IZ SLOVENSKE ETIMOLOŠKE DELAVNICE France Bezlaj
Filozofska fakulteta v Ljubljani
SLOVENSKO BEKiNITI SE »IGRATI SE«
Med navidezno popolnoma osamljenimi slovenskimi narečnimi besedami se večkrat razkrijejo zanimive povezave. Naj omenim glagol bekiniti se, bekinim se (v impf.) »igrati se (o otrocih)«, ki ga je zapisal Erjavec v Podkmcih. Pleteršnik, I 16 izvaja to po Levstiku iz furl. bacnä »vreščati«. Pirona, Voc. friul. 29 pozna samo obliko bacana »grohotati, rogati se«, kar je kakor istrsko rom. bucanaia »velik hrup«, it. baccano, sbaccanare »hrumeti« izvedeno iz lat Bacchanal »neki praznik« k imenu božanstva Bacchus (Battisti-Alessio, DEI1393). Ta Levstikova etimologija po približni zvočni podobnosti seveda ne vzdrži kritike. Pri zbiranju gradiva za slovenski etimološki slovar sem se raje izognil besedam, za katere v dostopni strokovni literaturi nisem našel nobene primerne povezave, trdno prepričan, da se bo sčasoma le pokazalo nekaj sprejemljivega. Saj bi pri več kakor tretjini slovenskih gesel moral pripisati samo »nepojasnjeno, neznano«. S čim širšim pogledom na snov in s čim bogatejšo strokovno Uteraturo sem razpolagal, za tem več takšnih primerov se je našla enostavna, sprejemljiva rešitev.
' Zanimive ugotovitve v zvezi s tem se kažejo v zadnjem času npr. v objavah Mirana Hladnika^ gt zlasti M. Hladnik, Trivialna literatura, Ljubljana 1983 (Literarni leksikon, 21).
118
Na prvi pogled osupljiva primerjava s slovenskim bekiniti se se pokaže v litavskem glagolu vaikinti »obnašati se otročje, biti razigran, razposajen« (citirano po Fraenkel, LEW 1180; Kurschat, LDW te oblike ne navaja). Ker je v Podkrncih -fa- < -v- pred -i-, -e-, - b-(prim. oben ovb/TH bino < vino), lahko brez težav rekonstruiramo praslovansko+veJrb »življenjska sila, razgibanost, živahnost«, litavsko iz iste prevojne stopnje *voikos poleg vaikas »otrok, fant«, vaikis »fant, hlapec«, a tudi abstractum vaTkis »aktivnost, delavnost«, iz druge prevojne stopnje viekas »življenjska sila, živahnost«, veTkti »delati, početi«, vykü »uspeti, posrečiti se«.
Seveda za slovensko bekiniti se in litavsko vaikinti ne moremo nastaviti skupnega izhodišča kljub navidezno enaki izvedbi. Če bi bil glagol že baltoslovanski, bi pričakovali v slovenščini +večbni(i. Oba sta samostojno tvorjena denominativa, litavsko iz pomena »otrok«, slovensko pa iz vekh »živahnost, aktivnost«. To nam pribhža etimološko razlago splošno slovenskega težavnega apelativa ^čblovekh poleg +čelovekh »homo«, kar večina avtorjev razlaga kot sestavljenko +čeIo-vekh in primerja drugi člen z ht vaikas »fant, mladenič« (tudi »dekle«), prvega pa iz ide. ^/cfe/-»tropa, truma«, slovansko čeljadb »služabniki, družina«. Lahko pa bi izhajali iz +kf^el- »obračati se, sukati« v temporalnem pomenu, torej »posameznik v obdobju aktivnosti«, kar se dozdeva bolj verjetno kakor »posameznik iz trope«. Skupni baltoslovanski pomen osnove +vei7c-, +voj7c- je najbolje ohranjen v negativnih zvezah, kakor so litavsko neveiklüs »nedelaven, pasiven«, nev^kšla, nev^šlis »slabič, majhen človek«, letonsko nevelkls »slaboten, bolehen, ponesrečen«, neveikulis »slabič, šleva, kreten«, lit nevykelis »človek, ki se ga drži smola, nerodnež«. Temu popolnoma odgovarja slovensko nevečen »nadležen« (Pohorje) poleg malovečen, slabove-čen »šibak, oslabel«, sbh. zah. slabovječan, slabovečan (Istra), p. cborowj'eczny itd.; za češ-čino in slovaščino priča za ta pomen samo priimek Nevecny, ki ga zasledimo tudi v Ljubljani. Neopažena paralela k sin. obekniti, obeknem (v. pf.) »oslabeti« < *ob-vek-nqti z abe-sivnim ob- se skriva v ht. apveikti, apveiku »premagati« s prav tako abesivnim ap- proti r. obezve/cnu/b »oslabeti«, ukr. obezvicyfy, br. bezvečicb »poškodovati zdravje, pohabiti«. Ne spada pa k tej osnovi sin. pokvečiti kljub Miklošiču, ki je zbral doslej najobsežnejši pregled slovanskih tvorb s tem pomenom.
Slovensko vek, ki se dokaj pogosto pojavlja v pismenstvu od 16.-18. stoletja, torej ne bi smeh tolmačiti z »moč, sila«, kakor se je splošno uveljavilo v slovarjih. Če beremo pri Trubarju na primer temuzh per nega mozhy inu veiku ni tu mišljena »moč«, ampak »učinkovitost aktivnost« ali pri Krelju odvek dati »okrevati, okrepčati«.
Megiser prevaja vek z »virtuo«, torej »krepost vrtina«, kveku perpraviti »okrevati«. Me-giserjev Thesaurus navaja vek »recreo«; v 17. stoletju muzh ino vek kaj storiti (Lex.), torej »sposobnost«. Podobno še v mlajšem času narečno večan »čvrst« (Ribnica), bo ves veik iz njega prešel (dol), bolniku nima veka (bkr.). Priimek Vek, poznan v slovenščini in češčini, pomeni torej »aktiven, sposoben, čvrst«. Ne moremo izhajati iz pomena »moč, sila« kakor pri staronordijskem veig, ampak je bhže lit viekas »vitalnost živahnost življenje«.
Ne vemo, kdaj in kako se je začelo razvijati danes prevladujoče slovansko vek-b»življenjska doba, stoletje, neko obdobje«, kar ustreza grškemu aioiv »življenjska doba, obdobje, večnost«, aiEi »vedno« kakor lat. aevum »isto«, nvn. ewig »večen« iz ide. *aiu-. Starejši raziskovalci in z rezervo tudi Miklošič so slovansko ve/cbizvajali iz iste osnove. Pomensko enako je tudi lat. saeculum, verjetno etruščanskega izvora. V slovenščini je uuek »aevum« in vuec/ne »aeternus« izpričano že v Brižinskih spomenikih, v 16. stoletju veikuma (Bohorič, Dalmatin), vezhn, vezhnu »aeternus« (Megiser), z reduphkacijo kakor lat saeculum saeculorum, sin. na vekov veke, ovekovečiti itd. Oblika vecii »/ecolo« pri Alasiu (1607) je verjetno istrskoromanska, zapisana v Čičariji. Dokaj verjetno se zdi, da se ta novi pomen slovanskega vekh ni razvil šele pod vplivom grškega in latinskega vzorca po sprejemu krščanstva.
119