I. letni tečaj, število: 28.
1914. julij 12.
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske Slovence.
PRIHÁ JA VSAKO NEDELO.
CENA NOVIN JE :
Za domáče, če jih več
vkttp bodi ..................2 K,
če samo edne.................3 K.
Za amerikance, če jih več vküp bodi .	.	.	.	.	4 K 20 T,
če samo edne	.	.	.	.	5 K 40 f.
Cena vsakoga falata doma je 4 filere; v Ameriki 10 filerov.
Dobijo se
v (.Črensovcih pri KLEKL JOŽEFI plebanoš! v pokoji. Cserföld, Zalamegye.
Na té naslov se naj pošilajo • naroč nina, glási i dári za Novine. Vsak pa naj podpiše svoje imé, ki kaj novi-nam naznánja.
Nedela po Risálih šesta,
,,Velika vnožina je bila z Jezušom.“ (Marko VIII. 1.)
Dosta lüdi má Jezuš okoli sebe, kda njim trebe pomoči. Lačni so i vse ga osiplejo, teliko jih je privrelo k njemi. — Gda pa Jezuš! trebe pomoč, .proti njemi so skoro vsi, i samo malo se <jih ga drži. Kda Jezuš potrebüje naše trplenje, ka bi ž njim pomagao šteroga mirajočega düšo rešiti večne pogübe, kóga povrnoti, nas rod iz vic rešiti — kak malo jih má, ki v to njegovo volo privolijo. Ali če srečo, zdravje, bogastvo trebe prositi, so včasi milijoni pri dverah njegovoga Srca.
,Miló mi je nad vnožinov« —-právi gládnomi lüdstvi. Pomilijo se njemi ár smileno Srćé má. Trdo, skopo, nevoščeno srcé ne pozna súz, zvüh • če se bližnjemi bole godi, kak njemi. Pomilijo se pa njemi „ár že tri dni trpijo z menom*. Jezušovo Srcé gene náj-hitrej tista düša na smilenje, štera do-brovolno i stanovitno trpi. „Z daleka so prišli $ pomenjkajo na poti". Tak je zagovárja. Te zágovor dobijo pri njem grešniki tüdi. Grešnik je daleč prišo: znéhe v pekejpÁrüden je postao na toj poti,- trebe ga pomoči, zato pa njemi da krüh düševen, svéto obha-jilo to smileno Srcé, kak je dalo telov-noga láčnim jezerám dénešnjega evan-gelija. „ Grešniki v mojem Srci smi-lenja vretino i nezmerno morje náj-dejo“ je pravo sam BI. Margeti.
„1 vzemši sedem krühov i hválo-davši, one je blagoslovo". To je, Jezuš je molo pred jestvinov. Zgléd nam je dao, naj se od živine ločimo, štera ne ve moliti. Koga je sram za Boži dar se zahvaliti, ga je ne vreden. „1 dao je svojim vučenikom." Vučeniki so razdelili krüh, krüh čüden, šteri kak-stéč ga je malo bilo, je li jezere na-
ši to. To pa záto, naj sprevidimo, ka samo vučeniki, dühovniki majo oblast krüh čüden, oltársko Svestvo deliti, šteri krüh je tüdi máli, pa vendar nahráni miljone düš.
Jezušovi vučeniki delijo krüh, vži-va ga pa lüdtsvo njemi verno. Glejte, sovražnika Jezušovoga ne ga t,ii. Ki sovraži obhajilo, krüh z oltára, je dü-hovnik, ali svecki človek, je ne vuče-nik i vernik Jezusov, neprijátel njegov je. -
„1 nábrali so z ostanjenoga drob-tinja sedem* košárov." Jezuš je zapove-dao to nabrali, naj nas vči, da smo dužni na „boži dár“ paziti, ka ne prejde. Keliko siromákov gladüje po sveti, keliko sirotinske decé si nema kaj v zobe djati, keliko vünolečenih po-ganskih novorojenčkov bi misijonarje lehko odgojili za Jezuša, pa jih ne morejo, záto ka nemajo Kaj jesti. Pa za njihovo pomoč jezero-jezérkrát bi nam samo drobtinje trbelo darüvati, tisto jestvino, i pitvino, štera se tá zlüča, tá zlijé po krčraáh, gostijah ali drügih málah. Če bi tisto sirota dobila, kaj pod gorspijé, po dvori zagnili, keliko milošč bi meli mi, Jezuš pa veselja.
Lepa navada je pri slovencih, ka krüh- küšnejo, če nakle spádne. To poštenjé pa obdržimo do vsakšega božega dara i ne dajmo ga zaprávlati nikde i po" nikom. Tü posebno krčmá-re prosim, naj ne dájo vina po pi-jánci razlevati. Keliko káplic ga razlijé, teliko blagoslova od hiže odžené. Je-zušov zgléd mejmo vsi pred očmi, ki drobtinje dá vküppobirati, i varčüjmo, šparajmo z tém najprostejšim darom tüdi. Ne pozabimo naime, da bo prišla za nas tüdi doba gláda i žéje v straš-nom ognji vic-štera tem dugša bo, kem več smo po zapravlivosti sirotam Jezu-šovim odtrgnoli ne daj .pa Bože, da bi večni bio té ogenj.
Krščanski navuk.
Razlaga na Pitanje.
Kaj je odpustek ? Časnih kaštig zbrišenjé. To je, ponjem se zbrišejo tiste kaštige, štere bi samo en čas i ne naveke mogli prestáti ali na tom sveti, ali pa v vicah. Večne kaštige so v pékli. Té se po krsti i spovedi odpüs-tijo i nikdár po odpüstkah.
Kaj je 300 dnéven odpüstek ? Inda sveta so krščeniki preveč veliko pokoro delali. Ob samom krühi i vodi -so, -se-postili, do krvavoga bičali, pred cerk-venimi, vráti gologlavni stáli v vročini i. mrázi pa v cerkevidoče srčno prosili, naj molijo tam za njé. V toj velikoj pokori keliko kaštig so si v 300 dné-vah prvi kristjáni do!zaslüžili, teliko se jih nam odpüsti po 300 dnévnom od-püstki. če si zmislimo na Božo smile-nost, na veliko pokoro stárih kršče-uikov i na molitve mantrnikov, ki so molili za njé, lehko trdimo, da so si v 300 dnévah vnogo več kaštig dolza-slüžili, kak bi je v 300 dnévah mi trpeti mogli.
Kaj je popolen odpustek ? Vseh kaštig rešenje, štere bi na tom sveti, ali v vicah mogli prestáti. Ki jih deležen postáne, pride po smrti zraven v nebesa.
Je lehko popolne odpüstke dobili ? Jáko težko. Ki si je šče pridobiti, ne sme meti niti do nájménjšegac, greha nagnenja v svojem srci.
Kaj sledi z toga? To, ka si mo-remo prizadevati, naj' kem več odpüst-kov si správimo, ka nam Vnogi te ni-keliko kaštig le dolizbrišejo.
Šteri grehi pa slüzijo kaštige ? Vsi, ešče ti nájménjši. 60, ali 70 let trplenja v vicah si žaslüžiti, kak" nas vči ra-zodenje svetnikov, je navadno. Po grehi se Bog razžali i čast se njemi vkradne. Razžalitev se njem poprávi po spovedi, čast pa po trplenji ali po odpüstkah.
i.
NOVINE
1914.julij 12.
Smrt - Sprevod Franc Ferdinanda, bivšega trononaslednika i njegove
žene, Hohenberg Zdenke vojvodinje
V nedelo, 28-ga junija se je pelao trononaslednik z svojov ženov od svéte meše na váraško hišo v Sarajevi, v glavnom mesti Bosne-Hercegovine. Pelao se je na odprtom motori. Pri nabrežje „Appel* je naprejskočo Čabrinovič i bombo vrgo na auto. Nadvojvoda je mislo, da njemi kakši siromak molbe-nico lüčo, v šteroj kakši dár, ali pomi-loščenje prosi i je roko vtégno po njej. Ali kda je ovaro ka je bomba, jo je vkraj porino, štera je na rob autoja spadnola, se tam odevdárila i našvan na zemlo zletela, motor je pa po svojoj poti dale šo. Naednok se samo zasliši strahovito gromljenje — bomba se je razpočila i sedemdešét lükenj nare-dila na drügom autoji, šteri se je pelao za trononaslednikom. Do dvajšeti lüdij je-Jcanjenih po njej, posebno Mericci polkovnik (Oberst, ezredes), ki v dob-lenih ranah brščas bo mogo mreti. Ešče hiše so se poškodovale i sobe telegrafne so se podrle.
Naednok je henjao zdaj nadvoj vodov auto, on je pa zvedavao, če bi bomba koga ranila.
Na varaškoj hiši.
V najíepšem redi i v najéijajnešoj slavnosti so sprejeli tü trononaslednika z ženov. Ali pred pozdravom je ostro pitao varaškoga župana: gospod župan, vi z bombami sprijémate goste?
Žena trononaslednika je obiskala v varaškoj hiši tüdi türske gospé, z šterimi si je lübeznivo pogovarjala. Za slovo njoj je vsaka roko küšnola i Cengičova žena pravila: »Kak si lepa i lübezniva, veliko radost si nam pripra-vila, pridi čem hitrej pá k nam!"
Nesreča.
Z varaške hiše se je trononasled-nik pelao v vojaško bolnišnico, da bi spuno krščanske dužnosti lepi zgléd — pohoditi je nameno ponesrečene, štere
je bomba ranila. Stávlali so ga, naj ne ide — ali nej se je dao dolzgučati. Žena *rávno tak ne. Proso jo je, naj ne ide ž njim, nego naj se nazaj povrne v vladarsko palačo. „Prosim te, drága Zdenka, povrni se taki nazaj v Iiidže i me tam počákaj!" A Odgovorila je „Z tebov ostanem Franc. Ne ostavim te, tam hočém biti, kje si ti.“ Pelata se i na kükli Franc-Jožefove vulice, zato ka je vulica vozka bila i vnogo naroda tüdi tam tiščalo, z motorom henjata.
V tom megnjenji Princip imenüvani dijak z revo!vov strli vojvodo v šinjek, ga prestrli, i krugla leti v steno autoja, od štere se odbije i vojvodinji pri kučli v droba zleti. Ona je naime gorstanola, kda je vidila, ka je mož streljen, ga je obimno!a i za šinjek držala.
Kda je mož ovaiao, ka je streljen i ka se žena trüdi, naj z svojim last-nim telom ohrani njegovo živlenje, njoj právi „Zdenka, Živi ti le za volo nájne decé“. — Komaj on to sprego-vori,. že brez zavesti spadne ona njemi v krilo. Omedle tüdi on včasi. V Pár minutah sta oba mrtviva. Vojvodinja se je več ne otávila, trononaslednik je ešče ednok pregledno i zdehno „Bog, moj Bog", zatém pa düšo püsto. Oba sta dobila zato med potjov pri miranji odvézo od ednoga jezuita.
Deca pokojniva.
Troje dece mala pokojniva. Ta najstarejša je trinajset Iet stara i nosi ime materno: Zdenka ali Žófa. Dečkeca sta menjšiva. Imé njima Máksencij i Ernest. Edna deklička se je pa mrtva narodila.
Što bi mislo, ka ta deca, štera se je na Češkom v Chlumec gradi zdrža-vala i od očé ravno malo pred tem ža-lostnim dogodkom po brzojávi pozdrav dobila „Pozdrávla i küšüje. vas ajtek* — právim što bi mislo, ka ta pobožna,
vesela deca tak naglo grata sirota brez oče i brez materé, ka morilna cev v tistom hipi vzeme stariše toj deci, v šterom ona rávuo njihove pozdrave veselo prebira!
Moj Bog, kak se pa dá na znánje tem sirotam té strašen vdárec ?
Sestra pokojne vojvodinje Ghotek IIenriette grofica je obprvim samo teliko deci povedala, da sta ajta pa mama betežniva, naj idejo v kapelo mo!it za njiva. Dobra deca boga i dugo prosi lü-boga Jezuša za zdrávje svojih starišov. Zatem pa za pár vür dr. Stanovskg domaČi dühovnik odkrije deci, da starišam samo Bog lehko pomaga, na smrt sta o.bá zbolela.
Deklička nato skriči „Mrlá sta; Jaz znam, mrlá sta! Pa se britko začne jokati. Dvá máliva bračeka se pa dol v stolec vdarila i tak nemilo jočeta, da pokojne matere sestre vidioša to žalost omedle i v sobi se táprevrže -— rod vküppridoči i slüžbeniki pa tužno i jo-čič, z krčenim srcom gledajo zapüšče-nost treh novih sirot na tom širokom sveti.
Mrtva tela v Beč správijo.
Redarstvó je zasledilo ka mrtva tela tüdi namenijo v zrak püstiti, zato so jihva po morji peiali v Beč. V Sarajevi so mrtva tela blagoslovili, na vlak položili, šteri jihva odpelao do pristanišča v Metkovič. Gda so trüge na vlak po!ožene, je 24 štükov zagr-melo. Iz Metkoviča so peiali mrtveca po teki Narenta do morja na- „Dal-mat“ jachti, iz šteroga so na vojno ladjo „Viribus unitis* jihva položili. Po celoj poti so vsešérom Čarne zas-tave razobešene bile, lüdstvo pa z dü-hovniki čakalo i molilo kre pokojniva. Mrtveca nosečo ladjo je pét drügih ladj sprevájalo. Tak so prišli v Trst, kje se je pokojni dostakrat obrno. Tü so mrtveca pá blagoslovili. Trst je vse
1914. julij 12.
NOVINE
S
plavao od črnih zastav. Ljüdstvo je go-loglavno i tužno] pozdravilo škrinji.
Vence so zasebni vagoni peiali za trügoma.
V Ljubljani so krščanski delavci posebno krasen venec ponüdili grofi mrtva tela sprevájajočemi, ki njim je jőčič odgovoro „Vi slonvenci zna te, koga ste zgűbili.“
V Gráci so znova blagoslovili po ljubjlanskom blagoslovi mrtva tela V Beč pridoč je teliko naroda privrelo mrtvece gledat, da je ne mogoče bilo vsakomi do trüg priti. Obstáti je tak nišče ne meo pri trügaj, samo mimo iti; pa še tak so jezeri ostati, ki so ne mogli priti k njima.
Zvünski kral, nieden ne prišo na spévod. Našemi staromi krali so nej ščeli na ter biti. Čednej je pa tüdi zato to bilo, ár bi se znala med sme-čenim lüdstvom páli kákša nešreča zgöditií4
Pri sprevodi je nazoči bio naš štiri kral, novi trononaslednik z ženov, nadvoj vodi i nadvojvodinje, nešteti ple-menitoši, poslanstvo vogrske pa aust-rijanske državne zbornice i vogrske protistranke, zastopniki vseh drzáv skoro ešče prekmorskih. Z Vogrskoga je posebno dosta lüdih bilo na sprevodi, bio je i naš višešnjih pastir. Pač celo vogrskoje vredno žalüvalo za dobrim, trononaslednikom, ki je rad meo vogre, če-ravno so niki to tajili i od Peštá do zadnjo vesničke vsepovsod z polrtim srcom so objokávali ki niso mogli na spré-vod, dobroga vojvodo. Novi trono-naslednik je posebno britko jokao pri pokopi. Kak ne bi? Morebit je tá strašna smrt ne opominanje za njega, ka on tüdi tak zná obhoditi ?
Večér so mrtva tela na kolodvor spravili, ešče ednok blagoslovili i od-pelali v Artstetten, kje je drüzinska grobnica. V petek, 3-ga po polnoči ob
polednoj je vlak mrtveca pripelsro do kolodvora tam odnet pa 2 ko!a z šti-rami čarnimi konji prek Dunajá na brodi šteroga je sam lastnik baron Tinti ravnao. Predpoldnom je bila mesa j po meši Zadnji blagoslov i okoli poldnéva stalen Trügi sta bilé srebr-nozlative. Vencov je priŠlo 1200 pokop. Zvün stároga krála so kotrige kraleske rodbine pod Vodstvo m trononaslednika novoga vsé prišle na té Zadnji sprevod tüdi.
Troje sirotinske decé žalost pa popisati, kda je mrtvoga^, očo í mater zaglednola, je pa pero ne mogoče po-pisati, tü se je samo jokati mogoče. To so delale tüdi vojvodinjé, kda so deco sküšüvale. *nk,
Pokopaniva sta. Naj počivata več-no v mirii tü do gorstanénja, kde sta letos do časa ščela samo prebiVati.
Pokoj večni njima darüj Gospod!
1Pobošnost pokojnoga trononas-lednika i njegovo žené.
Šérom sveta je bilo znana tá. Je bio •doma, ali na poti pokojni, vsikdar je bio, vsaki dén pri sveto} meši. Žena ravno tak. Spoved sta opravila vsaki mesec, obhajilo več-krát. Pošte je ta plea^nita i svetla drüžina jako vestno držala. V toj hiši se je posten den t v pótek, kda maticérkev to ne dovoli, ne -dalo meso na stol. — Prigodilo se je, da je en pétek nemški casar pohodo pokojnoga, ki je luteranske vere, i pokojni niti njemi ne šteo dati tečas mesa, dokeč je od dotične cerkvene oblásti po poniznoj prošnji dovolenja ne dobo.
Zakon pokojniva nema para na sveti.1 Tak mimo, lübavno, složno i pobožno samo svéti zakonski so živeli i živejo vküp. Dobro je pravila zato deklička pokojniva, kda je za smrt zvédila, ka če bi papa prle mrli, bi jih mama nej ‘preživéli. če pa mama, bi jih papa nej.
V pravoj katoličanskoj pobožnosti sta go-jila tüdi svojo deco. Lepo nam kaže to guč dece po njidva odhodi v Bosno: Zdaj bom pa vsaki den pri svetoj meši, naj papa i mama se srečno domo vrnéta*. Če ne srečno vrnitev na zemelski dom, v nebeski večni dom je pa gotovo sprosila pobožna detinska molitev svojim starišom.
Pravičen do vsoj narodov
je bio pokojni. To že pobožnost zahteva. Pa izrázo je tüdi večkrát, da lübi vse národi svojega bodočega králestva. Ednomi vogrškomi grofi je pokojni pravo, ka do vogli že vidili, kak je on rad má, naj samo prekvzeme vlá-danje. Toisto lübózen do vogrov je odkrivala tüdi pokojna vojvodinja v pismah v Karátso-nyi grofice, z šterov je v nájbolšem prijá-telstvi bila.
Ka je Slovence posebno lübo pokojni, vsaki zná. Rávno na Slovence i hr?ate se je, naslán;ao, naj ž njimi premaga pretinane žele srbov, ki so z svojov politikov prek domovins-kih mej notri do Srbskoga segaü i ž njim se zdrüžiti ščeli.
Srbi so ga tüdi morili.
Ki je bombo lüčo i ki je strelo, obá sta srba i prišla sta z Belgrada. Cela zarota je bila i bi pokojnoga prle ali sledkar • vmorili. Cela Bosna je pnua bila z takšimi zarotniki, ki so bombe meli k rédi. Ešče so v obednici najšli tri bombe, kje bi slednji obed meo. Pri ednoj samoj ženski so jih pa devót najšli.
Srbi bi radi vse tiste kráje, kje srbi pre-bivajo, pod svojo oblast dobili. To pa če ne z lepa, te z hüda. Kákša krivica! Troje drüš-tvo májo v té namen osnovano, štera želejo proti Austriji — Vogrškomi i proti katoliőans-koj veri, štero popolnoma zatreti ščejo, vse posr-biti.Ta nevarna, proti — krščanske drüštva so v
pobožnom trononasledniki svojega protivnika vidila, zato so ga bujla. Šteli so i ešče stá-roga kralá vmoriti, punt napraviti i v tom ne-nemiri vojsko podignoti i veliko krajino od Austrije i Vogrskoga odtrgnoti i ksebi prikapčiti. Ali dober Bog nam je ohráno staroga krála, koga naslednik bo:
Karol Franc Jožef.
Té je zdaj tronőnaslédnik. Komaj je 87 let star. Za ženo má Žita pármansko vojvo-dinjo. Odločnoga značaja mož je. Po svojih nogáh bodi. Bog ga naj vodi.
Gda se je te novi trononaslednik kréli apoštolskomi predstavo, ga je on kfišno na deli dvakrat i britko zdehno „Moj Bog, ne dopüsti, da bi ešče toga mladoga človeka preživo*.
Zarotniki srbski.
Ki so se zarotili, zaprisegnoli, da trono-naslednika morijo so sledeéi: Princip Gavro diják, Őabrinovič Nedjelko knjigotiskár, Grabes Tifko dijak, Uič Danlo namenjeni vučitel, Pata-?estra vučitel, Soršič Joko, Varašič Joko, Jegtič Borko časnikarje, Cubrolovič Vaso i Špiričr Mirko dijaka. Vseh deset je že prijétib. Pravijo, da so vsi iz Srbskoga bili najeti na to delo, dobili dve žački zlata i potrebne bombe z orožjom. Kda se Preiskava dokonča, že bomo natenkoma obvestili naše drago naročnike od teh hüdode nikov.
4
NOVINE
1914. julij 12.
Glási.
SO k0jnitáčnnv. Pravijo, . da je 50 komitačbV, to je razbojüikov | prislo iz Srbijo jv Bosno, naj bi hr½ibo voze,
k..
kje sajfcrivci hoterzapreti, z bombami v zrak ¾üstili, ka hüdobije ne bi mogli odkrili; Ne je té glás ešč¾ potrjen, . ali, voze močria stráža obdá.
Meše za pokojni trononasledniški par So- ¾tt$"6-ga júlijá v naših cerkvah. V stolnicí ¾ ;SzombatheIyi je pa slo-vesni Requiein grof Mikes Ivan püšpek že 1-ga, opravo. Na njegov žálüjoči brzojáv je'sam té novi trononaslednik dao odgovor. ¾’
Vtoplenik je plavao 4-ga t. m. po Müri na G.-Bistrica.. Ali da je voda velika bila, ne so mogli do njega.
OogosloVcov* jér • 11 sprejéti v Szdmbathelysko seminišče. Dva sta Slovenija: Godina Ignacij iz D. Bistrice pa Kühar Rudolf iz Ižekovec.
Volo se je vtrgnolo, kda so na koroškoj Müri Dündek Antona i nje-govih tivarišov mlin vlekli. Kump je prišeo do mliüa Lukač Ferenca i nje-■govih tivarišov, ali v njem bodóči so hitro vösposkákali 1 tak se nikša nesreča ne zgodila, samo mlin je malo poskodováni.
Na Zllánje, Marijini listi za volo betega tiskára kesnej pride. Potrpimo.
Gospodarstvo.
Gnojimo ajdini!
Da sejravno približavle čas, ka bomo sejali ajdino, zato Povemo zdaj par reči, kak se more gnojiti ajdini z umetnimi gnöjili, ka nam ne bo zaman naš trüd pa s¾roški.
V našem kraji je ajdina za nas kmete velkoga pomena, pa nam pri-naša lepe dohodke. Po nešternih ves-nicaj že odnegda delajo ž nje pšéno pa je nosijo na Odajo v bližanja mesta. Pa nej samo kašo je dobra , ajdinska, nego tüdi žganiki pa pogače, so jako téčne. Zato je pa vredno, či mo obra-čali na ajdino kem vekšo skrb.
Ajdina se seje pri nas v strnišče, pa njoj poleg stare navadé niščé ne gnoji. Naši gospodarje mislijo, ka je zadosta, či strnišče plitvo podorjejo, tam gor posejajo ajdino pa jo zavlačijo.
Gde .je zemlá močna pa ma potrebno hrano, tam nam • lepo zraste ajdina. Najdejp .se pa njive, z šterih je štrmeno silje, pšenica pa žito, poteg-nolo hrano tak, ka ajdini ne ostane zadosta. Na takših njivaj potom ajdina nemre prinesti telko pridelka, kak bi čakali. To pa zato, ka zemli menka gnoj. Ajdini pa trbe ravno telko hrane kak pšenici. Skušnje kažejo, ka pšenica na ednom plügi vzeme z zemle po-prek; 52 kili dušika, 26 kil kalija, 30 kil fosforove kisline. Ajdina pa vzeme; 51 kil dušika, 53 kil kalija, pa 21 kil fosforove kisline.
S toga vidimo, ka ajdini trbej telko redilnih snovi, kak pšenici, kalija pa šče ednok telko. Zato pa gnojenje z kalijovimi gnojili ma pri ajdini velki hasek, pa ravno tak tüdi z fosforovimi gnojili. Fosforove kisline je najmre v našoj zemli že od narave premalo.
Što ščé zato pridelati zadosta aj-dine, jo more sejati na dobro gnojno zemle, štera ma v sebi telko redilnih snovi, kelko jih ajdini trbe. Da je pa pri sejanji v strnišče zemla nej pov-sedi v tak sem stani, zato mo^emo ajdini pred. sejanjom pognojiti.
Z živinskim gnojom ajdini gnojiti nema pravoga haska. To pa zato nej, ka ajdina raste hitro, živinski gnoj se pa v zemli samo počasi pretvarja tak, ka se rastline lejko ž njim hratiijO. Zavolo toga zroka so pa za ajdino naj-primernejša umetna gnojila.
Za düsik se nam pri ajdini nej trbej jako skrbeti. Z ednim krajom zaloga volo nej, ka se potreben düsik navadno nahaja v strnišči, z drügim krajom pa tüdi zato nej, ka bi nam po düšičnatom gnojili ajdina .preveč velka zrasla, pa bi se tak žmetno do-zorila.
Najvažnejša redilna snov, štero moremo ajdini dati, ka nam bogato obrodi, je fosforova kislina .Ta pa more priti na njivo v tákšöj obliki, ka jo ajdina zamore povžiti v kratkoj dobi svoje rasti, to je v osmih tjednaj. Ajdini mo-remo potakšem gnojiti z superfosfatoni, šteri ma v sebi v vodi raztopnó fos-forovo kislino.*
Što gnoji ajdini z samim super." fosfatom, de meo v vugodnaftn vremeni,
* fosforsav po vogrskom. Vrej.
.či ne de slane, jako lepi pridelek. Té pridelek de pa šče vekši, či poleg su-perfosfata gnojimo tüdi s kalijovim gno-ji!om, napriliko s kalijovov soljov, z pepelom itd. — Kajnit, kak kaltjovo gnojilo, pri ajdini nqj trebe rabiti, zato ka kajnit zavolo drüžitve z klorom ajdini škodi.
Priporačamo našim kmetom, naj gnojijo ajdini tak, kak smo tü popi-sali, zato ka njim bogata ajdinska žetev obilno povrne stroške. Po drügih kra-jeh so že dosegnoli s takšrn gnojenjom jako lepe uspehe.
Imenüvanivi gnojili naj se ravno tiščeč pred sejanjom (nej príéf) zme-šata edna z ovov, pa posejata po zo-ranoj njivi; nato se poseja ajdina pa se zavlači. Za vsaki' mernik * semena naj se. vzeme 25 kil superfosfata, pa či gnojimo tüdi z kalijovov soljov, te vzememo té 10 kil.
Rtidninski superfosfat se dobi navadno po 7 koron, kalijova sol pa po 12 koron 100 kil,
* kebeo. korčič. Vrej.
To je tisti stroj
(mašjn), z šterim si lehko dosta penez správi ešče tisti kmet, ki samo 2—3 kravi má.
Presvetitve dá
ÁJfa-Separator 1t.T.
Budapest, VI., Lómb-utca 11.
Nyomatott az Egyházmegyei Könyvnyomda kőrforgő gyorssajtóján Szombathelyen.