Povest. poslovenil i") . ]DOLE JAYR -.s- V Ljubljani. Tisk in založba J. Blaznikovih naslednikov . 1881. Prvo poglavje. Zeleni otok. Mali Bogomir je postal v svojem dvanajstem letu samotár. Stanoval je daleč o d svojih staršev v skalnatej votlini, okoli katere se je razprostirala strašna pustinja . Obleka mu je bila rujava pusta halja, konopn a vrvica služila mu je v pas, in mesto čevljev nosil je lesene coklje, ki jih je z močnimi usnjatimi jermeni privezal na boso nogo. Jedel je samo ribe, korenine in zelišča ; kruhani okusil in le o velikonočnem času povŽll je nekoliko jajc. S hladnim studencem gasil si je žejo, in mesto postelje imel je ležišče iz mahu. Kaj ne, prav čudno in skoraj neverjetno zdi se ti to , ljubi čitatelj? Vsak, ki o tem Nje, rekel bode, da je bil Bogomir nespa meten deček in tudi njegove starše bo grajal , češ, da niso previdno ravnali, ker so njemu , še nedoraslemu dečku, dovolili tako nezaslišano strogo Živeti . A vendar ne smemo grajati niti Bogomira niti njegovih staršev , kajti, koncem se bomo prepričali, da bi se bili prenaglili enako onemu, ki prej sodi o kakej dogodbi, nego jo po vsem pozna . Bogomir j e ravnal popolnoma razumno in tudi njegov i starši niso mogli imeti ničesa zoper to. Da, ravno po tem samotarskem življenji postal je prav dober deček, tako, da jih ni veliko , ki bi ga presegali v pobožnosti do Boga in v dobrotljivosti do ljudi. Dokaj zanimivo je slišati , kako se je vse to dogodilo. — Bogomirovi starši so bili prav pošteni in bogaboječi ljudje. Imeli so sedmero otrok ; naj starši bil je Bogomir. Oba, oče in mati trudila sta se po moči., da sta pošteno vzgojala svoje otroke . Oče, Filippo imenu, obdeloval je svoje malo polje, travnik in vrt se sadnim drevjem poleg hiš e tako marljivo, da so bili obilno preskrbljeni vsi domači s kruhom, mlekom in sadjem . Pečal se je tudi s čebelorejo, in ker jo je dobro mul, imel je še precej sreče pri njej. Znal je tudi kaj spretno plesti košarice ; prav rad se je bavil s tem in njegovi otroci so morali sušiti vrbove šibice, ali mu postreči s kak o drugo rečjo, da je tem urneje šlo delo izpod rok. Vrhu tega je še pomagal ribe loviti bo gatemu ribiču iz vasi, in tudi pri tem je ime l zmiraj kak mal zaslužek. Mati je prav dobro ,gospodinila, marljivo je pletla ribiške mreže, za troje so jej hčere presti morale konopnino. `Tako ni nikoli zmanjkalo otrokom potrebnega . Živeža. A, kot svojo najimenitnišo dolžnost smatrali so starši : pobožno in dobro vzgoj o svojih otrok . »Najboljša dedšina , ki jim j o moreva zapustiti," djala sta večkrat, „je dobr avzgoja .” Bogomir je bil silno nadarjen otrok in ljubček svojih staršev . Bil je bistrega duha, uren in spreten v vseh rečeh, pri delu prav posebno priden ter vljuden in postrežljiv vsem ljudem. Bil je vitke rasti, lepega in cvetočega obraza. Imel je živ in bister pogled , nežne obrvi in svetlorujave kodraste lase ; bil je zares zal deček . Tudi siva ribiška obleka, kojo mu je podaril njegov krstni boter Tomaž : kratka suknica ter hlače do petá , podala se mu je kaj dobro . A, dasiravno je bil Bogomir tako nade poln deček, imel je vendar tudi svoje napake. Bil je močno svojeglav, zmiraj je morala njegova obveljati, ako mu je kdo kaj ugovarjal , se je togoti), in mnogokrat svojih staršev ni prej ubogal, nego so ga se silo k temu pri morali. Svoje brate in sestre je hotel v strahu imeti ; ako so se mu le količkaj vstavljali , k;e je jezil ter Ž njimi prepiral in jim daja l neprijazne ostre besede. Ker je včasi smel iti h kosilu k svojemu stricu , bogatemu. ri, biču in je tam boljša jedila dobival , mu liže' več ni dišala domača priprosta hrana. Pri jedi je sem in tam godrnjal in v svojej nevolj i zdelo se mu je komaj vredno zahvaliti s e zanjo Bogu in staršem. Starši so ga skorajvsak dan zato svarili. Res, da je odkritosrčno obžaloval svoje pregreške, jih objokoval ter obljuboval poboljšati se ; a kmali je zašel zopet v svoje stare razvade. Njegovi starši so bili vsled tega res žalostni, bali so se, da iz njihovega sinkota nič prida ne bo, in da bo njih lepo upanje splavalo po vodi. Njegov krstni boter, stari ribič, pa, rekel mu je več krat : „Bogomir! Bogomir! pazi! Ljubi Bo gte mora še v kako posebno šolo poslati in t e prav trdo prijeti preden bo še kaj iz tebe! ” Z višine, kjer je stala očetova hiša, imeli so silno daljni razgled na morje. Posebno lepo je bil videti mali otok, katerega je ok o doseglo tudi skozi izbina okna. Ta otok je bil popolnoma obraščen s košatim drevjem ter raznim zelenim grmovjem ; imenovali so ga zato tudi : Zeleni Otok. Na tem otoku ni nihče bival ; vendar pa se je peljal oče včasi tje , da je narezal vrbovih šib, katerih je bilo v izobilji tam, troje je rabil potem pri pletenji košaric. Bogomir, ki je bil liže dovolj krepak , da je očetu lahko pomagal veslati ter rezat i vrbe, je večjidel smel iti z očetom na otok, kar ga je vselej močno veselilo . Nekega večera pravi mu oče : » Ako neb o in morje tako tiho in mirno ostane kakor danes večer, peljeva se jutri zarano na otok ." Bogomir je veselja kar poskočil in same radosti je komaj spal. Ko je dan napočil, in se je prikazala jutranja zora , ter je svetl a danica bolj in bolj obledavala, bil je Bogomir uže pokonci. Prav pridno je pomagal materi , vé ljube ptice!" zdihnil je Bogomir, „ko bi vam vendar izročiti mogel pozdrav do svoji h ljubih staršev; ko bi jim vendar naznaniti mogle, da še živim, da me pa obdaja od vse h strani silno morje. Moj dobri oče in mojljubi krstni boter bi gotovo poskusila — kakor nevarno bi tudi uže bilo — priti do mene , ter me pripeljati domov.” Vendar se je zopet ojačil, vstal je, ter prav pobožno molil jutranjo molitev. Potem je povžil nekaj orehov in kos kruha in je sklenil bolj natanko ogledati si otok. „Kaj, ko bi vendar le nekoliko sadnih dreves ali grmiče v našel,” je djal, „ki bi mi hrano dajali, da se preživim, dokler me Bog ne reši s tega otoka. Zna biti, da tudi kaj ljudi tu prebiva, ki s e vozarijo po morji, gotovo bodo tako usmiljeni., da me peljejo domu. ” V svojo ruto je zavil nekaj koscev se sirovim maslom namazanega kruha, tako, d a so maslene strani vkup prišle ; pridjal je še tudi toliko orehov, kolikor jih je v ruti prostora imelo. Toda prej je še olupil zelene lušinje, da je več orehov v ruto spravil in j e tudi culico Idej nosil. Nato si je vsekal iz najmočnejše vrbove veje palico, ter šel ogledat otok. Pot je bila težavna in nevarna . Moral je preplezati visoke skale ter iti tudi v globoke grape. Ali otok ni bil druzega, nego mogočno, temno rujavo skalovje, ki je visok o iz morja molelo , proti sredini otoka pa se bolj in bolj dvigalo. Srce se mu je treslo pri tem strašnem pogledu . Večkrat je prišel v kak skalnat prepad, iz katerega bi se ne bi l rešil, da se ni vrnil po starem potu . Tudi je poskušal splezati na kako prav visoko in strmo skalo, pa ni šlo, samo plezanje nazaj bilo je tim nevarvejše . Nikjer ni našel sled u od ljudi, da še celo od živali ne! Tudi sada nosnih dreves in grmičev ni bilo . Ni videl druzega zelenja, kot mahu po nekaterih skalah . Le sem ter tje je videl malo nizkih jelk, ki so na skalnatih tleh prav revno rastle. „ O moj Bog!” je zdihnil , ter milo proti neb u pogledal, „ako moram še dolgo v tej skalnate j pustinji ostati, gotovo boin glada poginil .” Vendar, v nadi. da se kmali zboljša, gre dalje po tej trudapoljnej poti. Mej temi ska lami je solnce kaj močno pripekalo. Potil se je, da je vse od njega teklo. Ali zdaj ga je jelo hudo žejati. Skale so bile tu kakor izžgane, suhe in puste. „O Bog!” je zdihnil, „preden lakote poginem, me bode gotovo žej e konec ! Pomagaj mi vendar, ljubi oče nebeški! ” Ko je še nekoliko dalje korakal , zaslišal j e šumlanje studenca. iitel je tje. Vir je bil sicer majhen, a voda je bila čista in bistra . Sedel je poleg studenca, da se je ohladil, potem pa je pil in zraven je prigriznil neka jorehov in maslenega kruha. Dozdaj še nikoli ni tako spoznal, kolika dobrota božja j e voda, kojo tako malo cenimo, ker jo imamo v izobilji. »Kako dober si, ljubi Bog," je djal , ,,srčno Te zahvalim za ta okrepčevalni požirek ! Kolikor časa bom tú , mi ga ne bode zmanjkalo ; toda, kako dolgo bom pač shajal z orehi. in s kruhom? A, Ti, ki nisi dopustil, da žeje poginem, boš znal rešiti me tudi lakote. Vsaka pomoč od Tebe, mi je, kakor so mat i rekli, takorekoč porok, da, mi hočeš pomagati tudi v prihodnje." Šel je višje proti izvirku studenca , ter prišel v mlad , prijazno zeleneč jelovi gozd , kjer je čista bistra voda izpod skale izvirala . Od tu se je polagoma dvigala skala precejna, visoko, tako da je Bogomir dobre pol ur e do vrha hodil . Ko je tako na najvišem kraj i celega otoka stal, ter pregledal vse skalnate robove in jelkine vrhe, okrog in okrog pa vi del nezmerno morje, bila ga je groza strašne samote. „Tedaj sem čisto sam tukaj,” je rekel , „ta nezmerno velika voda me loči o d vseh ljudi, kakor pregnan sem na tem nerodovitnem otoku. Vendar, ne obupam! Bog, k i me je z viharnega morja semkaj rešil, on bo vedel, kako me bo tudi tukaj ohranil. Tu spodaj, pod zelenimi jelkami, pii studenci s e hočem naseliti in tjekaj znositi tudi svojo malo zalogo živeta in orodja. Tukaj pa, na tem skalnatem vrhu, hočem sleherni dan se deti ter paziti , ako pride kje kak čoln , k i me prepelje preko na suho .” Solnce je zdaj zahajalo, ter obsevalo se svojimi zlatimi žark i daljno deželo. Domače goré svetile so se kot zlato in škrlat. Se solznimi očmi zrl je Bo gomir v uno stran in je djal : ,,Ljubi Oče ne beški, ki si me iz moje domačije semkaj pre 24 stavil in si varno pripeljal moj čolniček skozi viharno morje , lahko Ti je naj večjo ladij o tako krmiti , da mi pridejo ljudje na pomoč , akoravno o meni ničesa ne vedó, in me zopet nazaj peljejo v mojo ljubo domovino. Sajpri Tebi ni nemogoča nobena stvar. Ti pelješ v globočino, a tudi iz nje venkaj . V Te popolnoma zaupam." Potolažen gre se skale doli v gozdič , leže pod košato jelko na mehki mah, rahl o spanje pak mu kmali zatisne oči. Peto poglavje. Lakota. Bogomir se je živel z malo kruhom ter z orehi, Čakal pa je vsak dan vrhu skale, se li bliža otoku kaka kupčijska Iadija, ali ribiški čoln. Malo da ni pogleda izgubil, tako je zrl, toda na celem širocem morji ni videl nikacega čolna. Silno se je bal, da na svojem otoku še glada umrje. Dobro je vedel , da mora se svojim pičlim živetem kaj varčen biti, ako hoče ž njim dalj časa izhajati. Z nožem si je rta kruhu zareze naredil , da j e vedel, koliki košček ga vsak dan odrezati sme. Toda tak košček je bil zelo majhen in trd ko kamen, v vodo ga je pomočil , da, ga je mogel povžiti. Tudi svoje orehe je preštel bolj pazljivo , nego skopuh svoje zlate , odločil si je gotovo število za vsak dan . Do sitega se ni nikoli najedel. Kruha in orehov pa je bilo z vsakim dnevom manj . Prišel je slednjič dan, o katerem je moral povžiti zadnji košček kruha ter zadnji oreh . Ves v skrbeli se je zvečer vlegel, v jutro potem pa je bil uže precej lačen. „0 ljubi Bog,” je djal, „ne morem si misliti, da me pustiš glada umreti! ' Saj si dozdaj vedno ljubeznjivo skrbel záme ! Na otok saboj si mi dal nekaj živeža , kajt i da ga nisem imel , bi bil uže davno lakote umrl. Ker so pošli orehi in kruh, storil boš , da si najdem drug živež, v Te zaupam, gotovo me ne boš zapustil .” Skrbno je iskal po vsem otoku kore ninic in Želišč , ki bi mu služile v hrano, a ker je bil svet večinoma skalnat, dobil jih jo le malo. Samo v studenci je rastlo precej bobovica ; dobro so mu dišala zelena peresc a ter sočnata stebla. Vsega je pobral, koliko r ga je bilo od izvirka do morja . A ni ga bilo toliko, da bi si glad vstavil. Lačen in truden je sedel na skalo poleg morja, in je gledal tje proti deželi. „0 Bog,” je rekel, ,,koliko Tvoji h dobrot sem tam vžival, a se ne zmenil zanj e in tudi Tebe prav iz srca ne zahvalil! O, tam raste ljubi kruh čudežno iz zemlje, tam stoj i rodovitno drevje in šibi obložene vej e polne okusnih jabelk in sladkih hrušek dol i k nam, da jih ložej dosegamo. Tam je meni tekel studenec mleka in medu . Odpusti , da Te nisem srčneje zahvalil. Tedaj še le spoznam Tvoje dobrote, ko jih uže več nimam ." Ko je tako govoril, zapazil je v čistej bistre jmorskej vodi nekaj ribic z rudečimi plavutam i in črnimi očmi, ki so veselo plavale sem ter tje. „O, ko bi jih le vjeti mogel,” si je mislil, „da vsaj potolažim svojo nevstrpljivo la koto. A kaj hočem, ker nimam mreže ; z rokama jih pač ne morem loviti!” Prav britko se je storilo ubogemu gladnemu Bogomiru, ko je ribice tako blizo sebe videl, a jih ni mogel doseči. Drugače loviti ribe ni znal. „Ljubi Bog!” je rekel, „saj je rekel Tvoj ljubi Sin : ako sin očeta ribe prosi, mu bo li Račo dal ? Uči me vendar, kako naj te ribice dobim, d a lakote ne poginem.” Zdajci je priletel ptiček in je sedel n a jelkino vejo. Jelka je rastla na bližnej skali, ki se je videla v morji, kakor v zrcalu. Ptiček je imel črviča v kljunu . „Ljubi Oče nebeški , je Bogomir djal , „saj živiš tudi ptiča po d nebom, kakor nam zagotovlja Tvoj ljubi Sin in kakor tudi sam zdaj vidim. Ne pripusti, da jaz revni deček tukaj poginem!” Ptiček je črviča, ki se je močno zvijal, vdaril ob 27 vejo, da bi ga umoril, a črviček mu pade v vodo. Ribice so naglo ko blisk in kar trumoma skupaj priletele, a jedna izmej njih j e črviča popadla ter ga požrla. „0”, si je mislil Bogomir , „ko bi bil tak črvič na nit privezan in bi ga ribica poŽrla, bi vtegnil potegniti tudi ribico iz vode! ” Njegov slamnik je ležal poleg njega . Bogomir je izlekel nekaj niti iz traku, ki ga je njegova sestra okoli klobuka ovila ; potem jih je zvezal v jedno samo dolgo nit , ter privezal črviča nanjo , ter ga spustil v vodo. A tako blizo niso hotle priti ribice . Privezal je nit na palico, in potem je spustil črva v vodo . Takojje zgrabila neka riba črva ter ga požrla ; a Bogomir je vendar prazno nit iz vode potegnil. „Tako ne gre,” si je mislil, „na niti mora kljuka biti , da riba na njej obvisi . ” Vzel je iglo , s kojimi je bil pripet trak na, slamnik, jo prikrivil, pod punčico pa je privezal nit. Na kljuko je nabodel črviča te r ga spustil v vodo. Takoj hapne neka riba po njem in ga požre . Bogomir potegne naglo nit iz vode — o veselje, ribica triplje na trniku. Snel je ribo s trnjeka, in ponovi l večkrat ta poskus. Vselej mu sicer ni obveljalo, a vjel je vendar v kratkem času precejrib ; kdo je bil srečnejši nemo njega! Mejorodjem je bilo tudi kresilo , kamen in vnetilo. Nabral je suhih vejic ter zanetil ogenj, da je pekel ribe. Po dolgem stradanji se je zopet jedenkrat nasitil kleč é je zahvalil zato Boga. Nepopisljlvo ga je veselila njegova iz najdba, in odslej je vsak dan ribe lovil . A se skale je videl tudi še mnogo večjih rib plavati v morji. „0”! je vskliknil, „k o bi mogel tako ribo vjeti , zalegla bi vsaj za nekaj dni!” Dobro pak je spoznal, da se svojim malim trnjekom ni vstani vjeti tako velike ribe. Dolgo je sem ter tje premišljeval , kako bi prišel do večjega trnjeka. Zdaj mu pride na misel, da tiči v deskah razbitega čolna več železnih žebljev ; hitel je ponje, izbrusil jednega na kamnu precej v ostrino, in ga potem prikrivil. Iz lanenega zavratnika sesukal je vrvico, nanjo privezal trnjek , na tega pa nasadil črviča. Posrečilo se mu je zdaj vjeti tudi večje ribe. Tudi to ga je zelo veselilo . Korali pa je Bogomir zapazil, da je njegova iznajdba še zelo pomanjkljiva . Večkrat je liže precej visoko potegnil kako ribo iz morja, a riba, ki se je sem ter tje premetavala, padla je zopet v morje nazaj . Bogomir je dolgo premišljeval, od kodi to prihaja. Od otročjih let sem je bil zelo vedoželjen, opazoval je vse. Zdaj se spomni , da je videl pri necem lovci pšico, s kojo so tačas streljali, in da je vprašal lovca, čemu ste kljuki o b strani ostrine. Lovec mu je rekel, da zato, da pšica v rani obtici. Bogomir je zdaj po skušal narediti si trnjek s kljukama . Sekiri nož služili so mu v kladivo, natrlo in dleto . Z velikim trudom in delom izdelal je vendar tak trnjek. Ž njim je ribe lovil in le redko krat se je prigodilo, da bi bila Ide vjeta riba zopet v vodo padla. Na svojej iznajdbi moral pa je zmiraj kaj popraviti . Kaj težavno je bilo malemu ribiču držati palico vedn o enako visoko nad vodo , ter natanko paziti , kdaj kaka riba popade, da jo koj potegne iz vode. Vejica , ki je na vodi plavala, zavila se je nekdaj okoli vrvice. Bogomir je opazil , {la zdaj ni treba vedno enako visoko palice drsati ; kajti ako je tudi vrvico nekoliko popustil, vendar trnjek ni silil na dno, ker g a je vejica vzdrževala. Tudi je na vejici kojlahko zapazil, kadar je riba po črviči kapnila , ter je tako ravno o pravem času trnjek iz vode potegnil. Mesto vejice privezal je Bogomir košček lesa na vrvico. Zdaj je lahko lovil ribe , ker trnjek je bil dober . Se ve, poskušnje in premišljevanja so ga še marsikajkoristnega učile. Za vse to je bil Bogu zelá hvaležen. A pri vsem tem prišel je vendar Bogomir zopet jedenkrat v veliko pomanjkanje ; moral je več dni hudo stradati. Morje j e bilo tako viharno, da mu ni bilo mogoče loviti ribe. Valovi so se tako silno zaganjali v obrežje , da se še k bregu skoraj ni upal . Premišljeval je dolgo, kako bi se v prihodnje obvaroval tacemu pomanjkanju živeža . Slednjič mu pride na misel, da si napravi ribnjak. Ne daleč od studenca je našel precej prostorn o globočino sé skalnatim dnom. V to votlino je napeljal studenec, in kmali se je napolnila s čisto vodo . Tukaj je hranil svoje vjete ribe , tako. da se mu jih odslej ni več manjkalo in se mu tudi ni bilo bati, da bi glada umrl . „0 kako me to veseli,” je vskliknil, „kak o se ti zahvaljujem ljubi Bog! zdaj rad ostane m na tem otoku , kakor dolgo je Tvoja volja. Saj o pravem času me boš uže rešil iz teg a jetništva.” Šesto poglavje. Skalnata votlina . Ker Bogomir ni imel več skrbi za živež, jel je zopet močno hrepeneti po starših, bratih in sestrah. Vsak dan in vsako uro je gledal na vse strani, bo li kje zapazil kak čoln . Neko jutro, ko je zopet vrhu skale stal, za gledal je najedenkrat veliko ladijo. Komaj miljo daleč je bila, in jutranjo solnce je se svojimi zlatimi žarki rudilo razpeta jadra. Dobrega Bogomira, je samega veselja kar mra z spreletaval. Upal in bal se je. Vedno bli:Žej. 31 je prihajala. Bogomir je tekel po jelovi drog, ki si ga je bil uže pripravil , na konec j e pripel svojo ruto , ter mahal s tem rudeči m bandercem ladiji v znamnje. Ladija pa še ni bila tako Mizo prišla, da bi bila zapazil a to znamenje , in glej! uže je ukrenila mimo otoka na drugo stran . Bogomir je gledal za ladijo, dokler mu ni izginila izpred oči . Brez upanja biti rešenemu, zgrudil se je silno žalosten na skali. Dolgo je britko jokal. Slednjič mu pridejo na misel besede , ki mu jih je govoril njegov oče o priliki, ko mu je nek o upanje splavalo po vodi : „Večkrat se nam zdi v nesreči božja pomoč prav blizo, a kmali zopet izgine. Zato pa nesmemo uže obupati . S tem nas Bog stavlja samo na poskušnjo , da se obistini naša potrpežljivost ter naš e zaupanje v njega . Pozneje nam tim veleČastnejše pomaga . Da, ko bi tudi dopustil , da poginemo v našej bedi, nikakor ne smem o omagati v veri na njegovo modro očetovo ljubezen. Kajti vse , kar nam Bog pošilja, je v naše zveličanje, če ne v tem, vendar v onem življenji.” Te očetove besede so ga vtolažil e in zopet ojačile. Mej tem je pa vendar še zmiraj upal , da pride kaka ladija k otoku , ki ga popelj e na njegov dom. Odslej je postajalo vreme zmiraj bolj grdo in neugodno . Vedni dež j e naznanjal da se je približala pozna jesen ; deževalo je noč in dan. Goste veje jelk, pod katerimi je Bogomir svoje prenočišče imel, ga več niso pred dežjem varovale ; ležal je tu, kakor pod kapom. Tla so bila tako premočena, da v celem gozdiči nikjer ni bilo najti suhega prostorčeka . Po dolgem dežji se je vendar zopet razvedrilo, zato pa je zima prihajala bližej. Mrzli vetrovi so vlekli, a mali gozdič ni bil dovolj gost, da bi jih zadrževal . Ubozega Bogomira je ponoči tako zeblo, da se je mraza kar tresel. „0 moj Bog,” izdihnil je necega jutra mraza ves trd ; „kako se mi bo še godilo , ko nastane popolnoma zima! Ako bom moral v tem zračnem gozdiči na zmrznenih tleh ležati, bom gotovo zmrznil . Ljubi Bog, daj, da najdem prostorček, ki me' bo varoval mraza in mokrote! ” Koj se je vzdignil ter šel iskat tak prostor. Mej nar višjo skalo na otoku, na čegar vrh. je Bogomir vsak dan šel in mej drugo, skoro ravno tako visoko skalo, je bila mala zelena dolinica. Večkrat jo je Bogomir vrhu skal e z veseljem ogledoval, doli priti pa ni mogel , ker ni bil vstani splezati se strmih skal, ki so jo obdajale. Še jedenkrat je poskusil, jeli najde kak drug vhod v dolino . Naposled za pazi komaj sto korakov od studeničnega iz-. virka visoko skalo, ki je bila odzgoraj do tal takorekoč v dva dela počena . Plezal je gori in srečno je prišel skozi razpoko v tesno in ozko skalnato dolinico. V nekej skali zagledal je votlino, pri čegar vhodu rastle ste stari jelki. Šel je v precej prostorno votlino, in ves vesel je zaklical : „Ta votlina je kakor zame vstvarjena. Tukaj sem dobro obvarovan dežja in mrzlih vetrov. Ti pač za vse skrbiš, ljubi Oče nebeški! Odkar sem tukaj, si mi dajalŽiveža, dal si mi vode, da si žejo gasim,-,in zdaj mi preskrbuješ še varno zavetje za zimo . Kakor ostra je tudi ta poskušnja zame, venda r spoznavam v njej Tvojo veliko očetovsk o ljubezen. Ne morem Ti biti zato dovolj hvaležen!” Bogomir je odslej prav pridno nabira l mahu in ga sušil na solnci. Akoravno pa so bile noči mrzle, je vendar po dnevi solnc e kaj gorko sijalo. Suhi mah je nesel zvečer v votlino. Koj prvo noč uže je v svojem no vem stanovanji na mehkem mahu kaj dobr o spal. Bogomir si je svoje sarnotarsko gospodarstvo tako dobro uredil, kakor je vedel i n znal. Semkaj je prinesel vrč za vodo, lonec in skledo in kar je še druge robe imel . Pred vsem drugim pa je gledal, da bi se za bližnj o zimo dobro preskrbel. Kolikor je imel uže nasekanega lesa, ga je lepo zložil ob skali , in še več si ga je nasekal . Poskusil je zakuriti v votlini, a dim bi ga bil kmali zadušil. Tudi na to je mislil, kako bi vsaj vhod v votlino zavaroval pred mrzlimi vetrovi . Iz 2 34 vrbovih vejic in šibit, ki so mu še ostale, spletel je nekaka vrata. Neotesana jelov a debla pa je tik vhoda v tla zabil ter si naredil nekov oboj za duri. Mesto železnih te čajev si je v trto izvil jelove veje in nanje je pritrdil lahke duri, koje je potem brez truda zapiral in odpiral. Vse luknice je z mahom zamašil, le malo oknice si je naredil v duri , skozi katero je videl beli dan. Zdaj mu je bilo tudi po noči dovolj toplo. Ognjišče je imel pod neko skalo v kotu dolinice, kjer j etudi vedno hranil Žrjavico pod pepelom. Se suhim dračjem je lahko zanetil ogenj kolikorkrat ga je potreboval, bodisi, da je ribe pekel, ali jih v lonci kuhal, ali se tudi sam grel. Samo v največji sili si je hotel vkresati ogenjs kamnom in jeklom. Malo Žveplenk hranil je kot zlato ; za 1000 goldinarjev bi jih ne bil prodal. „Da nisem imel Žveplenk,” je djal, „bi bil moral sirove ribe jesti ; res, samo malo žvepla, komaj za pol ječmenovega zrna , me je rešilo, da nisem mraza poginil . Povsod nas obdajajo dobrote božje, kojih pa v srečnih dneh ne poznamo .” Nastopila je zima. Ko je Bogomir neko jutro iz votline stopil, je bilo snežilo vso noč . Drugokrat je bilo skalovje in drevje z ivjem obeleno. Prav dobro je délo vbozemu Bogomiru, ker se je pri ognji greti mogel. Tudi za to dobroto je bil Bogu hvaležen . 35 Kadar je Bogomir o -dolzih zimskih večerih tako sam pri plapajočem ognji sedel,. dira pak se proti zvezdnatem nebu valil in se je krasno lesketalo ivje v ognjenem svitu po skalah in jelkah — a vse hladno in ne- občutljivo — si je pač srčno želel nazaj k domačemu ognjišču. S solzami v očeh se je spominal prijetne druščine svojih ljubih star-. sev, bratov in sestr'a, kako je oče pravil kratke povesti, ko so košare pletli, sestr e okoli sedele in konopnino predle, ljubeznjiva mati pa mreže pletla in večkrat delila tudi mej nje orehe in pečene jabelka. „Vse bi dal,” je večkrat djal, „jedeh prst z roke , samo, da bi jedno samo uro mogel biti pr i njih.” Bogomir je imel vso zimo veliko dela . Z velikim trudom je izdelal iz desk razbiteg a čolna mizo in klop, in pritrdil ji je k pečini . Nad mizo je naredil leseno streho, da je vsajtudi zunaj tamne votline o deževnih dneh n a suhem mogel sedeti, vrvice sukati, trnjek e ostriti, ribe oluskiniti in več enacega opravljati, ali pa tudi vživati svoja jedila. Zeleni prostor pred votlino je lepo poravnal, kamej e proč iznosil ali odvalil . Tudi pot k studenc u je pripravnejšo napravil in po nekaterih strmih in nevarnih krajih je stopnice naredil . Poeetkom spomladi , ko so galebi i n druge pomorske ptice jele gnjezditi po skal 2 i)V natih stenah, posrečilo se mu je sem in tam dobiti nekaj jajc iz njihovih gnjezd . Ta galebova jajca so bila zanj redka in prazničn a jed, ne samo ker so prav okusna, nego tudi krasno barvana, in so ga na velikonoč spominala, ki je bila okoli tega časa. Za salato je imel zraven bobovnika, rahla peresca regratova ; se ve, da je jedel tudi koreninice teh cvetlic. Tudi morske soli je nabral po skalnatem obrežji in ž njo je solil svoja jedila. Pičla hrana teknila mu ie kaj dobro prihaja l je večji in močnejši . „Kako malo pač potrebuje človek,” je djal, „da se preživi in j e Čvrst in zdrav”. Kadar ni rib lovil, kuhal, drva sekal, ali kaj enacega počel, izbiral j e biserov iz školjk, ki jih je morje na suh o izmetavalo. Ker ga ni bilo človeka, ki bi jih bit sem iskat prišel, našel je mnogo biserov , in mej njimi je bilo nekaj tudi posebno krasnih . Po morskih skalah je nabiral tudi korale . Iz sitja je pletel lične koške z varnimi pokrovi, v kojih je hranil potem nabrane bisere in korale. „Upam”, je djal, ,,Bog bode dal, d a svoje ljube starše še jedenkrat vidim in pote m jim. prinesem vsaj majhen zaklad domov, k i bode njim, uže priletnim, v poboljšek. Tudi za doto mojih bratov in sestra bo še kaj ostalo. O, moji blagi starši so mi toliko do brega storili, a jaz jim ne morem povrniti F Kako rad bi jim pomagal pri delu, ker sem. liže precej velik in močan, ko ne bi bil tako daleč od njih. A, ker tukaj nabiram biserov in koral, jim morda vendar koristim ter zanj e delam. Saj otrok, ki ni brez vsega čuta, pa č nima slajše dolžnosti, nego da dela za ljub e starše." Sedmo poglavje. Prijatelj v samoti. Na svojem skalnatem otoku živel je Bogomir tako zadovoljno in veselo, kakor do brovoljen in živ deček v največji samoti sploh le zamore. Ker je imel zmiraj kaj opraviti , mu ni bilo nikdar dolgčas. Samo kadar je o pustih deževnih dneh pod leseno streho sedel , ali zaradi mraza v votlini zaprt bival, takrat je pogosto zdihoval : „O, pač britko je prav nikogar ne imeti, s komur bi se razgovarjal ! Kako srečen sem bil še doma pri svojih ljubi h starših!” Po dnevi je skoraj vedno mislil nanje, po noči pa se mu je sanjalo o njih . Jedenkrat je imel prav žive saje. Zdelo se mu je, da ga oče prijazno gleda, se mu smehlja, ga zove svojega ljubega Bogomira , ga neizrekljivo ljubo k sebi kliče in obe roki proti njemu steguje . Bogomir se je prebudil ; ko pa je videl, da je sam v svojej votlini , jel je milo jokati, da so ga kar solze zalivale. „O, dobri oče,” je rekel, kako rad me je imel, ko sem še pri njem bil! Kako prijazno jeT govoril z manoj in koliko dobrega mi je storil t Kako žalostno je, da je zdaj tako daleč o d mene, da ne vidim njegovega obličja in tud i on mene z nobenim očesom ne gleda! Oh, saj še ne ve, jeli živim." „Toda,” nadaljuje Bogomir s pobožni m pogledom proti nebu, ,,saj imam še druzega, Očeta, Tebe, ljubi Oče v nebesih! Res, da, Te ne vidim, kakor tudi svojega očeta nemorem videti, a vendar vem, da si tú zgorajv nebesih, da, tudi tukaj na svetu pri meni t Neskončno bolj me ljubiš, nego me more ljubiti moj oče na svetu . Vidiš me in znane so, Ti vse moje misli. Moj oče na svetu me ne sliši in Ž njim ne morem govoriti zdaj Ti pa slišiš vse moje besede, s Taboj morem govoriti vsak trenutek. Ne govoriš sicer z manojkakor drugi ljudje govoré, a vdajaš mi dobre misli, pošiljaš mi tolažbe in veselja v srce ; daš, da spoznavam v tem, kar Ipi kot Oče pošiljaš : Tvojo ljubezen in Tvoje darove . Ki ko ljubeznjivo si uže skrbel zame na te m otoku! Gotovo si me samo iz najmodrejšega, in Ijubeznipolnega namena semkaj odvedel . . Kako srečen sem, dr, Tebe spoznavam! Kak o nesrečen, kako kaznivreden bi bil, ko bi kdajTebe pozabil! Kakor tú, na, ptujem otok u vedno mislim na svojega očeta, na svetu, tak& se hočem vselej spominati tudi Tebe naj ljubšega Očeta nebeškega. Blagor človeku, ki Tebe spozna, Tebe ljubi, v Té zaupa! Nikjer ni sam, povsod je prijatelj ž njim, h katerem u se v slehernej stiski obrniti more. Da, pri Tebi, najljubši Oče nebeški, najdem vsikda r najvarnejšo brambo, jedino tolažbo, najboljš o pomoč. In kakor upam videti tú na svetu obličje svojega očeta , tako bo prišel tud i srečni trenutek, ko bodem videl obličje Tvoje . " Vsak (lan je Bogomir opravljal prav pobožno svojo jutranjo in večerno molitev ; molil je tudi vselej pred jedjo in po jedi. Za vsak dar se je zahvalil Bogu . Ker ga v njegovej popolnej samoti nobena stvar ni motila , in je le malo reči okoli sebe videl, premišljeval je leté tem bolj pazljivo, in se je uči l bolj in bolj spoznavati Boga v njegovih delih . Večkrat je šel na najvišjo skalo, da je gledal, kako solnce vzhaja . Ko se je nebo in morje uriti jelo, in j e bilo videti, kakor da oblaki goré, ter je sled njič solnce kot velika ognjena krogla izšlo , napolnile ste molitev in pobožnost celo njegovo srce. Pokleknil je, ter molil tega, ki je vstvaril to čudo. Ko bi mogli tako naslikati pobožnega dečka, ko je klečal na skali, in s o rudečkasti žarki vzhajočega solnca njegov obraz in njegovi roki osevali, da, lepo podob o bi imeli! Tudi večerno molitev opravljal je najraj§e o času, ko je premišljeval zahajoč e solnce. „Saj si Ti, Oče nebeški,” je djal, „k i daš solncu vzhajati in zahajati, da sveti ljudem, Tvojim otrokom, in da prinaša vsemu , kar Živi, zeleni in cveté, gorkoto, rast in tek.” Tudi tiho, prijazno luno je večkrat s pobožnim veseljem premišljeval, ter se radova l nad njenimi pravilnimi spremeni, ker prejteh ni tako natanko opazil. „O, kako dobrotljiv in mil mora biti tisti,” je dejal, „k i stori, da luna, po končanem teškem del u ljudem tako milo in prijazno sveti! ” V jasnih, nemesečnih nočeh radoval se je nad brezštevilnimi migljajočimi zvezdami . Šel je pogosto na svojo skalo, kjer je pregledoval zvezdnato nebo. Zdaj še le, ko je bolj na to gledal, je opazil, da nekatere zvezde vzhajajo in zahajajo, ter tako dolgo pot okoli neba storé, kakor solnce ; videl je, da imajo druge v manjšem krogu svoja pot a in da nikoli ne zaidejo, da se zdi, kakor bi se celo ozvezdje sukalo okoli jedne zvezde, ki se ne premakne se svojega prostora . Zapazil je, da zvezde vsak dan nekoliko prej vzhajajo, da od meseca do meseca zmiraj nove zvezde prihajajo, katerih vzhajati še ni videl, po preteklem letu pa se zopet ravno tako vrsté. Vse to ga je močno veselilo . Da, kadar je bila kaka prav lepa, zvezdnata noč, posebno po zimi, ko zvezde na nebu najlepše migljajo, prevzel ga je vselej ta pogled tako ,