349
Domorodne pisma.
2. pismo.
—M— Obljubil sem v prvem svojem pismu, da bom omenil, kako naj bi se v malih mestih obudilo narodno življenje.   Kesam se te obljube, pa
ker je že tiskana, moram biti mož beseda in lotiti se težkega dela, ter pisati ne eno samo, temuč več suhih, resnobnih pisem brez vse šale; celo svetovati bom moral. Svetovati pa mi je iz mnogih vzrokov težka reč, čeravno nekteri pravijo, da ničesa ni ložega, kakor to. Neki imeniten minister, kterega ime mi ravno ne pride na misel, je celo rekel: „moj sin, ti ne veš, kako malo uma je treba, da države vladaš." Vladati je pa vendar teže, kakor samo svetovati; vendar tudi svetovavci so že dosti zlega napravili v tej dolini solz.
Od mož, ki so izmišljevali nove vere, do iznajdo-vavcev novih abeced, iz te gotovo neštevilne množice, jih je mnogo , ki so bili grajani in preklinjam rod za rodom, pa mislili so vendar, da so koristili človeškemu rodu in si že za živih dni zaslužili bronaste spominke. Posebno tisti lahko svetvajo , ki so po naključbi na visoki stopinji veljave in časti in imajo veliko podložnih duhov, ki poslušajo njihove besede; na višavi so sicer, in kar se godi po nižavah, slabše vidijo, kakor drugi, ki so sami v nižavah; vendar, ako menijo v visokih svojih mislih, da bi nižavcem kaka prenaredba bila koristna, kar ukazati jim je treba, invprecej se v življenje nižavcev vpeljuje njihov nasvet. Ce je pa ta nasvet nepripraven , slab ali škodljiv, kar se primeri dokaj-kratov, koliko zlega, koliko zgub in nevolje morajo narodi pretrpeti, predno pride do svetovavcev glas, da je njihov svet bil nekoristen!
Zgodovina Človeška je polna tacih neumnosti in zmotnjav.
Jaz sem pa ravno sam nižave sin, in ako bi svetoval kaj napčnega, ne bom napravil kvara drugim, ampak sam sebi; reklo se mi bode, da sem premalo izurjen, ali pa, da prazno slamo mlatim. Ker se pa bojim tudi lastnega kvara, nič ne svetujem, nič ne priporočam, ampak samo razlagam in tu. pa tam kaj dokazujem.
Ravno sem se spomnil starega prijatla, ki je tako star, da je že nekdanjec. Bil je človek bistre glave in veliko je vedil; pa pri učenji visocih znanosti pozabil je blažiti svoj značaj; pozabil je celo, da ga je dojila slovenska mati. Namenil sem se, materi Slovenii zopet pridobiti zgubljenega sina, ker se mi je zdelo koristno. Seznanil sem se ž njim, postopal ž njim po prehaja-liščih, in, ko so drugi gledali lepe noše in obličja različnih gospa, sva midva govorila kakor modrijana o visocih predmetih. Zbujal sem mu najprvič misel, da on ni sam na svetu, da niso drugi za-nj, ampak da on za-nje; da Človek je le tisočmiiijonski del vse Človeške družine, ž njo združen in na-njo navezan z mnogimi potrebami in dolžnostimi. Dopadla se mu je ta misel. Od človečanstva sva dalje stopila na stalo evropejsko; po nekolikih razhodih se je moj prijatel čutil Evropejca belega kavkazkega plemena in nekako bolj po koncu je nosil glavo. Jaz sem bil že vesel in upal sem v kratkem iž njega narediti Avstrijana, Sloveuca in dobrega domorodca, pa bil sem takrat premlad, prenaglil sem se z veseljem, in moj prijatel je postal tako trdovraten in svojeglaven, da je menda še dandanes vedno le človek in Evropejec.
Tako pri omikanem ali prav za prav učenem človeku nisem dokaj opravil; koliko teže je tedaj prekrstiti in z narodnim duhom oživiti cele stanove , kterih izreja je enostranska, omika v prvotnem stanu in um tako poln predsodja, da jim je potreba dušnega blagra popolnoma ptuja in da se njihovi značaji skoraj poboljšati ne dajo.
Ta sklep je žalosten, vendar nekaj me tolaži.
Posamesni ljudje kratko žive; celi narodje pa žive toliko stoletij, da jih smemo v primeri z našim kratkim osebnim življenjem imenovati neumrjoče na tem svetu. Narodje,  posebno   nekteri,   so tedaj   za  dolge   dobe v
otročjih letih; v šolo hodijo veliko dalje, kakor posamesni ljudje; pretrpeti smejo veliko huje kazni za svoje zmote in pregrehe; oni potrebujejo dolgih časov, da se izpokorijo in popravijo, kar so pregrešili: narodje pridejo pozno v moške leta in do moških naravnih pravic ter imajo sploh kaj trdno potrpežljivo telo in zvesto pamet, da ne pozabijo starih krivic, pa dober glas, da se klicati ne naveličajo, ako tirjajo pravico in pomoč.
Ker narod počasi živi, naravno tudi počasi napreduje; kar je posamesnemu človeku ^en dan, je v narodnem življenji doba enega rodu. Ce tedaj hočemo narodno napredovanje ali zaostajanje prav presoditi, ga tudi ne smemo meriti samo po nekterih naših letih, in če se trudimo za narodni blagor, ne smemo precej pričakovati , da bo vspeh kar občen in nagel; celo obupati pa ne smemo nad narodom, ako vidimo , da v dobi, ktera mu je morebiti neugodna, na videz nič ne napreduje.
Kar tiče nas Slovence, gotovo vsak domorodec misli, da imamo še veliko korakov do vrhunca, in smo še daleč od tega veka, in vsak želi, da bi kmali brez zmot in po najkraji poti prišli do dobe najlepšega narodnega razvitka; težko kteri pričakuje doživeti te dobe; vsak pa vošči, da bi naši potomci dobrote zlatega veka — narodne moške leta — dolgo časa uživali.
Bi pa li smeli zavoljo tega počasnega vspeha roke križem držati? Davno je bilo rečeno, da nam je dolžnost prizadevati si za narodni blagor. Narodnost, ktera je nam prirojena lastnost, mora spreobrniti se v djansko, premišljeno ljubezen do naroda, postati mora kos našega značaja in edinsko zvezan z vsemi našimi čednostimi.
Godi se pa v življenji z narodnostjo, kakor z drugimi dušnimi čednostimi. Razne sposobnosti dobre in slabe spe v človeški duši; uk, omika in življenja skušnje obude te in une; nektere sposobnosti se močno izurijo, druge se komaj zavejo, veliko pa jih popolnoma otrpne in zamre, ker ni bilo za-nje ugodnih priložnost. Duh z vsemi svojimi čeravno različnimi sposobnostimi je pa le eden in edini, ter je samo takrat popolnomo krepak in zdrav, ako so vse njegove dobre lastnosti primerno izurjene. Le tista izreja, ki človeka obsega v vseh njegovih dobrih lastnostih, bo mogla izrediti trdne dobre značaje (karaktere), le značajno domoljubje pa je stanovitno in dobrotno.
Da nam pa, kakor je sploh znano, primanjkuje zna Čajnih mož morebiti bolj kakor domorodcev, je kriva nedavno končana doba naše zgodovine. Izrejske, življenske in posebno državske razmere so bile take, da ni bilo dosti priložnosti in prostosti, razvijati vseh dobrih človeških lastnosti. Bila je izreja enostranska, ki je človeškega duha budila in boljšala le v nekterih lastnostih, v drugih pa zapuščala, ako ne zatirala; moški človek je v življenji bil zadržan v veliko zadevah po napravah, kterim ni vedil vzroka in ga morebiti celo ni smel izvediti; v javnih zadevah je pa država vso skrb in vso odgovornost potegnila na-se, da državljani niso imeli druzega opravka, kakor slušati, ubogati in — molčati. Ta neprosta doba sama po sebi ni mogla biti narodnemu razvitku prijazna. Minula je ta doba; al njeni nasledki so ostali.
Mnogim, ki so izrastli v ti dobi, se je njen nezdravi duh tako vrinil v značaj, da nikakor ne morejo umeti duha sedanjega časa; naravno je tedaj, da se tacim ljudem sedanje bolj navdušeno narodno gibanje, da se jim povzdiga narodnega jezika in narodna izreja na podlagi narodnega značaja zdi nepotrebno in nespametno početje; tem hvaljivcem starega časa se vse, kar novega prinesejo novi časi, zdi škodljivo in toliko bolj nevarno , kolikor manj je podobno poprejšnji navadi,   in kolikor hitreje  se   razširjuje.    Njim je dobro
350
samo to, kar je staro; oni ne razumejo, da starost je slabost. Tacih svarilnih ostankov stare dobe ni moč spremeniti.
Stari čas pa ni bil neugoden samo narodni prostosti, ampak posebno tudi političnemu moštvu in zna-Čajni stanovitnosti. Vse javno in narodno življenje se je ravnalo po postavah , ki so va-nj od zunaj bile de-vane: zadostil je vsak svojim državljanskim dolžnostim, ako je le ustrezal tem unanjim postavam po unanjosti. Ali si bil zadovoljen ali ne , bilo je vse eno , da si le molčal ko zid; če je tvoje delovanje bilo pravilno, nihče ni prašal za tvoje prosto mnenje. Tako so se ljudje navadili vse za dobro imeti, kar je bilo ravno v šegi. Dokaj mož podedovali smo iz stare dobe, ki imajo v vseh okoliščinah zadovoljnost na licih in med v ustih; njih vodilo pa je — brezznačajnost. Dokaj imamo vremenskih domorodcev, ki domorodstvo oblačijo in slačijo, kakor nedeljsko suknjo, ki v Ljubljani pojo: ^Naprej zastava Slave", komaj pa pridejo v Celovec, glasno pritrkavajo: „Wo ist des Deutschen Vaterland", v Gorici pa so, ako je treba, tudi ,,italianissimi."
Množica, od ktere narod nima pričakovati nič koristi nič časti, je velika. Majhen narod smo, pa sila veliko imamo zgubljenih sinov. To je naša narodna dedšina po umrli dobi in njeni kratkogledni enostranski omiki, da je večina omikancev v narodu postala ptuja svojemu narodu , da mnogi celo zaničujejo lastni narod in nasprotvajo njegovemu pravičnemu napredku.
Kako malo proti tej množici je število tistih domorodcev, ki so že v pretekli dobi imeli ljubezen do naroda, ki so varovali narod, da ni zaspal v smrtnem spanji!
Rešen je po njih narod iz nevarnosti in spanja preteklega časa, kaka pa je sedanjost naša?
(Konec prihodnjič.)
351
357
Domorodne pisma.
2. pismo.
(Konec.)
Podoba je , da živimo v prestopni dobi. Nezaup-nost, negotovost je značaj naših dni. Veliko starih naprav je razpadlo, mi se plaho oziramo med razvalinami, in bojimo se, da ne bi še kaj več razpadlo, kar je bilo tako dolgo stanovitno; nove ideje trkajo na duri, mi se pa pred njimi zapiramo, ker jim ne zaupamo in jih ne obsegamo v svoji slabosti. Novi Čas marsikaj tirja od nas ; mi pa vse odlašamo na prihodnost, v ktero gledamo nezaupno, in vendar le od nje pričakujemo po-boljšanja. Brez srčnosti, brez visocih vnemajočih misel letamo za zlatim bogom, kakor da bi nas bilo sram bolj blagega čutja in onih misli, ki nas povzdigujejo nad vsakdanjo navado. Močno prebrisani smo za lastni dobiček, v napravah in iznajdbah za materijalne koristi smo v kratkem času presegli vse prejšnje rodove, pa že pred dve tisoč leti so nas presegli Grki in Rimljani v državljanskih čednostih. Močno smo učeni, pa učenost nam je le za lišp in osebno korist; mnogo in lepo govorimo, veliko in temeljito mislimo, pa dveh glav ne moremo spraviti pod en klobuk. Vse skušamo, naglo begamo sem ter tje, belimo si glave v napačnih skrbeh, pa nič nam ne ostane, nič ne zaleže. Prezreli smo, da bi se vrniti mogla tista doba, ki je minula pred kakimi 16 leti, pa premladi smo , da bi krepko mogli stopiti na stopinjo višega dušnega gibanja in vzajemne delavnosti za narodni in državni blagor.
Imenitni časi rode imenitne može; nas čas pa ravno ni imeniten. Tedaj bomo tudi mi sami neslavni, brezimni očetje boljih nasledkov, ki se bodo srdili nad nami, da smo toliko zanemarili in jim zapustili toliko popravil.
Zapozabil sem se, ko sem pisal zadnje vrste. Tak je le površni stan cele Evrope, in nas Slovence malo zadeva; mi nismo in sami za-se ne bomo imeli velikega pozemeljskega kosa; pozabiti ne smemo, da smo majhen narod. K sreči smo ud velike države, ki nam lahko varuje dom in narodnost vseh sovražnikov. Pod velikem krepkim varstvom nas tudi slabosti sedanje dobe veliko ovirati ne morejo; če nas pa tudi kaj zadevajo, se lahko tolažimo ^s tem, da so take dobe v človeški zgodovini redni prestopi v nove bolj stanovitne dobe, in da, kakor bolezni v krepkem telesu, ne trpijo dolgo.
Ko drugi narodi po veliki Evropi bolj trpe kakor mi, je med tem nam ohranjeno več moči za lastno narodno korist, in večo priložnost imamo popravljati in dopolnovati, kar nismo utegnili v poprejšnjih slabih časih, da se v omiki in narodni zavesti bolj približamo narodom, ki so prej, kakor mi, imeli ugodne čase. Ker smo zel6 zaostali, smo tolikanj bolj dolžni porabiti sedanjost, kakor koli je koristno. Karkoli je mogoče iz-tirjati iz sedanjega časa, vse moramo poželeti in pridobiti.
Sedanjost je pa kratka; če v nji popravljamo, kar smo nekdaj zamudili, moramo tudi pripravljati se za prihodnost, od ktere toliko dobrega pričakujemo. Steber naše prihodnosti nam pa mora biti naša deca. Skrbeti moramo, da bodo naši otroci bolje izrejeni kakor smo bili mi; prizadevajmo si, da naše šole postanejo resnične narodne odgojilnice, da se bode učilo, kakor se uk najbolje duše prijema, v jeziku, kterega otroci najbolj ljubijo in ume: v maternem jeziku, da se bo učilo, učence v vednosti in čednosti bolje rediti, kakor so njihovi stariši bili izrejeni. Ce bodo uČeniki blagi mladostim varuhi, bodo postali tudi mladenči blagi možje, vneti domorodci in krepki državljani; potem bo tudi naš narod ne le rešen mnogih zmot in nesreč, ampak tudi hvalno bo stal v vrsti drugih večih narodov enakopraven in enakoomikan.
Osoda nam ni namenila samostalnega bitja in gibanja v zemeljski zgodovini, da nas pa veči narodje ne zatarejo, nas je združila z drugimi malimi narodi v veliko državo, v kteri se drug druzega zatirati ne moremo , vsi vkup pa lahko branimo proti vsakemu sovražniku svojo zvezo in svoje razne narodnosti. Dala pa nam je osoda namesti silnosti in orožja mnogo dušnih moči, in sposobni smo, meriti se z drugimi narodi. Le na duševnem bojišči moremo narodne zmage dobivati, nikjer drugje. Narodno slavo moremo doseči le v narodni omiki. Utemeljevanje in razširjanje narodne omike, edini cilj in konec vsega narodnega početja, je pa tudi samo po sebi slavno delo, ker je blagodušno, neskončno, kakor je neskončna omika, in ima stanoviten vspeh, ker ni dobe in moči, ki bi mogla ustaviti omiko. Skrb za narodno omiko je pa tudi najbolj koristen pripomoček k sreči vsacega naroda, ker omika ni samo hranilka narodnosti, ampak tudi mati neštevilnih dobrot.
O omiki sploh bom še prihodnjič imel govoriti, zdaj se moram vrniti v mesta, od kterih sem se daleč odtegnil.
Za boljo izrejo naših dedičev, za spodbujevanje in složno napredovanje narodne omike so potrebne središča. Mesta, Če tudi majhne, so že po naravi središča za okolico; v njih je veči stek ljudi, vsaj nekaj pre-bivavcev je bolj izobraženih, lepe navade , izobražene šege, koristne naprave se hitreje vpeljujejo in kmali utrdijo; obrtnija in trgovina pa napravljate več in bolj gibčnega premoženja, kakor sploh na kmetih.   Premož-
nost je pa na sebi človeku, ki le količkaj duha v sebi čuti, dober nagib, da se povzdiga nad občno navadnost. Kakor ima mesto več ljudi in izobraženosti, tako utegne privabiti tudi precej učencev iz okolice; ker je bolj premožno, pa ima lahko tudi lastno mestno ali, da bolje rečem, mestjansko šolo z dobrimi in dobroplačanimi narodnimi učeniki. Velik korak naprej, plodovit kapital za narodni blagor je dobra mestjanska šola. Koliko več bi bilo na duši in telesu zdravih ljudi, poštenih možakov in domorodnih mestnjanov! Take narodne mestnjanske šole, ki bi popolnoma ustrezale terjatvam novega časa in narodnosti, pa nimamo še nobene. Celo celo malo imamo narodnih plemenitašev; milo jih pogrešamo; dokler pa narodu ne pridobimo zraven duhovstva in kmetijstva tudi domorodnih mestnjanov, bo naše narodno življenje le težavno, polovično* Mestnjane pridobiti je pa med našimi najbolj težavnimi in najdaljimi prizadevami. Na kmetih je ljudstvo ostalo precej nepokvarjeno ; tu ni treba krivih misel spodbijati, ampak le dramiti. Duhovstvo je doseglo na podlagi vere in resnične kršanske nravi veliko prave omike, tedaj je moralo postati narodno iz lastnega prepričanja. Sedanji mestjanski rod je pa še iz pretekle dobe močno pokvarjen, in skoraj ne more zapustiti svoje ptuje polovične omike posebno, dokler ima tako malo izgledov narodne omike. Le malo je izjem v nekaj malo mestih. Ravno v mestih je pa največ predsodja, največ izrastlik napčne izreje, mnogo strahu pred vsem napredkom, ker napredek je novina; malo je duha zlož-nosti in preveč sebičnosti; javno življenje je iz stare navade — železne srajce — nekako leno birokratično, ter ne tako, da bi okolicam bilo posnemaven izgled, in k vsi nesreči je še povsod dokaj revščine , ktera bo s časom še veča vsled kupeijskih in obrtnijskih pre-memb sedanjega časa. Ker pa vsak revščino tako blizo sebe vidi in se je sam za-se boji, iz zgolj kratkovidne varčnosti, ravno po mestih ni najti radodarnosti za duševne namene.
Vendar v mestih, v naših, tako malo narodnih mestih, morale bodo razcvesti narodne odgojilnice; moralo bo tako biti, čeravno še ne kmali.
Vsako narodno življenje vladajo večne neogibne postave, ki si v napredovanji zgodovine z ukazno močjo zahtevajo občno in stanovitno veljavo. Po ravno teh postavah bodo enkrat postale naše mesta narodne središča, zbirališča vseh dobrih narodnih moči in varstva pravih narodnih učilnic.
Skusil bom o tem prihodnjič bolj na tanko govoriti, ako se mi ne pripeti kakor danes, da govorim o vse drugačnih rečeh, kakor sem obljubil.
358