Zapis v razvidu medijev Ministrstva za kulturo:
zaporedna številka 1492
Izdajatelj:
šou v Ljubljani
Kersnikova 4
1000 Ljubljana
Slovenija
Telefon: +38614380200
Faks: +38614380202
Elektronski naslov: info@sou-lj.si
Spletni naslov: sou-lj.si
Matična številka: 5133734
id za ddv: si55049745
trr: si56 02010-0018933202
Za izdajatelja:
Roman Didovič, direktor
Jernej Štromajer, predsednik
Uredništvo:
Kersnikova 4
1000 Ljubljana
Slovenija
Telefon: +38614380263
Faks: +38614380264
Elektronski naslov: urednistvo@tribuna.si
Spletni naslov: tribuna.si
Člani uredništva:
Anej Korsika, neodgovorni urednik
Aleš Guid, namestnik neodgovornega urednika
Tanja Peček, članica uredništva
Robert Bobnič, član uredništva
Aljaž Vindiš, likovni urednik
Miha Erjavec, urednik fotografije
Aljaž Košir - Fejzo, urednik ilustracije
Alen Kirn, tehnični urednik
Lektura:
Katja Tiringer
Naslovnica:
Istvan David
Priprava za tisk:
Luxuria
Tisk:
set, 10.000 izvodov
Distribucija:
distribucija@tribuna.si
Digitalizacija:
Digitalna knjižnica Slovenije
Spletni naslov: dlib.si
Prelom je stavljen v unikatni črkovni vrsti Tribunal,
izdelani specifično za potrebe tega časopisa Tribuna.
Partner v zločinu:
Neposredni produkt študentskih demonstracij leta 1968. Gla-
snik študentskih zahtev od 9. maja 1969. Neodvisno in neko-
mercialno javno občilo. Gojišče politične predrznosti in ekspe-
rimentu naklonjenega intelektualnega duha. Dobre avtorske
glasbe. Pokončne drže kritičnega uma. Trga gate tudi na radi-
ostudent.si.
Elektronska različica Tribune:
Če želitš elektronsko različico vsak mesec prejeti osebno na svoj
elektronski naslov, se lahko naročiš na distribucija@tribuna.si
ali si jo naložiš na tribuna.si pod Hočem elektronsko Tribuno!
Izjava o avtorstvu:
Tribuna je izključno avtorsko delo slovenskih študentov ozi-
roma študentov, ki so na študiju v Sloveniji, če ni drugače na-
vedeno. Tribuno izdajamo kot brezplačnik in sicer pod licenco
Creative Commons, ki nas avtorsko zaščiti, hkrati pa omogoča,
da določimo pogoje, pod katerimi dovolimo uporabo naših del.
Uporabo del dovoljujemo ob priznanju avtorstva po principu
Ime Priimek / Tribuna, za nekomercialno rabo in v nespreme-
njeni obliki. Podrobnosti licence so dostopne na creativecom-
mons.org ali na Inštitutu za intelektualno lastnino, Streliška
1, 1000 Ljubljana.
® ® ©
Začela je delovati poskusna skupina
Časovne banke Maribor.
Vsa potrebna navodila za sodelovanje v poskusni
skupini si lahko preberete na spletnem portalu
Časovne banke Maribor cbs-mb.si in na osrednji
strani poskusne skupine, v okviru spletne strani
Zofijinih zofijini.net/cbm.html, kjer lahko spre-
mljate tudi oglase ponudb in potreb po delu.
Število prostih mest v poskusni skupini je
omejeno, zato sprejemamo prijave samo do za-
polnitve prostih mest. Če želite sodelovati v po-
skusni skupini, nam v skladu z navodili pišite
na cbs.maribor@gmail.com.
Spletni vmesnik, preko katerega bo sodelo-
vanje omogočeno tudi širši javnosti, bo pred-
vidoma na voljo septembra letos. Vabljeni k
sodelovanju!
Vir: oovzd.com
Pridružite se odboru za obrambo
visokošolskega in znanstvenega dela!
Odbor za obrambo visokošolskega in znanstve-
nega dela je združenje delavk in delavcev na
raznih področjih v visokem izobraževanju in
znanosti v Sloveniji. Povezali smo se zato, ker
nam ni vseeno, kakšen je in kakšen bo v priho-
dnje razvoj teh dejavnosti v naši državi. S svo-
jimi razmišljanji, predlogi in kritikami želimo
prispevati k izboljšanju položaja in sodelovati
pri preprečevanju ali vsaj blaženju nekaterih
anomalij, ki se na teh področjih pojavljajo. Pri
tem imamo v mislih zlasti negativne učinke
Bolonjske reforme, krčenje finančnih sredstev
za visoko šolstvo in znanost hkrati z njunim
izpostavljanjem privatizaciji in diktatu trga,
zapostavljenost nekaterih skupin redno zapo-
slenih in izkoriščanje pogodbenih delavcev,
problem vrednotenja znanstvenih prispevkov
in projektov ter nekatere druge nepravilnosti,
ki ogrožajo kakovost znanstvenega in razisko-
valnega dela. Zmanjšujejo pa tudi kakovost
samega študija in otežujejo položaj študentk
in študentov ter njihovo vključevanje v razi-
skovalno delo. Pri Tribuni ustanovitev in delo
odbora pozdravljamo ter ga bomo spremljali in
podpirali tudi v prihodnje.
Vir: oovzd.com
Marš iz Afganistana! - Peticija za umik
pripadnikov Slovenske vojske iz Afganistana
Ne moremo si več zatiskati oči pred tem, da slo-
venski vojaki v Afganistanu po nalogu sloven-
ske vlade v vlogi okupatorjev branijo marione-
tni režim Hamida Karzaja.
Podpisniki peticije za umik pripadnikov
Slovenske vojske iz Afganistana smo nad tem
zgroženi. To je nedopustno. Samo Afganistanci
imajo pravico odločati o usodi Afganistana.
Nihče tudi nima pravice slovenskih vojakov
postavljati v nečastno vlogo, ki sramoti njihove
zgodovinske vzornike. Dobro ime Slovenije je
last vseh prebivalcev Slovenije in pripada tudi
prihodnjim rodovom. Slovenska vojska mora
takoj zapustiti Afganistan!
Velika večina Afganistancev želi, da tuje sile
zapustijo Afganistan. Mnogi med njimi pod-
pirajo tudi oboroženi upor proti tujim silam.
Javnost v okupatorskih državah, ki so poslale
vojake v Afganistan, v veliki večini nasprotuje
intervenciji v Afganistanu. Če bi o tem vpraša-
nju na referendumu odločali državljani okupi-
ranega Afganistana in državljani okupatorskih
držav, potem bi se tuje sile že zdavnaj umaknile
iz Afganistana. Pravica do samoodločbe pripada
vsem narodom na svetu - tudi afganistanskemu
narodu. Nad to pravico ni nihče - ne vlade posa-
meznih držav ne Varnostni svet ozn.
Priznajmo:
Slovenska vojska, ki je vse doslej lahko ponosno
trdila, da je zmeraj samo branila slovenski narod
pred zunanjo agresijo, se je po ukazu slovenske
vlade spremenila v tujega agresorja in v orodje
nezakonite okupacije Afganistana.
Spreglejmo:
Verjamemo, da nameni tistih, ki so slovenske
vojake poslali na bojišča tisoče kilometrov od
doma, morda niso bili slabi, toda v mednarodni
politiki plemenitost namenov ne šteje nič. Kar
šteje, so dejanja.
Ne lažimo si:
Dejanja koalicijskih sil v Afganistanu - poboji
tisočih nedolžnih civilistov, uničevanje afgani-
stanskih vasi, mučenje ujetnikov, nezakonito
zapiranje upornikov in trpljenje afganistanskih
civilistov - vedno znova dokazujejo, da je voja-
ška intervencija, če je bila kdaj sploh upraviče-
na, danes dokončno izgubila namen.
Zakaj se slovenski vojaki po šestih letih še
vedno zadržujejo v Afganistanu? Zaradi obve-
znosti do zavezništva? Nobeno zavezništvo, ki
nas sili v dejanja, s katerimi se ne strinjamo, ni
vredno našega članstva. Slovenija je ne glede
na članstvo v zvezi Nato suverena država in
kot taka odgovorna za svoja dejanja. Okupacija
v Afganistanu nam ni v ponos. Poleg tega smo
v očeh velike večine Afganistancev okupator in
agresor, s čimer je ogrožena tudi naša varnost.
In kaj sploh počne Nato v eni izmed najrevnej-
ših držav na svetu? Je tam zaradi »samoobram-
be«? Tudi samoobramba mora biti časovno
omejena in proporcionalna. Ogromne žrtve med
Afganistanci v časovno brezmejni intervenciji
zaradi zgolj hipotetične možnosti morebitnih
prihodnjih terorističnih napadov so nespreje-
mljive. Boja proti terorizmu ni mogoče dobiti
z vojaškimi, ampak s političnimi sredstvi - z
odpravo vzrokov, ki ga spodbujajo.
Ustanovna listina ozn v svojem drugem
členu jasno določa, naj se vse države »v svojih
mednarodnih odnosih vzdržujejo grožnje s silo
ali uporabo sile, ki bi bila naperjena proti terito-
rialni nedotakljivosti ali politični neodvisnosti
katerekoli države ali pa ki bi bila kako drugače
nezdružljiva s cilji Združenih narodov«.
Cilji vojaške operacije v Afganistanu zato
niso samo nezakoniti, ampak tudi nedose-
gljivi in zgrešeni. Treba je končati okupacijo
Afganistana. Trajne svobode v Afganistanu ni
mogoče doseči z vojaškimi sredstvi. Podpisniki
peticije zato od slovenske vlade zahtevamo:
1.	da slovenska vlada čim prej sprejme sklep
o umiku pripadnikov Slovenske vojske iz
Afganistana,
2.	da slovenska vlada sredstva, privarčeva-
na zaradi zmanjšanih stroškov umika iz
Afganistana, nameni za civilne, huma-
nitarne in civilno-družbene projekte v
Afganistanu in Sloveniji,
3.	da si Slovenija prizadeva za mirno reševanje
sporov v svetu v skladu z ustanovno listno
ozn in drugimi mednarodnimi obveznostmi,
ob uporabi miroljubnih diplomatskih ter po-
litičnih sredstev.
Vir: katedra-on.net
Letno poročilo Amnesty International o
položaju človekovih pravic v Sloveniji
Izbrisani:
Aktivisti ugotavljajo, da oblasti tako še vedno
niso povrnile pravic nekdanjim stalnim prebi-
valcem Slovenije, ki izvirajo iz nekdanjih jugo-
slovanskih republik in katerih pravni status jim
je bil nezakonito odvzet leta 1992. To je vodi-
lo v kršitve njihovih ekonomskih in socialnih
pravic. Nekateri so bili tudi prisilno odstranjeni
iz države. Novembra je vlada sicer v parlament
poslala osnutek zakona, ki naj bi retroaktivno
zagotovil status izbrisanim. Do konca leta pa
zakon še ni bil sprejet. Oblasti prav tako niso
predstavile načrtov glede prihodnjih korakov
zagotovitve poprave krivic za pretekle kršitve
človekovih pravic, kot so povrnitev njihovih
ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic,
odškodnine ali uradno opravičilo. AI poleg
navedenega opozarja, da je bila parlamentarna
in javna razprava o izbrisanih skozi vse leto
zaznamovana s ksenofobnimi izjavami vrste
poslancev.
Romi:
Kljub nekaterim korakom, ki jih je vlada storila
v smeri izboljšanja razmer romske skupnosti, se
je nadaljevala diskriminacija.
Vključenost romskih otrok v predšolsko izo-
braževanje je bila zelo nizka, zaradi česar so bili
v primerjavi z vrstniki ob vstopu v osnovnošol-
sko izobraževanje v slabšem položaju. Decembra
je vlada napovedala pobudo za povečanje vklju-
čenosti romskih otrok v predšolske programe.
Nekaj napredka je bilo narejenega v naslavljanju
posledic pretekle segregacije romskih šolarjev.
Oblasti so po nekaj letih izvajanja kampanj s
strani organizacij za človekove pravice in rom-
skih organizacij septembra začele zunanjo in ne-
odvisno evalvacijo izobraževanja Romov. Toda
ta evalvacija ne vključuje Bršljinskega modela,
ki je v preteklosti vodil v dejansko segregacijo
romskih učencev.
Veliko Romov je živelo v neustreznih bivanj-
skih razmerah, brez vode, sanitarij in elektrike
ter brez varovane pravice do bivanja, ki bi jih
ščitila pred izselitvijo. Romska naselja so bila
zelo pogosto izolirana in segregirana. V nekate-
rih primerih, kjer so bile načrtovane izselitve,
skupnost ni bila ustrezno obveščena in vklju-
čena v posvetovanje.
Novembra je bil splošni javnosti in za po-
svetovanje z nevladnimi organizacijami predlo-
žen osnutek Nacionalnega programa za Rome.
Program je začrtal ukrepe za izboljšanje raz-
mer za romsko skupnost v obdobju 2010-2015.
Pokriva vrsto socialnih vidikov, kjer se Romi so-
očajo z diskriminacijo, kot so nastanitev, izobra-
ževanje, zaposlovanje in dostop do zdravstvenih
storitev.
Vir: amnesty.si/sl/node/2518
Wlan Ljubljana, odprto brezžično
omrežje Ljubljane
Po Ljubljani raste odprto brezžično omrežje. Z
uporabo splošno razširjenih brezžičnih tehno-
logij, a z inovativnim pristopom in predvsem
medsebojnim sodelovanjem, povezuje zaintere-
sirane prostore in posameznike v samostojno
in neodvisno brezžično omrežje nad Ljubljano.
S tem vzpostavlja tudi nov medij, ki je prosto
dostopen in katerega možnosti uporabe so
omejene le z domišljijo in ustvarjalnostjo. Vanj
se lahko priključi vsakdo, če le vidi njegov si-
gnal open.wlan-lj.net, hkrati pa ga lahko tudi
razširi in ponese še dalje s postavitvijo točke
pri sebi. Medsebojno si omogočimo brezžično
omrežje povsod s tem, da ponudimo svojo po-
vezavo naprej, varno in enostavno, saj s tem vsi
le pridobimo!
Vir: wlan-lj.net
Tribuna... gre na dopust!
12. decembra smo se zbudili iz enajstletne hiber-
nacije. Po sedmih številkah so naša vratna vre-
tenca že dodobra razgibana, prvi odzivi pa tako
vzpodbudni, da se naše delo z vsakim dnem po-
plača. Od mrtvih obuditi časopis s tako legendar-
no zgodovino je bil zahteven projekt, ampak oči-
tno nujno potreben. Zastavili smo si vsebinsko
in oblikovno linijo, ki ne sklepa kompromisov
in kljubje kloaki množičnih medijev. Prepričani
smo, da je bila ta odločitev prava in v prihodnje
bomo grizli še bolj. Nadaljujemo septembra, tudi
Tribuna gre namreč poleti na kolektivnega. Prej
pa vas vabimo še na roštiljado Tribunjado, ki se
bo odvila v sredo, 23. junija za hostlom Celica,
na Metelkovi. Vabljeni in se beremo jeseni!
— Vaše neodgovorno uredništvo
Anti SAZAS značke Študentom z
Vrhnike je prekipelo. V protest so
pripravili 25 mm značke, ki jih žele
deliti z enako mislečimi. Zastonj
jih dobiš na uredništvu Tribune,
večje količine za lastno distribuci-
jo pa lahko naročiš na kvs-klub.si.
Cena značk je 0,25eur na kos, kar
pokrije stroške materiala in izdela-
ve. Izdelali so že 6.000 značk!
Medijske mitologije
26. aprila leta 1986 se je v sovjetski socialistični republiki Ukrajini stopil
četrti reaktor černobilske jedrske elektrarne. Radioaktivni kontaminaciji
je bilo izpostavljenih več milijonov ljudi, mesto, v katerem je prej živelo
14.000 ljudi, tako danes gosti le še 500 neuklonljivih Černobilcev. Ta dan
nas svari pred grozljivimi posledicami, do katerih lahko pripelje moderna
znanost v kombinaciji s tako imenovanim in večno prisotnim »človeškim
faktorjem«. Obstaja pa še en tip sevanja, ki mu je vsakodnevno izposta-
vljeno veliko več ljudi, milijarde ljudi. Sevanje, ki je izredno škodljivo,
vendar njegovih učinkov ne opazimo takoj, so pa zato toliko bolj uniču-
joči in dolgotrajni. Govorimo o medijskem sevanju. To prihaja iz vsake
komunikacijske pore, ki si jo sploh lahko zamislite. Iz televizijskih in
računalniških zaslonov, iz časopisov, revij, magazinov in radijskih oddaj-
nikov. Najdejo nas na avtobusnih postajah, prikradejo se nam na skret in
nam vdirajo v naše spalnice. Naša realnost je medijska realnost v najbolj
dobesednem smislu in če se zdi primerjava medijev s Černobilom cinična,
je razlog zanjo izključno v medijskem cinizmu. Medijska skupnost samo
sebe še zmeraj razume kot napredno. Svoje delovanje označuje za nevtral-
no in objektivno. Res je, mediji so vsekakor nevtralni, ampak gre za tip
nevtralnosti, ki so si ga privoščile nekatere države med II. svetovno vojno.
Denimo Švica, ki ni bila nevtralna do tega, da se je vanjo stekal kapital iz
tretjega rajha. Ali pa recimo Švedska, ki je za Nemčijo proizvajala kroglične
ležaje, brez katerih bi bila nemška vojaška industrija močno okrnjena. Je
sploh še potrebno omenjati »nevtralno« Španijo? Takšen tip nevtralnosti
odlikuje sodobne medije. Res je, mediji so objektivni, vendar objektivni v
smislu tega, da nenehno zadovoljujejo svoj objekt želje, nenehno težijo k
ustvarjanju zgodb. Dobra zgodba je vredna več kot človeško življenje in če
bi bil Stalin danes živ, bi dejal: »Smrt enega je tragedija, smrt tisočih ... je
jebeno dobra zgodba!« Da so mediji psi čuvaji demokracije in četrta veja
oblasti, je še ena izmed za lase privlečenih fantazem, ki nenehno sevajo v
nas. Psi so simbol zvestobe, poguma in imajo v človeški zgodovini izrazi-
to pozitivne lastnosti. Zato smo se odločili, da namesto psov čuvajev za
metaforo medijev raje uporabimo hijene. Tako kot lev zaseda mesto kralja
živali, so hijene v človeški simboliki na samem repu hierarhije. Po svo-
jem izgledu so še posebej odbijajoče in dajejo videz nečesa potuhnjenega,
čemur se je bolje izogniti. Še ena izmed neprijetnih značilnosti hijen so
njihove analne žleze, ki izločajo izredno močan smrad, podoben tistemu
od dihurja. S tem hijene označujejo svoj teritorij, obenem pa izražajo tudi
agresijo in s tem odganjajo potencialne nasprotnike. Hijene imajo tudi
izredno močne čeljusti, s katerimi trgajo meso crkovine, njihove najpo-
gostejše hrane. Smrdljive analne žleze in goltanje crkovine prav gotovo
bolje opišejo sodobne medije, kot pa nežna formulacija človekovega naj-
boljšega prijatelja. Obregnimo se še ob idejo četrte veje oblasti. Tu je me-
dijem potrebno pritrditi, res mediji so četrta veja oblasti! Vendar ne v
smislu Montesquieuja in njegove delitve oblasti na izvršno, zakonodajno
in sodno vejo, kateri bi v smislu še večje demokratičnosti dodali medijsko
vejo oblasti. Prav obratno, to krilatico je spet potrebno brati z vso dobe-
sednostjo, mediji so oblast sama, so nenehna afirmacija in reprodukcija
obstoječih odnosov v družbi. Kako akutno je to stanje v resnici, so poka-
zale zadnje demonstracije. Izbruh moralne panike, opisovanje izredne si-
tuacije pred parlamentom, kaj parlamentom, tega dne smo začeli govoriti
o hramu demokracije! Skupaj z oblastjo so mediji v en rog začeli tuliti o
politični nekulturi, o spomeniško varovanem pročelju hrama demokracije,
o vseh poškodovanih bronastih kipcih. Namesto raziskovalnega novinar-
stva in analize družbenega konteksta, v katerem se danes nahajamo, smo
dobili konjsko dozo moraliziranja o pijančevanju. Nihče pa se ni vprašal,
zakaj je naša celotna družba pijana. Pijana tako v smislu tega, da imamo
v Sloveniji več kot 100.000 alkoholikov, predvsem pa da se ukvarjamo z
norostmi, namesto da bi se ukvarjali z več kot 200.000 ljudmi, ki živijo
pod pragom revščine in skoraj 100.000 brezposelnimi. V rokah držite 7.
številko 51 letnika Tribune, časopisa, ki izhaja od leta 1951. Ja, tudi mi smo
medij. V zagovor lahko povem samo to, da najraje žremo crkovino, ki se je
ostale hijene nočejo niti dotakniti.
— Anej Korsika, neodgovorni urednik Tribune
Tribunal: množični mediji
Ljudsko sodišče Tribunal razglaša sodbo v imenu
ljudstva! Obtožujemo sodobno medijsko produkcijo,
vse velepomembne urednike in urednice, vse male
novinarske pisunčke in vse tisto, kar pride vmes. Spo-
znavamo vas za krive v naslednjih točkah obtožnice:
1.	Samozaslepljenosti z novinarsko mitologijo. Ni-
ste psi čuvaji demokracije, ampak prežeče hijene.
Niste objektivni in nevtralni, ampak ste hlapci
vladajoče politike in kapitalskih interesov. Ne
zanimajo vas ljudje, zanimajo vas dobre zgodbe.
2.	Produkcije neštetih resničnostnih šovov, oddaj
za iskanje talentov, vztrajnega zniževanja stan-
dardov javnega komuniciranja. Ob tem pa imate
dovolj poguma, da ste naknadno pripravljeni še
moralizirati o ravni kulture v današnji družbi.
3.	Profitno naravnanega in politično podrejenega
poročanja. Merilo urednikovanja ni kako bodo
novice vplivale na dobrobit splošne javnosti,
ampak kako visoka bo gledanost predvsem pa
kako sprejemljivo bo poročanje za politične bo-
tre okrog katerih gravitirajo vaše medijske hiše.
4.	O človeški bedi in izkoriščanju poročate kot o spek-
taklu, kot da bi bila revščina in krivica žanr, ki ga
je včasih pač potrebno pokriti. Ne zanima pa vas
kako bi dejansko lahko spremenili družbo na bolje.
Naj ljudje končno postanejo pomembnejši od zgodb!
Obsodi tudi ti! Izreži in nalepi na drog ali steno!
Tomaž Zaniuk
Tomaž Zaniuk, publicist,
odgovorni urednik Radia
Študent, šef od Zaze.
Matjaž Juren - Zaza, ilustra-
cija Luka Seme: Tistega dne
je sonce nenadoma usekalo
z vso svojo nuklearno žarč-
nostjo. Po tednih neusmilje-
nega scanja in moreče sivi-
ne, ki je legala na pofarbane,
navpične kvadre z okni, se
je oranžna krogla samopa-
šno nabila na najvišjo točko
na nebu in naredila študent-
skemu naselju Rožne doline
precejšnjo uslugo. Zelene
trate in betonske poti so
vzbrstele z odkritimi tele-
si študentov in študentk in
ves okraj se je v enem dnevu
polepšal za kakih sto osem-
deset odstotkov.
Pod štirinajstim blokom študentskega nase-
lja, v zgradbi, kjer že desetletja domuje Radio
Študent, sta se tistega dne v senci pasli dve po-
stavi. Prva, ozaljšana z raznovrstno opremo, je
bila na videz brezskrbna kot Rdeča kapica pred
gozdom in je v prešerno-vigrednem razpolože-
nju okoliškega cvetenja, svoj, očigledno preroje-
ni vitalizem, črpala iz vseh pomladnih atomov,
ki so radostno blagoslavljali njeno prisotnost.
Druga je bila zgrbljena, sključena in stara,
skrivala se je v najtemnejši izmed vseh senc.
Njena silhueta je spominjala na Notredamskega
zvonarja ali na ostudnega spačka Igorja, pomoč-
nika grofa Drakule.
Postava prvega je pripadala Tribuninemu fo-
tografu, postava drugega pa Tribuninemu piscu.
Fotograf se je zenovsko zazrl čez travnato polja-
no, prepredeno z izdatno kvadraturo gole kože,
se rahlo nasmehnil in rekel: »No, tole je pa lep
prizor.« Potem je mirno segel po svoji torbi, jo ne-
žno odprl in ven privlekel velikanski fotoaparat.
Pisec se je medtem kopal v živčnem znoju
lastnega telesa. Ljubosumno je zrl na brezskrb-
nega fotografa, se nekaj bolestno nasmihal in
mrzlično grizljal luknjasti svinčnik, ki ga je že
dalj časa valjal po slinastih ustih. Tukaj ni bil
prvič. Niti drugič. Niti tretjič. Stvar je bila v tem,
da je bil na Radiu Študent pravzaprav zaposlen.
Že par let. Jezus Kristus! Ja, vsa ta nakopičena
groza, ki je njegovo pojavo sključila, zgrbala in
postarala za nekaj dekad, njegovo drhtečo dušo
pa prekrila s pepelom, se je izkristalizirala v
enem stavku, ki se mu je vedno znova (in znova)
vrtel po glavi: »Kaj pri hudiču milem naj sprašu-
jem Tomaža Zaniuka? Kaj pri hudiču milem naj
sprašujem Tomaža Zaniuka? Kaj pri ...«
Le nekaj minut pred tem je pisec lepemu
fotografu (takrat še razmeroma prostodušno)
razlagal, da je Tomaž Zaniuk odgovorni ure-
dnik Radia Študent, se pravi de facto prvi mož
ene najstarejših alternativnih radijskih postaj v
Evropi in de facto njegov radijski šef. Potem pa
se jima je prekleti xiv. blok začel približevati
in približevati, grozeče in neusmiljeno, dokler
se naposled le ni razprostrl pred njima, v vsem
svojem »sijaju« estetike grdega.
In miselni angst se je za pisunčka pričel ... v
njegovo razrušeno psiho je naplavljal številne
demone, vztrajne hudiče, ki ga so ga v obliki
konstante zgornjega vprašanja in pa vsepreže-
majočega občutka idiotizma, ker mora napraviti
intervju z lastnim šefom, spravljali v nemočni,
cepetavi obup. Po petih minutah tišine, ki je
sekala v mozeg, pa ga je, sicer resda nenadoma,
a obenem mehko kot objem kitajske svile, pre-
budil fotograf, ki je v nekem trenutku očitno
nehal slikati, pospravil kamero in nazadnje za-
žvrgolel: »A greva?«
.pa sva šla. Direktno v dvigalo, ki pelje na
vrh. Do prostorov RŠ-a. Do Tomaža Zaniuka. Que
sera, sera, pizda. Tistih skorajšnjih ducat minut,
kolikor jih majavo dvigalo potrebuje, da potnike
pripelje do vrha, me je pred samodestruktivni-
mi mislimi s pripovedovanjem o tem, kako ima
trenutno največ dela s slikanjem golih, mladih
mamic, reševal foto-Prepeluh. Potem se je dvi-
galo ustavilo in njegova vrata so se počasi kot v
vagonu stoletnega tramvaja odprla in v naju je
pljusknil znameniti vonj »Študenta«. Čarobni,
sladkobni vonj po betonu, tobaku, znoju in ra-
dijski opremi. Naravnost pa levo. Tam je bila
Golgota, tam je Zaniukova palača. Kakor vse
druge sobe, je tudi ta od »taglavnega« šefa
pravzaprav ena navadna, špartanska kamrica,
polepljena s plakati in opremljena z dvema znu-
canima stoloma, pisalno mizo, računalnikom in
prenosnim radiem, iz katerega na sobni jakosti
odmeva program kultne frekvence 89,3.
Nad mizo se je sklanjala sloka postava
Tomaža Zaniuka, ki ga je prihod ekipe »intervju
s Tomažem Zaniukom« ravno zmotil med zvija-
njem nečesa, kar najbrž ni bil tobak. Zaniuk je
potrpežljivo vstal, obema stisnil roko in se vrnil
nazaj k svojemu opravilu. Kakor ponavadi je bil
oblečen v preprosto majico in hlače, suhi obraz
pa so mu zaljšala očala a la Lennon. Zaniuk, od-
govorni urednik rš, »šef«, si je prižgal zvito ci-
gareto in se počasi naslonil na svoj sedež.
»Probajta burek iz čemaža,« je pokazal na
plastično, »Tupperware« posodo, ki je počivala
na mizi.
Z malim, švicarskim nožem, ki mi ga je po-
nudil, sem zadržano odrezal košček slastno
izgledajoče pite ostrega vonja in ga počasi ter
pozorno kot kak ostareli francoski sommelier,
mlel v ustih.
»Pizda, dober je,« sem zamrmral.
»Včeraj sem jo spekel,« je odvrnil Zaniuk.
»Kaj, a ti?« sem presenečeno s prstom po-
kazal nanj.
»Ja,« je suho odgovoril, kakor da je bi bilo
to, da uredniki alternativnih, radijskih postaj v
prostem času pečejo slastne bureke iz divjega
česna, nekaj tako prozaičnega, da sploh ne po-
trebuje nikakega komentarja.
Sedeli smo v tišini, pravzaprav ob zvokih
fotografskega sprožilca. Strmel sem v Zaniuka,
on pa je kadil. Nič ni rekel. Včasih se intervjuva-
nec, ako ga dalj časa nič ne vprašaš in ga takole
puščaš viseti v moreči auri lastne negotovosti,
začne vsaj živčno presedati in mencati, če že
prej kar sam raje ne udari prvi. Ampak Zaniuk je
samo mirno sedel in kadil. Tip mi ni ničesar olaj-
šal. Seveda, na Študentu je vse polno nadarjenih,
talentiranih in trmastih ljudi. Kar pomeni, da je
vse polno norih ljudi. In Zaniuk mora iz teh no-
rih ljudi dnevno iztiskati radijski program. Kar
mu vse skupaj še posebej otežuje, pa je narava
hierarhičnih odnosov na Študentu, ki je vsaj.
»specifična«. Včasih se gre po sestankih radij-
skih redakcij skupaj na pir, včasih se kdo pošte-
no razpizdi in včasih komu poči film in prepro-
sto znori, kot kak ta prav norec. Nad vsem tem
pa neomajno visi senca programa, ki na koncu
dneva preprosto mora biti pripeljan pod streho.
To senco je na zgornji dve nadstropji xiv. bloka
Rožne doline prisiljen metati odgovorni urednik.
»Včasih je težko. Tako kot je Radio Študent
kot tak neka institucija, ali pa organizacija po-
sebne vrste, tako je tudi položaj odgovornega
urednika tukaj drugačen kot na ostalih medijih.
Predvsem zaradi specifične narave RŠ-a, na ka-
terem, za razliko od drugih radijskih postaj, pro-
gramske vsebine soustvarja približno dvesto lju-
di, ki pa na radio niso vezani s takšnim delovnim
odnosom, ki bi jim zagotavljal eksistenco. Ta je
v širšem medijskem prostoru ponavadi eden od
ključnih razlogov, ne samo za samocenzuro, am-
pak tudi za podrejanje novinarjev takšnim ali
drugačnim interesom. Pri tem imaš praviloma
dve kategoriji ljudi - najprej tiste, ki v ospredje
postavljajo sebe in svojo kariero. Ampak taki na-
vadno precej hitro odidejo. Tako da imamo na
eni strani veliko fluktuacijo ljudi, na drugi pa
imamo posameznike, ki so tukaj že deset let ali
več. Ravno zdaj počasi mineva deseto leto, odkar
sem sam prišel na radio. Težko bi rekel, da delo
tukaj jemljem za neko karierno izhodišče ...«
»Ampak kot?« ga podrkam, medtem ko si
režem nov kos bureka.
»Zdi se mi, da je pojav takega medija, take
institucije, s takšno integriteto kot je RŠ-ova
dragocen. In kot odgovorni urednik sem spre-
jel določeno zavezo ali pa odgovornost, da jo
poskušam ohranjati in razvijati.« Misli mi pre-
šine hudobni blesk skušnjave, da bi šefa še malo
privil na izrečene besede, da bi mu navrgel, »daj
no, daj, Zaniuk, mi tukajle floskule prodajat, saj
ti je čisto fino, ne serji, saj ti je luštno, saj si šef.«
Ampak potem se spomnim na to, za kakšno prgi-
šče drobiža ta človek, skupaj s področnimi ure-
dniki, tukaj visi cele dneve in že to je dovolj, da
se mi v zamaknjenju ginjenosti orosi oko. Zares
je ena od prvih podob, ki me na Zaniuka asociira
še iz časov, ko sem, takrat še dodobra zvrhanih
gat, začenjal na RŠ, ta, da se mi je zdelo, da je ta
tip venomer tukaj. Zato si ga tudi vedno lahko
kaj pobaral in on ti je, s tisto svojo značilno, od-
sekano, lapidarno dikcijo tudi vedno odgovoril.
Šit, Zaniuka bi res težko štel za tiste vrste vzviše-
nega pizduna, ki spričo svojega nadrejenega sta-
tusa vestno goji podobo nedostopnega guruja.
35-letni Brežičan, ki je bil pred kratkim z
veliko večino glasov s strani svojih sodelavcev
že drugič izvoljen za glavnega urednika, se je
na začetku svoje poklicne poti skorajda odločil
za pravdarski posel, za kar naj bi navijali tudi
rodna mati.
»Nisem imel prav veliko idej, kaj naj po sre-
dnji šoli počnem v lajfu. Bilo je ali to ali študij
novinarstva. Mama je navijala za pravo. Jaz pa
sem odšel na svoj prvi štop do Ljubljane in vpi-
sal novinarstvo.«
Medtem je delal. Najprej na lokalnem radiu
Brežice, potem na tv Slovenija.
»Delal sem na oddaji World Report. Montaža
posnetkov. Čisto v redu je bilo, ker ti ni nihče
težil in si imel dokaj proste roke. Tako sem lah-
ko recimo posnetke iz komunistične Republike
Kitajske ali pa iz Kube vedno zmontiral v oddajo
in so prišle noter, za kakšne ozn konference pa
sem rekel, ah kurc, tega pa ne bom dal. In nisem.
Potem sem počasi že prišel na RŠ .«
Zaniuk je dokončal cigareto in jo ugasnil v
pepelniku. Z rokama se je prijel za vrat, se pre-
tegnil in nadaljeval: »Takratna urednica APR-a
in moja sošolka me je prosila (op. a. aktualno-
politična redakcija) naj napišem komentar o
neki aktualni zadevi. Napisal sem devet strani
komentarja. Za radio. Urednica je kajpak znorela
in tekst sem skrajšal za polovico. Rekla je, da je
v redu in tekst je bil končno objavljen. Čez dober
teden je naredila samomor .«
Čeprav sem si na vse kriplje prizadeval, da
bi uspel razbrati, kaj se skriva za mirnimi in ne-
premičnimi potezami Zaniukovega obraza, ne
bi mogel reči, da sem bil pretirano uspešen. Nič.
Ništa. Kdo bi vedel.
»... jasno je bil to hud šok za celoten radio.
Uredništvo APR-a sta morala takrat pokonci dr-
žati Mirsad Begić in Urban Suša,« je nadaljeval
Zaniuk. »Kmalu zatem pa je kot urednik APR-a
svoj mandat začel Goran Jovanovič - Goc, človek
od katerega sem se o novinarstvu največ naučil.
Leta 2001, po njegovem odhodu, sem uredniko-
vanje APR-ja prevzel jaz. Na žalost pa sem bil že
toliko star, da sem moral kmalu v vojsko. Izbral
sem si civilno služenje in tako so me poslali na
Zavod za transfuzijo krvi, kjer sem delal kot ne-
kakšen receptor. Tam je bilo za popizdit dolgčas,
vse naokoli same babice in stare gospe. Skupaj
z njimi sem hodil kadit v hladilnico, kjer je bila
spravljena plazma. Malo smo debatirali .«
Dvometrski alter-Lennon s čikom ustih, vse
naokoli hektolitri mrzle plazme in pa brneči roj
desetih sivolasih gospa, ki mu razlagajo o oti-
ščancih in kurjih očesih. Ker sem pokvarjenega
uma, ga takoj vprašam, če ga je katera od njih
kdaj uščipnila za tazadnjo. »Ne, mi je pa ena en-
krat rihtala svojo hčerko.«
Zaniuk se ob pripovedi o hladilniških klaf-
tranjih nasloni na mizo, tako da se mu rokav
leve majice nekoliko priviha. Ravno toliko, da
se pod njim pokaže del tetovaže. Zaniuk si hitro
spet zaviha rokav.
»Kaj pa je to?«
»Kaj?«
»Ja, tole, ne. Tatu.«
Foto Prepeluh, ki že cel čas fotka tako, da is-
kre lete naokoli, takoj zagrabi priliko in se z apa-
ratom usmeri na tatu. Skoraj prisegel bi, da me
Zaniuk v tistem trenutku sam pri sebi prekolne.
»Kolegi so mi najprej priporočili enega tipa,
ki naj bi bil kao najboljši, samo potem njega ni
bilo in mi je to delal eden od njegovih dveh bra-
tov. Ob tem sem moral poslušati njegovo idiot-
sko nakladanje o tem, kako je njegova družina
pred »črnuhi« pribežala iz Avstralije, potem pa
je prišel sem, kjer jih ni toliko. No in to prifu-
knjeno govorico sem moral prenašati več ur, ko
sem bil tam. Zato je tole moj edini tatu.«
Zaiukov obraz je na lepem začuda spreletel
izrazno bogat, skorajda mučeniški izraz poša-
stnega gnusa, uperjenega v poniglavega tetova-
torja. »Mislim, da se je treba proti nestrpnosti
boriti. Ko sem bil v Nemčiji, smo večkrat uleta-
vali na naci-shode. Potem smo bežali, ampak če
bi bilo treba, bi se tudi sklofal.«
Če bi se kdaj slučajno zgodilo, da bi na RŠ-u
za sodelavce organizirali odprto prvenstvo v bo-
ksu, bi bil Zaniuk prav gotovo eden od naspro-
tnikov, s katerimi bi se sam najmanj želel pome-
riti. Ne zato, ker je šef in bi me lahko v primeru,
da bi ga sfukal, odpustil, ampak zato, ker je pes-
jan kitast in žilast kot kakšen mister Mijagi in
ker je najbrž tudi hiter. Pa še dolge roke ima.
Zajadrali smo nazaj na RŠ, na hece, na štose,
na kri.
»Nedavno tega so zjutraj na radio uleteli
neki pijančki, ki smo jih zabrisali ven. Potem
so šli naprej pit in so se kasneje vrnili nazaj, te-
žit. Enemu od špikerjev je počil živec in jih je
namlatil s stolom. Na tleh je bilo vse krvavo.
Potem so šli nazaj.«
Le kdo ne bi mogel imeti rad tega radia?
Lahko je razumeti Zaniuka .
Čas je ura, bojda četrta dimenzija, čeprav
ne vem, kaj naj bi to pomenilo. Vem pa, kaj
pomeni čas za odhod. In tudi foto-Prepeluh
ve. Njega kličejo ven pomladne lepote, mene
pa kilca glutena pri Kitajcu. Na drugi strani pa
čaka Tomaža Zaniuka temen oblak skrbi, ki jih
bo za 41-letni medijski spomenik sredi Rožne
doline prineslo sprejetje Zakona o malem delu.
Trenutno skupaj z ostalimi vodilnimi glavami
RŠ-a vztrajno išče poti in vire, ki bi starosti al-
ternative pomagali preživeti ...
Čeprav je prihodnost zaenkrat negotova, se
Zaniuk ne vdaja malodušju in se ne »postavlja v
vlogo žrtve«, kakor sam pravi. Tako se na koncu
tudi ne poslovimo solznih oči, ampak ponosnih
pogledov, pokronanih z moškim stiskom rok.
Junaki čemaža ob slovesu. En »ajde, šef!« in že
sva s foto-Prepeluhom spet nazaj v škilastem
dvigalu. In po skorajšnjih ducat minutah vožnje,
sva spet zunaj.
Pisunček si oddahne, na njegovi faci se izriše
izkrivljen in bedast nasmešek, pospravi svoj sne-
malnik ter v veselju ravnokar opravljene naloge is-
krivo, nekoliko nerodno stisne roko še fotografu.
In tako sta naposled le odšla . lepi fotograf
in ne več tako zgrbljeni in sključeni pisunček.
»Nisem imel prav veliko idej,
kaj naj po srednji šoli počnem
v lajfu. Bilo je ali to ali študij
novinarstva. Mama je navija-
la za pravo. Jaz pa sem odšel
na svoj prvi štop do Ljubljane
in vpisal novinarstvo.« [...]
»Zdi se mi, da je pojav take-
ga medija [...] dragocen. In
kot odgovorni urednik sem
sprejel določeno zavezo ali
pa odgovornost, da jo posku-
šam ohranjati in razvijati.«
V žrelu četrte veje oblasti
Robert Bobnič, ilustracija Aljaž Košir - Fejzo: Ko so ob nedavnih dijaško-študentskih demonstracijah proti hramu de-
mokracije poletele prve granitne kocke, kakor so v naslednjih dneh ponavljali medijski lizuni, je bilo jasno, da smo pri-
ča nečemu velikemu in da se to veliko ne odvija na mestu kockanja samega, marveč da se bo razvilo takoj, ko bodo usta
odprla novinarska poročila in hlastajoče požrla celoten dogodek. In ko so se temu priličili še s kultivacijskim poslan-
stvom dialoga obdarjeni liberalci ter hiteli vihati nosove nad priskuto črede ter ko je šos/dos s pridihom zbegane ko-
koši iskal svoje zrno oprijemališča ter bebastega delegiranja krivde - kakor, da krivda sploh obstaja - potem je bilo res
jasno: zgodilo se je nekaj velikega. In ravno to veliko, ki je kakopak veliko samo v očeh medijev in ki so ga mediji prena-
peli po dolgem in počez, lahko služi kot prikaz poglavitne ideološke funkcije, ki jo opravljajo t. i. psi čuvaji demokracije.
Rumenjak za dobro moralo
Medijski odziv na dogajanje tistega lepega maj-
skega popoldneva je več kot znan in poveden:
moralizirajoča masturbacija, popolna depoliti-
zacija striktno političnega problema, ustvarja-
nje moralne panike, ki v primeru, ko gre za mla-
de, kaj hitro splava na površje, in navsezadnje
iskanje krivca, kakor da vsepovsod tiči neko zlo-
vešče poganjalo, ki se razkrije novinarjevemu
vohu - »dejstva«, »dejstva« si piše v svojo be-
ležnico. Z drugimi besedami: rumenjak se je ra-
zlival z vseh strani, tako levih kot desnih, tako
pišočih kot snemajočih, tako Svetov kot 24-ur-
nih Dnevnikov. In ko bo kdo porekel, da vse
skupaj ni nič drugega kot nekakšen senzaciona-
lizem, ki da demokraciji pa vendarle ne koristi,
bo odgovor dvojen: dejstva govorijo sama zase
in če že kdo hoče rumenjak, je to ljudstvo - rado
ga golta in se z njim maže po prsih. Da ne bo
pomote: tukaj skušamo problematiko medijev
ugledati s posebnega gledišča, torej poročanja
o demonstracijah, pri tem pa vnemar puščamo
problem teh demonstracij samih. Kljub temu
bi lahko rekli, da so bile demonstracije polom
ravno do točke njihovega lastnega presežka,
torej do kockanja samega, in če kaj, potem je
ŠOS kriv ravno tega, da ob institucionalni od-
lepljenosti od realnosti študentskega življenja
ne artikulira niti problemov niti afirmativnih
zahtev, ki se napletajo okoli študentskega dela,
pri tem pa pod pretvezo vseslovenskega nabora
dijakov demonstracije v končni fazi proda kot
samovzniklo študentske.
Mitološki oklep
Če hočemo dandanes spregovoriti o kritiki pre-
vladujoče novinarske paradigme, se nam naj-
prej vsilita dve poziciji: na eni strani problem
kapitalsko-političnega vpliva na svobodo novi-
narskega izražanja in na drugi ogrožajoč senza-
cionalizem, ki se kot rak razpreda čez dobro sta-
ro resno novinarstvo. Temu nasproti priteče z
večjo močjo refleksije oteženo mišljenje, ki sku-
ša tako medije v širšem kot novinarstvo v ožjem
smislu preizprašati v samih temeljih: vpraša-
nja statusa informacije, resničnega, avtorstva,
objektivnosti, avtonomnosti, ideološkosti ko-
municiranja samega v sebi itn. Skratka, pozi-
cija, ki je neposredni dedič temeljnih teoretič-
nih premikov v 20. stoletju, včasih tudi grobo
poimenovanih postmodernizem in ki od 60.
let dalje gnezdi v t. i. kulturnih in medijskih
študijah proučevanja množične komunikacije.
Ker pa teoretska vprašanja, kakor da bi se jih
nadal nek čuden vonj, v teh časih bralce samo
odganjajo, povejmo samo to, da prava postmo-
derna poanta ni v tem, da smo nedolžni ujetniki
jezikovnih iger, ki se v peskovniku zgodovine
igrajo svoje male igrice, da nič ni resnično in
kar vse dovoljeno, marveč ravno nasprotno, da
za to resnico ni nič, da je to tudi vse, kar je. Z
ozirom na medijski diskurz to pomeni, da poan-
ta ni v tem, da z detektivsko izkušenostjo novi-
narja kakšne komercialne slovenske televizije
ugotovimo, da to, kar mediji skonstruirajo, pač
ni prava resnica, ampak da se z grozo zavemo,
da je prav to vse, kar je. Nemara bi lahko rekli,
da so danes ravno mediji tisti, ki ohranjajo dis-
tanco do takšnega spoznanja s tem, ko vztrajno
proizvajajo potencialnost realnega: za vsako
nitjo je še ena nit, za vsako odločitvijo je še ena
odločitev, ki jo kakopak sprejemajo nevidne te-
mne sile - »škandal!«, »afera!« veselo zavpije
urednik.
Ravno zato je poročanje o demonstracijah
očiten primer same medijske paradigme kot
take, tu namreč ni šlo za kapitalsko-političen
vpliv - oziroma, če bi obrnili: mediji so s kapita-
lom prežeti, ker je kapital sam družbeni odnos
in ker mediji delujejo na trgu - ne za ideološko
pozicijo, temveč za golo formo novinarstva kot
nujne podlage delovanja demokratičnih družb.
Naj vprašam drugače: je mar na novinarje kdo
vršil pritisk, naj jadikujejo o škodi na parlamen-
tu, da naj se ne sprašujejo po politično-ekonom-
skem redu, ki ga (samo) delno kroji ta hram?
Še več: je mar na novinarje kdo vršil pritisk, da
niso poročali o vsebini zahtev demonstracij,
o alterfestacijah za filo faksom, o tem, zakaj
protestniki niso napadli drugih dveh stebrov
obstoječega - banke in kulturnega doma, ko pa
sta bila tako na dosegu kocke? Če že veselo pri-
kimavate z glavo, potem je odgovor samo eden:
če je že kaj, kar je vršilo pritisk na novinarje,
potem je to njihova vsakdanja realnost z ime-
nom deadline.
Zatorej je potrebno novinarstvu in medi-
jem danes v brk zabrusiti, predvsem pa v nos
zmetati vso mitološko zgradbo, znotraj katere
se osmišljajo ter delujejo. Ne samo mit objektiv-
nosti - ki je mimogrede precej nedavna tvorba,
nekateri zgodovinarji medijev ga locirajo šele v
20. leta 20. st. - in nepolitičnosti diskurza, pač
pa tudi vse rituale sporočanja (npr. ločevanje
informativnih in interpretativnih zvrsti/ža-
nrov), s katerimi rokujejo, pri tem pa pokazati,
da se novinarska naracija v osnovi ne razlikuje
od fiktivne: oboje namreč podpira uvod, zaplet,
razplet ter - ključno - boj dobrega proti zlu.
Novinar v službi državljanov - novinar v boju
za malega človeka proti velikim silam politike;
novinar v boju za snažnost družbe proti krimi-
nalu in sprijenih užitkarjenj; novinar v boju za
mejo na kopnem in morju; novinar v boju za
hram demokracije ...
Morda vse skupaj najlepše zaokroži izjava
britanskega teoretika kulturnih študij Stuarta
Halla, ki je dejal, da je novinarska zgodba že
napisana preden novinar(ka) položi prste na
tipkovnico. Primerov za povedano seveda
ne manjka, pomislimo samo, kako pod težo
objektivnosti mediji pred mikrofon postavljajo
Jelinčiča ali v zadnjih tednih vodjo domoljub-
nih branilcev slovenske meje Šiška, s tem pa
ne samo da kakor pomladanske cvetlice trosijo
sovražni govor, marveč dejansko producirajo
skrajna mnenja kot legitimna, pomembna ter
določenim javnim akterjem podeljuje status
avtoritete in vednosti. Na subtilni ravni pa so
povedni primer poročanja v stilu: »Romi so se
zopet streljali», »Muslimani so šli na ceste«.
Ne samo, da gre za zamenjavo posamičnega z
univerzalnim (so se vsi Romi streljali? So šli
vsi muslimani na cesto?), pač pa si tudi težko
predstavljamo - vsaj v domačih medijih - obra-
ten primer: »Slovenci so se zopet streljali« ...
Kritika kritike
Če govorimo o samem načinu medijskega spo-
ročanja, o paradigmi, psihoanalitiki bi rekli o
fantazmi, ki ga vzdržuje, potem lahko mirne ve-
sti rečemo, da je poglavitna novinarska funkcija
striktno ideološka: ohranjanje družbenega in
političnega reda. Še enkrat: ne v smislu poli-
tičnih in lastniških pritiskov - ti so sicer danes
sila pomembna zadeva, o kateri se razmišlja vse
premalo - temveč v smislu političnosti medijev
samih. Zato tudi ni dovolj, če vehementno ugo-
tovimo, da senzacionalizem in tabloidizacija v
čedalje večji meri preplavljata resno, kritično
novinarstvo, skratka tisto, ki se lepo uleže v
udobne fotelje mitov o psih čuvajih demokra-
cije. Novinarstvo in mediji so v kulturnem
pomenu, kot ga tu opisujemo natanko to, kar
govori tisti drugi mit o četrti veji oblasti - torej,
oblast. Oblastni učinki, ki jih proizvajajo medi-
ji, niso kar vidni, to ni oblast s centrom, pač pa
nekaj, kar prežema celotno konzumirajočo ob-
činstvo oziroma z demokratičnim besednjakom
-	javnost. Problem tabloidizacije je v tem, da
gre za spremembo v sami medijski paradigmi,
dispozitivu, ne pa (le) v infantilizaciji novinar-
skega poklica. Z drugimi besedami: danes je
prevladujoča medijska paradigma tabloidna, ki
pa gre zelo lepo vštric z objektivnim in (kvazi)
kritičnim novinarstvom. Slednji namreč svojo
demokratično nalogo izpolnjujejo ravno s tem,
ko se veselo ograjujejo od rumenega pisunstva
kvazi-novinarstva.
Se gre potem kar zapreti v sobo lastne neiz-
postavljenosti informacijskim tokovom? V ne-
kakšen svet idiotizma in oropanosti javnega?
Nikakor ne - izpostavljenosti žarkom idiotizma
v drugem pomenu se tu ne da ustaviti; poan-
ta medijskega dispozitiva je namreč v tem, da
ustvarja sam družbeni odnos in način mišljenja
o stvareh, zato tudi v odnosu do javnega danes
ne gre za to, da je samo javno pozasebljeno, ne
pa da se krati pravico do zasebnosti - to je šele
druga plat taiste plošče.
Veljalo bi se potemtakem prepustiti (pred-
vsem pa bi se temu morali prepustiti znotraj
uredništev samih) imperativu, ki bi prevprašal
-	s tem pa izprašil - samo funkcijo javnega re-
zoniranja in ustvarjanje kritične javnosti z vso
svojo zgodovinsko in ideološko prtljago vred,
saj se mediji in novinarstvo še posebej osmi-
šljujejo le na podlagi svoje vpetosti v liberalno-
demokratičen političen red. Funkcija kritike,
s tem pa tudi svoboda misli (in ne preprosto
govora oz. brbljanja) torej tiči v dvojnem pre-
cepu: preko preizpraševanja lastne pozicije je
potrebno preizpraševati same pogoje delovanja
obstoječega reda. Kritika je namreč v tem, da
transformira obstoječe, ali je pač ni.
Ker pa teoretska vprašanja, kakor da bi se jih nadal nek ču-
den vonj, v teh časih bralce samo odganjajo, povejmo samo
to, da prava postmoderna poanta ni v tem, da smo nedolžni
ujetniki jezikovnih iger, ki se v peskovniku zgodovine igra-
jo svoje male igrice, da nič ni resnično in kar vse dovolje-
no, marveč ravno nasprotno, da za to resnico ni nič, da je to
tudi vse, kar je. [...] kar mediji skonstruirajo, pač ni prava
resnica, ampak da se z grozo zavemo, da je prav to vse, kar je.
Se gre potem kar zapreti v sobo lastne neizpostavljenosti in-
formacijskim tokovom? V nekakšen svet idiotizma in oropa-
nosti javnega? Nikakor ne - izpostavljenosti žarkom idiotiz-
ma v drugem pomenu se tu ne da ustaviti; poanta medijskega
dispozitiva je namreč v tem, da ustvarja sam družbeni odnos
in način mišljenja o stvareh, zato tudi v odnosu do javnega
danes ne gre za to, da je samo javno pozasebljeno, ne pa da se
krati pravico do zasebnosti - to je šele druga plat taiste plošče.
Uredništvo časopisa Tribune ostro obsoja poročanje spletnega portala pozareport.si, ki je dne 26.5. v javnost raztro-
sil laži o sabotaži študentskih demonstracij in vodjih obmetavanja parlamenta, pri tem pa jih ovekovečil z imeni,
priimki ter celo fotografijami. Ne gre samo za stroge kršitve minimalnih standardov novinarske etike, temveč za
hinavsko navajanje lažnjivih podatkov, nerazumevanje osnovnih družbenih procesov ter vzpostavljanje vnaprejšnjih
sodb. Skratka, gre za vsakodnevno medijsko realnost, ki bi po vseh pravnih normativih morala biti strogo sankci-
onirana, tako kot vsa druga kazniva dejanja v pravni državi. Prav tako ostro protestiramo proti prispevku spletne
televizije Šouvizija, ki je dne 25.5. pod nivojem vsakršne etične razsodnosti prikazala povečane posnetke nekaterih
demonstrantov pri metu kock. Je mar to svoboda govora in obveščanje javnosti?
Fronta prekercev
Luka Mesec, fotografije Uroš Abram: Prekerci smo vsi, ki delamo v nestalnih, nerednih, negotovih
režimih dela, ki nam ne garantirajo socialnih pravic. Najbolj znane vrste prekernosti pri nas so štu-
dentsko delo, delo za določen čas, delo prek avtorske pogodbe, delo na domu ipd. Prekernost je tisto,
kar se iz stališča kapitala kaže kot fleksibilizacija delovne sile, kar je seveda iz tega gledišča pozitiv-
no, saj kapitalu omogoča najem poceni in brezpravne delovne sile, ki jo lahko kadarkoli odpusti. Nam
pa je bolj pri srcu beseda prekernost, ki označuje pogled na fleksibilnost s stališča delavca. Njemu
namreč tako opevana fleksibilizacija prinaša prekarizacijo življenja - negotovost zaposlitve, večno
prilagajanje potrebam trga, negotovost, onemogoča mu socialno varnost in najem kreditov. Prekerc
nima rednih dohodkov, ponavadi pa je tudi slabo plačan.
Podobe vsi poznamo, a njihova zgodba ni edina, ki se je odvila tisto sredo.
Kmalu pa smo se poenotili, da je parlament
v buržoazni demokraciji le zastopnik intere-
sov nekaterih, konkretneje družbene elite, ki
jo lahko označimo z besedo lastniki kapitala.
Parlamentu zato nismo želeli posvečati preti-
rane pozornosti, saj je to precej neproduktivno
in se raje odpravili pred stavbo, v kateri se spre-
jema pomembnejše odločitve.
Fronta prekercev je pomenila (in pomeni) kriti-
ko in vsebinsko dopolnitev uradnih demonstra-
cij proti malemu delu. V nasprotju s študent-
skimi organizacijami je Fronta razširila okvire
svoje kritike na vse režime prekernega dela in
izkoriščanja. [...] Naš cilj je postati horizontalno
organiziran forum, zastopnik in sindikat vseh
prekercev, vseh izključenih in izkoriščanih!
Po nekaterih statistikah v Sloveniji kar 70 %
študentov po zaključku študija pristane v pre-
kernih režimih dela. To je eden izmed vzro-
kov, da je Slovenija evropska rekorderka v od-
stotku mladih, ki do 30. leta živijo pri starših.
Prekerni režimi dela jim namreč ne omogočajo
stalnih dohodkov in zadostnih materialnih
sredstev za osamosvojitev od staršev.
Prekerci nimamo svojega zastopništva
med obstoječimi sindikati, političnimi stran-
kami ali kateremkoli drugem civilno-družbe-
nem združenju. Zato smo se prekerci - štu-
dentje, dijaki, delavci, brezposelni, migranti
in drugi producenti vrednosti, zaskrbljeni nad
trendom prekerizacije dela, združili v Fronto
prekercev, neformalno združenje, prek kate-
rega se bomo borili za svoje pravice.
Fronta prekercev
Do sedaj smo izvedli več uspešnih akcij, med
drugim izterjavo neplačanega študentskega
dela pred Prešernovo družbo, protest za izobli-
kovanje jamstvenih mehanizmov v režimu štu-
dentskega dela, protest v podporo stavkajočim
delavcem iz kočevskega podjetja Prenova, naša
najbolj odmevna akcija pa je bila Alternativna
manifestacija proti malemu in študentskemu
delu, ki smo jo organizirali zloglasnega 19.
maja, vzporedno z Šos-ovimi manifestacija-
mi proti malemu delu. Za organizacijo vzpo-
rednega bloka demonstracij smo se odločili,
ker se nam je zdela kritika, ki jo je na prote-
stih podajal Šos, bistveno prekratka. V točki,
da je malo delo slab predlog, smo se strinjali,
vendar pa smo mi želeli opozoriti tudi na vse
druge oblike izkoriščanja v režimu prekernega
dela, vključno s tako opevanim mehanizmom
študentskega dela, ki hrani obstoječe študent-
ske organizacije. Prav tako se nismo strinjali
s centralističnim, zaprtim in populističnim
načinom organizacije protestov, ki ga je prak-
ticiral Šos. Njihov protest proti malemu delu je
bil namreč izpeljan na klasičen korporativisti-
čen način, na katerem interesni predstavniki
(v konkretnem primeru študentski funkcio-
narji) povedo svojim predstavljanim, kaj naj
mislijo in katero stališče do nekega problema
je »pravo«, udeleženci protestov pa so tako
postavljeni le v pozicijo receptorjev. V bolj
radikalnem smislu ta način organizacije pro-
testov na nek način izkoristi demonstrante -
»njihove« organizacije jih namreč izkoristijo
kot hrano za medije, da dosežejo svoje, prote-
stniki pa v zameno za svojo zvestobo dobijo
brezplačno ekskurzijo v Ljubljano, dela ali šole
prost dan, mogoče še zastonj sendvič in pivo.
Aterfestacija
Fronta prekercev se postavlja po robu izkori-
ščanju, kraji presežne vrednosti, ki jo delavci
ustvarjamo, in zatorej tudi predstavništvu.
Predstavništvo je namreč možno šele po od-
tujitvi moči, ki se v konkretnosti zgodi s pri-
lastitvijo presežne vrednosti (profita) s strani
kapitala. Če ilustriram - v kolikor bi delavci
razpolagali s produkcijskimi sredstvi, ne bi
bilo presežne vrednosti oziroma bi se sami
odločali o razpolaganju z delom vrednosti in
zato ne bi potrebovali predstavništev, ki »za-
stopajo naše interese«.
V skladu z našimi načeli smo se tako odlo-
čili za organizacijo nehierarhičnih, odprtih in
participativnih demonstracij, na katerih ima
vsak udeleženec možnost spregovoriti prek
mikrofona in na ta način izpostaviti težave,
artikulirati svoje zahteve in tako prispevati k
vsebini demonstracij.
Alterfestacijo smo začeli v parku za filo
faksom, ki smo ga priložnostno preimenovali
v Park prekercev. Tam se nas je zbralo okrog
100 in po nekaj uvodnih nagovorih smo se
odpravili v našo prvo akcijo pred najbližji
študentski servis. Tam smo opozorili na pro-
blem neizplačevanja študentskega dela, saj se
je v Sloveniji pojavilo že prek 1200 primerov
neplačanega dela dijakov in študentov. Od
študentskega servisa (ki mimogrede študen-
tom odtuji 4,5 % njihovega dela), da razvije
jamstvene mehanizme, prek katerih bo lahko
študentom in dijakom jamčil, da bodo prejeli
plačilo za delo, ki ga opravljajo.
Zatem smo se odpravili na Prešernov trg,
na prizorišče Šos-ovih manifestacij. Kljub
temu da smo imeli dovoljenje za vstop na
Prešernov trg, nas Šos-ovi varnostniki niso
hoteli spustiti na prizorišče. Zaradi neljubega
dogodka smo se odločili Prešernov trg le preč-
kati in nadaljevali svojo pot pred parlament.
Tam je bila Fronta najštevilčnejša, saj nas je
bilo že okrog 300. Udeleženci Fronte smo tam
Komentarji in demonstracije
Pavla Gantar: Nemalokrat se internet razglaša kot veliki pripomoček svobode govora. Vsepovsod
boste naleteli na takšne ali drugačne cenzure, prisilne konvencije ali vsaj na uredništva. Internet
pa prenese vse, tu je vsaka omejitev lahko premagana, sploh če se na računalnike le spoznamo bo-
lje kot njegovi uzurpatorji. Dostopnost, kopica alternativnih medijev, forumov, različnih stališč ...
Toda ravno na internetu je najbolj opazna razlika med tem, kaj lahko rečemo in naredimo, ter tem,
kar se dejansko govori in dela. Ravno zato se zdi internet še najboljši pokazatelj tega, kaj svoboda
govora pravzaprav je. Ne bi hotela zanikati, da lahko prav raznovrstnost in samoniklost interne-
tnih občil pripomore k temu, da svet izve za tista dogajanja, za katerega se avtoritarne institucije
na vse pretege trudijo, da bi ga prikrile.
artikulirali skupne zahteve, ki smo jih strnili
v pet kratkih točk:
1.	Štipendije za vse - študent danes mora
biti najprej delavec, da je lahko študent, mi
pa smo zahtevali neposredno pravico do
študija.
2.	Garantiran dohodek za vse - zahtevali smo
obliko garantiranega dohodka, ki ne bo
vezan na delo in bo prekernim delavcem
omogočal varnost, gotovost in svobodo.
3.	Stanovanja za vse - v Ljubljani je po sta-
tistikah okrog 15.000 praznih stanovanj,
medtem pa nam uradna politika govori,
da ni stanovanj za mlade. Zahtevali smo
novo stanovanjsko politiko, ki bo iztisnila
špekulante!
4.	Pravica do samoorganiziranega študija -
zahtevali smo, da bi lahko vsak študent
opravil npr. dva predmeta v letniku izven
uradnih kurikulumov na univerzi.
5.	Prestrukturiranje obstoječih študentskih
organizacij - zahtevali smo, da se obsto-
ječe študentske organizacije decentrali-
zirajo in preoblikujejo na način, da bodo
omogočale in spodbujale samoorganiza-
cijo študentov, financirale študentske
prostore na fakultetah, torej omogočale,
da se študentje organizirajo sami, ne pa
organizirale dogodkov zanje!
Kmalu pa smo se poenotili, da je parla-
ment v buržoazni demokraciji le zastopnik
interesov nekaterih, konkretneje družbene
elite, ki jo lahko označimo z besedo lastniki
kapitala. Parlamentu zato nismo želeli posve-
čati pretirane pozornosti, saj je to precej ne-
produktivno in se raje odpravili pred stavbo,
v kateri se sprejema pomembnejše odločitve.
Le-ta ni daleč stran, stoji na drugi strani Trga
republike, govorim pa seveda o stolpnici Nove
Ljubljanske banke. Tam smo opozorili na ne-
varnost grškega scenarija, v katerem je država
izplačala 300 milijard subvencij, da je rešila
kapital in družbeno elito, dolg pa bodo seveda
poplačali delavci. Banki smo tako prepovedali
trošenje našega skupnega denarja za poplačilo
dolgov neodgovornih kapitalistov in zahteva-
li, da se skupen denar začne namenjati sub-
vencioniranju ljudi! V znak upora smo sežgali
promocijske letake banke in jim dali jasno ve-
deti, da ne bomo plačali njihove krize!
Ko se je Fronta odločila, da svoj protest
zaključi, so se pred parlament že začele zgri-
njati gruče razgretih udeležencev Šos-vega
protesta. Malo pred tretjo uro popoldan smo
se prebili skozi množico protestnikov, ki so
se zbirali pred parlamentom in jih pozivali,
naj se pridružijo naši Fronti, ki je pripravlja-
la javno debato v Socialnem centru Rog. Tja
smo prispeli približno ob 15.15 popoldan.
Najprej smo napolnili izstradane želodce s
pasuljem, nato pa smo še celo popoldne ob
pivu in glasbi debatirali o položaju mladih
v bolonjski reformi, kasneje pa smo skušali
doumeti vzroke za kontroverzno dogajanje,
ki je medtem izbruhnilo pred parlamentom.
Boji na horizontu
Fronta prekercev je pomenila (in pomeni)
kritiko in vsebinsko dopolnitev uradnih de-
monstracij proti malemu delu. V nasprotju s
študentskimi organizacijami je Fronta razši-
rila okvire svoje kritike na vse režime preker-
nega dela in izkoriščanja. V kolikor je 19. maj
za etablirane študentske organizacije pomenil
konec boja proti malemu delu, je za nas po-
menil začetek boja za nove socialne pravice,
za garantiran dohodek, za avtonomijo, za sa-
moorganiziranje, za perspektivo, prihodnost
in svobodo! Naš cilj je postati horizontalno
organiziran forum, zastopnik in sindikat vseh
prekercev, vseh izključenih in izkoriščanih!
Skupaj bomo zgradili novo obliko politične
moči od spodaj, skupaj bomo presegli okvire
izkoriščevalske kapitalistične produkcije in
skupaj bomo razvili nove, mnogotere in svo-
bodne oblike proizvodnje in življenja! Pridruži
se nam tudi ti, dobimo se vsak četrtek ob 20 h
v Socialnem centru Rog!
Več na:
njetwork.org
polituss.si
sociopatija.org
Ne bi hotela zanikati, da lahko prav raznovr-
stnost in samoniklost internetnih občil pri-
pomore k temu, da svet izve za tista dogajanja,
za katerega se avtoritarne institucije na vse
pretege trudijo, da bi ga prikrile. Toda prvič
tudi v teh primerih internet (še) ne deluje
ravno samostojno, temveč bolj kot nekakšna
tiskovna agencija za velike in vplivne medije
(pri nas praviloma hkrati in v prvi vrsti tiska-
ne ter televizijske), ki edini odločajo o tem, kaj
bo dogodek in kaj ne. In drugič, kar skriva ena
institucija, hoče razkriti druga. Glede manjših
oz. alternativnih medijev, ki naj bi ravno bili
smisel interneta, se pogosto izkaže, da jih od
tistih velikih, slabih in podkupljivih ločuje
le nekajurni zamik pri podajanju informacij.
Tisti med njimi pa, ki si upajo odvreči rigidni
oklep »objektivnosti« in informacije požlah-
tniti z odkrito angažiranostjo, se priklenejo
samo na tisto bralstvo, ki jim že vnaprej pri-
kimava. Pri tem pa vsa tista načela, ki veljajo
za vzor nevtralnega poročanja, prepustijo de-
snici, da jih zvleče na svojo stran. Kar je danes
nevtralno, bo jutri desno. Toda to velja za vse
medije. Inovacija internetnih medijev pa je v
tem, da so vase vključili, ne pisem bralcev, ki
vzdržujejo določeno formo in navsezadnje gre-
do skozi tako ali drugače naravnan uredniški
pregled, temveč bralske dnevne sobe, kratke
komentarje bralcev. Internetna forma poro-
čanja zajema tako »profesionalno« in »objek-
tivno« napisan članek, kot tudi mesarski boj
»subjektivnih« mnenj pod črto, ki jih lahko
z nekaj zadržanosti povzamemo z besedama
»fuj« in »nijami«.
Če si ogledamo komentarje pod članki, vi-
dimo, da svoboda govora na internetu pozna
dve slovnični obliki: obliko dejstev in obliko
želja. Vse je lahko dejstvo in vse je tudi treba
zatrditi kot dejstvo, po možnosti tako zgovor-
no samo od sebe, da se ga sploh ne bo dalo
komentirati. Tako se zmeraj zgodi, da vsi ti
drobceni osebki, vsak zase absolutno vedoč,
pač morajo obračunati čisto osebno, z diskre-
ditacijo ostalih osebkov. Pa saj nihče noče
»samo« komentirati, vsak si hoče prostor
ohraniti samo zase, vse okoli sebe prepozna
kot svinjarijo ... Še dobro, da obstajajo tudi tra-
či, ob katerih se lahko spet pobotamo.
Ko preidejo k temu, kako bi moralo biti,
pa lahko ravno zato, ker tako nikoli ne bo,
popustijo vse zavore dolžnega spoštovanja:
medtem ko se sam oklepaš najbolj vulgarne
oblike pravice do izražanja svojega mnenja,
si v isti sapi želiš vseh mogočih intervencij
zoper to ali ono manjšino, radikalne podvige
zoper to ali ono osebnost, ti pa so neuresni-
čljivi samo zato, ker ne živimo v državi, ki bi
si smela dovoliti tako očiten totalitarizem kot
ga predlagajo bralci. Svoboda govora se napaja
v nepomembnosti govora. V trenutku, ko bi
hoteli upoštevali tudi to, kje smem kaj izreči
in kakšen je učinek mojega govora, bi naleteli
na zagate brez izhoda.
Ob vsem tem se je težko ne zgražati. Za
komentarje se res zdi, da kar sami kličejo po
sodbi, da bi se, če bi bili upoštevani, tako nad
nas kot tudi nadnje zgrnilo kar največje pre-
kletstvo. Znano je, da naši kliki služijo kot
koristen vir podatkov za tiste, ki skrbijo za
našo krotkost. Vsako nerganje je podatek, kar
samo po sebi, to bo že držalo, niti ni slabo.
Saj vendar vsi raziskujemo in beremo, vse
nas zanima, kako ta svet stoji. Toda ko pride
do zgražanja, ga je treba naravnati v pravo
smer. Prav v razdraženosti je namreč naša
krotkost. Rečemo si: če že hočejo, da smo
ovčice, mi pa nergamo, potem je problem v
njih. In potem jim gremo svoje zahteve po-
vedati kar naravnost v obraz. Toda, ali ni to
napaka? Ni problem v šibkosti pastirja, zara-
di katerega bi bili volkovi iztrebki volneni.
Smo že v volku, vključno s pastirjem. Morda
je še najbolje biti volna ...
Kar se vsak dan in brez kakšnega večje-
ga ogorčenja piše med komentarji, pa naleti
takrat, ko je izrečeno kakšnemu politiku v
obraz, na ponovno zgražanje javnosti in tiho
odobravanje v gostilnah. In kar je najbolj hec-
no, vsi so enotno proti, ko se izgred zgodi na
demonstracijah. Nisem bila jaz, imam alibi -
na žalost. Kdorkoli je že bil, vesolje se danes
počuti na kulturno zelo visokem nivoju, ker
niso bili oni. Toda če ostanemo le pri besedah:
svobode govora ni že zato, ker nimamo dovolj
nizkotne besede, ki bi primerno opisala sta-
nje, ko veliki sralci karajo malega študenta,
ko malemu delu reče veliko sranje. Ali so na-
silne demonstracije edini način, da poveš, da
nisi prišel na učno uro bontona, ali pa demon-
stracije niso več primerna oblika postavljanja
zahtev? Bojim se, da drži slednje.
Demonstracije, kaj je to? Sprehod po me-
stu, za tabo pa stopajo smetarji, ki na hitro
poskrbijo, da bo mesto spet lepo. Svoboda go-
vora ne potrebuje demonstracij, načeloma bi
lahko svoje zahteve sporočili tudi kako dru-
gače. In smo tudi jih. Bistvo demonstracij pa
niso jasne zahteve, temveč to, da se pokažeš.
In kar bodo videli, ne bo lepo. Demonstracije
so, če naj bodo demonstracije, tako ali druga-
če nasilne, tista prva možnost, ko dogovarja-
nje odpove.
Toda če pogledamo, kaj se dogaja s tistim
govorom, ki si ne dovoli ostati neučinkovit,
potem njegov problem ni v tem, da ne bi bil
možen, da bi zahteve ne bi bile slišane in upo-
števane. Ni problem v tem, da bi se morali po-
kazati. Niti v tem, da je vse, kar rečeš, lahko
uporabljeno proti tebi, temveč, da vse tudi JE
uporabljeno proti tebi. Če denimo zahtevaš
čisti zrak, to ne bo prineslo povišanja ekolo-
ških standardov ali doslednejšega upoštevanja
tistih že obstoječih, temveč prepoved kajenja.
Tako je zagotovljeno, da bodo tisti »aktivistič-
ni« posamezniki, ki verjamejo, da na tak način
lahko kaj dosežejo, kar sami vstopili v službo
policije in začeli karati kadilce v imenu pravic,
za katere se zavzemajo. Ali pa bo parlament, to
leglo nizkotnega govoričenja, nenadoma po-
stal simbolna avtoriteta za nazaj. Parlament
pred demonstracijami ni bil čisto nič drugega
kot to, kar je v njem trobila izbrana drhal, nič
kaj bolj prefinjen ni bil od naših komentarjev.
Zdaj pa je postal starodavno svetišče sloven-
skega naroda, ki je bilo po tisočletjih skrbnega
negovanja tako grdo oskrunjeno.
Kaj lahko glede tega naredimo? Nekako
vemo, da so bili tisti, ki jih Šos noče imenova-
ti študenti, preden so to naredili, le navijači,
skini, morda plačanci študentskih servisov,
ali pa pač študenti, ki ne vedo, kaj delajo. Tudi
Gavrilo je bil precej zmeden mož, prav tako ti-
sti, ki je Berlusconiju razbil zobe ali tista, ki je
podrla papeža. Toda če je obveljalo, da je parla-
ment nedotakljiv simbol slovenske države in
demokracije, potem naj obvelja tudi to, da oni
SO študentske demonstracije in Katja Šoba, ki
nas zdaj prepričuje, da smo prišli k Pahorju po
ljubeč objem, JE Ivan Svetlik. Karkoli narediš
in karkoli rečeš, ugotoviš, da si ti sam Pavel
Gantar, ki te je ustrelil v koleno. Toda ali si
Pavel Gantar nikoli ne zaželi sogovornika?
Kako torej ne postati Pavel Gantar?
Ali so nasilne demonstracije edi-
ni način, da poveš, da nisi prišel
na učno uro bontona, ali pa de-
monstracije niso več primerna
oblika postavljanja zahtev? [...]
Demonstracije, kaj je to? Sprehod
po mestu, za tabo pa stopajo sme-
tarji, ki na hitro poskrbijo, da bo
mesto spet lepo. Svoboda govora
ne potrebuje demonstracij, nače-
loma bi lahko svoje zahteve spo-
ročili tudi kako drugače. In smo
tudi jih. Bistvo demonstracij pa
niso jasne zahteve, temveč to, da
se pokažeš. In kar bodo videli,
ne bo lepo. Demonstracije so, če
naj bodo demonstracije, tako ali
drugače nasilne, tista prva mo-
žnost, ko dogovarjanje odpove.
Toda če pogledamo, kaj se dogaja
s tistim govorom, ki si ne dovoli
ostati neučinkovit, potem nje-
gov problem ni v tem, da ne bi bil
možen, da bi zahteve ne bi bile
slišane in upoštevane. Ni pro-
blem v tem, da bi se morali poka-
zati. Niti v tem, da je vse, kar re-
češ, lahko uporabljeno proti tebi,
temveč, da vse tudi JE upora-
bljeno proti tebi. [...] Parlament
pred demonstracijami ni bil čisto
nič drugega kot to, kar je v njem
trobila izbrana drhal, nič kaj bolj
prefinjen ni bil od naših komen-
tarjev. Zdaj pa je postal starodav-
no svetišče slovenskega naroda,
ki je bilo po tisočletjih skrbnega
negovanja tako grdo oskrunjeno.
Smo v poslu ubijanja dolgčasa. Od nas ne
boste dobili resnice. Lagali bomo kot hudič.
Govorili vam bomo vse sranje, ki ga boste
želeli slišati. Ustvarjamo iluzije, nič od tega
ni resnično. Ampak vi ljudje sedite tam,
vseh starosti in barv. Mi smo vse, kar sploh
poznate! — novinar Howard Beale (Peter
Finch) v filmu Network
Simon Rajbar, ilustraciji Dejan Kralj: »Če bi danes hoteli uprizoriti enourno drugo vstajenje Kristusa v barvni teh-
niki, bi veliko televizijskih postaj zavrnilo predvajanje zato, ker bi bil vestern ali kviz veliko bolj profitabilen,« je
izjavil Edward R. Murrow, priznan televizijski novinar, ki je v 50-ih letih vodil medijsko kampanjo za osvoboditev
Amerike izpod primeža senatorja Jospeha McCarthya.
Določanje novičarske vrednosti in postavlja-
nje medijske agende je vsaj komična, če že ne
groteskno srhljiva. Načeloma plastična škatla
z žicami in steklom ustvarja poleg naših po-
treb in želj tudi strukturno sliko sveta. Zelo
malo ljudi o tem razmišlja, še manj se jih tega
zaveda. »Oblačite se kot ta šklatla, jeste kot ta
škatla, vzgajate otroke kot ta škatla. Televizija
je preklet zabaviščni park! Vi ljudje ste prava
stvar, ne ta škatla!« se je drl novinar Howard
Beale. Na televizijo dandanes pride vse preveč
senzacionalističnih novic, ki se rade ponavljajo
ter še raje prodajajo, medtem ko je ustvarjanje
novih naporno in drago. In zakaj pa ne, ljudje
nekje pač morajo dobiti svojo dozo emocional-
nega razburjenja, ki jim ga v lastnem življenju
toliko primanjkuje. Ideje o paradižu ter princu
na belem konju seveda ni naredila televizija ali
katerikoli drug medij. Slednji so znali to idejo
le demistificirati in konkretizirati, jo predsta-
viti na uporabniku koristen način ter nanjo
prilepiti ceno. Danes celotna družba plava na
vsemogočni ideji medijske resnice in njene
objektivnosti, kajti, kot pravi Howard Beale,
druge resnice sploh ne poznamo, niti do nje
nimamo dostopa. Paradoksalno smo si v večji
urbani množici ljudi še bolj odtujeni, medčlo-
veški stik pa je zreduciran na zadovoljevanje
lastnih sebičnih interesov in potreb. Platon je
v Državi prvi poudaril, da umetniki delujejo kot
mediatorji med kulturnimi simboli ter vredno-
tami. Iz svoje utopične republike je želel izgna-
ti vse, ki so govorili slabe in popačene zgod-
be. Novinarji so postali novodobni mediatorji
vrednot, njihovi škandalozni naslovi in zgodbe
nam govorijo, kaj je prav ter kaj je narobe, poleg
tega pa so tudi čuvaji jezika. Imeti takšno moč,
pomeni imeti veliko odgovornost. Temelj no-
vinarske odgovornosti pa naj bi predstavljalo
spoštovanje človekovega dostojanstva, ki ga je
potrebno obravnavati kot cilj sam po sebi in ne
sredstvo za doseganje višjih ciljev. Pa nismo s
pretiranim zadovoljevanjem po senzacionaliz-
mu te etične odgovornosti že obesili na klin?
Jasno je, da je težko spremeniti celotno politiko
delovanja medija, še posebej v sistemu tekmo-
valnega kapitalizma, kjer profit določa usodo
podjetja. A medij žal ni postal nič več in nič
manj kot to - podjetje.
Orwellov panoptikum
Postavljanje medijske agende poganja tržna
logika kapitalizma, v kateri mora podjetje za
svoj obstoj akumulirati profit. Te tržne zahte-
ve so velikokrat neskladne z etiko, saj si tržno
novinarstvo prizadeva za poceni in dobičkono-
sne informacije. V postmoderni dobi je novica
družbeni in medijski konstrukt, obravnavana je
kot blago oziroma dobrina, vsaka s svojo ceno,
ki se jo da kupiti na informacijskem trgu. Ne
trdim, da so novinarji postali neetični grabe-
žljivi kapitalisti, morda le menijo, da so v tržnih
zakonitostih preprosto oropani možnosti izbi-
re, če s tem nočejo ogrožati svojega položaja ali
preživetja. Sistematizacija celotne družbe, ne
le medijev, nas pelje v intelektualno enakost,
otopelost in pasivni nadzor, upravičevanje ter
povzdigovanje materialističnega posameznika
pa je tako ali tako že davno institucionaliziralo
nekoč smrtni greh pohlep. »Imeli so celo veri-
go ločenih odsekov, ki so se ukvarjali s književ-
nostjo za rajo, glasbo, dramo in zabavo nasploh.
Tu so sestavljali cenene časnike, v katerih ni
bilo skoraj ničesar, razen športa, kriminala, ho-
roskopov, senzacionalnih pogrošnih zgodb, pa
filme, ki so se utapljali v seksu, in sentimental-
ne popevke, ki so bile v celoti skomponirane
z mehanskimi sredstvi,« je o antiutopiji tota-
litarne države v zloglasni knjigi 1984 zapisal
George Orwell. Če nam mediji sporočajo resni-
co, ki jo je po kriterijih novičarske vrednosti
vredno sporočati, nam torej ustvarjajo »realen«
pogled na svet, in sicer brez opozorila, da to ni
vsa resnica o vseh dogodkih. Sintagma novi-
narske objektivnosti se sesede sama vase, če je
ta objektivnost že vzeta iz sveta, ki so ga sou-
stvarili mediji. Naše poznavanje resnice je torej
omejeno, zaradi te omejenosti oziroma pomanj-
kanja vedenja pa so ljudje lahko vodljiva bitja.
Z jasnimi informacijami o tem, kaj sedanjost je,
človek skuša vplivati na tokokrog dogodkov
prihodnosti. Lastniki medijev tako sedijo v sa-
mem očesu panoptikoma in kot papež vsakemu
podelijo delček neke resnice, ki naj bi bila za
nas pomembna in ki usmerja naše delovanje.
Veliki brat te gleda!
»Kako bi pa ti potemtakem skonstruiral
medije, ki bi nosili novičarko vrednost?« ve-
dno sprašujejo bistre glave. Vprašanje je po-
dobno tistemu, ki ga prebivalec države, neiz-
kušen v sladkostih in grenkobah demokracije,
zastavlja tistemu, ki mu skuša pojasniti obe
plati medalje. Resnici na ljubo, ne poznam
pravilnega odgovora na nobeno od vprašanj, a
jasno mi je, da smo zmožni narediti več. Zakaj
ne bi, na primer, ljudem namesto tedenskega
obveščanja o spremembi barve spodnjic Paris
Hilton, govorili o svobodi? O njihovi, ne le pra-
vici, ampak dolžnosti, da se razjezijo nad po-
litičnimi in gospodarskimi subjekti ter stanji?
Zakaj jim ne bi govorili o človekovih pravicah?
Zakaj, konec koncev, jim ne bi povedali, da te
sploh ne obstajajo? Da so naš družbeni izum,
socialni konstrukt, plod naše domišljije, v ka-
teri sebično mislimo, da vemo, kaj je prav in kaj
je narobe ter v ta model mišljenja tudi preko
medijev silimo še preostale dele sveta? Ker bi
upadla gledanost? Ker lastniki tega ne bi do-
pustili? Ker ne bi bilo dovolj oglaševalcev, ki v
prvi vrsti sploh financirajo delovanje medijev?
»Ne moremo delati novic na slabi praksi,« je v
za nas nostalgičnih časih dejal Edward Murrow.
Ugotovili smo, da mediji kreirajo realnost in
zavest širše družbe ter ji dajejo vzorec, po ka-
terem naj bi živela. Če v zakup vzamemo vse
argumente in težave, ki nam na tej poti stojijo,
se še vedno poraja elementarnejše vprašanje: je
to res družba, v kateri si želimo živeti?
»Si starec, ki misli v obliki nacij in ljudi. Ni
nacij! Ni ljudi! Ni Rusov, ni Arabcev, ni tretjega
sveta, ni Zahoda! Obstaja le en holističen sistem
vseh sistemov! En ogromen, obsežen, prepleten,
vzajemno delujoč, multivarianten, multinacio-
nalien dominion dolarjev! Mednarodni valutni
sistem je tisti, ki determinira celoto življenja na
tem planetu. Pojdi na svoj majhen 21 inčni ekran
ter vpij o Ameriki in demokraciji. Ni Amerike!
Ni demokracije! Obstaja le ibm, itt, at&t pa
Du Pont, Dow, Union Carbide in Exxon. To so
nacije sveta danes. Svet je univerza korporacij,
neizprosno determinirana z nespremenljivimi
lokalnimi predpisi posla. Svet je posel,« je no-
vinarju Howardu Bealu povedal kapitalistični
šef šefov. Analiza, postavljena pred več kot tri-
desetimi leti, je danes resničnejša, kot je bila ta-
krat. Je navsezadnje imel Orwell prav? Možnost
spoznavnega preko medijev je determinirana in
omejena, totalitarnosti pa ne vzpostavlja poli-
tična država, temveč privatni ekonomski lobiji.
Prav iz teh razlogov bi vsi mediji morali delova-
ti v skladu s svojim poslanstvom in kodeksom.
Nad njimi bi moralo biti prepovedano kakršno
koli lastništvo z zagotovljenim finančnim pro-
računom, a niti to ne bi bilo dovolj, kajti »dej-
stev ni, obstajajo le interpretacije,« kot se je že
pred razmahom sodobnih množičnih medijev
zavedal Friedrich Nietzsche.
Network (1976) je ameriški satirični film produkcijske
hiše Metro-Goldwyn-Mayer o fiktivni televizijski mreži,
Union Broadcasting System, ki jo pesti porazna gledanost
in se zateka k radikalnim rešitvam za lasten obstanek.
Film je napisal Paddy Chayefsky, režiral pa Sidney Lumet.
Načeloma plastična škatla z žicami in steklom ustvarja
poleg naših potreb in želj tudi strukturno sliko sveta. Zelo
malo ljudi o tem razmišlja, še manj se jih tega zaveda. [...]
»Svet je univerza korporacij, neizprosno determinirana z
nespremenljivimi lokalnimi predpisi posla. Svet je posel.«
Izginotje zasebnosti ali kam je odšla javnost?
»Ker so si drznili oni, si bom drznil tudi jaz. Povedal bom resnico, ker sem obljubil, da jo bom povedal, če pravosodje, ki je za to ponavadi zadolženo,
tega ne bi naredilo popolnoma in v celoti. Moja dolžnost je govoriti, nočem biti sokrivec. V nočeh bi me strašila prikazen nedolžnega, ki se tam v
najhujšem trpinčenju pokori za greh, ki ga ni storil. In vam, gospod predsednik, bom to resnico kričal z vso močjo poštenjakovega upora. Zaradi vaše
časti sem prepričan, da je ne poznate. In le komu naj razkrijem hudodelsko tolpo pravih krivcev, če ne vam, prvemu uradniku dežele?« — Emile
Zola, odlomek iz odprtega pisma francoskemu predsedniku z naslovom J'accuse (Obtožujem), objavljen 13. januarja 1898 v časopisu L'Aurore
»sonček je in grem na kofe ...« — status slehernika, Facebook, 18. april 2010
Dare Pejić, fotografija Miha Erjavec: Prvi citat je slavni zgled državljanske drže pisatelja, ki ga je afera Dreyfus spod-
budila, da nagovori pismeno javnost takratnega časa in samega predsednika. Častnik Dreyfus, po krivem obsojen
veleizdaje in vohunstva, je še danes simbol za antisemitizem in težnje po obnovitvi monarhičnega režima v Franciji.
Zolajev angažma je bil odločilen pri vzpostavitvi javnosti kot prostora boja zoper krivico, ki se je iz zasebne sfere pre-
selila v javno. Vloga medijev, ki so seveda primer Dreyfus za različne namene tudi aktivno potvarjali, je torej prispe-
vala k dokazovanju nedolžnosti človeka, Juda in vojaškega uslužbenca. Izoblikoval se je odločilen prostor javnosti,
ki si ga v krizi informativnih medijev težko znamo predstavljati. Čeprav nam tehnološki razvoj medijev omogoča, da
smo dosegljivi vsepovsod in ob vsakem času, sleherno anonimno delovanje v javnosti na raznih internetnih forumih
še ne pomeni polnopravne udeležbe v javnosti. Kaj torej po revoluciji, ki je v nebo kričala geslo osebno = politično,
še razumemo kot zasebno sfero? Ker ne obstajajo »osebni« ali »javni« problemi sami po sebi, torej pomeni, da se
prostor javnosti in zasebnosti izoblikuje z intervencijami in interaktivnostjo vseh njenih potencialnih udeležencev.
Z razvojem medijev se je razvila tudi predstava o javnosti Mediacije
kot medijski javnosti. Danes se zdi, da drugačne javnosti
niti ne poznamo. [...] Širša mobilizacija pride šele z delo-
vanjem v javnosti, katere odločilen pomen je s pismom
začrtal Zola kot »javni« intelektualec, ki je zavoljo pra-
vičnosti zastavil svojo zasebno čast. Karkoli naj bi že po-
menil »javni« intelektualec, danes intelektualcev, tako
»zasebnih« kot navadnih kognitivnih delavcev, ne manj-
ka. Manj je osebne časti, ki bi jo bilo vredno zastaviti.
dipl. ing. fil. Matija Potočnik Pribošič: Besnenje množice, kri, dim,
razvrat in razbit parlament - duh revolucije v zraku; takšne so po-
sledice demonstracij, še več, takšne so posledice našega opisa de-
monstracij. Ste se ujeli na senzacionalistične limanice? Vam je to
všeč? Bi rajši prebrali nekaj, kar vas ne jebe v glavo? Veliko sreče,
vsak medij namreč priskrbi lastno formo informacijam, ki jih spo-
roča, toda pri tem ne mislimo zgolj za medij v svojem vsakdanjem
Estradna oblika politike, nova (ne)družabnost
internetnih omrežjih, krčenje javno dostopnih
komunikacijskih površin, rivalstvo med javno
rtv in komercialnimi televizijskimi postajami.
Gre naštetim simptomom razvitih družb 21.
stoletja pripisati privatizacijo občih načel jav-
nega občevanja ali pospešeno sesuvanje sfere
javnosti? Smo v obdobju digitalizacije množič-
nih medijev od delovanja v javnosti oddaljeni
zgolj dva klika ali dvesto kilometrov? Higiena
javnega diskurza se bolj kot kdajkoli prej zdi
poklic, vreden najbolj vnetih moralistov in de-
žurnih hujskačev. Tudi tistih neonacističnih,
ki pod krinko domoljubov v medijih delujejo z
vedno bolj dodelano službo za odnose z javno-
stjo. Kje torej danes najdemo javnost in zakaj se
nam zdi, da je je danes z razprodajo zasebnosti
vedno manj?
Delovanje v javnosti
Sam pojem javnosti nič manj kot v preteklosti
nosi breme enega izmed tistih obče veljavnih
pomenov, za katere se vedno predpostavlja ja-
sen in očiten namen. Javnost, o kateri govorimo,
ni enakovredna zasnovi polisa v domeni polno-
letnih Atencev v antični Grčiji niti javnosti, o
kateri govorijo današnji politiki. Ti jo večkrat
zamenjujejo zgolj z javnim mnenjem. V mislih
imamo predstavo o javnosti, ki se je učvrstila s
samim razvojem medijev, vse od razvoja tiska
in splošne pismenosti dalje. Z razvojem medi-
jev se je razvila tudi predstava o javnosti kot
medijski javnosti. Danes se zdi, da drugačne
javnosti niti ne poznamo. Zapečkarski Kant, ki
se ni premaknil iz svojega Kaliningrada, je de-
finiral javnost in delovanje v javnosti kot javno
rabo lastnega uma. Lahko danes parafraziramo
Kantov razsvetljenski postulat o delovanju v
javnosti zgolj kot zlorabo lastnega uma? Pri
opredeljevanju načela javnosti kot temelja pra-
vičnosti so po Kantu vsa dejanja, ki se nanaša-
jo na pravice drugih ljudi, nepravična, če niso
skladna z vrhovnih načelom javnosti.
Pri raziskovanju zgodovinskega konte-
ksta nastanka javnosti je Habermasova študija
Strukturne spremembe javnosti (1962) naka-
zala relevantne razvojne značilnosti javnosti
in spremljajoče transformacije javnosti skozi
družbena razmerja, ki so bila v 20. stoletju tako
zelo odvisna od tehnoloških okoliščin (tiska, ra-
dia, televizije ...). Zdaj že klasična Habermasova
študija je bila poskus sociološke in historične
opredelitve nastanka meščanske sfere v obdo-
bju tiska ter opredelitve strukturnih značilnosti
meščanske javnosti. Natančneje, liberalne me-
ščanske javnosti, ki je poznala tudi meščansko
zasebno sfero. »Meščansko javnost lahko sprva
dojamemo kot sfero zasebnikov, ki so zbrani v
publiko,« je Habermasova definicija javnosti,
njegov model pa lahko označimo za idealno-
univerzalističen model. Zakaj? Habermas je iz
obravnave izključil »plebejsko javnost«, kar
družbenim bojem za javnost (v teoriji) odreka
prostor ali celo legitimnost. Slabšanje pogojev
za delovanje v javnosti vidi tam, kjer govori o
»refevdalizaciji« javnosti kot nevarnosti za po-
manjkanje kritične refleksije. Habermas posta-
ne previdnejši, ko pravi, da je univerzalistični
liberalno-meščanski model javnosti moč najti
povsod tam, kjer se oblikuje določena publika.
Torej tudi ob koncertu jeznih feministk, kino
predstavi, sindikalnem posvetu, sestanku sta-
novalcev, ki ga letno skliče hišni svet?
Mnogi kritiki Habermasa so njegov koncept
javnosti označili za idealističnega in iluzorne-
ga. Takšen koncept izključi vse kontrajavnosti,
ki so v hegemoni javni sferi marginalizirane na
podlagi etnične pripadnosti, razredne pripa-
dnosti, spolne usmerjenosti itd. Nancy Fraser je
zavrnila Habermasov koncept javnosti, saj naj
ne bi upošteval spolne in razredne pripadnosti.
Feministično-marksistična kritika Nancy Fraser
namreč loči »močne« javnosti od »šibkih« jav-
nosti. V hegemoni javnosti se torej materialno
deprivilegiranim in podrejenim skupinam skozi
strukturne družbene ureditve vsiljuje tisto, kar
»kultura« dosega neformalno. Kaj nam lahko
klasične teorije javnosti povedo o delovanju
sodobnih medijev? Ali sam razvoj tehnologije
narekuje rabo medijev? Ali vse večja dostopnost
avdio-vizualnih naprav za širše množice omogo-
ča demokratizacijo delovanja v javnosti?
Javnosti ne najdemo kar tako
Do sedaj nam je jasno, da merila za proučeva-
nje javnosti niso zgolj tehnološka. So, kot pravi
Jože Vogrinc, tudi družbena merila za prouče-
vanje javnosti. Vogrinc v prispevku Javna rtv,
javnost in civilna družba v Sloveniji danes prav
tako izpostavi dve ključni značilnosti javno-
sti, najprej njen izbojen položaj: »V sodobnih
družbah javnost ni nikakršna danost, ki bi jo
v medijih ali na ulici že kar našli in bi gladko
funkcionirala sama od sebe« in, drugič, njeno
pluralnost: »Javnost ni ena sama, pač pa kon-
kretno obstajajo le javnosti v množini, ki se
prekrivajo samo delno« (Agregat, let. 4, št. 8,
2006). Na ravni medijev kot glasil javnosti, so
interesi medijev podrejeni v dvojnem pomenu:
na ravni interesov kapitala in na ravni stran-
karskega pluralizma. Ker nagovarjajo pretežno
različne družbene akterje, bodo tudi artikulacije
družbenih konfliktov različne. Odvisno torej od
tega, ali bodo objavljene v časopisu Delo, reviji
Demokracija, na Radiu Študent, v Tribuni, po
twitterju ali omrežju Facebook.
Podrejenost različnim vrstam javnostim še
ne pomeni odsotnosti strategije po osvoboditvi
medijev. Narava medijev, tudi socialnih omrežij,
torej ne določa same vsebine, mediji položaja
za delovanje v javnosti tudi sami po sebi še ne
zagotavljajo. Protislovja v prevladujočih teori-
jah o javnostih, ki so se praviloma opirale le na
demokratične družbe Zahoda, pa razvoj novih
medijev še bolj poglabljajo, saj družbeni pomen
globalnih in nadnacionalnih internetnih medi-
jev rahlja mejo med delovanjem v zasebnosti in
v javnosti onkraj tradicionalnih omejitev. Nikjer
tudi ni zgolj enosmerne komunikacije med po-
šiljavci in sprejemniki. Tega potenciala medijev
(predvsem radia) se je zavedal že Bertolt Brecht,
ko je upal, da se bo radio iz distribucijskega
medija razvil v komunikacijsko sredstvo, vsak
tranzistorski radio je namreč že zaradi načina
izdelave lahko tudi potencialni oddajnik. Danes
smo vsi že potencialni oddajniki, čeprav veči-
noma zgolj v sferi zasebnosti. Širša mobiliza-
cija pride šele z delovanjem v javnosti, katere
odločilen pomen je s pismom začrtal Zola kot
»javni« intelektualec, ki je zavoljo pravičnosti
zastavil svojo zasebno čast. Karkoli naj bi že po-
menil »javni« intelektualec, danes intelektual-
cev, tako »zasebnih« kot navadnih kognitivnih
delavcev, ne manjka. Manj je osebne časti, ki bi
jo bilo vredno zastaviti.
Glede na razvoj kapitala, ki z lastništvom do-
minira nad mediji in s (samo)cenzuro skrbi za
pretok informacij, lahko spet z zgledom iz zgo-
dovine zaključimo z vedrim upanjem v eman-
cipacijo medijev javnosti. Kot pravi Umberto
Eco, je naravo komunikacijskih sredstev ukanil
že Marcel Proust; izum telegrama mu namreč
ni preprečil, da bi spisal špehovje Iskanje izgu-
bljenega časa. Hm, morda ravno temu navkljub.
pojmovanju, prav tako informacije organizira avtor in s svojim
slogom ter ideološko pripadnostjo že vpiše lastno perspektivo v
golo dejstvenost dogodkov. Gre za način, kako se izraža neke infor-
macije, ki seveda brez nekega lastnega kako sploh ne morejo biti
izražene. Seveda v času, kjer v poročanju o kateremkoli dogodku
povsod nekaj dobesedno vre, pa čeprav gre za opis natečaja društva
čipkaric, ne gre zgolj za to, da ljudje ne vedo, kaj besede sploh po-
menijo, ampak za neposredno privzetje določenega populističnega
stila in njegove gole formalnosti, ki že s par preprostimi frazami
da vedeti, da gre za nek izloček rumene barve, rumeni mediji pa
že s svojo količino prispevajo k poneumljanju subjektov, ki se ne
morejo formirati nikjer drugje kot v institucijah, katerih del so.
Če razmišljamo o medijih in njihovih različnih
vplivih na vsebino, moramo najprej utemeljiti,
za kaj nam sploh gre. Čeprav lahko govorimo o
tem, da je razlika že v čutih, na katere so usmer-
jeni mediji, torej kot je v navadi pri ljudeh ali
so mediji vidni, slušni ali oboje, pa nas ta raz-
lika tu ne zanima. Kar zares šteje pri sporoča-
nju informacij, je vpliv, ki ni neposreden vpliv
čutov, ampak že vpliv ideološke oz. kulturne
pogojenosti, bolj kot neposredna stvar, v kate-
ri so informacije vpisane, medij določa njegov
način proizvodnje, ki se šele kot ta proces vpiše
v konkreten proizvod, knjigo, časopis, blog itd.
Proces proizvodnje je tisti, ki se lahko vpiše v
proizvod, kot tisto, kar strukturira informacije
v neko celoto, ki se v proizvod vpiše prav kot
določanje celote do delov, narativ. Spremembe
medijev skozi zgodovino se retroaktivno vpi-
šejo v stare medije. Tako je tudi z internetom.
Prejšnji mediji niso in ne morejo več biti isti,
kar se danes kaže predvsem v posredovanosti
vseh informacij. To sicer lepo služi distribuci-
ji, toda prav s tem tudi zmanjšuje osnovne vire
novic in s tem odpravlja njihovo zanesljivost in
kvaliteto. Seveda ne zmanjšuje virov nasploh,
ampak kvalitetne, ki ne morejo več konkurirati
bolj tržno primerni masi in kar zgubimo z njimi,
ni zgolj zanesljivost informacij, ampak tudi kul-
turni presežek, ki ni več funkcionalen. Slog, ki
je prav tako del procesa proizvodnje medija kot
proizvoda, se najbolj neposredno vpisuje vanj
in je tako postal najbolj očitna žrtev rumenih
medijev. S tem ko je privzet, postane nezaveden,
nemišljen in s tem neprimeren glede na stvar, ki
jo obravnava, tako da se vse zlije v enotnost ne-
kega nizkega diskurza, ki vse informacije izenači
v isto površino in kar naenkrat ni več razlike
med novico prvega poustvarjanja življenja in no-
vico nove torbice Paris Hilton, no morda razlika
še vedno obstaja v tem, da manj ljudi ve za prvo.
Tostran ideologije
Narativ je vedno ideološki, toda ne gre nam več
za hrepenenje po neki neposrednosti, ki bi ob-
stajala onkraj ideologije, ali pa za opredeljevanje
lastne pozicije kot postideološke, gre za to, da je
ideologija mesto, kjer se lahko dogaja mišljenje
in tako ni nekaj, pred čemer bi morali ali sploh
hoteli bežati. Običajno pojmovanje ideologije, ki
jo predstavlja kot okove človeštva, je naperjeno
zgolj na njeno okostenelost, kjer se ta kaže kot
nespremenljiva, kot poslednja rešitev brez mo-
žnosti spremembe in tako napredka - in ker mi-
šljenje lahko obstaja zgolj kot preseganje, tako
tuja in zunanja vsakemu svobodnemu subjektu.
S tako opredelitvijo mediji zares postanejo veja
oblasti, ki subjekte ne zgolj informira, ampak
tudi formira, ustvarja prostor javnosti in mora
kot takšna postati predmet kritike.
Onkraj ideologije
Ker ni ideološke zunanjosti, pa mora biti kriterij
kvalitete, ki ga moramo zahtevati od medijev,
njej notranji, presežena je lahko le od znotraj.
Psi čuvarji demokracije, so postali stekli, s svojo
rumenizacijo so postali prijazni do uporabnikov
in penasti okrog ust. Prav isti očitek, ki ga name-
njamo ostalim vejam oblasti lahko obrnemo tudi
na medije, torej populizem in odsotnost pozi-
tivnih kriterijev, ki vodi v dekadenco, proizvaja
subjekte, ki ne mislijo in se pustijo voditi zgolj
zunanjosti ter čutnosti, ne pa razumu in umu,
tako pa so svobodni zgolj kot negativnost, zgolj
relativno prosti od zunanjih vplivov. Mediji kot
institucija so tako lahko primerni nalogi, ki jo
opravljajo, le če obstaja vsaj kakšen tak, ki ne
zapade logiki trga in lahko služi kot primer viš-
je kvalitete, po katerem se lahko ravnajo drugi.
Toda pri državnih medijih je ravno obratno.
Pogosto jih vodi partikularna naklonjenost, da
hočejo konkurirati komercialnim in so v svojem
početju še slabši, hkrati pa izgubijo svojo razliko
in postanejo odvečni, tako po načelih trga kot
lastnega namena. Če nam gre za kvaliteto v ob-
čem smislu, mora država tako vsaj medijem, ki
so vezani nanjo, zagotavljati lastno avtonomijo,
ki ne sme ostati prazna, torej negativno avto-
nomna, kot zgolj zaščitena pred partikularnimi
političnimi vplivi, ampak vezana na vednost in
njej lastno priznano strokovnost, ki edina lahko
skrbi za nadaljevanje in višanje kvalitete, ki jo
določa zgolj trg. Ni svobode, kjer je prostost, ta
pa je njen pogoj, sama si mora namreč ustvari-
ti objekt svoje sužnosti. In česar se bojimo, ni
nek grozen svet brez resnice, svet kriminalnih
zarot zaradi neobveščenosti ljudi, zavajanja in
manipulacije, ideoloških cenzur in pohujšanja
mladine, ampak preprosto dejstvo, s katerim ži-
vimo; dolgočasne novice ustvarjajo dolgočasne
subjekte in dolgočasen, predolgočasen svet.
Psi čuvarji demokracije, so postali stekli [...].
Množični medij kot proizvajalec nevidnih množic
__v
Sandra Ocepek, fotografija Miha Erjavec & Aljaž Košir - Fejzo: Človek je družbeno bitje, ki neprestano sprejema
in procesira informacije iz svojega okolja. To počnemo iz preprostega razloga: ker nam koristi. Način sprejemanja,
dekodiranja in zlasti predelave informacij v veliki meri določa človekovo vedenje, kognicije, motivacije in dejanja.
Predelava informacij v naših duševnih aparatih zajema pridobivanje, selekcioniranje, organiziranje, interpretiranje
informacij, v navedenih operacijah delujejo prenekatere duševne sposobnosti (zaznavanje, kategoriziranje, mišlje-
nje ...). Pridobivanje informacij pa ne zajema zgolj individualno-kognitivnega procesa, v proces se namreč vmeša
človekova družbena narava. Nekatere zgodnje spoznavne teorije so trdile, da je slika, ki si jo človek ustvarja, realen
odsev objektivne stvarnosti. Pa temu seveda ni tako. Ljudje si ustvarjamo lastno konstrukcijo sveta, ki je močno
podvržena našim subjektivnim dejavnikom. Neko umetniško delo npr. se bo meni zdelo lepo, nekomu, ki ga opazuje
poleg mene, pa ne. Najini konstrukciji se bosta razlikovali, kljub temu da opazujeva isti predmet.
Ustvarjanje stališč
Stališča igrajo središčno vlogo v socialni kon-
strukciji sveta. Stališče predstavlja pomemben
psihološki pojem zato, ker zajema in prikazuje
kompleksno soodvisnost človekove duševnosti
in njegovega socialnega obnašanja. Definicija sa-
mega pojma je precej kompleksna in spremenlji-
va. McGuire (1985) je našel preko 500 različnih
variant definicije pojma stališče., Vsem je sku-
pno, da trdijo, kako stališč ne moremo neposre-
dno opazovati, da jih lahko označimo za vzročne
dejavnike vedenja in delovanja, so trajna pri-
pravljenost za določen način reagiranja, prido-
bivamo jih v teku socializacije in predstavljajo
integracijo treh osnovnih duševnih funkcij:
kognitivne, čustvene in aktivnostne. Stališča
vplivajo na mentalno pripravljenost za dolo-
čen način reagiranja in zato vplivajo na to, kako
zaznavamo in doživljamo določene situacije in
objekte, kako o njih mislimo in nanje čustveno
reagiramo. Stališča vplivajo na to, da v množici
vtisov in dražljajev izberemo in vidimo le tisto,
kar se sklada z našimi stališči, kar pomeni, da
bomo pri opazovanju televizijske oddaje, novic
ali česarkoli drugega, prej zaznali tisto, ki je v
skladu z našimi ponotranjenimi normami, ali
pa neko informacijo celo prilagodili glede na
svoja stališča. Glavne funkcije po Katzu (1967)
so obramba identitete in samospoštovanja, vre-
dnosti - ekspresivna funkcija, instrumentalna
oziroma prilagoditvena funkcija in kognitivna
funkcija. Nekdo, ki ima konservativna stališča,
bo vsako informacijo, ki spodkopava njegova
prepričanja, dojel kot ogrožujočo in jo zavrnil
(obramba identitete), ravno obratno pa bo storil
z informacijo, ki se s stališči sklada.
Veliko raziskovalcev in raziskovalk (npr.
Ferguson, Guilford) je skušalo odkriti, ali ob-
stajajo osnovni faktorji stališč, okoli katerih
se nato izgrajujejo vsa ostala mnenja. Nekateri
so jih našli več, nekateri manj, večina raziskav
pa je potrdila predvsem dve osnovni dimenziji
stališč: liberalnost/konservativizem in naciona-
lizem/internacionalizem. Pri soustvarjanju teh
dveh temeljnih dimenzij pa seveda poleg vzgoje,
izobraževanja in socialnih odnosov, močno vpli-
vajo tudi mediji.
Vpliv medijev na stališča, motivacijo, emocijo
in druge duševne procese
Mediji so močna sila vplivanja in zato v večini
situacij nosilci politične in drugačne propa-
gande. Nekateri sociologi (npr. Robinson 1957)
predvidevajo, da so ravno knjige, ki jih je omogo-
čila Gutenbergova prva tiskarna, razširile prote-
stantizem po Evropi in s tem sprožile množična
dogajanja, med drugim tudi šentjernejsko noč v
Parizu. Televizija npr. naj bi imela veliko vlogo
pri spodbujanju nemirov med študenti, črnci in
mirovniki v zda, v letih 1968-1970. In nenaza-
dnje so se vpliva medijev zavedali tudi voditelji
totalitarnih režimov in skozi medijsko propa-
gando razširjali svoja prepričanja. Danes mediji
izvajajo drugačno obliko propagande, ki se zrca-
li skozi lastništva, oglase, manipulativna sporo-
čila. Še vedno so glavni akterji pri pridobivanju
socialne moči posameznih skupin ljudi ali pa
posameznikov. Mediji ustvarjajo posebno mno-
žico gledalk in gledalcev, poslušalk in poslu-
šalcev ter bralk in bralcev, ki je v marsikaterem
pogledu podobna fizičnim množicam na ulici,
nogometnih tekmah ali koncertih. Podobnosti
se zrcalijo že v komunikaciji: v obeh primerih
je enosmerna, vpliv sugestije pa zelo močen.
Ljudje posnemajo to, kar se jim ponudi, čustva
so povečana, sposobnost razumnega presojanja
pa zmanjšana. Moscovici takšni množici pravi
kar nevidna množica. Kljub temu da imam ob-
čutek, kako vstopam v individualen odnos z ne-
kim medijem, se v ozadju nenehno zavedam, da
v prav takšen odnos vstopa tudi množica drugih
ljudi. In ravno zato, ker se tega zavedam, tudi
jaz vstopim v ta odnos. Zaradi teh dejstev se
množični mediji neprestano borijo za čim večjo
gledanost, torej čim večjo nevidno množico lju-
di, ki spremlja določen medij. Ko presežeš nek
prag, se ta množica širi sama od sebe z neznatno
hitrostjo. In tako kot pravi Mirjana Ule v svoji
Socialni psihologiji (1992): »Gledalci in gledal-
ke se nevede spreminjajo v množico pokornih
avtomatov, dajo se 'hipnotizirati' v svojih kabi-
netih, kuhinjah in dnevnih sobah, pa sploh ne
opazijo hipnotizerja.«
Kako in kakšni mediji pa lahko zares vplivajo na
stališča in mnenja nevidne množice?
Stališča so v osnovi dokaj trdna, vendar niso
nespremenljiva. Klasična študija, ki razisku-
je vpliv referenčnih skupin na oblikovanje in
sprejemanje stališč, je raziskava Newcomba, ki
je bila izvedena v letih 1935-1939, v dekliškem
kolidžu Bennington in je zajela preko 600 po-
skusnih oseb. Študentke, ki so začenjale svojo
študijsko pot na tem kolidžu, so bile izrazito
konservativno usmerjene, saj so izhajale iz bo-
gatih konservativnih družin. Kolidž pa je bil iz-
razito liberalno usmerjen. Po štirih letih študija
je večina študentk spremenila svoja osnovna
stališča od konservativnih k liberalnim. Tiste,
ki so se bolj integrirale v življenje na kolidžu, so
tudi izraziteje spremenile svoja stališča. Vidimo
torej, da ima močen vpliv na izoblikovanje in
spreminjanje stališč naše okolje, predvsem pa je
nujno, da se ideje pojavljajo konstantno in dlje
časa. Na podoben način poteka tudi vplivanje na
stališča, emocije in motivacijo s strani medijev.
Sporočila se morajo nujno ponavljati, že
samo dejstvo, da se posameznik zaveda, da isti
medij spremlja še ogromno drugih ljudi, avto-
matsko zapade v nevidno množico, katere zna-
čilnost je med drugim tudi to, da je posameznik
močno dovzeten za emocionalno komponento
medijskih sporočil. Bolj ko medij vpliva na moje
emocije, večje bo prevzemanje stališč in vera v
sporočilnost, ki mi jo prinaša. Pomembna kom-
ponenta je tudi ponavljanje sporočil.
Raziskave so pokazale, da kratkoročni mediji
(npr. neka oddaja, ki se ne ponavlja) na stališča,
motivacijo in emocije vplivajo bistveno manj,
kot daljnoročni mediji. Pri prvih je možnost kri-
tične presoje veliko večja, kot pri drugih. Za sle-
dnje tako velja, da lahko ob spremljanju nekega
medija v daljšem obdobju prihaja do spremembe
že zelo utrjenih stališč.
Prav tako imajo mediji, ki pri informiranju
vključujejo emocionalno komponento, veliko
večji vpliv na ljudi, kot informacije z bolj po-
udarjeno racionalno platjo. Medijem je namreč
bolj kot to, da bi širši publiki dajali objektivne,
racionalne informacije, ki jih nato subjektivno
filtrirajo, v interesu dejstvo, da z emocionalnim
vplivanjem ljudem podajajo informacije, ki jih
nekritično vsrkavajo. Na emocionalni bazi se
kritičnost zmanjša, moč medijev in medijske
propagande pa neznatno poveča.
Seveda pa na spreminjanje in ustvarjanje
stališč vplivajo tudi subjektivni dejavniki.
Samopodoba je tisti dejavnik, ki močno dolo-
ča, kako in na kakšen način si bo posameznik
izoblikoval stališča ter kakšna bodo. Osebe, ki
kažejo veliko stopnjo samozaupanja (samoza-
vesti), ki gojijo pozitivno samopodobo o sebi,
bodo težile k usklajenejši in trdnejši strukturi
stališč. Ta struktura bo trdna, toda ne nujno
rigidna. Do rigidne strukture stališč (npr. do-
gmatskih stereotipov) pride tedaj, ko je samo-
podoba imaginarna, nerealistična, če sloni na
racionalizacijah, potlačenih konfliktih. Takšna
je samopodoba t. i. avtoritarne osebnosti, o ka-
teri je pisal Teodor Adorno. Avtoritarne oseb-
nosti imajo zelo trdna, toda ozka in neprožna
stališča, ki so izjemno polarizirana (črno-bela).
Nekritično poudarjajo lastna stališča ter iz me-
dijev in okolja zaznajo samo tiste informacije, ki
njihova stališča potrjujejo.
Smiselno se je vprašati, v kolikšni meri me-
diji dandanes izpolnjujejo svojo vlogo objektiv-
nega obveščevalca širših množic. Ali pa se ve-
dno bolj spreminjajo v aparat, ki je le posrednik
oz. nosilec ideologij neke ožje skupine ljudi, ki
skozi emocije in subtilna, manipulativna sporo-
čila, medije izrablja za širjenje idej na nevidno,
vendar za manipulacijo zelo dovzetno množico.
Pravijo namreč, da tisti, ki ima v oblasti medije,
ima v oblasti tudi ljudstvo ...
Ženska svetovalnica: Vsiljeni kanoni
Če misliš revolucijo, jo začni kovati v sebi.
Katarina Višnar je spiritus movens revolucionarnega športnega
društva CrossFit Plamen, doktorica znanosti, družbenokritična
didžejka ter prostovoljka Ženske svetovalnice.
Katarina Višnar: Imam 39 let in se večino svojega življenja soo-
čam s tem, da ne pašem v običajne kalupe družbenih predstav o
tem, kakšna naj bi bila ženska. Imela sem nekaj smole, saj je moja
širša družina menila, da moram pasati v kalupe, silila me je vanje
in nato označila kot neprilagodljivo svojeglavko, ko so jim načrti
zame drug za drugim padali v vodo. Imela pa sem tudi to srečo,
da sta moja starša ostajala neobremenjena s temi ideali, zato mi je
verjetno tudi uspevalo vztrajati v iskanju prave sebe.
Mediji so močna sila vplivanja in zato v večini situacij nosilci
politične in drugačne propagande. [...] In nenazadnje so se
vpliva medijev zavedali tudi voditelji totalitarnih režimov
in skozi medijsko propagando razširjali svoja prepričanja.
Če danes razmišljam o tej svoji poti iskanja, mi je
jasno tole: nisem imela najboljše predstave o tem,
kakšna je Ona, ki je moj ideal, moja vzornica. Bila
je »svoja«, to sem že vedela in karakterno močne
ženske v moji bližini, ki sem jih spoštovala, so
to lastnost v meni precej spodbujale. Kar se tiče
videza, so mi bile všeč športnice in tudi sama sem
se rada ukvarjala s športom. Vendar pa med njimi
nisem našla ideala, h kateremu bi bila rada stre-
mela. Všeč so mi bile nekatere estradnice, a sem
vsakič znova neslavno pogrnila na testu poizku-
sov izstradanja svojega telesa s ciljem, da bi jim
bila bolj podobna, bolj šlank.
In ne, šlank mi ni bilo dano biti. Požirala sem
knjižne novosti na temo »prehrane in zdravja«, ki
so jih devetdeseta, na srečo ali žalost, bila polna,
trg pa še pošteno in zelo nekritično lačen novo-
dobnih modrosti. S športom sem se ukvarjala, če-
tudi vse bolj poredko. Tam okoli petintridesetega
leta so se začele kazati prve posledice stresnih
obdobij, neprespanosti in prehrane, ki teoretično
niti ni bila videti slaba, vendar pa v praksi ni iz-
polnjevala vsega tistega, kar je teorija obljubljala.
»Zenit je mimo,« smo si prikimavale s sovrstni-
cami in jamrale nad tem, kako lahko je postalo
zrediti se in izgubiti kondicijo in kaj šele bo. Če
kdaj, sem se verjetno v tistem obdobju najbolj pri-
bližala »idealu« ali bolje sliki že rahlo utrujene, na
trenutke tudi zagrenjene ženske v drugi polovici
tridesetih let, ki ji mladostniška zagnanost počasi
pohaja, kondicija zlagoma peša, medtem pa ji re-
dna plača omogoča, da ima bolj ali manj stalno na
dosegu roke hrano za hitro iskanje tolažbe.
Potem pa je v moje življenje naenkrat vstopila
Ona. Niti ni bila ena sama, po pravici povedano;
več njih je bilo. Nekatere so bile malo čez dvajset,
druge že čez štirideset; nekatere žurerke ob koncu
dodiplomskega študija, druge žene in matere treh
otrok. Tudi Ona se je, tako kot jaz, rekreirala. In
dvigala se je na drogu. — To. To me je presunilo
do temeljev: dvigala je svojo lastno telesno težo
na drogu. Pa ne enkrat. Večkrat. Več desetkrat. Iz
vese, pa hopla-povleci in že je bila z brado čez ho-
rizontalo droga. Dvajsetletna ali štiridesetletna,
vseeno. Zmogla je. Tudi videti je bila drugačna;
bila je, kako naj rečem, tako ... ženska. Na nek
način vsakdanja. Brez tistih posebnosti v svojem
videzu, ki ti razkrijejo bodisi bodibilderko ali pa
maratonko. Dvignila je težjo utež od bodibilderke
in hkrati v sprintu na 400 m z ramo ob rami tekla
ob maratonki. Očarala me je z načinom, kako je
nosila svojo privlačnost, izžarevala svojo moč in
svoje sposobnosti. Nasmehnila sem se: končno
sem jo spoznala.
Začeli sva se skupaj rekreirati. Bilo je noro
dobro. Treningi so bili kratki. Na startu sem po-
navadi imela tremo in na koncu sem se velikokrat
znašla sedeča na tleh od utrujenosti, po kateri pa
me je redno preplavil občutek močnega zadovolj-
stva. Začela sem brskati po Njenih kuharskih re-
ceptih in pripravljati hrano, kakršna je bila tudi
Njej všeč. Hrana je bila okusna in izpolnjevala me
je. Bistvena razlika je bila v tem, da sem spoznala,
da so maščobe lahko okej. Moje telo in videz sta
začela slediti tem novim impulzom.
Nikoli me ni posiljevala z videzom, temveč mi
je zgled postavljala s svojimi dosežki. Počasi sem
začela dohajati, da je v resnici revolucionarka. Ne
samo, da je prezirala marketinške laži o »zdravi«
hrani. Zavračala je družbeno ustoličeno klasifika-
cijo lepote in ženstvenosti ter postavljala temelje
novih kanonov. Ni se pustila stisniti v nobenega
izmed obstoječih kalupov. Nekateri moški in žen-
ske so jo kot tako spoštovali, se skušali česa na-
učiti od nje. Nekatere pa je kar malce prestrašila
s svojimi dosežki, s katerimi se je mimogrede in
pravzaprav nehote posmehnila njihovemu egu in
vsiljenim kanonom tega, kar naj bi bilo »prav«.
»Sem pa morala dolgo čakati, preden sem te
srečala,« sem ji večkrat zadovoljno pripomnila.
»To je zato, da si se lahko še prej prepričala o tem,
kako stvari v življenju niso samoumevne.« Skupaj
sva začeli brati in se izobraževati. Kar dobra čtiva
mi je priporočala. Provokativna, drugačna; takšna,
ki so mi širila obzorja in v meni oblikovala nove
življenjske paradigme. Če sem takole zmagovala v
telovadnici, mi je vedno bolj postajalo samoumev-
no, da se bom na enak način borila tudi na ostalih
življenjskih frontah.
Potem pa sem kar naenkrat zagledala njiju,
kako sta obe - ženska, ki se čuti obvezana slediti
kanonom, ki ji videz narekujejo masovni mediji, in
ženska, ki kanone v celoti zavrača in jim kaže sre-
dinec, potem pa odpre še eno tablico čokolade ...
- v resnici dve plati iste zgodbe. Iste laži, pravza-
prav. Tiste laži, od katere najbolj profitirata Veliki
Agra in Veliki Pharma. Kajti njima v resnici ne gre
za nič od tistega, kar nam kažejo nasmejane me-
dijske podobe, s katerimi nas prepričujeta v svoj
prav. Njima gre za zaslužek za vsako ceno.
Veliki Agra je tisti, ki počasi in sistematič-
no pripravlja teren za vstop Velikega Pharme.
Vseeno je, če svoje izdelke pakira v široko dosto-
pno poceni embalažo, ki potem vabi iz prodajnih
katalogov, ali pa vanje doda kakšen eksotičen,
fensi »naravni« dodatek z imenom, ki ga komaj
znamo izgovoriti in jih nato prodaja izbrankam
po precej zamaščenih cenah. Eno in drugo imata
isti cilj: sčasoma nas premakniti iz ravnotežja,
iz zdravja v smer bolezni. Jesti moramo - ali pa
parcialno stradati, čisto vseeno - na način, ki bo
Velikega Pharmo nekega dne v naših življenjih
ustoličil kot neizogibnega »prijatelja«. Glavoboli,
depresivna stanja, PMS, razne nepojasnjene bole-
čine ... kdo sploh posumi, da odgovor na tej točki
niso arcnije Velikega Pharme, temveč brca v rit
Velikemu Agri in vrnitev k pravi hrani - takšni, ki
osrečuje na dolgi rok. Takšni, ki se je ni treba bati
zato, ker vsebuje maščobe in morda kakšno kalo-
rijo »preveč«. Takšni, ki je rasla srečno, v naravi,
in ni nastajala v laboratorijih ali v komercialnih
industrijskih obratih. Ki uteleša spoštovanje do
trajnosti življenja in zavrača destrukcijo v imenu
profita nekaterih.
Če je paradigmatska sprememba prehranskih
vzorcev ob svitu neolitika sprožila nastanek ci-
vilizacije, je danes napočil čas, da pogledamo in
pretehtamo celoto tudi slabe plati tega, kar nam
je prinesla. Kajti prinesla je tudi vse družbene
anomalije in destrukcijo, ki smo jim danes priča.
Pravzaprav je iskreno in neustrašno razmišljanje
o hrani, njenem izvoru in posledicah dandanes
revolucionarno razmišljanje, ki zavrača tako druž-
beno neenakost in vse pojavnosti agresije do na-
rave na eni, kot tudi vsiljene kanone videza in
lepote na drugi strani.
Drugod rojeni mediji
Jurij Smrke, ilustracija Matjaž Komel: Evropsko unijo se na
svetovnem parketu dojema kot akterja, ki mu je, za razliko
od ostalih velesil, dejansko mar še za koga drugega, kot le
za lastne državljane. Je daleč največji donator humanitarne
pomoči na svetu, pošilja vojake na mirovne misije tudi v
države brez nafte, se iskreno angažira na kriznih žariščih v
bližnji in daljni okolici ter je sploh konglomerat evropskih
držav, ki visoko dviga prapor človekovih pravic. Pa ga res?
Kratka genealogija alternativnih medijev
Prijetno temno je bilo v Rogu. Z Aigul Hakimovo
sva sedela za mizo, kjer se ponavadi sestaja
skupščina Socialnega centra. Nekdo je v ozadju
razbijal z lonci, ki niso niti najmanj zveneli po
obetajoči se kavi. Poskušal sem jih ignorirati,
medtem ko je Aigul z žarom razlagala: »Zdi se
mi, da so ljudje na oblasti spregledali ljudi, ki so
spodaj. Oni mislijo, da ti ljudje nimajo informa-
cij in da samo delajo, 'kuča-poso', gredo domov
spat in so glupi in neumni in tako naprej. Ni
res. Politične strukture in mediji enostavno ne
štekajo, da imajo ljudje usta in ušesa ter da lahko
poslušajo, govorijo. Oni mislijo, da moraš za to
biti hud profesionalec. Ni res. Ti se profesiona-
liziraš prek svojega dela.«
Aigul je ena izmed ustvarjalk, ali kot se
sama poimenuje, siva eminenca oddaje Viza za
budućnost, ki je od marca leta 2008 na sporedu
Radia Študent. Gre za oddajo, ki obravnava pro-
blematiko migrantskih delavcev, vprašanje nji-
hovih pravic, vprašanje svobode, segregacije in
vprašanje izkoriščanja nasploh. Ustvarja jo široka
ekipa, ki se zbere na skupščinah SC Rog. »Oddaja
ni statično strukturirana, da bi bilo določeno, ko-
liko voditeljev ima, kdo kaj dela. Na skupščini
se odloči, kdo bo vodil, kdo ne bo vodil, kdo ima
čas, koga povabiti.« Ekipa deluje proti dvema
glavnima ciljema. Omogoča, da imajo ljudje, ki
so na nek način odrinjeni in nimajo prostora, da
bi se v javnosti izražali, možnost izražanja. »In
Tisti, ki ustvarjajo alter-
nativne medije, se upirajo
etabliranim novinarskim
kodom in na primer ne
prevzemajo klasične novi-
narske forme obrnjene pira-
mide ter zamenjajo načelo
objektivnosti za načelo od-
govornosti. »In čim posta-
vimo načelo odgovornosti
v ospredje, to avtomatično
prinese favoriziranje nekih
vsebin. To je ta moment
kritične vsebine.
ta oblika izražanja mora biti najbolj horizontalna,
najbolj transparentna in nikakor ne cenzurira-
na.« Hkrati pa se prek tega ustvarjalnega proce-
sa skupina samoorganizira. Pri samoorganizaciji
gre za to, »da na nek način poskusiš dopovedati
ljudem, da samo če oni govorijo, če začnejo po-
slušati drug drugega in biti bolj solidarni, če po-
vedo, kaj se jim dogaja in se ne bojijo delodajalca
- takrat morda pride do nekih skupnih zahtev.«
Do koncepta oddaje so ustvarjalci prišli z bra-
instormingom na eni od skupščin. »Na začetku
smo se vprašali, na kakšen način lahko gremo
ven iz molka, ki je bil najhujša zadeva. S svojimi
očmi smo videli, da se dogaja izkoriščanje, se-
gregacija, da ljudje živijo v slabih pogojih. Toda,
kako to dati ven, in sicer na tak način, da novica
ne bo enkratna, pač pa bo proces dolgotrajen?«
S tem v mislih so vzporedno s produkcijo odda-
je izvajali aktivistično raziskavo, katere plodovi
so bili objavljeni lani v 238. številki Časopisa za
kritiko znanosti.
Aktivistična raziskava je oblika demokratične
proizvodnje znanja. Je odprta, horizontalna, tran-
sparentna in vključuje ljudi, ki so raziskovani in
raziskovalci hkrati. »Ko prideš do tega, da del
ljudi res nima besede, se povežejo skupaj in se
pogovarjajo. Iz teh skupnih pogovorov vzniknejo
nekateri podatki, sklepi, zahteve, teoretična dela,
intervjuji in tako naprej.« Sprva je aktivistična
raziskava dajala material za oddajo. »Zadnje čase
pa se aktivistična raziskava in oddaja obojestran-
sko dopolnjujeta.«
Praksa delavcev/aktivistov/novinarjev je
podobna delu profesionalnega raziskovalnega
novinarja: »Ti ogromno delaš na terenu, bereš
ogromno zakonov, literature, se pogovarjaš z
delavci, delaš intervjuje.« Hkrati pa se razlikuje,
saj lahko aktivisti organizirajo »nek dogodek in s
tem prav tako prispevajo k delu aktivistične razi-
skave (npr. javno tribuno, skupščino v samskem
domu, op. p.).« Do razlike pride tudi pri odnosu
do objektivnosti: »Skupnostni radio (communi-
ty radio) dela tako, da se ne ukvarja z vprašanjem,
ali je nekaj objektivno ali mogoče preveč subjek-
tivno. Alternativni mediji, aktivistični mediji,
poskušajo prikazati to, kar je, brez demagogije,
ideologije - od spodaj.«
V Rogu je bilo še vedno prijetno temno in
nekdo v ozadju je razbijal z lonci, ki so dišali po
obetajoči se kavi. Poskušal sem jih ignorirati,
medtem ko je Aigul z žarom razlagala: »Medije
je treba delati. V družbi smo navajeni, da mi na-
redimo nek dogodek in mediji pridejo. To je tako,
kot da daš del posla nekomu drugemu. Dejansko
pa si medij ti, tvoje telo je medij, če pogledamo
mikrobiopolitično, in ti moraš iz svojih prizade-
vanj za 'bolji život', narediti svoj lasten medij, ker
to najbolj zapali. Objektivistične oddaje se mi ne
zdijo zanimive in se me ne dotaknejo. So sicer
zanimive v smislu, da so informativne, vendar
je to, kar delaš, sam afekt. Medij ne sme biti izje-
ma, ne sme biti nekaj, kar obstaja ločeno od same
družbe - družba sama je medij svoje zgodovine.«
In kaj ji je uspelo napisati?
Teorija
»Danes se zelo rado prikazuje, da gre pri alterna-
tivnih medijih za nekaj zelo novega, da so pove-
zani z razvojem novih tehnologij in so potemta-
kem stvar zadnjih 10, 20 let. Prvi so se pojavljali
že v 16. in 17. stoletju, je pa res, da se zadnjih 20
let o tem več teoretizira in si tudi v znanstvenem
diskurzu to polje počasi utira pot,« je povedala
dr. Mojca Pajnik. V Celici je bilo prijetno svetlo.
Dekle je prirožljalo s sokovi.
Mojca Pajnik je raziskovalka na Mirovnem
inštitutu in predavateljica na fdv. Je ena red-
kih raziskovalk alternativnih medijev pri nas:
»Zadeva pri nas pač ni etablirana.« Pred kratkim
je podala predlog predmeta na fdv z naslovom
Alternativni mediji, ki zdaj čaka na akreditacijo
za bolonjski sistem. Pravi, da je »na univerzah še
vedno neka rezervacija do tovrstnih predmetov«.
Prisotno je vprašanje, ali sodijo ali ne sodijo na
univerzo, zadržane pa naj bi bile tudi etablira-
ne znanstvene revije. Za polje »ne mainstream
medijev« obstaja več poimenovanj: alternativ-
ni mediji, taktični mediji, državljanski mediji,
skupnostni mediji, radikalni mediji, avtonomni
mediji, aktivistični mediji. Pajnikova pravi, da je
»polje res zelo, zelo široko, medije pa se različno
poimenuje, pri čemer je treba točno vedeti, kaj
sodi pod katero poimenovanje oz. upoštevati, da
ima vsak medijski projekt neko specifiko, ki jo je
morda treba obravnavati individualno.«
Alternativni in radikalni mediji
Najsplošnejši in najbolj uveljavljen termin je ter-
min alternativni mediji. »Pri tem na eni strani
govorimo o alternativni formi in na drugi strani
o alternativni vsebini. Kombinacija obojega pri-
naša novo medijsko produkcijo.« Vsebina je al-
ternativna oz. kritična v pomenu, da ni mainstre-
amovska, da ne gre zgolj za teme, ki jih potegnejo
t. i. množični mediji in da se upira temam, ki se
dominantno pojavljajo v množičnih medijih.
»Gre za neko kritičnost, ki jo je treba razumeti v
progresivno-demokratični smeri. Pogosto gre za
vsebine, ki se tičejo marginaliziranih skupin.«
Poleg forme in vsebine najdemo tudi od main-
streama odmaknjene načine distribucije in orga-
niziranja uredništva. Razlike so tudi v novinarski
praksi. Tisti, ki ustvarjajo alternativne medije, se
upirajo etabliranim novinarskim kodom in na
primer ne prevzemajo klasične novinarske forme
obrnjene piramide ter zamenjajo načelo objektiv-
nosti za načelo odgovornosti. »In čim postavimo
načelo odgovornosti v ospredje, to avtomatično
prinese favoriziranje nekih vsebin. To je ta mo-
ment kritične vsebine - skrb za trajnostni razvoj,
poudarjanje globalne neenakosti, socialne nepra-
vičnosti in podobno.«
In vendar to ni nič novega. Takšen moment
kritičnosti najdemo že v sami definiciji javnega
novinarstva. »Ampak lahko rečemo, da se je z ra-
zvojem družbe v 20. stoletju, z neoliberalno druž-
bo, z množičnimi mediji, ki vse bolj poskušajo
biti profitablini, ki vse bolj gledajo na ratinge,
na strategijo preživetja, na oglaševalski denar, ta
moment začel izgubljati in ga alternativni mediji
morda na novo izumljajo.«
Radikalni medij je pojem, ki je bolj povezan z
družbenimi gibanji. Gre tudi za zavezanost poli-
tičnemu aktivizmu, ki je bolj izrazita kot v alter-
nativnih medijih. Zavezani so idealom demokra-
tičnega komuniciranja in idealom neposredne
demokracije. Pajnikova pravi, da »termina radi-
kalni in alternativni v določenih kontekstih po-
menita eno in isto, v nekih drugih kontekstih pa
eni uporabljajo pojem alternativni medij širše.«
Državljanski in skupnostni mediji
Definicija skupnostnih medijev je zgrajena na
kritiki poimenovanja s pridevnikom alternativ-
ni. Obstajajo namreč tudi številne »alternativ-
ne« medijske prakse, ki se ne želijo definirati v
nasprotju do mainstream medijev. S takim poi-
menovanjem se bolj poudari aktivistično prak-
ticiranje novinarstva, ki se upira profesionaliz-
mom in odpira vrata za angažirano državljansko
novinarstvo. Pajnikova se s tem strinja in dodaja,
da »vedno bolj prihaja do hibridnih oblik - do
povezovanja obeh sfer. Ne gre za apriorno zavra-
čanje ustaljenih medijskih praks, pač pa za neko
kritično presojo in selekcijo tistih, ki so v dolo-
čeni situaciji primerne.«
»Mediji državljanov so pogosto tudi skupno-
stni mediji, kar pomeni, da dajejo velik poudarek
na opolnomočenju lokalne skupnosti. Ne gre za
ločenost, na eni strani novinar na drugi strani
bralec, pač pa medij postane nek forum, prostor
deliberacije za izmenjavo mnenj, ki se upira hie-
rarhičnim oblikam organiziranja.«
Pajnikova omenja še dva poskusa opredelitve
alternativnih medijev. Avtonomni mediji in tak-
tični mediji. »Specifika avtonomnih medijev je,
da postavijo neko alternativno definicijo prosto-
ra, in sicer da prostor najbolj oblikujejo tisti, ki ga
uporabljajo. Medije dojemajo kot platformo, kot
prostor, ki omogoča nastajanje nekega gibanja.«
Podobno opredelitev najdemo v uvodniku časo-
pisa Avtonomija, ki je »orodje interne refleksije
naših praks in razjasnjevanja naših stališč.« V
prvi vrsti gre za samoartikulacijo, obveščanje šir-
še javnosti pa je v drugem planu. Taktični mediji
so kratkotrajni, minljivi. Za sporočanje upora-
bljajo umetniške prakse, pa tudi razne strategije
smešenja. Downing jih poimenuje mind bombs -
gre za letake, posterje, fotomontaže (ad-busting),
pa tudi hekerski aktivizem (blokiranje/imitira-
nje spletnih strani).
Alternativni=majhni=nepomembni?
Alternativnim medijem se v teoriji očita majhnost
oz. drugače povedano, pomanjkanje množičnega
demokratičnega potenciala. Njihovi specifični
načini delovanja naj bi jim onemogočali širšo
dostopnost in mobilizacijo širšega kroga ljudi.
Vendar, kot pravi Pajnikova, to »ne devalvira nji-
hovega dejanskega demokratičnega potenciala.«
Množičnost po njenem ni edini kriterij za preso-
janje koristnosti. Tu je potencial samoorganiza-
cije in opolnomočenja odrinjenih skupin skozi
alternativne medijske prakse. Tu so odmaknje-
nost od tržnih mehanizmov, ki omejujejo večje
medije, pomen alternativnih medijev za določene
skupnosti (npr. migrante) in potencial učinkovi-
tega komuniciranja znotraj heterogenih javnosti.
Mreže(nje) nevidne resničnosti
Samo Bohak: Novinarstvo umira na obroke, kritično raziskovalno je že mrtvo. Kolegica, ki se profesionalno ukvarja z mediji, mi je ob
debati dejala, da so ji že za časa študija na prvem predavanju razložili, da se kritičnega oz. raziskovalnega novinarstva pač ne gredo več.
V krasnem novem svetu kapitalizma, kjer vsebine časopisa določa nevidna roka trga, so take otročarije prerasli. Kritično oz. razisko-
valno novinarstvo je zastarel mastodont, dinozaver, ki je preživel le kot kak trilobit na dnu oceana. Meni ljubi velikani tega posla, kot
sta na primer slavni John Pilger ali Tizziano Terzani, dolgoletni novinar Spiegla, so očitno postali neprilagojeni na novo realnost. Še
vedno opravljajo odlično delo in so (vsaj v svojih delih) bolj živi kot kadarkoli, vendar se problem nahaja na drugi strani. T. i. javnost,
katere interes naj bi zastopali, ne razume več oz. ne želi razumeti kompleksnosti sveta, v katerem živimo. Prišel je čas poenostavljanja.
Življenje je bolj čudno od resničnosti in ilustracija te teze se mi je ponudila pred kratkim. Ko sem na avtobusu prebiral Katedro in me
je za mano sedeči začudeno vprašal, zakaj to berem, če se morda imam »kaj za učit«, ob mojem odgovoru, da to berem, ker me zanima,
je zmedeno zmajal z glavo in ponosno povedal, da »takih malih črk on ne bere«.
»Novinarstvo nikdar ne (z)more molčati. To je hkrati njegova največja vrlina in največja hiba. Govoriti mora in to takoj, medtem ko so
odmevi čudenja, trditve o zmagi in znaki groze še vedno v zraku.« — Henry Anatole Grunwald
»Javnost ima nenasitno radovednost, da bi bedela, vedeti vse. Razen tega, kar je vredno vedeti. Novinarstvo se tega zaveda in ker ima
kramarske navade, zadosti njenim potrebam.« — Oscar Wilde
Slovenija od daleč
Ko sem pred kakim mesecem preživel tri te-
dne v Turčiji na izmenjavi, sem zaradi omeje-
nih sredstev in neznansko slabe internetne
povezave, ki mi je bila na voljo, svet lahko
opazoval skozi majhno okence zaslona v cybe-
caffeju po pol ure na dan. Poleg prebiranja po-
šte in pogovora s kolegi sem v nekaj minutah
na hitro preletel glavne naslove slovenskih
časnikov, ki jih zaradi neverjetne ljubezni
Slovencev do toženja in v imenu sočutja, ki
mi ga je vcepil Dalajlama ob zadnjem obisku,
ne bom imenoval. Preletaval sem članke in
naslove, ravno v tistem času je izbruhnila
»afera bulmastifi«.
Zmedeno sem pogledoval in se najprej kot
nejeverni Tomaž čudil nad fantazmatskimi
idejami bolnega uma. Ko sem nekaj časa po
delčkih sledil zgodbi in ponovno ugotovil, da
moja uboga domišljija ne more tekmovati z
resničnostjo, sem se (za)čudil, zakaj se o tem
toliko piše v času, ko ljudje zgubljajo službe in
voljo do življenja zaradi krize, za katero niso
nič krivi. Ko so se vrstile novice o interpela-
cijah, pozivih k odstopu in vedno pikantnejše
podrobnosti o aferi (za katere je bilo vsem prav
vseeno, ali so resnične), se mi je v glavi izriso-
vala slika obsedenega stanja. Zdelo se je, da bo
vlada padla, da bo v deželici pod Alpami konec
sveta. Razum mi je dopovedoval, da gre za kla-
sično senzacionalistično pretiravanje, ampak
izkustvo mi je govorilo, da je nekaj hudo gnile-
ga v deželi šentflorjanski. Razen novic, ki sem
jih dobil prek internetnih portalov omenjenih
častnikov, nisem imel nobenih informacij o
Sloveniji, niti kakšnega razgledanega kolega,
s katerim bi se lahko pogovoril o položaju. Ko
sem se končno vrnil v Slovenijo in v nekajurni
debati dobil osnovni kontekst zgodb, ki sem
jih prebiral iz daljave, sem se zgrožen zamislil
ob spoznanju, da sprevržena slika Slovenije, ki
sem jo imel sam v glavi, ni le anomalija zme-
denega uma, ampak prevladujoče slovensko
javno mnenje.
Abstinenca
Po travmatični izkušnji in spoznanju globin slo-
venskega novinarstva, ki se je porumenilo na
celotni črti, sem se polzavestno odločil, da ne
bom več spremljal novic na televiziji. Prav tako
ne bom več bral časopisov (razen občasno), ne
bom več surfal po internetu in iskal informacij,
saj so se mi mediji v svojem senzacionalizmu
zamerili do te mere, da se mi jih ne zdi več vre-
dno brati. Zabavno je bilo naključno prebrati po-
dobno pripombo Toneta Kuzmaniča v Tribuni.
Počutil sem se dobro, ukvarjal sem s špor-
tom, razmišljal o sebi, bral knjige, debatiral s
prijatelji o večnih filozofskih vprašanjih in
nasploh je življenje postalo lepše in lažje. Nič
več slabih novic o koncu sveta, o novi aferi, o
strankarskih sporih in podobnem. Začelo se mi
je dogajati, da so se vloge obrnile in me je ko-
lega, ki sem mu ponavadi pel levite, ker se ne
ukvarja z javnimi zadevami, začel začudeno gle-
dati in me spraševati, če sem že slišal to ali ono
zgodbo. Mirno sem odgovoril, da ne in ponosno
podprl svoje stališče s pripombo o nesmiselno-
sti takšnega početja. Svet je bil in vsak dan sem
v vsakem pogledu vedno bolj napredoval.
Vrnitev šoka
Ko sem po kakem mesecu spet naključno pri-
žgal televizijo, so bile prve podobe, ki sem jih
zagledal, podobe gorečih stavb, dima, solziv-
ca, razjarjenih množic, vojne med ljudstvom in
policijo. Zgodila se je Grčija. Nemiri, ki so se
začeli lansko leto, so letos izbruhnili v še večji
meri. Prva podoba po dolgi abstinenci je bila
podoba apokaliptičnega konca sveta ali revo-
lucije, kakor vam drago.
Moje abstinence je bilo konec, takoj sem
presurfal internet in preletel časopise, pre-
česal TV-kanale in pisal kolegom iz tujine, da
bi izvedel, kaj se dogaja. Kopica nasprotujo-
čih si dejstev, mnenj in zgodb me je pustila
še bolj zmedenega kot prej. Leni Grki, zlob-
ni IMF, solidarna Evropska unija, bes revnih
Slovencev, ki morajo reševati bogate Grke in
mnenja Dr. Pogube, ki razlaga, da so naslednje
na vrsti Portugalska, Španija in morda Italija.
Apokalipsa v nastajanju.
Moj poskus, da dam svet v oklepaj, se ni
izšel. Cena za mojo dobro počutje in duševni
mir je nevednost o svetu, posledično nerazu-
mevanje in nemoč. Za znanje velja,. da predsta-
vlja moč, informacije bi naj bile nova plačilna
valuta, a najpomembnejše izostane: zmožnost
kritične analize in odločanje med odtenki si-
vine kompleksnosti sveta, v katerem živimo.
Nujnost podajanja praktičnih sodb z omejenimi
podatki, sposobnost, ki je bila temelj kritičnega
novinarstva in so jo poosebljali velikani te obrti.
Med zgodbo in dejstvom
Če še niste opazili, vam pripovedujem zgodbo.
Subjektivni pogled, praktično sodbo o stanju
stvari. Objektivnost sem tokrat deloma zatajil,
a ne-za-vedno. Naj ilustriram problematiko s
primeroma dveh velikanov Tizziana Terzanija
in Hunter S. Thopmsona.
Terzani razlaga, da je v času, ko se je od-
vijala vojna v Vietnamu, bil prvi novinar, ki
je poročal direktno iz bojnega polja in tvegal
svoje življenje, da bi bralci lahko dobili dejstva
skozi zgodbe, ki jih je pisal. Sam si dilemo med
pisanjem zgodb in poročanjem dejstev zastavi
skozi (resnično?) zgodbo. Prisluhnimo prilago-
jeni različici, ki pa ohranja poanto.
Sprehajam se po gozdovih polnih min in
gverile, zagledam nekaj vojakov, stražarjev in
sestradane ljudi z očali, ki kopljejo jarke. Kot
novinar zavezan objektivnosti stopim do voja-
kov in jih vprašam, kaj se dogaja. Razložijo mi,
da gre za morilce, ki opravljajo prisilno delo za-
radi kazni. Zavoljo pluralnosti za mnenje vpra-
šam še sestradane zapornike, kako z njimi rav-
najo. Odgovorijo, da z njimi ravnajo lepo, da so
siti in da se zavedajo svojega zločina. Pridobil
sem obe mnenji, stopim do pisalnega stroja in
zapišem objektivni članek o dejstvih, ki ne bi
mogel biti bolj oddaljen od resničnosti.
Druga možnost je, da zaradi poznavanja
konteksta (zgodovine in politike države, v
kateri delam) vem, da komunistična oblast
zapira intelektualce in jih pošilja na prisilno
delo, osebka nosita očala in kljub sestradanosti
izgledata in zaradi načina govora delujeta kot
intelektualca. Ustvarim si sodbo, da gre za po-
litične zapornike in napišem članek o tiraniji
totalitarnega sistema. Pišem subjektivno in ob-
sodim delovanje oblasti. Prekršil sem pravila
»objektivnosti« in povedal resnico, v drugem
primeru sem se jih držal in pisal neumnosti.
Hunter S. Thompson je splošno znan po
svojem Gonzo novinarstvu. Ob konferenci
pred nekaj leti je eden izmed udeležencev, da-
nes priznan politik, za njegov knjigo izjavil, da
vsebuje komaj kaj dejstev, vendar gre za naj-
boljši in najnatančnejši opis političnega ozra-
čja v tem času. Kultni film Fear and Loathing
in Las Vegas, pa je, kljub temu da gre na prvi
pogled za dva zmešana zadeta narkomana na
vseh možnih drogah, najpreciznejši oris kon-
ca šestdesetih let in vzrokov za propad hipije-
vskega gibanja.
This is the end
Ta članek je zgodba, ki vas poskuša prepričati,
da se zbudite iz Matrice in premislite stanje
stvari v svetu. Poziv k razmisleku in kritiki.
Zahteva, da ste nejeverni do pisca in ga napa-
dete z argumenti in pokažete na njegove po-
manjkljivost in spodrsljaje. Je začetek javne
debate in ne končna sodba.
Se vam zdi, da imate boljše argumen-
te, boljšo zgodbo, jasnejšo sliko sveta? Da
je moja zgodba preveč ali premalo kritična?
Odgovorite, popravljajte, opominjajte, kričite
in nenazadnje razmišljajte. Ne obupajte, kot
sem jaz, nad globinami, v katere je padel naš
grešni svet medijev, ampak se mi pridružite v
iskanju odtenkov sive podobe resničnosti, tudi
če najdemo le malo temnejši odtenek mrtvaško
bele. Kot v zadnjem dokumentarcu norveške
televizije End Times ponavlja Žižek, je danes
podoba prava resničnost. Tisti, ki obvladuje
podobe, obvladuje svet. Prizadevati si moramo
za jasno in razločno sliko sveta. Če to naredi-
mo, ima kritično in raziskovalno novinarstvo
morda prihodnost, če ne, smo mu z svojo pasiv-
nostjo zabili zadnji žebelj v krsto.
Zmedeno sem pogledoval in se najprej kot nejeverni Tomaž čudil nad fantazmatskimi idejami bolnega uma. Ko sem nekaj časa po
delčkih sledil zgodbi in ponovno ugotovil, da moja uboga domišljija ne more tekmovati z resničnostjo, sem se (za)čudil, zakaj se o tem
toliko piše v času, ko ljudje zgubljajo službe in voljo do življenja zaradi krize, za katero niso nič krivi. Ko so se vrstile novice o interpe-
lacijah, pozivih k odstopu in vedno pikantnejše podrobnosti o aferi (za katere je bilo vsem prav vseeno, ali so resnične), se mi je v glavi
izrisovala slika obsedenega stanja. Zdelo se je, da bo vlada padla, da bo v deželici pod Alpami konec sveta. Razum mi je dopovedoval,
da gre za klasično senzacionalistično pretiravanje, ampak izkustvo mi je govorilo, da je nekaj hudo gnilega v deželi šentflorjanski.
Če dejstva govorijo drugače,
toliko slabše za dejstva
Katja Perat, ilustracija Matija Medved: Za uvod si privoščimo sliko-
vito trivialnost: oborožen spopad v neki poljubni državi. Manife-
stacija sovraštva, jeza, ki je našla vzvode političnega, politično, ki
se nadaljuje z drugimi sredstvi. Imamo gverilce v podrasti, nekaj
listja na glavi in zeleno barvo za kamuflažo, neugledne uniforme
in jezo v srcu. Situacija, s katero ne bi prišli nikdar v stik, če ne bi
nujno vključevala od vseh osovraženega, a nujno potrebnega lika
vedoželjnega vsiljivca, ki je tiha priča vsemu, čeprav z ničemer ni
v nikakršni zvezi. Kadar razpravljamo o vlogi medijev, je razsodno
začeti z vprašanjem, zakaj družbena resničnost postane družbena
resničnost šele s trenutkom, ko se o njej poroča, ko postane infor-
macija, pripoved, dejstvo, izročeno v roke javnosti, končnemu pre-
jemniku sporočila. Razpravljati o medijih »na splošno« v sodobno-
sti, ki je, kadar ni povsem intimizirana in pozasebljena, izključno
proizvod medijske resničnosti, je enako, kot razpravljati o vsem
- nezapopadljivo, zato si moram privoščiti skrčenje perspektive in
se osredotočiti na tri koncepte in odnose med njimi: kdo je novi-
nar in kakšna je njegova družbena vloga, kaj je informacija, kakšne
so njene lastnosti in zakaj so natanko takšne, kot so, in nič drugač-
ne ter kdo je prejemnik. Kdo je javnost, zadnja instanca, v katero
se izteka resničnost, ki jo proizvedejo mediji. Na kratko, vprašanja
o medijih se lotevam predvsem kot vprašanja ustvarjanja (kvazi)
resničnosti - kdo jo ustvarja, za koga jo ustvarja in do kakšnega
ontološkega statusa je upravičeno tisto, kar je ustvarjeno. Lote-
vam se potovanja v središče tovarne, v kateri se proizvaja resnico.
O enaindvajsetem stoletju radi govorimo kot o
dobi informacije, brez da bi se prepogosto usta-
vljali pri vprašanju, kakšna je narava te informa-
cije, kakšne lastnosti ta informacija ima in kako
nam je posredovana. In ko smo pri vprašanju po-
sredovanja, smo že z besedo samo znotraj diskur-
za o medijih. Nemogoče je biti informiran, ne da
bi te nekdo informiral - posrednik, »medij«, no-
vinar. Neznanstveno povedano, novinar je nek-
do, ki mora imeti mnenje. Mnenje, ki zato, ker je
poobčeno, zadobi videz resničnosti, mnenje, ki
ga sicer prekriva plast dejstev, skrbno izbranih
za to, da ga podpirajo, vendar bi dejstva sama, če
jih ne bi vezal impulz mnenja, ostala prezrta. Če
dejstva govorijo drugače, toliko slabše zanje. V
odnosu ponudba - povpraševanje, ki veže novi-
narja z njegovim bralcem, gledalcem ali poslušal-
cem, si oba prizadevata, da bi se na informacijo,
ki je sama na sebi brez vrednostnega naboja, na-
lepilo čim več konotacij. Bralec si bolj kot vero-
dostojnega poročila želi prepričljive pripovedi in
novinar je poklicno zavezan k izpolnjevanju te
želje, ki pa jo je v imenu videza resnicoljubnosti
dolžan maskirati. Do prejemnika informacije se
vede kot permisivni starši do razvajenih otrok,
omogoča mu natanko tisto, kar si želi, vendar
mora ob tem nujno vzdrževati masko objektivne-
ga poročevalca, ki mu zagotavlja mesto v družbe-
ni strukturi, na katerem mora ostati, če naj svet
družbenega še naprej ohrani svoje zakonitosti
nepoškodovane. Novinar je tisti, od kogar se
zahteva nenehno manevriranje med človeškimi
zahtevami in pričakovanji - česa si ljudje želijo?
Je smotrno medijsko reproducirati, kar si ljudje
želijo? Je naloga medijev uresničevati želje lju-
di? Kdo ustvarja želje in pričakovanja? Kdo je od
koga bolj odvisen - človeške želje od medijskih
manipulacij ali medijska resničnost od manipu-
lacije človeških zahtev? Novinar je nekdo, ki se
neprestano giblje po robu osebne odgovornosti
ustvarjanja mnenja, kot gibala družbenih spre-
memb, je nekdo, ki ga etični razmisleki temeljno
zadevajo, čeprav redko izpostavlja svoje konkre-
tno individualnost, je nekdo, ki kot člen množi-
ce posameznikov, vključenih v isto nalogo, prek
docela subjektivnih vzvodov mnenja opravlja
vlogo vzdrževalca objektivnosti kot take.
Pri raziskovanju vzvodov medijske (ne)
resnicoljubnosti si dosti lahko pomagamo z
ugotovitvami, do katerih je prišlo postmoderno
zgodovinopisje. Vsako vzročno-posledično pri-
povedovanje, tudi kadar si za snov jemlje realna
družbena dejstva, v marsičem spominja na fikci-
jo, predvsem skozi imperativ »pripovedovati«,
poustvarjati resničnost. Kdor pripoveduje, mora
pripovedovati učinkovito, prepričljivo, kar po-
meni, da mora ustvarjati čim več vzročno-posle-
dičnih povezav, tudi na mestih, kjer jih v resnici
ni. S tem pa pridemo do zabavnega paradoksa,
da se izmišljotina večkrat kaže za prepričljivejšo
od »resnice«, ker jo je lažje razložiti kot celoto
brez pomanjkljivosti, ki bi lahko vzbujale dvom.
Ljudje od medijev ne pričakujejo resnice, ker,
novoveški kot so, vedo, da se na resnico ne da
zanesti, ampak pričakujejo gotovost. Pričakujejo
osrečujočo fikcijo, ki bo ustvarila zaključke, s ka-
terimi jih bo odrešila negotovosti. Od medijev
pričakujejo predvsem, da bodo čim bolj razno-
barvno skonstruirali vtis objektivnega sveta,
prek katerega bodo potem lahko polnovredno
osmislili sebe in svojo lastno družbeno eksisten-
co. Novinar je zadolžen za vzpostavitev in ohra-
njanje resničnosti. Vsa dejstva, do katerih pride
javnost, gredo skozi njegove roke, so prepuščena
njegovi izbiri in njegovi kreativnosti, so vedno
posredovana in to ne s strani nekega strokovnja-
ka, ampak nekega neosofista, idealnega subjekta
sodobnosti, nekoga, ki ni specializiran na nič in
zato lahko posega po vsem, nekoga, ki ima eno
samo nalogo - biti v svetu, opazovati in pripove-
dovati o tem, biti brez posebnosti, odprta forma,
ki jo je mogoče usmeriti v katerokoli vsebino.
In kdo je na drugi strani prehranjevalne veri-
ge? Kdo so iz neskončno pozasebljenih posame-
znikov sestavljena javnost, kaj se v javnosti do-
gaja, kakšni so njeni interesi, kakšni njeni zakoni
delovanja, kakšno družbeno realnost tvorijo psi-
hologizirani sleherniki, ki jih s skupnostjo veže
S tem pa pridemo do zabavne-
ga paradoksa, da se izmišljotina
večkrat kaže za prepričljivejšo od
»resnice«, ker jo je lažje razložiti
kot celoto brez pomanjkljivosti,
ki bi lahko vzbujale dvom. Ljudje
od medijev ne pričakujejo resnice,
[...] ampak pričakujejo gotovost.
bolj ali manj samo vtis skupne realnosti, vtis, ki
ga dobijo iz rok publicistov, ki jim daje slutiti, da
je tam zunaj svet, ki se jih nekako tiče? Kako in
zakaj pride do tega, da ljudje od resničnosti pri-
čakujejo iste stvari, kot jih pričakujejo od fikcije?
Ljudje s težavo prenašamo negotovost, ki smo ji
od novoveške ukinitve standardnih porokov var-
nosti nenehno izpostavljeni. Roman, recimo, kot
krona literarnega poustvarjanja celovitega uni-
verzama v malem, je začel pritegovati pozornost
natanko v tistem zgodovinskem trenutku, ko se
je struktura sigurnosti začela majati, na koncu
renesanse, ko je antropocentrična ideologija
začenjala izgubljati pionirski zanos in razkriva-
ti travmo solipsizma. Ko človek začuti, da mu
oprijemljiva resničnost uhaja iz rok, nemudoma
poskrbi za možnosti njene restavracije. Mediji,
na primer, kot demiurg demokratične javnosti -
druščine zasebnikov, ki jih za družbo delata eko-
nomsko sodelovanje in združenost v občinstvo,
ob katerega trka isto morje informacij, so tisto,
kar je nazadnje, ko bog in domovina nista zmogla
več, prevzelo na svoja pleča nalogo zagotavljati
resničnost s kvazi zagotovilom, da se resnič-
nost po novem sodi z vatli statistične preverlji-
vosti. Vendar je tej novi koncepciji resničnosti
bistveno umanjkala komponenta čustvenega.
Statistična resnica ni imela dovolj »korenčka«,
da bi pri publiki dosegla dovolj visoko stopnjo
interesa, zato je medijski diskurz začel mutirati
v demagoškega in tabloidnega. Mediji so nase
prevzeli dosti širšo nalogo od posredovanja in
širjenja informacije, postali so izumitelji neče-
sa, kar je z informacije transformiralo v vsebino,
kar je pri prejemniku spodbujalo opredelitev in
odziv, kar ga je zavezovalo k temu, da se je na
mnenje novinarja odzval s svojim. Osamljen de-
mokratični zasebnik, ki je potreboval vodstvo,
oporo in razvedrilo, si je skozi institucijo me-
dijev zagotovil izpolnitev vseh svojih potreb v
enem zamahu.
Zaključujem z ugotovitvijo, da sta ustvarjalec
informacije in njen prejemnik v strogem smislu
rep in glava iste kače, da delata na poligonu iste
družbene potrebe - potrebe po gotovosti, ki jo
spremlja potreba po družbenem, ki je bila v fra-
gmentirani sodobnosti, ki jo živimo, razglašena
za nekoristno in pregnana na rob preživetja, pot
nazaj v dejanskost pa lahko išče zgolj po ovin-
kih. Mediji so na zanimiv način vitalen organ
sodobnega družbenega življenja, ki je obsojen na
konstantno životarjenje v ozadju, ker nenazadnje
nosi vlogo posrednika, katerega naloga je ostaja-
ti v ozadju. Ta konstantna zapostavljenost daje
zmoten vtis, da je družbena vloga medijev nev-
tralna. Mediji imajo kot soustvarjalci propagan-
de moč nad tistim, čemur bi se v jeziku devetnaj-
stega stoletja reklo »strast časa«, opremljeni so
z vzvodi, ki omogočajo hujskaštvo, spodbujanje
javne krvoločnosti in naklepno ustvarjanje ob-
sedenega stanja. Z določeno mero vztrajnosti
jim lahko uspe proizvesti namišljene vzroke za
fragmentarne izbruhe ljudi in jih zbrati okrog
fiktivnega škandala. Kot edini instanci javnega
mnenja jim je omogočeno pripisovati relevan-
tnost poljubnim dejstvom in kot nerelevantna
zavreči neka druga na podlagi pomanjkljivega,
če ne povsem odsotnega ali ideološko zmanipu-
liranega razmisleka, kar brez večjih težav lahko
vodi v družbeno katastrofo velikega formata.
Preudarno bi bilo razmisliti predvsem o svobo-
domiselnosti medijskega odnosa do resničnosti
in o ignoranci dejanskega na račun fascinantne-
ga. Bilo bi se smiselno boriti za pravico dejstev,
da so, kakršna so, tudi pusta, nesmiselna in po-
manjkljiva, saj s tem, da se jih razglasi za drugač-
na, niso spremenila svoje narave, samo javnost
je stopila en dodaten, povsem nepotreben korak
nazaj v temo nerazumevanja, ki se ga po večini
niti zaveda ne.
Čas za hakcijo!?
E-demokracija, internetni aktivizem, kiber rasizem, kiber vojne
Zala Vidali: Ste morda mislili: Je res internetni medij tisti, ki bo omogočil stvaritev nove demokra-
tične spletne družbe, ki odpravlja sistemske napake realnih političnih sistemov in sledi uporabni-
kovim željam in zahtevam? Internetni aktivizem se razvija v različne smeri, kot vsak aktivizem pa
se ga nemudoma lahko zamenja z imenom kiber terorizem. Bo merjenje politične in vojaške moči v
kiber prostoru prineslo mir na Zemljo ali pa le povečalo kolektivni strah pred internetnim mrkom
in izgubo virtualnega Jaza, ki ga bo s pridom izkoriščala bio oblast?
E-demokracija
V procese komuniciranja in oblikovanja mnenj
drugih se je danes lažje vključiti kot kdajkoli
prej. Zaradi odprte participatorne narave nove-
ga medija mnogi v internetu vidijo možnost od-
mika od prevladujočih sporočil tradicionalnih
množičnih medijev ter prostor za demokracijo.
Produkcijska in distribucijska sredstva ne pri-
padajo več samo organiziranim skupinam, ki
za ustvarjanje in objavljanje medijskih vsebin
potrebujejo najmanj začetni kapital, priporočlji-
vo pa tudi kakšno idejo, ampak kar vsem posa-
meznikom, ki imajo dostop do interneta. Teh
je bilo na Zemlji konec preteklega leta 26,6 od-
stotka. Kdo bi realno lahko pričakoval, da se bo
1.802.330.457 ljudi počutilo poklicane ustvarjati
e-demokracijo in protihegemonični diskurz?
Internet žal ni postal komunikacijski raj, ki
različnim virtualnim skupinam in posameznim
uporabnikom omogoča poglobljeno diskusijo
o ustvarjanju življenja vrednega okolja, saj so
alternative postale podobno kot v tostranstvu
marginalne, aktivistični apeli pa se izgubljajo v
morju informacij. Zaradi preproste uporabe se
ga lahko poslužujejo otroci, politiki, neonacisti,
konservativni nasprotniki abortusa in tisti, ki
pozivajo h koncu sveta ter boljšemu življenju v
nebesih. Imenitno služi kot oglaševalsko orod-
je, saj se uporabniki kar sami, prostovoljno in
brezplačno povezujejo v ciljne skupine. Pri tem
si ta samozadostna bitja še ustvarjajo ideje, da
deluje kontekstualno oglaševanje njim celo v
prid. Barve revolucije in uporništva so nenehno
v modi, kar so že davno ugotovili tudi različ-
ni politični, oglaševalski in PR znanstveniki,
izkoristili dejavnik anonimnosti na internetu
in se spustili precej nizko, prav do korenin.
Prevzeli so popularno »grassroot« krinko in
pod njo promovirali svoje izdelke, storitve in
ideje. Vsak potrošnik je ob gledanju televizije
točno vedel, kdaj se začnejo in končajo oglasi.
Internetni uporabnik pa misli, da je vsak nasle-
dnji virtualni korak njegova zavestna odločitev.
Različni mehanizmi kontrole pa so prisotni
tudi v virtualnem svetu, zato sta pismenost in
kritičnost ključni.
Internetni aktivizem
Kljub vsemu internet še vedno služi tudi kot
idealen medij za spreminjanje političnih, me-
dijskih in družbenih procesov, saj uporabnik
lahko sam razvija programsko opremo, torej
formo, ki jo bo kasneje zapolnil z vsebino.
Culture jamming, open community, umetni-
ške, radikalne ali alternativne prakse digitalnih
medijev spreminjajo uporabo interneta. Znanje
zbirajo mnoge spletne knjige in strokovni član-
ki, v največjem obsegu pa na odprtem kodu
temelječa Wikipedia. Open source, diy, open
government, nova administracija ustvarjajo od-
prte družbe in participatorne kanale, ki težijo
k tehnološkemu napredku, zmogljivosti, vzdr-
žljivosti in učinkovitosti virtualnih prostorov,
z namenom nadomestiti realno infrastrukturo
in s strani vlad vodene storitve. Številni pro-
jekti internetnega aktivizma so lahko uspešni,
sploh v manjšem obsegu. Internetna globaliza-
cija, ki ne pozna meja med državami, pa danes
omogoča nekaj politično zelo pomembnega,
aktivizem. Ta se kot del internetnega aktiviz-
ma z namenom varovanja državljanskih pravic
poslužuje napadov porazdeljene zavrnitve sto-
ritve, brisanja ali razobličenja spletnih strani,
prenaslavljanja, virtualnih sabotaž in drugih
digitalnih sredstev. Enaki dejavnosti nekateri
rečejo raje kiber terorizem. Dikcija je znana, za
vašo varnost gre, potrebno je razvijati tehno-
logijo ter povečati dostopnost in kontrolo nad
osebnimi podatki. Vse v imenu preventive pred
velikimi ekološkimi, tehnološkimi, če želite,
pandemičnimi katastrofami.
Torej, kaj še čakamo, internet bo morda
kmalu postal totalno kontroliran, dokler je
še čas shekajmo vladne strani, popačimo baze
podatkov, zavozlajmo se v sisteme švicarskih
bank, spreminjajmo programsko opremo, po-
stavimo alternativna kiber mesta, administra-
cijo vzemimo v svoje roke ... Vendar, ali res
lahko kaj naredimo, ali smo tudi mi že spro-
gramirani tako, da ostajamo v udobnih mejah
internetnega aktivizma?
Kiber rasizem
V globalno virtualno politično gibanje mnogi
teoretiki dvomijo. Zagovornica radikalne de-
mokracije Chantel Mouffe je uporabnike in-
terneta primerjala z avtisti, ki poslušajo in se
pogovarjajo le s tistimi, s katerimi se strinjajo.
Ameriški profesor prava Sunstein je na to temo
skoval še eno kiber skovanko; kiber balkaniza-
cija označuje virtualno politično diskusijo, ki
navadno ne vodi v konsenz, temveč v polari-
zacijo. Fragmentacija spletne javnosti seveda
ni naključna, Habermas razlog vidi v pomanj-
kanju skupne izkušnje politične kulture. Če pa
bi pojav, v čigar pojavnost očitno ne gre verjeti,
vendarle dobil neko podobo, bi bilo ta zahodno
centraliziran produkt težje aplicirati na ostali
realni svet, ki, kot rečeno, le četrtinsko živi
v virtuali. V njej tradicionalna demokratična
sredstva, kot so referendumska vprašanja, ne
morejo delovati. Online peticije so primer tega.
Predstavljamo si, da želijo zagovorniki člove-
kovih pravic izkoreniniti prakso obrezovanja
ženskih splovil v nekaterih afriških državah.
S spletno peticijo zberejo podpise vseh ljudi
na svetu, ki se jim zdi, da je obrezovanje ne-
človeško. Podpise pošljejo sudanski vladi in jo
opomnijo, da so se demokratično odločili, da
morajo prenehati z maličenjem ženskih splo-
vil. Ne drži vode. Poleg tega, da kulturne raz-
like v realnem svetu še kako obstajajo, je treba
razmisliti, kako v globalni vasi deluje praksa
uporabe interneta kot medija. Kot bi lahko
dejali, da si je idejo demokracije, svobode in
pravice do komuniciranja, kot so nam znane
danes, pred stoletji izmislila skupina belih
moških, bi tudi nove digitalne medije poveza-
li z vrsto rasizma, in sicer s kiber rasizmom.
Ta se ne pojavlja le na spletnih straneh, ki ek-
splicitno pozivajo k sovraštvu do drugih ras,
temveč kovač pojma sociolog Les Back kiber
rasizem že leta 2002 pripiše čezmejnemu iz-
ražanju prevlade bele rase, ki ga omogočajo
internet in digitalni mediji. Kiber rasizem ne
pozna odgovornih, je konstrukt in način gle-
danja na svet. Politična ideologija spodbujanja
nacionalizma postane strateško orožje, ki v
smislu neoliberalistične biopolitike ustvarja
populacijo prostovoljnih kiber vojakov. Kiber
vojna med Gruzijo in Rusijo, ki se je začela dan
pred napadi v realnem svetu avgusta 2008, je
bila najverjetneje vodena s strani ruske fsb
(Zvezna tajna služba Ruske federacije), lahko
pa bi bila tudi plod političnega ustvarjanja na-
cionalističnih pogojev, ki je skupino ruskih
hekerjev spodbudila k akciji. Številne kiber
vojne so organizirane brez političnega vpliva,
če bi se, na primer, zgodil kakšen kiber napad
na hrvaške vladne spletne strani, bi verjetno
dvomili, da se Ljubica Jelušič za zaprtimi vra-
ti dogovarja s študenti FRi-ja, temveč bi prej
posumili na razvnetega ljubitelja lepot slo-
venske dežele, ki se je naučil programirati.
Kiber vojne
Kiber rasizem bi lahko pogledali tudi iz dru-
gega zornega kota, in sicer v kontekstu forme
samega medija, tehnološke produkcije, ki pre-
dlaga digitalne prakse. Njihovi pionirji seveda
prihajajo iz zda, silicijeve doline, do konca leta
2008 so bili Američani tudi najpogostejši in-
ternetni uporabniki. Prehitela jih je Kitajska,
ki danes šteje 384 milijonov uporabnikov, 150
milijonov več kot zda (Internet World Stats).
Kitajska je v zadnjih letih svoj ekonomski po-
ložaj močno okrepila tudi na račun strojne in
programske računalniške opreme, vsako leto pa
država izobrazi 100.000 programerjev. Če vlada
tega ne bi izkoriščala in zbirala okoli sebe tajne
vojske hekerjev, bi bilo skorajda neverjetno. Ker
si ljudska republika demokracijo predstavlja
drugače kot Severna Amerika in Evropa, ker se
kulturi sporazumevata z drugačno abecedo in
ker ima Kitajska še dovolj možnosti, da v števi-
lu uporabnikov preseže obe celini, si v priho-
dnosti lahko obetamo še močnejšo virtualno bi-
polarnost, ločeno z velikim kitajskim požarnim
zidom. Podobnosti z realnim svetom postajajo
srhljive. Zelo donosen pa bo postal vzporedni
študij kitajščine in programiranja, da se bodo
vojaške sile znale braniti pred kiber napadi he-
kerjev z vzhoda.
Pa res verjamemo, da zahodna civilizacija
neoborožena čaka na veliki internetni mrk, ki
ga bo prekrilo vzhajajoče sonce? Če je Pentagon
v šestdesetih letih z namenom oblikovanja ko-
munikacijskega sistema, ki bo preživel nukle-
arno vojno, izumil internet, se postavlja ključ-
no vprašanje: kakšna tehnologija se pripravlja
za preživetje kiber vojne? V pričakovanju no-
vega (bio)medija .
Open source, diy, open government, nova administracija ustvarjajo odprte družbe in participatorne
kanale, ki težijo k tehnološkemu napredku, zmogljivosti, vzdržljivosti in učinkovitosti virtualnih
prostorov, z namenom nadomestiti realno infrastrukturo. [...] Torej, kaj še čakamo, internet bo
morda kmalu postal totalno kontroliran, dokler je še čas shekajmo vladne strani, popačimo baze
podatkov, zavozlajmo se v sisteme švicarskih bank, spreminjajmo programsko opremo, postavimo
alternativna kiber mesta, administracijo vzemimo v svoje roke ...
Vito Flaker, aktivist in profesor na Fakulteti za social-
no delo. Ukvarja se s področji socialnega dela, duševne-
ga zdravja v skupnosti, drog in zasvojenosti, dolgotrajne
oskrbe, dezinstitucionalizacije, metodami socialnega dela,
akcijskega raziskovanja, inovacije in kvalitativnih metod.
»Galileja niso zaprli in preganjali zaradi tega, ker bi se spo-
mnil, da se Zemlja vrti okoli Sonca, ampak zaradi tega, ker
so ljudje o tem govorili na trgih, ker je bila to javna zadeva.
Tisto, kar je pomembno je, da se preobrat zgodi v javnosti.«
»Vojne pa so imele tudi osvobajajoče učinke. Pomen
normalnosti in norosti se v vojni spremeni, ne ve se več,
kdo je nor in kdo je normalen.V Sarajevu, se spomnim,
je bil en tip, ki se je zabarikadiral v svojo klet in so ga
imeli za norega. Pa je rekel, vi ste nori, ker hodite ven
med tem, ko padajo granate. Oboji so bili po svoje nori
in po svoje normalni.«
»Ko jemljem zdravila, tudi če sem odtrgan, sebi in drugim
govorim, da sem del občestva normalnih ljudi. Zdravila so
maša normalnosti, ki te umesti v občestvo vernikov, v to
da je normalnost možna oziroma, da je tako treba živeti.«
Pomoč je kontrola, solidarnost je osvoboditev
Tanja Peček & Simona Dijak, ilustraciji Luka Seme: Vito Flaker in Monika Bohinec sta dva izmed nosilcev iniciative Iz-hod,
neformalne skupine, ki bo v poletju prehodila okoli 700 km, da bi opozorila na problem institucionalizacije v Sloveniji. Z njima
sva se pogovarjali o totalnih institucijah v Sloveniji, pa o norosti in seveda o solidarnosti, na kateri njihov pohod tudi temelji.
tanja & simona: Kaj točno je Iz-hod in kakšni
so vaši cilji?
vito: Če začnem kar s cilji, ciljev je več. En
konkreten cilj je pripeljati ljudi, ki živijo v
ustanovah, nazaj v skupnost. Hočemo po-
kazati, da je to možno. Hkrati pa je cilj tudi,
da budimo zavest o tem in da govor o tem iz
nekih strokovnih krogov prestavimo v jav-
nost. Galileja niso zaprli in preganjali zaradi
tega, ker bi se spomnil, da se Zemlja vrti okoli
Sonca, ampak zaradi tega, ker so ljudje o tem
govorili na trgih, ker je bila to javna zadeva.
Tisto, kar je pomembno je, da se preobrat zgo-
di v javnosti. Preobrat pa je potreben, saj so
potrebe po oskrbi čedalje večje, na primer za-
radi staranja prebivalstva, se pa institucional-
ne kapacitete večajo bistveno hitreje, kolikor
pa recimo oskrba na domu in v skupnosti, ki
omogoča, da ljudje ostanejo doma.
Dolgi pohod skozi institucije, torej poskus
spreminjanja od znotraj in skozi stroko, ima
po naših izkušnjah omejen domet in je potreb-
no izvesti dolgi pohod oz. izhod iz institucij
ven in to v dobesednem smislu; saj gre za
zaprte institucije, institucije, ki zapirajo. Ne
moremo govoriti o pohodu skozi institucije,
ampak tudi o iz-hodu.
Ideja dolgega pohoda skozi institucije iz-
haja od Gramsci-ja, pa potem od Dutschkeja. Je
predvsem aluzija na veliki pohod komunistič-
ne vojske na Kitajskem v 30-ih letih. Je hkrati
tudi del Gandijevske tradicije, se pravi tradici-
je državljanske nepokorščine, državljanskega
upora. Skratka, pri vprašanjih načina oskrbe in
dezinstitucionalizacije ne gre samo za to, da
se bodo strokovnjaki zmenili in da bo politika
požegnala, in ne gre samo za to, da je potrebno
ljudi spomniti na kaj takega, ampak ljudje, ki
jih to tudi zadeva, morajo to tudi zahtevati in
nekaj narediti.
tanja & simona: Tega Iz-hoda se lahko ude-
leži vsak. Kako pa?
Monika: Vse informacije lahko dobite preko
naše spletne strani, in sicer na iz-hod.info.
Pridruži se lahko praktično vsak, kot posame-
znik (ne kot npr. pripadnik kašne politične
stranke ipd.), saj Iz-hod temelji na solidarno-
sti, da delamo ljudje za ljudi. Za Iz-hod ima-
mo več organizacijskih enot; ena je za medije,
druga je za zagovorništvo ljudi v institucijah,
tretja za organizacijo, četrta za prireditve, itd;
in vsak je vabljen, da nam pomaga pri orga-
nizaciji. Prav tako se lahko vsak tudi prijavi
na naši spletni strani ali na našem facebooku,
kjer je tudi prikazana natančnejša pot Iz-hoda,
da boste vedeli, kje točno se nahajamo. Lahko
se nam pridružite pri celotnem pohodu, lahko
pridete z nami čez vikend ali kak dan ... ka-
korkoli, lahko pa tudi po lokalnih skupinah ...
vito: Gre za več načinov udeležbe, en je sama
udeležba v pohodu. Verjetno bo namreč le
manjša skupina, ki bo prehodila vseh 680 km.
Pričakujemo pa, da se bodo ljudje priključili
posameznim etapam, da bodo par dni hodili
z nami. To bo izgledalo približno tako, da se
priključijo etapi, kjer bomo krenili iz določene
ustanove in bomo v času kosila prispeli že do
druge, kjer se bodo odvijale različne diskusije
o teh problemih in tudi prireditve. To je ena
varianta priključevanja, druga pa je, da bomo
potrebovali nekaj gostoljubja, ali od ljudi ali od
organizacij. Sicer pričakujemo od ustanov, da
nas bodo sprejele, in bomo lahko tam prenoči-
li, jedli, . Toda lahko pa si tudi predstavljamo,
da nas ene institucije ne bodo sprejele. V tem
primeru bomo rabili gostoljubje od ljudi ali od
drugih institucij. Sprejem institucij gotovo je
dolžnost, javna odgovornost ustanov, pa tudi
organizacij, ki se tičejo duševnega zdravja, ali
kakšnih drugih prostovoljnih organizacij ali
lokalnih skupnosti kot takih. Tudi od njih
pričakujemo sprejem in gostoljubje. Hočemo
postaviti na dnevni red, da je odgovornost dr-
žave, javnega in prostovoljnega sektorja konec
koncev tudi skrb ljudi, kaj se s temi ljudmi v
bistvu dogaja. Tako rečeno ne gre samo za jav-
no odgovornost, ki jo institucije imajo, da na
najboljši način poskrbijo za oskrbo teh ljudi,
ampak je to tudi vprašanje tega, a hočemo
kot ljudje res vzdrževati ta apartheid, da so
nekateri ljudje ločeni od nas in so spravljeni
v neke institucije, zavode, ki imajo v bistvu
enako funkcijo kot koncentracijska taborišča.
tanja & simona: Kakšna pa je vajina osebna
motivacija za vključitev v ta projekt?
vito: Moja osebna motivacija izhaja ravno iz
izkušnje, kjer sem videl, da se veliko stvari da
spremeniti. Ampak samo z institucionalnimi
sredstvi, znotraj sistema, sam posameznik
nima moči spremeniti ali izboljšati proble-
matične situacije. Za to je potrebno gibanje.
Že sredi 80. let smo preko družbenega
gibanja, ki se je začelo z Odborom za družbe-
no zaščito norosti, poskušali dati na dnevni
red vprašanja zapiranja, osvoboditve norosti
in zaščite ljudi, ki doživljajo duševno stisko.
Potem je bila usoda gibanja taka, da se je vpelo
v strukture socialnega varstva, nastale so ne-
vladne organizacije, ki so postale eden izmed
akterjev razvoja scene duševnega zdravja in
socialnega varstva nasploh. Gibanje je izgu-
bilo kritično ost in prodornost akcije, saj so
nove nevladne organizacije morale gledati,
da dobijo dovolj denarja za zaposlene, kar je
pomenilo, da so zanemarile vprašanja dez-
institucionalizacije in krivic, ki se dogajajo
uporabnikom.
V zadnjih desetih letih se je marsikaj zače-
lo premikati. Bolj konkretno pa sem bil sam
Monika Bohinec, aktivistka in študentka četrtega letni-
ka Fakultete za socialno delo. Trenutno se ukvarja z Iz-
hodom, pred tem pa je bila ena izmed nosilk boja za omo-
gočitev pripravništva v socialnem varstvu. Njeni interesi
so tudi orientalski ples, alternativna kultura in ezoterika.
»Tako rečeno ne gre samo za javno odgovornost, ki jo insti-
tucije imajo, da na najboljši način poskrbijo za oskrbo teh
ljudi, ampak je to tudi vprašanje tega, a hočemo kot ljudje
res vzdrževati ta apartheid, da so nekateri ljudje ločeni
od nas in so spravljeni v neke institucije, zavode, ki imajo
v bistvu enako funkcijo kot koncentracijska taborišča.«
»[...] večina, ko pride iz institucije, iz le-te pride v precej
slabšem stanju kot je šla not, ljudje ponavadi tudi izgubi-
jo občutek svoje celovitosti in svoje dostojanstvo.«
»Jaz bi šla samo še z molotovkami in direktno akcijo, poln
kufer imam že tega. Tukaj je res preveč paradoksov. V
ustavi, v nacionalnem programu socialnega varstva 2010,
v vseh mogočih deklaracijah je en kup floskul, načel, ci-
ljev, da je potrebno individualizirat storitve, dezinstituci-
onalizacija kot taka, v resnici pa se dogaja ravno obratno.«
v zadnjem desetletju vključen v dva projekta,
eden je bil v Hrastovcu, kjer smo dokaj uspe-
šno selili ljudi iz zavoda nazaj v skupnost, a
kaže, da se je ta proces ustavil.
Drugi projekt, pri katerem sem sodeloval,
pa je bil projekt neposrednega individual-
nega financiranja. Le-ta je uvajal drug način
razmišljanja, kako se financira oskrba. In si-
cer namesto institucij, ki le-to zagotavljajo,
denar dobijo ljudje, ki storitve potrebujejo,
in jih potem lahko kupujejo po svoji meri in
tam, kjer jih oni hočejo. To bi naj skozi Zakon
o dolgotrajni oskrbi prešlo tudi v mainstre-
am. Projekt je trajal okoli 6 let, rezultat pa
je, da je takšne osebne pakete dobilo 15 ljudi,
kar jim je omogočilo bistveno boljšo kvalite-
to življenja. Toda dejstvo, da smo načrtovali
50 takih programov, uspelo pa jih je 15, to je
odraz tega, da je v sistemu socialnega in zdra-
vstvenega varstva ogromno ovir in pomanj-
kanja politične volje za spremembe, ki so na
deklarativni ravni platforma vseh političnih
in strokovnih akterjev.
monika: No, jaz sem še študentka, tako da
je moja osebna motivacija precej drugačna.
Študiram socialno delo, smer duševno zdravje
v skupnosti, ta fenomen duševne ali drugačne
stiske pa me nekako spremlja že vse življenje.
Poznam torej veliko ljudi, ki so v takšni ali
drugačni stiski; in vsem tem primerom psihi-
atrične bolnice in različni zavodi niso popol-
noma nič pomagali oziroma so jim naredili več
škode kot koristi. Nek prijatelj je bil recimo
prvič hospitaliziran pri 25. letih, tam je bil tri
dni zadet od zdravil, nato je hotel domov, pa
ga niso pustili, precej časa je bil tudi zvezan.
Na koncu je tam ostal 6 mesecev, čeprav sem
zadnjih pet mesecev vsak dan z njim govori-
la po telefonu in je bil v zelo dobrem stanju.
Psihiatrinja mu je tudi dajala nasvete v stilu,
da mu ni potrebno končati faksa, delati pra-
kse ... pravzaprav ničesar, da je njegovo staro
življenje končano. Vse skupaj torej deluje na
medicinskem modelu, čeprav gre marsikdaj za
socialno varstvene ustanove, te institucije po-
samezniku ne pomagajo umestiti te izkušnje
v njegovo življenje, ampak ga silijo v nek krog
bolezni, pri čemer večina, ko pride iz instituci-
je, iz le-te pride v precej slabšem stanju kot je
šla not, ljudje ponavadi tudi izgubijo občutek
svoje celovitosti in svoje dostojanstvo.
Kakorkoli, potem se nas je več združilo in
se odločilo, da bomo naredili nekaj proti temu.
Ni prav, da v 21. stoletju obstajajo takšne me-
tode »pomoči«. Večina lahko namreč izbira le
med tabletami in institucijami ali med obojim,
to pa ni prav.
tanja & simona: Kako pa uporabniki institu-
cij sodelujejo pri tem projektu?
monika: Približno polovica tistih, ki sode-
luje pri tem procesu, ima neko svojo osebno
izkušnjo zapiranja ali »zdravljenja« v različ-
nih ustanovah. Prav tako sodeluje tudi dru-
štvo Mostovi, ki so uporabniška nevladna
organizacija.
Drugače pa imamo kar nekaj tihih pod-
pornikov z lastno izkušnjo v ozadju, saj se
bojijo izpostavljanja. Le-ti recimo sodelujejo
pri snemanju dokumentarca, tako da dajejo
intervjuje, pišejo svoje osebne zgodbe. Kljub
temu pa to, da sodeluje zgolj okoli dvajset upo-
rabnikov priča tudi o problemu tovrstnih in-
stitucij. Ljudje so v teh ustanovah popolnoma
odrezani. Malo jih ima facebook, malo jih bere
časopis, redko kdo pa ima možnosti sodelo-
vanja, vključevanja. Ravno zato je tudi eden
izmed ciljev, da pridemo tja in jih povabimo
ven, kolikor se bo seveda dalo v enem dnevu.
tanja & simona: Kakšna pa je zgodovina/
ozadje dolgih pohodov?
vito: V Sloveniji se kaj takšnega še ni zgodilo,
so pa bili bolj tabori kot pohodi (v 80. letih),
ki so imele neke elemente tega, kar namera-
vamo zdaj. Na primer potovanje s splavom,
od Poljanskega nasipa do Tromostovja, tako
v fitzcarraldovskem duhu, v stilu plutja proti
toku, iz bolnišnice na robu mesta v center.
So pa kolegi, ki so bolj aktivistično usmer-
jeni na področju duševnega zdravja iz tujine,
rekli, da so tudi sami razmišljali o romanju
za duševno zdravje, pa se jim je zdel sam iz-
raz precej tuj. Je pa ta ideja precej logična,
gre pa za dve stvari. Kot prvo je treba nekaj
narediti; ker samo pogajanja s politiki in de-
bate znotraj stroke niso dovolj, da se nekaj
spremeni. Po drugi strani pa je gibanje, hoja,
romanje antiteza statičnosti ustanov. Je tudi
aluzija na to, kar se je v srednjem veku doga-
jalo, ko so nori ljudje, ki niso pripadali sku-
pnosti, hodili iz mesta do mesta, predvsem
zaradi tega, ker niso imeli kje biti. Ali pa na
to, kar je kasneje v renesansi Brandt uporabil
za alegorijo družbe, ladjo norcev, kar je tudi
nekaj, kar priča o tej deteritorializirani nara-
vi norosti pred nastankom totalnih ustanov.
Gre za neko koketiranje s konceptom noro-
sti, ki je obstajal pred industrijsko družbo in
kapitalizmom, kjer je bil en del ljudi, ki je bil
mobilen, odkrenjen od pripadnosti k zemlji. Ti
ljudje pa so potem v industrijski dobi konča-
li v norišnicah, ne ker bi bili nori, ampak ker
je bil imperativ industrijske družbe, da mora
imeti vsak neko svoje mesto.
tanja & simona: Pri Iz-hod na nek način »zdru-
žujete« različne institucije. Kaj jim je skupno?
monika: V bistvu ne gre za združevanje, dol-
goročen cilj je dezinstitucionalizacija; da lju-
dje, ki živijo v velikih institucijah namenjenih
zdravljenju in oskrbi, kot so domovi za stare,
azilni domovi, posebni zavodi, psihiatrične
bolnišnice, pridejo nazaj v skupnost. Med
temi institucijami je ogromno vzporednic.
vito: Gre za razliko v vsebini, retoriki; bol-
nišnice naj bi zdravile, zapori poboljševali,
domovi za stare so prostor za preživljanje
mirne starosti; po funkciji in formi pa so te
institucije identične. Ljudi, ki so deviantni,
ki niso vključeni v svetu dela, locirati in dr-
žati na enem koncu, to je funkcija. Forma pa
je nek zaprt prostor, točno omejen in ločen na
zunaj in znotraj, homogeniziran navznoter,
negospodinjski prostor s centralno avtorite-
to in planom, ki ureja življenja ljudi, ki jim ni
dovoljeno, da si ga sami organizirajo.
tanja & simona: Ali je cilj torej totalna uki-
nitev ustanov ali reorganizacija določenih in
ukinitev drugih?
vito: Tako si marsikdo predstavlja dezinstitu-
cionalizacijo - ukiniti nekatere, nekatere pa
morajo ostati. To se nekako zdi realno. Po dru-
gi strani pa tako razmišljanje pogosto povzroči
še več institucionalizma. Ena izmed ugotovi-
tev dezinstitucionalizacijskih procesov je ta,
da dezinstitucionalizacija ni uspešna, če ni ko-
renita. Italijanski kolegi, nasledniki Basaglie,
govorijo o nični toleranci zapiranja in imajo
prav. Na etični ravni zaradi tega, ker je nekdo
drugačen, ker se slabo počuti, to ni razlog za
zapiranje. Na praktični pa obstoj prostora za-
piranja vedno determinira delovanje odprtih
struktur. Če hočemo, da skupnostne službe ne
bodo delovale institucionalno, mora biti ves
sistem utemeljen na odprtosti in ne sme do-
voljevati zapiranja in ločevanja ljudi.
tanja & simona: Ampak če si recimo pred-
stavljamo nek dom za stare. Popolnoma od-
prtega tipa, ki bi uporabnikom nudil dodatno
varnost. Torej nek tip idealne institucije, ki
seveda ne obstaja. Kaj mislite o tem?
vito: Mi ne bomo obiskali nobenega hotela.
Hoteli morajo obstajati. Sam grem sicer raje v
privatno sobo ali kampirat, ampak hoteli mo-
rajo obstajati. Toda tukaj govorimo o totalnih
ustanovah. In biti proti totalni ustanovi, ne
pomeni biti proti kolektivnim oblikam bi-
vanja. Ko bodo domovi za stare organizirani
kot hoteli, kjer se bo človek lahko sam odlo-
čal, potem to pomeni nekaj drugega. Mama,
ki živi zraven doma za stare, mi je pravila, da
so prišle k njej silvestrovat neke kolegice iz
tega doma. Ob osmih bi morale iti domov.
Ker je dom blizu, so sicer izprosile podalj-
šanje izhoda; ampak pri 85. letih se morajo
ženske, ki so izobražene in so imele kariere,
na starost pogajati kot otroci v internatu,
kdaj bodo prišle domov. To ni hotel. Res je,
domovi za stare imajo manj elementov to-
talnih ustanov. Goffman pravi, da ni nobene
institucije, ki bi imela vse elemente totalne
ustanove. Nadaljevanje na naslednji strani.
Je pa totalna ustanova v sociološkem smislu
idealni tip, ki se uresničuje. Domovi za stare
imajo toliko elementov totalne ustanove, da
jih lahko umestimo v to kategorijo. Tudi uni-
verza je na nek način totalna ustanova. Vendar
je teh elementov tako malo, da jih lažje prene-
semo. Čeprav se mi včasih zdi, da bi bilo tudi
univerzo potrebno dezinstitucionalizirati in
bi se dalo, v stilu individualizacije študija,
v smeri spremembe odnosa med »osebjem«
in »uporabniki«. Kolegi in kolegice govorijo,
kako je potrebno z ljudmi skupaj iskati rešitve,
izpite imajo pa klasične, postavijo študenta v
položaj totalnega idiota. Lahko rečemo, da sta
diagnoza in izpit isti dispozitiv preizkusa, ki
ga opisuje Foucault; samo da pri enem dobiš
dovoljenje, da greš gor, drugi pa te potisne dol.
Borimo se proti zapiranju in prisili. Tudi
če ljudje živijo skupaj, v skupnosti, mora-
jo obstajati alternative z večjim učinkom in
človečnostjo. Ena izmed večjih stisk starih
je osamljenost in čedalje manjša mobilnost.
Bivanje v okolju, kjer so blizu drugi, je do-
bro. Ampak problem je element prisile. Zakaj
gredo stari ljudje v dom? Ker ni variante, da
bi jih kdo podprl doma. In tukaj je prisila.
monika: Problem pri nas v socialnem var-
stvu je ta, da se nekatere stvari (npr: oblika
podpore v institucijah, zdravila ... brez drugih
kvalitetnih programov) dojemajo kot logične,
čeprav niso. Pri nas moraš najprej pasti na tla,
da dobiš drobtine socialne države (v kolikšni
meri še pač obstaja). Psihiatrične bolnice pov-
zročajo stisko in ljudje se morajo po hospitali-
zaciji dolgo pobirati. Že v osnovi zatrejo, da bi
se človek dvignil, reševal probleme, izboljšal
kvaliteto življenja. Cilj je predvsem, da obsta-
jajo tudi neke alternative v skupnosti, ne da
pa se vseh ustanov povsem zapreti in ukiniti.
tanja & simona: Kakšne pa so alternative
institucijam?
monika: Za psihiatrične bolnice in za poseb-
ne zavode so alternativa krizni timi ali centri,
kot jih imajo npr. v Italiji. Da, ko človek do-
živi neko krizo, obstaja prostor, kamor lahko
pride. Vendar ga ne zaprejo, in če hoče ven,
gre osebje skupaj z njim. To so majhne insti-
tucije s približno desetimi posteljami, ljudje
pa tam preživijo zelo kratek čas. Naslednja
alternativa bi lahko bile prehodne stanovanj-
ske skupine. Da ljudje, ko pridejo iz institu-
cije, lahko nekje ostanejo krajši čas. Živijo v
skupini, si pomagajo med seboj, se družijo.
Kot alternativa domovom za stare obsta-
ja tudi Rdeči gumb, ki sicer ni v sistemu so-
cialnega varstva, je pa dobra alternativa za
prihodnost. Poimenuje se po stikalu. Če po-
sameznik potrebuje pomoč, pritisne ta gumb
in se takoj poveže s klicnim centrom, ki takoj
reagira.
Spet naslednja alternativa je uzakonjen
sistem pomoči, razne oblike terapij, ki bi šle
v javno zavarovanje. Potem dnevni centri.
Pomembno je namreč, da človek živi samostoj-
no življenje, ampak vseeno v družbi, da nima
stigme. Ideja je, da se naredijo načrti po meri
človeka v prijetnem okolju in da se ga ne loči
od skupnosti. Dnevni center je mišljen kot
klub, kamor hodijo ljudje, se družijo, ne tičijo
doma, nimajo neke stigme, kar prinaša varnost
in zadovoljstvo.
tanja & simona: Imate kakšne posebne stra-
tegije za prepričevanje politike? So pohodi do-
volj ali potrebujemo bolj nasilen upor?
monika: Jaz bi šla samo še z molotovkami
in direktno akcijo, poln kufer imam že tega.
Tukaj je res preveč paradoksov. V ustavi, v
nacionalnem programu socialnega varstva
2010, v vseh mogočih deklaracijah je en kup
floskul, načel, ciljev, da je potrebno individu-
alizirat storitve, dezinstitucionalizacija kot
taka, v resnici pa se dogaja ravno obratno. Če
si prej spraševala okoli lastne motivacije, tu je
potrebna tudi revolucija mišljenja. Mi bomo
hodili od kraja do kraja, kajti to je tudi tema,
ki se tiče vsakega izmed nas. Večina nas ima
svojce v nekem zavodu, konec koncev lahko
tudi vsak izmed nas doživi neko stisko, in če
ne drugega bomo nekoč stari ali imamo babice
in dedke, ki so osamljeni ali v domu, ali pa
tudi v domu osamljeni. Tukaj je ravno glavna
poanta v solidarnosti, mi ne bomo govorili kot
en kup strokovnjakov, študentov in uporabni-
kov, ampak bomo vsi na isti liniji.
Drugače pa mi ves čas govorimo z ljudmi,
ki delajo strategije v socialni politiki. In vča-
sih sem malo obupana, ker na vsak argument
dobiš protiargument, ki pa zdrži zgolj zaradi
tega, ker imajo njegovo nosilci moč. Ti pa lah-
ko imaš ogromno dokazov, ampak če nimaš
moči, se ne zgodi nič. Iz-hod je zgolj začetek
neke dolge poti. Strategija pa je in tudi bo delo
z mediji, dati besedo čim več ljudem. Če bo
skupna energija, če bomo stopili skupaj, po-
tem se zna nekaj premakniti.
Drugače pa še enkrat glede nasilnih metod.
Mi smo kot vzor vzeli Gandija, ki mi je izredno
všeč tudi v tem, ko pravi, da se ne boriš pro-
ti ljudem, proti posameznikom, ampak proti
sistemu.
In čeprav kritiziramo medicinski model,
bomo ravno s tem, kako bomo delovali, kazali,
kaj hočemo doseči in kakšno družbo želimo.
Res pa je tudi to, da se ne smemo pustiti po-
drediti in moramo vztrajati ter povedati, da
to, kar se dogaja, ni dobro. Kar pa se vpliva
politike in prava tiče pa, pravo ni pravično,
ampak temelji na tradiciji. Naša stroka je do-
bra, ampak ne pride tako blizu. Politika pa
kroji pravo in nastane gordijski vozel. Potem
pa je vprašanje, na koga vpliva, na kaj vpliva,
kako vpliva? Tudi če imaš celotno znanost,
isto je bilo pri družinskem zakoniku, pa če
ljudje sprašujejo, če bi norce in morilce ven
spustili, ljudje, ki so na oblasti, krojijo sistem
na takšen način.
vito: V zvezi z zapiranjem v totalne ustano-
ve lahko govorimo tudi kot o zločinih miru.
Basaglia pravi, da je ena izmed funkcij to-
talnih ustanov, da ljudi, ki motijo naše mir-
no in ležerno življenje, nekam pospravimo.
Politično ekonomsko bi lahko rekli, strpamo
nekam ljudi, ki motijo proizvodnjo. Te usta-
nove so namreč tudi nastale, ko so ljudje ne-
hali živeti in delati na istem mestu. Če delaš
doma, brez problema popedenaš staro mamo;
če pa si osem ur odsoten, pa nekdo, ki je de-
menten, rabi oskrbo drugega. Lahko bi rekli,
da so tudi stari ljudje delinkventi (ne sicer
povsem tako, kot je pokazal Monty Python
v skeču Senile Delinquents). Ista generacija,
ki so bili v šestdesetih mladi delinkventi; so
danes stari delinkventi, saj motijo mir svojih
potomcev in povzročajo družbeni problem
(oskrbe in deficita v pokojninski blagajni).
Sicer dvomim, da je možno z nasilno akci-
jo spremeniti razmere in odpraviti institucije.
Je bil v zgodovini en poskus v Heidelbergu,
kjer so povezali radikalne študentske akcije
z osvobajanjem psihiatričnih pacientov. Na
splošno pa ni to način.
So pa nasilne situacije, kot so na primer
vojne, paradoksalno lahko osvobajajoče. Če
pogledamo usodo ljudi, ki so v totalnih insti-
tucijah, v vojni, imamo dve nasprotni zgodbi.
Ena je zgodba o izničenju . Kot je Hitler počel
z Židi, Romi in Slovani, je delal tudi z ljudmi
z nalepko duševne bolezni in zaostalosti. Z
iztrebljanjem teh je imel generalko za plinske
celice in krematorije. Usoda ljudi, ki so zapr-
ti, je v vojni lahko grozljiva. Lahko ostanejo
v ustanovi, ki nima več državnega denarja in
shirajo od lakote; ali pa, kot je bilo tudi v bo-
sanski vojni, da pač osebje pobegne stran, upo-
rabniki grejo ven, kjer jih čaka negotova uso-
da - marsikdo je nastradal, recimo na minah.
Vojne pa so imele tudi osvobajajoče učinke.
Pomen normalnosti in norosti se v vojni spre-
meni, ne ve se več, kdo je nor in kdo je norma-
len. V Sarajevu, se spomnim, je bil en tip, ki
se je zabarikadiral v svojo klet in so ga imeli
za norega. Pa je rekel, vi ste nori, ker hodite
ven med tem, ko padajo granate. Oboji so bili
po svoje nori in po svoje normalni. Deloma
osvoboditev norosti izhaja iz izkušenj, ko se
osebje tovariško povezalo z uporabniki in te
izkušnje so po drugi svetovni vojni prispevale
k dezinstitucionalizaciji; izkušnje samoorga-
niziranosti in preživetja. Recimo psihiater in
psihoanalitik Tosquelles se je v Franciji orga-
niziral skupaj s pacienti, da so preživeli vojno.
Ljudje so naenkrat postali normalni, upravljali
so s premoženjem, kmetovali, trgovali . In te
izkušnje so bile osvobajajoče, ker so pokazale,
da ljudje, če dobijo neko subjektiviteto, neko
mesto, lahko pridejo k sebi na tak način.
tanja & simona: Monika, prej si omenila
medije. Kako bi ocenila poročanje medijev o
duševnih težavah?
monika: Na splošno bi težko rekla, se malce
izogibam sledenju tega. Glede Iz-hoda pa je
odziv zelo dober. So pa zagotovo mediji pri-
pomogli tudi k večji stigmatizaciji. Če samo
omeniš alternativo zaporov, si vsak predsta-
vlja nekoga, ki bo, če bo imel pet minut časa,
nekoga zaklal.
vito: Shula Ramon je naredila dobro primerja-
vo med italijanskim in angleškim poročanjem
o duševnem zdravju, norosti. Za angleško no-
vinarstvo je bil značilen ogromen senzaciona-
lizem, npr.- norec je s sekiro ubil svojega otro-
ka, ženo in nato še sebe; za italijansko pa je bilo
značilno veliko prispevkov, ki so govorili rav-
no o dezinstitucionalizaciji. Ta je bila v Italiji
javen dogodek, v Angliji pa bolj strokoven. In
posledično je ljudi zanimalo, kako se uporab-
niki vračajo domov, kako so preživel vsa ta
leta v instituciji, kako so živeli prej, kako se re-
habilitirajo kot ljudje in državljani. To so take
zgodbe kot zgodbe taboriščnikov, polne he-
rojstev in trpljenja; zanimive za medije torej.
Pri nas pa so mediji nekje vmes med
tema dvema pozicijama; novinarji radi poro-
čajo o novostih in o krivicah, ampak je tudi
dosti senzacionalizma. Pred leti smo lahko
sledili seriji zgodbic o nekem dogodku: Na
Štajerskem se je zgodil umor; nekdo je sose-
de fental. To je bilo v začetku devetdesetih,
v času velike brezposelnosti in ekonomskih
sprememb, v času velikega obupa v gospodar-
sko opešanem Mariboru in okolici. Prvi članek
na to temo je govoril o tem, kako je ta moški
izgubil službo, živel sam v veliki revščini, se
prepiral s sosedi . torej je opozoril na socialne
okoliščine tega dogodka. Čez dva dni je sledilo
nadaljevanje članka, ki pa je zadevo popolno-
ma psihologiziralo, v stilu, da je človek, ki to
naredi, zagotovo nor. Isti časopis je prenesel
odgovornost z družbe na posameznika in nare-
dil prehod iz enega razlagalnega modela, torej
iz socialno kritičnega v psihološki. Seveda mi
lahko pri vsakem takem dogodku najdemo obe
razsežnosti, psihološko in socialno, lahko ga
opišemo kot Dostojevski ali kot Zola, lahko
izluščimo osebno doživljanje, trpljenje, ču-
stvovanje in moralne dileme, lahko govorimo
o tem, kako človeka v stisko spravijo družbe-
ne okoliščine. Za vsak tak dogodek lahko naj-
demo družbeno kritično dimenzijo, ki pa jo s
tem, ko rečemo, človek je psihiatrični primer,
anuliramo. Ne obstaja več. Kar je izbruhnilo na
plan, nima veze z brezposelnostjo v Mariboru,
s tem da se ljudje ne znajdejo v odnosih .
tanja & simona: Ko govorimo o institucijah,
po navadi ne moremo mimo medicinskega
modela zdravljenja. Kako je pri nas z uporabo
zdravil, smiselnostjo in močjo medicine. Gre
sploh za pomoč ali zgolj za kontrolo?
vito: Pomoč je kontrola, solidarnost je osvo-
boditev. Pomoč zmeraj izhaja iz razlike v moči.
tanja & simona: V mislih imam pomoč kot
krepitev moči posameznika ...
vito: Če govorimo o odnosu med strokovnja-
ki in uporabniki skozi prizmo pomoči, apriori
vzpostavljamo razliko v moči. Ki pa je realna.
Kar je lahko projekt sodelovanja, je, če imamo
strokovnjaki več moči, kako jo bomo skupaj z
uporabniki uporabili za to, da se njihova moč
okrepi. Zdravila, psihoterapije, socialne po-
moči itd., da, vse te zadeve so lahko sredstvo
kontrole. Vprašanje je torej, kako znanja ali
sredstva uporabljati na produktiven način, in
ne zato, da se človeka drži, kjer je. Institucije
človeka držijo v nekem prostoru in ga ločujejo
od drugih ali ohranjajo v položaju nekoga, ki
nima moči. Pomoč je vedno lahko tista, ki člo-
veku še bolj odvzame moč, saj postane odvisen
od drugega. In tako se mu možnost za lastno
produkcijo, za lastno uveljavitev, zmanjša.
Razlikovanje med medicinskim in social-
nim modelom, smo začeli uporabljati preveč
metaforično. Medicinski model je postal ab-
straktna nalepka. Pri medicinskem modelu
ne gre za problem zdravljenja, ampak za to, da
gradi svojo intervencijo na pomanjkanju moči,
na defektu človeka, ne pa na moči in na krepi-
tvi moči. Tisto, kar je problem diagnoze oziro-
ma nalepke je, da človeku oziroma njegovim
dejanjem da neko substanco, ki jo ta dejanja
nujno nimajo. To je problem, zdravila sam pa
se dajo uporabljati v dobre namene. O uporab-
ni zdravil so dolge diskusije, tudi med nami, ki
organiziramo Iz-hod. Ne moremo govoriti le o
kemiji, ampak tudi o ekonomiji. V angleškem
zdravstvenem proračunu so psihiatrična zdra-
vila največji strošek. Ta politična ekonomija
kreira zelo veliko bolnikov. Psihiatri pravijo,
da je uvedba zdravil pomenila revolucijo in
možnost dezinstitucionalizacije, kar zgodo-
vinsko sicer ne drži čisto, simbolično pa je
morda tudi res, po drugi strani pa je pomenila
tudi veliko psihiatrizacijo družbe. Vsako leto
je več psihiatričnih bolnikov, večji so zaslužki
farmacevtske industrije.
Na ravni socialnih interakcij imajo zdra-
vila normalizacijsko funkcijo. Zdravila ljudje
jemljemo, ker je to način, kako reči, da simbo-
lično prisegamo na normalnost. Ko jemljem
zdravila, tudi če sem odtrgan, sebi in drugim
govorim, da sem del občestva normalnih ljudi.
Zdravila so maša normalnosti, ki te umesti v
občestvo vernikov, v to da je normalnost mo-
žna oziroma, da je tako treba živeti.
Pri vsem tem pa je pa težko reči, ali zdra-
vila potrebno odpraviti. Iz-hod ni proti zdra-
vilom, Iz-hod je proti ustanovam. Obstaja
pa med zdravili in ustanovami sinergija. V
Hrastovcu, ko smo spremenili odnose med
osebjem in stanovalci, je vsako leto za 20
odstotkov nenačrtno padla uporaba zdravil.
Pri tistih, ki so se preselili iz zavoda, je padla
še bolj. Zdravila v instituciji namreč služijo
temu, da vzdržujejo red in mir.
monika: Po mojih izkušnjah z ljudmi, ki re-
dno jedo te zadeve, so tudi ogromni stranski
učinki, sploh na dolgi rok. Že nekaj časa vsak
teden opazujem ljudi v Polju, in ti ljudje razpa-
dajo pri živem telesu. Ful grozno. Stari so tam
okoli 60 let, pa izgledajo, kot da bi imeli 100
let; zabuhli, imajo težave s težo. Delujejo kot
zombiji, zadrogirani totalno. Problem pri zdra-
vilih je, da ni drugega sistema podpore. Večina
ljudi ima podobne probleme: so osamljeni, že
dlje časa niso imeli partnerja, nimajo denarja,
imajo težave s stanovanjem . in z zdravili vse
to lažje zdržijo. Sami sebe tudi dojemajo kot
bolnike, so v tej vlogi. Ljudje se v takšnih in-
stitucijah dojemajo kot otroci; joj, sestra, a si
lahko skuham kavo, in do petih si jo lahko tam
skuhajo, potem pa več ne. Kar mene najbolj
moti pri institucijah, je, da je odnos zaposle-
nih, sploh medicinskega osebja, ki ga je največ,
odvisen od osebne naravnanosti ljudi. Človek,
ki dela na psihiatriji in ima težave v duševnem
zdravju, bo to brez težav prenašal na ljudi v
bolnici. Uporabniki se bojijo upreti, in tudi
če se, v večini primerov to nič ne spremeni.
Očitne oblike nasilja, ljudje še kar delajo. Če
delaš z ljudmi, moraš imeti tudi neko drugo
znanje, ne samo medicinsko in zdravstveno.
vito: Tukaj bi bilo bolje kot o medicinskem
in o socialnem modelu govoriti o institu-
cionalnem in skupnostnem. Konec kon-
cev, ob vseh teh problemih z zdravili sem
pripravljen sodelovati v tej maši normal-
nosti, jesti zdravila, če je to cena, da lahko
hodim naokoli in se udeležujem življenja.
tanja & simona: Še kakšna zaključna misel?
monika: Predvsem se mi zdi tukaj nujno še
enkrat opozoriti na pomen kombinacije teori-
je in prakse. Pri Iz-hodu bi se radi pogovarjali,
kako konkretne zahteve spraviti v realnost,
recimo alternative zapiranju.
Tukaj lahko sicer ogromno filozofiraš o
norosti, ko pa se srečaš z osebo z realnim pro-
blemom, pa lahko teorija dostikrat pade. Ko
sem enkrat prijateljici razlagala o psihiatriji,
nikakor ni mogla razumeti, da v plemenskih
skupnosti niso poznali niti institucij niti zdra-
vil, za takšne težave je pač poskrbel šaman.
Ampak druga kultura, drug način življenja, ne
moremo kar tako tega prenesti sem. Lahko pa
prenesemo določene modele in jih prilagodi-
mo našemu kulturnemu okolju..
vito: Metafora plemena je dobra stvar za za-
ključno misel. Plemenski model duševnega
zdravja, če ga tako poimenujemo, je v tem,
da se pleme, če ima nekdo v plemenu težave,
vpraša, kaj je narobe z našim plemenom, ne
kaj je narobe s tem človekom. Če nekdo znori
pri Indijancih ali pa tudi pri kakšnih drugih
plemenih, se dostikrat pleme ukvarja s tem,
kaj je narobe z našo kozmologijo, kje narobe
živimo, kaj moramo spremenit v našem življe-
nju kot cela skupnost. In zato je tudi eden od
ciljev Iz-hoda sprožiti diskusijo, tudi če se kdo
ne strinja, tudi mi se med sabo dostikrat ne
strinjam o kakšnih stvareh. Ampak je važno,
da se o tem pogovarjamo, važno je, da se po-
govarjamo tudi o zdravilih. O podobnostih in
razlikah med zapori, psihiatrijami, domovi za
stare. Važno je, da se pogovarjamo o tem, kako
mi živimo s tem, da ljudi pošljemo tja, in kaj
to pomeni, če jih hočemo sprejeti nazaj. Kaj to
pomeni za naša življenja? Kaj to pomeni za to,
kako mi živimo? Kaj to pomeni, če morajo naši
starši iti v dom, sosedi v bolnišnico, kaj to po-
meni za nas, kaj to v našem življenju spremeni
in kaj spremeni, če pridemo nazaj.
Novi ali stari
ekološki red?
Lara Otoničar: Trenutno je tudi
ekologija tema, ki se dobro trži,
še posebej dilema razmerja med
človekom in naravo. Porajajo se
vprašanja, do kam sme človek
in kako določiti mejo, predvsem
pa od česa je to odvisno? Vedno
bolj postaja jasno, da se nam z
odgovori že pošteno mudi, pot
do njih pa ni ne enostavna ne hi-
tra, kot smo se medtem naučili.
nase vzel »breme« pravičnika, ki določa že ome-
njeno ravnovesje, se kaže z zmago humanizma v
najčistejši obliki, ki se obenem dela najbolj nedol-
žnega. Človek se je razsvetljensko odcepil od ce-
lote sveta, to je narave, ko se je vklopil v kulturno
in industrijsko pogojeni drugi svet, okolje. To ga
danes kot neviden mehurček obdaja tudi v neokr-
njeni naravi, saj se ni več sposoben celostno ume-
stiti v sestavljanko. Človek s seboj danes vedno
nosi okolje, skozi katerega se mora šele prebiti, da
doseže ono stran. V tem smislu si celo transcen-
dentni svet priveže na tu in zdaj. Znotraj te mem-
brane so zbrane vse vrednote, priučene tehnike
in discipline pa tudi nazori, ki filtrirajo pogled na
svet. Tako so se recimo tudi elementi narave, kot
so rastline, živali in neživi del naravnega sveta,
znašli na notranji strani, ki človeku (naj to hoče
ali ne) pripada. Skozi samo-ustvarjeno prizmo ne
gleda več na njih, temveč skozi njih.
Danes je potreben zapleten diskurz argumen-
tov, da človek prvo sebi, potem pa še komu, če je
potrebno, dokaže, da je pravzaprav individualno
naravno bitje in ne nujno samo althusserjanski
subjekt v okolju. Ferry ne skopari z razlogi in
posledicami takšne situacije, seveda na zatožno
klop večinoma postavlja kartezijansko mehani-
ziran svet, ki je tehnično razdelan, obrne pa se
tudi proti potrošništvu, ki je posledica neod-
tujljivega ekonomskega filtra našega pogleda v
svet. Proizvodnja in dobiček sta termina, ki sta
zamenjala prejšnje, morda že minule vrednote ter
kolektivno srečo. Saj je logično, kajne? Več kot je
proizvedenega sranja, več dobrin je potrebnih, da
ga prekrijemo/zamaskiramo. Če se ne odločimo
za omenjena postopka, smo izdajalci lastnega sis-
tema. Izpraznjena zavest vendarle večinsko pre-
vladuje, nekaj vestnih borcev, ki jih je še ostalo, pa
se bori ekstremnejše, naj so radikalne ali reakcio-
narne sorte. Obeta se množičen poskus pobega.
Družba v človeku.
Živimo torej v svetu, narejenem po meri človeka.
Ne gre za besedno igro. Svet, kot poimenujemo
vse, kar nas obdaja, si danes predstavljamo pre-
prosto kot okolje, v katerem smo se obkrožili z re-
čmi. Nekaj pa smo tradicionalno (tako grško kot
hebrejsko) obdržali, to je središčna pozicija. Vloga,
katero smo podkrepili s humanizmom, torej izha-
ja iz tradicije. Ta nam je v preteklosti ponudila
plodna tla za razvoj v normirano smer. Z drugimi
besedami, to je srž humanizma, od tu vse izhaja.
Družba se pogosto navaja kot odsotna katego-
rija, o njej se govori v tretji osebi in posameznik
se obnaša, kot da ji ne pripada ali pa je iz nje iz-
stopil. Splošno počutje kljub temu dokazuje, da
ima neznansko moč. Navidezna odsotnost ideo-
logije se prikriva z masovno masturbacijo druž-
be. Družba ne kritizira same sebe, to počnejo po-
samezniki ali skupine, ki se počutijo neugodno
pod okriljem njenega težkega plašča. Prav zato se
globoki ekologi težko uprejo skušnjavi in ne go-
vorijo iz družbe same. Ta se namreč sama ne more
razkriti in priznati, da je zbolela. To nam govorijo
skupine v njenem imenu. A prav tu je paradoks.
Če nam globoki ekologi o družbi govorijo eno,
nam utilitaristi v »njenem imenu« dopoveduje-
jo drugo in znanstveniki spet tretje, prav vsi pa
se k njej včasih zatečejo po zavetje. Posameznik,
ki si hkrati želi biti del družbe, a si prizadeva, da
bi bila ta urejena po njegovi meri, tako postaja
zmeraj bolj zmeden, kar se na žalost vedno bolj
kaže v indiferentnosti ali ekstremih, h katerim
se slej ko prej obrne. Še več, tudi njemu se zdi, da
sliši družbo in v njenem imenu sme spregovoriti.
Demokratična svoboda govora je utišala nekate-
re glasove, ker so jih medtem preglasili drugi,
številčnejši ali glasnejši, svet pa medtem jeclja v
mnogih svetovnih jezikih.
Dejstvo, da se jemljemo kot celoto, naj bo to
družba, v kateri so proizvajalci, potrošniki in vsi
ostali prepleteni v komplicirano mrežo funkcij,
neposredno implicira, da bi potemtakem iz želje
po spremembi začeli morebitno sodno gonjo pro-
ti samim sebi. Mi vsi, ki smo udeleženi v tem sve-
tu, ki se nam daje na določen način, uporabljamo
ista sredstva (avtomobili, neobnovljivi viri ener-
gije, podpiramo živinorejo in gensko predelano
zelenjavo s tem, ko jo kupujemo), a hkrati iz tega
kroga nismo zmožni izstopiti, saj se nam vsiljuje
v takšni obliki. Tudi če kupim avtomobil z zeleno
nalepko ali grem večkrat od doma s kolesom, ne
letim prav pogosto itd, to ni, kar od mene priča-
kuje ekonomija. Res je, da osveščenost vedno bolj
postaja način življenja, a se ne premakne izven
okvira potrošniške kulture. »In, ali mar ni res,
da velja obtožiti /.../ ves moderni svet in njegov
arogantni antropocentrizem tako v industriji kot
v kulturi (se to dvoje sploh še razlikuje)?« (Ferry,
19). Naj bomo razsipni, potratni ali varčni, za po-
trebe ekonomije nas družba uporablja (in potre-
buje) kot potrošnike in zato nismo enako-vredni,
če iz tega kroga izstopimo. Predvsem tu se kaže
omenjena zmedenost in nemoč posameznika.
Vzemimo za širši primer firme, ki tekmujejo,
katera bo pridobila bolj zeleno nalepko na svojih
produktih, sicer hipokritsko a še vedno »omogo-
ča razvoj zahtev etike okolja in njegovo vključe-
vanje v demokratični okvir,« (Ferry, 155) proizva-
ja pa posameznike, ki se japijevsko izpostavljajo
v zelo eksplicitnih primerih preprosto zato, ker
je to trenutno moderno, t. i. zeleni kapitalizem.
Omenimo lahko recimo nošenje krzna, ki je jav-
no predstavljeno kot malomarnost, brezbrižnost
ali celo zločin. Danes s krznenim ovratnikom
avtomatsko stopamo v skupino ljudi, na katero
se kaže s prstom, sklepaje, da jih okoljevarstvena
tematika že v temelju ne zanima, so kruti do živa-
li itd. Po drugi strani pa lahko pri teh posamezni-
kih, na shodih proti nošenju krzna pod velikimi
panoji s protestnimi sporočili in glasnimi vzkliki
opazimo na teh protestnikih usnjene torbice, pa-
sove in čevlje, a to je le izsek celotne slike.
Ferry torej napeljuje, da rešitev ni v akci-
jah, ki bi prepovedovale to in ono, ampak v te-
meljitem prestrukturiranju moralnih odnosov.
Osveščanje, s katerim se radi poistovetimo, ni
nujno pot, ki bi sama po sebi pripeljala do neke
spremembe. Lahko bi rekli, da šele kaže možnost,
da pot do spremembe sploh obstaja. Vzklik, ki se
v Ferryjevem delu kot refren večkrat ponovi je
»revolucija, ne reforma!«, naj se nasloni na glo-
boko ekologijo ali druge teorije. Naravne pogodbe
ne moremo kar tako dodati k družbeni, na vrh,
kot češnjo na smetano, prav tako kapitalistične-
mu svetu ne moremo kar pripeti zelenega obeska
(več o tem v članku: Murray Bookchin, What Is
Social Ecology?). Problem je povsem drugje. Tu
se dejansko odpira možnost za neskončno kri-
tiko kartezijanske tradicije in njene odtegnitve
tako znanih atributov vsem bitjem, razen člove-
ku. »Humanizem je tako postavljen v oklepaj. In
prav to je bistveni cilj novih gorečih privržencev
narave.« (Ferry, 18). Gole človekove pravice izven
konteksta celote sveta so služile le uzakonitvi
pozabe oz. uničenju sveta, ki ga je povzročila po-
divjana tehnika, tako Ferry. Preostane nam torej
le nova teorija dolžnosti do narave, ki mora biti
po Ferryju nujno ločena od kartezijanstva, utili-
tarizma in fundamentalistične ekologije.
Ferryju navkljub menim, da nam ni potrebno
iskati popkovine, ki bi jo prerezali, da bi se loči-
li od predznakov humanistični in antropološki.
Prej obratno, to lahko vzamemo kot del sebe in
svojega kurikuluma, saj zadnjih nekaj stoletij
brez brain wash-a ne bomo sposobni izbrisati.
Morda je celo bolje, da se grehov zavedamo in
spominjamo, saj nas bodo le tako izučili.
Namesto pozabe je na razpolago vedno več
sredstev, s katerimi lahko dosežemo rezultat, ki
bo zadovoljiv za vse. Kapitalizem, četudi zeleni, bo
potrebno začasno suspendirati, da se bo odstrl ja-
snejši pogled na resnično nujnost posega ekologije.
»Potrebna je prava revolucija, vključno z ekonomsko, kar pomeni, da se kritika modernega sveta hrani iz radikalnih načel.« (Ferry, 90)
Prav zato je danes Ferryjevo delo Novi ekološki
red (Ljubljana, Krtina, 1998) še kako uporabno.
Ferry se tematike loteva iz notranjosti - kritike
kartezijanskega humanizma, katerega primerja z
večino problemov, ki sevajo v ekološko plat zgod-
be ali iz nje. Prehod iz humanizma v kapitalizem,
vmes pa temeljito uničevanje naravnega, se zdi
Ferryju tekoč in predvsem vzročno - posledičen.
Predhumanistični kapitalizem namreč ni možen,
zato se moramo vrniti nazaj vse do izvora huma-
nistične zavesti. Izkaže se, da smo si trenutno
stališče skozi stoletja prisvojili in ne toliko iz-
borili. A četudi odsotnost boja namiguje na mir-
ne rešitve in blage postopke, v resnici posledice
niso niti malo takšne. Nasprotno, maščevanje je
oziroma bo sladko in občutili ga bomo prav vsi,
prav kakor bomo plačevali ceno.
Poanta Ferryjevega diskurza je, da smo se v
umazanem, betonskem in industrializiranem
svetu znašli izključno po lastni krivdi, ko smo
nehali verjeti v družbo ter začeli zaupati kapitalu
ali/in tehnologiji, zadnje čase pa predvsem skrbi-
mo za to, da dobrine svet preoblačijo, lišpajo in
zavijajo v darilni papir. Z drugimi besedami, vsak
dan bijemo neke mini reforme, s tem postajamo
še večji dvoličneži in tekoče trakove poganjamo
še hitreje. »Ne da bi šli v skrajnosti iz verskih
nagibov, čutimo, da človek ni na zemlji zato, da bi
kupoval vedno boljše avtomobile in televizorje.«
(Ferry, 140) Nezadovoljstvo in t. i. »demokratična
melanholija« vendar že sama po sebi dokazujeta,
da gre za tako rekoč logični mehanizem.
Človek v družbi.
Vsaj od družbene pogodbe naprej, smo si svet
predstavljali kot ravnotežje med pravicami in
dolžnostmi, oboje pa smo vrednotili s pomočjo
interesne logike, torej interes kot merilo pravic in
dolžnosti. Hegemonija človeka nad svetom, da je
S
_ U^mekxi}everjettio ekspnisLviiy^aiapovy.dnje to, kar je v mode/-
prasvetu najglobljega, a ludi najstrašnejšega, in to v trojni dimenzij k
antropološki" etiTni in' eksistencialistični. Tudi tukaj moramo razložiti
pomenčVTCajjM-ejJjorao opazili neposredno vez, ki povezuje definicijo
človeka in pojav moderne problematike zgodovinskost L Kant, Fichte in
Sartre so se ukvarjali z isto tematiko: človeku je dano imeti zgodovino,
ki je zgodovina svobode,, ken je prvotno »nič«, ker ga narava, za razliko
od živali, v ničemer ne deleinünira.(»Izpöpolnjivo5t«, a kateri govori
Rousseau, bo torej doživela dvojni razmah: 'vzgoja kot zgodovina posa-
meznika in puliUkh kot zgodovina visto. Pri gpnsseauju se njegovo
strastno zanimanjeza otroštvo [lahko rečemo, da je prav Rousseau odkril
svet otroštva) lahko meri le le z njegovim zanimanjem za politiko, Emile
in Družbena pogodna. V obeli primerih je problem podoben: gre za to,
kako se lahko neko bitje, ki po svojem bistvo poskuša preseči vsakršno
natančno determiniranost, v teku časa izgradi, ne da bi pri tem poslalo
neisj in se tako izgubilo v p ost varjen ju [kar je Sartre poimenoval tudi
»neiskrenost«). Navedena primera o vzgoji in politiki je ostala stalnica
moderne misli, od Kanta do teoretika prakse Marxa., Pojav »aktivnih
metoda v pedagogiki na eni strani in političnega militanTizma na drugi
je neločljivp.Rcivezsn^vijleiijem človeka kot.t ran s cendence ali kot niča
if
itul bitja, ki ga ne moremo reducirati na položaje, v katere je vedno ujet.
Tu zaznamo vse tisto, kar takšno videnje zgodovinskosti ločuje od
romantike: civilizacija niso le nacionalne, jezikovne ali kulturne tradi-
cije, katerim že tako naravno (nezavedno in nehote) pripadamo; civili-
zacija nikakor ni prikovana le jüL^Ifidnate uJpieninjgnpsti. temveč" je
njeno pravo mesto prav vjzlrganju iz naravnega svata, skozi katerega se
postopoma oblikuje »svet duha«.
Nekateri bodo ugovarjali, in. to upravičeno, da nihče ne more popol-
noma uiti zgodovinski in kulturni skupini, kateri pripada, da abstraktni
univerzalizem ni ne verjeten ne zaželen: kako je sploh mogoče, da ne bi
v določeni meri pripadali temu, kar so romantiki imenovali Heimatsg0-
fiihl, temu kraju, temu obdobju, tej tradiciji, kjer lahko občutimo, da smo
končno doma [bei s/efi)? Tega.ugovora ne moremo kar preprosto zavreči
Potreben je torej natančen odgovor.
Vsporu med romantiko in razsvetljenstvom si druga nasproti druge
pravzaprav stojita dve pojmovanji kulture in zgodovine in vsaka ima
močne argumente. Za prvo človek ne more resnično Biti človek, če m
34
med svojimi, v skupnosti, katere del že vedno je in ki ga oblikuje skozi
model jezika, ki se ga naučimo, a ga sami ne ustvarimo. Od tod kritika,
ki jo stalno naslavljajo na zagovornike svobode kot transcendence
človek, ki se hoče povzpeti do svobode, a je brez lastne kulture in
odrezan od svojih korenin, v resnici ni več človeško bitje. Čega od živali
loči prav dejstvo, da ima kulturo, potem se tedaj, ko se te kulture
osvobodi, dejansko povrne v kraljestvo ne-človeškega.
gre po stopinjah francoskih revolucionarjev - so ravno tako mnenja, da
sta kultura in zgodovina človeku lastni. Toda po njihovem mnenju
romantika to specifično lastnost naturalizira. Iz nje tako rekoč naredi
drugo naravo, in razume jo kot nekaj, kar se ljudem vsiljuje od zunaj in
jih tako izčrpno determinira, da tedaj, ko se ji hočejo izogniti, zapadejo
v nič. Njim zgodovina ni Irudicija, \e slvarjcnje, inovacija, izpapolnjivost.
Ni nekaj, kar ljudje prejmejo, od suiiaj. ampak nekaj, kar- sami zgradijo,
ni zanikanje svobode y imenu neke neotipljive preteklosti, ampak prav
njena posledica, zapisana v dinamiko prihodnosti Romantiku, ki trdi,
da abstraktni človek ni več človek, Aufklärer odgovarja, da se prav
ukoreninjeni človek, ki ga njegov položaj popolnoma determinira, zvede
nazaj na naravo in s tem izgubi svojo človečnost.
Zapel j iva ie._s.e veda misel, da bi oba momenta tega spora uskladili, da
bi se opredelili kol pripadniki neke skupnosti, a bi se bili kljub team
sposobni od nje oddaljiti. Kajti sposobnost, da se od-jaje oddaljimo, je
nujno potrebna tako zaffnovacijij kot za preprosto^kritikđs tudi ta pred-
postavlja odmik od dejanskosti, ki ves čas grozi, da nas za vedno pogoltne.
Jasno je, da je vsaka kultura, vredna svojega imena, vsako pomembno
delo, hkrati posebno, ukoreninjeno v natančno določen prostor in čas,
in obče, polno pomenov, razumljivih ne le skupnosti ljudi, iz katere delo
izhaja, ampak tudi drugim. Prav po tem je posamična, oblikuje neko
»individualnost«, če je res, da je posamično sprava posebnega in občega.
Ta sinteza jo torej plodita. Potrebno bo natančneje določiti njen domet,
da bomo lažje razpoznali tista pojmovanja odnosa kultura/narava, na
katerih Je danes slonijo razne filozofije ekologije. A ob njej m smemo
pozabiti, da med temi tremi momenti, ki jo sestavljajo, posamičnim,
občim in posebnim, prav drugi moment, momejit iztrgan ja, svobode kot
transcendence, predstavlja človeški prostor v pravem pomenu/Če~bi
35
) s
3 V
i y
Apartheid v Sveti deželi
Lior Volnejc, prevod Špela Gašparič, fotografije Miha Sagadin:
V medijih neprestano odmevajo novice z Bližnjega vzhoda
o vojnah, napadih, diplomatskih obiskih in pogajanjih, pri
tem pa zmanjka prostora za majhne dogodke, ki niso nič
manj pomembni. Prav te malenkosti, ki jih najdemo v drob-
nem tisku ali pa so površnim pogledom medijev povsem
skrite, namreč ustvarjajo realnost ljudi in oblikujejo priho-
dnost celotnih narodov. V Palestini je skupek teh majhnih
dogodkov politika, ki jo lahko označimo z apartheidom.
Apartheid ni zločin, ki bi ga opazili na prvi pogled; dejansko gre
za celoten sistem zakonov, zidov, kontrolnih točk, cestnih ovir
in nočnih invazij, katerih edini namen je, da prebivalcem ob
treh ponoči naženejo strah v kosti. Popotniku se lahko zdi sta-
nje na okupiranem Zahodnem bregu skoraj normalno - avtomo-
bili vozijo po cestah, trgovine so odprte in otroci hodijo v šolo.
Veliko lažje kot na apartheid je s prstom po-
kazati na vojne zločine: bombardirane šole,
univerze, bolnišnice in institucije ZN so šolski
primeri izraelske politike. Opravičila za bom-
bardiranje civilnega prebivalstva s prepoveda-
nim strelivom, ki vsebuje beli fosfor, ni, prav
tako ni mogoče razumsko upravičiti uničenja
več kot 6000 civilnih hiš ter poboja 900 civili-
stov, med katerimi je bilo veliko žensk in otrok.
Po preiskavi o napadu nad Gazo je mednarodna
skupnost (vključno s Slovenijo) Izrael obtožila
vojnih zločinov ter možnih zločinov proti člove-
štvu in pozvala k sodnemu pregonu odgovornih
za vojne grozote, ki so se zgodile med napadom.
Istočasno pa svet ignorira realnost, v kateri živi-
jo prebivalci Zahodnega brega, ki jo je dobitnik
Nobelove nagrade škof Desmond Tutu poime-
noval »apartheid v Sveti deželi«.
Apartheid ni zločin, ki bi ga opazili na prvi
pogled; dejansko gre za celoten sistem zako-
nov, zidov, kontrolnih točk, cestnih ovir in
nočnih invazij, katerih edini namen je, da pre-
bivalcem ob treh ponoči naženejo strah v kosti.
Popotniku se lahko zdi stanje na okupiranem
Zahodnem bregu skoraj normalno - avtomobili
vozijo po cestah, trgovine so odprte in otroci
hodijo v šolo. Toda že malo pozornejši pogled
razkrije kruto realnost okupacije: brazgotine, ki
jih v pokrajino reže zid in nove judovske koloni-
je, ki se gradijo, kjer so nekoč stale palestinske
oljke, tržnica je po navodilih izraelske vojske
zaprta zaradi varnostnih razlogov, otroci pa se
bojijo iti v šolo, saj jih na poti pogosto napadejo
agresivni judovski naseljenci ali izraelski voja-
ki. Tako zgleda vsakdan v državi, ki je že 43 let
pod nadzorom tuje okupacijske vojske.
Izraelski apartheid se na Zahodnem bregu
manifestira na različne načine, med katerimi so
nekateri bolj uničevalni in zatiralski kot drugi.
Najboljši primer za izraelsko strategijo aneksi-
ranja palestinskega ozemlja so judovske nasel-
bine: Izrael je na ozemlja, ki jih je okupiral leta
1967 naselil več kot 400.000 Judov, kar je v na-
sprotju s četrto Ženevsko konvencijo. Trenutno
je na okupiranih Palestinskih ozemljih 227 judo-
vskih naselbin različnih velikosti, od majhnih
naselij do ogromnih mest, vsem pa je skupno,
da jih izraelska vlada izdatno subvencionira,
vojska pa jih ščiti kot majhne trdnjave. Za iz-
gradnjo naselbin je Izrael zasegel zasebna pa-
lestinska zemljišča, pri tem pa so razlastili še
dodatna zemljišča za potencialno širitev nasel-
bin v prihodnosti.
Bazeni za kolonialiste in
trdo delo za domačine
Neposredna posledica okupacije sta dve etnično
ločeni skupini ljudi z različnimi pravicami in
privilegiji, ki istočasno živita na tem ozemlju.
Manjšina, ki jo sestavljajo judovski naseljenci,
se lahko prosto giblje in od države prejema viso-
ke subvencije za nepremičnine ter javni prevoz,
poleg tega jim pripadajo vse državljanske pra-
vice, udejstvujejo pa se lahko tudi v izraelskem
političnem sistemu. Na voljo sta jim moderna
infrastruktura ter ugodna delovna sila za fizična
dela in delo na poljih, ki so jih zasegli domači-
nom. Za ta dela navadno najemajo kar Palestince
ali Tajce, ki množično prihajajo v Izrael na zača-
sno delo. Izraelska vlada je zgradila dolge in mo-
derne ceste do naselbin, po katerih pa se lahko
vozijo le judovski naseljenci - Palestinci veliko
cest, ki potekajo po Zahodnem bregu ne smejo
uporabljati, celo tistih ne, ki so zgrajene na nji-
hovem ozemlju. Te ceste Palestinci označujejo
kot »ceste apartheida«.
Večinsko palestinsko prebivalstvo na tem
območju ima povsem drug pravni in socialni sta-
tus kot njihovi judovski sosedi. Niso državljani,
temveč le prebivalci, ki so se znašli pod izrael-
skim vojaškim nadzorom. Gradbenih dovoljenj
ne morejo dobiti, saj mora vsako gradnjo najprej
odobriti izraelska vojska ali pa zato, ker je bilo
njihovo zemljišče zaplenjeno za izgradnjo judo-
vske naselbine ali vojaške baze. Izrael poleg tega
na Zahodnem bregu črpa pitno vodo, ki jo upora-
blja v vodovodu na Zahodnem bregu in v Izraelu;
po podatkih Amnesty International je povpreč-
na poraba vode enega judovskega naseljenca na
Zahodnem bregu 210 litrov na dan, povprečna
poraba Palestinca pa le 70 litrov na dan, saj Izrael
nadzira in omejuje količino vode, ki jo lahko po-
rabijo. Medtem ko se naseljenci torej kopajo v
bazenih in občudujejo svojo svežo zelenico, ima-
jo Palestinci komaj dovolj vode za gospodinjsko
uporabo in nikakor ne morejo zalivati svojih polj,
od katerih je pogosto odvisen njihov dohodek.
Orodja apartheida pa so lahko tudi zelo oči-
tna - težko je zgrešiti osem metrov visok beton-
ski zid z ograjo pod električno napetostjo in ka-
merami, preko katerih izraelski vojaki nadzirajo
orožje na daljinsko upravljanje. Izrael je zgra-
dil t. i. zid apartheida, da bi Palestince ločil od
Izraela, toda dejansko je le 20 % zidu zgrajenega
po Zeleni črti, ki označuje mejo med Izraelom
in Zahodnim bregom. Preostanek zidu poteka
preko palestinskih polj in jih tako odreže od
vasi ter Palestincem prepreči dostop do njih ali
pa se vije kar skozi vasi in mesta ter tako ločuje
sosede, preprečuje otrokom, da bi šli v šolo in
bolnikom, da bi obiskali bolnišnico. Dejanski ra-
zlog za izgradnjo zidu je dodatno razlastninjenje
palestinskih zemljišč za gradnjo novih nasel-
bin, in čeprav je Meddržavno sodišče v Haagu
označilo zid za protizakonit, ta še zmerom stoji
- stoji na poti miru in pravici. Izrael s pomočjo
zidu ter kompleksnega sistema kontrolnih točk
in cestnih blokad nadzoruje gibanje Palestincev
znotraj Zahodnega brega. Potovanje med mesti
in vasmi ni možno brez posebnega dovoljenja
izraelske vojske, ta pa ga izdaja le Palestincem,
ki molčijo o okupaciji ter tistim, ki z vojsko
kolaborirajo.
Moč ljudstva
Vse več ljudi pa noče več molčati in namesto da
bi se pripravili na oborožen upor ali Intifado, so
izbrali pot nenasilnih protestov proti aparthei-
du, katerih zgled je tradicija Nelsona Mandele
in Mahatme Gandhija. Novo gibanje je vzklilo
v mnogo vaseh in mestih po vsem Zahodnem
bregu. Protestniki ne podlegajo izraelski poli-
tiki, istočasno pa se distancirajo tudi od pove-
zav s palestinskimi strankami ter ustanavljajo
ljudske odpore, ki koordinirajo aktivnosti,
povezane z odporom. Primer takšnega načina
organizacije je vas Bil'in, kjer domačini že več
kot pet let vsak petek protestirajo proti izgra-
dnji zidu apartheida, ki vasi odreže kar 60 % ob-
delovalnih površin in jih priključi izraelskemu
ozemlju. Prebivalcem, ki so odvisni od kmetova-
nja, tako odvzema še zadnjo možnost prihodka.
Skupaj z mednarodnimi aktivisti in podporniki
iz Izraela, so vaščani Bil'ina uspeli svoj primer
predstaviti svetu in na ta način približati pogo-
je, v katerih živi večina Palestincev aktivistom,
ki se borijo za človekove pravice po vsem svetu.
Izraelske oblasti se takšnega načina odpora bo-
jijo, zato se nanj odzovejo s solzivcem, strelja-
njem z gumo preoblečenih kovinskih nabojev
ali celo pravih nabojev ter množičnimi aretacija-
mi voditeljev odpora v vaseh. Samo v Bili'nu in
sosednji vasi Nili'n je izraelska vojska v zadnjih
dveh letih umorila šest otrok in mladih, nasilju
pa še kar ni videti konca.
Organizacija odpora na Zahodnem bregu ni
preprosta, otežujejo pa je ne le napadi izraelske
vojske, temveč tudi stanje v palestinski družbi.
Palestinci namreč nimajo delujoče vlade, civil-
no in politično oblast na okupiranih območjih
pa si delijo Izrael ter palestinski stranki Fatah
in Hamas. Leta 2006 smo bili priča prvim demo-
kratičnim volitvam v Palestini, kjer je z veliko
večino zmagalo islamsko gibanje Hamas. Pod
izraelskim in ameriškim pritiskom je trenutni
palestinski predsednik Mahmud Abas izvedel
puč in onemogočil izvoljeno vlado, ta pa je v
zameno prevzela nadzor nad Gazo. Fatahova
vlada zdaj z diktatorskimi predsedniškimi od-
loki upravlja Zahodni breg, njen pristop do od-
pora pa je zelo dvoličen. Po eni strani podpirajo
izvajanje pritiska na Izrael, po drugi strani pa
Abasova administracija kolaborira z Izraelom
kar zadeva varnostna vprašanja, zato se od ljud-
skega odpora raje distancirajo. Po lanskem izra-
elskem poboju v Gazi so začele krožiti govorice,
ki so Abasa obtoževale, da je podprl izraelsko
nasilje nad civilnim prebivalstvom kot povrači-
lo za to, da prebivalci Gaze podpirajo izvoljeno
Hamasovo vlado in ne njegove stranke. Te ob-
tožbe so močno vplivale na ljudski odpor, ki od
takrat ne nosijo le transparentov s slogani proti
apartheidu, temveč si prizadeva tudi za enotno
demokratično palestinsko upravo.
Če se bo trenutni palestinski notranjepoli-
tični razcep nadaljeval, medtem ko Izrael sto-
pnjuje svojo politiko apartheida, je to lahko
za Palestince zelo tvegano. Ko je Južnoafriška
republika v sedemdesetih letih želela omogo-
čiti »samostojnost« nekaterim Bantustanom,
kjer so živeli le temnopolti prebivalci, pri tem
pa izbrati njihove kolaboratorske voditelje in
v resnici še naprej nadzirati politiko njihove
uprave ter njihovo gospodarstvo. Nobena drža-
va na svetu, razen Izrael, ni priznala teh ban-
tustanskih psevdodržav, ki so takoj po padcu
južnoafriškega apartheida prešle v pozabo. Če
bodo Palestinci razglasili neodvisno državo
pred popolnim umikom izraelske vojske ter na-
seljencev in brez demokratično izvoljene vla-
de, ne bodo dobili suverene države, temveč le
kopico osamljenih in omejenih bantustanskih
enot, obkoljenih z izraelsko vojsko in judovski-
mi naseljenci. Glavni pobudnik takšne rešitve
bo seveda Izrael, ki si ničesar ne želi bolj kot to,
da se Palestinci kar sami, brez njihove pomoči,
zaklenejo v geto.
Solidarnost in priložnost za spremembe
Trenutna situacija, v kateri Palestinci ne morejo
sprejemati enostranskih odločitev, medtem ko
Izrael nadaljuje uničevanje Zahodnega brega in
Gaze, in v kateri ni realnih možnosti, da se na
obzorju pojavi izraelska vlada, ki bi resnično že-
lela končati konflikt, zahteva tujo intervencijo.
Leta 2005 je palestinska civilna družba enotno
pozvala mednarodno skupnost, naj pritiska
na Izrael s pomočjo bojkota, dezinvestiranja
in sankcij. Južnoafriški apartheid se je porušil
prav zaradi zunanjih pritiskov in Palestinci ver-
jamejo, da lahko podobna kampanja prisili tudi
Izrael, da spremeni svojo politiko.
Izrael še zmeraj krade palestinska ozemlja,
pobija civiliste in nadaljuje z vojnimi zloči-
ni, saj zanje nikoli niso odgovarjali - kampa-
nja BDS (Bojkot, Dezinvestiranje, Sankcije)
pa zahteva, da Izrael plača ceno za svoja de-
janja. Določene organizacije (npr. združenje
britanskih sindikatov in britansko združenje
univerzitetnih profesorjev) ter vladni organi
(npr. norveški pokojninski sklad) so prisluh-
nile klicu na pomoč in prekinile akademske ali
ekonomske vezi s celotnim aparatom izraelske
okupacijske sile. Tudi mnogi ustvarjalci upošte-
vajo palestinske pozive k bojkotu, tako sta na
primer Elvis Costello in Gill Scott Heron pre-
klicala svoja koncerta v Izraelu zaradi trpljenja,
ki ga Izrael povzroča palestinskemu civilnemu
prebivalcu, mnogi drugi pa v Izraelu zaradi po-
litičnih razlogov sploh ne želijo nastopati.
Če mednarodna skupnost ne bo zagotovila,
da Izrael odgovarja za svoje vojne zločine pred
mednarodnim sodiščem, morajo za obtožbo in
kazen poskrbeti navadni ljudje, pravijo pobu-
dniki kampanje BDS. Določena podjetja so pod
močnim pritiskom potrošnikov, ki zahtevajo,
da naj podjetja prenehajo sodelovati z izrael-
sko okupacijo. Eno takšnih podjetij je Veolia,
ki izvaja mestni in primestni avtobusni promet
v Mariboru, drugod po svetu pa skrbi za odvoz
smeti. Veolia v Jeruzalemu gradi infrastruk-
turo za tramvaje, ki bodo povezovali zahodni
Jeruzalem in ilegalne naselbine v vzhodnem
Jeruzalemu, kar je v nasprotju z mednaro-
dnim pravom. Večina kozmetičnih izdelkov iz
Mrtvega morja, ki se prodajajo pod znamko
»Dead Sea«, je izdelana v okupiranih območjih,
na zaseženem palestinskem ozemlju. Izraelska
ekonomija je odvisna od izvoza, davčnih olajšav
in subvencij s strani ZDA in EU, saj brez njih
ne bi mogla vzdrževati drage vojaške okupacije
in širjenja naselbin. Pritisk na izraelsko vlado
ter podjetja lahko zato resnično prinese spre-
membe v njihovi politiki, kot se je to zgodilo v
Južnoafriški republiki.
Čeprav se zdi, da je Palestina daleč, se boj
ne bije le na Bližnjem vzhodu, temveč prav pov-
sod na svetu. Naslednjič, ko boste želeli kupiti
pomarančo Jaffa, ki jih po svetu izvaža izrael-
sko vladno podjetje Agrexco, se spomnite, koga
podpirate s svojim nakupom in premislite ali
res želite prispevati k nadaljevanju okupacije
in zatiranja. Če se želite udeležiti projekta, v
katerem sodeluje tudi izraelska univerza, pre-
verite, ali dotična univerza sodeluje v okupaciji
in podpira izraelski apartheid z razvojem orožij,
usposabljanjem častnikov obveščevalne službe
ali posebnimi programi za vojaške generale ozi-
roma vojne zločince izraelske vojske. Le če bodo
zgledni državljani, podjetja in vlade začeli pogo-
jevati sodelovanje Izraela v družini narodov s
spoštovanjem mednarodnega prava in dokonč-
no opustitvijo diskriminatornih praks, bomo
lahko v novicah z Bližnjega vzhoda morda spet
videli kak nasmejan obraz.
Južnoafriški apartheid se je
porušil prav zaradi zunanjih
pritiskov in Palestinci ver-
jamejo, da lahko podobna
kampanja prisili tudi Izrael,
da spremeni svojo politiko.
Vsi koščki štejejo
Gregor Inkret, ilustracija Luka Seme: Če vam ime David Si-
mon ne pove veliko, obstaja velika verjetnost, da je šlo mimo
vas eno najmarkantnejših scenarističnih in producentskih
imen sodobne ameriške televizijske produkcije. Simonov
ustvarjalni preboj se je začel pred približno desetletjem na
uličnih vogalih socialnih sosesk zahodnega Baltimora (me-
sta na vzhodni ameriški obali z večinsko črnsko populacijo),
vmes pa je avtor s svojim delom dokazal, da se tudi sre-
di neprebavljivih in slaboumnih televizijskih brozg naj-
de kakšen biser in da je televizijo kot medij še vedno
mogoče »zlorabiti«, ne pa se ji popolnoma podrediti.
David Simon (1960) je ameriški scenarist, producent in
publicist. Nekdanji novinar, danes »freelancer«, je kot av-
tor ali soavtor sodeloval pri tv serijah in mini serijah, kot
so »Homicide«, »The Corner«, »Generation Kill«, najno-
vejša »Treme« in najbolj impozantna »The Wire«. S sle-
dnjo je kot glavni avtor opozoril nase in svoje občinstvo
popeljal na vznemirljivo popotovanje po zadnjih ostan-
kih ameriškega imperija. Danes je ljubljenec kritikov,
nadvse spoštovano avtorsko ime in eden najbolj proniclji-
vih kronistov pozabljenih segmentov ameriške družbe.
Življenje in delo
Simonova kariera je ubrala zanimive poti.
Potem ko je z nizkim povprečjem (med študi-
jem je bil pač zaposlen z urejanjem študent-
skega časopisa) diplomiral na marylandski
univerzi, se je na začetku osemdesetih zapo-
slil pri časniku The Baltimore Sun. V mestu
z izjemno visoko stopnjo kriminala je pokri-
val črno kroniko in postal znan kot strasten
žurnalist, ki redno krši roke oddaje člankov
ter v njih presega število dovoljenih znakov.
Dokler ni leta 1995 v tretjem valu odpuščanj
zapustil časopis in se obenem znebil določe-
nih iluzij glede vloge novinarstva v sodobni
ameriški družbi, je šel dvakrat za dalj časa na
teren. Leta 1988 se je za leto dni pridružil enoti
baltimorske policije, ki se je ukvarjala s pre-
iskovanjem nasilnih smrti. Štiri leta pozneje
pa se je v tandemu z Edom Burnsom, zdaj že
upokojenim policistom, takrat pa predstav-
nikom zakona na vrhuncu moči, prav tako za
leto dni podal na vogale revne baltimorske
črnske soseske, kjer je lokalno prebivalstvo
pahnjeno v sivo ekonomijo preprodaje mamil.
Rezultata teh opazovanj z udeležbo sta bili
knjigi; Homicide: A Year On the Killing Streets
in The Corner; A Year in the Life of an Inner-
City Neighborhood. Obe obsežni, iz prve roke
popisani in večkrat nagrajeni deli, sta doživeli
tudi ekranizacijo.
The Wire
»The Wire« so na ameriški televizijski mre-
ži HBO premierno prikazali leta 2002, iztekla
pa se je spomladi 2008. Serija je nekakšna
sinteza Simonovih novinarskih izkušenj,
terenskih raziskav in Burnsovih policijskih
primerov, ki v središče pozornosti postavlja
mesto Baltimore. V petih sezonah oz. šest-
desetih epizodah je Simon s sodelavci obrnil
vsak kamen: gledali smo rasno in razredno
neenakost, poosebljeno v kulturi drog, ki uni-
čuje cele četrti, ko njenim prebivalcem pred-
stavlja eno izmed redkih možnosti za dosego
finančne samostojnosti. Videli smo male in
velike ribe, ki iščejo svoj prostor pod soncem:
bedne ulične preprodajalce, hitro zamenljivo
delovno silo in velike »kingpine«, ki ne izbi-
rajo sredstev za prevlado na tržišču. Opazili
smo triumf statistike: z lovljenjem kvot in
doseganjem različnih stopenj obremenjenih
policijskih oddelkov, ki se v sili poslužujejo
tudi prikrojevanja raznih podatkov. Politična
korupcija je šla z roko v roki s propadanjem
institucij, ki bi morale bdeti nad človeškimi
življenji. Javni šolski sistem se je ujel v za-
čaran krog kadrovskega pomanjkanja, neure-
jenih razmer in doseganja točk na obveznih
standardiziranih preverjanjih znanja. Sesula
se je tradicionalna baltimorska ladjedelniška
industrija, po njeni poti pa se je, sicer počasne-
je, odpravila tudi mestna časopisna industrija
oz. novinarstvo nasploh.
Vse to v kombinaciji s široko igralsko za-
sedbo brez osrednjega protagonista in velikih
igralskim imen, kjer so pomembne vloge za-
sedali tudi naturščiki, z uporabo ne prav lah-
ko razumljivega lokalnega slenga, policijske
latovščine in s plejado kultnih likov. S kom-
pozicijsko kompleksnimi epizodami - vsaka
deluje kot posamezen košček sestavljanke,
ogled predhodne pa je nujen za razumevanje
naslednje, posnetimi z realistično fotografijo
(domiselna kombinacija kamere na stativu in
»vsevedne« kamere iz roke) na avtentičnih lo-
kacijah. Avtorji so se izogibali uporabi glasbe,
ki ne prihaja iz realnih virov, uporabi »flash-
backov« in počasnega gibanja, pomembna pa
je bila tudi vizualizacija odprtega in zaprtega
prostora. Kamera pogosto opredeli še prizori-
šče, preden ali medtem ko v prizor uvede glav-
ni lik, na primer v obliki hitrih rezov ali upora-
be širokega plana. Tako je vsaj grobo orisano,
kje in zakaj se nahaja določen protagonist.
Razredna in socialna ločnica ostajata jasni, ves
čas vemo, od kod liki so in kam (ne) spadajo.
David Simon je pisce scenarijev veči-
noma rekrutiral med (bivšimi) novinarji
(David Mills, William Zorzi), renomiranimi
pisci kriminalk (George Pelecanos, Dennis
Lehane, Richard Price) in nekdanjimi poli-
cisti (Burns). Njihovo avtorsko stališče je
bilo nasproti glorifikaciji nasilja in življenja
v getu, izogibali so se črno-belemu morali-
ziranju in zavračali udobno personifikacijo
slabega. Izdelek, ki je nastal, je od gledalca
zahteval precejšnjo mero koncentracije in po-
zornosti. Tudi zato ni serija nikoli dosegala
visokih ratingov ali velike odmevnosti izven
določenih krogov. Še vedno se je drži pridih
nečesa alternativnega, skoraj obskurnega, z
večinsko temnopolto igralsko zasedbo pa ni
imela veliko možnosti tudi pri podeljevanju
eminentnejših nagrad za televizijske dosežke,
kot sta emmy ali zlati globus. Armado ljubi-
teljev si je pridobila predvsem prek svetov-
nega spleta, glas o »The Wire« se je širil od
klika do klika, prek ilegalnega »downloada-
nja« in spletnih forumov. Nadaljevanko je
vzljubila tudi strokovna javnost: posamezni
kritiki različnih časopisov in revij (angleški
Guardian ji je postavil celo lasten spletni
portal), pisatelji, medijski strokovnjaki in
drugi. Danes je »The Wire« predmet akadem-
skih razprav in znanstvenih simpozijev, kjer
o seriji razpravljajo sociologi, kriminologi,
zgodovinarji, vsak zvesti oboževalec pa ob
pogledu na sezname referatov zastriže z uše-
si. Serija je hit tudi v domačem Baltimoru,
čeprav vseh ne navdušuje. Nekdanji župan
Martin O'Malley, danes guverner zvezne dr-
žave Maryland, je po prvi sezoni zahteval
»naj mesto umaknejo iz nadaljevanke« in
ustvarjalcem zadržal dovoljenja za snema-
nje. Pozneje jim je sicer omogočil nadaljnje
delo, istočasno pa je baltimorski mestni svet
s posebno resolucijo zahteval zagon medijske
kampanje, ki naj bi popravila imidž samega
mesta, ker naj bi bil ta načet v »The Wire«.
Potem ko je Simon del zadnje sezone ume-
stil v uredništvo bivšega delodajalca in prek
zgodbe o fiktivnem serijskem morilcu izjemno
nazorno pokazal, kako tiskanim medijem v
boju s spletom in televizijo za pozornost po-
trošnikov pohaja sapa (in da so si za to v veli-
ki meri krivi tudi sami), je postal gost debat o
njihovi prihodnosti. Sam zagovarja zaračuna-
vanje spletnih vsebin, prek katerega bi časniki
pridobili prostor za oglase, obenem pa je eden
redkih, ki se zaveda tudi nujnosti reforme sa-
mega novinarskega dela. In dejstva, da si ča-
sniki z neskončnim prežvekovanjem agencij-
skih novic in povzemanjem sporočil za javnost
kopljejo lasten grob.
Čeprav je dogajanje v »The Wire« strogo
lokalno omejeno, so teme, ki jih obravnava
serija, boleče univerzalne in čedalje bolj do-
mače, tako da je metaforo mogoče premakniti
praktično kamorkoli na razviti Zahod. Vse ve-
čje socialne razlike, neučinkovitost institucij,
Model ustvarjanja, ki ga je
Simon razvil s svojim dose-
danjim delom, temelji na ja-
snem zavračanju prilagajanja
potrebam »povprečnega gle-
dalca«. Za Simona slednji ne
obstaja, namesto tega poveči-
ni podeljuje glas (in pri tem
ne izrablja) manj znanim,
marginaliziranim skupinam
ter ponotranja njihove ži-
vljenjske vzorce, navade, vre-
dnote, jezik, skratka celoten
kontekst, pa naj bo ta še tako
težko razumljiv za širšo pu-
bliko. Simonov avtorski pri-
stop se trdno drži principov
raziskovalnega novinarstva -
temeljitega preučevanj a,
opazovanja nekega konte-
ksta, vzpostavitve dobre ob-
veščevalne mreže, odkrite
komunikacije z viri, nena-
zadnje pa ga s svojo ekipo
ni strah zavzemati stališč.
Bolj strah ga je, da bi kdaj
eden od njegovih portreti-
rancev, policistov, dilerjev,
urednikov vstal in rekel:
»Ne, to pa v resnici ni tako.«
V petih sezonah oz. šestdesetih epizodah je Simon s sode-
lavci obrnil vsak kamen: gledali smo rasno in razredno nee-
nakost, poosebljeno v kulturi drog, ki uničuje cele četrti, ko
njenim prebivalcem predstavlja eno izmed redkih možnosti
za dosego finančne samostojnosti. Videli smo male in velike
ribe, ki iščejo svoj prostor pod soncem: bedne ulične prepro-
dajalce, hitro zamenljivo delovno silo in velike »kingpine«,
ki ne izbirajo sredstev za prevlado na tržišču. Opazili smo
triumf statistike: z lovljenjem kvot in doseganjem različnih
stopenj obremenjenih policijskih oddelkov, ki se v sili poslu-
žujejo tudi prikrojevanja raznih podatkov. Politična korup-
cija je šla z roko v roki s propadanjem institucij, ki bi morale
bdeti nad človeškimi življenji. Javni šolski sistem se je ujel v
začaran krog kadrovskega pomanjkanja, neurejenih razmer
in doseganja točk na obveznih standardiziranih preverjanjih
znanja. Sesula se je tradicionalna baltimorska ladjedelniška
■	i	. i i	■■_■	■■	V	■	i	■ i
industrija, po njeni poti pa se je, sicer počasneje, odpravila
tudi mestna časopisna industrija oz. novinarstvo nasploh.
propadanje tradicionalne industrije, ugašanje
družbenih varovalk - gre za zgodbe, ki so že
zdavnaj prerasle baltimorske doke in vogale
ameriških velemest. Zato ni nenavadno, da
David Simon v svojih javnih nastopih in in-
tervjujih, ko je govora o »The Wire«, upora-
blja besedne zveze, kot so »zaton ameriške-
ga imperija«, »druga, pozabljena Amerika«,
»nesposobna velesila« itd., v katerih je mo-
goče prepoznati posamezne tone cinizma in
zagrenjenosti.
Sodobnost
Model ustvarjanja, ki ga je Simon razvil s svo-
jim dosedanjim delom, temelji na jasnem za-
vračanju prilagajanja potrebam »povprečnega
gledalca«. Za Simona slednji ne obstaja, na-
mesto tega povečini podeljuje glas (in pri tem
ne izrablja) manj znanim, marginaliziranim
skupinam ter ponotranja njihove življenjske
vzorce, navade, vrednote, jezik, skratka celo-
ten kontekst, pa naj bo ta še tako težko razu-
mljiv za širšo publiko. Simonov avtorski pri-
stop se trdno drži principov raziskovalnega
novinarstva - temeljitega preučevanja, opazo-
vanja nekega konteksta, vzpostavitve dobre
obveščevalne mreže, odkrite komunikacije z
viri, nenazadnje pa ga s svojo ekipo ni strah
zavzemati stališč. Bolj strah ga je, da bi kdaj
eden od njegovih portretirancev, policistov,
dilerjev, urednikov vstal in rekel: »Ne, to pa
v resnici ni tako.«
Simon je za slikanje kompleksnih in ne
prav lahko razumljivih svetov, ki od gledalca
zahtevajo potrpljenje in koncentracijo, potre-
boval tudi razumevanje matične televizijske
hiše. Našel ga je pri hbo (Home Box Office),
plačljivi televizijski mreži (ki je predvajala
tudi »Sopranove«, »Seks v mestu« itd.), usta-
novljeni leta 1972, sicer pa začetnici trenda, ki
se je v zda pojavil v zadnjih dveh desetletjih.
Danes obstaja cela vrsta plačljivih TV omrežij,
ki nudijo določene specializirane vsebine (od
športa do pornografije in filmov), zanje pa so
značilni nekoliko spremenjeni produkcijski
standardi. Ponavadi oddajajo štiriindvajset ur
na dan, programa ne prekinjajo z reklamami,
uporabnik pa lahko vsebine po svoje ureja (če
zamudi svojo priljubljeno oddajo, jo v poseb-
nih menijih samo ponovno naloži in mu ni
treba čakati na termin za ponovitev). Njihova
tržna prednost je v tem, da niso neposredno
odvisna od odstotkov, ki beležijo gledanost,
ampak bolj od plačil mesečnih naročnin od-
jemalcev, tako da posameznim, množično
gledanim produkcijam, konkurirajo z vzpo-
stavljanjem celostne vsebinske ponudbe. Po
svoji naravi so take mreže še vedno strogo
komercialne (HBO tako denimo ne bo finan-
ciral snemanja serije, če zraven ne bo mogoče
razširiti tudi njene blagovne znamke), vseeno
pa nudijo vsaj nekaj možnosti za prikazovanje
zahtevnejših vsebin, ki jih drugače v svetu vi-
sokih ratingov, blišča, terorja zabave in krat-
kočasja ne bi imeli priložnosti videti.
Vse to in še več je definiralo in še vedno
definira ustvarjanje Davida Simona. Svojemu
zvestemu občinstvo je dal veliko, tisto, kar je
verjetno najpomembnejše, pa je obenem tudi
najpreprostejše, skorajda banalno. In sicer je
to občutek olajšanja, da dobre ideje, čeprav od-
stranjene iz uradnega središča pozornosti in
izgnane z rdeče preproge, še zmerom štejejo.
Subversive Film Festival Zagreb
Dare Pejić: »Kdor ne želi govoriti o socializmu, naj molči tudi o komunizmu«. Tako je letošnjo temo festivala s parafrazo znanega
slogana napovedal Srećko Horvat, idejni vodja in eden izmed organizatorjev enotedenske konference tretje in razširjene izdaje Sub-
versive Film Festivala, tokrat posvečene socializmu. Za razliko od prve izdaje festivala, posvečene spominu na leto 1968, in druge,
posvečene 40. obletnici kitajske kulturne revolucije, se je tema socializma v krizi neoliberalnega kapitalizma izkazala kot aktualna
izhodiščna točka za razmislek o preteklih, obstoječih in bodočih alternativah. Parafraza Horkeimerjevega argumenta »Kdor ne želi
govoriti o kapitalizmu, naj molči tudi o fašizmu« je bila opora za tkanje rdečih niti na konferenci z naslovom »Kolaps neoliberalizma
in ideja socializma danes«, ki je Zagreb v geopolitične koordinate levičarske misli katapultirala kot shajališče regionalnih in svetovnih
teoretikov, mislecev, politikov ter filmskih ustvarjalcev.
Konferenca v sklopu Subversive
Film Festival Zagreb je gostila
Slavoja Žižka (slo), Gianni ja
Vattimo (it), Samira Amina
(sn), Michaela Lebowitza (ve),
Mihaila Riklina (ru), G. M.
Tamasa (hu), Johna Milbanka
(uk), in druge.
Izhod iz krize kapitalizma ali
izhod iz kapitalizma v krizi
Prvi teden festivala je bil posvečen mednaro-
dni konferenci, na kateri so gostje, med njimi
že nekaj stalnih imen, dediščino socializma in
komunizma odstirali novim pogledom. Preostali
del festivala je bil z več kot sedemdesetimi pri-
kazanimi filmi posvečen kinematografijam
socialističnih držav, od Jugoslavije, Latinske
Amerike in Vzhodne Evrope. Letos je konferen-
ca z velikim številom gostov zasenčila filmski
del programa, a so celotno festivalsko dogajanje
podaljšali na skoraj cel mesec maj. Po lanski
konferenci o ideji komunizma na londonskem
Birckbeck Institute in po trilogiji zagrebškega
festivala subverzij lahko v kontekstu neoliberal-
ne epohe razmišljamo o izteku enega ter vzpore-
dnemu vzniku novega poglavja kapitalističnega
družbenoekonomskega sistema. Po dveh pre-
lomnih porazih, 9/11 in finančni recesiji, krizo
kapitalizma lahko, kakor napeljuje Samir Amin,
gledamo le kot na vprašanje dveh možnosti: iz-
hod iz krize kapitalizma ali izhod iz kapitalizma
v krizi. Enega izmed možnih izhodov so ponudi-
li tudi na konferenci: ideja socializma kot pot v
komunizem.
Vprašanje iz današnje postmoderne, posti-
deološke ali posttotalitaristične perspektive
sovpada z drugačne vrste sporočilom, poose-
bljenem v govoru tistih, ki so tisti stari Leninov
»Chto delat?« večkrat retorično vtaknili med
vrstice svojih predavanj. Negotova vprašanja o
prihodnosti v pogojih dominantne kapitalistič-
ne svetovne ureditve so zbrani socialistični,
marksistični in komunistični misleci soočili ob
različnih temah: od politike, umetnosti, strategij
upora, feminizma in filma. V premisah global-
nega kapitalizma, z aktualnimi šok terapijami,
bodisi po islandskem bodisi grškem scenariju,
se vprašanja države, tovarn, delavk in delavcev
ter sodobne levice artikulira s prevpraševanjem
obstoječih in še ne obstoječih alternativ. Kako
torej o subverzijah v družbi in filmu spregovo-
riti danes? »To ni razprava jezikoslovcev«, so v
katalogu v althusserjanskem duhu obiskovalce
bodrili organizatorji.
Moč države
Poleg svojega železnega repertoarja je Slavoj
Žižek, tudi tokrat pričakovano najbolj oblegani
gost festivala, nastavke za prihodnost na otvo-
ritvenem predavanju iskal v spoznanju, da je po
koncu 20. stoletju potrebno začeti od začetka.
Potrebno je torej ovreči vsakršno obliko nostal-
gije po jugoslovanskem samoupravljanju. Žižek
instrumente emancipacije v danih pogojih vidi
v prevzemu oblasti, saj kot pravi, »prihodnosti
ne bo v komunizmu, kot smo ga poznali, niti v
socialni demokraciji, niti v trockistični veri v
neposredno demokracijo«. Boj za skupno dobro,
za »commons«, je s »copyrightom«, avtorskimi
pravicami in privatizacijo namreč premestil tra-
dicionalne pozicije v razrednem boju. Splošni
intelekt, o katerem je pisal že Marx, se je z radi-
kalno privatizacijo razrasel v nove oblike soci-
alnega antagonizma in posledično v nove stra-
tegije upora. In kje najdemo funkcijo sodobne
države? Žižek se je na panel diskusiji v žolčni
polemiki s Samirjem Aminom podal na spol-
zek teren, ko je zagovarjal subverzijo Evropske
unije »od znotraj« in na transnacionalni ravni
(»Borimo se za Evropo znotraj Evrope!«). Ob
tem bazični evroskepticizem zadostuje, da so
ekonomski interesi tisto prvo, kar povezuje
Evropo. Do sedaj se je namreč še vedno izkazalo,
da si vladajoče strukture v Uniji najmanj želijo
prav močnih skupnih centralnih institucij. Tudi
skupna evropska zunanja politika je bolj ali manj
podobna lutkovnem gledališču, prav tako vzpon
desnice v številnih državah članicah ter na tiso-
če umrlih beguncev na šengenskem predpražni-
ku ni pretirano kalil spanca evrokratov in politi-
kov, spečih na IMF vzmetnicah. Kako bi jih torej
lahko zbudil Žižek? Že res, da subverzija terja
pogum, vendar ne nujno poguma najglasnejšega.
V omenjeni badioujevski in žižkovski di-
lemi je bolj politično vizionarsko opredelitev
do države in evropskih integracij zavzel Samir
Amin, vidnejši predstavnik neomarksizma in
egipčanski ekonomist, ki se je v Sloveniji ne-
davno predstavil ob izidu prevoda svojega dela
Evropocentrizem. »Kapitalizem se ne bo uma-
knil iz krize,« je bil jasen Amin in program za
iskanje alternativ predvidel v ustanovitvi pete
internacionale. V pogojih zunaj neoliberalne
ekonomije tudi EU nima možnosti za obstanek,
zato edino pozicijo za pogajanje vidi v izhodu iz
Unije, v povratku k nacionalnim državam, s či-
mer bi se ustvaril prostor za radikalizacijo druž-
benih gibanj nasproti oligarhičnim interesom
Evropske unije.
Socializem za novo stoletje
Eden izmed zanimivejših gostov konference je
bil tudi Michael Lebowitz, kanadski profesor
ekonomije in direktor Programa za transfor-
mativne prakse in ljudski razvoj v Venezueli.
Avtor dela o socializmu za 21. stoletje je podal
lastne izkušnje o napredku teoretičnega modela
v Venezueli ter se še najbolj približal namenu
konference, saj bi »morali prvo spregovoriti o
socializmu, če želimo priti do komunizma«.
Sam razliko med dvema stopnjama v razvoju
družbe, socializem ali komunizem, zavrača, saj
naj bi bila to konkretna politična odločitev. Če je
imel Žižek ideje o »tretjem scenariju«, razmišlja
Lebowitz o »snemanju novega filma«. Ker po
njegovem enotni sistem za izgradnjo socialistič-
ne družbe ne obstaja, predlaga Lebowitz za novo
tisočletje socializem, osnovan po organskem
sistemu in primeru dobrih praks iz Latinske
Amerike. Denimo, kot je predlagal že Hugo
Chavez, bi elementi tega socializma tvoril »ele-
mentarni trikotnik socializma« na podlagi kom-
binacije proizvodnje, distribucije in potrošnje.
O nujnosti subverzije je spregovoril tudi
Gianni Vattimo, torinski profesor in poslanec v
Evropskem parlamentu, ki je značilnost sodobne
družbe z vedno večjim številom »neuporabnih
ljudi« izmeril s stopnjo sreče: danes si srečen,
ko si lahko eksploatiran kot delavec. Član itali-
janske komunistične stranke, predstavnik filo-
zofske hipoteze »šibke misli« ter nekoč pred-
stavnik gibanja FUORI! (Enotna homoseksualna
revolucionarna fronta Italije) meni, da je poli-
tična subverzija edina možna rešitev za svet,
v katerem revščina danes pomeni materialno
obubožanost in izključitev iz družbe. Po njego-
vem mnenju je slednja od vseh revščin še najhuj-
ša. »Parijam« sodobnega sveta je tako oteženo
delovanje v političnem smislu, sama politična
subverzija, kot pravi Vattimo, pa je dobra še za
človekov psihološki razvoj. S svojim pristopom
duhovitega »dobrega strica« je brez odvečnega
ideološkega besedičenja o krizi bivanja v sodob-
ni družbi spregovoril brez manifestov, parol ali
političnih gest. Bolj kot s sporočilom, je s samim
intuitivnim načinom predavanja o nujnosti sub-
verzije, poosebil naziv festivala.
Umetnost in revolucija
Za iskanje alternativ je bil panel diskusij z na-
slovom »Umetnost je revolucija, revolucija je
umetnost!« bolj inspirativen. Govorci so izhajali
iz zgodovinskih izkušenj o vlogi umetnosti za re-
volucionarne podvige, beseda pa je nanesla tudi
na poskuse iz sodobne umetnosti in kulture.
Boris Buden je iz perspektive filozofije kulture
o komunistični utopiji spregovoril kot o družbe-
ni utopiji. V okvirih paradigme laži in resnice,
pravi Buden, so ljudje v socializmu živeli v laži,
danes živijo v resničnosti, kakršna je. Pogled v
preteklost iz situacije postkomunizma po Budnu
danes ni možen brez momenta postutopične
stvarnosti, v sami preteklosti pa bi morali pre-
poznati elemente sedanjosti - od Džimija Barke
do Susan Boyle, od kulture utopije do utopije
kulture. Utopija je po njegovem mnenju danes
manj mogoča, spremenila se je namreč njena
družbena artikulacija: »Živimo v utopiji brez
družbe«. Slednja ugotovitev v spomin prikliče
znano izjavo Margaret Thatcher, železno lady
trdega neoliberalizma, ki si je svet v svoji glavi
zelo rada predstavljala brez družbe: »There is no
such thing as society.«
Borba kot umetnost, v smislu Leninove defi-
nicije revolucije kot umetnosti, je bila izhodišč-
na točka za razpravo o pomenu umetnosti za
revolucijo. Namesto prevpraševanja umetnosti
kot zasebnega ugodja, je predavatelje zanima-
la predvsem umetnost kot politika kolektivne
izkušnje. Z demarkacijo jugonostalgije je Gal
Kirn, trenutno raziskovalec na berlinskem in-
štitutu ICI, opozoril na nevarnosti nostalgič-
nega pogleda, ki depolitizira učinke partizan-
skega boja in politiko Jugoslavije. Zgodovinski
procesi niso zaprti v končnosti, kot je poudaril
Kirn, temveč gre pri iskanju revolucionarne-
ga organiziranja tudi za reinvencijo preteklih
dogodkov in procesov. Potenciale umetnosti
za družbenozgodovinsko revolucijo je Miklavž
Komelj, umetnostni zgodovinar in pesnik, pou-
daril v pomenu partizanske umetnosti, v kateri
je moč najti absolutno fuzijo partije z avantgar-
dizmom modernosti. Za razliko od današnjega
»političnega kiča« (denimo kulturalizacije »po-
litičnega« z intervencijo imena Janeza Janše),
partizanske umetnosti ni mogoče razumeti
kot gole artivistične pozicije. Bila je lekcija iz
antidogmatizma, kot pravi Komelj, kjer ume-
tnost ni bila zamenjava za politični boj. Vsaka
subverzija še ni subverzivna sama po sebi, zato
je po Komeljevem mnenju, parole o subverziv-
nosti potrebno vzeti z določeno mero distance.
Socializem v maju
Izzivi sodobnega kapitalizma cenijo subverzivno
mišljenje. A subverzivno glede na kaj? V času t.
i. nove ekonomije misliti socializem in komu-
nizem pomeni predvsem spreminjati dosedanje
in bodoče poglede na družbo ter prevpraševa-
ti obstoječe modele neoliberlane ekonomije.
Razmišljati o alternativah pomeni iznajti način,
kako družbo misliti onkraj tradicionalnih razre-
dnih antagonizmov ter vpeljati nove kategorije.
Če je bil to namen konference, potem je bil dose-
žen. Na konferenci, kjer ni bilo slišati izdelanih
manifestov, je žegen »Delujte subverzivno!« G.
M. Tamasa, nekdanjega madžarskega disidenta,
deloval kot blagodejna, a bolj jalova krilatica. V
času nemih sloganov je bil veliko spodbudnejši
ogled orjaške retrospektive jugoslovanskega fil-
ma. Vendar je festival, ki se zaveda, da življenje ni
samo film, z letošnjo edicijo zrasel v obvezno po-
stojanko za lekcije iz zgodovinskih dediščin upo-
rov 20. stoletja. Bolj kot skrb, da bi jih zavarovali
pred pozabo, je danes njihovo sporočilo potreb-
no obnavljati. Vedno »znova«, vedno »prvič«.
Izzivi sodobnega kapitalizma cenijo subverzivno mišljenje. A sub-
verzivno glede na kaj? V času t. i. nove ekonomije misliti soci-
alizem in komunizem pomeni predvsem spreminjati dosedanje
in bodoče poglede na družbo ter prevpraševati obstoječe modele
neoliberlane ekonomije. Razmišljati o alternativah pomeni iznajti
način, kako družbo misliti onkraj tradicionalnih razrednih anta-
gonizmov ter vpeljati nove kategorije. Če je bil to namen konfe-
rence, potem je bil dosežen.
Kaj je performans?
Eva Kraševec, fotografiji Marine Abramović MoMA: Če bi na za-
stavljeno vprašanje želela odgovoriti v enem stavku, bi se gotovo
zapletla v bodisi preozko bodisi preširoko definicijo te umetniške
zvrsti, ki v večini primerov posega tako v izvajalčevo kot tudi gle-
dalčevo intimo ter vzpostavlja prostor soočanj s prepleti in mejami
umetniškega izraza. Tovrsten opis že namiguje na definicijo, kar
pa zožuje razprtost pojava, v katerega bi lahko razvrstili številne
med seboj različne dogodke, ki pa jim verjetno lahko najdemo sku-
pni koeficient. Pojem performansa bomo najlažje raziskali, če se ga
bomo lotili s pomočjo različnih virov - s slovarskimi definicijami
in s kratim zgodovinskim vpogledom v čas nastanka gibanj, ki so
performans prakticirale, pa vse do današnjih dni, ko se manifesti-
ra tako v umetniških akcijah v galerijah, na ulici in po drugi strani
vstopa v klasično dramsko gledališče. Seveda ima lahko že sam po
sebi tudi politične dimenzije, kajti vzpostavlja intimno politiko
(spomnimo se samo Damirja Avdića in njegovega Mosta na krvi)
ali pa performer medializira nek politični oz. socialni problem.
Iz slovarjev...
Performans, definiran v Gledališkem terminolo-
škem slovarju, je: »Nastop, dogodek, v katerem
nastopajoči z uporabo lastnega telesa, prvin raz-
ličnih umetnosti, novih tehnologij raziskujejo
nastajanje umetniškega dela, družbene, poli-
tične pojave, lastno življenjsko zgodbo, odnos
do lastnega telesa.« Ta definicija odpre polje
performansa, datira njegov nastanek v 60. le-
tih 20. stoletja, vendar ga ne loči od gledališke
predstave, ne poskuša diferencirati od ostalih
manifestacij performativnega in ga umestiti
med ostalimi umetniškimi zvrstmi. Hkrati sicer
poskuša jasno sintetizirati nekatere komponen-
te performansa, vendar se zdi, s tem bolj okrni
njegovo odprtost za vsakovrstne teme in načine
prezentacije, ki je lahko povezana s čemerkoli.
Gledališki slovar (Patrice Pavis) pojem perfor-
mansa razloži obširneje. Izpostavi ga kot »per-
formence« - »gledališče vizualnih umetnosti«,
kar je tesni v navezavi z zgodovinskim razvojem
zvrsti. Ob tem je bistveno, da performerji svoje
izvajanje predstavijo v umetniške galerije, uli-
ce, strehe, stene (signifikanten je primer Trishe
Brown, ki je v svojih zgodnjih delih eksperi-
mentirala s spektakularnimi poskusi v javnih
prostorih). Poleg tega performans združuje in
umešča različne umetnosti brez predsodkov.
Pavis performerja skicira kot zaporedoma reci-
tatorja, slikarja, plesalca in navsezadnje zaradi
vztrajanja pri njegovi telesni odrski navzočno-
sti tudi kot odrskega avtobiografa. Ob tem Pavis
omenja pet tendenc performansa, ki so opisane
v nekem neobjavljenem članku Andree Noureh.
Te so: umetnost telesa (bodyart), raziskovanje
prostora in časa s premiki in upočasnjevanjem
gibanja, avtobiografska predstavitev dogodkov,
obredni ali mitski ceremonial in družbeni ko-
mentar. Te paradigme razpirajo nekatere koor-
dinate performansa, ki je od vznika ves čas širil
meje svojega izraza.
Nastanek performansa
Performans je, kot lahko sklepamo že iz njegove-
ga imena, nastal v Združenih državah Amerike.
Čas: 60. leta 20. stoletja. V prvotni rabi je izraz
opisoval katerekoli umetniške dogodke, ki so z
likovnimi umetniki združevali pesnike, filmar-
je, plesalce, likovne in ostale umetnike. V tem
času so kot gobe po dežju rasli »Happeningi«,
»Eventi« in »Fluxus koncerti«. Kljub temu da
se razmak in razcvet performansa beleži v 60.
leta, pa je pomembno omenili tudi njegove pred-
hodnike, ki so s svojim ustvarjanjem nekakšnih
performansov, kot jih lahko zdaj imenujemo,
bogatili umetniško sceno že v prvi polovici 20.
stoletja. Le nekateri izmed teh so dadaisti, ki
so svoje delovanje začeli l. 1916 v nočnem klu-
bu Cabaret Voltarie v švicarskem Zürichu kot
iracionalni odgovor na prvo svetovno vojno (v
Cabaretu so razstavljali likovna dela in pripra-
vljali glasbeno-literarne performanse) in nem-
ški Bauhaus, ki je bil utemeljen leta 1919 ter je v
okviru svojega delovanja zajemal tudi gledališke
eksperimente s prostorom, zvokom in lučjo.
New York, 1960. Nova generacija plesalcev,
koreografov, vizualnih umetnikov in glasbeni-
kov se je redno srečevala v Grennwicht Villagu
in Judson Memorial Church. Judson Dance
Theatre je bila eksplozivno, a ne dolgo delujo-
če združenje avantgardističnih umetnikov. S
svojim delovanjem so pričeli poleti 1962 z mara-
tonskim koncertom, na katerem so se s svojimi
koreografijami predstavili mladi plesalci in glas-
beniki. To so bili študentje, ki so v studiu Merca
Cunninghama obiskovali delavnico Roberta
Dunna. Dunn je analiziral časovne strukture
ponavljanja pri skladatelju Eriku Satieju ter štu-
dentom priporočil njihovo uporabo v koreogra-
fijah. Jeseni 1962 je skupina organizirala redna
tedenska srečanja, kjer so drug drugemu kazali
lastne koreografije in jih komentirali. Judsonova
cerkev tako predstavlja centralno prizorišče eks-
perimentalnega plesa v 60. Skupina, ki se je tam
zbirala, pa je položila temelje tako happeningu
kot performansu in tudi postmodernemu plesu.
V	Judson Church Theatru so eksperimentirali,
improvizirali, skozi vse našteto povezovali raz-
lične umetnosti (slikarstvo, ples, glasba) ter se
preizkušali v različnih medijih.
Med avtobiografskim in bodyartom
V	70. letih je postal izraz »performance art oz.
performans« globalni izraz za umetnost, ki je
izvajana pred očmi gledalcev - v živo, a ni gleda-
lišče. Izraz je predstavljal umetnost, ki je našla
pot do ljudi mimo produkcijske mašinerije, ki
jo proizvaja kapitalizem. V tem času se je poleg
body arta v najbolj ekstremnih manifestaci-
jah razmaknilo tudi pripovedovanje zgodb kot
vnos avtobiografskega v performans (Laurie
Anderson). Zdi se, da sta fenomena med seboj
povezana, saj oba izpostavljata in razgaljata per-
formerjevo intimo. Body art je plasiral umetniški
izraz, ki z nereverzibilnimi strategijami od teto-
viranja, brazgotinjenja, vse do body paintinga in
izpostavljanja ekstremnim okoliščinam podaja
jasno stališče o svetu. Iz 70. so znani performan-
si Marine Abramović, ki je plesala, dokler se ni
zgrudila od utrujenosti, Dennisa Oppenheima, ki
je ležal na soncu toliko časa, dokler mu ni sonce
požgalo povrhnjice kože, Crisa Burdena, ki se je
v svojem performansu Trans-fixed dal pribiti na
zadnji del Volkswagna in mnogih drugih.
Posebna (skoraj žanrska) kategorija body art
performansov pa so ti, v katerih so se umetni-
ki v svojih eksperimentih srečali z nasiljem in
tudi bližino smrti. Eden izmed teh je performans
Marine Abramović Rythm 0 iz leta 1974, v kate-
rem je raziskovala odnos med performerjem in
občinstvom ter socialno odgovornost umetnosti,
umetnikov in občinstva. V performansu je okoli
sebe razpostavila dvainsedemdeset predmetov
za užitek in za mučenje, ki so bili občinstvu na
voljo, da jih uporabijo na njej. Ti predmeti so
bili v razponu od popolnoma benignih: šminke,
peresa, medu ipd. do potencialno nevarnih: vž-
igalice, škarje, noži, sekira, ipd. in nevarnih, kot
na primer nabita pištola. Po šestih urah je bilo
večina teh predmetov uporabljenih, vključno s
pištolo, ki jo je performerki eden izmed obisko-
valcev prislonil na čelo, vendar pa zaradi izbru-
ha protestnega nemira in prerivanja na srečo ni
uspel uporabiti. Marina Abramović, ki se naziva
tudi kot »babica performansa«, je ustvarila še
številna dela, ki so intimna, nevarna in jo psi-
hično ter fizično izpostavljajo.
Iz tega prvega obdobja performansa se je raz-
vilo veliko smeri in žanrov, ki so prisotni tudi v
sodobnih umetniških praksah. Tudi v Sloveniji.
Izrazita je recimo prisotnost avtobiografskega
performansa. A o tem kdaj drugič.
Se morda nadaljuje ...
Izraz je predstavljal umetnost, ki je našla pot do ljudi mimo pro-
dukcijske mašinerije, ki jo proizvaja kapitalizem.
Asta Vrečko, shema & render Boks: V nasprotju z vsem, kar bi pričakovali od lenih, apatičnih in zapravljivih študentov, če po-
vzamemo podobo študenta, ki nam jo slikajo mediji, so študentje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje strnili vrste.
Na začetku šolskega leta se je študentom, ki jih
odlikuje kritičen pogled na situacijo, v kateri so
se znašli, porodila ideja o platformi, ki bi nudila
prostor za razstavljanje in diskurz. Iz ideje je zra-
stel projekt. Iz projekta bo zrastel Boks. Izhajali
so iz preproste predpostavke, da so fakultete
prostori, ki ne pripadajo zgolj profesorjem, am-
pak tudi študentom in predvsem njihovemu
medsebojnemu dialogu. Projekt je zastavljen
tako, da iz polja umetnosti organsko preha-
ja na druga področja, ki se ukvarjajo z družbo.
Osnovni povod je bila stiska študentov slikar-
stva in kiparstva, v kateri se znajdejo po konča-
nem študiju. Delovanja sveta umetnosti namreč
ne poznajo dovolj dobro, da bi lahko na tem po-
lju kompetentno delovali. Študentje čutijo, da je
premalo refleksije produkcije na akademiji kot
tudi izven nje in opažajo pomanjkanje konstruk-
tivne refleksije sodobne umetniške produkcije,
zato si želijo vzpostaviti platformo, kjer bi bila
ta omogočena. A kljub temu, da ideja sama izvira
iz umetnosti, se nikakor ne nameravajo pri njej
tudi ustaviti. Umetnost je vitalen del družbe in
eno brez drugega ne more obstajati. Tako so si
za svoje načelo izbrali interdisciplinarnost in že
v startu povabili k sodelovanju študente dru-
gih fakultet, da so si skupaj zamislili širši kon-
cept projekta in njegovo nadaljevanje v družbi.
Boks ima jasno strukturo, ki omogoča ena-
kopraven princip odločanja. Izvršilni odbor
je sestavljen iz sedmih študentov in trenutna
zasedba predstavlja idejne vodje projekta. To
so Nika Autor, Miha Ciglar, Staš Kleindienst,
Anže Novak, Jovita Pristovšek, Tjaša Pogačar
Podgornik in Andrej Škufca. Programski svet
sestavljajo predstavniki delovnih skupin štu-
dentov in zunanjih partnerjev. Trenutno obse-
ga že okoli 30 posameznikov iz najrazličnejših
področij. Povezani so tudi z društvom študen-
tov oblikovanja Oko za oko, ki že peto leto zapo-
red organizira avtonomno študentsko razstavo
svoje letne produkcije. V sklopu tega sodelo-
vanja je vizualno podobo Boksa pripravilo več
študentov vizualnih komunikacij in izbrana je
bila rešitev Aljaža Vesela. Delovne skupine so
sestavljene iz študentov vseh fakultet, ki vidijo
manko na svojem področju delovanja in si ga
želijo zapolniti z vsebino. Zunanji partnerji pa
so društva in inštitucije, ki prispevajo k plural-
nosti družbe in si želijo vzpostaviti med seboj
konstruktiven dialog. Boks za študente predsta-
vlja platformo, kjer se bodo lahko začeli odpirati
javnemu prostoru in suvereno vključili v polje
javnega diskurza, saj se zavedajo njegove moči.
A da bi vse to lahko počeli, seveda potrebu-
jejo prostor. Lokacijo so si simbolno in prak-
tično izbrali na zelenici pred Akademijo za li-
kovno umetnost in oblikovanje na Erjavčevi,
v samem središču mesta, in se nato povezali s
študentoma arhitekture Blažem Murnom in
Tomažem Lešnjakom, ki sta projektirala galeri-
jo. Sestavljena bo iz prefabriciranega modular-
nega sistema, ki bo nudil prostor za dogajanje.
Pridobiti jim je uspelo sponzorje, zato bo Boks
sledil sodobnim smernicam in vključeval naj-
sodobnejše rešitve. Severno steno bo mogoče
odpreti in s tem dogajanje znotraj galerijskega
prostora prenesti na vrt, med širše občinstvo ter
celo med naključne mimoidoče. Prostor bo osve-
tljevala naravna svetloba preko stropnih svetlob-
nikov, ki jo bodo regulirali glede na kontekst do-
gajanja v prostoru ter led svetila, ki na tak način
v galerijskih prostorih še niso bile uporabljene.
Pozabili niso niti na vhod za invalide, ki ga ne-
katere inštitucije, ki domujejo v večjih prostorih,
mnogokrat zanemarjajo. Kljub temu, da bo šlo za
relativno majhen prostor tridesetih kvadratnih
metrov, ne želijo iz njega izključiti nikogar, saj
je v celotnem projektu razvidno, da širina duha
močno presega njegovo realno prostornino.
Izhajali so tudi iz predpostavke, da je ume-
tnost, kot vitalen del družbe, z njo usodno pre-
pletena, kot se prepleta tudi delovanje vseh
akterjev, ki se z njo ukvarjajo. Boks bo odprt
vsem, ki si vanj želijo vstopiti, bodisi s svojimi
idejami ali umetnostjo, bodisi zgolj kot gledalci.
Le prostora za nekritičnost ne bo! Saj že v sa-
mem temelju gre za odpiranje dialoga različnih
pogledov na svet, združevanje različnih možno-
sti, a vse, kar se bo dogajalo v samem fizičnem
prostoru Boksa ali njegovi idejni platformi, bo
zahtevalo reflektirano obravnavo. Od umetni-
kov, za katere se bodo odločili, bodo zahtevali
odgovore, kar gledalci mnogokrat pogrešamo. V
prvi vrsti pa bo prostor namenjen produkciji, ki
odstopa od ustaljenih umetniških praks v na-
šem prostoru, ter ji dati možnost, da se jasno
artikulira. Delovanje se bo povezalo tudi s ci-
vilnimi iniciativami, ki dajejo glas preslišanim.
Odprli so tudi prostor razvijanja teorije in pav
zato Boks ne bo samo razstavni prostor in pro-
stor najrazličnejših umetniških praks, ampak
tudi prostor okroglih miz, različnih delavnic,
javnih diskusij in predavanj.
Kritični noti, ki jo pri Boksu ves čas izposta-
vljajo, so se podvrgli tudi sami. V delu je statut,
ki bo natančno opredeljeval predajo funkcij na
naslednjo generacijo in s tem preprečil zlorabo,
ki je tako prepogosta v današnjem svetu. Člani
prvega izvršilnega odbora poudarjajo, da to ne
bo njihov zasebni razstavni prostor in da bo
projekt uspešen šele takrat, ko se bo struktura
menjala in bodo pustili svoja mesta naslednji
generaciji Boksovcev.
Čeprav ime okoli sebe riše meje, je celoten
projekt prežet s svobodo. Kaj je svoboda? Ali je
mogoče svobodno in divje študentsko razmi-
šljanje o drugačni družbi, o drugačnih praksah?
Avtorji projekta Boks verjamejo, da je to ne samo
mogoče, ampak tudi nujno potrebno. In točka,
na kateri ne nameravajo popustiti, je avtonomi-
ja. Projekt bo uspešno zaživel v vsej svoji polno-
sti šele in samo, če bo popolnoma avtonomen
ter neodvisen, tako od posameznih inštitucij,
kot tudi od fakultet in univerze. Pristajati na
karkoli drugega bi bilo nesmiselno in zgolj afir-
macija sistema, ki ga želijo s svojim delovanjem
spodbuditi k samorefleksiji.
Vsaka umetnost živi in rase iz življenja, toda
njena oblika je simbol dobe, v kateri živimo, je
zapisal Srečko Kosovel v svojem pismu kon-
struktivističnemu umetniku Avgustu Černigoju.
V svetu, ki je poln nerealnega, plehkega in nedo-
segljivega, v katerem se večina dejavnosti iz jav-
nega seli med štiri stene in od tam naprej preko
internetne opne nazaj v javno; v družbi, ki teme-
lji na poneumljanju ljudstva, je ta realen prostor,
ki bo prevpraševal situacijo, v kateri smo se zna-
šli, in terjal odgovore, več kot izjemnega pome-
na. Študentje lahko samo pozdravljamo ta novi
prostor diskurza, ki bo jeseni odprl svoja vrata.
Projekt Boks bo predstavljen tudi v
Moderni galeriji v sklopu U3 - trienala sodob-
ne umetnosti v Sloveniji, z letošnjim naslovom
Ideja za življenje: Realizem in realno v sodobni
umetnosti v Sloveniji.
Ali je mogoče svobodno in divje študentsko razmišljanje o drugačni družbi, o drugačnih praksah?
AKADEMIJA ZA GLEDALIŠČE, RADIO, FILM IN TELEVIZIJO
AKADEMIJA ZA GLASBO
AKADEMIJA ZA LIKOVNO UMETNOST IN OBLIKOVANJE
EKONOMSKA FAKULTETA
FAKULTETA ZA ARHITEKTURO
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
FAKULTETA ZA RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO
FILOZOFSKA FAKULTETA
PRAVNA FAKULTETA
ANTIGEN
DELAVSKO-FUNKERSKA UNIVERZA
KINO!
INŠTITUT ZA POLITIKE PROSTORA
INŠTITUT ZA RAZISKOVANJE ZVOČNIH UMETNOSTI
OKO ZA OKO
POLITUSS
RADIO CONA
REARTKULACDA
SCCA, ZAVOD ZA SODOBNO UMETNOST
SOaOPAHA
-PROGRAMSKI SVET-
IZVRŠILNT ODBOR -
-NADZORNI SVET
Iz ideje se je razvil projekt.
Iz projekta bo zrastel Boks.
Preža
14.	- 20. junij.
LJUBLJANA.
FESTIVAL MIGRANTSKEGA FILMA:
NA POTI.
Premierna izvedba festivala migrantskega fil-
ma Na poti bo potekala ob letošnjem svetov-
nem dnevu beguncev (20. junij) v organizaciji
Slovenske filantropije in Zavoda Voluntariat.
S festivalom želijo prek filma in spremljajočih
pogovorov z izbranimi gosti opozoriti na aktu-
alne teme povezane z migracijami, azilom in
vključevanjem beguncev v novo okolje. Filmi
in javne debate:
Ponedeljek, 14. junij: Problem: Pričevanje
Saharcev (El Problema: Testimonio del pue-
blo Saharaui) in pogovor z gosti o migracijah z
vojnih in konfliktnih področij (Mestni muzej
Ljubljana, 17.00).
Torek, 15. junij: Prišleki (Les arrivants) in
pogovor z gosti o vklučevanju beguncev in mi-
grantrov v družbo (Kinodvor, 19.00).
Sreda, 16. junij: Dar fur: vojna za vodo in po-
govor z gosti o okoljskih migracijah in beguncih
(kud France Prešeren, 20.00).
Četrtek, 17. junij: Little alien in pogovor z
gosti o evropskih azilnih politikah (Slovenska
kinoteka, 17.00).
15.	junij - 5. September
LJUBLJANA
U3 - 6. TRIENALE SODOBNE UMETNOSTI V
SLOVENIJI: IDEJA ZA ŽIVLJENJE. REALIZEM
IN REALNO V SODOBNI UMETNOSTI V
SLOVENIJI (MODERNA GALERIJA).
Letošnji, šesti U3 - trienale sodobne umetnosti
v Sloveniji se posveča temu, kako umetniki raz-
ličnih generacij danes razmišljajo o realnosti in
realizmu. Njihova dela po eni strani upodabljajo
realnost (kot v realizmu), po drugi strani pa se
neposredno vključujejo v aktivnosti in odnose
v realnem svetu. Razstava postavlja v ospredje
umetniške pristope, ki predlagajo nove pogle-
de na zgodovino, okolje, politična in družbena
vprašanja, razmišljajo pa tudi o intimnih odno-
sih s skupnostjo, z družino in s prijatelji.
Četrtek, 17. junij.
KINO ŠIŠKA OB 21.00.
DISCIPLIN A KITSCHME.
Koja, eden od nosilnih stebrov beograjske glas-
bene in umetniške scene, ki je z Disciplino
Kičme zgradil hrbtenico novemu alter zvo-
ku jugoslovanskih osemdesetih let, s Šarlom
Akrobata soustvaril enega najbolj kultnih in
vplivnih glasbenih fenomenov v nekadnji
Jugoslaviji, s prenovljeno zasedbo Disciplin A
Kitschme povezal zvok Londona in Beograda,
likovno zaznamoval vizualno podobo, produ-
centsko in likovno oplemenitil mnogo albumov
srbske glasbene scene, se bo v Ljubljani prvič
predstavil na celovit način kot vsestranski glas-
beni, likovni in filmski ustvarjalec.
Torek, 22. junij.
GALA HALA (LETNI ODER) OB 20.00.
DUB CLUB: HIGH TONE (FR) IN FUMUJ (FR).
Metelkovo bodo pretresli globoki basi dveh
varovancev francoske založbe Jarring Effects,
ki je v zadnjih letih postala ključno izstrelišče
odlične francoske ponudbe electro-duba. V
goste tako po enem letu prihajajo eni izmed
prvakov plodne in samosvoje francoske dub
scene High Tone, poleg njih pa še nekoliko
mlajši Fumuj.
Sreda, 23. junij.
METELKOVA (ZA CELICO).
TRIBUNINA ROŠTILJADA.
Pjančki, literati, vagabundi, avtokleparji, rimo-
zlagači, nepismeni, vsi tisti spodaj, zgoraj in
vmes. Od decembra mineva že sedem mesecev
in prav toliko številk Tribune ste imeli priliko
vzeti v roke. Po izidu junijske številke odhaja-
mo na dopust in se vračamo septembra . Za vse
zveste bralce in tudi tiste, ki so našli drugačne
uporabne vrednosti Tribune (pomivanje oken,
kurjenje kresa, recikliranje ipd.) pa prirejamo še
en družabni dogodek.
Vas zanima kdo se skriva za tem časopisom,
kdo riše umetelne ilustracije, kdo brusi svojo
pero, kdo šklojca s fotoaparatom? Vso to ban-
do bomo zbrali na kup in tudi vas vabimo da se
nam pridružite in malo potribunirate. Obeta se
nam družbenokritično pečenje na žaru, svoboda
pitja in Dj program.
Petek, 25. junij.
DVORANA GUSTAF (MARIBOR) OB 20.00.
PRII PA VII FESTIVAL.
Tradicionalni Pri'i pa vi'i festival, tokrat okrogli
deseti po vrsti, ponovno obljublja žar, družab-
nosti in rock'n'roll. Nastopajo: Rukola (Sl. Vrh),
$amo za dnar (Stara Nova Vas), Cosa Nostra (Sl.
Vrh), Narikače (Zagreb), Dr. Zero (Sl. Vrh), Živi
Zid (Drobtinci), Malo Morgen (mb), Blutwurst
(mb) in Muškat Hamburg (mb).
26. - 27. junij.
KRASU POD TRSTELJEM, PRISTAVA.
TRANCÄDVENTURE.
Konec junija, točneje 26.6. tega leta ob polni luni,
se na Krasu pod Trsteljem, na Pristavi zgodi tran-
ce piknik, kjer pa se ne bo le jedlo, pilo in plesa-
lo, ampak tudi kaj zanimivega postorilo, zgodilo,
naredilo. Ob pozitivni glasbi na plesišču (Psy,
Goa in Progressive Trance pa tudi Regaee, Dub
in še kak Breakbeat) se odvijajo delavnice, špor-
tne aktivnosti, pantomima, ... Več o tem in dru-
gih trance dogodkih na goatrance.de/goabase/.
Nedelja, 27. junij.
KLUB GROMKA OB 22.00.
R.A.F.A.L.: FUTURE RUINS (S) IN
BAKA YARO (SLO).
R.a.f.a.l znova napada, tokrat s hardcore gosti
iz Švedske.
Torek, 29. junij.
GALA HALA (LETNI ODER) OB 21.00.
KULTUR SHOCK.
Gino Banana in njegova gypsi-punk banda se
znova vrača na ljubljanske odre.
Sreda, 30. junij.
GALA HALA (LETNI ODER) OB 21.00.
KANDA KODŽA I NEBOJŠA.
Kanda Kodža i Nebojša so vse od svojega na-
stanka leta 1991 prisotni na glasbeni sceni in
brez dvoma so ena izmed najmarkantnejših glas-
benih skupin s področja nekdanje Jugoslavije.
Malo je ljudi, ki ne poznajo njihovih najuspe-
šnejših albumov Igračka Plačka (B92, 1998),
Become (B92, 2000) in Prekidi Stvarnosti (pgp
rts, 2005). Njihov zaščitni znak je sproščen re-
ggae/rock/acid-jazz/BG sound ter specifičen vo-
kal frontmena Oliverja Nektarijevića. Trenutno
pripravljajo novo ploščo in tako boste lahko na
ljubljanskem koncertu slišali tako stare uspe-
šnice kot nov material.
2. in 3. julij.
TRBOVLJE.
ŠKLABFEST.
Šklabfest je mlad festival, ki se letos kani zgoditi
šele drugič, a vendarle že postopa z nogami izku-
šenih prvoligašev v alternativni poletni festival-
ski ponudbi. Tako bodo letos na dvorišču bivše ru-
dniške strojnice zagodli raznoliki žanrski majstri,
ki pa vseeno prisega na takšno ali drugačno punk
ali hardcore udrihanje: legendarni Jello Biafra,
Raised Fist, Down by Law, Skaos, The Mahones,
Niet, Fakofbalon, Debeli precjednik in drugi.
8. julij - 8. avgust.
GALERIJA KRESIJA
FESTIVAL ČRK
Namen festivala je s prikazom tiska, vodenimi
ogledi, delavnicami in primeri dobrega oblikova-
nja obuditi in promovirati tehniko visokega ti-
ska (knjigotisk) in obuditi z njo povezana znanja.
9. - 25. julij.
SEŽANA.
MLADIFEST 2010
Že 16. leto zapored bodo popestrili Sežano z
bogatim družabnim, kulturnim, športnim in
izobraževalnim programom ... Kaj so letos pri-
pravili letos za vas, si poglejte na mladifest.org.
16. - 17. julij.
TRNJE OB PIVKI
13. FESTIVAL DRUGAČNE GLASBE TRNJE
Festival za hipije in vse, ki nimajo za mor-
je, je v Trnju ob Pivki napovedan tudi letos.
Tako da sledite na myspace .com/festivaltrnje.
12. - 18. julij.
PORTOROŽ.
POLETNI KAMP DEMOKRACIJA MALO
DRUGAČE.
Gre za zdaj že tradicionalni dogodek, ki kom-
binira druženje študentov s predavanji in de-
batami na izbrano družboslovno tematiko.
Letos poteka v soorganizaciji Društva Polituss,
Študentskega sociološkega društva Sociopatija,
Delovne skupine proti delu, Socialnega centra
Rog in Civilne iniciative Alternativa obstaja.
Vsebinska izhodišča: Kritika demokracije
danes ostaja ultimativni tabu: pojem demokra-
cije predstavlja poslednji konsenzualni fetiš,
pri čemer je sklicevanje nanjo v večini prime-
rov temeljno načelo pridruževanja liberalnemu
kapitalizmu, ki na sistemski ravni nasprotuje
vsakršnemu organiziranju političnih kolektivov
izven okvirov zakona, kapitala in nacionalne dr-
žave. Zato smo postavljeni pred nujnost radikal-
ne rekonceptualizicije in redefinicije koncepta
demokracije, vkolikor ta sploh še lahko označu-
je politiko, ki je emancipatorična in egalitarna.
Participacija znaša 100€ in vključuje nasta-
nitev (6x nočitev v dvo ali troposteljnih sobah),
hrano (6x polpenzion) ter pijačo. Prijave se zbi-
rajo na polituss.info@gmail.com.
27. - 31. julij.
SOTOČJE.
FESTIVAL SAJETA.
Sajeta je festival, ki ne prenaša samo izrazito ra-
znolike žanrske prispevke, temveč iz te razno-
like ponudbe izvabi tiste, ki jih lahko s pridom
označi kot eksperimentalne ter inovativne. V
letošnji ponudbo tako prehajajo: Interstellar
Overdrive trio (tribute do Syd Barett), Guido
Möbus, Bratko Bibič, East Rodeo, razstava ovit-
kov plošča Franka Zappe.
29. - 31. julij.
OTOK KRK
SKAVILLE FESTIVAL
Idealna kombinacija dobrega ska-ja in druž-
beno kritičnih bandov, na Krku, v uvali Voz.
Letos bodo nastopali francoski kozmopoliti
Nomades et skaetera, hrvaški Antenat, španski
Kaso Perdido, ska/reggae/hiphop kombinacija
Postolar Tripper, Mala Vita, Pannonia allstars
ska orchestra idr.
5. - 7. avgust.
PULA
MONTEPARADISO HARDCORE PUNK
FESTIVAL
Tudi letos, že osemnajstič, v nekdanjih vo-
jaških barakah Karlo Rojc, v Puli, eden iz-
med najboljših punk festivalov na območju
nekdanje Jugoslavije. Tokrat Brivido, S.M.C.,
Socijalna Sluzba , One Step Away, Social Chaos
(br), Unutrasnja Emigracija (bih), F.O.B.,
Declaration, Corrosive (d), Debeli Precjednik,
Visions Of War (b), Scuffy Dogs (slo), Minkions
(it), Children Of Tehnology (it), Citizen Patrol
(nl), Nula, Uncurbed (s) in Brat Pack (nl).
27. - 28. avgust.
KOMEN.
BALKANIKA CORE MEETS KRASTIVAL FEST.
Balkanika Core je hardcore, punk in metal festi-
val, ki prisega na diy sceno in tako predstavlja
pomembno stičišče tovrstne prepotrebne sub-
kulturne scene. Letos poteka dogajanje v spregi
s Krastival Festom. Nastopajo: Patareni, Argies,
Dickless Tracy, Uncurbed idr.
Mreža
COMMITTEE TO PROTECT JOURNALISTS
cpj.org
Organizacija, ki se bori za svobodo novinarjev.
Zdaj. In povsod!
INTERNATIONAL PRESS INSTITUTE
freemedia.at
Organizacija z dolgoletno tradicijo in enim po-
slanstvom - zagotoviti svobodo medijev!
INDEX ON CENSORSHIP
indexoncensorship.org
Britanska organizacija, ki dnevno preverja cen-
zuro in nasilje nad novinarji.
INTERNATIONAL CENTER FOR
JOURNALISTS
icfj.org
Za vse, ki vam je blizu kvalitetno novinarstvo!
INSTITUTE FOR WAR AND PEACE
REPORTING
iwpr.net
Glas iz prvih bojnih linij konflikotv po svetu.
INTERNATIONAL FEDERATION OF
JOURNALISTS
ifj.org
Zveza, ki tesno povezuje novinarje iz več kot 100
držav. Od nekdaj.
THE FREE GAZA MOVEMENT
freegaza.org
Mednarodna iniciativa, ki se trudi zrušiti blo-
kado Gaze.
HUMAN RIGHTS WATCH
hrw.org
Pravice so pod drobnogledom. Vedno in povsod!
NEPLAČNIKI
neplacniki.info
Vas zanima, kdo ne plačuje študentov?
ŠTUDENTSKA ZALOŽBA
studentskazalozba.si
Založba, ki postavlja standarde. Le tako naprej!
JAZZ KLUB GAJO
jazzclubgajo.com
Ker se ne pustimo!
RAZVEZANI JEZIK
razvezanijezik.org
Prosti slovar žive slovenščine.
E-DEMOKRACIJA
e-demokracija.si
Povečajmo politično participacijo na internetu.
SOKOLSKI DOM
sokolskidom.org
Vstopno mesto v novomeško alternativno in
underground kulturo, ki iz sokolskega doma
spušča rafale na mainstream topoglavost.
DOCUMENTARY.ORG
documentary.org
Dokumentarci vseh zvrsti. Za počekirat.
CLASSICS@MIT
classics.mit.edu
Arhiv klasičnih filozofskih del.
KVARKADABRA
kvarkadabra.net
Časopis za tolmačenje znanosti - znanost malo
drugače!
U/.'J: !

SIRiPBURGER Forum Ljubljana, Metelkova 6,1000 Ljubljana, stripburger.org, burger@maiLljudmila.org — Matej Kocjan - Kočo (1978)