Že izboljšujejo! Kdo? — Klerikalci! — Kaj? — Naše plače! — _ao je z njimi? — Slomškarji-učitelji! — Glas izmed občinstva: Sramota!  Toda čujmo! Duhovniki kot zvesti pristaši Mahničeve stranke so obesli narodnost na klin ter so postali dan za dnevom neznosnejši. Dobivali so češče tajne pouke za nastop v javnosti v duhu klerikalizma, naa učitelje so začcli prezirati, po časnikih obrekovati in preganjati. Klerikalizem ima za svoje geslo nadvlado nad narodivposvetnem gospodarstvu. Da jim je pa mogoče to izvesti, je treba mnogo truda in borbe. Za izvedbo tega ideala so takoj izprevideli prvaki, da je treba dobiti v svoje roke šolo in učiteljstvo. Da bi se to lažje doseglo, smo čuli z lec brati mnogo pastirskih pisem o brezverski šoli in učiteljstvu. Preden so začeli ljuto borbo, je bilo treba prej ljudstvo nahujskati zoper sedanjo šolo in učiteljstvo. Pokojni kardinal Missia kot ustvaritelj, pokrovitelj in vodnik našega klerikalizma je moral dobiti za izvojevanje zmage svojim idealom vojskovodjo. In dobil je Šušteršiča. General vojske je bil dobljen. Missia je dobil nadskofijo goriško in postal tam kardinal, a vrhovno poveljništvo je še vedno vodil sam. Dokler je bil on živ, je vodil vso vojsko z veliko spretnostjo, sedaj po njegovi smrti pa se je začelo rse podirati: ostal je general brez maršala. Jeglič ni Missia. Značilno je bilo gledati vojskovanje klerikalizma z napredno stranko pri državnozborskih in deželnozborskih volitvah. Pri prvih je nastopil nčitelj kot kandidat nasproti generalu klerikalizma, predrzna misel, a vendar velikega pomena za nas. Ves klerikalni aparat je bil pokonci, v strahu, da bi ne zmagali mi. Takrat smo videli, kaj more klerikalni aparat in kakšnih poniževalnih sredstev se poslužuje za zmago. Z lec so agitirali od nedelje do nedelje, po hišah so hodili duhovniki, in od njih fanatizovane ženske so vplivale na svoje može. Denarja so za to volitev potrosili na kupe, in vendar je dobil naS kandidat nepriSakovano število glasov (12.000). Veselimo se, ker je ta boj vzel duhovačini jako veliko ngleda in spoštovanja. Celo kmetje so govorili: nZdaj pa sem trdno prepričan, da imajo tudi duhovniki svoj trebuh za boga." Vojska je tukaj, vojevati se je treba do konca. Učitelji se ne moremo in ne smemo dati klerikalizmu pod noge, ker bi bila pod njihovo nadvlado nasa smrt gotova. ; v ^y Lahko nam je razvideti, zakaj nSlovenec" tako z najjl«nom laže, obrekuje in opravlja. Učitelji nismo varni pred njim, ker ne trobimo z njim v eden in isti rog, zato nas bije, ponižuje in zasramuje, kadar in kjer more. Radi častikraje so bili njegovi uredniki že večkrat sodno preganjani in kaznovani, a vse to smatra klerikalizem kot preganjanje cerkve, in kaznovane stranke si stejejo še t čast, da smejo toliko trpeti za vero. Krivoprisežniki se smatrajo za mučenike cerkve, zato vidimo vlagati proteste svojega vladike pri višji sodniji ali ga vidimo celo moledovati na najvišjem mestu za pomiloščenje takih ljudi. Za skrajno nemoralično življenje duhovnikov ima on popolnoma gluha uSesa, vse jim odpusti in pregleda, samo da so neustrašljivi in pogumni bojerniki za klerikalni ideal. Ne samo to, da niso taki javni pohnjšljivci nič kaznovani, ampak za svoje zasluge dobe še dobre fare, med tetn ko mirni in treznoživeči zaman prosijo zanje. Povedali smo že, da je general te moralično propadajoSe stranke dr. Šusteršič. Pri njem je narodnost deveta briga. On gleda le na to, kako bi izvojeval zmago za svoj ideal. Da bi lažje uničil steber napredne stranke, naše trgovstvo, je napovedal temu vojsko. Napravil je svojo klerikalno gospodarsko organizacijo, razne posojilnice, mlekarne, kmetijske zadruge in konsumna društva. Znano je kot beli dan, da klerikalci niso bili in ne bodo nikoli dobri gospodarji in voditelji narodov. Pri njih je narodnost paganstvo, zato nimajo srca in pravega čuta za narod. Znajo na lahek način živeti, a za vztrajno delo, trpljenje in požrtovalnost za narodno blaginjo jim je malo ali nič mar. Zato vidimo, kako zbobnajo na prav lahkomišljen način razna društva z raznimi slepili in lažmi, da sprarijo lažje naroden denar v svoje kremplje, potem delujejo nekaj časa prav lahkomišljeno, a kadar zabredejo v dolgove, si umijejo roke, narod mora pa plačevati. Razna društra hirajo in propadajo, narod ima pri njih zaupanega mnogo milijonov denarja, dolgovi radi lahkomišljenega gospodarstva rastejo dan na dan, škof sam je zadolžen do ušes, katastrofa se bliža, dename podpore ni od nikjer. Ako ne dobe klerikalci prav kmalu pomoči, nastane polom, da ga bo slisati dalež po svetu. Sedaj lahko razumemo, zakaj je dal general dr. Šd> steršič tako izjavo užiteljstvu. Pravi, naj ne delajo in rujejo učitelji zoper duhovne In cerkev. Lepa je ta! Vabili so nas k sebi klerikalci na razne načine, ko ao nam dajali poprej po svojih glasilih zaušnice dan na dan. To se pravi: Tukaj ti dam zaušnico, pa bodiva prijatelja, saj veš, da te potre- bujem za svoje namene; kadar te ne bom več potreboval, ti bom dal kakor Lueger na Dunaju še nekaj zaušnic, potem lahko greš, kamor hočeš! Tista duhovsčina, ki prari, daje naša Sola brezverska, da je učiteljstvo brezversko, duhovščina, ki nas obrekuje, ponižuje, preganja, prezira in nam čast jemlje, kjer le more, tista duhovščina siupašetrditi, da smo ji nasprotni. Stisni psa za rep, pa kmalu vidiš, kaj napravi! Neumno bi bilo od nas, da bi bili klerikalizmu za vse prestano poniževanje in trpljenje še za štafažo! Klerikalizem je bil in ostane narodni izobrazbi nasproten, torej je in bo nasproten tudi učiteljstvu. Ne čudimo se, če slišimo, da hočejo rajši razbiti deželni zbor, nego bi nam privolili izboljšanje plač. Ako bi deželni zbor glasoval za stalno podporo 1 milijona kron za saniranje klerikalnih gospodarskih podjetij, takrat bi gotovo ne razbili deželnega zbora, takrat bi ne vpili, da mora priti naša dežela na kant. Seveda je drugače takrat, ko gre za krva-ro zasluženi denar učiteljev. Zanje ni denarja, ker so klerikalci šoli, učiteljem in narodni prosveti nasprotni že iz principa. Tudi se ne Čudimo, da se je klerikalni general delal norca iz učiteljev, trdeč, da morajo prostovoljno prispevati visji uradniki za izboljšanje naših plač, ker imajo ti najvcč dobička od šole. Ta izrek je tako neumen, da se mu morajo smejati koze na paši. Radi bi vedeli, koliko je pri volji dati v ta namen dr. HusteršiS, škof in bogati župniki. Ker služimo narodu, zanj trpimo in žrtvujemo vse svoje moči, zahtevamo tudi od naroda posteno plačilo. Naj klerikalci groze kolikorhočejo,delavci zanarodno prosveto moramo biti plačani tako, da ne bomo umirali za lakotjo. Tu imate, Slomškarji! Vaš pokrovitelj in zaščitnik vam je zabrusil v obraz, da noce na nikak način tudi vam izboljšati plač. Mislili ste, kakor mnogo dunajskih nčiteljer, da boste srečni pod klerikalno zastavo. Zmotili ste se! A mi se ne motimo: Dokler vlada ljubljansko škofijo brezprimerna, uprav fantalinska predrznost in oholost Šusteršičeva, toliko časa ne bo mogoče, da bi se napredno učiteljstvo še kdaj družilo z ljudmi, ki poljubljajo nmazane roke! Individiju pa, ki je glumačil in hotel dne 19. pret. m. v nKatoliškem domu" v Ljubljani imeti za osle (kdor drugim jamo koplje, pade sam vanjo) naše učiteljstvo, bodi poslan v primernem spoštoranju odkritosrčni — f ej!