87
RAZGLEDI
ZAPIS  O  NOVIH AVSTRIJSKIH  POETIH
V avstrijski poeziji dandanes manjka dveh pomembnih pesnikov, ki sta oba — nekoliko prezgodaj — odšla s sveta leta 1945. Josef WeinhebeT — kljub svoji artistični maniri velik pesnik in kot tak čaščen tudi v dobi nacizma — si je spomladi leta 1945 sam vzel življenje. In le nekaj mescev kasneje je v Ameriki, kamor je bil pobegnil pred nacizmom, umrl znani Franz Werfel. Končno je leta 1951 za vedno umolknila še Paula von Preradovič, najbrž sploh največja avstrijska pesiiioa. Vrsta starejših pesnikov se je torej razredčila, ni pa izginila. V Mariboru rojeni Max Mell se še vedno oglaša, a še bolj plodna sta Lernet-Holenia, poduhovljeni aristokrat, in pod Hitlerjem preganjani Franz L. Csokor. V Ameriki, od koder se menda ne bo vrnil, še naprej piše Ernst Waldinger. Med starejše pesnike sodi tudi Rudolf Felmayer, čigar zbirko »Človekov obraz« štejejo med najboljše pesniške knjige v povojni Avstriji. Če k tem imenom dodamo še Korošico Christino Lavant, rojeno 1915, lahko končamo to naše naštevanje, katerega edini namen je povedati, da tistih nekaj prepesnitev spredaj ni nikakršen prerez skozi sodobno avstrijsko poezijo, marveč samo poskus, predstaviti naši javnosti mlajše avstrijske pesnike.
Avstrijski pesniški naraščaj, ki se je oglasil zadnja leta, je številčno močan in vmes je tudi nekaj obetajočih resnih talentov, katerih imen pa bi že zdaj in brez pridržka vendar še ne mogli zapisati z zlatimi črkami.
Mlajši avstrijski pesniki so v marsičem podobni svojim starejšim sodobnikom, pa tudi različni od njih. Njihove pesmi so značilne kot pesmi mladih ljudi, ki so v svoji mladostni dovzetnosti najhuje občutili nacistično vojno puistolovščino in so zato razočarani najglasneje obtoževali neko družbeno laž in zakoprneli po bolj človeškem človeštvu. Za večino njihovih pesmi je značilna intenziteta čustev in mišljenja — in še posebno mišljenja. Na splošno
namreč smemo reei, da je naša slovenska mlajša poezija bolj čustveno ne-t posredna kot avstrijska, v kateri močneje prevladuje misel (včasih tudi religiozno obarvana). Očitno je tudi, da «o naši mlajši pesniki na splošno bolj obrnjeni k sebi, k svojim intimno osebnim, največkrat ljubezenskim problemom, medtem ko se avstrijski vidneje obračajo k socialno etični problematiki časa. To njihovo nagnjenje ima tu in tam že kozmopolitski prizvok. Omenjati v pesimih daljna tuja mesta in zgodovinska ali bajeslovna imena iz antike ali srednjega veka in vse to povezovati z dobo neonske svetlobe — je zelo v modi pri nekaterih avstrijskih pesnikih, seveda ne pri vseh.
Zanimiv je tudi neki stilni premik, ki se zadnji čas kaže pri mlajših Avstrijcih. Prva povojna leta so — kakor pri nas — skoraj vsi pisali v klasičnih oblikah, zdaj pa vedno bolj prevladuje svobodni verz z razrahljanim ritmom in brez rim.
Dokaj jasno sliko raznoglasnega pesniškega naraščaja pri našem severnem sosedu kaže pesniški almanah mladih »Tiir an Tiir«, ki je dopolnjen in razširjen že trikrat izšel. V tem almanahu je na stotine pesmi kakih trideset mlajših pesnikov in pesnic. Pet izmed teh, predstavljenih le z osmimi pesmimi, ste lahko srečali v sprednjem delu revije. Tako ozek izbor seveda ne more biti posebno zgovoren, nekaj pa vendarle pove.
Pesnik Michael Guttenbrunner, zastopan z dvema pesmima in Slovencem že enkrat predstavljen v Besedi, je bil rojen leta 1919 na Koroškem. Je to človek z bohemsko razgibanim življenjem. Med vojno je zaradi svoje odreza-vosti in antifašističnih izjav prišel pred vojaško sodišče. Po vojni se je spričkal z nekim angleškim vojakom, kar ga je za nekaj časa spravilo v blaz-nico. Službe kar naprej menjava — bil je že vse od konjskega hlapca do vrtnarja. Ta kmečki proletarec nima nikakih višjih šol in zato toliko bolj preseneča njegov zelo kultivirani pesniški jezik. V njegovih pesmih je občutna socialna nota, včasih z izrazito satiričnim akcentom. Izdal je že več pesniških zbirk in med mlajšimi avstrijskimi poeti velja za najbolj nadarjenega. Kot pesnik je dobil že veliko priznanje — nagrado Georga Trakla.
Pesnica Vera Ferra, poročena Mikura, je prav tako človek iz proletarskih nižin. Rojena je bila na Dunaju leta 1923. Najprej je bila pisarniška kurirka, nato obiskovala večerni tečaj trgovske šole, bila med vojno tipkarica, po vojni kmečka dekla, nato spet v pisarni in zdaj poročena živi na Dunaju. Njena pesniška zbirka ima naslov Jutranje melodije. Neke njene pesmi so zelo umetno izdelane, druge — in te so' v večini — pa so ustrezno svoji vsakdanji socialni motiviki tudi izrazno vsakdanje, prozaične. Napisala je tudi že en roman (Slepa ulica) in več knjig za otroke. Za svoje literarno delo je bila že tudi nagrajena in njeno ime je v Avstriji precej znano.
Hermanu Lienhard, rojen leta 1922 v Št. Vidu ob Glini, je nam nekoliko znan po tem, ker je v Ljubljani že dvakrat predaval o avstrijski književnosti. Hermanu Lienhard je človek s široko kulturno razgledanostjo. To, da je na univerzi študiral antično literaturo in glasbo, je razvidno tudi iz njegovih poduhovljenih pesmi, ki so neredko religiozno obarvane- Njegova prva pesniška zbirka je bila še vsa napisana po klasičnih pravilih rimanja, v svoji najnovejši zbirki z naslovom »Spiegelhaus« pa se je pesnik močno odmaknil od tradicionalizma. Obe njegovi prevedeni pesmi sta iz druge zbirke.
Pesnica Anneliese Friiz, poročena Eulau, je bila rojena na Dunaju 1. 1918. Ob nemški  zasedbi Avstrije je zbežala v Švico in  tam v pomanjkanju pre-
88
živela  več  grenkih  let.  Sedaj   spet  živi  na  Dunaju.  Lastne  zbirke  še  nima. Objavlja pa posmi po revijah in antologijah. Piše tudi drame in prozo.
Franz Kiessling je bil rojen leta 1918. Njegt>va druga pesniška zbirka, objavljena predlanskim, ima značilen naslov »Laikova pridiga«. V Kiesslingovih izrazno preprostih pesmih z izrazitimi miselnimi prvinami je čutiti razkroj nekega religioznega nazora in željo po uživanju enkratnega, bežnega življenja. Leta 1950 je pesnik prejel državno podporno nagrado za liriko. Zadnji čas se obrača tudi k prozi.
Peter  Levec
89