RAZRED ZA PRIRODOSLOVNE IN MEDICINSKE VEDE CLASSIS IV; HISTORIA NATURALIS ET MEDICINA INSTITUT ZA RAZISKOVANJE KRASA * INSTITUTUM CARSOLOGICUM ACTA CARSOLOGICA KRASOSLOVNI ZBORNIK VI POSVEČENO AKADEMIKU DR. SRECKU BRODARJU OB NJEGOVI 80-LETNICI (6. MAJA 1973) LJUBLJANA 1974 TITULUS COMMENTARIORUM, QUI ADHUC APPELLABANTUR POROČILA — ACTA CARSOLOGICA VOLUMINE SEXTO ITA MUTATUR, UT POSTHAC HAG SERIES APPELLETUR AGTA CARSOLOGIGA — KRASOSLOVNI ZBORNIK SPREJETO NA SEJI ODDELKA ZA PRIRODOSLOVNE VEDE RAZREDA ZA PRIRODOSLOVNE IN MEDIGINSKE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 20. APRILA 1973 IN NA SEJI PREDSEDSTVA DNE 21. JUNIJA 1973 UREDIL SVETOZAR ILESiC OB SODELOVANJU OSTALIH ČLANOV UREDNIŠKEGA ODBORA VALTERJA BOHINCA, JOŽETA BOLETA IN PETRA HABICA ACTA CARSOLOGICA '— Krasoslovnl zbornik VI Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani Natisnila tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani 1974 Naklada 1200 izvodov Publikacija Šteje med proizvode iz 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov iz storitev v prometu (Uradni Ust SFRJ, št. 33-316/72), za katere se ne plačuje temeljni davek od prometa proizvodov (mnenje Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo, št. 421-1/73 od 3. 1. 1974). PREDGOVOR Ker je akademik Srečko Brodar zaradi zdravstvenega stanja odložil uredništvo »-Acta Carsologica«, se je oblikoval nov uredniški odbor, ki ga vodi akademik Svetozar Ilešič, v njem po sodelujejo še prof dr. Valter Bohinec, znanstveni svetnik dr. Jože Bole in višji znanstveni sodelavec dr. Peter Habič. Novi uredniški odbor želi v svojem delovnem programu ustreči želji, ki je bila večkrat izrečena v Znanstvenem svetu Inštituta za raziskovanje krasa SAZU, da bi se »Acta Carsologica^ iz »-Poročil*:, kakor se je skromno glasil njihov dosedanji slovenski naslov, še nadalje oblikovala v redno izhajajoči zbornik znanstvenih razprav s področja raziskovanja krasa. Zato je sklenil spremeniti slovenski del naslova v »Krasoslovni zbornik^". Nadalje je, da pospeši izid VI. knjige, sklenil objaviti v njej poleg nekaterih razprav, ki so bile uredništvu na voljo že poprej, vse tiste referate s 6. kongresa speleo-logov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10.—15. oktobra 1972), ki imajo znanstveno-raziskovalni značaj. Pri vsakem od njih je to posebej označeno. V znak priznanja in hvaležnosti za njegovo dosedanje uredniško kakor tudi za vso drugo dolgoletno dejavnost na področju speleolo-gije in krasoslovja sploh, posveča uredništvo to knjigo zbornika akademiku dr. Srečku Brodarju ob priliki njegove osemdesetletnice (6. maja 1973). Ljubljana, 17. julija 1973 Uredniški odbor VSEBINA — INDEX Predgovor.......................................3 Roglič, Josip: Odnos izmedju površja i podzemlja Dinarskog krša (sa 3 slike u tekstu) 9 The Relationship between Surface and Underground in the Dinaric Karst (with 3 Figures in Text)....................... 17 Radinja, Darko: Matični Kras v luči širšega reliefnega razvoja (z 1 risbo v besedilu) 21 Le Karst proprement dit ä la lumiere de revolution plus large du relief (avec 1 dessin dans le texte)..................... 32 Habič, Peter: Tesnenje požiralnikov in presihanje Cerkniškega jezera (s 17 risbami in fotografijami v besedilu)......................... 35 Bouchement des ponors et tarissement du Lac de Cerknica (avec 17 des-sins et figures dans le texte)....................... 54 Novak, Dušan: Osameli kras v podravskem delu SR Slovenije (z 8 risbami in 6 fotografijami v besedilu)............................ 57 The Isolated Karst Areas of Drava River Basin in the Northeastern Slovenia (with 8 Maps and 6 Figures in Text)............. 77 Placer, Ladislav, Car, Jože: Problem podzemeljske razvodnice Trnovskega gozda, Križne gore in Crno- vrške planote (s 4 slikami v besedilu)................. 79 The Hydrological Problematics of the High Karst between Idrijca and Vipava Rivers (Trnovski gozd, Križna gora and the Plateau of Črni vrh) (with 4 Figures in Text)....................... 91 Božičevič, Srečko: Podzemni krški fenomeni planine Medvednice kraj Zagreba (sa 4 karte i 4 fotografije u tekstu)......................... 95 Subterranean Karst Phenomena in the Medvednica Mountain near Zagreb (with 4 Maps and 4 Figures in Text).................107 Radulovič, Vasilije: Ponori-jame i pečine kao pokazatelji napredovanja karstifikacije duž profila od Kotora do Crnojeviča Rijeke (sa 3 skice u tekstu)......111 Abimes-gouffres et grottes en tant qu'indicateurs de revolution de la karstification le long du profil Kotor—Rijeka Crnojeviča (con 3 figures en texte)................................124 Gašparovič, Ratimir: Prirodni uslovi nastanka i razvoja speleoloških objekata Zapadne Hercegovine (sa 1 skicom u tekstu).....................127 Natural Conditions of Rising Development of Speleologic Objects in West Herzegovina (with 1 Figure in Text).................136 Petrovič, Borislav, Antunovič, Ivan: Dubina i intenzitet karstifikacije u području Salakovca u zavisnosti od tektonske izlomljenosti (sa 1 skicom u prilogu)............139 The Depth and the Intensity of Karstification in Dependence of the Tectonic Activity (with 1 Figure in Annex)..............146 Gavrilovic, Dušan: Genetski tipovi pečina u Sahari (sa 6 slika u tekstu)..........149 Genetic Types of Caves in the Sahara (with 6 Figures in Text) .... 163 Gospodaric, Rado, Pavlovec, Rajko: Izvor apnenčevega proda v Planinski jami (z 8 slikami v besedilu in 1 karto ter 4 tablami v prilogi)......................167 The Origin of the Limestone Gravel in the Cave of Planina (with 8 Figures in Text and 1 Map and 4 Plates in Annex)...........180 Gams, Ivan: Koncentracija CO2 v jamah v odvisnosti od zračne cirkulacije (na primeru Postojnske jame) (z 2 slikama v besedilu)..............183 Concentration of CO2 in the Caves in Relation to the Air Circulation (in the Case of the Postojna Cave) (with 2 Figures in Text).......191 Zibret, Željko: Proračun bilansa gubitaka vode na potezima kraških rijeka........193 Statistical Treatment of Losses of Water on some Parts of the Karstic Rivers..................................205 Avdagič, Izet: Mehanizam rada ponora i estavela (sa 8 slika u tekstu)........207 The Mechanism of Ponors (Sink-Holes) and Estavelas (with 8 Figures in Text).................................217 Krulc, Zvonimir: Neki aspekti primjene geofizičkih, posebno geoelektričnih istraživanja u speleologiji (sa 5 slika u tekstu)....................219 Some Aspects of the Application of Geophysical, particularly Geoelectrical Methods in Speleology (with 5 Figures in Text).............230 Sercelj, Alojz: Paleovegetacijske raziskave sedimentov Cerkniškega jezera (z 2 pelod- nima diagramoma)............................233 Palaeovegetational Investigations of the Sediments of Cerkniško jezero (Lake of Cerknica) (with 2 Pollen Diagrams)..............238 Leben, France: Jamska arheologija matičnega Krasa (z 2 kartama v besedilu).....241 Höhlenarchäologie des klassischen Karstes (mit 2 Karten im Text) . . . 252 Malez, Mirko: Nova dostignuca u istraživanju paleolitika u nekim pečinama Hrvatske (s 3 slike u tekstu)..........................257 New Achievements in Investigations on the Palaeolithic in some Caves of Croatia (with 3 Figures in Text)....................268 Hadži, Jovan: Človeška ribica je neotenična ali pa ni dvoživka.............271 Proteus ist entweder neotenisch, oder ist kein Amphibium........275 Bole, Jože: Podzemeljski polži in zoogeografske razmere Slovenskega Primorja (z 2 slikama v besedilu)........................277 Die imterirdischen Schnecken und die zoogeographischen Verhältnisse des Slowenischen Küstenlandes (mit 2 Abbildungen im Text).......283 Briegleb, W., Schatz, A.: Der Extrembiotop Höhle als Informationslieferant für die allgemeine Physiologie am Beispiel des Grottenolms (Proteus anguinus Laur.) (mit 4 Abbildungen im Text)....................... ... 285 Ekstremni jamski biotop kot vir informacij za splošno fiziologijo na primeru človeške ribice (Proteus anguinus Laur.) (s 4 slikami v besedilu) 295 Istenič, L., So jar, A.: Poraba kisika pri močerilu (Proteus anguinus) (z 1 sliko v besedilu) 299 Oxygen Consumption of Proteus anguinus (with 1 Figure in Text) 304 Pretner, Egon: Zgodovinski pregled koleopteroloških raziskovanj v jamah Slovenije 307 Historische Übersicht der koleopterologischen Forschungen in den Höhlen Sloweniens ...............................312 Crovenik, B.: Enoletno opazovanje jamskih hrošoev v dveh jamah na Dobrovljah . . . 317 Einjährige Beobachtung der Höhlenkäfer in zwei Höhlen des Dobrovlje— Gebirges ................................324 Gospodaric, Rado: Fluvialni sedimenti v Križni jami (s 27 slikami v besedilu)......325 Fluvial Sediments in Križna jama (with 27 Figures in Text)......363 Novak, Dušan: Nekaj o vodnih razmerah na Kočevskem polju (z 9 slikami v besedilu) 367 Sur la hydrographie du Polje de Kočevje (avec 9 figures en texte) 390 Lapajne, Janez: Geofizikalne raziskave na krasu (s 13 slikami v besedilu)........395 Geophysical Explorations in Karst (with 13 Figures in Text)......419 ODNOS IZMEDJU POVRŠJA I PODZEMLJA DINARSKOG KRŠA (sa 3 slike u tekstu) THE RELATIONSHIP BETWEEN SURFACE AND UNDERGROUND IN THE DINARIC KARST (with 3 Figures in Text) JOSIP ROGLIC (Geografski zavod Prirodno-matematičkog fakulteta, Zagreb) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10.-15. oktober 1972) Paper presented at the etn Yugoslav Speleological Congress (Sežana—Lipica, 10—15, October 1972) Specifična je osobina krša da obiluje podzemnim šupljinama, u koje voda ponire i protječe kroz složene, medusobno povezane ili izdvojene sustave. Podzemlje, te njegove složene i još nedovoljno poznate osobine, izdvajaju krš od drugih kategorija reljefa. Litološka osnova uvjetuje razvoj krša. Karbonatne stijene, prvenstveno vapnenac, otapaju se i pukotine protjecanjem vode šire, a iznimno se zatrpavaju tr osnim nanasima ili izlučenim miner alima. U koliko je vapnenac homogeni j i lakše puca, a protjecanje agresivnih voda širi pukotine. U čistim vapnencima ostaje neznatno neotopivih sastojina, te izuzetno dolazi do ispunjavanja pu-kotina. Ako je serija karbonatnih stijena debela — kao što je slučaj u primorskom planinskem poj asu Dinarskog krša, gdje stratigrafski niz mezozojskih i paleoge-nih vapnenaca dosiže debljinu oko 5000 m (M. H er a k i sur., 1969) — razvijen je duboki krš, karakteriziran složenim i prostranim podzemnim šupljinama (si. 1). Površje je nagrizeno dubokim dolovima, kojima se u nekim krajevima daje karakterističan naziv bogodoli, posebno su značajne jame, koje očekuju sredstva i ljudsku smjelost da se zaviri u dublje dijelove podzemnog svijeta. Izuzetno bogatstvo padaUna, zadržavanje snijega i vegetacijski procesi pridonose korozijskom udubljavanju i razvoju dubokog krša. Duboki krš primorskih planina ponekad se naziva »ljuti krš«, čime se želi istači njegova negostoljubivost i teška prohodnost. Narodni naziv »ljut« često se susreče i obično se odnosi na škraparske i teško prohodne prostore, na kojima se bosonogo i slabo obuveno stainovništvo ranjavalo ili na drugi način doživljavalo »ljuti kamen«. Šteta da nije populariziran narodni naziv »ljutac« ili »ljutac kamen« za čiste vapnence, za razliku od dolomita za koje se čuju nazivi »pržnjak« (Hercegovina), »tuvnjak« (Kordun) i si. Pod utjecajem njemačke literature često se upotrebljavaju termini >>visoki krš«, »visokoplaninski krš«, odnosno ^^visokogorski krš«. Smatram da ta hip-sografska oznaka nije adekvatna i sa stanovišta suvremenog kompleksnog geo-morfološkog gledanja stvara pometnju. Visoki, odnosno planinski krš bio bi ona j čije je površje modificirano glacijalnim i periglacijalnim procesima tokom hladnog pledstocena, a u najvišim planinskim dijelovima hladnoča, odnosno zamrzavanje i odmrzavanje i u naše doba uvjetuju specifične oblike krša. Takvog krša imamo i kod nas, a posebno je karakterističan za visoke vapne-načke Alpe. Bitna osobina krša je da je razvijen u dubinu, a onaj u dinarskom primorskom poj asu je izuzetno dubok (si. 2). Na primorske planine padaj u velike količine padahna, a niz padine ne teku potoci, nema priobalskih vrela, a vrulje su relativno rijetke; vode protječu kroz velike dubine i izlijevaju se dubljem podmorju — očit odraz dubine krša. 600 n 500- 400- 300- 200- 100- 0-1 Sl. 1. Provalija Crvenog jezera (kod Imotskog) u dubokom kršu. Visinsko mjerilo dvaput vece; označene su najviša i najniža izmjerena razina vode 1 neuslojeni vapnenci; 2 urušeno stijenje; 3 naplavna ravnica Imotskog polja i 4 padinski šljunak Fig. 1. The trench of Crveno Jezero (near Imotski) in deep karst. Vertical scale twice horizontal once. Indicated are the highest and lowest measured lake-levels 1 unstratified limestone; 2 collapsed blocks; 3 alluvial plain of Imotsko polje and 4 slope gravel Polja su posebno izrazit odraz velikih dimenzija podzemnih šupljina i dubine krša. Vezana su za klasične stijene koje su okružene vaipnencima; ta j odnos je tektonski uvjetovan.' Na različitim stijenama odvijaju se diferencirani procesi modeliranja: na vapnendma krški proces, a na rastrošivim stijenama trošenje i spiranje padina te transport trošnog materijala. Vode otjecanja i trošan materijal s klastičnih stijena, okruženih vapnendma, evakuiram su kroz duboko podzemlje okolnog krša. Polja su vezana za duboki krš. Goleme zavale Livanjskog (405 m^ površine i najmanja relativna dubina oko 70 m), te Duvanjskog, Glamočkog, Imotskog i drugih polja ukazuj u ^ Reljefno izolirana polja su specifičnost krša i zaslužuju posebnu pažnju, dok su proširenja u složenim dolinama opča pojava. Istlna, dolinska proširenja su u kršnim krajevima jače izražena, zbog velikih razlika izmedju morfogenetskih procesa na klastičnim stijenama i vapnencima. 3 S o JS S ci O si S kolike SU količine erodirane i podzemno evakuirane. Nužno slijede: zaključak o postojanju velikih podzemnih šupljina i pitanje, gdje je staložen evakuirani materij al? Trošan materijal je transportom kroz krško podzemlje usitnjavan, te je konačno staložen u najdubljim šupljinama ili izbačen u morske zavale. Naslage spiljskih glina su neznatne, ako se usporede s količinom erodiranih stijena i evakuiranih trošina. Cinjenica, da podzemno protječu velike količine vode i transportira se mnogo trošnog materijala, traži objašnjenje, kada i kako su nastale tako velike šupljine. Klasično gledanje, o okršavanju kao sekundarnom procesu, ne može se uskladiti s očitim činjenicama. Poznato je da na čistim i kompaktnim vap-nencima nema ni teoretskih mogučnosti za dolinsko modeliranje (J. R o g 1 i č , 1960). Širenje pukotina je, ne samo specifično za otopive stijene, več se homogeni vapnenci lako lome. Pri tektonskim pokretima su kompaktni i homogeni vap-nenci lomljeni u cijeloj seriji, a pukotine su protjecanjem agresivnih voda dalje sirene. Na temelju protjecanja velikih količina vode i evakuacije trošnog materijala možemo zaključiti da su šupljine posebno velike u dubokim dijelovima krša, za to su očita potvrda dimenzije i dubina provalije Crvenog jezera kod Imotskog (si. 1). Primarnost krSkog procesa, te dubina i velike dimenzije podzemnih šupljina posebne su oznake primorske zone Dinarskog krša. O dubini i ranom postanku podzemnih šupljina svjedoči protjecanje krških voda ispod uklještenih pojasa paleogenog fliša. Ti pojasi redovito ne zaustavljaju cirkuliranje krških voda, te su vrela na kontaktu rijetka i uglavnom periodska. Vrulje izbijaju na 35 m dubokom dnu Kaštelanskog zaliva, a vode vjerovatno pritječu iz krškog zaledja Kozjaka, protječuči ispod kaštelanskog flišnog pojasa (SI. Alf ire Vič, 1969). Duboko okršavanje je rezultat dugotrajnog krškog procesa. Kopnene, od-nosno krške faze su utvrdane: na prijelazu iz srednjeg u gornji tri j as; na prijelazu tri j asa u juru; na prijelazu krede u ter ci j ar; sredinom eocena i nakon prijelaza iz donjeg u srednji ohgocen (Herak i sur., 1969). Mladjim transgresijama je prekidano samo površinsko krško modeliranje, dok su šupljine dubo-kog podzemlja ostale netaknute, te su mogle hidrološki dalje funkcionirati i razvijati se. Neogenski jezerski bazeni su imaU ograničeno prostranstvo i njima nije prekidan krški proces u podzemlju, o čemu svjedoči pukotinska cirkulacija ispod jezerskih naslaga, npr. u Livanjskom polju.^ Kroz duboki krš vode relativno brzo i lako protječu. Jedino izbijanja donjotrijaske i paleozojske klastične podloge zaustavljaju pukotinsku kršku cirkulaciju i uvijetuju pojavu stalnih vrela. U skladu s litološkotektonskim odnosima u dubokom Dinarskom kršu, spuštanja okršenih vapnenačkih masa u nepropusnu podlogu i nakupljanje vodnih retencija rijetka je pojava i malih dimenzija. Vode brzo protječu kroz podzemlje, zbog toga protok u rijetklm tekučicama ekstremno i brzo koleba (Trebišnjica 2246m®/sek i suho korito!). ^ Za pokrov neogenih naslaga je upotrebljen termin »viseča barijera« koji očito nije adekvatan (J. P a p e š i R. S r d i č, 1969). Površinski položaj i odgova-rajuči hidrološki utjecaj glavne su osobine, te bi termin »površinska hidrološka za-vjesa« bio mnogo pogodniji. Analogna je uloga i mladih naplavnih ravnica. Režim tekučica odražava raspored padalina, a sporo prelijevanje podzemnih retencija ima sekundarno značenje. Naplavne ravnice polja i priroda njihovih sastojina ukazuju da je, zbog nesrazmjere izmedu pritjecanja i naplavi ji vam j a s jedne strane i kapaciteta ponora na drugoj strani, dolazilo do zatrpavanja posljednjih, taloženja naplavnih ravnica i inundacija (J. Roglič, 1964). Klimamorfogenetski procesi tokom hladnog pleistocena bili su za ovu izmjenu posebno povoljni. Pleistocenske naplavne ravnice se u suvremenim uvjetima spiraju i uruša-vaju »provaljuju«, npr. u Popovom polju, Buškom Blatu i dr; time se aktiviraju, a cesto i ponovno zatrpavaju, veze s dubokim krškim podzemljem. Rezultat ovog složenog procesa je da se naplavne ravnice smanjuju i »stijene rastu«, kako nostalgično konstatira domače stanovništvo. Zaravni na dukobom kršu, u litološki dodirnom pojasu, upucuju da su rubni korozijski procesi imali veliko značenje u pretpleistocenskoj prošlosti, posebno u gornjem pliocenu. U doba tektonske stabilnosti i povoljnih ekoloških prilika dodirne naplavne ravnice su rubnom korozijom sirene u vapnenačke stijene (J. R o g 1 i č , 1957). Unošenje večih količina trošnog materijala i taloženje spiljskih glina uspo-ravaju poniranje voda. Spiljske gline, obilje vode i njena agresivnost pogoduju širenju šupljina, te je veča raširenost spiljskih sustava obilježje dodimog krškog poj asa. Vode i nanosi s klastičnih stijena modificiraju modeliranje površja i pod-zemnu evoluciju krša u dodirnom pojasu. Taj odnos je važan, ne samo za objašnjenje osobina krša u dodirnom pojasu več i rekonstrukcije nekadašnje razširenosti i mede izmedu razhčitih stijena. Složen litološki sastav modificira morfogenetske procese, što se ogleda u kombiniranem reljefu fluviokrša. Mehaničkim trošenjem klastičnih stijena i dolomita stvara se rastrošeni pokrov, kroz koji se pnocjeduju padaline, a njegovim spiranjem modeliraju padine. Procesima površinske rastrožbe, spiranjem i linearnim transportom nastaju oblici doUnskog reljefa koji se kombiniraju s krškim formama, nastalim zbog poniranja vode i širen j a pukotina u vapne-načkim djelovima. Trošenjem i spiranjem s istaknutih djelova te nanošenjem u krške udubine modeliraju se otvoreni ravnjaci; usporedno se vrše dva procesa modeliranja i nastaje složeni fluviokrš. Diferencirani procesi modeliranja ovise o udjelu i razlikama medu stije-nama. Klastične stijene zadržavaju procjedjivanje koje hrani temeljnicu i izvore. Spiraju se padine i modeliraju doline i dolinska proširenja. Vodom i trošinama s klastičnih stijena tekučice usjecaju kanjone i sutjeske u vapnencima i drugim otpornim stijenama. Valoviti ravnjaci i složene doline karak-teriziraju površje fluviokrša; izmjene ekoloških prilika modificiraju odnose dviju komponenti morfogenetskih procesa. Morfogenetski procesi se kombiniraju zbog susjedstva stijena različitih osobina. Nanosom trošnog materijala preko vapnenačke osnove dolazi do spe-cifičnog razvoja pokrivenog krša, čije je naslijede pejzaž ponikava »boginjavog krša«. Raširenost trošnog pokrova u mladoj geološkoj prošlosti čeka objašnjenje. Izohrajuči reljefni utjecaj vapnenaca i modeliranje u slijepim dolinama jače su I > 3 > « 3 "O 5:1 ö -C 3 -S s s ^ o o ■isS ^ S ra a M == S ^ S ^ o M > CO ni o » ^ " ffl ß .H ca a a H . d) a ^ S S CO o 3 M I! if w C CO CO o p • -Bf m E zastupljeni u sjeverozapadnom dijelu fluviokrša, ali u cijelome pojasu imaju sekundarno značenje. Vode koje ponlru u vapnenačke dijelove odnose sa sobom dosta trošnog materijala, što modificira podzemno protjecanje i utječe na razvoj šupljina. Interkalacije stijena različite propusnosti utječu na razvoj podzemnih šupljina. Nepropusne stijene prekidaju, a naplavljeni materijal usporava, poniranje voda, što uvjetuje horizontalno ili suhorizontalno vodno cirkuHranje, odnosno modeliranje špiljskih sustava. U horizontalnom smjeru razgranati spiljski sistemi su posebnost fluviokrša (si. 3). Urušavanja pokrova česta su pojava. Složena litološka osnova i kombinirani morfogenetski procesi — uz povoljne ekološke prilike — pogoduju razvoju vegetacijskog pokrova, koji utječe na modeliranje prijelaznog i složenog fluviokrša. Podzemno protjecanje kroz vapnenačke dijelove fluviokrša vrši se relativno sporo. Krški blokovi su cesto utonuli u nepropuisnu podlogu, te su vodne re-tenzije logična posljedica. Pritjecanje iz podzemnih krških retenzija i temeljnice ima mnogo veči udio, te protok u tekučicama koleba manje nego u pojasu dubokog krša. Terase u dolinama i naplavne ravnice u izoliranim zavalama su naslijedje iz hladnog pleistocena. U tektonski nestabilnem panonskom rubu morfogenetski procesi i oblici su kombinirani. Složen površinski reljef i podzemni spiljski sustavi karakteriziraju pojas fluviokrša. U površinskem labirintu primorskih krških planina posebno su značajne jame, koje vode do šupljina u dubokim dijelovima. Največe šupljine su vjerovatno vezane za dodir s klastičnom podlogom koja zaustavlja pukotinsko protjecanje. Ponori gutaju velike količine vode i trošina koje pritječu iz klastič-nog susjedstva. Duboko i raščlanjeno podzemlje je glavna osobina dubokog krša. Zbog mainjeg udjela vapnenca u sastavu i nanosa trošnog materijala, pukotinsko cirkuliranje voda u fluviokršu vrši se prvenstveno u horizontalnom smjeru, pri čemu se razvijaju složeni spiljski sustavi, otvo-reni ravnjački pejzaži prevladavaju na površju. U prijelaznim pojasima izmedju klastičnih stijena i dubokog krša procesi se kombiniraju. U tom tektonsko-litološki dodirnom pojasu nastaju specifični oblici površja i podzemlja, na čiju evoluciju utječu klimamorfogenetske, odnosno ekološke izmjene. Summary THE RELATIONSHIP BETWEEN SURFACE AND UNDERGROUND IN THE DINARIC KARST The most essential characteristics of karst are the subterranean cavities. In concert with them is water-circulation and corrosive widening of fissures. The vertical dimension is basic to karst and is reflected in surface shapes related to underground holes. The surface forms and the underground cavities should be investigated simultaneously. The dimension of karst depends on the thickness of the dissolvable rocks. In the mesozoic-paleogene syncline of the Dinaric karst an up to 5000 metres thick series of carbonic rocks is deposited. The thichness of these rocks is greatest in the coastal zone, where the strata are younger and the limestone purer. On the internal continental side, is a zone in which alternate old mesozoic limestones and dolomites with occasional masses of younger and purer limestones, and in places through these shows the base of paleozoic clastic rocks. In the thicker series of the pure limestone of coastal zone a deep karst developed. Water circulates to great depths and large pits (»Jamas«) are characteristic of the surface. The enclosed areas of paleogenic flysh and of neogen lake-deposit cover stipulate modified form shaping process. Fluvial shaping is active on these clastic rocks. Water run-off is surficial and the worn material is transported through canyons incised into limestones or through karstic underground; in that manner complex valleys or isolated basins are formed. With the more intensive washing-out in the pleistocene, drain-sinks were stopped and basins were innundated for long periods; the polja-floodplains were then the results. In the zones of contact between the clastic rocks and limestone a modification of the karstic process occurred. In these contact areas and under tectonically and ecologically suitable conditions plains developed through the corrosion of limestone rims; such we have inherited from the upper pliocen. In the contact zone are more frequent systems of caves, because of greater deposits of clays and more intensive corrosive processes. On the complex lithological base of the interior zone a fluviokarst developed; besides surface wearing and wash-out, also subsurface circulation through limestone fissures. Deposition of worn material fills the holes and contributes to the forming of plateaux. Valleys are more numerous and consist of widenings in clastic rocks and of gaps in limestones. Limestone rocks of smaller dimensions and deposition of worn material into subterranean cracks stipulate the development of complex cave-systems. Literatura Alfirevič, SI., 1969. Jadranske vrulje u vodnom režimu Dinarskog krša i njihova problematika. Krš Jugoslavije 6, 183—206. H e r a k, M., Stj. Bahun iA. Magdalenič, 1969. Pozitivni i negativni utjecaji na razvoj krša u Hrvatskoj. Krš Jugoslavije 6, 45—78. Herak, M., 1972. Karst of Yugoslavia. Herak, Strigfield, Karst. Pp. 25 — 224. Elsvier, Amsterdam. Papeš, J. IR. Srdič, 1969. Opči hidrogeološki odnosi na teritoriji BiH. Krš Jugoslavije 6, 95—104. R o g 1 i C , J., 1957. Zaravni na vapnencima. Geografski glasnik 19, 103—134. — 1960. Das Verhältnis der Flusserosion zum Karstprozess. Zeitschr. Geomorph. 4 (2), 116—138. — 1964. Les polje du karst dinarique et les modifications climatiques du quater-naire. Rev. Beige Geograph. 88 (1/2), 105—135. — 1965. The Delimitations and Morphological Types of the Dinaric Karst. Naše jame 7 (1/2), 12—20. — 1972. Historical Review of Morphologic Concepts. Herak-Stringfield, Karst. Pp. 1—18. Elsvier, Amsterdam. S t e p i n a c , A., 1969. Otjecanje u dinarskom kršu. Krš Jugoslavije 6, 207—236. Diskusija S. Božičevid : Prof. Roglid govori o debljini naslaga apnenaca od 5000 m, a pri torn vjerovatno misli i o tektonskom položaju tih naslaga. Uzmemo li kao primjer spomenuto Popovo polje i ponor Doljašnicu tada očeku-jemo spuštanje u ponor do približne razine mora. No negdje 1000 m od ulaza u horizontalnom smislu ili oko 150 m u vertikalnom, dolazimo do listološke izmene naslaga i ponor se završava kao prolazan kanal za naše ljudske mogucnosti. Voda dalje nastavlja svoj put u sistemu pukotina. U isto vrijeme na površini na profilu od Sutove do Hutova registrirane jame imaju dubinu od svega 30 m. Na Veletaitu i u Crnoj Gori u vrlo velikoj dubljini vapnenačkih naslaga jame su duboke svega nekoliko stotinu metara. Prema tome, pri istraživanju speleoloških objekata na nekom krškom terenu treba voditi računa kako o tektonici, tako i o stratigrafiji i litologiji s posebnom pažnjom na hidrogeološke karakteristike čitavog područja — a to sve zajedno daje ili izkazuje na vedu ili manju razvijenost speleoloških pojava. O svemu tome treba voditi računa i pri izradi tehnoloških i gradjevinskih za-hvata (tunela i. dr.) na čitavom području našeg krša. Odgovor (J. Roglič): Istina, 5000 m debela serija je, zbog tektonskih gibanja prekidana neprepusnim stjenama. Ali vjerovatno negdje i povečana. Važno je, da vode zadržane klastičnim stijenama ne neutraliziraju spiljske šup-Ijine, tj, da ih ispune. Voda nalazi put prema nižim horizontima i tamo odnosi trošine. Dakle postoje niže šupljine i to sam želio podvuči. MATIČNI KRAS V LUČI ŠIRŠEGA RELIEFNEGA RAZVOJA (z 1 risbo v besedilu) LE KARST PROPREMENT DIT Ä LA LUMIERE DE L'EVOLUTION PLUS LARGE DU RELIEF (avec 1 dessin dans le texte) DARKO RADINJA (Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, Ljubljana) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica 10.—15. oktober 1972) Communication presentee au 6e des speleologues yugoslaves (Sežana—Licipa, octobre 10—15, 1972) v geomorfologiji čedalje bolj spoznavamo, da lahko razvoj kraškega reliefa globlje razumemo samo v povezavi z razvojem njegovega neprepustnega sosedstva oziroma v luči reliefnega raz;voja širšega površja. Tudi matični Kras se je obravnaval doslej vse preveč ločeno od sosednjih flišnih pokrajin bržkone zato, ker je proti sosedstvu hipsografsko razločno omejen in zato tudi reliefno osamljen. Ker pa velja to pravzaprav za večino naših kraških pokrajin, posebno za kraške planote, so se pri obravnavanju kraškega reliefa preveč uveljavljali izolirani pogledi. Matični Kras se dviga nad sosednjimi pokrajinami kot izrazita planota. Te pokrajine niso samo nižje, temveč tudi bistveno drugačne. To ne velja le za tržaško flišno vznožje, temveč tudi za flišno Vipavsko dolino na nasprotni, severni strani matičnega Krasa ter za kvartarno akumulacijsko Soško ravnino na zahodu. Drugače je le z vzhodnim obrobjem, ki je višje in bolj raznoliko. Njegova petrografska dvojnost (fliš — apnenec) ter reliefna izoblikovanost jasno kažeta, kako je bil matični Kras na to obrobje najdlje naslonjen in z njim najtesneje povezan. Odtod so se namreč uveljavljali hidrološki in drugi procesi, ki so v marsičem usmerjali morfogenetski razvoj celotne pokrajine, saj se je ta stran uveljavljala vseskozi kot dolgotrajno hidrološko zaledje matičnega Krasa in je to lastnost obdržala še vse do danes, čeprav v močno spremenjeni obliki. Z vzhodnega obrobja se na matični Kras nadaljujejo tudi poglavitne reliefne poteze. Odtod se raztezajo glavne doUne, ki se nato sklenjeno nadaljujejo v značilna podolja in še značilnejše uravnave matičnega Krasa. Podobno velja za višji svet, ki se s tega obrobja podaljšuje na Kras v značilnih hrbtih in osa-melcih. Svojevrstni prehod matičnega Krasa v sosedstvo se je torej ohranil samo na vzhodni, pritočni strani, kjer se med flišem vlečejo zakraseli apnenci sklenjeno v sosednje pokrajine. Zato je tudi pokrajinski obseg matičnega Krasa na tej strani manj jasen. Zaradi značilne sklenjenosti in prepletenosti površinskih oblik se je na tej strani matičnega Krasa izoblikovalo več izrazito stičnih pokrajin, ki jih gene-tično moremo še šteti k matičnemu Krasu. To velja zlasti za Senožeško in Matarsko podolje, pa tudi za Podgorski kras. Vsem tem pokrajinam je skupna neposredna naslonjenost ob neprepustni flišni svet. Matični Kras sega tako neposredno do pivškega, brkinskega in koprskega fhša. V tej luči je za razvoj matičnega Krasa odločnega pomena, da je bUo nekdaj v Slovenskem primorju vododržnih flišnih sedimentov znatno več. Na obsežnejše fUšno površje kažejo ohranjeni flišni ostanki v najvišjem delu Krasa, Trnovskega gozda, Snežnika, Učke, Banjščic in Nanosa. Po denudacijskih ostankih eocenskega fliša se da sklepati, da so terciarni sedimenti prekrivali številne apnence današnjega Slovenskega primorja. V tej luči je matični Kras še posebno izrazit. Čeprav apniško planoto obdajajo flišne plasti, so jo imeli za nekdanji otok eocenskega morja, dasi je že po geološki zgradbi razvidno, da sestavlja matični Kras razkrito apniško jedro obsežnega antiklinorija z odstranjenim eocenskim krovom (2), in čeprav so flišne plasti na njegovem robu erozijsko odrezane, ne pa sedimentacijsko izklinjene. V Slovenskem primorju naj bi bila torej v preteklosti drugačna pe-trografska sestava tal; drugačno naj bi bilo namreč razmerje med površinskim obsegom neprepustnih in prepustnih kamnin. Prevlada fliša pa naj bi bila odločilnega pomena za kasnejši razvoj apniškega oziroma kraškega reliefa. Računati moremo tedaj s tem, da v Slovenskem primorju apniška tla v preteklosti sploh niso prevladovala in da sta bila noirmalni relief in površinska hidrografija sklenjena, ne pa razdrobljena in raztrgana na ozke proge, kakor je to danes. V tej luči naj bi se bila hidrografska mreža na matičnem Krasu razvila že tedaj, ko apnenci še niso bili razkriti. Kdaj so se v posameznih pokrajinah uveljavili korozijski procesi, je bilo odvisno od razgaljevanja apnencev. Zato je treba to ugotoviti za vsako pokrajino posebej. Odtod izvirajo namreč številne razlike, ki se uveljavljajo med posameznimi kraškimi pokrajinami. Po tektonski zgradbi sklepamo, da je bilo z matičnega Krasia najprej odstranjeno 200 do 300 m fliša in nato še dvakrat več apnenca. Ce se je površje zniževalo v milijon letih vsaj za 50 m — kar pa je razmeroma nizka cenitev — je bil apnenec na Krasu razgaljen že pred pliocenom. Zaradi zaprtosti apnencev in sklenjene hidrografske mreže pa se korozija vse do konca pliocena ni uveljavila kot samostojen morfogenetski proces. V topli in vlažni pliocenski klimi naj bi se bila uveljavila površinska, ploskovna korozija s tendenco uravnavanja. Ta proces je soroden lateralni eroziji. Ker sta oba procesa konvergentna, se morejo z njima uveljaviti na apniškem površju tudi povrhnji tokovi. Gre tedaj za pojmovanje o istočasnem delovanju erozijskih in korozijskih procesov. V tej luči je zelo poučen Divaški Kras, kjer je v reliefu postopen prehod od današnje aktivne doline Notranjske Reke preko vmesnih teras do 100 m višje uravnave, ki je v bistvu široko zakraselo dolinsko dno predkraške reke (12). To dno pa je obenem tudi osnovno površje matičnega Krasa. Notranjska Reka je imela z Divaškega Krasa odprto pot prek vsega apniškega površja. Podobno velja za vode, ki so tekle na matični Kras z vipavskega in tržaškega fhša (8, 10). Zato ne dvomimo več o tem, da so vode v pliocenski dobi (v t. im. pred-kraški fazi) prečkale matični Kras, kajti enosmernega reliefa in ustreznega strmca na Krasu —• če odštejemo drobno kraško razjedenost — ni mogoče prezreti in s tem tudi ne takratne fluvialne faze (7, 11, 12). Bistvo morfogenetske problematike matičnega Krasa je drugje. Namreč v vprašanju, kakšni so bih morfogenetski učinki površinskih voda, ki so tekle čez apniško površje. Zlasti je v ospredju vprašanje, koliko so bile te vode erozijsko in kohko korozijsko oziroma denudacijsko učinkovite. Na matičnem Krasu naj bi bila funkcija tekočih voda v predkraški dobi predvsem v tem, da so z razporeditvijo hidrografske mreže in s koncentracijo vode usmerjale celotni razvoj reliefa, torej tudi korozijskega. Vodno ožilje je namreč omogočalo ko- ordinirano korozijo. Skratka, ko na matičnem Krasu govorimo o fluvialni fazi, ne mislimo pri tem avtomatično tudi na erozijski razvoj tega površja. Podčrtati velja, kako je čedalje več dokazov za to, da je bila neprepustna terciarna odeja nekdaj obsežnejša tudi na panonski strani Slovenije in da je ta odeja na široko prekrivala apniška tla v Posavskem hribovju, na Dolenjskem krasu itd. Skratka, prikazani razvoj matičnega Krasa ni bil nekaj izjemnega. Pomen nekdanje terciarne odeje, ki je prekrila mezozojska karbonatna tla, je zlasti v tem, da je z neprepustnimi plastmi omogočila povrhnje vode. Sele ob koncu terciarja, posebno v pliocenski dobi, ko so reke že na široko odstranjevale flišno in drugo terciarno prevleko, se je karbonatno površje začelo znova širiti. Tako naj bi bile na uravnanem srednje-pliocenskem površju ene in druge kamnine na široko zastopane. Morfogenetski procesi pa so spreminjali petro-grafsko sestavo tal še v pleistocenu, vendar pa so se tedaj bolj spreminjala višinska razmerja med obema vrstama kamnin. Ker so predpanonski orogenetski procesi zajeli karbonatne in nekarbonatne kamnine v različne tektonske enote, so bila ta tla potisnjena različno visoko. Na uravnanem srednjepliocenskem površju so reke petrografsko različna tla prečkale in uravnavale. Vode so ponekod odtekale s terciarnih in drugih neprepustnih plasti na apnence, drugod z apnencev na neprepustna tla. Pri kasnejšem zakrasevanju je bilo to precejšnjega pomena, saj so tako nastali različni hidrološki, hipsografski in morfogenetski tipi kraškega sveta. Na morfogenetski pomen, ki naj bi ga imel fliš za razvoj kraških pokrajin, je pri nas že zelo zgodaj opozoril J. R u s (1925), a smo njegove poglede, žal, prezrli (17). R u s je menil, da so bili apnenci na Notranjskem prekriti s flišem, kar naj bi omogočalo površinske vode. To mnenje se je potrdilo tudi za primorski kras. Za Notranjsko pa so ostanki fliša, ki so jih pred leti ugotovili na Kočevskem, nova potrditev R u s o v i h nazorov (20). Razen po spremenjeni petrografski sestavi tal se je starejši razvoj Slovenskega primorja (glede na karbonatna in nekarbonatna tla) odlikoval tudi po drugačni hipsografski sestavi površja. Spreminjanja kamninske sestave tal v pliocenski in kasneje v pleistocenski dobi ni zasnovala samo de-nudacija, okrepljena s splošnim dviganjem ozemlja, temveč je imelo pri tem odločilno vlogo tudi selektivno zniževanje površja, ki so ga usmerjale klimatske spremembe. Pri spreminjanju kamninske sestave tal so torej poleg tektonike in paleogeografije imeli zaznavno vlogo tudi diferencirani eksogeni procesi. S klimatskimi spremembami naj bi se namreč v posameznih dobah okrepih erozijski, v drugih korozijski procesi, zdaj kemično preperevanje, zdaj spet mehanično razpadanje. Zato naj bi se včasih hitreje razdirala karbonatna tla, drugič nekarbonatna. V tej luči se potrjujejo naziranja nekaterih avtorjev, da se je namreč za časa tople in vlažne pliocenske klime ter pod debelo prepereHnsko in bujno vegetacijsko odejo in pri veliki vodnatosti rečne mreže karbonatno površje hitreje zniževalo od nekarbonatnega. Poleg erozije oziroma denudacije naj bi tla izdatno razdirala zlasti ploskovna korozija, kakor sklepamo po ohranjenih oblikah našega krasa oziroma po ustreznih procesih v sedanjih tropskih kraških pokrajinah. Nasprotno pa naj bi se bile silikatne kamnine tedaj počasneje zniževale, čeprav so povečini mehansko manj odporne od apnencev. To velja v celoti tudi za fliš. Zaradi selektivnega zniževanja tal so se višinske razlike med apniškim in silikatnim površjem večale zlasti v Slovenskem primorju, kjer se apniške pokrajine prepletajo s flišnimi. Procesi diferenciranega zniževanja tal so bili tako dolgotrajni in učinkoviti, da je marsikje prišlo do navidezno inverznega reliefa: mehkejši fliš je bil višji, trši apnenci pa nižji. Tako je bil v pliocenu matični Kras kljub antiklinalni zgradbi nižji od flišnega površja sosednjih dveh sinkli-norijev: vipavskega in tržaškega. Doslej so hipsografske razlike med posameznimi pokrajinami tolmačili predvsem z diferencirano tektoniko. Poslej pa bo treba bolj upoštevati klimatsko zasnovano selektivno zniževanje petrografsko različnih tal, na kar opozarja za druge pokrajine čedalje več geomorfoloških študij. V tej luči je apniške pokrajine najbolj smiselno razčleniti po hipsografskih in hidroloških razlikah, ki jih kažejo do neprepustnega sosedstva. V srednjem pliocenu so bile številne apniške pokrajine v enaki višini s sosednjim neprepustnim svetom. Reke so jih prečkale, kot dediščina pa so pri kasnejšem razčlenjevanju tal ostale uravnave in široke doline z ostanki naplavin. Tako je bilo tudi na matičnem Krasu. Drugod, kjer so bile apniške pokrajine višje, npr. sosednji Visoki kras, so vode z apnencev tekle na neprepustno sosedstvo in v višini neprepustne obloge so se apnenci uravnavali (robne ravnote, ob visele in zatrepne doline itd.). Tam pa, kjer so bile apniške pokrajine nižje od neprepustnega sosedstva, so se vode na apnence na široko razlivale in jih prav tako uravnavale. Številni pojavi potrjujejo to tudi za matični Kras, ko je bilo v pliocenu njegovo obrobje višje. Tako so se vode sekale nanj ne le z brkinskega, temveč tudi z vipavskega in tržaškega oziroma koprskega fliša. Zato matični Kras uvrščamo med transverzalne apniške pokrajine. Votljenje apnencev se tedaj ni uveljavilo. Pa ne morda zaradi neprepustne prevleke, naplavljene s sosedstva, temveč zaradi zaprtih (obloženih) apnencev in zajezene skalne vode. Oboje je zadrževalo globinsko vodno cirkulacijo. Površinskih vodnih tokov si torej ni treba tolmačiti z alohtonimi naplavinami z neprepustnega sosedstva, ki naj bi bile zamašile kraške razjede in prekrile votlikava tla, kajti apnenci v tedanji dobi še niso bih ustrezno izvotljeni, ker za globinsko korozijo ni bilo pravih osnov. Za takratne procese je poleg zaprtosti apnencev in zajezenosti skalne vode bila enako pomembna tudi topla in vlažna klima z bogato vegetacijsko in pedološko odejo. Tedaj se je sicer uveljavljala intenzivna, a hkrati tudi nagla korozija. Agresivna padavinska voda naj bi se zato izčrpala že kar na površju. Notranje korodiram so bih kvečjemu tisti apnenci, ki so se dvigali nad takratnimi uravnavami, vendar ustrezna prevotlje-nost še ni dokazana. V tem pogledu so potrebne nadrobne speleološke proučitve. V nasprotju s klasičnimi pojmovanji, ki tolmačijo genezo apniških uravnav izključno z erozijo, je treba .podčrtati, da štejemo tedanjo korozijo oelo za izdatnejšo od one, ki je v pleistocenski dobi prevothla apnence, prestavila površinske tokove v podzemlje in ustvarila zaprte kraške globeli. Do takih spoznanj nas vodijo številne reliefne poteze matičnega Krasa: tako suhe doline, ki se odpirajo z vipavskega roba, kakor ostanki slepih dolin na nasprotnem tržaškem robu Krasa (8), da ne govorimo o robnih uravnavah in podoljih na njegovi vzhodni strani, pivški oziroma brkinski. V zvezi Z morfogenetsko vlogo, ki naj bi jo za apniški relief imelo neprepustno sosedstvo, je zelo značilna razprostranjenost apniških uravnav. Najobsežnejše in najizrazitejše apniške ravnote so namreč v bližini neprepustnega sveta oziroma ob nekdanjih neprepustnih kamninah. Tako je v Slovenskem primorju očitna morfogenetska vloga pivškega fliša za uravnave na njegovem apniškem obrobju (Hrušica, Košanski kras itd.), na panonski strani pa so bile pomembne vododržne kamnine Posavskega hribovja za uravnavanje sosednjega Dolenjskega krasa. Pri tem tudi najznačilnejše planote Julijskih In Kamniških Alp niso izjema. Podobnih primerov je vse polno tudi v drobnem reliefu. Zelo značilna je npr. odprtost in izrazitost uravnanega sveta na matičnem Krasu tam, kjer je bila navezanost na sosednji flišni svet še posebno tesna: obrobni Senožeški, To-majski in Doberdobski Kras. Pri vsem tem ne gre samo za odnos kraškega reliefa navzven, do neprepustnega sosedstva, temveč prav tako tudi za petrografsko sestavo znotraj kraških pokrajin. V mislih imamo zlasti dolomite, ki prekinjajo apnence. Tudi ti so imeli podobno vlogo kakor neprepustni svet, kar velja še posebej za mor-fogenetski razvoj v hladnih pleistocenskih obdobjih. Na to preradi pozabljamo že zaradi optične podobnosti enih in drugih kamnin. Dolomiti so še zlasti pomembni za notranjo diferendacijo kraškega sveta. V tej zvezi naj znova omenimo J. Rusa, ki je skoraj pred petdesetimi leti omenjal odločilno vlogo, ki so jo za nastanek kraških polj imeli apniško^dolomitni stiki. Tudi na matičnem Krasu so dolomitne proge pomembne. To velja zlasti za osrednje podolje matičnega Krasa, za nekdanjo Brestoviško dolino, ki se je zlasti v zadnji razvojni fazi tesno oprla na apniško-dolomitni stik. V zadnjem desetletju smo na matičnem Krasu ugotovih še druge sledove, ki opozarjajo na nekdanje hidrografske povezave med apnenci in sosednjim flišnim površjem ter na značilna višinska razmerja med enim in drugim površjem. Na matičnem Krasu se je namreč še marsikje obdržalo fosilno flu-vialno gradivo. Večinoma gre za kremenov prod in pesek, ki ju korozija ni mogla uničiti. Ti fluvialni ostanki ne pričajo le o nekdanjih vodnih tokovih, temveč tudi o morfogenetskih procesih na apniških tleh, zlasti pa še o tem, kako je bilo apniško površje nižje od flišnega sosedstva, odkoder je to gradivo odtekalo. Toda flišni prod na matičnem Krasu ne izvira samo iz neprepustnega sosedstva — v tem primeru bi šlo le za alohtone vode in alohtone naplavine — temveč tudi z apniškega površja samega. Prod je namreč nastal tudi iz silikatnih vložkov (Umonitnih, roženčevih itd.), ki tičijo med apnenci, torej se je oblikoval znotraj apniškega reliefa. Gre tedaj za avtohtono gradivo in avtohtone procese na samem apniškem površju. Samo-niklost gradiva dokazuje tudi značUna poroznost silikatnega konglomerata, iz katerega so bili kasneje izjedeni karbonatni prodniki, kakor dokazujejo sedi-mentni relikti pri Brjah sredi Krasa. Ostanki fosilnega fluvialnega nanosa, kakršni so na matičnem Krasu, niso nekaj izjemnega, temveč so značilni tudi za druge kraške pokrajine, kakor dokazujejo raziskovanja zadnjih let na Visokem krasu, Postojnskem krasu, v Posavskem hribovju, na Dolenjskem krasu itd. V hladni pleistocenski dobi naj bi se bilo težišče poglabljanja in razdiranja tal prestavilo od apnencev na vododržne flišne plasti. Glavne doline so se na teh plasteh poglobile za sto, dvesto in več metrov, apniško površje matičnega Krasa, ki je bilo še v mlajšem pliocenu v višini flišnega sosedstva, pa se je že ob koncu te dobe izluščilo kot čedalje izrazitejša planota. Kraške pokrajine so tako rekoč rastle sredi mehkega fliša, podobno kakor rasto apniške »čeri« izpod kraške ilovice, kakor je na primeru Dolenjskega krasa nazorno osvetlil že Hrovat (6). V pleistocenski dobi naj bi bil torej potekal hipsografski razvoj reliefa v nasprotno smer. Hitreje od apnencev so se razdirala, zniževala in razčlenjevala silikatna tla oziroma mehanično manj odporni sedimenti, zlasti flišne plasti. Ko je zajela pleistocenska poledenitev osrčje slovenskega alpskega sveta, je bila večina Slovenije v perigladalnem območju (19). Pelodne analize kažejo, da je ob poledenitvenih viških prevladoval močno odprt svet s stepo oziroma tundro ter redkim drevjem (8). Posebno med pleistocensko snežno in gozdna mejo (v pasu med 400 in 1300 m) je prevladovalo intenzivno mehanično razpadanje s soliflukcijskimi in drugimi procesi, kakor je v številnih razpravah prikazal Sifrer (npr. 19). Teh procesov je bil deležen tudi matični Kras, kakor pričajo med drugim z grobim drobirjem zatrpana brezna in vrtače (grušči, breče). Posledica tega je bila drobna izostritev apniškega reliefa. V tem času se je poleg krepkega mehaničnega razpadanja močno stopnjevala zlasti erozija, ki je nižala in razčlenjevala mehanično manj odporne kamnine, v prvi vrsti terciarne plasti, med njimi zlasti flišne, mehanično odpornejši apnenci, ki so sestavljali hrbte, planote in vrhove, pa so čedalje bolj izstopali. Relief naših pokrajin se je tako čedalje bolj skeletiziral. To je nedvomno osnovna fiziognomska preobrazba našega kraškega in sploh celotnega reliefa. Zaradi klimatskih in drugih kolebanj pleistocenske dobe se je relief zniževal postopno. To dokazuje že stopnjasto površje s serijo živoskalnih in akumulacijskih teras pleistocenske starosti. Za obravnavano področje pa priča o tem gosta terasiranost vipavskega, brkinskega in koprskega fliša, zlasti pa živoskalne terase na robu Krasa in še posebej v Vremski dolini, največji slepi dolini matičnega Krasa. V gosti terasiranosti tega reliefa, ki je najizrazitejša ravno v spodnjih nekaj sto metrih, čedalje bolj spoznavamo klimatske vphve in čedalje manj tektonske. To hkrati pomeni, da je terasirani relief zelo mlad. Tako naj bi se bile Vipavska dolina, Brkinska dolina ter Koprska (Savrinska) brda izoblikovala tako rekoč šele v tem času. Tudi matični Kras je pravzaprav pleistocenske starosti, dasi na njem razločno odsevajo^ tudi starejše, podedovane oblike. V luči recentne morfogenetske-dinamike se kaže, da najstarejši deli matičnega Krasa niso niti dvakrat starejši od pleistocenskega površja. Temeljne zasnove apniškega površja v Sloveniji naj bi se bile torej izoblikovale proti koncu tople in razmeroma vlažne pliocenske khme. Zato čedalje več domačih geomorfologov meni, da imajo apniške pokrajine v Sloveniji marsikatero potezo, ki je sicer značilna za tropski in subtropski kras. Te naj bi se ohranile zlasti na kraških planotah in vzpetinah nad njimi (5). Na matičnem Krasu je videti, da so te poteze močno modificirane, predvsem, pa znižane in pomlajene. Poteze tropskega krasa naj bi se kazale zlasti v značilnih, stožcem oziroma kopam podobnih vzpetinah. Zaradi spremenjenega morfogenetskega razvoja v kasnejši pleistocenski klimi je nastalo na matičnem Krasu četvero prevladujočih elementov: vzpetine, uravnave, zaprte kraške globeli in prevotljeno podzemlje. Medtem ko naj bi bile- uravnave in vzpetine — zlasti kopaste — poteze tropskega krasa, kamor sodita še terra rossa in sUikatni prod, pa so, nasprotno, zaprte kraške globeli, pre-votljenost krasa in terase značilnost pleistocenskega razvoja, predvsem glacialov. Sem se uvrščajo še apniški grušči in breče ter denudacija kraških ilovic. V intergladalih pa so se obnavljali procesi, sorodni pliocenskemu razvoju. Zaprte kraške globeli so nastajale s pokrajinsko sicer razpršeno, a lokalno vendarle koncentrirano korozijo, ki je prehajala neposredno v globinsko koro-diranje, kar se je na odprtih apnencih dogajalo med hladno pleistocensko klimo. Ce govorimo o našem krasu kot fosilnem tropskem krasu, smo še bolj upravičeni govoriti o fosilnem periglacialnem krasu. Saj se čedalje bolj kaže, da je kraški relief predvsem kvartarne starosti (I. Gams, 4), kar velja v celoti tudi za matični Kras. Hipsografske razlike med matičnim Krasom in flišnim sosedstvom so sprva razlagah s tektoniko, danes pa jih tolmačimo predvsem s klimatsko morfologijo. Podčrtati pa velja, da gre pri tem tudi za razhčne posledice samega erozijskega in korozijskega procesa. Medtem ko erozija s koncentracijo vodnega •odtoka deluje na površje izrazito enosmerno, osredotočeno in diferencirano, pa učinkuje korozija enakomernejše, ker gre za neposredne učinke deževnice in snežnice. Korozija je zato v bistvu avtohtona, ker jo soustvarja neposredna padavinska voda, nasprotno pa je erozija alohtona, ker nastaja šele s kopičenjem vode, ki se zbere z večjih površin, torej od drugod. Zaradi tega je erozija tudi bolj osredotočena in zato morfogenetsko izrazitejša. Korozija tudi v fluvialnem reliefu, kjer je prav tako živa, kakor sklepamo po trdoti flišnih voda, ne pride do prave veljave ravno zaradi enakomernejšega učinkovanja. Ker se korozija krepi tudi z alohtonimi silikatnimi vodami, kar je bilo pomembno zlasti v pliocenski dobi, so apniška tla proti silikatnemu površju povečini najbolj zravnana in odprta, kar se nazorno kaže tudi na matičnem Krasu. Ker se erozija krepi s kopičenjem vode, je osredotočena v doUnskem dnu. Nasprotno pa je razpršena, lokalna in pohcentrična korozija enakomernejša. Ker je gre nekaj še za votljenja podzemlja, je korozijsko zniževanje na splošno skromnejše od erozijskega. Naj poudarim, da so klimatski in drugi prirodnogeografski vplivi za korozijski proces še posebno pomembni. To velja že za drobne razlike v samem reUefu, v mikroklimi pa tudi glede pedološke in vegetacijske odeje. Tudi na karbonatnem produ Ljubljanskega in Goriškega polja se uveljavlja korozija. Vendar je brez reliefnega učinka zaradi homogene podlage, namreč zaradi petro-grafsko, filtracijsko, pedološko homogene. Zato korozijska dinamika ni diferencirana. Gre tedaj za enakomerno zniževanje površja, kar se kaže zgolj v enakomernem nastajanju prepereline in v trdoti pronicajoče vode. Sele ko pride do razhk v sestavi tal, npr. do različne sprijetosti proda, se začne kazati vegavost in zametki vrtač, kar opazujemo npr. na Vodiškem polju sredi Ljubljanske kotline. Cim pa so prve razlike zasnovane, se čedalje bolj stopnjujejo. Odtod tudi razhke v intenzivnosti korozijskega procesa na različno pretrtih in razhčno čistih apnencih oziroma na krasu z različno preperelinsko odejo. Poleg različne čistosti in različne pretrtosti apnencev, kar so poudarjali že starejši proučevale!, so za diferencirano korozijsko izoblikovanost površja pomembne torej še druge prirodnogeografske razlike, kar v zadnjem času čedalje jasneje spoznavamo. Tudi merjenja trdote padavinske vode v faznih delih matičnega Krasa ta spoznanja v celoti potrjujejo. Nekdaj so pri tolmačenju kraškega reliefa zelo poudarjali geološke osnove. To je veljalo zlasti za petrografsko sestavo karbonatnih kamnin, za njihovo geološko zgradbo in tektonsko pretrtost pa tudi za tektonsko dinamiko, zlasti glede vertikalnih premikov. Tem osnovam sicer tudi danes ne odrekamo morfo-genetskega pomena, pač pa čedalje bolj upoštevamo druge morfogenetske faktorje, posebno klimatske. Vendar celo geoloških faktorjev morfogenetsko nismo do kraja osvetlili. V luči enotnega obravnavanja kraškega in normalnega reliefa se namreč kaže, kako že sama orogeneza spreminja petrografsko sestavo tal. Pri gubanju so sprva obsežnejše plasti stisnjene na manjši prostor. Ko gre za različno odporne plasti, npr. za mehkejši fliš in trše mezozojske apnence, že zaradi tega pride do spremenjene petrografske sestave tal. V sinklinalah stisnjene plasti so skrčene, v antiklinalah napete ali pretrgane. Ker so v sinklinalah največ terciarne plasti, v dinarskem svetu zlasti fLiš, so bile te tudi tektonsko reducirane. Pri ozkih in globokih sinklinalah je sinklinalno površje tudi trikrat manjše od nenagubanih plasti. Nazoren primer za tako skrčene terciarne plasti so sinklinale Posavskega hribovja. Toda tovrstni pojavi so bili tudi na matičnem Krasu oziroma na njegovem obrobju. Kakšna se potemtakem kaže apniška pokrajina, ki jo imamo za matico klasičnega krasa? Njene poglavitne poteze so sicer nedvomno v zvezi z geološko zgradbo. Zato bi matični Kras lahko označili kot morfostrukturni tip kraškega reliefa. Toda genetično nam delitev krasa na morfostrukturni oziroma morfo-skulptumi relief malo pove. Pri matičnem Krasu je namreč očitno, da je šel razvoj prek obeh omenjenih tipov. Zato je ustreznejše, da v tipologiji kraškega reliefa zajamemo še razvojni položaj kraških pokrajin, zlasti glede njihovega razmerja do neprepustnega sveta kakor glede prevladujočega vodnega pretoka, ki je s tem v zvezi. Vode so namreč v odločilnih morfogenetskih fazah kraško površje bodisi prečkale, se na njem stekale z neprepustnega obrobja ali pa so se z njega raztekale, ko so se usmerjale proti neprepustnemu sosedstvu. Tako bi kazalo razlikovati kraški svet na pretočnih (transverzalnih) apnencih ali kratko-malo transverzalni kras, ki so ga vode predvsem prečkale, ko so ga ustvarjale; nadalje kras sotočnih apnencev ali sotočni kras, na katerem so se povrhnje vode stekale z neprepustnega obrobja ter kras povirnih apnencev ali povirni kras, ki so ga vode izobhkovale takrat, ko so se z njega površinsko raztekale. To je sicer posredno, genetično označevanje kraškega reliefa. Toda s ^položajem apnlških pokrajin in njihovim hipsografskim ter hidrološkim odnosom do neprepustnega sosedstva so zasnovane bistvene poteze kraškega reliefa. To pa je tudi osnova za morfogenetsko klasifikacijo in tipologijo kraškega reliefa. Za matični Kras se kaže, da je šel razvoj po naslednjih razvojnih fazah (primerjaj risbo): a) Normalni relief na pokritih apnencih (to je na apnencih, ki ga je zagrinjal fliš). b) Fluvialni relief na sicer že razkritih, a hkrati še zaprtih (obloženih) apnencih. Ti so imeli sprva lastnosti sotočnih in kasneje transverzalnih apnencev. Za to razvojno fazo so posebno značilni koordinirani korozijski procesi. MORFOGENETSKA SHEMA MATIČNEGA KRASA SCHEMA MORPHOG^N^TIQUE DU KARST PROPREMENT DIT TRZASKI ZALIV GOLFE DE TRIESTE MATIČNI KRAS KARST PROPREMENT DIT VIPAVSKA DOLINA VALLEE DE LA VIPAVA i. erozijska faza - pokriti apnenci i. pha^ d* Erosion -calcares couverts ii. erozijsko-kdrozuska faza-razkwti a 0bloženi apnenci ii. phase srerosion-corrosicn-calcaires decouverts, mais charges 111. korozijska faza—odprti apfcnci «i. phase de corrosion-calcaires duverts 1,1,1 apnenci I I CALCAIRES FLlž FLYSCH ^ PREVLADUJOČA SHCR VOONESA DOTOKA DIRECTION PRED0t«4ANTE OE L'^COULEMENT OES EAUX aao.Zd tacßAFuo F.F. nri~M. Ht. a) Kraški relief — odprti inizolirani apnenci; zniževanje in razdiranje flišnega oboda, prevlada nekoordinirane korozije, globinska vodna cirkulacija in splošna prevotljenost tal. V celoti se nam torej matični Kras kaže kot izrazita stična morfogenetska pokrajina in zato njegova zakraselost ni tako čista in avtohtona, kakor bi sklepali po sedanji izoliranosti te pokrajine. Na kratko bi lahko naše zgoraj podane poglede na razvoj matičnega Krasa povzeli takole. Matični Kras se je razvijal v tesni sozavisnosti s flišnim sosedstvom, odkoder so vode odtekale na apnence, ko je bil fliš višji, apniško jedro pa nižje in zaprto. To fluvialno fazo s koordinirano in ploskovno korozijo je prekinila pleistocenska morfogeneza, ki je flišni obod erozijsko razdrla in odprte apnence z globinsko korozijo prevotlila ter matični Kras osamila kot planoto. Spreminjanje hipsografskega razmerja med matičnim Krasom in flišnim sosedstvom tolmačimo s klimatsko diferenciranimi morfogenetskimi procesi med pliocensko in pleistocensko dobo. Matični Kras je genetični tip transverzalne apniške pokrajine in primer skeletiziranja reliefa. Resume LE KARST PROPREMENT DIT A LA LUMIERE DE L'fiVOLUTION PLUS LARGE DU RELIEF Le Karst proprement dit (la region appelee Karst, en Slovene Kras, pres de Trieste) s'est developpe en etroite correlation avec le voisinage de flysch, d'oü les eaux s'ecoulaient sur les calcaires, quand le flysch etait plus haut et le noyau calcaire plus bas et charge. Cette phase fluviale ä corrosion coordonnee et plate a ete interrompue par la morphogenese pleistocene, qui a demoli par I'erosion la bordure de flysch, perce les calcaires ouverts par la corrosion en profondeur et isole le Karst proprement dit en tant que plateau. Nous expliquons le changement du rapport hypsographique entre le Karst proprement dit et le voisinage de flysch par les processus morpho-genetiques differencies par le climat au cours des periodes pliocene et pleistocene. Le Karst proprement dit est le type genetique du paysage calcaire transversal et un exemple de la squelettisation du relief. Son evolution a connu les phases suivantes: a) Relief normal sur les calcaires couverts. b) Relief fluvial sur les calcaires certes dejä decouverts et ä la fois encore fermes (charges). Ceux-ci avaient d'abord les proprietes des calcaires de confluent et plus tard transversaux. Les processus de corrosion coordonnes sont particulie-rement caracteristiques pour cette phase de revolution. c) Relief karstique — calcaires ouverts et isoles; abaissement et demolition de la bordure de flysch, predominance de la corrosion non coordonnee, circulation de I'eau en profondeur et perforation generale du relief. Literatura 1. C o r b e 1, J., 1956/57. Le Karst proprement dit. Etude morphologique. Revue de Geographie de Lyon, Lyon. 2. D ' A m b r o s i, C., 1960. Sviluppo e caratteristiche geologiche della serie strati-grafiche del Carso di Trieste. Boll. Soc. Adr. Sc. Nat. 51, Trieste. 3. Gams, I., 1962. Slepe doline v Sloveniji. Geogr. zbornik 7, Ljubljana. 4. — 1969. H kvartarni geomorfogenezi ozemlja med Postojnskim, Planinskim in Cerkniškim poljem. Geogr. vestnik 37, Ljubljana. 5. Habič, P., 1968. Kraški svet med Idrijco in Vipavo, Dela 4. raz. SAZU 21, Ljubljana. 6. H r o v a t, A., 1953. Kraška ilovica. Ljubljana. 7. M a r u s s i, A., 1941. II Paleotimavo e I'antica idrografia subaerea del Carso triestino. Boli. Soc. Adr. Sc. Nat. 38, Trieste. 8. Maucci, W., 1960. Evoluzione geomorfologica del Carso Triestino succesiva all'emersione definitiva. Boll. Soc. Adr. Sc. Nat. 51, Trieste. 9. M e 1 i k, A., 1960. Slovensko primorje. Ljubljana. 10. R a d i n j a , D., 1964. Nova morfogenetska dognanja na matičnem Krasu. Ljubljana (tipkopis). IL — 1966. Morfogenetska problematika matičnega Krasa. Geogr. obz. 3—i. Ljubljana. 12. — 1967. Vremska dolina in Divaški Kras. Geogr. Zbornik 10, Ljubljana. 13. — 1969. Doberdobski Kras. Morfogenetska problematika robne kraške pokrajine. Geogr. zbornik 11, Ljubljana. 14. — 1972. Senožeško podolje. Pokrajina na stiku fluvialnega in kraškega reliefa. Geo- grafski zbornik 13, Ljubljana. 15. — 1972. Zakrasevanje v Sloveniji v luči celotnega morfogenetskega razvoja. Geogr. zbornik 13, Ljubljana. 16. R o g 1 i č , J., 1957. Zaravni na vapnencima. Geogr. vestnik 19, Zagreb. 17. Rus, J., 1925. Morfogenetske skice iz notranjskih strani. Geografski vestnik 1, Ljubljana. 18. S e r C e 13, A., 1963. Razvoj würmske in holocenske gozdne vegetacije v Sloveniji. Razprave 4. raz. SAZU 7, Ljubljana. 19. S i f r e r , M., 1961. Porečje Kamniške Bistrice v pleistocenu. 4. raz. SAZU Dela 12, Ljubljana. 20. Sri bar, L., 1967. O sedimentih na meji kreda-terciar v južni Sloveniji. Geologija 10, Ljubljana. TESNENJE POŽIRALNIKOV IN PRESIHANJE CERKNIŠKEGA JEZERA (s 17 risbami in fotxjgrafijami v besedilu) BOUCHEMENT DES PONORS ET TARISSEMENT DU LAC DE CERKNICA (avec 17 dessins et figures dans le texte) PETER HABIC (Inštitut za raziskovanje krasa SAZU, Postojna) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10.-15. oktober 1972) Comunication presentee au 6e Congres des speleologues yougoslaves (Sežana—Lipica, octobre 10—15, 1972) Uvod Cerkniško jezero je že zelo ;^odaj vzbudilo zanimanje naravoslovcev. O tem presihajočem kraškem jezeru je morda poleg Postojnske jame največ napisanega (B. Korošec, 1967). Preučevanje in opisovanje Cerkniškega jezera je bilo tesno povezano z melioracijami in odpravljanjem poplav. Zlasti proti koncu preteklega in v začetku sedanjega stoletja so skušali z odpiranjem požiralnikov zmanjšati obseg in trajanje poplav ter postopoma meliorirati jezersko površje. Z regulacijo strug in čiščenjem požiralnikov so nekoliko pospešili odtok iz jezera in skrajšali poplavno obdobje, kakšnih posebnih uspehov pa s tem niso dosegli. V zadnjih dveh desetletjih je prevladala želja po podaljšanju poplav in celo po trajnem jezeru, ki bi ga bilo mogoče gospodarsko bolje izkoriščati, saj večji del leta poplavljeni travniki ne nudijo kmetijstvu veliko. Poleg tega pa poplav ni mogoče povsem in brez škode odpraviti. Med raznimi načrti za ugodnejšo izrabo presihajočega Cerkniškega jezera je doslej prevladal načrt F. Jenka (1968), ki predvideva zajezitev glavnih odtočnih kanalov, s čimer naj bi jezero v namočenih letih postalo stalno, v sušnih letih pa bi za krajši čas še presahnilo. S tesnenjem požiralnikov naj bi dosegli podobno stanje, kot je bilo pred začetkom melioracij in odpiranja požiralnikov, ko jezero tudi po več let zapovrstjo ni presahnilo. Trajnejše jezero naj bi omogočilo razvoj turizma, ribištva in drugih gospodarskih dejavnosti. Mnogi strokovnjaki, hidrologi in krasoslovci, so dvomili v uspešno zates-nitev požiralnikov in v pomembnejše podaljšanje jezera, saj je znano, da se na kraških poljih radi odpirajo novi požiralniki, če stare mašimo. Vkljub pomislekom so se le odločili za poskusno zajezitev odtočnih kanalov, če ne za drugo, da vsaj vidijo, kaj se da napraviti. S poskusom naj bi obenem pridobili nove hidrološke podatke, saj dosedanje vrednosti niso dovolj natančno določene in ne omogočajo zanesljive vodne bilance. Pri vseh melioracijah in načrtih za akumulacijo vode so si strokovnjaki pomagali le s približnimi podatki, zato so ocene o pretokih na Cerkniškem jezeru zelo različne. Zajezitev več kot 7 km dolgega raziskanega jamskega sistema Male in Velike Karlovice, ki predstavlja glavne odtočne rove v smeri proti Rakovemu Skocjanu, je bila vkljub zakasnitvi in precejšnji podražitvi gradbenih del izvedena do začetka novembra 1969 (si. 1). Sprva zapornica, s katero lahko reguliramo odtok, še ni bila povsem dograjena, vendar se je kmalu pokazalo, da jezovi pri Mali in Veliki Karlovid. uspešno zadržujejo odtekanje vode v podzemeljski jamski sistem (si. 2). Zavod za turizem v Cerknici je organiziral opazovanje vodne gladine pri zapornici, za podrobnejši program hidroloških raziskav, ki ga je pripravil Hidrometeorološki zavod SRS v okviru naravoslovnih WMMkÄ, ^ -„^ *, ■ » . JWi j. .1 rS i -i- I.T. SI. 1. Vhod v zajezeno Veliko Karlovico, jezero je sedaj mirno, medtem ko je pred zajezitvijo tu drla v podzemlje mogočna reka Fig. 1. L'entree dans Velika Karlovica bouchee, le lac est calme, bien qu'ici avant le barrage I'eau roulait ä grands flots en Souterrain raziskav Cerkniškega jezera pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, pa ni bilo dovolj sredstev. Da ne bi ostali brez rezultatov, smo se v okviru Inštituta za raziskovanje krasa lotili nekaterih hidroloških meritev in opazovanj. Del njihovih rezultatov želimo v naslednjem predstaviti. Po treh letih se zaključuje poskusno obdobje tesnenja požiralnikov. Skupščina občine Cerknica kot glavni investitor posegov v naravne razmere Cerkniškega jezera bo morala sprejeti nadaljnje ukrepe, SI. 2. Spuščena zapornica pred umetnim rovom, po katerem odteka visoka voda iz Cerkniškega jezera v Veliko Karlovico. Betonski mostiček je na koti 552, pod njim na steni sled visoke vode Fig. 2. Le barrage ferme avant le tunnel artificiel, par lequel I'eau du Lac de Cerknica s'ecoule dans Velika Karlovica. Le pont du beton se trouve sur la cote 552, au-dessus on voit les traces de crue sur les rochers ki pa niso odvisni samo od hidroloških posledic tesnenja požiralnikov, temveč od širšega kompleksa vprašanj, na katera skušajo najti odgovor tudi omenjene naravoslovne raziskave in druge študije. Glede samih hidroloških razmer pa se bo mogoče opreti na naslednje ugotovitve. Razporeditev požiralnikov in ocena njihove požiralnosti Na podlagi speleoloških in hidrogeoloških raziskav, ki so bile posebno intenzivne v zadnjih letih (R. Gospodarič, 1970, 1972), ločimo na Cerkniškem jezeru dve glavni skupini požiralnikov. Vrsta manjših ponikev v dnu jezera predstavlja hidravlično enoto. Ponikve so med seboj povezane z razmeroma majhnimi podzemeljskimi kanali, ki odvajajo vodo iz Cerkniškega jezera neposredno v izvire Ljubljanice in Bistre. To so ugotovili z barvanjem posameznih požiralnikov v zadnjem desetletju (I. Gams, 1965). Druga skupina požiralnikov je razporejena v severozahodnem kotu Cerkniškega jezera v tako imenovanem Jamskem zalivu. Od tam odteka voda proti Rakovemu Skocjanu in na Planinska polje. Tudi te podzemeljske zveze so bile že večkrat preverjene z barvanjem (I. Gams, 1970). Podrobneje so proučene tudi jame tega zanimivega odtočnega sistema (R. Gospodarič, 1970). Projekt podaljšane ojezeritve predvideva zajezitev požiralnikov v Jamskem zalivu, medtem ko tesnenje požiralnikov na jezerskem dnu skoraj ni izvedljivo. Predvideno podaljšanje ojezeritve je oprto na približni račun dotoka in odtoka vode. Ker tega ni mogoče neposredno meriti, saj so ob poplavah izviri in požiralniki potopljeni, je pri računanju dotoka F. Jenko (1965) ločil tri različne hidrološke situacije: a) ko je jezero suho, b) ko je voda v strugi Stržena in c) ko voda preplavi polje in nastane jezero. Za vsako situacijo so upoštevane bistvene hidrološke posebnosti in določene pretočne vrednosti, čeprav pretoki niso neposredno merjeni, temveč so določeni posredno na podlagi nekaterih teoretičnih izhodišč. V prvi (a) situaciji naj bi bil dotok približno enak pretokom na izvirih Bistre, spodnje Lubije in spodnje Cerkniščice. V drugi (b) situaciji je enako kot v prvi, le da je treba prišteti še pretok Stržena pri Dolenjem Jezeru. V tretji (c) situaciji pa naj bi bil dotok enak odtoku v dnu jezera (okrog 13 m»/s), v manjših požiralnikih Jamskega zaliva (ocenjeno na 5 mVs) in v Karlovico (po pretočni krivulji Stržena pri Dolenjem Jezeru), k temu pa je treba prišteti ali odšteti še razliko v akumulaciji vode v jezeru. Po tej metodi je ocenjen dotok na Cerkniško jezero od 2 do 240 mVs, za obravnavano hidrološko obdobje 1948—1952 pa naj bi znašal srednji pretok 16,4 mVs. O požiralnosti ponikev v dnu jezera Natančnejše meritve pretokov so pokazale na nekatere pomanjkljivosti navedene metode računanja dotoka v jezero. Ko povsem presahne Cerkniško jezero, imata Bistra in del Lubije še okrog 4—5 mVs pretoka. Del te vode sicer lahko še podzemeljsko priteka iz hidrografskega zaledja Cerkniškega jezera, i OD N» r^ f s» Oi s 10 i7 \ / \ N» ffi/ 1/ \ iKj \ X ■9-* A/ \ \ o r» ■ «O \ \ 'ts: \ \ tn ^ m & m / 5« i i fs. II rS j^tv: s k v •s.. i 1 s - KS - I 1 « g S a ef «> 1 1 1 1 o -o •v •s .ir •3 p .C ( \ \ \ s \ V 'A \ i \ \ \ \ t s v, \ 5=\ \ / V \ \ \ V s \ \ fc Ri H \ V \ 0 \ s. \ \ n \ Ol § \ \ «N" 5; a v -J S- «o s tf l\ C Rj S: «Ö < C > ( e s J ? -J 3 M w a, ^ O Ž i ¥ I o C8 •5 o (1> X) u o 3 CO O MÜ 'S" s w o /m ^ Ot ß !8 O 2 C 3 A! o -s tc M Ö (D >navpičnice« po Jenku. V nasprotju s pravimi navpičnicami, ki so značilne le v posebnih pcpokioma H-Dol. Jezero -most Nadm.v. 600- 500 400 300- 200- 1 / / t A / / ! zajezene Karlovice-zaprta zapornica / i /i y / / X / / zajezene Narte / / / zajezene Karlovice-odprto zapornico / \ / / / ___ / / / / J . / / / / __ -- < / r / L- pred zajezitvijo / / / / / / —' / / / / 1 / { y 10 20 30 -551 -550 -549 40 y-5id 5o4 SI. 12. Požiralnost Jamskega zaliva pri različnih zajezitvah po podzemeljskih pretoč- nicah Cerkniško jezero — Rak Fig. 12. La capacite des pertes ä Jamski zaliv aux bouchements differents apres les courbes du debit souterrain combinees Lac de Cerknica — Rak 1. avant le bouchement, 2. Les Karlovicas bouchees et le barrage ouvert, 3. les Karlo-vicas bouchees et le barrage ferme, 4. Narte bouchees zalitih vodnih rovih, imamo v predelu med Cerkniškim jezerom in Rakovim Skocjanom bolj poševne krivulje. Iz teh lahko sklepamo na večjo prepustnost krasa pri višjih vodostajih jezera, vsaj med 549 in 552 m nadmorske višine in na zmanjšano požiralno sposobnost pri vodostajih med 547 in 549 m. V nezajezenih Karlovicah se je pretok z naraščanjem jezerske gladine od 548 do 550 m naglo večal, pri nadaljnjem dviganju gladine pa je požiralnost počasneje naraščala. Podobno narašča tudi sedaj odtok iz jezera pri odprti zapornici. Po novejših meritvah pa sklepamo, da odtok celo nekoliko počasneje narašča, ker je Mala Karlovica do stropa zazidana in se vanjo iz Velike Kar-lovice voda ne preliva. Požiralnost Jamskega zaliva se je z zajezitvijo Karlovic znatno zmanjšala, pri H = 400 približno od 36 na okrog 11 m®/s, pri višjih in nižjih vodostajih pa je učinek manjši, kar je prikazano na sliki 13. Pri vodostajih med 549 in 550 m se je požiralnost Jamskega zaliva zmanjšala za okrog 70Navzdol pa učinek zajezitve hitro pojema, saj je že pri 548,5 m komaj 50 ®/o, podobno tudi na koti 551. Ker pred zajezitvijo in po njej še ni bilo mogoče ugotoviti požiralnosti Jamskega zaliva brez Karlovic, ne vemo, koliko se je sedaj povečal odtok skozi požiralnike Narte, Kamnje, Svinjska jama in druge, ki niso neposredno povezani z jamskim sistemom Karlovic (si. 14). Toda z barvanjem je dokazana zveza Velike Karlovice s Kotliči, ki jih sicer napajajo drugi požiralniki Jamskega zahva. Z barvanjem Nart, dne 19. 4. 1971, pri visoki vodi na koti 550,56 in zaprti Karlovici pa smo ugotovili zvezo le s Kotliči in sosednjimi izviri, ne pa tudi z Rakom v Zelških jamah. V Kothčih se je pojavila barva po 11 in pol urah, v sosednjih izvirih pa po 14 urah s povprečno hitrostjo 9—10 cm/s. Obstaja tedaj možnost, da pri zaprtih Karlovicah požirajo drugi požiralniki v M-most D. Jezero (00 - 300-J \ \ \ zajezitev _ Karlovic t zalazitev \ \ J —r- 20 SI. 13. Učinek zajezenosti Jamskega zaliva pri različnih vodostajih Fig. 13. L'effet du barrage ä Jamski zaliv aux differents niveaux d'eaux SI. 14. Regulirana struga Str-žena v Jamskem zalivu je polna manjših požiralnikov Fig. 14. Dans le lit regularise de Stržen ä Jamski zaliv il y a beaucoup de petits ponors - ■ ■ . '-s. Jamskem zalivu več vode, kot so je prej, ko Karlovice še niso bile zazidane in se je po njih pretakal glavni podzemeljski tok. S tem si tudi lahko razložimo le navidezni uspeh zajezitve Karlovic, ko jezero hitreje presiha, kot bi po projektu pričakovali. Skromna zatesnitev Nart je sicer dala nekaj rezultatov, saj se je pretok zmanjšal še za okrog 20 do 40 "U. Za uspešno podaljšanje Cerkniškega jezera pa bi bilo potrebno doseči vsaj 90«/o zmanjšanje požiralnosti pri gladinah med 548 in 550, hkrati pa ne bi smeli odtoka visokih voda pri praktičnih situacijah kakorkoh ovirati. To pa pomeni, da požiralnikov ne smemo enostavno za-betonirati. Učinki tesnjenja požiralnikov v režimu presihanja Cerkniškega jezera Z zajezitvijo nekaterih požiralnikov v Jamskem zallvu Cerkniškega jezera so se spremenile odtočne razmere. Te spremembe smo si lahko ogledah v prejšnjih poglavjih. Poskusimo oceniti še celokupne hidrološke spremembe, ki so jih navedeni umetni posegi zapustili v režimu presihanja Cerkniškega jezera. Ker zajezitev ni pri vseh vodostajih enako učinkovita, je celotni učinek tesnjenja in s tem zvezanega podaljšanja jezera odvisen od razporeditve padavin in nihanja gladine Cerkniškega jezera. Na podlagi navedenih sprememb v odtoku, ki so nastale z zajezitvijo Karlovic in Nart, smo izračunali vodne količine, ki zaradi teh zajezitev niso normalno odtekle. Celotno jezerno vodno maso pa smo hkrati preračunali na posamezne vodostaje. Na sliki 15 je prikazana zajezena vodna masa za leto 1970 in 1972 v medsebojnem razmerju pri razhčnih višinah. Največji del zajezene vode je v območju najuspešnejše zajezitve, vendar to ni hkrati v območju najpogostejših vodostajev. Vpliv vodostajev se lepo pokaže v primerjavi med letoma 1970 in 1971. Značaj hidroloških sprememb na Cerkniškem jezeru se odraža tudi na ein.ostavnem hidrogramu, kjer so nanizam vodostaji za dveletno obdobje pred zajezitvijo in triletno dobo poskusne zajezitve (si. 17). 4« 51 H-D. Jezero SOO- 300- 0% - 1970 I- mi 20V. _J SI. 15. Delež zajezene vode pri različnih gladinah jezera v letih 1970—VI Fig. 15. La relation des quan-tites d'eau retenue aux diffe-rents niveaux du lac dans les 30% annees 1970—71 552 5« 5iS \ \ \ \ 1Si9 \ \ \ \ \ \ 0 10 X 30 iO SO .60 70 60 90 WO % l-e- 365 dni - 55! 550 5i9 546 546 _L 0 10 X 30 40 50 60 70 60 90 100 % - 365 dni -'^i- Sl. 17. Kumulativna krivulja dejanskih (1) in izračunanih (2) dnevnih vodostajev v izbranih letih pred (A) in po (B) zajezitvi Fig. 17. Les courbes cumulatives des niveaux d'eau journalieres reelles (1) et calculees (2) pour les annees choisies avant (A) et apres (B) le bouchement Glede na količino padavin, ki je seveda vsako leto različna, razlikuje pa se tudi v posameznem obdobju polnjenja in presihanja jezera, lahko iz hidro-grama razberemo osnovne spremembe v režimu zajezenega jezera. Znatno se je izravnalo nihanje vodne gladine, saj so konice redkejše in zajede med njimi manj izrazite, kar pomeni, da se jezero počasneje prazni, pri višji gladini pa zaradi večje površine šele znatnejši dotok lahko vpliva na večje spremembe. V nasprotju torej z obdobjem pred zajezitvijo so vodostaji precej višji, kar se odraža v prostranejšem jezeru. Vkljub predvidenemu in doseženemu znatnemu izravnavanju vodostajev ter na videz počasnejšemu praznjenju pa sedanja zajezitev omogoča ali pa celo pospešuje praznjenje jezera pri nižjih vodostajih in po določeni sušni dobi. Razmeroma uspešna zatesnitev pri srednjih vodostajih med 549—550 izgubi veljavo pri pospešenem praznjenju med 549—547 m. Ta učinek smo prikazali na sliki 16 (priloga med str.- 48/49), kjer smo primerjali s projektom predvideno podaljšanje jezera za dve hidrološko razhčni leti 1949 in 1951 z dejanskim podaljšanjem, kot je bilo doseženo v letu 1971. Za primerjavo je zlasti primerno suho leto 1949, za katerega predvideva projekt predvsem izdatno podaljšanje nizkih voda, medtem ko stanje leta 1971 prikazuje sorazmerno večje podaljšanje srednjih vodostajev in naglo zmanjšanje učinka zajezitve pri praznjenju jezera, torej pri nizkih vodostajih, pod 549 m. Sklep Umetno zadrževanje poplav na Cerkniškem jezeru je v razmerah, ko ne moremo vphvati na naravni dotok odvisno predvsem od zajezevanja požiralnikov in s tem zmanjševanja odtoka, kar moremo le delno doseči. V obdobju 1969 do 1972 je bil izveden poskus z zajezitvijo nekaterih glavnih požiralnikov. Zmanjšala se je njihova požiralnost in tako je bil delno zajezen odtok zlasti pri srednjih in visokih vodah. Za uspešno uravnavanje umetnega režima jezera bi morali čim bolj omejiti odtok v dobi praznjenja z zajezitvijo najnižje ležečih požiralnikov, hkrati pa ne bi smeli zmanjšati celotne požiralne sposobnosti jezera ob visokih vodah. Zajezitev ponikev v dnu jezera in s tem odtoka v smeri proti Bistri in Lubiji bi bila izvedljiva le z drago injekcijsko zaveso. Njen položaj bi mogli določiti šele na podlagi obsežnih hidrogeoloških raziskav prepustnosti dolo-mitne bariere pri Cerknici. Z nadaljnjim tesnjenjem požiralnikov v Jamskem zalivu bi sicer zmanjšali njihovo požiralnost in s tem zajezih odtekanje nizkih voda v Rakov Skocjan. Zmanjšana požiralna sposobnost Jamskega zaliva pa bi hkrati onemogočila hitrejše odtekanje katastrofalno visokih voda z jezera, kar bi ogrožalo obdelovalne površine in naselja ob jezeru. Zajezitev nizkih voda v Jamskem zalivu bi tedaj morali doseči s prehvnim jezom, ki bi v celoti preprečil odtok iz jezera proti Rakovemu Skocjanu pod določeno koto, na primer 549,5 m. Rak bi tedaj dobival le vodo iz Javornikov in iz porečja Cerkniščice. Odtekanje višjega jezera pa bi še nadalje uravnavali s sedanjim sistemom jezov in zapornico pri Kar-lovici. S predlaganim ukrepom bi se normalno jezero praznilo vehko počasneje, visoke vode pa bi lahko sproti odtekale in ne bi večale poplav na Planinskem polju. Presihanja s tem še ne bi v celoti odpravili, dosegli bi le zaželeno podalj- šanje jezera, nekako v mejah, kot ga je predvidel prvotni načrt. Hidrološka dogajanja na Cerkniškem jezeru pa je treba še naprej sistematično spremljati z meritvami pretokov in vodostajev, z ugotavljanjem podzemeljskih zvez, prispevnih in požiralnih območij itd., kar bo omogočilo smotrno urejanje režima jezera. Resume BOUCHEMENT DES PONORS ET TARISSEMENT DU LAC DE CERKNICA Lac periodique de Cerknica est considere comme le phenomena karstique le plus interessant de la Slovenie. Ily'a des siecles dejä 11 a provoque l'interet de specialistes qui aimaient ä le durie aussi plus tard (B. Korošec, 1967). Dans le siede passe et au commencement du 20eme siede on a essaye de reduire les periodes des in-nondations qui duraient 6 au 8 mois en moyenne par an, par ouverture des ponors. Cettes meliorations n'avaient pas des succes remarquables. Parmis projets differents pour rendre meilleure rexploitation du lac se distingue la conception de F. Jenko (1968) qui prevoit le bouchement des conduites d'eau principales d'ecoulement. Ainsi on pourait empecher le tarissement du lac dans les annees pluvieuses, pendant que dans les annees seches le lac tarisserait encore pour une courte periode. Parce qu' il est impossible de mesurer affluences et ecoulements reels, les specialistes se sent decides pour le bouchement experimental de trois ans des ponors principaux du lac. Selon les observations et mesures hydrologiques effectuies durant ces trois ans les consepuences du bouchement des ponors sont les suivantes. On distinque, d'apes les explorationes speleologiques et hydrologiques, intensives des dernieres annes (R. Gospodaric, 1970, 1972) sur le Lac de Cerknica deux groupes principaux des ponors. II y a quelques centaines des pertes au fond du lac, liees entre eux par conduites souterraines d'une capacite limitee qui s'ecoulent directement vers les sources de Bistra et Lubija au bord occidental de Ljubljansko Barje (Le Marais de Ljubljana). L'autre groupe des pertes se trouve dans la partie nord-ouest du Lac de Cerknica, d'oü les eaux s'ecoulent souterrainement vers le Rakov Škocjan et ä travers le Polje de Planina vers Ljubljansko Barje. Les mesures nouvelles de capacite des pertes au fond du lac se distinguent assez des evaluations precedentes, sur lesquelles etait fonde I'experiment montionne. Dans les nombreuses pertes du fond, au lac rempli seulement 6 mVs et pas 13 mVs d'eaux se perdent. Selon la methode de courbe du debit souterrain combinee (F. Jenko, 1959, 35)* on a compare les debits avant et apres le barrage du Lac de Cerknica dans les sources de Bistra et Lubija. Pendant que sur le lac, ä cause du barrage, les eaux etaient en crues, les debits dans les sources de Bistra n'ont pas essentiellement change. Pendant la crue la capacite des pertes au fond du lac n'augement pas essen- *C'est le Q/H diagramme des niveaux hydrauliquement dependents mais loca-lement disjoints et des quantites d'eaux. La hauteur journaliere d'innondation sur le lac karstique se rapporte en ordonnee, ependant que I'abscisse determine le debit des sources karstiques appartennantes. Le courbe obtenue ä la forme de maille, dont la partie anterieure, verticale pour la plupart, represente Tecoulement souterrain d'innondation, tandis que la declination de perpendiculaire represent I'affluence inter-mediaire de surface et de souterrain. tiellement. La capacite peut acroitre pendant la vidange, parce que quelques partes pendant I'augmentation du niveau apportent I'eau et agissent comme perte-emergences (I'inversac). Au tarissement du lac nombreuses poissons crevent, c'est pourquoi pendant la secheresse les pecheurs essayent de toutes les fagons possibles de retenir les derniers ruisseaux ä la surface. On construit devant les pertes les barrages, mais quand meme toutes les eaux se perdent dans le sol karstifie. Le plus grand barrage au fond du polje a ete construit en 1969, devant une serie des ponors nommee Rešeto (Le Crible). L'eau n'a ete retenu devant le barrage que pour deux semaines, apres elle s'enfuit dans le ponor neuf qui s'etait ouvert au fond rocheux du polje, semblant impermeable, souvert de limon et sable. Bien qu'on a essaye de le combler, la perte s'elargit et s'approfondit apres les innondations nouvelles. Les barrages plus petits ont ete construits par les pecheurs devant les autres pertes aussi, mais partout l'eau a trouve des nouvelles conduites d'ecoulement dans le sol karstifie. On constate selon les sediments au fond du polje qu'ä present c'est le processus d'emporter la couverture alluviale du fond du polje vers le sous-sol rocheux karstifie qui pre-domine semblable ä colmatage des pertes pendant le periode glaciale de Würm (R. Gospodarič, 1972; A. Sercelj, 1972). La periode des innondations du lac se raccourcit alors par vole naturelle; par le bouchement des ponors particuliers on ne peut pas arreter pour longtemps ce procesous. Les effets du bouchement des ponors principaux au bord du Lac de Cerknica se sont montres d'abord sur le niveau d'eau du lac et dans les grottes-ponors fermees Velika et Mala Karlovica (La Grande et la Petite Karlovica). Aussi le debit des sources ä Rakov Skocjan diminuait fortement. La courbe du debit de ruisseau Stržen (Le Vif) pres du pont de Goričica changeait (fig. 10). On a essaye de determiner I'efficacite du bouchement par utilisation des courbes du debit souterrain combinee entre Lac de Cerknica et Rakov Skocjan (fig. 12). On a observe que le bouchement est le plus efficace aux eaux moyennes, bien que pendant la crue plus d'eaux se perdent dans le systeme souterrain de Karlovica par les anciens ponors, partiellement combles (fig. 13). Beaucoup plus d'eau qu'on a prevu s'ecoule par les ponors non bouches dans Jamski zaliv (La Baie des Grottes). Malgre le barrage apparement efficace le las se vide plus tot qu'on a prevu. Pour retenir les eaux basses on a bouche quelques pertes en plus, ä Narte, mais quand meme cela n'a pas contribue ä la prolongation de l'innondation. Pour le contröle efficace du regime artificiel du Lac de Cerknica il faut limiter le debit dans la periode de vidange avec le bouchement supplementaire des pertes les plus basses, et en meme temps il ne faut pas diminuer la capacite totale des ponors du lac, ainsi que les hautes eaux puissent s'ecouler. II faut retenir les eaux basses devant Jamski zaliv avec le barrage long de 500 m, lequel peut empecher la perte d'eau dans les ponors du bord, par example au-dessous la cote 549,5. Les crues seraient reglees desormais par le systeme actuel des digues et barrages pres de Velika Karlovica. Ainsi on paura retenir l'eau dans le Lac de Cerknica pour un mois additionel, pendant que les hautes eaux pourront s'ecouler et ne menaceront pas des villages et des champs sur le polje de Cerknica. Aussi, en aval, sur le polje de Planina, les innondations n'augmenteront pas. Dans les annees pluvieuses le lac ne tarirait plus, pendant que dans les annees seches le lac pourrait se prolonger pour deux mois au moins. Literatura B i d o v e C , F., 1968. The Investigations of the Karst Underground Water System and Hydrology. Actes du IV^ CIS en Yougoslavie 8, 279—285, Ljubljana. Gams, I., 1965. Apercu sur Thydrologie du Karst Slovene et sur ses communications souterraines. Naše jame 7, 51—60, Ljubljana. — 1970. Maksimiranost kraških podzemeljskih pretokov na primeru ozemlja med Cerkniškim in Planinskim poljem. Acta Carsologica 5, 171—187, Ljubljana. Gospodaric, R., 1970. Speleološke raziskave Cerkniškega jamskega sistema. Acta carsologica 5, 109—169, Ljubljana. — 1972. Speleološke raziskave Cerkniškega jezera in okolice, 2. del. Arhiv Inštituta za raziskovanje krasa SAZU, rokopis, Postojna. Jenko, F., 1965. Idejni projekt stalne ojezeritve Cerkniškega jezera. Zavod za vodno gospodarstvo SRS, rokopis, Ljubljana. — 1968. Umbildung des periodischen Sees von Cerknica (Slowenien, Yugoslawien) in einen ständigeren See. Actes du IVe CIS en Yougoslavie 3, 303—307, Ljubljana. Ker in, L., 1965. Das Hydrosystem des Karstflusses Ljubljanica. IVe CIS, Arhiv Inštituta za raziskovanje krasa SAZU, rokopis, Postojna. Korošec, B., 1967. Beseda, dve o Steinbergovem in drugih opisih Cerkniškega jezera. Kronika (Časopis za slovensko krajevno zgodovino) 15/1, 11—22, Ljubljana. Diskusija I. Gams Prestavljanje aluvialnih ponorov in precejšen padec vzdolž struge do njih, kar je prikazal referent, kažejo na smer nadaljnih zatesnitev, ki naj preprečijo najbolj bolestno — popolno presahnitev jezera. Potrjuje domnevo o nizki maksimiranosti pretoka in redkosti kanalov v dolomitu v smeri Bistre. Le-te bi lahko modeme geo električne in gravimetrične meritve ugotovile in bi jih bilo mogoče z zaveso blokirati ter zadržati najnižje stanje jezera. Predlagam simpozij o hidroloških razmerah Cerkniškega jezera, ki bi bil umesten tudi pred pristopom h ključnim delom, ki naj bi imela namen podaljšati jezero. I. Avdagič Za promjenljive nagibe opadajučih dijelova nivograma Cerkničkog polja dato je obrazloženje da su oni posljedica stanja podzemne vode, čime je uvažen njen upliv na poniranje. Sa druge strane proračun poniranja izvršen je jednoobrazno metodom Dr. Jenka, u kojoj je količina vode koja prolazi kroz ponore funkcija samo vodostaja nad ponorima. Ova nelogičnost je potvrdena i uporednim rezultatima projektovanog (računskog) i stvarnog nivograma poslije izvršenih hidrotehničkih radova. Nivo podzemne vode i mehanizam rada ponora bitan je i za rješavanje najav-Ijenog zatvaranja ponora u Cerkničkom polju. J. R o g li č Ribiči stvaraju jazove da bi mogli loviti i Ijeti. Ljeti polje presuši — a gdje je riba? U Popovom polju je analogna pojava; iz golemog jezera, koje je plavilo polje i imalo je toliko riblju populaciju da su seljaci ribe lovili, riba se povlačila u podzemlje tokom duge Ijetne suše. Da li je slična pojava u Cerkniškom jezeru? U svakom slučaju pojava je odraz velikog kapaciteta podzemnih šupljina. OSAMELI KRAS V PODRAVSKEM DELU SR SLOVENIJE (z 8 risbami in 6 fotografijami v besedilu) THE ISOLATED KARST AREAS OF DRAVA RIVER BASIN IN THE NORTHEASTERN SLOVENIA (with 8 Maps and 6 Figures in Text) DUSAN NOVAK (Geološki zavod, Ljubljana) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10.-15. oktober 1972) Paper presented at the 6th Yugoslav Speleological Congress (Sežana—Lipica, 10—15, October 1972) Pregled kraških ozemelj v podravskem delu Slovenije V porečju Drave v severovzhodni Sloveniji so kraški pojavi razviti v triadnih oziroma permskih apnencih in dolomitih ter v terciarnem litotamnij-skem apnencu. Največje kraške površine so v porečju Meže, v območju Olševe, Pece in Uršlje gore. Nekaj kraških krp je tudi na Pohorju in Kozjaku, kras pa je še na Boču in na litotamnijskem apnencu v Slovenskih goricah (si. 1). Kraški pojavi so bodisi površinski (vrtače, žlebiči) ali podzemeljski (jame, izviri in ponikalnice). Kraške površine so neizrazite, prevladuje fluvialni relief. Pregled dosedanjih raziskav V območju rudišča v Mežici je v letih 1960—61 Geološki zavod preiskoval vodne razmere in režim dotoka vode v rudarska dela ter ugotovil obsežne spremembe prvotnega stanja. Ugotovljeni so bili trije tipi podzemeljske vode in območja napajanja rudarskih del, kar je bilo dokazano tudi z nekaj barvanji. Zaradi kraškega režima pretakanja podzemeljske vode bi bila prizadevanja za zmanjšanje pritoka razmeroma malo uspešna. Rudnik nadaljuje sistematično opazovanje hidrogeoloških objektov vzporedno s širjenjem odkopnih polj. Kasneje je manjši kraški objekt v donački dislokacijski coni opisal A. R a -movš (1962), o jami Belojači v Halozah pa je poročal R. Gospodarič (1960, 1961)). Na zborovanju v Domžalah je podal pregled osamelega krasa v Sloveniji tudi F. Habe (1972). V letih 1966 do 1969 je bila izdelana regionalna hidrogeološka študija porečja Drave in Mure. Študija je dala splošno sliko o vodnih razmerah, za podrobnejša in projektantska dela pa je potrebno sliko še dopolniti z dodatnimi raziskavami. Kot območja s potencialnimi zalogami podzemeljske vode so izdvojena tudi območja zakraselih karbonatnih kamnin na Peci, na Olševi, na Uršlji gori in na Boču. Nekatera hidrogeološko manj pomembna območja so še na zakraselih kameninah na Pohorju, Kozjaku in v Slovenskih goricah. V nadaljevanju se bomo omejili le na prikaz obsega in značilnosti zakraselih območij. Kraške objekte v teh območjih je poleg avtorja raziskovala še jamarska skupina iz Slovenj Gradca. Za podatke se njenim zastopnikom zahvaljujem. Litološke in tektonske značilnosti podravskega dela Slovenije V Podravju, ki leži na stiku med Osrednjimi Alpami, Južnimi apneniškimi Alpami s Karavankami in Panonsko kotlino nahajamo magmatske kamnine ter kamnine paleozojske, triadne, kredne, jurske in terciarne starosti. Bogato so zastopani tudi kvartarni sedimenti. e d) I 55 'S -o o ■g > M m > CB ^ 13 O a 0) > Cfl to W> o \ C d ffi i o 6J) O) ^ tfi tU in CLl CO X! a tuO N 03 A! O J CO OT •2. t; 'S > a; N > a.S s,g s 's ES S s SÄ-g X Ö 'S o a G cu > a gg ca S o CO I> CO Ol o > o o u ■S g Jd C «s •T-s CS Ss o a a.s, M g _ o >cj C a>tn «a ^ -o s» S'S^gS ,, 'S >o M irRiw ll^ I oj o ir fi ft aiS;:: nahajamo predvsem na severovzhodni in vzhodni strani masiva. Najizdatnejši pri mostu pod Viničko vasjo je zajet. Površje Preske oziroma Strme gore je razmeroma precej zakraselo. Nahajamo vrtače in dve podzemeljski jami, požiralnike in izvire. Pod Strmo goro izvira na jugozahod od kote 304 m v manjši dolini potok, ki le malo^ severneje ponikne, podzemeljski tok pa lahko sledimo v nizu grezov. V Hrastovskih gozdovih je še nekaj takih ponikalnic. Vrh Preske gore sta poznani 8 m globoka Voličinska jama (kat. št. 2323) in 11 m globoko VoKčinsko brezno (kat. št. 2460). Območje litotanmijskega apnenca zajema v vzhodnem delu, kjer so kraški pojavi, otkoli 4 km^. Ozemlje, ki smo ga opisali je naseljeno, na njem pa je odvajanje odpadnih voda zelo neurejeno. Padavine odnašajo nesnago v plitvo podzemeljsko vodo; s tem se okužuje voda na vseh izvirih, ki so zajeti za lokalne vodovode. V opazovanih izbirih je bilo VBiakokrat po deževju opaziti, da se je povečala količina gnilobnih in koliformnih bakterij. Manjše in tanjše (do 20 m) so še plasti litotamnijskega apnenca v Strmi gori pri Sv. Juriju pri Bišečki vasi, pri Šentilju itd. Ta apnenec ni znatneje zakrasel (F. Habe, 1972). V območju Plačkega vrha pri Juriju, na avstrijski meji, sta poznani dve manjši votlini. Jami v Repoluskovih pečinah. Na stiku z neprepustnimi laporji so številni manjši izviri, ki pa skoraj ne presegajo količine 1 l/s. Kraške vode Kraške vode v tem območju so kalcijevo do magnezijevo kalcijeve-hidro-karbonatne (Ca-HCOs, MgCa-HCOa), le v zgornjem toku Meže je v vodi več SO4 iona in to zaradi orudenenja. V alpskem območju je v vodah zelo malo Na, K in SO4. Enake vode so tudi v litotamnijskem apnencu, s to razliko, da imajo višjo trdoto in višjo mineralizacijo od onih v alpskem območju (D. Novak, 1971). Povzetek in zaključki V slovenskem delu porečja Drave, (kolikor pripada SR Sloveniji) so kraški pojavi razviti v triadnih in permskih apnencih in dolomitih ter v terciarnem litotamnijskem apnencu. Kras je razvit na manjših površinah in predvsem v odvisnosti od blokaste geotektonske strukture ozemlja. Označujejo ga vsi površinski kraški pojavi, ponikalnice in izviri, v posameznih območjih ni jam in brezen večjih razmerij. Največje kraške površine so v porečju Meže: v območju Pece, na Olševi, na Plešivcu. Rudarska dela v območju mežiškega rudišča so prvotne razmere odtekanja vode že dokaj spremenila in odkrila kras tudi v globljih conah karbonatnih masivov. Zaradi rudarskih del so pričele zatekati v karbonatne masive tudi že površinske vode. V območju metamorfnih in magmatskih kamnin, iz katerih sta zgrajena Kozjak in Pohorje, izstopajo manjši čoki apnencev in marmorja, kjer so manjše jame, površinski kras pa ni jasno razvit. Take pojave nahajamo nad Radij ami, pri Zapečniku južno od Radelj in v Planici nad Framom. Med večjimi kraškimi masivi je tudi Boč v nizu podaljškov Karavank, na južni razvodnici porečja Drave. V zaledju izdatnega izvira pri Studenicah je med donačkim in konjiškim prelomom čok karbonatnih kamnin. Od vseh strani je masiv obdan s neprepustnimi paleozojskimi in terciarnimi kamninami, skrilavci, peščenjaki in laporji. Na severni strani je bariera najnižja in tam je pri Studenicah izdaten izvir. Z neprepustnega sveta pritekajo manjši poteki, ki na stiku z apnencem poniknejo v vrsti požiralnikov. Najbolj zahodni v tem nizu je bil obarvan, barva se je pojavila v izviru pri Studenicah po 104 do 144 urah. Iz dobljenih podatkov sklepamo, da je podzemeljski odtoik zaradi tektonske zgradbe počasnejši in razdrobljen. Dotok v najnižjega od aktivnih izvirov je, sodeč po vodnem režimu, globinski in deloma sifonski. V Halozah je v območju premogovnika v Segi pri Makolah krpa permskega apnenca z nekaj požiralniki in večjo vodno jamo. Pri Ločah sta v čoku permskega apnenca dve manjši jami. Površinskih znakov zakrasevanja ni. Obe ti območji ležita ob konjiškem prelomu v podaljšku Karavank. V Slovenskih goricah, ki so sicer zgrajene iz terciarnih klastičnih kamnin, je med Duplekom in Lenartom hrbet litotamnijskega apnenca, ki je izdatno zakrasel. Tod je vrsta požiralnikov in izvirov in znani dve manjši podzemeljski jami. V tem območju je še več površin litotamnijskega apnenca, ki pa niso izdatneje in izraziteje zakrasele npr. med Plačem in Šentiljem. Skupna značilnost zakraselih triasnih območij je grudasta geotektonska zgradba, v terciarnem območju pa horizontalna ali subhorizontalna lega karbonatnih plasti. Način pretakanja podzemeljske vode in stopnjo zakraselosti narekuje debelina zakrasovanju podvržene mase, njena struktura, lega neprepustne podlage oz. bariere, erozijske baze in seveda količine padavin. Summary THE ISOLATED KARST AREAS OF DRAVA RIVER BASIN IN THE NORTHEASTERN SLOVENIA In the Slovene part of the river Drava water basin (NE Slovenia) the karstic phenomena are found in Triassic and Permian limestones and dolomites and in Tertiary litothamnian limestone. The karst is developed in smaller areas and mostly dependant from blocked tectonics of the region. It is characterised by all surface karstic phenomena, sinking rivers and karstic sources, but in particular regions there are no caves or potholes of greater dimensions. The greatest karstic regions are found in the river basin of Meža: on Peca Mt, Olševa Mt. and Uršlja gora Mt. By the mining works in the region of Mežica mine the former conditions of water drain have been completely changed and the karst in deeper zones of carboniferous massifs has been disclosed. Because of mining works the surface waters started to drain into carboniferous massifs. In the region of metamorphic and magmatic rocks, from which the Kozjak and Pohorje Mts. are built, smaller mounds of limestone and marble are distinguished, smaller caves occur, while the surface karst is not distinctly developed. Above Radlje, near Zapečnik south from Radlje, and in Planica above Fram such phenomena occur. The Mt. Boč, lying in the lengthening of the ridge of Karavanke Mts. on the south watershed of Drava river basin is considered as a greater karstic massif. In the hinterland of aboundant source near Studenice betwen Donačka Mt. and Konji- ška Mt. fault a great mound of carboniferous rocks is lying. The massif is encircled from all parts by impermeable Paleozoic and Tertiary rocks, schists, sandstones and marls. At the north part the barrier is the lowest and there the aboundant source near Studenice is lying. Smaller streams are flowing from the impermeable region and they are sinking at the limestone contact in the series of sinking-holes. The most western in this serie has been water traced, the colour appeared in the source near Studenice after 104 till 144 hours. It can be concluded from stated data, that the underground drain is slower and crumbled because of tectonics. Regrading the water regime the inflow to the lowest of the active sources flows in the deep beds and partially in syphons. In Haloze, in the region of coal-mine in Sega near Makole a patch of Permian limestone with some swallow-holes and greter watercave is found. Two smaller caves are found in the mound of Permian limestone near Loče. There are no signs of surface karstification. These two regions are lying in the area of Konjice fault in the continuation of Karavanke Mts. In Slovenske gorice, built mostly from Tertiary clastic rocks a ridge of abundantly karstified litothamnian limestone is found. Numerous swallow-holes and sources and two smaller caves are known from that region. There are still more areas of litothamnian limestone, but their karstification is not remarquable, as for instance between Plače and Šentilj. The block-tectonics represents the common characteristics for the karstified Triassic regions while in Tertiary region horizontal or subhorizontal position of carboniferous rocks predomines. The way of underground water drainage and the degree of karstification are conditioned by the thickness of karstifying material, its structure, the situation of impermeable basement or barrier, the erosional basement and evidently by the quantity of precipitations. Literatura Bilten, JS PDZ, 1969. D j u r o v i c , R., 1963. Hidrogeološka sistemizacija termomineralnih voda. Vesnik, III., B., Zavod za geološko-geof. istraživanja, Beograd. Gospodarič, R., 1960. Belojača, kraška jama v Halozah. Naše jame 2, 39—42, Ljubljana. — 1961. Kraška jama v Halozah. Proteus 24, 15—17, Ljubljana. Germovšek C., 1954. Petrografske preiskave na Pohorju v letu 1952. Geologija 2, Ljubljana. Habe F., 1972. Nekatere speleološke značilnosti osamljenega krasa Slovenije. Naše jame 13 (1971) 45—52, Ljubljana. Me lik A., 1957. Slovenija, II/2. Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino, Ljubljana. Novak D., 1962. Kraške pojave u porečju Meže. Geogr. glasnik 21, 39—50, Zagreb. — 1971. Hidrofacija kraških voda v Sloveniji. Naše jame, 12 (1970) 52—56, Ljubljana. Novak D. in Drobne F., 1970. Regionalna hidrogeološka študija porečja zgornje Drave in Mure. Arhiv GZ. R a k o v e C I., 1954. Pregled tektonske zgradbe Slovenije. I. Jugosl. geol. kongres, Ljubljana. Ramovš A., 1962. Mokra Votla peč in Suha Votla peč v Klokočovniku pri Ločah. Proteus 24, 159—161, Ljubljana. S t r u C1 I., 1965. Geološke značilnosti mežiških rudišč in njih okolice. 300 let mežiški rudniki, 115—139, Mežica. — 1971. Statigrafske in tektonske razmere v vzhodnem delu severnih Karavank. Geologija 13 (1970) 5—20, Ljubljana. PROBLEM PODZEMELJSKE RAZVODNICE TRNOVSKEGA GOZDA, KRIŽNE GORE IN ČRNOVRŠKE PLANOTE (s 4 slikami v besedilu) THE HYDROLOGICAL PROBLEMATICS OF THE HIGH KARST BETWEEN IDRIJCA AND VIPAVA RIVERS (TRNOVSKI GOZD, KRIZNA GORA AND THE PLATEAU OF CRNI VRH) (with 4 Figures in Text) LADISLAV PLACER (Rudnik živega srebra, Idrija) J02E CAR (Rudnik živega srebra, Idrija, Jamski klub, Idrija) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10,—15. oktober 1972) Paper presented at the 6th Yugoslav Speleological Congress (Sežana—Lipica, 10—15, October 1972) Zapletenost hidroloških razmer visokega krasa med Idrijco in Vipavo je že večkrat obravnaval P. Habič (1968, 1969, 1970, 1972 a, 1972 b). Njegovi zaključki slonijo predvsem na številnih podatkih o padavinah, izdatnosti kraških izvirov, režimu, fizikalno-kemičnih lastnostih vode, barvanju vode, geomorfo-loških raziskavah, speleoloških in stratigrafskih ter le deloma tudi na tektonskih podatkih. Ker so novejše terenske raziskave (S. Buser, 1965; I. Mlakar, 1969) omogočile novo tektonsko interpretacijo obravnavanega ozemlja (I. Mlakar, 1969; L. Placer, 1973) bomo poskušali v naslednjem prispevku hidrološko problematiko Trnovskega gozda, Križne gore in Crnovrške planote osvetliti predvsem s te plati. Stratigrafsko litološki opis obravnavanega ozemlja Obravnavano območje je v primerjavi z idrijsko žirovskim ozemljem severno od tod stratigrafsko enostavno zgrajeno. Razvit je zgornji trias, vsi jurski in kredni stratigrafski členi, na severnem, vzhodnem in južnem obrobju pa še kamnine eocenske starosti (S. B u s e r, 1965; I. Mlakar, 1969). Plasti imajo normalno zaporedje in vpadajo večinoma proti jugozahodu (si. 1). Trias je zastopan le s tipičnim zgornjetriasnim glavnim dolomitom, ki gradi severno obrobje Trnovskega gozda, skoraj celo Križno goro ter del Crnovrške planote (S. Buser, 1965; I. Mlakar, 1969). Po S. Buserju (1965) sestavljajo velik del Trnovskega gozda jurski sedimenti, ki so razviti v spodnjem in srednjem delu kot bel in rjav apnenec ter bel ali siv oolitni apnenec z vložki zrnatega dolomita. Prav podobno je razvit tudi malm. Kredne plasti, ki sledijo jurskim v vzhodnem in zahodnem delu Trnovskega gozda, so razvite v glavnem kot apnenci. Spodaj leži temno siv, bituminozen, zgoraj pa bel zrnat apnenec z rudisti. V osrednjem delu Trnovskega gozda se ob narivni ploskvi ponovno pojavi zgornjetriasni dolomit, ki mu sledijo že opisane spodnje, srednje in zgornje jurske kamnine. Jurski sedimenti se zaključujejo vzhodno od Trnovega z močnim horizontom belega, deloma oolitnega apnenca. Spodnja in zgornja kreda v apnenem faciesu gradi tudi ozemlje severnega obrobja Crnovrške planote med dolino Idrijce ter Predgrižami (si. 1). Eocenske kamnine, ki leže diskordantno na zgornji kredi, sestavljajo bazalne breče, apnenci, laporji in peščenjaki, ki se pojavljajo v zahodnem delu obravnavanega ozemlja v okolici Zagorja ter Ravnice. Eocenske kamnine izda-njajo tudi v dolini Kanomlje, Nikave, Idrijce in v okolici Lom pri Črnem vrhu, od koder se v zveznem pasu potegnejo okrog Streliškega vrha v dolino Bele ter dalje v Vipavsko dolino (si. 1). Tektonski opis V ožjem smislu so Trnovski gozd, Križna gora, Javornik in Crnovrška planota enostavno zgrajeni. Ce pa jih obravnavamo v okviru idrijako-žirovskega ozemlja, se izkaže, da imajo zapleteno krovno zgradbo, sestavljeno iz štirih pokrovov in avtohtone podlage. Obsežni pokrovi so nastali v >vstaroterciarni« fazi narivanja (I. Mlakar, 1969). V bratuševem tektonskem oknu v dolini Kanom-Ijice, v bevkovem v dolini Nikave ter tektonskem oknu Strug v dolini Idrijce je razgaljena avtohtona podlaga, ki je zastopana z eocenskimi kamninami in zgornjo kredo. K avtohtoni podlagi prištevamo tudi Hrušico ter eocenske kamnine Vipavske doline. Na flišne in zgornjekredne kamnine je narinjen spodnjekredni in zgornjekredni apnenec koševniškega pokrova v normalni legi; najlepše je Tekst k sliki 1 (str. 82): 1 Zirovsko trnovski pokrov (IV) — Žiri — Trnovo nappe 2 Kanomeljski pokrov (III) — Kanomlja nappe 3 Cekovniški pokrov (II) — Cekovnik nappe 4 Koševniški pokrov (I) — Koševnik nappe 5 Avtohtona podlaga — Autochthonous basement 6 »Mladoterciarni« zmlk — »Young Tertiary<< wrench fault 7 Srednjetriadnl prelom — »Middle Triassic« fault 8 Meja »staroterciarnega-« pokrova — »Old Tertiary« nappe border 9 »Staroterciarna« narivna ploskev — »Old Tertiary« thrust plane 10 Tektonsko okno — Tectonic window 11 Tektonska krpa — Tectonic klippe 12 Konkordantna, diskordantna geološka meja — Conformity, unconformity geologic boundary 13 Normalno zaporedje plasti — Normal sequence 14 Inverzno zaporedje plasti — Inverted sequence 15 Geoelektrična sonda — Geoelectrical sounding 16 Vrtina — Bore hole 17 Občasni izvir — occasional source 18 Izvir z nad 1000 l/s — Source with above lOOOl/s 19 Izostrata krovnega reza avtohtone podlage (flišne podlage) — Isostrats of Flysch basement 20 Greben v flišni podlagi — Convexity in Flysch basement 21 Podzemeljska razvodnica I (Jadransko morje—Črno morje) — Underground watershed I (Adriatic Sea—Black Sea) 22 Podzemeljska razvodnica II (Vipava—Idirijca) — Underground watershed II (Vipava river—Idrijca river) 23 Podzemeljska razvodnica III (Divje jezero, Podroteja—Zala—Idrijca) — Underground watershed III (Divje jezero, Podroteja—Zala river —Idrijca river) C ali P Karbonske ali permske plasti — Carboniferous or Permian beds P 2 Grödenske plasti — Groden beds Ps Zgornjepermske plasti — Upper Permian beds Ti, 2 Spodnjetriasne in srednjetriasne plasti — Lower Triassic and Middle Trlassic beds 1 T^ Karnijske plasti — Carnian beds T^ Noriške plasti — Norian beds J Jurske plasti — Jurassic beds K Kredne plasti — Cretaceous beds Tc Terciarne plasti — Tertiary beds 6- 83 i II si p o ' £ ^ Ii §<0 i« Q. ^ ~ 9 Uj ^ -S ^ -J I v- K 100 *iAy W'jA'ii^^ »f»2 moiiJd r • aioitjd iiftwtfinjd ä razgaljen na območju Koševnika. V dolini Idrijce, v Idrijskem Logu, na Ko-ševniku, južnem obrobju Crnovrške planote ter v okolici Godoviča je ohranjen zgornjetriasni dolomit čekovniškega pokrova v inverzni legi, ki je tipična za to krovno enoto. V enaki superpoziclji so pri Lomeh ohranjeni jurski, pri Colu pa še kredni apnenci. Členi naslednje tektonske enote kanomeljskega pokrova (L. Placer, 1973), na obravnavanem ozemlju niso ohranjeni. Celoten Trnovski gozd — razen ozkega pasu med Lomi in Colom — Križna gora, Javornik ter južno obrobje Crnovrške planote, spada v okvir žirovsko-trnovskega pokrova, za katerega je značilna normalna superpozicija plasti (I. Mlakar, 1969), (si. 1, sL 3). Fazi >vstaroterciarnega« narivanja je sledila mlajša in še aktivna »mlado-terciarna« faza zmikov. Ozemlje je bilo razkosano s sistemom prelomov v smeri severozahod—jugovzhod in severovzhod—jugozahod, pri čemer so pomembnejši tisti v smeri severozahod—jugovzhod kot idrijski prelom, prelom Avče—Dol (predjamski prelom) in prelom Grgar—Brnas. Prelomi prečno na te so dokaj pogosti, vendar manj izraziti. Premiki ob zmikih obeh glavnih smeri so subho-rizontalni. Vpad tektonskih drs ob idrijskem prelomu znaša 5—15" proti jugovzhodu (I. Mlakar, 1964), zaradi česar je severovzhodno krilo nekoliko pogreznjeno. Manj raziskane so razmere ob prelomih Avče—Dol in Grgar—Brnas, vendar gre verjetno tudi tu za desni zmik, kar potrjujejo razmere na terenu. Prelomi obeh sistemov sekajo narivne strukture idrijsko-žirovskega ozemlja in Trnovskega gozda. Strukturna karta flišne podlage Strukturna karta flišne podlage Trnovskega gozda. Križne gore, Javornika, Crnovrške planote in ozemlja med Nikavo ter Kanomljico (si. 2) je izdelana na podlagi Mlakarjeve (1969) interpretacije krovne zgradbe idrijsko-žirov-skega ozemlja in predstavlja strukturo krovnega reza avtohtone podlage. Geološke podatke za območje Crnovrške planote in severno od tod smo povzeli po Mlakarjevi manuskriptni karti 1 : 10 000, za predel vzhodnega in južnega obrobja Križne gore in Trnovskega gozda pa po Buserjevi (1965) manuskriptni karti 1 : 25 000. S pridom smo uporabili tudi podatke geofizikalnih meritev z geoelektričnim sondiranjem po metodi navidezne specifične upornosti, ki jih je opravil Ravnik (1962). Nizkoupornostne flišne plasti so bile ugotovljene s sondami Ea, Es, Es in Ee. Rezultate meritev podajamo v naslednji tabeli: Sonda ! Lokacija 1 Nadmorska višina sonde Globina flišne podlage Absolutna kota flišne podlage E2 Smrečje 1020 m 1070 m — 50 m Es Mala Lažna 1100 m 1700 m — 600 m Es Ožgani grič 854 m 1125 m — 271 m Ee Col—Črni vrh 635 m ! 625 m 10 m Na območju Kanomlje, Nikave in Zgornje Idrijce izdanja fliš avtohtone podlage v že omenjenih tektonskih oknih. Manjša izdanka eocenskega fliša sta tudi v Srednji Kanomlji, ki skupaj z vrtino 3/52 na Sivki omogočata dokaj natančno konstrukcijo izostrat flišne podlage. Zanesljivi so tudi podatki s čela nariva Križne gore, Javornika in Trnovskega gozda. Interpretacija obsežnega območja med Idrijo, Colom in Trnovim je manj zanesljiva; izdelana je na podlagi podatkov elektrosond ter hipotetičnih predpostavk o verjetni legi strukturnih hrbtov in dolov v flišni podlagi. Smer le-teh je odvisna od smeri nari-vanja v času nastajanja >vstaroterciarne« krovne zgradbe (L. Placer, 1973). Hidrološka karakteristika različnih litoloških členov ter tektonskih elementov Dobre tri četrtine obravnavanega ozemlja sestavljajo jurski in kredni apnenci, ki so dobro prepustni in jih s hidrološke plati obravnavamo enotno. Njihova prepustnost je K > 1 .10^*cm/sek. Zaradi tektonskih procesov (nariva-nja) imajo veliko razpoklinsko poroznost, ki je zaradi intenzivnega fizikalno-kemičnega delovanja vode skoraj na celotnem območju prešla v globoki kras (P. H a b i č , 1968). Na izredno zakraselost kaže tudi veliko število kraških jam in brezen. Dolomiti, laporji ter skrilavci enakih starosti, ki so razviti v nepravilnih krpah sredi apnencev, ne vplivajo bistveno na generalne hidrološke karakteristike ozemlja. Zgornjetriasni dolomit s skrilavimi vložki smo doslej prištevali med neprepustne kamnine. Izkušnje iz idrijskega rudišča kažejo, da so to kamnine s srednjo prepustnostjo. V splošnem obravnavamo eocenske flišne kamnine kot neprepustne. Vendar je za hidrološko karakteristiko fliša še posebno pomembno kakšen je njihov litološki razvoj ter v kakšni debelini so ohranjene na terenu. V tektonskem oknu Strug v neposredni bližini Divjega jezera je razvit eocen predvsem kot zelen in rjavkast flišni lapor ter peščenjak z vložki nekaj metrov debelih pol apnencev. Hidrološke razmere zanesljivo kažejo, da moramo imeti v tem delu fliš za neprepusten horizont, kar je za razlago hidrologije Divjega jezera zelo pomembno (J. C a r , 1972). V Lomeh pri Črnem vrhu, kjer se flišne kamnine ponovno pokažejo izpod nariva koševniškega oziroma čekovniškega pokrova, so ohranjeni predvsem apneni litološki členi: apnenec, apnena breča in apnen peščenjak. V naštetih dobrotopnih litoloških členih so kraški pojavi zelo lepo razviti. Poleg jam in brezen daje ozemlju karakteristiko tudi vrsta aktivnih požiralnikov. Voda se torej nemoteno pretaka skozi flišne Sedimente v dobro zakrasele zgornjekredne apnence pod diskordanco, kjer je že doslej raziskanih več globokih brezen. Prav podobne razmere pričakujemo tudi v flišnih sedimentih okrog Streli-škega vrha ter Vodic. Proti Novemu svetu je fliš ob narivni ploskvi koševniškega pokrova na avtohtono podlago skoraj v celoti izklinjen. Manjša leča apnenih numulitnih breč se pokaže le ob cesti Godovič—Novi svet. Sam fliš, vsaj blizu površine, v tem delu ne igra pomembne hidrološke vloge. Dalje proti severozahodu se morajo ob narivni ploskvi ponovno odpirati eocenski litološki členi saj je v tektonskem oknu Strug fliš razvit vzdolž celotne dolžine narivne ploskve. Podatki zbrani v idrijskem rudišču ter pri obsežnem kartiranju idrijskega ozemlja povedo, da ob narivnih ploskvah ali prelomih, kjer se stikata dve apneni kamnini neprepusten milonit ni razvit in je porušena cona izredno ugodna za nastanek tudi večjih erozijskih kanalov. Zato moramo imeti narivno cono med koševniškim pokrovom in avtohtono podlago v tistem delu, kjer neprepustni flišni členi niso ohranjeni v območju med Lomi in Novim svetom, za prepustno (si. 1, si. 3 — profil 3). Pretakanje vode ob narivni ploskvi je seveda možno pravokotno na drsno ploskev ali pa v smeri narivne ploskve. Izkušnje kažejo, da je v porušenih conah narivov v apmencih posebno ugodna smer pretakanja po narivni ploskvi, zato menimo, da predstavlja kontakt avtohtone podlage in koševniškega pokrova s smerjo vpada proti severozahodu odlično predispozicijo za odtekanje vode iz tega območja proti Divjemu jezeru. Narivne ploskve, kjer se stikata dve dolomitni kamnini so navadno močno milonitiždrane in neprepustne (narivna ploskev med glavnim dolomitom čekov-niškega in žirovsko trnovskega pokrova). Ob teh ploskvah se nahaja vrsta studencev in močil. Posebno zanimive so hidrološke razmere ob narivnih ploskvah dolomita in apnenca. Tak je na primer kontakt med krednim apnencem koševniškega ter zgornjetriasnim dolomitom čekovniškega pokrova, ki se vleče čez celo Crnovrško in Zadloško planoto. Milonitna cona je lahko popolnoma neprepustna ali pa dobro prepustna. Podobne ugotovitve veljajo tudi za velike »mladoterciarne« regionalne prelome, ki sekajo idrijsko ozemlje in Trnovski gozd. Cono idrijskega preloma moramo obravnavati v območju od doline Zale proti Godoviču in Hotedršici, kjer se ob njem stikajo kredni apnenci že na površini ah pa le plitvo pod površino, kot prepustno. Prav podobno velja tudi za prelom »Zala«. Tu sicer sega kontakt krednega apnenca in glavnega dolomita, ki je lahko prepusten ali neprepusten, nekoliko globlje pod površino, vendar so pod čekovniškim pokrovom v kontaktu kredni apnenci. Podobne razmere bi ugotovili ob ostalih regionalnih prelomih. Te velike prelome spremlja vrsta manjših, ki so bistveno vphvali na prepustnost ter razvoj kraških pojavov na Idrijskem (L. Placer, 1972). Problem določitve podzemeljske razvodnice in razlaga nekaterih značilnosti pomembnejših kraških izvirov Točna določitev podzemeljske razvodnice na področju visokega krasa med Idrijco in Vipavo je zaradi izredne zakraselosti ter zapletenega globinskega pretakanja vode nemogoča. Iz obsežnega seznama nerešenih hidroloških vprašanj, ki jih je še posebno skrbno in argumentirano nakazal P. H a b i č (1970, 1972 a), bomo omenili le tiste, katere smo lahko osvetlili s pomočjo geoloških podatkov. Zapleten problem razvodnice med Jadranskim in Črnim morjem ter Idrijco in Vipavo moremo reducirati na določitev hidroloških zaledij posameznih kraških izvirov, predvsem Divjega jezera s Podrotejo, Hublja, Lijaka in Mrzleka. Pri tem smo prišh do sklepa, da ,so za to najprimernejši podati o a) izdatnosti izvirov pri nizkih vodah z upoštevanjem minimalnega specifičnega odtoka za visoki kras, m I. O) C o ■a C0030T-l b) smeri odtoka posameznih ponikalnic, c) hidrogeoloških razmerah. Geomorfološke in speleološke značilnosti, fizikalno-kemične lastnosti vode itd. so manjšega pomena za generalno sliko načina odmakanja, lahko pa bistveno osvetlijo posamezne probleme. Ce upoštevamo že navedene posebnosti kraškega terena v flišnih kamninah okrog Lom pri Črnem vrhu, hidrološke značilnosti prepustne narivne ploskve koševniškega pokrova na avtohtono podlago med Lomi in Novim svetom ter ugotovitve, da je idrijski prelom s spremljajočim prelomom Zala jugovzhodno od Sedeja prepusten, obsega hidrološko zaledje Divjega jezera in Podroteje okrog 70 km^ (si. 2). Ta podatek se zelo dobro ujema s podatkom 65 m^, ki ga navaja P. H a bič (1972 b). Pri tem nismo upoštevali dejstva, da 48 Vo vode iz Zale med Barako in izlivom v Idrijco ponikne in po vsej verjetnoisti napaja izvire pri Podroteji (Z. Mencej, 1972; P. H a bič, 1972 a). Z upoštevanjem tega dotoka bi se zaledje Divjega jezera in Podroteje povečalo še za nekaj km^. Proti Divjemu jezeru in Podroteji torej gravitirajo poleg nespornih območij Crnovrške in Zadloške planote (F. Habe, F. Hribar, P. Stefančič 1955) še območja Lom, Godoviča ter predel severovzhodno od idrijskega preloma (si. 2). Vprašanje odtekanja vode iz ponikalnice pri Vodicah in razvodja med Idrijco in Vipavo na Javorniku, ostaja še nadalje odprto. Kam se odteka voda od tod, bo mogoče dokazati le z barvanjem. Izvir Hublja se loči od ostalih kraških izvirov po izredno velikem nihanju vodnega nivoja. Po nalivih prihaja voda na dan kakih 40 m više kot ob suši (P. H a bič, 1970). Vzroke za tako nihanje je iskal Habič (1970) predvsem v slabo prepustnih, neplastnatih jurskih apnencih, ki grade neposredno zaledje izvira. Temu dejstvu je treba dodati še pomembno ugotovitev o obliki flišne podlage v okolici Hublja, ki leži (si. 2 in 4) v izraziti strukturni depresiji. Flišne sitene se na obeh straneh dvigajo okoli 250 m nad nivo izvira, tako da nas dvig vode za 40 m ob večjih nahvih ne preseneča. Tudi obnašanje izvira Lijaka pri Ajševici se da lepo razložiti s pomočjo strukture flišne podlage (si. 2 in 4). Izvir nastopa v relativno plitvi zajedi v fhšu, ki je nastala ob prelomu s smerjo severozahod—jugovzhod. Glede na to, da narivna ploskev žirovsko-trnovskega pokrova v tem delu konstantno vpada proti severoseverovzhodu, gravitirajo vode zahodno od Predmeje proti Mrzleku (si. 2 in 4), ki predstavlja absolutno najnižji izvir ob robu nariva četrtega pokrova. Po močnih nalivih privre v Lijaku na dan le višek vode, medtem ko se ostali del odteka dalje proti severozahodu. Lijak je torej izrazit prelivni izvir in ima po našem mnenju skupno zaledje z Mrzlekom. Močan argument proti taki razlagi je razlika v temperaturi in trdoti vode med obema izviroma (P. Habič, 1970). Pri tem je treba poudariti, da odvaja Lijak samo zelo visoke vode, ki zaradi zakraselosti hitro zapolnijo kanale v zaledju izvira in tudi hitro od-tečejo. Take vode imajo seveda višjo temperaturo ter nujno manjšo trdoto kot pa vode Mrzleka, ki ima, če sodimo po izdatnosti in režimu, obsežno in zapleteno zaledje. Povečana trdota in nižja temperatura vode v Mrzleku sta posledici takega pretakanja. Preloma Avče—Dol in Grgar—Brnas sta po našem mnenju, vsaj tam kjer se stikajo apnenci prepustna. Ker so bili premiki ob njiju po analogiji z idrij- skim prelomom verjetno subhorizontalni, je stopnica v flišni podlagi neznatna. Zato menimo, da oba preloma na generalno hidrološko sliko Trnovskega gozda ne vplivata bistveno. Čeprav puščamo problem podzemeljske razvodnice na območju Javornika odprt, se ugotovljeno hidrološko zaledje Divjega jezera s Podrotejo, določeno na podlagi hidrogeoloških podatkov, bistveno ne loči od tistega, ki ga je določil P. H a b i č (1972 b). Podzemeljska razvodnica na območju Križne gore in jugovzhodnih predelov Zadloške ter Cmovrške planote sledi v neki konstantni razdalji narivni ploskvi med čekovniškim in žirovsko-trnovskim pokrovom (si. 2), ki predstavlja v tem delu neprepusten horizont. Ker vpada proti jugozahodu, se podzemeljske vode odtekajo proti Vipavski dolini. Enak, le nekoliko bolj strm vpad ima tudi zgornjetriasni dolomit žirovsko-trnovskega pokrova, kar usmerjeno pretakanje le pospešuje (si. 1 in 3). Potek razvodnice na območju Lom in Novega sveta smo že omenili, enako tudi na območju Godoviča in severovzhodno od idrijskega preloma. Strukturni hrbet v flišni podlagi Cmovrške planote med Vodicami in tektonskim oknom Strug predstavlja le strukturno posebnost, s hidrološkega stališča pa ima le manjši pomen in nima posebnega vpliva na potek podzemeljske razvodnice med Idrijco in Vipavo. Večina podpovršinskih voda odteka na tem območju proti severu in severozahodu proti Divjemu jezeru in Podroteji, le manjši del pa priteka z Zadloške planote. Vphv strukturnega hrbta, bi se poznal le pri izjenmo "nizkih vodah, ki ga pa v naravi nikoli ne dosežejo. Summary HYDROLOGICAL, PROBLEMATICS OF THE HIGH KARST BETWEEN IDRIJCA AND VIPAVA RIVERS (TRNOVSKI GOZD, KRIŽNA GORA AND THE PLATEAU OF CENI VRH) The complicated hydrological conditions of the High karst between Idrijca and Vipava rivers have been for several times treated by P. H a b i č (1968, 1969, 1970, 1972 a, 1972 b). His conclusions are mostly referring to numerous data about precipitations, aboundance of karstic sources, regime, physical-chemical water characteristics, geomorphological explorations, speleological, stratigraphical and partially also tectonical particulars. As the recent terrain explorations (S. Bus er, 1965; I. Mlakar, 1969) rendered the new tectonical interpretation of treated region possible (I. Mlakar, 1969; L. Placer, 1973) we tried to elucidate the hydrological problematics of Trnovski gozd, Križna gora and Crnovrška planota (the plateau of Črni vrh) mostly from that side of view. Trnovski gozd, Križna gora, Crnovrška planota and Javornik are built by Mezo-zoic and Tertiary beds. As the oldest stratigraphical link the Uppertriassic principal dolomite is considered, followed by Jurassic, mostly limestone rocks, and Lowercre-taceous and Uppercretaceous limestones. The Eocene flysch beds (Fig. 1.) are disposed on that erosional-tectonical discordance. For the entire region the complicated nappe structure is characteristic. The following tectonical units are distinguished by Mlakar (1969): autochthonous base- merit followed by KoSevnik, Cekovnik, Kanomlja (L. Placer, 1973) and finally Žiri—Trnovo nappe (Fig. 1. and 3.). For the good understanding of the hydrological conditions of the treated region, the right definition of the hydrological functions of particular lithological links and breakdown zones among nappes and faults are important. Breakdown zones could be permeable (two limestones contact), whether impermeable (two dolomites contact)^ The structure of the autochthonous basement and its nappe's plane is very important too (Fig. 2. and 3.). The upper part of the autothonous basement of Trnovski gozd, Križna gora, Javornik and Crnovrška planota is composed by flysch beds. It was stated, that the underground and surface watersheds between Black and Adriatic Sea as well as between Idrijca and Vipava rivers are dependent from hydro-logical hinterlands of great karstic sources Podroteja, Divje jezero, Hubelj, Lijak and Mrzlek. The hydrological hinterlands can be recognized by: a) aboundancy of the sources at low waters, considering the minimal specific outflow for the High karst, b) the direction of the ourflow of particulare sinking rivers, c) hydrogeological conditions. The karstic sources Hubelj and Lijak are lying in the characteristic flysch iden-tation (Fig. 2. and 4.), while Divje jezero and Podroteja are some 10 m. above the flysch basement (Profile 2 on the Figure 3) in the absolutely lowest part of the valley of Zgornja Idrijca before impervious Zala fault. The circumstances in the vicinity of Mrzlek source are not enough explored yet. After P. Habič (1972b) the hydrological hinterland of Divje jezero and Podroteja sources amounts to 65 km.®, while it is after our reckons about 70 km.^ After that extension the most possible watershed between Black and Adriatic Sea and the most possible underground watershed between Vipava and Idrijca rivers were defined (Fig. 2.). Literatura Buser S., 1965. Geološke razmere v Trnovskem gozdu. Geogr. vestnik 37, 123—135,. Ljubljana. Car J., 1972. Nekaj osnovnih podatkov o osamljenem krasu na Idrijskem. Naše jame 13 (1971) 61—70, Ljubljana. Habe F., Hribar F., Stefančič P., 1955. Habečkov brezen, Acta carsologica 1,. Ljubljana. Habič P., 1968. Kraški svet med Idrijco in Vipavo, Dela 4. raz. SAZU 21, Ljubljana. — 1969. Hidrografska rajonizacija krasa v Sloveniji. Krš Jugoslavije 6, 79—91, Zagreb. — 1970. Hidrografske značilnosti Visokega krasa v odvisnosti od geomorfološkega razvoja. Prvi kolokvij o geologiji Dinaridov, Geološki zavod in SGD, 125—133,^ Ljubljana. — 1972. a) Pripombe k študiji »Padavinsko zaledje kraških izvirov pri Podroteji in Divjega jezera«. Rokopis. Inštitut za raziskovanje krasa, Postojna, arhiv RŽS-Idrija. — 1972. b) Divje jezero. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov 30, Ljubljana. Mencej Z., 1972. Padavinsko zaledje kraških izvirov pri Podroteji in Divjega jezera. Rokopis. Geološki zavod, Ljubljana. Mlakar I., 1964. Vloga postrudne tektonike pri iskanju novih orudenih con na območju Idrije. RZM 1, Ljubljana. — 1969. Krovna zgradba idrijsko žirovskega ozemlja. Geologija 12, 5—72, Ljubljana. Placer L., 1972. Usmerjenost kraških jam na Idrijskem. Naše jame, 13 (1971) 71—76, Ljubljana. — 1973. Rekonstrukcija krovne zgradbe idrijsko žirovskega ozemlja. Geologija 16, 317—334. Ravnik O., 1962. Geofizikalne raziskave na Krasu, električno sondiranje. Arhiv Geološkega zavoda, Ljubljana. Diskusija Gospodarič R.: Ali je možno izvir Mrzleka povezati na podobno geološko situacijo kot jo imajo Lijak, Hubelj in Podroteja, če so že izviri hidrološko povezani? Odgovor: L. Placer: Izvir Mrzlek je možno vezati na podobno geološko situacijo kot jo imajo Lijak, Hubelj in Podrotejo, le da so lokalni tektonski pogoji nekoliko bolj zamotani. PODZEMNI KRŠKI FENOMENI PLANINE MEDVEDNICE KRAJ ZAGREBA (sa 4 karte i 4 fotografije u tekstu) SUBTERRANEAN KARST PHENOMENA IN THE MEDVEDNICA MOUNTAIN NEAR ZAGREB (with 4 Maps and 4 Figures in Text) SRECKO B02ICEVIC (Institut za geološka istraživanja, Zagreb) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10.—15. oktober 1972) Paper presented at the Gtn Yugoslav Speleological Congress (Sežana—Lipica, 10—15, October 1972) Uvod Planina Medvednica je kao rijetko koja naša planina morfološki zanimljiva u svim svojim dijelovima. Razlog za tu zanimljivost i raznolikost je njezina geološka gradja kao i čitav položaj u sklopu planina prostranog Panonskog regiona. Planina se smjestila u sjeverozapadnom dijelu Hrvatske kao cjelovit gorski masiv, dio «otočnih gora« ili kao »horstovski« elemenat u nekad pro-stranom Panonskom bazenu. Gorsko jezgro Medvednice izgradjuju metamorfne stijene, a na njima se nastavljaju geološki mladje naslage (mezozojske i tercijarne starosti). Na komplekse zelenih škriljavaca i još neodredjenih paleozojskih naslaga taloženi su mezozojski i tercdjami sedimenti dolomitično-vapnenjačkog fadjesa. Pojava vapnenjačkih naslaga na ovoj planini uvjetovala je i razvoj krških formi i oblika. Osim karakterističnih površinskih formi (škrapa, vrtača, polja i ponor-nica) u znatnoj mjeri nalazimo razvijene i podzemne krške forme, koje nas ovdje često puta i iznenadjuju svojom pojavom. Promatramo li ovu planinu s tektonskog stanovišta tada vidimo, da u njoj dominiraju rasjedi razne starosti, koji uglavnom i diktiraju njezin oblik i pravac protezanja. Uzdužni i poprečni rasjedi ujedno su omogučili vertikalno i horizontalno kretanje pojedinih planinskih blokova. Vezano za ove pokrete i geološku gradju kroz razna vremenska razdoblja na pojedinim dijelovima planine erozija je bila različita rezultirajuci sadašnjim rasporedom morfoloških detalja i pojava. S ve su se te promjene rezultirale u največoj mjeri svakako na krškom reljefu planine Medvednice ukazujuci na jedan vrlo dug i složen proces razaranja i formiranja danas uočljivih krških pojava. Pošto planina Medvednica nije do danas kompleksno speleološki istražena, iznosim rezultate svojih istraživanja i rezultate speleološkog rekognosciranja za potrebe izrade hidrogeološko - inženjerskih karata južnog pobočja planine, koje je vršio Institut za geološka istraživanja iz Zagreba. Prilikom ovih istraživanja korišteni su i podaci planinarskih-speleoloških grupa iz Zagreba na čemu im se i ovom prilikom zahvaljujem. Krška područja planine Medvednice Planinski masiv Medvednice dug je oko 40 km s prosječnom širinom od 7—10 km. Središnji dio planine zauzima najviše kote s visinom od 1035 m. Istočni dio se iza kašinskog rasjeda uzdigne do svega 574 m, dok je zapadni dio kao široka prostrana ploča s višinama od 400—500 metara. Krške pojave na Medvednici uglavnom su fragmentarno rasporedjene i iz-gledaju nam kao ostatak ili relikt jednog večeg vapnenjačko - dolomitnog po- w MälfeiMi^^lia^ Fot. 1. Krško polje Ponikve u zapadnom dijelu Medvednice. Foto. S. Božičevič dručja erodiranog za vrijeme formiranja planinskog masiva. Jedrno je danas zapadni dio planine manje — više suvislo krško prostranstvo s največim brojem speleoloških objekata (vidi kartu — si. 1). Zapadni dio Medvednice osim trijaskih i krednih naslaga izgradjen je u znatnom prostranstvu od miocenskih i litotamnijskih naslaga u kojima nalazimo razvijene krške pojave: pečine, jame i ponore. Na razvoj ovih formi bez sumnje je utjecalo i postojanje tipičnih krških polja — Ponikve (fot. 1), Družanice i Križevščaka, te potoka ponornica na njima (vidi kartu — si. 2). Prikazana karta je zanimljiva i kao kartografsko - morfološki raritet, jer je izradjena krajem II. svjetskog rata od savezničkih snaga na temelju avion-skih snimaka. Karta je izdana kao poseban list Zagreb Yugoslavia godine 1945 u mjerilu 1 : 50 000 i na njoj se po prvi puta izdvaja područje krša. Na spome-nutoj karti izdvojena su u zapadnom dijelu Medvednice tri odjeljena područja krša (si. 2, str. 100). U središnjem dijelu Medvednice s njezine južne strane nalazimo djelomično razorenu pečinu kod Markuševca, dok na sjevernim padinama na području t. zv. Horvatovih stuba nalazimo najizrazitije krško područje ove planine. Neki od ovih objekata zapravo su ostatak nekad večeg i prostranijeg podzemnog sistema. U istočnom dijelu planine nalazimo svega nekoliko pojedinačno lociranih pojava od kojih je jedna jama s današnjom svojom dubinom za sada i najdublja jama na Medvednici. Historijat speleoloških istraživanja Medvednice Istraživanje krša na planini Medvednici počelo je več dosta davno, tj. godine 1882 od geologa Dragutina Gorjanoviča-Krambergera. U svom radu >>Kraške pojave u zapadnom dijelu Zagrebačkog gorja« posebno obradjuje Ponikve, Družanice i Križevščak s potocima koji protječu i poniru u spomenutim poljima. Pojave ponora u tom dijelu planine on povezuje s uruša-vanjem krovine u jednom spiljskom sistemu za koji predpostavlja da se tu nalazi (tada on nije znao za postojanje pečine Veternice!). U svom shjedečem radu iz godine 1899. on obradjuje i krš istočnog dijela Medvednice. Tom prilikom on po prvi puta ukazuje na današnju pečinu Veternicu, nazivajuči ju kao »neznatnu poput galerije u goru ulazeču špiljicu«. Za puhanje zraka iz njezinog otvora on SI. 2 ZAGREB YUGOSLAVIA r.50,000 Yards 1000 rW* 1000 _L_ A.M.S. M702 First Edition (AMS 1), t-rj A zaključuje da »-stoji očito u sveži sa poniranjem potoka Jezerane« na Ponikvama, što je imao i pravo iako nije nikada istraživao ovu pečinu. U knjiži »Prirodni zemljopis Hrvatske« D. Hire godine 1905. spominje medju našim tada poznatim pečinama — Veternicu kraj Stenjevca, Žrvenu pečinu u njezinoj bližini, te pečinu kod sela Bizeka. Detaljniji podaci nisu mu poznati. Geološka i speleološka istraživanja J. Poljaka donose i nove rezultate 0 kršu planine Medvednice. U svojim radovima iz 1933. i 1934. godine on nas upoznaje s pečinom Vetemicom (istraživgi ju u dužini od oko 1800 m), s Bizeč-kom pečinom, pečinom Medvednicom i Tisinom ponorom na sjevernoj strani planine, pečinom Markuševac, te Velikom pečinom iznad Cučerja u istočnom dijelu Medvednice. Skice i fotografije iz ovih njegovih radova bili su gotovo 30 godina jedini podaci o podze:mnim krškim formama na planini Medvednid. Poslijeratna planinarska društva započinju sa speleološkim istraživanjima 1 na ovoj planini, pa se tako dolazi do novih saznanja o rasprostranjenosti speleoloških pojava na ovom području. Medjutim, podaci o tim istraživanjima ne objavljuju se kompleksno več samo kao pojedine manje vijesti ili ostaju pohranjeni u arhivima društva. Godine 1955 obradjuje S. Božič evič speleološke pojave na sjevernoj strani Medvednice, a 1961. i 1971. daje osvrt na sva dosadašnja speleološka i dotadašnja paleontološka ispitivanja u pečini Veternici. Pojedine grupe planinara - speleologa istražuju oko Ponikava, Dolja, Bizeka, Cučerja i Zeline, ali rezultati rada nisu bili objavljeni. Prilikom izrade hidrogeološke i inženjerskogeološke študije južnog pobočja planine Medvednice godine 1967 u sklopu detaljnih ispitivanja tektonskih odnosa, te litologije i hldrogeologije postoječih naslaga s inženjerskogeološkim karakteristikama, nastojalo se objediniti i svo dotadašnje poznavanje speleoloških pojava na promatranom području planine. Na taj je način prikupljena sva postoječa dokumentacija izradjenih načrta jama i pečina koje su istraživali i zagrebački planinari — speleolozi. Tom su prilikom prvi puta kompletirani postoječi načrti pečine Veternice i dopunjeni s najnovijim podacima. U sklopu ispitivanja izvršeno je i ubacivanje boje na ponoru potoka Jezeranec na Ponikvama uz promatranje u pečini Veternici i na nizvodnim izvorima. Paleontološka i antropološka istraživanja pečine Veternice vrši M. M ale z ukazavši na velik naučni značaj i važnost nalaza u kvartarnim taložinama ove pečine. Katastar istraženih speleoloških objekata Medvednice Radi laganije preglednosti istraženih speleoloških pojava ili podzemnih krških fenomena Medvednice, sve do sada uočene pojave obradio sam prema područjima u kojima se javljaju — zapadnom, središnjem i istočnom dijelu. Broj ispred imena speleološkog objekta odgovara broju na karti (si. 1 i 2) i grafičkom prilogu (si. 3 i 4). Za svaki objekat dati su samo naj osnovni ji morfološki podaci. Grafički priloži (načrti) uzeti su samo za objekte, koji do sada nisu bili poznati, a za važnije i veče objekte stavljena je napomena s naznakom literature gdje se nalaze detaljniji podaci. 8 JAMA ISPOD PLANIHARSK06 DOMA OOU£ 17 JAMA ZAKIČNICA I X 7 bizečka pečina 21 žrvena peč 3 pečina uvor križevičak 38 ponor na tepčinoj SptCI 29 pečina kola rska bora O lypUrNI PBOFiL 18 pečine druzanice Osim opisanih pojava registrirano je i desetak stalnih iK povremenih ponora, ali pošto se u njih ne može uči, oni nisu stavljeni u katastar kao izdvojen speleološki objekat. a) Zapadni krški dio Medvednice obuhvača područje sjeverno od Stenjevca do Vrabečke gore i Zatinice brijega te odgovara krškom području Ponikava. Pošto na ovom dijelu nalazimo najviše speleoloških objekata njihovo je lociranje izvedeno na posebnom prilogu (si. 2). 1. Kosičev ponor (vidi načrt), selo Dolje. Dubina 18,5 m. Formiran u litotamnijskom vapnencu. 2. Pečina Javornica, kamenolom Dolje. Dušina 330 m, dubina 28 m. Formirana u litotamnijskom vapnencu. Pečina danas razrušena radovima u kamenolomu. Literatura: Naše planine, 1963. 3. Pečina iznad Križevščaka (vidi načrt), vrtača Križevščak, sjev. od Dolja. Dužina 30 m. Formirana u litotamnijskom vapnencu. Na južnem rubu vrtače nalaze se dva ponora. 4. Jama, Zatinice brijeg. Dubina 10 m. 5. Zvoneča jama, Zatinice brijeg. Dubina 12 m. 6. Pečina Bizek V., selo Bizek. Dubina 4 m. Formirana u litotamnijskom vapnencu. 7. Bizečka pečina (vidi načrt), selo Bizek. Dužina svih kanala 85 m. Formirana u litotamnijskom vapnencu. Napomena: naslage guana u pečini. Literatura: Hrvatski planinar, 1933. 8. Jama ispod planinarskog doma Dolje (vidi načrt), kamenolom Dolje. Dubina 24 m. Formirana u litotamnijskom vapnencu. 9. Jama na livadi, kamenolom Dolje. Dubina 11 m. Formirana u litotamnijskom vapnencu. 10. Jama u stijeni, kamenolom Dolje. Dubina Ilm. Formirana u litotamnijskom vapnencu. 11. Uska jama, kamenolom Dolje. Dubina 25 m. Formirana u litotamnijskom vapnencu. 12. Jama Zakičnica V. Dubina 23 m. Formirana na kontaktu trijaskih dolomita i litotamnijskog vapnenca. 13. Jama Zakičnica III. Dubina 4,8 m. Formirana u litotamnijskom vapnencu. 14. Jama Zakičnica VII. (vidi načrt), dubina 28 m. Forminara u litotamnijskom vapnencu. 15. Jama Zakičnica VI. (vidi načrt), dubina 29 m. Formirana u litotamnijskom vapnencu. 16. Jama Zakičnica VIII. Dubina 5 m. Formirana u litotamnijskom vapnencu. 17. Jama Zakičnica I. (vidi načrt). Dubina 25 m. Formirana na kontaktu trijaskili dolomita i litotamnijskih vapnenaca. 18. Pečina Družanice I. (vidi načrt). Dužina 6,5 m. Formirana u trijaskom dolomitu. 19. Pečina Družanice II. (vidi načrt). Dužina 6 m. Formirana u trijanskom dolomitu. 20. Jama Zakičnica IV. Dubina 6 m. Formirana u litotamnijskom vapnencu. 21. Zrvena pečina (vidi načrt), Dubravice. Dužina 25 m. Formirana u litotamnijskom vapnencu. Napomena: u pečini su se izradjivali žrvnjevi za mlinove. 22. Mala žrvena pečina. Dužina 18 m. Formirana u litotamnijskom vapnencu. 23. Pečina Veternica, Dubravice. Morfološki vrlo složen podzemni sistem s nekoliko vodenih tokova i medjusobno isprepletanih kanala u završnom dijelu. Ukupna dužina istraženih kanala za sada je preko 4000 m, ali su istraživanja još u toku. Pečina formirana na kontaktu trijaskih naslaga i litotamnijskog vapnenca (fot. 2 i 3). Literatura: Acta geologica, 1965; Geološki vjesnik, 1968; Speleolog, 1961; Hrvatski planinar, 1899; Priroda, 1934 i 1971. 24. Polušpilja pod slojem. Dužina 5 m. Formirana u litotamnijskom vapnencu. 25. Ponor potoka Jezeranec, Ponikve. Ubacivanjem boje ustanovljena veza sa pe-činom Veternicom. Formiran u litotamnijskom vapnencu. 26. Pečina Jambrišakovo vrelo (vidi načrt), Ponikve. Dužina pečine 6,5 m. Iz pečine izbija izvor. Pečina formirana u trijaskom dolomitu. Fot. 2. in 3. Detalji kanala pečine Veternice. Foto. S. Božičevič 27. Polušpilja pod Svinjačom, Kolarska gora. Dužina 6 m. Formirana u litotamnij-skom vapnencu. 28. Špilja u bunaru, Borčec. Dubina 6,5 m, dužina 18 m. U pečini kaptirano vrelo. Formirana u litotamnijskom vapnencu. Literatura: Krš Jugoslavije 6. 29. Pečina Kolarska gora (vidi načrt), Borčec. Dužina 7 m, širina 32 m. Formirana u litotamnijskom vapnencu. 30. Jama Kolarska gora, Borčec. Dubina 9 m. Formirana u litotamn. vapnencu. b)Središnji krški dio Medvednice najinteresantniji je na sjevernoj strani na području Horvatovih stuba, gdje se uz izrazite površinske forme nalaze i podzemni oblici. Potrebno je napomenuti, da su izgleda ove pojave ostatak jednog nekad večeg pečinskog sistema s horizontalnim i vertikalnim kanalima. U današnjoj fazi nalazimo samo ostatke tih sistema i zbog toga nisu znatnih dimenzija. 31. Pečina u Markuševcu (vidi načrt). Dužina 5 m. Formirana u krednim naslagama. Literatura: Hrvatski planinar, 1933. 32. Pečina Medvednica, Horvatove stube. Dužina 25 m, dubina 8 m. Formirana u krednim naslagama. Literatura: Naše planine, 1955. 33. Tišin ponor. Dubina 12 m. Formiran u krednim naslagama. Literatura: Naše planine, 1955. 34. Mala pečina. Dužina 6 m. Formirana u krednim naslagam. Literatura: Naše planine, 1955. 35. Ponor u potoku Jelena voda. Dubina i dužina oko 2 m. Formiran u krednim naslagama. 36. Ticči ponor iznad potoka. Dubina 10,5 m. Formiran u krednim naslagama. Literatura: Naše planine, 1955. c)Istočni krški dio Medvednice obuhvaca područje Oid Kap-tolske lugarnice do Zelinskog grada. U ovom dijelu registrirana je i najdublja jama planine od 34 m dubine. Fot. 4. Otvor jame Vražje ždrijelo kot Kaptolske lugarnice. Foto. V. Horvat 37. Jama Vražje ždrijelo, Kaptolska lugarnica (vidi načrt). Dubina 34 m. Formirana u krednim naslagama (fot. 4). 38. Ponor na Tepčinoj špici (vidi načrt). Dužina 7 m, dubina 4 m. U šupljini povre-meno ponire potok. Objekat formiran u krednim naslagama. 39. Velika peč na Rogu (vidi načrt). Dužina 35 m. Formirana u krednim naslagama. Literatura: Hrvatski planinar, 1933. 40. Uska pečina na Rogu. Dužina 20 m. Izgradjena u krednim naslagama. 41. Pečina kod starog grada Zeline (vidi načrt). Dužina 5 m. Iz pečine izvire potok Formirana u krednim naslagama. Zaključak Na području planine Medvedmce nalazimo u vapnenjačko - dolomitnim naslagama osim. površinskih krških, formi i podzemne pojave; pečine, jame i ponore. Prema dosadašnjim istraživanjima na ovoj planini registriran je 41 objekat. Osim spomenutih postoji još niz manjih ponora u koje ulaz nije moguč, pa nisu niti registriram kao speleološki objekat. Največa pečina na području Medvednice je Veternica s preko 4000 m do sada istraženih kanala, ali su istraživanja i dalje u toku. Najdublja jama je Vražje ždrijelo kod Kaptolske lugarnice duboka 34 metara. Najinteresantniji ponor je ponor potoka Jezeranec na Ponikvama na kom je bojanjem ustanovljena veza s jednim podzemnim potokom u pečini Veternici, te s izvorom iznad Dubravica u podnožju pečine Veternice. U toku daljinjih istraživanja posvetit če se posebna pažnja pronalaženju veze izmedju površinskih tokova i tokova u pečinskim kanalima Veternice, kako bi se što bolje upoznala hidrogeologija ovog dijela planine. Uz morfološka istraživanja u ovoj pečini nastojat če se utvrditi i debljina nadsloja iznad pečinske šupljine. Speleološki objekti planine Medvednice zapravo su ostatak jednog večeg i prostranijeg područja mezozojskih vapneinjačko - dolomitnih naslaga. Objekti na zapadnom dijelu planine formirani su uglavnom u litotamnijskim naslagama i nalaze se j oš uvijek u fazi proširivanja podzemnih prostora. Največi broj objekata nalazimo u tom dijelu planine, dok su speleološke pojave u ostalim dijelovima Medvednice manje više pojedinačno locirane. Pošto su speleološka istraživanja na planini Medvednici još uvijek u toku, za očekivati je da če u narednom periodu biti otkriveno još više speleoloških objekata. S u m m a r y SUBTERRANEAN KARST PHENOMENA IN THE MEDVEDNICA MOUNTAIN NEAR ZAGREB The Medvednica or Zagrebačka Gora Mountain is situated in the north-western part of Croatia as a complete mountain massif. Around the nuclei of this mountain, which is predominantly built of metamorphic rocks, there continue geologically younger (Mezozoic and Tertiary) deposits. The Medvednica Mountain makes part of »insular mountains-<-i, i. e. it too had been a »hörst« element in the once vast Pannonian Basin. Viewed from the tectonic aspect, we see that in this mountain there dominate faults of various different ages, which in the main dictate its shape and direction of extension. The longitudinal and transversal faults have at the same time made a vertical and horizontal displacement of individual mountain blocks possible. Onto the complexes of green shales and the as yet unseparated Palaeozoic deposits there were deposited also Mesozoic and Tertiary strata of a dolomite-limestone fades. The occurrence of calcareous deposits in this mountain has also conditioned the development of karst shapes and forms. Besides the characteristic superficial forms (škrape, sink-holes, fields, ponornice) we are able to find rather well developed subterranean karst forms, which oftentimes surprise us by their occurrence. About the karst of the Zagrebačka Gora Mountain there wrote as far back as 1882 Gorjanovic-Kramberger, stressing its typical karst features. On the basis of his observations this author separates the karst in the western from that in the eastern parts of the Mountain. In the course of recent investigations, as the most marked karst phenomena in the Medvednica Mountain are in the western part Veternica Cave and Bizečka Cave below Ponikve, Medvednica Cave with the Tisin swollow-hole on the northern central side of this mountain, as well as Velika Peč on the Rog, and the source of the cave near Zelina in the easternmost mountainous parts. At the close of World War II the Allied air forces collected data among other things also on our areas. As the result of this interest there appeared in the press in 1945 a topographic list map of Zagreb, scale 1 :50 000, on which for the first time was separated according to the air surveys the karst area. On the mentioned map in the western part of the Medvednica Mountain are separated three karst areas (fig. 2). After the end of the War the interest for this mountain rose, which was situated so near a big city. Besides investigations of its natural resources as well as detailed geologic prospectings, numerous groups of amateur-speleologists visited the karst areas of the Medvednica Mountain and explored the caves, pits and swallow-holes. A few years ago there were performed vithin the framework of the Institute for geologic investigations in Zagreb hydrogeologic and engineering-geologic explorations of the whole southern side of the Medvednica Mountain, and in the part from which brooks run in the direction of the City of Zagreb and the River Sava. In the complex of these works there were also explored the existing speleologic occurrences. In his work the author presents in abbreviated form the main results of these investigations. The western part of the Medvednica Mountain is built — besides Triassic and some Cretaceous deposits — over a vast area of Miocene lithothamnic deposits, in which we find a considerable number of caves, pits and swallow-holes. The development of these phenomena was certainly influenced also by the existence of typical karst fields — Ponikve, Družanice and Križevščak, as well as the subterranean brooks in them. In this part of the Mountain there have been recorded 30 speleologic phenomena, of which no doubt the following are the most significant: Veternica Cave (with a network of so far explored canals of about 4000 m). Bizek Cave, pits in the stone quarry Dolje, as well as the pits in the area of Zakičnica. In the central part of the Medvednica Mountain on its southern side we find a partly destroyed cave near Markuševac, while along the norther slopes in the area of the so-called Horvat Stairs (Horvatove Stube), which is the most marked karst area of the Medvednica, there are 6 speleologic sites. Some of them are as a matter of fact the remains of a once larger and vaster subterranean system. In the eastern part of the Mountain there are another 5 sites, of which the pit called Vražje Zdrijelo near the Kaptol forest ranger's cottage with its depth of 34 m, is for the time being the deepest pit in the Medvednica. Most interesting hydrologic explorations have been carried out in the area of Ponikve, where by casting dyes into the swallow-hole of the Jezeranec Brook it was possible to establish a link between the swallow-hole and part of Veternica Cave as well as with the source at the foot of the Veternica. In progress are investigations for establishing connections from the area of the Družanica and the subterranean system of the Veternica. Over the whole region of the Medvednica Mountain so far a total of 41 speleologic sites have been investigated (pits and caves), as well as about ten swallow-holes, into which it is not possible to go. In the course of further explorations it is assumed that also some more speleologic sites will be discovered. Literatura Božičevič, S., 1955. Pečine i ponori na zagorskoj strani Medvednice. Naše planine 4, Zagreb. — 1961. Pečina Veternica nekada, sada i u budučnosti. Speleolog 7/8 (1959—60), Zagreb. — 1968. Speleološka istraživanja u godini 1967. Geološki vjesnik 21, Zagreb. — 1969. Izveštaj o bojanju ponora na Ponikvama. Arhiva Geološkog Instituta, Zagreb. — 1969. Pečine, jame i ponori s vodom u području Dinarskog krša. Krš Jugoslavije 6, Zagreb. — 1971. Pečina Veternica, najduža pečina Hrvatske. Priroda 7, Zagreb. Gorjanovič-Kramberger, D., 1882. Die Karst-Erscheinungen im westlichen Theile des Agramer Gebirges, Kroatische revue. Agram. — 1899. Krš Zagrebačke gore. Hrvatski planinar 11, Zagreb. H e r a k , M., D. Nedela-Devide, S. Bahun, 1969. Regionalna tektonska študija šire okolice Zagreba. Arhiv Geol. Institut., Zagreb. Hidrogeološki radovi na južnom pobočju Medvednice (1967). Študija Geološkog Instituta. Arhiva Geol. Instituta, Zagreb. Hire, D., 1905. Prirodni zemljopis Hrvatske, knj. I., str. 698, Zagreb. Klein, V., 1968. Morfometrijska analiza horizontalne raščlanjenosti reljefa Medvednice. Geografski glasnik 30, Zagreb. Malez, M., 1965. Pečina Veternica u Medvednici. I. Opči speleološki pregled. II. Stratigraiija kvartarnih taložina. Acta geologica 5, Zagreb. Malez, H., 1963. Spilja Javornica kot Bizeka. Naše planine 1/2, Zagreb. Podaci o pečinama 1945. Svezak I., Zagreb. Poljak, J., 1933. Nekoje pečine Zagrebačke i Samoborske gore. Hrvatski planinar 8, 9, 10, Zagreb. — 1934. Pečina »Veternica« u Zagrebačkoj gori. Priroda 5, Zagreb. PONORI—JAME I PEČINE KAO POKAZATELJI NAPREDOVANJA KARSTIFIKACIJE DUŽ PROFILA OD KOTORA DO CRNOJEVICA RIJEKE (sa 3 skice u tekstu) ABIMES-GOUFFRES ET GROTTES EN TANT QU'INDICATEURS DE L'EVOLUTION DE LA KARSTIFICATION LE LONG DU PROFIL KOTOR-RIJEKA CRNOJEVICA (con 3 figures en texte) VASILIJE RADULOVIC (Viši naučni saradnik u Zavodu za geološka istraživanja SRCG, Titograd) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10.-15. oktober 1972) Communication presentee au 6e Congres des speleologues yougoslaves (Sežana—Lipica, octobre 10—15, 1972) Uvod Veči dio terena Črne Gore, a i znatan dio terena Jugoslavije, izgradjuju karbonatne i uopšte stjenske mase koje su podobne za karstifikaciju. Te stijene su najčešče i znatno skarščene našto pored ostalog upučuju brojne i raznovrsne gemorfološke i hidrogeološke pojave. Medju tim pojavama u kraškim terenima česti su ponori-jame bez i sa vodom i pečine takodje bez i sa vodom. Ove pojave su raznih oblika, promenljivih i nekad znatnih dimenzija. Njihov raspored i položaj u terenu, iako na prvi pogled izgleda haotičan, uslovljen je čitavim nizom činilaca. Njihov oblik i dimenzija su direktna posledica niza faktora koji su se smenjivali u geološkoj prošlosti od početka njihovog stvaranja do današnjih dana. Upoznavanje zakonitosti koje su uslovile današnji raspored, položaj, oblik, dimenzije itd. tih i ostalih geomorfoloških (a i hidrogeoloških) pojava uopšte pa i ponora — jama i pečina doprinosi bržem i efikasnijem poznavanju procesa karstifikacije u prostoru i vremenu, a samim tim i krasa uopšte kao posledice tog procesa. Suvišno je isticati kakav značaj za privredu i nauku ima svestranije poznavanje karstifikacije, evolucije krasa uopšte u pojedinim regionima za čije poznavanje su najčešče potrebna dugotrajna istraživanja jednovremeno sa više metoda. Svakako jedna od tih metoda bazira na proučavanju geomorfoloških pojava. Medju tim pojavama od posebne važnosti su ponori — jame i pečine. Do danas, sigurno se može reči, se za proučavanje karstifikacije i pojava koje su posledica tog procesa ni približno nijesu koristili podaci do kojih se može doči proučevanjem ponora — jama i pečina. Te pojave skoro da su ostale po strani od savremenih hidrogeoloških metoda istraživanja kraških terena. To je svakako propust i to ne mali, ne samo za speleologiju i njene discipline nego i za hidrogeologiju i to posebno hidrogeologiju kraških terena. Iz ovih razloga u ovom radu je na jednom konkretnom terenu, preko niza ponora — jama i pečina, dat prikaz napredovanja procesa karstifikacije u dubini čime je došlo do gubljenja površinskih tokova njihovim spuštanjem u podzemlje gdje je i nastavljeno dalje kretanje voda pa i sam proces karstifikacije. Taj proces — evolucija je dosta vidan preko više nivoa u terenu baš zahvaljujuči tim ponorima — jamama i pečinama sa i bez vode, koje čemo dalje navesti duž profila dugog preko 21 km, počev od Boke Kotorske na sjeverozapadu do Cmojeviča Rijeke u slivu Skadarskog jezera na jugoistoku. Takvih primjera iz terena Cme Gore može se navesti čitav niz, naročito iz kanjona Morače, Pive, Tare, Cehotine, Lima i Ibra sa njihovim pritokama, kao i po profihma preko terena slivnih područja tih vodotoka. Može se ih puno navesti i iz drugih terena Jugoslavije. Da bi se brže i lakše shvatile zakonomjemosti i povezanost postoječih ponora — jama i pečina sa i bez vode u terenu koji je odabram za ilustra-ciju evolucije procesa karstifikacije, neophodno je prethodno dati kratak pri- kaz geološke gradje, geomorfološkdh, klimatskih i hidrogeoloških odlika terena, što je i uradjeno. U tu svrhu uradjena je i hidrogeološka karta sa hidro-geološkitn profilom što se daje u prilogu (si. 1). Na toj karti i profilu vidi se položaj značajnijih jama — ponora i pečina sa i bez vode. Stratigrafsko-litološki sastav terena Tereni izmedju Kotorskog zaliva i Cmojeviča Rijeke, gdje se nalazi i primorska planina Lovčen, su izgradjeni od sedimenata čija starost ide počev od srednjeg trijasa pa do današnjih dana. Srednji trijas je pretstavljen kalkarenitima i mikritima sa prosloj-cima dolomita. Ovi sedimenti su tankopločasti do tankoslojeviti, a čine karak-terističnu faciju srednjeg trijasa Crnogorskog primorja (»Cukali zone«), a javlja se i u neposrednem zaledju na više mjesta: terenima sliva Crmničkog polja, rijeke Orahovštice i Cmojeviča Rdjeke. Stjenske mase ove facije najčešče su izvedene i otkrivene na površini rasijedanjem terena a i erozijom. Tako su ovi sedimenti u jednoj uskoj zoni male površine duž jednog makazastog rasjeda samo južno od Cetdnjskog polja izvedeni na površinu terena koji je zahvačen priloženom hidrogeološkom kartom. Na osnovu pojavljivanja srednjetrijaskih krečnjaka sa rožnacima u susjed-nim terenima opravdano je pretpostaviti da se takvi sedimenti nalaze i u jezgru lovčenskog antiklinorijimia. Gornji trijas u terenima koji su odabrani kao primjerni za tretiranu problematiku je predstavljen karbonatnom facijom. Tu faciju čine dolomiti, krečnjaci i prelazni varijeteti ovih litoloških članova. Ove stijene su najčešče stratifikovane u debele slojeve a redje su masivne. lako su u terenu najčešči postepeni prelazi izmedju dolomita i krečnjaka izdvojeni su djelovi tih terena u kojima preovladjuju dolomiti odnosno krečnjaci. Rasprostranjenje ovih stijena je znatno kako se vidi na priloženoj karti i profilu. Donja jura je predstavljena karbonatnom i lovčensko-ledeničkom facijom. Karbonatnu faciju čine stratifikovani krečnjaci i redje laporoviti krečnjaci, dolomitični krečnjaci ih čistiji dolomiti. Lovčensko-ledenička facija donje jure je karakteristična za terene Črnogorskih primorskih planina. Nju čine tankopločasti do tankoslojeviti laporoviti krečnjaci sa proslojcima i slojevima rožnaca i dolomita a nekad i skoro pravi laporci. Srednja jura je predstavljena uglavnom krečnjacima, redje nešto dolomitičnim. Ove stijene su stratifikovane ili masivne a vrlo su slične gornje-jurskim krečnjacima susjednih terena zbog čega ih je teško po starosti medjuso-bom izdvojiti. Gornja jura je predstavljena slojevitim a više masivnim sprudnim krečnjacima. Jurski sedimenti imaju znatno učešče u izgradnji planine Lovčena i njenih padina prema Kotorskom zalivu i uopšte Crnogorskom primorju. Gornjekredno-eocenske breče masivnog izgleda izgradjuju jednu usku i relativno dugu zonu istočnim obodom Kotorskog zaliva. Cementovanost tih breča je tako velika da se na prvi pogled stiče utisak da su to masivni krečnjaci a ne krečnjačke breče. Kako su u neposrednem susjedstvu sa jurskim 45 O, UJ s Ü; i! < w masivnim krečnjacima na koje na prvi pogled jako liče u terenu ih Je moguče izdvojiti samo vrlo brižljivim posmatranjem. Gornjekredno-donjeeocenski glinci, laporci, pješčari, prelazni varijeteti ovih litoloških članova znatno redje konglomerati i breče izgradjuju dno Kotorskog zaliva i terene njegovog oboda. Ovi sedimenti čine poznatu faciju fliša koja od Kotorskog zaliva ide prema jugoistoku, izgradjujuä djelove terena sliva Crnogorskog primorja, krajnje jugozapadnim padinama planine Lovčena. Kvartar je predstavljen morenskim, fluvioglacijalnim i deluvijalnim materijalom. Morenski materijal čine poluzaobljeni pjeskovi, šljunkoviti pje-skokovi, šljunkovi i vedi blokovi sa i bez glina, a sriječe se na padinama Lovčena. Fluvioglacijalni materijal je predstavljen nešto zaobljenijim pjeskovima i šljun-kovima takodje sa i bez raznovrstnih glina. Deluvijalni materijal čine drobinske mase na brdskim padinama i naslage crvenica u karstnim oblicima. Tektonika terena Tereni koji su odabrani za promatranje zavisnosti ponora — jama i pečina sa i bez vode s jedne strane, i napredovanja procesa karstifikacije u geološkom vremenu, s druge strane, uglavnom pripadaju geotektonskoj jedinici koja je u literaturi odavno poznata pod nazivom »zona visokog krša«. Samo manji dio terena koji je izgradjen od gornjekredno-donjeeocenskih sedimenata fliša pripada geotektonskoj jedinici u literaturi poznatoj pod nazivom »Cukali zona«. Još uvijek je sporno kakvog su ranga ove geotektonske jedinice, a još više koliko se ispod zone visokog krasa u zaledju od Crnogorskog primorja podvlače stjenske mase Cukali zx>ne. U vezi sa o vim je i pripadnost stijena srednjeg trijasa južno od Cetinjskog polja. Za slučaj da su to djelovi Cukali zone onda bi taj dio terena predstavljao tektonski prozor. Ovo ne ističemo zbog teorijskih postavki o geotektonskom sklopu Dinarida Črne Gore več zbog toga što je to od znatnog uticaja i značaja na tretiranu problematiku i uopšte hidrogeološke odnose tih i okolnih terena. Geotektonski sklop terena preko ko jih je razmatrana predmetna zavisnost je ilustrovan na priloženoj karti i profilu. Slojev! u tim terenima ima ju generalno pružanje kao i važniji nabori i razlomi od severozapada ka Jugoistoku. Pad slojeva je u večem dijelu terena (od Lovčena do Cmojeviča Rijeke) prema sjeveroistoku. U manjem dijelu terena (od Lovčena do Kotorskog zaliva) sriječu se padovi slojeva u skoro svim pravcima mada dominiraju oni koji su orijen-tisani prema jugozapadu i sjeveroistoku. Predmetne terene generalno gledano od Cmojeviča Rijeke prema Kotorskom zalivu sve do istočnih padina Lovčena čini jedna močna karbonatna tabla koja je ispresijecana nizom razloma. U predjelu Lovčena ta karbonatna tabla je još više razlomljena i izborana povi-jajuči generalno prema jugozapadu uz nenormalan odnos prema zoni gornje-kredno-donjeeocenskog fliša Kotorskog zaliva. Navedeni stratigrafsko-litološki sastav terena, a naročito naborne i raz-lomne strukture-tektonika terena, je uslovila specifične geomorfološke odlike, a sve to skupa i vrlo složene hidrogeološke odlike tih terena, razumi je se uz odgovarajuče klimatske odlike regiona. Kako se vidi sa priložene karte i profila uglavnom ponori — jame i pečine, kao i ostali značajniji geomorfološki oblici su vezani za razlome. >istražni radovi« najčešče na pravo mjesto postavljeni čijim istraživanjima i osmatranjima se mogu dobiti brojni i sigurni podaci. Ovde je pokazano samo kako se preko tih pojava može sagledati razvoj — napredovanje karstifikacije. Iz svih ovih razloga, a da ne navodimo druge, istraživanjima jama i pečina treba posvetiti kod nas daleko veču pažnju nego što je to bio slučaj do sada. Resume ABIMES — GOUFFRES EX GROTTES EN TANT QU'INDICATEURS DE L'EVOLUTION DE LA KARSTIFICATION LE LONG DU PROFIL KOTOR — RIJEKA CRNOJEViCA Dans I'etude on a demontre par de nombreux exemples de gouffres et de grottes des terrains karstiques situes entre la Baie de Kotor et le lac Skadar, Timportance de connaitre ces phenomenes afin d'observer revolution de la karstification selon la profondeur, c'est-a-dire I'abaissement de la base de la karstification. Dans ce but, on a donne un bref apercu de la composition geologique, de la texture tectonique, des caracteristiques geomorphologiques, climatiques et hydro-geologique des terrains le long du profil de Kotor au nord-ouest en passant par Lovcen, Cetinjsko Polje et Lipske Pečine jusqu'ä Crnojevica Rijeka au sud-est. On a particulierement donne un apercu des abimes — gouffres et grottes importants avec et sans eau le long de ce profil sur la base desquels on a apporte les conclusions Sur revolution du karst dans ces terrains. Le but essentiel de cette etude consiste ä demontrer I'importance des recherches et observations des abimes — gouffres et grottes avec et sans eau, afin de connaitre d'une maniere plus etendue les caracteristiques hydrogeologiques en general et surtout Celles des terrains karstiques qui composent la majeure partie du Montenegro. C'est justement sur la base de ces phenomenes le long du profil mentionne qu'on a effectue, du Lovden en direction de la Baie de Kotor, 5 horizons evidents, et meme 7 en direction du lac Skadar, qui illustrent le processus de revolution de la karstification selon la profondeur. Spisak koriščene literature i fondovskog materijala Pavič, A. J. Karovič, R. Antonijevic, Tumač za osnovnu geološku kartu SFRJ, lista Kotora sa Budvom R. 1 :100 000. Fond Republiškog sekretarijata za privredu SRCG. Beograd 1969. god. B e š i C, Z., Geološki vodič kroz NR Crnu Goru. Geološko društvo NR Črne Gore. Titograd 1959. — Geologija Črne Gore. Knj. II. Karst Črne Gore. Zavod za geološka istraživanja Črne Gore. Titograd 1969. godine. C v i j i C , J., Geomorfologija I, II. Beograd 1924. god. i 1926. god. M i 1 o j e v C , B. 2., Boka Kotorska. Zbornik radova Geografskog instituta Srpske akademije nauka knj. XVIII, Beograd 1953. godine. Petkovič, K., Tektonska karta FNRJ. Beograd 1960. godine. Radulovič, V., Hidrogeološki problemi terena Črne gore. Saopštenje na sim-pozijumu o zaštiti voda Črne Gore. Titograd 1965 godine. Fond Republičkog zavoda za zaštitutu prirode SRCG. — Koncepcija zahvatanja voda iz izdani bočatnih izvora Ljute i Skurde i katavotre Gurdic u Kotorskom zalivu. Zbornik radova I. Jugoslovenskog simpozijuma o hidrogeologiji i inženjerskoj geologiji u Hercegnovom. Izdanje Jugoslovenskog komiteta za hldrogeologiju i inženjersku geologiju. Beograd 1971. g. — Hidrogeološki vodič kroz terene Bokokotorskog zaliva i masiva Lovčena hidro-geološke ekskurzije 1. Jugoslovenskog simpozijuma o hidrogeologiji i inženjerskoj geologiji. Hercegnovi 1971. g. Jugoslovenski komitet za hidrogeologiju i inženjersku geologiju. Beograd 1971. god. — Hidrogeološka klasifikacija stjenskih masa Cme Gore sa istraživanjem do kraja 1971. godine. Fond Zavoda za geološka istraživanja SRCG. — Rezultati dosadašnjih hidrogeoloških istraživanja na Uganjskim Vrelima. Fond Zavoda za geološka istraživanja SR Črne Gore. — Hidrogeološki elaborat o terenima sliva izvorišta Reževiča Rijeke. Fond Zavoda za geološka istraživanja SRCG. Titograd 1971. — Završni elaborat na zadatku: Regionalna hidrogeološka istraživanja terena sliva Skadarskog jezera, (dijela na teritoriji SR Črne Gore). Titograd 1972. S a v i C k i, L., Postanak Boke Kotorske. Glasnik Srpskog geografskog društva. Beograd 1912. Stepanovič, B., Principi opšte hidrogeologije. Beograd 1962. Torbarov, K., V. Radulovič, Regionalna hidrogeološka istraživanja Črne Gore i istočne Hercegovine. Fond Zavoda za geološka istraživanja Črne Gore. Titograd 1962—1965. godine. V a s o v i C , M., Lovcen i njegova podgorina. Regionalna geografska ispitivanja. Na- učno društvo NR Črne Gore. Cetinje 1955. godine. V u k o t i č , A., Tumač za hidrogeološku kartu Kotor—Budva—Mišici. Fond Zavoda za geološka istraživanja SR Črne Gore. Beograd 1961. godine. Z o g o v i č , D., Hidrogeološka uloga dolomita u dinarskom karstu. Vjesnik Geološko-geofizičkog zavoda. Beograd 1966. godine. Diskusija D. Gavrilovic: Smatram, da se samo na osnovi jednog speleološkog objekta ne može govoriti o postojanju nekog erozivnog iU hidrogeloškog nivoa, tim manje ako se radi o kraškim jamama, kod kojih je oticanje vode vršeno u vertikalnom smjeru (riječ je o jami Duboki Do). Profil izmedju Kotora i Skadarskog jezera može se interpretirati i na drugi način od onoga kako je to učino avtor. Prvo, dno Krstačkog i Nje^škog polja su nagnuta od mora ka unutrašnjosti, što ne ide u prilog pretpostavci o nekadašnjoj pritoci Skurde. Zatim, jama Duboki Do se nalazi izza prečage Petrova ljut, pa ni je mogla odvoditi Pranjtgušku reku nego pre reku koja je tekla prema Njeguškom polju. Jama Duboki Do se nalazi ispod morenskih nanosa presedlinskog ledenika Medjuvršja 1 nastala je poniranjem vode od ledenika, odnosno predstavlja jednu klimazonalnu i klimagenetsku tvorevinu. Drugo, vrulje i jame po dnu Boke Kotorske, koje po autoru dopiru do nivoa od — 60 m, nisu ovde dospjele usled tektonskih spuštanja več usled eustatičkog izdizanja morskog nivoa, koju dokazuju potopljena ušča Zrmanje, Krke i drugih reka. I. Gams: Referent je v uvodu poudaril, da so specifični kraški pojavi nekega kraja posledica zelo številnih dejavnikov, toda pri genezi jam je upošteval le erozijski nivo na primeru Črne gore. Predlagam, da se naslov, ki v sedanji obliki napoveduje prispevek k teoretski speleologiji, dopolni, da gre za Črno goro. (Naslov je v tem smislu dopolnjen. — Uredn.) Referatu bi koristilo, če bi z lokalnim študijem ovrgel druge modifikatorje, preden se odloči za erozijski nivo kot edini dejavnik pri nastajanju jam v določeni višini. PRIRODNI USLOVI NASTANKA I RAZVOJA SPELEOLOSKIH OBJEKATA ZAPADNE HERCEGOVINE (sa 1 skicom u tekstu) NATURAL CONDITIONS OF RISING AND DEVELOPMENT OF SPELEOLOGIC OBJECTS IN WEST HERZEGOVINA (with 1 Figure in Text) RATIMIR GASPAROVIC (Geografski institut Prirodno-matematičkog fakulteta, Sarajevo) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10,—15. oktober 1972) Paper presented at the 6th Yugoslav Speleological Congress (Sežana—Lipica, 10—15, October 1972) Uvod Geografski Institut Prirodno-matematičkog fakulteta u Sarajevu, izvršio je, u vezi ugovora sa Republičkim fondom za naučni rad SR BiH, trogodišnja istraživanja (1968—^1970) speleoloških objekata Zapadne Hercegovine. Rezultati tih istraživanja objavljeni su u študiji: »Katastar speleoloških objekata Zapadne Hercegovine« u tri knjige, od kojih prva sadrži tekstualni tumač, a druge dvije grafičku i tekstualnu obradu svakog istraživanog objekta. Ovaj rad predstavlja dopunu tim istraživanjima i drugi aspekt posmatranja istraživanog područja i speleoloških objekata na njemu. Nastao je na osnovu več pomenute študije, na osncmi rada Miomira Komatina^, kao i na osnovu ličnih posmatranja na terenu. Ovim radom ne želim otkrivati nove istine, nego one stare, več poznate, potkrijepiti novim primjerima. Istraživano područje Zauzima prostor Zapadne Hercegovine (u užem smislu riječi). Pripada opčinama Posušje, Lištica, Grude, Citluk, Ljubuški, te dijelovima opčina Capljina i Mostar zapadno od Neretve. Granice ispitivanog područja su: rijeka Neretva kao istočna granica, administrativna granica izmedju NR Hrvatske i Hercegovine kao južna i jugozapadna granica, te približno administrativna granica izmedju opčina Posušje i Mostar prema opčinama Prozor i Duvno na sjeveru, prila-godjena orografskim odhkama terena u tom dijelu. Tako odredjeno istraživano područje obuhvata površlnu od 2113 km^. Na toj površini registrovano je 335 speleoloških objekata. Od ukupnog broja istraživanih objekata 69 ®/» čine jame, 21 Vo pečine, a ostatak otpada na ponore, vrela, estavele i prirodne čatrnje (jame sa stalnom vodom). Prirodni uslovi nastanka i razvoja speleoloških objekata u Zapadnoj Hercegovini u najužoj su vezi sa uslovima nastanka i razvoja krasa uopče. U istra-živanom području oni su odredjenl nekim njegovim odhkama: litološkim, morfografsko-morfometrijskim, hidrografskim, hidrogeološkim, klimatskim i tektonskim. Ovdje čemo ukratko da navedemo bitne odhke svakog od pomenutih uslova, uz objašnjenje posljedica koje takvi uslovi imaju u stvaranju i razvoju speleoloških objekata u istraživanom području. 1 Dr. ing. M. Komatina: >>Hidrogeološke odlike delova terena Dalmacije, Zapadne Bosne i Hercegovine^^, Beograd 1967. g. Poglavlja: »Hidrogeološke odlike i hidrografske odlike«. Nastala su na osnovu listova hidrogeološke karte Mostar i Travnik 1 : 200 000 koji su priloženi u pomenutom djelu kao i na osnovu vlastitih zapa-žanja na terenu. OSNOVNE MORFOGRAFSKE JEDINICE ISTRAŽIVANOG POORUČJA<::^"^*,eX " ' PODLOGA - OPČA SEOGRAFSKA KARIA R=l:20OQOO LISIOVI MOSTAR I TRAVNIK Crtio a4DANK0VIC/9T2. Morfografsko-morfometrijske odlike Ove odHke dajemo prve najviše zato, što one omogučavaju izdvajanje odre-djenih terenskih jedinica, za koje čemo kasnije vezati i ostale prirodne odlike istraživanog područja. (Vidi grafični prilog.) Posmatrajuči istraživano područje od jugozapada prema sjeveroistoku, prva morfografska jedinica je dolina Tihaljina—Mlade—^Trebižat. To je uska, oko 45 km. duga, dinarskim smjerom orijentisana dolina sa višinama ispod 200 m. Na nju se prema sjeveru i sjeveroistoku nastavlja prostrana Bekijska za-ravan, dužine 25, širine 8 km. i prosječne višine 350 m. Na sjeveru je uokviravaju osamljeni masivi Ozrena (588 m) Trtle (689 m) i Magaonika (550 m), na istoku Citlučko polje, dolina Lukoča i Šurmanska brda. Na zapadu i sjeverozapadu brda Malic (622 m) i Gradina (556 m), kao i jugoistočni dijelovi depresije Imot-skog polja (250 m). Od pomenutog sjevernog rubnog gorja Bekijske zaravni, dalje prema sjeveru, uzdižu se sa rastučom nadmorskem visiriom planinski vijenci, čiji se najviši vrhovi (Cabulja i Cvrsnica preko 2000 m.), nalaze u najsjevernijem dijelu istra-živanog područja. Depresija Citlučkog polja sa dolinom Lukoča (200 m) na jugoistoku Bekijske zaravni, odvaja ovu zaravan od njo j hipsometrijski i morfostrukturno slične Dobroselske zaravni. Depresije Mostarskog Blata (230 m) na istoku, Posuškog polja sa dolinom Ričine na zapadu (640 m) i Rakitnog polja (900 m) na sjeveru, takodje se mogu izdvojiti kao zasebne morfografske jedinice. Masive Cvrsnice i Cabulje presjekla je uska, 20 km duga klisurasta dolina rijeke Drežanke. Istočno od Cabulje pruža se, 850 m visoka zaravan Domazeta. Pored ovih osnovnih morfografskih jedinica koje se prostorno izražavaju najviše u horizontalnim ravninama (dna depresija, zaravni, dolina i sL), javljaju se i morfografske jedinice koje se prostorno izražavaju u vertikalnim ili kosim ravninama. To su odsjed (denudadoni u visokim predjeUma ili rasjedni) ili strane (dolina, depresija 1 si.) kojima se več nabrojane morfografske jedinice medjusobno povezuju. U vezi sa pojavom i rasprostranjenjem speleoloških objekata, može se slobodno reči da se oni javljaju u svim navedenim jedinicama, samo su s obzirom na vrstu različito rasporedjeni. Jame se najčešče i u največoj koncentraciji nalaze na kraškim zaravnima srednjih nadmorskih višina (300 do 500 m.). Tu su jame znatnih dubina i jake horizontalne razgranatosti, naročito u dubljim dijelovima svog vertikalno ili koso položenog panala, usljed čega, pri samom dnu prelaze i u pečinske hodnike. Jame se nalaze i na blago zakošenim planinskim stranama, na uravnjenim vrho-vima nižih planina (do 1500 m) i brda. Znatno su rjedje na viso^kim planinskim površima (iznad 1500 m) i ukoliko se jave, uskih su površinskih otvora, morfološki ujednačenog uglavnom uskog vertikalnog kanala, koji je več u malim dubinama začepljen. Jame se javljaju i na dolinskim ramenima, blago zakošenim dolinskim stranama i najvišim uravnjenim dijelovima skarščenih dolina, gdje dolina prerasta u krašku zaravan. Nismo mogli zapaziti povezanost izmedju čestine javljanja i rasporeda jama i opče orijentadje strana na kojim se javljaju. Pečine su vrlo rijetke na zaravnima i tu su uglavnom vezane za krečnjačke humove i usamljena brda. Medjutim, česte su na stranama glavnih morfografskih jedinica: polja, kotlina, dolina, zaravni, planina i brda. Pednski otvori se nalaze i na visokim veoma teško pristupačnim vertikalnim st j enovitim odsjedma. To su najčešče u planinsku masu duboko uvučene podkapine. Mnoge od pečina su hidrografski stalno ili povremeno aktivne, pa se tada javljaju stalna ili periodična vrela. Ona su najčešče na kontaktu vodopropusnih i nepropusnih sedimenata, kad je taj kontakt obilježen rasjedom ili jače izraženom pukotinom, pri čemu se javljaju na površini rasjedne odnosno pukotinske plohe. Tako se največi broj vrela i izvora javlja u dolini Tihaljina—Mlade—Trebižat i desnoj strani doline Neretve, te po rubnim dijelovima vecdh depresija — Mostarsko Blato, Imotsko polje. Samo u najnižim dijelovima istraživanog područja (Imotsko polje, Rastok polje, Vitinsko — Ljubuško polje) zbog prisustva plitke, kontinuirane izdani javljaju se jame ispunjene vodom (prirodne čatmje) i estavele. Na rubnim dijelovima polja (kontakt hidrogeološkog izolatora i konduktora) javljaju se ponori, najčešče na jugoistočnim rubnim dijelovima depresija — Imotsko, Ljubuško, Rakitno, Citlučko polje te Mostarsko Blato. Ponora ima (iako sasvim rijetko) i na kraškim zaravnima (srednjih višina i visokim) i to najčešče na dnu širokih vrtača i depresija iz kojih se vode (u doba jakih padavina) kroz te ponore evakuišu u podzemlje. U takvim područjima česte su i estavele. Hidrogeološke odlike U ispitivanom području preovladavaju karbonatne stijene, medju kojima su one kalcijskog karbonata, dakle krečnjaci, najrasprostranjenije. Ako se uzme u obzir samo ona površina istraživanog područja ko j a po svojim hidrogeološkim odlikama ima najviše uslova za stvaranje i razvoj speleoloških objekata, a to su u prvom redu svi tereni grad j eni od krečnjaka, onda tako uzeta površina ima 1533 km^ ili 72 ®/o od ukupne površine istraživanog područja. To znači da se na preko Va prostora Zapadne Hercegovine (unutar od nas odredjenih granica) odvija kraški proces sa svim njegovim popratnim morfološkim i hidrografskim podzemnim i površinskim osobenostima. Od čistog gornje krednog krečnjaka izgradjene su dolinske strane i na široko ramena Trebižata od njegovog ušča u Neretvu do Ljubuškog polja. Od izvorišta Tihaljine do Ljubuškog polja, strane doline i ramena izgradjene su od dolomita i krečnjaka, a sjevemo i sjeveroistočno od pomenutog poteza doHne i od čistih dolomita gornjekredne starosti. Gornjekredni krečnjaci izgradjuju i največi dio Bekijske zaravni kao i istočno rubno gorje ove zaravni s tim što se u njemu javljaju još i eoceni krečnjaci. Tek južno i jugozapadno Bekijsku zaravan uokviravaju čisti dolomiti. I Dobroselska zaravan je sva izgradjena od čistih, uglavnom eocenih krečnjaka. Planinski masivi Cabulje, Cvrsnice i visokogorska zaravan Domazeta, izgradjeni su skoro u potpunosti od gornjekrednih krečnjaka, koje samo mjestimice zamje-njuju eoceni i jurski. Svi pomenuti predjeli koje izgradjuju krečnjačke stijene kao najzastupljeniji litografski član ispitivanog područja, su veoma dobro vodopropusni, pa je i razumljivo da su na njima kras i njegovi oblici najrazvijeniji. Posebnu oazu čistih trijaskih dolomita, klastičnih sedimenata i fliša čini dolina Drežanke, sa širim prostorom svoga sliva. Prelazno gorje od Bekijske zaravni ka sjeveru izgradjeno je od dolomita, te dolomita i krečnjaka. Slabo ili nikako vodopropusni pokazuju se čisti dolomiti. Največa učestalost i rasprostranjenost speleoloških objekata, medju kojima dominiraju jame, vezana je za krečnjačke stijene, bez obzira na njihovu strati-grafsku pripadnost. Tako ih ima u trijaskim, jurskim, krednim i eocemim krečnjacima. Manji broj ih se javlja i u krečnjačko dolomitičnim stijenama (dolina Drežanke, gornji tok Tihaljine). Eoceni klastični sedimenti javljaju se u istraživanom području samo fragmentarno. Tako u Rakitnom polju i njegovoj najširoj okolini (naročito prema zapadu), javljaju se eocene naslage laporaca, konglomerata i laporovitih kreč-njaka u kojima se raštrkano javljaju ponori kao najčešča vrsta speleoloških objekata. Litološki sličan fragment eocena nalazi se u središnjim dijelovima Ljubuškog polja oko Otoke i Grabovnika. Posebno je zanimljiv eoceni fliš najviše zastupljen laporima, pjeskovima, laporovitlm krečnjacima i pjeskovitim glinama. Največi dio Citlučkog polja izgradjen je od srednje i donje eocenog fliša. Uska krpa eocenog fliša nalazi se i na potezu Polog—Zagomilje, sjeveroistočno od Mostarskog Blata, a ima ga i u krajnjim sjeverozapadnim dijelovima istraži-vanog područja, posebno u srednjem toku Ričine. I neogene klastične naslage, zasitupljene laporcima, kanglomeratima lapo-r o vitim krečnjacima i pješčarima, nalaze se u zapadnim dijelovima Posuškog polja, u istočnim dijelovima Imotskog polja i sjevernom dijelu Mostarske kotline. Krpe neogena javljaju se i sjeverno od Mostarskog Blata, zapadno od Sirokog Brijega i južno od Kočerina. I kvartarne naslage su zastupljene fragmentarno. Predstavljene su naplavnim sedimentima Imotskog polja, Mostarskog Blata, Mostarske kotline, jugoistočnih i južnih dijelova Ljubuškog polja i jugoistočnih dijelova Posuškog polja. Cini ih mješavina humusa, pjeskova, šljunka, gline. Debljina tih naslaga iznosi do 20 m. Nabrojani klastični sedimenti neogena, eocena i kvartara pokazuju se kao potpuno vodonepropusni i na njima se javlja povremena i privremena površinska hidrografija. Karakteristično je za predjele iapunjene ovim vodonepro-puanim sedimentima, da se oni s obzirom na opči nagib njihovog dna prema jugoistoku, u tom pravcu i površinski odvodnjavaju. Na kontaktu tih vodo-nepropusnih sedimenata sa krečnjacima, nastaje i razvija se kraški proces koji ima za posljedicu formiranje ponora kao najčeščih speleoloških objekata u krajnjim jugoistočnim dijelovima pomenutih predjela. Tako se velika koncentracija ponora i prirodnih čatrnja nalazi u krajnjim južnim dijelovima Ljubuškog polja, te u jugoistočnim dijelovima Mostarskog Blata, gdje su u pripovršinskim dijelovima razvijeni u vidu velikih lijevkova. Tektonske odlike Sasvim je sigurno (a to obimna literatura i potvrdjuje) da su stepen i vrsta tektonske aktivnosti nekog područja opčenito, pa i našeg posebno, jedan od važnih, može se reči inicijalnih činilaca za nastanak, vrstu i razvoj speleoloških objekata. Nismo u istraživanom području naišli ni na jedan speleološki objekat, koji pripada osnovnim dvjema vrstama — pečini ih jami — a da nastanak njegovog hodnika (vertikalnog ili horizontalnog) bez obzira na dubinu, nije na neki način uslovljen pukotinom, koja je presjekla krečnjački kompleks i tako odredila pravac, dubinu, vrstu i intenzitet kraškog procesa na tom mjestu. Samo po takvoj pukotini, po njenim plohama zavisno od kuta pada i pravca pada pukotine, pod uticajem daljnjih agenasa — vode u prvom redu — dolazi do širenja, dubljenja, grananja krečnjačke mase. Cak su i sasvim male, jedva vidljive pukotine kojima je izbrazdana krečnjačka masa, predodredjivale kraški proces i uslovljavale nove i veče pukotine, udubljenja i si. Pukotine u ispitivanom području nastale su uglavnom na dva načina: tektonskom aktivnošču izraženem kroz radij alne i tangencijalne pokrete od kojih su prvi stvarali rasjede i pukotine, a drugi velike navlake — šarijaže i planinske vijence. Pukotine nastajale ovim načinom vezane su uglavnom za predgorje i rubne dijelove velikih kraških zaravni — Bekijske, Dobroselske, Domazetske. Velikih su dubina, uglavnom dinarskog pravca pružanja. Duž njih je dolazilo do spuštanja prostranih depresija i kotlina — Imotsko polje, Rakitno polje, Mostarska kotlina i dr., a neke su predodredile pružanje dolina (Trebižat — Tihaljina), kanjona (Ugrovača) i klisura (Drežanka, Grabovica). Na ovakvim pukotinama javlja se ponegdje serija objekata (jama najčešče). Na mjestima gdje je neotektonska aktivnost presjekla več dobro karstifikovane krečnjake i segnula do znatnih dubina, došlo je do prekida ranije stvorenih i hidrografski aktivnih podzemnih, manje više horizontalnih hodnika, a na stranama pukotina odnosno rasjeda ukazali su se prosječeni poprečni profili tih hodnika u vidu pečinskih otvora, te stalnih ili povremenih vrela. Drugi način nastanka pukotina nezavisan je od tektonike, a uslovljen je opčim denudacionim, dakle eksogenim procesitna koji djeluju u kori raspadanja. To su u prvom redu sitne pukotine koje nastaju na površini krečnjačke mase usljed rastezanja i stezanja stijena pod uticajem temperaturnih razlika, mrž-njenja vode i si. Kasnije se tako nastale pukotine i dalje šire i dube korozivno — erozivnim i denudacionim procesima, a kako i inače predstavljaju mjesta najmanje kemijske i mehaničke otpornosti krečnjaka, to se po njima proces dubljenja i širenja najbrže odigrava. Za nastanak speleoloških objekata, ova j način nastajanja pukotina predodredjuje, ukoliko nije kombinovan sa pukotinama nastalim tektomikom, pliče, horizontalno razredjene speleološke objekte, uglavnom jame. Klimatske prilike Kako se ispitivano područje u cjelini postepeno diže od krajnjih južnih (najnižih) do krajnjih sjevernih (najviših) predjela i na dužini (svedenoj) od 50 km. ravnomjerno povečava geografsku širinu, to i osnovne klimatske odlike ispitivanog područja najviše i zavise od ta dva faktora (širine i višine) i s njima su u potpunosti saobrazne. Posebno, u sklopu opče cirkulacije atmosfere nad širim prostorom, važan klimatski faktor za istraživano područje je njegov blizi položaj Jadranskom moru i njegovim putujučim depresijama s jedne strane i naširoko rasprostranjenom kontinentalnem zaledju sa njegovim anticiklonalnim središtima, s druge strane. U cjelini s obzirom na cilj ovog rada, može se reči, da osnovni klimatski elementi, temperatura i padavine, daju sasvim povoljne uslove za nastanak i razvoj kraškog procesa i stvaranje svih onih površinskih i podzemnih odlika kojima krš obiluje. Naročito su u tom pogledu podesne padavine, čije se godišnje količine nad istraživanim područjem kreču u prosjeku od 1400 (u južnim) do preko 1800 mm (u sjevernim) dijelovima. Posebno, sa stanovišta nastanka i razvoja speleoloških objekata, važno je napomenuti u paleoklimatskom smislu i glacijalnu, nivalno — pluvijalnu klimu pleistocena, te humidnu pluvijalnu i pluvijalno — nivalnu klimu holocena.^ Hidrografske odlike Na osnovu naših istraživanja speleoloških objekata (jama, pečina, vrela, ponora, estavela i prirodnih čatmja) te površinski stalno ill povremeno aktivnih tokova i na osnovu dosadašnjih hidrogeoloških istraživanja, istraživano područje se u hidrografskom smislu pokazuje kao sljedeoe. Največi dio padavinskih voda odvodnjava se sa istraživanog područja podzemno. Samo dolina Drežanke, zbog prisustva dolomita i klastičnih sedi-menata, predstavlja u odnosu na okolne krečnjačke vodopropusne stijene, za-seban, zatvoren sliv koji površinski odvodi vode sa jednog užeg fragmenta krajnjeg sjeveroistočnog dijela istraživanog područja u Neretvu. Iz ostalih predjela sjevemo od te dohne, vode se podzemno kreču ka Neretvi i izbijaj u na vrelima Veliki i Mali Praporac i Črno Vrelo, a dio tih voda odlazi malom rije-čicom Grabovicom u Neretvu. Iz sjevernih dijelova istraživanog područja (predio oko Poklečana i Rakitnog polja), vode se takodje največim dijelom odvode podzemno prema jugu i jugoistoku. One prema jugu se javljaju čak u dohni Trebižata, a one prema jugoistoku ili u doMni Neretve ili u sjeverozapadnim dijelovima Mostarskog Blata i u njegovoj bližini. I u krajnjem sjeverozapadnom dijelu istraživanog područja, odvodnjavanje je takodje podzemno. Jedino se u doba padavina uspostavlja privremeni površinski tok Ričine. Inače se vode podzemno odvode u sjeverozapadni dio Imotskog polja, gdje se javljaju na brojnim vrelima i izvorima. Središnji dio istraživanog područja (Bekijska i Dobroselska zaravan) nema stalnih ni povremenih površinskih tokova, pa je oitavo odvodnjavanje podzemno. I ovdje su pravd podzemnih kretanja voda usmjereni prema jugu, pa se največi dio voda ovih predjela javlja u dolini Trebižata odnosno Neretve. Jedino povremeni tok Lukoča u Citlučkom polju, odvodi dio voda površinski u Trebižat. 1 vode Mostarskog Blata odvodnjavaju se nekohkim gigantskim ponorima (Plitonja, Kabalovac, Orlinjača i dr.) u Neretvu, odnosno područje Jesenice i Rodoča, gdje se javljaju na brojnim izvorima i vreUma. U odnosu na hidrografske podzemne i površinske prilike u istraživanom području, speleološki objekti se prema vrstama javljaju u sljedečim predjelima. Jame kao hidrografski neaktivni vertikalni kanali, nalaze se u predjelima gdje se odvodnjavanje obavlja isključivo u duboko položenim hodnicima i puko-tinama. Pečine kao hidrografski neaktivni horizontalni podzemni hodnid, javljaju se u onim predjelima gdje se obavlja podzemna drkuladja voda ali u znatno nižem nivoju od nivoa podzemnih kanala pečina. Tamo gdje se ta drkuladja obavlja u približno istim ih višim nivoima od nivoa kanala pedne, onda i pedne mogu postati stalno ili povremeno hidrografski aktivne, pri čemu se obrazuju 2 Prilikom obrade klimatskih prilika istraživanog područja, koristili smo se dje-lom J. Moscheles, Das Klima von Bosnien und der Herzegowina, Sarajevo 1918, kao i podacima UHMS za Rakitno za period 1956—1965. g. vrela ili izvori. Ovo samo uz uslov ako je sistem pečinskih kanala povezan sa sistemom podzemne cirkulacije voda. Na onim mjestima, gdje jame sa svojim vertikalnim kanalima dospijevaju do nivoa stalne, kontinuirane podzemne vode (voda na vododrživim sedimentima) ili do nivoa horizontalnih kanalnih sistema opče stalne ili povremene cirkulacije, onda na takvim mjestima jame obrazuju prirodne čatmje (prirodne bunare), a u odredjenim uslovima (povečanja padavina, začepljenja podzemnih kanalnih sistema, povečanog hidrostatskog pritiska i si.) mogu da fungiraju kao vrela, odnosno uz naknadno promjenjene spomenute uslove i kao ponori, dakle, kao estavele. Ovaj slučaj hidrografski aktivnih jama, bilo da se javljaju kao prirodne čatmje, vrela, ponori ili estavele, čest je u ru'bnim dijelovima .polja istraživanog područja. Zaključak Naša istraživanja speleoloških objekata u Zapadnoj Hercegovini su u potpunosti potvrdila več ranije postavke o snovnim uslovima nastanka i razvoja ne samo tih objekata, nego i krasa uopče. To su: Litološki — ogoličene stijene rastvorljive i razorljive vodom. Tektonski — pukotine koje predodredjuju pravce djelovanja i kon-centraciju voda. Klimatski — obilje padavina rasporedjenih na onaj dio godine kada je i evaporacija smanjena, a padavina se javlja u obliku kiše. Hidrografski — površinska hidrografija vezana za depresije privre-meno ispunjene padavinskim vodama i podzemna sa mogučnošču spuštanja hidrografskih nivoa do znatnih dubina. Summary NATURAL OF RISING AND DEVELOPMENT OF SPELEOLOGIC OBJECTS IN WEST HERZEGOVINA The paper deals with the researches made within the theme CADASTRE OF SPELAEOLOGIC ABJECTS OF WESTERN HERZEGOVINA in summer months of the year 1968, 1969 and 1970. On the entire surface of researching ares of 2113 km^ was checked 335 speleologic objects, where of 69 "/o present cavities, 21 Vo caverns and remainde chasms, estaveles, springs and wells. Faking into the consideration only the surface of researched area, which, according to its physically — geographic characteristics could be a good base for forming and development of spelaeologic objects, and these are, in the first place all terrains formed of limestone, then such surface amounts to sq. m. 1533 or 72 "/o Being the spelaeologic objects an obvious indicator for the presence and expanse of calcareous process and by that of calcareous terrains, it may be observed, that, on over ^/s of the space of West Herzegovina, the calcareous process with all its accompanying morphological and hydrographic surface and underground peculiarity occure. Among the most important physically — geographic conditions for forming and development of spelaeologic object of W. Herzegovina are the following: Lithologically — stratigraphic, tectonic, climatic, geomorphologic and hydrographic. The author briefly treats each these conditions separately and presents a general picture of extent of spelaelogic objects depending on the mentioned conditions. Diskusija J. P o s a r i Č : Tko je učestvovao u istraživanjima objekata Zapadne Hercegovine? Odgovor (R. Gašparovic): Povremeno docenti I. Bušatlija u vezi sa geomorfološkim i litološkim karakteristikama i O. Zubovič u vezi sa opčim hidrografskim karakteristikama ispitivanog područja. Stalno su učesvovali: študenti alpinci — speleolozi: B. Radoševič, T. Oma-novič, E. Hofman, S. Hadžiavdagič i S. Šiljak, a povremeno i prof. Z. Talajič i A. Kapel kao stručni saradnici. P. Habič : Od poznatih speleoloških objekata ima najviše jama. Koji su po vašem mišljenju osnovni agensi za evolucija tih objekata? Odgovor (R. Gašparovic): a) litologija b) fisuracija c) klimohidrografija DUBINA I INTENZITET KARSTIFIKACIJE U PODRUCJU SALAKOVCA U ZAVISNOSTI OD TEKTONSKE IZLOMLJENOSTI (sa 1 skicom u prilogu) THE DEPTH AND THE INTENSITY OF KARSTIFICATION IN DEPENDENCE OF THE TECTONIC ACTIVITY (with 1 Figure in Annex) BORISLAV PETROVIČ, IVAN ANTUNOViC (Energoinvest, Sarajevo) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10.—15. oktober 1972) Paper presented at the 6tii Yugoslav Speleological Congress (Sežana—Lipica, 10—15, October 1972) Uvod U nekim ranijim radovima pisali smo da je u karbonatnim stenama u gornjem i srednjem delu sliva Neretve, korito Neretve baza karstifikacije. To je samo u osnovi tačno. Na ovom delu Neretve s ve podzemne vode izbijaju u njeno korito, ali dubina karstifikacije u mnogim njenim područjima kreče se do znatno nižih kota no što su kote korita. Ovom temom obradjujemo karstlfikaciju karbonatnih stena područja Sa-lakovac koji se nalazi na izlazu iz kanjona Neretve u Bijelo polje uzvodno Mo-stara, sa posebnim osvrtom na njegovu levu dolinsku stranu. Za potrebe izrade projekata i izgradnje HE Salakovac, vršena su obimna istraživanja terena na užem i širem području Salakovca. Dobiveni su vrlo in-teresantni rezultati, posebno iz oblasti hidrogeologije, tektonike i inženjerske geologije. Obradom tih rezultata razjasnjeni su neki fenomeni karsta koji su zastupljeni na ovom terenu: Izvedeni su sledeči istražni radovl: — geološko, hidrogeološko i inženjersko geološko kartiranje terena, — geofizička-seizmička i električna istraživanja, — istražna bušenja i istražni potkopi, — bojenja bušotina i — ispitivanja iz oblasti mehanike stena, injektiranja i si. Morfološke karakteristike terena Sire područje Salakovca, odnosno teren koji je obuhvačen priloženom kar-tom pripada Dinarskoj plaaiinBikoj oblasti u kome je izrazito jaka tektonska aktivnost stvorila nekoliko karakterističnih morfoloških jedinica. To su dolina reke Neretve, planinski masiv Cabulje zapadno od reke Neretve, planinski masiv Prenja istočno i severoistočno od reke Neretve i depresija Bijelog polja, u južnom delu terena. Ove tektonske jedinice se potpuno uklapaju u tektoniku područja, što očito govori o njihovoj uslovljenosti (karta u prilogu, str. 144/145). Područje izmedju reke Neretve, planinskog masiva Prenja i Bijelog polja zove se Ploča i predstavlja uzvišenje koje obiluje vrlo izraženim i mnogobrojnim kraškim oblicima. Zbog toga je za nas ovo područje posebno interesantno, te če uglavnom o njemu u narednim analizama biti govora. Geološka gradnja terena Područje koje se ovde tretira izgradjeno je od jurskih, krednih i kvartarnih tvorevina. Ove tvorevine rasporedjene su u geološke jedinice koje se podudaraju sa rardje izvodjenim morfološkim jedinicama. Područje desno od toka Neretve izgradjeno je od gornje jurskih krečnjaka i dolomita koji se tu naizmenično smenjuju. To su naslage oksforda, kumeridža i portlanda. Najviši delovi kanjona reke Neretve na desnoj obali izgradjeni su od donje krednih tvorevina. Leva obala reke Neretve u prostoru izmedju Humine, Markovine i Pri-gradjana izgradjena je od lepo uslojenih krečnjaka sa proslojcima tamnih dolomita, a mestimično in laporovitih krečnjaka koji pripadaju donjoj kredi. Ostali delovi terena na ovoj obali izgradjeni su od gornjo krednih sedimenata i to: cenomana, turona i senona. Cenoman je razvijen u vidu smedjih grudvastih krečnjaka sa proslojcima dolomita, dok su turon in senon izgradjeni od svetlo sivih i beličastih krečnjaka sa man jim proslojcima i sočivima dolomita i dolo-mitnih krečnjaka Depresija Bijelog polja izgradjena je od tercijarnih — neogenih i kvartarnih tvorevina. Tercijarni sedimentd utvrdjeni su istraženim bušenjem. Leže diskor-dantno preko mezozoika, ali detaljnije nisu ispitivani. Neogen je izgradjen od laporaca i glina sa proslojcima čistog uglja, ugljevitih škriljaca i peskova. Njegova debljina iznosi preko 100 metara. Pokriven je kvartarnim aluvijalnim tvore-vinama u vidu slabovezanih konglomerata i zaglinjenih šljunkova. Tektonska aktivnost Tektonska aktivnost na čelom području uslovila je stvaranje plikativnih i rupturnih oblika. Plikativni oblici su prestavljeni sa dve velike navlake i više manjih i večih nabora dinarskog pružanja. Rupturni oblici su u vidu reversnih raseda — kraljušti, koje smo svrstali u rasede I reda veličine, zatim normalne rasede koji spadaju u II grupu reda veličine i ostale lokalne rasede koji su svrstani u II grupu reda veličine. Ovi oblici su interesantni po tome što su teren podelili u tri tektonska bloka, razorili nabore i odigrali veHku ulogu pri formiranju morfoloških, hidrogeoloških i inženjersko geoloških karakteristika terena. Pošto je za nas posebno interesantna samo leva obala, to čemo tektoniku na tom delu terena detaljnije obraditi. Plikativni tektonski oblici prestavljeni su dvema navlakama i blagim nabo-rima na čitavom uzvišenju Ploče od Neretve do Makovine i Prigradjena. Površinskim razaranjem njihovog terena danas su ostale izražene samo površine navla-čenja, odnosno reversni rasedi koji se kod obe navlake bitno razlikuju. Stari j a navlaka, čiji se ostaci nalaze izmedju dva reversna raseda, zauzima relativno uzak prostor sa razvijenim rupturnim oblidma II i III reda veličine, dosta strmih padova, a paralelnim i normalnim pružanjem na reversne rasede. Mlada navlaka koja se nalazi istočno od reversnih raseda zvanih »Drežanska dislokacija« pruža se sve do područja Darkovine i Prigradjana sa izraženim bla- gim nabornim oblicima i rasedima II i III reda veličine, uzdužnog i poprečnog pružanja u odnosu na reversne rasede i dinarsko pružanje blagih nabora. Ovakav tektonski sklop ovog terena omogučio je stvaranje vrlo izraženih i različitih kraških obhka. Posebnu ulogu pri tome odigrala su dva reversna raseda koji se po svojim hidrogeološkim i inženjersko geološkim osobinama razlikuju. Reversni rased u koritu Neretve izražen je u vidu dobro cementovane brečolike zone širine do 10 metara, dok je drugi reversni rased »Drežanska dislokacija« izražen u vidu presovane i uškriljene glinovito laporovite mase, koja je lokalno isprekidana po pružanju i dubini. Područje Bijelog polja prestavlja takodje jednu izraženu tektonsku jedinicu, odnosno jednu veliku depresiju do koje je došlo najverovatnije u^led spuštanja terena. Iz prednjega se vidi da su rasedi dolinom Neretve (Drežanska dislokacija) i rased upravan na njega, sa položajem od salakovačke »S« krivine pa preko Prigradjana, učinili da se stvore tri velika osnovna bloka na ovom području, sa medjusobnim vertikalnim pomeranjem, prema Dr. Ciriču, i do 1700 metara. Ako se uzme za »O« blok Ploča na levoj obali Neretve, teren bloka desne obale Neretve dignut je za oko 700 metara, a kredna podloga depresije Bijelog polja spuštena za oko 1000 metara, s obzirom da toUko iznosi debljina neogenih naslaga koje su danas u nivou sa krednim krečnjadma bloka Ploče. Ovako velika medjusobna dizanja i spuštanja, te povijanja blokova, kao i drugi faktori učinili su da se uz naknadne potrese stvore u ovim blokovima, posebno u bloku Ploče, mnogobrojni paralelni i upravni rasedi manjeg obima, te dijaklaze, pukotine i prsline, a velike količine voda sa prenjskih padina, sa velikim gradijentom pada, dalja razaranja, vodne tokove, te kaverne u njima. Inženjersko geološke karakteristike stenskih masa Geološkim kartiranjem i istraženim radovima ustanovljeno je da je leva obala Neretve sa njenim širim zaledjem izgradjena od kamenitih vezanih stena, poluvezanih stena, a isto tako i od nevezanih stenskih masa. Kamenite stene pripadaju senomanskim krečnjacima starije navlake u koritu reke Neretve i turonskim krečnjacima mladje navlake na levoj obali. Senomanski krečnjaci su uklješteni izmedju dva reversna raseda i mehanički su dosta oštečeni lomovima II i III reda veličine. Slojevitost se u njima ne zapaža ili je slabo izražena u vidu debelih banaka, tako da se ti krečnjaci mogu smatrati masivnim. Oni su lokalno tektonski oštečeni i naknadno cementovani boksitno karbonatnim vezivom. Diskontinuiteti u ovoj stenskoj masi su prema inženjersko geološkim karakteristikama klasificiram u lokalne rasede u vidu sistema zbijenih velikih pukotina smicanja, u vidu zdrobljene zone i u vidu otvorenih pukotina zapunjenih glinovito laporovitom masom ili zaglinjenom drobinom. Svi ovi lomovi, pored svog inženjersko geološkog značaja, igraju važnu ulogu u hidrogeološkim karakteristikama stenske mase. Turonski krečnjaci zauzimaju prostor istočno od drežanskog raseda i karakteristični su po svom litološkom sastavu, načinu pojavljivanja i mehaničkoj oštečenosti. Litološki nisu jednolični, nego se uz uslojene sivo smedje krečnjake pojav-Ijuju česti proslojd dolomita, dolomitičnih krečnjaka i tankoslojevitih laporovitih krečnjaka. U mehaničkoj izdeljenosti treba pre svega naglasiti na uslojenost krečnjaka. Oni su pločasti tanko slojeviti do debelo slojeviti. Mehanička oštečenost na ovom području nije detaljnije razjašnjavana, ali prema podacima površinskog kartiranja, utvrdjeno Je da su zastupljeni diskon-tinuiteti II i III reda veličine uzdužnog i poprečnog pružanja na nabrane tektonske obloke. Poluvezane i nevezane stene su zastupljene najviše u depresiji Bijelog polja, a prestavljene su laporcima, glinama, proslojdma uglja, zaglinjenim šljun-kom i si. Hidrogeološke karakteristike terena Ove stenske mase prema hidrogeološkim osobinama mogu se svrstati u dve jedinice koje se uklapaju u ranije izdvojene tektonske, geološke, morfološke i inženjersko geološke blokove. Jedna hidrogeološka jedinica pripada starijoj — donjoj navlaci, dok druga pripada mladoj — gornjoj navlaci. Stariju navlaku grade turonsko senonski krečnjaci, koji po hidrogeološkim funkcijama spadaju u dobre provodnike. To su beli i brečoliki marmerasti krečnjaci sa pukotinskom poroznošču. Vrlo su podložni rastvarajucem delovanju vode, što je o-mogučilo stvaranje karsta sa svim pratečim pojavama, kavernama, ponorima, kraškim vrelima i slično. Turonske tvorevine gornje navlake, o kojima je bilo ranije govora, spadaju takodje u grupu dobrih vodoprovodnika. Medjutim, nejednoličan litološki sastav i mehanička izdeljenost stenske mase, omogučila je stvaranje specifičnog tipa karsta. Turonske i turonsko senonske naslage su medjusobno razdvojene Drežan-skom rasednom zonom, koja u hidrogeološkom pogledu ima karakteristike slabo vodopropusne lokalne, iskidane barij ere prema reci Neretvi. Poluvezane stenske mase zastupljene su u području depresije Bijelog polja. To su laporci i slabo vezani zaglinjeni konglomerati. Po hidrogeološkim osobinama ove naslage spadaju u grupu vodonepropusnih i slabo vodopropusnih stenskih masa. Pošto se nalaze u istom nivoju sa karstifikovanim vodopropusnim stenskim masama one prestavljaju vodonepropusnu barijeru za podzemne vode koje skreču ka zapadu i u vidu velikih vrela ističu u reku Neretvu. Krajnje severoistočni i istočni delovi terena izgradjeni su od cenomanskih slabo vodopropusnih krečnjaka i dolomita koji generalno padaju ka uzvišenju Pleče i omogučuju slivanje večih količina vode baš u ovo područje. Izrazit tektonski lomovi — rasedi, dreniranjem tih voda uslovili su izrazito jak razvoj karstifikacije. Geofizička — električna merenja su ovo i potvrdila. Dobiveni rezultati pokazuju da se karstifikacija terena neravnomerno razvijala, odnosno da je izrazitija duž tektonskih razloma. Dubina karstifikacije prema ovim rezultatima raste ka JZ. Na priloženoj karti ovi rezultati su nacrtani u vidu izolinija dubine karstifikacije. One takodje ukazuju i na nešto dublje karstifikaciju u pravcu upravnom na prethodni, odnosno ka reci Neretvi uzvodno od Salakovačke »S« krivine. Time su delimično potvrdjene pretpostavke o povezanosti tih vrela sa vrelima nizvodno od »S« krivine. Da bi karstifikacija, odnosno njena veličina, dubina i prostranstvo, kao i povezanost pojedinih tokova te vrela, bili što bolje razjasnjeni, izvršeno je i nekoliko bojenja bušotina. Jedna bojenja izvršena su u periodu vrlo velikih podzemnih voda i tom prilikom boja se javila na svim vrelima uzvodno i nizvodno od »S« krivine. Drugi put bojenja su izvršena u periodu srednjih vodostaja i tom prilikom se največa količina boje javila na vrelima nizvodno od »S« krivine. To se i moglo očekivati, s obzirom da su geofizička merenja pokazala da je u pravcu uzvodnih vrela baza karstifikacije znatno pliča, nego po pravcima tektonskih razloma ka nizvodnim Salakovačkim vrelima. Ovo prednje je merenjima izdašnosti vrela takodje potvrdjeno, jer je ustanovljeno da maksimalna izdašnost uzvodnih vrela iznosi cca 20 m®/see, dok je izdašnost nizvodnih vrela cca 100 m*/sec. Ovako velike količine podzemnih voda su napravile veče podzemne tokove (kanale i kaveme), čije su veličine jednim delom dokazane u toku istraženih bušenja ko j a su se tu vršila. Ova su pokazala da se radi o -podzemnim kavernama veličine 1—7 metara i da se pojavljuju u više hipsometriski različitih nivoa. Na ovakvo .pojavljivamje kavemi uticala su dva faktora: tektonska aktivnost šireg područja i litološki sastav terena. Uticaj tektonske aktivnosti na formiranje ovakvih karstnih oblika odražava se u vidu izdizanja i spuštanja terena u kome se vršila karstifikacija. Time se objašnjava i to da se karstifikacija mestimično spusta i do 50 metara ispod nivoa mora, odnosno preko 100 metara ispod nivoa Neretve. Drugi faktor koji je uticao na formiranje ovako velikih kaverni i njihovo etažno pojavljivanje je litološki sastav terena, odnosno različite hidrogeološke osobine pojedinih litoloških članova. Prije svega tu treba izdvojiti dolomitične proslojke, dolomitične krečnjake, laporovlte krečnjake i brečaste mermeraste krečnjake koji su relativno slabije vodopropusni i otporniji na eroziono dejstvo podzemnih voda. Zbog toga je objašnjivo zbog čega su se sve veče kaverne formirale baš iznad ovakih litoloških serija. Eroziono dejstvo voda iznad tih serija je trajalo znatno duže, a ujedno je bilo uslovljeno da se največe količine podzemne vode kreču i koncentrišu baš u tim nivoima, te je bilo moguče stvaranje kavemi pomenutih dimenzija. Svrha istraživanja Sva hidrogeološka, inženjersko geološka i druga istraživanja strukture i fenomena ovog područja vršena su radi izgradnje brane, odnosno kompletnog hidroenergetskog postrojenja Salakovac, čija lokacija, kao i dispozicija je prikazana šematski na priloženo j karti. Radi izgradnje ovog objekta izmešta se i postojeci magistralni put Sarajevo — Mostar. Istraživanja su pokazala da stenske mase imaju dobre kvalitete za izgradnju betonske brane gravitacionog tipa, kakva se predvidja na objektu HE Salakovac, kao i za izgradnju ostalih objekata ovog postrojenja. Izvrstan problem prilikom izgradnje prestavljače karstificiranost, odnosno velika vodopropusnost ovog područja, posebno leve dolinske strane (Ploče), kojoj je prednjem opisu dat največi prostor. Za sprečavanja prodiranja vode kroz teren ispod temelja brane i njegovo razaranje kada dodje voda pod pritisak, kao i za smanjenje veličine uzgona na branu, predvidja se injekciona zavesa ispod uzvodne ivice temelja brane, čije dimenzije, položaj i prostranstvo nije teško odrediti. Za sprečavanje gubi taka vode iz buduče akumulacije kroz levi bok, odnosno kroz tektonski oštečen i karstificirani teren leve dolinske strane (Ploče), predvidja se takodje izgradnja injekcione zavese kao nastavak prethodne, u dužini i po položaju koji do sada nisu još definitivno odredjeni. Zbog još nedovoljnog poznavanja u detaljima strukture i hidrogeoloških odnosa u dubini ovog terena, izgradnja ovog dela zavese vršiče se tek posle punjenja akumulacije i to po dužini i položaju postepeno sve dotle dok se gubici vode ne svedu na dozvoljeni minimum. S obzirom na veliku visinsku razliku izmedju površine terena Ploče i kote uspora u akumulaciji izgradnja ovog dela injekcione zavese, zbog izbegavanja jalovog bušenja, vršiče se verovatno iz tunela prokopanog specijalno u to svrhu na nivou uspora. Na osnovu rezultata VDP-a, dubina zavese se predvidja da ide do kote 50 m n. m. Medjutim, njenu dužinu i pravac pružanja teško je sada u ovoj fazi ispiti-vanja i poznavanja definitivno odrediti, jer prema rezultatima ispitivanja na-netih na ovoj karti, ne postoji u doglednoj bližini dovoljno vodonepropusan ma-terijal i dovoljno visok nivo podzemnih voda na koji bi se zavesa mogla da nasloni. To znači da s njenim, pravcem i dužinom treba iči tako da se strujnice kretanja vode što više produže i na taj način stvore što veči otpori radi smanje-nja gubitaka vode na dozvoljenu količinu. Pri odredjivanju veličine i pružanja ovog dela zavese postoje i sledeče dileme i alternative: Ako se ide sa pravcem zavese što bližim osovini brane, postoji mo-gučnost i uterivanja izvesnih količina vode iz kraškog podzemlja u akumulaciju, ali bi zato zavesa verovatno bila duža. Ako se sa ovim pravcem udaljujemo od pravca osovine brane, postoji verovatnoča da zavesa bude krača, ali isto tako i verovatnoča presecanja izvesnih tokova kojima sada dotiče voda u korito Neretve uzvodno od pregradnog profila. Brez obzira na to što če definitivni pravac i veličina zavese biti definitivno odredjeni tek posle izgradnje brane, mi smo je črtkano povukli na priloženoj karti onako kako se ona sada zamišlja. Summary THE DEPTH AND THE INTENSITY OF KARSTIFICATION IN DEPENDENCE OF THE TECTONIC ACTIVITY At the very end of Neretva canyon near Bijelo polje is foreseen the construction of the Salakovac water power plant. Since this is the karst-region some problems are expected on the water filtration from the storage basin under and around the dam. Therefore various hidrogeological, engineering geological, geographysical and other investigations had been performed in the aim of construction necessery grouting curtains. It'has been affirmed that in creation of terain morphology in the area of Sala-kovac, the important role belonged to the tectonics. Two large faults, one along the Neretva bed and the other one perpendicular to that along the northern edge of Bijelo polje, have coursed that geological formations of the three blocks (right bank of Neretva, left bank of Neretva at the end of canyon, and Bijelo polje) one mutualy verticaly displased for aproximately 1700 m. Area of carbonate rocks of the left bank at the end of canyon, under the influence of large faults and many of small ones, is intercrossed ly cracks and diaclases generally normal to the river course. Owing to impermeable nature of Neogen rock mass of Bijelo polje, large quantities of water flowing from the slopes of Prenj mountain, unter the influence of the big hydraulic gradient toward the Neretva valley, had been affect on tectonically interfractured area of carbonic rocks and created the karstification of the large scale (s. figure in annex p. 144/145). Upotrebljena dokumentacija Energoinvest (prof. K. J o v a n o v i c). Idejni projekt HE Salakovac iz 1960 godine. Energoinvest (dipl. geol. J. M1 a d e n o v i č). Geološki elaborat za glavni projekt HE Salakovac iz 1970 godine. Energoinvest (dipl. inž. geol. R. S r d i č), Idejni projekt HE Salakovac iz 1972 godine. Zavod za geološka i geofizička ispitivanja, Beograd (D. Cirič), Izveštaj o ekspertizi neetektonskih prilika na mostu za branu Salakovac — 1966 g. — R. K a j -makovič, P. Petrovič, Dubina i intenzitet karsifikacije u zavisnosti hidraulič-kog gradijenta poda. Referat na III. Jugosl. speleol. kongresu u Splitu 1958 g. Diskusija Postavljam pitanja (V. R a d u 1 o v i c ); 1. Kolika se predvidja injekciona zavjesa na mjestu brane: — desni bok — levi bok — ispod brane 2. Da-li je karstifikacija pretekla eroziju? 3. Da-li su skarščeni dolomiti desnog boka? 4. Da-li su pouzdani podaci dobiveni geoelektričnim mjerenjima kojim dajete veliki značaj? Smatram na osnovu poznavanja tih terena, sličnih terena i predmetne problematike a naročito na osnovu iznijetog od strane referenta da je: a) Karstifikacija na mjestu i okolini brane pretekla eroziju Neretve. b) Da su dolomiti desnog boka skarščeni, ali su u njima kaverne, relativno gledano u odnosu na krečnjake redje ali prostranije zbog čega treba biti obazriv pri oceni njihovih hidrogeoloških funkcija. c) Geoelektrika je samo jedna od metoda istraživanja, a ne nikako metoda kojoj treba dati toliki značaj kada je u pitanju problematika kakva se tretira. Tom me- todom se u krasu utvrdjuje razlika više zone bez vode i zone sa vodom, a teže baza karstifikacije. P. H a b i Č : Kojom metodom je utvrdjena i šta je mišljeno pod »bazom karstifikacije-«? Odgovor (B. Petrovič): Dubina karstifikacije je ispitana geoelektričnim mjerenjima i to ispitana je zona karstifikacije i zona nekarstifikovane stjenske mase, odnosno odredjena je dubina karstifikacije. Ovi rezultati su dijelom potvrdjeni nekim drugim istraživanjima, Kar-stifikacija desne obale je vrlo mala, svedena na jedan pliči nivo. Injekciona zavjesa još nije definisana. GENETSKI TIPOVl PEČINA U SAHARI (sa 6 slika u tekstu) GENETIC TYPES OF CAVES IN THE SAHARA (with 6 Figures in Text) DUŠAN GAVRILOVIC (Prirodno-matematički fakultet, Beograd) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10.-15. oktober 1972) Paper presented at the 6th Yugoslav Speleological Congress (Sežana—Lipica, 10—15, October 1972) U Sahari, jednoj od najsuvljih oblasti na Zemlji, registrovani su svi kraški oblici — počev od škrapa i vrtača pa zaključno sa kraškim poljima. Ipak, o krasu i pečinama zna se vrlo malo, što je razumljivo ako se ima u vidu veličina ove pustinjske oblasti i teški ušlo vi rada u njo j. Ciste krečnjačke stene ima ju malo rasprostranjenje. Kraški oblici se najčešče javljaju u tercijernim peskovitim i gli-novitim krečnjacima i karbonatnim peščarima i laporcima. Pečine se sreču kako u karbonatnim tako i u nekarbonatnim stenama. Najbrojnije su pečine u silikatnim i karbonatnim peščarima, ali ih ima i u magmatskim stenama. Jasno je da proces speleogeneze ni je svuda imao isti karakter. U zavisnosti od litološkog sastava terena i dominantnih geomorfoloških procesa izdvojena su tri osnovna tipa pečina: pečine u karbonatnim stenama, pečine u silikatnim peščarima i pečine u magmatskim stenama. Pečine u karbonatnim stenama Pečine u krečnjačkim stenama su najmalobrojnije. Osnovni uzroci tome su, s jedne strane, mala rasprostranjenost čistih krečnjaka, a s druge, njihova neznatna močnost, nizak položaj u reljefu i nepovoljni klimatski uslovi, ne samo sada več i u prošlosti. Poznata su samo dva lokahteta u Sahari sa pečinama u krečnjačkim stenama. To je predeo Mzaba u Alžiru i Adrara u Mauritaniji. Mzab je nizak i dolinama j ako ispresecan plato, izgradjen od donje krednih krečnjaka i dolomita. Na površini platoa, koji ima karakter hamade (godišnja suma padavina iznosi oko 70 mm), nalaze se plitke vrtače (daje), male kamenice i sasvim sitne škrape. Na stramama vadi j a se vide mnogobrojni otvori. uskih podzemnih kanala. Kanali su stvoreni duž medjuslojnih pukotina i obično su neprohodni; širina im iznosi svega nekoliko desetina santimetara. Oko 7 km severozapadno od oaze Berriane na levoj strani vadija Soudane, 1 metar iznad suvog rečnog korita, postoji mala pečina. Pečinski kanal, koji je sada u fazi urušavanjia, prohodan je na dužini od oko 10 m. Na njegovim zidovima se vide plitki erozioni žlebovi, a na očuvanim delovima tavanice siga u raspadanju. Naj veča pečina Mzaba je Bou Noura. Ona se nalazi 15 km severozapadno od oaze Ghardaia u vadiju Abiod. Njeni hodnici su dugački oko 100 m i toliko niski da se kroz njih ne može iči uspravno (R. Capot-Rey, 1939). Predeo Adrara je izgradjen od infrakambrijskih krečnjaka, čija debljina mestimično iznosi preko 300 m. Na površini krečnjačke hamade postoje prostrane vrtače i mnogobrojne duboke pukotine, koje čelom predelu daju karakter krasa. Ono malo atmosferiskog taloga (oiko 100 mm godišnje), što se izluči na površlnu hamade i ne ispari, upi j a se u pukotine i otiče podzemno. Zasada ni je poznato da li u osnovi mauritanijskih krečnjaka postoji neki podzemni tok, j er večina izvora izbija iz serije silikatnih peščara, koji leže ispod krečnjaka. Prisustvo fosilnog bigra, osobito u regionu Atara, svedoči o nekadašnjim površinskim i podzemnim tokovima. Mada prema nekim podacima u Adraru ima više pečina, poznatija je jedino pečina Lapin (P. Dekeyser, A. Villiers, 1952). Ona se nalazi 9 km jugoistočno od oaze Atar. Sastoji se od horizontalnog kanala, širokog 1—3 m i dugačkog 70 m, koji se na jednom mestu proširuje u malu dvo-ranu. Pecinski kanal leži svega 8 m ispod površine hamade i na svom kraju stoji u vezi sa jednom salomnom vrtačom (grara). U malim kaminima i puko-tinama na pečinskoj tavanici nalaze se stare sige. One su na više mesta nagrižene korozijom i u stadijumu raspadanja. U regionu Djado (Niger), izmedju Madama i Emi Fezzan, postoji manja površina izgradjena od karbonskih krečnjaka. Na mestima gde laporovite inter-kalacije nisu predominantne, sreču se brojne vrtače i uski pecinski kanali (Ph. Renault, 1953). Karbonatni peščari zahvataju u Sahari vrlo vehka prostranstva. Obično se radi o tektonski neporemečentm formacijama tercijernih sedimenata u kojima se smenjuju slojevi peskovitih i laporovitih krečnjaka, peščara sa krečsnjačkim cementom, laporaca i glinaca, gipsa i drugih stena. U ovim sedimentima se javljaju svi površinski i podzemni kraški oblici. Kraški reljef je najbolje proučen u alžirskoj Sahari: u hamadi Guir i zapadno od oaze Touggourt. Tu je poznato više pečina. Zanimljiva serija kraških oblika sreče se kod oaze Beni-Abbes. Na desnoj strani vadija Saoura nalazi se erozijom izolovano uzvišenje Gara Diba (34 m rel. vis.), izgradjeno od miopliocenih pretežno karbonatnih sedimenata. Ono ima karakter ploče i ranije je činilo jedinstvenu celinu sa platoom hamade Guir. Na Gara Dibi je usečena plitka dolina, nagnuta prema vadiju i Beni Abbesu. Ova suva dolina se završava viseča iznad odseka visokog oko 15 m. Ispod doline na odseku se vide tragovi nekadašnjeg vodopada. Na maloj terasici, na koju je padala voda, nalazi se otvor vertikalne jame duboke oko 10 m, koja komunicira sa pečinom Antinea; tu pečinu pominju G.Conrad, B. Geze, H. Paloc (1967). Pečina Antinea (si. 1, 2) je obrazovana na kontaktu horizontalno uslojenih miocenih karbonatnih peščara i gornje devonskih silikatnih laporaca. Na njenom ulazu, koji leži oko 6 m iznad korita Saoure, nalazi se velika gomila oburvanih blokova i vetrom navejanog peska. Ulaz je širok 10 i visok 6 m. Od ulaza glavni kanal se jedva primetno penje prema unutrašnjosti i postepeno sužava. Na njegovom kraju na tavanici se nalazi uzan vertikalni kanal, koji stoji u vezi sa jamom iznad pečine. Ispod ove vigledi počinje suvo rečno korito, koje se može pratiti, ne samo kroz pečinu, več i izvan nje, sve do korita Saoure. Ono je nesumnjiv dokaz da je nekada kroz pečinu tekla reka. Sa severozapada prema glavnom kanalu gravitira kratak bočni kanal, čije dno leži 2 m iznad dna glav-nog kanala. Izuzev vetrom navejanog peska i oburvanih blokova oko ulaza, u pečini nema sedimenata. Ukupna dužina ispitanih kanala iznosi 47 m. Očuvani tragovi u reljefu nesumnjivo ukazuju da je za vreme jedne vlažnije klimatske faze preko Gara Dibe povremeno ili stalno tekao potok, koji se u obliku vodopada rušio u doHnu Saoure. U podnožju vodopada, pretežno meha-ničkom erozijom, voda proširuje pukotine u miocenim karbonatnim peščarima i ponire u dubinu sve do vodoneprepusne osnove od devonskih sedimenata. U Antinea SI. 1. Plan pečine Antinea kod Beni Abbesa (Alžir) Fig. 1. Plan of the Antinea Cave near Beni Abbes (Algeria) početku voda se gubila na dva mesta — ispod samog vodopada i nešto nizvod-nije — stvarajuči dva podzemna toka. Ti tokovi su izdubili glavni i bočni kanal u pečini. Kasnije, proširivanjem iizvodnog ponora, nizvodni ponor i bočni kanal su izgubili hidrografsku funkciju, tako da je erozija nastavljena samo u glavnom kanalu, čije je dno sniženo j oš za oko 2 m. Pečina Antinea leži u nivou najniže rečne terase u dolini Saoure (4—6 m), za koju je utvrdjeno da je obrazovana tokom vlažne faze Guiriena pre 5—6000 godina (J. Chavaillon, 1964). Da je i pečina iste starosti ukazuju suva rečna korita potoka sa Gara Dibe (pre st varan j a ponora) i pečinskog toka, koja se vezuju za ovu terasu. Kratki pečinski kanali u miopliocenim sedimentima mogu se sresti na više mesta u dolini Saoure. Po pričanju meštana, jedna veča pečina postoji kod Marhouma, 15 km jugoistočno od Beni Abbesa. Kod Mazzera, 24 km severno od Beni Abbesa, nalazi se zanimljiva izvorska pečina Ain Hammam (G. Conrad, B. Geze, H. Paloc, 1967). Njen otvor leži u podnožju odseka na levoj strani doline vadija Saoure. Prohodni deo pečine je dugačak 15 m i širok do 7 m. Od dva pečinska izvora, ukupne izdašnosti 1 1/sec vode, nastaje maU potok koji ističe iz pečine. Ovaj potok se hrani iz izdani ispod Velikog zapadnog erga. U pečini postoji nekoliko grozdova stalaktita i dve ploče od sige. Stvaranje pečine Ain Hammam je verovatno započeto j oš tokom Guirijenske humidne faze i, zahvaljujuči spedfičnom načinu hranjenja njenog podzemnog toka, nije u potpunosti bilo prekidano sve do danas. Jedna kraška jama je otkrivena na zapadnom obodu erga Atchane, izmedju uzvišenja Djebel ben Tadjine (Džebel ben Tadžin) i Kahal Tabelbala, oko 167 km jugozapadno od Beni Abbtea (N. Menchikoff, 1930). Ona ima otvor kružnog SI. 2. Položaj pečine Antinea u brdu Gara Diba kod Beni Abbesa (Alžir): a) suva viseča dolina, b) nekadašnji vodopad i jama, c) otvor pečine, d) rečno korito Saoure. Foto D. Gavrilovič Fig. 2. Location of the Antinea Cave in the hill Gara Diba near Beni Abbes (Algeria): a) dry hanging valley, b) former waterfall and pothole, c) cave opening, d) river bed Saoura. Phot. D. Gavrilovič oblika, širok 8 m. Naniže kanal jame se naglo levkasto sužava i na 5 m dubine prelazi u uzan vertikalni kamin, kroz ko ji se čovek jedva može provuči. Ispod ovog kamina kanal se ponovo proširuje. Pre otkrivanja jame na površini pesko-vitih krečnjaka .postojala je plitka vrtača deHmično ispunjena slabo cemento-vanim peskom. Čiščenjem ove vrtače, poručnik Pigeot je na njenom dnu otkrio vertikalni kanal dubok oko 10 m. Tamni slojevi peska sa ugljenisanim organskim ostacima, nadjeni na dnu jame, ukazuju na nekadašnje poniranje površinskih voda. Kraška jama koju je otkrio poručnik Pigeot je dokaz da u Sahari sigurno postoji veči broj ovakvih oblika. Zbo-g toga, odsustvo kraških jama ne treba uzimati kao jednu od specifičnosti kraškog reljefa ove oblasti, več kao posledicu eolskih procesa, koji su postoječe vertikalne kanale u krečnjacima učinili ne-vidljivim. Zanimlji'vi oblici kraškog reljefa sreču se i u miopliocenim karbonatnim peščarima zapadno od oaze Touggourt. U ovom kraju godišnje padne svega oko 70 mm kiše (Touggourt 58 mm, El Arfiane 82 mm). Na sevemom obodu daje Mrara, 1200 m severno od piste Djamaa-Mrara, nalazi ise po-vremeno aktivan ponor vadi j a Rtem. O vaj vadi dolazi sa platoa El Mchibig (El Mšibi), na kome se godišnje izluči oko 150 mm padavina. A. Cornet i C. Pinard (1957) pominju da je 1957. godine iznad ponora, koji je tada bio aktivan, postojala mala vrtača, udaljena oko 20 m od ivice daje. Usled obilnih kisa i poplava vadia 1957, 1961, 1963, 1964. i navodnjavanja obradivih površina arteskim vodama 1960, 1961. i 1962. godine, na mestu male vrtače stvorilo se levkasto udubljenje dugačko 48,5 m, široko 20—22 m i duboko 7—8 m. Izmedju ponora i ove salomne vrtače podzemni tok je obrazovao prerast sa tunelom dugačkim 20 m, širokim 10 m i visokim 2,5—4,6 m (C. Nesson, 1967). Zbog relativno čestih poplava vadia Rtem i povoljnih morfoloških prilika, bilo je planirano da se daj a Mrara pretvori u veštački akumulacioni basen. Medjutim, kolika je propusna moč podzemnih sistema pukotina u krečnjaku videlo se 1960. godine, kada je prilikom veštačkog navodnjavanja daje reka Rtem svakog minuta u ponor unosila oko 20 m® vode. Prilikom poplave vadia 1963. godine za samo tri dana u daji je sakupljeno 9,1 mil. m* vode, ali se več nedelju dana kasnije, usled poniranja i isparavanja, izgubilo 4,3 mil. m®- vode. Podzemno oticanje vode iz daje Mrara, čije dno leži na 101 m n. v., najverovatnije se vrši prema šotu Merouane, severno od Touggourta, kod koga dno leži na — 40 m n. v. Oko 4 km severno od oboda daje Mrara, na dnu jedne suve doline, nalazi se kraška jama duboka 30 m (C. Nesson, 1967). Njen otvor je ovalnog oblika: dužine 12,5 m i širine 5 m. Jama je nastala za vreme neke vlažnije klimatske faze kvartara, na mestu poniranja površinskog toka kroz vertikalnu pukotinu u miopliocenim karbonatnim peščarima. Kod proširivanja pukotine, pored mehaničke erozije vodenog toka, značajnu ulogu je imao i proces rastvaranja krečnjačkog cementa u peščaru. Ova jama je još jedan dokaz postojanja sistema podzemnih kanala usmerenih ka šotu Merouane. Dosada ispitane pečine u krečnjacima i peščarima sa krečnjačkim cementom uglavnom se nalaze u obodnim delovima Sahare, koji, izuzev predela oko Beni Abbesa (31,9 mm) i Tabelbale (23,6 mm), primaju godišnje više od 50 mm kise. Možda je još važnije istači da se pečine nalaze u zoni povremenih poplava vadia i izuzetno retkih ali jakih pljuskovitih padavina. Erozioni efekat površinskih i podzemnih bujičnih tokova, koji se obrazuju posle kratke i jake kiše, često može biti veči od erozionog efekta stalnih vodotoka. Tokom kvartarnih pluvijala količina padavina je u Sahari bila oko deset puta veča od isadašnje, što je uslov-Ijavalo česte poplave vadia i mestimično formiranje stalnih površinskih i podzemnih tokova. Za vreme tih vlažnijih ali kratkih perioda postojale su povoljne prilike za stvaranje kraških oblika. Da su pečine upravo tada nastale, odnosno da predstavljaju vrlo mladu pojavu u reljefu, u večini slučajeva nije potrebno dokazivati, jer se radi o pečinskim kanalima koji su usečeni u miopliocenoj sedi-mentnoj seriji ili se nalaze u podnožju dolinskih strana vadia usečenih tokom kvartara. Pečinski kanali su stvoreni erozijom podzemnih tokova, koji su za svoje kretanje koristili medjuslojne pukotine ili kontaktne površine izmedju karbonatnih i nekarbonatnih stena. Ti tokovi su se hranih sabiranjem atmosferske vode iz viših sistema pukotina ih poniranjem površinskih potoka nedaleko od odseka, a izuzetno i iz kontaktne izdani. Na osnovu morfologije kanala i odsustva sedimenata — u večini slučajeva i siga, može se zaključiti da su pečine prvenstveno stvorene mehaničkom erozijom podzemnih tokova, dok je rastva-ranje krečnjaka ili krečnjačkog cementa kod peščara imalo minimalni značaj. Do istog zaključka je došao J. Corbel (1971), vršeči hemijske analize izvorske i bunarske vode u predelu Tademaita i oko In Salaha. Mala podzemna rastvor-Ijivost karbonatnih stena u Sahari nije posledica samo direktnih klimatskih uticaja (mala količina padavina, visoke temperature i isparavanje), več i čitavog niza pratečih pojava. S jedne strane, zbog odsustva vegetacije i pedološkog po-krivača, korozija se vrši bez učešča humusnih kiselina, a s druge strane, visoke temperature uslovljavaju mali sadržaj ugljendioksida u vazduhu, a samim tim i slabu koncentraciju ugljene kiseline u vodi. Treba napomenuti da pored karbonatnih stena u miopliocenoj sedimentnoj seriji postoje i znatne količine gipsa, koji se u vodi lakše rastvara od krečnjaka, naročito na višim temperaturama, i na taj način brzo' dovoidi do zasičenosti vodenih rastvora. Mala močnost karbonatne sedimentne serije (najčešče 30—50 m), heterogen litološki sastav, slaba tektonska razlomljenost terena, nepovoljne klimatske prilike, kratko trajanje kvartarnih pluvijala — sve je to uticalo da se u Sahari nisu obrazovali veči pečinski sistemi i da je kraški reljef u celini ostao u rudi-mentarnom stanju. Pečine u silikatnim peščarima Silikatni peščari, pretežno paleozojske starosti, zahvataju velike delove centralne Sahare. Od njih su izgradjeni masiv Ennedija, obod planine Tibesti, obod basena Murzuka, platoi Djado i Mangeni, Tassili Ajjera i Hoggara, obod basena Aouker i delovi mauritanijskog Adrara. U svim ovim predelima zabeleženo je postojanje večeg broja pečina i potkapina. M. Mainguet-Michel (1967) izveštava da se u zapadnom delu Ennedija u silikatnim peščarima nalaze mnogobrojni podzemni kanali i šupljine prečnika preko 10m, a J. Tilho (1920) pominje potkapinu Archei, 37 km jugoistočno od Fade, koja u preoniku ima oko 30 m. U planinskem masivu Tibestija pečine u silikatnim peščarima je proučavao D. Gavrilovič (1969). Južno od -oaze Bardai' dve veče i nekoliko manjih pečina obrazovano je duž lokalnih rasednih pukotina, na mestima gde one seku oko 3 m debeo sloj glinenog škriljca umetnut u paleozojskom peščaru. Pečina Kir-Kirma predstavlja tunel dugačak 20 m i širok 1—3 m. Na njenoj tavanici ima prljavih kalcitnih cevčica dugačkih 2—10 cm, a dno jo je pokriveno tankim slojem eluvijuma. Pečina Kešu, koja leži samo 30 m zapadnije od prethodne, sastoji se od glavnog kanala oblika tunela i jednog bočnog kanala, čija je ukupna dužina 39 m. Kod južnog ulaza, koji je širok 10 i visok 3,5 m, dno je pokriveno kulturnim slojem debljine 0,5—1 m, u kojem su nadjena paleolitska i neolitska kamena orudja. Pečina Janjar se nalazi oko 2 km istočno od oaze Bardai. Njen kanal je dugačak 32 m i ima oblik tunela. Obrazovana je duž jedne kose rasedne pukotine. Dno je pokriveno slojem tamno smedje zemlje. Oko 4,5 km južno od pasa Korizo i desno od piste El Gatrun—Zouar, u jednom malom ostrvskom bregu nalazi se pečinski sistem sa dva sprata kanala. Pečina ima tri ulaza, od kojih dva leže u podnožju ostrvskog brega, a treči 4,5 m više. Ukupna dužina kanala ovog pečinskog sistema iznosi oko 45 m. S obzirom da je u gornjem spratu na jednom mestu došlo do oburvavanja tavanice, može se pretpostaviti da je pečina ranije bila još duža. Pečinski kanali su obrazovani duž manjih horizontalnih i vertikalnih pukotina i po izgledu se ne razlikuju od kanala u krečnjačkim stenama. Veči broj još neispitanih pečina nalazi se u dolini vadija Zouarke za-padno od oaze Zouar. Velika potkapina u ostrvskom bregu Ehi Atroun, desno od piste Zouar — Fay a Largeau, bila je dosada više puta pominjana u literaturi (D. Gavrllovič, 1969). SI. 3. Planovi pečina Tamega, 60 km severno od oaze In Guezzam (Alžir) Fig. 3. Plans of Tamega caves, 60 km north of the oasis In Guezzam (Algeria) i -1 : T ' "m- M-^uoi. ' . v -v ■5 ■ ■( V... SI. 4. Pečina Tamega I; 60 km severno od oaze In Guezzam (Alžir). Foto D. Gavrilovič Fig. 4. Tamega 1 Cave; 60 km north of the oasis In Guezzam (Algeria). Phot. D. Gavrilovič Ph. Renault (1953) je zabeležio veči broj pečina na prostoru izmedju Tibestija, Alra i Hoggara. Pečina Chemmidou, kod Bilme (Niger), sastoji se od jednog kanala dužine oko 15 m, koji se na jednom mestu proširuje u dvoranicu sa stalaktitima (pretpostavlja se da su silikatni). Pečina Emi Bao kod oaze Seguedine, severno od Bilme, sastoji se od kanala prečnika 2m i dužine 14m. Njen ulaz se nalazi 9 m iznad podnožja jednog odseka. Pečina Tougouni Beda kod oaze Beni Dour&o. u regionu Djada, ima obült tunela širine 0,5—2 m i dužine oko 10 m. U srednjem delu pečinsOd kanal je preizidubljen i ispu-njen glinovitim peskom. Največa poznata pečina u ovom kraja nalazi se kod Ouareka, oko 15 km severno od oaze Djado, a dugačka je 40 m. Ona ima izgled potkapine, sa ulazom visokim 30 m i prostranim kanalom, predisponiranim velikom pukotinom. >>Jedan dan hoda« severozapadno od graničnog prelaza In Guezzam, izmedju Alžira i Nigera, u jednom ostrvskom bregu otkrivena su dva pečinska kanala. Donji kanal leži u nivou pedimenta i ispitan je na dužini od 15 m. Gornji kanal se nalazi na vrhu ostrvskog brega, oko 20 m iznad njegovog po'dnožja, a dugačak -je 12 m. Donji i gornji kanal povezuje sistem nepnohodnih pukotina. Oko 60 km severno od graničnog prelaza In Guezzam, u dolini vadija Laouni nalazi se grupa ostrvskih bregova Tamega. Ostrvski bregovi su izgradjeni od ordovicijumskih silikatnih peščara i visoki su do 50 m.* Imaju vertikalne strane i pravilno zaobljene vrhove, tako da posmatrani iz daljine podsečaju na stogove. H. Mensching, G. Stuckmann (1970) smatraju da su uzvišenja ovakav oblik dobila pod uticajem jake eolske erozije. Ostrvski bregovi su izbušeni mnogo-brojnim kanalima, a na njihovim stranama se nalaze velike potkapine. Neke od tih pečina sam ispitao i premeno septembra 1970. godine (si. 3). Pečina Tamega I (si. 4) sastoji se od sistema pukotina i uskih kanala, pro-hodnih na dužini od 37 m. Oni leže svega 1 m iznad nivoa erozionog pedimenta u podnožju ostrvskog brega. Formirani su duž dijaklaza i dijastroma u silikatnim peščarima i po svom izgledu se nimalo ne razlikuju od pečinskih kanala u kreč-njacima. Dno pečine je pokriveno 20—30 cm debelim slojem svetlog glinovito-laporovitog sedimenta, preko kojeg je vetar navejao p-esak; banak sličnih sedi-menata je očuvan i u susednoj potkapini. U ovom sedimentu je usečeno plitko rečno korito, koje se pruža po dnu pečine i završava na njenom ulazu. Odsustvo eolskog peska u koritu svedoči da je ono još uvek povremeno aktivno. Postojanje sistema pukotina u unutrašnjosti ostrvskog brega, iz kojih se prilikom izluči-vanja padavina hrani podzemni tok, ukazuje na morfogenetski značaj mehaničke erozije vode. Posle stvaranja pečine, tokom jednog od poslednjih pluvijala, došlo je do zasipanja doline vadija Laouni i taloženja svetlog sedimenta u pečinskim kanalima. Pečina Tamega II se nalazi u istom ostrvskom bregu, nekoliko desetina me-tara jugoistočno od prethodne pečine. Sastoji se od sistema proširenih dijaklaza, prohodnih na dužini od 40 m. Pečina ima tri ulaza i svi oni leže u nivou erozionog pedimenta. Kod severnog ulaza pečinski kanal je širok i visok 3 m, sa poprečnim profilom trouglastog oblika. Veči deo pečine je zasut eolskim peskom, koji na jednom mestu čini smet visok 3 m. Pečina Tamega III se nalazi na južnoj strani ostrvskog brega, nekoliko desetina metara jugozapadno od prethodne pečine. To je potkapina široka 52 m, visoka oko 15 m i duboka 10 m. Njeni uglačani zidovi su prekriveni patinom, a dno se vezuje za glinovitu ravan pokrivenu dinama (si. 5). Desno od severnog ulaza pečine Tamega I nalaze se primitivni crteži bivola i gazela pokriveni patinom, a na zapadnom zidu pečine Tamega III su crteži kamila sa jahačima i tekst ispisan tuareškim pismom »tifinagh de Air«. Prisustvo mnogobrojnih pečinskih kanala i potkapina, ispunjenih mladim jezersko-aluvijalnim sedimentima, isključuje mogučnost da su ostrvski bregovi Tamege i In Guezzama svoj sadašnji oblik dobili radom vetra, kao što to tvrde H. Mensching, G. Stuckmann (1970). G. Conrad, B. Geze, H. Paloc (1967) pominju veči broj pečina u infrakambrijskim silikatnim peščarima na istočnom obodu planinskog masiva Affole u Mauritaniji. Jugozapadno od oaze Aioun su dve pečine dugačke 5 i 10 m, a severno se nalaze pečina Et Tegawddite, dugačka 50 m, i pečine El Meddoub, koje predstavljaju seriju proširenih pukotina. Slični pečinski kanali se sreču u ordovidjumskim peščarima mauritanijskog Adrara, na severnom obodu * Mineralošku analizu uzorka peščara Tamega izvršio je dr Slobodan Joksimovič, saradnik Katedre za petrologiju i geohemiju Rudarsko-geološkog fakulteta u Beogradu. Osnovni sastojak stene je kvarc, koji čini preko 95 "/o. Pored kvarca, vrlo retko se javljaju feldspati, biotit i sven. Vezivanje je kontaktno, a vezivna masa je silikatno-limonitska. SI. 5. Potkapina Temega III, nastala sonim raspadanjem silikatnog peščara; 60 km severno od oaze In Guezzam (Alžir). Foto D. Gavrilovic Fig. 5. Rock shelter of Tampega III, formed by salt disintegration of silicate sandstone; 60 km north of the oasis In Guezzam (Algeria). Phot. D. Gavrilovic basena Taoudeni i u masivima Assaba i Tagant. Severno od Tagana iz kambro-ordovicijumiskih peščara izbija izvor Moudjeria, koji sa izdašnošču od 5 mVh predstavlja najjači izvor u Mauritaniji. Jedna izvor,ska pečina se pominje kod Adrara Adafara u Alžiru. To je potkapina široka 40 m, visoka 7—8 m i duboka desetak metara. Obrazovana je u bazalnim konglomeratima, koji leže izmedju infrakambrijskih i kambro-ordovicijumsfcih peščara. Februara 1964. godine u pečini se nalazilo jezerce dugačko 8 m, široko 2—3 m in duboko 30—40 cm. Pečine u silikatnim peščarima jugozapadnog Malija, Gvineje i Gornje Volte, odnosno južno od Sahare, opisao je H. Hubert (1920). Dve največe pečine predstavljaju tunele, kroz koje u sezoni kiša teku reke. Tunel Famire Tonke je dugačak 60 m, širok 19 m i visok 5 m, a tunel Sanga je dugačak oko 100 m. Širok 12 m i visok 2,5—4 m. Obe ove tunelske pečine se nalaze u predelu Bandiagare, istočnood Moptija u Maliju. Pečine u silikatnim peščarima su stvorene hemijskim raspadanjem steno vite gradnje i mehaničkom erozijom podzemnih vodotoka, u uslovima semiaridne klime. U centralnoj Sahari ovakve klimatske prilike su vladale tokom kvartarnih i tercijernih pluvijala. Za vreme pluvijala, u sušnom i žarkom delu godine, usled intenzivnog isparavanja dolazilo je do kapilarnog izdizanja vlage, ne samo u zemljištu, več i one infiltrirane u porama stena. Sa izdizanjem vlage na površinu su iznošene lako rastvorljive soli, koje su zbog svoje higroskopnosti uticale na duže zadržavanje vlage u površinskim delovima zemljišta i stena. Koncentrisanje i duže zadržavanje vlage je bilo naročito izraženo na senovitim mestima, u podnožju stenovitih padina i odseka. Vlaga i soli su na tim mestima izazivale hemijsko i fizičko raspadanje stena, odnosno rastvaranje peščarskog cementa i krunjenje kvarcnih zrna (granularna dezintegracija). Sonim raspadanjem pe-ščara u podnožju odseka su najpre stvorene male niše i previsni zidovi, a kasnije i velike potkapine. Na mestima gde je u nivou okolne ravnice odsek presecao jednu ili više pukotina u stenovitoj masi, postojali su posebno povoljni uslovi za sono raspadanje. Ono je bilo naročito koncentrisano oko otvora ovih pukotina, odnosno na mestima ne samo intenzivnog vlaženja več i isparavanja. Dalje u unutrašnjosti pukotina vlaga je gotovo isključivo poticala od atmosferske vode sa površine i tu je, prilikom izlučivanja padavina, vršena mehanička erozija. To objašnjava malu »dubinu« pečinskih sistema, odnosno činjenicu da su oni pretežno razvijeni paralelno sa odsecima u reljefu. Širi delovi pečinskih sistema, kroz koje se čovek može provuči, ne prodiru više od 10 do 15 m u unutrašnjost stenovite mase, a tolika je upravo dubina največih pečina. Dakle, pečinske sisteme u peščarima treba posmatrati kao selektivno razvijene potkapine, koje su narastale proširivanjem mreže pukotina od odseka ka unutrašnjosti. Sonim raspadanjem peščara na isturenim rtovima, ako su oni širi, stvaraju se tunelske pečine — a ako su uži, nastaju prozorci. S obzirom da u unutrašnjosti peščarske mase postoji mreža vodoprohodnih pukotina, slična onoj u krečnjacima, pri razmatranju speleogeneze ne treba zanemariti ni mehaničku eroziju podzemnih tokova. Postojanje podzemnih tokova u peščarima je nepobitno dokazano. Erozija podzemnih tokova se prvenstveno ogleda u evakuaciji oslobodjenih kvarcnih zrna, a delimično i u neposrednom proširivanju pukotina. Zasada nema jačih dokaza u prilog korozije vode prokapnice i podzemnih tokova. Mah stalaktiti na tavanicama nekih pečina, koji inače predstavljaju izvanrednu retkost, verovatno su nastali selektivnim rastvaranjem mineralnog sastava stene. Njihova mala brojnost i veličina najbolje pokazuju koliko je taj proces slabo izražen. Eolsku eroziju treba shvatiti kao prateči proces, koji se po svom speleo-genetskom značaju može uporediti sa temperaturnim i mraznim razoravanjem stena. To su procesi koji sami ne mogu dovesti do stvaranja pečina i velikih potkapina. Sonim raspadanjem peščara su stvorene potkapine, prozorci i neke tunelske pečine, a kombinovanim delovanjem sonog raspadanja i erozije podzemnih tokova stvorene su proste i tunelske pečine povezane sa mrežom pukotina u unutrašnjosti stenovite mase. Recentni proces sonog raspadanja peščara je vrlo slab i uglavnom se vrši na stranama vadija, gde postoji kapilamo izdizanje vlage. Posmatrajuči stenovite zidove sa neohtskim crtežima, dolazi se do zaključka da su se za poslednjih približno 3000 godina u podnožju odseka obrazovale olučaste niše duboke jedva nekoliko desetina santimetara i visoke najviše 1—1,5 m. U poredjenju sa potka-pinama visokim i do 15 m, to je vrlo malo. Imajuči u vidu da se na zidovima večine pečina nalaze neolitski crteži savanskih životinja, da su u nekim pečinama nadjeni tragovi neolitskih i mladje paleolitskih ljudskih prebivališta, kao i mladji jezersko-aluvijalni sedimenti, može se kao pouzdano smatrati da su one stvorene tokom starijeg kvartara ili krajem tercijera. To je približno i starost večine peščarskih ostrvskih bregova u Sahari. Uglavnom, pečine u ostrvskim bregovima su stvorene u završnoj fazi njihovog modelovanja. Pečine u magmatskim stenama Zasada je u magmatskim stenama Sahare poznato svega nekoliko sasvim malih pečina i veči broj potkapina. Njihova pojava ni je vezana za odred jenu vrstu stena, a ni procesi koji su uticali na njihovo stvaranje nisu bili isti. Sreču se u bazaltu, trahitu, riolitu, ignimbritu i piroklastičnom materij alu. Najbolje su proučene pečine u planinskom masivu Tibestija (D. G a vri-lovič, 1969). U slivu vadija Modrague otkriven je veči broj pečina — gas-nih mehura, ko je so nastale prilikom konsolidovanja bazaltne lave. Nai-veča od njih je dugačka 10 m, široka 4 m i visoka 2 m. Pečine imaju sferni oblik, a zidovi im se sastoje od više koncentričnih tankih slojeva bazalta. U podnožju vulkanske kupe Tousside postoji više podzemnih prostorija, nastalih kraljušastim konsolidovanjem trahitske lave u uslovima intermitentnih erupcija. Kratki i uski kanali u vulkanskoj kupi Ehi Kassa, izmedju oaza Yebbi Bou i Yebbi Souma, nastali su oticanjem atmosferske vode kroz piroklastični materijah Na istočnoj padini vulkanske kupe Yega nalazi se pečina dugačka 20 m, široka 6 m i visoka 3 m, koja je nastala ispiranjem sočiva tufa umetnutog u bazaltnoj lavi. Potkapina Gabor muflon u kalderi Yega — široka 60 m, visoka 30 m i duboka 40 m — nastala je selektivnom mehaničkom erozijom ispod neka-dašnjeg vodopada. Stvaranje pečine je bilo uslovljeno pojavom velikog sočiva opsidijana na kontaktu ignimbrita i bazalta (isl. 6). U planinskom masivu Hoggara postoji nekoliko potkapina u trahitu, koje su nastale sonim raspadanjem stene i delovanjem drugih spoljašnih sila. Takve su potkapine u podnožju ostrvskog brega Teguit, severno od oaze Ilamane, i male potkapine južno od Assekrema. Na severnoj strani trahitskog neka Tezouai't, jugoistočno od Assekrema, postoji veliki prozorac, koji je uslovljen tektonskom strukturom i izmodelovan spoljašnim silama. U planinskom masivu Air a jedna veča potkapina se nalazi na odseku povre-meno aktivnog vodopada kod oaze Timija. Ona je dugačka oko 10 m, a obra-zovana mehaničkom erozijom rečne vode na kontaktu izmedju starijeg i mladjeg izliva bazaltne lave. U riolitskom neku Hadjer-el-Hamis, pored jezera Cad, nalazi se potkapina prečnika oko 10 m, koja je obrazovana na kontaktu prizmatično i kupolasto konsolidovane lave. Pod delovanjem spoljašnih sila kasni je je bila proširena. Za razliku od pečina u karbonatnim istenama, koje su stvorene mehaničkom erozijom i korozijom ili pečina u silikatnim peščarima, koje su nastale sonim raspadanjem stene i mehaničkom erozijom — pečine u magmatskim stenama su vrlo različite geneze. Gotovo da se ne mogu nači dve pečine nastale istim procesima. Pojava ovih pečina je prvenstveno uslovljena posebnim struktumo-litološkim pogodbama, koje su dalje omogučavale delovanje pojedinih geomorfo-loških agenasa. -'J' :- i'- s-v.»;:;-^^rfsHF?^ .t-. SI. 6. Potkapina Gabor muflon u kalderi Yega u planinskom masivu Tibestija (Čad). Foto D. Gavrilovic Fig. 6. Rock shelter Gabor Muflon in the caldera Yega in the Tibesti mountain (Chad). Phot. D. Gavrilovic Summary GENETIC TYPES OF CAVES IN THE SAHARA In the Sahara, one of the most arid regions on the Eearth, there have been registered all karst forms — from Karren and sinkholes to karst poljes. However, it is very little known about the karst and the caves, which is understandable considering the size of this desert region and difficult conditions of work in it. Pure limestone rocks have a small extent. The karst forms occur most frequently in the Tertiary sandy and argillaceous limestones and in carbonate sandstones and marls. The caves are met with both in carbonate and in non-carbonate rocks. The caves are most numerous in silicate and carbonate sandstones but they occur also in different kinds of magmatic rocks. It is obvious that the process of speleo-genesis had not everywhere the same character. In dependence upon the lithologic composition of terrains and upon the prevailing geomorphological processes there have been distinguished three fundamental types of caves: the caves in carbonate rocks, the caves in silicate sandstones and the caves in magmatic rocks. The caves in carbonate rocks have been created by mechanical erosion and corrosion of subterranean streams during the young Quaternary pluvial periods. The caves in silicate sandstones have been created by salt disintegration of rocks and by mechanical erosion of water at the end of Tertiary and in the beginning of Quaternary. The caves in magmatic rocks are conditioned by special structural-lithological circumstances which made possible further action of individual geomorphological agents. Except the original caves, most of them were formed during the last pluvial periods of Quaternary. Literatura Capot-Rey, R., 1939. Pays du Mzab et region des dayas. Annales de Geographie, No 271, T. 48, 41—62, Paris. Chavaillon, J., 1964. Etude stratigraphique des formations quaternaires du Sahara Nord-Occidental. Centre National de la Recherche Scientifique, Geologie 5, Paris. Conrad, B., B. Geze, H. Paloc, 1967. Observations sur des phenomenes kar-stiques et pseudo-karstiques du Sahara. Revue de geographie physique et de geologie dynamique, V. 9, F. 5, 357—369, Paris. Corbel, J., 1971. Les karsts des regions chaudes. Studia geomorphologica Carpatho-Balcanica, V. 5, 49—76, Krakow. Cornet, A., C. Pinard, 1957. Sur rapparition d'un betoir dans la daya Mrara. Travaux de ITnstitut de Recherches Sahariennes, T. 15, S. 1, 159—161, Alger. Dekeyser, P., A. Villiers, 1952. Une caverne dans I'Adrar mauritanien. Bulletin de la Direction des Mines A. O. F., No. 15, T. 2, 413—420, Paris. G a v r i 1 o V 1 Č , D., 1969. Pečine planine Tibesti. Glasnik Srpskog geografskog društva, sv. 49, br. 1, 21—31, Beograd. Hubert, H., 1920. Grottes et cavernes de l'Afrique Occidentale. Bulletin du Comite des etudes historiques et scientifiques de l'A. O. F., No. 1, 43—54, Paris. Mainguet-Michel, M., 1967. La bordure occidentale de l'Ennedi. Travaux de rinstitut de Recherches Sahariennes, T. 26, S. 1—2, 7—65, Alger. Menchikoff, N., 1930. Recherches geologiques et morphologiques dans le nord du Sahara occidental. Revue de geographie physique et de geologie dynamique, V. 3, F. 2, 103—247, Paris. Mensching, H., G. Stuckmann, 1970. Beobachtungen zur äolischen Morpho-dynamik in der nördlichen und zentralen Sahara und im Sahel. »Sudan-Sahel-Sahara«, Jahrbuch der Geographischen Gesellschaft zu Hannover für 1969, 159 do 189, Hannover. N e s s o n , CI., 1967. L'Evolution du »Betoir« de la da'ia Mrara. Travaux de l'Institut de Recherches Sahariennes, T. 26, S. 1—2, 67—77, Alger. — 1967. Sur la presence d'un aven dans la region situee au nord de la daia Mrara. Travaux de ITnstitut de Recherches Sahariennes, T. 26, S. 1—2, 79—84, Alger. Renault, Ph., 1953. Caracteres generaux des grottes greseuses du Sahara meridional. Actes du Premier Congres International de Speleologie, T. 2, 275—289, Paris. T i 1 h o, J., 1920. The exploration of Tibesti, Erdi, Borkou and Ennedi in 1912—1917. The Geographical Journal, V. 56, No. 2, 81—99, No. 3, 161—183, No. 4, 241—267, London. Diskusija N. C a d e ž : Kako je z delovanjem vetra? Odgovor (D. G a v r 11 o v i č): Smatram, da vetar nema nikakvog značaja za stvaranje pecinskih kanala, bilo u karbonatnim bilo u nekarbonatnim stenama. Delovanje vetra se j edino ogleda u akumulaciji peska u ulaznim delovima pečina. Izuzetno eolskom erozijom mogu biti modelovane kratke pukotine i kanali tipa prozoraca. D. Gašparovič: Odnos izmedju pečina i jama u ispitanom području. Postoji nesrazmerje izmedju pojave pečina (naročito u karbonatnim stijenama) i jama. Pred riječima referenta voda (kiša) prolazi vertikalno kroz pukotine i stvara horizontalni oblik. Po mom mišljenju trebalo bi da na tom vertikalnom putu stvara od pukotina jame, a njih je vrlo malo ili ih uopče nema. Odgovor (D. G a v r i 1 o v i č): Sve pečine u saharskem prostoru predstavljaju fosilne oblike. Veza izmedju horizontalnih i vertikalnih kanala vidi se j edino kod pečine Antinea, što ne znači, da ne postoji i na drugim mestima. Osnovni razlog što nema više jama je eolska akumulacija koja ih zasipa i skriva. Kod karbonatnih peščara i laporaca zastupljeni su sufozioni procesi, kojima se na površini obrazuju plitke vrtače tipa daja. I. G a m s : Ali referent dopušča nastanek krajših jam v Sahari zaradi selektivnega mehaničnega razkrajanja zaradi temperaturne oscilacije, kot to razlagajo nekateri opisovalci jam (G. C o r r a d, B. G e z e, H. P a 1 o c). Odgotjor (D. G a v r i 1 o v i č): Pod uticajem selektivnog mehaničkog razaranja stena mogu se brazovati »ta-foni« ali ne i pečine. I. Bušatlija: Neke pokazane manje pečine liče na one koje su vještački izradjene. Odgovor (D. Gavr ilovič): Sve pokazane pečine su prirodne. I. E o g 1 i č : Vidimo, da se neke stijene raspadaju hidratacijom soli. Da-li vlaga u pečinskim kanalima može uvjetovati otapanje vapnenog cementa pješčara? IZVOR APNENČEVEGA PRODA V PLANINSKI JAMI (z 8 slikami v besedilu in 1 karto ter 4 tablami v prilogi) THE ORIGIN OF THE LIMESTONE GRAVEL IN THE CAVE OF PLANINA (with 8 Figures in Text and 1 Map and 4 Plates in Annex) RADO GOSPODARIC (Inštitut za raziskovanje krasa SAZU, Postojna) RAJKO PAVLOVEC (Inštitut za paleontologijo SAZU, Ljubljana) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10.-15. oktober 1972) Paper presented at the 6th Yugoslav Speleological Congress (Sežana—Lipica, 10—15, October 1972) Uvod V Planinski jami je možno videti različno staro in oblikovano sigo, podorne skale vseh velikosti in fluvialno ilovico, pesek in prod. S speleogenetskega vidika je najbolj zanimiv prod, ker izpričuje nekdanje hidrološke razmere v tej razsežni jami. Po dosedanjih še nedokončanih raziskavah so v različnih rovih Planinske jame ohranjene tri vrste proda, ki se petrografsko in granulacijsko razlikujejo: — prod belega roženca v Rudolfovem, Mrtvaškem in Katernovem rovu ter v Tihi jami, ■— prod raznobarvnega roženca in flišnih kamnin na skalnem dnu Pivškega rokava in — apnenčev prod v Pivškem in Rakovem rokavu obravnavane jame. Pozornost vzbuja predvsem apnenčev prod zaradi makroskopsko enotne sestave, zaradi debeline odložene plasti in izjemne velikosti kosov, ki dosegajo premer 30 cm. Predhodni mikroskopski pregled nekaj prodnikov iz obeh rovov je pokazal svetlosivi zrnati apnenec s foraminiferno favno zgomjekredne starosti. Ker je Planinska jama izdelana skoraj v celoti v apnencu spodnje krede (M. Pleničar, 1961), se je postavilo vprašanje, odkod in kako je zašel ta na prvi pogled alohtoni material v jamo. Odgovor smo iskali pri pregledu avtohtone kamnine, pri kartiranju nahajališč proda po jami, opravih pa smo še več mikroskopskih analiz posameznih prodnikov. Nahajališča apnenčev^a proda po jami (R. G o s p o d a r i č) Planinska jama ima doslej znanih skoraj 6000 m rovov (si. 1). Pretežni del odpade na vodne kanale in sicer Vhodni rov do Sotočja 480 m. Rakov rokav 2500 m in Pivški rokav 1565 m. Manjši del pa sestavljajo krajši, manj razsežni, pretežno suhi rovi kot so Tiha jama 185 m. Mrtvaški rov 150 m, Katernov rov 195 m, Rudolfov rov 200 m. Rov mrtvih netopirjev 250 m in Paradiž konec Pivškega rokava s 435 m. V Vhodnem rovu je skromen ostanek proda prilepljen na steni malo pred Sotočjem, nadaljnji ostanki so vidni še v prvi polovici Rvškega rokava (si. 2). V drugi polovici rokava tja do pritočnega sifona pokriva apnenčev prod starejše naplavine vedno bolj na debelo (si. 3). Po ohranjenem zasipu po rokavu lahko sklepamo, da je apnenčev prod skupaj z ostalimi naplavinami zapolnjeval skoraj ves Pivški rokav. V mlajši erozijski fazi ga je ponomica večinoma zopet odnesla. V suhem rovu Paradižu pa je še v celoti ohranjen; tu zapolnjuje spodnji tretjini 'JlZ . K; planinska JAMA pLANiNSKO A' P = Pivški rokav R = Rakov rokav SI. 1. Geološka skica Planinske jame in okolice z vzdolžnim profilom Pivškega rokava Fig. 1. Geological sketch of Planinska jama and its vicinity, with longitudinal section of Pivka Branch SI. 2. Planinska jama, Pivški rokav. Krpa apnenčevega proda na steni pri podorni dvorani Golgoti. Foto P. Habič Fig. 2. The Planinska jama, Pivka Branch. A patch of limestone gravel on the wall by the collapsed hall Golgota. Photo P. Habič SI. 3. Planinska jama. Pivški rokav. Apnenčev prod nad starejšimi naplavinami. Foto P. Habič Fig. 3. The Planinska jama, Pivka Branch. The limestone gravel over the older sediments. Photo P. Habič SI. 4. Planinska jama, Paradiž. Terasa apnenčevega proda pod sigo. Foto P. Habič Fig. 4. The Planinska jama, Paradies. The teracce of limestone gravel covered with younger formations. Photo P. Habič skalnega rova 15—25 m na debelo, prehodna je le zgornja tretjina, kjer je prod pokrit s sigo (si. 4). V enem izmed številnih sedimentnih gričev sredi Pivškega rokava pokriva 9 m debela plast apnenčevega proda starejše skalno dno (si. 5). Plast sega do abs. višine 475 m, kar je za 20 m nižje kot v Paradižu, a za 10 m višje kot v začetnem delu Pivškega rokava. V tem zasipu so spodaj sprijeti, slabo zaobljeni kosi apnenca brez peska in ilovice, zgoraj pa je teh flišnih primesi med zlepljenimi kosi apnenca več. Vrh zasipa so siga in podorne skale. Petrografsko sestavljajo prod izključno kosi svetlosivega apnenca, ki vsebuje miikrofosile in makrofoisile zgornjekredne starosti. Na enih kosih smo videli odtise rebraste lupine hondrodonte ali ostreje. V Rakovem rokavu je ohranjenega morda celo več apnenčevega proda kot v Pivškem rokavu. Vidimo ga ob stenah in pod podornimi bloki ter sigo v podornih dvoranah in v različno visokih kupih med poedinimi jezeri (si. 6). Prav očitne so nasipine po skalnem dnu med obema stenama v prvi polovici Pisanega kanala. Ostanki proda segajo do nadmorske višine 470 m, zapolnjujejo spodnjo polovico rokava. SI. 5. Planinska jama, Pivški rokav. Na nekdanje skalno dno rova odloženi apnenčev prod. Foto P. Habič Fig. 5. The Planinska jama, Pivka Branch. The limestone gravel depositied on the former rocky bottom. Photo P. Habič SI. 6. Planinska jama. Rakov rokav. Ob steni rova ohranjen apnenčev prod. Foto P. Habič Fig. 6. The Planinska jama. Rak Branch. The limestone gravel conserved on channel's wall. Photo P. Habič - s. I " "fXl- ■ h,-' Sl. 7. Planinska jama, Rakov rokav, Pisani kanal. Na starejšo sigo naslonjena plast apnenčevega proda. Foto P. Habič Fig. 7. The Planinska jama, Rak Branch, Channel Pisani kanal. The layer of the limestone gravel leant against the older formation. Photo P. Habič V Pisanem kanalu je najbolj zanimiv 4 m visok nasip proda, ki smo ga mogli omejiti ob nizki voidi jeseni 1971, saj je sicer ob visoki vodi poplavljen. Apnenčev prod je odložen na skalno dno ali na starejšo pasovito ilovico, vsekakor pa ob baldahin siga ob levi steni (sl. 7). Ker je tu in tam tudi pokrit s sigo, je sklepati na njegovo odlaganje med dvema obdobjema nastajanja sige. V obravnavanem nahajališču ima prod 75®/» apnenčevih kosov, 10«/» peska fliš-nega izvora in 15'Vo rjave in rdečkaste ilovice. Med prodniki je le 10®/o temno-sivih kosov avtohtonega apnenca, ki je v njem izdelan Rakov rokav, oistalo so kosi drugotnega svetloisivega zrnatega apnenca. V teh kosih je R. P a v 1 o v e c ugotovil foraminifere Aeolissacus kotori, Nezzazata simplex, CuneoUna sp., Cyclolina sp., Praealveolina, Vidalina in še miliolide, tekstularije in razne rota-line, kar vse mu govori za zgornjekredno starost. Opis in starost mikrofosilov (R. P a v 1 o v e c) Iz apnenčevih prodnikov, ki so bili najdeni v Pivškem in Rakovem rokavu Planinske jame, je bilo narejenih več zbruskov. V njih se pojavljajo precej redki drobci školjčnih lupin in polževih hišic. Več pa je mikrofosilov, ki so našteti v spodnji tabeli in prikazani na tablah 1—4, Species R p ? Aeolissacus sp. ? Bacinella irregularis Radoičič + ? Thaumatoporella sp. ? Textulariidae na splošno + Textularia sp. + Cuneolina sp. i j_ + Cyclolina sp. 1 + Dicyclina sp. + Spiroloculina sp. + + Miliolidae na splošno + -L Quinqueloculina sp. + + " Triloculina sp. + + Nummoloculina sp. + Nezzazata simplex Omara + + R = Rakov rokav Planinske jame P = Pivški rokav Planinske jame + = ugotovljen mikrofosil ? = podatek ni zanesljiv Aeolissacus sp. Med rastlinskimi ostanki so v nekaterih zbruskih redki in nejasni podolžni ter prečni prerezi majhni mehurčkov. Po obliki in velikosti zelo spominjajo na Aeolissacus, vendar jih zaradi slabe ohranjenosti ne mioremo zanesljivo prišteti temu rodu. Še teže je seveda trditi, da so podobni vrsti Aeolissacus kotori, katero je Radoičič (1959, 88, tab. 2, si. 2) našla v mlajših krednih plasteh iz Dina-ridov. Še danes ni pojasnjeno, ali Aeolissacus res pripada algam in ga zato prištevajo med problematične fosile. Bacinella irregularis Radoičič Leta 1959 je Radoičič opisala novo vrsto alg, ki jih je imenovala Beca-nella irregularis. Pozneje je sama popravila ime v Bacinella (Radoičič, 1972). Vrsta Bacinella irregularis je bila prvič najdena v dolini Vrbasa v Bosni. Ugotovili so jo tudi drugod v Dinaridih (v Črni Gori in v Dalmaciji) ter v vzhodni in južni Srbiji. Alga Bacinella irregularis ima v prerezu nepravilno potekajoče stene, kakršne smo ugotovili tudi v zbruskih iz Pivškega rokava Planinske jame. Pojavljajo se skupaj z redkejšimi drugimi algami, ki nekoliko spominjajo na rod Thaumatoporella, vendar so za točnejšo determinacijo preslabo ohranjene. Skupaj z vrsto Bacinella irregularis se pojavljajo Quinqueloculina, Nummoloculina, Textulariidae, Cyclolina in nejasni prerezi neke formanifere, ki je zelo podobna rodu Nezzazata. Textulariidae V mnogih zbruskih so prerezi aglutiniranih biserialnih foraminifernih hišic. Številne kamrice alternirajo med seboj, tako da v podolžnem prerezu kamrici enega zavoja nikoli ne ležita v isti ravnini. Takšne hišice so značilne za družino Textulariidae. Nekatere prereze lahko zanesljivo prištejemo rodu Textularia. Cuneolina sp. V zbruskih je precej prerezov hišic iz rodu Cuneolina (družina Ataxo-phragmiidae). Poznamo jih po značilni biseralni razporeditvi kamric v prečnem prerezu hišice. Mnogo redkejši so podolžni preseki, med katerimi je samo pri enem vidna ozka in visoka hišica, ki se začenja s precej veliko začetno kamrico. Vrste nam ni uspelo določiti, zakaj kamre in prečne pregrade so v zbrusku preslabo vidne. Cyclolina sp. V prodnikih iz Planinske jame smo ugotovili dva predstavnika družine Dicyclinidae. To sta rodova Cyclolina in Dicyclina. Prečni prerez hišic rodu Cyclolina spoznamo po eni vrsti kamric, ki so v sredini hišice zelo majhne, proti zunanjemu robu pa se večajo. Takšnih prerezov je v zbruskih precej. Mnogo redkejši so tangencialni preseki hišic, medtem ko nismo našli nobenega orientiranega podolžnega prereza. Dicyclina sp. V zbruskih smo našli nekaj prerezov hišic rodu Dicyclina. Zelo zanimiv je podolžni prerez hišice, pri kateri je viden celo začetni del. Za okroglim protokonhom je šest v spirali nanizanih kamer, ki se od protokonha naprej večajo in nimajo pregrad. Sedma kamra je mnogo daljša in razdeljena na kamrice. Kmalu zatem se začne ciklična zgradba hišice, pri kateri so nizke kamre razdeljene na številne kamrice. Spiroloculina sp. V zbruskih smo našli več prerezov hišic rodu Spiroloculina (družina Nubeculariidae). V prerezu se vidita po dve kamrici v vsakem zavoju, od katerih je naslednja precej večja od prejšnje. Takšnih hišic je v zgornje- krednih plasteh iz raznih delov Evrope precej, vendar samo po njihovih prerezih vrst ni mogoče določiti. MilioUdae Od družine miliolid smo v zbruskih iz Planinske jame ugotovili rodove Quinqueloculina, Triloculina in Nummoloculina. Teh prerezov je v nekaterih mikroskopskih preparatih toliko, da bi kamnino lahko imenovali miliolidni apnenec. Drugod je te favne manj. Po prerezih hišic foraminifer iz družine MilioUdae ni mogoče določiti posameznih rodov ali vrst, tako da praktično ne moremo ločiti nekaterih krednih ali terciarnih predstavnikov istega rodu. Nezzazata simplex Omara V nekaterih zbruskih nastopajo hišice vrste Nezzazata simplex, ki niso v nobenem našem preparatu posebno pogoste. Vidni so značilni prečni prerezi z začetno kamrico, zavojnim robom, ki se hitro lomi, in dolgimi, poševno nagnjenimi septalnimi linijami. V tangencialnem prerezu so našteti elementi hišice zelo nepravilni. Mikrofosili iz Planinske jame so nam pokazali naslednjo starost apnenca, v katerem smo jih našli. R. Radoičič (1960, 62) sicer omenja fosile, podobne predstavnikom rodu Aeolissacus že iz barremijskih plasti. Vendar se pojavijo zanesljivi ostanki tega mikrofosila šele v kamninah, ki jim pripisuje albijsko — cenomanijsko starost (str. 88). Za plasti z vrsto Bacinella irregularis navaja Radoičič (1959, 89) bar-remijsko — aptijsko starost. Vendar pozneje trdi (R. Radoičič (1960, 68), da kažejo nekateri podatki tudi na pojavljanje te vrste v mlajših plasteh. Textulariidae niti kot skupina, niti kot rod Textularia nimajo stratigrafskega pomena. Pojavljajo se od karbonske dobe, žive pa še danes. Rod Cuneolina se prvič pojavi v spodnji kredi, verjetno v albiju (Loeblich in T a p p a n , 1964, 285). Predstavniki rodov Cyclolina in Dicyclina so znani od cenomanija naprej (A. R. Loeblich in H. Tapp an, 1964, 302 in 303). Rod Spiroloculina je znana od zgornje krede do danes. Tudi miliolidni rodovi nimajo pomena za podrobnejšo ugotavljanje starosti. Pojavljajo se od jure naprej, žive pa še danes. O vrsti Nezzazata simplex nimamo veliko podatkov iz naših krajev. R. R a-doičič (1960) jo omenja iz cenomanija, največ iz starejšega dela te dobe. To vrsto je istega leta kot Omara opisal pod imenom Begia gyra tudi S m o u t (1956, 340, tab. 1, si. 1—9). Našel jo je v spodnjem cenomaniju iz Iraka ter v spodnjem turoniju iz Iraka in Irana. Vendar Smoutovo ime ni veljavno, ker je prioritetno ime Nezzazatta simplex (cf. A. R Loeblich inH. Tappan, 1964, 481). Ce analiziramo vse navedene mikrofosile glede na njihovo statigrafsko pripadnost, lahko zaključimo, da so apnenci v prodnikih iz Planinske jame ceno-manijske starosti. Na to kažeta predvsem rodova Cyclolina in Dicyclina, ki se pojavita šele v tej dobi. Tudi Nezzazata simplex ni znana iz časa pred cenoma- nijem. Na starejši del zgornje krede pa kaže Bacinella irregularis, ki je največkrat ugotovljena v spodnji kredi, vendar očividno sega še v spodnji del zgornje krede. V zvezi s preiskanimi mikrofosili iz Planinske jame moramo omeniti pred leti opisane vzorce apnenca z mikrofosili iz jame Logarček pri Lazah (R. P a v-lovec, 1961). Tudi tam se pojavljajo Textulariidae, Miliolidae, CuneoUna sp. in verjetno Nezzazata simplea. V Logarčku je bilo precej hišic rodu Or-bitolina, katerih v prodnikih iz Planinske jame nismo opazili. Pač pa je bila v Logarčku najdena vrsta Ovalveolina ovum (D'Orbigny), ki je znana iz cenomanija in turonija. Tudi v prodnikih iz Planinske jame smo našli nejasne prereze neke foraminifere, ki včasih zelo spominja na omenjeno obliko. Potemtakem lahko zaključimo, da je bila v prodnikih iz Planinske jame ugotovljena precej podobna mikrofavna kot v Logarčku. Apnence iz Logarčka so prav tako prišteli cenomaniju (R. P a v 1 o v e c , 1961, 62). V okolici Trsta sta preiskala nekatere kredne profile M. M a s o 11 in F. Ulcigrai (1969). Za nas so posebno zanimivi podatki iz Somatorce, kjer sta ugotovila mikrofavno skoraj do konca albijskih plasti, medtem ko ceno-manijski del profila ni bil preiskan. V vrhnjem delu albijskih plasti (str. 75) sta ugotovila predstavnike skupin CuneoUna, Nautiloculina, Chrysalidina, Textulariidae, Valvulinidae, Ophtalmidiidae pa tudi Thaumatoporella in Cylindro-porella. V drugih profilih so bili še predstavniki vrst Nezzazata simplex, N. cf. conica in Aeolissacus kotori. Celotna združba torej precej spominja na ono iz prodnikov v Planinski jami, čeprav M. Masoli in F. Ulcigrai (1969) prištevata preiskane plasti albiju, prodniki iz Planinske jame pa so cenomanijski. Še posebej zanimiva pa je oblika, ki sta jo M. Masoli in F. Ulcigrai (1969, tab. 5, si. 9) prištela vrsti Nautiloculina oolithica Möhler. V nekoliko slabše orientiranem prerezu ta oblika namreč spominja na ono iz prodnikov v Planinski jami, katera je nekoliko podobna Ovalveolina ovum iz Logarčka. Po tem primeru je jasno, kako izredno težko je določevati mikro-fosile po slučajnih prerezih v zbruskih. Orientiranih presekov zlasti mikrofora-minifer v kamninah, v katerih le-te niso posebno pogoste, skoraj ni mogoče dobiti. Zato lahko privedejo določitve neorientiranih ali slabo ohranjenih hišic do velikih napak. Rezultati (R. Gospodaric) Apnenčev prod v Planinski jami je iz kamnin cenomanijske starosti, zato lahko sklepamo, da ga je nanesla ponornica iz zaledja jame, kjer se take kamnine nahajajo in gradijo del Postojnskega krasa. Na geološki karti list Postojna 1 : 100 000 (1967) je kilometer širok pas turonijsko ■— cenomanijskih apnencev zarisan med Mačkovcem nad Planino in Ravbarkomando pri Postojni, potem pa na severnem pobočju Javornikov (gl. si. 1). Po teh kamninah so deloma speljane planinske ride, v njih je vrtačasti svet z izrazito udomico Planinsko koliševko pri Mačkovcu. V golicah tukajšnjega krasa lahko najdemo številne makrofosile kot npr. školjke rodu Chondrodonta in Neithea ter družine Caprinaea, ki so značilne za spodnji del zgornje krede (M. P1 e n i č a r , 1961). SI. 8. Planinska jama. Paradiž. Preseki kaprinid v erodirani steni rova, cenomanij Fig. 8. The Planinska jama, Paradies. The Caprinidae section in the eroded gallery wall, Cenomanian age Skladi cenomanijskega neskladovitega in skladovitega apnenca so v glavnem nagnjeni proti zahodu za 20—30". Zato jih nekako 150 m pod površjem zadene današnja podzemeljska Pivka v nedostopnem delu za Pivškim rokavom. Pa tudi sam sklep rokava in suhi Paradiž sta v takem apnencu, o čemer pričajo številni preseki kaprinid v skalnih stenah Paradiža (si. 8). Geološka zgradba torej nakazuje izvor obravnavanega proda v neposrednem zaledju Pivškega rokava Planinske jame. O tem pa pričajo tudi ugotovljeni podatki o legi in debelini odložene prodne plasti po jami ter petrografska sestava in zrnavost samega proda. Prodna plast se tanjša od 25 m v Paradižu na 4 m v Rakovem rokavu. Spodnja meja odlaganja je prilagojena rahlo nagnjenemu skalnemu dnu rokavov in ostankom starejših sedimentov, ki dno pokrivajo, saj pade v vsej dolžini le za 5 m. Zgornja meja je nasprotno znatno bolj nagnjena, od višine 495 m v Paradižu na 480 m sredi Pivškega rokava in 460 m v Rakovem rokavu. Nizvo-dno po jami lahko rekonstruiramo nekakšen podzemeljski vršaj paravtohtonega proda, ki ima proti izhodiščnemu viru vedno debelejšo plast in večje posamezne kose, v večji oddaljenosti od tega vira pa tanjo plast in bolj drobne kose (priloga 1). Kot najbolj verjeten in najbližji vir apnenčevega proda, lahko rečemo tudi grušča, se kaže udornica Planinska koliševka. Ta je od zasiganega sklepa Paradiža oddaljena le 150 m v NW smeri. Po površju pri Mačkovcu vidimo njen 100 m veMk premer ter 60 m globoka tla iz recentnih podornih blokov. Živo-skalne stene in dno se nedvomno nadaljujejo navzdol do višine skalnega stropa Paradiža oziroma rovov, ki še niso odkriti med Paradižem in udornico. Višinska razlika zgornjega roba udornice in njenega domnevnega skalnega dna znaša približno 140 m. Tako globoka je bila udornica v dobi, ko so intenzivno razpadale njene stene in neposredno okoliško površje. Mehanski grušč je padal v strugo ponomice, ki ga je morala sproti odnašati in valiti v nizvodni Paradiž, Pivški in Rakov rokav. Ko pa se je ponomica preusmerila v druge nižje kanale ali pa ni bil njen tok več dovolj izdaten, da bi tak transport opravljal, je grušč polagoma udornico zasipaval. Zveza s podzemljem se je prekinila. V Planinski jami so se med avtohtono sigo in podorne skale odlagali le še alohtoni sedimenti, ki jih je ponornica po drugi poti prinašala iz Pivške kothne. Navedena spoznanja o apnenčevem produ v Planinski jami pojasnjujejo razvoj udornice in podzemlja, govonijo o posebnih hidroloških in klimatskih razmerah, pri katerih se je oblikoval ta del postojnskega jamskega sfetema. Posebej je omeniti, da je nekdaj Pivka tekla skozi Pivški rokav v Rakovega in v zatrepno dolino Malenščice in ne samo v zatrepno dolino pri Planini tako kot danes. To z geološkimi dejstvi dokazano ugotovitev bo treba namreč upoštevati pri reševanju zapletenih in še nerešenih hidroloških razmer v Rakovem rokavu (P. H a b i č , 1969). Vse pa kaže, da je tudi speleogeneza podzemlja med Pivško kotlino in Planinskim poljem močno povezana z raznovrstno sedimentacijo klastičnih naplavin, ki so v jami in podzemlju nasploh ohranjeni, na površju pa že odstranjeni. Primer obravnavanega apnenčevega proda v Planinski jami tudi pravi, da bo preučevanje speleogeneze uspešno, če bomo poleg speleoloških upoštevali tudi geološke podatke. Summary THE ORIGIN OF THE LIMESTONE GRAVEL IN THE CAVE OF PLANINA Among various alothonous sediments in the Planinska jama (Fig. 1) the limestone gravel has been specially studied. It is found sticked on the walls (Fig. 2), in the hills (Fig. 3), and on the rocky bottom (Fig. 5) and in 15—25 m. thick layer in Paradise near the end of Pivški rokav (The Pivka Branch) of that cave (Fig. 4). In the Rakov rokav (The Rak Branch) it is found on the rocky bottom and walls and over older formations (Fig. 6 and 7). The microfossiles, cited in the table on the page 175 and showed on the plates from 1 till 4, have been found in the limestone gravels. Analysing cited fossiles regarding their stratigraphical place, we can conclude, that the lim^tone in the gravels from Planinska jama belong to Ceno-manian. That is shown by genera Cyclolina and Dicyclina, which appear in that age only. As well Nezzazata simplex is not known from time before Cenomanian. Bacinella irregularis speaks for the older part of Upper Cretaceous, althought it was several times stated in the Lower Cretaceous, evidently it extends to the lower part of the Upper Cretaceous. The Planinska jama lies in the Lower Cretaceous limestone (M. P 1 e n i č a r , 1961, Geological Map, Sheet Postojna, 1967), only the final part in the Pivški rokav lies in the Cenomanian limestone, prooved by Caprinidae (Fig. 8). Because of paleontological analyse, showing the Cenomanian age of the limestone, composing the gravel in the cave, it was logically concluded that the origin of that material can be searched in the hinterland of Pivški rokav. The data of position and thickness of gravel layers and gravel's granulation, as well their roundness and petrographical composition prooved the same conclusion. The collapse doline Planinska koliševka represents the nearest and the more sure source of mechanical rubble which have been deposited by the sinking river in the cave. In the time of limestone gravel sedimentation the sinking river Pivka, have to flow about 2 m./sec. and wore the mechanical rubble, produced in the collapse doline and on the surface around it, away. If that favourable hydrological and clima-tological factors did not correspond we should not find such a quantity of the gravel in the cave. The supposed sedimentation course is shown on the figure (Fig. 9 on the Appendix 1). The statement, that the sinking river deposited the gravel in the Pivški and Rakov rokav, what means, that it was flowing towards both closed valleys near Planina and Malni, have to be mentioned. The complicated hydrological conditions in Eakov rokav, (P. H a b i č, 1969) from where the water flows towards Malni and towards Planina too, without knowing, where it inflows into Rakov rokav, could be explained by that statement. The example of the limestone gravel in the Planinska jama shows the depen-dancy of today's hydrology and morphology of the cave to the development and origin of the channels and the sediments of the underground in Pleistocene. Planinska jama represents as well a very suitable karstic underground where by the help of the absolutely dated flowstones the time of the collapse doline's origin on the surface can be stated. There were no similar problems studied in the Classical Karst. Literatura Habič, P. 1969. Javorniški podzemeljski tok in oskrba Postojne z vodo. Naše jame 10 (1968), 47—54, Ljubljana. Geološka karta, list Postojna 1 :100 000, Geološki zavod Slovenije, Ljubljana. Loeblich, A. R. in H. T a p p a n, 1964. Treatise in Invertebrate Paleontology — C. Protista 2. Geol. Soc. America, Univ. Kansas Press, 1—900, Lawrence. Masoli, M. inF. Ulcigrai, 1969. Termini albiani nella serie stratigrafica del Carso Triestino. Studi Trent. Sc. Nat., Sez. A 46, 65—91, tav. 1—18, Trento. Pavlovec, R., 1961. Zgornjekredna mikrofavna iz Logarčka pri Lazah. Naše jame 2, 59—63, Ljubljana. Pleničar, M., 1961. Prispevek h geologiji postojnskega jamskega sistema. Naše jame 1—2 (1960), 54—58, Ljubljana. R a d o i č i č, R., 1959. Nekoliko problematičnih mikrofosila iz dinarske krede. Vesnik Zav. geol. geofiz. istraž. 17, 86—72, tab. 1—3, Beograd. — 1960. Mikrofacije krede i starijeg tercijara spoljnih Dinarida Jugoslavije. Pa-leontol. jug. Dinarida, ser. A (mikropaleontol.) 4, 1, 1—172, Titograd. — 1972. Bacinella ? sterni nov. sp. (Codiaceae) from the Cenomanian of the environs of Orahovac (Metohija). Bull, sei., sect. A. 17, 228—229, Zagreb. S m out, A. H., 1956. Three new Cretaceous genera of foraminifera related to the Ceratobulimidae. Micropaleontology 2, 335—348, pi. 1—2, New York. POJASNILA K TABLAM — EXPLANATIONS TO THE PLATES (Str. — p. 176/177) Vse fotografije so narejene po zbruskih prodnikov iz Planinske jame. Fotografiral Ciril Gantar. Ali photographs from the thin sections of pebbles from the Planina cave made by Ciril Gantar. KONCENTRACIJA CO^ V JAMAH V ODVISNOSTI OD ZRACNE CIRKULACIJE fNA PRIMERU POSTOJNSKE JAME) (z 2 slikama v besedilu) CONCENTRATION OF COj IN THE CAVES IN RELATION TO THE AIR CIRCULATION (IN THE CASE OF THE POSTOJNA CAVE) (with 2 Figiires in Text) IVAN GAMS (Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, Ljubljana) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10,—15. oktober 1972) Paper presented at the 6th Yugoslav Speleological Congress (Sežana—Lipica, 10—15, October 1972) Koncentracija CO2 v jamskem zraku je zanimiva z raznih vidikov. Kjer voda odlaga sigo, uhaja iz nje po obstoječih formulah sproščeni CO2. Ce pri tem pade celokupna trdota npr. z 200 mg CaCOs/l na 160 mg, kar je v naših jamah pri počasnejšem polzenju in kapljanju pogosto, se zmanjša ekvivalentni CO2 pri 10" C za okoli 7 mg CO2. V jamah, kjer raste obilica kapnikov in je slabotna zračna cirkulacija, bi zato pričakovali visoke koncentracije CO2. Po isti logiki bi v zaprtih špranjah in votlinah, skozi katere prehaja sigotvorna kapnica, koncentracija CO2 tako narasla, da bi preprečila nadaljno tvorbo sige zaradi izenačenega parcialnega pritiska CO2 v zraku in v vodi. Toda v praksi naletimo v raznih usekih v apnence na številne, povsem s sigo zapolnjene votlinice. V novejšem času je koncentracija CO2 zanimiva za speleoterapijo. Trdijo, da je v jamah, v katerih zdravijo paciente, več CO2 in manj kisika. Zato mora pacient, ki boleha na dihalih, hitreje dihati, z večjo količino zraka pa gre skozi pljuča tudi več kalcijevih ionov in drugih zdravilnih elementov jamskega zraka (K. H. Spannagel, 1969). V tako obiskovanih jamah, kot je Postojnska, v kateri se letno zadržuje tri četrt milijona turistov, je vprašanje koncentracije ogljikovega dvokisa tudi vprašanje zdravega okolja. Saj jamskih prostorov, v katerih je v Belgiji po več desetkrat več CO2 kot v prostem ozračju (Ek et al., 1968 a), ne moremo zračiti kot običajne dvorane. V krasoslovni literaturi je pojav CO2 v kraških jamah vkljub obilici posameznih meritev nedognano vprašanje. Premalo je še meritev vzdolž jam, glede na vertikalno stratifikadLjo ter letni čas, vse v odvisnosti od ostalih prirodnih pogojev jamskega okolja (več o meritvah J. Gams, 1970, 36). Doslej je bila v Postojnski jami koncentracija merjena samo v časovni dimenziji. Od aprila 1963 do konca marca 1964 je bila vsakih 14 dni merjena koncentracija CO2 v Rovu Biospeleološke postaje pred vrati in izza njih pri vodnih bazenih ter v Pralnici. Titrimetrično določevanje CO2 je potekalo s pomočjo reagentov baritovice, oksalne kisline in fenoKtaleina po metodi in z instrumentarijem, kot ga je posredoval Oddelek za anorgansko kemijo FNT univerze v Ljubljani. Zrak za analizo je bil vzet 1 m nad tlemi. Ugotovljene so bile razmeroma nizke koncentracije, ki so na omenjenih treh mestih nihale dokaj vzporedno in v razponu od 0,03 do 0,15 ®/o prostornine zraka. Nizke vrednosti so bile pozimi in spomladi, višje poleti in jeseni. V nasprotju s pričakovanjem je nihala koncentracija CO2 v vse leto zaprti Biospeleološki postaji podobno kot v odprtem Glavnem rovu (I. G a m s , 1968). Da bi poglobili znanje o koncentraciji CO2 v globini jame ter v vertikalni stratifikaciji, so bile meritve v Postojnski jami obnovljene v 1. 1972. Omogočil jih je Zavod Postojnske jame, ki je nabavil lahko prenosno aparaturo tvrdke Dräger ter cevke, ki z reagenti hydrazin in redoxin-indikator na mestu meritev določujejo vsebnost CO2. Ta metoda sicer ni najcenejša, a je od vseh, ki jih v svetu uporabljajo (glej: 1. E k et al., 1968 a), najhitrejša. Prve meritve vzdolž jame so bile opravljene 4. aprila 1972, ko se je kon-čavala zimska zračna cirkulacija. Tedaj je bilo pričakovati najnižje vrednosti. Zaradi epidemije črnih koz marca in v začetku aprila 1972 je bil turistični obisk jame izredno slab. Nekaj dni prej je bil zmeren dež. Ker je bila ob 91^ na ploščadi pred jamo zračna temperatura le 6,8° C, je pihal v jamo zjutraj veter, ki je opoldne pojenjava! Čeprav se je zrak med potjo po Glavnem rovu segreval, je relativna vlaga dosegla 100 "/o, kot po navadi, že pri Slonovi glavi. Severno od Razpotja so bile v Glavnem rovu temperature nad 9» C, v Brezimnem rovu 9,2". Tako visoke temperature ob tem času po 1. 1963 še niso bile zabeležene (J. Gams, 1970). Odpira se vprašanje, ali se turistični del jame počasi segreva zaradi turističnega obiska in pogonov ter električne razsvetljave ali zaradi dvojnega vhoda, ali zaradi splošne otoplitve ozračja. Drugi kanal, skozi katerega je ta dan vdiral zunanji zrak v Stare jame, je Jama podzemeljske Pivke, iz katere se hladni zrak prehva skozi Spodnji Tartar proti Koncertni dvorani in Veliki gori. Izmerjene koncentracije en meter nad tlemi za 8. IV. 1972 prikazuje pod. 1. Glavni hodnik od Pivške jame do Velike gore ni imel povečane koncentracije CO2 — 0,03®/». Večji delež je CO2 zavzemal v nadaljnüi starih jamah in sicer 0,4 "/». Po dosedanjih temperaturnih meritvah se je pokazala Črna jama kot samosvoja zračna celica z naihladnejšim zrakom; tako mesto zavzema tudi glede CO2. Ob temperaturi 4,2° C je znašala koncentracija le 0,02 '/», kar je manj kot v prosti atmosferi (v gozdu koleba med 0,0305 podnevi in 0,0320 ponoči, pa tudi med letom). To bi lahko tolmačili kot mersko napako, vendar so krasoslovci našli take primere tudi drugod (C. E k et al., 1968 b). Zato je treba računati z neznanimi redukcijskimi procesi CO2 v jamskem zraku. Zaradi ugotovitve iz Topolce, da so tam tik nad vodno gladino zelo povečane koncentracije CO2 (do 5®/o), ki utegnejo biti smrtne za potapljače (H. Kessler, 1969), smo merili na koncu Spodnjega Tartara 5 in 150 cm nad gladino Pivke. Pokazalo se je nasprotno kakor so pričakovali. Niže je bila koncentracija 0,03, više pa 0,05®/», kar si je mogoče razlagati z gibanjem zraka tik nad vodo vzdolž vodnega toka, više pa v smeri proti Tartaru. Ponovno je bila Postojnska jama premerjena ob višku turistične sezone 16. VII. 1972, Tedaj je bilo razmeroma hladno in rahlo deževno vreme. Vkljub temu je prihajal zunanji zrak skozi dihalnik na koncu Brezimnega rova in tekel po Glavnem hodniku prek Razpotja proti Pivški dvorani. V tem letnem času se običajno zrak na tej poti ohlaja, ta dan pa se je ogreval in imel sredi Brezimnega rova 9,4», pri Slonovi glavi pa 9,9» C (pod. 2). Relativna vlažnost je bila 98—lOO'/o. Koncentracije CO2 so bile to pot znatno višje kot aprila, kar je bilo pričakovati. V že omenjenem vetrovnem kanalu je znašala od 0,07 v Brezimnem rovu do 0,26 ®/a pri Slonovi glavi. V ostalem delu Starih jam je prevladovala koncentracija 0,08®/», v Črni jami in v Kapelici v Pivki jami pa rahlo nižja (0,07 oziroma 0,06 ®/»). Nižja je bila tudi v Lepih jamah, v Ruskem rovu, na Veliki gori in v Koncertni dvorani. Ker se tu najbolj zadržujejo in pešačijo turisti, bi pričakovali večje koncentracije kot tam, kjer se vozijo z vlakom. Meritve pa so pokazale narobe, kar ne govori za domnevo, da bi turistične množice bistveno povečale vsebnost CO2 v jami. Visoka koncentracija je bila ugotovljena v naj- POSTOJNSKA JAMA o 100 " 200 300 400 soom 9,6 - temperatura ZRAKA ^ - %oCO, - V Et I R POD. 1 POSTOJNSKA JAMA o 100 200 300 400 SOOm POD. 2 severnejšem delu Pisanega rova, v končni dvorani izza železnih lestev. Slab meter nad tlemi v kotanji smo namerili koncentracijo 0,18 ®/o, pri temp. 7,0 Vo C. Da bi osvetlili izvor CO2 v dokaj osamljenih delih jame in njegovo vertikalno slojevitost, je bilo opravljenih 3. X. 1972 več meritev. Zunanja temperatura se je ta dan spreminjala od 5,2» do 11,4» C. Opoldne je rahlo pihal veter po Glavnem hodniku proti Razpotju in Brezimnemu rovu. Koncentracija CO2 je bila enaka v Biospeleološki postaji, ki je stalno zaprta z lesenimi vrati (0,06 '/o pri temp. 8,7» C) kot v vetrovnem Brezimnem rovu (t. 9,7» C). Pred vhodom v Pisani rov je bila temperatura v Glavnem hodniku 9,5», na začetku Pisanega rova pa le 8,5» C. Čeprav leži ta rov više, je pihala iz njega le zelo rahla sapa in še to neredno, kar govori za to, da se zračne gmote v posameznih oddvojenih delih jame, če niso odprti navzven z dihalniki in zato vetrovni, samo zaradi temperaturne razhke le zelo slabo mešajo. Globlje v Pisani rov je do Dvorane pagod zračna temperatura padla na 8,2». V končni dvorani severno od železnih lestev, je bila merjena koncentracija 10 cm nad tlemi v dnu treh kotanj. V najsevernejši je znašala 0,9 , v srednji 0,42 in ob južnem koncu dvorane 0,21 ®/o, kar je največ v vsej jami. Pod stropom dobrih 10 m više, sta bili dve meritvi, ki sta ugotovili koncentracijo 0,17 in 0,15®/». Imamo torej opravka s stratifikacijo CO2, kar bi pričakovali glede na večjo specifično težo tega plina. Temperaturna stratifikacija je bila manj izrazita; zrak je imel pri tleh 8,1», pod stropom pa 8,2» C. Da zgornji sloj ni miroval, je pričala rahla sapa skozi votlino nad železnimi lestvami proti Dvorani podrtih kapnikov. K vprašanju, zakaj je v tem delu Postojnske jame povečana koncentracija CO2, je mogoče navesti naslednja opažanja. Da sama izoliranost končne dvorane in povezava s sosednjo dvorano z ožino pod stropom ne more biti glavni razlog, priča primerjava z Ozkim rovom. 8. IV. 1972 je bila v njegovem nižjem koncu nizka koncentracija (0,03 ®/o). Ker je končna dvorana Pisanega rova mestoma blatna in ker vemo, da v vlažni ilovici delujejo mikroorganizmi, bi mogli njim pripisati večjo koncentracijo. Ilovica se nadaljuje še globoko pod sigovo prevleko dna in bloki apnenca, kar je ugotovil že Gospodarič (1962) in o čemer govorijo tudi številni podrti kapniki. Padli so na posedajočem se dnu večinoma proti sredi globoko udrtih kotanj. Na obrobju zasiganega dna so razpoke široke do 30 cm. Pod stezo, ki se vzpenja proti izhodu iz dvorane, je videti v svežem ugrezu mestoma fluvialno sortiran flišni pesek. Toda domneve, da je blatna ilovica vzrok povečane koncentracije, ne potrjuje meritev v kratkem rovu, ki so ga pretežno v ilovico skopali 1. 1964, da bi izsilili nadaljevanje jame. V njem je bila za dvorano običajna koncentracija 0,23 "/o. Domneve, da CO2 uhaja iz sigotvorne kapnice, meritve niso potrdile. Tik nad vodno gladino trajne banjice je bila 3. X. 1972 izmerjena koncentracija 0,21, na drugem, suhem kraju pa, prav tako v dnu kotanje, 0,4 ®/o. Tu pa kapnica ni sigotvoma, temveč celo razžira stare kapnike in apnenec. Ker pa je kapnica na višjih robovih dvorane, kjer je koncentracija CO2 manjša, povsod sigotvoma, se ponuja razlaga, da prav ta koncentracija določuje sigotvornost odnosno agresivnost kapnice. Vendar je kapnica agresivna le na omejenem prostoru, medtem ko ima povečane koncentracije CO2 vse nižje dno dvorane. Ker torej naše meritve niso potrdile omenjene domneve iz tuje literature, tudi ne zveze med temperaturo zraka in koncentracijo CO2 (C. E k et al., 1969 b), imam za najverjetnejšo razlago, da k imenovanim povečanim koncentracijam CO2 v Postojnski jami bistveno pripomore prehajanje CO2 iz globokih, z zemljo napolnjenih kotanj na površju skozi tanki strop v votlino, kjer njen strop ni zasigan. Takšen, poln odprtih špranj, je tudi strop v končni dvorani Pisanega rova, kjer tudi razpršeno, a trajno kapljanje govori za debelo zemljo nad tankim stropovjem. Pri drobnozrnatem sedimentu namreč talna vlaga pri prodiranju v globino izstiskuje biogeni CO2 v razpoke v skalni podlagi. S to razlago si moremo pojasniti tudi razmere, ugotovljene v Rovu za Veliko goro dne 3. X. 1972. Ta dan je na vrhu Velike gore nad vodno gladino ponvice ter 3 m više, bila enaka koncentracija CO2 — 0,1 "/o pri razmeroma visoki temperaturi 10,3". Ker se vzpenjajo na Goro turistične množice in ker je ta plin težji, bi pričakovali v njenem podnožju povečane koncentracije. Toda v več metrov globokem ilovnatem lijaku pod Goro v Ruskem rovu, kjer se izjemoma še pojavi podzemeljska Pivka, je znašala 16. VIL 1972 10 cm nad tlemi koncentracija le 0,09 "/o CO2. Tik pod pobočjem Velike gore je 3. X. 1972 znašala ta koncentracija na začetku Rova za Veliko goro 10 cm nad tlemi 0,13=>/o (pri temp. 8,6°), v končnem delu pa le malo več, 0,16 pri nižji temperaturi (8,1® C). Povečana koncentracija v končnem delu, nižja temperatura in najdba paleolitskih sledov (B rod ar, 1966) so verjetno posledica istega vzroka, bližine površja, oziroma zdaj z zemljo zapolnjenega rova, skozi katerega je prihajal pračlovek v jamo. Tudi v tem rovu strop ni zasigan, temveč so v njem odprte špranje. Kot preliminarne zaključke meritev CO2 v Postojnski jami moremo navesti naslednje. V primeri z drugimi jamami, kjer so merili koncentracijo CO2, ima Postojnska jama nizek delež CO2, to domnevno zaradi znatne zračne cirkulacije v glavnih rovih. Kadar piha zrak v Stare jame skozi Glavni vhod, kar je v času zimske cirkulacije, je koncentracija CO2 znatno manjša kot tedaj, kadar med poletno cirkulacijo zrak prihaja skozi dihalnike. Kot poprej temperaturne meritve (Gams, 1970), so to pot tudi meritve CO2 pokazale predvsem na dva kanala zračnega kroženja. Prvi povezuje Glavni vhod in Glavni hodnik z Brezimnim rovom, na koncu katerega so večji dihalniki. Drugi kanal veže Jamo podzemeljske Pivke, Spodnji Tartar, Koncertno dvorano, Veliko Goro, Lepe jame in Ruski rov. Poglavitni dihalniki v tem kanalu so ob boku Lepih jam in pri trafopostaji ter v Koncertni dvorani. Z ozirom na še vedno odprto vprašanje o poreklu CO2 v jamah, kot ga nakazuje novejša literatura, kažejo meritve v Postojnski jami na to, da prispeva močan delež organogeni CO2 v zemlji, ki vdira v votlino skozi razpokam strop in se zadržuje v kotanjah predvsem tam, kjer je oslabljena zračna cirkulacija. Iz tega razloga namerijo večje koncentracije CO2 v jamah, ki so plitvo pod pokritim krasom, v njih pa posebno v špranjah (C. E k et al., 1969 b). Čeprav je deležna Postojnska jama največjega turističnega prometa na svetu, v jami z živahno zračno cirkulacijo večjega vpliva človeka na vsebnost CO2 v jamskem zraku ni mogoče potrditi. Summary CONCENTRATION OF THE CO2 IN THE CAVES IN RELATION TO THE AIR CIRCULATION (IN THE CASE OF THE POSTOJNA CAVE) The measurements of CO2 every 14th day in the years 1963/64 on three spots have established the similar course of the CO2 concentration in the closed channel of the Biospeleological station as well as in the windy main channel of the Postojna cave (Gams, 1968). The measurements at the end of the winter air circulation on the 8th of April, 1972 shown on the first sketch (plan of the Postojna cave) have found in the first part of the tourist cave only 0,3 "/0 and in the last part 0,4 "/0 of CO2. The concentration of CO2 in the 16th of July 1972 was much higher (see the second sketch) in the channels, where the tourist visitors crowded as well as in the non visited side channels. The similar summer and early fall increase of the concentration of CO2 was measured also in the years 1963 and 1964 and is not influenced significantly by ®/4 of million of visitors in the year. This paper refuses the idea of the emision of CO2 from the water depositing flowstone and dripstone as the main source of the CO2 in the cave air. The measurements with the devices Dräger on the 3r<ä of October 1972 have found the highest concentration at the end of the side channel called Pisanj rov. Ten centimetres above the level in the funnel-like depressions was 0,23, 0,2 and 0,4 ®/o of CO2. Similar concentration has been found also at the end of the blind channel behind the Velika gora (Big Great mountain). The analysis of the environment in these channels leads to the conclusions that the higher concentration is due to the closer connection of the cave air with the soil CO2 on the surface above the thin ceiling. Penetrating downward the moisture forces the lower soil CO2 to escape through the rock fissures in the cave ceiling. Due to the low air temperatures and hampered air circulation the higher CO2 circulation is stagnated in the depressions at the bottom of the bUnd channels. Literatura Brodar, S., 1966. Pleistocenski sedimenti in paleolitska najdišča v Postojnski jami. Poročila — Acta Carsologica 4, Ljubljana. E k, C. et al., 1969 a. Teneur en CO2 de Fair de quelques grottes beiges. Technique employee et premiers resultats. Annales de Speleologie, R. 23, f. 1. — 1969 b. Some analyses of the CO2 content of the air in five Polish caves. Zeitschrift f. Geomorphologie, Neue Folge, B. 13, 1969, H. 3. Gams, I., 1968. Über die Faktoren, die die Intensität der Sintersedimentation bestimmen. Proceedings of the 4th int. Congress of Speleologiy in Yugoslavija, T. Ill, Ljubljana. — 1970. Zračna cirkulacija kot del jamskega okolja na primeru Postojnske jame. Peti jugoslovanski speleološki kongres, Skopje i Ohrid, Skopje. — 1971. Konimetrične meritve v Postojnski jami in vprašanje speleoterapevtskega raziskovanja pri nas. Naše jame 12 (1970), Ljubljana. Gospodaric, R., 1963. K poznavanju Postojnske jame — Pisani rov. Naše jame 4 (1962), Ljubljana. Kessler, H., 1969. Problemy vyskumu speleo-mikroklimu v madjarskih jaskiniach. Zbornik vychodoslovenskeho müzea v Košiciach A, Geol. vedy, Košice. Spannagel, K. H., 1969. Erfahrungen mit Therapie des Astmas in der Kluter-thöhle (BDR). Zbornik vychodoslovenskeho müzea v Košiciach A, Geologicke vedy, Košice. Diskusija M. Markulin: Slobodan sam upitati predavača da-li mu je poznato, da medicinski stručnjaci u nekim zemljama preporučuju liječenje u nekim jamama — astma — speleoterapija. Ima 11 to veze sa sastavom zraka u jamama — koncentracijom COa 1 vlažnost zraka i drugim faktorima? Odgovor (I. Gams): Speleoterapevtsko izkoriščajo jame v ZR Nemčiji, na Madžarskem, v Italiji (več o tem v Zborniku Vychodoslovenskehö Müzea v Košicah, 1969). Večja koncentracija CO2 pospeši dihanje in s tem vdihovanje zdravilnih elementov. PRORAČUN BILANSA GUBITAKA VODE NA POTEZIMA KRAŠKIH RIJEKA STATISTICAL TREATMENT OF LOSSES OF WATER ON SOME PARTS OF THE KARSTIC RIVERS 2ELJKO 2IBRET (Energoinvest, Sarajevo) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10.-15. oktober 1972) Paper presented at the 6tii Yugoslav Speleological Congress (Sežana—Lipica, 10—15, October 1972) Uvod U sklopu izrade projekta pumpne hidroelektrane Capljina postavljen je zadatak saniranja prirodnog korita rijeke Trebišnjice od kompenzacionog bazena Gorica do donjeg dijela Popovog polja. Korito rijeke Trebušnjice na potezu od Trebinja do dna Popovog polja je jako vodopropusno i neophodno je izvršiti saniranje prirodnog korita kako bi se spriječiH znatni gubici vode. Korito rijeke Trebišnjice treba da nakon izgradnje PHE Capljina zadovolji d vi je uloge: a) Da bude dovodni kanal za dovodjenje regulisanih proticaja ispuštenih kroz branu Gorica. Ovi proticaji su u vecem dijelu godine potpuno kontrolisani i uslovljeni energetskim i vodoprivrednim zahtjevima; b) Da bude glavni redpijent prirodnog doticaja koji dotiče preko periodičnih vrela, estavela i povremenih površinskih koncentrisanih manjih tokova koji često mijenjaju mjesto uticanja u glavni tok. Pored ovih voda korito prima i sve vode kojese prelivaju preko brane Gorice u periodima večih doticaja. Zadatak hidrološke obrade bio je da odredi red veličine gubitaka vode za odredjeni pogonski plan iispuštanja vode kroz branu Gorica kao i ponašanje i režim gubitaka vode duž toka rijeke Trebišnjice. U tu svrhu izvršeni su hidrološki istražni radovi tokom 1969. i 1970. godine. Ovi radovi zahtijevali su uspo-stavljanje približno ravnomjemog režima tečenja koritom rijeke Trebišnjice u periodu kada se nije javljao medjudotok. Ovakav režim tečenja postignut je na taj način što su ispuštane konstantne količine vode, u periodu kada nije bilo medjudotoka, iz kompenzacionog basena Gorica. Tako je ostvareno približno ravnomjemo tečenje koritom rijeke Trebišnjice u tri navrata. Krajem jula 1969. godine sa ispuštanjem iz basena Gorica cca 50 m% u oktobru 1969. godine i isticanjem cca 150m®/s i u martu 1970. godine sa proticajnom kohčinom cca 50 m^/s. Vršenjem simultanih mjerenja proticaja duž toka rijeka Trebišnjice na unaprijed lociranim mjernim profihma i obradom tih mjerenja došlo se do osnovnih podataka o gubicima vode duž toka. Kontrolni mjerni profili bili su sljedeči: Gorica, Dražin Do, Dobromani, Grmljani uzv., Zavala uzv.. Ravno i Pro-valija, uzv. Na taj način su prikupljeni podad za analizu sljededh poteza rijeke Trebišnjice : I dionica Gorica—Dražin Do L = 56,55 km II dionica Dražin Do—Dobromani L = 4,85 km III dionica Dobromani—Grmljani uzv. L = 18,80 km IV dionica Grmljani uzv.—Zavala uzv. L = 11,60 km V dionica Zavala uzv.—Ravno L = 2,60 km VI dionica Ravno—Provalija uzv. L = 5,45 km Ukupna dužina L = 13,25 km Utvrdjivanje gubitaka vode Da bi se pouzdano utvrdilo da na nekoj dionici rijeke postoje gubici vode korištena je statistička obrada. U ovom radu primjenjen je metodski pristup koji je prezentirao dipl. ing. Ognjen Bonacci u radu »UTVRDJIVANJE GUBITAKA VÖDE KOD STAGNIRAJUCIH VODOSTAJA NA KRŠKIM POTEZIMA VODOTOKA« koji je objavljen u časopisu »Gradjevinar« br. 5 iz 1970. godine. Ovdje se navode osnovni obrasci preko kojih je izvršena statistička obrada. Na svakom profilu bilo je potrebno obaviti više mjerenja proticaja da bi se elLminisao uticaj večih grešaka kod pojedinih mjerenja. n Qj ... aritmetička sredina protoke j-tog profila Qi ... vrijednost proticaja dobi j en u i-tom mj er en ju n ... ukupan broj mjerenja proticaja Pored aritmetičke sredine proticaja izračunate su i sljedeče veličine za svaki profil. Si = (standardna devijacija) r " n-1— p _ Sj_ .,QQ (srednja relativna greška ' ~ Qj pojedinog mjerenja) o. Sgj=y^ (standardna greška aritmetiške sredine) Intervalna procjena aritmetičke sredine Qj proticaja u j-tom profilu računata je preko izraza: Qj=QiirSQj i ima pouzdanost 0,6827; odnosno u 68®/o slučajeva rezultati če se nalaziti u za-danom intervalu. Gubitak na pojedinim dionicama računat je preko izraza: Standardna greška veličine AQj, j+i računata je preko izraza SAgj.j.i-j/Sg+Sg.^^ Intervalno procijenjeni gubitak dobljen je preko izraza : Na ovaj način dobila se razlika izmedju proticaja na ulazu i izlazu intere-santne deordce. Ta vrijednost razlike proticaja još se ne može smatrati da je dovoljno značajna da bi se mogla uzeti kao gubitak na posmatranoj dionici. Za konstatiranje gubitaka korištena je teorija testiranja. Ovdje su korišteni F — test i študentov t-test. Kod studentovog t-testa polazi se od predpostavke da su uzroci od ni i n2 elemenata uzeti iz jedne homogene mase i da podliježu normalnoj raspodjeli. U konkretnom slučaju predpostavlja se da ,su m vrijednosti proticaja i n2 vrijed-nosti proticaja, koji su inače izmjereni na ulazu i izlazu interesantne dionice rijeke, dobijeni mjerenjem na jednom vodomjernom profilu pri istom vodostaju i istom padu vodnog ogledala i da su slučajno izabrani u dvije grupe. Ukoliko je to tačno razlika izmedju aritmetičke sredine grupe proticaja od ni člana i grupe proticaja od n2 člana mora biti mala i može se pripisati uticanju slučajne greške pri mjerenju. To je sada nulta hipoteza. Za študentov t-test domen odbacivanja nulte hipoteze je: Qi - Qj.i Sd gdje je: S^ (ni-1)-S? + (n2-1)-S2 ni-ri; ° ni + n2-2 rii-nz Kod obrade usvojen je prag značajnosti ta = 5®/9; ta še uzima iz tabele t-raspodjele za odredjen stepen slobode K = (m — 1) + (n^ — 1). Mjerodavnost primjene studentovog t-testa kod testiranja aritmetičkih sredina uslovljava da uzorci imaju približno jednake standardne devijacije. Testiranje ove hipoteze obavlja se F-testom. Za prihvatanje ove nulte hipoteze potrebno je da bude: F^Fo 197 gdje je: P _ Sa veča standardna devijacija S^ manj a standardna devijacija Fo . .. prag značajnosti koji se uzima iz tabele F razdiobe za odgovarajuči broj stepena slobode Ka i Kb Ka=na-1 Kb= rib-l Proračun gubitaka vode Kada je statističkim putem utvrdjen gubitak vode na odredjenoj dionici rijeke i utvrdjena njena intervalna vrijednost prišlo se iznalaženju prognozne doba u kome se kompenziraju uticaji klime biljnog pokrivača i periodskih relacije po kojoj M se mogao računati gubitak vode u toku vremena. Analizi-rajuči ponašanje gubitaka vode prihvačeno je da gubici vode u koritu rijeke zavise od stanja podzemnih voda, stepena ispunjenosti korita vodom i godišnjeg fluktuacija podzemnih voda. Tako se pošlo od relacije Qg=f(IPRQul,MJ)- gdje je: Qg ... Gubitak vode na odredjenom potezu rijeke (m®/s) IPP ... Indeks prethodnih padavina kao indikator stanja podzemnih voda (mm) Qui... Ulazni proticaj u interesantnu koji definiše stepen ispunjenosti korita vodom (m®/s) MJ ... Redni broj mjeseca koji daje uticaj godišnjeg doba na stanje podzemnih voda. Kako navedem parametri ne obuhvataju sve uticaje na veličinu gubitaka nije se mogla uspostaviti funkcionalna zavisnost te se prišlo rješavanju ovog problema preko regresione jednačine. U ovom radu korištena je linearna regresiona jednačina koja ima o vaj opšti oblik: Qg = Ao + Ar IPP + AsQuI + A3 M J U ovoj relaciji potrebno je objasniti vrijednosti IPP i MJ. Indeks prethodnih padavina, odnosno IPP, dobijen je preko sume srednjih dnevnih vrijednosti padavina unazad 60 dana, prije interesantnog datuma za koji se računa gubitak vode u koritu. Kako uticaj srednje višine dnevne padavine na stanje podzemnih voda nije isti ako se odnosna padavina desila dva ili dvadeset dana prije interesantog datuma, vrši se redukcija padavina. Redukcija poj edinih padavina izvršena je preko relacije Kj= • Na taj način dobiva se: IPP = f PtKt t=i Ovdje je: Pt... srednja višina dnevne padavine koja se desUa t dana prije datuma za koji se računao gubitak e ... osnova prirodnog logaritma a ... koeficijent dobljen eksperimentalnim putem t... broj dana prije interesantnog datuma Redni broj mjeseca MJ dobljen je vodeči računa o hidrološkom ciklusu punjenja podzemlja vodom. Usvojen je dklus od septembra do avgusta. Usvojeni su sljedeči računski brojevi mjesed Kalendarski Računski mjesec mjesec IX 1 X 2 XI 3 XII 4 I 5 II 6 III 7 IV 8 v 9 VI 10 vn 11 VIII 12 Kada su odredjeni glavni uticaji koji definišu veličinu gubitaka vode može se formirati sistem linearnih jednačina u kojima su nepoznate koeficijenti Ao, Al, A2 i A3 Qgi = Ao + AilPPi + AjQuii + A3MJ1 Qga^ A0+A1IPP2+A2QUI2+A3MJ2 Qgn= Ao+AilPPn+A2Quln + A3MJn Rješenjem sistema ovih jednačina metodom najmanjih kvadrata dobiju se vrijednosti koeficijenata Ao, Ai, A2 i A3, čime su definisani gubici na odredjenoj dionici rijeke. Ulazni podaci Qg i Qui dobivaju se mjerenjem na terenu pri približno ravnomjernom tečenju a IPP obradom padavina na dotičnom slivnom području. Primjena metode na proračun bilansa gubitaka vode iz korita Trebišnjice Več je u uvodu ovog referata navedeno da je kod rješavanja problema gubitaka vode iz korita Trebišnjice nizvodno od Trebinja tok Trebišnjice podijeljen na šest dionica. Mjerenja gubitaka izvršena su u julu i oktobru 1969. g., što pokriva sušni period i u martu 1970. g. koji spada u vlažni period godine. Mjerenja su izvršena pri ulaznim proticajima u korito rijeke Trebišnjice ispod brane Gorica od 50, i 150 mVs. Iz ovoga se vidi da je obuhvačena amplituda i u odnosu na obuhvačeni vremenski period i u odnosu na ulazne proticaje vrlo skromna. Ovakvi hidrološki istražni rado vi su vrlo skupi i moralo se zadovoljiti sa ovako malim brojem podataka. Naravno, ovo je uticalo na tačnost obrade. U ovom primjeru biče prikazan proračun gubitaka vode na dionici tri, na potezu Dobromani— Grmljani. Utvrdjivanje gubitaka Intervalna procjena aritmetičke sredine Kontrolni profil Dobromani Red. br. Datum mjerenja Q Q-Q (Q - Q)' 1 8. X. 1969 124,9 3,16 9,986 2 10. X. 1969 131,4 3,34 11,156 3 11. X. 1969 125,5 2,56 6,554 4 12. X. 1969 130,4 2,34 5,476 5 14. X. 1969 128,1 0,04 0,002 2 640,3 33,174 Q 128,06 _ i/33,174 r 5-1 " Sd = I/ 2,880 mVs 2,880 Pd = 100 = 3,78 «/o = 1,288 mVs 128,06" 2,880 'QD rr 200 Kontrolni profil Grmljani uzvodno: Red. br. Datum mjerenja Q Q - Q {Q - 0)' 1 8. X. 1969 111,0 1,82 3,312 2 1 10. X. 1969 115,8 2,98 8,880 3 : 11. X. 1969 113,1 0,28 0,078 4 12. X. 1969 114,0 1,18 1,392 5 14. X. 1969 110,2 2,62 6,864 564,1 20,526 Q 112,82 Sgr = 1/20,526 5—1 = 2,265 mVs 2,265 Pgr = -T^^TT^. 100 = 2,01 "/o 'QGR 112,82 2,265 2,236 = 1013 mVs Kod ovog proračuna vodilo se računa da se odbace mjerenja koja donose veču relativnu grešku P od 4 ®/o. Intervalna procjena gubitaka SQd± = + 10132 = ± 1 638 m'/s JQD-GR = 128,06 — 112,82 ± 1,638 ziQD-GR = 15,24 + 1,638 m3/s Da bi se ustanovilo da ova razlika aritmetičkih sredina proticaja od 15,24 mS/s zaista predstavlja gubitak vode na interesantnoj dionlci vršilo se testiranje Sd 2,880 F = --= = 1,272 < Fo = 6,39 Sgr 2,265 Fo je dobijeno iz tablice za F raspodjelu za broj stepena slobode Kd = 4 i Kgr = 4 ^ ni + n2-2 n,-n2 4 . 2,8802 4- 4 2,265^ 10 _ ^ =-5 + 5-2-- Sd = 1,63 15 24 t = 9,35 > ta = 2,31 1,03 ta je dobijeno iz tablice za t — distribuciju za broj stepena slobode K = 4 + 4 = 8i prag značajnosti 5 V». Iz reziiltata se vidi da se odbacuje nulta hipoteza kod t—testa i razlika u proticanju na ulazu i izlazu interesantne dionice smatra se značajnom i prihvača kao gubitak vode. Ovdje je prikazan dakle postupak kod obrade podataka prikupljenih u oktobru 1969. godine. Isti je postupak sproveden i za podatke iz jula 1969. i marta 1970. g. Odredjivanje relacije za proračun gubitaka vode Kod izbora ulaznih podataka za definisanje regresione jednačine vodilo se računa da se vrijednosti gubitaka sa kojima su se formirale jednačine nalaze u intervalnoj procjeni gubitaka koje je dobijeno u prethodnom proračunu. Kako tri serije izvršenih simultanih mjerenja nisu obuhvatile ni približno s ve vremenske uslove pri kojim nastaju gubici, to je regresiona jednačina formirana bez člana MJ. Tako smo imali relaciju sa dvije nezavisno promjenjive IPP i Qui Qg = Ao + AiIPP + AaQui U nastavku su prikazani ulazni podad preko ko jih se formirao sistem od 17 jednačina sa tri nepoznate Ao, Ai i Aa Za dionicu Dobromani—Grmljani indeks prethodnih padavina računat je sa 0,93, a čitav proračun izveden je na elektronskom računaru IBM-360. Jednačina gubitaka vode glasi: Qg = 10,07 — 0,0063 IPP + 0,0569 Qui Koeficijent korelacije je: R = 0,83 Koeficijenti djelomične korelacije za dionicu Dobromani—^Grmljani su slijedeči: RI,23 = — 0,44 202 Red. Dr. IPP Qui Qg izr. Qg Reziduall 1 61,9 32,2 9,4 9,1 0,3 2 16,0 33,6 I 9,4 9,5 — 0,1 3 18,9 34,6 12,0 9,5 2,5 4 17,7 34,7 11,1 9,5 1,6 5 30,5 33,8 10,9 9,4 1,5 6 33,8 31,1 10,7 9,2 1,0 7 71,5 22,5 i 7,6 8,5 — 0,9 8 92,6 124,9 13,9 14,1 — 0,2 9 43,1 131,4 15,6 14,8 0,8 10 40,0 125,4 12,4 14,5 — 2,1 11 37,2 1 130,4 1 16,4 14,8 1,6 12 140,2 1 13,2 5,7 7,5 — 1,8 13 135,9 10,2 4,7 7,4 — 2,7 14 279,2 16,9 8,8 6,9 1,9 15 250,9 12,1 8,2 6,8 1,4 16 75,5 47,9 6,9 9,9 — 3,0 17 68,7 48,0 7,5 9,9 — 2,4 Korelacija gubitaka u odnosu na IPP Koreladja gubitaka u odnosu na Qui RI3,2 = 0,82 Iz dobijenih rezultata se vidi da su postavke pri formiranju reladje za gubitke bile korektne, jer je fizički opravdano da IPP smanjuje gubitke, a Qui da ih povečava. Sto je vlažniji predperiod, odnosno što je veča suma padavina bila u predperiodu, više je podzemlje zasičeno vodom i manje je može da primi. Gubici se smanjuju. Takodjer što je veči ulazni proticaj u dionicu, više je pukotina aktivirano a ved su i hidrostatički pritisd pa se više vode gubi u podzemlju. Na isti nadn dobljeni su koefidjenti regresionih jednadna za sve dionice i preko njih računati gubid. Odredjivanje vlažnih proticaja za pojedine dionice Kod proračuna gubitaka u koritu rijeke Trebišnjice imali smo na raspo-laganju slijedeče podatke: Ulazni proticaj u korito rijeke Trebišnjice ispod brane Gorica koji je diktiran planom pogona hidroelektrana i ukupni medju-dotok od Gorice do dna Popovog polja Qm. Kako se nije imao uvid u raspored medjudotoka duž toka usvojeno je da je medjudotok ravnomjerno rasporedjen duž toka. Tako je medjudotok za pripadajuču dionicu dobijen preko odnosa: (n) Qm = Qm L(n) gdje je: Qm... Ln... L.., (n) Qm . . , Ukupan medjudotok na čitavom toku rijeke (m®/s) Dužina interesantne dionice Ukupna dužina toka Medjudotok na interesantnoj dionici n Proračun gubitaka za pojedine dionice računat je kako slijedi: Ulazni proticaj za prvu dionicu bio je regulisani proticaj koji je izpušten kroz branu Gorica. iQul = QGorica iQgub = f (IPP, iQul) i dalje Ulazni proticaj za drugu dionicu dobijen je preko izraza: 2Qu1 = iQul — iQgub + iQm 2Qgub = f (IPP, 2Qu1) (n) Qui = (n — 1) Qui — (n — 1) Qgub (n — 1) Qm (n) Qgub = f [IPP, (n) Qui] Na kraju se prilaže pregled rezultata proračuna gubitaka vode u svim dionicama za regulisanje proticaja po varijanti V—F za 1959. godinu koja je usvojena kao srednja vlažna godina u periodu Dlo- Mjesecl niea I ii ni iv v vi vn viir ix x xi xii 1 4,0 3,3 2,9 2,8 3,4 6,4 5,8 7,1 6,1 1,3 1,2 1,5 2 4,8 7,4 7,1 3,8 5,5 1,8 2,2 9,0 10,9 7,0 3,8 4,1 3 12,1 12,2 10,7 5,2 4,9 0,4 — 2,4 7,7 8,5 10,1 11,3 4 5,2 5,9 4,4 1,2 1,2 0,2 — — 1,7 3,9 4,2 6,0 5 2,3 2,3 2,3 1,9 1,3 0,2 — — 2,5 1,5 1,2 1,5 6 5,7 7,3 5,3 1,5 1,6 0,1 — — 3,6 4,0 3,8 6,0 U tabeH su navedene srednje mjesečne vrijednosti gubitaka dobljene preko dnevnih vrijednosti koje su izračunate po gore opisanom postupku. Na osnovu ovih rezultata moglo se zaključiti gdje je potrebno preduzimati odgovarajuče tehničke zahvate da bi se u toku rada elektrane spriječili toliki gubici, odnosno ova obrada je omogučila da se takovi podad uzmu kao ulazni za izradu projekta uredjenja korita rijeke. Summary STATISTICAL TREATMENT OF LOSSES OF WATER ON SOME PART OF THE KARSTIC RIVERS By simultaneous measuring of flowing through at approximately uniform flow and by statistic treatment of these flowings through, there are found losses on some parts of the karstic rivers. With such obtained data about losses of water, there is established the following subordination: Qg = f (IPP, Qui, MJ) Here: Qg — means the loss of water on certain part of the river in mVsec. IPP — Index of previous atmospheric precipitations as indicator of the situation of underground waters in mm. Qui — Input or entering flowing through into the interesting portion which is defined by the degree of filling the bed or water-channel by water in mVsec. MJ — Ordinal number of month which defines the influence of season to the situation of underground waters. With the above mentioned entering data there is formed a range of linear equations: Qgi = Ao + AiIPPi + AäQuli + AsMJi Qg2 = Ao + A1IPP2 + AaQuh -I- AaiVtJa Qgn = Ao + AilPPn + A2Quln + AsMJ By solution of these equations by the method of the least squares there are obtained coefficients Ao, Ai, A2, and As, and in the same way also the relation through which it is possible to make calculation of losses of water on certain part of the limestone waterflow. Literatura Obradovič, Sentic, Osnovi statističke analize. Beograd 1967. g. Petz, B., Osnovne statističke metode. Zagreb 1970. g. Interregionalnij seminar po gidrologičeskom prognozu i vodnom balansu. Beograd 1957. g. Gradjevinar, broj 5, 1970 g. Diskusija P. H a b i č : Metoda omogoča dovolj natančno oceno vodnih izgub v teku leta, potrebno pa je še nadaljnje eksperimentalno preverjanje in teoretično izpopolnjevanje. R. Gašparovic: Dopunjavam referat podacima speleoloških istraživanja ponora Doljašnice, Crnulje i Provalije obavljenih jula 1969. Pokazala se podudarnost izmedju dizanja nivoa voda u sifonskom jezeru Doljašnice i proticaja voda koritom Trebišnjice. L.. MEHANIZAM RADA PONORA I ESTAVELA (sa 8 slika u tekstu) THE MECHANISM OF PONORS (SINK-HOLES) AND ESTAVELAS (with 8 Figures in Text) IZET AVDAGIC (Zavod za hidrotehnika Gradjevinskog fakulteta u Sarajevu) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10,—15. oktober 1972) Paper presented at the 6tii Yugoslav Speleological Congress (Sežana—Lipica, 10—15, October 1972) Rad ponora i estavela analiziran je u više navrata u sklopu istraživanja koja su vezana za evakuadju i iskorištenje poplavnih voda zatvorenih kraških polja, i to kao problem »kapaciteta« ponora. U starijim radovima >>kapacitet ponora« tretiran je kao problem geometrije ponora pa su se i svi zahvati vezani za ova rješenja svodila na geometriju (čiščenje ponora). U novije vrijeme »kapacitet ponora« je tretiran kao promjen-Ijiva veličina, ali vezana za variacije nivoa vode nad ponorom. Za rado ve iz ovog perioda karakteristično je stanovište da je najveä proticaj ponora pri najvišim nivoima vode nad ponorima. U istraživanjima koja su vršena u Zavodu za hidrotehniku Gradjevinskog fakulteta u Sarajevu pošlo se od postavke da su ponori i estavele dijelovi pro-vodnika u jedinstvenom hidrološko-hidrauličkom sistemu, te da je njihova funkcija uslovljena sa radom djelog sistema. AnaUza mehanizma rada ponora i estavela odnosi se samo na dio rada ovih organa u uslovima potopljenosti. Pod pojmom ponor smatra se takav organ kroz koji se vrši oticaj, a pod pojmom estavela organ kroz koji se vrši oticaj i doticaj. Šema kraškog hidrološko-hidrauličkog sistema Kraški hidrološko-hidraulički sistem čine sliv i provodnid. Ovisno od hidro-geoloških odnosa u sistemu sliv dni odredjeni broj rezervoara. Sema pro-stijeg sistema sa plavljenim kraškim poljem, koje ima jedan generalizi-rani ulaz i jedan generalizirani izlaz, data je na si. 3. To je sistem od tri rezervoara, od kojih jedan (rezervoar II) biva povremeno plavljen. Do plavljenja dolazi uslijed postojanja uskog grla u siistemu, kroz koje ne mogu da prodju sve vode, pa se izlivanjem vode u rezervoar II vrši rasterečenje pojedinih dijelova sistema. U sistemima bez uskog grla ne dolazi do plavljenja kraških polja od prelivnih voda, a problem oticaja je analogan oticaju u »normalnim« hidrološkim sistemima. U uslovima velikih voda kod dijelova sistema sa uskim grlom dolazi do rada pod pritiskom, dok kod dijelova sistema ih kod djelog sistema bez uskog grla nema rada pod pritiskom. Sredstva za identifikadju sistema i njegove funkdje su izlazni hidrogrami podsistema i sistema, te ulazni hidrogrami i nivogrami podsistema. Mehanizam rada ponora i estavela U kraškim hidrološko-hidrauUčkim sistemima provodnid su izgradjeni tako da čine hijerarhiziranu mrežu podzemnih tokova u kojoj funkdja pojedinih provodnika u pogledu smjera tečenja može biti promjenljiva, ovisno od pijezo-metrijskih odnosa. Sliv sa svojom poroznošču u toj mreži dni poslednji član. Provodnici u sistemu mogu biti pod pritiskom, sa slobodnom površinom, te dijelom pod pritiskom a dijelom sa slobodnom površinom. Ponori i estavele su dijelovi provodnika na ulazu i izlazu. Oni mogu raditi samostalno ili kao ponorske odnosno estavelne zone, što je češči slučaj. Pod zonom se podrazumijeva medjusobno povezana grupa ponora ili estavela. U jednom kraškom polju može biti više ponorskih i estavelnih zona ali nepovezanih, što znači da imaju razUčit mehanizam rada, ili isti mehanizam, aU različite konturne uslove pri radu. U uslovima potopljenosti ponori su pod pritiskom. Rad estavela odvija se uvijek pod pritiskom. Veličine ulaza i izlaza kod ponora i estavela zavise od geometrijskih i hidrauličkih karakteristika. U uslovima potopljenosti geometrija ponora i estavela i hidrogeološka funkcija sredine u smislu provodnoßti su konstantni, pa su promjene veličina ulaza i izlaza uslov-Ijene pijezometrijskim odnosima u sistemu. Ponori Oticaj kroz potopljene ponore sa konstantnim geometrijskim karakteristikama u opštem slučaju je funkcija pijezometrijskog stanja u evakuacionom podsistemu: Qp = f (Hi, H2) (1) Qp - protfcaj kroz ponor aH - razlika kota pijczo-metarske linije ' const aH Shj - f (H,H,) SI. 1. Osnovni lipovi ponora Fig. 1. Elementary ponor types (Qp — ponor's discharge, AH — the altitude differences of piezometric line) H [cm] 50 600 50 500 50 400 50 300 5a 200 50 100 50 O Maxfinalnr vodostaj preko 900 cm Mfnimalni vodostaj suvo SPISA K MJERENJA Rcdra bro) Datum H Temi Q 1 30. 5.1960 7 0.73 2 29. A. 1961 62 1.91 3 16.11.1961 406 7.2 U 16.11. 1961 408 7.3 5 22.11. 1961 374 6.8 6 25.11.1961 352 6.4 7 2«. 3. 1963 198 7.6 8 3.12.1963 50 1.40 9 6.12^1963 220 8.0 10 10.12.1963 54 2.1 11 8.12. 1963 400 7.2 12 20.12. 1963 409 7.2 13 25.12.1963 486 6.95 K 27.12.1963 495 7.04 15 29.12.1963 495 7.09 16 U. 4.196'. 347 6S3 17 17. 4. 1964 2 96 6.95 18 17. 4. 1964 258 7. 31 19 30.10.1964 442 8.0 20 12.11.1964 522 7.1 2 1 16.11.1964 547 7.4 22 9. 3.1966 192 6.96 23 10.12.1966 591 7.1 2A 2. 6.1967 56 1.25 0 1 2 3 A 56 7 89 10 Q [m'/s] SI. 2. Q — H dijagram ponora Ričina Fig 2. Q — H diagram of Ričina ponor (maximal water level above 900 cm, minimal water level — dry) Zavisno od karakteristika podsistema i od nivoa Hi i H2 (si. 1) oticaj kroz ponore može biti konstantan i promjenljiv. Približno konstantan oticaj kroz iponore moguč je kod ponora kod kojih varijacije pritisaka nad ponorom (hi) i na izlazu (h2) vrlo malo utiču na promjenu ukupne vi&inske razlike (zlH), koja iislovljava veličinu oticaja (si. 1 i 2). U ovakvim uslovima je hi < zlH > ha, a Qp ~ const. U evakuadonim podsistemima kod kojih su promjene pritisaka na izlazu mnogo manje od promjena pritisaka na ulazu i od ukupne razlike nivoa hl < zlH > ha, i kod kojih su AU. i hi približno istog reda veličine, oticaj u podsistemu je funkcija samo nivoa vode nad ponorom: Qp = f (Hi). Kod ponora ili ponorskih zona, čiji su provodnici pod pritiskom i u sprezi sa dijelovima podsistema u kojima dolazi do velikih promjena pritisaka javljaju se velike varijacije nivoa H2 i oticaja kroz podsistem. Varijacije nivoa, posebno nivoa H2, mogu biti takve da dolazi do situacija kod kojih je H2 > Hi. U takvim situacijama ponori rade kao izvori. Proticaj (oticaj iU doticaj) ovisi o nivou nad ponorom i u podsistemu: Qp = f (Hi, Ha). Estavele Estavele su po mehanizmu slične ponorima čiji su provodnici pod pritiskom i u sprezi sa dijelovima podsistema u kojima se odvijaju znatne varijacije pritisaka. Od njih se razlikuju jedino po svom položaju u sistemu. Prema šemi na si. 3 estavele pretstavljaju vezu izmedju rezervoara I i II. Veze provodnika na tom dijelu sistema su takve da omogučavaju da se za odredjeno pijezo-metrijsko stanje u sistemu kroz provodnik odvija doticaj vode u rezervoar II, a da se za neko drugo pijezometrijsko stanje kroz taj isti provodnik odvija oticaj iz rezervoara II. U čistim estavelnim sistemima estavele, ili njihove zone, su j edini ulaz i izlaz iz sistema. U takvim slučaj evima u datoj šemi na si. 3 nema odvodnika iz polja iza uskog grla. Iz poglavlja ,Ponori' vidi se da bi znatan broj ponora mogao nositi naziv estavela. Mjerenja izvršena na največitn ponorima u Fatničkom i Dabarskom polju to potvrdjuju. Gotovo svake godine po nekoliko dana ovi ponori rade kao izvori. Kriterijum za naziv u ovakvim slučajevima trebao bi biti trajanje rada provodnika kao izvora i ponora. Rezultati terenskih mjerenja Za provjeru i dokaz postavke o mehanizmu ponora tipa c na si. 1. i estavela korišteni su ponori. Ponikva u Dabarskom polju, ponori Pasmica u Fatničkom polju i estavelni sistem u Mokrom polju. U ovom radu biče prikazani rezultati istraživanja u Dabarskom polju. Dabarsko polje je kraško polje u Istočnoj Hercegovini, površine oko 30 km^, volumena od 70 hm® pri maksimalnom vodostaju i sa trajanjem poplava u polju u prosjeku od oko 90 dana. Glavne ulaze u Dabarsko polje čine vodotok Opačica, te vrela Vrijeka i Ljelješnica. Glavni izlaz iz polja je ponor Ponikva, kroz koji se evakuira preko 60®/» ukupnog doticaja u Dabarsko polje. Na ponoru Ponikvi, koji ima dosta pravilne proticajne profile, ugradjen je sistem za mjerenje brzina vode radi odredjivanja proticaja*. Traserima je utvrdjeno da sve vode koje prolaze kroz ponor Ponikvu odlaze na vrela Bregave i to vode hjevog kraka ponora na Bitunju, a vode desnog kraka na vrela VeKkog i Malog Suhaviča. Na vrela * Uredjaj je izradio Dr. Ing. Z. Janežič iz Zavoda za hidrotehnika GF sa idejom da se pomoču njega odredi oticanje iz polja, jer se vjerovalo da gotovo sve vode Dobarskog polja otiču kroz ponor Ponikvu. Brega ve otiču i vode ostalih ponora Dabarskog polja. Svi ponori u Dabarskom polju pripadaju jedinstvenom izlaznom podsistemu. Za Dabarsko polje može se primjeniti šema data na si. 3. To je podsistem sa po jednim generaliziranim ulazom i izlazom. U periodu poplava podsistem je sa potopljenim izlazom (evakuacioni sistem je pod pritiskom) i u večem dijelu sa potopljenim ulazom. Veličine ulaza i izlaza podsistema vezane su jedna-činom kontinuiteta, koja u zavisnosti od pijezometrijskih odnosa u podsistemu može da uzme jedan od ova dva oblika: Qd + Qo = AW At (2) Qd — Qo = gdjesu: Qd — doticaj u polje Qo — oticaj iz polja zlW ziW Ai (3) At prom j ena zapremine (u intervalu od 1 dana) LEGENDA: I. Gornfr horizonij: Lukav^^ko pol(t II. Dobamko poij« i neposredni slfv m. MtAu'liv r mdirchino gorn)! hon- SA Usko «rtv stsuma SI. 3. Dabarsko polje — šema sistema Fig. 3. Dabarsko polje — the system's scheme (Legend: I. the upper horizont: Lukavičko polje, II. Dabarsko polje and direct water basin, III. intermediate water basin and indirectly upper horizonts, IV. Bregava sources). (= A — narow gorge of the system) C.m] 12OT 1100 -20 -h -n 'S 10 2s w j.5 Qc Sl. 4. Odnos vodostaja i oticaja Dabarskog polja Fig. 4. The relation between water level and outflow from Dabarsko polje SI. 5. Hidrogram doticaja i oticaja Dabarskog polja za 1969/70 godinu Fig. 5. Hydrogram of inflow and outflow from Dabarsko polje for 1969/70 SI. 6. Hidrogram oticaja i nivogram Dabarskog polja sa hidrogramom r. Bregave u Suhom Dolu za 1969/70 godinu Fig. 6. Hydrogram of outflow and niveaugram of Dabarsko polje with river Bregava in Suhi Dol hydrogram for 1969/70 (Legend:.............. river Bregava discharge, _ Dabarsko polje niveaugram, , outflow from Dabarsko polje) Za odredjivanje Qd i Qo potrebni su podad o pritdiscima na ulazu i izlazu te podad o vodostajima u polju. Svi izlazi (ponori) iz polja, pa i samo polje, približno su na istoj višini, na 472 mnm. Za proračun je zato usvojeno ukupno oticanje (Qo) direktno pro-pordonalno oticanju kroz ponore Ponikva: Qo = k . Qp. Konstanta k odredjena je indirektno iz jednačine kontinuiteta za uslove pri kojima je Qp = O, a time i Qo = O. Odredjivanje konstante k predstavljalo je znatnu teskoču jer nisu vršena mjerenja pritisaka u dovodu. Problem je riješen na taj način što je kao reprezentant doticaja usvojena r. Opadca u Blacama. Sa / JW\ doticajima u polje I iz za Qo približno O i vodostojima r. Opačice konstrui- sana je linija proticaja. Sa ovom linijom proticaja odredjeni su doticaji u polje za 30 dana decembra 1969. Pomoču ovih doticaja odredjeno je 30 koefidjenta k. Od 30 podataka 17 se nalazi u intervalu izmedju 1,40 i 1,70. Računom je odredjena vrijednost k = 1,58. Korištene jednadne za proračun Qo i Qd glase: Qo = 1,58 Qp Qd = 1,58 Qp /It Sa odredjemm Qo iz jednačine kontinuiteta odredjeno je i Qd. Hidrogram oticaja iz Dabarskog polja sa hidrogramom r. Bregave na izvoru prikazan je na si. 6. Iz hidrograma se rädi da je oticaj iz Dabarskog polja promjenljiv. U obradjenoj hidrološkoj 1969/70 ponori su radili 10 dana kao izvori. Maksimalni oticaj kroz ponore iznosi 44mVs, a maksimalni doticaj 20 m^/s. Na ißtoj slid nalazi se i nivogram Dabarskog polja koji prikazuje kako i koliko na podsistemu Dabarsko polje nivo vode u polju utiče na oticaj e iz polja. Iz si. 6 se takodje vidi struktura i funkcija cijelog sistema. Akao usvojimo da globalnu hidrološku situaciju najbolje reprezentuje izlaz iz sistema — izvor r. Bregave i to sa »trenutnem« reakcijom (sistem je pod pritiskom), toda možemo uočiti da podzemni rezervoar na šemi označen kao medjusMv sa svojim nivoom izaziva »prigušenje« i smanjenje oticaja iz polja. Prema hidrogramima spregnuti Dabarsko polje i medjusliv (možda i neko polje) uslovljavaju na izlazu (Bregava u Dolu) pri maksimalnim vodostajima proticaje od oko 70 m%, samo Dabarsko polje daje i uslovljava proticaje od oko 40 mVs, a podzemlje bez Dabarskog polja prema liniji iscrpljenja od 20 do 2 m'/s, več prema dužini sušnog perioda. Zaključci izvedeni na osnovu si. 3 i 6 provjereni su sa odnosom proticaja medjusliva i oticaja iz Dabarskog polja pri čemu je proticaj medjusliva dobiven kao razlika proticaja na vrelu Bregavu i oticaja iz Dabarskog polja (si. 7). Uspo-stavljeni odnos pokazuje da je veza vrlo dobra kada medjusliv ima dominantnu aS J- ' 1 ; • i Q. 1 ,-Qjj s rozll 1 Ml. ika pro :ata Da ij Dabo tkaja 1 barsko^ Tskog : Br«9« J polia polja IV« .•s' až \ 1 s oti'ca * • ^ • * \ ---- fN V. --- < --- N 1 1 \ 1 •N k: 1 s j i N, 1 -^ \ 1 I j i \ 1 • > \ 10 15 20 25 30 35 40 45 50 55 60 65 70 75 80 Bfi 90 QB'QD SI. 7. Odnos oticaja iz Dabarskog polja (rezervoar II) i medusliva (rezervoar III) Fig. 7. The relation between Dabarsko polje outflow (reservoir II) and intermediate water basin outflow (reservoir III) (Qb —Qd = the difference between river Bregava discharge and outflow from Dabarsko polje, Qd = outflow from Dabarsko polje) Os! Qo ["'"1 SI. 8. Odnos proticaja r. Bregave u Suhom Dolu i oticaja Dabarskog polja Fig. 8. The relation between river Bregava discharge in Suhi Dol and outflow from Dabarsko polje ulogu u doticaju. Sa druge strane zbog velikih varijacija nivoa u rezervoaru III, uticaj Dabarskog polja (rezervoar II) na proticaj r. Bregave (Izlaz iz sistema) je varijabilan pa izmedju oticaja Dabarskog polja i r. Bregve ne može biti jednoznačne veze (si. 8). Na ovaj način je ujedno i kvantitativno dokazana postavka o mehanizmu podsistema sa ponorima tipa c. Summary THE MECHANISM OF PONORS (SINK-HOLES) AND ESTAVELAS The hydrological and hydraulic system of a karst hydrogeological unit with the affected karst fields consists of: the watershed, water conductors, and karst fields. Sink-holes and estavelas are part of the water conductors, while flooded karst fields serve in the system as a means for the unloading of underground channels. The water conductors consist of a more or less complex system of underground streams which have been developed by the water travelling through the paths of damage of the earths crust. Water conductors may be with free surface, under pressure, or partly under pressure and partly with free surface. The entrances and exits of submerged karst fields consist of sources, estavelas and sink-holes. The quantities which pass through the entrance and exit depends upon geometric and hydraulic characteristics. In conditions of flooding the geometric conditions of sink-holes, estavelas, and sources and the hydrogeological function of the medium are constant for conducting capacity, so that changes in discharge of entrances and exits are conditioned by piesometric ratios. These ratios also condition the function of parts of the water conductors or zones of the watercourse as to whether they can be termed sink-holes or estavelas. Diskusija J. R o g 1 i č : Ing. Avdagic ukazuje na prednost kvantitativnih metoda, što svako mora pri-hvatiti. Ali je opča pojava u kršu da imamo očitu disproporciju izmedju mutnih voda s mnogo grubog nanosa (osobito granja) i relativno čistih voda na vrelima. Podzemni »filtri« su, dakle, golemog kapaciteta. P. H a b i č : Mehanizam rada ponora, kako je predstavljen, važi za sisteme koji su povezani i zatvoreni. AU deo sistema podzemnih kanala je prelivni, pa je kapacitet ponora vezan jedino na nivo vode u polju. Odgovor (I. A v d a g i č): Ne može se reči da se radi o zatvorenim sistemima, kad postoje izlazi iz njih. Za ponore možemo reči da su povezani ako pripadajo istom izlaznom podsistemu. Ukoliko se radi o više izlaznih podsistema i j oš sa različitim mehanizmom rada onda su to nepovezani ponori. Analiza takvih mogučnosti data je u referatu, a samo korišteni primjer obrade, odnosi se na povezani sistem. Pri obradi nužno je pored hidrogeoloških ocjena, mjerenjima utvrditi mehanizam rada ponora i njihovu povezanost. Na osnovu ovih podataka može se dati šema funkcije sistema i načina pro-pračuna proticaja kroz ponore. NEKI ASPEKTI PRIMJENE GEOFIZICKIH, POSEBNO GEOELEKTRICNIH ISTRAZIVANJA U SPELEOLOGIJI (sa 5 slika u tekstu) SOME ASPECTS OF THE APPLICATION OF GEOPHYSICAL, PARTICULARLY GEOELECTRICAL METHODS IN SPELEOLOGY (with 5 Figures in Text) ZVONIMIR KRULC (Geofizika«, Zagreb) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10.-15. oktober 1972) Paper presented at the 6th Yugoslav Speleological Congress (Sežana—Lipica, 10—15, October 1972) Uvod Danas je več opčenito prihvačena nužnost primjene kompleksa različitih metoda istraživanja kod rješavanja svih vrsta praktičnih struktumo-geoloških, hidrogeoloških, inžinjersko-geoloških, rudno-geoloških i drugih zadataka na području jugoßlavenskog krša. Svrsishodnom kombinacij om različitih metoda istraživanja eliminirat če se nedostaci poj edinih jednostranih iispitivanja, dopunit če se podaci regionalnih (rekognoscirajučih) i integralnih postupaka istraživanja i bitno povečati pouzdanost kompleksnih rezultata i zaključaka. Sistematsko kompleksno istraživanje ima dakako velikog odraza i u ekonomičnosti praktičnog izvodenja tehničkih zahvata, j er samo takav način rada osigurava rješavanje različitih zadataka na području krša u optimalnim vremenskim i drugim gra-nicama. U sklop kompleksa odnosno kombinacija metoda istraživanja ulaze i g e o -f i z i č k e metode ispitivanja tla odnosno podzemlja. Posljednjih godina bilježi se širom svijeta i u nas stalan porast geofizičke djelatnosti. Posebnu pažnju zaslužuju stalni napredak i usavršavanje tehnike i obrade geofiziokih mjerenja — primjenom sve savršenijih i pouzdanijih instrumenata (za registraciju i za obradu podataka mjerenja) kao i usavršavanjem te produbljivanjem metoda interpretacije (Z. K r u 1 c , 1970). Zahvaljujuči tome primijenjuju se raznovrsne geofizičke metode sve više i u sve širem krugu najrazličitijih praktičnih zadataka. U speleologiji i hidrologiji krša nalaze geofizičke, posebno pak geoelektrične, metode svoje mjesto kako kod otkrivanja i daljnjeg istraživanja večih podzemnih šupljina tako i kod proučavanja nekih osnovnih i detaljnih ili lokalnih i specifičnih hidrogeoloških faktora i uvjeta. Osnovna je svrha ovog prikaza, da na temelju osvrta na neke ranije i novije objavljene poda&e i njihovu korelaciju sa novim rezultatima, zatim razma-tranjem nekih posebnosti kod primjene geofizike te konačno predočivanjem nekih novih rezultata ukaže na mogučnost geofizike, posebno geoelektrike, kod rješavanja nekih zadataka i problema u speleologiji i hidrologiji krša. Osvrt na primjenu geofizike u speleologiji U poznatoj i d<»tupnoj literaturi mogu se nači ovl podaci odnosno rezultati o primjeni geofizičkih metoda u speleologiji. J. I. Seli Cantalapiedra iJ. L. Gutierez Diez (1961) razma-traju primjenu geofizičkih metoda kod odredi van j a položaja spil j a i pukotina te opisuju praktičan primjer riješen pomoču posebne geoelektrične metode. E. Bolelli iJ. Lakshmanan (1965) ukazuju na odgovarajuci oprez i faktore što ograničavaju primjenu geoelektrike, refrakcijske seiz-mike i gravimetrije kod utvrdivanja podzemne vode u kršu. Kod gravimetrij skog ispitivanja špilja treba kod računanja anomalija voditi računa o tome, da može u špiljama biti zrak, voda ill gUna. G. M. Habberjam (1969) pregledno i detaljno razmatra rezultate g e o -električnog profiKranja (po postupku W e n n e r - a) na modelu okrugle špilje u obliku šuplje gumene kugle, u homogenoj izotropnoj sredini. Prikazuje i analizira krivulje (dij agrarne) odnosa prividnog specifičnog otpora prema spe-cifičnom otporu okolne sredine, koje su dobivene kod mjerenja u profilima iznad središta kugle (špilje, kaverne), u ovisnosti o odnosu dubine zalijeganja gornje površine kugle prema njenom polumjeru (h/r) i o odnosu elektrodnog razmaka prema polumjeru (a/r). Iz prikazanih krivulja i analize može se zaključiti, da je moguče zadovoljavajuče riješiti večinu praktičnih zadataka otkrivanja i okonturivanja šupljih kugla (kaverna). Na si. 1 su prikazane dvije krivulje, kojih parametri donekle odgovaraju uvjetima kasnije razmatranog praktičnog primjera iz našeg krša (usporedi si. 3). Više podataka o geofizičkim, posebno geoelektričnim, metodama ispitivanja špilja i rješavanja hidro(geo)loških problema krša ima u hteraturi iz SSSR-a. A. A. O g i 1 v i (1957) posvečuje geoelektričnim metodama prouča-vanja krša cijelu knjigu. Uz vehk broj praktičnih primjera i ilustracija — dijelom rezultata ispitivanja na modelima — obraduje A. A. Ogilvi uglavnom ovu problematiku: proučavanje opčih geoloških problema krša; proučavanje dubin-skog krškog reljefa; proučavanje podzemnih krških oblika i raspucanosti; študij hidrogeologije krških područja; opči metodski principi korištenja geoelektrike kod proučavanja krških pojava. A. A. Ogilvi (1957) daje u geoelektrici težište postupcima profiliranja. Lijep pregled mogučnosti i ograničenja primjene geofizičkih metoda študija osnovnih problema krša — posebno krških šupljina — daje A. A. Ogilvi 1960. godine. Kao najsvestranija metoda ispitivanja podzemnih krških pojava, naročito špilja, naglašena je geoelektrika sa svojim različitim postupcima. A. A. O g i 1 v i i dr. (1960) detaljno i zorno opisuju metodiku geoelek-tričnih ispitivanja prostranog sistema Spüja (niz podzemnih pečina i prostora pojedinačnih dužina 60 ... 70 m, čak i 100 ... 150 m, višina do 30 m) u dubini oko 60 ... 70 m. Sistem podzemnih šupljina nalazi se u seriji slojeva gipsa i anhidrita sa proslojcima karbonatnih naslaga. Primijenjeno je više postupaka geoelektričnog profiliranja i geoelektrično sondiranje. Na »kartama otpora« (kartama izooma) i u profilima prividnog specifičnog otpora bila su potpuno zadovoljavajuče okonturena područja odnosno položaji osnovnih podzemnih špilja i drugih šupljina (hodnika i si.). Cjeline slabo okršenih stijena raz-likuju se niskim specifičnim otporom. Anomalne zone, vjerojatno takoder vezane za veče krške šupljine, prate se i iza granica poznatih špilja. O metodid. geofizičkog ispitivanja krških šupljina na primjeru istražnih radova na području iste špilje izvještava i B. K. Matveev (1963 a). Nakon kračeg opisa mogučnosti i ograničenja primjene drugih geofizičkih metoda (gravimetrije, seizmike i magnetometrije) naglašeno je, da je kod ispitivanja krških šupljina najperspektivnija geoelektrika sa svojim različitim modi- fikacijama. Analiza usporedbe teoretskih razmatranja (računanja »anomalija« iznad kuglaste šupljine) i praktičnih rezultata mjerenja iznad sistema špilja dala je ove postavke za metodiku geoelektričnog ispitivanja šupljina u kršu: 1. šupljine iznad nivoa podzemne vode ispoljavaju se u dijagramima geoelektričnog profiHranja maksimumima, a ispod — minimumima prividnog speci-fičnog otpora; 2. vjerojatnost njihovog ispoljavanja je skoro jednaka pod uvjetom, da srednja veličina šupljine po horizontali bude jednaka ili veča od dubine zalijeganja; 3. veličina anomalija ovisi o više faktora: o dubini zalije-ganja šupljine, njezinim horizontalnim dimenzijama, debljini vodljivih površinskih naslaga, odnosu specifičnog otpora ispunjenja prema otporu okolne sredine, a i o dimenzijama te vrsti rasporeda mjerenja. Uz praktične preporuke B. K. Matveev (1963 a) zaključuje, da je treba kod ispitivanja šupljina u kršu primijenjivati kombinadju postupaka geoelektričnih mjerenja. Posebno su interesantni rezultati geoelektričnog profiliranja iznad prostrane šupljine na području Krima (Ja. S. Sapužak iB. M. Smol'ni-kov, 1962). Supljini su naime odgovarala sniženja vrijednosti prividnog specifičnog otpora, što autori objašnjavaju glinizacijom njezinih stijena. Na planu je šupljina okonturena na karti gradijenata prividnog specifičnog otpora. Kompleksna istraživanja dubinskog krša u gipsu, uključujuči geoelek-t r i č n e metode, opisuju veoma detaljno V. N. D u b 1 j a n s k i j i B. M. Smol'nikov (1969), ukazujuči na efektivnost primjene kompleksa geoelektričnih postupaka mjerenja kod ispitivanja špilja. Prim j ena geoelektrike kod rješavanja hidro(geo)loških problema krša pri-lično je opsežno opisana u več spomenutom radu A. A. Oigilvija (1957). Spomenuti treba još i rad B. K. Matveeva (1963 b), u kojem je dat vrlo lijep pregled površinskih i bušotinskih geofizičkih (pretežno geoelektričnih) postupaka ispitivanja cirkulacije pukotinskih podzemnih voda u kršu. U oba rada posebno se ističe metoda električki nabijenog tijela kod istraživanja podzemnih tokova vode u kršu. Kratki prikaz mogučnosti i rezultata geofizičkih ispitivanja kod istraživanja špilja i utvrdivanja podzemnih vodotoka u jugoslavenskom kršu daje F. Jenko (1959). Autor tog vrlo lijepog osvrta na hidrologiju našeg krša navedi čak i granice kvantitativnog odredi van j a veh čine i dubine suhih špilja pomoču gravimetrije (prema rezultatima trščanskih geofizičara) i geoelektrike. F. Jenko (1969) ukazuje na uspješnost utvrdivanja (dokazi-vanja) toka podzemne vode kompleksnim načinom istraga. Lj. Milosevic (1957) opisuje vrlo interesantne rezultate probnih geoelektričnih ispitivanja iznad špilje Vjetrenice blizu Trebinja. SI. 2 prikazuje dijagram profiliranja (sa Wenner-ovim elektrodnim rasporedom) iznad špilje, koja se ovdje nalazi u dubini oko 18 m, a ima širinu oko 12 i visinu oko 5 m. Špilja je bila »ispunjena« samo sa zrakom i vladala se geoelektrički kao izolator; dijagram profiliranja pokazuje dva simetrična maksimuma i jedan minimum izmedu njih. Minimum prividnog specifičnog otpora odgovara sredini rasporeda profiliranja, kada je ova iznad pečine. Identični dijagram profiliranja dobiven je — takoder i kod ponovnih mjerenja — u zaledu ponora Dražin Dol (kod Trebinja) iznad kaverne — bez vode i djelomično ispunjene vodom, tj. sa minimumom prividnog specifičnog otpora iznad kaverne (Lj. Miloševič, 1957). O primjeni metode električki nabijenog tijela kod utvrčtivanja podzemnih tokova vode u našem kršu bilo je več referirano (vidi: Z. Krulc, 1967, 1968, 1972); u prva dva rada je i pobliže opisana ova geoelektrična metoda. Praktični primjeri Istraživanje špilja Rezultati probnog geoelektričnog profiliranja (si. 3) iznad »Velike dvorane« dobro speleološki istražene Poljakove pečine (S. Božičevič, 1965) veoma zorno potvrduju zaključke G. M. Habberjama (1969) o zadovoljavajučim mogučnostima geoelektričnog profiliranja kod otkrivanja i okonturavanja podzemnih kavema (špilja). Na oba dijagrama (za dva po dubinskom zahvatu razHčita elektrodna razmaka) ispoljavaju se dva minimuma i izmedu njih jedan . 2 T GEOELEKTRICNO PROFILIRANJE NA MODELU 1.5- A -=0 \ /A \ = 1 \ ^ \ ^—\- / 1 \ i / / 1 3 d 2 »\l 0 1 i// 2d 4=0 A\ // " Model: Aj Ml i jB 4N f (Prema: G.M. HABBERJAM, 1969.: šuplja gumena kugla SI. 1. z. Krulc, Neki aspektl prlmjene geofizlčklh, posebno geoelektrlčnih istražlvanja .. . GEOELEKTRIČNO PROFILIRANJE (WENNER, a=30m] 9000 -■ ^ 8000 ■■ E 7000-- E 6000 ■■ ^ 5000-- "o-N NW SE H-1-1-1-1-1-1-1-1-1-1-h 0 50 100 130 m ° T- -20- m I [ 1 i 1 J J ^ ^ Vapnenci pečina ' (Prema LJ. MILOŠEVIČ-u, 1957.) PEČINA VJETRENICA SI. 2. maksimum prividnog specif i čnog otpora. Oštrije »vanjske<< odnosno »rubne« promjene dijagrama profiliranja približno odgovaraju granicama pečine (M. Mladenovič, 1963). Peäna ima na mjestu geoelektričnog profiliranja širinu oko 25 m i visinu oko 20 m, a nalazi se u dubini oko 40 m ispod površine terena; na istom mjestu je pečina pregradena golemim kamenim blokom. Sa svih strana ovog bloka ima nekoliko manjih blokova i mnoštvo kamenog kršja. U pravcu juga, u završnom dijelu pečine, u dužini od 10 m tlo je pokriveno kamenim blokovima, a iza toga je pečinska ilovača (S. Božičevič, 1965). Posebno je interesantna činjenica, da su izmjereni prividni specifični otpori u užem području špilje (a u SW smjeru i u širem području) neočekivano i ne-občino niski. Oni se kreču unutar granica od. oko 20 i 250 cm. m, što je protivno teoretskim postavkama i iskustvenim podacima. Ovakve okolnosti otežavaju interpretaciju rezultata geoelektričnih mjerenja. Jasno ispoljena dva minimuma i izmedu njih jasno izražen maksimimi otpora u dijagrarnima profiliranja uka-zuju, medutim, jednoznačno na prisustvo veče šupljine u podzemlju. Prema speleološkim istraživanjima (S. Božičevič, 1965) stijene pečine nisu glinizi-rane, nego pune sigastih tvorevina, pa se prema tome uzrok pojavi vrlo niskih prividnih specifičnih otpora — po usporedbi sa zapažanjima na području Krima (Ja. S. Sapužak iB. M. Smol'nikov, 1962) ■— mora tražiti u litološkom sastavu okolne sredine. Speleološka istraživanja su doista pokazala, da je pečina izgradena u gromadastim i brečoHkim neuslojenim vapnencima, vapnenim bre-čama i brečama. Svi ti sedimenti nepravilno se izmjenjuju, a katkada su povezani laporovitim vezivom. Pojava lečasto uloženih laporovitih materijala unutar breča vidljiva je u NE dijelu Velike dvorane (S. Božičevič, 1965). "Veče količine laporovitog veziva i leče laporovitog materijala uzrok su dakle vrlo niskim prividnim specifičnim otporima; na potezu geoelektričnog profila sma-njenje šupljeg prostora pojavom golemog kamenog bloka takoder snizuje kompo-nentu visokog specifičnog otpora zraka. Preostali šuplji prostor ipak je bio jasno ispoljen sa dva izrazita minimuma i jednim maksimumom izmedu njih. Primjena geoelektrike na hidro(geo)loškim problemima Primjena kombiniranih geoelektričnih ispitivanja pruža veliku pomoč kod rješavanja praktičnih hidro(geo)loških zadataka na području Dinarskog krša. To su najčešče vodoistražni radovi, gdje svrsishodnost i korisnost primjene kompleksa različitih metoda istraživanja dolazi sve više do izražaj a. Geoelektrična ispitivanja — redovito koristenjem više različitih postupaka i modifikacija mjerenja — najčešče se primijenjuju za indirektna rješavanja pitanja prisustva podzemnih tokova vode. Glavnom metodom geoelektričnog rješavanja osnovnih hidrogeoloških uvjeta i faktora smatra se profiliranje. Ono se izvodi redovito sa više dubinskih zahvata (razhčitih razmaka elektroda), da se tako dobi je više uvida u geo-električne i zatim hidrogeološke odnose po dubini. Rezultati imaju kvalitativan karakter. Osnovnim »anomalijama« (ili »indikacijama-«) smatraju se zone sni-ženja vrijednosti prividnog specifičnog otpora i pripisuj u se više karstificiranim i raspucanim zonama stijena. Povezivanjem utvrdenih geoelektričnih anomalnih zona na karti i hidrogeološkom interpretacij om istih donose se zaključci o hori- POLJAKOVA PEČINA (Lika, Kruščica) Geoelektrični profil II 10 20 30m (Prema S. BOŽIČEViC-u, 1965.) PROBNO GEOELEKTRIČNO PROFILIRANJE sw AB fix =150m 20 15 .GEOFIZIKA" ZAGREB Dr. 2X. 1972. PEČINA 10 I 20 —]— 10 30 m HE SKLOPE Si. 3. DIJAGRAM GEOELEKTRICNOG PROFILIRANJA Profil I 2 \ /-/ M= 60m 2 ^«gg«—anomalna zona 42 ^ 40 .GEOFIZIKA ZAGREB Dr. ZK. 1972. 1/2,3, . ,3 debelo uslojeni vapnenci Kj j Kj tanko pločasti vapnenci MORINJ-KOTOR si. u. zontalnom. i vertikalnom protezanju više karstificiranih, redovito tektonski poremečenih (boranih, rasjedanih, razlomljenih i raspucanih) zona. Takve zone su često i zone cirkulacije podzemnih tokova vode u kršu. SI. 4 prikazuje jedan praktičan primjer i to dio profila geoelektričnog pro-filiranja u zaledu skupine stalnih izvora na obali u Morinjskom zaljevu (Boka Kotorska). Anomalna zona javlja se uz rasjedni kontakt debelo uslojenih vapne-naca sa dosta rožnaca, mjestimice breoolikih, sa tanko pločastim, kristaliničnim, mjestimice laporovitim vapnencima sa rožnacima (R. D r e c u n , 1968). Inte-resantno i važno je ovdje naglasiti, da se u dijagramima profiliranja po pri-vidnim specifičnim otporima jasno razlikuju navedene dvije vrste vapnenaca: tanko pločasti, mjestimice laporoviti vapnenci imaju dosta niske prividne otpore (desni, istočni, dio profila na si. 4), a debelo uslojeni, mjestimice brečoliki vapiend dosta visoke prividne specifične otpore (lijevi, zapadni, dio profila na si. 4). Geoelektrična metoda električki nabijenog tijela može se pak koristiti i za direktna utvrdivanja podzemnih tokova vode. Praktičan primjer pokazuje si. 5 i to sa područja Opatijiske rivijere. Kod Ičiča nalazi se više izvora pribhžno u razini mora. Voda ovih izvora je zaslanjena, pa je potrebno podzemne tokove vode zahvatiti u zaledu, gdje voda j oš nije zaslanjena. Kompleksnim (kombiniranim) vodoistražnim radovima trebalo je utvrditi najpovoljnija mjesta za direktni zahvat podzemnog toka vode. Uz geoelektrična sondiranja i profiliranja na širem području zaleda izvorišta izvršena su i mjerenja po metodi električki nabijenog tijela na tom izvorištu — sa strujnom elektrodom u samom izvoru. Na si. 5 jasno se zapaža značajno izobličenje ekvipotencijalnih linija u smjeru poprečno na obalu. Podzemna voda teče prema izvorištu vjerojatno iz njegova neposrednog zaleda (smjerom utvrdene anomalne zone). Sa tim smjerom može se GEOELEKTRICNO UTVROlVANJE PODZEMNOG VODOTOKA anomalna zona Nekvipotencijalne / (inije linija mjerenja Izvorište ( Prema S. KOVAČEVIČ-u) .GEOFIZIKA ZAGREB ^ ^^ Dr. Z.K. 1972. ICICI, OPATIJA SI. 5. povezati anomalija na nešto udaljenijem profilu geoelektričnog profiliranja (S. Kovačev i č i S. Romandič, 1972). Direktni zahvati podzemnog toka vode u zaledu izvorišta nisu još izvršeni. Zaključak Prikazani osvrt na primjenu geofizike, posebno geoelektrike, u speleologiji i hidro(geo)logiji krša širom svijeta i kod nas kao i praktični primjeri ukazuju na velike mogučnoati geoelektrike. Te mogučnosti kod otkrivanja i detaljnijeg istraživanja večih šupljina sa površine nisu dovolj no korištene. Veča i šira je primjena geoelektrike kod rješavanja praktičnih hidro(geo)loških zadataka na području Dinarskog krša. O primjeni ostalih geofizičkih metoda ima manje podataka u stranoj i našoj literaturi. Primjena gravimetrijskih ispitivanja svakako zaslužuje pažnju, jer objavljeni podaci o koristenju u uvjetima krša kao i njihova primjena na drugim zadacima sličnog detaljnog karaktera (tzv. »mikrogravimetrija«) ukazuju na veliku perspektivnost gravimetrije. Dakako da su danas mogučnosti ove geo-fizičke metode u speleologiji povečane usavršavanjem i produbljivanjem metoda interpretacije. Posebno treba naglasiti ne samo svrsishodnost i opravdanost, več sa gledišta racionalnog i ekonomičnog rješavanja različitih praktičnih zadataka na području krša dapače i nužnost, koristenja kompleksa različitih metoda istraživanja. Summary SOME ASPECTS OF THE APPLICATION OF GEOPHYSICAL, PARTICULARLY GEOELECTRICAL, METHODS IN SPELEOLOGY A review of the application of geophysical, particularly geoelectrical, methods in the speleology, as well as some practical examples show, that these methods have already their position as in the detection of caves so in the solution of main hydro-(geo)logical problems in karst areas. The possibilities of geoelectrical methods are insufficiently used, especially in the detection and location of caves. For the comparison with a practical example of geoelectrical profiling (mapping) over a cave (Fig. 3), the results of observed traverses over a buried insulating sphere in a homogeneous medium (model tank) — after G. M. Habberjam (1969) — are presented (Fig. 1). The diagrams (curves) agree very good: two minimums separated by a central maximum. These resistivity measurements indicated clearly the presence of the cave, but the measured resistivities were extremely low — contrarily to the theoretical supposition — caused by marl lenses. Such circumstances can certainly make difficult the interpretation of geoelectrical data. Fig. 2 shows the apparent resistivity curve over a karst cave filled with air (after Lj. Milosevic, 1957). Fig. 4 shows the results of the geoelectrical mapping in the hinterland of a group of permanent sea-shore water-springs. The anomaly zone occurs in a fault zone. Finally, Fig. 5 presents the result of an investigation of subterranean water connection using the method of the charged body. It must be pointed out, that the complex investigations in the Dinaric karst area have been approved and they can be considered as indespensable and necessary. Literatura Bolelli, E., J. Lakshmanan, 1965. Apergu sur les limites d'application de la geophysique ä la reconnaissance des karsts. »Chronique d'Hydrogeologie^<, No. 7. Božičevič, S., 1965. Poljakova pečina. Geološki vjesnik 18/1, Zagreb. D r e c u n, E., 1968. Kotor, Morinj — Ljuta. Geoelektrična ispitivanja. Izvještaj u fondu str. dokumenata, »Geofizika«, Zagreb. Dubljanskij, V. N., B. M. Smol'nikov, 1969. Karstologo-geofizičeskie issle-dovanija karstovyh polostej pridnestrovskoj Podolii i Pokutja. »Naukova dumka«, Kiev. Habberjam, G. M., 1969. The location of spherical cavities using a tripotential resistivity technique. Geophysics, V. 34, No. 5, Tulsa (Oklahoma). Jenko, F., 1959. Hidrogeologija in vodno gospodarstvo krasa. Ljubljana. Kovačevič, S., S. Romandič, 1972. Ika — Ičiči, Opatija. Geoelektrična ispitivanja. Izvještaj u fondu str. dokumenata, »Geofizika«, Zagreb. Krulc, Z., 1967. Geophysikalische Untersuchungen unterirdischer Wasserwege im jugoslawischen Karst. Steirische Beiträge z. Hydrogeologie, Jg. 1966/67, Graz. — 1968. Einige Ergebnisse geophysikalischer Untersuchungen der unterirdischen Wasserverbindugswege im Karst. Actes du IV® Congres intern, de speleologie en Yougoslavie, 1965, Ljubljana. — 1970. Današnje stanje i tendencije daljnjeg razvoja praktične geofizike. Geološki glasnik 14, Sarajevo. — 1972. Weitere geophysikalische Untersuchungen unterirdischer Wasserwege im jugoslawischen Karst. Geolog. Jahrbuch, C 2, Hannover. M a t V e e V , B. K., 1963 a. Metodika geofizičeskogo izučenija karstovyh polostej na primere rabot v rajone Kungurskoj ledjanoj peščery. Metodika izučenija karsta, Vyp. 5 — Geofizičeskie metody. Perm. — 1963 b. Metodika izučenija dviženija treščinno-karstovyh vod geofizičeskimi sposobami. Metodika izučenija karsta, Vyp. 5 — Geofizičeskie metody. Perm. Milosevic, Lj., 1957. Odredivanje podzemnih vodenih tokova i pečina geoelek-tričnim metodama u karstu u okolini Trebinja. Vesnik Zav. za geol. i geofiz. istraživanja 14, Beograd. Mladenovič, M., 1963. HE Sklope. Geoelektrična ispitivanja u području injek-cione zavjese na desnoj obali rijeke Like, 1962. Izvještaj o fondu str. dokumenata, »Geofizika«, Zagreb. O g i 1 v i, A.A., 1957. Geoelektričeskie metody izučenija karsta. Izdatel'stvo Moskovsk. univers-ta =, Moskva. — 1960. Osnovnye voprosy izučenija karsta metodami geofiziki. Zemlevedenie 5, Moskva. Ogilvi, A. A., B. K. Matveev, V. G. gkabarnja;,; 1960. Električeskaja raz- vedka Kungurskoj karstovoj peščery. Vestnik Moskov. univers-ta. No. 3, Moskva. S a p u ž a k, Ja. S., B. M. Smol'nikov, 1962. Nekotorye osobenosti primenenija elektrorazvedki pri izučenii karsta Gornogo Kryma. Geofiz. sbornik. Inst. Geofiz. AN USSR, Vyp 3 (5), Kiev. Sell Cantalapiedra, J. I., J. L. Gutierez Diez, 1961. Un caso de empleo de metodos geofisicos en la localizacion de cavidades y grietas. Revista de Geoffsica 20, N. 77, Madrid. Diskusija P. Habič : Predstavljena je zanimiva metoda za odkrivanje votlin in vode v nedostopnem podzemlju. Kakšna je občutljivost teh metod? Kako velike votline in kako globoko jih je mogoče odkriti? Odgovor (Z. Krulc): Veču i dublju primjenu geofizičkih metoda istraživanja kako šupljina tako i tokova podzemne vode ograničavaju veoma mnogo morfološki (topografski) uvjeti. Vrlo nepravilan površinski relief jako otežava gravimetrijska i geoelektrička, a i seizmička mjerenja. Ponori se nalaze večinom na južnim rubovima krških polja iznad kojih se dižu večinom strmi obronci i padine planina. Izvori sa druge strane nalaze se takodjer često u uskim dolinama ili na strmim padinama. Kod istraživanja podzemnih šupljina osnovni su faktori, koji odlučuju o moguč-nosti njihova otkrivanja pomoču geofizike, njihove dimenzije i dubina. Na žalost imamo još premalo podataka o kvantitativnim odnosima, jer se geofizika dosad malo koristila u speleologiji. Neki su podaci o geoelektrici u mojem referatu. Pracenje (utvrdjivanje) podzemnih tokova vode po metodi električki nabijenog tijela moguce je u dubini oko 100 do 120 m. Količina vode podzemnog toka kod toga mora biti više litara na sekundu. Stanovitu ulogu igraju kod toga dakako hidro-geološki i morfološki (topografski) uvjeti. D. Gavrilovič: Kako litološka heterogenost i položaj slojeva na profilu mjerenja utiču na tačnost merenja? Odgovor (Z. Krulc): Litološka heterogenost i položaj slojeva utječu na točnost geofizičkih, posebno geoelektričkih mjerenja. Da se olakša interpretacija odnosno uzimanje u obzir tih uvjeta, obično se — uz modelska ispitivanja — koriste metode računanja teoretskih anomalija za poznate nagibe slojeva i varijacije litološkog sastava. Sa takvim računanjem približavamo se po potrebi postepeno stvarnim uvjetima i prilikama u prirodi. R. Gašparovič: Kako se pokazuju seizmičke metode geofizičkih ispitivanja pukotina? U području Plata (HE Dubrovnik) obavljena su geofizička istraživanja seizmičkom metodom i pokazala izvanrednu podudarnost izmedju defekata masa utvrdjenim speleološkim istraživanjima i onih koje je pokazao seizmogram. Odgovor (Z. K r u 1 c): Naša seizmička istraživanja (»-Geofizika-«, Zagreb) bila su na području krša izvršena samo kod vodoistražnih radova u južnoj Istri. Dobiveni su pozitivni rezultati, koji se vrlo dobro uklapaju u okvire rezultata drugih geofizičkih metoda. Seizmičke anomalije odnosno indikacije potvrdjuju indikacije drugih geofizičkih metoda. Kao geofizičar ugodno sam iznenadjen sa podacima uspješno primijenjene seizmičke metode u rješavanju speleoloških zadataka. PALEOVEGETACIJSKE RAZISKAVE SEDIMENTOV CERKNIŠKEGA JEZERA (z 2 pelodmma diagramoma) PALAEOVEGETATIONAL INVESTIGATIONS OF THE SEDIMENTS OF CERKNIŠKO JEZERO (LAKE OF CERKNICA) (with 2 PoUen Diagrams) ALOJZ SERCELJ (Inštitut za arheologijo SAZU, Ljubljana) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10.-15. oktober 1972) Paper presented at the 6th Yugoslav Speleological Congress (Sežana—Lipica, 10—15, October 1972) Vprašanje, ali je bilo Cerkniško jezero sploh kdaj pravo jezero, kdaj je to bilo, kakšen je bil njegov obseg, kakšna je bila mlajša tektonika v tem območju, kakšne paralele ima z Ljubljanskim barjem, bi bilo mogoče sčasoma rešiti s pelodnimi analizami primernih sedimentov iz te kothne. Že vrtanja 16 strojnih in 46 ročnih vrtin, ki jih je dala napraviti Uprava za vodno gospodarstvo (M. Pleničar, 1953), so pokazala, da prekrivajo to ravnico le 4 do 5 m debele plasti kvartarnih sedimentov. Skalno dno Cerkniškega jezera pa sestavljajo močno prepokani kredni, jurski in triasni apnenci in dolomiti. Za naše namene pa so pomembne le kvartarne usedline. Od teh navaja M. Pleničar (cit.) prodnato talno plast, ki leži neposredno na skalni podlagi, in ki jo sestavlja apnenčev ali dolomitni drobir, pomešan z rjavo glino. Drobir je že precej kemično načet, vendar ni zaobljen od transporta. Najbolj razširjeni sediment pa je čvrsta, rjava ghna, najbrž pedogenetsko predelani ostanek blata vsakoletnih poplav. Sega povečini do površja, oziroma pod recentni pedon in je žal brez peloda. Zato ji tudi vsaj za sedaj ne bo mogoče določiti starosti. Vendar je malo verjetno, da je ves ta stratum enake starosti. Vehko pomembnejša je »siva laporna glina« kot jo imenuje M. Pleničar (1953, Profil III). Ta pa ne prekriva celotne kotline, temveč se razteza za hribom Goričica proti severovzhodu. Njen horizontalni obseg je doslej še neznan, v globino pa sega pri Novi ponikvi od skalnega dna do površja, to se pravi, da zavzema celotni profil sedimentov v tem delu. Seveda je zato na površju že pedogenetsko predelana in več kot 1 m globoko preprežena s koreninami vodnega rastlinja. Vzdolž odmrlih korenin trstike (Phragmites) pa se ustvarjajo limonitne konkrecije cevaste ali stožčaste oblike. Glede te »sive lapornate glineK<, rekli bi ji lahko tudi jezerska kreda, se Pleničar sklada z A. Meli kom (1951), da je to pleistocenski jezerski sediment. A. Me Ii k ga celo časovno povezuje z ojezeritvami v Pivški kotlini. Res gre sicer za analogen, toda nikakor ne nujno sinhroni pojav. Prvi poskusi pelodnih analiz ob Žirovinščici pri Retju (A. Še r c e 1 j, neobjavljeno) so dah slabe rezxiltate. V posameznih vzorcih je bilo le po nekaj pelodnih zrnc jelke in bukve, verjetno holocenske starosti. Vendar je takšna pelodna slika verjetno posledica selektivnega preperevanja peloda zavoljo pedogeneze. Sledil je poskus pelodnih raziskav z ročnim vrtanjem v Zadnjem kraju, danes še najbolj vodnatem delu Cerkniškega jezera (A. Šercelj , 1969). Dasi so tu sedimenti temne gline, kar sicer daje upanje na ugodne rezultate, smo našli pelod le v nekaterih plasteh. V globini 80 do 90 cm prevladujejo spore praproti, od peloda pa borov (Pinus), smrekov (Picea), ter po nekaj pelodnih zrnc breze (Betula), lipa (Tilia), leske (Corylus) in celo nekaj bukovih (Fagus) zrnc je bilo vmes. Po takšni pelodni sliki se da sklepati na zgodnje holocensko obdobje ali na konec poznega glaciala, to je na čas okrog 10 000 let pred sedanjostjo. V globini 160 cm pa je bil že izključno borov pelod, kar pomeni, da spada ta plast še v pozni glacial. Leta 1971 smo z udeleženci tabora Znanost mladini sondirali po Cerkniškem jezeru in okolici. Vrtina pod vasjo Gornje Jezero je dala precej pomembne rezultate. Ne morda toliko v paleoflorističnem pogledu, temveč je še pomembnejša zavoljo tega, ker smo dobili važne podatke o stratigrafiji in tektoniki (S e r c e 1 j, 1973). Pelod vsebujoči del profila se začenja v globini 160 cm z drobnim, mivka-stim peskom, pomešanim z organskim drobirjem. Podlaga tej plasti je prodnati grušč, ki ga omenja Plenica r. V globini med 130 in 80 cm leži plast gyttje, organskega drobirja. Od 80 cm navzgor pa se do površja nadaljuje bolj ali manj preperela šota, spodaj še mahovnata (Hypnetum), zgoraj pa travnata (Caricetum). V pelodnem diagramu tega profila je mogoče razločiti 5 vegetacijskih faz (diagr. 1 v prilogi med str. 240/241). V fazi A dominira mikrotermna vegetacija, to je takšna, ki prenese tudi hladne razmere: Pinus, Betula, Pinus cembra, Juniperus, Ephedra. To je bilo torej prav gotovo še hladno obdobje poznega glaciala, vendar že proti koncu. Termično indiferentni skupini rastlinja se namreč pridružuje že tudi termično zahtevnejše drevje: Tilia, Ulmus, Quercus (= Quercetum mixtum) in celo Fagus. Sklepamo lahko, da gre tu za allerödski interstadial, za čas med 12 000 in 10 800^ leti pred sedanjostjo. Torej se je od začetka holocena pa do danes vsedlo tu manj kot 1 m sedimenta, od tega povečini organski drobir ali skrepenela šota. Zgornjega dela pelodnega diagrama ne moremo zanesljivo dodeliti različnim, pri nas že ugotovljenim holocenskim vegetacijskim fazam. Šotne plasti so namreč močno skrepenele in so se posedle. Vsekakor pa predstavlja odsek E povprečno sliko današnje vegetacije, kakor jo je opisal M. Zupančič (1969). Toda tudi ta podatek nam je dovolj, da vemo, v katerem času se je teh 160 cm sedimenta začelo odlagati. Iz tega lahko tudi sklepamo, da je bilo to ozemlje v postgladalu tektonsko mimo, kvečjemu se je v celoti nekoliko dvigalo. Za dviganje ozemlja bi govoril tudi naslednji pelodni diagram iz profila v usadu nove ponikve sredi Stržena. Tu si je namreč voda pred nekaj leti znova utrla pot skozi nekdanji požiralnik v skalnem dnu. Pri. tem se je pokazal okrog 4 m visoki profil jezerske krede. In ta sediment sega od dna do površja sedanje ravnice in predstavlja torej enotno ter ne posebno dolgo sedimentacijsko fazo. Ves pedogenetsko neprizadeti del profila vsebuje pelod, ki sicer ni najbolje ohranjen, vendar je še vedno primeren za pelodne analize. Obdelanih je bilo 25 vzorcev v razmakih po 10 cm, navzgor pa je pelod zavoljo pedogeneze že toliko korodiran, da rezultati niso več uporabni. Poleg peloda je v ndsaterih horizontih tudi množica diatomej, ki bi prav gotovo bile vredne posebne obdelave. Pelodni diagram (diagr. 2), ki je sicer precej enoten, kaže, da sta v tedanji vegetaciji vseskozi prevladovala bor (Pinus) in breza (Betula), smreka (Picea) pa je bila tretji najpogostejši gozdni edifikator. Takšen sestav gozda nedvomno dokazuje mikrotermne, hladne razmere. Krivulja borovca se v glavnem giblje na vrednostih med 50 in 80 "/o gozdne vegetacije, breza je dosegala 10 do 30 "/», smreka pa se giblje okrog 10 ^/o pelodne vrednosti. Pri vrhu diagrama se krivulji bora in breze prekrižata in je za nekaj časa prevladala breza. Ta dogodek se kaže tudi v zeliščni vegetaciji (NAP), predvsem z dvigom pelodne vrednosti rodu Artemisia, kar največkrat pomeni prehod na stepno, vsekakor pa bolj odprto vegetacijo. Iz vsega tega smemo sklepati na močnejšo klimatsko spremembo, morda prehod k bolj kontinentalnemu podnebju, manj verjetno na obsežen gozdni požar. Vendar pri vsem tem ne smemo prezreti stalne prisotnosti elementov mešanega hrastovega gozda, predvsem lipe (Tilia), hrasta (Querceus) in sprva še bresta (Ulmus). Skupaj z lesko (Corylus) dokazujejo vsi ti elementi, da podnebje le ni "bilo ekstremno hladno, temveč, da so vendarle obstajali zavetnejši kotički (»nuna-taki«), kjer so se še mogh ohraniti navedem listavci in še kakšna bxikev vmes. Toda v splošnem je bil goad vendarle redek, saj so v glavnem vseskozi prevladovale heliofilne vrste. Po okoliškem hribovju pa je rastla že subarktična vegetacija, katere značilni predstavnik je bila Selaginella selaginoides. Ce nič drugega, je to dokaz razmeroma nizke gozdne meje. Takšna vegetacija in klimatske razmere pa so znane že iz drugih delov Slovenije, nekako sredi würma, po brörupskem interstadialu, to je pred približno 50 000 leti in pozneje. To samo na paleovegetacijski podlagi postavljeno datacijo je podprla še radiokarbonska datacija lesa iz vršaja Cerkniščiče. Vršaj, v katerem se je nakopičil tudi rastlinski material, je bil namreč zamašil talni odtok vode, sedanja Rešeta, in hkrati napravil nekakšno prečno pregrado, za katero je nastalo jezero. Prav v tem vršaju je R. G o b p o d a r i č (neobjavljeno) odkril plast usedline, podobne jezerski kredi, ki sem jo po pelodni vsebini (A. S e r -c e 1 j , 1970) uvrstil v čas ob koncu brörupskega interstadiala, torej nekoliko starejše, kot je opisani profil jezerske krede. V drugi plasti istega vršaja je našel kose rastlinskih ostankov. Po dataciji v Groningenu (GrN-6317) naj bi bili stari do 55 000 let. Starejših plasti od srednjewürmskih doslej še nismo ugotovili, kar pa seveda ne pomeni, da ne bomo pri nadaljnjem preučevanju morda naleteli na njihove ostanke; vsekakor pa so bile sredi würma gotovo močno erodirane. Toda že sedaj bi lahko z nadrobnim sondiranjem določili obseg jezera, ki smo o njem pravkar govorili, posredno pa tudi starost rjave gline, pač glede na njen stratigrafski položaj do jezerske krede. Z dosedanjimi analizami smo dobili prve trdne podatke o pleistocenski zgodovini Cerkniškega jezera. Würmsko jezero je bilo vsekakor mlajše kakor vršaj Cerkniščiče. Nastalo naj bi sredi würma, pred okrog 50 000 leti, in se je raztezalo vzhodno od Goričice. V njem se je odložila jezerska kreda, ki je ohranila paleovegetacijski in paleoklimatski zapis iz tistega časa. V primeri s celotno kotanjo je bilo to jezero po obsegu sicer le neznatno, vendar edino doslej dokazano pravo jezero. Trajalo pa ni niti do naslednjega, paudorfskega interstadiala, ki je nastopil pred okrog 30 000 leti. Vegetacija in podnebje se namreč v času odlaganja jezerske krede nista bistveno spremenUi, vsaj ne na ugodnejše interstadialne razmere. Tako lahko domnevamo, da je würmsko jezero obstajalo med 50 000 in 30 000 leti, vendar najbrž niti ne vseh 20 000 let. O kakšni stalni postglacialni ojezeritvi doslej še nimamo dokazov, prej nasprotno. Teže pa bo najti odgovor na vprašanje, kako je na tako rešetasti in razgaljeni podlagi sploh moglo nastati jezero. Jezerska kreda je namreč odložena na golo skalno podlago in seže v ponikvi celo v požiralnik. Gotovo so tu po sredi številni dejavniki. Mogoče je, da je kreda zamašila požiralnike in podzemeljske pretoke, kar pogosto vidimo v sedaj suhih jamah, zapolnjenih s flišno ilovico, ali pa je bil nivo podzemeljskih voda tedaj nekoliko višji z ozirom na ravnico, oziroma je bila ravnica nekoliko nižja. Za to drugo domnevo govori tudi dejstvo, da se na nekdanje jezerske Sedimente ni odložilo od mlajšega würma skozi ves postglacial prav nič sedimentov, mogoče jih je celo kaj odneslo. Pa tudi drugod, kakor na primer pod Gornjim Jezerom in v Zadnjem kraju, kamor würmsko jezero sploh ni seglo, se je od poznega glaciala do danes odložilo manj kot 160 cm usedlin. To gotovo pomeni, da je celotna ravnica Cerkniškega jezera prišla najkasneje v poznem glacialu nad nivo vode, dasi je je bilo več, kakor v pleistocenu. Tako hitro je presahnilo, da se ni moglo razviti niti ustrezno barje kot normalna razvojna faza presiha-jočih jezer. Zato seveda tudi ne moremo govoriti o paralelah z Ljubljanskim barjem, katerega dno se je v istem času ugreznilo za 50 m, od začetka zadnjega inter-glaciala pa kar za 100 m (A. Š e r c e 1 j , 1963, 1966). Na Cerkniškem jezeru pa je tektonika komaj opazna, pa še ta v nasprotni smeri, namreč v obliki neznatnega dviganja. Radiokarbonsko datacijo je oskrbel dr. W. G. Mook, Natuurkundig Laboratorium, Universiteit Groningen, za kar se mu želim na tem mestu najlepše zahvaliti. Summary PALAEOVEGATIONAL INVESTIGATIONS OF THE SEDIMENTS OF CERKNIŠKO JEZERO Very little has been known till now about the age of sediments and ancient water levels of Cerkniško jezero (periodical lake of Cerknica). The first pollen analyses of the samples of a profile along the brook Žirovinščica didn't give stimulating results. The clayey sediments from Zadnji kraj do not contain pollen on all the levels. Nevertheless the pollen, found within this profile proves Late-Glacial in a depht of 160 cm (g e r c e 1 j, 1969). Rather more reliable results gave the core of a bore-hole near the village Gornje Jezero. There the pollen-bearing sediments reach the depth of 150 cm. They all contain pollen. In the lower part, from the bottom up to 90 cm the pollen of the microthermal vegetation prevails. This means that this part of the core belongs to the Late-Glacial. The upper part of the profile is of postglacial age, but no distinct vegetational zones or chronological periods could be distinguished. Ansnvay, the pollen zone E of the pollen diagram 1, displays some agreements with phytosociological picture given byM. Zupančič (1969). Investigating the alluvial fan of the brook Cerkniščica R. Gospodaric discovered two polliniferous layers. Corresponding to their pollen content, layers could be correlated to the Middle-Wiirm period (A. S e r c e 1 j, 1970). The plant macrofossils from these layers have been proved to be about 55 000 radiocarbon years (GrN-6317). This Middle-Würm alluvial fan has stopped up a series of sinkholes (today's Rešeta) and at the same time formed a dam across the valley and so a lake originated in the upper part of the valley. This is proved by 4 m thick layers of lake marls which contain pollen of microthermal vegetation (diagram 2). In the pollen diagram there dominates Pinus, accompanied by Betula and Picea, only in the topmost part of the diagram the curve of Betula raises suddenly, together with nonarboreal pollen, especially of that of Artemisia. The presence of Ephedra and periodically Selaginella selaginoides suggest a rather open vegetational covering. But uninterrupted presence of the elements of Quercetum mixtum (Quercus + Tilia + Vlmus) suggest the existence of some »nunataks«, where broad-leaved trees could thrive even in the pleniglacial. Such conditions are known to be characteristic for Slovenia during the Middle-Würm (A. Š e r c e 1 j, 1970) and so we can correlate the sediments of the alluvial fan of Cerkniščica and the marls of the lake. Nowhere except here lake sediments have been discovered in this basin untill now. So there is a firm evidence that the middle-würm lake has been of much smaller extent than the basin itself. There are no traces of a later permanent lake, even not in the postglacial period, the fact that is proved by relatively thin layers of late-glacial and postglacial sediments at Zadnji kraj and Gornje Jezero. This fact can also be regarded as a sign of scarce tectonic activity in this region; nevertheless intensive subsidence of the basin of Ljubljansko barje is proved for the same period by extensive pollen analytical investigations (A. Š e r c e 1 j , 1963, 1966). For the radiocarbon dating the author is indebted to Dr. W. G. M o o k, Natuur-kundig Laboratorium, Groningen. Literatura M e 1 i k, A., 1951. Pliocenska Pivka (The Pliocene Pivka). Geografski vestnik 17, 17—39, Ljubljana. Pleni čar. M., 1953. Prispevek h geologiji Cerkniškega polja (Contribution to the geology of Cerkniško Polje). Geologija 1, 111—119, Ljubljana. S e r c e 1 j, A., 1963. Razvoj würmske in holocenske gozdne vegetacije (Die Entwicklung der Würm- und der Holozänwaldvegetation in Slowenien). Razprave 4. razr. SAZU 7, 361—418, Ljubljana. — 1966. Pelodne analize pleistocenskih in holocenskih sedlmentov Ljubljanskega barja (Pollenanalytische Untersuchungen der pleistozänen und holozänen Ablagerungen von Ljubljansko barje). Razprave 4. razr. SAZU 9, 429—472, Ljubljana. — 1969. Palinološka raziskovanja sedlmentov Cerkniškega jezera (Palynological Investigations of the Sediments of Cerkniško jezero). 3. mednarodni mladinski raziskovalni tabor 69—71, Cerknica, Ljubljana. — 1970. Würmska vegetacija in klima v Sloveniji (Würmeiszeitliche Vegetation und Klima in Slowenien). Razprave 4. razr. SAZU 13, 209—249, Ljubljana. — 1973. Paleobotanične raziskave Cerkniškega jezera in okolice (Paleobotanical Investigations of the Sediments of Cerkniško Jezero and its Surroundings). Mladinski raziskovalni tabori, 1971, 1972, Ljubljana. Zupančič, M., 1969. Vegetacijska podoba okolice Cerkniškega jezera (A Vegeta-Picture of the Surrounding of Cerknica). 3. mednarodni mladinski raziskovalni tabor Cerknica, 93—107, Ljubljana. Diskusija P. H a b i č : Problematična je interpretacija o tektoniki in vzrokih za odlaganje sedimentov. Za geomorfološko interpretacijo so potrebne še podrobne študije. Odgovor (A. Sercelj): Tu sem navedel le nekaj od možnih razlag, ki naj bi samo poživile debato in dale še druge razlage. Njihovo verjetnost pa bi bilo treba preizkusiti z drugimi disciplinami. M. Malez: Da-li su na pleistocenskim sedimentima Cerkniškog polja prim j e-njene ostale mikropaleontološke analize osim spomenute palinološke, kao npr. analize ostrakoda, dijatomeja itd.? Odgovor (A. Sercelj): Ostrakodi se pri preparaciji za pelodno analizo odstranijo, zato ni sledov v preparatih. Pač pa je sediment bogat z dijatomejami. Njih določitev pa je še problematična. JAMSKA ARHEOLOGIJA MATIČNEGA KRASA (z 2 kartama v besedilu) HÖHLENARCHÄOLOGIE DES KLASSISCHEN KARSTES (mit 2 Karten im Text) FRANCE LEBEN (Inštitut za arheologijo SAZU, Ljubljana) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10,—15. oktober 1972) Vortrag am 6. Kongreß der jugoslawischen Höhlenforscher (Sežana—Lipica, 10.-15. Oktober 1972) Vpogled v zbrano gradivo pubKkacije Arheološka najdišča Slovenije nam s področja našega matičnega Krasa dokumentira domala sto prazgodovinskih najdišč na prostem. Največ so to ostanki utrjenih selišč na kraških vzpetinah in odkritja skeletnih ter žarnih grobov njih prebivalcev v neposredni okolici. Doslej zbrani podatki o materialni in duhovni kulturi pričajo, da se je v prazgodovini najgostejša poselitev Krasa začela v pozni bronasti dobi, da se je prostorsko in civilizacijsko razživela v vseh časovnih in kulturnih stopnjah starejše železne dobe in da je pričela upadati v mlajši železni dobi. Vse te poselitvene faze in elemente kulturnega razvoja na tem kraškem svetu hranijo predvsem ostanki gradišč, ki so bila mejne postojanke razprostranjenosti nosilcev kulture istrskih in primorskih kaštelirjev. Tod so se skupaj s staroselci naselila plemena alpskih Ilirov in Venetov, za njimi keltska plemena Karnov, dokler jih ni izpodrinila in asimilirala okupacija rimskega imperija. Raziskovanja tridesetih doslej znanih jamskih najdišč na matičnem Krasu (Komenski, Sežanski, Divaški, Matarski in Istrski kras) pa so naši arheološki vedi odkrila več. Dopolnila so spisek in karto razprostranjenosti na skoraj 150 jamskih arheoloških postaj na Slovenskem (vključno s Furlanijo in Juhjsko krajino), razširila so naseUtveno in funkcijsko problematiko jamskih prostorov, dokazala so bistvene časovne in kulturne okoliščine o bivanju prazgodovinskega človeka na krasu in odprla nove strani o njegovi materialni in duhovni kulturi (F. Leben, 1970, 409; 1971, 73). Ker so v mnogih jamah odkrili zgolj slučajne in posamične najdbe, moramo za čim realnejšo interpretacijo jamske poselitve tega dela Slovenije uporabljati inventar le tistih najdišč, ki nam stratigrafsko in tipološko omogoča čim točnejšo relativno in absolutno kronološko sliko izkopanin. Najstarejša poselitev matičnega Krasa sega v starejšo kameno dobo. Zajetne ledenodobne plasti Jame v kamnolomu nad Črnim Kolom je izkopal S. Brodar (Brodar, 1958, 269; 1963, 193). Po pleistocenskem kronološkem sistemu je uvrstil plasti z bogato favno od mindel-riškega interglaciala (M/R) do tretjega würmskega stadiala (W III). Najstarejše znake človekove prisotnosti s kuriščem je odkril v plasti risko-würmske medledene dobe. V plasti prvega würmskega poledenitvenega sunka (W I) pa je tičalo edino kamnitno orodje iz opalastega roženca; tipična mousterienska ročna konica pripada torej obdobju srednjega paleolitika. Druga postaja ledenodobnega človeka je Roška špilja, ki se odpira sredi severne prepadne stene udorne Velike dohne Škocjanskih jam. V pleistocenskih kulturnih sedimentih sta S. Brodar in F. O s o 1 e odkrila razen živalskih kosti še več ognjišč in mlajšepaleolitska kamnitna orodja; gra-vetna konica iz plasti tretjega würmskega stadiala opredeljuje najdbe v kulturni horizont poznega gravettiena (S. Brodar, 1958 a, 114; 1960, 59; O sole, 1959,8; 1960, 310). Iz istih virov S. Brodarja inF. Osoleta razberemo, da so v Roški špilji v drobtinčasto sigasti plasti vrh pleistocenskega horizonta našli odlomke cervidov, dve manjši ognjišči in manjše silekse, ki naj bi predstavljali mezolitska kamnitna orodja. V stenah črnokalskega klifa se odpira še vedno problematična Ločka jama ali Jama pri Loki. Pred prvo svetovno vojno je v njej tržaški entomolog J. Müller izluščil iz zasigane stene človeško spodnjo čeljustnico s petimi zobmi in še druge človeške cevaste kosti, skupaj s kostmi jamskega medveda (J. Müller, 1914, 32; C. Marchesetti, 1911, 26; 1922 411; S. Brodar, 1961, 6). Prvi antropološki opis mandibule, ki se opira na njene anatomske in morfološke značilnosti, jo prisoja človeku Homo sapiens v še primitivnem stanju (R. Lep or i, 1937, 27). Natančnejšo antropološko primerjavo je opravil R. Battaglia; po njegovem mnenju pripada mandibula človeku mediteranske rase iz poznega pleistocena, vendar s predpostavko, da bi ji lahko prisodili tudi že mezolitsko starost (R. Battaglia, 1939, 431; 1949, 28; 1957, 3; 1960, 190). V primerjavi z nekaterimi, jamami na Tržaškem krasu, ki dokazujejo neo-Utsko poselitev z najdbami iz jadranskega kulturnega bazena, predvsem danilsko-kakanjske, hvarske in severnoitalske elemente (J. Korošec, 1961, 5; F. Leben, 1968, 43; 1971, 194; L. H. Barfield, 1972, 201), na našem področju še ne poznamo ostalin mlajše kamene dobe. Sicer v starejši literaturi zasledimo podatke o bivanju neolitskega človeka na našem krasu, vendar nam tipologija zadevnih keramičnih najdb dopušča le dosti mlajše datiranje; na primer Pečinka nad Lokvico pri Opatjem selu (C. Marchesetti, 1911, 26; G. S., 1910, 51), Pečina pri Plešivici (K. Moser, 1890, 66), Korincova jama v Dolnjih Ležečah (B. Wolf, 1912, 4; F. Leben, 1959, 242), Tominčeva jama (F. Müller, 1888, 125; 1890, 239; R. Battaglia, 1942, 31), Roška špilja (C. Marchesetti, 1889, 2; A. Perco, 1910, 252; R. Battaglia, 1924, 124), Jama v Sokolaku (C. Marchesetti, 1889, 18), Stejakova pečina pri Materiji (K. Moser, 1895, 54) in Luknja v Skali pri Razdrtem (K. Moser, 1887, 51; 1890 a, 21). Prav tipologija doslej najstarejših keramičnih najdb in pa novi stratigrafski podatki nam dopuščajo opredelitev našega kraškega materiala v eneolitski čas oziroma v bakreno dobo. Med dokumentacijo Moserjevih izkopavanj v Podganji jami pri Coljavi zasledimo med drugim keramičnim gradivom tudi črepinjo s kombiniranim žlebi jen jem in vbodenim ornamentom (K. Moser, 1910, Abb. 22). To je tipičen tehnični in motivni element okraševanja posod v tako imenovani predalpski eneolitski kulturi (F. Leben, 1971, 219), ki druži na tem ozemlju eneolitske elemente starejše badenske, pozne lengyelske in najstarejše stopnje kulture Ljubljanskega barja {Ig I). Absolutna datacija 1950 do 1800 pr. n. št. Po razsežnosti in vsebini izkopavanj je Tominčeva jama najobsežnejše jamsko najdišče na kraškem svetu jugovzhodnih Alp. Konec prejšnjega stoletja so pri gradnji turistične poti trčih v vhodnem delu jame na bogate kulturne arheološke plasti (F. Leben, 1959, 233). Izkopavanja je s sodelovanjem F. Müllerja inj. Mariniča vodil C. Marchesetti. Stratigrafski podatki nam povedo, da so v jami kopali mestoma več kot pet metrov globoko v jamske Sedimente (F. Müller, 1890, 239; C. Marchesetti, 1889, 1; 1889 a, 134). Vendar vsi viri prinašajo tako skopo dokumentacijo ogromnega gradiva in zelo neenotno interpretacijo izkopanin, da si komaj ustvarimo zadostno časovno in kulturno sliko najdišča. Po starejših virih sodeč, je ibilo v jami več kulturnih plasti, ločenih med seboj s peščeno ilovnatimi naplavinami. Kulturni inventar iz najnižje plasti pripisuje R. Battaglia miolitiku (mezolitiku) in neohtiku (R. Battaglia, 1942, 31; 1960, 397), a še preje omenja celo paleolitski horizont, ki ga dokumentira z zapiski prvih raziskovalcev (R. Battaglia, 1942, 28 infig. 1; C.Marchesetti, 1922,3). Ce bi dobili na vpogled še vedno vskladiščeno gradivo v italijanskih muzejih in ustanovah, bi dobih edinstveni pogled v naselitveno problematiko Škocjanskih jam. Tominčeva jama bi imela vodilno mesto v materialni zapuščini vseh jamskih najdišč na področju jugovzhodnih Alp, zlasti pa za datacijo starejše in srednje bronaste dobe, ker doslej za ta čas nimamo skoraj nobenega primerjalnega gradiva. V Tominčevi jami je bila najočitnejša spodnja plast s kamnitnimi, koščenimi, keramičnimi in bakrenimi najdbami. V njej najdena razkosana keramika kaže tiste tipološke elemente, da jo moramo opredeliti v starejšo in začetek srednje bronaste dobe. Pripada torej primorskemu tipu bronastodobne keramike, ki po Reineckejevi razdelitvi sodi v njeno As in B stopnjo (F. Leben, 1971, 82, 224). Obilica odbitkov priča, da so kamnitna orodja (eno- in dvorezne nožiče, rezila, praskala, dleta, svedre, konice, puščice in sekire) izdelovali na kraju samem iz roženca, ki ga je med prodom kanjona Reke dovolj, ali pa v črnem bituminoznem krednem apnencu. Koščeno orodje so igle, bodala, šila, konice in gladila. Kostni ostanki lovnih in domačih živali pripadajo medvedu, jelenu, srni, divjemu prašiču, lisici, jazbecu pa govedu, svinji, kozi, ovci in psu. Posamične najdbe iz te spodnje kulturne plasti imajo še eneoUtsko tradicijo, dasi je preostali inventar bronastodoben. Tak starejši element je vrč s prese-gajočim ročajem in del kroglaste amfore z valjastim vratom, ki ima vzornike v posodju južnoalpskih mostiščarskih kultur. Starejši izvor kažeta tudi bakrena izdelka: ploščata sekira in triogelno bodalo (F. M ü 11 e r , 1890, Fig. 24, 25). Oba predmeta sta tod ali najseverozahodnejša predstavnika s Podonavja, ali pa vzornika prav takšnih izdelkov v severnoitahjanski eneolitski Remedello kulturi.^ Tudi 12 cm dolga ploščato retuširana kamnitna konica je eneolitska (F. Müller, 1890, Fig. 1; R. Battaglia, 1960, fig. 151), saj najdemo zanjo sigurne analogije v kulturi »campignano«, ki jo značijo predvsem skrbno izdelana orodja s ploskovno retušo (R. Battaglia, 1960, 238). Stratigrafsko višji nivoji odkrivajo kulturne ostahne železne dobe, antike in zgodnjega srednjega veka. V železnodobni plasti so razen keramičnih odlomkov tičali bronasti okrasni predmeti: okrogla ploščica (okov), zapestnice, ovratnica, igle in fibule; prav certoška in samostrelna fibula opredeljujeta najdbe v prehodni čas med starejšo in mlajšo železno dobo (Ha D). Cas rimske poselitve predstavljajo kasnoantične najdbe od 3. do prve polovice 5. stoletja (C. March e s e 11 i, 1889, 12). To so črepinje amfor, terre sigillate, oljenk in drugih glinastih ter steklenih posod; kovinske najdbe pa značijo tečajasta fibula, noži, puščice, igle, žreblji, suUčne osti in konice kopij. Zanimiva je najdba kristo- 'Bertolone, M. Preistoria e Protostoria della Valle Padana, t. 7: 8, 13, Milano 1962. B a r f i e 1 d , L. H., A. B r o g 11 o, Materiali per lo studio del Neolitico del territorio vicentino. Buli. di Paletn. Ital., n. s. 17, Vol. 75, 1966, fig. 15, (Roma). grama (osrednjega dela svečnika), ki je doslej edina takšna najdba v jamah alpskega področja (F. Müller, 1890, Fig. 28; za primerjavo so podobne najdbe kristogramov iz Rogoznice pri Ptuju: AIJ 443, 444). Najmlajša arheološka plast v Tominčevi jami je hranila najdbe zgodnjega srednjega veka (F. M ü 11 e r , 1890, 249; R. Battaglia, 1942, 33). Predvsem je to tipična keramika z valovnioo in znakom križa (kasneje tudi gradiščanski tip) pa železni predmeti in koščeni glavniki merovinškega tipa. Tominčeva jama je do danes na kraškem svetu jugovzhodnih Alp največje jamsko grobišče. Ob desni jamski steni so sprva našli štiri človeške skelete, a petega bolj v sredini jame. Vsa okostja so ležala pod antičnim nivojem in jih pripisujejo ljudem železne dobe 5. in 4. stol. pr. n. št. V zadnjem delu velike vhodne dvorane, kjer se jama razcepi v dva rova, so trčili še na drugih pet okostij istodobnih mlajših oseb obdanih s kamenjem (C. Marchesetti, 1892, 258; R. B a 11 a g 1 i a , 1924, 125; 1939 a, 165; 1942, 34^ Tudi antropološke analize lobanj in okončin so opredelile pokojnike železnodobnemu ljudstvu (U. V r a m , 1895, 173; 1899, 218; R. Battaglia, 1934, 13; 1939 a, 165; C. Corrain, S. Rendina, 1961, 59). Na začetku vzho'dnega rova se v levi steni odpira manjša niša (Cavernetta degli Scheletri), kjer so pod sigasto skorjo ležali ostanki okostij najmanj desetih mlajših oseb z grobnimi pridatki prostoročno delane keramike in kosti domačih živali. Po sodbi odkriteljev je bila niša hote izbrana grobnica eneolitskih prebivalcev Tominčeve jame (F. Müller, 1890, 250; R. Battaglia, 1942,40). Kontrolno čiščenje še ohranjenega profila po poplavi jeseni leta 1965 je dalo nove stratigrafske podatke o jamski poselitvi (F. Leben, 1967, 117). V profilu smo ugotovili le dve kulturni plasti, ne pa štirih, kot jih omenjajo starejši viri. Vrhnja plast, polna rdečkastih ožganih prog in pepelnatih lis, je hranila ostaline treh časovno in kulturno različnih arheoloških obdobij; v zgornji polovici so skupaj pomešane srednjeveške in kasnoantične najdbe, v spodnjih legah iste plasti pa je bilo največ halštatske keramike. Spodnjo kulturno plast loči od zgornje več kot en meter debeli nanos naplavljene peščene gline. Kulturni inventar te plasti (keramika, kamnitni in koščeni izdelki) nas v splošnem popelje v starejšo bronasto dobo z nekaterimi starejšimi keramičnimi elementi eneolitskega časa (F. L e b e n , 1971, 86). Zaradi morebitne prisotnosti še globljih kulturnih plasti smo v jami izvrtali vrtine v jamske Sedimente. Sonde so pokazale, da 5 m pod spodnjo kulturno plastjo ni nobenih znakov starejše poselitve (F.Leben, 1971, tab. 29). Tudi izkopavanja pobočja pred vhodom v Roško špiljo so v obsežnih holo-censkih plasteh obelodanila bogat kulturni inventar bronaste dobe. Pred jamskim vhodom smo do globine dveh metrov odkrili 5 plasti, ki so se med seboj ločile predvsem po barvnem odtenku, a le malo po njih sestavu (F. Leben, 1956, 242; 1959, 238). Razen nekaj koščenega in kamnitnega gradiva dajejo keramične obhke značilne poteze za kulturno opredelitev najdb z mlajšimi in starejšimi razločki. V pozno bronasto dobo sodi predvsem groba keramika v obliki večjih loncev s plastično dekoracijo, ki so čest inventar naselbinske keramike gradišč okrog Škocjana. Slično posodo je izkopal E. Neumann tudi v bližnji Luknji v Lazu pod Matavunom (R. Battaglia, 1924, 123, fig. 2; F. L e b e n , 1959, 237). V Roški špilji predstavljajo boljšo keramiko polkroglasti vrči in čaše z visokim valjastim vratom in okroglim dnom (F. Leben, 1971, tab. 32: 1—4). Tipološke značilnosti teh posod so starejše in nas vodijo vsekakor v keramični inventar starejše bronaste in končne eneolitske dobe. Da sodijo med najstarejše najdbe v Roški špilji, jih sem uvršča tudi stratigrafska lega, saj so tičale pri dnu prazgodovinske plasti. Skoraj identično keramiko je izkopal C. Marchesetti (1889, 18) v Pečini v Sapendolu. Čeprav je te najdbe R. Battaglia datiral v eneolitik in jih vzporedil z analogno keramiko iz Tominčeve jame, opozarja plastično dekorirana keramika le bolj na značilnosti kaštelirskega lončarstva končne bronaste dobe (R. Battaglia, 1924, 124; 1960, 403; F. Leben, 1959, 242). Pri kampanjskih izkopavanjih v jamah okrog Škocjana pred prvo svetovno vojno so sondirali (J. M a r i n i č in P. S a v i n i) tudi v Jazbini pri Kačičah. Kamnitna in koščena orodja, zlasti pa keramika opredeljujejo najdbe v starejšo bronasto dobo (J. Szombathy, 1913, 129; A. C e r o n , 1914, 110; R. B a 11 a gl i a , 1942,20). Gosta poselitev matičnega krasa v železni dobi se odraža tudi v nekaterih jamskih najdiščih zlasti na Sežanskem in Divaškem krasu. Iz obdobja kulture žarnih grobišč so odkrili slučajne najdbe v Breznu na Ceškovem vrhu (F. Leben, 1971, 75) in na dnu vhodnega brezaia v Jelenco jamo pri Kobjeglavi (C. Marchesetti, 1878, 96; K. M os er , 1884, 10; M. M a r o e v i c h , 1921,43). Dragoceno zapuščino kultnega pomena nam je odkrila Jama II na Prevalu med Danami in Škocjanom (F. L e b e n , 1959, 240). Na dnu 47 m globokega vhodnega brezna se je v nasipnem stožcu podornega kamenja razprostirala humozna plast z ostanki lesnega oglja in ožganih živalskih kosti. V njej ni bilo pa nobenih keramičnih ali človeških kostnih ostankov, pač pa na stotine kosov bronastega in železnega orožja, uporabnih izdelkov in nakita (P. Savini, 1911, 131; J. Szombathy, 1912, 98; 1913, 130; R. Battaglia, 1942, 16). Razlomljeni, zviti in deloma staljeni predmeti (hstaste sulične konice, sulični tulci, tulaste sekire in sekire s krilci, celi in razkosam meči, deli italskih bronastih čelad z grebenom, zakovice, ploščice, gumbi, okovi, noži, srpi, igle, kačasta fibula s spiralno nogo, tordirana ovratnica z obeski dvojnih spiral, zapestnice, prstani, kosi veder in kotUčev, precej kg. bronaste žlindre itd.) so vsekakor zaključena najdba, oziroma obredni depo prebivalcev enega bližnjih prazgodovinskih gradišč. Kot celoto smemo najdbo opredeliti v kulturo žarnih grobišč, v čas med Ha A2 in Ha B stopnjo, čeprav je med njimi nekaj starejših in mlajših obUk. Najmlajši elementi, ki segajo že v halštatski čas (Ha C), pa so železne sulice in železen meč. Za halštatsko obdobje imamo znamenito jamsko najdišče: Jamo I na Prevalu (F. Leben, 1959, 238). Ob robu strmega nasipnega stožca pod 21 m globokim vhodom v jamo so pod vodstvom J. S z o m b a t h y j a izkopali osem moških in troje ženskih skeletov s pridevki (J. Szombathy, 1913, 170; R. Battaglia, 1924, 124; 1942, 16, 41). Eden izmed skeletov je imel na prstih bronasta spiralna prstana, ob njem pa je ležala bronasta situla (mlajša varianta tipa Kurd) z vrezanim paleovenetskim napisom na ustju,^ certoška fibula, pinceta in zapestnica. Ob drugih skeletih pa so našli bronasto in železno sulično konico, srp, razkosano vedro, gumbe, železno plavutasto sekiro in črepinje glinastih posod. Za točnejšo 2 L e j e u n e , M., P. G u i d a , Les situles venetes inscrites. La Parolla del Passate, fasc. 104, 1965, 363, 369, (Napoli). Pellegrini, G. B., A. L. Prosdocimi, La lingua venetica I, II., Padova 1967, 604. Časovno in kulturno opredelitev so značilni pridatki anatomsko ohranjenega okostja, ki predstavljajo zaključeno grobno najdbo končnega halštatskega obdobja stopnje Ha D2—Ha Ds. Tudi antropološke analize in primerjave kostnih človeških ostankov datirajo pokojnike v 5. in 4. stol. pr. n. št. (R. B a 11 a g 1 i a , 1938, 291; 1939 a, 165, 187; C. C or rain, S.Rendina, 1961,61). Tudi v samem podzemeljskem sistemu Škocjanskih jam so na več mestih trčili na posamezne, verjetno naplavljene najdbe železnodobnih predmetov. V Mahorčičevi dvorani se v desni steni odpira obokast vhod v Czoernigovo jamo (F. Leben, 1959, 235). Na pobočju, ki pada k podzemeljski Reki, so med kamenjem ležali bronasti predmeti (srp, sulična konica, zapestnica) in otroški lobanjski kosti iz Ha B—C stopnje starejše železne dobe (R. Battaglia, 1942, 13). Jama nad jezerom je krajši rov, ki se odpira nad jezerom v zahodni steni Vehke doline; iz pUtkih naplavljenih jamskih sedimentov jeC. Marche-s e 11 i izgrebel železno konico kopja in lovorolistno sulično ost (C. M a r c h e -setti, 1889, 14; R. Battaglia, 1942, 12; F. Leben, 1959, 235). V podzemeljskem kanjonu Škocjanskih jam se je v Svetinovi dvorani zagozdila bronasta enogrebenasta čelada italsko-etruščanskega tipa (F. Müller, 1890, 249, Fig. 35; C. M a r C h e s e 11 i, 1889 a, 136). Čelada sodi v skupino negovskih čelad iz končne faze starejše železne dobe (Ha D) pri nas.® Značilnosti železno-dobne plasti v Tominčevi jami pa smo že omenili. Naselbinsko keramiko kaštelirskega tipa smo nabrali v eni izmed votlin Pečin v Valah, ki se odpirajo na robu suhe kraške doline nad Podpečjo (F. Leben, 1971, 100); tudi C. Marchesetti (1903, 65) kratko omenja, da so na tej planoti manjše jame z ostalinami prazgodovinske naselitve. Slučajne keramične najdbe neopredeljive prazgodovinske starosti se omenjajo iz jame Rokave na planoti nad Materijo (L. V. Bertarelli, E. Boegan, 1926, 223 pod imenom Cavema di S. Giorgio). Prazgodovinske najdbe z ostanki kurišča pa je K. Moser izkopal tudi v Runci jami pri Storjah (K. Moser, 1888,18; 1890 a, 20). Iz časa mlajše železne dobe imamo na matičnem Krasu skromne, a vendar dokazane jamske najdbe. Na dnu vhodnega brezna v Gorenjo jamo na Taboru nad Povirjem so ob nasipnem stožcu slučajno odkrili človeško okostje z bronastim imetjem: torkves s spiralnim obročkom nosi obesek dvojne spirale, manjši torkves, masivno zapestnico, spiralno cevko in latensko fibulo, značilno za 4. stol. pr. n. št. (C. Marchesetti, 1895, 257). Bronasto latensko fibulo skupaj z živalskimi in človeškima kostmi je K. Moser leta 1885 izgrebel iz premetanih plasti izza oltarja sv. Servula v Sveti jami (E. Boegan, 1911, 21; A. Calafati, 1913, 19). V desnem rovu Jame pod Socerbskim gradom pa je isti nekaj kasneje izkopal odlomek človeške spodnje čeljustnice s skaženim zobnim zaporedjem, skupaj s keramiko in zdrobljenimi lupinami morskih polžev in ostrig (K. M o s e r, 1901, 33; 1903, 115). Končno je tudi rimska doba dala jamam matičnega Krasa svoj pečat. Omembe vredna je najdba iz jame Bežen nad Mohorini pri Brestovici, ki datira v 2. stol. n. št. Med prvo svetovno vojno so pri preurejanju jame v vojaško utrdbo našli vhod umetno zazidan. Ob zadnji jamski steni je namreč stal marmornat 5 Reinecke, P., Der Negauer Helmfund. 32. Bericht der Röm.-Germ. Kommission, 1942 (1950), 141, (Berlin). votivni kamen z grškim posvetilnim napisom; na njem pa okrogel, z listnatim reljefom krasen steber (R. Sticotti, 1920, 100; A. Degrassi, 1929, 174, 180). Na dnu vhodnega brezna Jame II na Prevalu sta vrh podornega kamenja ločeno ležali dve značilni najdbi: keltska čelada kasnolatenskega tipa ima na ščitniku punktirana imena dveh rimskih vojščakov; italo-rimska tečaj asta fibula pa datira v Avgustov čas (J. Szombathy, 1913, 168; W. Kubitschek, 1913,191;R.Battaglia, 1942, 18; A. D e g r a s s i, 1929,177). Spoznamo in omenimo naj še druge najdbe antičnega časa. Tominčeva jama je v zajetni vrhnji kulturni plasti hranila zanimive že omenjene najdbe. Antično oljenko so izgrebli iz tal Luknje v Lazu (R. Battaglia, 1924, 121); pri planiranju vhodnega dela Svete jame so trčili na kasnoantično keramiko, a v niši za oltarjem na novec Konstancija (K. Moser, 1886, 37; A. Degrassi, 1929, 182); v Jami pod Socerbskim gradom so na več mestih našli med srednjeveškimi ostahnami pomešane črepinje rimske loščene keramike, nekaj železnih predmetov in bronasti oljenki (K. M o s e r , 1901, 33; 1903, 115; A. Degrassi, 1929, 182). V Jami Grad pri Ospu pa so za srednjeveškim zidom, ki je branil dostop v jamo, našli štiri rimske bronaste novce, od katerih je eden Galienov (A. Degrassi, 1929, 182). Za zaključek naj omenim še zanimivo zakladno najdbo srednjeveških novcev iz neke jame blizu Hrpelj (v lit. se omenja kot Grotta delle Monete): to je več tisoč zlatih in srebrnih beneških dukatov iz druge polovice 14. stoletja, ki so bili zakopani v glinastem loncu nedaleč za jamskim vhodom (L. V. Berta-relli, B. Boegan, 1926, 284; D. C a n n a r e 11 a , 1959,132). Ker ta čas proslavljamo 150. obletnico turističnega razvoja Škocjanskih jam, je prav, da na tem mestu omenimo še vse druge nam znane arheološke zanimivosti Škocjana in okohce. Na kratko zbrani in dokumentirani podatki naj osvetlijo prazgodovinsko preteklost kraja, da tudi s strani arheološke vede dama slovenskemu kraškemu fenomenu dokaze za čimprejšnjo naravno zaščito. V Gradišču pri Divači je stala na vzpetini, ki se dviga nad potjo iz Dolnjih Ležeč proti Skocjanu, prazgodovinska naselbina z vidnimi ostanki širokega obrambnega nasipa. Na ploščadi in pobočjih so že večkrat trčili na prazgodovinske železnodobne črepinje in bronaste predmete (C. Marchesetti, 1903, 84). V obsežnejši terasasti dolini med Gradiščem in zaselkom Brežec je C. M a r -chesetti odkril 322 grobov iz starejšega halštatskega obdobja, oziroma iz časa 12. do 10. stol. pr. n. št. (C. Marchesetti, 1900, 23; 1903, 85, 154; R. Battaglia, 1942, 24). To so žgani pokopi v zemljo izkopanih jamah, le v enem primeru so bile sežgane kosti v glinasti žari. Grobne jame so bile pokrite z apnenčevimi ploščami. Lončenine je bilo v grobovih malo, več pa bronastih in železnih pridevkov (meči, sulica, noži, britve, ločne in očalaste fibule, ovratnice, igle, zapestnice, prstani, pašne spone, obeski in drugi okrasni izdelki).^ * Treasures of Carniola. Prehistoric Grave Material from Camiola Excavated in 1905—14 by the Late Duchess Paiil Friedrich of Mecklenburg, New York 1934, 129, PI. XXVII. 1 Pečinka (Grotta di Loquizza Seghetti, Grotta di Locavizza); 2 Bezen nad Moho-rini (Grotta presso Mozci, Grotta sacra di Mosci); 3 Brezno na Ceskovem vrhu (Pozzo sul Ceskov vrh); 4 Podganja jama (Grotta a S di Gabrovizza, Heidenloch); 5 Jelenca jama (Grotta dei Cervi, Grotta presso S. Daniele del Carso); 6 Ofcuo (Grotta di Ocno a NO di Planina, Felsenhöhle Okno nw. von Planina); 7 Kunca jama; 8 Luknja v Skali (Caverna di Prevallo, Höhle am gkol bei Präwald); 9 Pečina (Caverna di Plessiva, Pečina von Plesivica); 10 Gorenja jama (Voragine presso Poverio, Goregna jama); JI Korincova jama (Grotta lolanda); 12 Pečina v Sapendolu (Caverna di Sapendol); 13 Czoernigova jama (Grotta Czoernig, Grotta delle Colonne spezzate); 14 Tominčeva jama (Caverna Preistorica, Tominzgrotte); 15 Jama nad jezerom (Caverna dei Pittori, Malergrotte); 16 Roška špilja (Grotta Stretta, Osca spila, Marienkapelle); 17 Svetinova dvorana v Škocjanskih jamah; 18 Luknja v Lazu (Caverna Laz, Caverna presso San Canziano); 19 Jama v Sokolaku (Covo del Falcone); 21 Jama I na Prevalu (Okostna jama, Grotta delle Ossa, Grota degli Scheletri, Knochenhöhle); 22 Jama 11 na Prevalu (Mušja jama, Grotta delle Mosche, Fliegenhöhle); 23 Jazbina (Grotta del Tasso, Grotta di Cacitti, Dachshöhle); 24 Jama pri Hrpeljah (Grotta delle Monete); 25 Rokave (Caverna di S. Giorgio, Caverna della Civetta); 26 Stefakova pečina (Caverna presso Bac, Pečina Bac bei Materia); 27 Sveta jama (Grotta di San Servolo, Höhle von St. Servolo); 28 Jama pod Socerbskim gradom (Grotta sotto il roccione del castello di S. Servolo, Höhle unter dem Schloss von Socerla); 29 Jarno Grad (Osapska jama, Grotta di Ospo); 30 Jama v kamnolomu pri Črnem kalu; 31 Jame v Valah; 32 Ločka jama (Jama pri Loki, Caverna presso Lonche, Caverna di Popecchio) Drugo manjše grobišče je odkril C. Marchesetti pod vzpetino Grič ob pešpoti proti Škocjanu, od koder se po poti vzpnemo na rob velike udorne doline Lisičine (C. Marchesetti, 1903, 85; R. Battaglia, 1942, 25). Grobišče iz mlajšega halštatskega obdobja je bilo že močno uničeno. Med bronastimi in železnimi predmeti izstopajo ločne in certološke fibule, zapestnice, prstani, igle, noži in okraski. V Matavunu so onkraj ceste v dolini proti Sokolaku odkopali nekropolo 43 žganih grobov z najdbami iz časa od 700 do 550 pr. n. št. (C. M a r c h e s e 11 i, 1908, 186; 1914, 50; R. B a 11 a g 1 i a , 1920, 376). Domačin Delež je na svojem posestvu pri rušenju prazgodovinskega zidu škocjanskega gradišča zadel pod apnenčevo ploščo na skeletni grob s pridevki (ogrlica iz več kot 500 jantarjevih jagod, bronasti gumbi, zapestnice, obročki, certoški fibuli itd.). Zaključena grobna najdba se uvršča v 5. stol. pr. n. št. (C. Marchesetti, 1910, 194). Nad udorno Veliko dolino, ko pripelje pot iz Dol. Ležeč k prvim hišam v Matavunu, je ograda (ledinsko ime Ponikve), kjer je C. Marchesetti izkopal okrog 50 žarnih grobov iz mlajše železne dobe — latena B. Razen obilice prstanov, zapestnic, igel in certoških fibul so bUi v grobovih najštevilnejši torkvesi (C.Marchesetti, 1905,31; 1907,233). Samo naselje Škocjan, ki stoji in dominira nad prepadnimi stenami kanjona Reke in udorno Malo dolino sistema Škocjanskih jam, je zgrajeno na mestu prazgodovinskega gradišča, ki je v obsegu merilo domala tisoč metrov in bilo na edini položni strani proti Matavunu obdano z obzidjem. Železnodobno naselbino dokumentirajo tudi drobne keramične in. kovinske najdbe ter grobovi spridatki (C.Marchesetti, 1903, 83; R. Battaglia, 1926,45; 1939 a, 189; 1942, 23, 43). Iz območja škocjanskega naselja lahko zabeležimo tudi precej rimskih ostalin. Pomemben je Avgustu posvečen napisni kamen, ki je bil vzidan ® CZOERNISOVA JAMA @ TOMINČEVA JAMA @ JAMA NAD JEZEROM I ROŠKA ŠPILJA @ SVETINOVA DVORANA V pokopališkem 2ddu in novci Komoda in Faustina Avguste. V rimskem času je stal na tleh današnje naselbine utrjen kastei, pod njim pa je vodila rimska cesta (E. Boegan, 1924, 4; A. D e g r a s s i, 1929,180). Arheološka karta jamskih in površinskih najdišč na matičnem Krasu nam torej slika najgostejšo razprostranjenost in največje kulturno bogastvo prav v Škocjanu z okolico. Zato naj moj prispevek na Zboru jugoslovanskih jamarjev in krasoslovcev velja tudi počastitvi jubileja Škocjanskih jam z željo, da se bomo tod kmalu srečali že v okolju slovenskega narodnega parka. Zusammenfassung HÖHLENARCHÄOLOGIE DES KLASSISCHEN KARSTES Fast hundert vorgeschichtliche Ansiedlungen und Grabstätten auf dem klassischen Karst, die uns die Publikation »Archäologische Fundstätten Sloweniens-« anführt, bezeugen, daß diese Karstlandschaft zur Zeitdauer der Castellieri-Kultur am dichtesten besiedelt war. Die bisher gesammelte Dokumentation über diese materielle und geistige Kultur beweist, daß das vorgeschichtliche Leben auf dem Karst besonders in der Spätbronzezeit, zur zeit der Urnenfelderkultur und in allen Stufen der älteren Eisenzeit geblüht hat. Hier haben sich zusammen mit den Ureinwohnern die Völkerschaften der alpinen Illyrier, Veneter und der keltischen Karnier angesiedelt, bis sie von den römischen Eroberern verdrängt und teilweise assimiliert wurden. Die Forschungen von 30 bisher bekannten Höhlenfundstätten auf dem klassischen Karst (ohne dem heutigen Triester Karst, wo über 40 Höhlenfundorte registriert sind;: F. Leben, 1968, 43 und 1971, 24) haben jedoch bewiesen, daß die Besiedlung des Karstes in der Altsteinzeit mit den Kulturen des Mittel- und Jungpaläolithikums^ beginnt. In der Höhle ober dem Steinbruch bei Črni Kal war in der Schichte des ersten Würmstadiais (W I) eine Mousterienhandspitze vorhanden (S. B r o d a r , 1958, 369); eine Gravettspitze aus der Höhle Roška špilja teilt alle übrigen jungpaläoli-thischen Steingeräte dem Kulturhorizont der Spätgravettiens zu. In der Höhle Roška špilja hat sich ober den Pleistozänsedimenten auch eine mesolithische Kulturschicht ausgebreitet (S. Brodar, 1960, 59; F. O sole, 1960, 310). Der Fund ines Unterkiefers und anderer Menschenknochen aus dem Spätpleistozän in der Höhle Ločka jama (S. Brodar, 1961, 6) ist noch immer problematisch. Die anatomischen und morphologischen Einzelheiten teilen die Knochen wahrscheinlich einem ebenfalls meso-lithischen Menschen der Mediterranrasse zu (R. L e p o r i, 1937, 27; R. Battaglia, 1939, 431 und 1960, 190). Die Funde des Früh-, Mittel- und Spätneolithikums, die zusammen mit Kulturkomponenten aus dem adriatischen Bassin und aus Norditalien vorkommen (Impresso—Cardium Keramik, Danilo-Kakanj und Hvar-Kultur, Neolitico superiore padano), kennen wir bisher nur aus der Küstengegend des Triester Karstes (J. Korošec, 1961, 5; F. Leben, 1968, 45; D. Cannarella, 1968, 135; L. H. Barf ield, 1972, 201). Der slowenische klassische Karst besitzt mehrere äneolithische und frühbron-zezeitliche Höhlenfundstätten. Charakteristische Scherben der sogenannten Voral- pin-Äneolithkultur stammen aus der Podganja jama (K. Moser, 1910, Abb. 22; F. Leben, 1971, 219). Im äneolithischen Fundmaterial aus der Höhle Tominceva jama zeichnen sich auch norditalische Elemente aus (F. Müller, 1890, Fig. 1, 24, 25; R. Battaglia, 1960, fig. 151),' für die spätere Zeit ist die heimische Keramik des »küstenländischen Typus« charakteristisch, die nach der Einteilung P. Reineckes zur Bronzezeitstufe As und B angehört (F. Leben, 1971, 82, 224). In den oberen Schichten wurden noch Kulturreste der Hallstattzeit, der Spätantike und des Frühmittelalters entdeckt. Die Höhle Tominceva jama ist auf dem Karst des Südostalpenraumes auch als die bisher größte Höhlengrabstätte des Äneolithikums und der Hallstattzeit anzuselhen (F. L e b e n , 1970, 427). Die dichte Besiedlung des Karstes in der Eisenzeit spiegelt sich auch in den Höhlensedimenten wider. Aus der Urnenfelderzeit ist der Fundort Jama II na Prevalu der wichtigste, wo am Grunde des Eingangsschachtes Hunderte von zerbrochenen, verbogenen und teilweise zerschmolzenen Stücken von bronzenen und eisernen Waffen, Gebrauchsgegenständen und Schmuck ausgegraben worden sind (J. Szombathy, 1913, 130; R. Battaglia, 1942, 16). Die Gegenstände stellen jedenfalls einen geschlossenen Fund, bzw. ein Kultusdepot der Ha A2 und Ha B Stufe dar, obwohl sich darunter einige ältere imd jüngere typologische Formen befinden. Die jüngsten Elemente, die schon in die Hallstattzeit reichen, sind eiserne Lanzen und ein Eisenschwert. Die Höhle Jama I na Prevalu ist ein bedeutender Fundort der Hallstattperiode. Am Grunde des Eingangsschachtes lagen acht männliche und drei weibliche Skelette mit Beigaben (J. Szombathy, 1913, 170; R. Rattaglia, 1942, 16, 41). Für die richtige Zeitstellung sind die Beigaben des anatomisch erhaltenen Skelettes bezeichnend: Ringe, eine Certosa-Fibel, eine Pinzette, ein Armband und ein Bronzeeimer >Hades« für das Jahr 1913. Jahresbericht der Sektion Küstenland des Deutschen und Österr. Alpenvereins für 1913, 26—36, Triest. O s o 1 e, F., 1959. Roška špilja u Skocijanskim jamama kod Divače. Arheološki pregled 1, 8—9, Beograd. — 1960. Roška špilja. Varstvo spomenikov 7, (1958/59), 310, Ljubljana. P e r C o, A. G., 1910. Zur österreichischen Karsthöhlenforschung. Deutsche Rundschau f. Geogr. und Statistik 32, 246—259, Wien—Leipzig. S a v i n i, P., 1911. Neue Entdeckungen vorgeschichtlicher Altertümer in den Höhlen von Dane bei S. Kanzian. Mannus 3, 131—133, Leipzig. S t i c o 11 i, P., 1920. Scoperta di un santuario con iscrizione votiva greca in una caverna del Carso. Atti Accad. Naz. dei Lincei, Notizie degli Scavi di Antichita 16, 100—101, Roma. Szombathy, J., 1912. Bronzefunde aus der Fliegenhöhle bei St. Kanzian. Mitt. Anthrop. Gesellschaft 42, [98] — [99], Wien. — 1913. Altertumsfunde aus Höhlen bei St. Kanzian im österreichischen Küstenlande. Mitt. Präh. Kommission 2, (1912), 127—190, Wien. V r a m, U., 1895. Nota sopra un cranio deformato. Atti Soc. Rom. di Antropologia 3, 173—175, Roma. — 1899. Ancora sul Macrocefalato della Grotta Tominz di San Canziano. Archeo-grafo Triestino 22, (1898/99), 218—221, Trieste. Wolf, B., 1912. Neue Forschungen im küstenländischen Karst. Mitt. für Höhlenkunde 5, 4—9, Graz. NOVA DOSTIGNUCA U ISTRAŽIVANJU PALEOLITIKA U NEKIM PEČINAMA HRVATSKE (s 3 slike u tekstu) NEW ACHIEVEMENTS IN INVESTIGATIONS ON THE PALAEOLITHIC IN SOME CAVES OF CROATIA (with 3 Figures in Text) MIRKO MALEZ (izvanredni član Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, Zagreb) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10.—15. oktober 1972) Paper presented at the 6th Yugoslav Speleological Congress (Sežana—Lipica, 10—15, October 1972) Tokom 1970. i 1971. godine nastavljena su sistematska kvartargeološka istraživanja na tri značajna paleolitska lokaliteta u Hrvatskoj i to: Velikoj pečini kod Goranca na Ravnoj gori, Veternici kod Zagreba i Sandal j i ne-daleko Pule u Istri. Na sva tri lokaliteta postignuti su novi i vrlo značajni rezultati za poznavanje paleolitskih materijalnih kultura, stratigrafskih i paleoklimatoloških odnosa, pleistocenske faune i osobito novih nalaza fosilnih ljudi u Hrvatskoj. Nekim nalazima i naslagama na spomenutim lokalitetima odredena je apsolutna starost pomocu analize radioaktivnog ugljika (C"), što omogočuje uvrštavanje paleolitskih kultura i nalaza fosilnih ljudi u sistem apsolutnog članjenja pleistocena u Evropi. Uvod Na području SR Hrvatske otkrivena su do sada 23 paleolitska lokaliteta (M. Malez, F. Osole, 1971). Medu njima osobito se ističe svjetski poznato i značajno paleolitsko nalazište neandertalaca u polupečini na Hušnjakovom brdu u Krapini, kojeg je prije 73 godine otkrio i obradio D. Gorjanovič-Kram-berger (1906, 1913). U novije vrijeme prigodom 70-godišnjice otkriča kra-pinskih praljudi izvršena je revizija i nadopunjena obrada stratigrafskih odnosa, pleistocenske faune i paleolitske kulture (M. Malez, 1970 a, 1970 b, 1970 c). Od ostalih paleolitskih lokaliteta u Hrvatskoj naročito je značajna Velika pečina na Ravnoj gori, pečina Veternica u Medvednici kod Zagreba i San dalj a kod Pule u Istri. Na ova tri spomenuta nalazišta vršena su sistematska kvartargeološka, paleontološka i paleolitska istraživanja u posljednjih dvadeset godina, a postignuti rezultati prelaze lokalne okvire, pa su neki lokaliteti zbog toga uvršteni i u najnovija objavljena djela o paleolitiku Evrope (npr. H. Müller-Kar p e , 1966) üi su uvršteni u najnoviji katalog fosilnih ljudi (K. P. Oakley, B. G. C a m p b e 11, T. I. M o 11 e s o n , 1971). U poslednje dvije godine, tj. tokom 1970. i 1971., nastavljena su sistematska istraživanja tih triju nalazišta, pa su tom prihkom postignuti vrlo značajni rezultati za poznavanje paleolitskih materijalnih kultura, stratigrafskih i paleoklimatoloških odnosa, zatim pleistocenske faune i novih nalaza fosilnih ljudi. Osim toga nekim značajnijim nalazima, ognjištima i ulošcima sigastih ploča na spomenutim lokalitetima, odredena je apsolutna starost pomoču odredi van j a radioaktivnog ugljika (C"). Dobiveni rezultati omogučiH su da se paleolitske kulture, nalazi fosilnih ljudi i vrijeme izlučivanje sige uvrste u sistem apsolutnog članjenja kvartara u Evropi. Velika pečina na Ravnoj gori u sjeverozapadnoj Hrvatskoj Velika pečina kod Goranca na Ravnoj gori u sjeverozapadnoj Hrvatskoj poznata je več od konca prošlog stolječa, ali sistematska istraživanja kvartarnih naslaga u njoj započeta su tek nakon drugog svjetskog rata. U njoj su tokom višegodišnjih iskopavanja iz višeslojnih pleistocenskih naslaga sabrani brojni nalazi, koji upucuju da je na ovom lokalitetu zastupljen kontinuirani redoslijed paleolitskih materij alnih kultura od mousteriena do mezolitika. Geografski položaj Velike pečine je 46" 17' 10" sjeverne širine i 16» 2' 22" istočne dužine od Greenwicha, a ulaz joj leži na 428 m apsolutne višine (M. M a 1 e z , 1960, 1963 a, 1965 a, 1967 a, 1967 b, 1969 a;M. Malez, J.C.Vogel, 1970). Pečinski sistem vrlo je jednostavan, a sastoji se iz jedne prostrane podzemne šupljine, kojoj duljina uzduž glavne osi iznosi 25 m. Pečina je nastala erozivnim i korozivnim djelovanjem voda uzduž brojnih tektonskih pukotina u gornjotrijaskim dolomitičnim vapnencima. U speleogenezi ova je pečina prošla više faza, a njezin inicijalni oblik nastao je najvjerojatnije početkom glacijacije Riss. Kvartarne naslage debele su u pečini preko 10 metara (si. 1) i na osnovi sedimentoloških, paleontoloških i paleolitskih karakteristika izdvojeno je 16 stratuma (a-p). Naslage su taložene od interglacijala Riss-Würm do konca holo-cena. Pojedini topli i hladni odsjeci gomjeg pleistocena (inter stadij ali i stadijali) markirani su karakterističnim sedimentima i faunističkim zajednicama. U gornjopleistocenskoj fauni Velike pečine pretežu ostaci pečinskog med-vjeda (više od 90 ®/o) i od ove za paleolitik značajne životinje sabrano je nekoliko desetaka tisuča kostiju i zubi. Gornjopleistocenska fauna sastoji se iz ovih rodova i vrsta: Marmota marmota, Canis lupus, Alopex cf. lagopus, Vulpes vulpes, Ursus arctos priscus, Vrsus spelaeus, Maries sp., Gulo gulo, Crocuta spelaea, Lynx lynx, Panthera spelaea, Leopardus pardus. Sns scrofa, Megaceros giganteus, Cervus elaphus, Alces dices, Rangifer sp., Bos primigenius, Bison priscus, Rupicapra rupicapra i Capra ibex. Velika pečina značaj an je paleoantropološhi lokalitet. U stratumu otkriven je fragmenat desne frontalne kosti s nadočnim rubom, koji pripada neander-taloidnom hominidu iz skupine Homo neanderthalensis (M. M a 1 e z , 1971). U gomjopleistocenskim naslagama Velike pečine otkriveni su brojni paleo-Utskl artefakti i ostali tragovi o boravku paleolitskih lovaca u ovoj pečini. U najdonjim stratumima (p-k), koji su taloženi u završnoj fazi interglacijala Riss-Würm i djelomično u stadij alu Würm I, sabrani su kremeni artefakti koji po tipologiji i načinu obrade upučuju na tzv. »zupčasti mousterien« (mousterien ä denticules). Najgomji dijelovi stratuma k i stratum j sadržavali su relativno malo paleolitskih artefakata, a na osnovi stratigrafske superpozicije, kao i položaja unutar paleolitskih kultura ovog nalazišta, uvršteni su ovi artefakti u protoaurignaden. U višim stratumima (i, h) sakupljeni su brojni kremeni i koštani artefakti, ustanovljena su ognjišta, a i ostali tragovi koji dokazuju, da je Velika pečina bila takoder naseljavana paleolitskim lovcima za vrijeme stadij ala Würm II i inter-stadijala Würm II/III. Iz ovih stratuma osobito su karakteristični koštani artefakti. Oni su isključivo zastupljeni koštanim šiljcima s raskoljenom bazom, a takav tip šiljaka provodan je za stariji aurignaden, tj. za aurignacien I. Stratumi (äZi|EU8-0^ isoavis uNimosd? gif taloženi su na početku stadijala Würm III i sadržavaju takoder brojne kremene i koštane artefakte, ognjišta, kosti lovnih ži votin j a itd. Koštani artefakti iz ovih stratuma, osobito koštani šiljci mladečkog tipa, karakteristični su za mladi aurignacien, tj. aurignacien II. Stratumi e i d taloženi su u drugoj polovici stadijala Würm III, a u njima otkriveni su kremeni i koštani artefakti karakteristični za gravettien. Medu kremenim artefaktima zastupljene su tipične »gravetke«, a koštani šiljci često su ukrašeni spiralnim ornamentom. U završnoj fazi stadijala Würm III došlo je do urušavanja pečinskog stropa, pa je stratum c sastavljen pretežno iz večih blokova i oštrobridnog kamenja, koje je u atlantiku ispunjeno i povezano sigom. Taj stratum c sadr-žavao je više kremenih i koštanih artefakata mezolitskog karaktera. Najgornji humusni kompleks naslaga (stratimii b i a) iz holocena sadržavaju razne predmete iz neolitika, eneohtika, brončanog, željeznog i rimskog doba. O vi nalazi dokazuju da je Velika pečina bila kontinuirano korištena od brojnih ljudskih generacija i tokom holocena, te da je ona od srednjeg paleohtika do najmladih materijalnih kultura bila centar ljudske djelatnosti u ovom dijelu Hrvatske. U najnovije vrijeme izvršene su na materij alu iz Velike pečine radio-karbonske analize za odredi van je apsolutne starosti. Neke od njih načinjene su u Natuurkundig Laboratoriumu der Rijks-Universiteita u Groningenu (Ho-landija), a neke u Radiokarbonskom laboratoriju instituta »Ruder Boškovič-:< u Zagrebu. Dobiveni rezultati za apsolutnu starost pojedinih naslaga, kao i njihov odnos prema stratigrafiji Velike pečine i redoslijedu materijalnih kultura prikazan je na si. 1. Do sada su poznati rezultati od četiri radiokarbonske analize i to: a) Odredivanjem i mjerenjem radioaktivnog ugljika (C") na ugljenu iz ognjišta u gornjem dijelu stratimia i dobivena je apsolutna starost od 33 850 ± 520 godina pri je sadašnjosti. Taj stratum taložen je u stadij alu Würm II i sadržava tipične artefakte najstarijeg aurignaciena (aurignacien I), b) Iz stratuma g analiziran je ugljen iz jednog ognjišta i dobivena je starost od 31 168 ± 1400 godina prije sadašnjosti. Taj stratum taložen je u početnom dijelu Würm III stadijala i sadržava artefakte aurignaciena II. c) Ugljen iz ognjišta u srediru stratuma e pokazao je apsolutnu starost od 26 450 ± 300 godina prije sadašnjosti. Stratum je nataložen u maksimumu Würm III stadijala i sadržava artefakte starijeg gravettiena. d) Stratum c predstavljen je sigom koja je ispunila šupljine izmedu naslage kamenih blokova, a koji su se urušili sa stropa u završnoj fazi zadnjeg virmskog stadijala. Mjerenjem C^^ iz sige u gornjem dijelu stratuma c dobivena je apsolutna starost od 5 550 ± 40 godina prije sadašnjosti. Ova vrijednost dobro označava završnu fazu atlantika i mezo-litika u našim krajevima. Pečina Veternica kod Zagreba Pečina Veternica iznad Gornjeg Stenjevca u jugozapadnom dijelu Medved-nice poznata je takoder kao vrlo značajan kvartargeološki, paleontološki i paleo-litski lokalitet u Hrvatskoj (M. Malez, 1963 b, 1965 a, 1965 b, 1967 b, 1971). Njezin geografski položaj je 45»50'36" sjeveme širine i 13®32'24" istočne dužine od Pariza, a ulaz joj leži na 306 m apsolutne višine. Pečina se sastoji iz sistema horizontalnih kanala, hodnika i dvorana u ukupnoj duljini oko četiri kilometra. Nastala je na transgresiji izmedu gomjotrijaških dolomitičnih vapnenaca i tor-tonskih naslaga i to pretežno erozionim djelovanjem podzemnog potoka, koji ponire na malom krškom polju Ponikve u zapadnom dijelu Medvednice. Morfološki opis Veternice, njezini geološki, hidrološki, speleogenetski i mikroklimatski odnosi prikazani su detaljno u posebnom radu (M. Malez , 1965 b), a takoder i kvartarna fauna u posebnoj monografiji (M. Malez, 1963 b). Istraživanja u 1971. godini poduzeli smo prvenstveno s ciljem da iz zaštitnih profila uzmemo uzorke pojedinih naslaga za razne analize i to osobito za odredivanje radioaktivnog ugljika (C") radi dobivanja apsolutne starosti pojedinih nalaza i stratuma. U tu svrhu očistili smo dva zaštitna profila koje smo sačuvali u pečini kod ranijih iskopavanja. Jedan profil naslaga nalazio se na desnoj strani ulaznog dijela, a zahvačao je kvadrate r, s, t, 1—3, a drugi je ostavljen u centralnom dijelu prve dvorane na kvadratima g i h 6—8 (si. 2). Na oba spomenuta profila nataložen je cijeli niz naslaga od završetka intergla-cijala Riss-Würm do holocena. Čiščenjem profila na desnoj strani ulaznog dijela otkrili smo u stratumima h-j, koji su nataloženi od završelia interglacijala Riiss-Würm do prvog virmskog interstadijala (Würm I/II), više Mjepih i tipičnih kremenih artefakata srednjeg paleolitika, tj. kulture mousterien. Uz njih smo sabraH više odbitaka od raznih finozrnatih kremenih stijena 1 kvarcita. Osim toga u stratumu i otkrili smo dva »koštana retušera«, tj. fragmente životinjskih cjevanica s kojima su paleo-litski lovci vršili retuširanje i obradu artefakata. Na površini takovih koštanih retušera jasno su vidljive brojne poprečne udubine, koje su nastale prilikom udaranja kod retuširanja kremenih artefakata. Na drugom zaštitnom profilu u centralnom dijelu prve dvorane (si. 2) takoder smo postigli zanimljive rezultate. U tom dijelu pečine izlučena je debela sigasta ploča za vrijeme atlantika i ona dobro odjeljuje pleistocenske naslage od holocenskih stratimia (stratimi c na si. 2). Sigasta ploča debela je u centralnom dijelu preko 70 cm i prema perifernim dijelovima prve dvorane ona se postepeno stanjuje. Nas je u prvom redu zanimalo kada je vremenski počelo izlučivanje te sigaste ploče, zatim kada je njezino izlučivanje završUo, odnosno koliko vremena je potrebno da se kod takvih geoloških i mikroklimatskih odnosa kakvi su u Vetemici izluči tako debela sigasta ploča. Da se to postigne mi smo iz presjeka u središnjem dijelu spomenute sigaste ploče uzeli tri uzorka sige, koje smo dostavili Radiokarbonskom laboratoriju »Ruder Boškovič« u Zagrebu na odredivanje apsolutne starosti pomoču mjerenja radioaktivnog ugljika. Uzorke smo uzeli iz najdonjeg, središnjeg i najgornjeg dijela sigaste ploče. Dobivene vrijed-nosti upučuju da je sigasta ploča u centralnom dijelu prve dvorane Veternice izlučena u vremenskom rasponu od 13 660 do 5960 godina prije sadašnjosti, tj. za njezino izlučivanje bilo je potrebno 7700 godina. Ispod spomenute sigaste ploče leže intaktne naslage gornjeg pleistocena (si. 2). Vrlo zanimljiv nalaz otkrili smo u gornjem dijelu naslage h, gdje je ležala in situ hrptenjača pečinskog medvjeda. Ovakav nalaz skeletnih dijelova od jednog individuuma pečinskog medvjeda opčenito vrlo je rijedak slučaj, pa svaki takav nalaz od osobitog je značenja za proučavanje anatomskih i morfo-metrijskih odnosa te životinje. Nadalje je kod čiščenja profila u središnjem dijelu —A-hJtiSx--Pi SI. 2. Profil kroz centralni dio prve dvorane pečine Veternice sa kvartarnim naslagama. 1 = oznaka stratuma, 2 = dubina u metrima, 3 = relativna kronologija, 4 = redoslijed materij alnih kultura i 5 = rezultati odredivanja apsolutne starosti radiokarbonskom metodom prve dvorane i to u stratimiima h-j otkriveno više tipičnih kremenih artefakata momterienske kulture. Zatim smo sabrali više kremenih neretuširanih odbitaka i razne kosti lovnih životinja. U stratumu h nalazilo se jedno ognjište iz kojeg smo uzeli stanovitu ko-ličinu drvenog ugljena za radiokarbonsku analizu. Na jednom uzorku drvenog ugljena iz ognjišta u dubljem stratumu i dobi vena je u Groningenu (Holandija) mjerenjem radioaktivnog ugljika apsolutna starost od 43 200 godina prije sadašnjosti, što dobro vremenski označava mousteriensku kulturu u našim krajevima. Sandalja kod Pule u Istri Terminom »Sandalja« obuhvačeno je više »fosilnih« pečina, koje su otkrivene prije deset godina u kamenolomu na istodmenom brdu nedaleko Pule. Geografski položaj Sandalje je 44''52'57" sjeveme širine i 13®53'48" istočne dužine od Greenwicha, a leži na 72 m apsolutne viisine. ■ i j 1 ■ ||l 5 ! 1 ! i i s i s i| lili 1 1 j P i Mil HIlliHlS ; KJIKNSilia» a o ö h 2-2 ^ a; ii s « ° ro tÄ g a I'" I.S C W s CO CS > 0) ca C ., N T3 o o coi cfl Ö, '3 I p g Sä s o -s o ill as ca •s s-g Speichersubstanzen, Proteine, die Entwicklungsgeschwindigkeit relativ konstant halten, indem sie das Fett als Energielieferant ablösen (16).* Es sind somit mögliche zellphysiologische Mechanismen für eine ökologische Anpassung einer Art erkennbar. J. A. Moore (17) und R. Douglas (6) konnten eine Beziehung zwischen der absoluten Entwicklungsgeschwindigkeit einer Amphibienart und ihrer geographischen Verbreitung im Hinblick auf die durchschnittlichen Ökotoptemperaturen feststellen, weiterhin Moor e'sceh Regel genannt. In der Abbildung ist die Mehrzahl der von J. A. Moore und R. Douglas untersuchten Arten sowie weitere Arten, die uns in der Literatur zugänglich waren, einander unter dem Gesichtspunkt der Vergleichbarkeit mit den Urodelen gegenübergestellt. Die Werte von F. Kopsch (15) für Rana tempararia (fusca), L. G a 11 i e n (9) und G. B r u g a 1 (4) für Pleurodeles waltl und L. Gallien für Triturus pyrrhogaster fügen sich gut in die Moor 'sehe Regel ein. Starke Ausnahmen machen der Olm, eigene Werte (2) sowie von E. Z eil er (25) und A. Van del (23) und Xenopus laevis, Werte von P. D. N i e u w k o o p (19); möglicherweise auch Necturus maculosus, Werte von A. C. Eycleshymer (8). Bereits J.A.Moore und vor ihm andere Autoren äußerten die Vermutung, daß die Ursache für die Umkehr der temperaturbezogenen artlichen Entwicklungsgeschwindigkeit im Vergleich zu unbelebten Systemen der Faktor der Biotopverfügbarkeit sein könnte. Das Verhalten des Olms stützt diese Annahme in dem Sinne, daß bei Wegfall äußerer Einschränkungen in der Nähe des allgemeinen Lebensoptimums (A. Thienemann [22]) die Entwicklungszeit der Amphibien zu absolut hohen Werten tendiert. Daß es sich beim Olm nicht um eine höhlenspezifische Anpassung handelt, wird aus den Entwicklungszeiten für seinen nächsten Verwandten, Necturus, ersichtUch, die denen des Olms ähnlicher sind als denen aller anderen Amphibien. Erst die * Aus dem Gesagten geht auch hervor, daß es ziemlich sinnlos ist, Qio-Werte nach der Vant'Hoff sehen Regel als Maßzahlen für das Verhalten über große Temperaturintervalle zu verwenden. Abb. 2. Halblogarithmische Darstellung der Entwicklungszeiten verschiedener Amphibien und dreier Wirbelloser in Abhängigkeit von der Temperatur. Offene Zeichen: 2 — Zellstadium; halb geschlossene Zeichen: Schluß der Neurairinne (ca.. Stadium 18—19 nach L. Glaesner (10) und P. D. Nieuwkoop (19), Vergleichstabellen nach L. G a 11 i e n (9) und P. D. Nieuwkoop); gefüllte Zeichen: Stadium 34 nach L. Glaesner (Stadium 34 für den Olm 1, gestrichelte Kurve, stützt sich auf einen direkten Wert sowie auf die als parallel verlaufend angenommenen Werte eines späteren Stadiums), für Drosophila 20; Schlüpfen der Larve. 1 Proteus anguinus, 2 Necturus maculosus, 3 Triturus pyrrhogaster, 4 Pleurodeles waltl, 5 AmbyStoma opacum, 6 Ambystoma maculatum, 7 Ambystoma tigrinum (Siredon pisciformes — Axolotl), 8 Ambystoma jeffersonianum, 9 Triturus vulgaris (taeniatus), 10 Rana catesbeiana, 11 Rana esculenta, 12 Bufo bufo, 13 Rana clamitans, 14 Rana pipiens, 15 Rana temporaria (fusca), 16 Rana sylvatica, 17 Xenopus laevis, 18 Ascaris lumbricoides (megalocephala), 19 Paracentrotus lividus, 20 Drosophila me-lanogaster. (Beachte Einzelmeßpunkte für 4, 5, 7, 8, 9, 10!) Werte nach: E. Z eil er 1 (25), A. Van del 1 (23), W. Briegleb 1 (2), A. C. Eycleshymer 2 (8), L. Gallien 3, 4, 9 (9), J. A. Moore 5, 6, 7, 8, 10, 13, 14, 16 (17), R. Douglas 11, 12, 15 (6), F. Kopsch 15 (15), P. D. Nieuwkoop 17 (19), B. E p h r u s s i 18, 19 (7), J. D a v i d s o n 20 (5). späte Embryogenese ist bei Necturus gegenüber dem Olm kräftig beschleunigt, was in einem oberirdischen Wasserbiotop durchaus eine ökologische Ursache haben kann. Wenngleich nach W. H e r r e (12) die Proteiden stammesgeschichtlich in die relative Nähe der Salamandriden zu stellen sind, so könnte die lange Entwicklungszeit doch ein urtümliches Merkmal darstellen, was wir einer weiteren Überprüfung wert erachten. So wie der Olm entgegen der Moor e'sehen Regel sicher nicht als Warmwassertier bezeichnet werden kann, so wenig läßt sich Xenopus als Kaltwassertier einstufen. Dessen absolut kürzeste Entwicklungszeit im Vergleich der hier aufgeführten Amphibien läßt sich ökologisch sehr leicht als Folge von extremem Kannibalismus dieser Art erklären. Die Temperaturtoleranzen für die Entwicklung der Amphibien und von Wirbellosen, von denen in der Abb. 2 drei Vertreter aufgeführt sind, scheinen ebenfalls der Moor e'schen Regel zu folgen (17). Für eine systematische Aussage gibt es aber wohl noch zu wenig Werte. Immerhin scheinen die Toleranzgrenzen der Meerestiere enger als die der euryöken Süßwassertiere zu sein (17). Auf der anderen Seite schwanken die Toleranzgrenzen des Seeigels stark nach der Jahreszeit (14). Beim Olm wäre die Feststellung der Toleranzgrenze ebenfalls sehr wichtig für eine vertiefte ökophysiologische Bewertung. Der hier angegebene Wert für die Entwicklxmg bei 5» C, — für 3» C ist er zeitlich nicht bestimmt —, gilt vorerst nur bis zur späten Blastula; hier starben die Keime aus unbekannter Ursache. Das Beispiel des Olms zeigt, daß die Moor e'sche Regel keine Temperaturregel sein muß. Es bestärkt die Annahme, daß die absolute Entwicklungsgeschwindigkeit der Poikilothermen eine Funktion der allgemeinen Qualität des Lebensraums darstellt. Die Bewältigung besonders hoher und tiefer Temperaturen durch die Poikilothermen, wäre, wie auch die von C. Schlieper (20) und von R. C. N e w e 11 (18 a, b) untersuchte Stoffwechselkonstanz adulter Former hierbei nur ein Spezialfall einer allgemeineren Fähigkeit sinnvoller biochemischer Anpassung der Arten. Ergebnisse und Diskussion zum lokomotorischen Aktivitätsverhalten des Olms Das zweite Thema, das zum ersten eine wichtige Verbindung zeigt und das im Hinblick auf den Olm abgehandelt werden soll, ist die circadiane Periodik. In der angewandten und allgemeinen Biologie unterliegen Zeitphänomene einer intensiven Erforschung. Neben den vielfältigen Erscheinungsformen zeitgesteuerter Vorgänge steht auch noch die primäre Natur von Zeitgebern zur Diskussion. In diesem Zusammenhang sind Untersuchungen an einem Höhlentier vielversprechend. Die hier vorgebrachten Befunde sollen als Basis für weitere Untersuchungen dienen, wobei wir besonders an Feldmrasungen interessiert sind. Die bisherigen Messungen sind der Versuch, an zwei in Gefangenschaft gehaltenen Olmen über das sehr ausgeprägte Versteckverhalten dieser Art eine Aixssage über einen möglicherweise vorhandenen Rhythmus der lokomotorischen Aktivität zu erhalten. Tatsächlich ist der Aufenthalt des Olms im Versteck nicht vollständig identisch mit körperlicher Ruhe und es ist ganz sicher, daß Ohne auch außerhalb eines Verstecks eine irgendwie geartete Ruhe halten. Die Mes- sungen zeigen, daß während des Aufenthalts im Versteck lokomotorische Unruhe für die untersuchten Tiere verschieden stark auftrat (Abb. 1 a + b). Besonders auffällig war hierbei eine Koinzidenz mit dem Durchzug von Wetterfronten. Eine statistische Aussage hierüber ist vorerst nicht möglich. — Die genaue Deutung des Versteckverhaltens ist unseres Erachtens für eine Feststellung eines tagesähnlichen Rhythmus nicht Voraussetzung. Im folgenden ist daher der Aufenthalt im Versteck, vereinfacht, mit Aktivität gleichgesetzt. Es erscheint nicht ausgeschlossen, daß es sich um eine Art Fluchtverhalten handelt. Das Ergebnis der Streuungsanalyse ergab für beide Tiere eine hohe Signifikanz mit P > 99,9 «/o. für eine Zeitabhängigkeit der gemessenen Aktivität. Die Jžl. Tageszeit Abb. 3. Relative Aktivität x;/x als Funktion der Zeit für 2 Olme. ---Mittelwerte aus 30 Tagen bei Tier A, bzw. 60 Tagen bei Tier B —.—.— Mittelwerte aus 10 Wochenendtagen bei Tier A, bzw. 18 Wochenendtagen bei Tier B Fourierdarstellung der 30 bzw. 60 Tage: A: Xi; /X (t) = 1 + 0,2 sin (ff t + 40".)+ 0,1 sin t-55»)+ 0,07 singi^t + 52« 30') B: Xi; /X (t) = 1—0,3 sint + 0,09 sin^ t — 0,12 sin — t i. A o 1.5 0,5 \ w \\ Tier A -h 1 / A i\ / \ ! \ /\ / / 11 VA/ V \l ^--X \ \ \ \ \ \ \ \ \ J_^_L. 0.8 0.6-^ O.i ;o W Q> 0.2 I E 0.0 Tageszeit Abb. 4. Vergleich der empirischen Kurven aus Abb. 3. Tier A. mit der Störzeit (Anwesenheit des Experimentators in Versuchsraum) anschließende Fourieranalyse (Abb. 3) ergab für beide Tiere befriedigende Übereinstimmung mit der empirischen Kurve bei Verwendung von nur drei Fourierkoeffizienten mit den Perioden von 24, 12 und 8 Stunden. Hierbei nimmt die Signifikanz mit der Periodendauer ab. Überraschenderweise besteht bei beiden Tieren ein erheblicher Unterschied der Phasen und Amplituden. Die einzige, uns bekannte vergleichbare Untersuchung an Amphibien stammt von A. C. Higginbotham (13) an zwei Krötenarten. Das Ergebnis zeigt im Vergleich mit dem Olm eine überraschende Ähnlichkeit bezüglich der Mehrgipflichkeit und Verteilung der Aktivität als auch der individuellen Verschiedenheit der Phasenlagen, nicht zuletzt unter konstanten Lichtverhältnissen einschließlich Dauerdtinkel. Der Olm in Gefangenschaft scheint sich hierin nicht von oberirdischen Farmen zu unterscheiden. Die nächste Frage ist natürlich, wie weit beruht die circadiane Rhythmik des Olms auf autonomen Anteilen, bzw. wie weit wird sie durch rhythmische Störungen im Versuchsraum gesteuert. Hierzu haben wir die markanteste Störgröße in unserem Versuch, die Anwesenheit des Experimentators im Versuchsraum, in Form vergleichbarer Mittelwerte den Aktivitätskurven der Versuchstiere gegenübergestellt (Abb. 4). Auf Grund der Verschiedenheit der Phasenlagen der beiden Tiere, Tier A ist gegenüber Tier B um 4—5 Stunden verschoben, wird deutlich, daß die Lage der Maxima und Minima wohl nicht von der registrierten Störung bedingt ist. Somit ist wahrscheinlich, daß der Olm wenigstens die Befähigung zur circadianen Rhythmik erblich nicht verloren hat. Weitere Untersuchungen müssen jetzt klären, ob die beobachtete Rhythmik durch äußere Zeitgeber nach dem Verbringen aus der Höhle angestoßen wurde, oder ob sie auch im Ökotop vorhanden ist. In der Höhle sind viele denkbare äußere Zeitgeber abgeschirmt, worin sie weitgehend den Bedingungen des freien Weltraums ähnelt (Vergleiche die diesbezüglichen systematischen Vorstellungen bei [11]). Messungen in der Höhle könnten die interessante Frage klären helfen, ob die primäre Rhythmik bzw. Zeitgeber endogener oder exogener Natur sind. Hier sei auf den Zusammenhang mit dem Temperaturfaktor hingewiesen. Die Erforschung der circadianen Biorhythmik hat eine anscheinend vollständige Temperaturunabhängigkeit dieser Rhythmik erbracht, entsprechend einem Qio = 1 (z. B. [3]). Das wird von einem Teil der Forscher als Hinweis für die exogene Natur der circadianen Rhythmik gedeutet (11), z. B. in Form einer Steuerung durch die lunaren Gezeiten. Auf der anderen Seite hat E. E. S e 1' k o v (20 a) sehr eingehende theoretische Vorstellungen über mögliche biochemische Uhren entwickelt und sie in allen Aspekten bejaht. Man könnte nun spekulieren, daß ja in der Ontogenese und im Zellstoffwechsel allgemein ebenfalls starke Abweichungen von der Qio-Regel verwirkhcht sind, mit Werten nahe 1 (Vergleiche Abschnitt C). Somit wären biochemische Mechanismen mit den Eigenschaften von Uhren entweder ein allgemeines Prinzip der Lebewesen; als zweite Möglichkeit sollte aber geprüft werden, ob völlig autonome biochemische Uhren tatsächlich existieren oder ob nicht alle biochemischen Prozesse mit einem abweichenden Qio einer Kopplung oder Orientierung an einem äußeren Zeitgeber bedürfen. Zudem steht noch die Entscheidung über eine Zeitsteuerung durch Atomschwingungen oder andere atomphysikalische Gegebenheiten aus. Für die Überprüfimg solcher Denkmodelle ist die Untersuchung von Höhlentieren ebenso interessant wie das Experiment im freien Weltraum. Wir danken Frau Sinapius für Hilfe bei der statistischen Auswertung der Aktivitätsmessungen. Povzetek EKSTREMNI JAMSKI BIOTOP KOT VIR INFORMACIJ ZA SPLOSNO FIZIOLOGIJO NA PRIMERU CLOVESKE RIBICE (PROTEUS ANGUINÜS LAÜR.) Primerjanje posebno dolge razvojne dobe embrijev pri proteidih z razvojno dobo embrijev pri drugih vrstah dvoživk kaže, da proteidi močno odstopajo od M o ore-jevega pravila, ki govori o obratnem sorazmerju med hitrostjo razvoja osebkov poiklotermnih organizmov in temperaturo okolja, kar velja predvsem za dvoživke. Primer človeške ribice pa kaže, da Moorejevo pravilo ne more biti pravilo o vplivu temperature na razvoj človeške ribice. Podpreti je treba domnevo, da je hitrost razvoja poiklotermnih organizmov odvisna od splošnih lastnosti življenjskega prostora. Izredna dolžina osebnega razvoja pri proteidih je starinski znak. Z merjenji lokomotorične aktivnosti, ki jo kažejo človeške ribice v laboratorijskih razmerah, sta avtorja ugotovila signifikantni dnevni ritem z endogeno komponento. Zaporedje aktivnosti je zelo podobno zaporedju lokomotoričnih aktivnosti, kot jih opazimo pri dvoživkah, ki žive v površinskih vodah. Avtorja bosta opazovala lokomotorične aktivnosti tudi v naravnem okolju in skušala dognati genetični delež te aktivnosti. Literatur 1. A g r e 11, I., 1958. The thermal dependence of the mitotic stages during the early embryonic development of the sea urchin embryo. Ark. Zool. 11 (22), 383—393. 2. B r i e g 1 e b , W., 1962. Zur Biologie und Ökologie des Grottenolms (Proteus anguinus Laur. 1768). Z. Morph. Ökol. Tiere 51, 271—334. 3. B r o w n, F. A., Jr., 1965. A unified theory for biological rhythms. In Aschoff, J. (Ed.): Circadian Clocks. S. 231—261, North-Holland Publ. Comp., Amsterdam. 4. B r u g a 1, G., 1971. Etude autoradiographique de I'influence de la temperature sur la proliferation cellulaire chez les embryons ages de Pleurodeles waltlii Michah. Wilhelm Roux' Arch. 168, 205—225. 5. Davidson, J., 1949. On the relationship between temperature and rate development of insects at constant temperatures. J. Anim. Ecol. 18, 26—38. 6. D o u g 1 a s , R., 1948. Temperature and rate of development of the eggs of british anura. J. Anim. Ecol. 17, 189—192. 7. E p h r u s s i, B., 1927. Sur les coefficients de temperature des differentes phases de la mitose des oeufs d'oursin (Paracentrotus lividus LK.) et de l'Ascaris megalo-cephala. Protoplasma 1, 105—123. 8. Eycleshymer, A. C. and J. M. Wilson, 1910. Normal plates of the development of Necturus maculosus. In: Keibel, F.: Normentafeln zur Entwicklungsgeschichte der Wirbeltiere. H. 11, Jena. 9. Gallien, L. etM. Durocher, 1957. Table chronologique du developpement chez Pleurodeles waltlii Michah. Bull. Biol. 2, 97—114. 10. Glaesner, L., 1925. Normentafel zur Entwicklungsgeschichte des gemeinen Wassermolches (Molga vulgaris). In: Keibel, F.: Normentafeln zur Entwicklungsgeschichte der Wirbeltiere. H. 14, Jena. 11. Halb erg. F., 1970. Frequency spectra and cosinor for evaluating circadian rhythms in rodent data and in man during Gemini and Vostok flights. In; Vi s h -niac, W. and F. G. Favorite (Eds.): Life Sciences and Space Research 8, pp. 188—214, Amsterdam—London. 12. H e r r e, W,, 1939. Die Schwanzlurche der mitteleocaenen (oberlutetischen) Braunkohle des Geiseltales und die Phylogenie der Urodelen unter Einfluß der fossilen Formen. Zoologica (Stuttgart) 33, H. 87. 13. H i g g i n b o t h a m, A. C., 1939. Studies of amphibian activity. I. Preliminary report of the rhythmic activitiy of the Bufo americanus Holbrook and Bufo fowleri Hinckley. Ecology 20, 58—70. 14. Hörstaudius, S. 1925. Temperaturanpassung bei den Eiern von Paracentrotus lividus LK. Biol. Generalis 1, 522—536. 15. K o p s c h , F., 1916. Die Beziehungen zwischen Lebensalter und Körperlänge bei Rana fusca nebst einigen Bemerkungen über die Aufzucht der Larven und der jungen Frösche. Int. Mschr. Anat. Phys. 32, 1—18. 16. Lovtrup, S., 1959. Utilization of energy sources during amphibian embryoge-nesis at low temperatures. J. Exp. Zool. 140, 383—394. 17. Moore, J. A., 1939. Temperature tolerance and rates of development in the eggs of amphibia. Ecology 20, 459—478. 18a. Newell, R. C., 1966. Effect of temperature on the metabolism of poikilo-therms. Nature 212, 426—428. 18b. Newell, R. C. and M. Walkey, 1966. Oxidative activity of mammalian liver mitochondria as a function of temperature. Nature 212, 428—429. 19. N i e u w k o o p , P. D. and J. F a b e r , 1967. Normal table of Xenopus laevis (Daudin). Amsterdam. 20. S C h 1 i e p e r, C., 1950. Temperaturbezogene Regulation des Grundumsatzes bei wechselwarmen Tieren. Biol. Zentralblatt 69, 216—226. 20 a. S e r k o V, E. E. and L. A. S o z i n o v , 1970. Stable rhythms as a property of cell populations. In: Vishniac, W. and F. G. Favorite (Eds.), Life Sciences and Space Research 8, pp. 157—167, Amsterdam—London. 2}. Si S ken, J. E., L. M o r a s c a and S. Kibby, 1965. Effects of temperature on the kinetics of the mitotic cycle of mammalian cells in culture. Exp. Cell Res. 39, 103—116. 22. T h i e n e m a n n, A., 1939. Grundzüge einer allgemeinen Ökologie. Arch. Hydro-biol. 35, 267—285. 23. V a n d e 1, A. et M. B o u i 11 o n , 1959. Le protee et son interet biologique. Ann. Speleologie 14, 112—127. 24. W i m b e r ., D.E., 1966. Duration of the nuclear cycle in Tradescantia root tips at three temperatures as measured with H® —■ thymidine. Amer. J. Bot. 53 (1), 21—24. 25. Z ell er, E., 1888. Über die Larve des Proteus anguineus. Zool. Anz. 11, 570—572. PORABA KISIKA PRI MOČERILU (PROTEUS ANGUINUS) (z 1 sliko v besedilu) OXYGEN CONSUMPTION OF PROTEUS ANGUINUS (with 1 Figure in Text) L. ISTENIC, A. SOJAR (Inštitut za biologijo Biotelanične falcultete, Ljubljana) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10.-15. oktober 1972) Paper presented at the 6th Yugoslav Speleological Congress (Sežana—Lipica, 10—15, October 1972) Uvod Raziskovanje metabolizma, ki zrcali usklajenost z okoljem, je pot do vzročne razlage za skrajno omejeno ekološko valenco močerila. Odpornost močerila na nizke koncentracije kisika v vodi (L. I s t e n i č , 1971) kaže na nizko porabo energije, ki jo jamskim živalim pripisujemo nasploh (A. Vandel, M. Bouillon, 1959; A. Vandel, 1964). Kljub temu pa Vandel ugotavlja, da je metabolizem proteja enak metabolizmu drugih urodelov. Opira se na meritve porabe kisika eritrocitov proteja in nekaterih epigeičnih urodelov, ki so bile opravljene pri 25« C (P. A. K o r ž u e v , 1950). Očitno je bila spregledana pestra temperaturna odvisnost metabolizma pri poikiloternmih živalih. Znano je namreč, da na temperaturno odvisnost življenjskih procesov vpliva temperaturna zgodovina živali in da se odvisnost menja s težo (K. Precht, 1955; L. B. Bishop, M. S. Gordon, 1967). Prav tako je temperaturna odvisnost različna pri različnih tkivih iste živali (A. Locker, 1958). Zato smo začeli raziskovati metabolizem z analizo obroka porabe kisika na celih živalih. Meritve smo opravili na materialu, ki je bil adaptiran na temperaturo blizu biološki, ob hitrem zviševanju temperature po 5° C. Pri nižjih temperaturah pa jih še nismo mogli izvesti. Material in metoda dela Delali smo s petnajstimi močerili iz Pivškega rokava Planinske jame. Teža živali je bila od 8,7 do 21,6 g in dolžina od 16 do 24 cm. Pred meritvami so bile živali štirinajst dni v bazenu pri 11° C v temi in brez hrane. Obrok porabe kisika smo določali z Warburgovim aparatom pri 10, 15 in 20® C. Dihalne posode s 110 ml prostornine smo polnili s po 40 ml vode, stranske oddelke pa s po 0,3 ml lOV» KOH in filtrimim papirjem. Pri vsaki temperaturi smo po polurnem uravnotežanju odčitavah spremembo pritiska eno uro v petnajstminutnih intervalih. Meritve smo izvedli z reduciranim tresenjem v temi, le za odčitavanje smo uporabili svetilko. Rezultati in razpravljanje Poraba kisika narašča od 7,84 /A g"'h-> pri 10« C, prek 13,58^1 g-^ h-i pri 15® C do 20,24 ^Ig-^h-^ pri 20® C. Ker je standardna devlacija pri višjih temperaturah večja, smo upoštevali možnost, da višanje temperature različno vpliva na manjše in večje osebke. Podatki, po teži močerilov razdeljeni v dve skupini, od katerih prva obsega živali od 12,9 g, druga pa nad 13,0 g, to potrjujejo (tabela 2). Obrok porabe kisika je pri obeh skupinah pri 10® C zelo enoten (7,38 in 7,85b//l); pri 15® C porabijo manjše živali 14,64, večje 12,87/^1; pri 20® C pa manjše 22,92 in večje 18,45 fxl kisika na enoto teže v eni uri. Podatki so prikazani tudi na diagramu, kjer vidimo, da so razlike pri 20° C signifikantne, saj se standardne napake srednjih vrednosti ne pokrivajo (C. L. Hubbs, C. Hubbs, 1953). Ugotovitev, da dvig temperature močneje poveča obrok porabe kisika pri manjših močerilih pot pri večjih, izraža Qio (10—20° C), ki je za manjši velikostni razred 2,93, za večjega pa 2,35. Različno obnašanje večjih živali je morda v zvezi s spolnim dozorevanjem. A. Locker (1958) izraža misel, da pri žabah pozimi vehka zaloga jajc vpliva na zmanjšanje tkivnega dihanja. Pri sekcijah močerilov smo našh pri dolžini nad 20 cm gonade z dozorevaj očimi spolnimi celicami. Primerjava obroka porabe kisika močerila z vrednostmi za druge urodele pokaže, da porabljajo površinski že pri nizkih temperaturah več kisika. Pri 10» C neotenični Triturus alpestris montenegrinus skoraj dvakrat toliko (Z. Po-crnjič, 1962), neotehnične brezpljučne Plethodontidae genusa Etiricea pa štiri do petkrat toliko (F. J. Vernberg, 1952; W. E. Norris, P. A. Grandy, W. K. Davis, 1963). Pri 20° C se obrok porabe kisika zviša pri črnogorskem pupku petkratno, pri ameriških vrstah pa dvainpolkratno. Med podatki o epigeičnih urodelih se samo tisti o nekturu (Guimond, Hutchison, 1972) ujemajo z našimi vrednostmi. Iz odvisnostne krivulje obrok/temperatura smo pa nektura odčitali pri 10« C vrednosti 8,32 g-^ h-i, izmerjene vrednosti pa so pri 5o C 5,46, pri 15» C 11,18 in pri 25» C 26,52 g-i h-^. V primerjavi s fakultativno neoteničnimi urodeli je že pri nizkih temperaturah znižana poraba kisika pri proteju in nekturu verjetno povezana s spremenjenim metabohzmom, ki ga lahko vzdržujeta le na larvalni stopnji. Raziskave procesov v tkivih bi bile zato zelo koristne. Različno porabo kisika pri višjih temperaturah pa si razlagamo z lastnostmi dihalnih površin, ki jih dvoživke uporabljajo. Qio je pri pupkih vehk zaradi pljučnega dihanja (tudi A. Seliškar, H. Pehani, 1935), pri brezpljučnih pletodontidah pa majhen zaradi kožnega. Koža in škrge so pri nekturu glavni dihalni organ, pljuča pa niso pomembna za dihanje, saj celo pri 25° C krijejo le okoh 10 celotne preskrbe s kisikom. Za proteja nimamo meritev o aktivnosti posameznih dihalnih površin. Poskusi pa so pokazali, da se mu v hipoksiji škrge močneje prekrvavijo in povečajo. Znano je tudi,, da imajo sveže ujeti močerili večje in močnejše pre-krvavljene škrge kot tisti, ki so dalj časa v ujetništvu, v prezračeni vodi. Ker znatnih temperaturnih dvigov v protejevem naravnem okolju ne moremo pričakovati, je bohotnost škrg zaradi temperaturnega vpliva izključena. Povezana mora biti z drugimi abiotskimi dejavniki, med katerimi je deficit kisika po naši presoji zelo važen (L. I s t e n i č , 1971). Funkcionalnost pljuč je pri močerilu že dolgo sporna. Ker smo v poskusih s hipoksijo opazili redno požiranje plina nad vodo, smo zasledovali še frekvenco inspiracije v odvisnosti od temperature vode in koncentracije kisika. Metoda je bila enaka kot pri naših poskusih o rezistenci v hipoksiji. Rezultatov še ne moremo predstaviti v popolnih in statistično potrjenih odvisnostnih krivuljah, lahko pa trdimo, da višje temperature (do 20° C) ne pospešijo pljučnega dihanja, če je v vodi dovolj kisika. Pri koncentracijah pod 2 mg O2/I pa je frenkvenca inspiracij pri 11 in 20» C okoli dvajset na uro. Žal nam za nektura odvisnost pljučnega dihanja od koncentracije kisika ni znana. Da pa tudi on prenese nizke koncentracije kisika, lahko sklepamo iz ugotovitve, da hipoksija sproži eritro-poezo (A. S. G o r d o n , 1935). 25 „10--£ "CTI S s Proieus anguinus PORABA KISIKA teža: -----8,7 9-12,9 g - 13,093-21,69 Navpične črte = t 1 SE 15 20 Temperatura ('C) Ugotovitev, da oba genma družine Proteidae označuje poleg že znanih skupnih posebnosti tudi znižana poraba kisika, je toliko bolj pomembna, ker živi Necturus epigeično, Proteus pa izključno v podzemnih vodah. Biološka zgodovina obeh je torej povezana s faktorji, ki so podpirali razvoj niza prilagoditev na skromno porabo energije. Podobne pogoje najdeta verjetno tudi danes v svojem naravnem okolju. Poraba kisika (nI g—^h—i) Tabela 1 10« C 15» C 20« C X02 7,84 ± 0,27 13,58 ± 0,79 20,24 + 1,12 S 1,06 ± 0,19 3,05 ±0,56 4,35 ± 0,79 KV 13,50/0 22,5 »/0 21,5 o/o n = 15 (8,7—21,6 g) Qio (10—20» C) = 2,58 Poraba kisika (fxl g—ih—i) v odnosu do teže Tabela 2 10« C 15« C 20» C I 7,83 ± 0,51 14,64 ± 1,30 22,92 ± 1,67 II 7,85 ± 0,36 12,87 + 1,03 18,45 ± 1,34 I: 8,7 g —12,9 g II: 13,0 g —21,6 g n = 6 n = 9 Qio I = 2,93 Qio II = 2,35 Summary OXYGEN CONSUMPTION OF PROTEUS ANGUINUS Our research into the metabolism of Proteus is a further experimental analysis of the animal's reaction norms; it has been based on the experiences and guidelines published in our previous paper. In the literature the conclusions about Proteus's metabolism had been based on unsuitable measurements therefore we started our research by measuring the whole animal's rate of oxygen consumption taking into account the temperature factor. The results of the measurements are given in table 1. At higher temperatures the standard deviation is higher so we considered that smaller and larger animals could be affected differently by the rise in temperature. Data, divided into two groups according to the weight of Protei, affirm it. At 10" C the rate of oxygen consumption is fairly the same for both groops; at 20" C smaller animals consume significantly more oxygen than larger ones (table 2 and diagram). Compared to the epigeic neotenic Urodela the Protei have lower oxygen consumption at 10" C; at 20» C the difference is even larger. The exception is Necturus; in these two characteristics it corresponds to Proteus. The lowered oxygen consumption of both members of the family Proteidae at low temperatures is probably linked to the altered metabolism; this should be affirmed by research into the metabolic patterns of tissues. Literatura Bishop, L. G., M. S. G o r d o n , 1967. Thermal adaptation of metabolism in anuran amphibians, iz Prosser, C. L., Molecular mechanisms of temperature adaptation. Washington, American Association for the Advancement of Science, pp. 263—280. Gordon, A. S., 1935, Effect of low pressure on the blood picture of Necturus maculosus. Proc. Soc. Exper. Biol. & Med. 32, 820—822. G u i m o n d , R. W., V. H. Hutchison, 1972. Pulmonary, branchial and cutaneous gas exchange in the mud puppy, Necturus maculosus maculosus (Rafinesque). Comp. Biochem. Physiol. 42 A, 367—392. Hubbs, C. L., C. Hubbs, 1953. An improved graphical analysis and comparison of series of samples. Syst. Zool. 2, 49—57. (Cit. po Guimond, Hutchison, 1972). I s t e n i Č , L., 1971. Izhodišče za reševanje ekološke problematike človeške ribice (Proteus anguinus Laur. 1768). Biol. vestnik 19, 125—130. K O r ž u e V, P. A., 1950. Potreblenie kisloroda eritrocitami nekotorih amfibij (Molge cristata i Proteus anguineus). Dokladi Akademii Nauk SSSR 72 (s), 979—980. Locker, A., 1958. Die Gewebsatmung poikilothermer Wirbeltiere in Abhängigkeit von Körpergrösse und Temperatur. Zeit, vergl. Physiol. 41, 249—266. N o r r i s , W. E. jr., P. A. G r a n d y, W. K. D a v i s , 1963. Comparative studies of the oxygen consumption of three species of neotenic salamanders as influenced by temperature, body size, and oxygen tension. Biol. Bull. 125 (3), 523—533. P o c r n j i c , Z., 1962. Respiratorni mehanizmi i bioenergetske karakteristike nekih urodela s posebnim osvrtom na neoteniju i aktivnost štitne žljezde. Sarajevo, disertacija. P r e C h t, K., 1955. Temperatur und Leben. Berlin, Springer Ver. Seliškar, A., H. Pehani, 1935. Limnologische Beiträge zum Problem der Amphibienneotenie. Verh. intern. Verein, theor. angew. Limnol. 7, 263—294. Vandel, A., M. Bouillon, 1959. Le protete et son interet biologique. Ann. Speleol. 14 (1—2), 111—127. Vandel, A., 1964. Biospeologie. Gauthier-Villars Ed., Paris. V e r n b e r g, F. J., 1952. The oxygen consumption of tviro species of salamanders at different seasons of the year. Physiol. Zoöl. 25, 243—249. ZGODOVINSKI PREGLED KOLEOPTEROLOŠKIH RAZISKOVANJ V JAMAH SLOVENIJE historische übersicht der koleopterologischen forschungen in den höhlen sloweniens egon pretner (Inštitut za raziskovanje krasa SAZU, Postojna) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10.—15. oktober 1972) Vortrag am 6. Kongreß der jugoslawischen Höhlenforscher (Sežana—Lipica, 10.-15. Oktober, 1972) Leta 1831 je odkril jamski vodnik Luka C e č na Kalvariji (sedaj Veliki gori) v Postojnski jami prvega jamskega hrošča, Leptodirus hochenwarti Schmidt, 1832. V prirodoslovnem svetu je najdba tega čudnega hrošča vzbudila veliko pozornost in zanimanje. Nezgoda je uničila ta edini primerek. Zato je obljubil F. J. Schmidt za drugi primerek tega hrošča jamskim vodnikom nagrado 25 forintov, kar je bilo za takrat veliki znesek. Sele leta 1845 sta ga našla na istem mestu J. C. Schiödte in H. Kiesenwetter. Leta 1842 je ulovil Schmidt v jami pod Predjamskim gradom drugega jamskega hrošča, Anophthalmus schmidti schmidti Sturm, 1844, in leta 1845 v Veliki Pasici na Krimu, A. schmidti motschulskyi Schmidt, 1860, in Typhlotrechus bili-meki hacqueti Sturm, 1853. Leta 1845 je odkril in opisal Schiödte v Postojnski jami Bathyscimorphus bussinus bussinus Schiödte, 1848, in tudi prve jamske zastopnike raznih živalskih rodov (Stalita teanaria, Obisium spe-laeum, Titanethes albus, Niphargus stygius, Anurophorus stillicidii). Upravičeno lahko smatramo Postojnsko jamo za zibelko biospeleologije. Sele leta 1846 je opisal Küster Antisphodrus schreibersi, ki ga je našel F. J. S c h m i d t že leta 1832 v Postojnski jami. Leta 1846 je ulovil D. Bilimek v Zeljnskih jamah pri Kočevju Typhlotrechus bilimeki bilimeki Sturm, 1847, in v Križni jami T. bilimeki frigens Jeannel, 1928, H. Frey er pa Anophthalmus schmidti cordicollis Motschulsky, 1862, v jami Vratnici pri VeMkUi Laščah. Drugo vrsto anoftahnov, Anophthalmus scopolii iz jame Osojce pri Belskem v okolici Postojne, je opisal F. J. Schmidt leta 1850. Zelo bogata je bila žetev med leti 1850 in 1860: Bathysciotes khevenhuelleri L. Miller, 1852, iz Postojnske jame, Parapropus sericeus Schmidt, 1852, iz jame »Goba dol«, kar je Slugova jama pri Globodolu, Astagobius angustatus angustatus Schmidt, 1852, in Oryotus schmidti schmidti L. Miller, 1856, iz Volčje jame na Nanosu, Anophthalmus hirtus hirtus Sturm, 1853, in Aphaobius milleri milleri Schmidt, 1855, iz Velike Pasice na Krimu, Troglorrhynchus anophthalmus anophthalmus Schmidt, 1854, iz Matjaževe jame na vznožju Šmarne gore, Machaerites spelaeus Schmidt, 1854, iz jame pri Strugah, kar je bržkone jama Tacerca, Ceuthmonocharis freyeri L. Miller, 1855, iz Dolge jame pri Domžalah, katero je žal uničil kamnolom po prvi svetovni vojni, Sphaerobathyscia hoffmanni Motschulsky, 1856, z najdiščem »Camiola«, Bythoxenus subterraneus Motschulsky, 1859, iz Velike Pasice, vrsta, ki je nismo nikoli več našli, Bathyscimorphus globosus L. Miller, 1855, iz Ledenice pod Taborom, ki služi sedaj kot vhod v Taborsko jamo, in Bathyscimorphus acuminatus L. Miller, 1855, iz Velike jame nad Trebnjem na Dolenjskem. Sele leta 1860 je opisal H. Schaum Antisphodrus cavicola iz jame pri Kalcah v gornji Pivki, bržkone Parske ali Drskovške golobine. Raziskovalci minulega stoletja so torej že do leta 1860 odkrili v Sloveniji skoraj vse rodove in večino vrst jamskih hroščev. V zadnjih 30 letih minulega stoletja je bilo opisanih le malo novih vrst: Anophthalmus pubescens pubescens Joseph, 1870, iz jame pri Planini, kar bi mogla biti jama Mačkovica, če ni prejel Joseph te vrste iz Gmanjske jame pri Zavrhu od S. R o b i č a , Oryotus, micklitzi, micklitzi R e i 11 e r , 1855 in Anophthalmus micklitz micklitzi Ganglbauer, 1913, iz Častitljive luknje na severnem pobočju Jelovice, Aphaobius heydeni heydeni Reiter, 1885, iz Škofjeloških jam in Ceuthmo-nocharis robid robid Ganglbauer, 1899, iz neke jame pri Dobu. Sredi 19. stoletja je obstajal v Ljubljani krožek ljubiteljev narave, čigar člani so se posvetili tudi raziskovanju jam in njihove favne. To so bili predvsem Ferdinand Schmidt, ki so ga poznavah vsi tedanji biologi Evrope, muzejski kustos H. F r e y e r , H. H a u f f e n , ki se je zanimal posebno za polže, nožar N. Hoffmann inJ. Ullepitsch. Poznejši dobi pripadata J. S e v e r in J. Stussiner. Častno mesto zavzema duhovnik Simon R o b i č, saj so mu bile jame in njihova favna prav posebno pri srcu, pomagal pa mu je mežnar v Skocjanu pri Dolu, Ivan S e š e k , ki je nabiral tudi za druge koleopterologe. Mnogokrat je dal hrošče iz raznih jam v eno stekleničko, kar je povzročilo zmedo pri proučevanju teh hroščev in zato so bili koleopterologi dolgo časa mnenja, da vrste rodu Ceuthmonocharis zelo variirajo. Sele moje raziskave domžalskih in moravških jam so dokazale, da živijo v tem področju 3 vrste, vsaka ločeno od druge. V starem slovstvu se navaja Skocjan pri Domžalah kot najdišče vrste Typhlotrechus bilimeki, ki pa jih je S e š e k našel bržkone v Veliki Pasid na Krimu. Močno se je razmahnilo raziskovanje naše jamske favne v začetku tega stoletja, ko je bil J. Müller imenovan za profesorja na gimnaziji v Trstu. Z veliko vnemo in doslednostjo je raziskaval jame Tržaškega krasa, Istre in Goriškega. Ni se omejil le na lastno delo, ampak je zbiral okoli sebe mnoge prijatelje in učence. Na ta način je vzgojil vrsto entomologov, ki so skoraj vsako nedeljo in praznik z Müllerjem kot voditeljem raziskovali kraške jame. Med njimi sem tdl tudi jaz kot dijak gimnazije. Žal takrat nismo nastavljali nobenih vab, zato smo le v nekaterih jamah našli hrošče. Na ekskurzije so hodili profesor Fr. Blasich, O. Chenda, E. Gridelli, ki je postal v muzeju v Trstu Müllerjev naslednik, VI. Kodrič, J. Krekich-Stras-soldo, zadnji cesarski namestnik v Trstu pred prihodom Italije v Trst, Lju-devit in Vladimir K u š č e r , prof. C. Lona, C. de Mayer, Carlo in njegov sin Giorgio Ravasini, A. Schatzmayr, H. Springer in tudi še St. Gabrščik. Na MüUerjevo pobudo so začeli načrtno raziskovati kranjske jame Ijub-Ijubljanski etomologi A. Gspan, M. Hafner in J. Staudache r. V začetku tega stoletja so raziskavah jame južne Štajerske v Savinjski dolini, na Dobrovljah in ob Savi Fr. Netolitzky in K. Penecke iz Gradca in H. Krauss iz Maribora. Nekaj let pred prvo svetovno vojno je nabiral A. Haucke, gozdar v Planini pri Rakeku, jame v okolici Planine, Postojne in Loža, gozdar M. Wichmann v Kočevju pa jame na Kočevskem, tu tudi VI. K o d r i č za časa svojega tamkajšnjega bivanja v letih 1936 do 1940. Večkrat sta obiskala naše kraje avstrijska entomologa A. W i n k 1 e r in Ed. Knirsch. Hrošče slovenskih jam so pred zadnjo svetovno vojno znanstveno obdelovali predvsem J. Müller, R. Jeannel, potem A. Winkler, po zadnji svetovni vojni pa E. P r e t n e r. Zelo je oživelo zanimanje naših biologov za jamsko favno v povojnem času. Biologi ljubljanske univerze so organizirali vrsto ekskurzij v jame vse Jugoslavije, tudi Dolenjske, kjer so jame razmeroma še malo raziskane. Sicer pa so biologi ljubljanske univerze M. Aljančič, M. Gogala, J. Matjašič, B. Sket, K. Tarman, Fr. Velkovrh ter Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, J. Bole, J. Carnelutti inB. Drovenik iz mnogih jam prinesli prav zanimiv material. Med biologi študenti moram posebno pohvaliti A.Novaka, I. Sivca inR. Smerduja. S sistematičnim raziskovanjem smo odkrili nove vrste in podvrste, bolje poznamo razširjenost jamskih hroščev. Zoogeografsko zanimivo je npr., da v dinarskem delu Dolenjske manjka Antisphodrus schreibersi Küster, v hribovju med Postojnsko kotlino in Notranjsko Reko Leptodirus, da v nekaterih jamah živita skupaj dve vrsti rodu Bathyscimorphus in 2 vrsti Antisphodrus (cavicola in schreibersi), da je center »kranjske favne« pravzaprav okoli Plitvic, kajti skoraj vsi iz Slovenije opisani rodovi (Leptodirus, Astagobius, Anophthal-mus, Bathyscimorphus, Machaerites in Troglorrhynchus) segajo daleč na jug preko slovensko-hrvatske meje. Jamsko živalstvo Kranjske je uvrstil Schiödte kot prvi v štiri skupine (Skygge-Dyr, Tusmörke-Dyr, Hule-Dyr in Drypsteenhule-Dyr), ki pa niso ustrezne. To klasifikacijo je nadomestil Schiner z boljšo: trogloksene, troglo-filne in troglobiontske živali. Ta porazdelitev je še dandanes temelj vseh poznejših razdelitev z manjšimi ali večjimi spremembami. Prvi pregled jamske favne Postojnske in Črne jame ter jame pod Pred-jamskim gradom je objavil J. R. Schiner (1854), navaja pa nekatere vrste tudi iz drugih jam. Podroben seznam kranjskih in primorskih jam in njihove favne je sestavil G. Joseph (1881) v svojem delu »Erfahrungen im vdssen-schaftlichen Sammeln und Beobachten der den Krainer Tropfsteingrotten eigenen Arthropoden-«, sistematični pregled favne teh jam pa da (1882) v »Systematisches Verzeichnis der in den Tropfsteingrotten von Krain einheimischen Arthropoden nebst Diagnosen der vom Verfasser entdeckten und bisher noch nicht beschriebenen Arten«. Kratek opis obiskanih jam pa si je olajšal na ta način, da je opise jam v širši okolici Ljubljane skoraj dobesedno posnel iz članka H. H a u f -f e n a »Beiträge zur Grottenkunde Krains« (1858), opise jam v okoHci Domžal pa iz članka R o b i č a »Über einige Grotten imd Höhlen in der Umgebung von Aich« (1862). Leta 1896 je objavil O. Hamann knjigo »Europäische Höhlenfauna« s sistematskim pregledom jamske favne Evrope in z opisi posameznih živali. To delo služi tudi kot pregled tedanje jamske favne Slovenije. Od Severjeve razprave »Die Krainer Höhlen (Grotten) und die in denselben vorkommenden Käfer« (1913) je bü objavljen le prvi del. Ker je bilo to delo malone dobesedni prepis Josephove publikacije (1881), je nadaljnjo objavo članka odreklo uredništvo revije. Leta 1913 je izšlo klasično Müllerjevo delo »Beiträge zur Kenntnis der Höhlenfauna der Ostalpen und der Balkanhalbinsel. I. Die Gattung Aphao-bius Abeille. II. Revision der blinden Trechus-Arten«. To delo obsega tudi zemljevid z označenimi najdišči rodu Aphaobius ter seznam in najdišča slepih vrst rodu Trechus. Upoštevani so seveda tudi naši kraji. V klasično biološko slovstvo spadajo sledeče Jeannelove publikacije: »Revision des Bathysciinae« (1911), kjer je seznam jam tudi našega ozemlja z navedbo v njih živečih batisciin, »Monographie des Bathyscdnae« (1924) in »Monographie des Trechinae« (1928), v katerih so pri vsaki vrsti navedena točna naša najdišča. Müllerjeva publikacija »I coleotteri cavernicoli italiani. Elenco geo-grafico delle grotte con indicazioni delle specie e varieta dei coleotteri cavernicoli finora trovati in Italia« (1930) vsebuje seznam jam bivše pokrajine »Venezia Giulia«, torej tudi Istre in naše Primorske. V letih 1934 do 1938 je izhajal W o 1 f o v »Animalium Cavernarum Cata-logus« s pregledom vse jamske favne z navedbo najdišč in slovstva za vsako žival. V tem obširnem delu je seveda upoštevana tudi jamska favna Slovenije. Ni pa mogel Wolf sam kritično preveriti vseh navedb zelo obširne literature. Zato je v delu precej napak in marsikatera jama je citirana dva- ali celo trikrat z različnimi imeni. Zusammenfassung HISTORISCHE ÜBERSICHT DER KOLEOPTEROLOGISCHEN FORSCHUNGEN IN DEN HÖHLEN SLOWENIENS Der Grottenführer Luka C e č hat im Jahre 1831 auf dem Kalvarienberg der Höhle von Postojna (Adelsberger Grotte) den ersten Höhlenkäfer entdeckt, den Ferdinand Schmidt unter dem Namen Leptodirus hochenwarti im Jahre 1832 beschrieb. Durch einen Unglücksfall ging das einzige Stück zugrunde und deswegen versprach Schmidt den Höhlenführern eine Belohnung von 25 Gulden, für damalige Zeiten ein großer Betrag, für das zweite Exemplar dieser Art. Doch erst im Jahre 1845 fanden J. C. Schiödte und H. Kiesenwetter ebenda wenige weitere Exemplare. Der Fund des ersten Höhlenkäfers erweckte bei den damaligen Entomologen ein solches Interesse, daß viele von ihnen nach Postojna reisten, um die Höhlenfauna kennenzulernen. Ich erwähne außer der beiden obgenannten noch G. Joseph aus Breslau, R. Khevenhüller-Metsch, Präsidenten des Zoologisch-botanischen Vereins in Wien, den Russen V. Motschulsky usw. Schmidt entdeckte im Jahre 1842 in der Höhle beim Schlosse Predjama (Lueger Grotte) den zweiten Höhlenkäfer, Anophthalmus schmidti schmidti Sturm, ferner im Jahre 1845 weitere Arten, Anophthalmus schmidti Motschulsky Schmidt, 1860, und Typhlotrechus bilimeki hacqueti Sturm, 1853, in der Höhle Velika Pasica auf dem Krim-Berg südlich von Ljubljana. Schiödte hat im Jahre 1845 in der Höhle von Postojna außer des Höhlenkäfers Bathyscimorphus byssinus byssinus Schiödte, 1848, auch noch die ersten Höhlen Vertreter verschiedener Tierordnungen entdeckt und beschrieben (Stalita taenaria, Obisium spelaeum, Titanethes albus, Niphargus stygius, Anurophorus stilli-cidii). Wir können daher die Höhle von Postojna mit Recht die Wiege der Biospeläologie nennen. Schon im Jahre 1832 hat Schmidt in der Höhle von Postojna den Anti-sphodrus schreibersi schreibersi gefunden, der erst im Jahre 1846 von Küster beschrieben worden ist. D. B i 1 i m e k hat im Jahre 1846 den Typhlotrechus bilimeki bilimeki Sturm, 1847, in den Höhlen Zeljnske jame (Seeler Grotte) bei Kočevje (Gottschee) und den T. bilimeki frigens J e a n n e 1, 1928, in der Höhle Križna jama (Kreuzberg-Grotte) bei Lož (Laas), H. Frey er aber den Anophthalmus schmidti cordicollis Motschulsky, 1862, in der Höhle Vratnica bei Velike Lašče (Groß-Laschitz) gefangen. F. J. Schmidt hat die zweite Anophthalmus-Avi, den A. scopolii scopolii, im Jahre 1850 in der Höhle Osojca bei Belsko entdeckt und beschrieben. Sehr reich war die Ernte in den Jahren 1850 bis 1860: Bathysciotes kheven-hülleri khevenhülleri L. Miller, 1862, aus der Höhle von Postojna, Parapropus sericeus sericeus Schmidt, 1852, aus der Höhle »Goba dol-« (richtig: Slugova jama bei Globodol), Astagobius angustatus angustatus Schmidt, 1852, und Oryotus schmidti schmidti L. Miller, 1856, aus der Volčja jama am Nanos, Anophthalmus hirtus hirtus Strum, 1853, Aphaobius milleri milleri Schmidt, 1855, und Bythoxenus subterraneus Motschulsky, 1859, der in neuerer Zeit nicht mehr gefunden wurde, aus der Höhle Velika Pasica auf dem Krim-Berg, Troglorrhynchus anophthalmus anophthalmus Schmidt, 1854, aus der Höhle Matjaževa jama am Fuße der Smarna gora (Großkahlenberger Höhle), Machaerites spelaeus Schmidt, aus der Höhle bei Struge (wahrscheinlich aus der Höhle Tacerca), Ceuthmonocharis freyeri freyeri L. Miller, 1855, aus der Höhle Dolga jama bei Domžale, die nach dem ersten Veitkrieg ein Steinbruch fast vollkommen vernichtet hat, Sphaerobathyscia hoffmanni Mo tschulsky, 1859, mit dem Fundort »Carniola«, Bathyscimorphus globosus L. Miller, 1855, aus der Eishöhle Ledenica pod Taborom, die jetzt als Eingang in die Schauhöhle Taborska jama dient, B. acuminatus L. Miller, 1855, aus der Höhle Velika jama oberhalb Trebnje na Dolenjskem (Treffen in Unter-krain), Orotrechus globulipennis Schmidt, 1860, aus der Höhle Kevderc auf dem Lubnik-Berg bei Skofja Loka, schließlich Antisphodrus cavicola cavicola Schaum, 1860, aus der Höhle bei Kalce (Steinberg), wohl aus den Höhlen Parska oder Drskovška golobina. Fast alle Gattungen und die meisten Arten der Höhlenkäfer in Slowenien sind also schon bis zum Jahre 1860 entdeckt worden. Aus den letzten 30 Jahren des 19. Jahrhunderts stammen nur Anophthalmus pubescens pubescens Joseph, 1870, aus einer Höhle bei Planina, Oryotus micklitzi micklitzi R e i 11 e r , 1885, und Anophthalmus micklitzi micklitzi Gangibauer, 1913, welche der Oberförster Fr. Micklitz in der Höhle Častitljiva luknja am Nordhang des Jelovica-Plateaus gefangen hat, Aphaobius heydeni heydeni R e i 11 e r , 1885, aus den Höhlen bei Skofja Loka (Bischoflack) und Ceuthmonocharis robid robid Gangibauer, 1899, aus einer Höhle bei Dob (Aich) in der Umgebung von Domžale. Um die Mitte des vorigen Jahrhunderts bestand in Ljubljana ein Kreis von Naturfreunden, deren Mitglieder sich auch der Höhlenforschung widmeten. Dessen Mitglieder waren vor allem F. J. Schmidt, den fast alle damaligen Biologen Europas kannten, der Musealkustos H. F r e y e r , dann H. Hauffen, Spezialist für Schnecken, der Messerschmied H. Hoffmann und J. Ullepitsch. Einem etwas späteren Zeitraum gehören J. Sever und J. Stussiner an. Der Pfarrer Simon R o b i č, der sich besonders für die Höhlenfauna interessierte, nimmt eine Ehrenstelle ein. Ihm half der Mesner in Skocjan bei Dob namens Ivan Sešek. Dieser sammelte auch für andere Koleopterologen, doch steckte er dabei oft Käfer aus verschiedenen Höhlen in ein und dasselbe Fläschchen. Das hat eine heillose Verwirrung verursacht, nämlich dadurch, daß die Koleopterologen lange Zeit der Meinung waren, daß die Arten der Gattung Ceuthmonocharis sehr varieren. Erst auf Grund der Aufsammlungen Pretners wurde festgestellt, daß in diesem Gebiete drei Arten, jede von der anderen getrennt, vorkommen. In der alten Literatur wird als Fundort für Typhlotrechus bilimeki auch Skocjan bei Domžale angeführt, wo diese Art sicher nicht vorkommt, die I. S e š e k aber wahrscheinlich in der Höhle Velika Pasica auf dem Krim-Berg gefangen hat. Die Höhlenforschung hat der Ernennung J. Müllers zum Professor am Trie-ster Gymnasium anfangs dieses Jahrhunderts einen großen Aufschwung zu verdanken. Zahlreiche Höhlen, darunter viele tiefe Schachthöhlen des Triester Karstes, Istriens und des Gebietes von Gorica (Görz) wurden erforscht. J. Müller sammelte seine Freunde und Schüler der Mittelschulen, zu denen auch ich zählte, um sich und hat eine Reihe von Biologen erzogen. Mitglieder dieses Entomologenkreises waren: Prof. Fr. Blasich, O. Chenda, E. Gridelli, später Müllers Nachfolger als Direktor des Triester Naturhistorischen Museums, VI. Kodrič, J. Kreikich-Stras-soldo, der letzte kaiserliche Statthalter in Triest, Ljudevit und Vladimir K u š č e r , Prof. C. Lona, 0. de Mayer, Carlo und dessen Sohn Giorgio R a v a s i n i, A. Schatzmayer, H. Springer und auch St. G a b r š č i k. Auch die Entomologen in Ljubljana, A. Gspan, M. Hafner und J. S t a u -d a C h e r begannen auf Anregung Müllers die Höhlen in Krain planmäßig zu erforschen. Fr. Netolitzky und K. Penecke aus Graz und H. K raus s aus Maribor (Marburg) haben die ersten Höhlenkäfer in Südsteiermark entdeckt, K r e -kich-Strassoldo von Treuland fand den äußerst seltenen Aphaenopidius treulandi J. Müller, 1909. Wenige Jahre vor dem ersten Weltkriege sammelte der Förster A. H a u c k e in den Höhlen bei Postojna, Planina und Lož (Laas), M. Wichmann, Förster in Kočevje (Gottschee), in den Höhlen der Umgebung von Kočevje. In den Jahren 1936 bis 1940 war hier auch VI. Kodrič tätig. Einige Male haben Ed. Knirsch und A. W i n k 1 e r , bekannte österreichische Koleopterologen, die Höhlen Sloweniens besucht. Die Höhlenkäfer Sloweniens sind vor allem von J. M ü Her und R. J e a n n e 1 (Paris), ferner A. Winkler (Wien) und nach dem letzten Weltkrieg vom Autor bearbeitet worden. Das Interesse für die Höhlenfauna ist in der Nachkriegszeit bei unseren Biologen sehr aufgelebt. Die Universität in Ljubljana hat eine Reihe biospeläologischer Exkursionen in Jugoslawien organisiert, darunter auch in Höhlen Unterkrains, wo viele Gebiete noch unerforscht sind. Reiches Material ist von den Biologen der Universität M. Aljančič, M. Gogala, J. Matjašič, B. Sket, K. Tarman und Fr. Velkovrh, und von der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künste J. Bole, B. Drovenik und E. Pretner gesammelt worden. Ein besonderes Lob unter den Biologie-Studenten verdienen A. Novak, I. Sivec und R. S m e r d u. Durch systematische Aufsammlungen wurden neue Arten und Unterarten selbst in klassischen Gebieten, z. B. in der Umgebung von Postojna und Cerknica, endeckt und interessante zoogeographische Ergebnisse gewonnen, z. B. daß im dinarischen Gebiet Unterkrains Antisphodrus schreibersi und A. cavicola vollkommen fehlen, daß in einigen Höhlen zwei Bathyscimorphus-Arten und Antisphodrus schreibersi und A. cavicola zusammen vorkommen, daß der Mittelpunkt der sogenannten >>Krainer- fauna« Plitvice in der Nordlika ist, denn fast alle aus Slowenien beschriebenen Gattungen (Leptodirus, Astagobius, Anophthalmus, Bathyscimorphus, Machaerites, Tro-glorrhynchus) reichen über die slowenisch-kroatische Grenze weit nach Süden hinab. J. C. Schiödte hat 1849 die erste Einteilung der aus Slowenien bekannten Höhlentiere vorgenommen (Skygge-Dyr — Schattentiere, Tusmörke-Dyr — Dämmerungstiere, Hule-Dry — Höhlentiere und Drypsteenhule-Dyr — Tropfsteinhöhlentiere), die von J. R. Schiner (1854) durch eine bessere ersetzt worden ist: trogloxene, troglophile und troglobionte Tiere. Diese ist noch heute die Grundlage aller späteren Klassifikationen mit kleineren oder größeren Veränderungen. Die erste Übersicht der Fauna der Höhle von Postojna, der Črna jama (Mag-dalenen-Grotte) und der Höhle von Pred jama (Lueger-Grotte) stammt von J. R. S c h i n e r (1854), wobei er einige Arten auch aus anderen Höhlen anführt. G. J o -s e p h hat in seiner Arbeit »Erfahrungen im wissenschaftlichen Sammeln und Beobachten der den Krainer Tropfsteingrotten eigenen Arthropoden« (1881) ein ausführliches Verzeichnis der Höhlen Krains und des Küstenlandes und deren Fauna, in seiner zweiten Arbeit »Systematisches Verzeichnis der in den Tropfsteingrotten von Krain einheimischen Arthropoden nebst Diagnosen der vom Verfasser entdeckten und bisher noch nicht beschriebenen Arten« (1882) auch eine systematische Übersicht der Fauna dieser Höhlen verfasst. Die Beschreibung der von ihm besuchten Höhlen hat er sich auf die Weise erleichtert, daß er die Beschreibung der Höhlen in der Umgebung von Ljubljana aus Hauffens Artikel »Beiträge zur Grottenkunde Krains« (1958), in der Umgebung von Domžale aber aus dem Artikel von S. R o b i č »Über einige Grotten und Höhlen in der Umgeburg von Aich« (1862) fast wörtlich übernommen hat. Von dem von J. Sever verfaßten Artikel »Die Krainer Höhlen (Grotten) und die in denselben vorkommenden Käfer« (1913) ist nur der erste Teil erschienen, denn die Redaktion der Revue hat die Veröffentlichung der Fortsetzung verweigert, da J. Sever Josephs Publikation fast wörtlich abgeschrieben hatte. O. Hamanns »Europäische Höhlenfauna« (1896) gibt eine systematische Übersicht und die Beschreibung der damals bekannten Arten, somit auch Sloweniens. Im Jahre 1913 ist J. Müllers klassische Arbeit »Beiträge zur Kenntnis der Höhlenfauna der Ostalpen und der Balkanhalbinsel. I. Die Gattung Aphaobius Abeille. II. Revision der blinden Trechus-Arten« erschienen. Dieses Werk enthält auch eine Verbreitungskarte der Gattung Aphaobius und ein Fundortsverzeichnis der Trechus-Arten. Die besten Arbeiten R. Jeannels sind »Revision des Bathysciinae-« (1911) mit einem Höhlenverzeichnis mit Anführung der in jeder Höhle vorkommenden Arten, dann »Monographie des Bathysciinae« (1924) und »Monographie des Trechinae« (1928) mit genauen Fundortsangaben. J. Müllers Publikation »I coleotteri cavernicoli italiani. Elenco geografico delle grotte con indicazioni delle specie e varietä dei coleotteri cavernicoli finora trovati in Italia« (1930) enthält das Höhlenverzeichnis der ehemaligen italienischen Provinz »Venezia Giulia«, zu der damals unser Küstenland und Istrien gehörten. In B. Wolfs »Animalium Cavernarum Catalogus« (1934—1938) ist die Fauna Sloweniens ausführlich berücksichtigt. Allerdings konnte B. Wolf nicht alle Angaben der umfangreichen Literatur kritisch überprüfen und sind daher gar manche Fehler aus der Literatur übernommen worden und sind einige Höhlen zwei- oder sogar dreimal unter verschiedenen Namen zitiert. Literatura Hamann, O., 1896. Europäische Höhlenfauna. Jena (Hermann Costenoble), 1—296. Jeannel, R., 1911. Revision des Bathysciinae (Coleopteres Silphides). Morphologie, Distribution geographique, Systematique. Arch. Zool. exp. gener., (5) 7: 1—641, Paris. — 1924. Monographie des Bathysciinae. L. c., 63: 1—436. — 1928. Monographie des Trechinae. Morphologie comparee et distribution geographique d'un groupe de Coleopteres (3e livraison). L'Abeille, 35: 1—808, Paris. Joseph, G., 1881. Erfahrungen im wissenschaftlichen Sammeln und Beobachten der den Krainer Gebirgsgrotten eigenen Arthropoden. Berl. ent. Z. 25: 233—282, Berlin. — 1882. Systematisches Verzeichnis der in den Tropfstein-Grotten von Krain einheimischen Arthropoden nebst Diagnosen der vom Verfasser entdeckten und bisher noch nicht beschriebenen Arten. L. c., 26: 1—50. Hauffen, H., 1858. Beiträge zur Grottenkunde Krain's. Zweites Jahresheft des krainischen Landes-Museums in Laibach, 40—53, Laibach. Müller, J. (G.), 1913. Beiträge zur Kenntnis der Höhlenfauna der Ostalpen und der Balkanhalbinsel. I. Die Gattung Aphaobius Abeille (Coleopt., Silphid.). II. Revision der blinden Trechus-Arten. Denkschr. math.-naturw. Kl. Akad. Wiss. 90: 1—124, Wien. — 1930. I coleotteri cavernicoli italiani. Elenco geografico delle grotte con indicazioni delle specie e varietä dei coleotteri finora trovati in Italia. Le Grotte d'Italia (Regie Grotte Demaniali di Postumia), 4: 65—85 (sep. r. 1—23), Milano. R o b i Č, S., 1863. Über einige Grotten und Höhlen in der Umgebung von Aich. Drittes Jahresheft des Vereins des krainischen Landes-Museums, 165—167, Laibach. Schiner J. R,, 1854. Fauna der Adelsberger-, Lueger- und Magdalenen-Grotte. Apud Schmidl, A., Die Grotten und Höhlen von Adelsberg, Planina und Laas, 231—272 (separ. 1—40), Wien (Wilhelm Braumüller). Schiödte J. C., 1848. Undersögelser over den underjordiske Fauna i Julerne i Krain og Istrien. Oversigt ov. Danske Vidensk. Selskabs Forhandlinger, 1848 (1847): 75—81, Kjöbenhavn. — 1849. Dyrlivet i de krainiske Drypsteenshuler. Dansk. Tideskrift, 1849: 512—525, Kjöbenhavn. — 1849. Bidrag til den underjordiske Fauna. Vidensk. Selskabs Skr., 5 Raekke, naturv. og math. Afd 2 (separ. 1—39). Sever, J. 1913. Die Krainer Höhlen (Grotten) und die in denselben vorkommenden Käfer und sonstige Tiere. Col. Rundschau 2: 113—118, Wien. Wolf, B., 1934—1938. Animalium Cavernarum Catalogus. 1. Praefatio, Introductio, BibUographia (1934, 1935, 1937): 1—108; 2. Cavernarum Catalogus (1934—1937): 1—616; 3. Animalium Catalogus (1934—1938): 1—918, 's-Gravenhage (Dr. W. J u n k). ENOLETNO OPAZOVANJE JAMSKIH HROSČEV V DVEH JAMAH NA DOBROVLJAH EINJÄHRIGE BEOBACHTUNG DER HÖHLENKÄFER IN ZWEI HÖHLEN DES DOBROVLJE-GEBIRGES B. DROVENIK (Inštitut za biologijo Jovana Hadžija SAZU, Ljubljana) Referat na 6. kongresu speleologov Jugoslavije (Sežana—Lipica, 10.—15. oktober 1972) Vortrag am 6. Kongreß der jugoslawischen Höhlenforscher (Sežana—Lipica, 10.-15. Oktober 1972) Proučevanje jamskih hrošče v v Sloveniji še vedno obsega le nabiranje in opisovanje novih vrst in lokalitet. To je še vedno potrebno, ker še nismo pregledali vseh do sedaj znanih jam in brezen na našem ozemlju. Tako še danes nimamo pregleda o podzemeljski favni koleopterov na Slovenskem. Se vedno odkrivamo nove vrste, tudi v jamah, kjer smo misUli, da je že vse preiskano. Vsako jamo obiščemo navadno le dvakrat, štirikrat, včasih le enkrat. V celoti je to premalo. Pri takšnem raziskovanju pride do tega, da govorimo o zelo redkih ali redkih vrstah ali obratno o zelo pogostnih in običajnih vrstah. Tako še daneü nekaj vrst jamskih hrošče v poznamo le po enem primerku, ali le po posameznih primerkih npr.: Orotrechus lucensis Scheibel, Anophthalmus capillatus Joseph, Aphaenopidius treulandi J. M ü 11 e r , A. springeri J. Müller, Anophthalmus nivalis J. Müller, Spelaeodytes mirabilis Miller itd. Zakaj so te vrste tako redke, nam še ni znano. Zdi se, da še ne poznamo dovolj njihovega življenja, kako velike so populacije vrst, da ne poznamo časa parjenja, prehranjevanja, kako vpliva na te živali zunanja klima in kako se spreminja tudi kUma v po>dzemlju in podobno. Poznamo primere, ko smo leta in leta zaman iskali nekatere vrste jamskih hroščev v jamah, iz katerih so bih. opisani, vendar je bil ves trud zaman. Tako smo po vojni šele čisto slučajno našli Anophthalmus pubens sedulus Knirsch, ki je bil opisan iz Mačkovice pri Lazah (Planina pri Postojni) pred več kot 40 leti. Ta jama je namreč locus typicus za to podvrsto. Te živali smo vedno iskali od pomladi do začetka jeseni, nikoli pa pozimi. Zadnje najdbe te podvrste so vezane izključno na zimski čas (november, januar), tako da že dalj časa ugotavljamo, da se nekateri podzemljski hrošči pojavljajo periodično. To je bil tudi cilj našega dela na Dobrovljah. To področje smo si izbrali zato, ker tudi tu živi več endemnih vrst in podvrst; med temi so nekatere zelo redke. Med te spada tudi Aphaenopidius treulandi cephalotes Knirsch, ki je opisan iz Vračke zijalke. Poskušali smo z rednimi opazovanji jamske koleoptersko favne ugotoviti, ali je ta vrsta resnično tako redka v tem področju in če mogoče obstoja tudi časovna odvisnost za bolj množično pojavljanje te vrste. Zato smo si izbrali dve jami, Vračko zijalko in Lesjakovo štabimico, ki imata iste vrste jamskih hroščev, a pripadata dvema različnima tipoma (tab. 1 in 2). Vračka zijalka je vodoravna jama in pod njo je še danes aktiven požiralnik. Ima spodnjo in zgornjo etažo. Spodnji rov je v bistvu star požiralnik; ob dežju še danes požira vodo, ki pride iz zgornje horizontalne etaže. Lesjakova štabimica je v bistvu brezno globoko okoli 30 m, dostopno s krajšo vrvjo ali 5 m lestvic. "V obeh jamah smo imeh vse leto nastavljene kozarce z mesnimi vabami. V vsaki jami je bilo po 6 vab, ki smo jih pregledovali skoraj visak mesec. Vabe so bile vedno na istih mestih in razmeščene po vseh prostorih obeh jam. Redno sem opazoval s pomočjo študentov biologije (R. S m e r d u , N. S i v e c , V. Cestnik), ki so člani entomološke sekcije in jamarji. Vse hrošče, ki so se ujeli Pregled ulovljenih vrst Tabela 1 Vračka zijalka: 15. 12. 1968 nastavila 6 vab N. Sivec in R. Smerdu. 5. 1. 1969 pregledali in obnovili vabe: N. Sivec, R. Smerdu, B. Drovenik. Anophthalmus erebus K r a u s s 2. 2. 1969 pregledali in obnovili vabe: N. Sivec, R. Smerdu, B. Drovenik. tri larve (Antisphodrus schreibersi Küster). 2. 3. 1969 pregledali in obnovili vabe: N. Sivec, R. Smerdu, B. Drovenik. tri larve (Antisphodrus schreibersi Küster). 3. 5. 1969 pregledala in obnovila vabe: R. Smerdu, B. Drovenik. Anophthalmus erebus erebus Krauss (3,5. Antisphodrus schreibersi Küster 9 (5(3, 11 4. 6. 1969 pregledala in obnovila vabe: R. Smerdu, B. Drovenik. Anophthalmus erebus erebus Krauss <3, Antisphodrus schreibersi Küster 16 (3(3,13 25. 1. 7. 1969 pregledala in obnovila vabe: R. Smerdu, V. Cestnik. Anophthalmus erebus erebus Krauss 5-Antishodrus schreibersi Küster (29). 26. 9. 1969 pregledali in obnovili vabe: N. Sivec, R. Smerdu, Bartol. Anophthalmus erebus erebus Krauss 2 55-3. 11. 1969 pregledal in obnovil vabe R. Smerdu. Antisphodrus schreibersi Küster (3,4 55- 1. 12. 1969 pregledala in pobrala vabe: R. Smerdu, B. Drovenik. ličnika {Antisphodrus schreibersi Küster). Lesjakova štabirnica: 5. 1. 1969 nastavili 6 vab: B. Drovenik, N. Sivec, R. Smerdu. Anophthalmus erebus erebus Krauss $ (našli pod kamnom). 2. 2. 1969 pregledali in obnovili vabe: B. Drovenik, N. Sivec, R. Smerdu. Anophthalmus erebus erebus Krauss 3 (3(3, 4 55-Aphaobius milleri knirschi J. Müller 4 (3<3,5 55- 2. 3. 1969 pregledali in obnovili vabe: B. Drovenik, N. Sivec, R. Smerdu. Anophthalmus erebus erebus Krauss 6 55- 3. 5. 1969 pregledala in obnovila vabe: B. Drovenik, R. Smerdu. Antisphodrus schreibersi Küster 2 (3^,5 55- 4. 6. 1969 pregledala in obnovila vabe: B. Drovenik, R. Smerdu. Antisphodrus schreibersi Küster (3, 6 55. 1. 7. 1969 pregledala in obnovila vabe: V. Cestnik, R. Smerdu. Anophthalmus erebus erebus Krauss S-Aphaobius milleri knirschi J. Müller 3 55-26. 9. 1969 pregledali in obnovili vabe: Bartol, N. Sivec, R. Smerdu. Aphaobius milleri knirschi J. Müller <3. Antisphodrus schreibersi Küster 5-3. 11. 1969 pregledal in obnovil vabe R. Smerdu. Aphaobius milleri knirschi J. Müller 2 S 3-Antisphodrus schreibersi Küster (3,5-1. 12. 1969 pregledala in pobrala vabe: B. Drovenik, R. Smerdu. Antisphodrus schreibersi Küster 2 55- na vabe, smo vzeli in jih nismo spiiščali. Beležili smo število ujetih vrst in osebkov vsak mesec in tudi razmerje med spoli istih vrst. Kljub vsem prizadevanjem nismo ujeli nobenega imaga Aphaenopidius treulandi cephalotes Knirsch, ampak verjetno njegovo ličinko. To bi lahko imeli za neuspeh, smo pa zato dobili zanimive podatke za nekatere jamske hrošče, kot so Anoph-thalmus erebus K r a u s s , Antisphodrus schreibersi Küster in Aphaobius milleri knirscM J. Müller (glej tab. 1). Ugotovil sem, da se je v tem letu ujelo na vabe manj jamskih hroščev, tako po vrstah kot po številu primerkov. Iz. E. Pretnerjevih podatkov se vidi, da je imel mnogo več uspeha pn nabiranju v obeh jamah, čeprav je imel le občasno postavljene vabe. Koleopterska jamska favna Dobrovelj Tabela 2 Huda luknja (kat. št. 478), Letuš. Anophthalmus schaumi knirschi Winkler (leg. P r e t n e r ). Antisphodrus schreibersi schreibersi Küster (leg. P r e t n e r). Covška prepad (kat. št. 486), Sv. Urban. Anophthalmus schaumi knirschi Winkler (leg. P r e t n e r). Antisphodrus schreibersi schreibersi Küster (leg. P r e t n e r). Aphaobius milleri knirschi J. Müller (leg. Pretner, Drovenik). *^Aphaobiella budnar-lipoglavseki Pretner, 1949 (leg. Pretner, Drovenik). Vračka luknja alizijalka (kat. št. 468), Sv. Urban. Anophthalmus schaumi knirschi W i n k 1 e r (leg. Pretner). »Anophthalmus erebus erebus K r a u s s , 1906 (leg. Krauss, Penecke, Pretner, Drovenik). *Aphaenopidius treulandi cephalotes Knirsch, 1926 (leg. Krauss, Kodrič, Pretner). Antisphodrus schreibersi schreibersi Küster (leg. Krauss, Penecke, Pretner, Drovenik). Aphaobius milleri knirschi J. Müller (leg. Pretner). Glyptomerus cavicola J. Müller (leg. Kraus, Pretner). Lesjakova štabirnica (kat. št. 479), Sv. Urban. Anophthalmus schaumi knirschi W i n k 1 e r (leg. Pretner). Anophthalmus erebus erebus Krauss (leg. Pretner, Drovenik). Aphaenopidius treulandi cephalotes Knirsch (leg. Pretner). Antisphodrus schreibersi schreibersi Küster (leg. Pretner, Drovenik). Aphaobius milleri knirschi J. Müller (leg. Pretner, Drovenik). Troglorrhynchus anophthalmus anophthalmus S c h m d t (leg. Pretner). Trenklnova jama, Nazarje. Antisphodrus schreibersi schreibersi Küster (leg. Penecke, Krauss, Non-v e i 11 e r). Leptinus testaceus J. Müller (leg. Penecke). Lomski brlog (kat. št. 496), Krokarje (na Creti). Antisphodrus schreibersi schreibersi Küster (leg. Pretner). Aphaobius milleri knirschi J. Müller (leg. Pretner). Krapljetova jama (kat. št. 483), Creta. Antisphodrus schreibersi schreibersi Küster (leg. Pretner). Aphaobius milleri knirschi J. Müller (leg. Pretner). Tinetova jama (kat. št. 484), Čreta (Höhle Zelenjak am Cret). Anophthalmus schaumi knirschi W i n k 1 e r (leg. P r e t n e r). * Anophthalmus erebus kraussi Win k 1 e r, 1923 (leg. Winkler, Pretner). ' Z zvezdico * je označen locus typicus vrste. 21 Acta carsologica 321 *Aphaenopidius treulandi treulandi J. Müller (leg. Krekich-Strassoldo pi. Treuland, Bruno G o r i č a r). Antisphodrus schreibersi schreibersi Küster (leg. P r e t n e r). Aphaobius milleri knirschi J. Müller (leg. Pretnar). Stabirnica (kat. št. 502), Tolsti vrh. Antisphodrus schreibersi schreibersi Küster (leg. P r e t n e r). Aphaobius milleri knirschi J. Müller (leg. Penecke, Krauss, Pretner). Troglorrhynchus anophthalmus anophthalmus S c h m i d tt (leg. P e n e c k e). Skadavnica (kat. št. 482), Vransko. * Anophthalmus schaumi knirschi Winkler, 1912 (leg. Penecke, Krauss, Knirsch, Pretner). Antisphodrus schreibersi schreibersi Küster (leg. Pretner). * Aphaobius milleri knirschi J. Müller, 1913 (leg. Penecke, Krauss,, Knirsch, Pretner). Veternica (kat. št. 539), Vransko. Anophthalmus schaumi knirschi W i n k 1 e r (leg. Pretner). Aphaobius milleri knirschi J. Müller (leg. Pretner). »H 1 a s t e 1 - G r o 11 e« pri Braslovčah citirata Heberdey, Meixner (1933, Verh. Zool.-Bot. Ges. 83, 83) kot najdišče za Anophthalmus erebus erebus Krauss. Koleopterska favna na Dobrovljah in Greti je zelo bogata (tab. 2), posebno pogostni so hrošči iz skupine trehinov (2 rodova) in iz skupine batisdn (2 rodova). Po večini so to endemne vrste. Med endeme tega področja spadajo Aphaenopidiu^ treulandi treulandi J. M ü 11 e r , A. treulandi cephalotes Knirsch, Anophthalmus erebus kraussi Winkler, A. schaumi knirschi W i n k 1 e r , Aphaobius milleri knirschi J. Müller in Aphaobiella budnar-lipoglavseki Pretner. V večini jam tega področja živi Anophthalmus erebus erebus Krauss, ki je tudi opisan iz Vračke zijalke, vendar živi tudi na Menini planini (B. D r o -v e n i k , 1972, 184) in v Savinjskih Alpah. Za sedaj imamo podatke za jamske hrošče le za 12 jam s tega področja. Število neraziskanih jam je neprimerno večje. Rezultati (tab. 3 in 4), ki smo jih dobili pri enoletnem opazovanju koleop-terske favne v obeh jamah, niso najbolj popolni. Vendar nam dajo nekaj novih smernic, kako naj bi ta opazovanja nadaljevali in izpopolnili. Enoletno opazovanje je po mojem mnenju odločno prekratka doba, kajti iz dosedanjega dela po drugih jamah se opaža, da poznamo tudi pri jamskih hroščih fluktuacije populacij. To je razvidno iz tega, da je E. P r e t n e r našel v obeh jamah Anophthalmus erebus erebus Krauss vedno v večjem številu kot mi, pri istem načinu dela. Nam tudi ni uspelo ujeti nobenega primerka Anophthalmus schaumi knirschi Winkler in Aphaenopidius treulandi cephalotes Knirsch. To je Pretner ju uspelo v mesecu maju in jimiju. Tudi prvi primerek Aphaenopidius treulandi cephalotes Knirsch je bil ujet poleti. Uporabne rezultate smo dobili le za Anophthalmus erebus erebus Krauss, Antisphodrus schreibersi Küster, Aphaobius milleri knirschi J. M ü 11 e r. Za Antisphodrus schreibersi Küster se je izkazalo, da se imagi pojavljajo v velikem številu vedno v maju, juniju in juliju. To velja za obe jami in do podobnih rezultatov smo prišli tudi v drugih jamah na Slovenskem. Posamezne image smo našli tudi v novembru, Tab 3. VRACKA ZIJALKA LAEMOSTENUS SCHREIBERS! KÜSTER Slev primtrkav 30 J FMAMJ JAS ONO ANOPHTHALMUS EREBUS KRAUSS Sin: primerkov ro-r Tab. 4 LESJAKOVA STABIRNICA ANOPHTHALMUS EREBUS KRAUSS M J FMAMJ J A SO N O LAEMOSTENUS SCHREIBERS! KÜSTER P J FMAMJJASOND APHAOBIUS M!LLER! KNIRSCH! JMÜLLEft m m J FMAMJJASOND JFMAMJJASONO vendar nikoli v tako velikem številu kot spomladi. Poleti in pozimi pa so bile na vabah njihove larve, vendar niso bile nikoli številne. Za Anophthalmus erehus erebus K r a u s s lahko trdimo le to, da ima dve generaciji. Eno poleti in drugo v zimskem času. Ličink nismo našli nikoli. Vendar, kot je razvidno iz tabel, to ni najbolj jasno in bo treba z nadaljnimi raziskovanji to še preveriti. Za Apha-obius milleri knirschi J. Müller imamo podatke le iz Lesjakove štabirnice. Veliko teh živali smo našli v februarju in posamezne primerke zopet v juliju, septembru in novembru. To zopet lepo kaže, da imamo opraviti z dvema generacijama, kot pri zunanjih vrstah. Tudi za drugi vrsti se lepo nakazuje periodično pojavljanje, kot pri zunanjih vrstah, čeprav so življenjske razmere v podzemlju konstantnejše kot zunaj. Pomanjkljivost našega opazovanja je bila v tem, da v nobeni od obeh jam nikoli nismo merili vlage in temperature in tako o teh faktorjih ne moremo govoriti. To je bil le prvi poizkxis takšnega opazovanja jamskih hroščev, ki ga bomo še nadaljevali, da bi prišli do popolnejših rezultatov. Ta opazovanja bomo še izboljšali z merjenjem klimatskih faktorjev v obeh jamah. Zusammenfassung EINJÄHRIGE BEOBACHTUNG DER HÖHLENKÄFER IN ZWEI HÖHLEN DES DOBROVLJE-GEBIRGES Es werden die Resultate einer einjährigen Beobachtung der Höhlenkäfer in den Höhlen Vračka zijalka und Lesjakova štabirnica bei Sveti Urban auf dem Dobrovlje-Gebirge (westlich von Celje in Slowenien) im Jahre 1969 mitgeteilt. Es sollte festgestellt werden, ob eine gewisse Periodizität auch bei den Höhlenkäfern besteht und wie der äußerst seltene endemische Aphaenopidius treulandi J. Müller lebt. Leider haben wir nicht ein einziges Exemplar dieser Art gefangen, vermutlich jedoch dessen Larve. Bei einigen Arten besteht ein Zyklus zweier Generationen wie bei den außen lebenden Käfern. Antisphodrus schreibersi schreibersi Küster besitzt eine Frühjahrsgeneration (Mai, Juni und Juli). Im Sommer fanden wir nur wenige Larven, im Herbst aber wieder vereinzelte Imagines. Beim Anophthalmus erebus erebus K r a u s s haben wir im Sommer eine zahlreiche Generation festgestellt, in den Wintermonaten fanden wir nur vereinzelte Exemplare. Dessen Larven haben wir nicht gefunden. Die meisten Anophthalmus-Arten sind im Sommer immer zahlreicher vertreten. Aphaobius milleri knirschi J. Müller tritt in der Höhle Lesjakova štebirnica im Juli, September und November nur vereinzelt, in den Wintermonaten dagegen in größerer Anzahl auf. Temperatur und Feuchtigkeit sind leider nicht gemessen worden. Es folgt eine Übersicht der bisher in 12 Höhlen gefundenen Koleopteren. Aphaenopidius, Anophthalmus schaumi knirschi, A. erebus kraussi, Aphaobius milleri knirschi und Aphaobiella budnar-lipoglavseki sind bisher nur in den Höhlen des Dobrovlje-Gebirges gefangen worden. Literatura D r o V e n i k, B., 1971. Cicindelidae in Carabidae Menine planine. Biol. vestnik 19, 181—190, Ljubljana. J e a n n e 1, R., 1928. Monographie des Trechinae. L'Abeille 33, 1—808, Paris. K r a u s s , H., 1905. Weitere Beiträge zur Kenntnis der Käferfauna der untersteiri-schen Höhlen. Mitteil, naturw. Ver. Steiermark 41 (1904, Vereinsangelegenheiten), 93—97, Graz. — 1906. Über die untersteirische Höhlenfauna. L. c., 42 (1905, Vereinsangelegenheiten), 99—100. — 1906. Zwei neue Höhlenkäfer aus dem mitteleuropäischen Faunengebiet. Wien. Ent. Ztg. 25, 257—260, Wien. — 1908. Berg- und Höhlenwanderungen im oberen Sanntal. L. c., 44 (1907), 311—314. Müller, J., 1909. Sechs neue Höhlenkäfer aus den südlichen Kalkalpen, dem istro- dalmatinischen Karstgebiet und dem Balkan. Wien. Ent. Ztg. 28, 273—282, Wien. — 1910. Diagnosen neuer Höhlensilphiden. Zool. Anz. 36, 184—186, Leipzig. P e n e c k e, K., 1904. Die ersten in Steiermark aufgefundenen Höhlen-Koleopteren. Mitteil, naturw. Ver. Steiermark 40 (1903, Vereinsangelegenheiten), 40—41, Graz. P r e t n e r , E., 1949. Aphaobius (Aphaobiella subgen. nov.) budnar-lipoglavseki spec, nov., A. (A.) tisnicensis spec. nov. in opis samca vrste Pretneria saulii G. Müller (Coleoptera, Silphidae). Razprave SAZU, razr. mat. prirodosl. medic, vede, 4, 143—158, Ljubljana. Winkler, A., 1912. Die Rassen von Anophthalmus Scopolii Sturm und Schaumi Schmidt. Entom. Bl. 8, 243—249, Berlin. 1923. Die spezifische Umgrenzung einiger Anophthalmus Sturm s. str. aus den Ostalpen. Koleopt. Rundschau 10, 160—162, Wien. FLUVIALNI SEDIMENT! V KRIŽNI JAMI (s 27 slikami v besedilu) FLUVIAL SEDIMENTS IN KRIŽNA JAMA (with 27 Figures in Text) RADO GOSPODARIC (Inštitut za raziskovanje krasa S AZU, Postojna) UVOD V skromni literaturi o Križni jami so opisane njene hidrološke razmere, kapniške tvorbe in zanimiva morfologija. A. Schmidl (1854, 284) je popisal vhodne rove in na novo odkriti del Medvedjega rova, pred njim pa je C e r a r (ZÖ r r e r, 1834) objavil prvi približni načrt in opis teh rovov. Najbolj sta poudarjala nahajališča medvedjih kosti v suhem Medvedjem rovu, ki jih je nato v letih 1878 in 1879 izkopaval F. v. Hochstetter. Takrat je I. S z o m -b a t h y na novo izmeril Medvedji rov in v njem s posebnimi simboli razlikoval diluvialno in recentno ilovico ter sigove kope (Arhiv JZS in Inštitut za raziskovanje krasa SAZU). Poljudni opisi Križne jame I. Michlerja (1934, 1934 a) govorijo o podzemeljskih jezerih, kapniških skupinah in podorih Kalvariji, Križni gori in Kristalni gori, o podzemeljskem svetu, ki je povečal zanimanje za raziskovanje in večkratne obiske domačinov in članov Društva za raziskovanje jam v Ljubljani. Navdušenost nad tem podzemljem se je po drugi svetovni vojni močno povečala (A. S e r k o in I. M i c h 1 e r). Ohranjeni so zapiski številnih ekskurzij s podatki o odkritjih novih rovov. Do 1. 1971 je bilo odkritih nad 8 km rovov. Kljub mnogim podatkom pa žal še nimamo popolnega, verodostojnega načrta vsega znanega podzemlja Križne jame. Načrt iz 1. 1961 v merilu 2 : 2880 prikazuje razne odseke jame različno natančno; najmanj zanesljive so širine rovov in dvoran. V zapisniku T. Planine z dne 30. 4. in 4. 5. 1958 so prvič omenjeni v konglomerat sprijeti sedimenti po jamskem dnu in stenah. Za nahajališče konglomerata ob Matjaževem rovu je T. Planina navedel, da se je material odložil, preden so nastale podorne dvorane in sigove kope. Alohtone in tudi druge Sedimente iz Križne jame omenja še P. H a b i č (1963, 103), ki sicer govori še na splošno o značaju in pomenu sedimentov in oblikah akumulacij v kraških jamah. Intenzivne speleološke raziskave okoh Cerkniškega jezera v letih 1968—1971 so zajele njegov pritočni kraški svet, kjer je Križna jama poglavitni speleološki objekt. Pri ekskurzijah v to jamo pa smo vnovič -poštah pozorni na konglomerate, ki jih omenja T. P1 a n i n a, in na ostali fluvialni material, ki ga v tej jami ne manjka. Zbrali smo dosti podatkov o njegovih nahajališčih, v laboratoriju pa pregledali njihovo petrografsko in granulacijsko sestavo. Raziskave so pokazale zanimive podatke o izvoru jamskih naplavin in njihovi zvezi z razvojem jamskih prostorov, ki jih doslej še nismo poznali. Zato smo zbrano gradivo podrobneje obdelali v pričujoči ra^ravi. O JAMSKIH SEDIMENTIH NA SPLOSNO Jamski sedimenti so bili sprva zanimivi, kolikor je bilo v njih mogoče najti organske ostanke ledenodobnih živali in orodje pračloveka. Z napredkom prazgodovinskega raziskovanja po svetu in na Slovenskem krasu pa je postalo preučevanje samih sedimentov zelo potrebno pri ugotavljanju ledenodobnih klimatskih razmer in pogojev bivanja pračloveka pred jamami in v njih. Za ugotavljanje pleistocenskih klimatskih razmer so domači preučevalci paleolitika S. B r o d a r (1966), F. O s ol e (1967) in drugi zlasti analizirali grušč pri jamskih vhodih, krioturbateke pojave v sedimentih, eolske in fluvialne sedimente ter druge pojave, ki so metodološko obravnavani v klasičnem delu o jamskih sedimentih E. Schmidtove (1958). Z razvojem speleološke znanosti in vse večjim kopičenjem znanja in podatkov o jamah so sedimenti pridobili na vrednosti in pomenu. Na oblikovanje prostorov in nastajanje sedimentov daleč od jamskih vhodov učinkujejo činitelji, ki so manj vezani na spremenljivo temperaturo, bolj pa na hidrološke in morfološke pogoje, ki tod vladajo. V tem druga&iem trodimenzionalnem sedimenta-djskem okolju nastaja tako imenovani »notranji fades« sedimentov kot ga imenuje E. White (1968, 116), za razliko od »zunanjega faciesa« pri jamskih vhodih, kjer je opaziti odločujoč vpliv z zmrzaljo povezanega mehanskega razpadanja stropa in sten. Preučevanje »notranjega faciesa« sedimentov omogoča pojasniti nekatere speleogenetske procese v jami ter hidrološke, morfološke in geološke razmere v okolici jame, če so med najdenimi sedimenti tudi taki izvenjamskega izvora. Jamske sedimente preučujemo z različnimi analitskimi metodami. Najbolj pogostno ugotavljamo granulacijsko in petrografsfco sestavo, v posebnih primerih pa lahko opravimo še druge analize (R. Riedl, 1960). Dobljeni podatki o sedimentih so toliko bolj tehtni, kolikor jim lahko določimo še lego in razmerje do podzemeljskega prostora. Tako pridemo do podatkov o načinu transporta in odlaganju naplavin ter o njih relativni starosti v primerjavi z razhčnimi jamskimi prostori. Analize omogočajo razdeliti jamske sedimente v razMčne skupine glede na izvor, nastanek, agregatno stanje in lego sedimentov v podzemeljskem prostoru. V monografijah o krasu in v speleoloških učbenikih najdemo več klasifikacij. Tako deli G. Kyrie (1923, 85) jamsko vsebino na avtohtono in deponirano, pri čemer je znatno bolj popolno obdelal sigo in led kot pa razne naplavi j ene sedimente. Tudi G. Warwick (1953) posveča največ prostora sigi in podorom, medtem ko so klastični naplavljeni sedimenti postali predmet večjega zanimanja šele v delih zadnjih desetih let. Omeniti je treba študijo A. B ö g 1 i j a (1961) o jamski ilovici v jami HöUoch (Švica), ki jo najde v aktivni coni (v trajnem in občasnem vodotoku) in v inaktivni coni brez vodotokov. Po izvoru deli ilovico na alohtono, ki v jamah prevladuje, ter na avtohtono in paravtohtono. Pod le-to razume ilovico, ki je bila v jamo prestavljena pretežno po vertikalni poti skozi špranje v stropu. Podobno je razčlenil sedimente iz Postojnske jame S. Brodar (1966). Razlikoval je alohtoni fhšni nasip, paravtohtono flišno ilovico in rdečo ilovico ter avtohtono sigo in grušč. Na podlagi te razdehtve je med seboj primerjal Številne odkopane profile in sestavil razvojno shemo kraškega podzemlja ob Pivški kotlini, kakršno je bil v grobem postavil že prej (S. Brodar, 1952). Ph. Renault (1968) je razdelil jamsko vsebino po kemičnih in fizikalnih zakonih, ki se uveljavljajo v podzemlju med kamnino in vodo, v naslednje tipe: 1. produkte korozije (ostanke dekalcifikacije, sigo, jamsko mleko), 2. produkte gravitacije (ilovnate prevleke, podorne bloke in grušč), 3. produkte transporta ali vodnih tokov (gline, peske in prode). Material je lahko eksogen (alohton) ali endogen (avtohton). Zb. Wojcik (1966, 106) se je oprijel poenostavljene petrografske klasifikacije in razhkuje: 1. kemične usedline, 2. organske usedline, 3. klastične usedline, ki so. avtohtone in alohtone. V delu o naplavinah v tatranskih jamah podrobneje obravnava le skupino »mehanskih vodnih sedimentov«, ki je v klasifikaciji G. A. Maksimoviča (1963) uvrščena v skupino alohtonega gradiva. Nekoliko bolj razčlenjeno petrološko razdelitev navaja E. White (1968, 116): Klastični sedimenti Kemični sedimenti avtohtoni karbonati (siga) podori evaporiti ostanki preperevanja železovi in manganski organski ostanki hidrati led alohtoni fosfati transportirana ilovica pesek in prod puhlica Navedene razdelitve se bistveno ne razlikujejo. Videti je, da sta Ph. Renault (1968) in H. Trimmel (1968) v skladu z monografskim značajem zadevnih publikacij dala splošne okvire razdeUtve, kamor lahko vključimo bolj specificirane ostalih avtorjev, ki so nastale ob raziskovanju ene vrste sedimentov ali pa skupine naplavin v posameznih jamah regionalno omejenega krasa. Iz vseh razdelitev nadalje izhaja, da so jasno izločene naplavine, ki bi jih, tako kot G. A. Maksimovič (1963), označili za mehanski vodni sediment alohtonega izvora. To so namreč ilovice, peski in prodi, ki so v raziskano jamo prispeli od drugod. V jamskem okolju so bili nato nekje cementirani v konglomerat, pokriti s sigo, spet erodirani in razkrojem, z njimi se je pomešal razpadni material jamskih sten in stropa, tako da predstavljajo zelo pester, a koristen vir podatkov o speleogenetskih procesih v jami. Ker pa so poglavitne sestavine teh klastičnih naplavin izven jamskega izvora, je njih vrednost za rekonstrukcijo razvoja jame glede na bhžnjo in daljno okolico še toliko bolj pomembna. Pri teh raziskavah so seveda značilni predvsem petrološki in geološki podatki o sedimentih in zakraselih kamninah ter podatki o nezakraselem svetu, od koder je pričakovati največji dotok klastičnega, v vodi netopljivega gradiva. Primerni geološki podatki in petrografska analiza so zato najbolj potrebni, če hočemo razločiti nahajališča naplavin v jami. Pri tem delu pa naletimo na več težav. Kjer je material nevezan, vzorce lahko brez težav presejemo in analiziramo, kjer pa je s karbonatnim vezivom na pol ali docela zvezan v konglomerat, ga je težko zdrobiti na sestavne dele aH napraviti zbruske. Težava je tem večja, če so sestavni delci tudi karbonatni, ki se pri razkrajanju z 10 HCl topijo poleg veziva. V vzorcih iz Križne jame smo vzorec poskušali drobiti mehanično in kemično, a pri tem dobivali za analizo ustrezen material le pri na pol vezanem konglomeratu, ki smo ga mogli drobiti mehanično. Pri trdno vezanem pa je bila npr. za analizo zmavosti in procentualno petrografsfeo sestavo dana le možnos-t preštevanja kosov na različno orientiranih ploskvah vzorcev v velikosti okoli 1 dm2. Z analizami zrnavosti smo spoznali razmerje med ilovico, peskom in prodom, s petrografskimi pa ugotovili različne kamnine in njihov odstotek v posameznem vzorcu. Razlikovali smo alohtoni, paravtohtoni in avtohtoni material in uvideli, da mešanica različnih materialov priča o različnih hidroloških razmerah. Ilovica in drobni peski npr. lahko v vodi lebdijo (suspended load) in se odlagajo drugače kot pa material, ki ga voda vleče ali premika po dnu struge (bed load). Za razvoj jame ali skalnega dna je zelo koristna informacija o legi vzorca ali sedimenta v prostoru (na dnu, ob steni, na stropu, na sigi ali pod njo, na pritočni ali odtočni strani rova itd.) in njegova razprostranjenost (v vodi, v suhih rovih ali povsod). MORFOLOŠKE IN GEOLOŠKE POSEBNOSTI KRIŽNE JAME Dostopno podzemlje Križne jame je bilo doslej že večkrat opisano (I. M i c h -1 e r , 1934; V. B o h i n e c , 1961; T. Planina, 1965). Zato vemo, da se splet podzemeljskih rovov v skupni dolžini 8 km razteza od vhoda proti vzhodu in da potekata končna dva rova — Blata in druga polovica Pisanega rova — proti severu do sifonov in čelnih podorov. Razlikujemo suhe in vodne rove ter več podornih dvoran. Suhi rovi so zanimivi, ker so v njih vidni peščeni in ilovnati fluvialni sedimenti in ker se v njih javljajo sige in podome skale. Podiranje je mestoma zavzelo tak obseg, da imamo opraviti s podornimi dvoranami (Kalvarija, Kristalna gora, Križna gora itd.). Današnji vhod in oblike sosednjih rovov so povezane z rušenjem stropa in sten. Podorni rov in Suhi rov se končajo s podori. Redka siga v Križni jami se je odlagala na naplavine v obHki posameznih kop, v podomih dvoranah pa tudi v številnih stalagmitih in stalaktitih. Med suhimi rovi je posebno zanimiv Medvedji rov. Od Cerarjeve dvorane ga deli sigova kopa, segajoča do stropa, v njem samem pa so še druge podobne sige. Prav tako so v njem ohranjeni ilovnati in peščeni sedimenti, ki kažejo na poplavni značaj nekdanje jamske reke. Takih naplavin je največ ob današnjem jamskem vhodu, kjer so tudi nekdanji vodni rovi drugače usmerjeni kot današnji. Po načrtu vidimo, da so Suhi rov, Podorni rov, Medvedji rov in Cerarjeva dvorana sestavni del nekdaj poglavitnega vodnega kanala, ki ga je kasneje na zahodni strani, ob današnjem jamskem vhodu prekinila podoma vrtača. Zasuti suhi rovi Križne jame nam kažejo tako le del speleogenetskih procesov, to je razpadanje stropovja in sten ter nastajanje sige; morfološki elementi, ki so povezani z aktivnim vodnim tokom, so zakriti ali preoblikovani. as C 03 3 cd I CO a M cd > a o Ii 2-0 Sx! 0) r g cd ra 8 cd 9- •OB e ^ c cd -a « g| g| 0) o s Cd fi Cd cd C M S -H' M ^ S 'Ti 03 I O cd U d at CS OJ X! H cd" a cd CB a M s? S SI. 2. Krizna jama, Glavni rov. Plast dolomita (zgoraj) je manj odstranjena kot plast apnenca (spodaj), kjer so oblike erozijskega in korozijskega delovanja vode Foto P. Habič Fig. 2. Križna jama, Glavni rov (the Principal Channel). The dolomite bed (up) is less eroded than the limestone bed (down), where the forms of erosive and corrosive water activity could be observed, Photo by P. Habič Mnogo več izpovedujejo vodni rovi, saj smo v njih priče današnjega oblikovanja podzemeljske struge. Jamska reka korodira in erodira skalo, poglablja strugo in razgalja fluvialne naplavine proda in konglomerata, ki so v suhih rovih pokriti s sigo, peščenimi naplavinami in podori. Pogled v razvojno pot je znatno olajšan, zadevni sklepi so bolj zanesljivi. Pri 1. jezeru nastaja prečni profil rova v obliki ležeče, proti SE nagnjene elipse. V Glavnem rovu, kjer so skladi skoraj vodoravni, imamo opraviti s kvadratnimi profili, kjer so lepo vidne erozijske police in fasetirane stene. Ob prelomih je opaziti povišam strop in nastajanje sige. Značilen je del kanala med Otokom in Kalvarijo, ki dokazuje mlajše razpadne procese ob hkratnem toku jamske reke, ki erodira dno in steno ter razgalja starejši alohtoni prod. Blata so skoraj zapolnjena z ilovico, med njihovimi bregovi pa se na skalnem dnu vendarle kažeta prav tako starejša prod in siga. Podobni pojavi so v Pisanem rovu in prav tja do Kristalne gore in sklepnega Zveznega rova. Morfologija Križne jame je v mnogočem odvisna od geološkega okolja, v katerem se giblje jamska reka, svoj pečat pa so ji dali še številni speleogenetski procesi, ki so se v njej uveljavljali v nedavni geološki preteklosti. Med te sodijo nedvoumno fluvialni alohtoni sedimenti. V vseh dostopnih rovih Križne jame vidimo svetlosivi mikritski apnenec liasno-doggerske epohe. V meter debelih skladih apnenca so pogostna gnezda dolomita (si. 2). Sklenjen horizont dolomita, kakršnega poznamo na površju med liasno in zgornjetriasno serijo, je opaziti le v Zveznem rovu za Kristalno goro, kjer priteka v Križno jamo voda, rovi pa niso več prehodni. Dolomit je bolj obstojen proti eroziji in koroziji jamske reke kot apnenec. Iz apnenčevih sten vodnih rovov izstopajo dolomitna gnezda kot nekakšni rog-Ijički, kape in pokrovčki. Mikroooblike rovov so povezane s pojavljanjem dolomita med apnencem, manj pa so nanj vezane mikrooblike, prečni profili in smeri rovov. V tem pogledu so bile odločujoče smeri skladov in prelomov. V našem diagramu (si. 3) so združene smeri skladov in prelomov, ki smo jih merili v različnih rovih jame. Plasti so nagnjene za okoli 20° proti jugu in jugo-jugovzhodu. Odstopanja od teh smeri vidimo ob prelomih in v Glavnem rovu med 2. jezerom in Otokom, kjer so skladi položni ali nagnjeni proti zahodu in severu. Prelomi v smeri S—J večinoma prečkajo sklade. Na njihovih drsnih ploskvah vidimo vodoravne raze, nastopajo torej zmični prelomi, kjer so se paketi drug proti drugemu premaknili vo'doravno. Prelomi nastopajo pogosto v parih, ob njih je kamnina zdrobljena v brečo. Podorne dvorane in široki rovi s podornimi pobočji so dostikrat vezani na take cone (Kristalna gora. Križna gora, 1. Podorni rov). Posamezni prelomi so razgaljeni tudi v vodnih kanalih, kjer podornih pojavov ni. Iz tega sklepamo, da je dotok in učinek korodirajoče vode vezan le na te dislokacije in na tiste cone, kjer so prelomi bolj pogostni. SI. 3. Križna jama. Diagram smeri skladov (ss) in prelomov (sp) Fig. 3. Križna jama. The diagram of beds (ss) and faults (sp) directions ^ ¬e -unites 2 enote -unites Zanesljivo in podrobno primerjavo med tektonsko strukturo in smermi rovov bo možno napraviti, ko bomo imeli na voljo natančnejši načrt Križne jame. Za zdaj se moramo zadovoljiti z oceno, da so dostopni rovi med vhodom in Kalvarijo večinoma vzporedni z lezikami, dotočna Blata in Pisani rov z obema Gorama pa potekata prečno na smer skladov, a vzporedno s prelomi. Tu oblikovani erozijski vodni rovi imajo mnogo manjši strmec kot so nagnjeni skladi. Iz tega sklepamo, da je voda pri pretoku in oblikovanju rova zlahka premagovala geološke ovire. Med Kalvarijo in današnjim vhodom, kjer se rovi cepijo v različne smeri, pa so lokalni geološki činitelji vplivali na njen nekdanji in današnji pretok. Erozijska moč vode je bila nedvomno večja na dotočni (Blata, Pisani rov), kot na odtočni strani (Glavni rov, suhi rovi ob današnjem vhodu) zaradi proda, ki ga je v jamo prinašala voda. Do Kalvarije pa se je večina tega materiala morda že usedla, s čimer je močno oslabela nadaljnja erozijska moč jamske reke. Tudi s tega razvojnega stališča je pomembno spoznati ohranjena nahajališča fluvialnih alohtonih sedimentov. NAHAJALIŠČA FLUVIALNIH SEDIMENTOV V KRIŽNI JAMI Fluvialne sedimente smo našli po vsej jami v večji ali manjši količini. Razlikovali smo naplavine peska in ilovice — v suhih, obdobno poplavljenih in vodnih kanalih —■ ter prod, deloma sprijet v konglomerat v vodnih kanalih. Posamezna preiskana nahajališča teh sedimentov smo oštevilčili na načrtu Križne jame (si. 1), skice nahajališč pa prikazujemo posebej v večjem merilu in tudi s fotografijami (si. 4—20). Naplavine v suhih rovih blizu jamskega vhoda Pod podornimi bloki Cerarjeve dvorane je rjava ilovica pomešana z gruščem in sigo. Ilovico je odložila nekdanja, v višini okoli 620 m mirujoča oziroma zajezena voda. Pri sigovi kopi Cimborasu se odcepi proti jugu rov, ki bi popeljal do Medvedjega rova, če ne bi bil v razdalji 10 m zadelan s sigovo kopo. V Medvedji rov pa lahko vstopimo iz vodnega kanala pri 1. jezeru in si ga lahko ogledamo v dolžini 325 m. V njem spoznamo, kako so sedimenti sestavljeni in kako zapolnjujejo rov. Tukajšnje naplavine, med katerimi so tudi številne kosti jamskega medveda, sta opisala M. B r o d a r in R. Gospodaric (1973). Ugotovila sta, da je Medvedji rov skoraj do stropa zapolnjen z alohtonim peskom in ilovico, ki ju je odložila mirujoča poplavna voda do nadm. višine 620 m, to je 15 m više od današnjega skalnega dna Glavnega rova pri 1. ponoru. Današnja valovita tla rova pa so nastala pri kasnejšem preoblikovanju, ko je prenikajoča voda odlagala sigo in izpirala ilovnato peščeni sediment. Ta proces izpiranja in zasigavanja traja še danes. Kosti jamskega medveda ležijo v vrhnjih plasteh ilovice in peska, ki so odložene med plasti sige. Iz tega sklepamo, da so jamski medvedi zahajali v rov, ko je bil suh in imel uravnana tla iz sige in strnjene ilovice. Visoka voda je le občasno zašla v rov in do neke mere ovirala njegovo trajno >>poselitev«. Jamski medvedje so mogli zahajati v Medvedji rov, ko je bil ta še neposredno dostopen iz Glavnega rova. Kasneje nastala sigova kopa je to zvezo prekinila. Iz zbranih podatkov je možno le okvirno sklepati na obdobje »poselitve« Križne jame z jamskimi medvedi in s tem na obdobja poplav oziroma nanašanja ilovice in peska. Najbližje obdobje, ki pride v poštev, je zadnji topli sunek (W II/III) zadnjega glaciala (W III). Iz drugih lokalitet v Sloveniii CF. O s o 1 e, 1967) je namreč znano, da je v zadnjem poledenitvenem sunku (W III) v naših krajih jamski medved že izumrl. Ker smo našli kosti med plastmi sige, ki odražajo dva topla sunka (verjetno WII/III in W I/II), lahko datiramo >>poselitev« Križne jame nazaj do starejšega Würma. V tisti dobi je tudi še računati na poplavljanje Medvedjega rova in na drugačne hidrološke in morfološke razmere v vsej Križni jami. Nadaljnje naplavine najdemo v Dežmanovem rovu. Vanj pridemo iz Ce-rarjeve dvorane, potem ko se spustimo po pobočju sigove kope Cimborasa do skalnega dna. Skalni rov ima po dnu številne sigove kotlice in nekaj stalagmitov, po stenah pa prevleke in zavese. Naplavine so ob stenah, v skalnih špranjah, v kotlicah, precejšen kup ilovice pa se je ohranil tudi v sklepu rova. Ob severni s sigo prevlečeni steni, meter nad strugo, je 90 «/o- recentne ilovice, 3'% peska in 7®/» koralaste sige (vzorec 4 in 5). Pesek ima 80oglatih, le delno zaobljenih kremenovih zrn, 18 ®/o' okroglih ooidov limonita in njegovih odkruškov ter 2 '"/o- oolitov boksita. Pesek in ilovica v notranjosti jame Sestavo peska, ki ga odlaga današnja visoka voda, spoznamo v rovu 1. ponora. V špranji južne stene, 2 m nad skalnim dnom, je vzorec 21 z 90 '/o peska in 10 ®/o' ilovice. Pesek ima 70 ®/o karbonatnih snovi, kjer so vštete tudi hišice jamskih polžev, 20 ®/o je oglatega kremena, 10®/o' pa limonitnih ooidov (si. 4). Ta pesek z ilovico je podoben pesku v Dežmanovem rovu in v Medvedjem rovu. Zrnatost kaže na lebdeči tovor, ki ga je odložila voda, ko se je v špranji ob steni umirila. ilovica 100% argil prod gravel Ca Co pesek sond Fe ooidi 1007. SI. 4. Križna jama. Trikotni diagrami zrnavosti (A) in petrografske sestave (B) peskov. Vzorci Ml—Ms so iz Medvedjega rova Fig. 4. Križna jama. Triangle diagrams of granulation (A) and petrographic composition (B). Samples Mi—Ms are from Medvedji rov (the Bear's Gallery) Blata SI. 5. Križna jama. Prečni profili rovov z nahajališči peska Fig. 5. Križna jama. The cross sections of the galleries with sand finding-places Poplavni material najdemo v suhih in vodnih rovih globlje v jami, npr. pri Beneškem pristanu, v Suhem rovu, v Blatih in v Pisanem rovu. Pri Beneškem pristanu (si. 5, profil 1) je skozi strop ob južni steni pritekala kapnica in odložila sigo v večjo kopo. V ponvice ob vznožju kope pa je jamska reka odložila pesek (vzorec 8). Ce izvzamemo karbonatne sestavine, je le-ta sestavljen iz oglatega kremena, hmonitnih in boksitrüh oolitov ter sljude. Material je odložila občasna visoka voda, ki je nastopala po nastanku sigove kope. Imela je vsaj tri metre višjo gladino kot danes. Takrat je tekla še prek skalnega praga med 1. in 2. jezerom in tudi v Dežmanov rov. Z naplavljenim materialom je domala zapolnjen tudi Suhi rov (si. 5, profil 2). Vzorec 10 je iz kupa peščene ilovice v prvem delu rova. Zmavost in petrografska sestava tega materiala je podobna tistemu iz Dežmanovega rova. Med karbonati je opaziti nekaj zrn dolomita, sicer pa prevladuje oglati in zaobljeni kremen, manj je oolitov boksita in limonita. Tudi to je nekdanji lebdeči tovor, ki se je odločil v širokem jamskem prostoru, čim se je vodni tok umiril. V Pisanem rovu (si. 5, profil 4) je peščena ilovica odložena v višini vodne gladine, pa tudi v špranjah in razširjenih odsekih rova nad njo. V kolenastem 1. Podorni rov o 5 ;0 /5 , 20 25 30m SI. 6. Križna jama, 1. Podorni rov. Tloris in vzdolžni prerez z ležiščem peska (vzorca 7 in 7 a) Fig. 6. Križna jama, 1. Podorni rov (the 1st Collapsed Gallery). Ground plan and longitudinal section with sand layers (samples 7 and 7 a) odseku Pisanega rova pred Križno goro smo vzeli za analizo vzorec 16 a. V peščenih zrnih prevladuje frakcija 0,2—0,1 mm, ki vsebuje 87 ®/o karbonata, 6®/o kremena in 7®/o limonitnih oolitov. Med večjimi zrni je opaziti dolomit. Pesek s frakcijo 0,2—0,1 mm se je mogel usedati pri praktično stoječi vodi (hitrost pretoka okoH 1,5 cm/s). Vzorec 15 a iz Blat (si. 5, profil 3) je sestavljen iz 55 % karbonata, 15 "/o kremena in 10®/» Umonita. V pesku prevladuje frakcija od 0,5—0,1 mm, se pravi, da ga je odložila voda z največjo hitrostjo pretoka okoli 2 cm/s. Tak material zapolnjuje skoraj polovico prostora ob stenah, sredi rova pa je ob njem izoblikovana struga. Voda odplavlja ilovico in pesek, razgalja spodnjo sigo, podorne skale in alohtoni konglomerat na skalnem dnu. V začetku Blat vidimo na skalni podlagi erozijske ostanke konglomerata (vzorec 14) in na njem zrastli meter visok stalagmit. Njegov zgornji del je prevlečen z ilovico, nastal je torej po odlaganju konglomerata in pred odložitvijo peščenoilovnate naplavine. Mlajša erozija je poglobila strugo v živo skalo, ker je laže odnašala apnenec kot na njem odloženi in sprijeti konglomerat, erodirala pa je tudi spodnji del stalagmita. Sediment v 1. Podornem rovu Poseben pesek je odložen v rovu, ki se dviguje 20 m nad 1. jezerom proti severovzhodu (si. 6). V prvem delu rova se ilovnata tla dvigajo polagoma, v drugem delu pa nenadno, ker so iz podornih blokov in sige. Sklepni najvišji a .. mm V : 0 - ^ ». - SI 7 Križna jama, I. Podorni rov. Pesek vzorcev 7 in 7 a A ^h,-,,. t svetlobi. Foto E. Grobelšek P^ebevm prostor je trikotna dvorana; sredi njene južne, 2-3m visoke stene je razgaljen meter vrsok m 5 m širok sloj ilovnatega peska (vzorec 7 in 7 a). Bo!j " mfni sprijeti pasovi imajo 65'o/. karbonatnega veziva, 30'Vo oglatih zrn in krisS kremena ter 5% limonitnih ooidov. V nevezanih pasovif pa sta sal kremen 338 in limonitni ooidi v vseh procentualnih razmerjih. Najštevilnejša so zrna velikosti 1—0,1 mm, kjer spoznamo 90®/o rumenih in rjavih ooidov limonita, 10 "/o oglatih zrn svetlega kremena in nekaj boksita. Mineraloška analiza je pokazala, da so v pesku oolitni boksit, okrogli ooidi koloidalnega limonita z izkristaljenim goethitom in zrna kremena (si. 7). Kemična anahza ooidov {Si02 22,4 %, Ti02 0,8 »/o, Fe203 47,7 »/o., AI2O3 5,8 Vo, CaO sled, MgO 0,57'»/o, MnO 0,014 «/o, NiO —, P2O3 sled) in njih precejšnja žaroizguba (14,3% pri 1000" C) govorita, da imamo opraviti z različnimi limo-nitnimi tvorbami.* Na alohtoni izvor obravnavanega peska sklepamo po petrografski sestavi, ki je današnjemu okolju tuja, po jasni plastovitosti peščenih pasov in po 20 cm velikih kosih matičnega apnenca med peskom, ki so vanj padli med transportom. Tako ohranjeni sediment je mogel odložiti le nekdanji vodni tok na absolutni višini okoli 437 m, to je najmanj 20 m nad današnjo gladino vode v jami. Iz povedanega sledi, da limonitni ooidi in kremen nista nastajala v podzemlju, ampak na površju, še preden je bil razvit današnji podzemeljski sistem Križne jame. Morda je to naplavljanje uvrstiti v stari pleistocen ali pliocen, ko je tukajšnji kras še imel površinsko hidrografsko mrežo. Prestavljanje vodotokov v podzemlje so spremljali površinski sedimenti, ki so se porazgubili po manjših in večjih poidzemeljskih votlinah blizu povi-šja. Od tam pa so jih ponekod padavine izprale v niže ležeče, mlajše rove, poneko'd, npr. Podornem rovu, pa so ostali neodplavljeni. Ponornica, kakršno poznamo v Križni jami, je s svojo spremenljivo gladino prenašala tak pesek naprej po podzemlju in ga odlagala tam, kjer je zastajala, npr. v Medvedjem rovu. Suhem rovu in drugod. Doisti pa ga je tudi odnesla v še neznane podzemeljske kanale in tja med naplavine Cerkniškega jezera, h kateremu je odtekala. Limonitni ooidi so pogostni v naplavinah drugih okoliških jam, npr. v Mrzli jami pri Ložu, pa tudi ob Cerkniškem jezeru, npr. v Strmški jami in v Suhadolici ter na kraškem površju ob jezeru. Bogato so zastopani v vseh v/iirmskih naplavinah jezera samega (R. G o s p o d a r i č , 1970). Značilnosti peska v Križni jami Pregledani vzorci kažejo^ več skupnih značilnosti: 1. Petrografsko so sestavljeni iz avtohtonih karbonatov ter alohtonega kremena in limonitnih ooidov. 2. Po zrnavosti jih lahko razdelimo v tri skupine (si. 4 in 8). Vzorci 21, 15 a in 5 so bili odloženi v špranje pri današnjem vodotoku, ko^ se je voda umirila in oddala svoj lebdeči tovor. Podobna hidrološka situacija je verjetno obstajala tudi pri odlaganju peska v 1. Podornem rovu (vzorec 7) v starejši razvojni fazi Križne jame. Vzorci 8, 10 in 16 a odražajo stanje visoke vode in odlaganje v razširjenih prostorih. Material vzorcev Mi, M2 in 4 z vmesnimi kostmi jamskega medveda in sige pa je zapolnil Medvedji rov. Veliko in Cera- * Analize je opravila ing. E. Grobelškova, za kar se ji na tem mestu najlepše zahvaljujem. 22- 3 3 9 90 ■ 80 70-SO-SO- zo 30 20 10 0002 Glina Pesek Prod prasnat i drobni sreelnji debeli drobni M-- ----- /' ' // // ; p - 16a""" // ___ / / : / '' / /N / - ----- }6" ' / (/ - y 7 ■ 5 21 002 01 02 05 10mm SI. 8. Križna jama. Krivulje zrnavosti preiskanih vzorcev peska Fig. 8. Križna jama. Granulation curves of examined sand samples rjevo dvorano ter Dežmanov rov do absolutne višine 620 m. To odlaganje je starejše kot pa v Suhem rovu in današnjem vodnem koritu. 3. Po^ legi v rovih sodeč je pesek odložen tam, kjer se je hitrost vode zmanjšala zaradi morfoloških okoliščin. Gladina vode je bila lahko pri tem višja kot je najdem sediment. 4. Obravnavane naplavine odražajo hidrološke situacije, ki v Križni jami zdaj ne nastopajo več. Današnji vodni pretok ima tudi ob visoki vodi vse možnoisti hitrega toka po razsežni jami, in sicer s hitrostjo okoh 1 m/s. Ana-hzirani pesek pa kaže na znatno manjše hitrosti vode, ki je nastopala ob drugačni oblikovanosti podzemeljske struge in ob drugačnih klimatskih razmerah v oklici jame. 5. Časovni reper takratnega speleogenetskega dogajanja so sedimenti s sigo in kostmi jamskega medveda v Medvedjem rovu. Ce upoštevamo navedbe raziskovalcev slovenskega paleolitika (med njimi F. O sole, 1967), da je v naših krajih jamski medved že izumrl v zadnjem würskem stadialu, so naplavine v Medvedjem rovu starejše od zadnjega würmskega interstadiala (W II/W III). Prod in konglomerat v vodnih rovih Na nadaljnjo skupino naplavin naletimo na različnih mestih jame med Dežmanovim rovom in njenima skrajnima toičkama za Kristalno goro in Blati. Opisali bomo posamezna vzvodna najdišča, lego sedimenta v prostoru ter njegove granulacijske in petrografske lastnosti. V sigovih ponvicah Dež-manovega rova smo zbrali ploščate, do 1 cm velike prodnike rdečega oolitnega SI. 9. Križna jama, Dežmanov rov. Zbrusek jamskega bisera v odsevni svetlobi in presek CaCOs obročkov, kjer vidimo preraščanje radialnih kalcitnih zrn v koncentrične obročke. Foto E. Grobelšek Fig. 9. Križna jama, Dežmanov rov (the Dežman's Gallery). Thin section of the cave pearl in reflex light and cross section of the CaCOs rings, where the radial calcite grains overgrown in concentric rings are seen. Photo by E. Grobelšek boksita. Nekateri med njimi so obdani z ovoji sige, tako da lahko govorimo o boksitnih pizoiitih. Prodnike je v rov nanesla še trajno tekoča voda, po njenem umiku v nižje nadstropje pa jih je oblivala kapnica in jih spremenila v »jamske bisere«. Nekaj biserov brez boksitnega jedra je analizirala E. Grobelškova (1971) in v enem izmed njih ugotovila, da ima v jedru kremen z infiltriranim limonitom in ghneno snovjo. Jedro je obdano s 15 ovoji kalcita (si. 9). Pizoliti z boksitom v jedru so bolj redki, vendar se razlikujejo od drugih po večji teži. Zgradba pizolitov iz Križne jame je delno že znana (Z. W o j ci k , R. G os p O'-dariö, 1964). Boksitne prodnike nahajamo v vdolbinah skalnega dna po vsem Vodnem rovu. Vodni rov ima izrazito erozijsko obliko s fasetami in policami ter najbolj poglobljeno skalno dno med vsemi drugimi rovi Križne jame. Ima podobo cevi, izdelane v skali. Današnje dno je kotanjasto zaradi mlajših sigovih pregrad. V kotanjah pred pregradami so številni kupi boksita. Kot specifično težje jih more današnji tok le premetavati, ne pa O'dnesti, ker nima tolikšne transportne moči, da bi jih dvignil čez sigove pregrade. Sem pa jih je nekoč nanesla voda iz erodiranih vzvodnih nahajališč konglomerata in proda. V prostoru Otoka je boksita največ (si. 10). Nekaj kosov je analizirala E. Grobelškova in ugotovila za boksit značilno kemično sestavo: SiOa 6,1 «/o, Ti02 1,9 »/o, Fe203 19,2 o/o, AI2C3 64,4'Vo', CaO sled, MgO 0,06 Vo, MnO 0,01'»/o. Ni —, P2O5 sled. Ugotovila je nadalje, da imajo do 3 cm veliki prodniki gladko, svetlečo se in motno površino ter oolitno strukturo. Vendar zbrusek ne kaže na prave oolite z jedrom, pač pa na okroglaste koloidne tvorbe limonita. Vidimo še neenakomerno infiltriran limonit, ki je delno že kristahl v goethit, poleg pa še koloidni boehmit, hidrargilit, nekaj kremena in kaolina. V koloidni osnovi so tudi kristali hematita, kakršne smo že videli v najmanjših frakcijah zgoraj obravnavanih peskov. - > SI. 10. Križna jama, Otok. Boksitni prodniki, A — sploščeni prodniki rogljičastega (1) in dobro poliranega boksita (2), B — oolitni prodnik v zbrusku, temno le limonit, C — oolitna struktura boksita v presevni svetlobi, belo so kremen in Al minerali, črno in sivo pa limonit, D — hematitni kristali v koloidni osnovi oolitnega boksita, zbrusek v odsevni svetlobi. Foto E. Grobelšek Fig. 10. Križna jama, Otok (the Island). Bauxite pebbles, A — flattened pebbles of horny (1) and good polished (2) bauxite, B — oolithic pebble in thin section, the dark is limonite, C — oolithic bauxite structure in transparent light, the white is quartz and Al minerals, black and grey is limonite, D — hematite crystals in coloidal basis of oolithic bauxite, thin section in reflex light. Photo by E. Grobelšek Konglomerat ob 1. jezeru V severni steni 1. jezera je več pokončnih špranj in ovalnih prehodov med njimi. Erozijski ostanek konglomerata v velikosti 2 X 2 m se drži ovalne stene 2 m nad nizko gladino vode (si. 11). Konglomerat izstopa po rumenkasti barvi od sive stene, čeprav se po stopnji erozijske Izoblikovanosti med seboj ne razlikujeta. Konglomerat opazimo, če smo s čolnom tik stene. Je ostanek prodnega zasipa na nekdanjem skalnem dnu rova, ki je bilo pozneje znižano (si. 12, profil 1). V konglomeratu (vzorec 23) so raznobarvni prodniki in peščenoilovnato sigasto vezivo v proistorninskem razmerju 1 : 1. Analiza zrnavosti je pokazala SI. 11. Križna jama. Konglomerat v steni nad 1. jezerom. Foto P. Habič Fig. 11. Križna jama. The conglomerate in the wall above the 1. jezero (the ist Lake). Photo by P. Habič 1.jezero t. 27 15 m I-6m -1 t.12 5m —I Blata »-fOm Si. 12. Križna jama. Prečni profili rovov z nahajališči proda Fig. 12. Križna jama, cross sections of the galleries vv'ith gravel finding-places rr, J SI. 13, Križna jama. Alohtoni konglomerat med 1. in 2. jezerom (vzorec 22), 1 — triasni dolomit, 2 — liasni dolomit, 3 — boksit. Foto C. Narobe Fig. 13. Križna jama. Allothonous conglomerate between the 1. jezero (the ist Lake) and 2. jezero (2nd Lake), sample 22, 1 — triassic dolomite, 2 liassic dolomite, 3 — bauxite. Photo by C. Narobe 65 «/o proda, 22 «/o peska in 13% üwice. Prod ima 53 «/o triasnega dolomita, 9 «/o jurskega dolomita, 11 »/o oglatih kosov Jurskega apnenca in 27 "A ploščnatih kosov boksita. Prodnike triasnega dolomita spoznamo po svetlosivi barvi, drob-nozrnati strukturi in prepredenosti z drobnimi kalcitnimi žilicami. Takšne značilnosti ima zgornjetriasni dolomit na južni strani Bloškega polja. Jurski (liasni) dolomit izstopa po zrnati strukturi in rjavosivi barvi. Ti prodniki so zašli v jamo skupaj s prodniki triasnega dolomita s pomoičjo vode, ki je tekla skozi mejni triasni in liasni dolomit. Nekaj jurskega dolomita lahko izhaja iz jame same, saj sega njen danes dosegljivi sklep do primarnega nahajališča tega dolomita. Oglate kose apnenca je voda pobrala med pretokom v voidnem rovu. Med kratkim transportom se niso mogU zaobliti. Dokaj zaobljeni in ploščati prodniki oolitnega boksita so brez reda pomešani med ostale prodnike. Voda jih je odložila istočasno z dolomitom, se pravi, da jih je prenašala po jami. Zato je boksit prav tako alohtonega izvora, njegovo primarno ležišče je iskati na površju v hidrografskem zaledju Križne jame. Vezivo obravnavanega vzorca 23 je peščeno, ilovnato in apneno. V njem je 60 «/o karbonata, 25®/o. kremenovih delno zaobljenih zrn, 10'»/o^ limonitnih ooidov in 5 «/o oolitov boksita. Karbonati so avtohtoni. Nekaj zaobljenih zrn rdečega kremena kaže na dolg transport in izvor v triasnih kamninah izven jame. Limonitni ooidi so po naravi svojega nastanka okrogli ali vsaj ploščnati, prav tako ooliti boksita, ki so delci večjih prodnikov. Peščeno ilovnato vezivo'pa je podobno pesku, kakršnega smo analizirali v suhih in občasno poplavljenih odsekih rovov. Med 1. in 2. jezerom pri poligonski točki 12 (si. 12) je na skalnem pragu viden erozijski kanal iz razvojne faze, ko je jamska reka stalno tekla 2—3 m više kot danes, ko teče v nedoLStopnem rovu, ki je sifonski in trajno zaUt z vodo. Prestavitev v sifonski tok je morda povezana s tukajšnjo geološko zgradbo. Med dobro vidnimi skladi apnenca je meter debel sklad dolomitiziranega apnenca, pod njim si je voda izdolbla današnjo pot. V starejši razvojni fazi pa je uspešno premagovala to petrografsko oviro, ker je imela večjo^ transportno in erozijsko moč. V obravnavanem kanalu je 1—2 dm debela plast konglomerata (vzorec 22) tu in tam obdana s sigo. Prod je bil odložen na nekdanje dno rova, ki ga ie naknadna erozija po sredini poglobila za meter. "-¥1 Äff- mmKm ' J.: .. .'it . A .-. -.J-"- T""- TT' " „ . v . -- " I . . . , . SI. 14. Križna jama. Vodni rov, v skalni špranji ohranjen erozijski ostanek sprijetega proda in peska. Foto P. Habič Fig. 14. Križna jama, Vodni rov (the Water Channel). The erosional gravel and sand rests are conserved in the rocky fissure. Photo by P. Habič Analizirani vzorec konglomerata ima 68% proda, 13®/® peska in 19®/» ilovice, je torej sestavljen podobno kot najbližji vzorec 23. Prodna frakcija ima dobro zaobljene, bolj ploščnate kot okrogle kose. Videti je paralelno odlaganje enkrat večjih, drugih manjših prodnikov. Prodniki so s sigovim vezivom slabo sprijeti (si. 13). V prodni frakciji so kosi triasnega in jurskega dolomita, razmeroma dosti je oglatega in zaobljenega raznobarvnega roženca, ki zanj sodimo, da ima primarno ležišče v triasnüi kameninah. Roženec je prestal podobno transportno pot kot triasni dolomit. Oolitni boksit nastopa v manjših prodnikih in količini kot v vzorcu 23. Kaže, da se je specifično težji boksit usedal iz vode pred ostalimi prodniki, saj ga je več v nižjih kot v višjih plasteh. V največji frakciji proda so redno kosi dolomita, apnenca in roženca, boksit pa je šele v naslednjih manjših frakcijah. Pri nekdanjem, pa tudi današnjem vodnem transportu je treba računati na odlaganje materiala različne specifične teže. Peščena frakcija ima podobno sestavo kot pri vzorcu 23. Erozijske ostanke konglomerata najdemo v vi juga vem Vodnem rovu še 3 m nad skalnim dnom pri poligonski točki 17, 2,5 m nad vodo pri točki 27 (si. 12, profil 3 in si. 14). Tukajšnji vzorec (si. 14) pa je sestavljen le iz močno zasiganega debelega peska. Skoraj ves ostali prod, ki je bil nedvomno odložen po skalnem dnu je erodiran. Konglomerat okoli Kalvarije Glavni rov med Otokom in Kalvarijo se razlikuje od zgoraj obravnavanih po dvakrat večji razsežnosti in po podornem materialu ob južni steni (si. 15). Proti jugovzhodu položno nagnjeni, pol metra debeli skladi so presekani in pretrti ob prelomih. Podorne skale so delno prekrite s poplavnim peskom in ilovico tudi do 20 m nad današnjim vodnim tokom. Skozi pretrti strop pre-nikajoča voda je odložila sigo le pri pol. t. 40, kjer baldahini sige zapolnjujejo južno polovico rova. Današnja voda spodjeda bloke in sigo, da se lomijo v vodno korito, pa tudi erodira skalno dno in odnaša stari prod in konglomerat. Ta se je ohranil tam, kjer ga je siga tr:dno sprijela s skalo (pri t. 39) in povsod tam, kjer ga je obvarovala pred erozijo (si. 16). Tako si razlagamo obsežno ohranjeno nahajališče konglomerata v prostoru pred Kalvarijo. Siga in podorni bloki so zavirali tok vode in pospešili usedanje njenega plazečega tovora (proda) na skalno dno in ga tudi kasneje delno obvarovali pred erozijo. Vzorca 13 a in 13 b sta iz konglomerata v nahajališču pri pol. t. 40. Prodniki so bili odloženi v različno debelih plasteh, kjer so enkrat bolj, drugič manj povezani s peščenoilovnatLm, vezivom (si. 17). Ploščnati delci so odloženi paralelno, vidimo pa tudi njihove pokončne lege. Plazeči tovor je odložila ob skalnem dnu različno hitro tekoča voda. Oba analizirana vzorca se razlikujeta po količini dolomitnih prodnikov. Vrhnja konglomeratna plast ima več dolomita (85®/») kot spodnja (55®/»), tu je pa zato več zaobljenega roženca in kremena (40®/»). Med delci so tudi oglati kosi matičnega sivega apnenca. V obeh vzorcih je 60®/» peščenoilovnatega veziva. 03 -O O a Ö bc (U g +-> o os 03 C N o I 03 ti M § C M «g iS s V-l ^ D ra ß M F o -0 o 03 C >IS3 "S m 3 o a o i p 0) o 03 01 Ö ß a cd r ao u C C P ""K d ® >N > "s-i 03 oj iS w Wm^m Hfw i > if ■ V- ' S ^ . V J • jSh'.;- ' f ^ -J: ■ SI. 16. Križna jama, Otok, na skalnem dnu okrog skalne čeri ohranjeni konglomerat Foto P. Habič Fig. 16. Križna jama. Otok (the Island). The conglomerate conserved on the rocky bottom around the rocky reef. Photo by P. Habič Prod ob Kalvariji se je odložil in ohranil zaradi posebne morfološke situacije, ki je pogojena s strukturo okoliške kamnine. Sigova kopa in podori so vplivali na potek sedimentacije, kakršno lahko vidimo tudi na področju Blat za podorno Kalvarijo. Tudi tamkajšnji podor je zaviral pretok vo.de in omogočil odlaganje plazečega tovora, ki sta ga kasneje pokrila siga ter poplavna ilovica in pesek. Vzorec 16 smo vzeli med Medvodjem in Ključem v Blatih (si. 12, profil 4). Nekaj dm debela plast leži na skalni podlagi pod poplavno, ilovico in peskom. Med ilovnatimi bregovi teče voda v pol metra široki, v skalno podlago vdelani strugi. Razkrit konglomerat je slabo vezan s peščenim vezivom, ki ga je v primerjavi s prodniki skoraj polovica. Prod je sestavljen iz 80 »/o. triasnega in jurskega dolomita, 15 Vo zaobljenih in oglatih, črnih ter behh kosov roženca in 5 »/o. bofaitnih zrn. Zaobljeni prodniki dolomita so odloženi paralelno. Sestava kaže na zaledje, sestavljeno iz dolomita in kamnine, ki ima dosti roženca. V tem primeru bi bile to lahko zgornjetriasne kamnine Blok. Odsotnost boksitnih zrn lahko tolmačimo s tem, da tam ni boksitnih ležišč. V vzorcu manjkajo tudi kosi matičnega apnenca. Sklepamo, da je bila transportna pot skozi kompaktni rov brez podorov kratka. V enakomerno širokem in visokem rovu Blat je kamnina dejansko malo pretrta. Zanimivo je, da je analizirani vzorec zelo podoben zgornjemu delu konglomeratne plasti (13 b) pri Kalvariji. Kaže, da sta bila odložena istočasno ob podobnih hidroloških razmerah. Z rastjo podora Kalvarije ali pa morfoloških sprememb v zaledju pa je bila dotočna vloga Blat zavrta in prekinjana. Voda je zastajala in nanašala le še ilovnato peščen sediment, kot smo ga spoznali pri vzorcu 15 a. Kasnejša oživljena erozija je začela spodjedati podorni grič in omogočila vnovično vodno funkcijo Blat, ki ima danes 1,5 m nižje skalno dno kot sosednji Pisani rov. Prod in konglomerat v Pisanem rovu in ob Križni gori Med Kalvarijo in Križno goro je Pisani rov, ki ga označuje predvsem nizki začetni del takoj za podorom Kalvarije. Ob stenah, ki so zaradi nizkega stropa zelo neizrazite, so se vendarle ohranili nanosi ilovice in peska, na nekem SI. 17. Križna jama, Kalvarija. Alohtoni konglomerat (vzorec 13), 1 — triasni dolomit, 2 — liasni dolomit, 3 —■ boksit. Foto C. Narobe Fig. 17. Križna jama, Kalvarija (the Calvary). The allothonous conglomerate (sample 13), 1 — triassic dolomite, 2 — liassic dolomite, 3 — bauxite. Photo by C. Narobe Pisani rov 3 za Križno goro Matjažev rov im SI. 18. Križna jama, prečni profili rovov z nahajališči proda Fig. 18. Križna jama, cross section of the galleries with gravel finding-places mestu pa stoje celo trije kapniki, katerih podnožje je zalito z vodo. Nedvomno so zrasli na suhem, kasneje pa jih je zalila voda, občasno prav do vrhnje konice, ki je 2 m nad današnjo nizko gladino vode. Pod ilovico pa smo vseeno lahko videli 2—3 dm debelo konglomeratno plast vzorca 15 (si. 18, profil 1) na starejšem skalnem dnu, ki je meter višji od današnjega. Voda še vedno znižuje recentno skalno dno ob jugozahodni steni, na konglomerat ob severovzhodni steni pa odlaga, kadar je visoka, ilovico in pesek. Vzorec 15 ima 55 ®/oi proda, 35 "/o peska in 10 "/o ilovice. Peščenoilovnatega veziva je manj kot zlepljenih delcev. Zrnavost je dokaj enakomerna, krivulja pa strma v odseku srednjega in delno drobnega proda. Tu prevladujejo zgornje-triasni in liasni dolomitni prod (65 ®/o) in kosi (20 %) sivega, belega in celo rdečega roženca, ostali sestavini pa sta boksit in matični apnenec (si. 19). V decimeter debelem vzorcu je videti štiri proge različne zrnavosti. V vrhnji progi so večji kosi dolomita (30 X 14 X 6 mm) in boksita (20 X 17 X 5 mm) kot pa v spodnjih, drugi in tretji progi. Večji prodniki dolomita so zopet v najspodnejši četrti progi (13 X 10 X 5 mm). Tako vidimo tudi tu značilno spremenljivo sedimentacijo plazečega tovora, ki ga je odlagala voda po dnu rova. Omeniti je treba rdečkasto karbonatno in peščeno vezivo, ki ga v doslej obravnavanih vzorcih še nismo srečali. Takšne barve je ilovica, ki jo naplavlja v vodni rov skozi strop prenikajoča voda. To dokazuje, da se je podobno prenikanje skozi strop dogajalo tudi v času sedimentacije proda in da je obstajala »terra rossa« v stropnih špranjah, morda celo na površju nad jamo. V peščeni frakciji veziva se prvič pojavlja precej oolitov boksita, ki ga je v vseh nadaljnjih vzorcih iz območja Križne gore in Kristalne gore neprimerno več kot v Blatih. Sklepati smemo, da je prinašala tekoča voda skozi ta krak Križne jame večino boksita, ki ga v jami srečamo. Tudi vzorec 17 (si. 20), vzet iz nahajališča konglomerata ob severni steni Križne gore, ima razmeroma mnogo boksita. Pol metra debela plast konglomerata pokriva živo skalo malo nad vodno gladino. Vzorec kaže še zrna dolomita in roženca v rdečkastem ilovnatem peščenem vezivu, ki zavzema več kot polovico prostorninske teže vzorca. Med dolomitnimi prodniki je največ jurskih. Številni oglati kosi matičnega apnenca pa so v zvezi z bližino podorne Križne gore. Tako sestavo sedimenta in njegovo odlaganje si razlagamo tako, da je vodni tok izpiral manjše kose apnenca med podornimi bloki in jih skupaj z ostalim materialom odložil za podorom v razširjenem prostoru, kjer je izgubil transportno moč. Podoma Križna gora je nastajala tako med transportom alohtonega materiala. Rov pa takrat seveda še ni mogel biti tako prekinjen s podornimi bloki kot danes, ko teče voda skozi neprehodne špranje. SI. 19. Križna jama, konglomerat iz Pisanega rova (vzorec 15), 1 — triasni dolomit, 2 — liasni dolomit, 3 — boksit, 4 — liasno doggerski apnenec, 5 — triasni roženec. Foto C. Narobe Fig. 19. Križna jama, conglomerate from Pisani rov (the Gay Coloured Channel), sample 15, 1 ■—■ trassic dolomite, 2 liasic dolomite, 3 — bauxite, 4 — liassic-dogger limestone, 5 — triassic chert. Photo by C. Narobe Kllilijiiiiil It* I-t ,(} H;, 1; i 1;: I' (::,.:;!";:. s SI. 20. Križna jama, Križna gora. Alohtoni konglomerat (vzorec 17), 1 — triasni dolomit, 2 — hasni dolomit, 3 — boksit, 4 — liasnodoggerski apnenec, 5 — triasni roženec Foto C. Narobe Fig. 20. Križna jama, Križna gora (the Cress Mountain), The allohtonous conglomerate sample 17, 1 — triassic dolomite, 2 — liassic dolomite, 3 — bauxite, 4 — liassic-dogger limestone, 5 — triassic chert. Photo by C. Narobe Naplavine na obeh straneh podo-ra Križne gore so različno sprijete. Onkraj podora so kupi proda, tostran podora po kupi konglomerata. Razlika'v sprijetosti je povezana z dotokom kapnice. Skozi pretrti strop pritekajoča voda je ob stiku z jamsko reko nizvodno odložila sigo in povezala prod v konglomerat. Za Križno goro (si, 18, profil 3) smo analizirali prod vzorca 18. Prod (45 o/»), pesek (38 Ve) in ilovica (17%) so odloženi v meter debeli plasti na skalni blok' 2 m nad današnjo gladino vode. Ker smo lahko analizirali nesprijeti material^ dobljeni podatki odražajo pravo, tipično sestavo prodnate naplavine, ki lahko z njo primerjamo vse ostale vzorce konglomerata po jami. V obeh trikotnih diagramih in krivuljah zrnavosti (si. 24 in 25) se vzorec 18 lepo vključuje med ostale vzorce. V meter debeli plasti sedimenta so svetlejše in temnejše proge neenakomerno odloženih prodnikov in peska. Vzeli smo tri poprečne vzorce (18 a, 18 b, 18 c) iz 35 cm debelih plasti, ki se mikroskopsko razlikujejo. Analiza je pokazala, da ima srednja plast dosti več delno zaobljenega roženca kot spodnja in zgornja plast, kjer prevladujejo prodniki jurskega dolomita. V vrhnji plasti nastopajo v prodni in peščeni frakciji namesto rožencev boksiti, prodniki trias-nega dolomita pa manjkajo. Za peščeno frakcijo srednje plasti velja omeniti majhen odstotek kremena (5 '"/o) in rdečkasti videz plasti zaradi rdeče ilovice v vezivu. V taki sestavi vidimo različno mehanično razpadanje materiala v porečju takratne ponikalnice in tudi spremembe v njenih površinskih tokovih. Erozija je bila osredotočena na neposredno okohco ponorov in jame, kjer prevladujeta jurski dolomit in apnenec ter boksit v njem. Vzorec 19 smo vzeli s pol metra debele konglomeratne plasti, ki je ohranjena ob zahodni steni pri pol. t. 70, preden se Pisanemu rovu priključi Matjažev rov (si. 18, profil 2). Na skalni poidlagi so podomi bloki z nevezanim sedi-mentom, navzgor pa je trdna plast kcmglomerata pokrita s sigovo skorjo. Sedimente spodjeda jamska reka, ki sicer teče ob vzhodni steni in poglablja skalno strugo. Verjetno je nekdaj segla pro'dna plast čez ves rov. Skorja sige vrh naplavin kaže na razvojno obdobje, ko je bil pretok vode zmanjšan na najmanjšo možno mero. Poplavni pesek na sigi pa odraža poplavno vodo, ki je ob normalnem vodnem stanju močneje erodirala kot naplavljala. Speleogenetski procesi so se odvijali v sledečem vrstnem redu: — poglabljanje vodnega korita, erozija; — obdobje pogostnih poplav in zastojev pretoka vode; — odlaganje sige, suha doba; — večkratno odlaganje proda na podorne bloke in med nje; — poglabljanje skalnega dna in erodiranje sten, podiranje stropa; — nastajanje širokega in nizkega rova ob lezikah. Konglomerat vzorca 19 ima 50 '"/o prodnate, 35 ®/o peščene in 15 ilovnate frakcije; zadnji dve frakciji sta zajeti v vezivu skupaj s 50®/»' sige. V produ so kosi liasnega in zgornjetriasnega dolomita, boksita in roženca oziroma kremena. V peščeni frakciji so poleg karbonatov še delno zaobljen kremen, limo-nitni ooidi in oohti boksita. Prod in konglomerat okrog Kristalne gore Konglomerat je ohranjen v obliki erozijskih ostankov ob stenah prav do podnožja Kristalne gore, kjer smo ga videli celo 5 m nad današnjo vodno gladino. Zasigan prod je v Zveznem rovu; prav pod stropom so do 2 cm veliki prodniki. Delno sprijeto naplavino v 4 m visoki plasti smo opazili konec Zveznega rova tam, kjer je možen sestop v Koralni rov in na Kristalno goro. Ta sediment vzorca 20 (si. 21) ima sledeče karakteristike: Makroskopsko ni opaziti nobene plastovitosti, vse je pomešano brez reda. Rdečkastega veziva je 50®/o. Prodnata frakcija ima odločno največ boksita, nekaj zaobljenega roženca in liasnega apnenca. Podobno je sestavljena peščena frakcija, kjer je prav tako med vsemi do sedaj obravnavanimi vzorci najmanj karbonata in največ boksita, ni pa limonitnih ooidov. Po tej sestavi, je vzorec dokaj drugačen od ostalih. Konglomerat pod sigovo prevleko na stropu srečamo še prav v sklepu Zveznega rova onkraj gore. Tudi v njem je največ boksita v drobnem produ. Možnost za tolmačenje ostalih nahajahšč proda v nizvodnem vodnem kanalu pa vidimo v pojavu Matjaževega rova in v njem nastopajočega proda oziroma konglomerata (si. 18, profil 4). Ta rov se danes le izjemoma spremeni v vodni rov. Večinoma je suh z zasiganimi tlemi, ki so meter višja od današnje SI. 21. Križna jama, Koralni rov. Alohtoni konglomerat, vzorec 20, 1 —• triasni dolomit, 2 — liasni dolomit, 3 — boksit. Foto C. Narobe Fig. 21. Križna jama, Koralni rov (the Coral Gallery). The allohtonous conglomerate, sample 20, 1 — triassic dolomite, 2 — liassic dolomite, 3 — bauxite. Photo by C. Narobe vodne gladine v Pisanem rovu. Voda je skozenj pritekala takrat, ko se je v jami odlagal prod. Ta je odložen v Matjaževem rovu v višini sigovih tal in nad njimi. Prod je celo pod mogočnim, v spodnjem delu delno erodiranim stebrom sige. Iz medsebojnega prepletanja teh pojavov sklepamo na: — recentno rast sige; — občasno zatišje z visoko vodo, odlaganje blata; — erodiranje starejše sige in proda, poglabljanje struge; — odlaganje sige in — odlaganje proda po skalnem dnu hkrati z erozijo v rovu. Medtem ko se je poglabljanje struge v Rsanem rovu nadaljevalo (si. 22), je Matjažev rov z vsem svojim starejšim inventarjem ostal na »suhem«. Prestavitev vodotoka v Zvezni rov je morda povzročilo vse bolj intenzivno podiranje Kristalne gore, ki je z manjšimi razsežnostmi že obstajala v dobi aktivnosti Matjaževega rova. To dokazujejo med prodom nastopajoče podorne skale pri Koralnem rovu in v začetku Zveznega rova (si. 23). Značilnosti proda v Križni jami V skupnem pregledu proda in konglomeratov pridemo do sledečih sklepov: 1. Prod in konglomerat nahajamo v vodnih rovih po vsej jami. Verjetno sta tudi v obdobno poplavljenih in suhih rovih, vendar ju pokrivajo mlajše, peščenoilovnate naplavine, siga in podori. 2. Več tega sedunenta je ohranjenega ob stenah in na skalnem dnu okoli Kal vari je. Kristalne gore in Križne gore, kar si razlagamo z morfologijo podzemeljskega prostora. Voda se je tod bolj ustavljala in odlagala več materiala kot drugod. 3. Razmerje med prodom, peskom in ilovico je precej stalno. Krivulje zmavosti poedinih vzorcev se med seboj le malo razlikujejo. 4. Med konglomeratom na pritočni in odtočni steni Križne jame so razlike v sprijetosti. Na pritočni strani je več rahlo vezanega materiala, medtem ko so na odtočni strani ohranjeni manjši ostanki trdnih koinglomeratov. Različna spri-jetost je precej odvisna od tega, kje so bili prodniki odloženi in kako so jih poznejši speleogenetski procesi ohranili pred sigotvorno vodo ali pred erozijo. 5. Zrnavost proda se po jami bolj spreminja kot zrnavost peska. Prod s kamninami različne specifične teže je bil odložen ob neenakomernih hidroloških pogojih. Sloji konglomerata in proda so sestavljeni iz bolj prodnatih in manj prodnatih plasti, kjer vidimo ponekod dobro, drugod pa slabo plastovitost, zrnavost se spreminja po vertikali in horizontali. SI. 22. Križna jama, pred Kristalno goro. Vodni rov krasijo številni kapniki. Siga je nastajala še v suhem rovu vrh alohtonega proda, ki je bil kasneje erodiran, kopa sige (v sredini slike) pa je obvisela ob steni. Voda je zalila rov in na sigo odložila poplavno ilovico. Foto P. Habič Fig. 22. Križna jama, before Kristalna gora (the Crystal Mountain). The Water channel is decorated by numerous concretions. The flowstone originated in the dry gallery-above the allothonous gravel, which have been eroded later, and the concretion's stack (in the middle of the photo) remains hanging on the wall. The water has inundated the channel and deposited inundation loam above the concretions. Photo by P. Habič KRIZNA JAMA - Zvezni rov MERJENO-Surveyed: i. ti. 1970 R. GOSPODARIC R HABIČ AVADNJAL KRISTALNA GORA SI. 23. Križna jama, Zvezni rov. Tloris Fig. 23. Križna jama, the Union Gallery. Groundplane 5 10 30 60mm SI. 24. Križna jama. Krivulje zrnavosti preiskanih vzorcev proda Fig. 24. Križna jama, the granulation curves of examined gravel samples Kovica dolomit 100% prod-gravel ^ CaCOs pesek-sand rozenec-chert prod -gravel lo o M >o o -g CO ■a £ tZ3 S Kočevskega polja po površju odtekala h Kolpi reka, in sicer približno vzdolž pasu najnižjega sveta mimo vasi Ferderb in Ferdrenk (A. Meli k 1931, 1959). Glede na stopnjo zakraselosti je A. K r a n j c (1972) ozemlje razdelil v sledeče kategorije: 1. Nekraško območje Sibja in osrednjega pliocenskega bazena s površinskim odtokom. 2. Površinsko in podzemeljsko malo zakraseli svet ob površinski Rinži. 3. Površinsko zelo zakraseli Sahen, ki pa je podzemeljsko razmeroma slabo prevotljen; v njem prevladuje plitev vertikalni odtok vode. 4. Površinsko malo zakraselo območje v višinah med 500—520 m; v podzemlju je ta svet zelo prevotljen. Značilno je plitvo vertikalno in horizontalno odtekanje vode. 5. Močno zakraselo ozemlje Velike in Male gore z globokim vertikalnim odtekanjem vode. Na tem območju so se razvili različni tipi površja od erozijskega na neprepustnem svetu do izrazitO' kraškega. Hidrografija Na Kočevskem polju je glavni vodni tok Rinža, ki jo napajajo izpod Stojne pritekajoče vode. Ponikuje že v Kočevju. Njene ponikve in požiralniki se vrste tja do Črnega potoka in Mozlja. Pomembnejša stalna površinska potoka sta še Rudniški in Željnski potok, ki odtekata od rudnika proti Salki vasi in ponikujeta v Zeljnske jame. Rinžo napajajo še manjša močila z južnega dela terciarnega območja pri Mlakah. Podrobnejši opis sledi v naslednjih poglavjih. Hidrogeološke razmere Litološki in stratigrafski opis kamnin Najstarejše kamnine, ki grade ožje območje Kočevskega polja, so kredni sedi-menti. Spodnjo kredo zastopajo apnenci in dolomiti, ki jim slede rekvienijski in pl(»časti apnenci. Za zgornjo kredo so značilni radlolitni in hipuritni apnenci. Pri Zeljnah omenjata F. U r š i č (1932) in M. Pleničar (1960, 1965) v belem apnencu najdbe zgornjekrednih fosilov. A. Nos an (1958) omenja, da so v kamnolomih našli školjke rodov Chara in preseke rudistov, ki dokazujejo zgornjekredno starost apnencev. Jugovzhodno od Stare Cerkve leže na turonskem apnencu beli zrnati apnenci, ki se pričenjajo v spodnjem delu z apnenčevimi brečami. Kredni apnenci grade osrednji del Kočevskega polja, medtem ko se bolj zahodno pojavlja v Stojni debelozrnat temen dolomit in na njem temnosiv jedrnat, neskladovit in deloma ooliten apnenec. Sega tja do Mestnega vrha. Pri Dolgi vasi izdan j a v podnožju Stojne že bituminozen dolomit. Oba lahko prištevamo juri. V podlagi Stojne je najti tudi ozke vložke glinastih skrilavcev in peščenjakov (I. S i m o n i č , 1939), ki so za razvoj vodnih razmer dokaj pomembni. Južni del obrobja v območju Črnega potoka in Mozlja je zgrajen iz zgornje-triadnega dolomita (C. Germovšek, 1961), ki se v pasu vleče še dalje proti jugovzhodu in prehaja globlje v jurske plasti. Iz zgornjekrednih apnencev in dolomitov je zgrajen večji del kočevske Male in Velike gore. V območju, ki ga grade apnenci in dolomiti je odtok podzemeljski; voda odteka po kraških podzemeljskih poteh. Na krednih apnencih leže pri Salki vasi terciarni sedimenti. V terciaru je nastalo na prostoru Kočevskega polja jezero, kjer so se odlagali premogovni sloji, ki so med seboj ločeni z vložki glin in laporjev. A. Budnar-Tregubov (1961) je ugotovila srednjepliocensko starost teh plasti. Krovnina premogovih plasti so raznobarvne gline, ki prehajajo v pesek in droben prod z vložki laporja (A. Nos an, 1958). Na ostanke teh sedimentov naletimo mnogokje na širokem področju, kar dokazuje, da je jezero v končni fazi imelo zelo velik obseg. V zgornjem delu krednih plasti naletimo še na druge klastične sedimente. Laporje in breče so našli v krpah v Logu, pri Kunčah, pri Grintovcu itd. Prištevamo jih zgornji kredi, deloma pa na podlagi fosilov že eocenu (C. Germovšek, 1953, M. Pleničar, 1965). Padavinska voda odteka z območja teh plasti po površju. Kvartar zastopajo preperine in naplavine ob Rinži, pretežno so to gline In meljaste gline. V Kočevju je teh sedimentov ponekod celo nekaj metrov na debelo. Sem bi lahko prištevali še blato, odloženo v območju Željnskih jam. Tektonika Polje je sinklinalno zasnovano ob prelomih, ki potekajo vzdolž Stojne, Male gore in Roga. Tektonske linije so dinarsko usmerjene. Ob robu Stojne poteka prelom, vzdolž katerega se je dvignil zahodni del ozemlja. Tudi skozi premogovno kadunjo poteka močan prelom, važen za nastanek s terciarnimi sedimenti zapolnjene depresije (A. Nos an, 1958). Ob tem prelomu segajo neprepustne plasti v globino, kjer ločijo podzemeljske vode porečij Krke in Kolpe. Vzdolž Male gore in nižjega dela Roga nahajamo manjši tektonski jarek, ki je del Roga ločil od glavne grude. Pogostni so tudi prečni prelomi, predvsem v smereh N-S, ki so pomembni kot pretrte cone, ob katerih odtekajo podzemeljske vode. Vodne razmere v podrobnostih Glavni vodni tok je Rinža, ki izvira v Mrtvicah pri Ložinah. Vendar ti izviri delujejo le ob višjem stanju vode. Ob povodnji priteka do požiralnikov pod Jasni CO in okoli nje tudi površinska Rakitnica, nakar odteka z vodami Ribnice in Bistrice po Zadnji Rinži. Tako se pridružijo vodam Kočevskega polja in s tem porečju Kolpe, kolikor ne izginejo v požiralnike v strugi že v območju Ložin. Glavni stalni izviri Rinže so izviri pod Stojno, Reberski studenec in Obrh, ki je zajet za vodovod, M. Obrh, periodični Zajčjak, zajeti izvir pri Treh lipah, občasni izvir pri Sv. Frančišku, zajeti Livoldski studenec in nekaj izvirov na obrobju polja pri Zajčjem polju in Črnem potoku. Črni potok ponikne pod mlinom v vasi Cmi potok (glej tudi A. Kranj c, 1972). Glavne vode Rinže izvirajo ob prelomu, ki poteka na jugozahodnem kraju polja. Ob tem prelomu pa je tudi prvi požiralnik pod Kočevjem. 2e tudi v Prednji Rinži, ki jo napajajo periodični izviri pri Lažinah, so požiralniki. Doslej nam še ni znano, kam odvajajo podzemeljsko vodo požiralniki v Prednji in Zadnji Rinži, katerega izmed izvirov napajajo in kje se podzemeljska voda izogne terciarni pregraji. Rinža ponikne kmalu za mestom in teče ob visoki vodi po površju mimo Dolge vasi tja do Črnega potoka in Mozlja. Odtod poteka proti Kolpi značilna suha dolina. Ta velja za sled terdarnega površinskega toka Rinže. Ob strugi je vrsta požiralnikov pri Dolgi vasi, pri Livoldu, pod Mozljem in pod Rogatim Hribom. V območju nad izviri Rinže je bilo odkritih nekaj manjših, manj pomembnih kraških jam. Kat. št.: 2872 — Jama nad Rosenbrunnom Lega: 2200 m NW od Kočevja, 300 m SW od zajetja pri Treh lipah, 800 m W od D. Mahovnika. Nadm. višina: ok. 510 m. Globina brezna: 33 m. Raziskal in opisal: J. K. Kočevje, 1968. Kot. št.: 3151 — Odkopano brezno Lega: 2300 m NW od Kočevja, 400 m W od zajetja pri Treh lipah, 1 km od D. Mahovnika. Globina: 12 m. Opis: J. K. Kočevje, 1968. Kat. št.: 3152 — Ž a b n i c a Lega: 2400 m od Kočevja, 900 m W od D. Mahovnika. Nad. višina: 500 m. Globina: 31 m, dolžina ok. 45 m. Razširjene razpoke. Opis: J. K. Kočevje, 1968. Kat. št.: 3331 — Brezno pri Marofu Lega: 1 km W od Kočevja. Nadm. višina: 477 m. Opis: brezno, globoko 28 m. Izmera: J. K. Kočevje, 1969. Kat. št.: 89 — Merešloh Lega: 900 m SE od Kočevja, pri znamenju Sv. Frančiška. Nadm. višina: 465 m. Opis: star požiralnik, rahlo proti jugu zavijajoč vodni rov, dolg ok. 100 m. Opis in raziskave: 1927, Pretner; 1928, K en k; skica; 1930, K en k; 1936, Pretner; 1960, JSPDZ; načrt; 1962, Pretner, Bole; 1967, J. K. Kočevje. Ljudje se še spominjajo, kako so dijaki v času pred prvo svetovno vojno s hiper-manganom barvali vodo v tej jami. Obarvana voda se je pojavila v Dolgi vasi (verjetno v bruhalniku Kessel). Odtekanje podzemeljske Rinže proti Kolpi je dokazalo barvanje leta 1956. S tem je bilo tudi ugotovljeno, da je kraški podzemeljski odtok obdržal smer predkraškega površinskega odtoka. Podzemeljska Rinža odteka po apnencu skozi Sahen in vzdolž prelomne cone do Mozlja, nakar preide v manj prepustni dolomit, po katerem teče do izvira Bilpa. Visoka voda odteka skozi Sahen in od Livolda dalje po stiku apnenca z dolomitom proti Kobilji jami in v višji ooni verjetno deloma tudi proti Kotnici pri Žagi ob Kolpi. Leta 1956 se je pol ure po začetku barvanja pojavila obarvana voda v bližnji vrtači, imenovani Koruzar-jeva jama, po 24 urah pa v Jami v Sahnu, kjer teče podzemeljski potok okoli 20 m pod površjem. Na izviru Bilpi se je pojavila po 43 in pol dneh. Dolgo potovanje na le 17 km zračne razdalje je posledica sušnega obdobja in upadajočega vodnega stanja, pa tudi manj prepustnega ozemlja. Nagel upad koncentracije v zelo razvlečenem valu obarvanja je povzročilo nenadno deževje v začetku jeseni (Iz poročila N. Cadeževev arhivu HMZ). V Sahnu je podzemeljski tok razmeroma plitev. V Jami v Sahnu je okoli 20 m pod površjem (M. Raztresen, 1961). V Breznu pri Treh križih je bila odkrita visoka voda v globini okoli 60 m (D. Novak, 1962). Ob izredno visoki voidi se vse razpoke ob Rinži napolnijo z vodo skoraj do površja. Sahen je napolnjen z vodo (Golobja jama), Rinža sama pa teče po površju do Črnega potoka in pod Mozelj. Kat. št.: 535 — J a m a v Sahnu Lega: 1900 m SE od Kočevja, 1700 m SES od galke vasi. Nadm. višina: 465 m. Dolžina okoli 70 m. Opis in načrti: 1937, A. S er ko; skica; 1958, JSPD Železničar; načrt; 1962, Enakomerno proti podzemeljskemu jezeru nagnjena votlina. Globina ok. 30 m, Pretner, Bole; 1969, Pretner, Bole; 1968, J. K. Kočevje, načrt. Kat. št.: 2051 — Brezno v Sahnu Lega: 1500 m ESE od Kočevja. Nadm. višina: 471 m. Raziskano: 1956, JS PD2. Kat. št.: 3149 — Brezno pri Stantu Lega: 3000 m SE od Kočevja, 1500 m SW od Cvišlerjev, 1,5 km NE od Dolge vasi. Nadm. višina: 476 m. Globina 26 m, dolžina 12 m. Takoj za vhodnim breznom pridemo v dvorano. Na dnu blato in voda. Opis: J. K. Kočevje, 1968. Terciarni sedimenti premogovnega bazena so za podzemeljske vode izrazita bariera. Z gričevja, ki je zgrajeno iz laporjev, peskov, glin in rjave ilovice, se stekajo vode površinsko na eno stran proti Mlakam in Rinži, na drugo stran pa na sever proti Salki vasi in Željnam. Z Nanosa (508 m) se terciarne plasti polagoma spuščajo proti vzhodu in v njih so vode oblikovale plitve dolinice, po katerih odtekajo na površju do stika z apnencem (A. K r a n j c , 1970 a). Na stiku z apnencem, ki je zelo razpokan, poniknejo tako na eni kot na drugi strani. Na severni strani se pri Salki vasi stekata dva potoka. Rudniški potok odmaka območje separacije premogovnika in je zelo obremenjen s premogovim prahom. Potok deloma ponikuje na stiku z apnencem že pod hribom severno od Salke vasi, glavni del vode pa je speljan po kanalu proti Jami pod Salko vasjo, kjer izginja v višini okoli 642 m nad morjem ves v podzemlje. Zeljnski potok se steka z odvalin dnevnega kopa bolj severno izpod Nanosa in ponikuje v Malo jamo, kjer predre ozek hrbet apnenca in izgine v Jamo - H n Jl \ 0 0 o S > 0 1 -ö o 1 «»a " C ra CS .i:; N OJ -g O t, _g a a OT g « I I os a ' 'S? u ' C w d ZJ o O a m a -N-g g-l3 »-Ö tu Ö M I »g csi (M ,-H (iTm o M S H m ^ ai >3 Ä 3 i ^ "d > C as N ■ • ^ cd CO o! —' TI N ^ ß O) M I 0) ft ' vJ W CO SI. 3. Požiralnik pri Remiiiovem mlinu. Fot. N. Cadež pri gostilni, okrog 100 m od gostišča pred Željnami. Podzemeljski sistem Željn-skih jam (si. 2) zbira vode v enoten tok. Nekdaj so bile te jame skupen požiralnik vode s površja terciarne kadunje (A. K r a n j c , 1970 a), po denudaciji pa se je odtok razbil in postal difuzen. Močvirje, ki se razteza ob cesti med Željnami in Klinjo vasjo, odmaka manjši potok, ki se izgublja v požiralnikih pod kamnolomom pri Ciganskih jamah, ob začetku dolinice, ki zavija proti jugu. Črni Rudniški potok ponovno zasledimo vzhodno odtod, kjer po kratkem površinskem toku v dnu večje vrtače ponikne v požiralnikih pri nekdanjem Re-mihovem mlinu (si. 3, 4). Te vode se pojavijo znova na površju v izviru Radeščice pri Podturnu (N. Cadež, 1963) verjetno pa tudi v sosednjih izvirih, na kar kažejo izsledki sedimentološke analize naplavine v izvirih. Kat. št.: 12 — Željnske jame Lega: 2430 m NE od Kočevja. Dolžina ok. 1800 m, globina ok. 6 m, nadm. višina okoli 470 m. Sistem Željnskih jam obsega več členov: Malo jamo na zahodu, le okoli 25 m dolg rov, s katerim je potok presekal greben apnenca. Jamo pri galki vasi, kamor ponikuje s premogom obteženi Rudniški potok, z rovi proti vzhodu. SI. 4. Vhod v Željnske jame. Fot. N. Cadež Jamo pri gostilni, razčlenjen sistem podzemeljskih kanalov, ki je v zvezi z Jamo pri Salki vasi, in Ciganske jame, še bolj razvejan sistem podzemeljskih rovov. Prav na jugu je še Brezno pri galki vasi, ki je od drugih členov Željnskih jam najbolj ločen. Na tem mestu se bom omejil le na opis hidrografskih značilnosti sistema Željnskih jam. Njegova morfologija je že opisana in je tudi podrobneje razvidna iz skice (D. Novak, 1956). Od zahoda priteka Potok, ki se zbira v terciarnih plasteh in teče skozi Malo jamo. Nato izgine v Jamo pri gostilni in teče po podzemeljskem Vodnem rovu proti vzhodu. Ze v prvi dvorani dobi dvoje pritokov. Prvi priteka z juga iz Dvojnega rova, na sotočju obeh voda pa izvira še Studenec, ki so ga primitivno zajeli in ima zelo nizko temperaturo. Tretji pritok je v Vodnem rovu, slaboten curek vode, ki priteče Potoku z zahodne strani. Za Brankovim breznom se rov zablati, tako da globoko blato onemogoča nadaljnje prodiranje po podzemeljskem rovu, ki drži proti jugovzhodu. Okoli 60 m jugovzhodno odtod zasledimo ta potok znova v Jami pod Salko vasjo. Tu se izliva vanj črni Rudniški potok. Kakor že omenjeno, priteka iz rudniške separacije in prinaša s seboj premog v gosti suspenziji. Nanos pred jamo je prepojen s premogovim blatom in tudi rovi v jami so črni od tega sedimenta. Potoku smo pred leti lahko sledili po vijugavem rovu nekaj deset metrov proti vzhodu, nakar se rov sifonsko zapre. Pred sifonom priteka od juga po špranji skromen čist studenec. Ponovno naletimo na ta potok kakih 20 m boli severno v Črnem rovu v Ciganskih jamah, kjer je črno obarval celo od stropa viseče stalaktite. Tik pred izhodom iz jame je potok predrl še dvoje sten, nakar se je združil z mrzlo in čisto vodo iz Korita. Umazani potok še nekaj časa vijuga po aluvialni ravnici pod Cigansko vasjo, nakar izgine SE od Željn v ponor pri Remihovem mlinu (si. 3). Voda se ponovno pojavi v Radeščici pri Poturnu. Odkod priteka voda v Rov pri Koritu? V dolinici pred Ciganskimi jamami je v naplavini izkopano zajetje za studenec z razmeroma dobro vodo. Nekaj desetin metrov severno od obokanih Ciganskih jam pa poteka po špranji proti vzhodu Blatni rov. Na kraju tega rova teče potoček čiste vode. Po smeri toka sklepamo, da voda, ki ponikuje pod kamnolomom, kjer je požiralnik manjšega potoka, ki odmaka močvirnato polje, teče podzemeljsko skozi Blatni rov v Rov pri koritu. Raziskave: Opis in načrt D. Novak, M. Raztresen, 1956/66, JS PD Železničar. Glej tudi Proteus 1956/4, 79—81, Turistični vestnik 1956/12, V. Jugosl. speleol. kongres, Skopje 1968. Kat. št.: 2695 — Brezno priSalkivasi Lega: 50« 2150 m NE od Kočevja, 58« 1800 m SE od Klinje vasi. Nadm. višina: 482 m. Dolžina 104 m, globina okoli 12—15 m. Prva stopnja je 6,5 m globoka, na dnu je večja dvorana. Proti severovzhodu vodi nizek rov v drugo dvorano. Obe sta usmerjeni v dinarski smeri. Prva je dolga okrog 20 m in široka 10 m, druga je široka 18 m, v podolžni smeri pa dolga okrog 30 m. V skrajnem severnem delu druge dvorane sta dva stranska oddelka, kjer v dnu zopet naletimo na blato umazano s premogom, in na podzemeljski potok, ki teče proti vzhodu. V osrednjem delu druge dvorane je udor, kjer na dnu teče črn potok proti severu. To so sledovi podzemeljske vode, ki je usmerjena od požiralnikov na južni strani griča proti izviru na severnem podnožju vzpetine, prav nasproti vhodu v Jamo pod Salko vasjo. Opis: T. J a n č i g a j, 1967, JS PD Železničar. Kat. št. 796 — Lisičja jama pri Kočevju Lega: Ob cesti Kočevje—Zeljne, levo od ceste. Po seznamu Mirka Kodriča: »Jame in prepadi Kočevskega sreza«, št. 34, je nizka, zelo blatna, labirint rovov. Po novejših podatkih je že zasuta (1969). Morda pa je identična z Malo jamo (?). V območju Zeljn drugih površinskih tokov ni, pač pa je podzemeljska voda zelo plitvo pod površjem. Okrog 300 m severno od cerkve pri Željnah je v svetlosivem apnencu manjši udor. V tem udoru je špranja, kjer naletimo na manjši podzemeljski vodni tok, okrog 4 m pod površjem. Studenec se imenuje Bližnji studenec. Le nekaj deset metrov vzhodno odtod je Daljnji studenec, potok v dnu večje vrtače, 5 m pod povprečno višino površja v tem območju. V prvem primeru odteka voda lokalno proti severu, v drugem, v Daljnjem studencu, pa proti jugu. Večje število vodoravnih jam v tem območju je znak odtekanja vode plitvo pod površjem. Območje tega plitvega krasa v smeri proti Rogu težko omejimo, ker so tu znani le redki kraški objekti. Kat št.: 3209 — Mirkovo brezno Lega: 5200 m NE od Kočevja, ob cesti na Rog. Nadm. višina: 470 m. Opis: Sprva proti W nagnjen rov, potem brezno, 41 m. Skupna globina 55,6 m. J. S. PD2, 1968. Kat. št.: 3255 — Brezno na prelazu (Rog) Lega: 4900 m NE od Kočevja, 600 m ESE od kote 596 Konjsko, ob cesti na Rog. Nadm. višina: 505 m. Opis: razvejano brezno, globina ca. 40 m. J. S. PDŽ, 1968. Kat. št. 3328: Kunje brezno Lega: 1,5 km E od Željn, pod koto 596 m — Konjsko. Nadm. višina: 540 m. Globina: 18 m. Opis in načrt.: 1968, J. S. PD2; 1969, J. K. Kočevje. Kat. št. 3262 — Jama v rudniškem lagerju Lega: 2000 m E od Zeljn. Se ni raziskana. Registrirano: 1966, J. K. PD Železničar. Jugovzhodno od Željn in vzhodno od Salke vasi je bil v zadnjem času odkrit še en manjši sistem podzemeljskega odtekanja, ki je v sedanjem stanju že ločen od sistema Željnskih jam. V tem sistemu razlikujemo štiri člene (si. 5). Kat. št. 3202 — Mala Stankova jama Lega: 580 m NE od cerkve v Salki vasi, 1020 m S od cerkve v Željnah. Nadmorska višina vhoda je okoli 478 m. Opis: Dolžina ok. 142 m, globina ok. 14 m. Vodni rov je ozek in poteka plitvo pod površjem proti NW. Na koncu rova se špranja odpira na površje. Opis, meritev: 1967, 1968, A. Kranjc in D. Novak, Jamarska sekcija PDŽ. Kat. št. 3203 — Velika Stankovajama Lega: 980 m S od cerkve v Zeljnah, 700 m NE od cerkve v Salki vasi, nadmorska višina vhoda okoli 472 m. Opis: Dolžina 416 m, globina 18 m. Dva vodna rova, ozka, špranjasta, ki segata od E proti W in proti SW. Podzemeljski potok teče proti NE. Jama je verjetno povezana z Malo Stankovo jamo. Meritve in opis: 1968, A. Kranjc, Jamarska sekcija PDŽ. Kat. št.: 3204 — Jama v grmovju Lega: okoh 800 m ENE od Salke vasi, 1200 m SES od Zeljn. Jama je v nadm. višini okoli 477 m, na SE pobočju doline, ki se zajeda E od Salke vasi proti severu. Opis: ozek, špranjast vodni rov, po katerem odteka podzemeljski potok proti SE. Meritve in opis: 1968, D. Novak inJ. Žitko, Jamarska sekcija PD Železničar. Moštgruben je vrtača, v katere dnu se severovzhodno od Salke vasi pojavlja voda. Priteka iz razpoke na južni strani in po 1,5 m dolgem površinskem toku proti 3203 STANKOVA JAMA PRI SALK! VASI Moštgrufaen 50 -I_1_1__I 3202 MALA STANKOVA JAMA SI. 5. Mala in Velika Stankova jama severu zopet izgine v podzemlje. Pretok vode se spreminja. Vodni tok je v višini okoli 475 m. Kat. št: 2819— Pokrito brezno Lega: 2000 m vzhodno od Salke vasi v Sahnu. Nadm. višina; 406,40 m. Opis: Brezno globoko 42 m, dalje pa je neprehodno. Kat. št.: 1720 —^ Vodna jama pri Cvišlerjih (si. 6) Lega: 1250 m SE od Salke vasi nad Cvišlerji. Nadm. višina: 474 m. Vodni rov, špranjast, v dveh etažah. Iz jame priteka manjša količina vode, ki ponikne kmalu za izvirom. Zgornja etaža je suha in zasigana. Opis in meritve: 1956, J. Subelj, M. Podobnikar; 1969, J. K. Kočevje. L J SHEMATIZIRAN IZTEGNJEN PROFIL J V, VODNA JAMA PRI CVIŠLERJIH 1956 SI. 6. Vodna jama pri Cvišlerjih Le-ta objekt značilno dokazuje, da se voda lokalno pretaka po posameznih manj prepustnih plasteh v različnih višinah. V območju severnega obrobja Sahna, ob cesti proti Cvišlerjem in Oneku, so med plastmi apnenca pogostnejše plasti dolomita, po katerih pritekajo na površje manjše količine vode, da je tu več studencev in močil neznatne izdatnosti. Z druge strani pa je ta jama priča postopnega zniževanja erozijske osnove in faz zakrasevanja, ki so temu sledile. To opazujemo tudi pri Zeljnskih jamah (glej tudi A. K r a n j c , 1972). Severno od Kočevja leži Klinja vas. Vas oskrbujejo s stalno vodo vodnjaki. Ravnina med Zeljnami in Klin j o vasjo je prekrita s plitvo odejo terciarnih in kvartarnih plasti, izpod katere že marsikod štrlijo golice apnenca, se pojavljajo vrtače in mestoma tudi jame. V njih, ki leže le nekaj metrov pod površjem, nahajamo aktivne, v enotnem sistemu proti severu usmerjene vodne tokove (si. 7, 8). Kat. št.: 118 — Vodna jama I Lega: 54«, 500 m SE od Klinje vasi (482 m), 81» 200 m SW od kote 487 m. Nadm. višina vhoda okoli 470 m, dolžina 270 m, globina ca. 8 m. Opis in načrt: 1962, A. K r a n j c ; 1965, D. N o v a k. w 6 ■§ a \ Q SI. 8. Vhod V Vodno jamo pri Klin j i vasi Podzemeljski sistem se odpira v dnu vrtače s strmimi stenami. Vrtača je porasla s travo in grmovjem. Od vzhoda priteče majhen potok in odteka proti NE. Rov je 2—3 m visok, 1—2 m širok. Na nekaj mestih se zniža strop skoraj do 1 m nad vodo, nekajkrat pa se rov zoži in razpoka seže skoraj do površja. Stene so gole in značilno korodirane, robovi so ostri. Okrog 20 m proti SW se rov razširi in zavije proti severu. V severni steni je ozek stranski rov. Od zahoda priteče v ta odsek po zasiganem in težko pristopnem rovu hladen in čist potok. V razdalji kakih 100 m od vhoda priteka iz iste smeri drug potok iz stranskega rova, ki je močno zarušen in ozek. Ta rov poteka sprva proti zahodu, nato pa zavije proti severu. Glavni rov od sotočja dalje zavije proti vzhodu. Tu je tudi pritočni sifon. Nizdol se rov razširi in je nižji. Sprva se vije proti NE, nato zavije proti E, okoli 40 m od vhoda se obrne proti jugu, nato pa še proti zahodu, kjer se konča z nizkim sifonom. Oba rova sta skupno dolga okoli 270 m in sledita številnim razpokam v apnenčevih plasteh. Kat. št.: 119 — Vodna jama II pri Klinji vasi Lega: 53», 300 m SW od kote 487 m in 67», 600 m SE od Klinje vasi (482 m). Nadmorska višina okoli 470 m, dolžina 152 m, globina 6—7 m. Opis in načrt: 1965, D. Novak. Vhod v jamo je v močno zaraščeni vrtači. V dnu vrtače priteka iz ozkega podzemeljskega rova podzemeljski potok. Rov se vije sprva proti severu, nato pa zavije proti vzhodu. Nekaj deset metrov daleč v notranjosti priteka od juga po ozkem rovu čist in hladen potok z manjšo količino vode. Glavni rov se nadaljuje proti zahodu, mestoma je suh in zelo ozek. Kat, št.: 2696 — Vodna jama III pri Klinji vasi Lega: 69», 640 m SE od Klinje vasi (482 m), 53«, 340 m SW od kote 487 m. Nadmorska višina okoli 470 m, dolžina 31 m, globina 3—4 m. Opis in skica: 1965, D. N o v a k. Tik pod pobočjem Nanosa je na stiku s terciarnimi plastmi nekaj udornih vrtač. V dveh od teh udorov naletimo na podzemeljski tok. V podzemeljskem sistemu odteka voda v smeri od juga proti severu. Proti jugu vodi ozek in nizek rov z značilnim okroglim profilom, proti vzhodu pa ozka špranja, ki se po nekaj metrih razširi v rov, usmerjen proti severu. V tem rovu se voda pretaka le ob višjem stanju vode. Sistem odvaja vodo severnega roba terdarne kadunje. Podzemeljski vodni tok je v višini okoli 470 m n. m. Voda priteka iz jame III v jamo II in odtod v jamo I. Ne vemo še, kako odteka voda dalje v smeri proti Rogu. V tem območju so büe odkrite še tri jame, ki pa niso nudile pomembnejših podatkov o odtekanju podzemeljske vode. Kat. št.: 3078 — Brunvirtsko brezno Lega: 1000 m NE od Klinje vasi. Nadmorska višina: 480 m. Opis: globina 16,5 m. Opis in izmera: 1967, J. K. Kočevje; 1969, J. S. PD Železničar. Kat. št.: 3079 — Pasje brezno Lega: 900 m N od Klinje vasi. Nadm. vis.: 471 m. Opis: globina 38 m; odpira se pod tenko odejo terciarnih naplavin; na dnu, kljub nadm. v. 435 m, ni sledov tekoče podzemeljske vode. Meritev: 1967, J. K. Kočevje. Kat. št.: 3080 — Odpadno brezno Lega: 400 m N od Klinje vasi. Nadm. višina: 476 m. Opis: Ob prelomnici v smeri N-S podaljšana špranja, globoka do 14 m. Izmera; 1967, J. K. Kočevje; 1969, PD Železničar. Pri Koblerjih na severnem in severozahodnem obrobju terciarnega bazena nahajamo vodo plitvo pod površjem v dnu nekaterih vrtač. V sami vasi je voda iz take vrtače zajeta v korito in leži le 4—5 m pod površjem. Vodnega pretoka ni opaziti. Pri Stari cerkvi, na severnem in severozahodnem robu pliocenskega bazena, so vodnjaki prav tako zajeli plitvo ležečo podzemeljsko vodo. V Mlakah je voda le okrog 1 m pod površjem. Preperelo površje terciarnih sedimentov in peščenjaka pa se površinsko odmaka v številna močila in potoke, ki odvajajo vodo proti Bregu, kjer izginja v požiralnike v apnencu v podnožju Kofla ob Rinži. Kofel (475 m) pri Mahovniku je nizek, malo obsežen grič. V njem je bilo okritih 5 jam s skupno 670 m podzemeljskih rovov (A. K r a n j c , 1969, 1970 a). Jame so v dveh etažah. Vodni tok, ki se začenja v požiralniku ob cesti pod kamnolomom, se usmerja v manjši izvir tik ob Rinži. Le kakih 100 m jugovzhodno odtod izvira pri G. Mahovniku potoček, ki odvaja vodo kraškega ravnika z zaledjem tja do Kraflerjev, kjer so iprav tako našli podzemeljsko vodo v globini le okoli 4 m. V vasi Gorenje so štirje vodnjaki s stalno vodo, pod vaiSjo pa izvira na zahodni strani voda, ki teče do železniške proge in izgine v močvirju. Vzhodno pod vasjo je v dnu vrtače manjši izvir v špranji v apnencu, ki je še prekrit z odejo terciarnih sedimentov. Voda priteka v količini okoli 0,2 1/sek in ponikne v požiralnik na drugi, južni strani vrtače. Okoli 800 m južno se voda znova pojavi v dolini pri Brunvirtu. Tudi ta voda izgine v požiralnik po dobrih 10 m površinskega toka. V naplavini obeh potokov je kremenčev pesek, ki ga voda spira s površja. Podzemeljski vodni tok je v nadaljevanju bržkone usmerjen v območje Vodne jame pri Klinji vasi. Natančnejši višinski odnosi med posameznimi izviri in podzemeljskimi vodnimi tokovi niso znani, vendar lahko sklepamo glede na medsebojno lego, da so v območju Kočevskega polja sledeči podzemeljski vodni sistemi: ■— vodni tok od izvira pri Gorenjem proti izviru pri Brunvirtu (482 m) tik ob robu terciarnih plasti. Nadaljevanje podzemeljskega toka lahko pričakujemo v ne preveč oddaljenem območju Vodne jame I (470 m). Ta sistem je cona horizontalnega odtoka v plitvem krasu. — cono horizontalnega odtoka predstavlja tudi sistem Zeljnskih in Stankovih jam. Ob pričetku denudacije je bil to še enoten sistem na območju bolj razprostranjene cone aktivnih požiralnikov. Padec je v tem območju majhen. Požiralniki Rudniškega potoka so v višini okoli 469 m, voda v Jami pri gostilni pri 467 m, požiralnik pri Remihovem mlinu pa v višini okoli 455 m. V ta sistem se že pri njegovem koncu stekajo podzemeljske vode Moštgrubna (475 m) in Stankovih jam (468 m). Vode Bližnjega in Daljnega studenca pri Željnah (465 m) odtekajo v podzemeljsko kraško vodo vsaka zase. — voda Jame v grmovju odteka proti jugu proti studencu v Cvišlerjih in v območje Rinže. Temu sistemu pripada ves jugovzhodni del Kočevskega polja. ■— posebej je omeniti osamljeno območje Kofla pri Mahovniku, ki prevaja vodo, ki površinsko priteče od Mlak in Kraflerjev. Barvanja bi verjetno potrdila te predpostavke. Fizikdlno-kemične lastnosti podzemeljskih voda Že v začetku ra2dskovanj v sistemu Zeljnskih jam smo pričeh z merjenjem temperature, trdot in drugih kemičnih lastnosti podzemeljskih voda. V obdobju 1956—1960 ,so analize vode v sistemu Zeljnskih jam pokazale sledeče: Razmeroma topH Rudniški potok ohlaja zelo hladen pritok iz Dvojnega rova (5,2» C). Potok se v podzemlju še dalje ohlaja in je pri izstopu iz jame še za dve stopinji hladnejši. Spreminjajo se tudi trdote. Visoko karbonatno trdoto imajo pritok iz Dvojnega rova (14,1» dH), Studenec pred Ciganskimi jamami (18») in zato tudi Studenec pri Koritu (12,88»), ki pa zdaj žal, ni več dostopen. Potok ima v Mali jami trdoto 12,5». Karbonatne trdote so bile najvišje v zimskih in sušnih mesecih. Najvišje so büe v decembru: Potok 16,9», Studenec pred Ciganskimi jamami 18,7», Studenec pri Koritu 17,5», najnižje pa ob visoki vodi in v maju in juniju (Potok 9,8», potok v Črnem rovu 7,2»). Kasnejše analize trdote in vsebnosti C1 in drugih lastnosti v sistemu Zeljnskih jam (1965—66) izpričujejo, da je v Dvojnem rovu in v Studencu v Vodnem rovu ista voda. Višja celokupna trdota in kohčina C1 kažeta, da odteka voda s terciarnega ozemlja in s kvartarnih plasti, podobno kot voda v izvirih pri Gorenju in Brunvirtu: celokupna trdota Vodni rov Studenec v Vodnem rovu 65,0" dH (deloma odpadna voda 44,0« Rudniškega potoka) Rudniški potok odvaja v Vodni rov odplake in vodo s separacije, kar je mogoče slediti še skozi ves sistem do Remihovega mlina. Visoka celokupna trdota je deloma značilna za odpadne vode. Podoben primer je tudi v glavnem toku Vodne jame I, kjer doseže celokupna trdota 74" dH! Voda vsebuje velike količine Fe in Mn. Po tipu je voda v Vodni jami I sulfatna. V sledeči tabeli podajamo glavne značilnosti kemičnega sestava voda na Kočevskem polju (si. 9), tip vode po V. A. A1 e k s a n d r o v u , celotno trdoto in odstotke mg ekv komponent, ki odstopajo od običajnega povprečka: izv. GORENJE izv. BRUNVIRT VODNA JAMA I. VODNA JAMA II. BLIŽNJI studcncc ZAGREB SI. 9. Značilnosti kemične sestave vod na Kočevskem polju Tip Cel. trd. dH Značilne komponente j *0 mg ekv Gorenje CaMgHCOs 13,2 10 ®/o S04 Brunvirt CaHCOs 15,7 11 '«/o C1 Vodna j. I Ca S04 74 18,9 Vo Fe, 14,5'VoMn Vodna j. II CaHCOs 12,6 Daljni stud. CaHCOs 17 11,4 »/oNa, 12,1 «/oMg Bližnji st. CaHCOs 18,2 11 »/o C1 Moštgruben CaHCOs 16,2 Podrobnejše analize hrani Geološki zavod v Ljubljani. Analize je izdelal analitski laboratorij Kemičnega instituta >>Boris Kidrič«. Sklepi in povzetek Območje Kočevskega polja na jugu Slovenije je eden izmed členov dinarskega krasa. Ozemlje leži med visokimi kraškimi masivi Male gore in Roga na eni strani ter Velike gore in Stojne na drugi strani. Zgrajeno je v glavnem iz krednih in jurskih apnencev s pasovi dolomita in je ob prelomih, ki so usmerjeni v glavnem v dinarski smeri, močno razkosano. Značilen in važen dejavnik v hidrogeoloških razmerah je tudi globoko segajoča gruda neprepustnih terciarnih sedimentov, kjer obstaja že starejši premogovnik. Ta gruda je močna bariera-razvodnica za podzemeljske vode, ki odtekajo ob južnem robu podzemeljsko v smeri predkraškega površinskega potoka proti Kolpi v izvir Bilpo, na severni strani pa proti Krki v izvire proti Podtumu. Rinža se napaja iz stalnih izvirov v podnožju Stojne. V izvir Obrh pri Slovenski vasi podzemeljsko doteka tudi del vode, ki se ob višjem stanju vode preliva iz Loškega potoka in hrani izvir Rakitnice. Ob višji vodi pritekajo po površju okrog Jasnice v Zadnjo Rinžo in se pojavljajo tudi v Prednji Rinži pri Ložinah še vode Ribniške doline, ki sicer podzemeljssko odtekajo proti Krki. V tem območju je torej primer horizontalne razvodnice, kjer odtekajo z istega ozemlja podzemeljske kraške vode v eno porečje, površinske pa v drugo. V območju neprepustnih kamnin je potek razvodnice med Krko in Kolpo jasen. Manj pa je dognana razvodnica na obrobnem ozemlju, v območju pretakanja površinskih visokih vod in med Željnami in Sahnom. Prvi požiralniki v Rinži so že pod Ložinami v Prednji in v Zadnji Rinži. Tu še ni jasno, ali odteka njihova podzemeljska voda vzdolž Rinže v Kolpo ali pa obide podzemeljsko tercirano bariero proti severu in odteka v Krko. Barvanje Rinže leta 1956 je dokazalo, da odteka Rinža iz Kočevja v izvir Bilpo ob Kolpi. Na severni strani terciarnega bazena je pas plitvega krasa s podzemeljskimi jamami in vodnimi tokovi plitvo pod površino. Glavna objekta tega območja sta sistem Vodne jame pri Klinji vasi in sistem Zeljnskih jam, ki drenira vse vode iz obrobja Željn in Salke vasi. Vzhodno odtod sta še Stankovi jami in Jama v grmovju. V vseh naletimo na manjše podzemeljske vodne tokove. Voda iz Jame v grmovju že odteka v sistem podzemeljske Rinže, medtem ko se vode izvira Moštgruben in Stankovih jam verjetno priključijo odtoku Željnskih jam. V plitvem krasu severnega obrobja Kočevskega polja nahajamo vodo le 6—10 m globoko pod površjem. V območju severno od Željn in Klinje vasi pa preide voda hitro v večjo globino. To območje bi lahko imeli za prehodno med c»no vertikalnega odtoka in cono horizontalnega odtoka. Nasprotno pa štejemo območje podzemeljske Rinže v cono horizontalnega odtoka, dasi obstaja sklenjen horizont podzemeljske vode le za časa višjega stanja vode in odtekajo vode ob nižjem stanju ločeno v posameznih tokovih. Coni horizontalnega odtoka prištejemo lahko še območje Kofla pri Mahovniku. Več po'dzemeljske vode zbirata globoki kras Roga in Kočevske Male gore in morda tudi območje Stoj ne. Iz omenjenih podatkov bi mogli sklepati tudi na razvoj kraške hidrografske mreže, ki je bila zasnovana na obrobju iz neprepustnih kamnin zgrajenega ozemlja, in na zniževanje piezometričnega nivoja proti vzhodu in jugu. Tod nahajamo sprva prenikanje vode v apnencu in plitev horizontalen odtok. V tej fazi so nastale večje podzemeljske jame npr. Zeljnske jame, jame pri Klinji vasi, jame v Koflu itd. O postopnem, vendar počasnem zniževanju erozijske osnove pričajo tudi vodoravne jame v obrobju polja s sledovi horizontalnega odtekanja, M pa jih sedaj ne dosežejo več niti poplave (A. Kranj c, 1972). Dalje je na obrobju večjih karbonatnih grud in masivov globokega krasa opaziti hitro spuščanje voda v večjo globino in s tem do večjih izvirov, ki leže sorazmeroma nizko in je njihova povezava s površinskimi vodami Kočevsko-ribniškega polja dokazana. V to smer kažejo tudi sledovi nekdanjega površinskega odtekanja. V smeri proti Kolpi sledimo staro suho podolje, proti Krki pa so tudi vidni še ostanki suhe doline (A. K r a n j c, 1972). Proti Kolpi teče podzemeljska voda precej časa razmeroma plitvo in zdrsne šele v večji oddaljenosti v cono globljega in horizontalnega odtekanja. Postopno zniževanje erozijske baze nam kaže tudi razporeditev podzemeljskih rovov v območju izvira Bilpe. Intenzivnejši razvoj kraškega procesa lahko postavljamo v čas, ko je obravnavano območje razpadlo v posamezne grude in sta bili zasnovani erozijski osnovi ob Krki in Kolpi z udorom Krške kotline in Bele krajine. Postopnemu poglabljanju oziroma relativnemu dviganju ozemlja je sledila kraška erozija, o čemer nam zgovorno pričajo tudi trojne etaže v Željnskih jamah in v Studencu pri Cvišlerjih. Pas plitvega krasa v obrobju bazena neprepustnih kamnin je le posledica krčenja območja teh plasti, ki je za njim sledilo prestavljanje površinskega odtekanja v podzemlje, ko so površinske vode postajale vse krajše in so ostala na površju le še povirja. Za tem procesom bo sledilo še nadaljnje sicer neenakomerno zniževanje gladine podzemeljske kraške vode proti Krki in Kolpi, skladno s postopnim zakrasovanjem ozemlja, ki bo intenzivnejše predvsem v območju večjih prelomnih con. Razhkovali smo tudi fizikalno-kemične značilnosti voda. Ugotovili smo, da so vode zmerno trde do zelo trde. Z značilnostmi odpadnih vod izstopata vodi v Vodnem rovu Zeljnskih jam in Studenca v Vodnem rovu (cel. trdoti 75® oz. 44® dH) ter voda v glavnem rovu Vodne jame I (cel. trd. 74® dH). Druge značilnosti kemičnega sestava so podane v tabeli v glavnem besedilu in to: facija po V. A. Aleksandrovu, celokupna trdota in morebitne višje značilne količine posameznih komponent. Vode so vse kalcijevo hidrokarbonatne z izjemo vode v Vodnii jami I, ki je kalcijevo sulfatna. To je potrebno vedeti pri obravnavanju vzrokov in izvirov onečiščenja podzemeljskih voda. Počasi tekoča podzemeljska voda se onečeja predvsem zaradi odkladališča materiala in odpadkov ob cesti proti Oneku. Eden od virov onečiščenja podzemeljske vode je tudi rudniška separacija, odkoder odteka s premogom obremenjena voda po Rudniškem potoku v Jamo pod Salko vasjo. Voda z odvalin dnevnega kopa se pojavlja v Vodnd jami I, da ne omenjamo kakovosti same Rinže. Navedeni vzroki občutno zmanjšujejo vrednost podzemeljskih kraških voda in izvirov v obrobju ter so zato potrebne čistilnice pri vsakem industrijskem obratu. Poznavanje vodnih razmer na razmeroma majhnem območju dolenjskih kraških polj, zlasti v območju požiralnikov Rinže je pomembno za bodoče načrtovanje zajemanja izvirov vode za potrebe obrobnega kraškega sveta ob Kolpi in Krki. V tem primeru je potrebno poznati zaledje izvirov, da se izognemo morebitnemu nenadejanemu onečiščenju vode. Perspektivni viri vode za območje Rdbniško-kočevskega polja pa so lahko le kraški izviri na obrobju Velike gore. Resume SUR LA HYDROGRAPHIE DU POLjE DE KOCEVJE La region du polje de Kočevje dans le sud de la Slovenie represente une des parties du karst dinarique. La region se trouve entre hauts massifs karstiques de Mala gora et Rog d'un c6te et Velika gora et Stojna de l'autre c6te. Elle s'est, en general, developpee sur les calcaires cretaces et jurasiques avec les bandes de dolomie fort demembrees par des failles dans le sens dinarique. Le facteur tres caracteristique et important pour les conditions hydrogeologiques represente aussi le morceau profond des sediments tertialres impermeables, oü se trouve Tancienne houillere. Ces sediments representent une forte barriere — ligne de partage d'eaux souterraines. Du cote sud elles se drainent en direction du ruisseau superficiel prekarstique vers la riviere Kolpa — dans la source Bllpa, tandis que du cote nord, vers la riviere Krka, dans les sources pres de Podturn. La riviere de la Rinža prend ses eaux dans les sources perennes au piedde Mt. Stojna. Dans la source karstique de I'Obrh pres de Slovenska vas s'ecoule souter-rainement une partie d'eau qui se verse pendant la crue de Loški potok et alimente la source de la Rakitnica. Pendant les crues les eaux du polje de Ribnica coulent superficiellement lenent autour la Jasnica dans la Zadnja Rinža et paraissent aussi dans la Prednja Rinža pres Ložine, bien quelles s'ecoulent pendant I'etiage souterrainement vers la Krka. On trouve dans cette region I'exemple de ligne de partage horizontale 0Ü les conduites karstiques souterraines s'ecoulent vers un bassin et Celles de surface vers I'autre. Dans la region des roches impermeables la ligne de partage entre la Krka et la Kolpa est claire. Mais dans les parties marginales, dans la region d'ecoulement des crues superficielles et entre Željne et Sahen eile est beaucoup moins connue. Les premieres pertes de la Rinža se trouvent dejä au-dessous Ložine dans la Prednja et la Zadnja Rinža. On n'a pas encore prouve si ses eaux souterraines s'ecoulent le long de la Rinža vers la Kolpa, oü bien elles evitent la barriere souter-raine tertiaire au nord et s'ecoulent vers la Krka. Les colorations de la Rinža en 1956 ont prouve que la riviere s'ecoule de Kočevje vers la source Bilpa pres de la Kolpa. Dans la partie nord du bassin tertiaire se trouve la bände du karst peu profond avec les grottes et conduites d'eau ä faible profondeur au-dessous la surface. Les ob jets principaux de cette region sont le reseau karstique des Vodne jame pres de Klinja vas et le reseau de Željnske jame qui draine les alentours de Zeljne et Salka vas. Plus ä Test se trouvent Stankova jama et Jama v grmovju. Dans toutes cettes grottes on y trouve des petits cours souterrains. L'eau de Jama v grmovju s'ecoule dejä dans le cours souterrain de la Rinža, tandis que les eaux de la source Mostgruben et de Stankova jama se joignent ä l'ecoulement de Zeljnske jame. Dans le karst peu profond de la bordure nord du polje de Kočevje on y trouve l'eau seulement 6—10 m au-dessous de la surface. Dans la region au nord de Željne et Klinja vas l'eau passe en profondeur. Cette region peut etre consideree comme la region transitoire entre zone d'ecoulement vertical et zone d'ecoulement horizontal. D'autre part la region de Rinža souterraine est consideree comme zone d'ecoulement horizontal bien que l'horizon ininterrompu de l'eau souterraine existe seulement pendant la periode de crue, tandis que pendant l'etiage les eaux s'ecoulent par les conduites separees. La region de Kofel pres Mahovnik peut etre ajoutee ä la zone d'ecoulement horizontal. Le karst profond de Rog et Mala gora et peut etre aussi la region de Stojna accumulent les quantites considerables d'eaux souterraines. Des donnees mentionnees on peut faire des suppositions sur le developement du reseau hydrographique karstique sur le terrain marginal impermeable et sur l'abais-sement du niveau piezometrique vers Fest et vers le sud. Dans la premiere phase on s'y trouvaient la percolation d'eau a travers les calcaires et ecoulement horizontal dans la faible profondeur. De cette phase originent des grandes grottes comme par exemple Željnske jame, les grottes pres de Klinja vas, les grottes dans Kofel etc. Les grottes horizontales au bord du polje avec les traces d'ecoulement horizontal, mais aujourd'hui seches (A. K r a n j c , 1972) temoignent d'abaissement graduel et lent de la base d'erosin. De plus, au bord des grands massifs calcaires et du karst profond l'eau descend vite dans la profondeur et alimente les grandes sources qui sont situees ä I'altitude relativement basse et dont la communications avec les eaux superficielles de Kočevje—Ribnica polje est prouve. Cette direction est confirmee aussi par les traces d'ancien drainage superficiel. Dans la direction vers la Kolpa on suit I'ancienne vallee seche et aussi vers la Krka on apergoit les traces d'une telle vallee (A. K r a n j c, 1972). Vers la Kolpa l'eau souterraine coule assez longtemps dans la faible profondeur et ne descend dans la zone d'ecoulement profond et horizontal que plus loin. L'abaissement graduel de la base d'erosion est montre aussi par la disposition des galeries souterraines au-dessus de la source de la Bilpa. L'intensification du processus karstique peut etre place dans la periode quand la region traitee a ete demembree en des massifs particulaires et deux bases d'erosion ont ete faites pres de la Krka et la Kolpa ä cause de I'enfoncement de la vallee de la Krka et du plateau karstique de la Bela krajina. L'abaissement graduel oü bien l'elevation relative du terrain sont ete suivis de l'erosion karstique bein prouvee par trois etages dans Željnske jame et dans Studenec pres de Cvišlerji. La ceinture du karst peu profond au bord du bassin des roches impereables est le resultat du fait, que cettes couches ont ete emportees de la region ce qui etait suivi par deplacement d'ecoulement de la surface vers le souterrain, les cours super-ficiels devenant de plus en plus courts; seulement les parties superieures sont restees ä la surface. Apres ce processus suivrait l'abaissement continu, d'ailleurs inegal, du niveau de I'eau souterraine karstique vers la Krka et la Kolpa, correspon-dant ä la karstification graduelle de la region; l'abaissement serait plus intensif surtout dans les zones des grandes accidents tectoniques, Aussi les caracteristiques physiques et chimiques de I'eau on ete etudie. On a constate que les eaux sont de durete moyenne jusqu'a durete forte. Les eaux de Vodni rov ä Željnske jame et Studenec dans Vodni rov (75° ou bien 44® dH) et dans la galerie principale de Vodna jama I. 74° dH) se distinguent par des caracteristiques des eaux residuelles. Les autres caracteristiques de structure chimique sont mention-nees sur le tableu dans le texte Slovene comme il suit: facies apres V. A. Aleksandrov, la durete totale et les quantites caracteristiques plus hautes des components particulieres eventuelles. Toutes les eaux sont calcium-hydrocarbonatees, sauf l'eau dans Vodna jama I. qui est calcium-sulphatee. En ce qui concerne les raisons et causes de pollution des eaux souterraines, il semble, que I'eau souterraine qui coule lentement se pollue sourtout par la deposition des materiaux et ordures pres de la route vers Onek. Un des raisons de la pollution d'eau souterraine et aussi la separation de la houillere d'ou I'eau saturee de charbon coule par Rudniški potok dans la Jama pod Salko vasjo. L'eau de depot de la houillere ä ciel ouvert apparait dans Vodna jama I., sans y mentionner la qualite d'eau de la Rinža. Les raisons mentionnees diminuent fortement la qualite des eaux et des sources karstiques. II faut done installer les filtres chez chaque exploitation industrielle. La connaissance des conditions hydrographique dans la region relativement restreirte des polj es karstiques de la Basse Carniole et surtout dans la region de pertes de la Rinža est tres importante quant aux plans futurs de I'approvisionnement de l'eau des regions karstiques marginales pres de la Kolpa et la Krka. II faut done connaitre I'arriere-pays des sources afin d'eviter la pollution eventuelle emprevue. Les sources perspectives pour la region des poljes de Ribnica et Kočevje peuvent etre seulement les sources karstiques au pied de Velika gora. Literatura Arhiv Inštituta za raziskovanje krasa, SAZU, Postojna; Arhiv Jamarske sekcije PD »Železničar«, Ljubljana. Bole, J., 1965. Varstvo podzemeljskega živalstva. Varstvo narave 4 (1966), Ljubljana. — 1967. Ohranimo podzemeljski svet nedotaknjen. Proteus 29/9—10, 272—273, Ljubljana. Budnar-Tregubov, A., 1961. Mikropaleobotanička istraživanja uglja iz Kočevja i Kanižarice. Vesnik 19, Zavod za geol. geofiz. ist., Beograd. B u s e r , S., 1965. Tolmač k osnovni geološki karti SFRJ, list Ribnica, 1 :100 000. Arhiv GZ, Ljubljana. Cadež, N., 1963. Hidrografsko zaledje Radeščice. Geografski vestnik 24 (1962), 139—141, Ljubljana. Deschmann, Carl, 1862. Bericht über die bei den monatlichen Versammlungen der Mitglieder des Museal-Vereines gehaltenen Vorträge in den Jahren 1858 und 1859. Drittes Jahresh. des Ver. d. krain. Landes-Museums, Laibach (1862). — 1866. Zusammenstellung der bisher in Krain gemachten Höhenmessungen. Mitt. d. Musealvereins f. Krain 1, Laibach. Germovšek, C., 1953. Zgornjekredni klastični sedimenti na Kočevskem in v bližnji okolici. Geologija 1, 120—134, Ljubljana. — 1954. Geološka zgodovina Dolenjske. Turistični vestnik 11/4, Ljubljana. — 1961. O mlajše paleozojskih in sosednjih mezozojskih skladih južno od Kočevja. Geologija 7, 85—100, Ljubljana. Habič, P., 1969. Delovna območja jamarskih klubov v Sloveniji. Naše jame 10 (1968), 83—87, Ljubljana. — 1969. Hidrografska rajonizacija krasa v Sloveniji. Krš Jugoslavije 6, 79—61, Zagreb. H r o v a t, A., 1959. Kraško polje pri 2alni. Naše jame 2/2, 53—58, Ljubljana. Jenko, F., 1959. Hidrogeologija in vodno gospodarstvo krasa, Ljubljana. K r a n j C , A., 1969. O delu in problemih nekega kluba. Ob 15. obletnici ustanovitve JK »Jamarska sekcija PD Železničar«. Naše jame 10 (1968), 93—100, Ljubljana. — 1970. Speleološka odkritja na Kočevskem polju. Naše jame 11 (1969), 45—50, Ljubljana. — 1970 a. Speleološke značilnosti Kočevskega polja. V. Jugosl. speieološki kongres, Skopje. — 1972. Kraški svet Kočevskega polja in izraba njegovih tal. Geografski zbornik 13 (1972), Ljubljana. Lehmann, E., 1933. Das Gottscheer Hochland. Grundlinien einer Landeskunde. Leipzig. M e 1 i k, A., 1959. Slovenija, II/3, Posavska Slovenija. Ljubljana. — 1931. Hidrografski in morfološki razvoj na srednjem Dolenjskem. Geografski vestnik, 66—100, Ljubljana. Nagode, C., 1931. Etude geologique et geographique relative au reseau ferroviaire projete en Yougoslavie occidentale. Rev. Geogr. Phys. Geol. Dynamique, Paris. Novak, D., 1955. Nekaj jam iz okolice Mozlja na Kočevskem. Speleolog 3/3—4, Zagreb. — 1956. Zeljnske jame. Proteus 19/4, 79—81, Ljubljana. — 1962. Brezni pri Treh križih. Naše jame 4/1—2, 23—25, Ljubljana. — 1963. Prepadna jama pri Suhorju. Naše jame 5, 30—36, Ljubljana. — 1969. Bakteriološke lastnosti podzemeljskih voda na Slovenskem krasu. Nova proizvodnja 20, 1—2, 26—27, Ljubljana. N o s a n , A., 1958. Geološki izleti po Sloveniji. Izlet Kočevje—Fridrihštajn—Željne— Kočevje. Ljubljana. P 1 e n i č a r , M., 1956. Hidrogeološke razmere v porečju Krke in Kolpe. Arhiv GZ, Ljubljana. — 1960. Stratigrafski razvoj krednih plasti na južnem Primorskem in Notranjskem. Ljubljana. — 1962. Kaprinide in rod Radiotella v krednih skladih jugozahodne Slovenije. Razprave 4. raz. SAZU 5, Ljubljana. — 1965.0 novih najdbah rudistov na območju Kočevskega Roga. Geologija 8, 92—101, Geologija 6, 22—145, Ljubljana. P i s c h e k, A., 1874. Grotten in der Umgebung von Gottschee mit besonderer Berücksichtigung der topographischen und geognostischen Verhältnisse, 1873. Jahresbericht Gymn. Gottschee. Pretner, E., 1954. Jame na Dolenjskem in Kočevskem. Turistični vestnik 11/4, Ljubljana. Protzen, H., 1932. Das Tertiärbecken von Gottschee in Unterkrain und seine morphologische Bedeutung. Vestnik Geol. inst. kr. Jugoslavije, 64—123, Beograd. P u t i C k, W., Zur Entwässerung der Kesselthäler von Reifnitz und Gottschee. Laibacher Zeitung 111/51 in 52, 3. in 4. 3. 1892, Laibach. Raztresen, M., 1961. Karakteristika kraških objektov na Kočevskem. II. Jugosl. speleol. kongres, Split, 1958, 111—119, Zagreb. Rus, Jože, 1921. Ribnica in Kočevje. Glasnik geogr. društva 5, Beograd. — 1926. Ribnica in Kočevje. Glasnik geogr. društva 12, Beograd. U r š i č , F., 1932. Stratigrafski pregled slojeva u okolini Kočevja u Dravskoj banovini. Vestnik Geol. zavoda kralj. Jugosl. 2, Beograd. — 1933. Čarobne Zeljnske jame. Slovenski narod 66, 15. 8. 1933, Ljubljana. — 1939. Vodne razmere na Kočevskem. Kočevski Slovenec, 18—26. Kočevje. S i m o n i č , Ivan. Geografski pregled kočevskega jezikovno mešanega ozemlja. Geo- loško-geomorfološki opis. Kočevski zbornik, Ljubljana, 1939. Waagen, L., 1914. Karsthydrographische Mitteilungen aus Unterkrain. Verh. geol. R. A., 102—121; Wien. Wenedikter, R., 1930. Die Seeler Grotte. Eine Beschreibung aus dem Jahre 1749. Gottscheer Jubiläums-Festbuch 1930, 117—128, Gottschee. Ž u r g a, J., 1936. Nekoliko iz geologije Dolenjske. Trgov, list., 8—26, Ljubljana. GEOFIZIKALNE RAZISKAVE NA KRASU (s 13 slikami v besedilu) GEOPHYSICAL EXPLORATIONS IN KARST (with 13 Figures in Text) JANEZ LAPAJNE (Geološki zavod v Ljubljani) Uvod Predmet geofizikalnih raziskav na krasu je ugotavljanje reliefa podlage kraških polj, kotlin in kotanj, globine vrtač, debeline preperine in nanosov, prelomnih con, smeri prevladujoče razpokanosti, con močnejše zakraselosti, globine zakraselosti, iskanje praznih in zapolnjenih kraških jam, boksitnih in drugih teles, sledenje podzemeljskih vodnih poti in kanalov, ugotavljanje smeri gibanja vode, ocenjevanje hitrosti filtracije vode, določevanje mest iztekanja vode iz kraških polj oziroma jezer in akimiulacijskih bazenov, raziskovanje zaledja izvirov ipd. Ob takšni raznolikosti problemov ni mogoče predpisati splošnega načina raziskovalnega dela. Na podlagi teoretičnih izsledkov in praktičnih izkušenj je mogoče v splošnem samo ocenjevati uporabnost posameznih raziskovalnih metod, sicer pa je treba obravnavati vsako nalogo glede na konkretne geološke in geofizikalne pogoje. Pri predpripravah so koristni predhodni izsledki modeliranja. Da lahko modelne rezultate npr. v obliki krivulj smiselno uporabimo, moramo najprej postavljeni raziskovalni problem čim bolje formulirati in sicer v mejah, ki jih postavljajo razpoložljivi podatki. Teoretično je dokaj dobro obdelan problem ugotavljanja kraških jam ter drugih teles in tudi mi smo mu v preteklih letih posvetili več pozornosti, o čemer bomo obširneje govorili v okviru modelnih raziskav. Poglejmo si, kako v praksi oblikujemo problem ugotavljanja takšnih teles. Rezultati modeliranja jasno kažejo, da je mogoče kraške votline in rudna telesa neposredno ugotavljati le v sorazmerno majhnih globinah. Po drugi strani pa so nekateri rezultati terenskih raziskav navidezno v nasprotju s tem izsledkom; maksimalne vrednosti terenskih anomalij so namreč često nekajkrat večje od teoretičnih. Marsikdaj dobivamo močne anomalije od globoko ležečih teles, od katerih sploh ne bi pričakovali merljivih anomalij. Za terenski profil s si. 4 je mogoče hitro oceniti, da bi dana jama v najboljšem primeru povzročila spremembo navidezne specifične upornosti na geoelek-tričnem profilu Wenner j eve razvrstitve za kakih 10 "/o. Kot je znano, mora merljiva sprememba določene fizikalne količine pr^egati dvakratno vrednost merske napake, ki v tem primeru prav gotovo ni manjša od 5'/». Zato takšne spremembe pri razgibanem in nehomogenem terenu ne moremo niti kvalitativno vrednotiti. Očitno izražena možna anomalija v tem in mnogih drugih primerih terja zato neko sprejemljivo razlago. Problem ugotavljanja raznih teles moremo dokaj jasno, čeprav morda ne povsem zadovoljivo formulirati v splošni obliki. Geofizikalno ugotavljanje nekaterih kraških teles, ki leže pod površino, je mogoče razdeliti na: 1. Neposredno ugotavljanje, če povzroča anomalijo iskano telo samo; pri obdelavi in vrednotenju se poslužimo laboratorijskega in matematičnega modeliranja. 2. Posredno ugotavljanje — anomalijo povzroča »telo<<, ki obsega poleg iskanega telesa še precejšen del njegove okolice; često je namreč prisotnost iskanega telesa povezana s tolikšno spremembo obdajajočih kamenin, da pravzaprav le-te skupaj z vodo, glino ipd. predstavljajo »anomalno telo«, ki ima lahko bistveno večje razsežnosti kot iskano telo samo; često je prispevek iskanega telesa k sinomaliji zanemarljiv. V kolikor gre za neposredno ugotavljanje, je mogoče podati kvantitativne podatke o občutljivosti in globinski dosegljivosti metode za splošen primer. Pri posrednem ugotavljanju ne moremo ničesar napovedati vnaprej, ker je uspešnost metode odvisna od konkretnih terenskih razmer. Večinoma so razmere ravno takšne, da gre lahko kvečjemu za posredno ugotavljanje. V tem primeru je treba za razlago anomalije zadovoljivo opisati omenjeno »anomalno telo« in nikakor ni umestna primerjava izmerjene anomalije z anomalijo nekega modela, ki sploh ne ustreza razmeram v naravi. Načeloma je mogoče tudi v tem primeru problem obravnavati z modeliranjem, velikokrat pa so terenske razmere takšne, da je mogoče podati le kvalitativen opis vvanomalnega telesa« glede na tehnične, časovne in ekonomske omejitve. Ce gre samo za določitev lokacije, kvalitativna slika običajno zadostuje. GEOELEKTRICNE MODELNE RAZISKAVE Osnovna naloga uporabne geofizike je obhkovanje predstave oz. slike raziskovanega terena na podlagi podatkov terenskih meritev. Iz danih meritev je torej treba izračunati fizikalne in geometrijske parametre geološke strukture. Ta problem v splošnem ni rešljiv zaradi dveh osnovnih vzrokov. Prvi je neenoMčnost rešitve, kar pomeni, da lahko ustreza določeni množici merskih vrednosti več možnih razhčnih geoloških konfiguracij, drugi vzrok pa je nekorektnost danega problema, kar pomeni, da lahko poljubno majhnim merskim napakam ustrezajo poljubno velike napake v rešitvi. Ti zapreki lahko uspešno odstranimo samo z dodatnimi informacijami, ki niso vsebovane v merjeni kohčim. Te informacije dobimo iz geoloških in vrtalnih del, deloma pa z ugotavljanjem drugih geofizikalnih parametrov, ki so neodvisni od že ugotovljenih. Način reševanja postavljene naloge poteka običajno posredno s pomočjo modeliranja. Glede na merske podatke se na nek način napravi model raziskovanega terena. Nato se izračuna učinek oz. polje tega modela in se le-to primerja z merskim poljem. Po potrebi se vnese popravek v model in se ponovno izračuna polje itd. Tako se postopoma približujemo neki možni rešitvi, ki se zdi zadovoljiva. Z dodatnimi informacijami poskrbimo, da je dobljena rešitev čim vernejša podoba razmer v naravi. Razlikujemo laboratorijsko in matematično modeliranje. Izbira med enim in drugim je odvisna od omejitev enega in drugega, od cene in potrebnega časa. Za nekatere probleme je primernejše prvo, za nekatere drugo. S prihodom hitrih A M N B A M N A g 70 1 60 Q. 50 1 Q_ 40 30 20 10 0 i,0 30 20 10 O 20 10 O 20 10 O 10 O 10 O :A ¥ 1,25 1,50 1,75 2,00 2,50 3,00 ;Z10 1 . fi i : C 1 i b i 1 \ ) U C C i 1 i C \ 1 \ v \ \ A i ' i ( C f. L f t. v 4 \ i k. / t u 1 \ N 1 \ / —^ / v / s d N k. j / / s s - * N S / h — ( 1210 86A202A6810 12 12 10 86A 202A681012 __ r» a JL To SI. 1. Laboratorijske modelne krivulje za valj v homogenem izotropnem polprostoru. Upornostne krivvilje za razne globine valja Fig. 1. Laboratory model curves for cylinder in homogeneous isotropic half space. Resistivity curves for several cylinder depths 30 20 g o o oJ / / / \ > \ \ \ \ N / / \y \ \ \ i/ j -i v \ / / \ \ \ x •N. v / \ -"V" / v___ -K) 12 x_ r> 10 — X. r. WENNERJEVA RAZVRSTITEV WENNER ARRAY A M N B SI. 2. Laboratorijske modelne krivulje za valj v homogenem polprostoru. Upornostne krivulje za različne dolžine Wennerjeve razvrstitve Fig. 2. Laboratory model curves for cylinder in homogeneous isotropic halfspace. Resistivity curves for different dimensions of W e n n e r array elektronskih računalnikov se je težišče pomaknilo na računalniško modeliranje, ki postaja eden najuporabnejših postopkov v procesu vrednotenja. Za programiranje raziskovalnih del in oceno uporabnosti neke metode ter za samo vrednotenje so zelo koristne vnaprej izračunane ali izmerjene modelne krivulje. Cesto so to povsem zadovoljiv pripomoček za vrednotenje. Na Geološkem zavodu v Ljubljani smo se intenzivneje bavili z modeliranjem kraške problematike v obdobju od 1963. leta, ko smo pričeli z laboratorij- 0.5 O,A 0,3 0,2 0.1 CM P/ 3=1 ( 1-1Q-+ i S 30 0,3 1 20- 0,2 !0 0,1- 0 0 -10 razdalja na profilu [m] distance [mj Dl 1.0,2 O) " 0,1- 0- -oj- 480 460 440 200 razdalja[m] distance [m] too 200 300 400 razdalja na profilu [m] distance [m] SI. 4. Profil navidezne upornosti, inducirane polarizacije, lastnega potenciala in Bouguerjevih vrednosti težnosti ter ustrezni prerez terena (Zeljnske jame pri Kočevju) Fig. 4. Resistivity, induced polarisation, self potential and Bouguer gravity profiles and the corresponding field cross section (Željne caves near Kočevje) videzne specifične upornosti, inducirane polarizacije in lastnega potenciala ter gravimetrimi profil. Našteti profili dajejo več ali manj jasne anomalije nad položajem jame; najizrazitejše so v tem primeru upornostne anomalije. Med terenskimi modelnimi raziskavami zavzemajo posebno važno mesto poskusne raziskave, ki se po potrebi izvajajo pred planiranjem širših geofizikalnih raziskovalnih del. Takšne meritve izvajamo na terenu z enakimi ali podobnimi karakteristikami, kot jih ima teren, ki je predviden za širše raziskave. Model lahko predstavlja tudi območje, kjer smo že po izvršenih meritvah le-te kontrolirali z vrtanjem. Raziskave, katere smo programirali na podlagi predhodnih poskxisnih raziskav in katere spremlja kontrolno vrtanje, imajo zaga-rantirano smiselnost in v primeru geološke pogojenosti tudi uspeh. Kot takšne sistematične raziskave lahko štejemo npr. raziskave na Planinskem polju leta 1955 in 1956 ter raziskave boksitov v Istri leta 1966. OBČUTLJIVOST GEOELEKTRICNIH METOD Rezultati laboratorijskih in matematičnih modelnih raziskav nedvoumno kažejo, da je globinska dosegljivost geoelektrične upomostne metode, h kateri se raziskovalci zaradi interpretacijskih, tehničnih in ekonomskih razlogov najraje zatekajo, razmeroma majhna, če gre za neposredno ugotavljanje raznih teles. V okviru upomostnih meritev je sicer zelo važno, kakšno mersko razvrstitev izberemo (pri tem je pomembna dolžina razvrstitve, način razmestitve elektrod v razvrstitvi — npr. Schlumbergerjeva razvrstitev je praviloma bolj občutljiva kot Wennerjeva, diferencialne razvrstitve so bolj občutljive kot integralne ipd.), izbira neke optimalne razvrstitve pa omogoča samo to, da se čimbolj približamo danim omejitvam, ne moremo pa jih bistveno omiliti ah odstraniti. Na srečo so geološke in hidrogeološke razmere na terenu često takšne, da dopuščajo neposredno ugotavljanje. V takšnih pogojih izmerimo neko anomalijo, ki je ni povzročilo samo telo, ki ga iščemo, temveč predvsem njegova okohca oziroma krovnina. Včasih je namreč prisotnost oz. nastanek raziskovanega telesa v taki meri povezan s spremembo (ali pa tudi z nastankom) neposredne okohce, da se opazno spremenijo povprečne fizikalne lastnosti obdaj ajočih kamenin oziroma krovnine. Tako je okolica neke kraške jame običajno močneje skrasela kot kamenine dlje od nje. »Anomalno telo«, ki zajema poleg raziskovanega telesa še večji ali manjši del njene okolice, je lahko bistveno večjih razsežnosti kot samo iskano telo in lahko povzroča merljivo anomalijo, ki nam odkrije sicer neugotovljiv objekt. Gornje ugotovitve o mejah globinske dosegljivosti ne veljajo v primeru, če se raziskovano telo v umetno ustvarjenem primarnem električnem polju tako močno polarizira, da ustvari merljivo sekundarno polje. Ta pojav izkoriščamo pri metodi inducirane polarizacije, kjer merimo ugašanje sekundarnega polja po izključitvi napajanja, se pravi primarnega polja. Kako globoko lahko ugotavljamo takšna telesa, je odvisno predvsem od njihove polarizivnosti. Občutljivost neposrednega ugotavljanja lahko povečamo še na ta način, da izvedemo ustvarjanje električnega ali elektromagnetnega polja neposredno V samem objektu raziskovanja. Praktično napravimo to tako, da eno elektrodo ozemljimo direktno v izdanek tega telesa (npr. v nek izvir, vrtino in podobno, če gre za ugotavljanje podzemeljskega vodnega toka). Takšnemu merskemu postopku pravimo metoda električno nabitega telesa. Iz gornjega lahko povzamemo, da lahko globinsko občutljivost geoelektrič-nih metod pri primernih geoloških pogojih bistveno povečamo na tri načine: — s posrednim ugotavljanjem, — z merjenjem sekundarnega polja in — z neposrednim uvajanjem električnega toka v raziskovano telo. V praktičnih primerih moremo posredno ugotavljati predvsem rudna telesa (npr. boksit) in kraške jame, inducirana polarizacija je lahko uspešna pri iskanju z ghno zapolnjenih votlin in razpokanih con, pri ugotavljanju vodnih tokov pa je običajno najuporabnejša metoda električno nabitega telesa. Kakšna je možna globina ugotavljanja, je odvisno od konkretnih razmer na terenu. Pripomnimo naj le to, da med površinskimi raziskavami v okviru iskanja raznih kraških teles verjetno obetajo največ ravno našteti trije merski postopki, predvsem metoda električno nabitega telesa. Pri tem se moramo zavedati, da so anomalije od globoko ležečih teles zelo razvlečene, ali drugače povedano •— anomalne merske vrednosti so zelo razpršene. Za plitve raziskave utegne biti zelo uporabno krožno merjenje lastnega potenciala, s pomočjo katerega moramo ugotavljati smer vodnega toka in filtracije ter relativno oceniti jakost vodnega toka. Metoda daje dobre rezultate na terenih, kjer ni električnih motenj. Na območjih, kjer so razni industrijski objekti, daljnovodi, električna železnica ipd., pa metoda odpove. Morda bi se dalo te težave obiti s primernim diferencialnim merjenjem in predvsem dobrim filtriranjem, bi pa bilo treba instrumentalno tehniko šele razviti. Ce bi ta problem uspešno rešiM, bi lahko npr. študirali podzemeljski vodni režim in iztekanje vode na Cerkniškem in drugih kraških poljih, kjer zaenkrat onemogoča takšno merjenje bližina električne železnice. PREGLED GEOFIZIKALNIH RAZISKAV NA SLOVENSKEM KRASU Prve geofizikalne meritve na našem krasu in menda na krasu sploh so stare že okoli 40 let. Takrat se je uporabna geofizika ravno začela uveljavljati pri reševanju problemov praktične geologije. Leta 1931 sta nemška geofizika A. Löhnberg in W. Stern sondirala po metodi navidezne specifične električne upornosti na Cerkniškem polju. Namen njunih raziskav je bil določevanje podzemeljskih vodnih tokov v dnu polja. Tri leta pozneje je V. Šlebinger na Dolenjskem krasu z elektromagnetno metodo ugotavljal podzemeljski tok reke Temenice v Lukanjski dolini severno od Novega mesta v dolžini 6 km. V povojnem obdobju je z geofizikalnimi raziskavami v Sloveniji začel R. V o d u š e k. V letu 1948 je izvedel poskusne gravitacijske in geoelektrične upomostne meritve na Planinskem polju. Na Geološkem zavodu smo pričeli s sistematskimi terenskimi raziskavami pred 20 leti. Prva naloga je bila leta 1953 geoelektrično (profiliranje in sondiranje po metodi nav. spec, upornosti) ugotavljanje podzemeljskih vodnih tokov med Postojno in Staro vasjo za potrebe postojnskega vodovoda. Rezultate raziskav M bilo potrebno preveriti z vrtanjem, vendar do tega ni prišlo. Leta 1954 smo pričeli načrtneje študirati in ugotavljati uporabnost geofizikalnih metod za razreševanje praktičnih problemov na krasu. Nad poznanim podzemeljskim potokom Sice v Račni pri Grosuplju smo preizkusili gravi-metrično in geoelektrično metodo. Obe metodi sta dali sicer šibke, vendar razmeroma jasne indikacije. Isto leto smo tudi prvič geoelektrično sondirali na Cerkniškem polju. Prve večje raziskave na krasu smo izvedli leta 1955 in 1956 na Planinskem polju. Najprej smo na delu terena, kjer so bile na voljo vrtine, izvedli poskusne geoelektrične meritve. Na podlagi teh je bil izdelan program, po katerem smo nato celotno polje detajlno profilirali in sondiraU. S skrbnim vrednotenjem in primerjavo z rezultati kontrolnih vrtin smo dokaj natančno določili relief karbonatne podlage. Naslednje leto smo napravili preizkus uporabnosti geoelektričnih metod — navidezne specifične upornosti, lastnega (naravnega) potenciala in elektromagnetne Turam metode na Cerkniškem in Planinskem polju. Pri galvanskem napajanju je dala elektromagnetna metoda dobre rezultate. Merjenje naravnega potenciala v glavnem ni uspelo zaradi motenj električne železnice. Po nekajletnem presledku smo v letu 1962 nadaljevali z geofizikalnimi meritvami za razreševanje kraške problematike. V tem letu smo spet raziskovali na Planinskem in Cerkniškem polju in v Račni. To so bile pretežno poskusne raziskave za ugotavljanje podzemeljskih vodnih poti z metodo navidezne specifične upornosti, inducirane polarizacije in naravnega potenciala. Poleg tega smo z geoelektričnim sondiranjem določevali globino zakrasel osti. Z metodo inducirane polarizacije in navidezne specifične upornosti smo v letu 1964 in deloma 1965 skušali ugotoviti podzemeljski vodni tok med Veliko Karlovico in Rakovim Skocjanom. Raziskave niso imele uspeha, ker so terenske razmere na tem območju zelo neugodne za takšne raziskave. Leta 1966 smo v Ribnici za potrebe kanalizacije z zelo skromnim obsegom meritev (profiliranje po metodi navidezne specifične upornosti) uspešno določili lokacijo, M služi kot požiralnik za odtočno vodo. V okviru raziskav za avtocesto smo v letu 1967 med Dervišami in Postojno določevali z geoelektričnim profiUranjem prelomne cone, podzemeljske jame in druge nehomogenosti. Leta 1967 smo z geoelektričnim profiUranjem in merjenjem vertikalne komponente magnetnega polja raziskovali območje med Kozino in Podgradom, da bi odkrili morebitna boksitna telesa. Kompleksne geolc^ko-geofizikalne raziskave so dale glede obstoja dovolj velikih boksitnih teles negativen odgovor. Vzporedno z gornjimi ra2iskavami smo od leta 1965 do 1968 v širšem obsegu študijsko razvijali geofizikalne metode za ugotavljanje vodnih kanalov na krasu. Najprej smo napravili poskusne terenske meritve na območju Željnskih jam pri Kočevju. Te jame so služile kot naravni model, na katerem smo ugotavljali določljivost gravimetrije in geoelektrike. Od geoelektričnih metod smo pre- izkusili metodo navidezne specifične upornosti, inducirano polarizacijo in lastni potencial. Vzporedno smo delali po metodi navidezne specifične upornosti meritve na modelih v laboratoriju, nekatere probleme pa smo reševali z matematičnim modeliranjem. Studijsko smo obdelali električno polje vodnega toka in filtracije. Za zaključek smo preizkusili metodo navidezne specifične upornosti in lastni potencial na Cerkniškem polju. Metodo električno nabitega telesa smo uporabili za ugotavljanje podzemeljskih vodnih poti leta 1969 pri Zejah v okolici Pivke. Tem raziskavam, ki niso dale žel jenih rezultatov, so sledile naslednje leto uspešne meritve po isti metodi v okviru raziskav za določitev lokacije zajetja vode za oskrbo Postojne v zaledju izvirov Malni. V letu 1971 smo izvedli na območju predvidenega akumulacijskega bazena CE Požarje pri Zagorju podobne raziskave kot leta 1955 in 1956 na Planinskem polju, le da v precej manjšem obsegu. Z geoelektričnim sondiranjem in profili-ranjem smo ob pomoči kontrolnih vrtin ugotavljali debelino glinaste preperine. Poleg naštetih raziskav na območju slovenskega krasa smo v precej manjšem obsegu raziskovali tudi na območju hrvaškega krasa. Tako smo leta 1966 prvič geofizikalno ugotavljali rudna telesa na krasu. Takrat smo v okolici Ka-rojbe v Istri raziskovali boksitna nahajališča. Izbira merske metode na podlagi poskusnih raziskav in sprotna primerjava geoloških podatkov in geoelektričnih profilov ter kontrolnega vrtanja je dala glede na dane terenske razmere zelo dobre rezultate. Naslednje leto smo v zaledju vrulje Golubinke pri Zadru geoelektrično ugotavljali cone najmočnejše zakrasel osti in smeri prevladujoče razpokanosti, da bi ugotovili morebitni večji podzemeljski tok. Na podlagi geoloških in geofizikalnih raziskav ter kontrolnih vrtin ni bilo mogoče sklepati na kak po^ membnejši podzemeljski vodni tok. Zelo zanimive raziskave smo še isto leto opravili na KorčuU, kjer smo iskali mesta iztekanja talne vode iz Blatnega in Velega polja. Kompleksne geoelek-trične meritve po metodi navidezne specifične upornosti (profiliranje in sondiranje), inducirane ipolarizacije (profiliranje in sondiranje), lastnega potenciala (profilno in krožno merjenje) in metodi električno nabitega telesa so dale zelo lepo sliko. Zal do predvidenega kontrolnega vrtanja ni prišlo. Zaradi zaokroženosti naj omenimo še gravitacijske in magnetne meritve na območju primorskega in dolenjskega krasa v letih od 1959 do 1965 ter globoko geoelektrično sondiranje od leta 1961 do leta 1968. Rezultati teh izmer podajajo regionalno strukturo in tektonsko sliko raziskovanega ozemlja. Iz gornjega je razvidno, da je bilo težišče lokalnih raziskav na geoelektričnih metodah. Gravimetrija je sicer zelo primerna, so pa zahteve po natančnosti takšne, da ikraška morfologija omejuje uporabnost te metode. Poskusne magnetne meritve na območju boksitnih nahajališč v Istri niso dale pametnih rezultatov in smo se je zato posluževali v omejenem obsegu. Plitvo refrakdjsko seizmiko smo na krasu uporabili samo za določevanje hitrosti longitudinalnih valov za ugotavljanje možnosti ripanja (Anhovo, 1970 in Postojna, 1970) in konstrukcijskih zahtev (Rijeka, 1970). V okviru regionalnih raziskav je büa poleg gravimetrije, magnetometrije in geoelektrike uporabljena tudi reflektivna seizmika; reflektivne seizmične meritve je na Slovenskem krasu izvajal Zavod za geološka i geofizička istraživanja iz Beograda. PRIMERI TERENSKIH RAZISKAV Iskanje pokritih kraških jam v Ribnici Leta 1966 smo v Ribnici za potrebe kanalizacije nove šole iskali primemo kraško jamo, ki bi lahko služila kot požiralnik za odtočno vodo. Teren, ki smo ga raziskovali, tvori apnenec, pokrit z neenakomerno razmeroma tanko plastjo zemlje. Pod površino se nahajajo tu in tam kraške jame, razpoke in podobno. Zaradi zelo skromnih finančnih sredstev smo lahko napravili le majhno število meritev. Kljub temu smo odkrili štiri anomalna mesta, od katerih smo dva priporočili kot najverjetnejši lokaciji jam. Ze pri kopanju na prvem izbranem območju so naleteli na več manjših odprtin. Gradbeniki so se zadovoljili z ugotovitvijo, da odprtine dovolj hitro požirajo odtočno vodo in niso posebej skušali ugotoviti kaj več. SI. 5 in si. 6 prikazujeta geoelektrična profila preko izbrane lokacije. Uporabljali smo Wennerjevo enopolno in dvopolno razvrstitev z elektrodnim E 'E' Ä.c!, PX 200 150 K» 50 O -50--100 15 ^ 25 30 35 / razcUja na profilu [mj distance [mj SI. 6. Profil navidezne upornosti (Kraške kavarne v Ribnici) Fig. 6. Resitivity profile (Karst cavernes in Ribnica) -i(Pa) A M N A,.„ . E T & ^ dS 200-. < 150 100 50 0--50--100--150--200 PIX razdalja na profilu [m] distance fmj A o- M N M N '(PQ) '(^Pa) K) 15 20 25 30 35 O 45 PIX SI. 5. Profil navidezne upornosti (Kraške kaverne v Eibnici) Fig. 5. Resistivity profile (Karst caverns in Ribnica) 55 —o- 60 razmikom 5 m; zlasti s prvo smo dobili zelo lepe anomalije. Merska profila sta se sekala na mestu anomalije približno pod kotom 70®, kar so pogojile razmere na terenu, ker smo profile razmes,tili med raznimi gradbenimi objekti. Mimogrede naj omenimo, da v šestih letih uporabe ni bilo še nobenih težav niti ni bilo potrebno čiščenje. V kohko je takšen način odstranjevanja odpadnih vod primeren, je drugo vprašanje. Geoelektrične raziskave boksitnih nahajališč v Istri Te raziskave so bile deloma obravnavane že v posebnem članku (L a -p a j n e , 1969), zato bomo podali predvsem dodatne informacije. Boksitna nahajališča smo prvič raziskovali na območju Karojbe v Istri leta 1966. Boksiti v Istri se nahajajo v žepih krednega apnenca, njihova krovnina pa je eocenski apnenec. Pregled že odkritih boksitnih teles je pokazal, da le-teh povečini ni mogoče neposredno ugotavljati. Poleg tega so bila plitvo ležeča telesa ugotovljena najprej in so zato praktično že vsa izkopana. Zato smo s poskusnimi raziskavami preveriH možnost posrednega ugotavljanja. SI. 2 omenjenega članka kaže rezultate poskusnega upornostnega prof Hiranja, iz česar moremo sklepati na ugodne pogoje za posredno določevanje verjetnih lokacij boksitnih teles. Iz poskusnih meritev smo tudi ugotovili, da niso potrebne meritve različno velikih elektrodnih razvrstitev, ker to v danem primeru ne poveča bistveno količine vsebovanih informacij (prispevek boksitnega telesa samega k anomaliji je povečini itak zanemarljiv), poveča pa stroške raziskav. Zato smo se več elektrodnih razvrstitev poslužih samo v toliko, da smo določili primerno velik elektrodni razmik. Na podlagi primerjave geoelektričnih profilov in geoloških podatkov, ki smo jih črpali iz odkopanih, deloma odkopanih in odkritih boksitnih teles oz. žepov smo si lahko ustvarili zadovoljivo razlago anomalij oz. »anomalnih teles«. Kljub dokaj jasni predhodni predstavi raziskovalnega problema je bilo vrednotenje geoelektričnih meritev zelo zahtevno in precej negotovo. Težavnost £ a CL uoo P 28 1200 1000 eoo 60» 400 200J 300 razdalja na profilu [m] distance [mj Si. 7. Profil navidezne upornosti (Boksitna telesa v Istri) Fig. 7. Resistivity profile (Bauxite bodies in Istra) in negotovost vrednotenja ilustrira za raziskovani teren povsem običajen geo-električni profil, ki ga podaja si. 7. Iz samega diagrama nikakor ne bi mogli zaključiti, da bi na dolžini 500 m na profilu lahko bila pozitivna anomalija. In vendar smo na tem mestu odkrili manjšo količino boksita. Iz diagrama prav tako ni razvidno, da poteka merski profil deloma po krednem, deloma po eocen-skem apnencu; slika je praktično ista na enem in drugem območju. Kolikor toliko uspešno vrednotenje takšnih geoelektričnih profilov je možno samo ob skrbni primerjavi vseh razpoložljivih geoloških in geofizikalnih podatkov in izsledkov. Pri. vrednotenju smo ubrali takšno pot, da smo najprej izločili vse anomalije, katere smo mogli pripisati nezaželjenim površinskim vplivom, kot so npr. zapolnitve vrtač in podobno ter močnejši topografski vplivi. Debelino terra rosse oz. glinaste preperine slabše izraženih kotanj in vrtač smo ocenjevali z ročnim vrtanjem s pomočjo »baramine« in izločili anomalije na vseh lokacijah, kjer je debelina nizkouporne površinske plasti presegala 2 m (to je bila globina, ki smo jo dosegli z ročnim vrtanjem; kaj več si v danih finančnih okvirih nismo mogli privoščiti). Kjer je prišlo slučajno do prekrivanja koristnih in nekoristnih anomalij, smo na ta način verjetno spregledali marsikatero boksitno telo. To smo morali sprejeti kot nujno zlo, ker bi bilo vrtanje na vseh anomalijah ekonomsko nesmiselno. Za preostale anomalije je obstajala že dokaj večja verjetnost, da imajo vzrok v strukturah, ki bi utegnile skrivati boksitna telesa. Na teh anomalijah smo raziskave po potrebi dopolnili z dodatnimi profUi, ki so potekali vzporedno aH pravokotno na prvotne. Tako smo zaradi večje sigurnosti obdelali tudi nekatere anomalije, ki smo jih sicer lahko pripisali razgibani topografiji ali pa vplivu terra rosse, gline ali humusa na površini. S pomočjo diagramov in lokalnih kart izoohm (primer takšne karte podaja J. Lapajne, 1969, si. 3) smo na izibranih mestih locirali raziskovalne vrtine. Del izbranih območij je imel tudi potrditev v površinski geologiji. Od 75 izvrta-nih geofizikalnih lokacij je bilo 19 lokadj z boksitom, 39 z glino, 17 anomalij pa so povzročUi drugi faktorji. 7 boksitnih teles je bilo ugotovljenih samo na podlagi geofizike. Poleg gornjih 75 lokacij je büo izvrtanih na podlagi geoloških raziskav še 13 lokacij, ki niso imele potrditve v geofiziki; vseh 13 lokacij je bilo negativnih. Vzporedno z geoelektričnimi raziskavami smo preizkusili uporabnost magne-tometrije. Iz opravljenih meritev ni bilo mogoče izluščiti jasne povezave med boksitnimi telesi in spremembami vertikalne magnetne intenzitete. Geoelektrične raziskave na Korčuli Leta 1967 smo na Blatskem in Velem polju na Korčuli geoelektrično ugotavljali iztekanje talne vode iz tega območja. Geofizikalnim raziskavam žal iz razlogov, ki niso bili geološke narave, ni sledilo predvideno vrtanje. Zato dobljeni rezultati niso preverjeni. Kljub temu smo se namenlK, da damo kratek opis teh raziskav zaradi zanimivih izsledkov. Območje Blatskega in Velega polja je pokrito s kvartarnimi glinasto peščenimi nanosi. Debelina teh nanosov po razpoložljivih podatkih na Blatnem polju ne presega 5 m, na Velem polju pa doseže kvečjemu 3 m. Obe polji ob- LEGENDA - LEGEND: 3 Glinasto-peščeni nanos - Clayey sand 1 '.''. 1 Apnenec - Limestone Dolomit - Dolomit Geološka meja - Geological boundary Postopni prehod - Gradual transition —H~ FotogeoL ugotovljen prelom - Photogeological determined P9 ~ Geoelektricni profil - Geoclectrical profile 50 0 50 100m I III' I I_I_I SL 8. Geološka karta in situacija geoelektričnih profilov (Blato na Korčuli) Fig. 8. Geological map and geoelectrical profile sites (Blato on the Korčula island) LEGENDA - LEGEND P9 — Geoelektrični profil - Geoetectrical profile Prebnma cona - Faulting zone I.' ' I Območje s povečano koLgline-Zone with Increased amount of clay ^^ Obm. moč. podpovrsinških tokov -Zone of stronger underground streams 50 0 i I I I I I 50 100 m _1_I SI. 9. Vrednotenje geoelektričnih raziskav (Blato na Korčuli) Fig. 9. Interpretation of geoelectrical exploration (Blato on the Korčula island) roblja dolomit in apnenec zgornje krede. Fotogeološki podatki kažejo na prelom med obema poljema. Iz meritev razpok je mogoče sklepati, da je smer prevladujoče razpokanosti severozahod-jugovzhod, kar je tudi smer fotogeološko ugotovljenega preloma. SI. 8 prikazuje geološko karto raziskovanega območja in situacijo geoelektričnih meritev. Območje geofizikalnih raziskav je bilo izbrano na podlagi predhodnih hi-drogeoloških raziskav. Raziskovalne metode so bile profihranje in sondiranje po metodi navidezne specifične upornosti in inducirane polarizacije, profiliranje in E ^1600 a-1400 1200 1000 800 600 «00 200 0 P3 palAMN) Elektrodna razvrstitev za p^ in rj^ Electrode arrangement for p^ and q^ A Ma rtOnn N 250 350 120 100 80 60 «0 20 0 -20 E ? ^ 6i 5 4 3 2 1 razdalja na profilu [m] distance[m] 200 250 300 450 ------- razdalja na profilu [m] distance [m] SI. 10. Profili navidezne upornosti, inducirane polarizacije in lastnega potenciala (Blato na Korčuli) Fig. 10. Resistivity, induced polarisation and self potential profiles (Blato on the Korčula island) krožno merjenje lastnega potenciala ter metoda električno nabitega telesa. Od naštetih raziskav bomo podali nekatere zanimive izsledke. S profiliranjem in sondiranjem po metodi navidezne ispedfične upornosti je ugotovljena dokaj šn j a nehomogenost terena, kar odgovarja bolj ali manj intenzivni zakraselosti. Potrjena je prelomna cona, ugotovljena na podlagi avio-posnetkov. Metoda inducirane polarizacije je izdvojila zagHnjena območja, iz meritev lastnega potenciala pa smo sklepali na močnejše podzemeljske tokove oz. fütracijo vode. Z metodo električno nabitega telesa smo ugotavljali smer in ocenjevali hitrost gibanja vode v okolici enega od vodnjakov. SI. 9 prikazuje rezultate vrednotenja, si. 10 pa najzanimivejši del geo-električnega profila P 3 z ustreznimi diagrami navidezne specifične upornosti, inducirane polarizacije in lastnega potenciala. Lastni potencial zavzema največje vrednosti tam, kjer moremo iz geoloških podatkov in navidezne specifične električne upornosti sklepati na prelomno cono. Povečane vrednosti inducirane polarizacije so običajno v okolici anomalij lastnega potenciala; na profilu P 3 spremljata anomalijo lastnega potenciala na obeh straneh po ena anomalija inducirane polarizacije. Reziiltati omenjenih raziskav dovoljujejo naslednje sklepanje. Na območju anomalnih vrednosti lastnega potenciala je gibanje vode intenzivnejše; to se =1 8i S- N g I, ■> s 8. > o X i! D < § ■Ö Ö cd M D cö a ° S m o « B ^ 03 IB I fi O rt) a ^ a) 2d a "öS •S ^ "S (U m -r-s -(-J e a 0) ai II u to g Ö tiB S sklada tudi z ugotovitvijo, da sovpada to območje s prelomno cono oz. delom le-te. Povečano inducirano polarizacijo verjetno povzroča fino granulirana peščena glina, katero je voda pri iztekanju iz enega in drugega polja odnašala s seboj in odlagala na svoji poti. S tem si je verjetno zapirala obstoječe poti in si iskala nove. Zato lahko območja povečane inducirane polarizacije smatramo kot nekdanja mesta intenzivnejšega pretakanja vode, lahko pa so to še dandanes, če gre le za delno zapolnitev z glino. Da bi dobili popolnejšo predstavo, smo s krožnim merjenjem lastnega (oz. naravnega) potenciala poiskusili določiti smer filtracije in podzemeljskih tokov vode. Te meritve smo izvedli na območju, kjer smo z običajnim merjenjem dobili maksimalne vrednosti naravnega potenciala. Situacijo teh meritev —2,10 LEGENDA -LEGEND: -l^ Hidroizohipse (23. 8.1966) - Hydroisohips M « (U 0 _ S 1 II i i u I s ts J s (8 -g g I O i ® I t p <