............................................................ ! ¦ ¦ Podraženje premoga pa naše gospo- j darske skrbi. : ¦ : ¦ ¦¦¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦¦¦•¦ ¦ Pretekli teden je Trboveljska premogo-kopna družba neprijetno razburila vse ono prebivalstvo, ki s težavo zmaguje najnujnejše potrebčine za vsakdanje življenje. Menili smo, če že ni mogoče, da bi se znižale cene raznim pridelkom in blagu, ki ga neizogibno rabimo, se vsaj ne bodo vedno večale in večale. V tem mnenju nas je utrjevalo dejstvo, da so pri marsikakem blagu cene v resnici pale, da je torej vsaj nekoliko resnično, o Čemer smo večkrat čitali in slišali, da je naša letošnja letina ugodna, da se boljša gospodarsko stanje naše države, kar se vidi najboljše že iz tega, da pridobi vije naš denar pri naših sosednih državah vedno večjo veljavo. Živeli smo t&ko v nekakem, prepričanju, da so cene že dosegle svoj vrhunec. Iz tega sna nas je vse nenadno vdzra-milo silno podraženje premoga. Vsi vemo, da je premog ona velika sila, ki odločilno poseza v naše gospodarsko življenje. Premog rabijo po mestih in trgih, da ž njim kurijo, ker so drva predraga. Premog in edino premog potrebujejo naše železnice, ki nam do-važajo in prevažajo vsakovrstno blago. Premog rabi naša industrija za izdelavo svojega blaga. Brez premoga se naenkrat ustavi naše gospodarsko življenje, nastopi sila in stiska. Doživeli smo to, ko so premogokopni delavci ustavili za nekaj časa delo in ni bilo dobiti redno premoga. Po mestih so tožili in zmr-zovali; železnice so omejile vožnje, radi česar je nastalo pomanjkanje; tovarne niso mogle več delati in odpuščalo svoje delavce. Vsakdo je takrat dobro uvidel,daje vse naše gospodarsko življenje zares in v veliki meri odvisno od premoga. Sedaj pa pride Trboveljska premogokop- na družba in podraži tako visoko svoj premog. Za tono (1000 kg) debelega premoga računa družba sedaj 523 K. Kake pa so bile cene premogu prej ? Leta 1817 jo stala tona se 19 K 87 v, za Časa zloma oktobra 1918 pa 41 K 52 v. Polagoma se je nato cena dvignila in je dosegla koncem leta 1919 177 K 50 v. Februarja letos je Sla cena na 302 K 50 v, sedaj pa zopet kar za 72% na 523 K. S sedanjim povišanjem stojimo 27 kratno nad cono leta 1917. Zakaj toliko podraženje ? Vemo, da so se v tem času močno podražile tudi druge življenske potrebščine, toda najvažnejše niti zdaleka ne v toliki meri. Za živino smo dobivali okoli 3 K 1 kg, sedaj 10 K, ne pa 3 krat 27 K, to je 81 K ; za zrnje okoli 1 K za 1 kg, sedaj 6 K, ne pa 27 K! Tudi druge potrebščine so se med tem časom izdatno podražile. Zato bi tudi noben pameten človek ne mogel ugovarjati, ako Trboveljska družba tomu primerno podraži svoj premog. Pri prejšnjih povišanjih cen se je družba v resnici ozirala na to in dražila premog za toliko, kolikor več je potrebovala za svoje delavce in uradnike in kolikor več je stal materij al, ki ga rabi pri svojih podjetjih. Sedaj pa vemo, da se cene živilom in drugemu materijalu, ki ga rabi družba, niso toliko povišale, da, v primeri s pomladanskimi cenami so se celo nekoliko znižale. Družba tudi ne namerava dosti povišati plač svojih delavcev. Izgovarja se s tem, da rabi denar za nove investicije, razširiti hoče svoje premogovnike, v Ljubljani zida svojo hišo. Jeli pa prav, da vse to, kar zgradi na novo družba, mera takoj dobiti plačano že v enem letu pri prodanem premogu ? Kaj bi rekli o posestniku, ki mora tudi popravljati svoja poslopja in dokupovati orodje, pa hoče razširiti svoje gospodarstvo, ko bi za svoje pridelke in živino pri prodaji naenkrat zahteval toli- j ko, kolikor rabi za večje izdatke ? Iz svojega i premoženja mora posestnik plačati večje stro- j ške, če pa nima premoženja, se mora zadol- I žiti. Trboveljska družba pa hoče drugače de- j lati. V Ljubljani zida n. pr. bišo, ki jo bo stala 10 milijonov. Teh pa noče plačati iz i svojega premoženja, nego zviša ceno premogu in sami Ljubljančani bodo morali še letos dati 10 milijonov kron več za premog in tako bodo oni plačali hišo, ne pa družba. Izračunih" so, da dobi Trboveljska družba letos najmanj 72 milijonov, prihodnje leto pa 150 milijonov za svoj premog več, nego jo bo premog stal. Kdo pa naj plača te ogromne milijone ? Odgovoriti moramo : Mi vsi. Ne samo oni, ki premog sami rabijo, nego tudi vsi oni, ki premoga morda niti ne vidijo. Zakaj železnice že obetajo, da zvišajo voznino s 1. avgustom, tovarne zahtevajo za svoje izdelke že sedaj več in tako se mora podražiti vse, kar človek kupi in proda. Podražilo pa se ne bo samo za toliko, da spravimo one milijone, ki jih zahteva Trboveljska družba, pri tem podraženju bo še vse polno drugih prekupcev poiskalo svojega dobička. Plačati bo pa moral tisti, ki ne more zvaliti svojih dohodkov na drugega, tisti, ki si v potu svojega obraza služi svoj vsakdanji kruh, pa naj bo to meščan, ali kmet ali navadni delavec. Ali se pa temu nezaslišanemu podraženju ni bilo mogoče upreti ? Ali nima naša vlada toliko moči, da bi ščitila koristi našega prebivalstva proti mogočni družbi ? Načelstvo Jugosl. demokratske stranke je takoj energično protestiralo proti temu podraženju in zahtevalo, naj se uredi podraženje če je že potrebno, sporazumno z uporabniki in kolikor je res treba. Isto je zahtevala Narodno socialna stranka. Kaj bodo dosegli, je težko reči. Saj se je podraženje zgodilo z vednostjo naše deželne vlade, z vednostjo tiste vlade, ki se krčevito brani, da bi prišlo vanjo tudi kaj zastopnikov drugih strank, z vednostjo tiste vlade, ki venomer trdi, da dela za ljudstvo proti kapitalistom, ki pa brez vsakega najmanjšega upora dovoli, da veliki kapitalizem izsesa iz najširših slojev meni nič tebi nič letnih 150 milijonov.