Veselja dom.
(Zložil A, M. Slomšek, zdaj Jiavantinski škof.)
jSJrreljubo veselje, oj kje si doma?
.Ljubim te, ljubim te, ljubim te čez use. Povej kje stanuješ moj ljubček serca?
Ljubim te, ljubim te, ljubim te čez Ose. Po hribih, dolinah za taboj hitim, Te viditi hočem, objeti želim.
Ljubim te, ljubim te, ljubim te čez use.
Te jišem za mizo, kjer dobro jedd,v
Ljubim te, ljubim te, ljubim te čez use.
Na plesi per godcih, kjer sladico pojo; Ljubim te, ljubim te, ljubim te čez use.
Alj prav'ga -veselja na rajanju ni,
Pijance, plesavce veselje heži.
Ljubim le, ljubim te, ljubim te čez use.
Te jišem po polji, kjer rožce cveto,
Ljubim te, ljubim le, ljubim te čez use.
Po lo^l zelenim, kjer plički pojo,
Ljubim te, ljubim te, ljubim te čez use.
Pa ptički veseli in rožice vse
Le 'majo veselje za mlado serce.
Ljubim te, ljubim te, ljubim te čez use.
Poslednjič veselje še le osledim,
Ljubim te, ljubim te, ljubim>te čez use.
Na veško lediuco perdirjam za njim;
Ljubim te, ljubim te, ljubim le čez use.
Glej, lamkaj z otroci prijazno igrat  ,
Jim kratek čas dela, per njih je doma. Ljubim te, ljubim le, ljubim te čez use.
146
Oh blažene leta nedolžnih otrok,
Ljubim te, ljubem te, ljubim te čez use.
Ve 'mate veselje brez težkih nadlog,
Ljubim te, ljubim te, ljubim te čez use.
Oh kako vas serčno nazaj poželim!
Alj ve ste minule, zastonj se solzim.
Ljubim te, ljubim te, ljubim te čez use.
Le eno veselje še čaka na me,
Ljubim te, ljubim te, ljubim te čez vse. V preserčni deželi, kjer mlado je use;
Ljubim te, ljubim le, ljubim te čez use. Terplenje v tajisto deželo ne zna, Le tamkaj je pravo veselje doma.
Ljubim le, ljubim te, ljubim te čez use.
Hudodelstvo matere pride po njenim otroku na dan.
Martin, star jermenar, je bil v Karlovcu, hrovaškim mestu, na sejmu. Ponavadno je na poti proti domu v neki kerčmi na samini' ostajal. Tudi nocoj gre v to kerčmo prenočit. Večerja ga je že čakala. Se nobenkrat ni bil stari jermenar tako vesel kot nocoj. Veliko je bil skupil. To je spričeval njegov polni o-pašnjik, v kterim je denarje nosil. Ko povečerja in poliček vina spije, ter Bogu za vse hvalo da, se spravi spat. Vleže se kar na terdo klop. Po navadi dene tudi nocoj opašnjik z denarji pod glavo. Ker je bil zlo truden, knialo in prijetniše zaspi, kot marsikteri mehkužnik na mehki pirnici. -
Kerčmarica pobere skledice in jih gre v kuhinjo pomivat. Vosi jermenarju lahko noč. Da bi lagleje zaspal, vzame ona tudi luč sabo. Bila je prav debela žena. Ker je njen mož tudi mlin imel, so ji sploh rekli „debela mlinarica." Moža nocoj ni bilo' doma. Imel je v mlinu opraviti, kjer je bilo dosti mleti. Mlin pa je bil kake pol ure od hiše. Žena je bila s pet let staro hčerko, ki je pa že sladko spala, prav sama doma. Čeravno so imeli mlin in kerčmo, se vender niso mogli nič kaj opomoči. Ona pa je bila denarjev zlo lakomna. Zunaj pomivaje globoko zdahne in misli: Oh, ko bi pač jaz jermenarjeve denarje imela! —
Natd se zlo zamisli. Po opravljenim delu še vsa
147
zamišljena v kuhinji ostane. Nesrečna misel se je je bila polotila: „Ako le hočeš, jermenarjevi denarji so kmalo tvoji." Vest pa z milini glasam vpije: „Nikar! velik velik greh bi bil to." V sevce jo zbodejo te besede. — Ali lakomnost: „Le nuj, le nuj! kdo te vidi? saj si sama." — „Nikar, nikar!" — se oglasi zopet z močnim glasam vest — „če te nihče ne vidi, Bog te vidi." Čez pol ure je ta prepir terpel. — Lakomnost premaga. —
Kerčmarica gre plaha po perstih in zapahne na-tihama vezne vrata. Vzame široko sekiro v desnico, luč v levico. Nastavi ušesa, če jermenar že spi'. Slišati, da mož že močno herka in toraj terdno spi, niš-ne vrata prav polahko odpre. Počasi in tiho se bliža spijočimu jermenarju. Skerbno skriva sekiro, ko bi se vtegnil mož zbuditi. Ta pa se ne gane. Morde mu nar prijetni«! sanje spanec sladijo. Kar vzdigne žena desno roko •— zamahne in — o groza! — jermenar-jeva glava se zvali pod mizo. Telo se začne po klopi metati. Ropot zbudi hčerko, ki počne strašno vekati. Žena ne ve, kaj da ji je poprej storiti, ali dete vto-lažiti, ali osmerteniga moža iz hiše spraviti. Vender nar pred hčerko vtolaži, da bi njen vek koga memo gredočiga ne privabil. Odene jo čez glavo, da bi nič ne vidila. —
Zdaj spravi nečloveška kerčmarica merlvo telo ž glavo vred v veliko plahto, in ga odnese — ker je bila močna — sama v bližnji nograd, kakih sto korakov od hiše. Tam ga verze gerdobnica v presiko in ga zakrije z rezjem. — Domii priti skrije denarje, posnaži po hiši, in se vleže spati
(Konec sledi.)
Solnce.
Osmi pogovor.
Boštjan na vertu za hišo mlade drevesca ogleduje, ki jih je on .vsadil, kako lepo poganjajo. Domač; in ptuji otroci eden za drugim k njemu priskakljajo.
Janezek. Oh, kako je danes vender lepo! Barbika. Solnce se tako bliši, de kar ni moč v njega gledati, (Se sili v solnce gledati.)
148
Boštjan. Nikar, Barbika! To je nevarno. Vtegnila bi černo mreno dobiti in za vselej oslepiti. —
Matevžek. Ali je solnce deleč od nas?
B. Nekaj me gerlo boli danes. (Pokašija) Težko govorim. Vam bom pa brati dal od solnca. Matiček! skoči skoči po „Novice" 1847 p? leta v hišo. Na polici jih boš našel. (Matiček gre in prinese. Boštjan pokaže Matevžku, kje de naj bere. Otroci se vstopijo okrog v bukve lukaje.)
Malevžek (bere:) „Nar častitljivši in dobrotljivši zvezda na nebu za nas pozemeljske stvari je sonce. Brez gorkote pa tudi brez svitlobe ga ni in ga ne more biti no-heniga življenja, nobeniga pridelka; še clo vse rastljine si vpodobujejo svoj živež in spuhte nepotrebni kislic le čez dan in nikoli ponoči. Nedopovedljivo velike so tedaj dobrote, ktere nam stvarnik po sončni moči deli; ni čuda po tem takim ne, de stare ljudstva, zgubivši pravo vero, so sonce Boga imele; še kresi, ki jih Slovenci ob nar daljšim dnevu žgo, spričujejo, de so stari Slovani soncu Božjo čast skazovali."
B. Tonček! pa ti nadalje. Samo malo bolj v senco se vstopi, Prevelik blesk solnca očem vid jemlje.
Tonček (bere:) „Kolikor dle je kaka reč od nas, to-' liko manji jo vidimo; človeka, kteriga za lučaj deleč dobro poznamo, bi ga v daljavi dveh ur čisto iz oči zgubili. Sonce je od zemlje 19 do 21, tedej v srednje 20 milijonov
milj deleč.- (Jemnasta! tako deleč? — se otroci začudijo.) Kolobar,
zemeljniga teka okoli sonca ni popolnama okrogel,' ampak kot vsi taki kolobarji od dveh strani nekoliko stisnjen, pa tudi sonce ni ravno v njega sredi, zatorej smo včasi malo bliže, včasi malo dle od sonca. Krogla, ko bi iz topa ali kanona zmirej z enako hitrostjo naprej letela, bi potrebovala, svojo pot od zemlje do sonca dokončati, celih 26 let!" (Novo čudenje.) —
B. No, Matevž ek aH veš zdej, kako deleč de je solnce od nas?
Malev&ek. Zdej pa že vem. V srednje 20 milijonov milj.
149
Matiček. Ali je luna dle od nas ali solnce!
B. Solnce in sicer čez 400krat dle kot luna.
Nežika. Oh, kdo bi si bil to mislil! —> Daj zdej meni brati Tonček! CJi podi bukve. Bere-.) .,Ker je tedej sonce čez 400krat dle od nas kot luna, in se še vender tako veliko kot luna vidi, in ker je pri vsim tem še tako močno v svoji svetlobi in s svojim zbujenjem gorkote, je očitno, de mora tudi grozno veliko biti. Zvezdoznanci so prepričani, in jo z enim glasam terdijo, de je blizo poldrugi milijonkrat veči od naše zemlje; (Oh,oh! — se zopet čudijo otroci.) Njega skozna mera je 112krat, njega poveršnji prostor ali poveršina pa 12,700krat veči ko naše zemlje^ če primeriš grahovo zerno s poldrugim ali dvema merni-kama v kako kroglo zlimaniga graha, imaš primero naše
zemlje s soncam.-------Sonce je tako veliko, de, če bi
bilo votlo, bi lahko naša zemlja v sredi njega stala, in luna bi se še lahko v navadni daljavi od 51,000 milj okoli njega vertela, brez de bi se pri tem sončna skorja od znotrej kej odergnila."
Tonček. Tedaj ste naša zemlja in luna manjši od solnca ?
B. cPokima) Kakor si slišal. Le dalja stori, de se solnce ne vidi veči od lune. Zapomnit dobro, kar ste brali. Dalje jutri. Imam še nekaj opraviti. Preden pa vsaksebi gremo, mi spet eno zapnjte.
(Zapojejo spomladansko.)
Znainnje sv. Antona na cesti med Idrijo in Faro.
Idrija, mesto na Notranjskim, je zavoljo svojiga rudnika sploh znana. Eno pičlo uro od tukaj proti severju je Fara (Unteridria), vas starejši od Idrije. Oba kraja veže voda Idrica, ktera se potim v Sočo izlije. Na levim bregu .imenovane vode pelje precej široka, in še dovolj lepa cesta. Na pol pota  med imenovanima krajema je v
150
stoječo, kake 3 čevlje visoko in pol dragi čevelj široko skalnato, vdelana lesena ploša. Na nji je narisana podoba sV. Antona. Res je, da skala ni od umetnika izsekana, in izrezana, res je, da je že svj Antona dež zla opral, res je, da v podnožje znamju hi druziga, kot neotesana skala; vendar pobožni kmet memo grede še rad klobuček raz glave potegne, in svetnika po stari keršan-ski šegi pozdravi. Enkrat grem ravno jaz v družtvu ne-kiga kmeta, in ko do tega znamnja prideva, ga vedčen poprašam, rekoč: Kako je neki to, da je tukaj to znam-* nje v tako- nepristojnim kraji, ker okoli in okoli je samo skalovje, in pod cesto šumi voda, da; bi bilo človeka kmalu groza? Zdi se mi, kot da bi ga bili naši predniki nalaš semle postavili, da je vsaj ta pustota nekaj priljudniši.
Kmet se enmalo namuza, in pove govorico, ktera se je v tamošni okolici še pri nekterih ohranila, namreč: Njega dni je neki voznik z vinam naložen -voz peljaL Eavuo tje pridšiinu se konja splasita tako, da sta pod cesto v globočino okoli treh sežnjev planila. Voznik v tem hipcu prestrašen zavpije: Bog pomagaj in sveti Anton! — In glej čudo! Nič škode se ni zgodilo. Konja zdrava, -"-s* Voz nič zlomljen. — Sodi vsi celi. —
Voznik to viditi da narediti na ravno tim mestu v vedni spomin znamnje posvečeno svetimu Antonu.
Prifarčan.
ATelivaležnost.
Bogat mož prepusti svoje blago in vse\ premoženje hčeram na njih stanovitne prošnje s to pogodbo, de ga bodo vse leta lepo imele in za njega skerbele. Pa komaj leto preteče, ko so nadležniga starčka že site, V nemar ga puste", mu slabo strežejo in hudo nad njim reglajo. Ubogi oče zastonj obžaluje svojo lahkomisej, de je brez prevdarka nezvestim rokam in sladkim besedam svojih otrok vse.zaupal. Misli, in pade mu v glavo zvija"ča, s. ktero si poskusi pomagati. V svoji staničici skrinjico s kam-
151
njem napolni in jo eno noč glasno odpera, ropota in šteje, kar je imel. Ko se dan napoči, ga hčere radovedne po-prašujejo, kaj de je po noči delal. Jez siin denar, kteriga sim si še perderžal, še enkrat preštel in ga tisti zmed vas namenil, ktera bo v mojih starih letih nar veči skerb za me imela. Odsihmal ni oče nikdar več tožil. Hčere ga jmajp v veliki častif in eua si bolj ko druga perza.deva, očetu vstreči in njegovim željam zadostiti, se nadjaje, de bo1 ona denar v pest dobila. Ko oče potem v Bogu zaspi, hčere dobro zaperto m silno pezno skrinjico z veseljem od-prd. Pa namesto dragin, denarja in blaga — kamnje najdejo in te besede na deski z oglam začertane: „Nehvalež-nost! Veči je bila vaša skerb za zlato, kot pa za stariga očeta. Vedno naj vas ta hudobija sramoti. Bog daj, de bi vaši otroci ne delali z vami ravno tako."             ...»
Sivank ne v usta!
Zupanova Metka je šivanko, preden je nit vdela, vselej v usta vtaknila. Mati so jo večkrat svarili, de je to strašno nevarno. Metka pa se jim natihama posmehuje, Misli si: Saj jo z ustnicami deržim. — Neki dan popoldne ima spet šivanko v ustih. Kar se ji kolčne. Sivan-ka po gerlu zderči. Oh mati, mati, zlata moja mati, pomagajte! — vpije na ves glas nevbogljiva 3Ietka. Zastonj. Ne mati, ne zdravnik ni mogel pomagati. Sivanka se je v čevih zasadila. Metka, komaj dvanajst let stara deklica je mogla vuireti. Težko težko smert je storila. — Ta po-vestica že spet spričuje, de se morajo stariši brez pomi-selka vbogatu                                                      — « —
"Vraže ali prazne v^re.
Noža ni dobro na herbet, to je narobe postavljati. Zakaj ae\ Eni pravijo, da se potlej na rčzi duše vicajo; eni pa, da si zlodi parklje brusi. (Prekrižajte se, otroci! — Zdaj pa vprašam: Ali ne spričuje ravno to dvojno govorjenje, da je tudi ta bosa? Ali v keršanskim nauku stoji, da so vice na nožu? — Zlodi si na nožu parklje brusi. Ti, ki kaj takiga terdiš, si si pa jezik nabrusill Pravi vzrok, noža ne na her-bet postavljati je ta: Ponevedama nasloniti in zlo raniti bi se kdo vtegnil.)
152
Če se novorojeni otrok na konja posadi, ta človek potlej slehernima konju vsako bolezen prežene, če ga zajezdi. CKo "" Pa^ hotli tu<*' kakiga otroka kterimu babjevercu na bučo posaditi, da bi z njim babjeverce zdravili iti jim babje vere iz butfc izganjali!)
Pisanje.
Prednamci so na povošene ploše z medenim*) dletcam pisali, z ojstrim končam so čerke dolbli, s plošnatiin jih pa zagladili. Pozneje so čerke z mehkim terstam čertaji. Mi pa gosje pero rabimo, čigar cevko s peresnim nožkam vrežemo; na to pomočimo razpok v černivnico, ki se s pokrovam pokrije; peresa pa v peresnico vtikujemo. Pisanje posušimo s pivnim popirjem ali pa s svišcam iz pesnice. Mi od leve proti desni pišemo, Hebreji od desne proti levi. Kitajci (Kinezi) in drugi Indijani od zgorej doli.
Smešnica.
Nekdo sreča Vampnikoviga Jurčka in ga vpraša: „Zakaj si tako žalosten, Jurček?" — »Oh"! pravi Jur-ček, „mati so mi bili dali en groš, našim ga zgubil." — „Ubožec! Na ti druziga, pa se nič vec ne jokaj.'* Jurček vzame groš, pa se vender še cmiha. ,,Zakaj se pa še jokaš?" — „Gospod!", reče Jurček, „kako bi se ne jokal? Ko bi ne bil uniga groša zgubil, bi imel zdaj dva."
Drobtince
.za novo 16io 1849. „Viitelam in učeneam, starišam in otrokam v podučenje in »a kratek čas. — IV. leto: Na svetlo dal Matija Voduiekt opat v Celi." Veljajo vezane v lepim mehkim zavitku 40 kr. V Ljubljani se dobi pri L. Krem&arji, J. Giontinitu in J. Lerlierji, —vCe-Ijovcu pri J. Leonu, —v Celji pri J. Gajgerji, —v Mariboru ČMarburguJ pri A. Ferlincu in F. Lajrerji, —v Gorici pri Sobarji. Priporočimo jih vsim, Merim so namenjene.        Vred.
Nenavadne besede v tem listu.
Kerčma namesto oštarija, ki je laška (talijanska} beseda. Presikaj jarek ali graben v nogradu.
Resije (^zborno ime) namesto veznice.  Tako se pravi od tert odrezanim šibami
*) B^ed pomeni ludi rudo sploh (Melall).
Rozalija Eger, založnica.  J. Navratil, vrednik.