CE HOCES O NEČEM IZVEDETI RESNICO, MORAS IZSLEDITI POVOD Iz oči v oči z Damjanom J. Ovscem - Murkovim nagrajencem za leto 20061
Intervju | 1.22
Murkova nagrada za leto 2006 je šla v roke posebnega človeka. Damjan J. Ovsec je v svojem delu obravnaval široko paleto etnoloških in kulturnoantropoloških vprašanj. Raziskuje način življenja meščanov, posebej njihovo družabno življenje in psihološke lastnosti, praznike in praznovanja, mitologijo, šege in navade, verstva, simbole, praznoverje in vraže na Slovenskem, v Evropi in po svetu. Kljub temu, da intenzivno pripravlja svojo novo knjigo, sva se uspela srečati pri Slamiču v kavarni in čajnici KavaČaj.
Spadate med tiste ljudi, ki jih je, ker se razdajate na vse konce, težko kamorkoli umestiti. Mi lahko pomagate? Kdo je Damjan J. Ovsec?
Tomaž Šalamun ima verz, v katerem pravi, da vsak najde svojo lego, če ne živ, pa mrtev. V življenju, ki ga določajo zakoni relativnosti in se jim ne moreš izogniti, naj bi se človek ukvarjal s stvarmi po želji in nareku drugih, pa s stvarmi, ki jih sam rad dela, tudi s tistimi, ki jih mora opraviti zaradi svoje vesti, ter seveda s tistimi, s pomočjo katerih kaj zasluži, da plača račune. Če teh štirih dejstev ne pomešaš med sabo in nekaterih ne izpustiš, kar se, mimogrede, marsikomu pripeti, se sčasoma naberejo raznovrstni izdelki, ki jim rečemo avtorjev opus.
Naj se ne sliši preveč eksistencialistično, vendar človeka nekam umesti samo tisto, kar je naredil. Socialni statusi so odločilni, a so žal lahko v vseh časih precej »prirejeni«. Ljudje hočejo imeti opravka z znanimi stvarmi. Od tod izvira splošno predalčkanje, ki nastane kot diktat kolektivistične mentalitete. Družbi je všeč, da ve, kje te lahko pričakuje in »nadzoruje«. Ljudje ne marajo resničnih presenečenj, zato vsak dan vidimo, da ne morejo brez največjih doz adrenalina in »izzivov«. Kadar te družba ne uspe natančno umestiti, mnogi njeni predstavniki postanejo prav živčni. No, že pred časom se je javnost z mojo vlogo pomirila in me uokvirila s sintagmo »naš« ali »slovenski etnolog«, kar se sliši dovolj spodobno in ustrezno.
V bližnji preteklosti si moral biti, na primer, »organiziran«, če si hotel kam priti. Jaz sem se slabo »organiziral« in ko v določenem trenutku nisem mogel več nikamor, sem neprostovoljno odšel med svobodnjake. Na srečo sem imel nekaj založniških ponudb, hkrati pa sem vedel, kaj hočem, zato sem se sam organiziral s svojim delom. Postavil sem si nekaj bližnjih in daljnih ciljev, kar je seveda zahtevalo sistematičnost, veliko študija in discipline. Na ta način se marsičesa naučiš in utrjuješ svojo širino, če jo seveda imaš in ti je kaj do nje. S kritičnim argumentiranim odnosom do raznih sodobnih pojavov, družbe in načina življenja v njej, pa z opozarjanjem na vrednote, tradicijo, dediščino in podobnim, opozoriš tudi
1 Utemeljitev Murkove nagrade za leto 2006 je bila objavljena v Glasniku SED 47/3,4/2007, 133-135.
nase, zato te določeni krogi vabijo na pomoč. Ima pa takšen način odzivanja lahko dvojno ceno. Ves čas delaš vse zastonj, velikokrat se razdajaš namesto »institucionalcev«, nekateri pa ti za nameček kritičnost in pokončno držo zamerijo. V ozkih slovenskih »rovih« zamera ali celo samo dejstvo, da obstajaš, rodi razna ogovarjanja, omejevanja, celo šikane. Ena od zoprnih senc neodvisnega svobodnjaštva je, da se upa skoraj vsak kadarkoli obregniti vate, medtem ko se »tolovajščine« tistih z dobro zvarjenim socialnim statusom mirno spregledajo. Druga zoprnost utegne biti recimo ta, da zainteresirana javnost nima dostopa do bibliografskih podatkov. Na cobissu, na primer, je objavljen le zelo majhen del moje bibliografije, saj ga svobodnjakom niso dolžni urejati, tiskane bibliografije pa ne izhajajo več, medtem ko so tiste, ki so bile nekoč objavljene, vsaj v mojem primeru, tudi zelo nepopolne. Če zaradi drugega ne, je to nerodno za potencialne naročnike, od katerih sem odvisen in ki jih ne morem prav stimulirati, da bi iz širokega spektra tem izbrali nekaj, o čimer bi hoteli, da jim kaj napišem. O mojem delu potem nima predstave niti »konkurenca«. Velikokrat moram ljudem razlagati, da je to in ono že zdavnaj obravnavano oziroma napisano. Po svetu so okolja, kjer človek s širšim obzorjem in z razširjenim diapazonom ustvarjanja ne predstavlja problema, ampak dragocenost. Specializacija v znanosti je značilna za naš čas in ima prav toliko dobrih lastnosti kot slabih. V nobeni znanosti, niti v naravoslovni ne, kaj šele v humanistiki, ne moremo izvzeti posameznosti, torej le delčkov, in jih obravnavati kot mrtve preparate. Vsak dan doživljamo, kako nam gre brez sinteze precej slabo. Do sinteze pa prihajamo z obravnavanjem vse kaj drugega kot samo svojega »vrtička«. Karel Ča-pek je rad rekel, da je ena izmed največjih nesreč civilizacije učen bedak. V slovenskih razmerah pa se že predolgo sprašujemo, kdaj bodo tisti, ki kaj znajo, evidentno dobrodošli? Holistični pristop me je zavezoval že v časih, ko se ta pojem še niti pojavil ni. Zelo kmalu sem razumel, da je - ne samo na tem planetu - navznoter vse povezano, navzven pa razvezano. Čutil sem, da je svet enoten, čeprav se nam zdi, da ni tak, ker vidimo, da je sestavljen iz svetlobe in teme, iz pozitivnosti in negativnosti, iz relativitet. Vendar le z njimi se lahko z vso svojo dramatičnostjo in dramaturgijo vred obdrži v pojavni vibraciji, torej v materialni obliki. Če bi bil ves svet iz svetlobe, bi se odrešil iz snovi in izginil na drugo, nematerialno
79
CO
o o
Adela Ramovš, univ. dipl. etnol. in kult. antrop. 1233 Dob, Krtina 22a, E-naslov: adela.ramovs@siol.net
80
raven. Kdor resnično neumorno opazuje življenje (in zakaj ne tudi kozmosa), bo sčasoma opazil, da vse deluje po načelu prastarega »simbola križa«, ki predstavlja sečišče aktivnega pozitivnega moškega in negativnega ženskega univerzalnega principa (plus in minus, električni tok). Gre za dinamiko dveh parov sil: vzroka in posledice, privlačnosti in odbojnosti. Vse se odvija po teh principih. Če hočeš o nečem izvedeti resnico, moraš izslediti povod. O tem že tisočletja govorijo indijski in drugi duhovni mojstri, preverja pa naj vsak sam. Ali če rečem s Talmudom: Kdor se hoče motiti, naj se moti. Vse so zgolj različne oblike energije. Stara štorija o makro- in mikrokoz-mosu, zaradi česar generalno delujejo planetarne mitologije, simboli, astrologija in njen sodobni podaljšek psihologija ^ Nenazadnje o tem sedaj razpravljajo tudi kvantni in astrofiziki. Kam z duhom? je v humanizmu in tudi naravoslovju vse bolj sodobno vprašanje. Človek se pač odloči za neko stroko ali vedo, da bi bolje razumel življenje in njegov smisel. Etnologiji sem zavezan in zvest sem ji, vendar je zame samo dober pripomoček. Eden najboljših, saj je v tej stroki zajeto skoraj vse. Od duhovnega, socialnega do materialnega. Mene najbolj zanima tisto, kar je zadaj, torej nevidno, skrito. Zakaj je nekaj tako, kakor je in kako to razvozlati. Iz kakšnih (duhovnih) zakonitosti je nekaj nastalo. Hodimo torej po poti v obratno smer, od posledice do vzroka. Ta vprašanja so v etnologiji pač najbolj navzoča v t. i. duhovni kulturi, ki mi je najbližja.
Kljub temu, da ste točno dvajset let v samostojnem poklicu in na nek način »nikamor ne spadate«, vam je Slovensko etnološko društvo leta 2007 za vaše strokovno delo na področju etnologije podelilo Murkovo nagrado. Ste bili presenečeni?
Spadam v generacijo »nič nas ne sme presenetiti«. Kateri od mojstrov bi rekel: Spadati kam ali ne spadati sta dve podobi iste stvari, neskončna zabloda, nešteto napak, kar je slišati kot plosk ene dlani. Končno sem že pred letom 1979, ko je (z zamudo) izšla moja prva knjiga, marsikaj naredil. Potem pa sem se, kakor rečeno, zadev lotil sistematično, z repom in glavo, kar pomeni, da sem načrtoval objave za nekaj let naprej. Vzporedno sem »vozil« nekaj tematik s področja etnologije, kulturne zgodovine in arhitekture. Nastali so ciklusi člankov (tudi radijskih oddaj), kar pomeni, da je v okviru ene teme nastalo od pet do dvanajst ali več člankov, v zvezi z meščanstvom in Ljubljano celo čez sto, zraven pa še cikel knjig. Prepričan sem, da mora iti pisanje med ljudi, v javnost, v preverjanje. Marsikje sem oral ledino - ki je bila ponekod tudi zares globoko zmrznjena - zapolnjeval bele lise, pisal o tistem, za kar sem vedel, da ljudje potrebujejo ali pogrešajo. Tako bom tudi nadaljeval.
Razlika med teorijo in prakso je vedno prevelika, na Slovenskem je še posebno velika. V znanostih preveč ljudi dela zase, za prestiž, etične konsekvence jim niso dosti mar. Vendar ni dejavnosti, ki je ne bi bilo treba preverjati z življenjem. Ne etnologije ne romanov niti poezije se ne da pisati za predal. Ne pričakujem ploskanja občinstva, vendar človek rad doživi učinke svojega dela. Etnologije ne dojemam kot depo, kot ohranjanje vedenja med štirimi stenami; saj nobena stroka
ne sme postati zgolj »muzej«, nabiranje bibliografije, točk in pik, čeprav razumem, da pozicije in birokracija zahtevajo najprej to. Ali večkrat celo samo to.
Močno sem zagovarjal in še zagovarjam domače strokovnjake, domače znanje proti uvoženemu in kritiziram nekritično prevajanje, ki prednjači po slovenskih založbah, ker si z njim ustvarjajo predvsem večjo razliko v ceni. Ena od važnejših oblik izražanja domačega znanja je poljudnoznanstveno pisanje, ker skupaj z umetnostjo dvigujeta nacionalno kulturno raven, iz dneva v dan vse bolj tranzicijsko preluknjano. Zato takšno pisanje nadvse podpiram. Ko sem začel s poljudnoznanstvenim pisanjem, ga ni skoraj nihče zavestno gojil, ker ga strokovna javnost ni posebno cenila. Drugače je na Zahodu, kjer ta žanr že od nekdaj uživa veliko naklonjenost in ugled. Podobno kot je moral biti slovenski film negledljiv in zatežen, da bi bil umetniški, je moral biti v očeh strokovne večine, recimo etnološki izdelek dolgočasen, nabit s citati in pogosto težko berljiv, da bi bil »znanstven«. Kadar snovi že avtor ne »prebavi«, kako naj jo šele javnost. Pisati jezikovno enostavno, razumljivo in strokovno zanesljivo ni lahko, vendar je razvijati domače bralstvo enako pomembno kakor razvijati samo stroko.
Pri svojem delovanju se ukvarjate ne le s številnimi, temveč tudi z različnimi temami, o čemer so bralci Glasnika brali v predzadnji številki. S čim ste se najraje ukvarjali? Morda obstaja še kaj nedotaknjenega, o čemer bi želeli izvedeti več?
Najraje se seveda ukvarjam s temami, pri katerih imam proste roke in svobodne roke in za katere verjamem, da bodo nečemu služili. Včasih da energijo, če skušaš razkrinkati kakšno javno svinjarijo ali če razložiš različnim »strokovnjakom«, da nekaj sploh ni tako, kar oni trdijo. Veseli ali celo pomirja me pisanje krajših člankov z bolj duhovnimi ali »eksotičnimi« vsebinami, o katerih nihče ne piše, zares zabava pa me edino pisanje humorja, ker je to v meni od rojstva in v katerega »trpam« vse, še posebej etnologijo. Prosto sukati neki talent generira največ svobode. Več zadovoljstva kakor ob etnoloških temah čutim tudi kadar mi uspe napisati kakšen esej, v katerem z natančnim razmišljanjem in dobrimi metaforami zadanem bistvo problema. To se mi zdi razumljivo. V strokovnem pisanju občutiš nekaj podobnega le, kadar kaj na novo pogruntaš. Nekaj takšnih inovacij je, na primer, v Veliki knjigi o praznikih, precej več pa v moji najljubši knjigi s sicer zoprnim naslovom Vraževerje sveta, kjer skušam na holistič-ni način razložiti problematiko praznoverja in v kateri pišem o nastanku vraž, njihovem razvoju in pomenu. Inovacija, tudi v evropskem smislu, je seveda tudi psihološki pristop, pa naj gre za obravnavanje meščanstva ali balade o Lepi Vidi. Človek je zadovoljen tudi, če s knjigo doživiš več izdaj in visoko naklado ali če ljudje kakšno s posebnim veseljem sprejmejo. S knjigo Trije dobri možje sem se, recimo, odzval na željo slovenskih otroških vzgojiteljic, ki so me na republiškem srečanju v Mariboru v stiski spraševale, kako naj otrokom in predvsem staršem ob dedku Mrazu predstavijo in razložijo še sv. Miklavža in Božička, ki sta z demokracijo spet postala legitimna. Razložil sem jim, da globlje kot gremo, do
Fotografiji Damjana J. Ovsca ^
^ sta iz njegovega zasebnega arhiva.
arhetipa, bolj vidimo, da so vsi trije eno, saj so produkt enakih vsebin. Zato so vsi trije - dobri možje. To mojo oznako so Slovenci hitro sprejeli in je zdaj postala splošna last. In kaj je še »nedotaknjenega«, kakor vi pravite? V bistvu je vse že »prešlatano«, vendar kljub temu še zelo malo vemo, recimo, celo o tem, kdo smo Slovenci in zakaj smo takšni, kakršni smo.
Ljudje se vas spominjajo kot enega prvih raziskovalcev meščanstva pri nas. Je bilo težko - to so le bila sedemdeseta leta - orati ledino? Kako pa vi po tridesetih letih vidite ta del prebivalstva?
Nekaj etnološkega o Ljubljani, namreč o rojstvu, poroki in smrti sem obravnaval na Oddelku že v seminarski nalogi, zato je bilo razumljivo, da sem lahko nadaljeval z mestom tudi v diplomski nalogi, čeprav je bilo ljubljansko družabno življenje drugačna tema. Kasneje, ko je knjiga izšla v kontekstu pri dobro »zgrajenem« Arhitektovem biltenu, in ker sem o tem pisal kot etnolog, tudi ni bilo posebnih težav. Približevala so se tudi že osemdeseta leta. Medijem je zadeva prišla zelo prav, ker je bila Ljubljana takrat res sivo in vsebinsko izpraznjeno mesto, knjiga pa je govorila o starih časih, ki naj bi bili lepši in živahnejši, predvsem pa meščanski. Takrat je bilo živih še veliko ljubljanskih meščanov, ki so preživeli mladost ali zrela leta bodisi v avstroogrskem bodisi v kraljevinskem obdobju in je pri njih knjiga izzvala posebno nostalgijo. Ker se je tema dotikala zabavnejše plati življenja oziroma drugačnega družbenega sistema, je razveselila tudi mlajše Ljubljančane. Knjižica, ki so jo prodajali samo v Ljubljani, je v rekordnem času pošla. Seveda je šlo za presedan. Iz dveh razlogov: prvič, da se sploh nekdo v »svinčenih letih« ukvarja z meščanstvom in drugič, da meščansko kulturo in način življenja raziskuje etnologija. Tega ni nihče počel ne v SFRJ ne drugod. Zato ni bilo na voljo ustrezne literature in sem moral pogruntati neke opredelitve in definicije.
Kako po vsem tem času vidim ta del prebivalstva? Vsak dan je kdo manj. Kajpak. V splošnem pa smo Slovenci svoje meščanstvo izgubili. Meščanstvo eksistira, kolikor ga je pač še uspelo preživeti, zgolj v nekaj izoliranih otočkih, torej le še
v fizični obliki in nekaterih - zasebnih - idejah. »Nova elita« v resnici v zgodovinskem kontekstu ni več elita. Zato ima kompleks sovražnosti do tradicionalnega meščanstva. Razen redkih izjem se ji pridružujejo tudi prišleki. Kompleks je kompleks, najsi je mnogim videti nekaj nepotrebnega in smešnega. Z besedami Scotta Lasha v Sociologiji postmoderniz-ma ostaja »nova elita zgolj množica, to je del množic«. Zato smo pri nas ves povojni čas o meščanih - politično razrednih sovražnikih - govorili kot o mestnih prebivalcih, občanih. Ko se je po osamosvojitvi Slovenije stari termin »meščan« vrnil, ni pomenil več istega. Meščani so samo še prebivalci nekega mesta, medtem ko je zgodovinska meščanska kontinuiteta izgubljena v etru. Meščanskost je zamenjala urbanost. Problem, o katerem bi lahko marsikaj pripovedoval iz svojih, tudi najnovejših izkušenj pa je, da je kljub spremembi ideologije in kljub uveljavljanju demokracije zaradi meščanstva še vedno veliko resentimenta.
Svobodnjaki nikoli ne počnete samo ene stvari. Kljub temu pa vem, da ste sredi priprav na izdajo še ene od svojih obsežnih publikacij. Kaj je tokrat pritegnilo vašo pozornost?
Povedal sem že, da sem večino stvari skušal početi tako, da so bile zaokrožene in sem jih z leti poglabljal. Tako je zdaj na vrsti še ena knjiga iz cikla o praznikih, ki bo zaobjela to področje, s katerim ga bom najbrž zaokrožil. Gre za monografijo o praznovanju pomladi in velike noči. Razloga za odločitev sta dva: gre seveda za najstarejši in največji krščanski praznik, ki je z množico predkrščanskih struktur povrhu vpet še v najdaljše praznovalno obdobje, ki pozna še danes celo vrsto živih, tudi necerkvenih, prvin in pojavov. Po drugi strani pa kljub temu o tej problematiki v knjižni obliki ni veliko napisanega oziroma, moremo najti, razumljivo, specifične prikaze. Mislim, da mi je nekako uspelo spraviti na skupni imenovalec precej različnih tem, ki bi pravzaprav lahko izšle v samostojnih delih, zato je knjiga precej obširna. Takih se danes založbe otepajo. Zastavljena je komparativno, prevladuje pa seveda etnologija. Ob vseh mogočih težavah je bilo najtežje priskrbeti nekaj sto domačih, posebej pa še tujih
81
CO
o o
82
slik, ilustracij in fotografij. Naj govorijo, kar hočejo, vedeti je treba, da pri nas, kar se izdajanja knjig tiče, živimo v posebnih razmerah. Takšno zahtevno zadevo ima v inozemstvu od začetka do konca v rokah od pet do šest ljudi, pri nas pa ni pogojev za kaj takega.
Kako bi po vašem mnenju v Ljubljani lahko izboljšali kakovost bivanja, če razmišljanje o arhitekturi pustiva za naslednje vprašanje?
O, to je vprašanje za 100.000 evrov. Kakršenkoli, celo bri-ljantni odgovor, pa se ne bi dal uresničiti brez župana, ki bi moral biti poglobljen, izobražen in svetovljanski človek, ki pozna, če hočete, slovensko in ljubljansko mestno tradicijo, zaznava slovenske kulturne arhetipe itn. Moral bi biti nekdo z določenim talentom za operativnost, predvsem pa takšen, ki bi bil zmožen skrbeti za podobo mesta (!). Ob sebi bi potreboval dobrega menedžerja, operativca, ki bi moral biti županu podrejen in mu biti s svojim delom osebno odgovoren. To bi dejansko bilo evropsko, mestotvorno. Vse drugo so pobožne želje, kakršna je najbrž tudi ta, da bi kdaj dobili takšno dvojico.
Kakšno je vaše mnenje o treh najbolj spornih arhitekturnih projektih: o novem NUK-u, Onkološkem inštitutu in kompleksu okrog železniške postaje? Bojim se, da jih boste vi našteli še več _
Mislim, da arhitekt novega NUK-a Marko Mušič ni sporen, je pa sporno, da hoče arhitekturna mašinerija »karte ponovno razdeliti«, brez spoštovanja dobljenega razpisa. Najbolj sporno pa je, da ne mestna ne državna politika nista bili v osemnajstih letih samostojnosti NUK-a sposobni uresničiti. Zagrebčani so svojo nacionalno knjižnico postavili med »domovinskim ratom« in Plečnikov NUK je bil prav tako postavljen v ubožnih časih. Bolj kakor si kdo misli, je sporna rekonstrukcija tržnice s 700! podzemskimi parkirišči in Kobetovim mesarskim mostom, čeprav bi tja spadal sijajni Plečnikov, za katerega obstaja tudi ohranjena maketa. Vulgarne brezdušnosti je v mestu vedno več, ker narcisoidnost odločilnih prednjači pred njihovo sposobnostjo zaznavanja duše prostora. Tržnica je bila nedavno prenovljena in ji prav nič takega ne manjka, zaradi česar bi ji ustavili srce za več let. Arheološke izkopanine na tem mestu bodo gradnjo zavlekle v nedogled, prodajalci in kupci bodo odšli drugam, ena redkih avtentičnih točk v centru mesta, ki še diha in resnično živi, se bo spremenila v nekaj sintetičnega, konzumatorskega. Hudo vprašljiva je seveda Emonika, o čemer je strokovna javnost povedala svoje, saj gre za stavbni kompleks podpovprečne kakovosti, za enega od »lego-instantov«, kakršne inštalirajo v Aziji ali kjerkoli. V mesto je vržen, ne da bi upošteval njegove specifičnosti, zato ga oblikovno in čustveno posi-ljuje. Druga nesreča je seveda ta, da spet ne bodo poglobili železnice, čeprav je sedanji župan poglobitev jasno in glasno obljubljal pred izvolitvijo. Temu se reče nikoli nikamor priti, čeprav nekateri, odgovorni za takšne stvari, kar naprej nekam lezejo in visoko prilezejo. Za nameček bomo dobili vrsto t. i. »vrat« ter t. i. »šopke« nebotičniško visokih stolpnic, vključno z najspornejšim »babilonskim stolpom«, ki naj bi stal na
mestu porušenega Kolizeja. To ob županu »forsira« tudi podžupan, ki je, zelo zanimivo, še pred tremi leti kot profesor poučeval in slovenski javnosti v Cankarjevem domu pripovedoval, da sodijo v Ljubljani takšni mastodonti kvečjemu na rob mesta, kar je tudi doktrina ljubljanske Fakultete za arhitekturo. Seveda so strokovno sporni tudi posegi v Tivoli, prenova ljubljanske Drame, Opere in Šumija, Plečnikovega stadiona, pa izgradnja Trnovskih vrat, trnovske štiripasovne vpadnice z mostom - vsi ga že upravičeno imenujejo »gavge« - kar je Trnovo dobesedno odplaknilo v vesolje, itn. Kdo je dopustil, da se ob vznožju Gradu zgradi kolos, ki mu uradno rečejo »vila«, in kako je mogoče, da se bo nekaj podobnega zgodilo na drugem koncu mesta, kjer hoče župan na Brilejevi v Drav-ljah na edinih zelenicah in igriščih, ki jih prebivalci tam še imajo, zgraditi vmesne bloke? Kljub zelo resnim pomislekom in kritikam se torej zadeve v mestu izvršujejo militantno in diktatorsko, kakor so se izvrševale tudi že kdaj prej. Kaj to pomeni, da ljudje niso sposobni najprej modulirati, preden demolirajo? Naj najprej kaj skreirajo po trajnih načelih in ne zgolj performirajo. Psihološko se povsem razkriješ, če nisi sposoben za dialog in se igraš, kdo je najmočnejši. Diagnoza je na dlani. Vprašanja okusa in presoje ostajajo najpogosteje odvisna od informacij, trendov, ne pa od vzgoje okusa, učenosti ali celo modrosti. Povprečnost je ravnodušnost do dobrega in slabega, značilna za ljudi, ki iz sebe nočejo ničesar ustvariti. Samo ideali omogočijo psihodinamiko, ne pa hlapčevanje političnim in virtualnim finančnim programom. Vse, česar ni vredno narediti, je mogoče narediti samo slabo. Če so izvajalci različnih mestnih projektov brez »anime«, jim rezultati njihovega početja niso mar. V mestu je na primer birokratsko urbanistično planiranje, ki ga velikokrat spremlja mreža restriktivnih ukrepov, važnejše kot individualna arhitektura ali individualni pristop k čemur-koli, kar je mestotvorno. Rušenje kulturne zgodovine, ropanje zgodovinskega prostora, ki se celo povečuje, je rušenje človečnosti, nezavednega, brez katerega se ne da oživljati individualnosti; ne človeške in ne mestne. Brez te individualnosti pa ni dodane vrednosti. Stokrat sem že rekel: karkoli je v mestu protiorganskega, kar negira arhetipe, je neproduktivno, sovražno, ker ne zavaruje življenja mesta, povezanosti najboljšega iz preteklosti z najboljšim danes, pulziranja žive kulture itn. Ne moremo živeti od samih neologizmov, od kopičenja česarkoli, nenehnega jemanja, ki ga diktirata interes, kapital in ignorantski odnos do človeške globine. Razmere se danes spreminjajo na slabše, ker so se omenjenemu pridružili poleg kapitala še interesi posameznih političnih opcij, ki so si mesto dobesedno prilastili ter hkrati izključili demokratično razpravo z drugače mislečimi. Normalno, da nas je strah, kako bo Ljubljana izgledala čez dvajset let.
Kaj prinašata Anglež v Prekmurje in Italijan v kraško vas? In vsi drugi povsod drugje? Je v tem kaj pozitivnega?
Dober poznavalec slovanskih narodov, Čeh Jan Lego, je leta 1886 zapisal, da so Slovenci po njegovem najbolj bistroumni od vseh Slovanov, hkrati pa imajo lastnost, ki je ne srečujemo pri nobenem drugem slovanskem narodu, namreč »mržnjo do
vsega tujega«. Ta naj bi bila najbolj razvita pri pristnem Gorenjcu. V Ratečah imajo npr. še danes prišleke, ki so se preselili iz dolenjske Kostanjevice že pred stoletji, za »pritepence«. A ne samo tam. Vendar so se stvari seveda spremenile. A kdo si upa reči, da povsem. Vsi vemo, da imajo s tujci težave tudi drugod, čeprav so razlogi lahko različni.. Dejstvu, da je Slovenija mejna država, se pridružuje še dejstvo, da smo zdaj v Evropski zvezi, kar pomeni, da imamo schengenski sporazum. Kolikor ne gre za »globalizatorsko« preprodajanje določene slovenske posesti - in v določenih primerih gre tudi za to - se v zvezi s tem ne dogaja nič pretresljivega. Na Goričkem je menda že okrog 500 Angležev in Škotov, ki so rešili, po znanem britanskem občutku za tradicijo, marsikakšno staro slovensko hišo, ki bi jo največkrat slovenski kupec podrl in pozidal kaj brezobličnega. To je nekaj novega. Malo je Slovencev, ki z ljubeznijo izgovorijo: stara hiša. Precej jih ima v sebi nekaj, kar vidi takšno zgradbo kot podrtijo, zato je slovensko podeželje videti vsak dan grše, ali vsaj zelo drugačno od nekdanjega izvirnika. To pa pomeni, da imamo slab odnos do lastne zgodovine, z drugimi besedami pa tudi do samih sebe.
Mnogi prišleki so se naučili slovensko ali se našega jezika priučujejo in želijo ostati v lepem okolju, saj so prišli prav zaradi te skrivnostne lepote živet sem. To opazujem tudi v blejskem in bohinjskem kotu, kjer je prišlekov sicer precej manj, ampak se stapljajo z okolico, čeprav marsikdo reče, »da bodo ti prekleti hudiči vse pokupili«. Ampak isto so do nedavnega govorili za t. i. »Ljubljančane«. Omenjeni tujci se zdijo v resnici kulturno diferencirani in bodo gotovo branili vse, kar je kulturnega, ekološkega. Spet se potrjuje ugotovitev, ki jo je zagovarjal Nace Šumi, da je pokrajina močnejša od etnije. Hkrati po mojem ni samo naključje, da Angleži oblegajo prav Goričko, ne pa alpskega sveta, ne glede na to, da so na Go-
ričkem, v Prekmurju, pa naprej na Madžarskem itn. cene hiš in zemljišč nižje kot drugod. Ali vemo, da je tudi v Toskani veliko angleških, nemških in drugih lastnikov, pa ni zato nič manj toskanska? Italijan pa, ki pride živet v kraško vas, je po poreklu največkrat iz Istre, s Krasa ali drugih krajev, ki so bili nekoč pod Italijo, zato prinaša prav gotovo drugačne posledice, kot jih prinašajo italijanski lastniki gradbenega podjetja, ki hočejo pri nas samo pozidati in zaslužiti. Diktatura, vseeno ali kapitala ali ideologije, človeku potegne duševno življenje izpod nog. Etnologija se ne ukvarja z oponašanjem življenja, ampak z živostjo samo, dejansko z arhetipom, ki se ga ne prežene ne z ideologijo ne z materialnim razobličenjem. Arhetip je duhovna narava, narava pa se vedno vrne, pa če jo še tako podimo. Ali res ni mogoče, da bi na prost pretok ljudi, dela in dobrin reagirali raje z individuacijo kakor s strahom? Etnologija nam kaže ovoje, prakse, s katerimi naj bi kolektivni človek postajal posamezni, individualni človek; na specifičen način v kmečkem, delavskem in meščanskem okolju. Vse teorije, ki začenjajo »to bi morali« ali »to bi bilo treba« samo priznavajo svojo neprepričljivost.
Ste med tistimi etnologi, ki so s svojim znanjem in posredovanjem posegali v izboljševanje pogojev kakovostnega bivanja in življenja. Kje vse ste se angažirali?
Naj ostane pri tem, da sem se angažiral. Vsepovsod, pa še premalo. Mislim, da človeka stroka in vest zavezujeta, da se angažira v javnosti. Če bi nas bilo več, v mislih imam tudi etnologe, bi več dosegli. Je pa res, da moraš zato imeti dobre živce in kondicijo. Nikoli nisi plačan in zelo redko zmagaš.
Kaj bi odgovorili novopečenemu etnologu, ki bi vas vprašal, ali naj gre med svobodnjake?
Kaj bi z nasveti, saj jih nihče ne posluša. No, rekel bi mu, naj pri sorodnikih preveri, ali bo kaj dedoval.
83
CO
o o