PREKMURSKO NAREČNO BESEDJE   V ROKOPISU  IZ  LETA   1862
V strokovni in splošno informativni publicistiki preddualističnega obdobja so v mejah Avstro-Ogrske le redki avtorji celoviteje obravnavali jezikovne in narodopisne značilnosti prekmurskih Slovencev. Eden teh je prav gotovo J. Caplovič, ki je najprej v budimpeštanski reviji »Tudomanyos gyüjtemeny (1828)«, leto dni pozneje pa v samostojni nemški knjižici dejansko objavil podatke in dognanja prekmurskega pisca Jožefa Košiča (J. Csaplovits, Croaten und Wenden in Ungarn, Pressburg 1829). To Košičevo in Caplovičevo delo zategadelj predstavlja temeljni vir preučevanja gmotnega položaja in duhovnega življenja ogrskih Slovencev v začetku 19. stoletja.
Ko sem lansko leto v budipeštanski Szecsennyjevi knjižnici ponovno prelistaval že znano temeljno gradivo o Prekmurju in Prekmurcih in iskal manj znana tiskana poročila o našem življenju, sem v rokopisnem oddelku naletel na doslej neznano (ali vsaj neregistrirano), vendar dokaj zanimivo rokopisno delce v nemščini. Avtor tega spisa je Joh. Henrick Schwicker, znani nemški pedagog in publicist, ki je po končanem učite-
126
Ijišču v Vršcu najprej služboval v Banatu, pozneje — po končani fakulteti — pa v Budimpešti."
Schwickerjev spis v gotski transkripciji nosi naslov: Die ungarischen Wenden-etnographische Skitze. — Obsega 14 strani zvezkovega formata, dodano mu je pa že spremno pismo redakciji »Auslanda« (brez oznake kraja). Čeprav je poleg redne knjižnične signature na rokopisu moč zaslediti letnico 1894, je iz datacije pisma v Velikem Bečkereku razvidno, da je delo nastalo že leta 1862 (ali' celo prej); poznejša letnica na rokopisu zategadelj prav gotovo označuje čas prevzema oziroma imatrikulacije v knjižnični sklad. Ni nobenega dvoma, da je Schwickerjev spis »narodopisna skica'< z določeno jezikovno informacijo in da se kot tak opira na Košića oziroma Caploviča. Čeprav avtor v svojem delu ne objavlja nobenih citatov in ne omenja nobenih virov, je več kol na dlani, da se je pri pisanju posluževal predhodno objavljenih del, v prvi vrsti Caplovičeve publikacije »Croaten und Wenden in Ungarn« iz leta 1829. Kljub tej ugotovitvi, ki izhaja tudi iz nadaljnjega orisa rokopisa, pa je iz posameznih odstavkov vendarle moč razbrati avtorjevo težnjo po objektivnem predočevanju položaja slovenske narodnostne skupnosti znotraj Ogrske. Za takratne politične prilike v Avstro-Ogrski je to vsekakor pomembno dejanje, celo če imamo pred očmi dejstvo, da je o prekmurskih Slovencih pisal tujec, brez podrobnejšega poznavanja dejanskega stanja.
Schwicker uvodoma določno govori o Slovencih, posebej poudarjajoč tovrstno poimenovanje med samim slovenskim prebivalstvom na Ogrskem. V nadaljevanju spet točno posreduje takrat udomačen nemški naziv (Wendi) ter nedosledno madžarsko rabo terminov — »Toti, Vandalusi, Vandali«. V nemščino pravilno prevaja tudi tiste čase udoniačeno označbo slovenskega administrativnega okoliša — »Tötsäg«-»Slowenen Bezirk«.
Po ugotovitvi, da Prekmurje šteje približno 50.000 prebivalcev, Schwicker nadaljuje z opisovanjem značilnosti prekmurskega vaškega doma, noše in prehrane. Kratko označuje tudi najpoglavitnejše ljudske običaje, med posameznimi opisi pa je najti še omembe nekaterih zgodovinskih pojavov (protestantsko cerkveno vizitacijo leta 1627 itd.).
Jezikoslovno pomembnost rokopisa sicer očituje navedba 18 narečnih slovenskih iziazov, povezanih z narodopisnim informiranjem bralca — v takratnem madžarskem črkopisu. Zapis narečnih besed je dokaj točen, v latinici ter blizu ljudski izreki Pri večini izrazov je zaznavna slovenska izvirnost ter tipična, stoletja utrjevana, slovenska oblika.
Za ilustracijo naj navedenm nekaj večinoma še vedno živih narečnih izrazov;
'vaški dom' — preklit (= predsoba) 'pecivo — gibdnicza, klejt vrlanik
'noša' — pćczio (naglavna kapa) 'svatba' — szneha (= nevesta) pecsa sztarisina
pojasz szvadbica
Čeprav Schwickerjev spis po vsem tem ne predstavlja izvirnega avtorjevega dela, je njegova registracija z zgodovinskega ter narodopisno-jezikovnega vidika vendarle umestna.
F. S e b i a n i č Murska Sobota