSAMMENFASSUNG Die Besiedlung des Loka-Gebietes in arcbdologischen Perioden Die Dauerausstellung mit dem Titel -Die Besiedlung im Gebiet von Škofja Loka in archaologischen Perioden« wird im nordlichen Trakt des ersten Stockes im Museum von Škofja Loka ausgestellt. Fur die Offentlichkeit wurde die Sammlung ara 28. Juni 1997 zur Schau gestellt. In der Sammlung werden materielle Reste der menschlichen Existenz und seiner Tiitigkeiten aus dem Gebiet von Škofja Loka, aus dem Poljane- und Selca-Tal, sowie auch aus einem Teil des Sorsko polje dargestellt. Das sind die Funde aus der Zeit des Aneolithikums (die Kupferzeit) bis zur Spiitantike und der Slawen- besiedlung. Das Fundgut aus den erforschten Siedlungen und Graberfeldern, sowie auch vereinzelne zufallig gefundene Funde, folgen sich in chronologischer Zeitfolge. Das Leben in der Kupferzeit vvird mit den Siedlungsresten (aus den Hohlen Kevderc und Lubniška jama, in einer Hohenlage von 810 Metern), mit dem typi- schen Werkzeug, Schmuek und Fragmenten von Tongefafsen dargestellt. Einige von diesen Tongefalsen sind mit wei8inkrustierten Dreiecken und spiralformigen Ornamenten verziert (Keramik der Lubnik-Variante). Tongefalšfragmente aus Zgornji Povden (1360 m) unter dem Ratitovec, aus der Bronzezeit, sprechen fur den Wohnsitz des Menschen auch auf den hoheren Standorten. Die Durch- giingigkeit des Gebietes von Škofja Loka zur Zeit der Urnenfelderkultur wird dure h einen Zufallsfund des Tiillenbeils aus dem Berghinterland des Krancelj bestatigt. Die Reste aus der alteren Eisenzeit, wie zum Beispiel Reste eines Hauses mit der Feuerstelle, der Lehmverputz, die Webstuhlgewichte, Fragmente der Keramik- gefaSe aus der Hohenburg Puštal oberhalb des Dorfes Trnje (650 m), sind der Be- weis fur eine Dauerbesiedlung. Eine eiserne Lanzenspitze und zwei Bronzefibeln bestatigen, als zufallige Funde aulšerhalb den Siedlungen, die schon etablierten Wege durch das Selca- und Poljane-Tal. Die Gegenstande aus der Grabhiigel- Nekropole in Godeške dobrave, Tongefalše und personliche Gegenstande des Gestorbenen (Schmuek, Werkzeug und Waffe), bringen uns die Mentalitat und den Glauben des eisenzeitlichen Menschen naher. 30 POSELITEV LOŠKEGA OZEMLJA V ARHEOLOŠKIH OBDOBJIH Die Romer hinterlassen im Gebiet von Škofja Loka keine mehrzahligen Spuren. Man fand nur einige Wasserleitungen aus tonernen Rohren. Die Siedlungen, zu denen diese Wasserleitungen fuhren sollten, wurden aber nicht entdeckt. Ein Beweis, der fur eine standige Besiedlung spricht, sind nur einige Reste der spa- tantiken villa rustica in Žabnica, wo Mosaikbodenfragmente freigelegt wurden, und Beigaben aus den zerstorten Grabern (TongefaSe, Eisenmesser, Ollampe) in der Niihe von Stari dvor in Škofja Loka. In den unruhigen und gefahrlichen Zeiten der Spatantike und der Volkenvan- deaing. als der Limes (rotn. Grenzwall) am siidwestlichen Rand des Gebietes von Škofja Loka die Verkehrsubergange nach Friaul bewachte, zog die Bewolkerung aus der Tiefebene zuriick und fand in den schwerer zuganglichen Bergen Zuflucht. Das bevveisen auch Funde aus der Hohenburg an der Anhohe Puštal oberhalb des Dorfes Trnje: charakteristische mit der Glasglasur iiberzogene Tongefalše, die Bronzefibel in Form einer Taube, eine Silbermiinze des ost- gotischen Herrschers Theoderik (471-526) und ein Teil des langobardischen Topfchens. Eine Slawische Besiedlung im Gebiet von Škofja Loka ist bis jetzt noch nicht archaologisch nachweisbar. Nur am nordostlichen Rand des Gebietes von Škofja Loka. in Srednje Bitnje, wurden Skelletgraber mit den Beigaben aus dem 9.-10. Jh. entdeckt. Diese Funde, die die Anvvesenheit der Slawen am Sorsko polje beweisen. wurden im Regionalmuseum in Kranj aufbewahrt. 31