ljubljanska
loioioioioi.-
v^
Leposloven in znanstvei\ listT
Izdajatelji:	Jos.	Jurčič,	Janko Kersnik,		Fr	. Leveč,	dr.	Ivan Tavčar.	
Leto I.		V Ljubljani,		1. maja		1881.		Štev.	5.
Proroko vanje.
Zložil Ivan Jenko.
j, leži gorje na tebi, stari Korotan! Hlapci so sinovi tvoji, tujčev ti tlačan.
Po gorah, kder bogom dedi vžigali so dar, Tuji rod gradi gradove nam na sram in kvar!
Kam poljane, kam so gozdje, kam so nam vasi? Razgrabili so je tujci, hlapci njih smo mi."
Tako toži Branko sivi, klicat gre sinov; Sname ščit in meč opaše ter zapali krov:
„ Vzeta nam je očevina, a zaman je boj; S hribov na doli, ravnine vre sovražni roj!
Kdor ne ve služiti vragu, kdor ne zna strahu, Beži proč iz dedne zemlje, iskat si miru!
Dolu vabe reke bistre, vabi nas polje:
Tam po starej pravdi bratje svobodni žive!"
Sedem krepkih sinov zbere k sebi Brankov glas, Da ostave v Korotanu drago dedno vas.
Sest je izmej njih junakov, znan jim boj in smrt: Meč desnici je orožje, v srci gnev in črt.
Sedmi, dete mladoliko, ž njimi rad ne gre, Toči mu oko otročje na obraz solze.
18

262                                        Ivan Jenko: Prorokovanjje.
Vede je iz očevine pot na južno stran, Kder poji grmeča Sava Sorskih tal ravan.
Tamkaj otec se ustavi, sinom govori: „Zrle niso krajev lepših nikdar mi oči!
Preveselo se razpenja jasni lok neba, In ponosno ga podpira sinji pas gora!
V glasno pozdravilo reke nam bobne okrog, Šepeta o mirnej sreči nad vodami log.
In šume zeleni gozdje, a polje cvete, Vredno, da v krvavem boji 6b-nje mož umre!
,0j ti polje, ravno polje, bodi rodu v stan! Oj vi gore, strme gore, vragu stojte v bran!'
Meč in ščite odložili ter stesali vas; Zibal skoraj se na njivi zlati jim je klas.
Kaj po gorah, kaj po selih kliče rog na boj, Da od Save daleč k jugu vre junakov roj?
Oj na pomoč brate zove hrabri Ljudevit; K njemu četa vrla speje, s tujcem se borit.
Tam so v bojih kri gazili, a priletel glas, Prižaloval je čez mejo k Sori v tiho vas:
„Ljudevit, ponosni sokol, bil se k višku vzpel; Njemu vrag je perutnici z bridko strelo vzel!"
Zažari se podnebesje, v beg ljudje teko: „Franki silni s Frijulani koče, hleve žgo!"
Meče prineso junaci, mlat in ščit na dan:
,,H6j, na bran v krvavo sečo, bratje, hoj na bran!
Zbere sedem krepkih sinov zopet Brankov glas, Da ostave v Sorskem polji novodvorno vas.
Predno v boj otide ž njimi, starec govori: ,.0d premnožja vragov ljutih ne'otme nas kri!
V boji svetem vas in mene čaka slavna smrt; A v denašnjem dnevi bode ves nam rod zatrt.
Ne zatrt. — Najljubše dete mojih poznih let! Vrni se ter suženj orji zdanji otčev svet.
Gledi v tla, pripognen hodi in zakoplji meč, Da se vragu ne zablisne, smrtjo mu preteč!
Ivan Resman: Po zimi.
263
A za toboj vnuci tvoji in za rodom rod Hlapci bodo v svojej zemlji, tujec njih gospod.
Mej narodi jih ne bode svet oholi znal, Njih običaj in zakone, pravdo njih teptal.
A naposled zora poči, pride velik dan,
V  gnevu spone si železne razdrobi Slovan.
Mej vrsto narodov svitlih zadnji stopi brat, A ne boja, mir in spravo njim oznanjevat.
Znamenja teh časov daljnih vnukom prorokuj, Da ne zatre jih v brezupu samosilnik tuj.
Reci, kadar tvoj iz zemlje meč izraste sam, Da premalo v Sorskem polji vragom bode jam.
A iz naših grobov starih bor ozeleni,
V  oznanilo, da je konec bridkih let in dnij.
Deblo silno mu razgrne v sedem se vrhov,
Ter pod njim si v zvezo roke sedem da rodov."
Sel je Branko, sli sinovi bitvo zadnjo bit, Sli sovražnike junaški z mečem so kosit.
A nobeden se pod domač ni povrnil strop, Tuji meč na Sorskem polji vzkopal jim je grob.
Brankovo prorokovanje od nekdanjih let Tajno v srci vernem hrani ves posavski svet.
Po  zimi.
0, letos tebe sem vesel, Ne bom te več ko lani klel, Ko hodil sem po bregu v vas, Po snegu truden delal gaz.
Glej, čakal sem te prav teško, Teško sem čakal pust s tebo, Da vzamem ljubo z brega k na*m Oj, tjakaj v beli gornji hram.
Ivan Resman.
ie padaj, padaj, beli sneg, ^Zapadi dol, zapadi breg, Na bregu malo hišic© In v hiši sladko ljubico!