List št. 7.
Kako za obilen in dober gnoj
skerbeti *).
Priporočilo vsim kmetovavcam.
Odprava zemljišne podložnosti je postavila vsaciga kmetovavca v tak stan, da je sedaj gospodar svoje zemlje, ktero zamore prost desetine veselejši obdelovati, in namest da bi tlačan bil družim gospodarjem, zamore svojo zemljo boljši obdelovati.
To je velika dobrota vsacimu zemljišu.
Ali — od druge strani je tudi medmejna mita ali col med našimi deželami in med Ogersko,Horvaško in Slavonsko vzdignjena, in ker je od dne do dne več železnic, ki grejo križem pot po vsih deželah našiga cesarstva, po kterih je uvožnja vsaciga blaga v vsako deželo polajšana in vožnina ali froht nižji, ni treba da bi kdo vsigavedijoč prerok bil spoznati, da v malo letih bo cena našiga žita po vunanjim tako potlačena, da bo treba našim kmetovavcam skerbnim biti, kako bojo ti gotovi prihodnji nadlogi v okom prišli.
Se hočemo temu ubraniti, ne smemo ne ure več odlašati, da se pervič: tacih pridelkov po-primemo, v kterih nas vunanje blago ne bo moglo spodriniti; drugič pa, da mislimo, kako bomo svojo lastno zemljo bolj spodbodli, da nam bo več pridelka donašala.
Da pa rodovitnost zemlje povzdignemo, je pervo pred vsim: da skerbimo za več gnoja.
Marsikterimu se bo to težavno in nekterimu celo nemogoče  zdelo  —  ali  to je velika zmota!
v
*) Iz časnika Stajarske kmetijske družbe vzamemo pričujoči popis, kteriga je vlastnik veliciga zemljiša in predstojnik kmetijske učilnice v Grotenhofu poleg; Gradca g. Hoepfnerv imenovanim časniku pod naslo-vam: »Die Diingerbereitung in der steierm. Ackerbauschule zu Grottenhof« razglasil. Ker me je prečastiti prijatel g. dr. Hlubek lani v hvalevredno učilnico peljal in mi prijazni g. Hoepfner tudi svoje gori popisano gnojniše pokazal, zamorem iz lastniga prepričanja poterditi, da njegovi sveti so kaj dobri sveti, ktere naj bi si vsak kme-tovavec r vodilo svojiga kmetovanja vzel.        Vrednik.
—    26    —
Lahko si je obilnišiga in boljšiga gnoja pridobiti, ako le stari šegi in termi slovo damo. Po stari nemarnosti ne bo šlo več, — nova marljivost mora nas navdati; prihodnjič moramo tudi z glavo, ne le z roko kmetovati.
Moje lastne skušnje so priča dovelj, da si zamoremo lahko več tečniga gnoja napraviti, kije podlaga vsiga kmetijstva.
Ker veliko turšice pridelujem, sim mogel poprej skoraj vsako leto okoli 100 voz gnoja v mestu kupiti; vsak voz gnoja mi je z vožnino, mit-mno (mavto} in druzimi   stroški   blizo  na  4 gold.
prišel.
Si te velike stroške vsako leto prihraniti, sim dal v prazno gnojno jamo za čevelj visoko zemlje (persti) napeljati, na to sim djal gnoja za poldrugi čevelj visoko, na to spet 4 do 5 paveov visoko zemlje, na to poldrugi čevelj gnoja, na to spet za 4 ali 5 pavcov zemlje in tako naprej zmiraj eno lego gnoja in eno lego zemlje do verha.
V 3 mescih sim imel že 5 leg zemlje in 5 leg gnoja, ktero mešanco sim dal vsak teden dvakrat ali trikrat z gnojnico polivati.
Pridobil sim po ttim v 3 mescih 147 voz tečniga gnoja, vsak voz je bil 20 centov težak.
Potreba je pa bilo 26 dni k v si mu temu delu, ki sim ga po svojih poslih opravil. Ce rajtam vun-der za to opravilo 24 kraje, na dan, znese to za 26 dni skupej 10 fl. 24 kr., tedaj sim si prihranil od poprejšnih stroškov na leto 289 fl. 36 kraje.
Tako ravnam sedaj gnoj , in sim si ga namest 265 voz, ki sim jih poprej skoz eno leto dobival, sedaj 514 voz po tem ravnanji napravil.
Taka očitna skušnja, ki mi toliko dobička verze, me je nagnala, to svoje ravnanje vsim kmetovav-cam živo priporočiti, ker se da tako lahko dover-šiti. Povabim pa vsaciga : naj se pride k meni prepričat in pogledat, kako delam, da ne bo mislil, da so moje besede le prazna baharija.
Ali — dragi prijatel! ne v zemlji, ktero na-voziš na gnoj, leži to čudovito pomnoženje gnoja, ampak večidel v tem, da se iz gnoja tečna moč ne s kadi in da ne gnjije.
Ce namreč po stari navadi gnoj dalje časa visoko nakopičen leži, se sogreje in začne gnjiti; pri tem pa s puh ti tečna moč iz gnoja, ki sadeže redi, in se vsa pogubi; gnojni kup od dne do dne bolj vpada, in preden na njivo pride, gaje že polovica manj od poprej.
Tako pa, de je ena lega gnoja od druge po nasuti zemlji ločena, se ne more gnoj tako hitro sogreti, strohni tedaj bolj počasno, in kar se iz strohnjeniga gnoja skadi' redivne moči, jo v jame zemlja, ki nad gnojem leži, in se ž njo pomeša in v njo vdela, zlasti če je gospodar večkrat dal gnojnico čez gnojni kup polivati , ktero si je v kakošno bližnjo   jamo  nabiral.
Zna biti, da bo kdo rekel: „kje pa bom zemlje dobil?" Ako je le resnično iskati hočeš, prijatel! je boš gotovo blizo sebe dobil, če ne živiš nad skalovjem.
Marsikter kmetovavec, kakor tudi jez, ima svoje poslopja tako pod kakošin grič ali goro postavljene, da, če hoče zemljo okrog pohištva odkopavati in po tem takim tudi pohištva bolj na suho in zdravo postaviti, bo imel zemlje več let za gnojniše dovelj.
Ilovnate njive gnojiti je tudi sam droben pesek za napravo takiga gnojniša dober, in je še bolji kakor druga perst,  ker pesek teško  zemljo
zrahlja in po takim rodovitniši naredi. Kdor ima pa pešene njive, si bo raji ilovce za gnojniše izbral, če si je kaj zbirati v stanu. Jez po svojim mislim, da je za gnojniše vsaktera zemlja dobra, ker se vsaktera na imenovano vižo iz gnoja puhteče tečne moči napiva in tako rodovitna dela.
Ker je pomnoženje gnoja v vsakim gospodarstvu perva in poglavitna stopnja do obilnišiga pridelka na ravno tisti velikosti zemljiša, in ker se na popisano vižo vsak kmet lahko in brez stroškov veliko več in bolj tečniga gnoja napraviti zamore, naznanim te svoje skušnje vsim kmetovavcam in jih lepo prosim: naj storijo tako, kakor sim jim svetoval. Prepričali se bojo goto vi ga veliciga dobička.
LJi scer to mešanje zemlje z gnojem kakošna nova reč; v mnogih kmetijskih bukvah je že zdav-nej hvaljena in priporočevana bila, — ali dokler dobri nauki le v bukvah in na popirji ostanejo, niso nikomur v prid. Le kader jih kmetovavci skusijo in v vsakdanjo rabo vpeljejo, se oživi mertva beseda in postane srebro in zlato, ktero kmetovavec po tem iz zemlje prideljuje!
Jožef Hoepfner,
posestnik Grotenhofškiga  grada.