SAM   POD  OBLAKI
Jože  U d o v i č
\ isoko deblo ne pije grenkobe iz tal,
slepe korenine srkajo čiste barve,
veje mečejo ptiče v zrak
in jih v nevedni igri spet  lovijo.
kamen tiho sanja o pradavni lavi.
nemirni listi se ne bojijo noči
in sami sebi šumijo hvalo.
V tebi pa je utrip razdeljen,
svetlejši glas se upira temnejšemu glasu.
vojska mravelj napada  vojsko čebel,
v krvi plovejo semena tujih moči.
naplavilo jih je iz vseh kraljestev davnine,
nevidni bršljan se vije ob tvojih  kitah
in jih opleta z zelenim  hladom  tal.
Vsako noč pade slana na gredo spomina.
bela akacija jutra potemni.
če se vzdigne do nje rosa tvojega diha.
in ko v tišini siplje ura ostri pesek  na rano.
poje temni  vodomec v drevesu žil.
Vsaka beseda, vsak gib se i rudi, da bi znotraj premaknil meje senc. da bi tiha ptica lahko preletela majhno somračno nebo tvojih  prsi in pripela drobno jutranjico nanj.
Stopajoč skozi sebe z začudenimi  pogledi. kličeš svoje pravo bitje iz daljav in iščeš novo črto za svoj resnični obraz. Toliko let je že ovenclo. pa  nisi  še rojen, stoječ sam pod oblaki si  tisti, ki ga še ni.
595
ISTA  SUHA  SVETLOBA Jože  U d o v i č
Ista suha svetloba nad Nevado in Alpami,
isti hripavi  glas nad Saharo, Apenini in Tibetom.
isti motni zrak v votlini naših teles .. .
O človek, bitje, pozabljeno v razpoki sveta.
mrtva ptica pada v tvoje strmeče oko.
Isti  glas povsod, isti  razrezani obraz: mojster čas. inženir, sklonjen nad  načrt, narisali  na mrtvaško črn papir, poblaznel matematik, ki  ti gori nova smrtna enačba v sivih očeh.
Čarovnik, ki ti  vstaja  v grlu magnetni vihar.
na  koščeni  zid  pišeš abecedo strahu.
zmagal si  nad očiščujočo šibkostjo.
posušil  si  mavrični slap, lijoč v tesnobo,
skrivaj  si oslepil oči  tišine.
Ob ležišče mi buta morje tvoje noči.
diham tvoj  tuji zrak  in od  njega živini.
Cas, prcganjavoc. ki dobro veš.
da smo za zmeraj grob vsega, kar smo izdali.
v  tebi se gibljem, tipljem, jecljam,
moja pot se izgublja pod tvojimi gorami,
ti  si edina dežela, ki  mi je dana do smrti.
V tebi tavam načet, zvrhan s posmehom, in vendar v tvojem čadu nastaja vse, kar je čistega v zvenu mojih besed, sredi  tvojih prsi joče moja resnica, ko iščem, kar je zasuto, neznano, ko iščem  višnjevi ogenj, zeleni dan.
Mogočni čarovnik, rabclj  vedrine.
ne stri  nam s črnimi prsti srca
kakor slepega ptiča  v gnezdu,
dokler se tvoja grenkoba ne združi z našo slutnjo
in se ne rodi  nova duša sredi tvojih puščav.
596