Potoranje za Savo. Poslednji dai mesca kimovca podam se kje, kjer bistia Sava loči Kraojsko od Šlajartskega, vezajc obe deželi s Mosedno Hiovasko , na izhodao doleasko straa. Ne bom obšiniejše popisoval, kako me je peš hode čevelj tiščal, aa vozu pa dolgi čas lerl; (udi ne boai pravil, da sem jedel kadur sim bil lačen , za žejo pa rajšc viao kot vodo pil, ia da so me zaaaci gostoljubno sprejemali, — kaj (aksaegase nicada inaisikteremu človeku zgodi ; nnienil boin le, kar jc mene, ki nem peivikrat te kraje vidil, posebno mikalo. Potovaje y.a bobnečo Savo piegledoval sem stcnno pečevje ter v duhu oziral se aa tisle časc, ko mo se bregovi, ktere zdaj .savska sduga loči, nkupaj deržali. Koliko tisuč let jc preteklo, predea si je Sava svojo sedaiijo stiug-o izdolblu! Kakšue ho bile ta čas aaše gorenskc ravaine! PovhoiI pa sc vidi ravuo tista podoba. Kolikor bolj skalaati so hribi, toliko tesnejša je struga, po kteri se Sava vije; kjer so pa hribi bolj persteai, razprostira se pa lepa dolina za šurnečo Savo. liekc so uaravae meddeželae vezi; ali daa daaašaji svet ni zadovoljea a (akšuimi aatornimi poti; aapravi si železae ceste, po kterih hitrejše, ceaejne ia varniše hvojc blago preva/.va. Od Zidanega mosla aaprej se navska sduga v piijiiz.no dolino razšiii; tu pa rstoji aa obeh straaeh reke vas zavasjo; po homcih rastc viaska terta ; popotaik niemogredoč ozira se pa aa številne cerkve , ki bo postavljenc aa veili horacov. Med tem ko Ijudje sedanjega časa premišljujejo, kako bi lo/.eje obogateli, ter vclikan.ske dela v ta naiiien izveršujejo, stavili so njihovi prcdniki po visokih homcili prijazac cerkvicc tcr razoduvali s tcin pobožacga dulia. Železnica za »Savo ia cerkve po hribih, kako aain poočitujele nameae ia einjeaje nvojega časa! Železaica, ki pelje po štajarski strani je lepu ia velikaiiHko delo, brodnikom ia voznikom pu javalne dopadc; lem bo treba iskati drugačaega zaslužka. Ladije, kolikor jih jc hc bilo pri Zidaacm nioslu ia v Kerškem, bilo su zupuščoac, kakor lii.še, iz kterih nii se bili Ijudje iz.selili. V Kccškem ineslu na.selili so se terdi Neinci; pokadili so po mestu z aeko prečudao zelijo, ki odgaaja Sloveace, kakor sopuh smodaikov grile iz leseuc bajte. Do\go časa niislil sem, da hodiin med terdimi Nemci, kar se še Ie v Brežcah aa Štajarskem zavern , da stojim aa sloveimki zeinlji. V farao cerkev slopivši berein aa cerkveaih banderih sloveaske napiise; podobe svelaikov po cerkveaili sleaah ia po kupli aamalaae imajo tudi sloveaske napise. Mislil sein sam pri sebi: Lej, tukaj stanujejo olikaai Sloveaci, ki sc ne sramujejo gospod Boga po slovenski častiti! Sicer je pa imeaovaaa cerkev tako lepo ia okusno zmalana ia opravljeaa, da ai dalječ okoli najti cerkve (ako zale in prijazne. Zares, kdor iina serce za sloveasko Ijudstvo, pozaa tudi njegove pofrebe in tcdaj ume pobožnost ljudstva povzdigovati. Ljudje sploh so pa v vsakdanjc opravila (ako zamotani, da se ne zmenijo za visje blagra življcaja; ptuja kultura jih je pa vendar toliko olizala, da se sramujejo svojega rodu; česar pa kdo ae pozaa, tudi ae ve ceniti. V poadeljek pa se podam aa klasičao polje , kjer je aekdaj Novioduaum stalo; zdaj pa je tam na lepi ravaiai revna vas Ternovo, poddružnica bližaje leskovške fare. Bil je aa sv. Mihcla daa ravno someaj v Ternoveiti. Ob 11. uri dopoldaa prihajali so še Ijudje iz vseh krajev. V nekdaaji savski strugi je živinski someaj 5 ljudi ae mi ai toliko vidilo, kakor na Gorenskein ob Homnjih. Sedel Hem v seaci ter spremljeval z očmi prihajoče; spoiniajal pa sein se tistih časov, ko je mogočni Rimljaa gospodoval po teh krajih, pa pošiljal svoje legijone v spodajo Panoaijo in Mezijo. Mislil sem, da vidim cesarja Teodozija, kako dere iz jutrovega na ajda Evgeaija v zapadu. Na misel so ini pa tudi prišlc divje kardela Gotov ia Huaov, ki 80 verjetno skoz Noviodunum proti Emoai in aaprej na Laško dervile se. Zvuaaj Teraovega proti Cirklam se sledijo aekdaaje poslopja. Mislim pa, da tukaj ni kainen aa kainaa ostal, kajti skoraj pred vsako hišo v Teraovem je viditi kupe kainnja , kterim se pozaa, da so vzete iz razvalia slarega zidovja. Zaano je, da se tukaj aajdejo slari deaarji iz rirnskih časov. Sava je tekla tik Noviodnna; svet je tukaj uekoliko podobea Ijubljanskemu polju proti Ježici ia Posavju. V nekdaajem zatonu (Hafea) aoviodunskem pa raste toliko zelja, da bi lahko celo Ljabljaao ž ajim preskerbel. Iz teraovskega polja se kaj lepo vidi aa vse kraje. Viditi je tukaj 5 faraih cerkva in več kakor deset drugih razpostavljeaih po hoincih na kranjski ia štajarski zemlji. Naj oraeaim še aekoliko od Holskih poslopij, kteresemlu pa tam vidil. .Šolska izba v Cirklah je koniaj za tretjiao otrok zadosti velika ia je v aajetem poslopju. Šola v Leskovcu je čisto iz aovega poHtavljeaa; irna dve prav prostorae izbi ia stanovanje za učitelja ia podučitelja. Razua nekterih niajbuih pomaakljivost je poslopje prav aarnenu priinerno. Da bi lc otroci Aolo pridno obiskovali! Ali kaj poinaga, ker se po dcželi, aieaiin da skoraj povsod, ko rniae izpraševaaje /,a spoved ia sv. obhajilo, šolc zclo sprazuijo. Tudi šolsko poslopje v Kcrškem je vcliko, in z aekteriini maliini prenarcdbami bi se dala prav piosdnna šolska izba aapraviti. Šola v Rajhcnbergu na Stajarskeoi je čisto iz novega poslavljeaa, piav primerao razdeljcna, ia je aaj lepše poslopje v celein tergu. Bilo je v torek zjutraj, kojo dobro za raao inaham za Savo proti Zidancmu mostu. Okoli sedme ure zjutraj , kar aa eakrat zazvoni po vseh cerkvah aa štajarski strani. Kaj je aeki to pomeailo? Zapeli 80 zvoaovi mertvaško pe.sem v spomin raajkemu knezoškofu prečastiterau gospodu Martinu Slomšeku. Slišati (0 zvonjenje, pridejo ini na misel besede, ki sem jih svoje dai slišal brati: ,,Pravičen pa, deairavno umerje, ua vekomaj živi; spoinin ostaae od roda do roda, in pozai vnuki pripovedovali bodo ajegovo slavo". Bilo je življenje aepozabljivega kaezoškofa eaako saduaosnemu drevesu, zasajeaeinu za potokom milosti božje. Koliko je veadar rajriki storil, koliko se trudil, da bi kraljestvo božje na tem svetu razširjal! Zivo mi pa tudi pred oči stopi, kako je rajaki spozaal z bistrim ia razsvetljenim očesom , kaj je v resaični blagor in kori.st sloveaskega Ijudstva; bil je tedaj aaj veljavaiši podporaik sloveaskega Ijudstva. Koliko grenkih ur je rajaki v/.il izpoluivši to sveto aalogo! Ia zdaj pa je zgubila, kakor ,,Daaica" pravi, cerkev pregorečega aposteljaa, Avstrija naj zvestejšega deižavljaua, Slovenija svitlo luč, ovčice lavaatinske škofije pravega očeta ia zvestega pastirja ! Dokler pa se bo na zeinlji spomia blagih mož spo.štoval, dokler bo Slovenec zavedil se svojega rodu, imeaovalo se bo ime rajnkega z naj večjo hvaležuostjo. Njegov duh naj pa ostaae aad iiami; aaj nas spodbada ia aavdušuje za vse lepo ia blago, ia aaj nas uči B o g a se b a t i ia d o m o vi a o 1 j ubi t i. — k.