TEKMOVANJE OTROK Z VSEH CELIN Shankarjev mednarodni natečaj za risbe otrok in leposlovna dela Iz leta v leto v Indiji poteka široko zasnovano mednarodno tekmovanje v risanju otrok. Iz leta v leto se tudi jugoslovanski otroci iz raznih repu- blik in pokrajin udeležujejo tekmo- vanja, takorekoč vsakikrat dobi ka- teri izmed naših mladih risarjev od- likovanje. Skoraj nič ne zvemo o tej izjemni manifestaciji. Prav gotovo ne najdemo primerljive podobne prire- ditve, ki bi se mogla meriti z indij- sko, uradno imenovano Shankarjev mednarodni otroški natečaj, tudi morda bolj popularno, ljudsko po- imenovano po Nehruju. 2 e utrjeno tekmovanje ima tradicionalno boga- to odzivnost pri narodih petih celin, in če pri tem sodeluje precej prek sto držav vse od Papue in Nepala, Kolumbije in Jordana, pa do Mozam- bika in Andore, tedaj se tudi na prvi pogled da dojeti, da je živ interes za otroško likovno kreativnost povsod Wat Wa Ying (15 let), Malezija — »Vas ob morju« tam, kjer se zavedajo pomena otro- škega risanja kot ustvarjalne, spro- ščene možnosti — ne glede na delo v šoli ali tudi izven nje. Tekmovanja se lahko udeležujejo otroci od predšolske dobe (od 4. leta) pa do mladostništva (najkasneje 16 let). Seveda ima natečaj porazdelje- ne starostne stopnje, ki pogojujejo različno zmogljivost risarskega, barv- nega izražanja, pa seveda tudi drugih tehnik. Tako je treba dopolniti tek- movalno območje: morda so nas tiste redke informacije o teh prireditvah Vesna Krstevska, Karolina Ivanovska (11 let), Jugoslavija — »Domači kraj« zavedle, da gre le za risarsko-slikar- sko tekmovanje — v resnici pa je v tekmovanje vključeno tudi leposlov- je mladih piscev iste starostne dobe: od tistih predšolskih prebliskov iz otroških ust, ki so jih morali zapisati odrasli spričo tega, da jim še ni zna- na skrivnost pisave, pa do prevladu- jočih kratkih spisov šolskih otrok, ki segajo do leposlovno oblikovanih del, kot so pesmice, črtice, že kar krajše povesti, drame. O tem deležu pri nas nismo niti vedeli, prav gotovo pa je škoda, ker se doslej, kot izgleda, ni- smo udeleževali tudi tega natečaja. Razbrati se sicer da, da pri tekmova- nju vidno prednjači likovno področje in da ima leposlovno-reportažno- doživljajsko v zapisani besedi le so- razmerno manjšo odzivnost, in še pri tem prevladujejo mladi avtorji z azij- ske celine. To pa ne pomeni, da tudi od drugod niso prispeli tovrstni pri- spevki. Tudi pri mladih piscih je mo- rala žirija upoštevati starostne stop- nje, mestoma so dosežki res presenet- ljivi ob vsem tipičnem otroškem, kar spremlja doživljajski svet posamez- nih starostnih obdobij. Če je zlato medaljo indijskega predsednika pre- jela Japonka Mie Nagasavva za barv- no risbo, pa je Kanadčan Narayana Subrahmaniam prejel zlato medaljo indijskega podpredsednika kot glav- no nagrado za leposlovno delo. Napi- sal je dramo Poroka Marije Tudor, kjer poudarja zgodovinsko snov, si- cer dovolj svobodno obravnavano, kar pa je le presenetljivo za trinajst- letnega fanta. Lotil se je nič manj kot zapletenega problema v razmerju med politiko in zasebnostjo, seveda skozi prizmo svojega adolescentnega doživljanja (v najlepšem, nepejora- tivnem pomenu), z etično zavzetostjo zoper nelogiko neprirodnega in špe- kulacijo. Med leposlovjem bi našli lepe, prav tako, verjemimo, spontane odzive na prirodo, na domače okolje, na vprašanje človekove svobode, na osebno razpoloženje, tudi o pomenu vezi med narodi itd. Na primer v pe- smi filipinskega petnajstletnega fan- ta, ki vstopa v življenje vse bolj osa- mosvoječe, pesem premišljujoče go- vori o iskanju vodilnih vrednot; tu je dvoje pesmi nagrajene Geraldine Loh iz Singapura, iz obeh veje tista otro- ška idilična lepota življenja, ki najde glasbo povsod, v prirodi in med ljud- mi in daje življenjsko radost in po- gum. Tu je fantastika trinajstletnega Indijca Ashoke Goswamija 25. stolet- je, z razgibano fantazijo, ki ni sama sebi namen. Seveda bi lahko še na- števali primere nagrajenih del in po- sebnosti v izražanju in odražanju, vendar je primerov premnogo za po- nazoritev vsega, kar sodi k zapisani besedi. Prvonagrajenka med risarskimi mladimi ustvarjalci je Mie Nagasa- wa, ki je upodobila v preprostih in poenostavljenih barvah Mojega pri- jatelja. Poleg črno robljene risbe imamo opravka le z vijoličasto, zele- no in belo barvo, s posebno perspek- tivo zviška navzdol zajame lik osebe s poudarjenimi rokami, v katerih drži šopek cvetja, ki je hkrati glava. Tu ne bi mogli obiti misli, da se tudi skozi otroško risanje da povezati pre- finjenost stare japonske šole z nagla- šeno »moderno« stilizacijo, ki pa je izhajajoča iz starostne zmogljivosti petnajstletne šolarke. Tematika otro- ških risb je tako pestra, kot si le mo- remo misliti, še bolj pa seveda izpe- ljava posameznih risb, ki so si lahko po naslovu sicer sorodne, ne pa tudi po oblikovni izpeljavi. Če zgolj ome- nimo najbolj pogoste teme: moja ma- ti, igra, domači kraj, igranje otrok, mesto, podeželje in polje, praznova- nje, narava in gozd, prijatelji, cirkus, v šoli itd. Tisto, kar osvoji tako li- kovnega pedagoga kot nepedagoga, ki ima kanec občutka za lepoto otroške- ga risarskega izražanja, je kratko po- vedano, naslednje: neobremenjena čistost podajanja, sila različna v po- sameznih otroških obdobjih, stopnje- vanje zavestnega vključevanja in od- ražanja sveta okoli sebe, kajpak z gledišča otroške dojemljivosti in zmogljivosti, sproščena fantazija in prosta izbira barv. Seveda je tu še vrsta drugih komponent. Nič novega ne povemo, če znova ugotovimo, kako naši otroci stojijo enaki med enakimi v nepregledni množini drugih otrok z vsega sveta, morda se da brez skromnosti izreči: likovna vzgoja je v Jugoslaviji v povojnem času nare- Marija Pibernik (11 let), Jugoslavija — »Mati« dila ogromen korak in dolžni smo, da ohranimo vse potrebno v predšolski in še posebej v šolski dobi, da likov- na vzgoja ohrani vse možnosti. Do- sežki otrok iz raznih republik in po- krajin Jugoslavije so že poprej upra- vičeno postali predmet pozornosti, še več, v mednarodnem tekmovanju v Indiji jih je mnogo prejelo visoka priznanja. Vsako priznanje katere- mukoli od otrok pa je hkrati vidno priznanje kateremukoli izmed likov- nih pedagogov, ki so z vnemo in uspo- sobljenostjo pripomogli, da so otroci vzljubili likovni medij in tudi dosegli nekaj. Med zadnjimi nagrajenci so Nehru- jevo zlato medaljo prejeli iz Jugosla- vije: Barbara Pibernik, Marija Piber- nik, obe iz Kranja, Snežana Vuksa- novič, Željka Karanitič, Ivana Zike- lič, Suzana Davčeva, Vesna Krstev- ska, Suzana Dalipova, Karolina Iva- novska. Upadljivo je dvoje: veliko število jugoslovanskih nagrajenk in pa dejstvo, da nobeden med njimi ni fant. Naključje? Verjetno, kajti na- grajenci iz drugih dežel, na primer iz Indije, Avstralije, Češkoslovaške, iz Bangladeša, Grčije, Nigerije, Polj- ske in drugod, so obojega spola. Pri izbiri za nagrajence žirija ni imela lahkega dela, sklepati bi se dalo, da so pri žiriji za leposlovna dela imeli verjetno lažje delo, medtem ko je presojanje likovnih najboljših del včasih resnično izjemno težko, po ka- kovosti si mnoga dela stojijo dokaj blizu. Ponekod pa se pri risbah ven- darle razvidi, da je tudi učiteljeva roka bila posredi — tako dejanje ni- kakor ne more biti v prid risarskemu dosežku. Več velja še tako preprosta, a spontana likovna poteza iz otroške- ga sveta, naj si je po mnenju odraslih »nepopolna«, »potrebna« korektur. Verjetno bi lahko žirija tu izostrila stališče, vendar pa gre za učiteljsko poseganje le v malem številu prime- rov. Spontana otroška risba pa je poetično doživetje skozi otroški svet in njegove zmogljivosti. Shankarjevo mednarodno tekmovanje jim daje polno veljavo. Igor Gedrih IZ FRANCIJE Ulisse, Alice, O! Hisse! (Odisej, Ali- sa, o! pridrvita!) je naslov razstave mladinskih knjig, ki jo je priredil kulturni center »Georges Pompidou« v Parizu. Naslov so izbrali otroci med več predloženimi. V kletnih prostorih kulturnega centra, imenovanega tudi Beaubourg po pariški četrti, v kateri je zgrajen, je razstavljenih več kot petsto knjig pod geslom »1'Enfant, l'Aventure et le Livre« (otrok, pusto- lovščina in knjiga). Organizatorja razstave sta knjižnica (Bibliothèque publique d'information) in ustanova La Joie par les livres. Pojem avantu- re je široko interpretiran. Priredite- lji razstave so mnenja, da je za otro- ka avantura že pot iz domače hiše v življenje, prilagajanje okolici in to- variši j i, iskanje lastnega mesta v sve- tu in boj za uveljavljanje svoje oseb- nosti, vse to ob klasični pustolovščini, ki jo najdemo v robinzonadah, v živ- ljenju kavbojev, traperjev, iskalcev zlata, v anticipaciji in fiktivni znano- sti, pa tudi v domišljiji in fantastiki. Tako je mogoče na razstavi najti sta- re Perraultove pravljice in moder- nejšega kralja Babarja, Don Kihota in Julesa Verna, Aleksandra Dumasa in Wellsa, Pinocchia in Malega prin- ca, Petra Pana in Nielsa Holgersona. Sestava razstave in animacija sta nadvse originalni. Od otroka zahte- vata aktivno udeležbo, iniciativo in ustrezno duhovno iskrivost ter iz- najdljivost. Pri vhodu otrok dobi »ključ«, to se pravi napotila, po ka- terih naj odkriva razstavo tako, kot da bi bral knjigo, stran za stranjo. Sredi razstavišča je okrogla tribu- na, naokrog pa sedeži in razmetane blazine. Vsak dan potekajo debate med mladino in avtorji, slikarji, ilu- stratorji, kritiki mladinske knjige vsak dan po več ur pripovedujejo pravljice — ljudske, fantastične, re- alistične, iz starih in sodobnih časov. In da ne bi zmanjkalo pripovedoval- cev, se lahko priglasi vsakdo, ki želi. Organizatorji so le določili čas po programu. Priglasilo se je veliko ba- bic in tet z ljudskimi pravljicami iz raznih francoskih pokrajin ali s ta-