Igrišča za vse otroke
Da se je pridobivanja prosto-rov za otroke treba lotiti orga-nizirano in smotrno, smo se na najrazličnejših ravneh inzveč-jo ali manjšo zavzetostjo, že velikokrat dogovorili, nazadnje pred štirimi leti, ko so bile sprejete minimalne zahteve za gradnjo in opremo vzgojno-varstvenih zavodov. Da je igra potrebna otroku tako kot kruh in hrana in Ijubezen (pri čemer vrstni red pač v tem trenutku ni pomemben), smo si vsi na ja-snem. In naposled smo si na jasnem, da vzgojnovarsivena ustanova v krajevni skupnosti postaja (ali bi vsaj morala če-dalje bolj) postajati center predšolske vzgoje. In tako bi naše vsestransko družbeno opredeljena staHšča, dogovore in resolucije o celovitosti skrbi za otroka lahko naštevali še naprej (ko smo srcer že dali skozi teden olroka). Vendar pa bi se tokrat podrobneje radi ustavili ob neki drobni »krivi-ci-, ki se tako čudno in nera-zumljivo spreobrača v naši mi-selnosti in jo na kratko imenu-jemo: -naši ali vrtčevi in tuji ali zunanji otroci«. ki se smejo oziromaa se ne smejo igrati na vrtčevem igriŠČu.
Da si bomo takoj spočetka na jasnem' Nihfie ne misll, da vzgojiteljice in ravnateljice iz vrtcev zaradi kdo ve kakšnih svojih razlogov zaklepajo vrata vrtcev. Razlog je popolnoma jasen: jgnšče je lepo in obču-dovanja vredno (če je strokov-no ln domisleno urejeno, seve-da) le v začetku, ko je Še novo. Kaj kmalu, ko ga začno otroci uporabljati, se pač ne more izogniti   procesu   uničevanja.
To postopno rzrabljanje na-prav, igral. zelenih in peskov-nih površjrt pa je seveda še ve-liko hitrejše, če se tam zbirajo otroct različnih starosti in brez nadzorstva. Tako je povsem ja-sno, da zlasti starejši, nekoliko iz objestnosti, predvsem pa za-to, ker v resnici ne najdejo na takem igrišču nič primernega zase, puščajo za seboj razde-janja.
In jasno je tudi, da si v seda-njih razmerah, kakršne so, vzgojnovarstvene ustanove pač ne mislijo (ali ne morejo) privošfiiti takih velikih dodat-nih strokškov za vzdrževanje in obnavljanje svojih igrišč. ki bi jih uporabljali vsi otroci v krajevni skupnosti - pa četudi so prevzeli družbeno obvezo, da bodo postali centri predšol-ske vzgoje v krajevni skupno-sti.
Če je temu tako in če. napo-sled, vsi vemo. da ne bi bilo gospodarno razmetavanje de-narja v vrečo brez dna (pro-blem naših igrišč namreč ni to-liko v tem. da jih je premalo, pač pa v tem, da »nihče ne skrbi za vzdrževanje«), potem manjka v tem našem razmišlja-nju - in zlasti v vsakdanji prak-si, še drugi partner. Pravza-prav bi jih bilo več, toda na kratko in smiselno je to krajev-na skupnost z njenimi enotami skupnosti za otroško varstvo in prav gotovo še drugimi skupnostmi, društvi in organi-zacijami. Dogovoriti se je. skratka. treba, kakšno tgrišče
želimo v krajevni skupnosti; če je to vrtčevo, potem se je treba tudi dogovoriti, kakozbratide-nar za njegovo normalno ozi-roma povečano delovanje, da bi sedanja zaprta igrišča (ki so bržkone izhod v sili)spremeni-li v odprta
Vendar pa si moramo pri tem razjasniti tudi naše gleda-nje, da odprto igrišče ni le ti-sto, ki ima ograjo in vrata in da odprto tudi ni dobesedno, kar po dolgem in počez. Smiselno bi to morali razumeti, da bi bilo tako odprto, da bi pod določe-nimi pogoji lahko prišli vanj vsi otroci \z krajevne skupnosti, pri čemer mislimo pod pogoji na urejenost, negovanost in vodenje. In je potemtakem tudi odprto igrišče v dogovorjenih urah zaprto, da skratka vlada na njem določen red.
Tako razmišljanje o proble-mu odprtih in zaprtih igrišč se-veda lahko pade v vodo, Le smo kot pobudnika na prvo mesto postavili enoto skupno-sti otroškega varstva v krajevnj skupnosti, ker vemo, da teh enot praktično še ni. Toda - te enote se vendarle ustanavljajo, na novo se oblikujejo tudi kra-jevne skupnosti, v razpravi je nova zakonodaja, ki zadeva otroško varstvo. nenazadnje pa je ta problem. lahko celo ena od pobud za še hitrejše ustanavljanje enot skupnosti otroškega varstva v krajevm skupnosti.
DRAGICA BOŠNJAK