UDK 808.63(091 ):398.2+398.6/.9(049.3) Francka Benedik ZRC S AZU Ljubljana NOVA VARIANTA PEGAMA IN LAMBERGARJA V članku je analiziran zapis in jezik novo odkrite različice slovenske ljudske pesmi O Pegamu in Lambergarju. Prevladujejo značilnosti gorenjskega narečja. Vsebinsko pesem ni vezana na nobeno doslej znano različico. The paper analyzes the recording and language of a recently discovered variant of a Slovene folk poem, Pegam in Lambergar. It shows mostly Upper Carniolan features. The content of the poem is not connected to any variant known to date. Februarja je v Književnih listih Silvo Torkar objavil pesem o Pegamu in Lambergarju, ki jo je odkril v graškem arhivu. Prva mnenja o novo odkriti različici sta v naslednjih številkah istega časopisa objavila Zmaga Kumer in Milko Matičetov.1 Za ugotavljanje kraja in časa zapisa je zelo pomemben jezik besedila. Že Torkar se zaveda potrebnosti jezikovne analize in to bom skušala podati v naslednjem prispevku. Obstajajo trije zapisi ali prepisi pesmi. Torkar se je odločil za objavo enega izmed dveh, kjer se slovensko besedilo vrstico za vrstico prepleta z italijanskim prevodom. Poleg teh dveh pa obstaja tudi samo slovensko besedilo. Ob primerjavi vseh treh besedil se mi zdi samo slovenska različica prvotnejša, zato bo ta osnova za jezikovno analizo. Tudi Matičetov je dal prednost tej. Besedila. Samo slovenska različica (A) doslej še ni bila objavljena, različico B,2 je objavil Torkar. Na tretjem mestu je moja priredba. Upoštevala sem današnji črkopis, ločila in delitev na verze, ki je v različici A zelo jasno nakazana, čeprav posredno.3 Vse jezikovne (narečne) značilnosti, najsi bodo napisane točno ali približno, sem pustila, ker je edino tak zapis lahko osnova za jezikovno analizo. Sledi še poknjižena različica. Zaradi lažje primerjave so v vseh štirih zapisih verzi oštevilčeni. Samo slovenska različica (A) 1 Stoy Dunei leb, 2 v Dunei plazou devet, 3 na tem srednem lipa stoy, 4 pod lipo v/sa gespoda Duneiska, 5 Pegam diria po Dunei, 6 se della is v/se gespode spat, 7 is suetliga ze/sari a nar bell. 8 Ga nimasch jenaka pod seboi, 9 debe/se skusou smenoi, 10 jest dobro jenaka snam, 11 aH je dellesch od tebe 12 jenu od mene, 13 tsche je bliso poschle poin, 14 tsche je delesch pische poin. 'Silvo Torkar, Najstarejša slovenska varianta Pegama in Lambergarja?, Delo - KL, 25. 2. 1993, str. 13. — Zmaga Kumer, Še enkrat o najstarejši varianti Pegama in Lambergarja, Delo - KL, 4. 3. 1993, str. 14. — Milko Matičetov, Pegam in Lambergar v tretje, Delo - KL, 11.3. 1993, str. 16. 2Oznaki A in B, sta Matičetovi. 3Glede na to, da v 2. kitici za besedo tebe ni vejice, bi bilo možno vse do naslednje vejice imeti za en verz. Na dva verza sem razdelila zaradi števila zlogov: 7 + 5. V naslednji kitici je z vejicami določena delitev 6 + 5. 15 Je reku svetle first, 16 de be/se snescheu pubesch mlad, 17 debe ne/su belle list, 18 sehe seje snescheu pubesch mlad, 19 podneve je teku, 20 ponosche je scheu, 21 sehe pride vpolle Vambergariovo. 22 Vambergarza vlinach stoy, 23 sehe toku govari, 24 tamkei grede pubesch mlad, 25 seie gvischno sduneia, 26 sehe mo lepu na proke grede, 27 na stengach sta se srezova, 28 se enno roko ga speriemle, 29 se enno belle list periemble. 30 On berre belle list 31 de mo sou/se dalle kapplejo 32 neseh na marrei Kristoph vambergar, 33 Pegam jema huditsehe tri, 34 na merre tega prednega, 35 neka tega sadnega, 36 merre tega srednega. 37 Nesch na marei Kristoph vambergar, 38 se jemaseh vstaleze koniseha bersnega, 39 sedem let vstalle stoy 40 sehe ni videv belliga dnee, 41 jenu sonza remeniga, 42 soblle vsehenizo remeno, 43 jenu pie suatko rebulzo. 44 Sehe je vsedeu na koniseka bersniga, 45 je sderkneu jaderna, 46 tsches poti sehrangane, 47 jenu tsches grape prakopane, 48 tedei keder kekei perdersehi, 49 diria podunei 50 de schippe jesuoken padajo. 51 Pegam per kosille sedi, 52 sehe moje padva sehliza srock, 53 toko Pegam govari, 54 ali je to siuna voiska, 55 all je ta potres od Nebes, 56 ta potres ni od Nebes, 57 ta je Kristoph vambergar. 58 Sehe daille postengach gresta, 59 toku je rekou Pegam, 60 toia tatanka sraiseheza 61 koku bode vkerve povailla,, „na; 62 ankat se vkep sa dirjata, 63 pa se nesch škode na sterta, 64 vdrugo se vkep sa dirjata, 65 spet se nesch škode na sterta. 66 Seipa vtreko vkep sa dirjata, 67 Pegamo pade glaua presch, 68 sedei se tije tebe snescheu redla jenak, 69 pod ze/sarjam nobeden tak, 70 koku je reku suetli first, 71 skoda jenaka takega, 72 koker je biu Pegama. Razlike med A in B, Poudarjeno so tiskane tiste razlike, ki se ne nanašajo na tip črk: velike ali male. A B, Leb u, Plazou 1 leb 2 v, plazou 3 lipa 6 ts v/se gespode s| 7 is suetliga 8 jenaka pod seboi is ц/se Gospode s] is Suetlega Jenaka pod Seboi 15 svetle 16 mlad 18 mlad 21 vpolle suetle Mlad Mlad upolle 22 Vambergarza vlinach stoy Lambergerca Ulinach Stoy govori 23 govari 24 mlad Mlad 28 speriemle 29 periemble 31 mo, kapplejo spriemle priem le jo, Kaplejo 32 na marrei, vambergar 35 sadnega 37 na marei, vambergar 38 vstaleze, bersnega 39 vstalle 41 remeniga 42 soblle vschenizo 44 vsedeu, bersniga 47 jenu, prakopane 50 padajo 52 padva, srock 53 govari 56 ni 57 vambergar 58 postengach 60 tatanka 61 vkerve povaillana 62 ankat, vkep sa dirjata 64 vdrugo, vkep sa dirjata 65 škode 66 vtreko vkep sa dirjata 67 glaua 68 tebe 70 first 72 Pegama namarrei, Lambergar sadgnega namarrei, Lambergar u staleze,— u stalle romeniga sobie uschenico usedeu, bersnega inu, precopane padaio padua, srok govori nie Lambergar po stengach ta tanka u kerve povagliana an krat, ukep sadirjata u drugo, ukep sadirjata sckode u treto u ukep saderjata glava First Pegam Prepis v kiticah, z današnjo pisavo 1 Stoji Dunej lep, 2 v Duneji placov devet, 3 na tem srednem lipa stoji, 4 pod lipo vsa gespoda dunejska. 5 Pegam dirja po Duneji, 6 se dela iz vse gespode špat, 7 iz svetlega cesarja narbel. 8 »Ga nimaš jenaka pod seboj, 9 de be se skusov z menoj.« 10 »Jest dobro jenaka znam, 11 al je deleč od tebe 12 jenu od mene.« 13 »Če je blizo, pošle pojn, 14 če je deleč, piše pojn!« 15 Je reku svetle firšt: 16 »De be se znešev pubeč mlad 17 de be nesu bele list.« 18 Že se je znešev pubeč mlad, 19 podneve je teku, 20 ponoče je šev. 21 Že pride v pole Vambergarjovo. 22 Vambergarca v linah stoji, 23 že toku govari: 24 »Tamkej grede pubeč mlad, 25 se je gvišno z Duneja. 26 Že mo lepu naproke grede, Poknjižena različica 1 Stoji Dunaj lep, 2 v Dunaju placev devet, 3 na tem srednjem lipa stoji, 4 pod lipo vsa gospoda dunajska. 5 Pegam dirja po Dunaju, 6 se dela iz vse gospode špot, 7 iz svetlega cesarja najbolj. 8 »Ga nimaš junaka pod seboj, 9 da bi se skusil z menoj.« 10 »Jaz dobro junaka znam, 11 al je daleč od tebe 12 ino od mene.« 13 »Če je blizu, pošlji ponj, 14 če je daleč, piši ponj!« 15 Je rekel svetli firšt: 16 »Da bi se znašel pobič mlad 17 da bi nesel beli list.« 18 Že se je znašel pobič mlad, 19 podnevi je tekel, 20 ponoči je šel. 21 Že pride v polje Lambergarjevo. 22 Lambergarica v linah stoji, 23 že tako govori: 24 »Tamkaj grede pobič mlad, 25 saj je gvišno z Dunaja. 26 Že mu lepo naproti grede, 27 na štengah sta se srečova. 27 na štengah sta se srečala. 28 Ze eno roko ga sperjemle, 28 Z eno roko ga sprejemlje, 29 ze eno bele list perjemle. 29 z eno beli list prijemlje. 30 On bere bele list, 30 On bere beli list, 31 de mo sovze dole kaplejo. 31 da mu solze doli kapljejo. 32 »Neč na marej Krištof Vambergar, 32 »Nič ne maraj, Krištof Lambergar, 33 Pegam jema hudiče tri; 33 Pegam ima hudiče tri; 34 na mere tega prednega. 34 ne meri tega prednjega. 35 neka tega zadnega, 35 nikar tega zadnjega, 36 mere tega srednega.« 36 meri tega srednjega.« 37 Neč na marej, Krištof Vambergar, 37 Nič ne maraj, Krištof Lambergar, 38 se jemaš v štalece koniča bersnega, 38 saj imaš v štalici konjiča brznega, 39 sedem let v štale stoji 39 sedem let v štali stoji, 40 še ni videv beliga dne, 40 še ni videl belega dne, 41 jeno sonca remeniga, 41 ino sonca rumenega, 42 zoble všenico remeno, 42 zoblje pšenico rumeno, 43 jeno pije svatko rebulco. 43 ino pije sladko rebulico. 44 Že je vsedev na konička bersniga, 44 Že je vsedel na konjička brznega. 45 je zderknev jaderna 45 je zdrknil jaderno 46 čez poti šrangane 46 čez poti šrangane 47 jenu čez grape prakopane. 47 ino čez grape prekopane. 48 Tedej keder kekej perderči, 48 Tedaj kadar tjakaj pridrči, 49 dirja po Duneji, 49 dirja po Dunaji, 50 de šipe jez voken padajo. 50 da šipe iz oken padajo. 51 Pegam per kosile sedi, 51 Pegam pri kosilu sedi. 52 že mo je padva žlica z rok. 52 že mu je padla žlica iz rok. 53 Toko Pegam govari: 53 Tako Pegam govori: 54 »Ali je to sivna vojska, 54 »Ali je to silna vojska. 55 al je ta potres od nebes?« 55 ali je ta potres od nebes?« 56 Ta potres ni od nebes, 56 Ta potres ni od nebes. 57 ta je Krištof Vambergar. 57 ta je Krištof Lambergar. 58 Še dajle po štengah gresta, 58 Še dalje po štengah gresta, 59 toku je rekov Pegam: 59 tako je rekel Pegam: 60 »Toja ta tanka srajčeca 60 »Tvoja ta tanka srajčica 61 koku bode v kerve povajlana.« 61 kako bode v kervi povaljana.« 62 Ankat se vkep sadirjata, 62 Enkrat si vkup zadirjata. 63 pa se neč škode na sterta, 63 pa si nič škode na storita, 64 v drugo se vkep zadirjata, 64 vdrugo si vkup zadirjata, 65 spet se neč škode na sterta. 65 spet si nič škode na storita. 66 Zej pa v treko vkep zaderjata, ( 66 Zdaj pa vtretjo vkup zadirjata, 67 Pegamo pade glava preč. 67 Pegamu pade glava proč. 68 Sedej se ti je tebe znešev redla jenak, 68 Sedaj se ti je tebe znašel redla junak, 69 pod cesarjam nobeden tak. 69 pod cesarjem nobeden tak. 70 Koku je reku svetli firšt, 70 Kako je rekel svetli firšt, 71 škoda jenaka takega. 71 škoda junaka takega. 72 koker je biv Pegama. 72 kakor je bil Pegama. Vsebina in zapis. Dogodki se z začetka vrstijo kar verjetno. Ko pa pridemo do predzadnje kitice, se močno začuti, da pred njo nekaj manjka in nekako brez povezave je Pegamovo govorjenje o Lambergarjevi srajčici. Očitno si pripovedovalec ni zapomnil vmesne vsebine, kar se potrdi, ko prebiramo druge različice te pesmi. Nelogično je tudi cesarjevo obžalovanje Pegamove smrti, saj jo je sam želel. Če pesem vsebinsko primerjamo s pesmimi, objavljenimi v Štreklju4 in Matičini izdaji Slovenske ljudske pesmi,5 vidimo, da se ta rokopisna različica ne ujema z nobeno od njih. Se najbliže ji je »Kastelčeva«. Kolikor se da sklepati iz ostankov pesmi in proste »obnove«, bi ji bila blizu tudi različica, o kateri je pripovedovala zapisovalcu J. Barletu pred 1. 1891 njegova babica v Pirničah pod Šmarno goro. Še več. Prav na koncu, koje Lambergar že na meču odnesel Pegamovo glavo, ima ta različica zaključek kot nobena druga: »Nato pa je (Lambergar) prehudo dirjal, zvrnil se s konja, in oba je hudič vzel.« To se pravi, tudi junak Lambergar je umrl. S tem postane jasno, zakaj je cesar na koncu graške različice obžaloval Lambergarjevo smrt, medtem ko v večini različic junaka nagrajuje za zmago. V graški pesmi resda piše, da je škoda Pegama, toda to je očitna pomota oz. osmišljevanje, kajti v tej različici nič ne govori o Lambergarjevi smrti, ampak samo o Pegamovi.6 Pesem je napisana v 10 kiticah. Znotraj kitice pa merilo niso verzi, ampak širina lista: ko pisanje pride do roba, gre v novo vrstico. Vendar se dajo verzi zelo jasno razbrati, kajti na končuje zmeraj postavljena vejica. Manjka samo petkrat. Sredi kitice ni drugih ločil, čeprav bi vsebina jasno zahtevala piko. Na koncu kitice pa je vedno pika. Tudi oznak premega govora ni, pač pa je enkrat beseda deljena, in to je jasno označeno. Pisava je čistopis, prepis nekega drugega zapisa, ki bi bil lahko tudi prvi zapis istega zapisovalca. Opis pisave. S črko s sta zapisana glasova 5 in z. Glas s je v 7 primerih zapisan s /s, in sicer 2- krat v besedi cesar, 2 krat v se, enkrat v vse in vsa ter v nesu\ razen enega so vsi primeri v prvih kiticah. Zgleda, da gre bolj za slučaj. S/s je v besedi solze zapisan tudi glas z. S s je zapisan tudi glas š v št, šk, šp. Drugače pa so glasovi č, ž, š pisani s sch. Glas rje v besedah če, čez in hudiče zapisan tudi s t se h, le v konička črka s verjetno zaznamuje č\ mogoče pa je tudi, da je to zapis glasu š (čk namreč v gorenjščini daje šk {mačka > maška, mačkare > maškare, pečke > peške), torej bi bilo lahko tudi konička > koniška. Glas c je pisan s črko z, ta pa je verjetno znak za veliko črko, (enkrat pa je z njim zapisan tudi glas č). Pisava torej ni bohoričica, kot bi za tisti čas pričakovali. To kaže na to, da zapisovalec ni obvladal slovenskega zapisovanja. Glas v s svojimi variantami je pisan s črkama v in u, praviloma s prvim. Brez izjeme je m v deležnikih m. sp. in še 4-krat v primerih, ko gre za ц< I, v, poleg tega pa še 4-krat nepričakovano, v za ц < I je še v vseh primerih Vambergar, 2-krat v del. ž. sp. (padva in srečova). Pisava bi kazala na prvi zapis po izgovoru, ker je u razen nekaj izjem v primerih, ko se izgovarja izraziti ц. Zvočnik y'je pisan črkama j in i, prvi je zmeraj pred samoglasniki {Jenaka O), jest, je {M), jenu (3), Vambrgarjovo, jo, kapplejo, jema, jemasch. jaderna, jesuoken, sadirjata (2), saderjata, pod Zessarjam), i pa v položaju pred samo-glasniki in pred soglasniki oz. v izglasju {duneiska, diria, Zessaria, pod Seboi, smenoi, tamkei, seie, sduneia, speriemle, periemble, namarrei (2), tedei, kekei, diria, padaio, voiska, Toia, sraischeza, sei, sedei). Tudi to bi lahko kazalo na zapis po izgovorjavi, kajti v položaju pred samoglasniki se ta glas izgovarja bolj priporniško kot pred soglasniki in v izglasju. V besedi stoji je v vseh štirih primerih naglašena skupina -ji zapisana z y, nenaglašeni -ji je 2-krat zapisan z i (po Dunei) in nenaglašeni -je z e {pie), kolikor tu ne gre za 4Dr.Karol Štrekeu,Slovenske narodne pesmi I (Slovenska matica, 1895-1898; dalje Štrekelj). 5Slovenske ljudske pesmi I, Slovenska matica (Ljubljana, 1970; dalje SLP I). "Glej tudi op. 7. reducirano obliko pje. V primerih poin (2), povaglliana, daille pa ne vemo, ali gre za zapis izgovorjenega i, ali je to samo način pisave za palatalni n\ l'. Soglasniki so večkrat pisani podvojeno. Doslednosti ni, kaže pa se težnja, da so tako pisani v primerih po naglasu, v odprtih zlogih in daje samoglasnik, ki sledi dvojno pisanemu soglasniku, sprednji. So pa prav povsod izjeme. Možno je, da je za tem italijanski način pisave. Popolnoma nejasen, nobenemu drugemu podoben je znak za velikim O (če je to o ?) v peti kitici. Zaradi vsebine (morda pa tudi pod vplivom zapisa v Delovi različici in Matičetovega branja) ga preberemo z n (On), vendar znak zagotovo ni n, pa tudi noben drug ne. Pisec se je očitno zmotil: začel je pisati eno črko, potem nadaljeval z drugo, ki pa je ni dopisal do konca. Vsekakor je na tem mestu vidna neka zadrega.7 V prvi vrstici je pridevnik lep zapisan z leb. Zapis z -b se da razložiti, če ga povežemo z mestom pred zveneče izgovorjenim predlogom v (V Duneji), in je torej zapis po izgovorjavi.8 Ker pa je to beseda iz najbolj vsakdanjega besednega zaklada, njen zapis z b daje slutiti, da zapisovalec in tudi prepisovalec, če je bil drug, ni znal slovenskega jezika. Z veliko začetnico so pisani začetki kitice, poleg teh pa še besede Dunaj, Dunajski, Pegam, Nebesa in enkrat Vambergarjovo, ki pa je vidno popravljeno iz malega, prav tako kot enkrat nebesa. Za besedo Krištofa je velikost črke vprašljiva: črka je sicer videti velika, toda v drugi polovici pesmi je enako pisanih veliko /t-jev, tudi očitno sredi besede, medtem ko se do prvega zapisa Krištof lak znak ne pojavlja. Tudi Vambergar je razen v že omenjenem popravljenem pridevniku v vseh ostalih treh primerih pisan z malo. Zgleda, da se zapisovalec ali prepisovalec ni zavedal pomena. To pomeni, da je bil istrski duhovnik Simon Baxa, ki je podpisan kot prevajalec v italijanščino, v resnici lahko samo prevajalec, ne pa tudi zapisovalec, saj pravi, da mu je zgodba dobro znana.9 Jezikovna analiza. Ob prvem branju obeh različic izstopijo nekatere gorenjske značilnosti: e za kratki in ponaglasni /', -o za ponaglasni končni -u; k za soglasniško skupino tj, par za pri in deloma v oz. u za l ter ohranjenost prednaglasnega o. Nekateri pojavi pa kažejo vsaj na videz na rovtarsko-primorsko stran. Natančnejša analiza kaže naslednje narečne pojave oz. glasovne razvoje: -ei iz kratkega -aj: Dunei (4), Duneiska, tamkei, sduneia, namarrei (2), tedei, kekei, Sei, sedei, se; e iz a: de (5), (delleč), snescheu (3), keder; e iz o: gespoda (2); e iz u: jenaka (3), remeniga, remeno, vkep (3), sterta (toda hudische); -o iz -u: bliso, mo (3), Pegamo; -e iz -i: poschle, pische, svetle, belle (3), podneve, ponosche, naproke, dalle, merre (2), vstaleze, vstalle, per kosille, vkerve, sraischeza, be (3), se (2), nesch (4); per iz pri: speriemle, periemble, perderschi, per kosille ;w na iz ne: namarrei (2), namerre, na sterta (2); I iz l: della, mlad (3), glava; џ iz l: Vambergar (za) (5, 100%), srezova, padua, suatko; k iz tj oz. t pred i: kekei, naproke, u treko; n iz n' : srednem, prednega, srednega, sadnega, konischa, koniscka (toda tudi jn iz n': poin (2); l iz l' : narbell, poschle, vpolle, speriemle, periemble, kapplejo, soblle (toda tudi jI iz j' daille, po-vaillana); z iz zd: sei; uš iz pš: vschenizo; t iz tv: toja. ' 7Če beremo objavljene različice, se tu čuti neko spreminjanje vsebine, kot da se išče po spominu. Gre za situacijo Lambergarice in Lambergarja: pismo je bral on, z navedenimi besedami pa gaje nagovorila ona, koje videla, daje prestrašen. Tudi ritmično se čuti odmik. "Po drugi strani pa je taka zveza komaj verjetna, ker je vmes verzni premor. 4Glej Torjarjev in Matičetov članek v Delu. "'Zapis e za a, o, u in včasih pred / je zapis polglasnika. Vsi ti glasovni razvoji so značilni za gorenjščino. Najbolj odstopa / v besedah della, mlad in glava, lahko pa to kaže na smer proti selščini, kjer prehod / v v ni znan. Tudi prednaglasni o se tu ne oži v u kakor v ostali južni gorenjščini. Pridevniška končniga -iga, ki se pojavlja približno enako pogosto kot -ega (Suetliga, belliga, remeniga, bersniga: predrtega, sadgnega, srednega, bersnega, takega), ne pove ničesar, kajti ta oblika je bila običajna do srede prejšnjega stoletja. Dvakrat zapisana oblika grede za današnje gre pove tudi le to, da je bila takrat vsaj v pesmih še v rabi. Za starost in kraj tudi ni pomembna ženska oblika pridevnika siuna, kaže pa na to, da je bila beseda domača (izgovor ц za / pred soglasnikom). Danes se beseda s tem pomenom v knjižnem jeziku izgovarja z /, oblika z v pa seje ohranila v drugem pomenu: siven, sivna pomeni 'nasiten' (npr.: Ta jed je sivna, To je sivno). Pridevnik berzen pa je vprašljiv: ali kaže podaljšanje podstave brz- z -зп, ali pa se nanaša na brzde z gorenjskim izpustom d v skupini zd. Verjetna pa je tudi kombinacija obojega. Zapisi posameznih besed, npr.dellesch (2), presch, nar bell, ankat, toku (2), toko, koku (2), koker (2), tedei, keder so preveč splošne, da bi lahko z njimi določevali narečje. V nekaterih primerih se pokažejo tudi značilnosti rovtarskih in primorskih narečij. Na videz so zelo primorske besede jema(š),jenu (3),jesvoken, vendar samo, če jih beremo naglašene na prvem zlogu. Kakor hitro pa naglas premaknemo na drugi zlog, se popolnoma skladajo z gorenjskim ponašanjem prednaglasnega i, ki dobi protezo (npr. jaglica za iglica). Tudi il, in za l', n' (poin (2), povagliana) v tistem času v gorenjščini nista izključena, prav tako ne snescheu (3), čeprav je v tej obliki danes nedoločniška osnova nadomeščena s sedanjiško in se beseda glasi najdu. a v besedah pracoppane, ankat in nar bell je lahko tudi odraz gorenjskega širokega izgovora polglasnika, v katerega preidejo prednaglasni samoglasniki in ga je zapisoval tudi Breznik. Še najbolj verjetna rovtarska oz. primorska poteza je akanje: spat, govari (2), jaderna, dalle, kolikor niso pisne napake. Sem bi lahko prišteli tudi primere brez pričakovanega švapanja. Tudi če so vsi v tem odstavku omenjeni pojavi iz rovtarskih ali primorskih govorov, jih je v primerjavi z gorenjskimi zelo malo. Kot da seje nekdo s tega področja zelo dobro naučil gorenjsko pesem, pa mu je pri pripovedovanju vseeno ušlo nekaj svojih posebnosti. Zelo malo se mi zdi verjetno, da bi bil to zapisovalec sam. Ob primerjavi besedila A in B, ugotovimo, da je v različici A več gorenjskih pojavov, od katerih so v B, nekateri zamenjani z drugimi. Ker je pesem glede na zgodovinske okoliščine nastala na Gorenjskem, od koder je tudi največ različic, je po jeziku sodeč tudi tu izvirnik in torej starejši zapis tisti z več gorenjskimi značilnostmi. Da bi lete zapisovalec sam vnašal, je nemogoče, ker jih je preveč, pa tudi skoraj pri vseh so izjeme. Kaže pa, daje različica A prepis starejšega zapisa. Prepisovalec ni znal dobro slovensko, zdi se pa, da tudi prvotni zapisovalec ne. Pri različici A je več pojavov, ki kažejo na zapis po nareku, čeprav to še ne dokazuje, da ta zapis ni prepis. To so različne dekompozicije besed, fonetični zapisi izgovorjave, med njimi tudi ime Vambergar. Zapisovalec očitno ni znal slovensko ali pa zelo slabo. Prepisovalec različice B, je vsaj nekoliko poznal zgodbo in tudi drugačno izgovorjavo, zato je nekatere zapise popravljal, npr. vamberga v Lamberga. Očitno je tudi, da mu je bila znana italijanska pisava, italijanski način zapisovanja nekaterih glasov. Slovensko je znal vsaj bolje od zapisovalca različice A, zato je lahko popravljal posamezne besede. Ker se popravki praviloma oddaljujejo od gorenjščine, je poznal slovenščino z drugega narečnega področja (rovtarsko-primorska smer). To se ujema tudi s poznavanjem italjanščine. Pojasniti moram še besedico neka, ki Matičetovu ni jasna. To je narečna oblika za nikar, ki je tudi danes čisto vsakdanja v naših narečjih: gorenjskem, škofjeloškem, selškem in še kje, in sicer v oblikah nka, зпка. Uporaba navadno pogojuje izpust glagola, ki je znan iz sobesedila: nka ga (ne tepi, ne dvigni, v našem primeru ne meri, sprednjega in zadnjega hudiča):... ne meri tega prednjega, nikar (ne meri) tega zadnjega, meri tega srednjega, »neka tega zadnega« se torej veže na prejšnjo vrstico oz. glagol v njej: »na merre« in bi se brez izpusta glasilo »nikar ne meri tega zadnjega«. Glede na narečne posebnosti, ki se kažejo v pesmi, lahko torej z veliko gotovostjo trdimo, da je to različica s področja na meji med JV delom gorenjskega narečja, vključujoč tudi selško obliko, in rovtarskih narečij." Zusammenfassung Im Grazer Archiv wurden bisher unbekannte Niederschrift des slowenischen Volkslieds von Pegam und Lambergar entdeckt. Es existieren drei Niederschriften, wobei zwei von Bedeutung sind, während es sich bei der dritten lediglich um eine Abschrift der zweiten handelt. Da keine direkten Angeben zum Entstehungsort und zur Entstehungszeit angeführt sind, muß man sich mit einer Sprachanalyse behelfen. Diese ergab ein Vorherrschen von Merkmalen des Oberkrainer (Gorenjsko) Dialekts. Folgendes fällt besonders auf: e anstelle des kurzen i in Postakzentposition, o für ein u in Postakzent- und Endposition, k anstelle der Konsonantengruppe Ij, par für pri und teilweise v bzw. u anstelle von / sowie das „akanje" als hervorstechendstes Element der Mundart von Rovte-Primorsko. Die erste Niederschrift ist eine Abschrift, wobei der Schreiber das Slowenische und die slowenische Schreibweise nicht sonderlich gut beherrscht haben dürfte, denn das Lied ist nicht in der Bohoričschen Schreibweise notiert. Der Schreiber der zweiten Niederschrift wird die Sprache besser gekonnt haben, auch die Geschichte dürfte ihm bekannt gewesen sein. Inhaltlich steht das Lied für sich, es hängt direkt mit keiner bisher überlieferten Variante zusammen. "Naj ob tej priložnosti rečem še nekaj besed na račun ocenjevanja jezika v ljudskih pesmih. Ko sem listala po SLP I, sem se ustavila ob pesmi o Lavdanu (str. 83), ki ima na mestu oznake kraja zapis: Območje škofjeloškega narečja, Gorenjsko. Že tretja beseda v prvi vrstici je sumljiva, saj ni škofjeloška. Dalj ko se bere, bolj se kaže črnovrščina. Možno bi jo bilo umestiti tudi kam na mejo črnovrškega, cerkljanskega in žirovskega narečja. Oznako narečja je zapisal avtor objave v DS 1. 1906 in njemu pač ne gre zameriti nepoznavanja narečij. Popravek pa bi pričakovali 1. 1970 od urednikov Matičinih SNP I. Torej: ta različica ni s področja škofjeloškega narečja niti ne z Gorenjskega. Toliko za pravilnejšo lokacijo te pesmi in za opozorilo, da oznaka jezika v omenjeni izdaji ni zmeraj zanesljiva. Najvidnejša črnovrška narečna pojava v pesmi sta akanje in preglas. Škofjeloščina preglasa ne pozna, akanje pa samo delno. Spodaj ob navajanju primerov so značilni glasovi pisani poudarjeno. Akanje: vojska (T. ed.), na (2), pod gradam (2), obstaji, tak, odgavari, paršu (4), sam, lavit (2), bam (2), škrafiw, vander, dabiw, pima ( 1. mn.) (2), glej ma ( 1. mn.), vajvada; preglas: je (