277
GLASBA
NEKAJ   EDICIJ   KOMORNIH  SKLADB
Sedemdesetletnico skladatelja Cirila Preglja je Društvo slovenskih skladateljev počastilo z zbirkO' samospevov/ opremljeno s spremno besedo, ki govori o zaslugah gorenjskega skladatelja, kar zadeva Ijudsko-prusvctno dejavnost, in označuje zelo natančno njegove samospeve. »Kompozicijska struktura teli pesmic — tako beremo v predgovoru — »se drži okvira in prizadevanj, ki so jili začeli že Novi akordi z lepim, neoporečnim harmonskim stavkom ter s poljudnim,, dobrim klavirskim slogom. Neposredna prisrčnost njegove domiselnosti zlahka osvaja poslušalca. Pregelj se s tem v .ovojih originalnih kompozicijah uvršča med priljubljene poljudne skladatelje, ki ¦ . . zlahka najdejo pot do čustvenega sveta širokih krogov poslušalcev, ne da bi dovršenost oblikovne strani v njegovih skladbah postala  kakorkoli oporečna.-^
Oznaika je zadeta. Toda mimo prisrčnosti teh samospevov — in to je nedvomno njihova najdragocenejša prvina — in mimo oblikovne neoporečnosti lahko poudarimo še nekaj. Pregljeva govorica je jasna in preprosta ter razodeva njegovo navezanost na harmonske obrazce naše boljše zboro\skc literature iz časov Novih akordov kakor tudi dvojni vpliv: v modulacijali in harmonskih postojikih čutimo pogostoma vpliv orglarske prakse — njegov oče je biil organist —, v izpeljavi solistične vloge in klavirskega stavka pa vpliv Pavčiča in njemu sorodnih mojstrov slovenskega samospeva. Obenem zaznavamo precej pogostoma nagnjenje k rabi novejših sredstev, kakor so na primer izrazite poznoromantične, že skoraj impresionistične alteracije pa tudi šest-tonska lestvica. Ritmični obraz Pregljevih samospevov se resda ne oddaljuje od umirjenosti romantične prakse, je pa nedvomno dovolj živahen in sproščen. Toda občutljivost v rabi vseh teh sredstev — najbolj tradicionalnih in rahlo modernističnih — odkriva odličen okus, smisel za tekoče, živahno pripovedovanje, rahločutno uravnovešenost. Oblikovna zgradba pesmi ni samo neoporečna (takšna bi lahko bila tudi najboilj akademska vaja), ampak je tudi živa, domiselna. Domiselna v sestavljanju vseh komponent v enoten, skladen, živ glasbeni stavek.
' Ciril Pregelj: Osem samospevov za glas in klavir. DSS, ed. št. 44. Ljubljana 1957.
Izmed vseh teh samospevov mi je najbolj všeč Daj mi roko (J. Glaser), občutena lirska epizoda. V ostalih: Soidenje (I. Minatti), To si zdaj U! (E. Muser), Med žitom in hlasjem (C, Golar), Ce rdeče rože zapade sneg (M. Pugelj) in tri Zupančičeve pesmi Tiho se sklanja nad mano moja Ijubao, Ciciban-Cicifuj. Zorica — so spet svetle lirske epizode bolj posrečene od redkejših mračnih in dramatičnih momentov. Nekoliko konvencionalni in bledi se mi zdita le Tiho se sklanja in Med žitom, in klasjem.
Spet ležijo pred mano trije zvezki Ramovševih skladb-, ki se bojo pridružili onim, številnim, ki so izšli pred mnogimi leti, in novejšim, ki sem jih že ocenil. In s temi tremi zvezki se starim pridružuje nova ugotovitev: kako je  ta skladatelj delaven,  vztrajen,  plodovit!
Mala suita: 1946.
Sonata za klarinet:  1953.
Violinska sonata:  1956.
Te skladbe oklepajo desetletje dela in izkušenj in jih je zelo zanimivo prijnerjati. Vsem trem so lastne ista značilna prozorna diatonska govorica, iste melodične harmonske ritmične posebnosti, ki sem jih že označil v prejšnjih recenzijah Ramovševih del: to je slog, ki ga slovensko koncertno in radijsko poslušalstvo' pozna po večini Ramovševih del, po vseh pravzaprav, razen najnovejših, ki so nastala v letu 1958 in delno še v letu 1957.
Tako se tudi te skladbe ne razlikujejo po slogu, po tehničnih sestavinah zvočne go^¦orice, in to niti spričo skromnega oblikovnega obsega skladbic, ki sestavljajo Malo suito. Pač se i-azlikujejo po vsebini, ki ustvarja vsakemu delu svojo lastno fiziognouiijo, in predvsem: po avtorjevem ochiosu do lastnega sloga, to je do sebe.
Mala suita: Ramovš je komaj izkristaliziral svoj slog, svoj osebni izraz; ta suita je vsa in vseskozi Ramovševa; torej osebnost — izvirnost. Vse učinkuje sveže. Saj ne more biti drugače: avtor uživa že ob samem fizičnem dotiku z zvočnim svetom, ki si ga je sam ustvaril. Zato tako zelo rad preseneča sebe in nas z duhovitimi domislicami. In domislice se porajajo neprenehoma, bogato. Toda še: ob zvočnem gradivu in ob fizičnem užitku, ki ga ta posreduje, oblikuje Ramovš te skladbice povsem skladno, vešče, brez sunkovitih prehodov, zaključeno. Torej zrelost. In estetski užitek.
Sonata za klarinet in klavir: minilo je osem let. Pot je šla v širino in globino. Slog, govorica, človek, to je ostalo nedotaknjeno. Isti zvočni svet, isti odnos do sebe, do glasbe, do sveta. Spremenile so se, oziroma rastle so sani<i dimenzije. In rastla je tista notranja zrelost — tista, ki prihaja le počasi, z leti, tudi za človeka, ki je imel še mlad zelo čist, zrel odnos do svoje okolice — tista notranja zrelost, ki prinese čioveku-umetniku popolno obvladanje gmote, ki jo oblikuje. Zato je presenečenje, kakršnega lahko dosežejo duhovite zvočne domislice sredi skladbe, ki je vseskozi lahko dojemljiva, neproblematična, — zamenjalo presenečenje, ki ga ustvarja celotno delo s svojimi močnimi viški in s svojo povedno globino; skratka: presenečenje pred vsesmerno razsežnostjo
- Primož Ramovš: Sonata za violino in klavir. DSS, ed. št. 26. Ljubljana 1957. — Mala suita za klavir. Samozaložba. Ljubljana 1958. — Sonata za klarinet in klavir. Samozaložba. Ljubljana 1958.
278
tega dela. Mislim, da predstavlja prav ta sonata višek Ramovševe komorne tvornosti; ali vsaj, ker pač ne poznam vseh njegovih komOTnih del iz desetletja  1946—1956, gotovo enega najvišjih vzponov.
Sonata za vialino in klavir: (Dokler ne bom slišal izvedbe, težko prevzamem odgovornost za recenzijo; malokdaj me je namreč »gluhos^ branje kake partiture pustilo tako neodločenega. S tem pridržkom lahko povem svoje vtise.) Zvočna govq;rica se ni spremenila v primeri s prejšnjimi deli. Ni torej razloga, da bi iskal v njej odgovor, zakaj me delo Jii prepričalo'. Naj ga iščem samo v neviolinistični pisavi solistične vloge? Mislim, da ni niti tO' mcrodajno. vsaj ne popolnoma, čeprav moram priznati, da me je tudi to motilo. O povednosti tega dela si tudi nisem na jasnem: ogromino' je v njem dobrih prvin, marsikaj me pusti popolnoma mrzlega. Pač pa mi je bilo takoj jasno, da je očitna v tej sonati kriza Ramovševe govorice. In novejša avtorjeva dela, kjer je ubral novo pot, SO' mi to potrdila.
Torej tudi Ramovš, ki je skozi desetletje rastd, neskaljeno rastel in zorel skozi svojo kristalno, prozorno diatonsko govorico, je doživel v sebi krizo dia-tonskega sistema, krizo, ki jo doživljajo v zadnjem desetletju še tako zagrizeni — zadnji — pristaši neoklasicistične in sorodnih smeri. Njihov zastavonoša je klotnil pred tehniko, ki jo je že pred štiridesetimi leti izumil njegov največji idejni nasprotnik: še pred osmimi leti je bil Strawinski korenit neoMasicist (The Rakes Progress), zadnja leta se poslužuje dvanajsttonske tehnike (Canticum sacrum, Lanientationes Jercmiae Prophetae). Tako tudi Petrassi. Šostakovičcv violinski koncert (1956) je kljub svoji tonalni izjavi izrazito pantonalno občuten. (Presenctljivoi, to mojstrsko delo leningrajskega skladatelja!)
Tudi Ramovš torej: njegova violinska sonata je predvsem izpričevalo te krize; kar je bilo njenemu avtorju do včeraj naravno izrazilo, je v njej že okorelo. Pravzaprav se moramo tega le veseliti, saj je to le dokaz, kako je naš skladatelj občutljiv za živa vprašanja glasbene tvornosti, ki jih danes čutijo vsi vodilni, vsi živi skladatelji. Poleg poti skozi to krizo v pantonalnost — ki jo naj vsakdo tolmači osebno in izvirno — sta samo dve poti; vegetiranje v ugodju že pripravljenih shem — in to ni ustvarjanje — ali jalovost Cagevega fatalizma — in to tudi ni ustvarjanje.
Bil sem še študent ljubljanske Univerze, to je bilo pred letom 1950. Tedaj sem se komaj seznanjal z imeni in deli mlajših slovenskih skladateljev. Na koncertu sem nekoč slišal dela štirih absolventov kompozicije na Glasbeni akademiji: moje prvo srečanje s Klarom Mizerito-m, Vladom Lovcem, Sašo Lajovcem in Janezom Matičičem. Tedanji vtis: v tej četvoTici se mi je zdel Lajovic najmanj oseben, najmanj izviren, najbolj škerjančevski izmed četvorice Šker-jančevih učencev. Tako je bilo pred dobrim desetletjem.
Pred nekaj mesci sem obiskal Lajovca in pokazal mi je svoja novejša dela. Vtis: izmed četvorice, ki je rasla skupaj v Škerjančevem razredu, je Lajovic prehodil najdaljšo pot, se je najbolj izpremenil in najkoreniteje osamosvojil, našel je nov izraz. Razlika je presenetljiva. V dobrem desetletju je Lajovčeva gilasba prehodila pot petdesetletnega izkustva, od izrazite in zavestne asimilacije zapoznelega impresionističnega izročila dO' polnovrednega in aktualnega ustvarjanja: to je izraz človeka, ki čuti problematiko sodobnih časov in sodobne glasbe in prispeva svoj delež k prenovitvi žive glasbe v sc-
279
danjosti;   njegovo iskanje  tipa  v   bodočnost,   vzporedno  z   najbolj   aktualnimi skladatelji.
Klavirska Sonatina" stoji sredi, poti med nekdajijim impresionizmom in današnjo samostojnostjo in je že popoln odraz Lajovčeve življenjske sile. Skladba je izrazito neoklasicistična v svoji strogi tonalni zasnovi, v svojih oblikovnih strukturah, v svoji tematični artikulaoiji. To je neoklasicizem, ki nam prikliče v spomin najboljše Ravelove klavirske skladbe in Hindemithove Metamorfoze: jasnost, duhovitost, presenetljiva domiselnost, nenehna zanimivost glasbenega govora.
Prvi stavek, Pastorale, je prozorno klasicističen v suhotni, a živahni prvi lemi, razširja se in poje sproščeno v petosminskem taktu druge teme; izpeljava je vedno zanimiva in odkriva povsem moderno občutljivost. Podobne značilnosti razodeva tudi Intermezzo: olimpijsko vedrino, ki jo komajda zastre rahla čustvena tančica, prekinjajo tu in tam še trenutni spomini na nekdanjo ljubezen do debussyjevskih barvitih vertikalnih sklopov. Finale pa pomeni odločen korak naprej: svežemu poletu kratkega uvoda sledi zanimiv in duhovit kaiton, ki že ves odkriva nove težnje; in naprej se odvija stalno duhovit, stalno napet govor, kjer nas hoče avtor neprestano presenečati s svojimi svežiitii domislicami. Tu uporablja zeki pestre moderne prijeme in se ne izogiba nobeni novi rešitvi, ki jo narekuje njegova živa iznajdljivost. Kljub osnovnemu tonalnemu značaju zveni ta skladba enako novo in enako presenetljivo kot nmrsikatero politonalno ali atonaino delo mojstrov iz najbližje preteklosti. Pač dokaz za to, kako je l.ajovie čutil nove čase in nove probleme.
Predvsem pa je pomembna iskana prozornost glasbenega stavka, iskana preprostost zasnove: to je Lajovčev obračun s statičnostjo njegove debussvjevske in škerjančevske preteklosti. To je prva pomembna storitev njegove izvirnosti, njegove osebnosti.
Pavle  M e r k u
Aleksander Lajovic:  Sonatina za klavir. DSS, ed. št. 47.  Ljubljana  195".
280