varstvo narave 8 Varstvo narave je strokovno-znanstveno glasilo za področje varstva narave v Sloveniji. Izdaja in zalaga ga s podporo Republiškega sekretariata za urbanizem, Kulturne skupnosti Slovenije in Raziskovalne skupnosti Slovenije oddelek za varstvo narave pri Zavodu SR Slovenije za spomeniško varstvo v Ljubljani. Nature Conservation is a periodical publication of applied science and research in the field of nature conservation in Slovenia. It is edited by the Institute for Preservation of Monuments of Slovenia, Department of Nature Conservation, Ljubljana, and published with the financial assistence from the SR Slovenia Secretariat of Urbanism, the Slovene Culture Community, and the Interdisciplinary Slovene Research Community. * Varstvo narave izhaja priložnostno, praviloma dva zvezka na leto. Nature Conservation is, as a rule, issued twice per year. * Prispevki izražajo osebna mnenja piscev, ki odgovarjajo tudi za strokovne trditve. Kolikor gre za mnenje uredništva, to posebej navajamo. The articles bring their authors' personal opinions and it is the authors who are responsible for their professional statements. Where the opinion of the editorial board is concerned, this is pointed out separately. Reprodukcija izvlečkov je dovoljena z navedbo vira. Razmnoževanje prispevkov ali slik (fotografij, kart, grafičnih izdelkov) ni dovoljeno brez izdajateljevega dovoljenja. Reproduction of abstracts is permitted on condition that the source is quoted. No other parts of this publication may be reproduced in any form without the prior written permission of the editorial board. * Cena tega zvezka v prodaji je 35,00 din. V tujino se pošilja tudi z zamenjavo publikacij. The price of the present number is 35.00 Dinars. Outside of Yugoslavia, the Nature Conservation can be obtained on the basis of exchange for publication from the same field. * Uredništvo in uprava Varstva narave sta pri Zavodu SR Slovenije za spomeniško varstvo, 61000 Ljubljana, Plečnikov trg 2, p. p. 176, Jugoslavija. Address of the editorial board: Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo, 61000 Ljubljana, Plečnikov trg 2, P. O. B. 176, Yugoslavia. * Uredniški odbor — Editorial Board: Jože BOLE, Ivan GAMS, Janez GORŠIČ, Stane PETERLIN (glavni urednik — chief editor), Marjan REJIC, Boris SKET, Rado SMERDU (tehnični urednik — technical editor), Mirko ŠOŠTARIČ, Tone WRABER. Jezikovne korekture slovenskih prispevkov je opravila Helena MENAŠE, povzetke v angleščino sta prevedla Franc SLIVNIK in Martin BRIŠKI, nemške povzetke pa so prispevali avtorji prispevkov. Language corrections of Slovene text were made by Helena MENAŠE, English summaries were translated by Franc SLIVNIK and Martin BRIŠKI, while German summaries were prepared by the authors of the articles. * Ta številka je za leto 1975 in je bila dotiskana septembra 1975 v nakladi 800 izvodov. ~ The present number is issued for the year 1975 and was printed in September 1975 in 800 copies. * Naslovna stran: Črna štorklja (Ciconia nigra) Foto: F. Vardjan Cover: Black Stork (Ciconia nigra) Photo: F. Vardjan * Natisnila tiskarna ČGP »DELO« v Ljubljani. — Printed by ČGP »DELO«, Ljubljana, Yugoslavia. VARSTVO NARAVE nature conservation 8 LJUBLJANA 1975 Vsebinska zasnova revije »Varstvo narave« Izdajateljski svet Zavoda SR Slovenije za spomeniško varstvo je na svoji seji dne 28. marca 1975 na podlagi 13. člena pravilnika o izdajateljski dejavnosti Zavoda SR Slovenije za spomeniško varstvo sprejel naslednjo vsebinsko zasnovo revije »Varstvo narave«: »Varstvo narave« je revija za teorijo in prakso varstva narave v Sloveniji. Prinaša izvirne razprave, članke in poročila s področij, ki sestavljajo naravovarstveno stroko in so aplicirani na varstveno tematiko. To so: — prispevki s področja konservatorske teorije in naravovarstvene metodologije; — študijski prispevki k poznavanju zavarovanih in za zavarovanje predlaganih naravnih območij in objektov; — predlogi za zavarovanje; — prispevki k poznavanju in varstveni problematiki ogrožene flore in favne; — inventarji naravne dediščine; — prispevki, ki obravnavajo vprašanja varstva naravnega okolja; — poročila o varstvenih akcijah; — prispevki o vzgojno-popularizacijskih vprašanjih; — poročila o stanju, delu in novostih v naravovarstveni dejavnosti drugih jugoslovanskih republik in v tujini; — poročila o publikacijah; — organizacijsko-tehnični prispevki. Revija je odprta za vse prispevke, ki ustrezajo vsebinski usmeritvi glasila in so na ustrezni strokovni in jezikovni ravni. Presojo o ustreznosti prispevkov da uredniški odbor sam ali s povabljenimi recezenti. Sicer pa prispevki izražajo osebna stališča piscev, ki odgovarjajo tudi za strokovne trditve. Kolikor gre v posameznih primerih za stališče uredništva, je to posebej navedeno. Revija je urejena in oblikovana po sprejetih priporočilih za strokovno-znan-stvene publikacije. Prispevki so praviloma napisomi v slovenskem jeziku. Revija izhaja praviloma dvakrat letno. Uredniški odbor sprejema program prispevkov za vsako številko posebej. Studijski prispevek k poznavanju Triglavskega narodnega parka št. 14 Kataster kraških objektov v ožjem območju Triglavskega narodnega parka The Cadaster of the Karst Phenomena in the Narrower Area of the Triglav National Park Dušan NOVAK UDK 551.44 (234.323.61) (045) = 863 IZVLEČEK ABSTRACT V Triglavskem narodnem parku so After the year 1956 there have been bile po letu 1956, poleg drugih znanstve- carried out, in addition to the scientific nih raziskav, opravljene tudi sistema- examinations, also systematical research tične raziskave kraškega sveta. Doslej works into the Karst surface. Up to the je bilo v ožjem območju TNF zabeleže- present there have been registered, nih nad 110 kraških objektov, jam in within the narrower area of the Triglav brezen. National Park, more than 110 Karst phenomena, caves and abysses. 1. UVOD Zapise o jamah v alpskem območju nahajamo že v Valvasorjevih opisih naše širše domovine. V številnih jamah so tudi kopali in nabirali rudo, že prej kot pa se je pričelo sistematično raziskovalno delo. Marsikje v Alpah je najti tudi stara rudarska dela. Nesistematične raziskave kraških objektov v Alpah so pričeli Drenovci, s sistematičnim delom pa so pričeli člani Društva za raziskovanje jam V Ljubljani v času po 1. svet. vojni, ko sta bili leta 1925. v katastru jam zabeleženi prvi dve številki, štev. 1 — Zlatica in št. 2 — Govic. V ostalem predvojnem in prvem obdobju po II. svet. vojni so ta svet obiskovali predvsem biologi in zabeležili nekaj novih objektov. Intenzivneje je raziskovalno delo napredovalo leta 1956, ko so pričeli z raziskovanjem člani Jamarske sekcije Planinskega društva Železničar. Odtlej vsako leto iz območja Doline triglavskih jezer in okolice dobivamo nove podatke (L e š e r , 1964; Novak, 1972). Med obema vojnama so ob bivši italijansko-jugoslovanski meji raziskovali Italijani in nekatere podatke objavili v monografiji Duemila Grotte (Bertarelli-Boegan, 1926). Leta 1956 se je pričelo tudi sicer vsestransko sistematično raziskovanje Doline triglavskih jezer (Kun a ver, 1956) in odtlej smo s tega sveta dobili že vrsto morfoloških in geomorfoloških podatkov, geološko karto zaščitenega ozemlja in okolice (Grimšičar, 1926 ab, 1966) in vrsto bioloških prikazov. Hidrogeološke in speleološke raziskave so dale že prve podatke (Novak, 1960, 1961, 1962, 1963, 1966; Belič, 1961, Lešer, 1961). V okolici TNP so raziskovale tudi druge jamoslovne enote (Gams, 1962, 1963), na Kriških podih Društvo za raziskovanje jam Ljubljana-matica, ki je raziskovalo tudi zahodno od Komne in na Kaninu, v območju po vir j a Tolminke tudi jamarji iz Idrije in Tolmina itd. Leta 1972 je bila na podlagi obstoječih podatkov v Jamskem katastru SR Slovenije izdelana Speleološka karta Tolmin 2-d, ki je podrobneje analizirala dostopne podatke in razdelila ozemlje na štiri regije (K r a n j c , 1972, 1974). Glede raziskanosti je potrebno povzeti iz tega vira, da obsega območje tega lista 218 objektov od katerih je večina v območju Bohinjskih gora. Od teh je 19 omenjenih v italijanski literaturi, za 199 objektov pa imamo na voljo le nekaj podatkov. Od vseh skupaj je ustrezno preiskanih le 33 Vo. 1.1. Zgradba Ožje območje Triglavskega narodnega parka zajema območje izvirov Savice in le še Dolino Triglavskih jezer (Peterlin, 1965). To ozemlje je geološko dokaj razgibano in zgrajeno iz kamnin jurske in triadne dobe. Nahajamo triadni apnenec in dolomitizirani apnenec (Grimšičar, 1962, a, b) manj je ladinskega dolomita (Ramovš, 1958). Triadni apnenec je zelo podvržen zakrasevanju, z izjemo »triglavskega« apnenca (Grimšičar, 1962 a), ki gradi najvišje vrhove. Dachsteinski apnenec je dobro zakrasel, v »triglavskem« apnencu pa je opazno, da površinsko ni zakrasel, vendar je dovolj podatkov o podzemeljski zakraselosti (K r a n j c , 1972). Jurske plasti sledimo v pasu mimo pl. Hebed, pl. Jezero, med Viševnikom in Dednim poljem ter po Dolini triglavskih jezer. To so laporji in laporni apnenci, pisani apnenčevi skrilavci in peščenjak. To ozemlje je zajela taktonika že v sredini triade, gibanja pa so se nadaljevala še v terciaru do miocena, ko so se kamnine dokončno nagubale, raz-pokale, posamezni deli pa so se narivali in premaknili v različne višine in eden čez drugega (R a k o v e c , 1937). Vse območje je presekano z močnimi prelomi in stopničasto premaknjeno. SL. 1 — Jama v snegu v Zadnjici. FIG. 1 — The Cave, covered with snow, in the Zadnjica Valley. Z. AMBROŽ 1.2. Speleologija Z območja karte Tolmin 2-d, ki zajema tudi območje Triglavskega narodnega parka — Doline triglavskih jezer, je znanih največ objektov V pasu med 1900 in 220 m nad morjem. Vendar raziskave še niso zaključene (Kranj C, 1972). S tega sveta je 69^/0 vseh objektov brezen in 31 Vo jam. Malo je poznanih vodoravnih jam, nad 1800 m prevladujejo špranje in brezna, pod 1300 m pa doslej še ni poznanih pravih brezen. Doslej je bilo preiskano območje Spodnje, Lepe in Gorenje Komne, Prehodavci, Hribrci, Dolina triglavskih jezer in okolica. Pomembnejše podatke lahko nudi le še ozemlje med Črnim jezerom, Jagrovo skalo in pl. Lopučnico, ki ga bo potrebno še podrobneje preiskati ter ozemlje na zahodnem obrobju parka. V nadaljevanju prikazujemo osnovne podatke za objekte v območju TNP in za objekte v neposredni bližini meje parka. Podatki so deloma pomanjkljivi, predvsem zaradi težke orientacije na terenu. Pri izdelavi katastra smo se opirali na francoske izkušnje, problematiko splošne inventarizacije kraških objektov pa je podal F. H a b e (1968). Vsak objekt je označen po naslednjih značilnostih: Katastrska številka in ime I. a) Lega b) Koordinate po Gauss-Krügerju in karta II. Geološka oznaka kamnine IV. Druge značilnosti V. Potek raziskovanj in opisovalec jame VI. Literaturni podatki. M. RAZTRESEN SL. 2 — Brezno Kiklopovo oko FIG. 2 — The Cyclop's eye abyss. 1.3. Zaključki Sistematično speleološko delo je pričelo v območju TNP po letu 1956 z akcijami Jamarske sekcije PD Železničar in drugih jamarskih enot. V času do leta 1955 je bilo na listu Tolmin 2-d, ki zajema tudi območje Triglavskega narodnega parka, raziskanih 8 Vo od 218 objektov, kolikor jih je registrirala Speleološka karta do leta 1971. V času od 1955 do 1961 je bilo zabeleženih 64 »/o vseh jam in to le v območju Bohinjskih gora. Večina inventarja, ki ga registrira ta karta, je tudi sicer v območju Bohinjskih gora. Za območje Triglavskega narodnega parka imamo dokaj dobre geološke in morfološke podatke, medtem ko je speleološko obdelano le območje Spodnje, Lepe in Gornje Komne, Prehodavcev, Hribrcev in dolin ob jezerih. V tem območju je bilo preiskanih 110 objektov, ki so v prispevku prikazani v izvlečku katastra. Nepreiskano je še ozemlje na zahodnem obrobju parka, v okolici pl. Lopučnice in v okolici Črnega jezera, izven tega pa še večji del Fužinarske planote. V območju karte Tolmin 2-d je 98 Vo manjših objektov in le 2 Vo je takih, ki so globoki nad 100 m. Morda je to naraven pojav, morda pa to označuje še vedno premajhno preiskanost ozemlja. Od problemov v območju Triglavskega narodnega parka in okolice je omeniti predvsem Brezno pod Glavo na triglavskem ledeniku, v kateri ledeni čep brani nadaljnje prodiranje v globino. V tem območju bi morda po drugih, stranskih, poteh lahko dosegli zaželena globlja mesta. SL. 3 — Iz Brezna pri gamsovi glavici, vhodni del. FIG. 3 — From the abyss Brezno pri gamsovi glavici, the eastern part. J. HOLZ V ožjem območju TNP je še vedno odprto vprašanje načina in poti pretakanja vode proti Bohinjskemu jezeru. Ni še poznan režim in zaledje posameznih izvirov Savice, Govica in drugih izvirov ob jezeru in v dolini Voje. Ne poznamo še vseh podvodnih izvirov v jezeru, ki so bili obarvani pri barvanju v Breznu pri gamsovi glavici. Opazovati bi bilo treba režim izvira Govic, da bi mogli oceniti njegovo zaledje. Precej neznank je še vedno v načinu pretakanja vode med posameznimi jezeri in kraj odtekanja vode iz Črnega jezera proti Savici (če ta voda res teče v Savico?). Kakšna so nihanja vodne gladine v jezerih in kakšna je hitrost pretakanja med jezeri je prav tako še nepoznano. Sistematična opazovanja fizikalno-kemičnih komponent vode v izvirih bi lahko odgovorila na marsikatero od teh in še drugih vprašanj. Mimo tega je še vedno odprto vprašanje podzemeljske zakraselosti in prodora do podzemeljskih vodnih tokov, do vodoravnih in aktivnih delov jamskih sistemov. To pa je ena od najtežjih vendar najbolj zanimivih nalog speleologije. ..«J. o • ■ «« HERILO- SCALE esez^ ______ 3 ,5 o 7 4 o 6 «a 1 — jezero/lake 2 — izvir/spring 3 — jama/cave 4 — jama z vodo/cave with water 5 — raziskano brezno/ explored pit - neraziskana jama/ unexplored cave 7 — brezno z vodo/ abyss with water 8 — požiralnik/sink-hole SL. 4 — Kraški objekti v Dolini Triglavskih jezer in okolici. FIG. 4 — The Karst phenomena in the Triglav Lakes Valley and its surroundings. 2. JAME IN BREZNA 1 — Zlatica (SI. 8) I. a) Planina Viševnik b) 5129840, 409000, Tolmin 2-d c) 1525 m IL Zgornjetriadni apnenec III. Jama je nastala ob špranjah, ki so usmerjene od N proti S. Na kraju jame verjetno občasno nastopa voda. Dolžina 95 m, globina 9 m. IV. V jami so našli glivice na ekskrementih netopirjev in Anophtalmus sp. (Hafner). V. Prvi zapisnik, ki je ohranjen v arhivu je iz leta 1925. Dne 11. 7. 1925. so jamo obiskali R. Kenk, P. Novikov in tovariši. Jamo obiskovali že tudi prej. Zatem E. Pretner in K. Strasser: 1934, 1935 in 1938; JS PD Železničar: 1958, 1966; VI. Slov. Narod, 1925: 6; Jutro, 1925: 6, 20, 40; Slovenec, 1925: 38; Varstvo narave, 1962, 1: 35; Proteus, 1968, 30; 645 — Ledena jama I na Viševniku I. a) Na SE pobočju Stadorja b) 5129640, 408670, Tolmin 2-d c) cca 1590 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Ledena jama, katere pobočje je nagnjeno proti W. V globini 10 m je ledeno jezero, ki se proti N prevesi v še neraziskano brezno. V. E. Pretner: 1939; JS PD Železničar: 1958; T. Jene: 1969; SL. 5 — Situacija Jame 1. izvira Savice (kat. št. 1084). Risba: Inštitut za raziskovanje krasa SAZU. FIG. 5 — Situation of the cave Jama 1. izvira Savice (Cad. Nr. 1084). 1084 — Jama izvira Savice (SI. 5) I. a) V steni Komarče b) 5128350, 407710, Tolmin 2-d c) 836 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Podzemeljski rov z nekaj jezeri. Voda priteka po razpoki v smeri E—W, po njej tudi odteka. Dolžina okoli 121 m, globina 15 m. V. Breznik: 1949; Kranjc, Lajovic: 1971; VI. Proteus, 1950, 13, 329; 3. CIS, 1966; IL Jug. spel. kongres, 1961; 1674 — Jama II. izvira Savice (SI. 6) I. a) V steni Komarče b) 5128140, 407710, Tolm.in 2-d C) 730 m o...... ^ .......J-?' ....... M£R/LO - SCALE ^TkuqA O SL. 6 — Situacija Jame 2. izvira Savice (kat. št. 1674). Risba: Inštitut za raziskovanje krasa SAZU. FIG. 6 — Situation of the cave Jama 2. izvira Savice (Cad. Nr. 1674). II. Zgornjetriadni dolomitiziran apnenec III. Nizek rov v dveh etažah. Na kraju rova je tolmun. Iz jame ob visoki vodi priteka desni krak Savice. Dolžina 152 m, globina 21 m. V. J. Jelenec: 1956; Kranjc, Lajovic: 1971; VI. Varstvo narave, 1962, 1: 35; II. Jugosl. spel. kongres, 1961; 1675 — Spodmol izvira Savice (SI. 7) I. a) V steni Komarče b) 5128220, 407740, Tolmin 2-d c) 760 m II. Zgornjetriadni apnenec III. .Spodmol, na kraju tolmun. Dolžina 28 m, globina 12 m. V. J. Subelj: 1956; VI. Varstvo narave, 1962, 1: 35; 3. CIS, 1966 (skica). TLORIS - qHOUNO PLANE SL. 7 — Situacija Spodmola izvira Savice (kat. št. 1675). FIG. 7 — Situation of the cave Spodmol izvira Savice (Cad. Nr. 1675). 1683 — Jama pod Kalom (SL 8) L b) 5129440, 405210, Tolmin 2-d c) 1620 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Strm rov z manjšo dvorano. Dolžina 17 m, globina 9 m. V. JS PD Železničar: 1956; 1684 — Jama pri Miškovem studencu (SI. 9) I. a) Na južnem pobočju planine Lopučnice b) 5130500, 405460, Tolmin 2-d c) 1610 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Spodmol, dolžina 22 m, globina 10 m. V. JS PD Železničar: 1956; 1685 — Brezno nad Miškovim izvirom I. a) Na južnem pobočju doline Lopučnice b) 5130430, 405470, Tolmin 2-d c) 1615 m. II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno ob razpoki, ki je usmerjena od N proti S, dolžina 2 m, globina 9,5 m. V. D. Novak: 1956; 1686 — Špranja nad izvirom I, a) Na južnem pobočju doline Lopučnice b) 5130370, 405440, Tolmin 2-d c) 1640 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Špranja še neraziskana, globina okoli 20 m, dolžina 5 m. V. D. Novak: 1956; 1687 — Rov v steni pri Črnem jezeru I. a) V stenah ob poti s Črnega jezera proti Koči pri triglavskih jezerih b) 5130020, 406230, Tolmin 2-d c) 1475 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Rov, dolg 43 m V. JS PD Železničar: 1956; VI. 3. CIS, 1966 (s skico). 1691 — Spodmol pod Jagrovo skalo I. a) V bližini steze s Črnega jezera na Komno b) 5128440, 406900, Tolmin 2-d c) 1430 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Jama, dolžina 36 m, globina 19 m. V. JS PD Železničar: 1956; VI. 3. CIS, 1966: 117 (skica). W 20m PREREZ SECTIO/^ SL. 8 — Situacije jam kat. št. 1, 1683 in 2272. FIG. 8 — Situations of the caves Cad. Nrs. 1, 1683, and 2272. noR/s - PLANE SL. 9 — Situaciji jam kat. št. 1684 in 2537. FIG. 9 ~ Situations of the caves Cad. Nrs. 1684 and 2537. 1692 — Jama IL pod Jagrovo skalo (SI. 16) I. a) Ob stezi od Črnega jezera na Komno b) 5128060, 407070, Tolmin 2-d c) 1430 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Jama, dolžina 40 m. V. JS PD Železničar: 1956; VI. 3. CIS, 1966 (skica). 1693 — Brezno pri Kalu I. a) Severno od Kala na Komni (2001 m) b) 5130450, 403680, Tolmin 2-d c) 1950 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Nepreiskano brezno, globina ocenjena na 8 m, V. T. Grimšičar: 1956; VI. Brezno verjetno identično z objektom 1380 v Duemila Grotte. 1694 — Jama pod Lopučnico (SI. 16) I. a) Severno od planine Lopučnica b) 5131450, 405250, Tolmin 2-d c) 1580 m. II. Zgornjetriadni apnenec III. Jama ob slojni razpoki, dolžina 14 m, globina 3 m. V. JS PD Železničar: 1956; 1695 — Brezno nad Lopučnico I. a) Severno od planine Lopučnica, v pasu ruševja. b) 5131550, 404860, Tolmin 2-d c) 1685 m SL. 10 — Situaciji jam kat. št. 1697 in 2533/2. FIG. 10 — Situations of the caves Cad. Nrs. 1697 and 2533/2. II. Zgornjetriadni apnenec III. Ob razpokah N—S, globina cca 30 m, še nepreiskano; V. JS PD Železničar: 1956. 1696 — Razpoka SE pod Čelom L a) SE pod Čelom (2237 m) b) 5131900, 403890, Tolmin 2-d c) 1900 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Špranja dolga 6 m. V. JS PD Železničar: 1956. 1697 — Ledena jama na Gorenji Komni (SI. 10) I. a) Pod Čelom (2237 m), na južnem robu Krnice pod Voglom (2348 m) b) 5133130, 404820, Tolmin 2-d c) 2050 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Dolžina 20 m, globina 9 m. V. JS PD Železničar: 1956, 1961. 1699 — Brezno na Koritih L I. a) SE od kote 1668 m in planine pod Kalom na Komni b) 5129140, 405660, Tolmin 2-d c) 1655 m III. Nepreiskano, globina ocenjena 8 m. V. T. Grimšičar: 1956. 1700 — Brezno na koritih IL I. a) Severno od kote 1668 m na Komni b) 5129240, 405610, Tolmin 2-d C) 1660 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Nepreiskano, globina ocenjena na 15 m. V. T. Grimšičar: 1956. 2017 — Strmica I. a) S pobočja Orlica (1759 m) pri pl. Viševnik b) 5139540, 408450, Tolmin 2-d c) cca 1650 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Še neraziskana. Prvi, zgornji del jame je ozek in vzdolž špranj. V spodnjem delu se okoli 10 m dolg rov zaključi s še nepreiskanim breznom. V. JS PD Železničar: 1958. 2049 — Spodmol pri Zlatici L b) 5129770, 408700, Tolmin 2-d c) 1540 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Spodmol dolg 8 m, globina 4 m. V. JS PD Železničar: 1959. 2242 — Špranja L na Hrihrcih I. b) 5135370, 408820, Tolmin 2-d c) 2250 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Globina 12 m, dolžina 5 m, razpoka. V. JS PD Železničar: 1960. 2243 — Špranja IL na Hrihrcih I. a) Ob stezi s Hribrcev proti jezerom, v steni pod Kanjavcem. b) 5135090, 408580, Tolmin 2-d II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno. Dolžina 10 m, globina 8 m. V. PD Železničar: 1960. 2244 — Brezno I. na Hrihrcih I. a) 5135150, 409160, Tolmin 2-d c) 2330 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Globina 5 m, dolžina 2 m. V. JS PD Železničar: 1960. 2245 — Brezno II. na Hrihrcih I. a) Na NE strani Hribrcev b) 5135100, 409170, Tolmin 2-d c) 2340 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Globina 12 m. Špranja z več brezni. V. JS PD Železničar: 1960. 2246 — Brezno III. na Hrihrcih I. a) Na W strani planote b) 5135210, 409080, Tolmin 2-d • C) 2340 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno ob prelomnici N—S, globina 6 m, dolžina 6 m. V. JS PD Železničar: 1960. 2247 — Brezno IV. na Hrihrcih I. a) V osrednjem delu planote b) 5135260, 409020, Tolmin 2-d C) 2320 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Ob večji prelomnici med seboj povezana brezna. Globina do 6 m. V. JS PD Železničar: 1960. 2248 — Brezno V. na Hrihrcih I. a) V osrednjem delu planote b) 5135280, 408970, Tolmin 2-d II. Zgornjetriadni apnenec III. Globina brezna 5 m. V. JS PD Železničar: 1960. 2249 — Brezno pod Kanjavcem I. a) V podnožju pobočja b) 5135320, 409010, Tolmin 2-d c) 2350 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Ob prelomnici v smeri N—S, globina brezna 6 m. V. JS PD Železničar: 1960. 2250 — Snežno brezno L na Hrihrcih I. a) Ob stezi proti Dolini triglavskih jezer b) 5135250, 408930, Tolmin 2-d c) 2325 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Globina Ilm, dolžina 10 m, vodnjakasto brezno. V. JS PD Železničar: 1960. 2251 — Snežno hrezno IL na Hrihrcih I. a) V osrednjem delu planote I. b) 5135110, 408960, Tolmin 2-d c) 2335 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Globina 6 m, dolžina 8 m. V. JS PD Železničar: 1960. 2252 — Udov pod Vršaki I. a) V srednjem delu Hribrcev b) 5135230, 408930, Tolmin 2-d c) 2340 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno, globoko 5 m, dolgo 10 m. V. JS PD Železničar: 1960. 2253 — Snežna jama na Hrihrcih L b) 5135140, 409080, Tolmin 2-d c) 2335 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Špranja ob prelomnici NW-SE, dolžina 26 m V. JS PD Železničar: 1960. VI. 3. CIS (s skico), 1966. 2254 — Brezno pod Vršaki I. a) SW stran Hribrcev b) 5135050, 408990, Tolmin 2-d c) 2350 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno, globina 6 m V. JS PD Železničar: 1960. 2255 — Špranja L pod Vršaki I. a) SW stran Hribrcev b) 5135050, 409110, Tolmin 2-d c) 2360 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Špranja, globoka 5 m V. JS PD Železničar: 1960. 2256 — Špranja IL pod Vršaki I. a) SW stran Hribrcev b) 5135000, 409100, Tolmin 2-d c) 2360 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Špranja, globoka 8, dolga 10 m V. PD Železničar: 1960. 2257 — Špranja III. pod Vršaki I. a) SW stran Hribrcev b) 5135130, 408840, Tolmin 2d c) 2355 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Globina 6 m, dolžina 4 m, na dnu sneg. V. JS PD Železničar: 1960. 2258 — Brlog pod Vršaki I. a) SW stran Hribrcev b) 5135060, 408860, Tolmin 2-d c) 2350 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Obokan rov, dolžina 10 m V. JS PD Železničar: 1960. 2259 — Prepad na Hrihrcih I. a) SE rob planote b) 5135100, 409260, Tolmin 2-d c) 2340 m II. Zgornjetriadni apnenec III. V prelomni coni NNW-SSE, globina 22 m, dolžina 10 m V. JS PD Železničar: 1960. 2260 — Brezno L severno od Vršakov I. a) N od Vršakov b) 5135190, 408780, Tolmin 2-d c) 2345 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Ob prelomnici SW-NE, globina 5 m V. JS PD Železničar: 1960. 2261 — Brezno IL severno od Vršakov I. a) Severno od Vršakov b) 5135160, 408810, Tolmin 2-d c) 2335 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Globina 5 m, enostavno brezno V. PD Železničar: 1960. 2262 — Brezno III. severno od Vršakov I. a) Severno od Vršakov v pobočju pod Kanjavcem b) 5135250, 408750, Tolmin 2-d c) 2355 m IL Zgornjetriadni apnenec III. Globina 5 m V. PD Železničar: 1960. 2263 — Brezno zahodno od Vršakov I. a) 5135050,408440, Tolmin 2-.d c) 2335 m IL Zgornjetriadni apnenec III. Globina 15 m, dolžina 6 m V. PD Železničar: 1960. 2264 — Špranja zahodno od Vršakov L b) 5134970, 408420, Tolmin 2-d c) 2280 m 2 Varstvo narave II. Zgornjetriadni apnenec III. Špranja ob prelomnici N-S, globina 10 m, dolžina 8 m V. JS PD Železničar: 1960. 2265 — Prepad zahodno od Vršakov I. a) Zahodno od Vršakov b) 5134840, 408430, Tolmin 2-d c) 2310 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno, globina 13 m V. JS PD Železničar: 1960. 2266 — Špranja na Prehodavcih I. a) Jugozahodno od Vršaca b) 5135700, 407670, Tolmin 2-d c) 2010 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Ob prelomnici daljša špranja z več dostopnimi odprtinami, globina 5 m V. JS PD Železničar: 1960. 2267 — Brezno I. pod Vršacem I. a) Zahodno pod Vršacem (2194) b) 5135890, 407720, Tolmin 2-d c) 2020 m II. Jurski lapornat apnenec III. Ob prelomnici NW-SE brezno, globina 10 m V. JS PD Železničar: 1960. 2268 — Brezno IL pri jezeru pod Vršacem L a) Pri jezeru pod Vršacem b) 5135640, 407660, Tolmin 2-d c) 2000 m II. Jurski laporast apnenec III. Brezno, globoko 12 m V. PD Železničar: 1960. 2269 —■ Prepad na Prehodavcih I. a) V laštih S od planinske koče b) 5135600, 407570, Tolmin 2-d c) 2005 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Ob razpoki NE-SW brezno globoko 15 m V. JS PD Železničar: 1960. 2270 — Špranja L pod Zadnjo lopo (2097) L b) 5135500, 407470, Tolmin 2-d c) 2045 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Špranja globoka 8 m, dolga 4 m V. JS PD Železničar: 1960. 2271 — Špranja IL pod Zadnjo lopo I. b) 5135300, 407390, Tolmin 2-d C) 2070 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno, globoko 13 m, dolgo 8 m V. PD Železničar: 1960. 2272 — Prepad pod Zadnjo lopo (SI 8) I. b) 5135400, 407430, Tolmin 2-d c) 2055 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Ob močnem prelomu brezno, globoko 9 m, dolžina 6 m V. JS PD Železničar: 1960. 2273 — Brezno nad Rjavo mlako I. b) 5135340, 407500, Tolmin 2-d c) 2035 m II. Jurski apnenec, nekoliko laporast III. Brezno, globoko 7 m. Iz bližnjih snežišč priteka voda, odteka v brezno in podzemeljsko po razpoki proti SW. V. JS PD Železničar: 1960. 2274 — Kotel pod Zadnjo lopo I. a) Lasti nad Rjavo mlako b) 5135040, 407240, Tolmin 2-d c) 2060 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno okroglega prereza, globina 10 m. Z brega odteka v brezno voda bližnjega snežišča V. JS PD Železničar: 1960. 2275 —■ Jama na Prehodavcih I. a) Tik pod planinsko kočo, v smeri proti Vršacu b) 5135800, 407650, Tolmin 2-d c) 1990 m II. Zgornjetriadni ali jurski apnenec III. Jama, dolga 11 m V. JS PD Železničar: 1960. 2276 — Brezno pod Lepo špico I. a) Nad Zeleno mlako b) 5135020, 407160, Tolmin 2-d c) 2080 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno globoko 12 m V. JS PD Železničar: 1960. 2211 — Krater I. a) V laštih nad Rjavo mlako b) 5135070, 407200, Tolmin 2-d c) 2075 m II. Zgornjetriadni apnenec, vodoravni skladi III. Brezno okroglega prereza, globina 17 m V. JS PD Železničar: 1960. 2218 — Brezno L nad Velikim jezerom L a) Lasti nad Velikim jezerom, pod drugo terensko stopnjo b) 5134240, 406920, Tolmin 2-d c) 1920 m( II. Jurski laporasti skladoviti apnenec III. Brezno, globoko 6 m, ki vanj podzemeljsko doteka voda z laštov in podzemeljsko doteka po špranji proti S. V. JS PD Železničar: 1960. 2219 — Brezno IL nad Velikim jezerom I. a) Zahodno nad Velikim jezerom, lasti pod Vel. Spičjem b) 5134080, 406540, Tolmin 2-d c) 2000 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno, globina 8 m V. PD Železničar: 1960. 2280 — Prepad vrh Vršaca I. a) Pod vrhom Vršaca (2194 m) b) 5136240, 407830, Tolmin 2-d c) 2190 m II. V bližini stika triadnega in jurskega apnenca III. Razpoka globoka 10 m V. PD Železničar: 1960. 2281 — Udorina na Prehodavcih I. a) Okoli 60 m pod planinsko kočo b) 5135840, 407600, Tolmin 2-d c) 1990 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Udorina, globoka 6 m V. PD Železničar: 1960. 2282 — Kiklopovo oko I. a) Severno pod planinsko kočo (2050 m), v steni proti Zadnjici b) 5135910, 407580, Tolmin 2-d c) 1950 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Ledena jama, dolžina 53 m, globina 23 m V. JS PD Železničar: 1960. 2283 — Brezno pri Velikem jezeru I. a) Na SW strani Velikega jezera in okoli 50 m više b) 5133580, 406350, Tolmin 2-d c) 1860 m II. Verjetno še jurski apnenec III. Brezno, globina 5 m V. PD Železničar: 1960. 2516 — Brezno L v Za jezerski dolini L b) Tolmin 2-d, 5132810, 406120 C) 1780 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno, globina 9 m V. PD Železničar: 1961. 2517 — Brezno IL v Zajezerski dolini I. a) 5132905, 406120, Tolmin 2-d II. Zgornjetriadni apnenec III. Ob tektonski liniji N-S je nastalo brezno, globoko 15 m V. JS PD Železničar: 1961. 2518 — Mali vodnjak I. a) Gorenja Kamna b) 5133170, 406090, Tolmin 2-d c) 1810 m II. Jurski skladovit apnenec III. Brezno okroglega prereza, globina 6 m V. PD Železničar: 1961. 2519 — Brezno pod Rušnato glavo (SI. 11) I. a) Pod lašti na severozahodnem obrobju Doline Triglavskih jezer b) 5133960, 405910, Tolmin 2-d c) 1840 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Ob prelomnici NE-SW (120/75) je razvito stopnjasto brezno, globina 55 m V. JS PD Železničar: 1961, 1962, 1964 VI. Varstvo narave 1962, 1: 35—44 2520 — Brezno na laštih I. b) 5132040, 405070, Tolmin 2-d c) 1880 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno, globina 15 m V. JS PD Železničar: 1961. 2521 — Vodnjak na laštih I. b) 5132100, 405090, Tolmin 2-d c) 1900 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno globoko 8 m. Sega do lapornate plasti, kjer po leziki odteka voda proti SE V. JS PD Železničar: 1961. 2522 — Brezno L pod Debelim laštom I. a) SE od Debelega lašta b) 5132670, 405220, Tolmin 2-d C) 1990 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno, globina 10 m V. PD Železničar: 1961. 2523 — Brezno I. pod koto 2172 L a) Na robu laštov na zahodnem obrobju TNP b) 5132830, 405340, Tolmin 2-d c) 2000 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno, globina 9 m, dolžina 6 m V. PD Železničar: 1961. 2524 — Vodnjak pod koto 2172 I. b) 5132880, 405420, Tolmin 2-d c) 2020 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno, globina 12 m V. PD Železničar: 1961. 2525 — Brezno IL pod koto 2172 L a) Južno od kote 2172 m na zahodnem obrobju TNP b) 5132980, 405410, Tolmin 2-d c) 2040 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Ob prelomu SE-NW je brezno, globoko 10 m V. PD Železničar: 1961. 2526 — Brezno pod Brdi I. a) Pod Plaškim Voglom b) 5133190, 405190, Tolmin 2-d c) 2010 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno, globina 10 m V. PD Železničar: 1961. 2527 — Brezno L v Krnici I. a) V Krnici med Plaškim Voglom in Čelom b) 5133380, 405000, Tolmin 2-d c) 2020 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno, globina 8 m V. PD Železničar: 1961. 2528 — Brezno IL v Krnici L b) 5133420, 404930, Tolmin 2-d c) 2030 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno značilnega oglatega prereza. Globina 8 m 2529 — Udorina v Krnici I. a) V osrednjem delu Krnice pod Čelom b) 5133350, 404870, Tolmin 2-d c) 2025 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno, globina 12 m V. PD Železničar: 1961. 2530 — Brezno IIL v Krnici I. a) V osrednjem delu Krnice pod Čelom b) 5133230, 404860, Tolmin 2-d c) 2030 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Vzdolž močne prelomnice v smeri N-S. Brezno globoko 7 m V. PD Železničar: 1961. 2531 — Špranja v Krnici L b) 5133120, 404980, Tolmin 2-d c) 2050 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno, globina 7 m V. PD Železničar: 1961. 2532 —■ Vodnjak L pod Debelim laštom I. a) V laštih, ki so nagnjeni proti Dolini Triglavskih jezer b) 5132890, 405610, Tolmin 2-d c) 2010 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno okroglega prereza, globina 8 m V. PD Železničar: 1961. 2533 — Brezno IL pod Debelim laštom (SI, 10) I. b) 5132500, 405570, Tolmin 2-d c) 1925 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Skupina brezen je nastala ob križanju prelomnic N-S in SW-NE. Globina 20 m V. J. Florjančič: 1960. 2534 — Brezno IIL pod Debelim laštom L b) 5132520, 405640, Tolmin 2-d c) 1910 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno, globina 10 m V. PD Železničar: 1961. 2536 — Vodnjak IL pod Debelim laštom L b) 5132440, 405620, Tolmin 2-d c) 1905 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Ob prelomnici N-S; brezno, globina 10 m V. PD Železničar: 1961. 2537 — Veliki vodnjak v Laštih (SI 9) L b) 5132270, 405490, Tolmin 2-d c) 1920 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno v stopnjah. Globina prve stopnje 10 m. Še ni preiskano do kraja V. JS PD Železničar: 1961. 2538 — Brezno pod Čelom I. a) V laštih pod Čelom na zahodnem robu krnice b) 5132360, 403980, Tolmin 2-d c) 1960 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno, globina 9 m V. PD Železničar: 1961. 2539 — Brezno III. pod Vršacem I. a) Na zahodnem robu krnice pod Vršacem (2234 m) b) 5132740, 404250, Tolmin 2-d c) 1985 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno, globina 20 m V. PD Železničar: 1961. 2540 — Vodnjak pod Vršacem I. a) Na vzhodnem robu krnice pod Čelom b) 5132740, 404250, Tolmin 2-d c) 2010 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Brezno, globoko 10 m V. PD Železničar: 1961. 2541 — Špranja L pod Čelom I. b) 5132610, 404270, Tolmin 2-d c) 1995 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Ob prelomu SE-NW, brezno globoko 20 m V. PD Železničar: 1961. 2542 — Špranja IL pod Čelom I. b) 5132610, 404270, Tolmin 2-d c) 1995 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Ob prelomu SE-NW, brezno globoko 20 m V. PD Železničar: 1961. 2542 — Špranja IL pod Čelom I. a) v Krnici pod Čelom b) 5132520, 404350, Tolmin 2-d c) 2000 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Razpoka napolnjena s snegom V. PD Železničar: 1961. 2543 — Prepad pod Vršacem I. a) V laštih pod Vršacem (2234 m) b) 5132940, 404220, Tolmin 2-d c) 2060 m III. Ob močnem prelomu v dinarski smeri, globina 20 m V. PD Železničar: 1961. SL. 12 — Situacija Spodmola v Krnici PLANE, PREREZ -SECTION PREREZ" SECTION II. Zgornjetriadni apnenec III. Votlina vzdolž razpoke N—S, dolga 12,5 m, globoka 11 m V. PD Železničar: 1966. 2850 ~ Jama pod Vel Spičjem (SI 20) I. a) Greben od V. Špičja proti jugu, imenovan Brda b) 5133320, 405360, Tolmin 2-d c) 2150 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Razpadajoča jama, dolga 60 m, globoka 7 m. V. PD Železničar: 1966. 2885 — Modrasova ledenica (SI 13) I. a) Stapce pod Tičarico (2091 m), vzhodno od gorske vrste b) 5130910, 406880, Tolmin 2-d c) 1850 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Trije vhodi, globina 68 m, dolžina 80 m. Na gruščnatem pobočju sneg, ki onemogoči nadaljnje prodiranje. V. PD Železničar: 1964. SL. 21 — Situacija ^ jame kat. št. 2886. FIG. 21 — Situation of the cave Cad. Nr. 2886. PREREZ - 5ECJI0N mtlLO - 5CALE 0 2 4 C 8 ram VMRIMR, ms 2886 — Brezno pri Vel. Vratih (1911m) (SI. 21) 1. a) Zahodno od hrbta pri V. Vratih na Gorenji Komni b) 5131360, 403600, Tolmin 2-d c) cca 1850 m II. Zgornjetriadni apnenec III. Stopnjasto brezno ob slojni razpoki, globoko 55 m, zatrpano s snegom in ledom V. PD Železničar: 1964, 1965. 3. IZVIRI Važnejši izviri na območju Triglavskega narodnega parka Tah. 1 Naziv Geološka situacija Tip Glavne karakteristike Datum Izviri na Lopučnici, Triadni 1500 m apnenec Drenažni 0,05 1/sek 1956 Miškov izvir, Triadni Drenažni 1600 m apnenec iz razpok 5,40 dH karb. trd. 1956 Savica, slap. Triadni jamski 5,15 6,190 karb. 836 m apnenec izvir trd. dH 1956—1959 Savica, jama. Triadni jamski 750 m apnenec izvir 5,750 (jH, karb. trd. 1959 Govic, 640 m Triadni jamski apnenec izvir 5,14 7,880 dH 1959 Močilec, Jurski lap. 1790 m apnenci Drenažni 3,9 4,30 C, 3,50 dH 1962 Izvir v laštih nad Jurski lap. Vel. jamo, 1925 m apnenci Drenažni •— —■ 4. POŽIRALNIKI Požiralnik Jezera pod Vršacem L b) 5135780, 407800, Tolmin 2-d c) 1975 m II. Stik zgornjetriadnega in jurskega apnenca III. V smeri proti koči na Prehodavcih poteka od jezera močna prelomnica. Ob njej so skladi zelo pretrti. Voda iz jezera v močnem potoku izginja v špranjo ob tej prelodnici. V. PD Železničar: 1960. LITERATURA Aljančič, M., 1960: O jamarstvu na Gorenjskem. Planinski vestnik, 60: 294, Ljubljana. Arhiv Jamarske sekcije PD železničar. Ljubljana. Belič, J., 1961: Poročilo o fizikalno-kemičnih meritvah kraških voda v Bohinjskih gorah. II. jug. spel. kongres, Zagreb. Bertarelli, L., E. Boegan, 1926: Duemila Grotte. T.C.I., Milano. Gams, I., 1962: Triglavsko brezno. Naše jame, 3 (1961): 1—17, Ljubljana. Gams, I., 1963: Dopolnilne raziskave Triglavskega brezna leta 1962. Naše jame, 4 (1962): 21—22, Ljubljana. Grimšičar, A., 1962 a: Geologija doline triglavskih jezer: Varstvo narave, 1: 21—33, Ljubljana. Grimšičar, A., 1962b: O geoloških razmerah med Bohinjem in triglavskimi jezeri. Geologija, 7: 283—285, Ljubljana. Grimšičar, A., 1966: Geološka ekskurzija čez Voje, Grintovico, Velo polje, Dolino triglavskih jezer prek Komne v Bohinj. Proteus, 29: 26—27, Ljubljana. Habe, F., 1968: Problem inventarizacije kraških pojavov na Slovenskem. Naše jame, 9 (1967): 68, Ljurbljana. Inventaire speleologique de la France, 1966, 1867, Federation Francaise de Speleo-logie. I, II. Kiauta, B., 1961: Brezno izvira Soče v Trenti. Speleolog, 9: 21—22, Zagreb. Kranj C, A., 1972: Osnovna speleološka karta, Tolmin 2-d. Inst. za raz. krasa, Postojna. Kranjc, A., P. Habič, R. Gospodarič, 1974: Osnovna speleološka karta Slovenije. Naše jame, 15, (1973): 83—98, Ljubljana. Kun aver. P., 1956: Arhitekti doline triglavskih jezer. Planinski vestnik, 56, Ljubljana. L e š e r , M., 1961: O speleoloških raziskovanjih na visokogorski planoti Komni in v soseščini. II. jug. spel. kongres: 121—122, Zagreb. Novak, D., 1960: Govic. Planinski vestnik, 60: 27—30, Ljubljana. Novak, D., 1961: Kiklopovo oko. Planinski vestnik, 61: 333—334, Ljubljana. Novak, D., 1963: »Vodnjak« značilna oblika visokogorskega krasa. III. jug. spel. kongres: 131—137, Sarajevo. Novak, D., 1962: Nekaj rezultatov hidrogeološkega in speleološkega raziskovanja v Triglavskem narodnem parku in njegovi okolici. Varstvo narave, 1: 35—44, Ljubljana. Novak, D., 1966: Researching the highmountainous karst in Slovenia. 3rd intern. Congress Spel., 5: 109—128, Wien. Novak, D., 1972: Brezno pri gamsovi glavici (kart. št. 3457). Naše jame, 13 (1971): 123, Ljubljana. Peterlin, S., 1965: Triglavski narodni park. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Ljubljana. Rakovec, I., 1973: Morfogeneza in mladoterciarna tektonika vzhodnega dela Julijskih Alp. Geografski vestnik, 12, Ljubljana. Rakovec, I., 1950: Kako so nastali naši slapovi. Proteus, 12: 329, Ljubljana. Ramovš, A., 1955: Amoniti v Dolini Triglavskih jezer. Proteus, 17: 137—141, Ljubljana. Ramovš, A., 1958: Geološki razvoj slovenskega ozemlja. MK, Ljubljana. Avtorjev naslov — Author's address Mgr. Dušan NOVAK, dipl. ing. geol. Geološki zavod, Linhartova 5 YU — 61000 LJUBLJANA Osanielec bukovo-jelovega gozda v Pivški kotlini The Remnants of Beech--Fir Forest in the Pivka Basin Ivo PUNCER, Mitja ZUPANČIČ Biološki inštitut Jovana Hadžija S AZU YU-61000 Ljubljana, Novi trg 3 UDK 58L55: 582.47 + 582.632 (497.12) (045) = 863 IZVLEČEK ABSTRACT Pri vasi Hrašče v Pivški oziroma Po- Near the village of Hrašče in the stojnski kotlini se je na vzpetini Pogled Pivka-Postojna basin (W Slovenia) a di- zaradi specifičnih rastiščnih razmer naric beech-fir forest has been preserv- ohranil dinarski gozd bukve in jelke ed due to specific growth conditionj^ (Abieti-Fagetum dinaricum). Okolico on the rise Pogled (Abieti-Fagetum di- porašča sekundarni gozd hrasta in be- naricum). The surroundings are over- lega gabra (Querco-Carpinetum). Ker grown by a secondary oak-hornbeam je osamelec bukovo-jelovega gozda forest (Querco-Carpinetum). As the re- zelo pomemben za znanstveno razisko- mains of the beach-fir forest are of vanje dinamike tovrstnih gozdov, bi ga great importance for scientific research bilo treba zavarovati kot gozdni rezer- into the dynamics of this type of forest, vat s posebnim gozdnogospodarskim they should be protected by a special režimom. system of forest management. UVOD Pri vasi Hrašče v Pivški oziroma Postojnski kotlini, na obrobju velike terenske depresije, kjer je bilo v pleistocenu pivško jezero, se je na vzpetini Pogled (566 m), ki je del terasnega nivoja tedanjega jezera, zaradi specifičnih rastiščnih razmer ohranil dinarski gozd bukve in jelke (Abieti-Fagetum dinaricum TREGUBOV 1957). Zanimiva je ugotovitev, da pokriva gozd samo ta »otok«. Mnogoštevilne druge vzpetine na Pivškem polju so porasle s sekundarnim gozdom hrasta in belega gabra (Querco-Carpinetum s. L), ki pa je zelo omejen in izkrčen zaradi pridobivanja kulturnih površin. Razvoj holocenske gozdne vegetacije v Sloveniji (Š e r c e 1 j, 1963) nam po doslej objavljenih analizah kaže, da je pri nas v borealu pa vse do zgodovinskih časov bolj ali manj prevladovala faza bukve. V atlantiku se je morala bukev delno umakniti jelki, ki se je verjetno vrasla v bukovo združbo (Abieti-Fagetum) in ki še nadalje močno napreduje. Sklepati je, da sta bukev in jelka pretežno naseljevali tudi Pivško kotlino, kjer pa sta danes le pičlo zastopani. Neposredno okolje je izredno bogato z gozdovi bukve, predvsem pa bukve in jelke (Seslerio-Fagetum, Luzulo-Fagetum in Abieti-Fagetum dinaricum). Naš »otok« je verjetno ostanek bukovo-jelovega gozda izpred tisočletij, ki je iz neznanega vzroka obstal na tem mestu. SINEKOLOGIJA V razgibanem svetu Pivško-postojnske kotline, ki jo proti notranjosti dežele zapirajo Nanos, Hrušica, Javorniki in Snežniško pogorje, leži naš osamelec v severnem delu kotline na severni strani vzpetine, v višini 530—560 m in meri približno 12 ha gozdne površine. Okolni gozdovi pripadajo sekundarnemu, po človeku spremenjenemu tipu gozda s hrastom in belim gabrom (Querco-Carpi-netum s. L). Razgibane reliefne oblike ustvarjajo bolj ali manj globoki jarki vzdolž osamelca. Apnenčasto dno kotline pokriva plast finega eocenskega flišnega drobirja in kraške rdeče ilovice, usedline pleistocenskega jezera. Pod osamelcem se prepletata dve geološki podlagi: eocenski fliš in apnenčaste breče, kar odseva v sestavi tal, ki so na flišu globlja, manj prepustna in bolj sveža in dopuščajo razvoj mezofilnejše vegetacije. V klimatskem pogledu zaznamuje to območje prehod med toplim submedi-teranskim podnebjem in dinarsko celinskim vplivom. Slednji je močnejši, zlasti v reliefno ugodnih legah — dolinah in kotlinah, kjer se zadržuje hladni zrak, ki povzroča ostrejšo lokalno klimo. Rastlinska zgradba in analiza biološkega spektra tega gozda nam kažeta, da je zastopanih največ hemikriptofitov (43,24 ^/o), nato fanerofitov (28,38 Vo), geofitov (17,57mahovnih hamefitov (8,11 najmanj pa hamefitov in tero-fitov z 1,35 Vo. Vsota hemikriptofitov, geofitov in vseh hamefitov (70,72 ®/o) kaže na trše življenjske razmere združbe. FLORISTIČNA SESTAVA IN ZGRADBA ZDRUŽBE Na raziskovanem objektu smo napravili 3 fitocenološke popise, ki so zelo homogeni in nam dobro ponazarjajo to vegetacijsko združbo. Na površini 50 m^, torej manjši od standardne (400 m^), smo napravili še en popis v jarku, kjer so količinske vrednosti vlagoljubnih vrst precej večje (Athyrium füix-femina, SL. 1 — Lega osamelca v Pivški kotlini. FIG. 1 — The position of the rise »Pogled« in the Pivka Basin. Senecio nemorensis subsp. fuchsii, Heracleum sphondylium, Dryopteris filix-mas, Pulmonaria officinalis, Geum urbanum, Symphytum tuberosum subsp. nodosum, Deschampsia caespitosa, Equisetum telmateia, Dryopteris austriaca subsp. austriaca, Milium undulatum, Plagiochila asplenioides var. major, Poly-trichum formosum, Atrichum undulatum in Dicranum scoparium); tega popisa pa tu nismo upoštevali. Nekaj popisov smo naredili tudi v okoliških gozdovih, ki ponazarjajo gozdno združbo Querco-Carpinetum s. 1. oziroma Asperulo-Car-pinetum M. WRABER 1969 in Luzulo-Carpinetum M. WRABER 1969. Vseh popisanih rastlinskih vrst je bilo 122. Najmočneje je bil zastopan red Fagetalia sylvaticae PAWL. 1928 s 40 vrstami, zveza Fagion illyricum HT. (1938) 1950 s 4, red Quercetalia pubescentis BR.-BL. (1931) 1932 s 14, razred Querco-Fagetea BR.-BL. et VLIEG. 1937 s 13 vrstami, spremljevalk je bilo 32, mahov in lišajev pa 19. Tu navajamo rastlinske vrste, ki jih zaradi prenizke stalnosti ni na razpredelnici. Razvrstili smo jih po diagnostičnih skupinah, da je vidna njihova fitocenološka pripadnost. Vsaki rastlinski vrsti je v oklepaju dodana številka popisa, v katerem nastopa. Fagetalia sylvaticae Campanula trachelium + (1) Carpinus betulus + (3) Cephalanthera rubra + (3) Dryopteris borreri + (1) Dryopteris tavelii + (1) Fraxinus excelsior + (3) Heracleum sphondylium + (1) Polygonatum multiflorum + (2) Sambucus nigra + (1) Spremljevalke Hieracium racemosum subsp. barbatum + (3) Luzula luzulina +.2 (1) Malus sylvestris II + (3) Pyrola secunda + (2) Prunus spinosa + (1) Quercus robur I + (2) Salix caprea + (3) Stellaria neglecta + (3) Veronica chamaedrys + (1) Quercetalia pubescentis Berberis vulgaris + (2) Carex alba + (3) Convallaria majalis + (3) Cynanchum vincetoxicum + (2) Prunella grandiflora + (2) Rhamnus cathartica + (3) Sorbus aria II + (3) Querco-Fagetea Ctenidium molluscum + (3) Festuca heterophylla + 2 (3) Isothecium myurum + 2 (1) Mahovi in lišaji Calypogeia trichomanis +.3 (3) Cladonia rangiferina + (2) Dicranum undulatum +.2 (2) Fissidens taxifolius +.2 (1) Hylocomium splendens 1.3 (1) Hypnum cupressiforme +.3 (1) Leucobryum glaucum +.2 (1) Mnium affine +.3 (1) Plagiochila asplenioides +.2 (1) Pellia epiphylla +.2 (1) Rhytidiadelphus loreus +.3 (1) Rhytidiadelphus triquetrus + (1) Scleropodium purum +.2 (1) Thuidium delicatulum +.2 (1) Osamelec bukovo-jelovega gozda leži zunaj sklenjenega areala bukovo-jelo-vega gozda (Abieti-Fagetum dinaricum), zato mu manjkajo nekatere ilirske vrste in značilnice asociacije. Od značilnih vrst so tu naslednji floristični elementi: Abies alba kot ekotip (3X), Prenanthes purpurea (2X), Calamintha grandiflora (X2), Geranium nodosum (3X), Hacquetia epipactis (2X) in Aposeris foetida (IX). Po zbranem in urejenem gradivu smo to gozdno združbo označili kot varianto dinarskega bukovo-jelovega gozda z gozdno preslico (Abieti-Fagetum dinaricum equisetetosum telmateiae subass. nova), ki je zaradi številnih okolnih vplivov nekoliko spremenjena in floristično obubožana. Za diferencialni smo opredelili vrsti Equisetum telmateia (3X) in Descham-psia caespitosa (3X). Equisetum telmateia je subatlantska vrsta, ki je obilna in sociabilna na pretežno senčnih legah povirij v gozdu. Porašča tla, ki so bogata s karbonati, ilovnato-glinasta in bolj ali manj humozna. Deschampsia caespitosa je cirkumpolarna nordijsko-evrazijska vrsta, ki porašča vlažna do mokra travišča in gozdna tla ob po vir jih. Ta polsenčna do svetlobna trava uspeva na tleh, ki so bogata s hranili, predvsem z bazami, zmerno kisla, humozna, pretežno skeletna, večkrat ilovnato-glinasta. Obe diferencialni vrsti sta ekološko zelo sorodni in dobro ločita to varianto od drugih subasociacij dinarskega bukovo-jelovega gozda. Kar zadeva plastovitosti, delimo to varianto v štiri plasti: Drevesna plast je obilna in bogata z jelko, bukev je skromneje zastopana. Posamič so primešani še gorski javor, graden, divja češnja, veliki jesen, dob in smreka. Grmovna plast je bogata, predvsem sta zastopani jelka in robida, nekoliko manj je bukve. Zeliščna plast je obilna. Mahovna plast je revna, v jarkih pa bogatejša z vrstami in dosega večjo pokrovnost. SISTEMATSKA OPREDELITEV ZDRUŽBE Asociacijo Abieti-Fagetum dinaricum uvrščamo v zvezo ilirskih bukovih gozdov Fagion illyricum, v red Fagetalia sylvaticae in razred Querco-Fagetea. Ker menimo, da je naša vegetacijska enota obubožana varianta dinarskega bukovo-jelovega gozda, jo uvrščamo v iste višje sistematske enote. PREDLOG ZA ZAVAROVANJE GOZDNEGA SESTOJA Ta gozd ima majhno površino, zato —- razen za lastnika — ni gospodarsko pomemben. Večji pomen ima za znanstveno raziskovanje dinamike bukovo-je-lovih gozdov, zato bi ga bilo koristno zavarovati in ohraniti kot redek ostanek in pričo nekdanjega mnogo širšega areala bukovih in bukovo-jelovih gozdov. Predlagamo zavarovanje tega sestoja v obliki gozdnega rezervata s posebnim gozdnogospodarskim režimom. V zvezi z njegovo izločitvijo iz rednega gospodarjenja se bo treba povezati z Gozdnim gospodarstvom Postojna. Podobno preučujemo vegetacijo na osamelcih Cerkniškega jezera in Ljubljanskega barja. Želeti bi bilo, da bi jih obranili pred nepravilnim gospodarskim izkoriščanjem, ki bo uničilo možnosti za nadaljnje preučevanje. ABIETI-FAGETUM DINARICUM Tregubov 1957 EQUISETETOSUM TELMATEIAE subass. nova Zaporedna številka popisa Nadmorska višina v rn Nebesna lega Nagib zemljišča v stopinjah Pokrovnost v o/o: drevesna plast grmovna plast zeliščna plast niahovna plast Višina drevja v m Premer drevja v cm BioL oblika I II III IV 12 3 560 560 560 NNE N NNE 5—10 0—5 0—10 70 60—70 70 80 50 70 70 70—80 90 50 5 5 25 5—25 25 20—50 5—50 20—50 ABIETI-FAGETUM DINARICUM Tregubov 1957 Prezenca la 4.1 4.1 2> MP Ahies alba Mill. Ib II 1.1 3.3 3.2 2.2 4.1 3.2 3 3 3 llll 2.2 1.1 1.1 3^ H. scap. Calamintha grandijlora (L.) Moench. III + 1.1 2 G. rhiz. Prenanthes purpurea L. 1.1 + 2 ABIETI-FAGETUM DINARICUM Tregubov 1957 EQUISETETOSUM TELMATEIAE subass. nova H. caesp.Desc/zampsza caespitosa (L.) P. B. G. rhiz. Equisetum telmateia Ehrh. III + .2 1.2 + .2 + .2 + .2 1.3 FAGION ILLYRICUM Ht, (1938) 1950 et FAGETALIA SYLVATICAE Pawl. 1928 G. rhiz. Asarum europaeum L. Ill 1.2 + 2.2 3 H. caesp. A^/i^nz^m filix-femina (L.) Roth. 1.2 + + .2 3 H. caesp. Br achy podium sylvaticum (Huds.) P. B. + + + .2 3 NP Daphne mezereum L. + + + 3 B.Ch. Eurhynchium striatum (Schreber ap. Hedw.) Schimper 2.4 + .3 1.4 3 I 1.1 1.1 NP Fagus sylvatica L. II + 1.1 + 3 IIII + + + 3] G. rhiz. Galium vernum Scop. III + + + 3 H. scap. Geranium nodosum L. + 1.1 1.1 3 H. scap. Melica nutans L. 1.2 + + .2 3 H. scap. Salvia glutinosa L. + 1.1 2.2 3 H. ros. Sanicula europaea L. + + + 3 H. scap. Senecio nemorensis L. ssp. fuchsii (Gmel.) čelak + 1.1 1.1 3 H. ros. Viola sylvestris Lam. 1.1 1.1 1.1 3 G. rhiz. Actaea spicata L. + -i- 2 H. scap. Aegopodium podagraria L. + + 2 H. scap. Angelica sylvestris L. + + 2 MP Cerasus avium (L.) Moench. II + + 2 H. caesp. Dr2/op^ens filix-mas (L.) Schott. III + + .2 2 H. scap. Epilohium montanum L. + + 2 G. bulb. Epipactis hellehorine (L.) Crantz. + 1.1 2 G. rhiz. Hacquetia epipactis (Scop.) D. C. + 1.1 2 Th. er. Melampyrum nemorosum L. ssp. + + nemorosum (L.) 2 H.iscap. Mycelis muralis (L.) Dum. + + 2 NP Rosa arvensis Huds. II + 1.1 2 H. scap. Scrophularia nodosa L. III + + 2 H. ros. Aposeris fostida (L.) Less. + 1 QUERCETALIA PUBESCENTIS Br.-Bl. (1931) 1932 H. scand.Calamintha clinopodium Spenner III + + + 3 H. caesp. Car ex humilis Leyss. + + .2 + .2 3 NP Euonymus verrucosa Scop. II + + + 3 G. rhiz. Carex flacca Schreb. III + + .2 2 NP Ligustrum vulgare L. + + 2 QUERCO-FAGETEA Br.-Bl. et Vlieg. 1937 H. caesp. Carex digitata L. III + .2 1.1 1.2 3 NP Cornus sanguinea L. II + + + 3 NP Corylus avellana L. 2.2 2.2 3.3 3 NP Lonicerea xylosteum L. + + + 3 MP Quercus petraea (Mattuschka) Lieblein 1.1 + + 3 NP Viburnum opulus L. + + + 3 P. scand. Clematis vitalba L. + 1.1 2 NP Crataegus monogyna Jacq. + + 2 NP Euonymus europaea L. + + 2 H. ros. Primula vulgaris Huds. III + + 2 SPREMLJEVALKE H. rept. Ajuga reptans L. III + + + 3 H. scap. Betonica officinalis L. + + + 3 H.iscap. Gentiana asclepiadea L. + + + 3 H. scap. Hieracium sylvaticum (L.) Grufberg + + + 3 G. bulb. Lathyrus montanus Bernh. + + + 3 H. caesp. pilosa (L.) Willd. + .2 1.1 1.1 3 G. rhiz. Majanthemum bifolium (L.) F. W. Schmidt + + + 3 G. rhiz. Oxalis acetosella L. 2.3 3.3 2.2 3 la 1.1 + 2.2 + 3.3 l) MP Picea excelsa (Lam.) Link. Ib II + 2.2 3 ^III 1.1 + 1.1 3^ G. rhiz. Pteridium aquilinum (L.) Kuhn. III + + 1.3 3 NP Rhamnus frangula L. II + + + 3 NP Rubus idaeus L. 1.2 1.1 + 3 NP Rubus sulcatus Vest (Fritsch) 1.2 1.1 1.1 3 G. radic. Serratula tinctoria L. III + + .2 + 3 H. scap. Solidago virgaurea L. 1.1 1.1 1.1 3 H. ros. Cirsium acaule (L.) Scop. + + 2 H. caesp. Dr^op^eris austriaca (Jacq.) Woynar ssp. austriaca (Jacq.) (Woynar) H. scap. Eupatorium cannabinum L. H. rept. Fragaria vesca L. H.caesp.Luzula albida (Hoffm.) DC MP Quercus cerris L. II MP Sorbus aucuparia L. var. aucuparia (L.) Ch. rept. Veronica officinalis L. III + + + + 2.2 + .2 + + + + + + + .2 2 2 2 2 2 2 2 MAHOVI B.Ch. Atrichum undulatum (L. ap. Hedw.) P. Benuv. IV +.2 + .2 + .4 3 B.Ch. Plagiochila asplenioides (L.) Dum. var. major Nees + .2 + .4 + .4 3 B.Ch. Polytrichum formosum Hedwig 2.3 + .4 + .3 3 B.Ch. Dicranum scoparium (L.) Hedwig + .2 + .2 2 B.Ch. Mnium undulatum (L.) Hedw. + .4 2 POVZETEK Pri vasi Hrašče v Pivški kotlini, na obrobju velike terenske depresije, v višini 530—560,m, se je ohranil zaradi specifičnih rastiščnih razmer gozd bukve in jelke. Zanimiva je ugotovitev, da pokriva omenjeni gozd le ta »otok«. Druge mnogoštevilne vzpetine na Pivškem polju so porasle s isekundarnim gozdom Querco-Carpinetum, ki je zelo omejen in izkrčen zaradi pridobivanja kulturnih površin. V tem razgibanem svetu Pivško-poistojnske kotline, ki jo proti notranjosti dežele zapirajo Nanos, Hrušica, Javorniki in Snežniško pogorje, se prepletata dve geološki podlagi, eocenski fliš in apnene breče. Različna geološka podlaga odseva v tvorbi tal, ki so na flišu globlja, manj prepustna in bolj ,sveža, vplivajo pa na razvoj vegetacije, ki je tod mezofilnejša. V klimatskem oziru predstavlja to območje prehod med toplim submediteran-skim podnebjem ter dinarsko-kontinentalnim vplivom. Slednji je močnejši, zlasti v reliefno ugodnih legah — dolinah in kotlinah, kjer se jzadržuje hladni zrak, povzročajoč ostrejšo lokalno klimo. Rastlinska zgradba in biološka oblika tega gozda kažeta na trše življenjske razmere. Na podlagi tabelarnega gradiva smo gozdno združbo sistematsko opredelili v razred Querco-Fagetea in red Fagetalia sylvaticae. Nadalje smo združbo uvrstili v zvezo Fagion illyricum, katero označuje nekaj ilirskih elementov. Osamelec bukovo-j elovega gozda, ki leži zunaj sklenjenega areala Abieti-Fagetum dinaricum, smo označili kot njegovo varianto, zaradi številnih okolnih vplivov nekoliko spremenjeno in obubožano. Podobno se preučuje vegetacija na osamelcih Cerkniškega jezera in Ljubljanskega barja. Zaželeno bi bilo te objekte zaščititi pred močnim gospodarskim izkoriščanjem, ki bi uničilo možnost za njihovo nadaljnje preučevanje. SUMMARY Near the village of Hrašče in the Pivka basin, on the edge of a large land depression, at a height of 530—560 m, a beech and fir forest has been preserved due to specific growth conditions. It is very interesting to establish that this forest covers only this »island«. Other numerous hills on the Pivka field are overgrown with a secondary forest, Querco-Carpinetum, which is very confined and is now being cleared due to the need for agricultural land. In this active territory of the Pivka basin, which is closed in on one side by Nanos, Hrušica, Javornik and Snežnik, two geological bases (eocenski fliš, apnena breča) are intermixing. A different geological base can be seen in the formation of the soil which is on a fliš deeper, more porous and more recent, and influences the developement of the vegetation, which is there more mesophylous. Regarding the climate, this sphere represents the transition between warm, sub-mediterranean climate and dinaric-continental influence. The latter is stronger, especially in geographically favourable positions- valleys and basins where the cold air is held back and thus causes a sharper local climate. The formation and ecological characteristics of this forest show severer conditions of growth. On the basis of our tabulation, the forest community has been systemised into the class Querco-Fagetea and order Fagetalia sylvaticae. Futher-more we have put this community into the association Fagion illyricum, which is characterised by some Illyrian elements. The remnant of beech-fir forest, which is situated outside the closed area of Abieti-Fagetum dinaricum, has been denoted as its version, due to numerous influences of the surroundings. However it has somewhat changed and grown poor. Similarly the vegetation on the remains of the Cerknica Lake and the Ljubljana Marsh is being examined. It would be desirable to protect these areas from big economical exploitation which could destroy the possibility of their further examination. LITERATURA Melik, A., 1955: Kraška polja Slovenije v pleistocenu. Dela 7, Inšt. za geograf. 3, IV. razr. SAZU, Ljubljana. Oberdorfer, E., 1962: Pflanzensoziologische Exkursionsflora für Süddeutschland und die angrenzenden Gebiete. Stuttgart. Š er cel j, A., 1963: Razvoj würmske in holocenske gozdne vegetacije v Sloveniji. Razprave VII, IV. razr. SAZU, Ljubljana. Š er cel j. A., 1965: Staropleistocenska flora iz Bukovice pri Ilirski Bistrici. Razprave VIII, IV. razr. SAZU, Ljubljana. šercelj. A., 1966: Pelodne analize pleistocenskih in holocenskih sedimentov Ljubljanskega barja. Razprave IX/9, IV. razr. SAZU, Ljubljana. Tregubov, V., 1957: Prebiralni gozdovi na Snežniku. Inšt. gozd. les. ind. Slovenije 4, Ljubljana. Tregubov, V., 1962: Associations du groupe Abieti- Piceetum de la region karsti-que occidentale des Alpes Dinariques. Mitt. Ostalp. -dinar. Pflanzensoz. Arbeits-gem. 2, Padova. Wraber, M., 1950: Fitocenoloska razčlenitev gozdne vegetacije v Sloveniji. Ad annum horti botanici Labacensis solemnem, Ljubljana. Wraber, M., 1964: Vegetacija slovenskega bukovega gozda v luči ekologije in palinologije. Biol. vest. XII, Ljubljana. Naslov avtorjev — Authors' address: Ivo PUNCER, dipl. ing. gozd. Mitja ZUPANČIČ, dipl. ing. gozd. Biološki inštitut Jovana Hadžija SAZU, Novi trg 3, YU — 61000 LJUBLJANA Novo nahajališče evmediteranske flore v slovenski Istri A New Locality of Eumediterranean Flora in Slovenian Istria Tone WRABER ÜDK 581.55:582.47 + 582.632 (497.12) (045) 863 IZVLEČEK Na apnenčastem griču Stena pri vasi Dragonja v slovenski Istri (kvadrant 0547/2 srednjeevropskega kartiranja) je bilo ugotovljenih 251 rastlinskih takso-nov. Med njimi so Polypodium austra-le, Trifolium dalmaticum in Vida ter-ronii nove vrste za floro Slovenije, Anemone hortensis. Ononis reclinata in Scilla autumnalis pa imajo tukaj prav tako svoje edino nahajališče v Sloveniji, ker so na edinem doslej znanem (Izola) že izumrle. Stena je tudi sicer zelo bogato nahajališče z mnogimi ev-mediteranskimi rastlinami. Dan je predlog, da ise lokaliteta zavaruje po naravovarstvenih načelih. ABSTRACT The presence of 251 plant taxa was ascertained on the limestone hill Stena near the Dragonja village in Slovenian Istria (quadrant 0547/2 of the Middle-Europe flora mapping scheme). Amongst them Polypodium australe, Trifolium dalmaticum, Vicia terronii are new to the flora of Slovenia while Anemone hortensis, Ononis reclinata and Scilla autumnalis, have here their only known Slovenian locality since they became extinct in their unique hitherto known Slovenian locality (Izola). The Stena hill is moreover a locality very rich flori-stically especially in eumediterranean species. The proposal is made for the protection of this place according to principles of nature conservancy. UVOD Po fitogeografski razdelitvi Slovenije (M. W r a b e r , 1969) spada ozemlje slovenske Istre v submediteransko florno območje, na katerem se kot klimaksna vegetacija uveljavlja črni gaber s svojim florističnim spremstvom in razne degradacij ske stopnje te gozdno-grmovne združbe, kar je značilno za submediteransko floro in vegetacijo. Za evmediteranske rastline lahko rečemo predvsem to, da sicer v slovenski Istri niso zelo redke, da pa je njihov delež v splošni vegetacijski podobi skromen. Le ponekod se zgostijo tako, da se to odraža tudi v krajinski sliki, npr. nad Ospom, Črnim kalom, Movražem ter pri Strunjanu. Pretežno gre za rastišča na apnencu in je le flišni Strun j an izjema; ponovno je bila omenjena Izola, kjer je pred urbanizacijo apnenčastih rastišč še v prejšnjem stoletju uspevalo precej evmediteranskih rastlin, ki so tudi zbudile ustrezno pozornost (Marchesetti, 1879). V tem prispevku želimo opozoriti na še eno apnenčasto rastišče v slovenski Istri, na katero smo naleteli spomladi 1974. To je griček Stena južno od zaselka istega imena, ki pripada 1. 1960 zaokroženemu in imenovanemu naselju Dragonja. Leži v dolini Dragonje severno od hrvaške vasi Kaštel, ki se dviga vrh strmega pobočja dobrih sto metrov nad rečico Dragonjo, po katere spodnjem toku poteka hrvaško-slovenska republiška meja. Griček je najbolj očiten z juga, saj se na to stran spušča s 5 do 10 m visoko, delno kar previsno steno (ime!). Razmeroma hitro se dvigne od zahoda proti vzhodu (najvišja točka je pičlih 20 m nad strugo Dragonje — ta teče tu v višini okrog 17 m n. m.), nato pa se položno spušča proti vzhodu, pri čemer se južna »stena« vedno bolj niža in jo kmalu povsem zakrije bujno drevesno rastje na ilovnatih naplavinah Dragonje. Ta južna stran je dolga 400—500 m, zahodna, ki je povsem pokrita z gozdom in grmiščem, okrog 80 m, obe pa se stikata z naplavinami Dragonje. Tretjo stranico, ki povezuje najbolj severno in najbolj vzhodno točko površinskega pojavljanja apnenca, pa tvori le floristično dobro opazen stik med apnenčasto in flišno kamnino; le-ta sega od severno vzhodne strani visoko pod vrh griča. Cenimo, da je apnenčastega površja približno dva hektara. Na ekskurzijah 5., 13. in 21. aprila, 7. junija in 12. septembra 1974 ter 16. in 29. aprila 1975 smo na apnenčasti Steni ugotovili 251 rastlinskih taksonov. To število nedvomno še ni dokončno, je pa za tako majhno površino zelo visoko. Herbarijsko gradivo je spravljeno v herbariju L JU. Florula je zanimiva floristično in fitogeografsko, vredna pa je tudi varstva, kot bomo še ugotovili. Terensko delo je financirala Raziskovalna skupnost Slovenije (tema »Flora Slovenije« pri Inštitutu za biologijo Univerze v Ljubljani ter tema »Inventari-zacija naravnih območij in objektov posebnega varstvenega pomena« pri Zavodu za spomeniško varstvo SR Slovenije). 5. aprila je na ekskurziji sodeloval M. L o v k a , ki je nabiral rastline za citološke raziskave, 13. aprila pa S. P e t e r 1 i n. Obema se za pomoč, zlasti še prevoz, najlepše zahvaljujemo. SL. 1 — Lega nahajališča evmediteranske flore v dolini Dragonje (označena z FIG. 1 — The site of the locality of eumediterra-nean flora (marked by ^) in the Dragonja Valley (SW Slovenia). DOSEDANJA RAZISKOVANJA Prve podatke o flori Stene ali vsaj njene najbližje okolice prinaša Loser (1860, 1864), ki večkrat omenja lokaliteto Castelvenere. To je današnji Kastel, ki je sicer na ozemlju SR Hrvaške, tedaj pa je spadal k piranski občini. Težko je zanesljivo reči, ali se Loserjeve navedbe nanašajo prav na Steno. Nadalje navaja lokaliteto Castelvenere tudi monograf piranske flore Štefani (1895), vendar največkrat pri rastlinah, ki jih Loser za ta kraj ne omenja, Loserjeve navedbe pa citira še posebej.^ Kaže, da je Marchesetti (1896/97) pri navedbah iz Kaštela iz obeh avtorjev le povzemal, čeprav utegne biti navedba za Asplenium onopteris njegova lastna (Loser navaja A. adiantum-nigrum). Pospichal (1897—1899) je Steno poznal, saj pri vrsti Phillyrea latifolia navaja »auf dem grossen Kalkblocke im unteren Dragognathale unterhalb Castelvenere«. Leta 1957 je z nalogo »Flora doline Dragonje« diplomirala Valerija Cupin Šiškovič, ki sta ji znana tako Stena kot Sv. Štefan, saj oba »apnena poda« v besedilu večkrat omenja. Opazila je, da se »v florističnem oziru močno razlikujeta od bližnje okolice oziroma od celotnega flišnega področja doline«. Od značilne flore na Steni pa navaja le nekatere zastopnike den-droflore ter Anemone hortensis med zelišči, podrobnejšega florističnega pregleda Stene pa — tako kot prejšnji avtorji — ne daje, saj obsega njen floristični seznam celotnega raziskovalnega območja le 26 vrst več kot smo jih ugotovili samo na Steni. Leta 1958 je pri Kaštelu in v dolini Dragonje nasploh botaniziral tudi M. W r a b e r, vendar na samo Steno ni prišel, kot lahko sklepamo po njegovih zapiskih. SEZNAM UGOTOVLJENIH RASTLIN Acer campestre L. A. monspessulanum L. Adiantum capillus-veneris L. Aegilops neglecta Req. ex Bertol. Agropyron intermedium (Host) PB. Aira elegans Willd. ex Gaud. Ajuga chamaepitys (L.) Schreb. A. genevensis L. Allium sphaerocephalon L. Alyssum 'alyssoides (L.) L. Anacamptis pyramidalis (L.) Rich. Anemone hortensis L. Anthemis hrachycentros J. Gay Anthoxanthum odoratum L. Anthyllis vulneraria L. subsp. praepro- pera (A. Kerner) Bornm. Aphanes arvensis L. Arahidopsis thaliana (L.) Heynh. Arahis sagittata (Bertol.) D. C. Arenaria leptoclados (Rchb.) Guss. A. serpyllifolia L. Argyrolohium zanonii (Turra) P. W. Ball Aristolochia rotunda L. Arum italicum Mill. Asparagus acutifolius L. Asplenium onopteris L. A. ruta-muraria L. A. trichomanes L. subsp. Avena harhata Pott ex Lk. Betonica serotina Host Blackstonia perfoliata (L.) Huds. Bothriochloa ischaemum (L.) Keng 1 Štefani je poznal tudi približno 1 km vzhodneje ležeči apnenčasti griček z dandanes komaj spoznavno razvalino cerkvice Sv. Štefana, na katerem je našel edino nahajališče vrste C. salviifolius v mejah SR Slovenije. Ta griček smo si ogledali le bežno (13. IV.) in je nedvomno vreden podrobnejše preiskave. 4 Varstvo narave Brachypodium distachyon (L.) PB. Bromus erectus Huds. B. sterilis L. Buglossoides arvensis (L.) I. M. Johnst. B. purpuT o caerulea (L.) I. M. Johnst. Bupleurum praealtum L. B. veronense Turra Campanula hononiensis L. C. pyramidalis L. C. rapunculus L. Cardamine hirsuta L. Carex caryophyllea Latourr. C. digitata L. C. flacca Schreb. C. hallerana Asso C. pairaei F, W. Schultz C. tomentosa L. Carlina corymhosa L. Carpinus orientalis Mili. Carthamus lanatus L. Catapodium rigidum (L.) C. E. Hubb. Celtis australis L. Centaurea angustifolia Schrank Cephalanthera longifolia (L.) Fritsch Cerastium glutinosum Fries C. holosteoides Fries em. Hyl. subsp. triviale (Lk.) Möschl Cerasus mahaleh (L.) Mill. Ceterach officinarum DC. subsp. Chamaecytisus hirsutus (L.) Lk. subsp. hirsutus Chrysopogon gryllus (L.) Trin. Cirsium pannonicum (L. f.) Lk. Cleistogenes serotina (L.) Keng Clematis viticella L. Colchicum autumnale L. Convolvulus cantabrica L. Conyza canadensis (L.) Cronq. Cornus sanguinea L. Coronilla emeroides Boiss. & Sprun. C. scorpioides (L.) Koch Cotinus coggygria Scop. Crataegus laevigata (Poir.) DC. Crepis neglecta L. C. zacintha (L.) Babe. Cruciata laevipes Opiz Crupina vulgaris Cass. Cyclamen purpurascens Mill. Cynosurus echinatus L. Daucus carota L. Dianthus tergestinus (Rchb.) Kerner Dictamnus albus L. Diplotaxis muralis (L.) DC. Dorycnium herhaceum Vill. Eryngium amethystinum L. Eruca sativa Mill. Eupatorium cannahinum L. Euphorbia cyparissias L. E. exigua L. E. helioscopia L. E. platyphyllos L. E. verrucosa L. em. L. Fallopia dumetorum (L.) Holub Ferulago galhanifera (Mill.) Koch Festuca rupicola Heuff. F. valesiaca Schleich, ex Gaud. Ficus carica L. Filipendula vulgaris Moench Foeniculum vulgare Mill, subsp. pipe- ritum (Ucria) Coutinho Fraxinus ornus L. Fumana procumbens Gren. & Godr. Galanthus nivalis L. Galium aparine L. G. corrudifolium Vill. G. verum L. Geranium columbinum L. G. dissectum L. G. molle L. G. purpureum Vill. G. rotundifolium L. G. sanguineum L. Gladiolus illyricus Koch Glechoma hirsuta W. & K. Hedera helix L. Helichrysum italicum (Roth) Guss. Helleborus multifidus Vis. subsp. istriacus (Schiffn.) Merxm. & Podl. Hieracium aridum Freyn H. pilosella L. H. piloselloides Vill. Himantoglossum hircinum (L.) Koch Hornungia petraea (L.) R. Br. Juniperus oxycedrus L. Knautia illyrica Beck Koeleria australis Kerner Lactuca perennis L. L. viminea (L.) J. & K. Presl Lathyrus aphaca L. L. cicera L. L. niger (L.) Bernh. L. setifolius L. L. sphaericus Retz. L. latifolius L. Leontodon crispus Vill. Ligustrum vulgare L. Lilium hulhiferum L. subsp. hulhi- ferum Linum bienne Mill. L. nodiflorum L. L. strictum L. subsp. corymhulosum (Rchb.) Rouy Lonicera caprifolium L. Lophochloa cristata (L.) Hyl. Lotus corniculatus L. Luzula forsteri (Sm.) DC. L. multiflom (Retz.) Lej. Medicago minima (L.) Bartal. M. prostrata Jacq. Melittis melissophyllum L. Micropus erectus L. Minuartia mediterranea (Ledeb.) K. Maly Muscari comosum (L.) Mill. M. racemosum (L.) Mill. Myagrum perfoliatum L. Myosotis ramosissima Rochel in Schul-tes Nigella damascena L. Odontites lutea (L.) Clairv. Oenanthe pimpinelloides L. Olea euTopaea L. var. Ononis pusilla L. O. reclinata L. Ophrys atrata Lindl. O. holosericea (Burm. f.) Greut. Orchis coriophora L. subsp. fragrans (Pollini) K. Richter O. militaris L. O. morio L. O. papilionacea L. O. purpurea L. O. simia Lam. O. tridentata Scop. Orlaya grandiflora (L.) Hoffm. Ornithogalum comosum L. O. pyramidale L. O. sphaerocarpum Kerner Orohanche lutea Baumg. Osyris alba L. Paliurus spina-christi Mili. Parietaria judaica L. Petrorhagia saxifraga (L.) Lk. Peucedanum venetum (Spreng.) Koch Phillyrea latifolia L. Pistacia terebinthus L. Plantago holosteum Scop. P. media L. Poa angustifolia L. Poa bulbosa L. P. compressa L. Polypodium australe Fee Potentilla australis Krasan P. recta L. P. tommasiniana F. W. Schulz Prunella laciniata (L.) L. Prunus spinosa L. Pseudolysimachion barrelieri (Schott ex Roem. & Schult.) Holub subsp. barrelieri Pyrus spinosa Forsk. Quercus cerris L. Q. Hex L. Q. petraea (Matt.) Liebl. Q. pubescens Willd. Ranunculus neapolitanus Ten. Reseda lutea L. Rosa sempervirens L. Rubus ulmifolius Schott Ruscus aculeatus L. Salvia pratensis L. Sanguisorba minor Scop. subsp. minor Satureja montana L. subsp. variegata (Host) P. W. Ball Saxifraga tridactylites L. Scandix pecten-veneris L. Scilla autumnalis L. ScoTzonera villosa Scop. Sedum maximum (L.) Hoffm. S. sexangulare L. em. Grimm Serapias vomeracea (Burm. f.) Briq. Serratula tinctoria L. Sesleria autumnalis (Scop.) F. W. Schultz Setaria viridis (L.) PB. Sherardia arvensis L. Silene italica (L.) Pers. S. vulgaris (Moench) Garcke Smilax aspera L. Sorhus domestica L. S. torminalis (L.) Cr. Stachys recta L. s. str. Stipa eriocaulis Borb. subsp. Tamus communis L. Teucrium chamaedrys L. T. polium L. Taraxacum laevigatum (Willd.) DC. Thesium divaricatum Jan ex Mert. & Koch Thlaspi perfoliatum L. T. praecox Wulf. Thymus longicaulis K. Presl var. freynii Ronn. Tragopogon duhius Scop. Trifolium angustifolium L. T. arvense L. T. campestre Schreb. T. dalmaticum Vis. T. incarnatum L. subsp. molineri (Balb. ex Hörnern.) Syme T. lappaceum L. T. ruhens L. T. scabrum L. Ulmus minor Mill. Valerianella dentata (L.) Pollich f. da- sycarpa Rchb. Veronica arvensis L. Vicia angustifolia L. subsp. V. grandiflora Scop, subsp. grandiflora V. hirsuta (L.) S. F. Gray V. hyhrida L. V. lathyroides L. v. terronii (Ten.) H. Lindb. V. villosa Roth subsp. varia (Host) Corb. Vinca minor L. Viola hirta L. V. riviniana Rchb. PRIPOMBE K NEKATERIM RASTLINAM Anemone hortensis. — Loser (1860: 273) je to vrsto prvi zapisal za Izolo, odkoder jo navajajo tudi poznejši avtorji, vendar pa dandanes tam več ne raste (Luzzatto, 1933—1934 citira eksikate, ki jih je M a r s h e s e 11 i nabral v Izoli 15. IV. 1973). Markovac »pri Piranu« (Marchesetti, 1896—1897: 5) je hrib onkraj današnje republiške meje (nekoč na ozemlju piranske občine!), tako da je Stena — poleg bližnjega Sv. Štefana — edino slovensko nahajališče te v hrvaški Istri pogostne vrste. Prvič jo na tem območju omenja Cupin-Siškovič (1957). Asplenium onopteris. — Loser, 1684: 150 navaja za Kaštel (ali je mislil na Steno?) A. adiantum-nigrum, Marchesetti, 1896—1897 pa A, onopteris. To je edino znano nahajališče te evmediteranske praproti v Sloveniji. Cleistogenes serotina. — V slovenski Istri je ta trava doslej znana le iz okolice Pridvora, kjer po Loser ju (1860: 300) raste na apnencu in tudi flišu (?). Na Steni je pogostna na južno eksponiranem kamnišču z močnim evmediteranskim flornim značajem. Asociacija, v kateri uspeva, je Lactuco vimineae-Ischaemetum Poldini ined. Crepis zacintha. — V hrvaški Istri pogostna rastlina (Marchesetti, 1896—1897: 341) je bila po Los er ju (1864: 148) ter Marchesettiju (1879: 165, 1896-97: 341) najdena v Kaštelu, pri Sečovljah in v Izoli. V Izoli je nedvomno ni več in je nahajališče na Steni za zdaj edino zanesljivo nahajališče te vrste v Sloveniji. Hornungia petraea. — Po Marchesettiju (1896—1897: 41) v Socerbu in Lipici, po L o s e r j u (1864: 146) in Pospichalu (1896: 522) pri Črnem kalu. Slovenski floristi je v Sloveniji še niso nabirali. Na Steni je redka, našli pa smo le že povsem suhe plodeče primerke. Minuartia mediterranea. — Marchesetti, 1896—1897 je nima, pač pa jo navaja Pospichal, 1897: 430-1, pri čemer je le nahajališče med Komnom in Ivanjim gradom v Sloveniji. Gre torej za drugo najdbo v Sloveniji; vrsta raste redko na zgornjem robu apnenčaste stene. Ononis reclinata. — Loser (1860: 278) in za njim Štefani, Marchesetti in Pospichal omenjajo to vrsto za Izolo, toda že Pospichal (1898: 355) je v Izoli ni več našel. Stena je zdaj edino nahajališče v Sloveniji! Orchis papilionacea L. — Na steni smo to sredozemsko kukavico našli 29. aprila 1975 v enem primerku, druga dva pa na griču z razvalino Štefanove cerkve. Za ozemlje današnje SR Slovenije jo prvi omenja že S c o p o 1 i (1772: 186—187): »Habitat in Carniolia calidiore.« Nadaljna nahajališča prinaša Fleischmann (1844:27): Gorica, Sempas, Vipava, Ajdovščina, Caven. Marchesetti ( Ascherson&Graebner 1907 : 664) ima nahajališča z južne Kranjske za napačna, najbrž zaradi prevladujočega nezaupanja v Fleischmannove navedbe. Čeprav so mnoge med njimi resnično neverjetne in tudi nemogoče, so v danem primeru verjetne, to pa tako iz fitogeograf-skih vzrokov kot tudi zato, ker je metuljasto kukavico pri Gorici pozneje našel Krašan (1863:356). Njegovo nahajališče (»med Pevmo in desnim bregom Soče«) je zdaj na italijanskem ozemlju. Polypodium australe. — Ta diploidni zastopnik kompleksa P. vulgare se za Slovenijo sicer večkrat navaja, tako tudi v »Mali flori Slovenije« (Mayer, 1969: 61), vendar Mlakar (1970: 10) tega citološko ni mogel potrditi. V Skoci-janskih jamah, ki veljajo kot nahajališče te vrste (Mayer, 1952: 23), je citološko dokazal le P. interjectum, vendar pa ne izključuje tudi pojavljanja P. australe, saj je našel morfološko dokaj ustrezne primerke, pa tudi — žal ne povsem zanesljivo ugotovljeni — tetraploidni križanec med P. australe in P. in-terjectum bi kazal na pojavljanje prvega (Mlakar, 1970: 10, 11). Primerki s Stene se po obliki listov in f enologi j i (novi listi se razvijajo v septembru) vključujejo v P. australe; imajo tudi parafize, ki so po Hessu&Landoltu (1967: 105) edini zanesljivi zunanji znak za P. australe. Toda celic anulusa je 6—10 (11), kar je več kot pri tipičnem P. australe^ Zaradi prisotnosti parafiz^ v trosiščih štejemo stensko populacijo sladke koreninice k P. australe, vendar pa je do citološke obdelave ta odločitev lahko še vedno sporna. Scilla autumnalis, — Ta pozno cvetoča rastlina je na kraški planoti nad Trstom dokaj razširjena (Marchesetti, Pospichal), pri čemer pa ni 2 Landolt & Hess (1972: 687) opozarjata na ugotovitve Robertsa, po katerih število anulusovih celic niha mnogo bolj (4—17) kot so to doslej navajali. Potemtakem so rastline Stene še toliko bolj Polypodium australe! 3 Mlakar (1970: 17a) pravi, da so pri sladkih koreninicah iz škocjanskih jam ter od izvira Hublja parafize včasih razvite! Ugotovljeno, da bi rasla tudi tokraj državne meje. Loser (1964 : 149) jo je sicer našel v Izoli, kjer pa zaradi zazidave gotovo več ne raste. Tako je Stena edino zanesljivo slovensko nahajališče te v hrvaški Istri že splošno razširjene rastline. Trifolium dalmaticum. — Nova vrsta za Slovenijo! Balkanska rastlina, ki raste v Grčiji, Albaniji, Bolgariji, evropski Turčiji in Jugoslaviji. Pogostna je tako v notranjosti polotoka kot tudi ob morju. Nahajališču v dolini Dragonje, ki je v arealu vrste najsevernejše (po M a r c h e s e 11 i j u , 1896—1897 : 131 v letih 1876—1881 adventivno tudi v Trstu) so najbližja nahajališča pri Obrovcu in Gračacu (Degen, 1937:329), pri čemer omenja D e g e n (1. c.) še Rei-chenbachovo navedbo za Reko. Vida terronii (V. meyeri Boiss., V. hirsuta (L.) S. F. Gray var. leiocdrpa (Ten.) Vis.). — Sorodna je vrsti V. hirsuta, a se od nje razlikuje po več znakih, ki jih navaja Lindberg (1906 : 62). Medtem ko ima V. hirsuta skoraj kop-jaste in večkrat ostro nazobčkane priliste ter črne dlakave stroke, so pri V. terronii prilisti črtalasto-nitasti ter ± gosto resasto dlakavi, stroki pa skoraj goli in temno rjavi. Primerki s Stene imajo izrazito črtalaste, resasto dlakave priliste, medtem ko strokov še nismo mogli pregledati. Značilna je fenološka razlika: medtem ko je 21. IV. 1974 imela V. hirsuta že razločno razvite stroke, sb se pri V. terronii šele razcvetala prva socvetja. V. terronii v Sloveniji doslej še ni bila najdena. Mayer (1952 : 142) jo sicer navaja za Primorsko in Istro, vendar se prvo nanaša na grič Medea v Furlaniji (Pospichal 1898 : 411), drugo pa na As c h e r s o n a & G r a e b -n e r j a (1909 : 907), ki na splošno pravita »aus Istrien« ter se pri tem sklicujeta na Pospichala in Freyna, ki oba navajata le nahajališča v hrvaški Istri. O V. terronii bomo poročali tudi še na drugem mestu. PITOGEOGRAFSKI POMEN STENE Ze v uvodu smo povedali, da so v slovenski Istri evmediteranske rastline razmeroma redke. To je v neposredni zvezi z geološkimi in klimatološkimi dejavniki, saj je fliš slovenske Istre za uspevanje evmediteranskih rastlin v glavnem premrzel, ko pa se s pregradama Osp—Črni kal—Rakitovec in Smok-vica—Movraž spet pojavi apnenec, ga mnoge že ne dosežejo več. Ustavile so se v hrvaški Istri, ene južneje, druge severne je in le razmeroma malo se jih ponovno pojavi na apnencu tržaške obale oz. omenjenih pregrad. Še manj jih uspeva na južnih pobočjih Trnovskega gozda in Nanosa. Čeprav je apnenec prisoten na vseh teh pregradah, je podnebje tisto, ki zaradi nižjih temperatur in vetra (burja!) ne dopušča obsežnejšega pojavljanja evmediteranske flore. Pomen geološke podlage za njeno uspevanje svojevrstno dokazuje dandanes žal že »bivše« nahajališče v Izoli, ki ga je floristično in ekološko izčrpno prikazal Marches etti (1879). Nekatere evmediteranske vrste so imele tukaj svoje najsevernejše nahajališče ob Jadranu. S florističnim odkritjem Stene smo dobili neke vrste nadomestilo za Izolo. V Izoli izumrle Anemone hortensis, Crepis za-cintha ali Ononis reclinata (T. W rab er 1972:98) na ozemlju SR Slovenije vendarle še rastejo. Prepričani smo, da bi podrobnejše floristične raziskave na zgoraj omenjenih nahajališčih prinesle še kakšno novost ali »edino znano nahajališče« spremenile v le eno od več znanih. To pa fitogeografske slike ne bi bistveno spremenilo: na Steni raste proti severu pomaknjen »otok« evmedite-ranske flore, ki predstavlja severno mejo za več njenih predstavnikov v Jadranskem Primorju. V Sloveniji je to verjetno najbogatejše nahajališče evme-diteranske flore, vendar pa bi bila pred dokončnimi trditvami potrebna celotnostna analiza te flore v Sloveniji. PREDLOG ZA VAROVANJE Floristični in fitogeografski pomen Stene kar vsiljujeta potrebo po njenem varstvu. Pomemben pa je tudi čisto estetski učinek Stene, ki je že s samo kamnino, prav tako pa tudi pisano floro izredna krajinska dragocenost v daleč naokrog prevladujočih flišnih krajinskih in rastlinskih slikah slovenske Istre. Tudi bližnja hrvaška krajinska slika se kljub apnenčasti podlagi ne more meriti s Steno. Za Slovenijo so čisto enkratne v mediteranski flori značilne hitre menjave rastlinskih slik, k čemur prispeva prav tako za evmediteransko floro značilno hitro pojavljanje in izginjanje enoletnic. Le-te uspevajo v večjih ali manjših skupinah, npr. Orlaya grandiflora, Linum nodiflorum, Nigella damascena, Aegilops neglecta, Brachypodium distachyon, Crepis zacintha, Ononis reclinata in druge, te pisane otočke pa poživljajo geofiti (orhideje, lilij evke). Varstvo ne bi bilo zahtevno, saj dopušča človekovo delovanje v dosedanji obliki in obsegu (opazili smo pridobivanje lesa in nabiranje vršičkov ostrolistne-ga beluša). Velika nevarnost pa grozi Steni, če bo prišlo do uresničenja neke zamisli, po kateri bi ves grič enostavno odstranili ter tako pridobljeni apnenec uporabili za asfaltno bazo. Dva umetna podora na južni strani, neke oznake ter izjava domačina jasno pričajo o tej nameril Glede na veliko znanstveno, estetsko in splošno vrednost Stene pa je nedvomno vredno poiskati druge vire apnenca. Ce to ne bo mogoče v že obstoječem kamnolomu onkraj Dragonje na hrvaški strani, bo pač treba iti dO' Črnega kala. Predlagamo, da naravovarstvena služba poišče primerno obliko varstva in ukrene potrebno za njegovo uresničitev. ZUSAMMENFASSUNG Ein neuer Fundort der eumediterranen Flora im slowenischen Istrien Der Aufsatz gibt die Florula des im Jahre 1974 floristisch erforschten Kalkvor-kommens Stena im unteren Dragonja-Tal (Quadrant 0547/2 der mitteleuropäischen Florenkartierung) an. Obwohl das Vorkommen schon früheren Botanikern bekannt war, konnte seine reiche südliche und z. T. ausgesprochen eumediterrane Flora erst im 1974 richtig erkannt und einigermassen erschöpft werden. Dabei wurden auf etwa 2 ha umfassendem kalkigen Gelände 251 Arten festgestellt, deren Verzeichnis aus dem slowenischen Text ersichtlicht ist. Einige interessantere floristische Vorkommen werden noch besonders besprochen; von denen wurden jene von Polypodium australe, Trifolium dalmaticum und Vicia terronii zum ersten Mal für das Gebiet Sloweniens angegeben und jene von Anemone hortensis, Ononis reclinata und Crepis zacintha für die Flora Sloweniens wieder gesichert, nachdem das ehemalige Vorkommen dieser drei Arten in Izola schon um die Jahrhundertswende erloschen war. Wegen seiner floristischen, pflanzengeographischen und landschaftlichen Bedeutung wird die Stelle dem Naturschutz anempfohlen. LITERATURA Ascherson, P. &:P. Graebner, 1907, 1909: Synopsis der Mitteleuropäischen Flora 3 (Lfg. 47—48), 6 (2). Cupin šiškovič, 1957: Flora doline Dragonje. Diplomsko delo. D e g e n , A., 1937: Flora Velebitica 2. Fleischmann, A., 1844: Uebersicht der Flora Krain's. Hess, H. E. & E. Landolt, 1967—1972: Flora der Schweiz und angrenzender Gebiete 1 (1967), 3 (1972). Kr as an. F., 1863: Beiträge zur Flora der Umgebung von Görz. Oest. bot. Zeitschrift 13. Lindberg, H., 1906: Iter Austro-Hungaricum. Verzeichnis der auf einer Reise in Österreich-Ungarn im Mai und Juni 1905 gesammelten Gefässpflanzen. Finsk. Vetensk.—Soc. Förhandl. 48. Loser, A., 1860: Specielles Verzeichnis der in der Umgebung von Capodistria in Istrien einheimischen Pflanzen. Oest. bot. Zeitschr. 10. Loser, A., 1864: Nachträge zu meinem Verzeichnisse der im Gebiete von Capodistria wildwachsenden Phanerogamen. Oest. bot. Zeitschr. 14. Luzzatto, 1933—1934: Anemone hortensis L. — A. pavonina Lam. A. fulgens Gay e A. regina Risso. Studio sistematico e fitogeografico II. Archiv. Botan. 9—10. Separatum. M a r c h es e 11 i, C., 1879: Particolaritä della flora d'Isola. Boll. Soc. Adr. Sei. Nat. Trieste 4. Marchesetti, C., 1896—1897: La flora di Trieste e de'suoi dintorni. Mayer, E., 1952: Seznam praprotnic in cvetnic slovenskega ozemlja. SAZU, razr. prir. med. vede, Dela 5. Mayer, E., 1969: Pteridophyta. In Martinčič, A. &F. Sušnik, Mala flora Slovenije. Mlakar, J., 1970: Genus Polypodium v Sloveniji in Istri (morfologija in citolo-gija). Diplomsko delo. P os p ich al, E., 1897—1899: Flora des oesterreichischen Küstenlandes 1—2. Scopol!, I. A., 1772: Flora carniolica 2. Štefani, A., 1895: La Flora di Pirano. Wraber, M., 1969: Pflanzengeographische Stellung und Gliederung Sloweniens. Vegetatio 17. Wraber, T., 1972: Ogroženost flore in vegetacije. Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji. Avtorjev naslov — Author's address Dr. Tone WRABER, univ. asistent. Inštitut za biologijo Univerze, Aškerčeva 12, p. p. 141/3, YU — 61001 LJUBLJANA Nekaj o flori Menine planine On the Flora of the Menina Mountain Božo DROVENIK UDK 581.9:582.35 + 582.4 (497.12—17) (234.323.63—12) (045) = 863 IZVLEČEK ABSTRACT Menina planina je jugovzhodni del The Menina mountain (central Slove-Kamniških Alp in je prekrita z gozdom, nia), which is covered with forests, is Sodeč po visokogorskih rastlinah so the south-east part of the Kamnik Alps, bile verjetno nad prvotno gozdno mejo Judging by the alpigenous plants prob-le šavnice. Avtor je pregledal predvsem ably only šavnice have been originally južno pobočje Menine planine in osred- above the timberline. First oi all the njo planoto med Javorščkom in šav- author examined the southern slope of nicami. Seznam obsega 532 vrst cvetnic the Menina mountain and the central in praprotnic. plateau between the Javoršček and the šavnice. The list includes 532 species of Spermatophyta and Pteridophyta. UVOD Menina planina je del Kamniških Alp, čeprav jo od teh loči prelaz Crnevec. Dolga je približno 14 km in se razteza z zahoda proti vzhodu. Obdajata jo na južni strani Tuhinjska dolina, na severni pa Zadrečka dolina z Dreto. Pri vasi Lipa (722 m) preide Menina planina v Creto in Dobro vi je. Njen najvišji vrh je Vivodnik (1508 m), drugi, nižji so: Javoršček (1344 m). Kurji vrh (1466 m). Vel. Medvedjek (1484 m), Pečni grič (1405 m). Vel stene (1277 m) in Šavnice (1426 m). Pobočja Menine planine so na severni in južni strani do višine 1200 m zelo strma, nato pa preidejo v planotast kraški svet, poln vrtač. Posamezni kopasti vrhovi dosežejo višino 1500 m. Proti vzhodu in zahodu se podolgasta planota polagoma znižuje v Dobro vi je in predel Crnevca. Geološko sliko povzemamo po S e i d 1 u (1907). Ob severnem in južnem vznožju Menine planine so aluvialni nanosi Drete in Nevljice, sicer pa jo sestavljajo triasne kamnine. Nad aluvialno ravnino so najprej spodnji triasni wer-fenski skladi, ki jim sledijo školjkoviti apnenec in wengenski skladi. Kasijan-skim apnencem srednje triade v višini 1200 m sledijo rabeljske plasti, sam vrh planine pa sestavljajo dachsteinski apnenci zgornje triade. Na Menini planini poznamo še nekaj krp andezita na severni strani in porfir na južni strani nad Vanišami pri Zg. Tuhinju. Na Menini planini ni bilo poledenitev. Številna manjša jezerca, ki jih v pravljicah imenujejo Vilinska jezera, so verjetno nastala ob stiku prepustnih karbonatnih plasti z neprepustnimi škrilovci. Poleti se večina jezerc posuši. Menina planina je bogata z gozdovi. Na južni strani je porastla predvsem z bukovim gozdom do višine 1000 m. V tej višini se bukvi pridruži smreka, vendar bukev še vedno prevladuje. Na nekaterih mestih opazimo vplive gospodarjenja z gozdovi, saj ponekod prevladuje smreka, drugod spet bukev. Pravih naravnih borovih gozdov tukaj sploh ni, temveč so bili vsi nasajeni. V strmih skalnatih legah najdemo združbo gabrovca in bukve (Ostryo-Fagetum) z malim jesenom in mokovcem. Na višini 1200 m do 1400 m in vse do vrha je planina poraščena z mešanim gozdom, ki ga sestavljajo: smreka, jelka, bukev, gorski javor in mokovec. Na najvišjih točkah prevladuje smrekov gozd z malo bukve. Pašnike in travnike na južnem pobočju Menine planine v glavnem kosijo. Mnogi od njih so zamočvirjeni. Tudi izvirov je tukaj obilo. Na teh pašnikih rastejo posamezni macesni, ki jih v gozdovih južnega pobočja ni. V višje ležečih gozdovih so pogoste predvsem Asperula odorata, Adenostyles glabra in Oxalis acetosella. Med praprotmi prevladujeta Dryoptereis filix-mas in Athyrium filiX'femina. Pašniki na vrhu Menine planine so degradirane gozdne površine. Tukaj so domačini krčili gozd v korist pašnikov. Paša je izredno pusta, ker prevladuje Nardetum. Vmes so otočki visokogorske flore. Zlasti »alpsko« je videti področje Savnic, ki je floristično zato še posebej zanimivo. Tu uspevajo npr. Achillea clavenae, Androsace lactea, Potentilla clusiana in Primula wulfe-niana. Na kamnitih travnikih je polno črnega teloha, ki je rdeč in daje Menini planini svojevrsten videz. Vmes zasledimo dlakavi sleč, zeleno jelšo in sibirsko brinje. Severna stran Menine planine je bolj bogata z iglavci. Tu imamo rastlinske združbe Abieti-Fagetum dinaricum, v višjih legah v subasociaciji Abieti-Fagetum adenostyletum s smreko in macesnom. V skalo vitih predelih najdemo združbo gabrovca in bukve (Ostryo-Fagetum), v njej pa sta še mali jesen in Erica carnea. Prilagam seznam rastlin, ki sem jih sam nabral ali zasledil na Menini planini. Nekaj podatkov sem našel tudi v florističnih poročilih in drugi literaturi. Lokalitete so točneje označene le za rastline, ki so na Menini planini samo lokalno razširjene. Vse druge rastline so na tem področju splošno razširjene, zato v tem prispevku točnejših lokalitet ne podajam. Doslej sem pregledal predvsem južno pobočje in osrednjo planoto Menine planine od Javorščka (1344 m) do Savnic (1426 m). Manjka še podrobnejši pregled severnega pobočja. Uspelo mi je zbrati 532 vrst cvetnic in praprotnic. Sistematiko in imena praprotnic in cvetnic sem povzel po določevalnem ključu za Slovenijo (Martinčič, Sušni k, 1969). Za pomoč pri določanju rastlin in nasvete se najlepše zahvaljujem asist. dr. T. Wrabru. doc. .dr. A. Mar-tinčiču in ing. M. Zupančiču. PREGLED PRAPROTNIC IN CVETNIC NAJDENIH NA MENINI PLANINI Pterydophyta fam. Lycopodiaceae fam. Selaginellaceae Huperzia selago (L.) Mart. Selaginella selaginoides (L.) Link Lycopodium clavatum (L.) S. helvetica (L.) Spring. fam. Equisetaceae Equisetum arvense L. E. telmateia Ehrh. fam. Ophioglossaceae Botrychium lunaria (L.) Sw. (Kocbek, 1926 : 185) (Ovčji stan) fam. Polypodiaceae Pteridium aquilinum (L.) Kuhn Phegopteris connectilis (Michx.) Watt. PhylUtis scolopendrium (L.) Newm. Asplenium ruta-muraria L. Asplenium trichomanes L. A. viride Huds. Athyrium filix-femina (L.) Roth. Cystopteris fragilis (L.) Bernh. C. montana (Lam.) Desv. (Jespa jama) Gymnocarpium dryopteris (L.) Newm. G. rohertianum (Hoffm.) Newm. Dryopteris filix-mas (L.) Schott. D. carthusiana (Vili.) Fuchs D. dilatata (Hoffm.) Gray Polystichum lonchitis (L.) Roth P. aculeatum (L.) Roth P. setiferum (Forsk.) Moore P. hraunii (Spenn.) Fee. (Les) Sperma tophy t a Coniferophyta fam. Cupressaceae Juniperus communis L. J. sihirica Lodd. ap. Burgsd. (le v višjih legah) fam. Pinaceae Ahies alba Mill. Picea ahies (L.) Karsten Larix decidua Mill. Pinus silvestris L. Dicotyedonopsida fam. Aristolochiaceae Asarum europaeum L. fam. Berberidaceae Berbern vulgaris L. fam. Ranunculaceae Actea spicata L. Hellehorus niger L. H. odorus Waldst. et Kit. H. dumetorum Waldst. et Kit. Isopyrum thalictroides L. Caltha palustris ssp. laeta (Schott) Heig Aconitum variegatum L. A. paniculatum Lamk. A. vulparia Rchb. Thalictrum aquilegifolium L. Anemone ranunculoides L. (Kocbek 1926 :186) A. nemorosa L. A. trifolia L. Hepatica nohilis Mill. Clematis alpina Mill. C. vitalha L. C. recta L. Ranunculus platanifolius L. R. acris L. R. lanuginosus L. R. repens L. R. hulhosus L. R. arvensis L. Ficaria verna Adans. fam. Papaveraceae Chelidonium majus L. Papaver rhoeas L. Corydalis cava (L.) Koerte. Corydalis solida (L.) Clairv. fam. Brassicaceae Sisymbrium officinale (L.) Scop. Alliaria petiolata (MB.) Cav. et Grande Cardamine trifolia L. C. impatiens L. C. hirsuta L. C. pratensis L. C. amara L. Dentaria bulbifera L. Dentaria enneaphyllos L. Cardaminopsis arenosa (L.) Hayek Turritis glabra L. Arabis hirsuta (L.) Scop. A. corymhiflora Vest, (pod Javorščkom A. alpina L. (Javoršček, Jespa, okoli doma na Smrekovcu) Kernera saxatilis (L.) Rchb. (Javoršček) Capsella hursa-pastoris (L.) Med. Thlaspi arvense L. Th. praecox Wulf. Erophila verna (L.) Chevall. Biscutella laevigata L. fam. Cistaceae Helianthemum ovatum Dum. fam. Violaceae Viola canina L. V. riviniana Rchb. V. sylvestris Lam. V. hirta L. V. collina Besser V. alba Besser V. biflora L. (Jespa) V. tricolor L. subsp. V. odorata L. fam. Hypericaceae Hypericum maculatum Crantz H. perforatum L. fam. Crassulaceae Sedum maximum (L.) Hoffm. S. hispanicum L. S. sexangulare L. fam. Saxifragaceae Saxifraga crustata Vest. S. tridactilites L. S. cuneifolia L. S. rotundifolia L Chrysosplenium alternifolium L. fam. Parnassiaceae Parnassia palustris L. fam. Grossulariaceae Ribes uva-crispa L. R. alpinum L. fam. Rosaceae Aruncus silvester Kostel. Filipendula ulmaria (L.) Maxim. Agrimonia eupatoria L. Aremonia agrimonioides (L.) DC. Sanguisorba minor Scop. Geum rivale L. Geum urbanum L. Potentilla clusiana Jacq. (Savnice) P. caulescens Torn. (Velike in Male stene) P. erecta (L.) Raeusch. P. brauneana Hoppe (Vivodnik) P. pusilla Host Fragaria vesca L. F. moschata Duch. F. viridis Duch. Alchemilla exigua Buser (Martin- č i č 1969, 40) Rosa canina L. Sorbus aucuparia L. S. aria (L.) Cr. Crataegus monogyna Jacq. Prunus spinosa L. Rubus idaeus L. R. plicatus Weihe et Nees. R. hirtus W. et K. fam. Fabaceae Laburnum anagyroides L. Robinia pseudoacacia L. (Zg. Tuhinj) Anthyllis vulneraria L. Dorycnium germanicum (Gremli) Rouy Lotus corniculatus L. Coronilla varia L. Hippocrepis comosa L. Ononis spinosa L. Melilotus albus Medik. M. officinalis (L.) Lam. Medicago lupulina L. Trifolium repens L. T. montanum L. T. pratense L. T. medium L. Vicia sepium L. V. oroboides Wulf. Lathyrus laevigatus (W. K.) Fritsch L. vernus (L.) Bernh. L. montanus Bernh. L. pratensis L. fam. Thymelaeaceae Daphne mezereum L. fam. Lythraceae Lythrum salicaria L. fam. Onagraceae Circaea lutetiana L. Epilohium alpestre (Jacq.) Krocker E. montanum L. Chamaenerion angustifolium (L.) Scop. (Ovčji stan, Smrekovec) fam. Tiliaceae Tilia cordata Mill. T. platyphyllos Scop. fam. Linaceae Linum catharticum L. L. viscosum L. fam. Oxalidaceae Oxalis acetosella L. 0. striata L. fam. Geraniaceae Geranium sanguineum L. G. phaeum L. G. molle L. G. dissectum L. G. robertianum L. fam Polygalaceae Polygala chamaebuxus L. P. vulgaris L. P. amara L. P. amarella Crantz (Ovčji stan) fam. Aceraceae Acer pseudoplatanus L. A. platanoides L. A. campestre L. fam. Balsaminaceae Impatiens parviflora DC. 1. noli-tangere L. fam. Celastraceae Evonymus europaea L. E. latifolia (L.) Mill. fam. Rhamnaceae Rhamnus fallax Boiss, R. frangula L. fam. Cornaceae Cornus sanguinea L. C. mas L. fam. Araliaceae Hedera helix L. fam. Apiaceae Sanicula europaea L. Hacquetia epipactis (Scop.) DC. Astrantia major L. A. bavarica F. W. Schultz (pod Vivod- nikom na južni strani) Carum carvi L. Pimpinella saxifraga L. Aegopodium podagraria L. Angelica sylvestris L. Heracleum sphondylium L. em. Hoffm. Daucus carota L. Chaerophyllum hirsutum L. Myrrhis odorata (L.) Scop. fam. Betulaceae Betula pendula Roth. Alnus viridis (Chaix) DC. (ob poti med Smrekovcem in Bibo) A. incana (L.) Moench A. glutinosa (L.) Gaertn. Carpinus betulus L. Ostrya carpinifolia Scop .(Velike in Male stene in Javoršček) Corylus avellana L. fam. Fagaceae Fagus sylvatica L. Castanea sativa Mili. Quercus sessiliflora Salisb. Q.robur L. Q. pubescens Willd. fam. Salicaceae Populus tremula L. Salix purpurea L. S. caprea L. S. waldsteiniana Willd. (Jespa) S. retusa L. (vedno nad 1450 m) fam. Urticaceae Urtica dioica L. Parietaria officinalis L. fam. Loranthaceae Viscum ahietis (Wiesb.) Fitsch fam. Polygonaceae Rumex acetosella L. R, alpinus L. R. scutatus L. (Savnice) Polygonum aviculare L. P. viviparum L. fam. Caryophyllaceae Sagina procumhens L. Moehringia trinervia (L.) Clairv. M. muscosa L. Stellaria nemorum L. S*, media (L.) Vili. S. holostea L. S. graminea L. Saponaria officinalis L. Tunica saxifraga (L.) Scop. Dianthus mospessulanus L. (T. W r a ■ ber (1969: 177) (Lom) Silene nutans L. Heliosperma quadridentatum (Fers.) Schinz et ThelL Melandrium rubrum (Weig.) Garcke M. album (Mill.) Garcke Agrostemma githago L. fam. Euphorbiaceae Mercurialis annua L. M. perennis L. Euphorbia dulcis L. E. carniolica Jacq. E. verrucosa L. ^ E. helioscopia L. E. amygdaloides L. E. cyparissias L. fam. Primulaceae Lysimachia vulgaris L. L. nummularia L. Anagallis arvensis L. Androsace lactaea L. (Savnice) Primula acaulis (L.) Grufb. Primula elatior (L.) Grufb. (Jespa, povsod nad 1400 m) P. auricula L. (Javoršček, v skalah pri Podkranski zijavki) P. voulfeniana Schott. (Biba, Savnice) Cyclamen purpurascens Mili. fam. Pyrolaceae Orthilia secunda (L.) House Moneses uniflora (L.) A. Gray Pyrola minor L. Monotropa hypopitys L. fam. Ericaceae Rhododendron hirsutum L. Rhodothamnus chamaecistus (L.) Rchb. (Vivodnik) Calluna vulgaris (L.) Hull Erica carnea L. Vaccinium myrtillus L. V. vitis-idaea L. fam. Convolvulaceae Calystegia sepium (L.) R. Br. Convolvulus arvensis L. fam. Boraginaceae Lithospermum arvense L. Myosotis sylvatica (Ehrh.) Hoffm. M. arvensis (L.) Hill. Echium vulgare L. Pulmonaria officinalis L. Symphytum officinale L. S. tuberosum L. fam. Solanaceae Antropa belladonna L. Physalis alkekengi L. (Zg. Tuhinj) Solanum dulcamara L. fam. Scrophulariaceae Verbascum nigrum L. V. austriacum Schott V. thapsiphorme L. Scrophularia vernalis L. »S. nodosa L. Linaria vulgaris Mill. Digitalis grandiflora Mill. Paederota lutea Scop. (Javoršček) Veronica fruticans Jacq. V. persica Poir. Veronica hederifolia L. V. officinalis L. V. aphylla L. V. chamaedrys L. V. urticifolia Jacq. V. montana Juslen. V. heccahunga L. Euphrasia stricta Wolf ex Lehm. E. rostkoviana Hayne E. kerneri Wettst. E. salishurgensis Hoppe Rhinanthus aristatus Celak. Rh. minor L. Pedicularis recutita L. (pod Vivodni-kom) Melampyrum sylvaticum L. Lathraea squamaria L. fam. Globulariaceae Glohularia cordifolia L. G. elongata Hegetschw. fam. Lamiaceae Ajuga reptans L. A. genevensis L. A, pyramidalis L. Teucrium montanum L. T. chamaedrys L. T. scorodonia L. (T. Wraber 1969: 181) Stachys recta Briq. S. germanica L. S. palustris L. S. sylvatica L. Betonica officinalis L. B. jacquinii Gren. et Godr. Lamium galeohdolom (L.) Crantz L. orvala L. L. purpureum L. L. maculatum L. L. amplexicaule L. Galeopsis puhescens Bess. G. speciosa Mili. Melittis melissophyllum L. Prunella laciniata (L.) L. P. vulgaris L. P. grandiflora (L.) Scholler Glechoma hirsuta W. et K. Salvia glutinosa L. S. pratensis L. S. verticillata L. Satureja montana L. Calamintha clinopodium Moris C. grandiflora (L.) Moench (le na severnih področjih Menine pL) Origanum vulgare L. Mentha longifolia (L.) Briq. fam. Plantaginaceae Plantago major L. P. media L. P. lanceolata L. fam. Gentianaceae Centarium minus Moench. Gentiana asclepiadea L. G. cruciata L. (T. W r a b e r 1969 :180) G. kochiana Perr. et Song. (Jakučeva senožet, Šavnice) G. verna L. G. utriculosa L. Gentianella ciliata (L.) Borkh. G. anisodonta (Borb.) Love var. aniso-donta (Borv.) (Love) fam. Apocynaceae Vinca minor L. fam. Asclepidaceae Cynanchum vincetoxicum (L.) Pers. fam. Oleaceae Fraxinus ornus L. F. excelsior L. Ligustrum vulgare L. fam. Rubiaceae Asperula odorata L. Galium sylvaticum L. G. mollugo Li. G. verum L. G. anisophyllum Vili. G. boreale L. G. rptundifolium L. G. Vernum Scop. G. cruciata (L.) Scop. fam. Caprifoliaceae Samhucus nigra L. racemosa L. Viburnum opulus L. V. lantana L. Lonicera xylosteum L. L. nigra L. L. alpigena L. L. caprifolium L. fam. Adoxaceae Adoxa moschatellina L. fam. Valerianaceae Valeriana saxatilis L. (v skalovju pod Javorščkom) V. tripteris L. V. dioica L. V. officinalis L. fam. Dipsacaceae Succisa pratensis Moench Knautia arvensis (L.) Coult. K. drymeia Heuff. fam. Campanulaceae Campanula trachelium L. C. glomerata L. C. cochleariifolia Lam. C. witasekiana Vierh. C. scheuchzeri Vili. C. rotundifolia L. C. persicifolia L. C. patula L. Phyteuma ovatum Honck. Ph. zahlhruckneri Vest Ph. orhiculare L. fam. Asteraceae Eupatorium cannahinum L. Solidago virgaurea L. Bellis perennis L. Erigeron polymorphous Scop. Antennaria dioica (L.) Gaertn. Leontopodium alpinum Cass. (domačini vedo za točno lokaliteto, ki jo bo treba preveriti). Gnaphalium hoppeanum Koch G. sylvaticum L. Buphthalmum salicifolium L. Galinsoga parviflora Cav. Achillea clavennae L. (Šavnice) A. millefolium L. Matricaria chamomilla L. Leucanthemum vulgare Lamk. Tanacetum suhcorymbosum (Schur) C. H. Schultz Tussilago farfara L. Petasites paradoxus (Retz.) Baumg. P. albus (L.) Gaertn. Homogyne sylvestris (Scop.) Cass. H. alpina (L.) Cass. H. discolor (Jacq.) Cass. Adenostyles glabra (Mill.) DC. A. alliariae (Gouan.) Cass. Arnica montana L. Doronicum austriacum Jacq. Senecio ovirensis (Koch) DC. S". fuchsii C. C. Gmel. »S. abrotanifolius L. rupestris W. et K. Arctium lappa L. Carduus personata (L.) Jacq. Cirsium erisithales (Jacq.) Scop. C. oleraceum (L.) Scop. C. palustre (L.) Scop. Centaurea jacea L. C. montana L. C. cyanus L. Carlina acaulis L. C. vulgaris L. Hypochoeris maculata L. Leontodon autumnalis L. L. hispidus L. Hieracium pilosella L. H. sylvaticum (L.) L. H. sabaudum L. Prenanthes purpurea L. Mycelis muralis (L.) Dum. Aposeris foetida (L.) Less. Taraxacum officinale F. Weber Crepis paludosa (L.) Moench C. biennis L. Monocotyledonopsida fam. Liliaceae Tofieldia calyculata (L.) Wahlenb. Veratrum album L. Colchicum autumnalis L. Anthericum ramosum L. Scilla hifolia L. Allium ursinum L. A. carinatum L. Gagea lutea (L.) Ker-Gawl. Lilium martagon L. Lilium carniolicum L. (Biba) Paris quadrifolia L. Maianthemum hifolium (L.) F. W. Schmidt Polygonatum multiflorum (L.) AIL P. verticillatum (L.) All Convallaria majalis L. fam. Amaryllidaceae Leucojum vernum L. fam. Iridaceae Crocus neapolitanus Hort. ex. Mordant fam. Juncaceae Juncus bufonius L. J. articulatus L. Luzula flavescens (Host.) Gaud. L. pilosa (L.) Willd. L. albida (Hoffm.) DC. L. sylvatica (Huds.) Gaud. L. campestris (L.) DC. fam. Cyperaceae Eriophorum latifolium Hoppe E. angustifolium Honck. Eleocharis acicularis (L.) Roem et Schult. Carex paniculata Juslen C. brizoides Juslen C. stellulata Good. C. pallescens L. C. montana L. C. flacca Schreb. C. pendula Huds. C. caryophyllea Latour. C. humilis Leyss. C. digitata L. C. alba L. C. panicea L. C. firma Host. (Savnice) C. capillaris L. C. sylvatica Huds. C. fla^a L. C. hirta L. fam. Poaceae Bromus erectus Huds. Brachypodium pinnatum (L.) P. Beauv. B. sylvaticum (Huds.) P. Beauv. Festuca altissima All. F. gigantea (L.) Vill. F. heterophylla Lam. F. elatior L. Briza media L. Poa annua L. P. alpina L. P. alpina L. f. vivipara L. P. nemoralis L. P. pratensis L. Dactylis glomerata L. Melica ciliata L. M. nutans L. Sesleria varia (Jacq.) Wettst. Nardus stricta L. Koeleria pyramidata Lam. Arrhenatherum elatius (L.) J. et C. Presl Deschampsia caespitosa (L.) P. Beauv. D. flexuosa (L.) Trin. Holcus mollis L. Calamagrostis varia (Schrad.) Host C. arundinacea (L.) Roth. Anthoxanthum odoratum L. Milium effusum L. Echinochloa crus-galli (L.) P. Beauv. fam. Orchidaceae Cypripedium calceolus L. (Kocbek, 1926 : 188) Epipactis helleborine (L.) Cr. E. atrorubens (Hoffm.) Schult. E. palustris (Mill.) Schrank Cephalanthera longifolia (L.) Fritsch C. damasonium (Mill.) Druce Listera ovata (L.) R. Br. Neottia nidus-avis (L.) L. C. Rich. Platanthera bifolia (L.) L. C. Rich. 5 Varstvo narave Platanthera chlorantha (Cust.) Rchb. O. pallens L. Coeloglossum viride (L.) Hartm. O. mascula L. Leucorchis alhida (L.) E. Mey. O. morio L. Gymnadenia conopea (L.) R. Br. O. militaris L. Nigritella nigra (L.) Rchb. O. ustulata L. Anacamptis pyramidalis (L.) L. C. O. tridentata Scop. Rich. Ophrys insectifera L. (Stara senožet) Orchis incarnata L. Corallorhiza trifida Chatel. O. latifolia L. Orchis maculata L. fam. Araceae O. samhucina L. Arum maculatum L. POVZETEK Menina planina predstavlja jugovzhodni del Kamniških Alp, ki je razmeroma zelo izoliran od centralnega masiva Kamniških Alp. Najvišji vrhovi te planine so le malo višji od 1500 m, zato je Menina planina v celoti prekrita z gozdom. Gozd sega tudi v najvišje predele Menine planine. Velike pašne površine, ki so na planoti od 1300—1500 m so nastale iS krčenjem gozda. Le šavnice (1426 m) izgledajo, kot da so bile primarno že iznad gozdne meje. To pričajo nekatere visokogorske rastline kot ,so, Primula wulfeniana, Achillea clavenae, Androsace lactea, Potentilla clusiana in druge. Za mnoge od teh visokogorskih rastlin, predstavlja to nahajališče skrajni jugovzhodni area na Menini planini. Avtor je pregledal do sedaj predvsem južno pobočje Menine planine in osrednjo planoto med Javorščkom in šavnicami. Manjkajo še vedno podatki za severno pobočje, tako da mu je uspelo do sedaj zbrati 532 vrst cvetnic in praprotnic. SUMMARY The Menina mountaüi is the south-east part of the Kamnik Alps, compartively very isolated from the central massif. The highest summits of the Menina mountain are only a little higher than 1500 m, hence this mountain is entirely wooded to the highest regions. Large areas of pastures on the plateau 1300—1500 m high are the results of the clearing of the forest. Only the šavnica mountains (1426 m) look like they were originally above the forest boundary. These show some highland plants such as Primula wulfeniana, Achillea clavenae, Androsace lactea, Potentilla clusiana and others. For many of these highland plants the Menina mountain area is the extreme south-east habital. The author has examined, mainly, the southern slope of the Menina mountain and its central plateau between the Javoršček mountain and the šavnica group. However, data regarding the northern slope are still missing. In spite of this, he has succeeded in gathering 532 species of Pteridophyta and Spermatophyta. LITERATURA Kocbek, F., 1926: Savinjske Alpe. 184—197, Celje. Martinčič, A., 1969: Prispevek k poznavanju rodu Alchemilla L. v Sloveniji. Biološki vestnik XVII: 33—41, Ljubljana. Martinčič, A., F. Sušni k, 1969: Mala flora Slovenije. 1—517, Ljubljana. Mayer, E., 1952: Seznam praprotnic dn cvetnic slovenskega ozemlja, 1—427, Ljubljana. Seidl, F., 1907—1908: Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice. Matica Slovenska, 1/2: 1—255, Ljubljana. W rab er. T., 1969: Floristika v Sloveniji v letu 1968. Biološki vestnik XVII: 173—192, Ljubljana. Avtorjev naslov — Author's address Božo DROVENIK, prof. bioL, Biološki inštitut Jovana Hadžija SAZU, Novi trg 3, YU — 61000 LJUBLJANA O varstvu Blagajevega volčina na Slovenskem On the Protection of Daphne hlagayana Freyer in Slovenia Vinko STRGAR UDK 582.865:502.7 (497.12) (045) = 862 Daphne blagayana IZVLEČEK ABSTRACT Zakon o zavarovanju redkih rastlin, The selling of the Daphne hlagayana je sicer odpravil prodajo Blagayevega Freyer in the markets has been put off volčina na trgu, vendar ga na rastiščih by law for the protection of rare plants, še kar naprej uničujejo. Njegovo steblo But the destruction in the habitats still je namreč zelo žilavo in izletniki ne fcontinueis. As the branchlets of this morejo zlahka odtrgati cvetočih pogan j- plant are very tough, the »day-trippers« kov, zato često pulijo rastline s koreni- cannot break them off easily and they nami vred. Naj resneje ogrožajo Blaga- puli the plants out together with their yev volčin vrtičkarji, iki izkopavajo cele roots. The most dangerous are the rastline. Tej nevarnosti bi se izognili gardeners. This dangerous could be z razmnoževanjem Blagayevega volčina avoided by cultivating this plant for za prodajo, saj v kulturi zelo dobro sale, uspeva. Blagayev volčin sodi pri nas med redke in botanično zanimive rastline, pa je zato in zavoljo svoje lepote in dehtečega cvetja močno ogrožen. Že svoj čas so vsako leto potrgali veliko Blagayevega volčina izletniki in prodajalci na trgu. Bolj znana in laže dostopna rastišča pa so dobro zdelali tudi vrtnarji, vrtičkarji in botaniki. Prodajo Blagayevega volčina na trgu je odpravil zakon o zavarovanju redkih rastlin. Videti je tudi, da so se herbarijske zbirke v veliki meri napolnile in da današnji botaniki temu volčinu zato niso več tako nevarni. Izletniki, ki jih je vedno več, pa še zmeraj neusmiljeno pustošijo njegova rastišča, medtem ko s strani vrtnarjev in zlasti s strani vrtičkarjev, katerih število se ta čas naglo povečuje, nevarnost za Blagayev volčin iz dneva v dan celo narašča. Pri ogrožanju Blagayevega volčina na Slovenskem bi bili pravzaprav, čeprav jih ni malo, skoraj najbolj nedolžni izletniki, če ne bi po nerodnosti ruvali cvetočih rastlin s koreninami vred. Stebla volčina so namreč zelo upogljiva in jih je komaj mogoče prelomiti, zato pri trganju izpulijo vso rastlino, katere necvetoče dele potem odtrgane ali odrezane puščajo ti nesrečni naravoljubi povsod naokrog. Ce pogledamo resnici v oči, moramo priznati, da nastaja občutne j ša škoda na rastiščih Blagayevega volčina v glavnem samo zaradi puljenja rastlin, saj je v naravi pri nas vredno omembe samo vegetativno razmnoževanje Blagayevega volčina, t. j. ukoreninjanje stranskih poganjkov. Trganje samega cvetja, ki normalno itak ne daje plodov, torej ne ovira razmnoževanja, ampak bi utegnilo biti res prav nasprotno: za nastanek cveta potrebna hrana se lahko porabi za vegetativno rast in množenje. Ce cvetoči poganjek previdno odrežemo, «v ^^ I ^ / ^ < V J c SL. 1 — Mlad nasad Blagayevega volčina v Botaničnem vrtu v Ljubljani. Rastline so zrasle iz grebenic, v rahlih, hrane dovolj bogatih tleh v polsenci. Uspevajo brez težav in vsako leto bogato in lepo cveto. FIG. 1 — A young plantation of Daphne hlagayana in the Botanical Garden, Ljubljana. The plants have grown from layers, in light soil containing a sufficient amount of nutriment and shadiness. There are no difficulties in raising them successfully and every year they have rich and beautiful blossoms. Vse fotografije: V. Strgar SL. 2 — V kulturi, kjer so za Blagayev volčin ugodnejše razmere, kakor v naravi, so rastline močnejše in so temu primerno tudi socvetja lepša in imajo več cvetov. FIG. 2 — Cultivated by man, Daphne blagayana has conditions more favourable than in natural environment and the plants are accordingly stronger, with blossoms fuller and more beautiful. se rana kmalu zaraste, na steblu v bližini nje pa še tisto ali naslednje leto poženejo iz adventivnih popkov stranski poganjki, ki se v normalnih razmerah že V nekaj letih ukoreninijo in tudi sami razrastejo. Gornjo ugotovitev potrjujejo tudi izkušnje z dolga leta kultiviranimi rastlinami. Razumljivo pa je, seveda, da je med dobro pripravljenimi rastišči kulti-viranih in rastišči v naravi rastočih rastlin lahko velika razlika, največja pa vsekakor v tem, da se morajo rastline v naravi boriti za svoj življenjski prostor. Možnost uspešne borbe pa je v veliki meri odvisna od drugih rastlin. Zato ne moremo posploševati svoje trditve, da zmerno rezanje zgornjega dela poganjkov Blagayevemu volčinu ne škoduje, ampak moramo zmeraj upoštevati okolje, v katerem raste. Pred leti, ko so na Jetrbenku še steljarili (saj morda še vedno) sem opazoval Blagayev volčin na različnih rastiščih. Daleč najlepše in najbolj košate rastline z največ cvetja in največjo pokrovnostjo tal so bila na robu gozda, kjer jih je zadela steljarjeva kosa, po nekaj letih po košnji pa so se dobro obrasle. Takim rastlinam zmerno rezanje vrhov poganjkov skorajda ne more škoditi. Najslabše rastline, brez cvetja in malodane na meji uspevanja so bile v senčnem bukovem gozdu. Kjer v takem gozdu ne začno pravočasno redčiti drevja, se zdi, da Blagayevemu volčinu ni več kaj dosti škodovati niti pomagati. Lep primer, kje ne bi smeli volčina rezati, so resave. Med reso (Erica carnea) ima Blagayev volčin neredko tudi nad en meter dolga polegla in kipeča stebla, ki so olistana samo prav na koncu. Dolgo steblo dvigne liste iz rese tako SL. 3 — Enoletni vršički Blagayevega volčina se v primerno vlažnem okolju radi okoreni-nijo. Le pravi čas je treba zadeti, ko niso ne premladi in ne preveč oleseneli. Navadno je to julija ali avgusta. FIG. 3 — In appropriately wet environment, one year old leader shoots of Daphne Uagayana will take roots. visoko, da dobivajo dovolj svetlobe. Odrezati vrh takemu poganjku bi bilo za rastlino lahko usodno, saj ni gotovo, da se bodo mogli mladi poganjki iz adventivnih popkov pravočasno prebiti skozi reso do svetlobe. Nevarnost, ki grozi volčinu s strani vrtičkarjev, je danes bržčas naj resnejša. Vrtičkarstvo je pri nas kljub avtomobilizmu, televiziji, zaslužkarstvu in drugemu na odločnem in neustavljivem pohodu. Okus vrtičkarjev se iz leta v leto boljša, želja po rastlinah, ki jih nimajo vsi, pa veča. Mnogi ljubitelji in resnični poznavalci lepih in zanimivih rastlin bi zato radi imeli na vrtu tudi Blagayev volčin; ne da bi vedel zakaj, pa jim sledi tudi marsikdo, ki nima skoraj nič pravega čuta za rastlino. Vprašamo se, kako te ljudi zaustaviti, da ne bodo kopali zavarovanega volčina? Zakon o varstvu rastlin ne more zadržati pravih vrtičkarjev in strastnih ljubiteljev rastlin. Od volčina v naravi bi jih resnično lahko odvrnila samo možnost, da bi ga lahko dobili kje drugje. Morda se bo kmalu kdo posvetil razmnoževanju Blagayevega volčina za prodajo in se bodo ob tem tudi izkušnje v zvezi z razmnoževanjem in gojitvijo volčina razširile med širši krog interesentov? Ljudje namreč večinoma ne vedo, da Blagayev volčin v kulturi zelo dobro uspeva v vseh rahlih rodovitnih tleh v polsenci, da se ga da lahko razmnoževati s potaknjenci, grobanicami in grebe-ničenjem in je zato bolje, da julija ali avgusta prosimo za potaknjence soseda, ki morda že ima volčin, ali pa počakamo, da se pri njem grebenica ukorenini, kakor da bi si delali stroške in hodili po rastline na naravna rastišča. SUMMARY The ispecies of Daphne hlagayana belongs to the rare and botanically interesting plants in Slovenia. Because of that and since it is a beautiful plant with fragrant bloissoms, its existence is strongly menaced. The plant also used to be plucked in no ismall quantities by tourists and for sale on the market. The law concerning the protection of plants has stopped the sale of the plant in the market. The tourists, however, (and their number is constantly growing) continue to menace the existence of the plant. The tourists do most harm when they — while plucking the bloissoming sprouts — through clumsiness unroot the plant. Careful cutting of blossoming leader «shoots is in itself not so damaging, for near the place where the shoots were cut off numerous side- sprouts begin to grow and before long they become strong and take roots; in our circumstances it is important to take into account that the plant in any case propagates vegetatively. At present Daphne hlagayana is in Slovenia most seriously menaced by those who dig out the plant from its natural isurroundigns in great quantities to transplant it in gardens. The question of such cultivators will be solved when the desired young plants will be obtainable from propagation centres in the gardens. These people will also have to be informed that in gardens Daphne hlagayana prosperously grows in light, fertile tsoil, in partial shadow, and that it can be succes-(Sfully propagated through layers and slips. Avtorjev naslov — Author's address Dr. Vinko STRGAR, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Ižanska 15, YU — 61000 LJUBLJANA Lišajsko kartiranje Celja in okolice Lichen mapping of Celje and its surroundings Peter iSKOBERNE UDK 582.29:502.7 (497.12) (045) = 863 IZVLEČEK ABSTRACT Člani biološkega krožka gimnazije v Members of biological section of Celju so pregledali razširjenost lišajev Gramair school in Celje (Slovenia, Yu-V okolici tega industrijskega mesta. Ti goslavia) surveyed the extension of so biološki indikatorji onesnaženega zra- lichenes in the surroundings of that ka. Ugotovili so tesno povezanost med industrial town. Lichenes are bioindica-vremenskimi pojavi in zračnim onesna- tors of air polution. In the article phy-ženjem,. V članku so opisani fiziološki isiological effects of polluted air on učinki nečistega zraka na lišaje. lichenes are described. A tigh connec- tion between waether phenomena and air pollution was stated. LEGA CELJA IN VIRI ONESNAŽENJA ZRAKA Celje se je razvilo v mesto ob Savinji, ki usmeri tu svoj tok proti jugu. Os celjske kotline ima smer vzhod-zahod, zato so tudi vetrovi v tej smeri najpogostejši. Kotlina prehaja proti severu polagoma v gričevnat svet, proti jugu pa razmeroma hitro v okoli 600 metrov visoke hribe. Tik nad mestom sta Mi-klavški hrib (ok. 400 m) in Stari grad (ok. 420 m), med katerima si je Savinja vrezala strugo. Celje je industrijsko mesto s številnimi tovarnami, ki so glavni onesnaževalci zraka. Težja industrija (npr. Cinkarna, EMO) je osredotočena v vzhodnem delu mesta. Ta je skupaj z železarno Štore tudi kriva, da je Voglajna mrtva in se pri Bregu izliva v Savinjo, kot črna (včasih rdeča!) smrdeča kača. Drugi vir nečistega zraka so gospodinjstva. Po statističnih podatkih iz leta 1970 ima Celje pribl. 34.000 prebivalcev. Naposled ne smemo zanemariti prometa, saj je Celje pomembno cestno in železniško križišče. Na splošno so ti trije viri onesnaženja najpomembnejši tudi v drugih slovenskih mestih (Paradiž, 1972: 62). Onesnaževanje zraka je v tesni zvezi z vremenskimi pojavi, prek teh pa tudi z vegetacijo. Trdni delci v zraku delujejo kot kondenzacijska jedra in zato se pojavi megla, še preden je relativna vlaga 100 (K r a n j c , 1973). Pojav megle je v naših kotlinah združen s pojavom toplotnega obrata (inverzije), ki nastane največkrat zaradi radiacije (zaradi nočnega ohlajevanja zemlje spolzi mrzel zrak v dolino). Oba fenomena imata pomemDno vlogo pri širjenju nečistega zraka. Meja toplotnega obrata deluje kot pokrov, skozi katerega plini iz dimnikov ne morejo prodreti, ampak se pod tem pokrivalom razširijo na veliko površino. Zaradi megle so krožni zračni tokovi počasnejši, ob tem času pa vlada navadno sploh brez veter je. Zato so koncentracije nevarnih snovi zelo visoke tudi v krajih, ki so daleč od onesnaževalcev. Industrijski plini se zberejo tik pod mejo toplotnega obrata v bolj ali manj debelo plast visoko koncentriranega onesnaženega zraka, medtem ko se plini iz kurišč in izpušni plini prometnih sredstev porazdelijo v spodnje zračne plasti. LIŠAJI KOT BIOINDIKATORJI V zadnjem času postaja indikatorska vloga lišajev vedno bolj pomembna. Izsledki kvantitativnih in kvalitativnih merjenj onesnaženega zraka nam ne povedo ničesar o delovanju škodljivih snovi na organizme. V nekaterih primerih je dokazano, da je skupno delovanje dveh ali več strupenih snovi (npr. SO2 in ozon) močnejše, kot pa vpliv posamezne takšne snovi na rastlino ali žival (Sundström in sod., 1973: 21). Tu nam pomaga biološko testiranje (ugotavljanje fizioloških in morfoloških sprememb na organizme), pri katerem so se izkazali za zelo primerne občutljivi lišaji. Zaradi simbiontske povezave gliv in alg v steljčnico najdemo lišaje praktično povsod. Njihov obstoj je pravzaprav odvisen samo od stopnje čistosti zraka. Vzroki za njihovo občutljivost so: 1. Namesto trdne povrhnjice so obdani s spletom glivinih hif, kar jih ne more varovati pred atmosfersko vodo. Ta lahko nemoteno prodira z raztopljenimi plini vred do alg. Če je med temi plini žveplov dvokis (SO2), pride hitro do okvar v življenjskih procesih rastlinice. 2. Stalna izpostavljenost onesnaženemu zraku. Najhuje je pozimi, ko pogosto nastopata v naših kotlinah megla in toplotni obrat. 3. Lišaji so najbolj aktivni ob dežju. Takrat pa je tudi prodor strupenih snovi največji. Fizioloških sprememb pri našem delu nismo ugotavljali. Za razumevanje pomembne vloge lišajev kot bioindikatorjev pa je potrebno, da spregovorimo tudi o tem. Podatke povzemamo iz slovstva (Sundström in sod., 1973: 13—21). Najbolje so doslej raziskani učinki žveplenovega dvokisa, ki nastane pri gorenju vsakega goriva. Ko zapusti dimnik, se lahko takoj oksidira v SOs (le 2—3 0/0) in se z vodo spaja v žveplovo (VI) kislino (H2SO4) ali pa izhaja nespremenjen. V vodnih kapljicah v zraku so H+, HSOs", in SO^s"" ioni. Zadnji dve obliki se zaradi katalitske oksidacije lahko spremenita v žveplovo (VI) kislino. To se dogaja predvsem v zaprtih kotlinah. Žveplov dvokis lahko nemoteno prodre v celico in v njenem celičnem soku disociira. Produkti naštetih reakcij vplivajo na življenje rastline bolj kot sama kislina. Predvsem je prizadet občutljivi mehanizem fotosinteze. Fotosintezo sestavljata dva procesa: fotoliza vode in Calvinov cikel. V prvem sprejemajo rastlinski pigmenti svetlobno energijo, ki se porabi za razkroj vode in sintezo energijsko bogatih snovi. V drugem ciklu, za katerega svetloba ni potrebna, se ogljikov dvokis veže s pomočjo encima karboksilaze na prena-šalec. Energija, ki je nastala v prvem procesu, omogoča, da se v končni stopnji sintetizira fruktoza. . Zveplov dvokis učinkuje posredno tudi na usvajanje višjih rastlin, ker povzroča motnje v sistemu rež. Zaradi višjega osmotskega tlaka so le-te dalj časa odprte. Vemo pa, da vpliva tudi neposredno na asimilacijo. Pri manjših koncentracijah SO2 se klorofil spremeni v feofitin (magnezij med štirimi pirolovimi obroči zamenjata dva atoma vodika). Ce pa koncentracija še naprej narašča, se klorofil razgradi. Prav tako žveplov dvokis vpliva na vezavo CO2 in na prepustnost celične in kloroplastne membrane. Pri dovolj velikih koncentracijah opazimo te fiziološke spremembe tudi na višjih rastlinah, ki postanejo manj odporne proti raznim škodljivcem. Poškodbe lahko ugotavljamo tako, da merimo izločeni kisik, sprejeti CO2 ali pa opazujemo spremembe v absorbcijskem spektru klorofila. Lišaji so občutljivi na manjše stalne koncentracije strupenih snovi. V takšnih primerih še ne pride do morfoloških sprememb, ampak samo do zmanjšanja fotosinteze. Ce se koncentracija stopnjuje, propadejo najprej manj odporne vrste, naposled pa vsi lišaji. Ta razlika v občutljivosti še ni zadovoljivo razložena, vendar je praksa pokazala lestvico občutljivosti, ki ne upošteva sistematske razdelitve, temveč le morfološke razlike. Glede na te delimo lišaje na tri velike skupine: skorjevci lističarji grmičasti lišaji. SL. 1 — Skica razširjenosti lisa j ev — poročilo 2. skupine (vodja: Vili Seničar). Za ugotavljanje pogostnosti lišajev smo uporabljali lestvico po-krovnosti, ki je v spodnjem desnem kotu. FIG. 1 — A field report of the 2nd group (leader: Vili Seničar). To state the frequence of lichenes we used the scale shown in the right corner. V enakem vrstnem redu narašča občutljivost za onesnažen zrak. Skorjevci imajo zaradi »praškaste« oblike majhno površino, na katero lahko delujejo strupene snovi, medtem ko imajo razvejani lističarji, še posebej pa grmičasti lišaji, precej večjo. Poleg tega se ti pojavljajo na bolj izpostavljenih mestih. Te ugotovitve so uporabljali angleški šolarji, ko so kartirali lišaje, podobne izsledke pa so dobili tudi znanstveniki, ki so dajali lišaje v plinske komore (R a n f t in sod., 1972 : 190). Tudi pri našem delu smo prišli do takšnih ugotovitev. Najprej so se pojavili skorjevci, ki prenesejo razmeroma visoke poprečne koncentracije. Sledila jim je kladonja (Cladonia sp.), ki jo prištevamo sicer h grmičastim lišajem (B r a č k o , 1972/73 : 91), vendar je po obliki morebiti bolj podobna lističarjem. Odporna je proti sunkom višjih koncentracij, ne pa proti večji poprečni stopnji onesnaženja. Grmičastih lišajev, kot je na primer bradovec {Usnea sp.), v celjski okolici nismo našli. Ti so namreč indikatorji čistega zraka in jih uniči že enkratna visoka koncentracija nevarnih snovi. SL. 2 — Krožkarji pri delu. FIG. 2 -— A group in action. Pri občutljivejših lišajih moramo upoštevati tudi, kako hitro rastejo. Enkraten ožig povzroči, da lišaj na določenem mestu izgine, prav počasi pa začne rasti na novo. Ne glede na to opazimo pri oddaljevanju od vira onesnaženja vedno večjo pestrost in množino lišajev. Vse te ugotovitve so narejene na podlagi opazovanj, ne pa kvantitativnih in kvalitativnih merjenj emisij. METODA IN POTEK DELA (DELO BIOLOŠKEGA KROŽKA CELJSKE GIMNAZIJE) Biološki krožek celjske gimnazije je leta 1970 izvedel akcijo, katere namen je bil ugotoviti velikost površine, onesnažene s težkimi kovinami. Za indika-torsko vrsto je rabil Hallerjev penušjek (Cardaminopsis halleri) za katerega se je udomačilo ime plinska roža (Prekoršek, 1967/68 : 118). Spomladi, v času cvetenja, pobeli ta križnica nenegovane mestne zelene površine. Očitno ji onesnažena tla ne škodujejo, morda celo koristijo. V boju za obstanek zato izpo-drinja manj odporne trave. Ko smo pregledali razširjenost in množino rastline v celjski okolici, smo dobili podobne izsledke kot z lišajskim kartiranjem, le da je penušjek kot indikator manj občutljiv kot lišaj i (slika 3). SL. 3 — Merjenje pokrovnosti plinske rože (Cardaminopsis halleri). FIG. 3 — Measuring the coverness of »gas flower« (Cardaminopsis halleri). We used it as a test plant for soil-pollution. , MIKLAVSKI HRIB THE LIMIT OF . TEMPERATURE INVERSION DOMNEVNA MEJA TOPLOTNEGA OBRATA 503^502 H2O LISAJSKA PRAZNINA LICHEN DESERT SAVINJA VIRI ONESNAŽENJA SOURCES OF AIR POLLUTION SL. 4 — Skica prereza skozi Celje. Vidna sta pogostnost lišajev na Miklavškem hribu, odvisna od toplotnega obrata in virov onesnaženja, kot tudi razpad SO2 (prirejeno po B r o -se tu, 1973: 2—9). FIG. 4 — The sketch of section through Celje. The frequence of lichenes on Miklavski hrib in dependence of temperature inversion and sources of air-pollution is shown on the picture. The conversion SO2 to H2SO4 is adapted after B r o s e t, (1973: 2—9). V šolskem letu 1971/72 smo sklenili, da bomo izvedli novo akcijo, ki bi se jo lahko udeležili vsi krožkarji. Med prostim časom je bilo treba pregledati pogostnost in število vrst lišajev ob prometnejših cestah. Precej krožkarjev je prineslo po končanih zimskih počitnicah poročila o svojih opazovanjih (S p a z -zapan-Brelih, 1973/74 : 41). Ti podatki so nas prepričali, da so lišaji res indikatorji slabega zraka. Ob cesti jih sploh ni bilo ali pa le manjše število odpornejših vrst, v notranjosti pa je bila lišajska flora vse bolj pestra. Takrat se je tudi porodila zamisel o uresničitvi lišajske karte Celja. Jeseni 1972 smo se začeli pripravljati na akcijo. Mentorica profesorica Mira Križnik-Gričarjeva nas je krožkarje seznanila s pomenom čistega zraka, z indi-katorsko vlogo lišajev in vplivom onesnaženega zraka na iglasto in sadno drevje. Lišaje smo na krožku tudi mikroskopirali. Zaradi lažjega dela smo se razdelili v sedem skupin. Vsaka je morala poiskati mejo lišajske praznine v delu obroča, ki stiska Celje. Tako smo dobili veliko bolj gibljivi. Skupine so delovale samostojno in so same prirejale ekskurzije v svoje predele. Število le-teh je bilo seveda odvisno od prizadevnosti krožkarjev. Za orientacijo smo uporabljali stare vojaške zemljevide merila 1 : 50 000. Krožkarji, ki so bili namenjeni na ekskurzijo, so si najprej na zemljevidu pregledali pot. Potem so se odpravili po njej ter na kamnih, tleh in starih drevesih iskali lisa je. Ko so jih našli, so morali točko vrisati na zemljevid ali pa natančno opisati položaj. Prav tako so morali oceniti množino steljčnice, navesti, v katero od treh morfoloških skupin spada in opisati podlago. Množino smo ocenjevali z lestvico pokrovnosti: + redko 1 pogostejše — do 5 Vo pokrovnosti 2 pogosto — pokrovnost 5—25 Vo 3 pogosto — pokrovnost 25—50 Vo 4 pogosto — pokrovnost 50—75 ^/o 5 pogosto — pokrovnost 75—100 Vo Izkazalo se je, da ta način določevanja lišajev ni bil primeren, saj sta bila izbiranje površine merjenja in samo ocenjevanje zelo subjektivna. Lišaji so navadno na severni strani in jih je več na spodnjem kot na zgornjem delu drevesa. Zato črta lišajske praznine povezuje na našem zemljevidu le nesporne točke, kjer se lišaji prvič pojavijo, oz. so redki (-h). Okrog večjih skupin hiš in ob cestah smo opazili manjše lokalne praznine. Takšnih krajev smo se morali zaradi natančnosti celotne karte izogibati. Tudi razne vrste drevja so različno občutljive na slab zrak. Najhitreje shirajo iglavci, med listavci pa je najbolj občutljiva bukev in najmanj topol. Tudi sadno drevje se v okolici mest suši. Zato smo krožkarji opazovali tudi razširjenost drevja v celjski okolici. UGOTOVITVE Konec maja (1973) smo se sestali vodje vseh skupin. Vsak je prinesel poročilo svoje skupine in skico razširjenosti lišajev v predelu, ki ga je skupina obdelovala (slika 1). Potem smo meje prerisali na skupen zemljevid lišajske praznine (slika 5). Na zahodnem robu Celja je ob cesti Ljubljana—Celje širok pas lišajske praznine. Glavni krivci so: razmeroma gosta naseljenost, cesta in železnica. Ta praznina se nadaljuje v večjo okrog mestnega središča. Tu nastopajo vsi trije onesnaževalci zraka: industrija, gospodinjstva in promet. Med Celjani in okoliškimi kmetovalci se je udomačil izraz: »Tole je pa zažgala Cinkarna.« Res, da je imela tovarna v času, ko je obratovala topilnica cinka, levji delež pri onesnaževanju celjskega zraka, zdaj pa ne smemo več zanemarjati še drugih virov. Dodatno bo onesnaževala zrak še nova tovarna titanovega dioksida (predvsem, kadar bodo pokvarjeni filtri izpušnih plinov). Zato najdemo na tem območju samo zeleno trihalno algo (Pleurococcus). Ta je pogosta, lišajev pa ni. V Mestnem parku, ki je priljubljeno sprehajališče Celjanov, še vedno ni lišajev. Le izjemoma smo na nekaj drevesih našli globoko v hrapavem lubju ujete skorjevce. Severno pobočje Miklavškega hriba se strmo spušča proti Savinji. Zato je hrib primeren za opazovanje občutljivosti lišajev na stopnjo onesnaženega zraka, saj so tu prehodi veliko bolj očitni kot v drugih, ravnejših predelih. Tu smo opazovali še lišaj kladonijo (Cladonia sp.). Ta se pojavi v višini okoli 300 m (višino smo merili s presekom azimutov in so zato možne manjše netočnosti). Nad to višino postaja kladonija vedno redkejša in lahko povsem izgine, nad mejo toplotnega obrata pa se ponovno pojavi v velikih množinah. Prav na vrhu 1 O 1 2 3 Äknn äÄl SL. 5 — Lišajska karta Celja. --meja lišajske praznine glede na parmelijo (Parmelia sp.) ......negotova meja lišajske praznine FIG. 5 — Lichen map of Celje. - lichen desert with reference to Parmelia sp. ......unsure limit of lichen desert Avtor slik: P. Skoberne hriba se ji ob koreninah iglavcev pridružijo še posamezne, okrnjene parmelije (Parmelia sp.). Mejo toplotnega obrata smo določili tako, da smo spraševali ljudi, ki živijo nad meglenim pokrovom. Po njihovih besedah sega megla približno 360 metrov visoko (nadmorska višina!). Pod to višino je gozd redek in zato ponekod že nastopa erozija tal. Starejši Celjani se še spominjajo, da je bil ta del hriba gosto porasel. Zanimivi sta lišajski praznini, med katerima je pas lišajev (slika 4). Zgornja je posledica industrijskih plinov, ki se naberejo pod mejo toplotnega obrata, spodaj pa verjetno emisij kurišč in prometa. Tej domnevi v prid govori dejstvo, da se ob zahodnem robu mesta kladonija pojavi namesto na višini 300 metrov že ob Savinji (ok. 240 m). Naslednja zanimivost, ki jo velja omeniti, je del dolinice Košnice. Ta je na videz dobro zavarovana pred vplivi mestnega onesnaženja, vendar tu lišajev nismo našli. Že prejšnje leto smo ugotovili, da plinska roža v tem predelu dobro uspeva. Tudi ljudje so nam povedali, da povzroča plin v sadovnjakih dokaj šn j o škodo. Eden izmed vzrokov praznine je prav gotovo prelivanje zračnih mas čez sedelce blizu Miklavškega hriba. Sedelce je namreč prenizko, da bi zadržalo vrhnjo plat onesnaženega zraka. Poleg tega je treba omeniti še razne vrtinčaste zračne tokove, ki spremljajo tok Savinje. Reka se namreč pri Celju obrne skoraj za 90®. Skozi to zajedo pihajo ob vodi šibki vetrovi, ki prinašajo nečist zrak tudi v kraje, kjer mestnih vplivov ne bi več pričakovali. Vendar je veliko pomembnejši prav prvi vzrok, saj v Zagradu, ki ima podoben položaj na levem bregu Savinje, najdemo na sadnem drevju že parmelijo. Proti vzhodu je lišajska praznina največja. Temu primerna je tudi škoda v sadovnjakih in gozdovih. Celjski industriji se pridruži še štorska železarna. Tega predela nismo natančno obdelali, ker nas je bilo premalo. Posamezniki so pregledali okolico Šentjurja in Grobelnega, vendar parmelije niso zasledili. Severno od Celja je bila lišajska praznina večkrat slabo zaznavna zaradi razmeroma nerazgibane površine. Razne nepravilnosti so povzročale lokalne praznine. Tudi tukaj je bilo sadno drevje prizadeto. S tem je naše prvo ugotavljanje lišajske praznine končano. V naslednjih letih je treba natančneje pregledati Košnico, okolico Starega gradu in vzhodni del »plinske fronte«. V imenu krožka se zahvaljujem vsem, ki so nam pomagali pri delu in spremljali naša prizadevanja. Posebej pa se zahvaljujem profesorici Miri Križnik-Gričarjevi, ki nas je ves čas spodbujala in usmerjala z nasveti. POVZETEK V Celju so zastopani trije viri onesnaženega zraka: industrija, kurišča in promet. Mesto leži v kotlini, zato je v zimskem času pogosten toplotni obrat. Večkrat nastopi še brezvetrje, ki jposlabša položaj. Onesnaženi zrak ise nabira v dveh plasteh. Zgornja je pod mejo toplotnega obrata in jo sestavljajo industrijske emisije, spodnjat pa je posledica kurišč in prometa. Razdeljeni v skupine smo krožkarji iskali lišaje v okolici Celja. V mestu in bližnji okolici lišajev ni. Našli smo le zeleno trihalno algo (Pleurococcus). Zunaj tega obroča se začno pojavljati skorjevci in odpornejše vrste lističarjev. Grmičastih lišajev v celjski okolici nismo našli. Do podobnih ugotovitev ismo prišli leta 1970, ko smo ugotavljali površino tal, onesnaženih s težkimi kovinami. Kot indikator smo uporabljali Hallerjev penušjek (Cardaminopsis halleri). SUMMARY There are three sources of air pollution in Celje: industry, houses and traffic. This industrial town is situated in a valley, therefore the temperature inversion is frequent in winter. W^indless weather often makes this condition even worse. The polluted air is accumulated in two strata. The upper one is situated under the limit of temperature inversion and is caused by industrial gases. The lower one is the result of emissions of houses and traffic. The biological section divided into groups was looking for lichenes in the surroundings of Celje. No lichenes were found round ithe city centre. Only the green trichal alga (Pleurococcus) was noticed. Out of that area crusty (crustose) and less sensitive leafy (foliose) species can be found. There are no shrubby (fructicose) lichenes round Celje. We got similar results in the year 1970 when we surveyed the area of soil that is polluted with heavy metals. Cardaminopsis halleri was used as a test plant. LITERATURA Bračko,B., 1972/73: Lišaji — rastlinski pionirji, Proteus, 35: 89—95. B r o s s e t, C., Air- Borne Acid, Ambio., 2: 2—9. K o oh , W., 1973: Zeigerpflanzen für gesunde Luft, Kosmos, 69: 402—406. Kranj c. A., 1973: O megli nasploh in o celodnevnih meglah v Celju in Novem mestu, diplomsko delo. Univerza Ljubljana, FNT, katedra za meteorologijo. Paradiž, B., 1972: Vzroki za visoko stopnjo onesnaženega zraka. Zelena knjiga o orgoženosti okolja v Sloveniji, str.: 59^—63. Planinšek, A., 1973: Temperaturne inverzije, seminarska naloga. Univerza Ljubljana, FNT, katedra za metereologijo. Preko ršek, B., 1967/68: »Plinska roža« v Celju, Proteus, 30: 118. P r e k o r š e k, B., 1969/70: Lišajska praznina tudi v Ljubljani, Proteus, 32: 248. Ranft, H. in H.-G. D ä s s 1 e r , 1972: Zur Rauchempfindlichkeit von Flechten und Moosen und ihrer Verwendung als Testpflanzen, Archiv für Naturschutz und Landschaftsforschung, 12: 189—202, Berlin. Spazzapan-Brelih, V., 1973/74: Delo prirodoslovnih krožkov srednjih šol Slovenije v šolskih letih 1970/71 in 1971/72, Proteus, 36: 39—41. Sundström, K.-R. in J.-E. H ä 11 g r e n, 1973: Using Lichenes as Physiological Indicators of Sulfurous Pollutants, Ambio, 2: 13—21. V i r n i k, B., A. š m i t e k, B. K a d u n c , 1967/68: Stari Kranj brez drevesnih li-šajev, Proteus, 30: 23—24. Avtorjev naslov — Author's address Peter SKOBERNE, štud. bioL, Vrunčeva 1, YU — 63000 CELJE Prispevek k poznavanju ptičev Krakovskega gozda A Contribution to the Knowledge of Birds of the Forest Krakovski gozd Janez GREGORI UDK 598.2 (497.12—12) (045) - 863 IZVLEČEK ABSTRACT Popis ptičev Krakovskega gozda (JV The list of the birds of the forest Slovenija, Jugoslavija) je narejen na Krakovski gozd (south-eastern Slovenia, osnovi dveh terenskih ogledov marca in Yugoslavia) has been prepared on the junija 1974. Avtor obravnava 23 vrst basis of the field examinations, carried ptičev med katerimi zaslužijo posebno aut in March and June, 1974. The author pozornost naslednji štiri: Ciconia nigra, deals with 23 species of the birds, Columba oenas, Dendrocopos medius in among them special attention should Haliaeetus albicilla. Za prve tri so na- be paid to the following four ones: vedeni tudi nekateri podatki iz starej- Ciconia nigra, Columba oenas, Dendro-ših virov za celotno Slovenijo, copos medius and Haliaeetus albicilla. As to the first three ones there have been given some data, too, originating from the older sources, for iSlovenia aä a whole. UVOD Krakovski gozd pri Kostanjevici na Krškem polju je edinstven v Sloveniji, tako po legi, obsežnosti in vegetaciji kot tudi po ptičji favni, ki ga naseljuje. V naslednjem sestavku dajemo podatke o ornitofavni 40.50 ha velikega zavarovanega dela, ki je bil izločen iz gospodarjenja v blizu 7000 ha velikem kompleksu Krakovskega gozda. Čeprav smo obravnavani del le bežno pregledali in seznam tamkajšnjih vrst ptičev, ki ga podajamo, nikakor ni popoln, smo ugotovili toliko novosti za slovensko ornitofavno, da so po naši presoji že ti skromni podatki vredni objave. Za objavo smo se odločili tudi zato, ker iz teh predelov Slovenije še nimamo nikakršnih ornitofavnističnih podatkov. V zavarovanem delu Krakovskega gozda smo bili dvakrat, 28. III. 1974 in 20. VI. 1974. Obakrat smo bili v družbi sodelavcev Oddelka za varstvo narave pri Zavodu za spomeniško varstvo SRS, v okviru naloge Inventarizacija in valorizacija naravovarstvenih območij in objektov Slovenije. Ptiče je popisal avtor. METODA DELA Uporabljali smo metodo transektov. Ob prvem popisu smo opravili linearni transekt skozi ves zavarovani predel, ob drugem popisu pa smo se morali predčasno vrniti (zaradi neznosnega števila komarjev). Pri transektu smo zapisovali vse ugotovljene vrste ptičev po njihovem oglašanju, obenem pa smo uporabljali tudi daljnogled. Množičnost posameznih vrst smo ocenjevali približno. 6 Varstvo narave OPIS TERENA Krakovski gozd je naš edini nižinski gozdni rezervat (ok. 250 m n. m. v.), leži pa na poplavnem območju Krke in njenih pritokov (Lokavec, Senuški potok itd.). V velikem kompleksu Krakovskega gozda je bil izločen iz gospodarjenja najbolje ohranjeni del (40.50 ha) pragozdne narave in deloma sekundarnega pragozda. Osnovna združba, poplavna združba doba in visoke žoltovine, Genisto elatioris — Quercetum roboris, obsega več variant, ki nakazujejo prehod v druge združbe.^ Uspeva na terciarnih rečnih terasah, prekritih z aluvialnim nanosom ilovice in gline. Poplavno zemljišče Krke in njenih pritokov se mikro-reliefno komaj opazno spreminja, vendar te male razlike zadoščajo, da prehaja osnovna združba v razne variante in druge osnovne združbe, pač v neposredni odvisnosti od višine talnice. Krakovski gozd je najbolj zahodni del velikanskih površin slavonskega hrastovega (dobovega) gozda v Posavju in Podonavju, ki je samo tod ohranil pragozdne značilnosti in se bo v varstvu razvil v sekundarni pragozd (M. W r a b e r , 1970.) Poplavna združba doba in visoke žoltovine nudi optimalne življenjske možnosti številnim ptičjim vrstam, ki tu dobijo zadosti hrane in imajo možnost gnezdenja v duplih ali v krošnjah stoletnih visokih dreves. Prednost zavarovanega dela je tudi slaba pristopnost, kar omogoča nemoteno gnezdenje nekaterim redkim vrstam. SL. 1 — Lega Krakovskega gozda v Sloveniji (označena z FIG. 1 — The site of the forest Krakovski gozd in SE Slovenia (marked by 1 V razpravi M. Acceta (M. Accetto: Združbi gabra in evropske gomoljčice ter doba in evropske gomoljčice v Krakovskem gozdu; Gozdarski vestnik, 32: 357—369), ki je izšla po oddaji tega članka v tisk, sta kot glavni združbi navedeni Pseudostel-lario-Carpinetum in Pseudostellario-Quercetum. ORiNITOFAVNA ZAVAROVANEGA OBMOČJA Seznam vrst ptičev, ki smo jih ugotovili, nikakor ni popoln, ker smo opravljali prvi pregled v času, ko se nekatere vrste še niso vrnile s prežimo vanj a, drugi pa je bil v času, ko se zaradi visokih temperatur nekatere vrste verjetno niso eksponirale in zato ostale neopažene. Prav tako ni podatkov o ptičih, ki so aktivni ponoči (sove). Za temeljit seznam vrst ptičev bi bil potreben večkratni pregled. Ob prvem pregledu smo ugotovili 17 vrst ptičev: Ciconia nigra Turdus merula Buteo huteo Turdus philomelos Columha oenas Parus palustris Picus viridis Parus caeruleus Dendrocopos medius Parus major Sturnus vulgaris Sitta europaea Garrulus glandarius Certhia familiaris Coloeus monedula Fringilla coelebs Erithacus ruhecula Na večino naštetih vrst smo zadeli tudi ob drugem pregledu, z izjemo štirih vrst: Picus viridis Coloeus monedula Garrulus glandarius Turdus philomelos Od teh se je v gozdu slučajno zadrževala navadna kavka (Coloeus monedula), druge tri pa tu nedvomno gnezdijo, čeprav jih ob drugem pregledu iz že omenjenih vzrokov nismo ugotovili. Ob drugem pregledu, 20. VI. 1974, smo ugotovili 19 vrst: Ciconia nigra Phylloscopus collyhita Haliaeetus alhicilla Erithacus ruhecula Buteo huteo Turdus merula Columha oenas Parus palustris Cuculus canorus Parus caeruleus Dendrocopos medius Parus major Oriolus oriolus Sitta europaea Sturnus vulgaris Certhia familiaris Troglodytes troglodytes Fringilla coelebs Sylvia atricapilla V tem popisu so bile nove naslednje vrste: Haliaeetus alhicilla Troglodytes troglodytes Cuculus canorus Sylvia atricapilla Oriolus oriolus Phylloscopus collyhita Od teh se je v gozdu slučajno zadrževal le orel belorepec (Haliaeetus albi-cilla), drugih pet vrst pa so gnezdilci, ki se v času prvega popisa še niso vrnili na svoja gnezdišča (Cuculus canorus, Oriolus oriolus, Sylvia atricapilla in Phyl-loscopus collyhita) ali pa se tedaj niso eksponirali oziroma še niso začeli gnezditi (Troglodytes troglodytes). Ob obeh pregledih smo torej ugotovili 23 vrst ptičev, od katerih dveh ne moremo šteti za gnezdilce. Od ugotovljenih vrst moramo posebno pozornost posvetiti naslednjim štirim: Ciconia nigra, Haliaeetus alhicilla, Columha oenas in Dendrocopos medius. Vsekakor je največja zanimivost gnezdenje črne štorklje (Ciconia nigra), za katero v zadnjih letih ni bilo ugotovljeno nobeno gnezdo na ozemlju Slovenije. Iz dosegljive literature so zbrani naslednji dosedanji podatki: H. F r e y e r (1842: 30) navaja, da živi črna štorklja po odmaknjenih močvirjih in gozdovih in da je bila ena ustreljena pri Bistri (Freudenthai). F. S hu Iz (1890: 356) jo omenja kot gnezdilko za Kranjsko, kjer je bilo leta 1889 pri Bistri gnezdo s tremi mladiči. Po njegovem mnenju do tega leta na Kranjskem ni bilo opaženo gnezdenje črne štorklje. Isti avtor kasneje (1893) omenja, da so 7. julija odkrili gnezdo črne štorklje s tremi mladiči na hribu Jesenovcu, dve uri hoda od Bistre, na posestvu gospoda Galleta. Ker avtor ne navaja leta opazovanja in pravi: »Kolikor vem, se doslej še ni opazilo, da bi bila štroklja gnezdila na Kranjskem«, lahko sklepamo, da gre za isto gnezdo, kot ga omenja v prejšnjem delu (1890), in je bila vest o najdbi iz neznanih vzrokov objavljena tri leta kasneje. SL. 2 — Motiv iz naravnega rezervata v Krakovskem gozdu. FIG. 2 A view from the nature reserve in the forest Krakovski gozd. G. Saj O vi C (1917: 80) omenja v Ornitologičnih zapiskih za Kranjsko V letih 1914—1916, da je dobil zadnje poročilo o gnezditvi črne štorklje na Ljubljanskem barju pri Vrhniki leta 1914. Po tem podatku sta S. D. Matvejev in V. F. Vasic (1973:20) črno štorkljo uvrstila med gnezdilce Slovenije. O. R e i s e r (1925: 134) pravi, da je črna štorklja zelo redka. Na južni strani Pohorja, kjer se je zadrževala v bližini kmetije Berledin in lovila postrvi, so jo domačini občudovali 30. aprila 1920 in prejšnje dni. Odkod je mlada črna štorklja v mariborskem muzeju, ne vemo, vendar je možno, da je iz okolice. Isto velja za mlado in srednje staro štorkljo v zbirki Scherbaum iz Maribora kot tudi za mladi primerek v zbirki Pichler-Krainz v Račah. Leta 1911 so gnezdile črne štorklje na visoki pečini na Ljubljanskem vrhu pri Vrhniki. Meseca maja je loški logar ustrelil eno od starih, mladiči pa so poginili, ko jih je zapustila še preostala stara ptica (Ponebšek, 1911). Po pripovedovanju domačinov je okoli 1960 črna štorklja gnezdila na polotoku Drvošcu pri vasi Otok na Cerkniškem jezeru. Neki ljubljanski lovec je eno ubil na gnezdu, druga pa je nato gnezdo zapustila (G r e g o r i, 1966: 147). To je bil zadnji doslej znani primer gnezdenja črne štorklje v Sloveniji. Letos smo odkrili, da gnezdi črna štorklja v Krakovskem gozdu. Po pripovedovanju domačinov se tu zadržujejo že več let in nedvomno tudi gnezdijo. Uspelo nam je najti gnezdo, v katerem so dorasli štirje mladiči. Verjetno je gnezdil še kak par, saj so v okolici gozda letos opazili šest odraslih primerkov. Nekaj več o opazovanju črne štorklje na gnezdu je v pregledu vrst. Zanimivo je, da smo videli orla belorepca (Haliaeetus albicilla), ki je 20. VI. 1974 preletel obravnavano območje Krakovskega gozda. V tem primeru ne predvidevamo možnosti gnezdenja te vrste, ker je bil to mlajši osebek, ki še ne gnezdi. Pač pa je opažanje zanimivo zaradi redkosti te vrste ujede in zaradi skromnih podatkov za Slovenijo. Tudi gnezdenje goloba duplarja (Columha oenas) v Krakovskem gozdu je tako zanimivo, da moramo nanj posebej opozoriti. Schulz (1890: 354) navaja goloba duplarja kot pogostega gnezdilca, ki se jeseni seli. Po mnenju R e i s e r j a (1925: 106) je bil takrat v okolici Maribora bolj pogost kot golob grivar, ker je bilo dovolj votlih dreves in hrane. Novejša poljudna in lovska literatura navaja duplarja kot gnezdilca Slovenije in ga je po zakonu določen čas dovoljeno streljati, vendar nimamo nobenega točnega podatka o gnezdenju te vrste v Sloveniji v zadnjih nekaj letih. Gotovo je to vrsta, katere število naglo upada, ne toliko zaradi neposrednega uničevanja kot zaradi sekanja starih votlih dreves, ki mu omogočajo gnezdenje. Zanimiva je tudi najdba srednjega detla (Dendrocopos medius) pri gnezdenju v Krakovskem gozdu. F r e y e r (1842: 25) ga navaja za gorske gozdove, npr. pri Ribnici. Prav tako ga navaja Schulz (1890: 346) za redkega v gorskih gozdovih. Po mnenju Reiser j a (1925: 79) živi v okolici Maribora kot tudi v okolici Celja, vendar je med detli naj redkejši. Njegovo pojavljanje se omejuje izključno na nižinske gozdove. Literatura od Reiser j evih časov naprej navaja detla kot gnezdilca Slovenije, vendar ni nikjer navedena točna lokaliteta. Tudi v zbirkah Prirodoslovnega muzeja Slovenije ni nobenega primerka srednjega detla, ki bi bil najden v času gnezditve. Prav pri zapisih o življenjskem prostoru srednjega detla, ki jih navajata Freyer in Schulz (1890), moramo podvomiti v verodostojnost teh podatkov. Čeprav imata obe deli nedvomno veliko strokovno vrednost, se vsiljuje vprašanje, ali so bili navedeni podatki plod njunega neposrednega opazovanja, in če, ali je bila determinacija v vseh primerih pravilna. Dvom v pravilnost podatkov za srednjega detla potrjujejo Reiser j eve ugotovitve kot tudi naše lastne. PREGLED VRST 1. Črna štorklja, Ciconia nigra. — Da bi bili podatki o poteku gnezdenja črne štorklje v Krakovskem gozdu čim bolj popolni, navajamo tudi podatke, ki sta jih dala kolega Stane Peterlin in Rado Smerdu iz Zavoda za spomeniško varstvo SRS v poročilih o še štirih opazovanjih istega gnezda v letu 1974. 28. III.: Par črnih štorkelj je krožil nad gozdom, kjer smo na dobu v višini ok. 30 m opazili v rogovili gnezdo, za katero smo predvidevali, da bi utegnilo biti njuno. Pri kasnejših obiskih se je izkazalo, da je bilo predvidevanje pravilno. 2. IV.: Domačini iz okolice Krakovskega gozda so povedali, da so pred nekaj dnevi videli 6 črnih štorkelj, slišali so tudi njihovo klopotanje (?). Na gnezdu, ki smo ga opazovali 28. III., je bil par, ki se je dvignil in odletel. Cez dve uri sta se štorklji vrnili in spet odleteli. V zraku je krožilo 6 črnih štorkelj. Po pripovedovanju tov. Colariča iz gozdnega obrata Kostanjevica že 12—15 let gnezdijo v gozdu trije pari. Vedel je za gnezdo v severozahodnem delu zavarovanega oddelka, ki ga danes ni več. 15. V.: Ena štorklja je iskala hrano po gozdnih tleh, druga pa je sedela na gnezdu in se ni dala motiti. Po pripovedovanju domačinov se štorklje od aprila naprej niso več pojavljale, kar kaže, da so bile v tem času zaposlene z gnezdenjem. 20. VI.: V gnezdu so bili že precej odrasli štirje mladiči, porasli s perjem, le na glavi in prsih so imeli nekaj puhastega perja. Kljun in noge so imeli svetlo rumene. Od časa do časa so se postavljali na noge in mahali s perutmi. Med dvournim opazovanjem gnezda jim je stara enkrat prinesla hrano. Najprej je sedla na bližnji dob in se nekaj časa razgledovala, nato pa je odletela na gnezdo, izbljuvala hrano in po nekaj sekundah že odletela. Vse skupaj je potekalo zelo tiho, le mladiči so se nežno oglašali. 11. VII.: Vsi štirje mladiči so bili še v gnezdu, popolnoma odrasli, z rahlo rdečkastimi kljuni. Po polurnem opazovanju je priletel eden od staršev, izbljuval hrano v gnezdo in takoj odletel. Ob hranjenju so se mladiči glasno oglašali in mahali s perutmi, nato pa sedeli v gnezdu negibno in tiho. V naslednjih dveh in pol urah starša nista več prinesla hrane. 1.VIII.: Gnezdo je bilo prazno. Grmovje pod dobom z gnezdom je bilo oprhano z iztrebki štorkelj. V veliki višini je krožilo šest velikih ptičev, tri so bile zanesljivo črne štorklje, drugih treh pa se zaradi oddaljenosti ni dalo razločiti. Verjetno so mladiči zapustili gnezdo v drugi polovici julija, v bližini gozda pa so se zadrževali, kot je razvidno iz podatkov, še v začetku avgusta. 2. Orel belorepec, Haliaeetus alhicilla. — En primerek tega velikega orla je 20. VI. priletel nizko nad krošnjami zavarovanega gozda in nato odletel proti jugu. Bil je enotno temne barve, kar je značilno za mlade primerke. SL. 3 — Mlada črna štorklja (Ciconia nigra) na gnezdu. PIG. 3 — A young black stork (Ciconia nigra) in the nest. J. GREGORI 3. Navadna kanja Buteo huteo. — V Krakovskem gozdu je pogosta, o čemer smo se prepričali ob obeh ogledih. Ko smo 28. III. opazovali kroženje črnih štorkelj, je priletel par kanj in se začel zaganjati v štorklje in jih zasledovati, ko so te odletele. 4. Golob duplar, Columba oenas. — V Krakovskem gozdu so pogosti. Z enega samega mesta je bilo slišati oglašanje treh samcev. 5. Kukavica Cuculus canorus. — Posamezne so se oglašale ob drugem pregledu. 6. Zelena žolna, Picus viridis. — Nedvomno gnezdi v gozdu, čeprav smo slišali oglašanje posameznih samo 28. III. Konec junija se zelene žolne oglašajo veliko redkeje. 7. Srednji detel, Dendrocopos medius. — Prav gotovo v gozdu gnezdijo tudi drugi detli (npr. Dendrocopos major), vendar se o tem nismo mogli zago- tovo prepričati. Nedvomno pa je srednji detel najpogostejši. Pri transektu 28. III. smo jih našteli šest, od tega smo dva opazovali daljši čas, ko sta sedela na dobu in brskala po mahu. 20. VI. so se oglašali veliko slabše. 8. Kobilar, Oriolus oriolus. — Preseneča izredno majhno število kobi-larjev. Ker se pozno vrnejo s prezimovanja, smo jih slišali samo 20. VI., in še tedaj samo dva. 9. Škorec, Sturnus vulgaris. — Marca so se zadrževali še v manjših skupinicah. Je precej pogost gnezdilec. 10. Šoja, Garrulus glandarius, — Marca so se oglašale predvsem ob robu zavarovanega gozda, ki meji na dosti mlajši in gosteje zaraščen gozd. Ob drugem pregledu jih ni bilo slišati, verjetno pa v gozdu gnezdijo. 11. Navadna kavka, Coloeus monedula. — V gozdu ne gnezdi. 28. III. je jata 10 kavk letela čez gozd. 12. Stržek, Troglodytes troglodytes. — Junija so se posamezni oglašali v predelih z gostejšo podrastjo. 13. Crnoglavka, Sylvia atricapilla. — Precej pogost gnezdilec. 14. Vrbja listnica, Phylloscopus collyhita. — Konec marca še ni bilo nobene, junija pa so se pogosto oglašale. 15. Taščica, Erithacus rubecula. — Marca so se pogosto oglašale, pa tudi junija je bilo še slišati njihovo petje. 16. Kos, Turdus merula. — V gozdu gnezdijo posamezni. Junija so se oglašali veliko slabše. 17. Cikovt, Turdus philomelos. — Marca so posamezni peli, vendar šele pozno popoldne. V gozdu nedvomno gnezdijo. 18. Vrbja sinica, Parus palustris. — Med sinicami je v gozdu najštevilnejša. 19. Plavček, Parus caeruleus. — Pogost gnezdilec. 20. Velika sinica, Parus major. — V gozdu prav tako pogosta kot plavček. 21. Brglez, Sitta europaea. — Ker je v gozdu veliko starih dreves in zato tudi veliko dupel, imajo brglezi dovolj možnosti za gnezdenje. V gozdu so zelo pogosti. 22. Dolgoprsti plezavček, Certhia familiaris. — Ob obeh pregledih smo opazovali posamezne. 23. Ščinkavec, Fringilla coelehs. — V gozdu ni posebno pogost. Oglašali so se le posamezni. ZAKLJUČEK 1. Na obravnavanem območju smo ugotovili 23 vrst ptičev, od katerih je 21 gnezdilcev. Za tri vrste je to trenutno edina zanesljiva lokacija v Sloveniji. 2. Posebno pozornost moramo posvetiti črni štorklji, saj imamo lepo priložnost, da bi razvozi j ali še marsikatero tajno njenega življenja. Osnovni pogoj za to delo je, da raziskave ne bodo motile živali. O gnezdenju črnih štorkelj so obveščeni vsi pristojni forumi, tako lokalni kot republiški, ki bodo poskrbeli za njihovo popolno varnost. 3. Že ta skromni zapis o ornitofavni Krakovskega gozda nam zgovorno govori o njenem bogastvu, obenem pa nam nalaga dolžnost, da raziščemo ta predel še temeljiteje, kar bi bil pomemben prispevek k poznavanju favne Slovenije. 4. Nedvomno je Krakovski gozci s svojo vegetacijo in favno eden najzanimivejših ekosistemov v Sloveniji. Menimo, da mora biti cilj prihodnjih raziskav tega predela popolno zavarovanje tudi po favnistični plati. Temu se gotovo nihče ne bo upiral, saj gre za barih 40,50 ha težko dostopnega gozda in mogoče še za nekaj sto metrov varovalnega pasu. To bi bil popolnoma zavarovan otoček v obširnem kompleksu Krakovskega gozda, kjer bi mnoge vrste živali našle mnogokrat prepotreben mir. DODATEK Prispevek o poznavanju ptičev Krakovskega gozda je bil že v tisku, ko smo bili 18. aprila 1975 spet na ogledu zavarovanega predela. Da bo spisek tamkajšnjih ptičev čim bolj popoln, navajamo vrste, ki smo jih na novo ugotovili: Picus canus, Certhia hrachydactyla, Ficedula alhicollis in Coccothraustes cocco-thrallstes. Ob robu zavarovanega gozda so bile naslednje vrste: Upupa epops, Dendrocopos minor in Anthus trivialis. Črna štorklja je bila spet na starem gnezdu. SUMMARY The data on the birds have been gathered in the natural forest reservation of the forest Krakovski gozd, comprising 40.50 hectares, near Kostanjevica on the field of Krško, which was protected and exempted from utilization, within the plot of forest, comprisising nearly 7000 hectares, lying there. It is situated in the flood area of the Krka river and its tributaries, at a isea level of about 250 metres. The basic association, the flood association of Genisto elatioris and Quercetum roboris, is including a number of the variables, indicating the transition to other associations. The forest Krakovski gozd is the westernmost part of the vast area of the Slavonian oak forest in the Sava and the Danube basins, preserving, in this part only, its virgin forest character. The author gathered the data on ornithofauna on March 28 and on June 20, 1974. There have been registered 23 species of birds, out of which 21 nest in the forest dealt with. The greatest point of interest is the nesting of black stork (Ci-conia nigra), being the only one known of in the territory of Slovenia as a whole. The nest in which there were growing 4 young birds was found on a fork of an oak branch, at a height of about 30 metres. Last spring there were observed 6 grown black storks in the neighbourhood of the forest Krakovski gozd, so we may assume that there could be isome additional nest there. The nesting of stock dove (Columba oenas) and of middle spotted woodpecker (Dendrocopos mediusj is interesting, too, this being, at the moment, the only reliable location in the territory of Slovenia. The future more thorough examinations, carried out into the treated part of the forest Krakovski gozd, will be, no doubt, an important contribution to the knowledge of the fauna of Slovenia. The aim should be the protection of this area, on the faunistic side, too. LITERATURA Frey er. H., 1842: Fauna der in Krain bekannten Säugethiere, Vögel, Reptilien und Fische. Laibach. Gregori, J., 1966: O varstvu ptic v Sloveniji. Varstvo narave, 5: 139—149, Ljubljana. Matvejev, S. D., V. F. Vasic, 1973: Catalogus faunae Jugoslaviae IV/3. Aves, SAZU, Ljubljana. Ponebšek, J., 1911: črno štorkljo — Ciconia nigra (L.)... Lovec 2, Ljubljana, Reiser, O., 1925: Die Vögel von Marburg an der Drau. Graz. Saj o vi c, G., 1917: Ornitologični zapiski za Kranjsko v letih 1914 do 1916. Carniola n. v., 8: 70—93, Ljubljana. Schulz, F., 1890: Verzeichnis der bisher in Krain beobachteten Vögel. Mitth. d. Muzealvereins, 3: 341—362, Laibach. Schulz, F., 1893: Črna štorklja (Ciconia nigra). Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 3(4): 159, Ljubljana. Wraber, M., 1970: Topografski, ekološki in sociološki podatki o slovenskih pragozdovih. Posebna izdan j a, 15: 91—102, Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, Sarajevo. Avtorjev naslov — Author's address Janez GREGORI, prof. bioL, Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, YU — 61000 LJUBLJANA s 'i* tH g D I Ö I c3 C fllii i o v,' Q I iS e I:? g CD i O vo S 8 O •S CO ^o^ a'' \>s\ 05 o s o C a ö) aai t se Q C Ö1 p o Ü b I O O cvt) CO s g O g Ö S M r-i 1 b O s to s" &z p s. 2 e is Ki M o s ^ ^"co S Q ■S 2 o S 1 m o 5 t) DQ o N se o .s -S ^ § s I s I I + g g P Si O i-o lo Cn. CJi 8 o £ Ö Ö i p o o ^ s S liliji o cb lo Os CD p Ö o o sr 3 0 s a CP 1 s g O I + P I I -s 05 S- o 2 O) CO a Ol Co b TO Co o S b ; o« ^ s 's g t?d O < I s I B O s ^Jllf ^ 0 ® n* S S" o i 0) CO a Co tg 02 p C ta "-s cž o CJ g a a S ^ s- ^ CJ o • I tQ Si I ii Ji I ii ^ iS ■2 03 ISI I Oc p. a i a p S C-K O P 2 TO CO a Co t?d s Co s P CA ff a g. § 11 O S! 89 o ^ 0 1 CO C3> Ö ll p o § (a N 0 A X ^ > 1 K i o "♦-i 2 S g) eo Öi s I "S i - 3 o N § CO 1» O I C/2 > 1 > > I M i O CJ) Ö O o s g o £ CO V. Ö ii m s 5 0 .S 03 1 0) O Xil 3 i Ö s CO . I -S 5 K i o a> O { 3. WM;. o t cä O P Ö et) S 00 Ka, 1 o Co S Co O) CO ö' I SS CJ 12 1 I S. & crq la p. g: fp Cd a 02 tr P g Q § ä'i 3 ' o' K 0 1 -oilH. ifias pa|a ® „TO S Qi O S P 0) CO Ol Kj. l Co 'S s Co d § o t3-§ I S" VI 3 cj I i § § ba 0 ^ 1 ä S a o" to § 5 TO p S" 0 1 to S 'TIS 'S Co o si o o "i S" a C? o (t s g CÖ O» I P KI ta ^ 2. S s o Co Zbirka vodnikov KULTURNI IN NARAVNI SPOMENIKI SLOVENIJE Zbirko izdaja Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo, zalaga pa založba Obzorja v Mariboru, Partizanska 5 S. Peterlin: Triglavski narodni park (v slo- 27. venščini razprodan) J. Jarc: Rog (2., razširjena izdaja), 8.— din 28. I. Sedej-H. Menaše: Vrba (2. izd.), 8.— din I. in J. Curk: Ptuj (2., razširjena izdaja), 29. 8.— din P„ Kunaver: škocjanske jame, 2.50 din 30. P. Kunaver: Rakov Škocjan, 2.50 din V. Kolšek: Kamniti spomeniki Celeje, 3.— 31. din 32. M. Zadnikar: Slovenj gradeč, 3.— din 33. P. Kunaver: Cerkniško jezero, 5.— din 34. L. Bolta-V. Kolšek: Arheološki spomeniki 35. Savinjske doline (razprodan) 36. V. Premzl: Mariborski Lent, 5.— din 37. J. Curk: Slovenska Bistrica in okolica, 3.— 38. din Š. Podbevšek: Urh, 3.— din 39. L. Plesničar: Jakopičev vrt, 3.— din 40. S. škaler: Brežice (3. razšir. izd.), 8.— din 41. Gspan, Kastelic, Markovič, šarf: Muljava 42. (2. izdaja), 6.— din S. Vrišer: Mariborski grad, 3.— din 43. M. Zadnikar: Stiški samostan (2., razširjena 44. izdaja), 5.—din 45. Avguštin, Benedetič, Valič: Kranj, 3.— din 46. I. Komelj: Sevniški grad in Lutrovska klet, 47. 3,— din S. Vrišer: Sladka gora, 3.— din 48. L. Bolta-V. Kolšek: Stalna arheološka raz- 49. stava Pokrajinskega Muzeja v Celju, 3.— din 50. C. Avguštin: Tržič in okolica, 3.— din 51. J. Bogataj-J. Faganel: Doslovče, 3.— din 52. S. Vrišer: Rok nad Šmarjem pri Jelšah, 4.— din 53. T. Ferenc: Muzej slovenskih izgnancev v Brestanici, 4.— din 54. V. Kolšek: Šempeter v Savinjski dolini (2. izdaja) S. škaler: Po poteh slovensko-kmečkega upora 1573, 5.— din M. železnik: Nova Štifta pri Ribnici, 5.— din več avtorjev: Divje jezero pri Idriji, 5.— din I. Curk: Mitreji na Slovenskem, 5.— din I. Stopar: Celjski Stari grad, 5.— din J. Curk: Ormož (1973), 6.— din M. Zadnikar: žička kartuzija, 6.— din 5. Vrišer: Kamnica pri Mariboru, 6.— din B. Marušič-J. Komac: Vršno, 6.— din I. Stopar: Celje, 6.— din Avguštin, Jenčič, Paternu: Prešernov muzej v Kranju, 8.— din M. Zadnikar: Hrastovi je, 6.— din I. Stopar: Rogaška Slatina, 6.— din V. Strgar: Botanični vrt, 6.— din I. Curk: Vodnik za ljubitelje arheologije, 6.— din N. štupar-šumi: Rihemberk, 8.—■ din I. Stopar: Opatijska cerkev v Celju, 8.— din C. Avguštin: Radovljica, 8.— din I. Stopar: Velenjski grad, 8.— din M. Ciglar idr.: šmarnogorska Grmada, 8.— din T. Knez: Arheološko Novo mesto, 8.— din S. Vrišer: Stari Maribor, 10.— din J. šašel: Emona (v tisku) B. Reisp: Mehovo (v tisku) B. Marušič: Po poteh tolminskega punta I (v tisku) B. Marušič: Po poteh tolminskega punta II (v tisku) M. Smolik: Semeniška knjižnica (v tisku) V PRIPRAVAH ZA TISK L. Bolta: Rifnik E. Cevc: Crngrob J. Curk: Ptujski grad S. Gabrovec: Prazgodovinska Stična T. Lah idr.: Primorske partizanske bolnišnice I. Komelj: Kostanjevica P. Krečič: Kromberk B. Marušič: Od Predela do Koritnice M. Moškon: Celjski muzej II S. Peterlin idr.: Dolina Triglavskih jezer L. Dular: Župančičeva Vinica P. Petru: Vranje nad Sevnico K. Rozman: Breg pri Predvoru M. Rybar: Laško I. Stopar: Vrbovec—Nazarje—Rečica I. Stopar: Rogatec N. šumi: Ljubljana I in II S. Vrišer: Olimje M. Zadnikar: Pleterje Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo izdaja in zalaga: Varstvo narave, revijo za teorijo in prakso varstva narave (doslej 7 zvezkov, vsi so še v zalogi); Varstvo spomenikov, revijo za teorijo in prakso varstva spomenikov, (doslej 19 zvezkov, v zalogi so še zvezki od 9. dalje); Topografsko gradivo, zbirko razmnoženih zapiskov o spomenikih (vsi doslej izšli zvezki so še v zalogi). Skupaj s Prirodoslovnim društvom Slovenije je zavod izdal Zeleno knjigo o ogroženosti okolja v Sloveniji (knjiga je še v zalogi). ZRSVN 8/253 vsebina Vsebinska zasnova revije »Varstvo narave« Članki Dušan NOVAK Ivo PUNCER, Mitja ZUPANdC Tone WRABER Božo DROVENIK Vinko STRGAR Peter SKOBRNE Janez GREGORI Kataster kraških objektov v ožjem območju Triglavskega narodnega parka........3 Osamelec bukovo-jelovega gozda v Pivški kotlini 39 Novo nahajališče evmediteranske flore v slovenski Istri...............47 Nekaj o flori Menine planine........57 O varstvu Blagajevega volčina na Slovenskem . . 67 Lišajsko kartiranje Celja in okolice......71 Prispevek k poznavanju ptičev Krakovskega gozda 81 contents ARTICLES Dušan NOVAK Ivo PUNCER, Mitja ZUPANCiC Tone WRABER Božo DROVENIK Vinko STRGAR Peter SKOBRNE Janez GREGORI The Cadaster of the Karst Phenomena in the Narrower Area of the Triglav National Park . . . The Remnants of Beech-Fir Forest in the Pivka Basin................ A New Locality of Eumediterranean Flora in Slovenian Istria............. On the Flora of the Menina Mountain.....57 On the Protection of Daphne hlagayana Freyer in Slovenia............... Lichen mapping of Celje and its surroundings . . A Contribution to the Knowledge of Birds of the Forest Krakovski gozd..........81 39 47 67 71