Šolsko in domače podučevanje. Se ueiti prav lepo Nam edina skerb naj bo ! (KonccO Pa ne le dobre, ainpak (udi slabe lastnosti imajo javne šole, in kakor ima, bi rekel skoraj vsaka reč svojo dobro in slabo stran, tako ludi šole, tako n. pr. je napačno, ako so razredi preobširni, t. j., če prevelika množica učencev v ravno tisto sobo zahaja, kajti to je pervič škodljivo zdravju in drugič pospcšuje raztresenost med poslušajočo mladino. Zdravju je škodljivo zarad slabega zraka, ki ga vživajo ucenci po več ur na dan, kar se godi zlasti po zimi v liudcm mrazu, ko se učilniške sobe redkokrat zračijo, pa če se to tudi vsaki dan zgodi, se ta napaka veridar ne more odpraviti, ker veliko število učencev poserka dobri zrak že koj v pervi in drugi uri, za tretjo in četerto pa ne oslane drugega, nego izsopljeni kužni zrak zopet vživati. Tudi oči se zelo kvarijo, če nima soba dosti oken in če niso na pravem kraju. (Glede na to napako se nani ni treba čuditi, da postane skoraj dve tretjini dijakov po doveršenju srednjih šol kratkovidnih.) Oe so klopi prenizke, je škodljivo za pluča pa tudi za glavo, ker sili kri preveč v možgane in tako postanejo učenci otožni in ne.sposobni za vspešen poduk. Drugič sem rekel pospcšujejo preobširni razredi raztresenost med poslušajočo mladino. Vsak dobro ve, da učitelj ne more biti ob enem na dveh ali celd (reh krajih, temuč če stoji na eni straai, vlada nagajivost na drugi; če stoji spredej, se gode nerodnosti zadej, in tako se pogostonia godi, da še celd marsikteri pridni učenci postanejo raztreseni, ia mesto da bi poslušali razlago posamesnih predmetov, se posmehujejo ali pa se še celo sujejo bodi si z rokami ali pa z nogami. Tako bi se laliko otnenile še druge manjše napake; toda prednosti javnih sol so vendar mnoge, in verli tega so javne šole tudi cenejše od unih; ker ne prizadenejo toliko stroškov, in kje bi se tudi dobilo toliko število učiteljev, ako bi se niladina le posamesno podučevala? Dalje, če se ozremo na privaten poduk, ali ne borao sprevideli, da je ta mnogo zdatnejši in bolj vspešen od unega v javnih šolah —? Gotovo. Pa to ne velja za vse šole sploh, ampak le za glavne šole, ali kakor jib obče zoveino, normalkc. Koristno bi bilo tedaj, da bi se učenci tudi privatno podučevali, to pa zarad tega a) ker so otroci še premalo pametni, in se po tem takem pogostoraa pripeti, da ne umejo šolske razlagc; pri privatnem poduku je pa vse drugače, kajti tukaj je dolžnost učiteljeva toliko časa ponavljati razlago in jo v. naštevanjem mnozih zgledov umetniško delali, dokler je gojenec ne razume. b) 0 raztresenosti, najbujši sovražnici vseh ved, se tukaj nikakor ne more govoriti, ker ima učenec le z učiteljcm opraviti, tedaj mora opustiti vsakoršne domišljije ali niisli o kratkočasnib igrah, 8 kterimi se navadno mladina razveseljuje in o drugih enakih rečeh, ki se ne vjemajo z razlago posamesnih predmetov. c) Ker se večkrat pripeti, da mora ta ali uni zarad slabega vreraena po več dni zanemariti šolo, posebno taki, čegar stanovanja so zeld odstranjena od šoiskega poslopja, tako je tudi napačno, da se otroci, ko je sola minula, le preradi sim tcr tje razkrope in le pozno domu pridejo; kako lahko se pri takem pohajkovanju zgodi, da doleti tcga ali unega kaka nesreča itd. Ze iz teh malih opazek sledi, da je privaten poduk mnogo boljši od unega v javnih šolah; ali to velja le za glavne šole. Kako je pa v srednjih šolab? — Se niar tukaj enako godi? Ne. Tukaj je neogibno potrebno (conditio sine qua non), da se dijak razun v šoli tudi tudi doma privatno uči in izobražuje; kajti pervič ni mogoče dijake samo s podukotn v šoli in z domačimi nalogami pripHjati na ono stopinjo izobraženosti, ki jo zahtevajo vfše šole. Tukaj tedaj ne zadostuje samo obiskovanje javne šole, ako se hočejo dijaki seznaniti s staroklasično literaluro, koja je podlaga, kakor nekdaj, lako tudi sedaj, dobremu mišljenju, izrazovanju, skladbi, poznanju lepega izverstnega jezika in sploh starega sveta. Stari so bili in bodo vedno učitelji poznejim narodom. — Sploh je znano, da človek ni sanio subjekt pri izobraževanju, ampak tudi objekt. Ali vpraša se tudi: Kdaj doseže objektivno izobraževanje svoj namen, ali z drugimi besedami: kdaj naj se neha človek izobraževati? Pri idealnih podobah ali kipih se lahko reče, koje namrec umetnik svoje delo končal: wkip ali podoba je popolnoma", — a pri človeku se to ne more reči. Clovek, ki se izobražuje, postaja zmiraj bolj popolnoma, ali popolnosti ne doseže nikdar. Izobraževanje nima turej ne konca, ne kraja, kajti noben učenjak ni dospel, kar se vednosti tiče, do tolike učenosti, da bi mogel reči: 9sedaj se mi ni treba več učiti", temveč so naj učenejši možje spoznali, da bolj ko so se pečali z vedami, bolj so se izobraževali, in bolj so hrepeneli po učenostih. Če tedaj pomislimo, kolike vrednosti je izobraženost sploh, moramo priznati, da skoro nobena dobrota ni veča, nego je poduk in omika. Kdor je kaj pripomogel, da smo modrejši, boljši in srečnejši, zanaša naj se na naj priserčnejšo našo hvaležnost, dokler nam teče po žilah gorka kri. a. p., dijak.