Pomembnost managementa znanja za povečanje socialnega kapitala v izbranih slovenskih tehnoloških parkih riko novak Fakulteta za komercialne in poslovne vede, Slovenija vasja roblek Univerza na Primorskem, Slovenija gabrijel devetak Univerza na Primorskem, Slovenija V prispevku proučujemo pomembnost managementa znanja za povečanje socialnega kapitala v izbranih organizacijah, ki so članice tehnoloških parkov v Sloveniji. Namen prispevka je na osnovi analize predhodno proučenih empiričnih podatkov na populaciji 667 proučevanih organizacij, zajetih iz evidence subjektov ino-vativnega okolja, ki jo vodi Javna agencija za podjetništvo in tuje investicije (Japti), prikazati statistične značilnosti med odvisno spremenljivko in nekaterimi izbranimi neodvisnimi spremenljivkami. Cilj prispevka je na osnovi izvedene multivariantne re-gresijske analize predstaviti empirične izsledke, in sicer ali imajo komunikacijske tehnologije in sposobnost (možnost) dostopanja kadrov do informacijskih virov vpliv na management znanja. S prispevkom želimo predstaviti končne ugotovitve, ki opredeljujejo razvoj konceptualnega okvira za razumevanje vpliva managementa znanja v mikro in malih organizacijah na razvoj socialnega kapitala. Ugotovljeno je bilo, da je v organizaciji pomembno izpostaviti vlogo intelektualnega in socialnega kapitala, neopred-metenih osnovnih sredstev ter stalno merjenje teh pri povečanju (zavedanja) vloge managementa znanja. Ključne besede: informacijski viri; management znanja; socialni kapital; tehnološki parki V zadnjih nekaj letih so se v poslovnem okolju v relativno veliki meri pojavili industrijski grozdi in podobna poslovna omrežja. Namen vseh teh poslovnih povezav je, da združujejo organizacije znanja. To počnejo z namenom spodbujati nastanek in kroženje znanja ter izmenjavo poslovnih informacij (Porter 2000; Brinkley 2006; Cokins 2006). Poslovna omrežja temeljijo na razvoju zaupanja med Uvod podjetniki, kar vpliva na zmanjšanje poslovnih tveganj in znižanje različnih transakcijskih stroškov (pravni stroški patentnega varstva, stroški za iskanje in prepoznavanje ustreznih tehnik ter tehnologij ipd.). Na osnovi opredeljenega sta Prusack in Cohen (2001) pri svojem proučevanju izpostavila pomembno vprašanje vloge in vrednotenja socialnega kapitala v organizacijah. Odgovor zahteva širši okvir poznavanja teorije managementa znanja, teorije cloveških virov in pomembnosti intelektualnega kapitala pri nastanku, rasti ter razvoju organizacij. Znanje je postalo tista sila, ki zagotavlja organizaciji konkurencno prednost, pri tem pa mora organizacija vzpostaviti vse vzvode (na primer vzpostavitev korporativne kulture), ki ji omogočajo izkorišcanje in uporabo notranjega ter zunanjega organizacijskega znanja v vsakdanjem poslovanju (Argyris 1998; Devinney, Midgley in Soo 2005; Carrion-Cepeda 2006). Management znanja kot hitro razvijajoca se disciplina postaja ce-dalje pomembnejša za organizacije, ki stremijo k dvigu ucinkovitosti, inovativnosti in posledicno konkurencnih sposobnosti (Rowley 1999; Davenport in Prusak 2000). Hkrati pa narašca tudi pomembnost razvoja in razumevanja teorije managementa znanja (Drucker 1994; 2001; Leonard-Barton 1998; Teece 1998). Vzrok za navedeno gre iskati predvsem v prepoznavanju znanja kot osnove za konkurencnost in kljuc do poslovnega uspeha (Nonaka in Takeuchi 1995; Pemberton in Stonehouse 2000; Meško Štok 2009). Teoretični okviri managementa znanja in opredelitev organizacije znanja Živimo v casu, ko morajo biti organizacije sposobne na izzive poslovnega okolja odgovarjati z vizijo, ki v procesih iskanja odgovorov na globalna vprašanja in zagotavljanja konkurencnosti vkljucuje vse zaposlene na vseh organizacijskih ravneh (Bollinger in Smith 2001; Dess in Shaw 2001; Kujansivu 2009). Alvesson in Karreman (2001) opredeljujeta management znanja in procese, povezane z znanjem, kot del organizacijskih dejavnosti, ki imajo korenine v informacijskih sistemih, organizacijskih vedah, mednarodnem poslovanju in ekonomiji. Organizacije znanja tako zajemajo širok spekter procesov in tehnik, s pomocjo katerih znanje skozi procese generira, povezuje, selektivno deli in koristno uporabi. Za organizacije znanja velja, da kombinirajo vrhunsko informacijsko tehnologijo in visoko izobražen kader, ki je sposoben uresnicevati zacrtano inovacijsko politiko organizacije. V nadaljevanju Becker (2001) opozarja, da managementa znanja ne moremo razumeti le kot vodenje znanja kot takšnega, tem- vec gre za vodenje organizacije s poudarjeno usmeritvijo v znanje. Schein (2010) nadaljuje, da organizacija novo znanje dobi na podlagi virov eksplicitnega strateškega znanja (Carrion-Cepeda 2006; Reychav in Weisberg 2006). Marshall, Prusak in Spilberg (1996) razumejo management znanja kot proces, v katerem poskušamo ugotoviti, kakšen cloveški kapital se skriva v glavah posameznikov, do katerega je omogocen dostop vecji skupini posameznikov, od katerih je odvisen razvoj organizacije. McElroy (2003) razdeli potek managementa znanja na dve obdobji: 1 - za prvo obdobje velja podmena, da vredno znanje obstaja, le zajeti, dekodirati in deliti ga je treba, 2 - drugo obdobje izhaja iz predpostavke, da moramo znanje proizvesti v socialnem okolju. McElroy (2003) še nadalje opredeljuje, da proces nastajanja znanja vkljucuje individualno in skupinsko ucenje, opredelitev, katero znanje potrebujemo, ter pridobivanje informacij, medtem ko proces integracije znanja vsebuje oddajanje, iskanje, ucenje in deljenje znanja. Namen managementa znanja je ustvarjanje, zbiranje in preoblikovanje individualnega znanja v organizacijsko znanje, ki ga uporabljamo v poslovnih procesih (McElroy 2003; Easterby-Smith, Thorpe in Lowe 2005; Thierauf in Hoctor 2006; Franca in Lobnikar 2008). pomembnost intelektualnega kapitala v mikro in mali organizaciji Intelektualni kapital postaja eno najmocnejših meril za oceno poslovanja organizacije v prihodnosti (Freeze in Kulkarni 2007; Fuentes, Marquez in Albors 2007). Teorija managementa je sprejela pomen tako imenovanih skritih virov sredstev, ki v moderni organizaciji igrajo cedalje vecjo vlogo pri oblikovanju strategij, ki zagotavljajo konkurencno prednost in preživetje na trgu; tako Ross in Ross (1997) navajata, da je intelektualni kapital sestavljen iz cloveškega kapitala (kompetence in znanje posameznika), strukturnega kapitala (podatki o organizacijskih procesih ter prelivanje inovacij v zaščitene pravice in industrijsko lastnino) in relacijskega kapitala (zajema odnose s kupci, dobavitelji, vlagatelji, porabniki in strateškimi partnerji). Intelektualni kapital kot skupek znanja, izkušenj in predanosti zaposlenih podjetju je postal pomembna usmeritev na podrocju organizacijskega vedenja. Na podlagi raziskav je dognano, da so celo v casu visokih tehnologij ljudje neobhodno potreben cloveški vir, ki ima znanje in je sposoben vnaprej opredeliti namen uspešnosti poslovanja organizacije ter dolociti vizijo in strategijo. (Človeška prizadevanja omogocajo realizacijo glavnih prednosti s pomocjo drugih materialnih virov, kot so tehnologija, informacije, surovine in dostopi do finančnih virov (Schermerhorn, Hunt in Osborn 2002). Ostane nam še vloga socialnega kapitala kot vrednosti povezovanja organizacij in posameznikov. socialni kapital kot vrednost povezovanj posameznikov in organizacij Organizacija je odprt sistem, na katerega vpliva zunanje okolje s poudarkom na globalnosti in nenehno spreminjajocimi se pricakova-nji kupcev in dobaviteljev. Vrednost zunanje strukture se pokaže v obliki sposobnosti reševanja potreb in težav kupcev. Dobro ime in odnosi s kupci ter dobavitelji se spreminjajo skozi cas (Schermerhorn, Hunt in Osborn 2002; Vila 1994). Adler in Kwon (2002) sta v svoji raziskavi ugotovila, da je dobro ime oziroma mnenje drugih o nas dragocen vir. Ta vir sta opredelila kot socialni kapital oziroma »dobro ime«. Ucinki takega sodelovanja izhajajo iz informacij, vpliva in solidarnosti, ki jih da na razpolago igralec (konkretno organizacija). Tak primer je za organizacije dobavna veriga. Zavedati se je treba, da ni trajnostnega razvoja organizacije brez razumevanja trajnosti sistemov, ki ga podpirajo - s tem mislimo financni kapital, clo-veški kapital in naravni kapital (Bertoncelj in dr. 2011). (Človeški in intelektualni kapital predstavljata socialni kapital, ki gradi na mreženju tako posameznikov kot tudi kolektivov (Nahapiet in Ghosal 1998). To potrjuje tudi Druckerjeva teza, da bodo morali vodstveni delavci vse vec informacij za svoje delo dobiti iz zunanjega okolja (Drucker 2001). Managerji vecino informacij dobijo zunaj svojega podjetja, torej od poslovnih partnerjev, kolegov ter državnih, fi-nancnih in drugih ustanov (Prusack in Cohen 2001; Chatterji, Levine in Toffel 2009). Tu pridemo do argumenta, da socialni kapital bolj vpliva na rast in uspešnost organizacije kot skupina posameznikov. Putnam (2000) tako pravi, da socialni kapital spodbuja norme vzajemnosti, olajšuje pretok informacij in omogoca dostop do podatkov o boniteti in ugledu akterjev na podlagi preteklih sodelovanj. Tako socialni kapital gradi povezave med posamezniki - socialne mreže in vpliva na nastanek norm vzajemnosti ter zanesljivosti, ki izhajajo iz njih. Cohen in Prusak (2001) pravita, da si socialni kapital lahko predstavljamo kot stanje aktivnih povezav med ljudmi: zaupanje, medsebojno razumevanje in skupne vrednote ter vedenje, ki povezuje clane cloveških mrež in skupnosti in omogoca skupne usklajene ukrepe. Sklepamo lahko, da socialni kapital gradi odnose in povezuje ljudi (Nahapiet in Ghosal 1998). Pregled predhodnih teoretičnih spoznanj lahko končamo s pojavom negativnih plati razmerij, ki jih posamezniki in organizacije izkoriščajo pri svojem delovanju. Labianca in Brass (2003) definirata te povezave kot negativna razmerja, ki vključujejo dolgotrajnejše pojavljanje ustaljenih nazorov, negativnih mnenj, občutkov in vedenjskih namer v odnosu do druge osebe. Na podlagi teoretičnih spoznanj o upravljanju s pročesi znanja in pomembnosti zaposlenih pri povezovanju z notranjim in zunanjim okoljem organizačije smo preverjali naslednji dve hipotezi: h1 Zahteve po znanju imajo statistično značilen vpliv na socialni kapital, h2 Pridobivanje znanja statistično značilno vpliva na socialni kapital v malih in srednje velikih organizacijah, ki so članice slovenskih tehnoloških parkov. Metodologija predstavitev vzorca Pri empiričnem preverjanju hipotez smo za osnovno populačijo izbrali 667 organizačij, ki so članiče oziroma pridružene članiče slovenskih tehnoloških parkov in univerzitetnih inkubatorjev, vodenih v evidenči japti v skupini A. Zaradi relativno majhne populačije (n = 667) smo se odločili, da za raziskavo ne oblikujemo vzorča, temveč zajamemo kar čelotno populačijo. Od 667 organizačij smo prejeli 157 izpolnjenih anketnih vprašalnikov. Opozoriti je treba, da smo anketo izvajali v mikro in malih organizačijah, ki imajo manj zaposlenih ter so ti bolj obremenjeni s svojimi nalogami. To je razlog, da je v tem segmentu organizačij delež odgovorov manjši kot delež odgovorov v srednje velikih in velikih organizačijah. Na problem manjšega števila odgovorov s strani malih podjetij opozarja tudi Doris Gome-zelj Omerzel (2009). raziskovalni instrumenti Za namen raziskave smo oblikovali anketni vprašalnik, ki je bil sestavljen iz dveh sklopov zaprtih vprašanj. Prvi del je bil vsebinsko oblikovan in je vključeval vprašanja s področja medsebojne komu-nikačije zaposlenih znotraj organizačije, komunikačije zaposlenih v poslovnem okolju, najpomembnejših dejavnikov pridobivanja, informiranja in izmenjave znanj tako v notranjem kot zunanjem okolju organizačije ter sočialnem kapitalu. Sklop je vključeval 120 vprašanj, ki smo jih razdelili na podsklop zahteve po znanju in podsklop pridobivanje znanja. Zaprta vprašanja smo merili s štiristopenjsko preglednica 1 Struktura dejavnosti organizacij Dejavnost organizacije Frekvenca Delež (%) Informacijska tehnologija 57 36,31 Proizvodnja igralnih avtomatov 1 0,64 Telekomunikacije in mobilna telefonija 23 14,65 Razvoj in raziskave 21 13,38 Storitve in razvoj 19 12,10 Avtomatizacija poslovnih procesov 9 5,73 Izdelava rotacijskih hidravlicnih klešc 1 0,64 Oglaševanje 13 8,28 Biotehnologija 6 3,28 Genetika 2 1,27 Razvoj medicinske opreme 5 3,18 Skupaj 157 100 Likertovo lestvico, s katero so anketiranci podali stopnjo strinja-nja/nestrinjanja s predlaganimi stališCi (1 - zelo se strinjam, 2 - se strinjam, 3 - se ne strinjam, 4 - sploh se ne strinjam). Drugi sklop vprašanj je bil namenjen zbiranju informacij o anketiranih podjetjih. metode analize podatkov Osnovni pregled rezultatov raziskave je predstavljen s pomočjo opisne statistike (preglednice, grafi). Obe hipotezi smo testirali pri si-gnifikativni stopnji, ki je manjša od 5 odstotkov (p = 0,05). S Cron-bachovim koeficientom alfa, ki predstavlja koeficient zanesljivosti ali doslednosti, smo preverili zanesljivost vprašalnika. Podatke smo obdelali s pomocjo statisticnega programa spss. Z uporabo enter multivariantne regresijske analize smo analizirali odnos med odvisno spremenljivko in nekaterimi izbranimi neodvisnimi spremenljivkami. Odvisna spremenljivka je fluktuacija kadrov v organizacijah clanicah tehnoloških parkov. Na podlagi danih neodvisnih spremenljivk iz vprašalnika smo izbrali tiste, ki mogoce najbolj vplivajo na pojav in povišanje stopnje socialnega kapitala. Rezultati V okviru ankete smo zajeli podatke o strukturi dejavnosti anketiranih organizacij, ki je prikazana v preglednici 1. Od 667 organizacij, ki jim je bil anketni vprašalnik poslan, jih je 157 nanj odgovorilo. Za izracun zanesljivosti oziroma doslednosti smo uporabili Cron-bachov koeficient alfa. Namenjen je ugotavljanju, kako dobro skupina spremenljivk ali postavk meri posamezno enodimenzionalno preglednica 2 Izpis regresijskih koeficientov - socialni kapital Neodvisna spremenljivka (1) (2) (3) (4) (5) Komunikacijska infrastruktura 0,593 0,27 0,469 2,154 0,002 Sposobnost (možnost) dostopanja 0,595 0,36 0,521 1,236 0,000 kadrov do informacijskih virov opombe Naslovi stolpcev: (1) B, (2) standardna napaka (nestand. koef.), (3) f (stand. koef.), (4) t, (5) znacilnost. R2 = 51,32%, F = 84,06, stopnja znacilnosti < 0,01. latentno sestavo. Nunnally (1978) pravi, da je vrednost Cronba-chovega koeficienta alfa nad 0,70 primerna za presojanje notranje usklajenosti. Na podlagi testiranja vprašalnika smo izračunali, da se vrednost Cronbachovega koeficienta alfa giblje: 0,773 za sklop postavk o zahtevah po znanju, 0,768 za sklop vprašanj o pridobivanju znanja. Na podlagi tega lahko sklepamo, da je zanesljivost vprašalnika dobra, ker se vse vrednosti alfe gibljejo nad mejo sprejemljivosti (0,70). V preglednici 2 so prikazani rezultati testiranja h1, in sicer pomembnost socialnega kapitala za razvoj malih in srednje velikih organizacij. R2 popravljen predstavlja popravljeni koeficient pojasnjene variance. V našem primeru znaša 48,4%. Delež pojasnjene variance v našem modelu je 51,3-odstoten, kar pomeni, da je odvisna spremenljivka z izbranima neodvisnima spremenljivkama dokaj dobro pojasnjena. S pomocjo F-statistik smo testirali celoten regresijski model oziroma merili smisel celotnega modela. Dobili smo F = 84,06, na osnovi cesar lahko ocenimo, da gre za dober model, ki se prilagaja podatkom in je statisticno znacilen. Vpliv obeh neodvisnih spremenljivk je statisticno znacilen, iz standardiziranih regresijskih koeficientov pa razberemo, da na pojav (stopnjo) socialnega kapitala v najvecji meri vpliva omogocanje kadrom dostopati do informacijskih virov, tako znotraj kot zunaj organizacije. Povecanje neodvisnih spremenljivk poviša stopnjo socialnega kapitala. V nadaljevanju sledi testiranje h1 - pridobivanje znanja statisticno znacilno vpliva na socialni kapital v malih in srednje velikih organizacijah clanicah slovenskih tehnoloških parkov (preglednica 3). R2 popravljen predstavlja popravljeni koeficient pojasnjene variance. V našem primeru znaša 49,56 %. Delež pojasnjene variance v našem modelu je 49,56-odstoten, kar pomeni, da je odvisna spremenljivka z izbranima neodvisnima spremenljivkama dokaj dobro pojasnjena. V nadaljevanju smo vnovic s pomocjo F-statistik testirali celoten regresijski model oziroma merili smisel celotnega modela. Dobili smo F = 76,34, na osnovi cesar lahko ocenimo, da gre za dober preglednica 3 Izpis regresijskih koeficientov - pridobivanje znanja Neodvisna spremenljivka (1) (2) (3) (4) (5) Komunikacijska tehnologija 0,107 0,386 0,312 1,251 0,003 Sposobnost (možnost) dostopanja 0,111 0,872 0,41 1,429 0,000 kadrov do informacijskih virov opombe Naslovi stolpcev: (1) B, (2) standardna napaka (nestand. koef.), (3) f (stand. koef.), (4) t, (5) značilnost. R2 = 49,56%, F = 76,34, stopnja značilnosti < 0,01. model, ki se prilagaja podatkom in je statistično značilen. Vpliv obeh neodvisnih spremenljivk je statistično značilen, iz standardiziranih regresijskih koeficientov pa lahko razberemo, da na stopnjo socialnega kapitala v največji meri vpliva omogočanje kadrom dostopati do informačijskih virov, tako znotraj kot zunaj organizačije. Povečanje neodvisnih spremenljivk poviša stopnjo sočialnega kapitala. Sklepne ugotovitve V prispevku smo proučevali teorije o managementu znanja in so-čialnem kapitalu, kjer smo izpostavili njuno vlogo za rast in razvoj organizačije. V okviru zasnovane in izpeljane raziskave, ki je temeljila na pomembnosti povezovanja posameznikov in organizačij z namenom nastajanja in izmenjave znanja, smo preverjali dve hipotezi (hi in h2), na osnovi katerih predpostavljamo, da management znanja v mikro in malih organizačijah, ki so članiče slovenskih tehnoloških parkov, značilno pozitivno vpliva na razvoj sočialnega kapitala. Hipotezi smo potrdili. S pomočjo multivariantne regresijske metode smo analizirali vpliv neodvisnih spremenljivk. Tako smo za h testirali neodvisni spremenljivki komunikačij-ska infrastruktura in sposobnost dostopanja kadrov do informa-čijskih virov. Na podlagi standardiziranih regresijskih koefičientov smo ugotovili, da na pojav (stopnjo) sočialnega kapitala v največji meri vpliva omogočanje kadrom dostopati do informačijskih virov tako znotraj kot zunaj organizačije. Povečanje neodvisnih spremenljivk poviša stopnjo sočialnega kapitala. Za h2 smo testirali neodvisni spremenljivki komunikačijska tehnologija in sposobnost dostopanja kadrov do informačijskih virov. Na podlagi standardiziranih regresijskih koefičientov smo ugotovili, da na stopnjo sočialnega kapitala v največji meri vpliva sposobnost dostopanja kadrov do informačijskih virov tako znotraj kot zunaj organizačije. Povečanje neodvisnih spremenljivk poviša stopnjo sočialnega kapitala. Primarna omejitev raziskave je bila njena osredotočenost samo na organizačije, ki so članiče tehnoloških parkov na območju Slovenije. Opozoriti je treba, da se v raziskavi nismo osredotočali na poglo- bljeno raziskovanje merjenja procesov znanja in socialnega kapitala v skupini organizacij znotraj posamezne panoge, ampak na pomembnost managementa znanja za povečanje socialnega kapitala v organizacijah clanicah slovenskih tehnoloških parkov. V prispevku tudi ne proucujemo denarnega vrednotenja znanja, ker to presega strukture in namen raziskave, kar pa hkrati odpira ter dopušca možnosti za nadaljnje raziskave oziroma proucevanja. Literatura Adler, P. S., in S. W. Kwon. 2002. »Social Capital: Prospects for a New Concept.« The Academy of Management Review 27 (1): 17-40. Alvesson, M., in D. Karreman. 2001. »Odd Couple: Making Sense of the Curious Concept of Knowledge Management.« Journal of Management Studies 38 (7): 995-1018. Argyris, C. 1998. »Teaching Smart People How to Learn.« V Harvard Business Review on Knowledge Management, ur. Peter F. Drucker, 81108. Boston, ma: Harvard Business School Press. Becker, M. C. 2001. »Managing Dispersed Knowledge: Organizational Problems, Managerial Strategies, and Their Effectiveness.« Journal of Management Studies 38 (7): 1037-1051. Bertoncelj, A., M. Meško, A. Naralocnik in B. Nastav. 2011. Trajnostni razvoj organizacije: ekonomski, družbeno-politicni in ekološki vidiki. Ljubljana: gv založba. Bollinger, A., in R. Smith. 2001. »Managing Organizational Knowledge as a Strategic Asset.« Journal of Knowledge Management 5 (1): 8-18. Brinkley, I. 2006. Defining the Knowledge Economy: Knowledge Economy Programme Report. London: The Work Foundation. Carrion-Cepeda, G. 2006. Competitive Advantage of Knowledge Management. London: Idea Group. Chatterji, A. K., D. I. Levine in M. W. Toffel. 2009. »How Well do Social Ratings Actually Measure Corporate Social Responsibility?« Journal of Economics & Management Strategy 18 (1): 125-168. Cohen, D., in L. Prusak. 2001. In Good Company: How Social Capital Makes Organizations Work. Boston, ma: Harvard Business School Press. Cokins, G. 2006. Učinkovitost po meri podjetja: začrtajte pot do dobička s ključnimi podatki. Ljubljana: gv založba. Davenport, T. H., in L. Prusak. 2000. Working Knowledge: How Organisations Manage What They Know. Boston, ma: Harvard Business School Press. Dess, G. G., in J. D. Shaw. 2001. »Voluntary Turnover, Social Capital and Organizational Performance.« The Academy of Management Review 26 (3): 446-456. Devinney, T. M., D. F. Midgley in C. W. Soo. 2005. »Knowledge Creation in Organisations: A Mupltiple Study Overview.« V Knowledge Management: Organizational and Tehnological Dimensions, ur. J. Davis, E. Subrahmanian in A. Westerberg, 77^25. Heidelberg: Physica. Drucker, P. F. i994. »The Age of Social Transformation.« The Atlantic Monthly 274 (5): 53-80. Drucker, P. F. 200l. Managerski izzivi v 21. stoletju. Ljubljana: gv založba. Easterby-Smith, M., R. Thorpe in A. Love. 2005. Raziskovanje v mana-gementu. Koper: Fakulteta za management. Franca, V., in B. Lobnikar. 2008. »Nagrajevanje delovne uspešnosti: na-cin za zmanjševanje absentizma in fluktuacije.« hrm 6 (24): 49-53. Freeze, R. D., in U. Kulkarni. 2007. »Knowledge Management Capability: Defining Knowledge Assets.« Journal of Knowledge Management ii (6): 94-l09. Fuentes, A. B., P. B. Marquez in J. Albors. 2007. »A Conceptual and Empirical Approach From Knowledge Management to the Analysis of the University Industry Relationships.« Panorama Administrativo 2 (l): 2l-50. Gomezelj Omerzel, D. 2009. Management znanja v majhnih in srednjih podjetjih. Koper: Fakulteta za management. Kujansivu, P. 2009. »Is There Something Wrong With Intellectual Capital Management Models?« Knowledge Management Research & Practice i6 (7): 300-307. Labianca, G., in J. D. Brass. 2003. »Extending the Social Ledger: Correlates and Outcomes of Negative Relationships in Workplace Social Networks.« Working paper, Department of Organization and Management, Goizueta Business School, Emory University, Atlanta, ga. Leonard-Barton, D. i998. Wellsprings of Knowledge: Building and Sustaining the Sources of Innovation. Boston, ma: Harvard Business School Press. Marshall, C., L. Prusak in D. Spilberg. i996. »Financial Risk and the Need for Superior Knowledge Management.« California Management Review 38 (3): 76-l0l. McElroy, M. W. 2003. The New Knowledge Management: Complexity, Learning and Sustainable Innovation. Boston, ma: kmci in ButterworthHeinemann. Meško Štok, Z. 2009. Management znanja v sodobnih organizacijah. Koper: Fakulteta za management. Nahapiet, J., in S. Ghosal. i998. »Social Capital, Intellectual Capital and the Organizational Advantage.« Academy of Management Review 23 (2): 242-266. Nonaka, I., in H. Takeuchi. i995. The Knowledge-Creating Company: How Japanese Companies Create the Dynamics ofInnovation. Oxford: Oxford University Press. Nunnally, J. C. 1978. Psychometric Theory. New York: McGraw-Hill. Pemberton, J. D., in G. H. Stonehouse. 2000. »Organisational Learning and Knowledge Assetss - An Essential Partnership.« The Learning Organization 7 (4): 184-194. Porter, M. E. 2000. »Location, Competition and Economic Development: Local Clusters in a Global Economy.« Economic Development Quarterly 14 (1): 15-34. Prusack, L., in D. Cohen. 2001. »How to Invest in Social Capital.« Harvard Business Review 79 (6): 87-93. Putnam, R. 2000. The Decline of Social Capital? Political Culture As a Condition for Democracy. Princeton, NJ: Princeton University Press. Reychav, I., in J. Weisberg. 2006. Human Capital in Knowledge Creation, Management and Utilization. London: Idea Group. Ross, G., in J. Ross. 1997. »Measuring Your Company's Intellectual Performance.« Long Range Planning 30 (3): 413-426. Rowley, J. 1999. »What is Knowledge Management?« Library Management 20 (8): 416-419. Schein, E. H. 2010. Organizational Culture and Leadership. San Francisco: Jossey-Bass. Schermerhorn, J. R., J. G. Hunt in R. N. Osborn. 2002. Organizational Behavior New York: Wiley. Teece, D. J. 1998. »Capturing Value From Knowledge Assets: The New Economy, Markets for Know-How, and Intangible Assets.« California Management Review 40 (3): 55-79. Thierauf, R. J., in J. J. Hoctor. 2006. Optimal Knowledge Management: Wisdom Management Systems Concepts and Applications. London: Idea Group. Vila, A. 1994. Organizacija in organiziranje. Kranj: Moderna organizacija.