kronika   časopis za slovensko krajevno zgodovjno   32   1984
15
GLOSE K ZGODOVINI   SREDNJEVEŠKEGA CELJA
sergij  vilfan
V primerjalnem okviru postavlja Celje vrsto vprašanj in s tem navaja k nekaterim opazovanjem :i
Predvsem preseneča zanimivo nasprotje: Cdje ima, podobno kot Ptuj, kontinuiteto antičnega imena Celeia; srednjeveško naselje je nastalo tako rekoč sredi antičnega mesta, krajevna imena v širši okolici dokazujejo ostanke predslovanskega prebivalstva in prometna lega je bila komaj dosti manj pomembna od lege Ljubljane.'^ In vendar; vse, kar doslej vemo o srednjeveškem Celju,' kaže na to, da je bilo tu mestno življenje vse prej kot kontinuirano povezano od antike v srednji vek, da se je razvijalo zelo počasi in da je bilo mesto ob koncu srednjega veka izredno majhno, ne kaj prida večje kot Višnja gora v 16. stol.* Ali je ta podoba resnična ali pa jo izkrivlja le nesrečna sestava virov?
Kjer so srednjeveške hiše kadar si bodi nastale na rimskih temeljih, je arheolog bržkone res pri ugotavljanju vmesnih faz naselitve skoraj brez moči (čeprav ta skepsa ne
bi smela biti potuha za nezanimanje). Toda tudi Ustinsko gradivo je dokaj skopo in ko>-likor ga poznamo, vsaj na prvi videz potrjuje pogodbo o zelo počasnem razvoju Celja. Ali pa to nujno pomeni počasnost v vseh pogledih — gospodarskem, urbanistično-stavbnem, pravnem in še drugih, ki vsi skupaj šele predstavljajo neko naselbino v njenih urbanih funkcijah?
Začetke gospodarskih ne-agrarnih funkcij, predvsem obrti, bi bilo treba iskati na gospoščinskem dvoru v pomenu pridvomega agrarnega obrata. Ce je bilo Celje, kot vse kaže, v prvi polovici 12. stoletja center Saunije^ (ta oblika imena je slovenska; Savinja se še danes med ljudmi imenuje tudi Saunja), potem je moral biti tu večji agrarno-gospoščinaki center s številnimi nesvobodnimi ljudmi, med njimi kovači, tesarji, čevljarji, itd. Ti sprva niso produ-cirali za trg, temveč so delali naravnost za potrebe gospostva in njegovih ljudi. Tak center si smemo za zdaj predstavljati tam, kjer so pozneje nastale rezidenčne stavbe Celj-
16
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1984
skih grofov. Ta možnost je izziv zgodnje-srednjeveški arheologiji, ki je glede naselbinske zgodovine kljub prvim korakom še vedno premalo razvita.
Čeprav nastajajo na dvorih prvi neagrami poklici, moremo o meščanski naselbini govoriti šele, ko svobodni obrtnik producira za prodajo in ko ima naselbina tržno pravico v obliki tedenskega sejma. Kdaj je torej Celje v tem pomenu postalo trg?
Izrecno se kot trg prvič omenja 1323,* toda prve omembe so lahko zelo pozne in zato varljive. V načelu torej ni moč ugovarjati domnevi Janka Orožna,' da je Celje postalol trg že sto ali dvesto let prej, le da ta domneva vendarle vzbuja željo po nadaljnji pre-cizaciji. Eno tako možnost predstavlja tole posredno sklepanje:
Beraški rodovi, ki so se po Evropi začeli naglo širiti po letu 1220, so svoje samostane postavljali v meščanskih naselbinah, predvsem v mestih in izjemoma v kakem ugled-nejšem trgu. Obstoj samostana nekega be-raškega reda v naselbini je dokaz, da je štela za meščansko in da je bila dovolj velika za vzdrževanje take ustanove. Omemba že obstoječega minoritskega samostana v Celju leta 1310^ pomeni torej posredno prvi dokaz, da je Celje bilo že tedaj meščanska naselbina, najmanj trg dokaj uglednega značaja. Ker samostan tedaj ni šele nastal in tudi ni nastal čez noč, lahko z gotovostjo sklepamo, da je Celje dobilo status trga najpozneje okrog leta 1300.
Po enaki poti sklepanja pa utegnemo priti do nekih trdnejših spoznanj za starejši čas. V literaturi na splošno velja trditev, da je minoritski samostan nastal sredi 13. stoletja. Podatek se gotovo opira na napis, ki ga navaja Ignac Orožen in po katerem naj bi bil samostan nastal leta 1241.» Napis ni ohranjen, Ignac Orožen pa je pri navajanju te vrste podatkov zelo zanesljiv. Vprašljivo je samo, koliko je bil sam napis pravilen. Ali mu je verjeti, bi mogli presoditi po ohranjenih sledovih prvih samostanskih objektov. V literaturi je o samostanu precej bolj ali manj prepričljivih drobnih podatkov,*"' nobeden pa ne daje opore za to, da bi preverili neohranjeni napis z letnico. Tu mora priti na pomoč srednjeveška arheologija, spojena z umetnostno zgodovino. Ce bi se v zidovih al\ tleh na lokaciji nekdanje samostanske zgradbe našli sledovi pozne romanske arhitekture, bi to potrjevalo točnost napisa. Za zdaj takih sledov ne poznamo." Zato moremo datiranje 1241 sprejeti kot verjetnost, ni pa gotovo. Gre za lep primer, kako bi lahko arhitektonski detajl nekega objekta odločilno vplival na presojo statusa celotnega naselja.
Iz doslej povedanega sledi, da je Celje postalo tržno naselje s precejšnjo verjetnostjo pred pribl. 1240, z gotovostjo pa pred pribl. 1300. Pri tem pa že tedaj ni šlo za navaden podeželski trg, temveč za naselbino višjega tipa.
Ob katerih dnevih je Celje imelo tedenski sejem, najstarejši, že tako sporadični viri, ne povedo. Ker pa cesar Friderik 1458 potrjuje sobotni tedenski sejem, ki ga je Celja imelo že v času Celjskih grofov,'- je bil tedenski sejem ob sobotah gotovo zelo starega izvora in verjetno prvoten.
Kdaj pa je Celje postalo mesto? Kot je Vasilij Melik prepričljivo pokazal, vprašanja posebno v 13. in v začetku 14. stoletja ne smemo postavljati v tako ostri obliki.'^ Ali se neko mesto v pisanem viru označuje kot trg ali kot mesto, je večkrat odvisno od tega, kdo je listino sestavljal ali izdajal, in ali mu je bilo do tega, da bi naselju priznal bolj ugleden ali manj ugleden naziv. Ob skopem številu ohranjenih oziroma obdelanih listin pri Celju pač ne moremo zasledovati kakih nihanj med civitas/stadt in forum/ markt in moramo pač sklepati takole: V dobi Vovbržanov (do 1322) in prvih žovneško-celjskih gospodov bi ti mestni gospodje najbrž ne bili nasprotovali uglednejšemu statusu svoje meščanske naselbine. Z naselitvijo minoritov so Vovbržani celo že precej jasno izrazili njen višji, skoraj mestni značaj. Toda naziv mesto se do začetka 14. stoletja gotovo ni utrdil. Ce pa do priključitve Sau-nije k Štajerski leta 1311 tak naziv še ni bil utrjen, ga je bilo v naslednjem stoletju teže zagotoviti, saj Habsburžani kot štajerski deželni knezi niso imeli posebnega interesa, večati ugled čedalje močnejših celjskih gospodov in njihovega sedeža.
Pred 14. stoletjem in v tem stoletju torej Celje ni doseglo trdnega, po deželnem knezu priznanega mestnega statusa, bilo pa je vse! prej kot navaden trg: minoritski samostan, sredi 14. stol. ustanovljeni špital, zlasti pa tudi židovska kolonija (močna v 14. stoletju) sta poleg nekaterih preostankov antičnih utrdb in poleg palisad dajala naselju — ne glede na formalno tituliranje — mestni značaj. S prenosom rezidence v meščansko naselbino se je ta značaj le še podkrepil.*''
V literaturi je utrjeno mnenje, da je Celje postalo mesto leta 1451, ko je hkrati dobilo pomirje.*° Mišljena je listina, s katero je knez Friderik II. celjskim meščanom priznal pravice štajerskih mest. Vendar knez v uvodu pravi, da so predenj prišli meščani »našega mesta Celja^^}*^ Celje je torej ob izdaji listine že veljalo za mesto in tudi v njenem besedilu ni govora o podelitvi mestnega statusa. Ne gre torej za povzdignjenje v mesto,
kronika   časopis za slovensko krajevno zgodovino   32   1934
17
temveč za izpopolnitev že obstoječega mestnega statusa. Res pa je, da v listini iz leta 1455" knez Ulrih označuje listino svojega očeta kot podelitev >ymestnih prav(ic) in drugih milosti«, kar pa je v nemščini zelo dvoumna formulacija, saj je bila podelitev, prav(ic) štajerskih mest mogoča tudi že formiranemu mestu. Res je tudi, da listina iz 1451 govori o podelitvi pomirja; to pa ja najbrž treba razumeti kot novo določitev mej, kot razširitev jurisdikcijskega območja mestnega sodnika, saj je bil eden izmed mejnikov tam, »kjer stoje njihove gavge«, to pa kaže na neko že obstoječo razmejitev, ki se tu ni premaknila. »Njihove gavge« kažejo ne glede na vprašanje avtonomije neko posebno mestno jurisdikcijo, ločeno od de-želskosodne, in ki je imela bolj ali manj jasno začrtano pomirje. Ne gre torej za podelitev pomirja v tem pomenu, da bi z njim šele nastal posebni položaj naselbine kot mesta. Res je slednjič tudi, da knez Friderik got-vori o obzidju, ki »smo ga zdaj postavili« in ki ga je še treba dokončati.** V tem času pa je bilo obzidje v notranjščini Slovenije precej bistveno (čeprav ne brezizjemno nujno) znamenje mesta. Toda to tudi pomeni, da so začeli to najvidnejše znamenje mesta postavljati že pred izdajo listine, ki torej ni konstitutivnega značaja glede statusa naselbine. Po vsem tem torej v listini iz leta 1451 ni šlo za formalno povzdignjenje trga v mesto, pač pa za utrditev nekega deloma starejšega in deloma dokaj recentnega stanja.
To ugotovitev nam še posebej potrjuje vpis v celjsko fevdalno knjigo iz leta 1444, ki omenja pomirje in mestno pravo (purk-frid und statrecht^'). Mestni naziv se je torej uporabljal vsaj že 1441. Celje je postalo mesto z vsemi glavnimi lastnostmi v dobi kneza Friderika potem, ko je knežji položaj po letu 1436 olajšal to napredovanje, najbrž pa glede obzidja res ne dosti pred letom 1451.
Prav presenetljivo počasi pa so se oblikovali organi mestne avtonomije. Leta 1451 so izprosili privilegij »vsi naši meščani^< mesta Celja, ne pa sodnik in svet, kot bi se formula glasila v kakem mestu z bolj razvitimi avtonomnimi organi.
Sodnika, ki naj bi sodil v mestnem pomir-ju, je postavljal knez ali njegov pooblaščenec, kar listina iz 1451 celo izrecno pove. Do leta 1455 si je treba sodni kolegij v mestu Celju predstavljati tako, da so ga po potrebi sproti imenovali, bodisi da ga je imenoval sam sodnik bodisi da se je izjemoma vmešal v imenovanje sam grof. To pa ne pomeni, da avtonomije sploh ni bilo. Za reševanje nekaterih gospodarskih in tako rekoč komunalnih zadev se je gotovo sestajal komun)
(občina meščanov), ki se je udele^val tudi sodnih razprav.
Z listino iz leta 1451 so celjski meščani tudi šele dobili svoj — očitno prvi — rotovž. Rotovži nastajajo običajno zato, da bi imel mestni svet možnosti zasedati v zaprtem prostoru in s tem pomenijo opuščanje starega načela posvetovanja na prostem. V celjskem primeru je podelitev rotovža ,v zvezi s podelitvijo štajerskega mestnega prava pomenila tudi ustanovitev mestnega sveta. To zelo jasno potrjuje tudi naslednja listina Knez Ulrik je listino z dne 6. 10. 1455 izdal že na predlog »sodnika, sveta in vsega komu-na« (richter ratt vnd die gantz gemain). Po zgledu drugih mest je celjskim meščanom, podelil pravico, da si po lastni presoji in izbiri vsako leto izvolijo in postavljajo župana, sodnika in svet.^" Z volivnostjo ožjih mestnih organov je Celje precej zaostajalo za drugimi večjimi .slovenskimi mesti.
S pravico do lastnega župana (in ne le sodnika) je Celje celo po času prednjačilo pred Ljubljano. Praksa pa je bila precej drugačna. Sprva se svet morda še ni popolnoma ustalil, saj privilegij iz 1458 govori spet le o meščanih in ljudeh,^* v naslednjem letu pa je govor o sodniku in svetu, pri čemer ostane do konca srednjega veka in cez.^^ Navedba mestnih sodnikov po Janku Orož-nu, ki jih našteva od 1457 naprej, pri čemer se pojavi naziv župan šele v 19. stol.priča o tem, da je glede župana ostalo le pri ambiciji in pravici.
O tem, zakaj tak zaostanek v razvoju avtonomnih organov, lahko samo ugibamo. Morda v času vovbrškega gospostva pridobitev voljenih organov še ni bila v navadi, v času žovneškoceljske oblasti pa so mestni gospodje držali mesto dovolj čvrsto v rokah in niso jmeli razloga, posnemati habsburški tip mestnih avtonomij, ki so si ga nekatera mesta gotovo morala kupiti. V poštev pa prihaja še druga razlaga: nastanek svetov je lahko izraz napredujoče premoženjske diferenciacije med meščani. Mogoče Celje v 14. stol. še ni premoglo večje skupine bogatih meščanov, ki bi si bila prizadevala priti do vodilnih položajev. V rezidenčnem naselju je ugled gotovo temeljil predvsem na pridvomih funkcijah, te pa niso bile v rokah ljudi, ki bi spadali pod mestno jurisdikcijo. Ob tej razlagi bi morda pomislili še na podobno, češ da je bilo Celje le zelo majhno mesto. Podatek, da je bilo leta 1446 v mestni fari le 545 obhajancev, naj bi po Janku Orožnu kazal na 700—800 prebivalcev, od česar naj bi bilo treba odšteti kakih 300 kmetov, tako da bi za mesto ostalo kakih 350—400 Ijudi.^« Ce bi bilo tako, bi bilo Celje kaj drobceno naselje. Zal podatek ni do-
18
kronika   časopis za slovensko krajevno zgodovino   s2   19c4
kumentiran,25 pa tudi če bi bil videti zanesljiv, ni izčrpen vir, ki bi pričal o velikosti naselja. Malo verjetno je, da bi bil ves pri-dvorni personal, od plemstva in uradnikov do konjskih hlapcev spadal pod mestno fa-ro. Tudi menihi in podobni nemeščanski krogi gotovo niso šteti med farne obhajan-ce, ki so jih preštevali. Res pa se s tem razmišljanjem vračamo k že nakazanem razlogu za zaostajanje avtonomije: relativni pomen meščanov v naselju, polnem ljudi, ki niso spadali pod mestno jurisdikcijo, je bil gotovo zelo majhen. Tako nam vprašanje o poznem nastanku volilnih avtonomnih organov odpira vrsto nadaljnjih vprašanj, ki jih moramo pustiti odprta, ki pa vendarle nakazujejo nekatere nove možnosti za osvetlitev mestne zgodovine.
Ob tem le še kratka pripomba glede kazenske pravde zoper Veroniko Deseniško, o kateri je že Metod Dolenc izrazil svoje dvo-me.^" Pred trškim sodiščem, ki ga je okrog 1425 imel grof še čvrsto v rokah, gotovo ni potekala. Toda tudi sicer si je težko zamisliti sodišče, ki bi bilo pristojno in ki bi bilo celo izreklo oprostilno sodbo. Celjska kronika, pravi, da je dal Herman sklicati sodišče (lie,s ein recht hesetzen)?'' Ce bi bilo to plemiško sodišče, bi bil Herman že pravi deželni knez, kar sicer ni potrjeno. Možno, a kaj malo verjetno bi bilo deželsko sodišče, toda nanj bi bil Herman lahko vplival. (Dolenčeva trditev da je trško sodišče imelo krvno sodstvo, nil dokumentirana in se opira najbrž le na obstoj gavg.) Skratka: tudi iz tega zornega kota ostaja marsikaj v zvezi s kazensko pravdo precej dvomljivo.
Iz povedanega povzemam : Vovbrško Celje je s precejšnjo verjetnostjo pred pribl. 1240, z vso gotovostjo pa pred pribl. 1300 doseglo značaj meščanske naselbine na vmesni stopnji med navadnim trgom in mestom. Ta značaj se je v 14. stol. še okrepil z obstojem židovske kolonije, špitalom in okrog 1400 s prenosom rezidence v naselje. Ker pa si v 13. stoletju še ni utrdilo mestnega statusa ali vsaj naziva (ki je bil tedaj na splošno še nedoločen) in ker Celje ni bilo deželno-knežje, v 14. stoletju formalno ni napredot-valo. Dvig Celjskih grofov v kneze je po letu 1436, najbrž ne mnogo pred 1451, omogočil graditev obzidja, hitreje pa priznanje naziva »mesto«, za katerega so bili gospodarski, družbeni in nekateri drugi pogoji že dosti prej dani. Ob tem pa ostaja posebnost Celja izredno počasni razvoj voljenih avtonomnih organov, ki ga morda deloma lahko pripisujemo rezidenčnemu značaju naselbine, v kateri so meščani ob številnem pridvor-nem personalu imeli razmeroma neugledno vlogo.
OPOMBE
1. Ko sem bil pred kratkim naprošen, naj preskrbim za Lexikon des Mittelalters članek o Celju, sem se odločil, da ga napišem sam, čeprav mi je bila tematika doslej znana le iz primerjalnega zornega kota. Poleg izjemno kratkega roka in potrebe po primerjalnem pristopu je na mojo odločitev vplivalo prav na celjskem primeru potrjeno spoznanje, da je treba za pisanje leksikalnih člankov tudi nekaj izkušenj, sicer ob krajšanju in prevajanju kaj rado pride do takihle cvetk: »od 1018 pripada [namreč Celje, S. V.] koruškim vojvodama Vovbržanima, od kojih ga preuzimaju 2ov-neški« (Enciklopedija Jugoslavije, II, 1982,2 gtr. 632). Mišljeno je kvečjemu lahko leto 1016 ali 1028, pa tudi 1018 ne moremo govoriti o Vov-bržanih in Celju, Vovbržani niso bili koroški vojvode in Zovneški so po Vovbržanih dedovali, ne pa prevzemali od njih. Kar več napak v enem samem stavku. Bašev članek v prvi izdaji Enciklopedije takih napak ni vseboval!
— Odločitev mi je poleg dejstva, da obstajata o Celju monografiji, olajšala predvsem možnost, da uporabim topografsko in listinsko gradivo, ki ga na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU urejata profesorja Pavle Blaznik in Božo Otorepec. Posebno slednji ml je bil tudi z nasveti v veliko pomoč. Ko je po zbiranju gradiva nazadnje nastalo 20 leksikalnih vrstic, sem spoznal potrebo, da njihovo vsebino utemeljim. To bi rad s temle člankom.
— 2. Primerjalno: S. Vilfan, Le probleme de continuite sous trois aspects: habitat, Communications, droit, v: Alpes Orientales V, SAZU Dela 24, Ljubljana 1969, str. 87—102, zlasti str. 88—90. — S. A. Gubo, Geschichte der Stadt Cilli, Graz 1909. — Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice. I, Celje 1971, največ na str. 265—273. — 4. Glej op. 24., 25. Za primerjavo z Višnjo goro gl. I. Vilfan-Bruckmiiller, Višnja gora in njeno prebivalstvo v 16. stoletju, v: Kronika 26/1978, str. 155—158. — 5. F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku IV, Ljubljana 1915, listine, navedene na str. 528 pod imenom Gunther (marchio...). — 6. Npr. Orožen, Zgod. Celja (kot v op. 2), str. 163, 266. — 7. Ibid., str. 266. — 8. A. Redik, Re-gesten des Herzogtums Steiermark, I/l, Graz 1976, št. 229 str. 64; opozorilo B. Otorepca. — 9. Npr. Orožen, Zgod. Celja (kot v op. 3), str. 266, žal brez dokumentacije, vendar očitno — kot tudi razni drugi avtorji — na podlagi napisa. Ta napis, ki postavlja nastanek samostana v leto 1241, navaja Ignaz Orožen, Archidiako-nat Saunien (D. Bistum u. die Dioz. Lavant III), Celje 1880 str. 151—152. Po njem je bil napis nekoč nad absido in je navajal kot ustanovitelje pomotoma Celjske grofe. To kaže, da je napis nastal mnogo pozneje, ko so že pozabili, da 1241 te rodbine še zdaleč ni bilo. S tem pa napis izgubi nekaj svoje pričevalne vrednosti.
— 10. Prof. Damjan Prelovšek mi je omogočil vpogled v Steletovo kartoteko na Inštitutu za umetnostno Zgodovino Franceta Steleta pri ZRC
kronika   časopis za slovensko krajevno zgodovino   32   1984
19
SAZU, vendar kaj otipljivejšega glede začetkov minoritskega samostana ni bilo najti. — 11. Npr. M. Zadnikar, Romanska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1959. — Isti, Romanika v Sloveniji, Djubljana 1982. V Krajevnem leksikonu Slovenije III, Ljubljana 1976 najdemo na str. 69 podatek, da je bila minoritska cerkev prvotno romanska. Zal je tudi ta podatek nedokumentiran. Tako je tudi dvomljivo, kaj naj bi pomenilo, da so cerkvi 1808 »vrnili romansko obliko.« Prim. tudi J. Curk Celje — urbanistično-gradbeni zgodovinski oris, v: Češki zbornik 1963 str. 5—44, zlasti str. 15. — 12. Rokopisna zbirka prepisov mestnih privilegijev v graškem deželnem arhivu, prepis Boža Otorepca, fol. 225 (po foliaciji originala), Archi-ducis Caroli Confirmationes privilegiorum fiir Innerosterr. I, 1564—1568. — 13. V. Melik, Mesto (civitas) na Slovenskem, Zgodovinski časopis 26/1972. str. 299—316. — 14. Orožen, Zgod. Celja (okt v op. 3), str. 266. — Prim. V. Habjan, Knežja prestolnica Celje — sredi XV. stoletja. Kronika 15/1967, str. 95—102. — Za špital in palisade prim. Curk, Celje (kot v op. 11), str-14., 17. — 15. Npr. Orožen, Zgod. Celja (kot v op. 3), str. 267. Tu je govora o tem, da je Fri-
derik »trgu podelil mestne pravice« z listino iz 1451 in podobno se izražajo tudi drugi avtorji.
— 16. Rokopisna zbirka kot v op. 12, fol. 218'. — 17. Ista zbirka kot v op. 16, fol. 220'. — 18. Dokončano še 1458 ni bilo, kar je razvidno iz listine cesarja Friderika iz tega leta (rokopisna zbirka kot v op. 12, fol. 224"). Gradbena tlaka meščanov naj bi veljala za obzidje do njegove dovršitve (vntz die gantz volbracht vviirdet). —
19. Izpiske iz celjske fevdne knjige mi je iz prijaznosti dal na razpolago prof. Otorepec (Celj. fevd. knjiga, fol. 121'—122; Arhiv SR Slovenije, prej v Haus-, Hof-u. Staatsarch. MS B 313). —
20. Rokopisna zbirka kot v op. 12, fol. 222', 223.
— 21. Ibid., fol. 223. — 22. Ibid., passim. — 23. Orožen, Zgod. Celja (kot v op.. 3), str. 349—350.
— 24. Ibid., str. 268. — 25. Ignac Orožen (kot v op. 9), str. 31 navaja za mestno faro 1545 samo 350 obhajancev, vendar je podatek iz reformacijske dobe in o številu prebivalcev ničesar ne pove. — 26. M. Dolenc, Kazenska pravda zoper Veroniko Deseniško, Ljubljana 1930. — 27. F. Krones R. v. Marchland, Die Freien von Sa-neck und ihre Chronik als Grafen von Cilli, Graz 1883, II, str. 79—80.