intervju
»Cannes je vse, kar sem si zmeraj želel Vsaj od svojega šestnajstega leta.
Rdeča preproga, stopnišče, vse to... Ko bi bib mogoče, bi bil ves čas v Cannesu... Zakaj bi sicer sploh rinili v showbusiness?« pravi John Waters, vsekakor eden najbolj neortodoksnih ameriških jilmskih režiserjev v ekskluzivnem pogovoru z našo sodela\'ko Sanjo Muzaferija.
John
wathts
Človek, ki je do danes podpisal kakšnih deset popolnoma odtrganih filmov in tri knjige (Shock Value, Crackpot in Trash Trio), je kanske dneve prebil v prestižnem hotelu Majestic, na vsa vprašanja o prehodu iz sveta undergrounda v glamour pa je z nasmeškom odgovarjal, da mu je prav všeč. Zdi se, da je Waters od zmeraj vedel, kaj hoče v življenju. Tako je zapisano tudi v tiskovnem gradivu, ki ga predstavlja. V show-businessu je že od svojega dvanajstega leta, svojo neobičajno kariero pa je začel kot lutkar. Redno je nastopal na treh do štirih rojstnih dnevih otrok tedensko in pri tem skrbel za vse — od scenarija za predstavo, oblikovanja propagandnega materiala, oglaševanja, oblikovanja odra do same animacije z lutkami. Medtem, ko so d mg i otroci brali otroške knjige ali stripe, je mali Waters pobožno bral vsako številko holly-woodske Biblije, Daily Varietyja in The Hollywood Reporterja. »Ko mi je bilo 14 let, sem se lutkarska naveličal. Zdelo se mi je tako uncool, pa sem prešel na filme,« lakonično izjavlja. Ni kot večina drugih filmarjev obiskoval filmske šole. Režirati seje, kot pravi, naučil ob delu.
»Ko gledam danes nekatere svojih zgodnjih filmov, si mislim, o, bog, kako je to slabo! Toda nekatere med njimi še danes prikazujejo. Mnogi ljudje, ki so snemali filme leta 1966, svojih filmov v kinu ne morejo več videti. To tudi nekaj pomeni.« Rodil se je in odrastel v Baltimoreu, v zvezni državi Maryland. Svoj prvi film je posnel leta 1964, ko mu je bilo 19 let. To je bil 8 mm črno beli film Hag In A Black
Leather Jacket. Sledil je projekt Roman Candles — trije 8 mm filmi, ki so jih predvajali simultano. Tu že nastopita zvezdi njegovih poznejših filmov, korpulentni, danes že pokojni transvestit Divine in Mink Stole.
V	letih od 1968 do 1970 je Waters napisal in posnel še tri filme: Eat Your Makeup, Mondo Trasho in Multiple Maniacs. To so bili 16 mm filmi, črno beli. Leto 1972 je prelomno v Watersovi karieri, saj prvič komercialno distribuirajo njegov film. Gre za Pink Flamingos, film, ki danes velja za klasi ko neokusa, v katerem dve ženski tekmujeta za naslov najbolj umazane osebe na svetu. Film so brez prestanka prikazovali deset let na polnočnih projekcijah v Los Angelesu in drugih ameriških metropolah.
V	filmu Female Trouble iz leta 1974 Divine ubija svoje občinstvo, v Desperate Living iz istega leta se Waters ukvarja z življenjem transseksualcev, z leta 1981 posnetim Polyestrom pa v kinodvorane uvede novo čudo tehnike, Odoramo. Po sistemu »otri in poduhaj« gledalci v kinu, skladno s številko, ki se izpiše na ekranu, trejo papirčke, ki so jim jih razdelili pred začetkom filma, in jih držijo pod nosom, da bi do kraja doumeli bistvo filma, ki je po Wa-tersovem mnenju — vonj. Tako kot z vsakim svojim projektom, je oboževalec Pakerja Taylerja seveda tudi s tem filmom šokiral občinstvo, toda prav z njim se je prvič pojavil na kanskem filmskem festivalu. Njegovi zvesti oboževalci so tedaj dvignili veliko hrupa in ga obtožili, da s sodelovanjem na tako etabliranem main-streamskem festivalu ruši svoj underground image, Waters pa se je takrat, tako kot danes, vsemu le sladko smehljal. Medtem, ko se je Polyester ukvarjal s
►
41
problemom alkoholikov, pa se Watersov naslednji film, Hairspray, ukvarja z debeluhi. Hairspray je prišel na platna leta 1988 z Divineom in Ricki Lake v glavnih vlogah in prav to je bil film, ki ga je širši avditorij končno sprejel. V filmu se pojavijo tudi Deborah Harry, Sonny Bono, Pia Zadora, Rie Ocasek in Iggy Pop. Sub-kulturni dandy, kot ga imenujejo, ekscesiv-en in baročen v vsem (vsaj kar se tiče filma), pravi:
»Oboževal sem snemanje tega filma. Se danes hranim bobne, kijih je v filmu igrala Pia Zadora. Sicer pa je moja zbirka nenavadnih, za mnoge morda zastrašujočih predmetov, velika in zanimiva. Moji majhni električni stolčki, skeleti, mrtvaške glave, plakati — vse to mi naredi veliko veselja in hkrati prestraši goste, ki bi se sicer v moji hiši zadržali dlje kot je potrebno«, se muza Waters.
Zadnji film, ki ga je posnel, preden ga je doletela čast, da s svojim letošnjim filmom Serial Mom, s Kathleen Turner in Samom Waterstonom v glavnih vlogah, zapre kan-sko filmsko fešto, je bil Cry Baby z Johnnyjem Deppom, posnet leta 1990. Nek kritik je ta film primerjal s filmom, kakršnega bi kot norčav najstnik morda posnel Cecil B. DeMille. V njem na svoj način slavi mladoletno delikvenco, ko problematizira odnos med straight, dobro situirano belo anglosaško Ameriko in novo, uporniško generacijo petdesetih let. Waters že več kot deset let sodeluje z maiy-landskimi, zlasti baltimorskimi kazenskimi ustanovami, kjer v lokalnih zaporih predava o filmu. Oblečen v brezhibno belo srajco Issey Miyake in lahke črne hlače je vse prej kot Kralj kiča ali Princ neokusa, kot ga radi imenujejo.
Kakšne so vaše izkušnje iz zapora, v delu z zaporniki?
Zapori so neusahljiv vir inspiracij. Film Serial Mom je rezultat moje dolgoletne iascinacije nad kriminalom. Veste, pri nas v Ameriki so kriminalci prave zvezde. Serijski morilci, na primer. Filmski zvezdniki si ne želijo več biti fotografirani. Od svojega statusa zvezde bežijo, kot da je to nekaj sramotnega. Vsi afektirano govorijo o Umetnosti z velikim U. Kriminalci pa, zlasti tisti nadarjeni, velike zverine, so resnično večji od življenja. Serial Mom je film o belih ameriških skrajnežih, saj veste o čem govorim. Pri tem je najbolj čudovito to, da bodo moj film v Ameriki gledali tudi točno takšni ljudje. Ali ni to fantastično?
Znano je, da živite v Baltimoreu. Tam ste tudi snemali Serial Mom. Kako to, da se nikoli niste preselili v Los Angeles ali New York?
V Baltimoreu preživim vsaj šest mesecev v letu. Tam so moji prijatelji, moja hiša, stvari, ki jih imam rad. Večina filmskih producentov naredi napako in odide živet v L.A. ali New York. Tako zgubljajo stik s pravo Ameriko. O tem sem pisal že v svoji knjigi Shock Value. Mislim, daje Baltimore najbližje realnosti, ki se ji lahko približam. S tem, ko živim tu, mi je prizaneseno z ljudmi, ki bi me kjerkoli drugje na svetu nadlegovali. Ljudje si mislijo, da pravzaprav nisem neka zvezda, če živim tu. Začudili bi se, koliko zanimih prostorov je v Baltimoreu. Na primer klub Jaycee. Odpre se šele ob dveh ponoči. V njem so vsi pod vplivom kakšnega poživila in tam se je najbolje obnašati tako kot prvo noč v zaporu. Izogibati se morate pogledom v oči. Življenje v Baltimoreu me ohranja normalnega. Tam rad prirejam večere za svoje prijatelje in všeč mi je bilo snemati v njem. Snemali smo v šoli, kjer so Divinea pred tridesetimi leti vsak dan tepli. Snemati tam je bilo svojevrstno sladko maščevanje.
Ali kaj pogrešate Divine?
Seveda, toda v tem nisem fanatičen. Preprosto se zavedam, da ga ne morem vrniti v življenje. Se danes hranim zlate copate, ki mi jih je podaril. Sicer pa je moja zbirka copat ogromna (smeh). Ko je umrl, sem ravno začenjal scenarij za Cry Baby. Spominjam se, da sem šel z Johnnyjem (Deppom) na njegov grob. Med delom nisem imel mnogo časa za trpljenje in razmišljanje. Tako je najbolje.
Prav tako kot vaša fascinacija nad kriminalom, je razvpito tudi vaše oboževanje Anite Ekberg.
Da, toda tudi Carroll Baker v filmu Baby Doll, pa Royja Lichensteina, malih električnih stolov, plakatov za lowbudget filme, na primer Kitten With a Whip z Ann Margaret ali I Hate Your Guts. Ali nima vsak svojega specifičnega okusa?
Glede igralcev v vaših
42
filmih imate povsem specifičen in določen okus...
To je res. Ne morem si zamisliti, da bi posnel film brez Mink Stole. Tu je še Ricki Lake. Ona od lanskega septembra vodi zelo priljubljen talk-show, Ricki. Pomislite, kako je uspela! Vedno je govorila, da si želi postati televizijska zvezda. In poleg nje še Patty Hearst, Traci Lords, potem Johny Depp, Iggy Pop... Kathleen Turner sem hotel imeti v filmu Serial Mom od vsega začetka. Tudi Sama Waterstonea. Kathleen se je takoj ogrela za scenarij, Sama pa sem moral malo nagovarjati. Ona je takoj doumela razliko med slabim-slabim okusom in dobrim-slabim okusom. Sicer pa oseba, ki je igrala v Russelovem Crimes of Passion, mora znati igrati v Watersovem filmu.
Kolikšen je bil budžet filma?
13.5 milijona dolarjev. Na koncu smo ga posneli za manj denarja. Največ sva stala gospodična Turner in jaz (smeh). Moj cilj je, da vsake tri-štiri leta napišem in posnamem film. Hitreje ne gre.
Kaj pravite na vse te zgodbe o tem, da ste končno krenili s tokom, daleč od undergrounda, v mainstream.
To so govorili že za moje zadnje štiri filme. Ne moti me. Vem samo, da nikoli ne bi režiral tujih scenarijev. Sam bi vse svoje filme, po tistih 8 in 16 mm, označil za filme above-ground, kot je nekdo nekoč dejal za Pink Flamingos, nikakor mainstream.
Kako bi opisali estetiko svojih filmov?
Ne bi je opisoval. Mislim, da so moji filmi subverzivni na all-American način. Nek novinar je to opisal kot srečanje Smrti v Benetkah in Holiday Inn estetike. Verjetno je imel prav.
SANJA MUZAFERUA
HMUBL HMD SEMIS
43