Odgovorni urednik: Jakob Dimnik, učitelj v Ljubljani. Št. 8. Ljubljana, 16. mal. travna 1894. XXXIV. leto. Vsebina: Č.: Domača vzgoja na deželi! — Iv. Cerar: Zdravnik, skrb učitelja-bolnika. — Napovedana vojna in naša bramba. — Fr. Slane: Praktična uporaba dr. Houdek & Hervertove prirodoslovne zbirke pri berilih za ljudske šole. — Književnost. — Listek. — Naši dopisi. — Društveni vestnik. — Vestnik. — Uradni razpisi učiteljskih služeb. — Listnica uredništva. Domača vzgoja na deželi! Najvažnejša faktorja pri vzgoji otrok sta oče in mati. Mati polaga e v srce otroka svojega v njegovi najnežnejši mladosti čut za vse dobro in lepo, ona mu vceplja s poljubi svojimi ljubezen do Boga in do sobratov, ona ga uči usmiljenja do živali, ona mu tolmači pojem : moje in tvoje, ona pripravlja njegovo srce, da postane kedaj prekrasen vrt lepih čednostij, v katerem občudujemo tako radi redke te cvetke. In kako nas prešitija molitev nedolžnega deteta, ko sklepa svoji ročici, ko vpira svoji mili očesci tako verno materi v lice, ter tako ljubko otročje ponavlja besedo za besedo, kakor mu jih izreka mati. Molitev prešinja i nas: Dal Bog, da se ti zrcalo nedolžne duše tvoje nikdar ne potemni! — Resna beseda očetova pa dopolnjuje materino ljubezen pri vzgoji otrokovi, da procvitajo njegove zmožnosti od dne do dne krasnejše. To je domača vzgoja, kakoršna bi morala biti, in srečen otrok, kateremu je dal Bog tako modre starše. Cesto-krat pa je ravno domača vzgoja, da se Bog usmili! Posebno na deželi. Pomanjkanje — beda zamori v tolikih družinah jedinost med možem in ženo — očetom in materjo. Mir je izginil iz hiše, ž njim pa tudi sreča in blagoslov pri vsem, osobito pri otrocih! Nikogar ni, ki bi jim blažil srce — vsaj mati in oče se zbog vednega prepira ne menita za nje, kletev prepoja čez prag vsako blagodejno besedo. Ali se potem še čudiš, če prašaš v šoli: „Kako je ime tvojemu očetu?" „Ne vem". „Kako pa materi?" „Ne vem". „Kako pa pravijo oče materi?" „Baba". „Kako pa mati očetu?" „Dedec". — Tu, tovariš, imaš resnično — smešno na prvi hip — a v resnici jako žalostno sliko. Kaže ti občevanje moževo z ženo, kaže ti vse družinsko življenje v hiši, kaže ti v posledicah vso vzgojo otroško Sovraštvo vidi med očetom in materjo, sovraštva se vadi i on: sovraštva do bratov, do ljudij, do živalij! V hiši ne sliši druzega kot kletev, zato jo ljubi tudi on. Ali se je čuditi torej, da deček devetih let pograbi sv. razpelo, je vrže na tla ter potepta? — Ali se je čuditi, da otrok, ki komaj prične šolo obiskovati, polomi ptičici obe nožici? — Oba slučaja sem imel pred leti v šoli pri učencih, katere sem komaj pred-se dobil. Tega ni storila „brezverska" šola, to zakrivila je pomanjkljiva slaba domača vzgoja. Vsaj se učitelj bori z jednacimi surovostmi v šoli vsak dan in z vsemi močmi! Pravičnosti pogrešamo tudi tolikokrat pri učencih, in to pri istih najnižjega oddelka najbolj pogosto. Prenmogokrat je tudi tu beda kriva, da brezvestni starši kar očito vadijo otroke svoje krasti. Vem za družine, v katerih se otroci prav metodično pripravljajo, da postanejo kdaj izurjeni tatje. Se večkrat pa je kriva nemarnost staršev, da ne pazijo, kaj prinese otrok z vasovanja, kaj si je morda krivičnim potem prisvojil. Ker se otroku jedenkrat posreči, mika ga to še večkrat, da si slednjič zamori ves čut pravičnosti! Kako bi bilo li to drugače mogoče, da vzame deklica premožnih staršev črtalnik ubožni deklici? Kaj pa še-le ondi, kjer se je ugnezdilo žganjepitje! Gorje kraju — gorje mladini! Prezgodaj se ji zamore dušne in telesne zmožnosti. Ravno ta grda razvada je povod, da si iščem duška tukaj v listu Danes, ko to pišem, prašal sem pri popoludanskem pouku deklico: „Kje pa je bila tvoja sestra zjutraj, Knez?" Odgovori mi: „Včeraj je bila z očetom na sejmu, pa so bili oče pijani, sta pa o polunoči domu prišla, pa je danes predolgo spala". —Pomilovanja vreden otrok! Oče je žganjar, poznam ga, pa spravi otroka se seboj, da mu je priča njegovih nerednostij, ga odtrgava spanju ter tako neposredno pouku. Naj povem še jeden slučaj : Pred tremi leti je bilo, ko sem poznavajoč žganjarske razvade tukajšnjega kraja - pri popoludanskem pouku prav živo svaril učence pred žganjem, ter jim zapretil s kaznijo, če od koga zvem, da je pil žganje. Takoj drugi dan mi zatožijo dečka, ki je pil žganje. Na vprašanje, če je li res, pritrdi mi dotični deček odkritosrčno, da res. „Kje si pa dobil žganje?" „Oče so mi ga dali?" „Koliko so ti ga pa dali?" „En frakelj". „Pa si vsega spil?" „Vsega, saj sem ga že večkrat". „Kaj so pa rekli, ko so ti ga dali?" „Rekli so: na, pij fant, da boš bolj močen". „Pa so bili oče trezni?" „O ne, pijani". — To je bil dvogovor, ki se je med nama razvil. Deček govoril je po vsem resnico, vsaj so bili drugi priče. Kaj naj stori učitelj v jednacem slučaji? — Kaznovati otroka? Nikakor ne, vsaj so mu žganja dali oče, od katerih je vajen prejemati vse dobro. — Še več drastičnih slučajev bi lehko naštel, pa vsaj ste jih skusili sami, tovariši! In učitelj naj tu vspešno deluje? — On naj iz piškavega oreha vzgoji zdravo drevo, ki naj razveseljuje oko potnikovo. Vsaj ni mogoče! Opazovati mora žalostnim srcem, da dobra beseda ne obrodi vselej dobrega sadu. Domača vzgoja pa ni slaba le v revnih družinah, ona je napačna tudi v premožnejših, kjer vzgajajo otroke ne le oče in mati, ampak tudi ded in babica, dekla in hlapec — pa vsak kakor njemu ugaja, vsak po svojem kopitu. Prvi hvali, drugi graja, prvi zapeljuje, drugi odvrača, prvi tepe, drugi boža! Oj to je vzgoja — vse navskriž, da se dostikrat otrok ujezi, da bije, brca, vpije — to je dirndaj! To je za nje — to je smeh! - Ne more mi pri tej priliki iz glave bivši tukajšnji kaplan-katehet, ki je kaj rad raz lečo ponavljal besede: „Mati naj bode v hiši škof, a oče papež!" Originelno, a dobro! Nikdar naj ne sega žena možu v njegove odredbe v pričo otroka — in če bi tudi ne bile besede očetove po vsem nezmotljive. Vsaj se različni nazori zjasne pozneje med štirimi očmi. Beseda očetova naj bode v družini vselej sveta, proti katerej ne gre ugovarjati. — In kako je navadno? — Ako oče otroku kako stvar prepove, brž se oglasi mati: „Pusti mu, pusti, naj se malo poigra!" Morda je stvar malenkostna, a otrok zapazi, da se mati zanj poteza - avtoriteta očetova je oma-jena. Ako pa je treba otroku šibe, že prihiti mati z vsklikom: „Ne, mojega otroka pa že ne boš tepel — kaj ga misliš ubiti?" To pa je naravnost najhujša potuha, — očetova veljava je pokopana. Otrok se slednjič odločno upre besedi očetovi — pa tudi materini in gorje se množi z leti. Premehka mati ima tudi na deželi za svojega^ ljubljenca vse, česar si ta želi: dragih in celo nevarnih igrač, gizdave obleke, izbranih slaščic, da, celo denarja mu ne vzdržuje. S tem vadi se isti mnogih potreb, ki ga store v poznejšem življenji nezadovoljnega in nesrečnega, vadi se napuha in preziranja svojih ubožnejših tovarišev, vadi se ne-voščljivosti, da, zapravlja si se sladščicami celo svoje zdravje. Mati zapazi razvade otroka svojega navadno šele, ko so se že bohotno raz-rastle, ko je že prepozno. Potem pač toži mati: kako li, da me je Bog kaznoval s tacimi otroci, da so mi le v žalost in skrb. Sama si jih vzgojila, sama izredila, zdaj žanješ le še sad svoje setve! Prepogosto se čuje: Kar otroci v šolo hodijo, so vsi napačni, po poti in v šoli se vsega navadijo. — Ej, da bi se,- le drugje ne pohuj-šali bolj: pri potoku, na paši itd. — V šolo navadno prihajajo posamezno, v šoli niso brez nadzorstva, odhajajo proti domu na vse strani in vsak hiti, da si prej utolaži želodec! Ne, šola ni kriva, ne! Vsaj šola le tlači, mori pogubonosne kali, ki mu prete uničiti srce in dušo, 8* katerih se je navzel v domačem krogu! Šola se trudi, da polaga otroku zdrave in tečne hrane, da postane kdaj sposoben za človeško družbo. In kdaj bode spoznal priprosti narod svete namene naše šole? se na svetu je spremenljivo, nič pa tako, kakor človeško zdravje. Danes še krepak in čvrst, ležiš jutri že na bolniški postelji, če ne celo na mrtvaškem odru. Dolžnost slednjega torej bodi, da skrbno paziš na svoje zdravje in se varno ogiblješ vsega, kar bi ti utegnilo škodovati. Toda naj se še tako varujemo vsacega prepiha, slednje sapice, naj se še tako dosledno ravnamo po zdravstvenih pravilih, vender bolezni ne odidemo. Vsi smo ji podvrženi brez izjeme; slednji se ji mora pokoriti prej ali slej. Človeško življenje ima poleg vesele, tudi osorno stran, mnogo prevar, mnogo grenkostij in viharjev. Vse to močno upliva na telo in duh, izpodkopava človeku zadovoljnost in zdravje ter mu pripravlja prezgodnji grob. Namenil sem se torej v kratkih potezah naslikati žalostni položaj učitelja-bolnika, navesti vzroke, ki ga ovirajo, da ne pošlje takoj v pričetku bolezni po izvedenega zdravnika in kako bi se dale te ovire vsaj deloma odpraviti. „Največje premoženje države je življenje človeško". Te plemenite in važne besede je govoril pokojni cesarjevič Rudolf pri otvoritvi zdravstvenega kongresa na Dunaji. To je pa tudi res. Vsa sloga, vse blagostanje, ves napredek države odvisen je edino le od zdravih, krepkih državljanov, od njihovega življenja. Ce je torej človek tako nesrečen, da je izgubil najdražje svoje imetje — zdravje, kaj pa mu je storiti, da si to imetje zopet pridobi? Iskati mu je nemudoma zdravniške pomoči. Sveta dolžnost slednjega obolelega človeka in torej tudi obolelega učitelja je, da nemudoma pošlje po izvedenega zdravnika Se pa li ravnajo po tem tudi vsi gospodje učitelji, zlasti po deželi? Ne. Kako pa to? Saj so vender drugim svetovalci, učitelji in po najnovejšem ministrovem ukazu bodo baje tudi kos zdravnika, pa menda brez — diplome. Ko se pa sami nahajajo v tako kritičnem položaju, kakor je ravno bolezen, ne vedo, kaj jim je storiti. O dobro vedo, kje jim je iskati leka, toda gmotno stanje jim vsega ne dopušča. Učitelji na deželi, smo navadno jako oddaljeni od trgov in mest, tu pa so ravno sedeži zdravnikov. Ce torej oboleli učitelj na deželi želi zdravnika, najeti mora voznika, ki ga gre iskat. To pa stane mnogo novcev, ki si jih mora učitelj-bolnik pri svoji pičli plači pritrgati ter jih žrtvovati. Zdravila so tudi draga, zdravniki pa še dražji. Ni se torej čuditi, če se oboleli učitelj na deželi brani zdravnika ter pošlje po njega še le v skrajni sili, mnogokrat celo prepozno. Videl sem pred nedav- Bog vel Č. Zdravnik, skrb učitelja-bolnika. nim časom jako žalosten prizor in ravno ta me je napotil k sestavi teh vrstic. Učitelj z letno plačo 500 gld. je ležal bolan na postelji, krog njega stali so soproga in čvetero še nepreskrbljenih otrok; vsi ga prosijo, naj vender pošlje po zdravnika, dokler je še čas. Kraj, kjer napominani gospod tovariš službuje, oddaljen je kake tri ure hoda od mesta. Po daljnjem prigovarjanji se bolnik vender odloči za zdravnika. Kaj menite, koliko je neki stal voznik, zdravnik in zdravila? Voznik tja in nazaj nič manj kot 4 gld., zdravnik tudi nič manj kot 10 gld. in zdravila tudi nič manj kot 2 gld. Torej vse skupaj zopet ravno nič manj kot 16 gld. Kaj ne, da jako neznaten iznesek v primeri z mastno mesečno plačo učiteljevo?! Kaj pa potem, če bolezen dolgo traja in je treba večkrat po zdravnika poslati? Kje je potem hrana in druge potrebščine za bolnika in obitelj? Da, malo ne obupati je bolniku v tacem položaju Ce se pa že stalno nastavljenim gosp. tovarišem tako godi, kaj naj potem rečem o začasno nastavljenih učiteljih? Tem bi svetoval, da napovedo bolezni boj, kakor sem ji ga tudi jaz in naj ji zagrozijo, naj se ne drzne prekoračiti njihovega stanovanja. Samo težko, če jih bode slušala, kakor menda tudi mene ne. Bog daj, da nam bi bila milostna vsaj za začasnega službovanja! Kajti s plačo, kakoršno imajo začasno nastavljeni učitelji sedaj, nam v bolezni nikakor ni možno shajati. Srčno poinilujem slednjega onih začasno nastavljenih g. tovarišev, ki nima živečih starišev ali pa sorodnikov, pri kojih bi v bolezni pomoči iskal; kajti odprta mu je le jedna pot, pot v deželno bolnišnico. Tu zapuščen od vsega sveta, se vije v mukah narodni odgojitelj, on steber države in narodovega blagostanja, on inučenik naroda, kojemu je žrtvoval vse svoje moči! Kdo ga tu vidi, kdo se ga spominja? Na bolniški postelji se še-le učitelju prav oči odpro, da spozna, kako malo se še merodajna oblastva ozirajo na njega in kako malo jim je mar odpraviti nadloge, ki ga tarejo. Ce torej vse do sedaj povedano trezno premislimo, vidimo, da je slednji učitelj začasno kot stalno nastavljen za časa bolezni velik trpin, zlasti če ima mnogobrojno obitelj. Kako pa bi se dale ovire, ki branijo obolelemu učitelju takoj v pričetku bolezni po zdravnika poslati, vsaj deloma odpraviti? Po mojih slabih mislih bi se dale te ovire vsaj deloma odpraviti s tem, da skrbimo za zdravnika, ki ga bodemo v bolezni potrebovali, že sedaj, dokler smo še zdravi. To pa tako, da bi vsak učitelj med letom vplačal določen, ne previsok znesek v ta namen. Prispevki učiteljstva vsa-cega okraja naj bi se potem izročili okraj, zdravniku, ki bi s tem prevzel nalog, da prihaja v bolezni brezplačno k vsacemu učitelju in njegovi obitelji. Toda vplačevanja niti ne bi bilo treba, kajti učitelji imamo jako pičle dohodke, vplačevanja pa itak dovolj. Koliko žrtvujemo vsako leto za okraj, učitelj, knjižnice. Bi li ne bilo umestno, da bi plačevali le polovico sedanjega zneska za okraj, učitelj, knjižnice, drugo polovico pa za zdravnika? Seveda naj bi k temu nekoliko tudi dežela pomogla. Saj smo njeni delavci in kot taki tudi delavci države. Dolžnost države, oziroma dežele pa je, da skrbi za svoje služabnike, za svoje delavce. Vsaj se je že Bismark nekoč izjavil: „Staat, du hast ftir deine Arbeiter zu sorgen!" Ako velja to o delavcih sploh, velja sosebno še o učiteljih. Ker je torej vprašanje, kako preskrbeti učitelju-bolniku zdravnika eminentne važnosti za vsacega učitelja, zlasti pa za one, ki imajo mnogobrojno obitelj, naj bi se torej o tem vprašanju prav živahno razpravljalo med učiteljstvom. To pa ali v „Učitelj. Tovar.", ali pa pri okraj, učiteljskih konferencijah, ali tudi pri okraj, učiteljskih društvih. Izvestno nam donese mnogo koristi. Mnogo bi o tem še lahko govoril, toda naj za danes zadostuje; kajti godi se mi enako onemu, ki je imel mnogo na srcu, kar je menil povedati o snidenji svojemu prijatelju; ko sta se pa sošla, končal je ves svoj govor v par minutah. To pa radi tega, ker vse, kar bi rad povedal, se s par besedami povedati ne da, ali pa se z besedami sploh povedati ne more. Treba je le imeti za trpina čuteče srce. Iv. Cerar. Napovedana vojna in naša bramba. .5 malo dni še— in mila vigred bode ogrnena s krasno, sočno-^JL^; zeleno odejo, ki bode pretkana z nežno pisanim duhtečim cvetjem ! Kdo ne bi se veselil tega divnega prizora probujene narave ? Kdo ne bi občudoval nevestinega krila, v katero čarodelna roka Stvar-nikova zavije mater zemljo? — A kdo ne trepeče v strahu, da ne bi kaka uima uničila osrečujočih nad, ki nam jih vzbuja nakičena vspo-mlad, obetajoč bogate plodove svojega bujnega in krepkega razvoja? Hvala Bogu, da vremenske nezgode vsikdar in povsodi ne pritisnejo presilovito in da mladostnega lica narave ne porazijo popolnoma! Videti je, kakor da bi tudi prirodne sovražne sile prizanašale vspomladni krasoti, ker vender ne usmrtijo vseh nežnih kali srečonosne kraljice letnih časov. Kako tolažljiva je ta vedno ponavljajoča se izkušnja za našega pridnega zemljaka, ki po prestani grožnji toli sladkih nadej stavi v obilni trud svojega dlana! Kako srečen je videč, da se mu te lepe nadeje dejansko izpolnujejo ob času žetve. V divni svoji lepoti pa oživljena narava rodi gada na prsih, sovražnika v svojih nedrih, ki je mnogokrat pogubnejši od vremenskih nezgod. Kdo ga ne pozna — zagrizenega hudodelca, grdega mračnjaka, predrzneža, ki se par let naprej napoveduje, ne zmeneč se za neprijazen vsprejem, ki mu ga pripravlja hujša sovražna četa; nego je vsa črnovojniška sila. Že se bliža potuhnjeni škodljivec, Avantgarda že ogleduje ter§n in z drznim vojnim klicem „zzuumm" spodbuja požrešno hroščevo armado iz podzemeljskih skrivališč k splošnemu skupnemu napadu. Naj se le prikaže! Našel nas ne bode nepripravljenih. Mlado in staro — vse stoji morda že oboroženo — sicer brez topov in pušk, a z lestvami, pre-kljami, plahtami, vrečami in kropom na braniku, da odvrne napad in porazi predrznika na vsej črti, koder se prikaže. Samo dobro organi-zovati treba še našo defenzivno vojsko, a to brez odlašanja. Cetovodje so že določeni. Deželne gosposke so dekrete že razposlale. Častiti gospodje tovariši imate jih že izvestno v rokah in naredili ste že ves vojni načrt. Zdaj čakate samo še ugodne prilike, da planete nad nepoklicanega gosta. Le po njem!! Umeje se, da so pripravljena tudi odlikovanja onim hrabrim bram-bovcem in črnovojnikom, ki bodo ljutega sovražnika mnogobrojno uničevali. Ta odlikovanja sicer ne bodo lavorovi venci in zlate kolajne, a na veliko radost bojevnikov utegnejo vender — le biti od brona in niklja, samo, da se cetovodje na pristojnem mestu za časa in primernim potom za „križce in svetinje" pobrigajo. Vspeh je zagotovljen, nagrade so obljubljene, kar je razvidno iz obravnave deželnega zbora v zadnjem zasedanji, katere se je zaupno a energično držati pri poganjanji za omenjeno odlikovanje. Dotične obravnave v II. deželnozborski seji dne 9. prosinca 1894 so se naslanjale na proračun deželno-kulturnega zaklada in so bile nastopne: G. deželni predsednik baron Hein: „L. 1892. je bilo v računu deželno-kulturnega zaklada 84 gld. 43 kr. za uničevanje hro-ščev. Leto 1894. imamo - kakor znano — hroščevo leto. Tem povodom je deželna vlada naročila okrajnim gosposkam, da je skrbeti za izpolnitev zakona z dne 17. rožnika 1870, za ponovitev razglašenja v občinah in za to, da se šolska mladina spodbuja k nabiri in pokon-čevanju škodljivega hrošča ter tako zadosti dotičnemu zakonskemu predpisu". „Stvar deželnega zbora bila bi, da z dovolitvijo nagrad primerno skrbi za pokončevanje hroščev in gosenic škodljivih metuljev. Ako bi se vsprejela le majhna svota v letošnji proračun za ta namen, prihranil bi se sicer kak tisočak naši deželi; a z druge strani je pomisliti, da bodeta nastopila beda in pomanjkanje v občinah, katerim bode treba deliti obilo denarne podpore znatno presegajoče one troške, ki se bodo potrebovali kot nagrade za ugonobitev mrčesa. Škodljivost bi tu ne bila umestna, troški za podporo siromakom pa neizogibni". Poslanec dr. Papež: Deželni odbor je pred kratkim sklenil, da treba skrbeti za premije v svrho uničevanja hroščev. V mislih je imel tudi letošnje hrošcevo leto. Finančni odsek je povišal dotični kredit od 1490 gld. na 2500 gld. za deželne kulturne namene. Iz te svote 2500 gld. odločeval bode deželni odbor» ako bode treba, tudi premije za uničevanje hrošče v. Poslanec Hribar naglaša potrebo ukaza, da se pouči ljudstvo o pokončevanji in da vlada skrbi za izvrševanje dotičnih zakonov. Finančni odsek je ravno z ozirom na hrošcevo leto postavil v proračun za deželne kulturne namene svoto 2500 gld. Deželni zbor je že pred tremi leti vso svojo pozornost obračal na važnost pokončevanja hro-ščev. 1890. 1. je po inicijativi finančnega odseka sklenil resolucijo, da naj deželni odbor županstvom naznani,1) daje pripravljen za pokon-čevanje hroščev dovoljevati nagrade. Želeti je, da tudi vlada podpira prizadevanje deželnega zbora. Kar se tiče premij za uničevanje mrčesa, misli (g. Hribar), da morebiti deželni odbor pretesnosrčno2) postopa v tej stvari. V omenjeni resoluciji se je naročilo deželnemu odboru, naj potom posebne okrožnice opozori županstva po deželi, da bode za dokazane količine pokončanih hroščev iz deželnega kulturnega zaklada delil primerne nagrade. Te resolucije se je deželni odbor prestrogo držal, kajti pomisliti je. da imamo v mnogih krajih po deželi malomarne župane,3) da so pa tam učitelji ali druge inteligentne osebe, katere bi spodbujale mladino, naj uničuje hrošče. Ce se kak zasebnik obrne do deželnega odbora za nagrado, ne more dobiti nobenega zneska, ker se deželni odbor strogo drži sklepa visokega deželnega zbora, da sme deliti take nagrade le županstvom. Zaradi tega bi se stvar uredila najbolje tako, da bi deželni odbor dajal kredite za uničevanje hroščev ne. samo županstvom, temveč tudi drugim sposobnim osebam. Želel bi (Hribar), da bi se za 1. 1894. izdalo v ta namen več kakor 1. 1890. S tem se bode veliko storilo v zboljšanje našega gospodarstva. Deželni glavar: Na opazko poročevalca opozarjam kot bivši poročevalec deželnega kulturnega zaklada na to, da je deželni odbor tudi takrat, ko je izdal nagrade za pokončevanje hroščev, že oziral se na ljudske šole in da so se vodstvom dotičnih šol delile nagrade, ako so se izkazale gotove količine pokončanih hroščev. Zagotoviti smem visoko zbornico, da bode deželni odbor tudi v bodoče tako postopal. *) To se je tudi zgodilo. 2) Morda tudi prekasno. 8) Komaj polovica županstev se je oglasilo pri deželnem odboru. Praktična uporaba dr. Houdek & Hervertove prirodoslovne zbirke pri berilih za ljudske šole. (Dalje.) III. Berilo. 106. Toplota: Vdrto zrcalo. Ako držimo zrcalo proti solncu, vžgejo odbiti solnčni trakovi v. tako imenovanem gorišči užigalne klinčke ali kako drugo gorljivo reč. 108. Razširjanje toplote: Krogla z obročem. Segreta krogla ne gre skozi obroč. — Arendov aparat za raztezno s t. — Zavita proga iz papirja. 109. Toplomer: Toplomer s trojno lestvico. 110. Zrak: Sestavljen iz dušca, kisleca in ogljenčeve kisline. Meh. 111. Zračili tlak: Natega je na sredi širja steklena posoda s precej dolgim koncem. Ako vtaknemo spodnji cevin konec v vodo ter izsrkavamo z ustmi na zgornjem konci zrak, napolni se vsa natega z vodo. Ako zamašimo zgornjo odprtino s prstom, ne teče voda iz natege. — Priprosta ročna brizglja. Ako potegnemo bat iz brizglje, stopi voda v njo. — Zavita natega. Krajši nategin krak postavimo v vodo, pri daljšem pa izsrkujemo zrak. Voda teče potem sama skozi natego in sicer tako dolgo, dokler je odprtina daljšega kraka nižje, kot gladina vode. - Zavita natega kot vodomet. Spodnji konec daljšega kraka je zavit navzgor ter se konča v tanko predreno ost. 112. Tlakomer: Tlakomer. 113. Gasilna brizglja: Navadna sesal j k a iz stekla. — Heronova buča iz stekla je steklena posoda, približno do polovice z vodo napolnjena. V grlu tiči neprodušno cev zasajoče blizu dna posode. Ako povišamo v posodi zračno napetost s tem, da pihamo v posodo, priteče precej visok curek vode skozi cev. - Tlakovna sesaljka iz stekla. — Vzorec gasilne brizgaljnice iz stekla. 115. Kuhanje: Pri obravnavanji branja „Kuhanje" je priporočati, da se voda v papinem batu ali v kaki drugi mali posodi na špiritovi lampi do vrenja segreje in med tem razne stopnje kuhanja pojasnu-jejo. — Papinov bat z držajem. Pare potisnejo bat iz valja. — Treskave krogljice. — Majhen vzorec parnega stroja z nihajočim valjem. 117. Zvok: Glasbene vilice. — Deska s tremi sedli (dvema nepremičnima in jednim premičnim) in z jedno struno. Čim krajša je struna, tim viši je ton. — Ustnic na piščal. — Slušalo iz pločevine. 110. Svetloba: Priprava za premočrtno širjenje svetlobe. — Ravno zrcalo za odboj svetlobe. — Zrcali za večkratni odboj. Predmet, stoječ med zrcaloma, vidimo tem večkrat, čim ostrejši je kot, oklepan od zrcal. — Posrebrena otla krogla iz stekla. Rabimo jo kot izbočno zrcalo. — Vdrto zrcalo v okvirji daje povečane, navidezne slike, ako je predmet blizu zrcala. — Steklena prizma. Predmet, ki ga pogledamo skozi prizmo, vidimo na drugem mestu in s pobarvanim robom. — Sestavljen drobnogled. Z dvema lečama in zrcalom. Obe leči, predmetnica in priočnica, ste leči zbiralki. Predmete polagamo na malo, prevrtano mizico in jih razsvetljujemo od spodaj z zrcalom. 120. Mavrica: Jednostaven aparat za lom svetlobnih trakov. — Steklena prizma. Ako prestrežemo s prizmo solnčne trakove, lomi in razkroji jih prizma tako, da vidimo na steni liso mavričnih barv (spektrum ali šar). 122. Magnetizem: Prirodni magnet. — Magnetna palica iz najboljšega jekla. — Podkovast magnet s kotvico. — Pilovina. — Železne in jeklene palčice za magnetenje. — Odklonska igla ali odklonica. Z njo lahko pokažemo, da se istoimenski magnetni poli (konice) odbijajo, raznoimenski pa privlačijo. — Kompas. Rabimo ga, da določimo stran sveta s pomočjo kota, katerega oklepate igla in dotična svetovna mer. 123. Elektrika: Steklena palica, drgnena z amalgovanim usnjem, postane pozitivno električna. — Palčiča iz ebonita ali trde gume, drgnena z volnino, postane negativno električna. — Kroglice od bezgovega stržena Elektrizovane palčice jih privlači vajo in zopet odbijajo. - Krogljici od bezgovega stržena na stojalu kot elektroskop. Kroglicam podelimo pozitivne elektrike, dotaknivši se jih z drgneno stekleno palčico, kroglici se razhajate. Ako približamo sedaj kroglicam drgneno ebonitovo palčico, padate zopet skupaj v dokaz, da se uničujete raznoimenski elektriki. Daniellov člen sestoji iz steklenega kozarca, v kojem stoji v razredčenej žvepleni kislini odprt cinkov valj. V cinkov valj postavljen je luknjičast prsten valj, napolnjen z nasičeno raztopino modre galice (bakrenega vitrijola), v katerej stoji odprt bakren valj. Fr. Slane. (Dalje prih.) Književnost. Missa „Jesu, Rex g'loriae" a