Albert Jakopič - Kajtimir
Bil je najprej človek
Ko sta CK KPS in glaviii štab NOV in POJ leta 1943 sklenila razširiti naro-dnoosvobodilni boj tudi na področje Primorske, sem bil med izbranimi ka-dri za uresničitev tega načrta tudi jaz. Na poti iz Zahodnodolenjskega odreda na Primorsko sem dobil sporočilo, naj se mimogrede oglasim še v glavnem štabu, v Dolomitih. Takoj ob prihodu v glavni štab me je kurir, na moje veliko presenečenje, odpeljal k tovarišu Kri-štofu. Po prodornem pogledu od pete do glave me je tovariš Krištof pobaral po zdravju, hkrati pa tudi že navrgel, da sem slabo opremljen, kar je pome-nilo, da me mora takratni intendant giavnega štaba tovariš Povh oskrbeti z vsem, kar potrebujem.
»Greš na Primorsko«, je nato dejal, »med čudovito Ijudstvo, ki je kot en mož priprav-ljeno žrtvovati za osvoboditev in združitev z matično domovino vse, tudi življenje. To imejte nenehno pred očmi ter ne storite ali dovolite ničesar, kar bi lahko skalilo to vzvi-šeno zavest«. — Zatem se je dvignil, vzel iz torbice specialko in mi do zadnje podrobno-sti prikazal vojaški položaj, obenem pa tudi namignil, da moramo že misliti na širšo mo-bilizacijo Primorske, ker nas utegnejo sicer
prehiteti Italijani. Ustanavljanje brigad je bila potemtakem ena najpomembnejših na-log naše misije na Primorskem, uspešnost narodnoosvobodilnega gibanja in učinkovi-tost primorskih partizanskih enot pa bosta po vsej verjetnosti, kot je tistikrat vizionar-sko ocenil tovariš Krištof, med odločilnimi dejavniki pri začrtovanju naših zahodnih meja. Pravilno je slutil, "da bo o usodi Pri-morske odločala »zelena miza«, kajpak tudi na temelju našega deleža v skupnem boju zaveznikov proti nacifašizmu.
Ko sem potem spotoma razmišljal o sreča-nju s Kardeljem, o tem, da se je najprej zanimal za moje zdravje in počutje, me je prešinila misel, ki je kot vklesana ostala v moji zavesti: to je v prvi vrsti človek, šele potem politik in vojak. — Ta drobcen utri-nek iz spominov na tovariša Kardelja sem izmed mnogih izbral zavoljo tega, ker me-nim, da pri obeh velikanih naše revolucije — Petru (Borisu Kidriču) in Krištofu (Edvar-du Kardelju) — ob žlahtnih ocenah njunega duha, humanizma in silovite politične pro-dornosti ne bi smeli zanemariti dejstva, da sta bila oba tudi vojaka, stratega in borca v pravem pomenu besede. In če ne bi bila takšna, tudi ne bi bila tisto, kar v našem življenju in v naši zavesti pomenita.