Peticija ,,Sloven. učit. društva v Ljubljaniu visokemu dežel. zboru kranjskemu. Visoki deželni zbor! zakonom z dne 14. vel. travna 1898. leta je uveden za kranjsko učiteljstvo osebni štatus. Da je visoki dež. zbor sprejel ta zakon, je vsaj deloma poravnal krivico, ki jo je trpel eden najvažnejših stanov v deželi — učiteljstvo. S hvaležnim srcern je sprejelo kranjsko učiteljstvo ta dar svoje ožje doraovine iz rok zastopnikov našega naroda v visoki deželni zbornici. S š.atusom se pa še ni odpomoglo bedi kranjskega učiteljstva, in nihce ne raore trditi, da je z njim prejelo učiteljstvo to, kar mu gre po človeški razsodnosti in po § 55. drž. zakona z dne 14. velikega travna 1869. leta, drž. zak. št. 62. Podpisano ,,Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani" — kot zastopnik vsega slovenskega učiteljstva na Kranjskem — opozarja visoki deželni zbor na one nedostatke v pravnih razrnerah kranjskega učiteljstva, spričo katerih trpi učiteljski stan krivico in katerih odprava bi ne povzročila deželi naši nepremagljivih denarnih žrtev. Zato se obrača vdano podpisano društvo na visoki deželni zbor kranjski s pričujočo p e ticij o ter se trdno nadeja, da bo slavnoisti izpreraenil navedene, za kranjsko učiteljstvo najneugodnejše razraere tako, kakor to veli pravica in Človekoljubje. Razraere, ki so nujno potrebne prenaredbe, so pa naslednje: I. Petletnice. Delovanju učiteljstva in njegovemu ugledu popolnoma neprimerne so petletnice. Po dosedaj veljavnih določbah so odmerjene po 40 gld., t. j. mesečno po 3 gld. 33 */* kr. Po petletnem delovanju, ki mora biti v popolno zadovoljstvo predstojnikov, se pripozna učitelju in učiteljici 3 gld. 33 */2 kr. več plače kakor prej! Znano je, da vsak uslužbenec bodisi kateregakoli stanu avanzuje v teku petih let gotovo za več nego za 40 gld. Celo vsakemu rokodelskemu pomočniku se izboljša plača v teku petih let gotovo za večji znesek kakor kranjskemu uoiteljstvu. V nobenem razmerju pa niso naše petletnice z onimi državnih uradnikov XI., X. in IX. plačilnega razreda. Visoki deželni zbor bi izvršil le svojo sveto dolžnost, da pripozna kranjskemu učiteljstvu, katerega uspešno delavnost pripoznavajo vselej in povsod, petletnice po sto gol d i n arj e v. II. Aktivitetne doklade. Po regulaciji uradniških plač je razlika raed placarai uciteljstva in raed plačarni državnih uradnikov XI., X. in IX. plačilnega razreda še večja nego je bila prej. Ob boljših uradniških plačah se je po nekaterih krajih dvignila tudi draginja, ki jo čuti zlasti učiteljstvo jako bridko in ki pritiska nanj z neprebitno silo. Ker stremi in z vsemi silami deluje vse avstrijsko učiteljstvo na to, da se njegove place vzporedijo placara državnih uradnikov XI., X. in IX. plačilnega razreda in da se vsaj deloraa paralelizujejo dohodki učiteljstva z onimi državnih uslužbencev zadnjih treh plačilnih razredov do časa, ko bodo tudi plače vsega avstrijskega učiteljstva urejene enako plačam državnih uradnikov že večkrat iraenovanih treh plačilnih razredov, naj dovoli visoki deželni zbor, kakor bo še v tem zasedanju dovolil štajerskemu učiteljstvu deželni zbor štajerski, vserau kranjskerau učiteljstvu aktivitetne doklade po sto goldinarjevnaleto. III. Pokojninski zakon. V visoki deželni zbornici se je že poudarjala potreba preuredbe pokojninskega zakona. Njegova določila prejerakov vdov in sirot so tako raalenkostna, da nikakor ne zadostujejo v pokritje najnujnejših življenskih potreb vdov- ljene učiteljeve žene in nje otrok In tu je treba odporaoči, kar stori visoki deželni zbor najlažje s tem, da določi za pokojnino vdov eksistenčni minimum 500 gld. in za vsakega otroka po 100 gld., ali če uredi pokojninski zakon, ki določa prejemke vdov in sirot, enako določilom pokojninskega zakona za državnih uradnikov vdove in sirote XI., X. in IX. plačilnega razreda. Takisto krivična so določila pokojninskega zakona za učitelje. Po tem zakonu se odmerja pokojnina od pet do pet let, tako da ne štejejo n. pr. onemu, ki služi 39 let vseh 39 let, temveč le 35 let — ostala štiri leta ne veljajo nič! To je očividna krivica, ki jo je treba poravnati s tem, da bodo veljala pri odmerjanju pokojnine vsa leta. Pravično in temeljito rešitev pokojninskega zakona priporoča podpisano društvo posebno toplo visokemu deželnemu zboru, ker ne bo ž njim zagotovljena učiteljstvu samo dostojnejša rairovina, teraveč rau bo pridobila večjo veljavo in večji ugled v socijalnem življenju. IV. Službena doba. Štiridesetletno službeno dobo naj skrči visoki deželni zbor na pe t in tridese t let. Učiteljevanja ni nikakor primerjati s poslom drugih stanov, ki zavzemajo v socijalnem oziru isto ali enako stopnjo. Uoitelj mora dan za dnevom prebiti v zaduhli, z otroci natlačeni sobi, v pokvarjenern, nezdravera zraku. Da deluje uspešno, raora napenjati vse svoje duševne in telesne sile do skrajnje meje ves čas svojega službovanja. Prebiti mora mnogo žaljenja in nasprotovanja od šoli neprijaznih staršev, a prebiti mu je tudi mnogo jeze spričo početja pokvarjenih otrok. V vedni skrbi je, da ustreza mnogobrojnim zahtevam, ki jih stavijo nanj šolske oblasti in šulski predstojniki. Vrhu tega pa se mora boriti za svoj in svojcev obstanek. Tako naporno delovanje povzroča nervoznost in iz nje izvirajooe bolezni. V razvedrilo uiraa ni sredstev ni časa, ker mora po pouku porabljati čas bodisi v popravljanje nalog, bodisi v pisanje uradnih spisov, bodisi v druga opravila, ki mu donašajo kaj postranskega zaslužka. Državna uprava je že davno pripoznala težavo učiteljskega službovanja iu zato je c. kr. profesorjem odmerila ie tridesetletno službovanje. Ako je torej temu stanu dovoljen pokoj po tridesetih letih, ga zasluži izvestno tudi ljudskošolsko uoiteljstvo. Saj je proti vsi logiki, da delaj delavec ob slabi plači težje delo kakor drugi ob boljši plači in lažjem poslu, in paraet sania mora razsodili, da je ljudskošolski učitelj potreben prej počitka nego kdo drugi, saj ni stanu, ki bi rnoral pri izvrževanju svojih dolžnosti prebiti toliko truda in toliko odgovornosti kakor ljudskošolsko uoiteljstvo. Pa če vse to nič ne velja — humaniteta se mora temu protiviti, da si mora osivel, od službenega napora izraučen učitelj, ki je daroval vse svojo duševne in telesne sile povzdigi šolstva in s t.ern blaginji domovine, še v visoki starosti služiti vsakdanji kruh s težkira delom, da ne sme biti deležen tolikanj potrebnega in zasluženega počitka. Visoki deželni zbor! Štatistika nam kaže, da je umrljivost raed učiteljstvom izraed vseh stanov najveoja, in jako nizki so odstotki oaih, ki su deležtii počitka na večer svojega življenja. Kranjsko učiteljstvo službuje danes s prepričanjem, da malokdo doživi dobo, ko stne in raore v pokoj, zakaj naporno in utrudljivo delo mu ne da učakati one starosti, ki jo mora vsak doseči, ako hoče iraeti štiri- deset števnih let za seboj. Zavest pa, da se raora človek enakoraerno truditi do zadnjega zdihljeja in da rau ni pričakovati mirnih in vsaj deloraa brezskrbnih dni, ne veča veselja do uciteljskega stanu. V. Leta prcmzoriškega službjovanja. Tudi to je nedostatek v pravnih razraerah kranjskega učiteljstva, da mu ne uštevajo let provizoriškega službovanja v službeni čas. Ta določba je popolnoma neutemeljena in docela krivična. Zrelostno izpričevalo prizna kandidatu in kandidatinji popolno usposobljenost, samostojno opravljati učiteljevanje. Na podlagi tega izpričevala imenujejo c. kr. okrajni šolski sveti kandidate in kandidatinje učiteljem in učiteljicara — ne kakirn učiteljskim praktikantom ali praktikantinjam. Oboji izvršujejo posel mnogokrat samostojno na enorazrednicah v polno zadovoljnost svojih nadzornikov. In to dobo provizoriškega službovanja raorajo dati učitelji in učiteljice povrhu itak neizmerno ¦ dolgi štiridesetletni službeni dobi, da služijo v najugodnejšem slučaju dvainštirideset let, ako hočejo uživati celo pokojnino! Še bridkejše pa občutijo to naredbo oni, ki so delali drugo izkušnjo še pred uvedbo novega ljudskošolskega zakona z dne 25. vel. travna 1868. 1., drž. zak. štev. 48. Tem se ni takrat mudilo k usposobljenostnernu izpitu, ker niso imeli takrat niti kot definitivni učitelji pravice do pokojnine. Poleg tega pa so tedanje izpraševalne komisije pošiljale čestokrat učitelje, ki so se oglasili k izkušnji, domov, ne da bi jih bile izprašale. In sicer se je to zgodilo, kadar se ni oglasilo zadostno število kandidatov. To trditev bi lahko podprli z iraeni še sedaj službujočih uciteljev. Ako je v tedanjih časih napravil učitelj iz oddaljenega kraja pot v Ljubljano in to ne da bi bil napravil izkušnjo, je moral zaradi znanih tedanjih gtnotnih razuier odložiti zopetno potovanje za več let, da si je ined tera časom s stradanjem privarčeval potrebno potnino. Na ta način so izgubili po 7—10 in več službenih let in sedaj morajo brez lastne krivde toliko dlje služiti, da so deležni cele pokojnine. Prav je sicer, da se zahteva od uoitelja (oziroma uoiteljice) izkušnja učiteljske usposobljeiiosti, to pa le zato, da ne pusti v neniar svojih nadaljnjih študij, pač pa da se izobrazuje in doseže večjo stopnjo omike in si pridobi več znanja. Nikakor se pa ne sme rnisliti, da je učiteljevo delovanje zaradi druge izkušnje plodonosnejše kakor pred njo; razloček je le ta, da si je pridobil v daljšem službovanju več prakse. Ker ne napravlja druga izkušnja učitelja sposobnejšega za učiteljevanje, je ta za šolstvo kot tako brez pomena in ne pride v poštev. Krivično je torej, da se leta pred usposobljenostnim izpitom ne štejejo v službeni čas. Ako je pa visoki deželni zbor lrmenja, da je ravno ta določba oni raotor, ki sili učiteljstvo, da ne zaaernarja svojega naobraževanja, naj jo vsaj v toliko izpremeni, da se v službeni čas ne štejejo sarao ona leta, ki jih je preslužilo brez drugega izpita po dveletnem službovanju, ne da bi se zato zadostno opravičilo. VI. Vojaška leta. Razen tega je okrajšano učiteljstvo v priraeri z uradniškim stanora tudi v tera, da se mu ne vštevajo v službeni oas aktivna vojaška leta. Na Kranjskem je do dvajset takih učiteljev, ki so služili tri leta pri vojakih in nekaj raed njirai se je udeležilo tudi okupacije Bosne. Kandidat, ki ga je usoda iztrgala iz študij za tri leta ter ga vvrstila med vojake, je prišel na službovanje tri leta kesneje kakor njegovi bivši tovariši, ki so sedaj v vsaki zadevi za tri leta pred njiin. To je posebno out.no sedaj, ko je uveden štatus. Oni, ki niso bili vojaki, prejemajo tri leta prej višjo plačo kakor oni, ki so zakrivili samo to, da so imeli krepko telo in zdrave ude ter da so se morali mučiti za dom in cesarja v vojaški suknji. Ako uživajo državni uradniki to dobroto, da jira uštevajo vojaška leta v službeni čas, gre to po vsi pravici tudi uoiteljstvu. Povsem neopravičen je argument, s katerim se je do sedaj odbijala ta zahteva učiteljstva, češ, da je doticnik sam kriv, da ni izvršil pred dvajsetira letom svojih študij. Saj je znano, da nismo imeli in tudi še sedaj nimarno tako razvitega šolstva, da bi irnela vsaka vas svojo šolo, ter da so marsikaterega nadarjenega dečka poslali v šolo šele z 10—12, letorn, ker so šele takrat slučajno zapazili njegov talent. Da je torej pričel dotičnik svoje študije kesneje kakor drugi, ni njegova krivda, pač pa so bile temu vzrok neugodne krajevne šolske razmere. Visoki deželni zbor! To so v kratkera utemeljene one krivične pravne razmere kranjskega učiteljstva, ob katerih trpi dolgo dobo svojega plodonosnega delovanja v napredek in k blaginji prebivavstva vojvodine Kranjske. In tem krivičnim pravnim razmeram je treba baš v sedanji dobi, ko je dohrepenel zlasti uradniški stan do ugodne in zaslužene eksistence, hitre in temeljite preosnove, sicer bo učiteljstvo kranjsko opešalo in ne bo moglo z izčrpanimi silami še nadalje zadoščati vsem velikim zahtevam svetega svojega zvanja. Računajoč na vsestransko naklonjenost visokega deželnega zbora napram kranjskerau učiteljstvu, katero naklonjenost so poudarjale vse stranke visoke deželne zbdrnice ob debati zgoraj imenovanega zakona z dne 14. vel. travna 1898. leta, izreka vdano podpisano društvo preprioanje, da bo visoki deželni zbor ugodil tem opravičenim zahtevam kranjskega uoiteljstva. Za odbor »Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani:" Juraj Režek 1. r.,Engelbert (rangl 1. r., t. č. predsednik.t. č. tajnik. Shod spodnještajerskega učiteljstva v Celju. i. ti sijajni manifestaciji zavednega spodnještajerskega učiteljstva piše ,,Slov. Narod" tako-le: Med najvažnejše pojave vsega javnega življenja v naši državi sodi krepko učiteljsko gibanje, katero nima samo špecijalnega stanovsljega pomena, nego je v svojih posledicah velikega kulturnega in političnega pomena. Od socijalnega in materijalnega položaja učiteljstva, od omike in samostojnosti učitelja je odvisna veljava šole, in zato srao mi vselej z iskrenirai sirapatijami podpirali slovensko učiteljstvo v vseh njegovih prizadevanjih, ker dobro šolstvo je edino jamstvo boljši bodočnosti narodovi. V sedanji fazi učiteljskega gibanja je materijalni položaj učiteljskega stanu najnujnejša zadeva. Učiteljstvo v celi državi je v tem oziru solidarno in mi smo solidarni z njira. Na Štajerskem pride regulacija uciteljskih plač v sedanjem zasedanju deželnega zbora na vrsto. To je dalo štajerskim učiteljem povod, da so na shodih formulirali svoje zahteve. Spodnještajersko uoiteljstvo je imelo svoj shod v četrtek, dne 9. t. mes. v Celju, in soglasno se je priznalo, da tako impozantnega shoda na Spodnjern Štajerskera še ni bilo, da na Štajerskem še nikdar ni bilo toliko slovenske inteligence zbrane kakor oni četrtek v »Narodnem domu" v Celju. Shoda, ki je bil omejen na povabljence, se je udeležilo nad 500 izkazanih uciteljev in učiteljic iz vseh krajev južne Štajerske. Na shod so bili povabljeni vsi štajerski državni in deželni poslanci, vsi okrajni šolski nadzorniki in uredništva vseh slovenskih časopisov. Od poslancev so došli dr. Dečko, dr. Gregorec, dr. Srnec in Vošnjak, ostali pa so se odlikovali po svoji odsotnosti! Š e lepše so uganili okrajni šolski nadzorniki. Prišel je eden sam, drugi pa so ostali lepo doma, kakor da jih želje in zahteve učiteljstva čisto nič ne brigajo! Izmed časopisov so bili zastopani ,,Slovenski Narod", wDomovinau in ,,Slovenski Gospodar". Shod je otvoril sklicatelj g. Knaflič s primernim ogovorom, v katerem je pozdravil navzoče poslance, edinega šolskega nadzornika gosp. Vrečka, katererau je učiteljstvo priredilo burno ovacijo, kakor je viharno in deraonstrativno pritrjevalo govornikovim besedarn, da odsotni c. kr. okrajni šolski nadzorniki ne čutijo z učiteljstvom, da so brezčutni birokratje — in končno tudi vse udeležnike. V predsedništvo shoda so bili izvoljeni: gosp. Praprotnik, I. podpredsednikom gosp. Kavkler, II. podpredsednikom g. Lasbacher, za zapisnikarje pa gg.: pjP.orekar, Rajš in Sc hmoranzer. . . ... Predsednik gospod Praprotnik je otvoril zborovanje s kratkim pozdravom , ki ga je končal s trikratnirni ži\rioklici cesarju, na kar je bilo sklenjeno po predlogu gospoda Cerneja izraziti cesarju brzojavnira potom vdanost spodnještaj erskega učiteljstva. 0 pomenu učiteljstva v šoli in zunaj šole je porocal g. R. Knaflič. Naslikal je učiteljevo delovanje v šoli in zunaj nje. Učitelj je podoben skrbnemu vrtnarju. V šoli je dušni zdravnik otrok, njih dušni oče in dušna raati. Potrebna mu je najpopolnejša avtoriteta v šoli, in zategadelj se ustavlja uciteljstvo vsaki nakani, katera bi hotela šolo podrediti kakemu drugemu stanu. Učitelj je tudi luč narodne zavesti: kakoršna je šola, takšen je narod, in kdor ima šolo, ta ima bodočnost in — ob viharnem pritrjevanju vsega zbora je dostavil govornik — mi slovenski učitelji ne borao nikdar dovolili, da bi se slovenskemu narodu šola odtujila! Govornik je tudi popisal učiteljevo delovanje zunaj šole ter sploh podal jasno in toSno sliko velikih nalog, katere ima učitelj v življenju. A kakšno je plačilo za vse to tako važno in težavno delo? 0 tera je poročal g. V. Strrnšek, čegar zanimivega govora poglavitni del priobcirao prihodnjič, in kateri je nasvetoval naslednjo soglasne sprejeto resolucijo: nDne 9. sušca 1899. leta v Oelju zbrano uciteljstvo zahteva, da se mu z ozirom na njegovo važnost v človeški družbi in njega stanovsko naobrazbo pripozna placa, kakoršno imajo uradniki XI.^—IX. činovnegaredaza ljudskošolske in od X.—VIII. činovnega reda zaraeščanskošolske učitelje; — da se pripozna učiteljem, ki imajo sarao zrelostni izpit, eksistenčni minimum, to je letnih 600 gld.; — da se torej odpravi krajevni in vvedeosebni plačilni sistem, krajevne razlike se pa naj poravnajo s posebnimi dokladami in končno, da se o ti naši zadevi razpravlja in sklepa v 1 etošnjem zasedanju deželnega zbora ter se dotičnim sklepom da veljava že s 1. prosincem tega le ta. Dodatno k poročilu g. Strmška je govoril g. Praprotnik o stranskih opravkih, katere prevzeraajo učitelji, da se zamorejo preživiti. Seveda jih prevzemajo samo, ako jih dobe. Orglarstvo je edini stranski opravek, kateri je primeren za učiteljstvo, vsi drugi ga ovirajo v izvrševanju prevzetih dolžnosti ali vsaj v spopolnjevanju svoje naobrazbe Občinsko tajništvo je premnogokrat uzrok, da nastanejo prepiri, kar škoduje šoli in učiteljstvu, ter daje učiteljern jako mnogo opravka. Nekateri učitelji pa so vsled pičlih dohodkov prisiljeni, ukvarjati se tudi še z drugimi posli. Tako se nahajajo učitelji, ki so trgovci. Neki ucitelj je bil trafikan.. V šoli je moral biti proti kadenju, a ko bl bil zunaj šole zastopal svoje interese, bi bil prišel v nasprotje s svojinii stanovskirai dolžnostmi. Drug učitelj je bil mesogled in so ga Ijudje celo iz šole klicali, kadar so klali; neki tretji učitelj pa je naprayil celo žganjarijo. Postranski opravki so nasprotni šolskim zakonom, ali učitelj je vsled slabe plaee prisiljen, da se jih oprime, ker sicer ne more živeti. Ko je bil cesar svoj čas v Gradcu, jerekel: ,Kar učitelji store, je res ogromno," S temi priznanirni uspehi pa učiteljski dohodki niso v nobeni priraeri. Nemoralno jev vabiti ljudi v stan, kjer jih čaka težko d-el-o i n po ma n j kanj e. V imcnu slovenskih deželnih poslancev je deželnega* glavarja .namestnik g. dr. Srnec izjavil, da poslanci popolnoma priznavajo opravičenost učiteljskih zalitev. Govornik je pojasnil, kakšen naert regulaciji učiteljskih plačje deželni odbor štajerski pripravil, in je izjavil, da inicfjativa za premembo tega načrta ne more izhajati od slovenskih poslancev, ker bi bila s tem vsa akcija pokopana, zakaj nernška večina se upre vsemu, kar nasvetujejo slovenski poslanci. Slednji bodo zategadelj postopali praktično in skušali doseoi, kar se doseči da. Za letos se odpravijo vsaj glavni nedostatki, a bržčas bo veljal še ža naprej krajevni sistem, ker to hoče deželni odbor. To bo seveda na škodo učiteljstvu na Spodnjern Stajerskem, katero se tudi sedaj od strani merodajnih oblastev zapostavlja, kakor je sploh v Gradcu načelo, Spodnji Štajar kar mogoee izkoristiti in iz njega iztisniti kolikor mogoče denarja, storiti pa zanj, kar se da malo. To svedočijo šolske in cestne zadeve. Tretji poročevavec je bil gosp. Schraoran zer, ki je v kratkem in korenitein utemeljevanju nasvetoval več resolucij, ki so bile po kratki debati z nekaterimi premembami sprejete. Odobrene resolucije se glase: »Država naj prispeva deželam k ljudskošolskim potreb.ščinam; uvedbamodernim pravnim nazorom ustrezaj o čega d iscipli nar nega zakoria za uoiteljstvona Štajerskem je nujno potrebna. Tajna kvalifikacija je demoralizujoča in tudikvarnaučiteljevemu ugledu, naj se torej odpravi. Protestuje se proti uredbi, da bi šolski voditelj kvalifikoval podrejeno učiteljstvo, ker bi to bilo na kvar kolegijalnosti." V debato o teh resolucijah je posegel tudi državni poslanec dr. Gregorec, kateri je priznal, da na Štajerskem še ni bilo takega shoda slovenske inteligence kakor je ta učiteljski shod. To je uspeh, na katerem je učiteljstvu od srca čestitati. Govornik je opozarjal, davGradcu in v Celovcu sedaj za Slovence ni pravice. Ako bi bila ljudska šola državna, bi bilo n ajbrž bolje, nego je sedaj, in bi se koroški Slovenci mogli rešiti. Navsaknačin pabodržava raorala pač kaj storiti za ljudsko šolstvo, zakaj breraena so postala za dežele neznosna. Govornik je štajerskemu učiteljstvu zaklical: ,,Zivio" — kateri klic je našel gromovit odmev. 0 vprašanju, ali je opravičeno, dati učiteljicam le 8O°/o plače uoiteljev, je poročala gospdč. A. Štupca in po prepričevalnera utemeljevanju nasvetovala naslednji resoluciji: 1. ,,Shod spodnj eštajerskega učiteljstvav Celju prosi, naj se deželni zbor pri ureditvi uoiteljskih plač ravna po načelu ,enake dolžnosti — enake pravice" ter odmeri učiteljicam enake plače kakor učiteljem. — 2. Naj preveliki naraščaj učiteljic omeji s te.m, da se zniža postavno število učiteljskih pripravljank.1* Druga resolncija je bila po kratki razpravi spremenjena, naj se prisprejemanju kandidatinj jemlje v prvi vrsti ozir na učiteljske hčere. Konono so bile sprejete po gospe M. Kropei nasvetovane resoluoije: 1. Učiteljice ročnih del na ljudskihin meščanskih šolah, ki so formelno uspos.obljene, najsenastavijo definitivno in najimajo pravico do pokojnine. Začetna plača učiteljic ročnih del naj znaša na ljudskih šolah 300 gld., na meščanskih šolah 400 gld.; pomikanje do višjih dohodkov naj se uredi tako, da dobe učiteljice po zvršenem 351etnern delovanju na Ijudskih šolah 500 gld., na meščanskih šolah pa 600 gld. pokojnine. Končno sta bila sprejeta predloga g. Porekarja naj deželni poslanec in namestnik deželnega glavarja izroči sprejete resolucije dež. odboru, in naj se oeljskemu uciteljskerau društvu za priprave za ta shod, celjskim Slovencem pa za prepustitev najlepših prostorov za zborovanje izreče zahvala. S tem je bil ta lepi shod končan, in ga je predsednik g. Praprotnik zaključil s krepkim ogovorom, v katerem je zlasti povdarjal, da doseže učiteljstvo sčasoma vse svoje želje, ako se bo vedno ravnalo po načelu: ,Vsi zaenega — edenzavse." Ji