Poštnina plačana t gotovini. Leto II., št. 4-5. V Ljubljani, 4»e 25. septembra 1932. Cena Din 2'—. Mir 4) svoboda m pravičnost Q H jerntk Mm Glasilo Zveze bojevnikov Po taboru Organizacija Zveze bojevnikov je šele v zadnjih letih začela v resnici s pravim idejno-organizatornim delom, V časih takoj po vojni je usmerila svoje delovanje le na odkrivanje spomenikov v vojni padlih in umrlih tovarišev ter na enkratni letni tabor na Brezjah, potem je vse njeno delo nekako zaspalo. Velikega idejnega pokreta, ki naj bi osvojil duše in srca vseh bivših vojakov, pa tudi drugih, ki poznajo strahote vojne le iz pisanih besed, ni zaznamenovati v hotenju prejšnjih let. Zato je tembolj hvale vredno omeniti stremljenje sedanjega odbora, ki hoče razširiti ideje Zveze bojevnikov med vse, ki streme za cilji miru, svobode in pravičnosti. To stremljenje se je letos prav posebno pokazalo ob taboru na Brezjah, ko so se zvečer pred taborom zbrali odposlanci in zaupniki iz vseh krajev dravske banovine, da potrdijo prizadevanje osrednjega odbora za dosedanje delo in da dajo svoje mišljenje, nasvete in smernice za bodoče. Vse je prevevala misel: kako bi zbrala zveza v svoje okrilje vse trpeče, pomoči potrebne in izmučene, kako bi razpela svoja krila po vsej naši domovini, v vseh naših mestih, trgih in vaseh, kako bi ponesla zajedniški duh v vse naše koče in domove in kako bi nudila pomoč vsem, ki so v težavah in bridkostih. Dasi se je tabor na Brezjah vršil v znamenju gospodarske krize, je vendar presenetljivo pokazal idejno moč borcev, ki se niso strašili velikih gmotnih težkoč, temveč so prihiteli, da so tudi letos pokazali svojo vzajemnost, prijateljstvo in zvestobo. Zborovalci so pa s svojo veliko udeležbo dali tudi zagotovilo, da je organizacija bojevnikov na pravi poti za uresničenjem svojega poslanstva med vsemi sloji našega naroda. In to je povzdignilo in podkrepilo vse za dosego idealnih ciljev, ki so začrtani v programu in pravilih organizacije Zveze bojevnikov. Naš klic gre pa tudi do vseh onih, ki še stoje ob strani in z nekakim omalovaževanjem gledajo na organizirane borce, ne le da bi jim pomagali, temveč jih ovirajo pri njih delu, z zasmehom odklanjajo njih stremljenja, s prezirom obsojajo njih početje. Niti toliko se takim nasprotnikom ne ljubi, da bi spoznali organizacijo, da bi se prepričali o delu, da bi se vsaj nekoliko zanimali za pokrei. Najbolj žalosing je, da so med takimi nasprotniki celo vojaki, ki so se udeležili svetovne vojne! Vsem tem kličemo: oglejte si naše vrste, preberite vsaj enkrat naš list, proučite le malo naša pravila! Potem upamo, da bo vaša sodba drugačna: če že ne boste naši prijatelji, nasprotovali nam gotovo ne boste. Kakor je razvoj vsake organizacije, ki je navezana le na podporo članov in je brez velike gmotne podlage, težak in se mora boriti predvsem z velikimi gmotnimi neprilikami, tako je tudi Zveza bojevnikov navezana le na podporo in prispevke svojih članov in le od njih je odvisen razvoj organizacije in pa možnost, da bi organizacija mogla nuditi svojim članom ono, kar si je začrtala v svojih pravilih in kar ji je naročeno na taborih in občnih zborih. Zato stremi predvsem za tem, da se osnuje v vsaki naši občini ali večjem kraju njena podružnica, skupina, katera naj združi v svoji sredi vse, ki soglašajo z idejo miru, svobode in pravičnosti. S taborom na Brezjah je zavel nov duh v organizaciji Zveze bojevnikov, nova pota so se začrtala, po katerih naj hodi organizacija, izdelale so se nove smer~ niče, ki naj bodo merilo za bodoče delo. In uspehi se že kažejo! V kratkem času po taboru se je osnovalo mnogo novih skupin, prav posebno pozornost pa zasluži novo društvo v okrilju Zveze bojevnikov, to je Samopomoč Zveze bojevnikov. Tako, upamo, bo pokazal občni zbor Zveze bojevnikov, ki bo letos decembra meseca, lepo sliko uspeha in razvoja organizacije. Ob desetletnici obstoja organizacije drugo leto bodo pa naši člani pred vsem svetom javno in strumno pokazali vso moč, veličino in potrebo Zveze bojevnikov. Bazovica Mi, ki smo hodili od Svete Lucije cez Krvavi vrh in cez Korado prek goriških Brd v furlansko ravan; ki smo drveli mimo Kobarida cez Kuk in Matajur in po belih cestah marširali prav do Piave; ki smo prehodili vso io našo srčno bol od Snežnika do Tilmenta, preplazili se in pregazili vso to izmučeno in sveto goriško in primorsko) grudo — mi še nismo bili v Bazovici. Mi, ki smo ginili za vsakim kamnom tam, za vsako grobi jo; ki so se nam zarezali v živo meso vsi krvavi mejniki: od Krna in Vodil vrha in Zagore tja prek Svete gore, Škabrijela in Sv. Marka in Podgore tja do Hudega loga in Grmade in vseh oporišč strahotnega spomina; ki smo se prebijali in bili, vse zdržali; odbijali, da bi rešili našo zemljo; le v Bazovici nas ni bilo tistega poraznega jutra... Bidovec, Marušic, Miloš, Valencic, Gortan! Vi ste bili sami tam. Vi sami v sebi silni, nalik armadi. Ne, Ideja je silnejša od krvave armade teh, ki nosijo v sebi strup do bližnjega in do Človeka. Mi, ki smo izgubili v bitkah nebroj svojih tam, smo zagrebli poleg naših tudi sovražnikova trupla; na gomile stmo jim zasadili rože in križe, njim prav tako kot našim. Vi, mučenci, pa nimate gomile na svoji rodni grudi. Zravnali so vas z rušo, zabrisali so vašo sled, kakor da vas nikoli bilo ni na zemlji. Čeprav je ni vidne sledi za vami, vendar vas hranijo milijoni v sebi. Mi hranimo vaše nemo izročilo in utrii parno za one vse, ki ginejo na uropanih nam tleh, ki umirajo v verigah za našo sveto pravdo. 20. september Drugo leto bomo obhajali četrtstoletnieo dogodkov, ki so poznani pri nas kot «dvajseti september». Kaj se je zgodilo tedaj? Dne 13. septembra leta 1908. se je vršila v Ptuju, tem tedaj najbolj strupenem spodnještajerskem nemškutarskem gnezdu, letna skupščina naše narodno-obrambne «Družbe sv. Cirila in Metoda». Nahujskana nemškutarska drhal je ob tej priliki na najbolj sirov način dejansko napadla zborovalee ter jih obmetavala s kamenjem in pretepala. V protest proti tem dogodkom je bil sklican za dne 18. septembra leta 1908. v Ljubljani velik shod, ki se je razvil v hude demonstracije proti ljubljanskim Nemcem in nemškutarjem. Ker je bilo pozvano na ulice celo vojaštvo, da bi delalo red, je vzbudilo to seveda največje ogorčenje in demonstracije so se zato ponavljale še naslednji dan in tudi v nedeljo dne 20. septembra. Tedaj je taboril s svojim vojaškim oddelkom ob frančiškanskem mostu poročnik nemškega 27. pešpolka, Maver, ki je v svoji naduti nepremišljenosti ukazal streljati v skupino demonstrantov, in na ulici sta obležala mrtva četrtošolec Adamič in tiskarski strojnik Lunder, mnogo jih je bilo pa bolj ali manj hudo ranjenih. Prelita kri je vzbudila seveda nepopisno ogorčenje po vsej Sloveniji. Nesrečnima žrtvama je bil prirejen veličasten pogreb, zbrana je bila hitro precejšnja vsota za njiju nagrobni spomenik, v strastnih medsebojnih bojih obeh vodilnih slovenskih političnih strank je nastopilo kratko premirje in vsepovsod je prišla do izraza večja narodna zavednost in odločnost. Toda — kakor je pri nas že navada — na tako skupno narodno fronto vsaj v skupnih narodnih vprašanjih se je kmalu pozabilo, mnogi so začeli te dogodke zlorabljati v strankarske in osebne namene in nazadnje so se odigravale jako mučne zadeve celo pred sodiščem. Kljub temu pa je ostal «20. IX.» vsem Slovencem v trajnem spominu kot nekak prvi veliki in javni odločni protest našega naroda proti nadvladi Nemcev celo na naših lastnih domačih tleh in kot nekak simbol te nadvlade. Moral bi nam pa biti 20. IX. še precej, precej več kot samo protest proti nemški nadvladi in pa simbol te nadvlade, kajti le malokdaj se je v naši novejši narodni zgodovini v tako žarki luči pokazalo naše lahkomiselno in plitko pojmovanje narodnosti in pa škodljivi izrastki politične strasti kot ravno tragičnega 20. septembra leta 1908. Komaj sta bila zasuta groba nesrečnih žrtev, že se je začelo ono mučno in odvratno licitiranje narodnosti v politično-strankarske namene in pa zlorabljanje ljudskega razpoloženja v dosego bolestnih osebnih ambicij. Dočim se je na eni strani močno podcenjevalo elementarni izbruh odpora proti podrejeni vlogi, ki so nam jo odmerjali naši oholi politični gospodarji, in se temu upravičenemu odporu sploh ni pripisovalo zaslužene resnosti in upravičenosti, je bilo na drugi strani vse to skorc* dobro došel povod za čisto navadno kričavost in špeku-lantstvo, ki je bilo razen tega še povsem neiskreno, kar nam popolnoma jasno dokazuje že kratek pogled na tedanje naše domače politične razmere in odnošaje. Sploh so bile z narodnjaštvom pri tedanjih naših političnih strankah velike, velike težave, zlasti pri meščanstvu, ki očividno sploh ni nikoli resno razmišljalo, kaj je to narod in narodno delo. Ljudje, ki so imeli ob vsaki priliki polna usta ljubezni za narod in ki so oznanjali pravo križarsko vojsko dela za narod, namreč nikoli niso hoteli priznati, da se izkazuje dejansko rodoljublje le v resničnem, konkretnem delu za tiste, ki narod sestavljajo. Narod namreč nikakor ni nekak fantom tam nekje v oblakih, temveč so narod naš kmet, delavec, obrtnik, nameščenec. Delati za narod se pravi torej, delati za gmotni, kulturni, soci jalni in politični napredek našega kmeta, delavca in drugih stanov, ki narod sestavljajo. Kričati o lju- bezni do naroda, a istočasno odrekati ali prikrajševati kmetu in delavcu njegove najelementarnejše pravice in svoboščine, je čisto navadna — sleparija Samo četrt stoletja je šele minilo od 20. IX., toda strašna svetovna vojna, ki leži vmes, je tako popolnoma preobrnila vse, da so nam razmere in okoliščine, ki so rodile 20. IX., le še zgodovina, toda nauk in zaključki, ki smo jih zgoraj potegnili iz tega žalostnega datuma, ,so pa svojo resničnost ohranili. Gosposvetski: „In so pozabili na vrnitev • • •" jf spomin na obletnico koroškega plebiscita. Ne moremo zadosti poudarjati, da ljudstva niso nikake okamenele gmote, ampak da se neprestano gibljejo, spreminjajo, preobrazujejo. Pogled na Triglav ali na Dobrač ali na Obir danes ali pred sto leti se ni bistveno izpre-menil. Skala ostane skala. A ljudje se izpreminjajo. Posebno danes, ko je človek od prve mladosti podvržen tolikim zunanjim vplivom. Vzemimo razmere danes in pred sto ali dve sto leti. Ljudje pred sto leti in prej niso hodili v šolo, niso brali listov in knjig, niso mnogo prišli iz svojega kraja. A danes! Koliko novih vplivov na človeka! In pod temi vplivi se ljudstva hitro preobrazujejo. Ta dejstva moramo imeti pred očmi pri presoji koroških razmer. Naše ljudstvo na Koroškem je brez brambe izpostavljeno nam strupeno sovražnim vplivom. Predvsem zaradi neizmernega vpliva šole se razmere v Slovenskem Korotanu hitro izpreminjajo. Nekateri kraji, ki so bili pred sto leti še slovenski, iso danes nemški; kraji, ki so danes v stadiju ponemčenja, n. pr. celovška okolica, bodo čez 50 let in že prej, recimo čez 30 let, nemški. Sedaj še čisto slovenski kraji bodo čez 20 let na pol ponemčeni. Tako gre razvoj dalje v smeri proti popolnemu ponem-čenju Koroške. Pred 60 leti so otroci na trgu v Železni Kapli, v Borovljah, v Pliberku govorili slovensko. Danes govore nemško. To je delo šole! In v Celovcu! Popolnoma verjamem, da je resnično, da je bilo leta 1857. v Celovcu izmed 12.833 prebivalcev 9414 Slovencev in 3419 Nemcev. To je vendar popolnoma naravno, saj je bil tedaj Celovec krog in krog obdan od trdo slovenske okolice. In ljudstvo se iz okolice neprestano seli v mesta. Ogromna večina teh novih doseljencev v Celovec iso bili od nekdaj Slovenci. Da Celovec danes ni slovensko mesto, je krivo edino to, ker se nam ondi vse ponemči. To je kot bi vlival vodo v rešeto. Kako kratkovidna in nesmiselna je torej trditev onega slovenskega politika, ki je govoril o «petih Slovencih v Celovcu»! Prosteistirati moramo proti takim nesmiselnim in koristim našega naroda škodljivim trditvam. Kaj bi bilo danes z Mariborom, če bi bil ostal v nemški državi? Bil bi nemško mesto. Vse šole in vse javno življenje v Mariboru bi bilo nemško. Isto bi se bilo zgodilo s Ptujem, Celjem, s trgi slovenske Štajerske, če bi bila ta pokrajina prišla v Avstrijo. Zato, če danes prideš v Celovec, Velikovec, Železno Kaplo, Borovlje, Vrbo, Poreče, Grebinj itd., ne misli, da je bilo vedno tako. Nemški si is tem nam naše ljudi na Koroškem neprestano ponemčuje! Ta razvoj se ne ustavi niti za trenutek. Nesmiselno in krivično bi bilo, če bi danes kdo prišel na Koroško, se malo pomudil tu pa tam in potem rekel: Koroška je nemška, kaj smo neki iskali na Koroškem! Nasprotno, pravilno bi bilo treba reči: Kljub nemškemu nasilnemu sistemu, ki je ves usmerjen v to, da potujči naše ljudstvo na Koroškem, Koroška še danes ni nemška! Že nad pol stoletja se trudi šola — ponemčevalnica, da izneveri slovensko ljudstvo svoji slovenski narodnosti — in v resnici, posrečilo se je tej prekleti ponemčevalniei, 2 da nam je zastrupila nase ljudstvo z nemškim mišljenjem — in tu je najgloblji vzrok, da smo izgubili plebiscit! — a Še slovenstvo na Koroškem ni propadlo! Mi na Koroškem nismo hoteli Nemcem ničesar vzeti, hoteli smo imeti le to, kar je naše. Hoteli smo le, da bodi konec nasilnega nemškega sistema ponemčevanja na Koroškem. Hoteli smo le, da naj na naši zemlji naš rod gospoduje! Kaj je bolj upravičeno kot to! Nemcem nismo hoteli vzeti domovine, saj nismo hoteli nemške zemlje na Koroškem. Po krivici so Nemci zapisali na vojni spomenik na trgu v Velikovcu: Sie nahten wie gierige Raben und wollten die Heimiat haben, dbch als wir, ein tapferes Heenr, begeistert zur Wahlsehlaeht zogen, da sind sie davon geflogen, und vergassen der Wiederkehr! Slovenski prevod: Kot krokarji grabežljivi so prišli, domovino vzeti nam imeli so v misli, pa ni nas ustrašila volivna bitev, kot vojska hrabra šli smo v boj vroč — tedaj odleteli so proč, in so pozabili na vrnitev! Ne, nismo bili grabežljivi krokarji, nismo hoteli Nemcem vzeti domovine, hoteli smo le svobodo za naš slovenski rod na Koroškem in združenje bratov po krvi in jeziku! Hoteli smo le naš rod na Koroškem iztrgati iz smrtonosnega objema germanskih klešč, hoteli smo rešiti našo zemljo na Koroškem. Hoteli smo, da naj Na naši zemlji tuji rod, le gost nam bo^ a ne gospod! Ali mar Velikovec stoji na nemški zemlji? Velikovec stoji sredi slovenske pokrajine, od Karavank do vrh Svinje planine se razprostira slovensko ozemlje. In središče, glavno mesto tega ozemlja je Velikovec. Torej po svoji naravni pripadnosti nikako nemško mesto. Kakor v Celovcu tako tudi v Velikovcu nemške šole umetno po-tujčujejo naš rod. V Velikovcu sta dve popolnoma nemški šoli: petrazredna osnovna in štirirazredna glavna (prej meščanska). V cerkvi, kjer so bile do plebiscita vsako> nedeljo tudi slovenske pridige, se zdaj pridiguje, moli in poje samo nemško. Slovenska narodna šola Družbe sv. Cirila in Metoda v velikovškem predmestju Št. Rupertu je zaprta. V velikovški okolici na Goldbrunnhofu je nemška deželna kmetijska šola za strokovno izobrazbo slovenskih kmečkih fantov in deklet. Vse šolstvo na Koroškem je v službi germanizacije. Je-li potem čudno, če naš rod na Koroškem propada in izumira? Tako nam ponemčujejo naš rod na Koroškem! Tako nam ugrabijajo našo deco in jo vzgajajo za odpadnike! In kakor se vzgaja mladina, tak bo bodoči rod! Potem pa si drznejo zapisati na spomenik, da smo Slovenci prišli kot grabežljivi krokarji in smo hoteli Nemcem vzeti domovino! Mi smo hoteli imeti samo, kar je našega! Našo slovensko zemljo smo hoteli imeti! Samo potujčevanju in iztrebljevanju našega rodu na Koroškem smo hoteli napraviti konec! In nismo pozabili na to, da tudi danes še sega do vrh Svinje planine naša, slovenska zemlja! In Bogu prepustimo v rešitev vprašanje, če smo pozabili na vrnitev... Božji mlini meljejo cesto drugače, kakor sanjajo nasilniki te zemlje! Kljub nemškemu uradništvu in nemškim šolam so našteli leta 1910. v Velikovcu 2597 Slovencev in samo 686 Nemcev! Ogromna večina velikovškega prebivalstva je torej slovenskega pokolenja. VeUkovec je zasedel junak Malgaj dne 30. novembra 1918. Dne 2. maja 1919. so se morali Jugoslovani umakniti iz Velikovca, dne 4. junija 1919. so ga znova zasedli. Potem je do plebiscita tukaj bival general Maister. Redni občni zbor Zveze bojevnikov se bo vršil dne 11. decembra 1932. ob osmih dopoldne v Ljubljani v mali dvorani hotela «Metropol» (Miklič) nasproti glavnega kolodvora. Dnevni red: 1.) Verifikacija pooblastil odposlancev skupin. 2.) Poročila odborovih funkcionarjev in preglednikov. 3.) Poročila skupinskih odposlancev. 4.) Poročilo o «Bojevniku». 5.) Razprava in glasovanje o poročilih. 6.) Proračun za leto 1933. in določitev članarine. 7.) Volitev osrednjega odbora in preglednikov. 8.) Določitev kraja prihodnjega tabora. 9.) Samostojni predlogi skupin. 10.) Slučajnosti. Občni zbor je sklepčen, ako so navzočni zastopniki vsaj tretjine skupin. Ako se jih udeleži manj, če vrši čez četrt ure nov občni zbor z istim dnevnim redom, ki je sklepčen ne glede na število prisotnih skupinskih delegatov. Na vsakih začetih 20 članov pošlje «Skupina» po enega zastopnika. | I Samostojni predlogi morajo biti vsaj tri dni pred občnim zborom v rokah odbora. Predlogom, ki jih stavi kak član šele na občnem zboru, mora občni zbor pred razpravo pripoznati upravičenost. General Rudolf Maister: Popoldanski dogodki v Mariboru ob prevratu dne 'L novembra 1918* V meljski vojašnici je bilo zbranih že veliko naših častnikov, ki jib je stot. Vaupotič privabil z mesta, ali pa so prišli iz lastne volje. Moštva je bilo zelo malo, ker so bile straže že razpostavljene. V rezervno bolnišnico Wien Nro> L, v barakah blizu zavoda šolskih sester, ki so jo* tudi že oblegali in je bilo v nji veliko bolniškega perila in posteljnine, je odposlal Vaupotič po moji odredbi večjo častniško stražo. Na glavni kol. je odšel z odrejenim številom moštva in strojnic por. Malenšek Alojzij od 26. strelskega polka. Za pomočnike so mu bili trije častniki. Malenšek je potem ostal na glavnem kolodvoru stalen poveljnik straže. Zaradi vojaških izgredov se je morala 1. novembra z nočjo ta straža pomnožiti. Med dodatkom sta bila častniški aspirant JanšoveeFrancin enoletni prostovoljec V a u d a Ivan. Sploh je glavni kolodvor prve dni novembra zahteval več Vaupotičevega vlojaštva za patrole in stražno pomoč ob izgredih transportov, ko vse drugo območje 26. strelskega polka v mestu. Koroški kol. je zastražila Vaupotičeva častniška patrola. Nezaposlenim častnikom, ki so imeli z moštvom vred strogo pripravljenost, da so bili vsak čas V a u -p o t i č u na razpolago, ste bili za bivanje določeni dve sobi v meljski vojašnici. Dravska vojašnica, ki sem jo odkazal vo^ jaštvu nemške narodnosti je bila ob mojem prihodu * V zadnji številki «Bojevnika» je naslov tega članka napačen. Glasiti se mora tako kot tukaj, torej namesto «Do-poldanskb «Popoldanski». Sicer je pa to itak razvidno iz članka. 3 prazna. Samo slovenska straža pod poveljstvom stot. Krumenakerja Karla, po rodu Hrvata, je stala ob vhodu. Bolnišnica Wien Nro 1 je bila mirna. Poveljnik sicer Nemec, toda vesten, strog mož, je z V a u -potičevo stražo brezobzirno vzdrževal red. Skladišče perila, zdravil in drugih zdravniških potrebščin je imel pod ključem. Bolnikom, ki so hoteli proč, je odvzel vse, kar ni bilo njihovega. V rezervni bolnišnici na desnem bregu Drave — sedaj vojašnica vojvode Mi|iča — je bilo vse navzkriž. Bolniško osebje in lažji bolniki so odhajali in jemali s seboj, kar jim je pač državnega blaga prišlo pod roke. Višji štabni zdravnik dr. B e r g m a n n in drugi nemški častniki so plenilce po najboljših močeh v njihovem delu podpirali. Por. S k v) a r č a , ki je odšel tja s Slobodnikovimi topničarji, je mogel napraviti red le z orožjem. V višji vojaški realki — sedaj inženirska podčastniška šola — je nekaj tam uslužbenih slovenskih častnikov, med njimi nadpor. Mr a vijak, komaj ustrahovalo nemške gojence, da niso vlomili v skladišče in ne uničili dragocene naravoslovne zbirke. Obnašali so se ti nemški mladeniči viprav kakor uporniki, menda nahujskani po nemških častnikih-uči-teljih, ki jih je večina z moštvom vred že opoldne izginila. Jugoslovanski gojenci, med njimi Sovenci N i e -fergal Janko, E1 s n e r in še več drugih, so bali pod vodstvom tovariša Raduloviealvota našim častnikoim pri krotenju nemških upornikov prav izdatna pomoč. V topničarski vojašnici so bila na dvorišču okrog Slobodnika zbrani njegovi zvesti in številni topničarji. Edini topničarski častnik, med njimi, por. VovkTonez Bleda, je že dopoldne pozval tamkajšnje vojaštvo, da se ž njim vred pokori ukrepom Slobodnika, najizkušenejšega med vsemi. Vsi so se vdali temu pozivu in ob mojean prihodu je bilo pri «topničarjih» vse v vzornem redu. Dva topova sta zijala proti vhodu na dvorišče. V konjeniški vojašnici je imel nadpor. Molnar Aleksander zbrano peščico* slovenskih konjenikov v strogi pripravljenosti. M o 1 n a r je bil v vedni zvezi s S 1 o b o d n i k o m , kar mu je bilo tem la!že, ker ste bili vojašnici v neposrednji bližini. Barake 47. pešpolkain, kakor že omenjeno, tudi veliko skladišče tega polka so stražili S 1 o b o d -n i k o v i topničarji. Slabo je kazalo v vojaškem oskrbovali-š č u, ki je bilo natrpano z živili. Vse tam uslužbeno moštvo je s stražami vred že opoldne pobeglo. Ob vhodu in ograji je bilo zbranih stotine ljudi, zlasti železničarjev, ki so čakali teme, da navalijo na bogate zaloge. Tudi tukaj je Slobodnik pomagal. V moji in njegovi navzočnosti je nadpor. Molnar s topničarji naskočil in razpršil prežečo množico. V oskrbo-vališče smo postavili močno stražo topničarjev. Prežači so ponoči res večkrat poskusili vlomiti v vojaško oskrbovališče, a budni stražarji so jih vselej odbili. Slobodnik je s svojimi topničarji proti večeru še dobro ojačil stražo v važnem municijskeim skladišču v Bohovi. Kamor sem prišel ob tem pregledu, sem vzpodbujal in navduševal svoje bojevnike. Pa ni bilo treba veliko besed — zakaj vsi, ki so ta prvi dan prevrata ostali v Mariboru in se borili za naše pravice, so> bili — «m o ji». Vaupotičeve in Slobodnikove patrole so neprestano dan in noč krožile v svojih področjih po mestu. Pri tem je ponovno prišlo do trčenja z nemškim 4 razpuščenim vojaštvom in s civilnimi Nemci, zlasti z železničarji. Največ spopadov1 so imele neka častniška patrola 26. strelskega polka in topničarski patroli štabnih ognjičarjev Vizoviška in" Močnika Štefana. Do približno pol 18. ure/ dne 1. novembra 1918. smo se torej v Mariboru polastili vseh vojašnic, vseh vojaških skladišč in zvrhoma polnega vojaškega oskrbo>-vališča in tako tudi — mesta. Stot. Vaupotič je postal «valpet» Maribora severno od Drave, Slobodnik pa «oslobodnik» mestnega dela južno« od nje. To hitro zavojevanje Maribora se je moglo izvesti samo zato, ker so naši sicer maloštevilni, zato pa tembolj narodno zavedni, požrtvovalni in junaški prevratni vojaki-dobrovoljei, Vaupotičevi in Slobodnik o v i, v skupnem prizadevlanju istočasno za-počeli svojo zgodovinsko domovinsko obrambno dolžnost. Drug brez drugega bi ne uspeli v tem delu. Slobodnikovi topničarji so bili s prav majhno izjemo sami Kranjci. Proti večeru se je po Mariboru širila novica, da so Angleži v Ljubljani. O tem so že 30. oktobra pisali nekateri dunajski listi, drugi dan pa je bilo te vesti vse avstrijsko, posebno graško časopisje polno. To napačno novico je razposlala uredništvom dunajska časopisna agencija «Herzog», zakrivil pa jo je slovenski novinar Gaberc V i n k o>, ki se je že pred vojno spoznal s «Herzogoim». Gaberc je v noči na 30. oktober po telefonu podrobno poročal iz Ljubljane Herzogovemu uradu o prihodu Angležev v slovensko prestolnico in o njihovem navdušenem sprejemu. Herzog pa je menda le dvomil o verjetnosti te no^ vioe, zato je pozneje še sam vprašal G a b e r c a, če je res vse tako, kakor pravi poročilo. Gaberc mu je odgovoril, da naj se, če ne verjame, o tem telefonično prepriča pri angleškem, konzulatu v hotelu Unionu v Ljubljani. To je Dunajčanu seveda zadostovalo in naslednje številke avstrijskih nemških listov so že obširno naznanjale, kako se drevijo v avtomobilih prvi Angleži v Maribor in na severno koroško in štajersko slovensko mejo. Vest o pohodu Nemcem neprijateljskih Angležev se je zdela vsem popolnoma verjetna, zato se je tudi hitro raznesla po Spodnjem Štajerskem in je silno razburila nemško prebivalstvo, najbolj v Mariboru. Nas je namišljeni angleški prihod povzdignil v veljavi, našim Nemcem in nemškemu vojaštvu pa za nekaj dni vzel vso moč in voljo za kako sovražno podvzetje proti nam, kar je bilo tudi edini namen Gaber čevemu napačnemu sporočilu Herzogovi agenciji. Gotovo je Gaberc s tem tudi V precejšnji meri pripomogel, da je dne 3. novembra 47. pehotni polk brez odpora odšel iz Maribora. Ko sem prišel na glavni kolodvor, se je naša straža z nasajenimi bajoneti borila proti transportnim izgred-nikom pred vhodom kolodvorske restavracije, ki so- z velikanskim hrupom hoteli vanjo. Naši so tolpe sicer odbili, toda za večje izgrede oboroženih nasilnikov so bili prešibki. Ker iz mariborskega vojaštva ni bilo več mogoče iztisniti ojačenja, sem telefoniral tajniku Narodnega sveta V o g 1 a r j u, naj zbere vse može, ki so se svoj čas prijavili k mariborski Narodni straži. Obenem je pri kolodvorski straži navzoči Ver-stovšek Zdenko oddirjal v Št. Peter po tamkajšnjo Narodno stražo in v kratkem času res pripeljal 19 mož, ki smo jih takoj oborožili. To noč in še nekaj dni pozneje so Šentpeterčani prav hrabro opravljali stražno službo na glavnem kolodvoru. V o g 1 a r je po mieistu razposlal vse svoje kurirje, ki se jim je po dveurnem iskanju posrečilo iztekniti in pripeljati v Narodni dom blizu 20 mož, ki so bili pripravljeni prevzeti stražno službo. Ko pa so jih hoteli odvesti v meljsko vojašnico, da bi jih vojaški pre-oblekli in oborožili, so jo v temi vsi popihali. Tako je od nad 300 civilnih oseb, ki so se že pred nekaj mesecev zaobljubljale za Narodno stražo v Mariboru, nastopil to službo edini Verstovšek Zdenko. Iz popisanih dogodkov in iz poteka narodnega prevrata v Mariboru dne 1. novembra 1918. je razvidno, da je izvršilo okupacijo mesta edinole vojaštvo, in sicer — samo slovensko. Ta okupacija je postala temelj za vsa naša nadaljnja izvojevanja — z orožjem in z besedo — in za ustanovitev naše jezikovne in državne meje na Štajerskem. Zaradi enotnega vodstva naše vojaške varnostne službe na glavnem kolodvoru sem poklical iz meljske vojašnice stotnika Jurkoviča Franca in ga postavil za poveljnika kolodvora. Jurkovič je s prirojeno mu odločnostjo in preudarnostjo izredno dobro opravljal to službo ves čas do zadnjega Vojaškega transporta. Stotniku J u r k o v i č u so bili prideljeni naslednji častniki, ki so izmenoma opravljali službo na glavnem kolodvoru: nadporocniki Bukavec Karel, dr. Koša n Janko, Lah Andrej, P a u 1 i č Jernej, B a r 1 e Jožef, poročniki G a j š e k Božidar, K e f e r Hiuko, K j u d e r Alfonz, M e r č u n Ivan, že imenovani M a -1 e n š e k Alojzij, Ostapowicz Josip, Š t u r m Pavel, dalje za vse uporabni enoletni prostovoljec V a u d a Ivo, četovodja R e s m a n, desetnika Vidmar, Malenšek Bogomir i. dr. Vojaško postajno poveljstvo na glavnem kolodvoru je imelo zlasti ob času transportov noč in dan sila veliko dela s straženjem skladišč in vagonov, napolnjenih z živili in drugim blagom, s sprejemanjem in z odpravo transportov in ž njih razoroževanjem, s policijsko službo na kolodvoru, z vzdrževanjem reda pri izdajanju hrane, z menjanjem tujega, največ italijanskega denarja (kurat Krušič) itd. Okrog 22. ure, ob mojem odhodu s kolodvora, mi je javil naš železniški nadzornik revident K i t a k, da so napovedali iz Gradca manjši transport naših častnikov in velikošolcev za Ljubljano, ki bo šel skozi Maribor približno opolnoči. Zadnji dan oktobra 1918. je namreč razglasil jugoslovanski minister za narodno brambo dr. D r i n k o -v i č na veliki šoli v Gradcu — in tudi v drugih avstrijskih mestih na enakih zavodih — rte j vsi jugoslovanski častniki takoj odpotujejo v domovino. Dne 1. novembra zvečer so se naDrinkovičev poziv razen jugoslovanskih častnikov iz Gradca odpeljali tudi vsi tamkajšnji naši veilikošolci — moški in ženski. Na graškem kolodvoru so jih zmašili v štiri živinske vagone. V Maribor so dospeli malo pred polnočjo. Čakal sem jih na kolodvoru. Od prišlih častnikov sem že izza svojega pregnanstva v Gradcu skoraj vse poznal kot grčave slovenske korenine. Več od njih mi je neke noči priseglo zvestobo Jugoslaviji v «Jahnzimmru» reista vrači je «Liebel». — Tu^i v Gradcu smo se namreč, kakor v Mariboru, slovenski častniki shajali na take zarotniške razgovore v najbolj zagrizeno nemških gostilnah, da smo bili bolj varni. Ko smo mojim graškim ftovarišem-častnikom pojasnili, da je Maribor naš in da sem jaz poveljnik mesta, so na moj poziv, naj mi pomagajo proti Nemcem, ker imam premalo vojaštva, poskakali iz vago-novy se navdušeno zgrnili okrog mene iil so zvesti svoji graški prisegi — vsi ostali v Mariboru. Celo nadporoč-nik LederhasRajko, dasi je bil v Ljubljani bolan njegov oče — moj dobri razrednik v 5. in 6. razredu gimnazije. Dva takrat še težko invalidna častnika smo uioraii skoraj s silo spraviti nazaj v vagon. Bila sta to P i e-han Mirko in Marinko Ivo. Častnike, ki so ostali v Mariboru, smo odpravili v rneljsko vojašnico, kjer so za dolgo časa potem — zadnjič mirno spali. Poravnajte naročnino, saj znaša samo 10 Din letno* Korotanec: Narodni mejniki na Koroškem Pred plebiscitom so rekli Nemci na Koroškem: «Karnten frei und ungeteilt — Koroška svobodna in nedeljena.» In so še rekli in pravijo še zdaj: «Bog je postavil Karavanke.» — K temu je treba pripomniti sledeče: Kaj Nemci razumejo pod «Karnten frei — Koroška svobodna», to so povedali šele p o plebiscitu. Oni ne poznajo svobode za vse Korošce, marveč samo zase. Oni poznajo samo nemško svobodo. Oni razumelo pol «Karnten frei», da smejo na Koroškem po mili volji vladati, da smejo na Koroškem neomejeno gospodariti. Oni razumejo pod «Karnten frei» tudi to, da smejo Slovence na Koroškem po mili volji zatirati in ponemeevati. Da jih smejo prej ko mogoče iztrebiti iz Koroške! Glavni nemški plebiscitni agitator dr. Steinacher je govoril ob desetletnici plebiscita o nemški svobodi Koroške («die deutsehe Freiheit Karntens»). V radio-predavaniiu je govoril o temi: «Zehn Jahre cleutsches Kamten — Deset let nemške Koroške.» Torej o kaki svobodi za Slovence na Koroškem ni dtaha ne sluha. «Karnten frei» torej pomeni: Koroška je nemška in Nemci imajo tod neomejeno oblast. Pomeni tudi: Za Slovence ni svobode na Koroškem, Slovenci morajo izginiti iz Koroške! In «Karnten ungeteilt — Koroška nedeljena» ter: «Bog je postavil Karavanke.» Res, Bog jih je postavil. A Bog je postavil tudi druge gore. Postavil je tudi Brenner. A vendar se učijo otroci, tudi slovenski otroci, v šolah na Koroškem: «Po miru v St. Germainu je bila Tirolska popolnoma raztrgana. Lepo južno Tirolsko s krasnimi mesti Meran, Bozen in Trient so ugrabili Italijani. Kljub temu pa so prebivalci ostali v svojih srcih zvesti nemški Avstrijci in bodo tudi zanaprej tako ostali, dokler ne bodo zopet z nami združeni.^ Bog je postavil Karavanke. A Bog je postavil tudi druge gore. Postavil je tudi Dobrač (2166 m), Osojske Ture (1069 m), Sv. Heleno ali Magdalensko goro (1058 m), Svinjo planino (2081 m). To so naravni narodni mejniki med nemškim in slovenskim ozemljem na Koroškem. Centralizem ali federalizem ne rešujeta držav, temveč narodna in državljanska zavest, ljubezen do rodne grude in poštenost v državni upravi. Ali se bo rojstvo našega naroda srečno izvršilo? Dr. Krek je rekel v svojem govoru na IIL katoliškem shodu v Ljubljani: «Večkrat sem že poudarjal, mi Slovenci smo majhni, pa to še ni vsa škoda, hujša škoda je to, da se še manjše delamo, kot smo. Na ta način mora socijalni delavec pri nas imeti kot vrhovni rezultat vsega delovanja pred očmi blagor celotnega naroda slovenskega. Naš narod — in med ta narod štejem tudi Istrane in Dalmatince in vse tiste, ki se imenujejo Hrvate ali karkoli že na našem jugu — naš narod, pravim, ima silno važno nalogo, ker naš narod šele sedaj pričenja živeti in vprašanje je, ali se bo to rojstvo našega naroda izvršilo prav in pravilno, ali pa bo naš narod na porodu umrl. Mi nimamo dbslej še zgodovine svoje, imeli pa jo bodemo v bodočnosti, ker naš narod čuva obali Jadranskega morja in vse velike spremembe, ki se bodo vršile v socijalnem in političnem oziru v Evropi, bodo upoštevale te kraje, kjer prebiva naš narod.» 5 Leopold Štrempfel: Ob Dnjestru (Pred sedemnajstimi leti.) Bil sem v toplem varnem gnezdu, konjski bolnici 8. armad-nega poveljstva. Dne 1. julija 1915. je prišel k meni saperski stotnik Siersch in mi pripovedoval o dogodkih na fronti. Povedal mi je, da se na Dnjestru pripravlja ofenziva in da je on dodeljen 13. saperskemu bataljonu kot poveljnik tretje stot-nije. Nagovarjal me je dolgo, naj grem ž njim. Posebno mi je poudarjal, da morejo moje dosedanje izkušnje na bojišču koristiti tudi njemu in da me vabi tudi zato, ker sem Slovenec, kajti pri stotniji je imel same Hrvate. Dolgo sem premišljeval, kaj naj storim; slednjič sem se odločil, da grem ž njim. Prosil sem svojega šefa, da me dodeli imenovani stotniji. Mojo prošnjo so uslišali in drugi dan zjutraj je osedlal stotnikov sluga konje. Poslovili smo se od varnega mesta in dobrih prijateljev ter odjezdili proti fronti. V vasi Zastavna, 28 km od Črnovic v Bukovim, smo se javili kornemu poveljstvu. Tam smo ostali nekaj dni. Dne 8. julija smo imeli častno stražo po blatnih cestah Zastavne. Ta dan je nadzoroval naše poveljstvo feldmaršal nadvojvoda Friderik. Sprejel ga je ondotni okrajni glavar in pa župan Zastavne. Štiri orjaške kmetske žene, oblečene v lepo rusinsko narodno nošo, so mu izročile velik venec, spleten iz pšeničnega klasja in mu ponudile kruha in soli. Toda nadvojvoda je bil tako pijan, da se je kar zibal, zato je debelo gledal kruh in sol ter vprašal navzočne generale, kaj pomeni ta sprejem. Armadni poveljnik general Baltin-Pflanzer mu je stvar pojasnil, toda nadvojvoda je malomarno zamahnil z maršalsko palico, se sirovo, ošabno obrnil, sedel v avto in se odpeljal do kornega poveljstva. Tu so se šibile mize razkošnih jedi in pijač. Igrali sta dve polkovni godbi. Teh ceremonij je pa bilo menda Rusom kmalu zadosti, kajti namah sta se prikazala dva aero-plana in začela z bombami obsipati našo vas. Ko bi videli, kako so naenkrat utihnile godbe, avtomobili so zadrdrali in visoki gostje so jo popihali proti varnim Črnovicam. Prosti smo bili prokletega obiska, skočili in poskrili smo se v varne podzemeljske prostore. Zunaj po cestah pa so pobirali sanitetni vojaki ranjene častne straže in so peljali po končani kanonadi šestnajst nedolžnih mrtvih ljudi na polje časti k večnemu počitku. Čez nekaj dni smo odrinili s i. eskadronom dra-goncev št. 5 (Slovenci) v vas Jurkovce k 6. diviziji, kjer so delali z mrzlično naglico za naskok in otvoritev ofenzive. Bojna črta je tu stala ob Dnjestru. Rusi so bili zakopani na levem, mi pa na desnem bregu reke. Bil je samo lahek artiljerijski boj, kesneje so pa pričele peti tudi puške svojo smrtno pesem. Avstrijska pehota je prodrla ponoči preko Dnjestra, takoj za njo smo se pomaknili mi do vasi Toutrj in smo se v čolnih prepeljali čez Dnjester v najhujšem ruskem ognju. Zopet je padlo na stotine naših ljudi, ali pa utonilo v mrzlih deročih valovih Dnjestra. Ustavili smo se v mali vasi Zazulince, kjer je stalo poveljstvo 11. konjeniške brigade. Tu se je bil zopet strašen boj na življenje in smrt. V tem boju je bil slovenski lovski bataljon št. 7 dvakrat popolnoma potolčen, a zopet vzpostavljen z moštvom nekega češkega pešpolka in pa s slovensko «marš-kompanijoi», ki je baš prišla od kadra in tudi že v eni uri zgubila polovico svojih ljudi, samih Slovencev. V boj so posegli tudi konjeniški polki, in sicer 3., 5. in 11. polk dragoncev, 7. in 12. polk ulancev ter 6. huzarski polk. Konje so pustili zadaj in šli peš v boj. Strašna morija je bila na obeh straneh \asi Sin-kow. Avstrijci so prodrli in ujeli 140 častnikov in 2774 mož. Ujete ruske častnike je pripeljala močna četa bosanskega pešpolka št. 2. Sprejel jih je generalštabni stotnik Birkmeier. Predstavil se je Rusom, podal vsakemu posebej roko, jih odvedel na graščinski vrt in jih pustil bogato pogostiti. Kmalu za oficirji so pripeljali Madžari veliko četo ujetega ruskega moštva. Ti so bili seveda drugače sprejeti. Bili so to ubogi ljudje, lačni in žejni, od prahu zaprašeni in od dima okajeni, da nisem videl drugega, ko njih milo gledajoče oči, ki so hrepenele po požirku vode, in njih belo svetlikajoče zobe, ki so željno pričakovali koščka kruha. Ob cesti te nesrečne kolone ruskega moštva je stala velika kad, napolnjena s pitno vodo, zastražena z madžarskim orožnikom. Eden izmed ujetnikov, ruski pešadijski četo-vodja, je stopil iz vrste in hotel zajeti vode. Madžar pa zakriči in nameri nanj puško z nasajenim bajonetom. Ko sem to videl, sem stopil k stotniku Birkmeier ju in ga poprosil, če smem vodo iz kadi dati ubogim žejnim ujetnikom. Stotnik mi je dovolil. Vesel sem hitel proti kadi ter z glasnim poveljem zaklical «Wache abtreten». Pokazal sem z roko na kad in z glavo prikimal ujetnikom. Takoj so razumeli in planili ti ubogi siromaki h kadi, ki je bila prazna kot bi trenil. Ko je stotnik to videl, je ukazal takoj peljati ujetnike do kakih 100 korakov oddaljenega Dnjestra, jaz seim pa izrabil priliko, ker sem spoznal stotnikovo usmiljeno srce in sem mu javil, da imamo v rezervi kakih 2000 porcij kruha odveč, katerega lahko razdelim med ujetnike, če on, stotnik, dovoli. «Razdelite!» je ukazal, in prvič sem videl solzo usmiljenja na licu avstrijskega častnika. Brez odloga sem ukazal našim podčastnikom, naj razdelijo kruh med ujetnike. Po razdelitvi je korakala velikanska kolona ujetnikov mimo mene in vsi oni, ki so videli in razumeli moje delo, so mi segali nemi v roko, njih oči pa so bile hvaležno solzne. Gledal sem za njimi, pa gledal sem tudi na vrt, kjer so sedeli ujeti častniki in premišljeval sem to velikansko razliko med moštvom in častniki, pa se izpraševal, kdo je pač kriv vsega tega neznosnega gorja in teh vnebovpijočih krivic? Pa sem zapisal v svoj dnevnik: Vsega tega so krive proklete, ošabne glave v Berlinu, na Dunaju in v Budimpešti. Gorje vam morilci! Ivan Rozina: Pot v robstvo (Nadaljevanje.) Brez odmora smo hiteli ves dan ter prisepli v Grezzano proti večeru. Taborišče, v katerem je bilo že nekaj naših sotrpinov, je bilo obdano s štiri metre visoko in dva metra široko ograjo iz bodeče žice. Vnanja stran ograje je bila poleg tega obdana z globokim jarkom, napolnjenim z vodo. Na razdaljo po 20 m so bile postavljene v višini petih metrov čuvajnice, v katere je bil dohod po stopnicah. V njih je stala dobro oborožena siraža. Vsaka druga čuvajnica je imela tudi strojnico. Kakor v prvem taborišču, tako so tudi tu klicale ponoči straže druga drugo vsake četrt ure s strašnim vpitjem. Imeli smo vtis, da se Italijani zelo boje ubogih ujetnikov brez orožja, kajti pri najmanjšem šumu so streljali kar s strojnicami po vsem taborišču. Posledica takih dejanj je bila, da se marsikdo iz spanja ni več prebudil. Življenje v taboru je bilo neznosno. Trpeli smo strašno lakoto, hrana je bila slaba in nezadostna. Poleg tega smo imeli polno uši. Kolera in pegasti legar sta pričela neusmiljeno redčiti naše vrste. Vsak dan so trumoma odvažali težko bolne kar s tovornim avtom v bolnico v Verono. Neprestano je deževalo in itak mehka tla taborišča so se izpremenila v pravo močvirje. Večkrat nas je obiskal tudi bivši polkovni župnik Škrjanec ter nam prinesel s seboj raznih dobrot, za katere smo se kar tepli. Vedno smo se veselili njegovega prihoda. Ves tabor se je zgrnil okrog njega kakor piščanci okrog koklje. Tolažil nas je z očetovsko besedo, poleg tega pa je menda izdal tudi svoje zadnje prihranke, da nam je kupil krompirja ter nam s tem vsaj malo osladil grenko življenje ujetništva. Hvaležni smo mu bili in vedno se ga bomo s hvaležnostjo spominjali. Žal, da nas je prehitro zapustil. Zaman smo se ozirali proti gradu, kjer je bil nastanjen, tolažnika in dobrotnika ni bilo več. Menda so ga odpeljali v južno Italijo. Približal se je božič — sveti večer, ta najintimnejši praznik krščanstva, ko se sleherni človek, kjerkoli biva, spominja svojih dragih domačih ter srečnih otroških let, ki jih je preživel v domačem zatišju pri jaslicah. Tudi mi smo obujali spomine pri svitu sveče, katero smo nalašč prihranili za sveti večer. Za večerjo smo si skuhali zadnjo kašo, ki smo jo še imeli v nahrbtniku. Ker drv nismo imeli, smo požgali najprej stara pisma in razne zapiske, ko je tudi teh zmanjkalo in še ni bilo kuhano, smo potegnili raz sebe še spodnje hlače. Kadilo se je in smrdelo je strašno, nič čuda, saj so se cvrle na ognju tudi uši. Kaša se je končno vendar na pol skuhala. Vsi srečni smo po-užili to prismojeno kašo, nato pa posedli po tleh ter pričeli pripovedovati razne zgodbe. Proti polnoči, ko smo utrujeni že pospali, se je ulila strahovita ploha. Menda se je utrgal oblak. Voda je pridrla pod šatore ter nas dvignila z naših bornih ležišč. Zdelo se nam je, da nas nebo opominja na polnočnico. V vodi ni prijetno ležati, zato smo ostali del noči prečepeli v vodi in blatu. Popolnoma izmučeni smo dočakali sveti dan. Kako smo se veselili tega dne, pa nam je prinesel toliko gorja! Taborišče je bilo videti, kot bi bilo poparjeno. Nikjer ni bilo veselega obraza. Vsak je mrko strmel, zatopljen sam vase. Ker so se Italijani vendtar bali, da ne bi epidemija, ki je stalno 6 naraščala, pobrala vseh ujetnikov v taboru, so pričeli z vso naglico odpravljati posamezne čete iz taborišča na delo. Vsak dan smo se poslavljali od tovarišev, ki so vsi srečni odhajali iz tega pekla v upanju, da pridejo v življenje, ki bo človeškim razmeram vsaj malo primerno. Neki dan sem srečal na kraju, kamor mora vsak človek, tovariša Miho. Bil je zelo bolan. Kar verjeti ni mogel, da sem tudi jaz tu. Objela sva se od radosti, nato pa me je povabil v svoj šator ter mi ponudil kruha, katerega je imel dovolj, ker ga revež ni mogel uživati zaradi bolezni. Hlastno sem segel po njem, seveda v svojo nesrečo. Dva dni nato sem zbolel na isti bolezni kot Miha. Naložili so me na tovorni avto ter me z drugimi nesrečneži odpeljali v Verono. Tovariš Miha me je rotil, naj ostanem, toda nisem se dal preprositi. Bil je pa tudi skrajni čas, da sem odšel iz tega brloga. (Dalje prihodnjič.) Dr. o. Stanko Marija Aljančič, ČSF.: Iz spominov prostovoljskega življenja na Solunski fronti« V prvih mesecih našega preseljevanja po raznih frontnih odsekih se je večkrat dogodilo, da smo bivakirali pod milim nebom, ker zaklonov še ni bilo, šotorov pa nismo smeli postaviti, da bi se nasprotniku ne izdali. Nekoč mi je moj posilni4 Stanko, bister dečko, pripravil stanovanje kar v — košari! Okroglo, poldrugi meter dolgo, prazno košaro, pripravljeno, da bi s prstjo napolnjena služila za kritje v jarkih, je «tapeciral» s šotorskim krilom, za ležišče je nasul vanjo suhega listja, ki ga je pokril z odejo, in «hiša» je bila gotova. Še celo vrat iz šotorskega krila ni pozabil napraviti, da je bilo vse tudi dostojno urejeno. Besede mičejo>, zgledi pa vlečejo, pravijo. Moj četni ton variš podporučnik Cvejie je kot pravi srbijansiki kmečki gazda hitro spoznal ugodnosti takega «nameštenja» in odkril svoj pazar zraven mene v drugi še prazni košari. Oba sva bila skoro ničemurno ponosna ponosna na svoji ra podleči naposled vsako junaštvo.» Trpka zavest. Toda rešitev je bila bliže nego smo mislili. S hrupom, pomešanim od udarcev nožnic ob konjska bedra, so privihrali, kakor bi padli iz neba, nepričakovano, čvrsti, živo uniformirani dragonci. Vedeli smo, da smo rešeni! Za dragonci pa so prilomastili še stasiti, mrkogledi, že po naravi zelo bojeviti huzarji. Kozaki so zatulili in mahoma za-kolobarili svoje male, zelo žilave in vztrajne konjiče ter oddrveli nazaj. Prav kratek boj konjenice s kozaki in rešeni smo bili najhujšega. Po porazu in pobegu kozakov smo se pomaknili za nekaj kilometrov nazaj. Taborišče nam je dal dežja napiti travnik, kritje pa temna noč. Trudne oči so zadremale; le poljska straža je budna oprezovala, če ne preti kaka nevarnost. Rezek veter je pa tužno cvilil v hladno noč po galiških planjavah. R.W.: Razrvana Evropa Gospodarska stiska, ki tare tako velike kakor male evropske države, je prisilila evropske državnike, cla resno razmišljajo, kako bi odpravili to zlo. V ta namen je bila v prvi vrsti sklicana v Lausanne reparaeijska konferenca, ki je trajala od 16. junija do 9. julija. Dasi je bil njen glavni namen, dokončno rešiti reparacij-sko vprašanje, je vendar obravnavala, toliko sodobnih perečih vprašanj, kakor do sedaj skoro nobena konferenca državnikov. Predvsem so se poglobili prijateljski odnosa ji med Francijo in Anglijo, ki sta na konferenci nastopali skupno in složno. Obema državama se je naposled pridružila še Italija. Tudi Nemčija, ki je prišla na zborovanje pod novo absolutistično vlado Papena, je z uspehi na konferenci lahko zadovoljna. Saj so s sklepi te konference popolnoma črtane reparacije in Nemčija bo plačala le 3 milijarde zlatih mark pod zelo ugodnimi pogoji. Splošno mnenje je, da Nemčija niti 3 milijard nikdar ne bo plačala. Nemčija se je zavezala, da bo izdala banki za mednarodna plačila petodstotne obligacije v navedenem znesku. Te obligacije se smejo na borzah prodajati šele po treh letih od izdanja, in sicer po kurzu najmanj 90 %. Ako ne bi moigla mednarodna banka razprodati omenjenih obligacij v 12 letih po navedenem tečaju, zapadejo in so brez vrednosti. Vse druge reparacijske dajatve Nemčije se črtajo, razen obresti in amortizacija Davvesovega in Youngovega posojila in nekaterih manjših dajatev, kar znaša le nekaj milijonov mark. Tako se je Netmčija otresla velikega bremena, toda male države, ki so v svojih proračunih računale z reparacijskimi dohodki, so prišle v velike neprilike. Zaradi tega je morala tudi naša država prositi svojo upnico Francijo, da ji dovoli moratorij za njene dolgove Franciji, kar je Francija tudi storila. Pripravljena je 14 mesecev čakati z obrestmi in odplačili posojil. S to ugodno rešitvijo reparacijskega vprašanja je pa Nemčiji zrasel greben in v isvoji posebni poslanici 8 je sporočila velesilam, da zahteva enakost v oboroževanju in vpiitev kolonij, sicer se ne bo udeleževala razoroži-tvene konference, ki je sklicana v Ženevo za 22. septembra. Iz vseh nemških zahtev mora vsakdo spoznati namero, da hoče Nemčija uvesti predvojne razmere, s katerimi bi ogražala zopet ves svet. Dve hudi nesreči sta zadeli Francijo in Nemčijo. Potopili sta se dve vojni ladji. Francija je izgubila pri Cherbourgu podmornik «Promethee» in je pri tem našlo smrt čez 60 mornarjev; trijambornik «Niobe», šolsko ladjo nemške vojne mornarice, je pa prevrnil vihar in je izgubilo življenje okoli 70 mornarjev. Tako zahteva vojna tudi v miru svoje žrtve. Medtem so se vršile v nekaterih državah parlamentarne volitve. Posebno pozornost je zbudila v Nemčiji zmaga fašistične stranke narodnih socialcev. Srdita volilna borba je zahtevala mnogo človeških žrtev. Vendar narodni socialci niso dobili take večine, da bi mogli sami sestaviti vlado. Zato so se začela pogajanja s centrumom, tretjo najmočnejšo stranko. Pogajanja niso uspela. Ko je bila pri naslednji ise ji izglasovana nezaupnica vladi, je vlada parlament razpustila. In zopet so na vidiku nove volitve. Bolje so izpadle volitve v Rumuniji, kjer je dobila pri volitvah 17. in 20. julija veliko večino narodna kmetska stranka. S tem se začenja na Rumunskem boljša doba narodnega in gospodarskega napredka. Na Švedskem so pa pri volitvah zmagali socialni demokrati in narodna kmetska stranka. Za ministrskega predsednika je bil imenovan socialist Albin Hannson. Uspehi v zunanji politiki Italije so se zelo poslabšali, nakar je Musolini odstavil nekaj ministrov in sam prevzel vodstvo zunanjega ministrstva. Tudi mnogo poslanikov in diplomatskih zastopnikov je bilo izmenjanih. Uspehov tega preokreta še ni mogoče pregledati, bo pa to prišlo do izraza na prihodnji razorožitveni konferenci in na zborovanju Društva narodov. Vendar je kot zasmeh vsemu prizadevanju za mir priredila italijanska mornarica velike vojaške vežbe v Sredozemskem morju, kar je zelo neprijetno odjeknilo v francoskem javnem mnenju. Poleg tega je zagrešil Musolini tudi to netaktnost, da je objavil članek, v katerem odklanja pacifizem in izjavlja, da fašizem ne veruje v možnost in koristnost svetovnega miru. Do nesoglasja je prišlo na seji medparlamen-tarne konference, ki se je vršila v istem času kot razorožitvena konferenca, v Ž e n e v i od 20. do 26. julija. Zastopniki parlamentov vseh držav so se zbrali, da se posvetujejo o nekaterih zadevah, ki se tičejo vseh držav. Pri razpravi politično skoro nevtralnega poročila o uresničenju svetovnega^ prava je prebral član italijanske delegacije rokopis, v katerem poveličuje fašizem in njega skrb za pravico in svobodo. Prekinil ga je francoski socialist Renaudel z besedami: «Kjer ni svobode javnega mnenja, ne more biti pravičnosti. Ni nam potreba naukov od sistema, ki je umoril Matteottija.» Nastal je velik hrup, italijanska delegacija je zahtevala zadoščenje. V spor so se vmešavali tudi italijanski člani razorožitvene konference, ki je zborovala v sosednji dvorani, med njimi sam minister za letalstvo Balbo. Spor je zavzel širši obseg. Italijani so sklenili, da se ne udeležujejo več sej med-parlamentarne konference, prisostvovali pa tudi ne bodo razorožitveni konferenci, ker se je spor dogodil v istem poslopju. Tajništvo razorožitvene konference je odpovedalo gostoljubno streho medparlamentarni konferenci in zadnja seja se je vršila v bližnjem hotelu Centrale. Kljub temu, da je predsedstvo ukorilo poslanca Renaudela in da je ta prebral izjavo, v kateri obžaluje dogodek, niso bili Italijani s tem zadovoljni in so izjavili, da se ne bodo udeleževali konferenc in da izstopajo iz medparlamen-tarne unije. Tudi ta dogodek jasno osvetljuje vse nizkotno mišljenje Italijanov. Mlada republika Španija je doživela upor, katerega so pa potlačili. Vodja upora Sanjurjo je bil obsojen na smrt, vendar pomiloščen na dosmrtno ječo. Kljub temu postaja Španija vedno bolj svobodoumna in pravična država. Saj so priznali avtonomijo provinci Kataloniji. Tudi drugi deli države bodo bolj ali manj samostojni, kakršne bodo pač zahteve posameznih provinc. Svobodna država Irska je še vedno v sporih z Angleško, ki je povišala carino na nekatere uvozne življenjske potrebščine za Irsko. V Belgiji so bile velike stavke vseh vrst delavstva, ki je zahtevalo sovjetsko ureditev države. V mnogih mestih je prišlo do hudih spopadov med komunisti in policijo. Zaenkrat stavka ni uspela in se je položaj zboljšal. Pa tudi na Angleškem je stavkalo čez 200.000 delavcev tovarn za bombaž.1 Delavci zahtevajo pravično ureditev plač in delovnega časa. Na D u n a j u se je vršil od 4. do 9. septembra kongres vojnih žrtev (Ciamac), na katerem so obravnavali predvsem o skrbi za vojne slepce v vseh državah in o delu za svetovni mir. Od 24. do 28. septembra pa priredi P a n -evropska unija v Baslu svoj kongres, na katerega so povabljeni vsi evropski vodilni možje. Glavni razgovor na zborovanju bo razprava o svetovni gospodarski krizi in o predlogih vladam, kako naj se kriza odpravi. Kakšen bo uspeh, bomo poročali prihodnjič. Da bi rešili podunavske države pred gospodarsko katastrofo, so ise zbrali zastopniki evropskih držav v S t r e s s i, kjer so obravnavali gospodarske in carinske načrte o reorganizaciji Vzhodne Evrope, predvsem Po-donavja. Tudi ta konferenca ni rodila uspeha in je ostalo vse lepo pri besedah. Iz navedenih dejstev posnemamo, da je bilo v poslednjih treh mesecih mnogo konferenc in razgovorov med državniki, toda uspehi so zelo malenkostni. Pri vseh teh posvetovanjih manjka predvsem dobre volje in resničnega prizadevanja za istvari, o katerih naj bi.konference razpravljale. Pri narodih se pa pojavlja nezadovoljstvo, strah pred bodočnostjo in splošen propad. Polom evropske diplomacije na gospodarskem, političnem in socialnem polju je tako jasen, da ga mora vsakdo uvideti. Toda zdi se, da baš državniki tega ne izprevidijo, da igrajo vlogo ptiča noja in da ise naravnost trudijo, kako bi poslabšali življenje. Zato drvi Evropa v pogubo, iz katere ni drugega izhoda kot združitev vseh evropskih držav v enoto brez carinskih in narodnostnih mej. Iz organizacije Tabor bojevnikov se je vršil 9. in 10. junija na Brezjah in je ponovno pokazal moč in silo naše organizacije. Na večer 9. junija so se zbrali delegati skupin in razpravljali o vseh zadevah, ki se tičejo Zveze. Na sporedu tega večera so bili referati tov. Matičiča: Naša organizacija, tov. Wagnerja: Naš tisk in tov. Rozine: Naša samopomoč. Vse referate so delegati z zanimanjem poslušali in odobravali ter se je vršila na koncu prav pestra in zanimiva debata, v katero so posegli tovariši raznih skupin, zlasti tov. Miklavčič, Rigler, Pire, Zupančič, Mak, ki so slavili predvsem k tretjemu referatu svoje pripombe in navodila. Zborovanje delegatov se je končalo v najlepšem razpoloženju. Po zborovanju se je vršil prijateljski sestanek članov odbora in zaupnikov v gostilni Finžgar, kjer so se izmenjale prav prisrčne napitnice ter pripovedovali doživljaji iz let trpljenja in strahot. Glavni tabor se je pa vršil v nedeljo 10. junija. Že zgodaj so pričele prihajati trume trpinov, od vseli vlakov so se valile množice proti Brezjam. Točno ob desetih je stopil na prižnieo bivši vojni kurat II. podpredsednik Zveze Franc Bonač, ki je v krasnih in jedrnatih besedah orisal gorje onih, ki so prebili svetovno vojno, se spominjal padlih in umrlih ter pozival, naj narodi prenehajo s sovraštvom in hujskanjem naroda proti narodu ter naj se oklenejo bratske ljubezni do vseh. Po cerkvenem govoru so opravili bivši vojni kurati s kate-hetom Francem Kogejem na čelu sveto mašo za padle tovariše. Med mašo je prav lepo prepeval moški zbor Zveze bojevnikov pod vodstvom tov. Rudolfa Wagnerja. Ko so vojni kurati od-molili še molitve za padle in ko so pevci zapeli pesem «Oj 9 Doberdob*, se je pričelo pred cerkvijo javno zborovanje. Posle-vodeČi podpredsednik tov. Ivan Matičič je otvoril zbor, pozdravil navzočne tovariše in predstavnike oblastev ter bratskih društev. Opravičil je predsednika generala Maistra, kateremu se je zadnji hip zdravje tako poslabšalo, da se našega tabora ni mogel udeležiti. Kot prvi govornik je nastopil tov. Anton Kozina iz Most, ki je v svojih krasno izvedenih in nad vse temeljito in izčrpno podanih izvajanjih govoril o nalogah Zveze bojevnikov. Zlasti je poudarjal, da je naša naloga, pomagati bednim tovarišem, vdovam in sirotam. V vsaki naši skupini se mora ustanoviti podporni sklad, iz katerega črpajo pomoč tovariši v najhujši bedi in pomanjkanju. V okviru osrednjega odbora se je pa ustanovila Samopomoč Zveze bojevnikov, ki ima nuditi posmrtnino članom in svojcem. Že med njegovim govorom je začelo deževati, na koncu govora se je pa ulila ploha, da drugi govornik Franc Staudegger iz Trbovelj ni mogel predavati o moralni sili naše organizacije. Poslevodeči podpredsednik je moral predčasno zaključiti lepo uspelo zborovanje. S tabora se je poslala vdanostna brzojavka Nj. Vel. kralju in pozdravna brzojavka generalu Maistru. Popoldne se je do odhoda vlakov razvila v bližnjih gostilnah prav vesela in družabna zabava. Seje osrednjega odbora so se vršila 1. julija, 3. avgusta, 13. in 28. septembra. Na sejah so se obravnavala poročila o delu skupin in izdelali načrti za snovanje novih skupin. Zaupnikom se razpošljejo navodila in propagandni govor o naši organizaciji. Razpravljalo se je o spomeniku vojnim žrtvam na ljubljanskem pokopališču, na razne prošnje so se dali nasveti in navodila, pomoči potrebnim tovarišem in preostalim svojcem. Sklepalo se je tudi o Colaričevem skladu, ki je v shrambi pri kraljevski banski upravi v Ljubljani. Več razgovora je bilo o taboru prihodnjega leta. Ker so tu mišljenja deljena, se bodo* pozvale skupine, da sklepajo o tem na rednem občnem zboru. Določili so se delegati pri odkritju spominske plošče Jerneju Andrejki, pri razvitju zastave strelske družine, pri prireditvi društva «Soče» in pri maši zadušnici za padle vojake, ki je bila 14 septembra v frančiškanski cerkvi v Ljubljani. Sklepalo se je podrobno o prireditvi v Ljubljani, ki se bo vršila 12. novembra t. L pod! imenom «Mirovna akademijam in jo bodo priredile združene ljubljanske skupine. Mnogo razprave je zavzelo gmotno vprašanje in ureditev društvenih financ. Določil sel je dan rednega občnega zbora, ki bo 11. decembra i 1.1. v Ljubljani. Natančen spored občnega zbora prinašamo na drugem mestu. Rešile so se razne vloge, dopisi in prošnje. Pri generalu Maistru, na njegovem počitniškem bivališču na Uncu, je bila seja v soboto dne 27. avgusta. Udeležili so se je skoro vsi odborniki osrednjega odbora. Razpravljali smo o težavnem gospodarskem položaju naše organizacije in o smernicah za bodoče delo. Zaradi tabora za prihodnje leto se je sklenilo, naj se vprašajo skupine, dali žele tabor v Ljubljani ali na Brezjah. Nekateri odborniki so bili tudi mnenja, naj bi se vršilo prihodnje leto zborovanje vseh slovanskih bojevnikov v Ljubljani, kar se je pa zaradi težke izvedbe in organizacije takega tabora odklonilo. Mnogo razgovora je bilo tudi o Samopomoči, o podpornih skladih posameznih skupin in o Colaričevem fondu. Za vojni muzej zbira naša Zveza zanimivosti z bojišč, predvsem slike, dnevnike, knjige itd. Vse toyariše, ki lahko te stvari pogrešajo, prosimo, da jih poklonijo naši Zvezi. Tiskovni sklad. Občni zbor Zveze bojevnikov je sklenil, da se za naš list nabira tiskovni sklad, ki naj obstoji iz prispevka skupin po 1 Din od člana, iz dela dobfeka skupinskih prireditev in iz prostovoljnih prispevkov. Radi izdaje knjige o spomenikih vojnih žrtev potrebujemo slike vseh spomenikov, ki so bili postavljeni v Dravski banovini vojnim žrtvam. Zaradi tega prosimo zlasti vse občinske ali župne urade, naj nam pošljejo slike vojnih spomenikov in vojaških grobi|č s kratkim opisom sjavnosti odkritja in vseh na spomeniku vklesanih imen padlih tovarišev. Nabiralna akcija Zveze bojevnikov. Darovali so: Trboveljska premogokopna družba v Ljubljani 1000 Din, neimenovani 500 Din, ga. Valentina Colarič 300 Din, g. Andrej Čekada 100 Din, general Rudolf Maister v Mariboru 100 Din in g. Teodor No-votny 20 Din. Prav prisrčna hvala! Tržič. V nedeljo 11. septembra smo imeli ustanovni občni zbor, katerega se je udeležilo mnogo naših članov. Osrednji odbor je bil zelo častno zastopan. Udeležili so se zborovanja tov. Matičič, Bonač, Rozina, Kozina in Wagner, mnogo odposlancev pa tudi od drugih skupin. Zbor je otvoril predsednik pripravljalnega odbora tov. Dobrin Andrej s pozdravom na vse navzočne in je nato naprosil tov. Bonača, naj spregovori o idejni moči naše organizacije. Tov. Bonač je v izbranih, jedrnatih besedah poudarjal idejo tovarištva, ki nas je družila v najtežjih dneh trpljenja, in pozival vse, naj se združijo v falango za mir in medsebojno pomoč v naši organizaciji. Za njim je govoril še tov. Matičič o nalogah naše Zveze. Pri volitvah je* bil izvoljen za predsednika Lazar Ivan, za odbornike pa Ciler Vinko, Dobrin Andrej, Kališnik Ivan, Markovič Ivan, Mežek Anton, Rogel Peter, Seljak Anton, Tišler Andrej in Vuk Gašper, za preglednika pa Aljančič Alfonz in Ahačič Anton. Po izvolitvi je novi predsednik takoj prevzel predsedstvo in podal besedo tov. Kozini, ki je poročal o Samopomoči Zveze bojevnikov. Nato so sledili še pozdravi zastopnikov skupine Ljubljana-Moste, Ljubljana-Sv. Peter in Organizacije invalidov. Končno je povzel besedo zopet tov. Bonač, ki se je spominjal umrlih in padlih tovarišev. S tem je bil občni zbor zaključen. Da se je pri nas oživotvorila skupina Zveze bojevnikov, je največja zasluga našega nad vse agilnega člana" pod(preglednika finančne kontrole tov. Šusterja Franca, ki se ni ustrašil dela in truda za našo lepo idejo. Trbovlje. V nedeljo 18.septembra smo priredili pri Sv. Katarini tabor, katerega se je udeležilo mnogo naših članov od blizu in daleč. Prišli so tovariši iz vseh rudarskih revirjev s svojimi družinami, da si v lepem božjem dnevu in prisrčnem prijateljstvu stisnejo roke in obude spomine iz svetovne vojne. V cerkvici je opravil žalno službo božjo za padle naš predsednik tov. Ratej. Po službi božji je zaigrala godba državno himno, nato pa je predsednik otvoril zborovanje na prostem. Prav ljubek je bil pozdrav Šolskih deklic naših tovarišev vnanjim gostom, predvsem zastopnikom osrednjega odbora tov. Matičiču, Turelu,Wagnerju ter zastopniku Udružeoija rezervnih častnikov tov. Kramerju. Predsednik Ratej se je nato spomnil našega najvišjega gospodarja in vrhovnega poveljnika Nj. Vel. kralja Aleksandra I. in želel, da ga Vsemogočni ohrani mnoga leta v srečo narodu in državi. Nato je predsednik sporočil zboroval-cem pozdrave generala Maistra, ki se zaradi bolehnosti ni mogel udeležiti zborovanja. Zborovalci so generalu Maistru vrnili tople pozdrave. Spomnil se je tudi vseh onih Trboveljčanov, ki so pustili najdražje, svoje življenje na bojnih poljanah. Za njim je povzel besedo poslevodeči podpredsednik osrednjega odbora tov. Ivan Matičič, ki je v lepem govoru naglašal moč vojnega tovarištva. Zveza bojevnikov je danes sila, s katero je treba računati. Pojem vojnega tovariša je danes globoko zasidran v vseh narodih in je najboljše jamstvo za ohranitev miru. Mi se danes borimo za mir, toda nikdar ne bomo dopustili, da bi si drugi narodi lastili našo zemljo. Po govoru tov. Matičiča je izpregovoril tov. Rudolf Wagner, ki je v daljšem govoru lepo očrtal boje in borbe, katere mora vojevati naša Zveza za cilje miru, svobode in pravičnosti. Poudarjal je prav posebno stremljenje Zveze za pomoč in podporo vojnih vdov in sirot. Naglašal je akcijo osrednjega odbora za osnovanje društva Samopomoči Zveze bojevnikov in priporočal vstop v organizacijo vsem, ki so dobre volje. Besede, ki jih je naslovil na navzočno mladino, so šle vsem prav do srca. Končno je apeliral na vse, naj se oklenejo organizacije, ki si je začrtala v svoj program le dobro bližnjemu in lajšanje bede, prizadete po svetovni vojni. Dalje se je oglasil k besedi zastopnik ljubljanskega pododbora rezervnih oficirjev g. Kramer iz Ljubljane, ki je izvajal, da so ideja bratstva in smotri obeh tovariških organizacij skoro isti, zato rezervni oficirji iskreno pozdravljajo tovariški pokret Zveze bojevnikov in mu želijo veliko uspehov, zagotavljajoč vso tovariško podporo. Naposled je pozdravil tabor tudi predsednik zagorske skupine g. Postržin, ki je enako naglašal svoje in zagorskih tovarišev veselje nad napredujočim pokretom. Po zborovanju je bilo skupno kosilo, nato koncert, slednjič pa se je razvila animirana zabava v lepi planinski prirodi. Križe pri Tržiču. Pravila za skupino smo vložili. Ustanovni občni zbor bo koncem oktobra. Železniki. Vložili smo pravila za skupino Zveze bojevnikov za Selško dolino, to je občine Selca, Železniki in Sorica. Ko bodo potrjena od banske uprava, skličemo takoj občni zbor. Računamo, da bomo imeli čez 100 članov. Združene skupine v Ljubljani prirede 12. novembra Mirovno akademijo. Podrobnosti bodo v dnevnikih. Zaupnikom smo poslali navodila za snovanje skupin in govor o nalogah naše zveze. Mnogo tovarišev je na vprašanja že odgovorilo, precej jih pa še pogrešamo. Prosimo vse, da se zavzamejo za idealno stremljenje naše organizacije in nam pomagajo pri našem delu za svobodo, mir in pravičnost. 10 Samopomoč Zveze bojevnikov že posluje. Čitajte oglas na zadnji strani! Tovariši, pristopajte k naši Samopomoči! Kolporterji in prodajale!, ki bi hoteli prodajati naš list, naj se zglase v trgovini «Orieni>, Ljubljana, Dunajska cesta št. 14 Nove skupine naj se ustanavljajo po novem zakonu o društvih, ki je izšel v Službenem listu kraljevske banske uprave Dravske banovine št. 403/60 iz leta 1931. Pravila za skupine in podrobna navodila se dobe pri tajniku Ivanu Rozini, Ljubljana, Dunajska cesta št. 14, kamor naj se pošiljajo tudi vsi dopisi za Zvezo in za list. Skupine in člane opozarjamo, da dobe vsa navodila v Ljubljani pri tajniku na Dunajski cesti št. 14 («Orient»). Tja pošiljajte tudi vse dopise za list in pa za Zvezo. Zlasti prosimo vse tovariše, naj nam poročajo o delu skupin, o težnjah in o doživljajih z bojišč. Pošljite nam tudi slike s front in zaledja, dalje slike spomenikov; naš list jih rad prinašal, kolikor bo dopuščal prostor. Razno Jerneju Andrejki v spomin. V nedeljo 28. avgusta se je vršilo v rojstnem kraju Jerneja Andrejke, v Dolenjah, občini Rova v kamniškem okraju, tiho, skoro neopaženo slavje. Toda bilo je tembolj iskreno in prisrčno. Jerneju Andrejki, pisatelju «Slo-venskih fantov» in velikemu dobrotniku, so vzidali njegovi svojci na njegovem rojstnem domu spominsko ploščo in pod njo malo kapelico s soho sv. Jerneja. Skromen, toda ljubek spomenik. Kljub intimnosti slavja se je zbralo dokaj ljudstva in inteligence od blizu in daleč ter sorodstva Andrejkovega. Med gosti so bili med drugimi univ. prof. dr. Polec, graščinski Kersni-.kove in delegacija Zveze bojevnikov. Rovski župnik g. Golmajer je ob štirih popoldne blagoslovil kip, nato pa je pojasnil srezki načelnik v p. g. dr. Rudolf Andrejka pomen slavnosti, za njim je pa odposlanec Zveze bojevnikov g. Rado Šturm v krasnih jedrnatih besedah proslavil spomin zaslužnega moža kot vojaka, pisatelja in dobrotnika. Nato so odposlanci Zveze bojevnikov položili k plošči lep lavorov venec. Šolski upravitelj g. Franc Šmajdek iz Št. Vida nad Ljubljano, ki je bil s pokojnikom več let kot šolski upravitelj na Rovih v stikih in je poznal njegovo plemenito srce, je poudarjal lepe poteze iz življenja velikega pokojnika. S tem je bila prisrčna slovesnost končana in družba se je sestala k prigrizku, kjer se je spomnil gostoljubne Andrejkove hiše v vznesenih besedah univ. prof. g. dr. Polec. S težkim srcem so zapuščali prisotni gostoljubno hišo, domače in lepo dolinico, ki nam je dala moža, katerega največja vrlina je bila, da je vzorno in strastno ljubil rodno zemljo in slovensko ljudstvo. Žal, da se ni slovesnost vršila v večjem obsegu, da bi se je udeležilo naše ljudstvo od blizu in daleč, saj še žive ljudje* ki so velikega pokojnika ne le poznali, ampak prejemali od njega mnogo dobrot. Slovanska krajevna imena prepovedana. Policijska oblastva v Julijski krajini so te dni prepovedala rabo slovenskih in hrvatskih krajevnih imen. Danes je po italijanskem pristojnem zakonu še vedno dovoljeno tiskanje slovenskih in hrvatskih knjig, ki seveda gredo v pregled. Odslej se ne bodo v teh knjigah smele več rabiti slovanske krajevne označbe, prav tako ne bo smela nobena tiskarna natisniti slovanskih imen na katerokoli tiskovino, naj si bo na okrožnice ali pod božje podobice. Y Julijski krajini se je ta prepoved uvedla brez uradnega odloka. S tem so izginila iz javnosti odlična znamenja in priče slovanstva tega ljudstva in te dežele. Slovanska krajevna imena bodo še živela samo v ljudski govorici, dokler ne posije zopet sonce nad nesrečno deželo. Nemški vojni letalec, znan pod imenom «črni vitez», in njegov prav tako znani nasprotnik v angleški vojski major Drapper, ki sta se v vojni neštetokrat spopadla v zraku, nameravata skupno poleteti iz Evrope preko oceana, da na ta način dokažeta svoje iskreno prijateljstvo. Ko prideta v Ameriko bosta imela skupna predavanja v Združenih državah ter propagirala za svetovni mir. «Slovence na Koroškem je treba iztrebiti!» Tako je dejal nedavno tega neki Nemec na Koroškem. Slovencem na Koroškem gre za biti in ne biti. Vse javno življenje na Koroškem je nemško. Edino v cerkvi ima še slovenski jezik svoje pravice, pa tudi od tam ga hočejo izriniti. Od leta 1920. sem so že< iz mnogih cerkva odpravili slovenščino. Zlasti v bližnji in daljni okolici Celovca. Šola je popolnoma v službi germanizacije. Namesto «Volksschule», kakor stoji zapisano na šolah na Koroškem, bi s polno upravičenostjo lahko zapisali: Germanisiertings-Anstalt, kar pomeni Ponelmčevalni zavod. Reklamacije in naročila na list pošiljajte na naslov: Ivan Rozina, Ljubijana, Dunajska cesta 14 («Orient»). «Bojevnik» izhaja 25. vsakega drugega meseca. Čekovni račun št. 14.160 F. Skobl: Dogodki Vdanostne izjave. — Na fronti je bilo mirno. Tudi situacijsko poročilo, ki se je telefoniralo in brzojavilo po nekolikokrat na dan, je bilo lakonično kratko: «Na vzhodni fronti nič novega.» Bližal se je cesarjev rojstni dan. V tihi noči so tajinstveno brnele telefonske žice. Ker sem pravkar imel nočno službo, sem včasih segel po slušalkah, da se preženem dolgčas in spanec. Že pozno v noči pa sem postal pozoren. Slišal sem pogovor med kornim in divizijskim poveljstvom, ki je žarko osvetlil bistvo vdanostnih izjav, s katerimi se je Avstrija toliko bahala v časopisnih in drugih vesteh. Korno poveljstvo je strogo zabičalo štabnemu oficirju divizijskega poveljstva: «Idi k župniku in županu v Reklincu ter ostani tam, dokler ne dobiš vdanostne adrese, ki jo moramo jutri zjutraj imeti h * «P a n, p a n !» — Po štiriindvajseturnem postanku v Ko-marnem se je naš vlak končno vendarle pomaknil dalje. Vozili smo zdaj skozi gozd, zdaj zopet mimo požganih in razdejanih vasi. Bližali smo se večji reki. Zdajci se ob vlaku pojavi kopa raztrganih in lačnih otrok, ki so prosili kruha: «Pan, pan! Chleba, glodni smo!» Ker smo> se polagoma bližali začasnemu mostu, so nas otroci lahko dohajali. Otroci so se nam zasmilili, pa so naenkrat začeli kosi in celi hlebci koruznega vojaškega kruha leteti skozi okna vagonov. Zadnji kosi so že Upadli v vodo, a vendar so jih dečki tudi tam polovili. Ob pogledu na otroke in na požgano vas v bližini se nam je krčilo srce. Tovariš, ki je žrtvoval zadnji košček kruha, nam je dejal, da ga je ta prizor spomnil na njegove drage, ki jih je zapustil v največji stiski daleč tam v domačem kraju. €Č e m u?» — Rusi so se umeknili od Buga. Bili smo na poti iz Witkowa v Rad!ziechow. Prišli smo mimo mesta, kjer je prej stala večja vas. Iz razvalin se je še kadilo, tu pa tam je švigal še plamen. Ob grobljah so stale gruče starcev, žen in otrok, ki so v nemem obupu zrle na zadnje ostanke svojih domov. Za vasjo so se vili zakopi preko ceste. V jarku, tik ob cesti, je ležal mrtev ruski vojak v najlepši mladeniški dobi. Pogodili so ga drobci granate. Prebita mu je bila desna roka, na čelu mu je zevala globoka rana. Iz bledega obličja mu je odsevalo nemo vprašanje: «Čemu vse to?» Mestna hranilnica ljubljanska LJUBLJANA Prešernova ulica 3 je največja regulativna hranilnica v Jugoslaviji. Ima vlog nad 430,000.000 Din. Za vse vloge jamči ljubljanska mestna občina z vsem svojim premoženjem in z vso svojo davčno močjo. Za male trgovce in obrtnike obstoji pri hranilnici kreditno društvo, za pupilne naložbe pa sodni depozitni oddelek. Za varčevanje mladine izdaja domače hranilnike, za pošiljanje denarja po pošti pa svoje položnice. Telefon št. 2016 in 2616. Poštni čekovni račun št. 10.533. Uradne ure za stranke so od 8. do 12. in pol. 11 Samopomoč Zveze bojevnikov registrovana pomožna blagajna v Ljubljani. Pravila Samopomoči, potrjena od kraljevske banske uprave v Ljubljani dne 28. junija 1932., VIII, No. 3799/1. Preči ta j te! Že nekaj let se je bavila Zveza bojevnikov z mislijo, kako bi nudila pomoč svojim čla? nom ob času najhujše stiske, ko umre sorodnik ali član njene organizacije. V ta namen je osnovala v svojem okrilju posebno pomožno blagajno, ki ima naslov: Samopomoč Zveze bojevnikov v Ljubljani. Namen Samopomoči je: izplačevati po načelih vzajemne pomoči po smrti svojih članov ali njihovih svojcev pogrebnino. Član Samopomoči more postati vsak, moški ali ženska, ki je član Zveze bojevnikov, in njih svojci. Skupine Zveze bojevnikov imajo redne, podporne, ustanovne in častne člane. Redni član je lahko vsak bivši vojak državljan kraljevine Jugoslavije, ki se je udeležil svetovne vojne in poznejših osvobodilnih bojev in ga je sprejel odbor. Podporni član je oni, ki plača po občnem zboru določeno podpornino. Ustanovni član je oni, ki plača enkrat za vselej ustanovnino, ki jo določi za vsakih pet let občni zbor. Častne člane imenuje občni zbor za društvene ali druge občekoristne zasluge. Član Samopomoči postane, ko gsa sprejme načelstvo, ko podpiše pristopno izjavo in ko plača določene pristojbine. Vsakemu sprejetemu članu se izroči članska izkaznica (polica). Članstvo se prične z dnem odborove seje, na kateri fe bil sprejet. Pristojbine ob pristopu so: vpisnina, enoletna članarina Samopomoči, naročnina za «Bojevnika» in članarina za Zvezo bojevnikov. Dolžnosti članov: Redno plačevanje članarine in pogrebninskih prispevkov. Član, ki redno ne plačuje določenih prispevkov, se izključi iz blagajne. Vsi že vplačani prispevki zapadejo v korist blagajne. Vsak član lahko zavaruje samega sebe ali svojca. Pravice članov. S članstvom si pridobi vsakdo pravico, da se izplača po smrti zavaro? vanega svojca ali člana ne glede na vzrok in način smrti pogrebnina članu samemu ali nje* govim preostalim svojcem. Če svojcev ni, se icplača pogrebnina onemu, ki je oskrbel pogreb. Svojci v zmislu teh pravil so osebe, ki žive s članom v skupni rodbinski zvezi. Izplačevanje pogrebnin se izvrši po prejemu uradnega mrliškega lista, članske izkaznice (police) in pobotnice. Pogrebnina se izplača osebi, ki je navedena na pristopni izjavi. Od* redbo o izplačilu pogrebnine more član vsak čas preklicati in izpremeniti. Trajanje članstva za izplačilo pogrebnine. V preprečenje kake zlorabe in preobrenie? nitve članov se določi gotova nepretrgana doba članstva, po kateri se šele izplača pogreb? nina. Če umre član, odnosno svojec pred potekom karenčne dobe, zapadejo vsi vplačani prispevki v korist društvene blagajne. Ako umre član, odnosno svojec po šestih mesecih članstva, se izplača polovica po? grebnine, če umre po dvanajstih mesecih članstva, pa cela pogrebnina. Izjemoma pa se izplača pogrebnina do zavarovanega zneska tudi pred potekom ka? renčne dobe, ako se član, odtoosno zavarovanec ponesreči in umre v teku treh mesecev zaradi posledic nezgode. Državno nadzorstvo. Samopomoč Zveze bojevnikov je po določilih zakona pod nad? zorstvom kraljevske banske uprave Dravske banovine v Ljubljani. Prispevki članov so tako malenkostni, da jih zmore vsak. Samopomoč ima štiri razrede. Znesek pogrebnine znaša do 1000, 4000, 6000 in 10.000 dinarjev. Vsak član sme biti zavarovan le enkrat in le v enem navedenih razredov. Navedeni pogrebninski prispevek je izpremenljiv in se pri večjem številu članov lahko zmanjša, zvišati se ne sme! Objave razglaša Samopomoč v listu «Bojevnik». V tem listu bodo objavljeni tudi pogrebninski prispevki. Ker so prispevki za pogrebnino malenkostni, da jih zmore prav vsak, in ker so koristi Samopomoči izredno velike, se vpišite takoj v to blagajno! Priporočite jo tudi svojim pri? jateljem in znancem! Tudi družinske člane morete zavarovati v Samopomoči Zveze bo? jevnikov. Zahtevajte pravila! Podrobna navodila dobite pri osrednjem odboru Zveze bojevnikov, Dunajska cesta 14. Izdaja Konzorcij lista »Bojevnik" (za konzorcij Ivo Marinko). — Odgovorni urednik Rudolf Wagner. Tisk Delniške tiskarne d. d. v Ljubljani, predstavnik Miroslav Ambrožič. — Vsi v Ljubljani. 03861847