način   izrablja   fizikalni   pojav,   da   se   nahajajo
v sklenjeni tonski vrsti na gotovih  medsebojnih
razdaljah  virtualno isti toni,  ki se   le po višini razlikujejo med seboj, postavim:
$t
i
=L
C-C-C      -      c-c
Skupina med po dvema takima enakima tonoma, skala ali tonska lestvica, šteje lahko več ali manj tonov, višinskih stopenj, celo-ali poltonskih »intervalov«, po čemer je določen posebni značaj vsakega sistema. Na vsak posamezen ton v skali je mogoče zgraditi novo skalo, ki upošteva  iste  norme  sistema   (tonski načini).
Ti tonski sistemi niso stalni ali absolutno ne-izpremenljivi, nego se z nastopom skoro vsake večje stilne epohe menjajo. Vsako posebno novo umetnostno in stilno hotenje si najde svojim potrebam primeren tonski sistem, temelj, če jim stari, podedovani ne zadošča več. Tako so se zadnja stoletja tako zelo držala konvencije sedem-tonskega diatoničnega sistema, ki je ločil med »trdo in mehko« (dur in mol, o teh pozneje) skalo, med obema glasbenima »spoloma«, in se je zdel edini logičen, naraven, edino pravi in samoumevno nepremakljiv. Zakaj baš diatonični in zakaj baš s poltonskimi intervali v duru med V4 in 7/s, v molu 2/s in 5/e stopinjo? Ali ne bi bil še enostavnejši anhemitonični (brezpol-tonski) sistem? Zakaj baš tak in ne drugačen, je utemeljeno globoko v okusu, občutenju, estetskem in svetovnem nazoru dobe, ki ga je izoblikovala. Ko je nastopil imenovani sistem in se polagoma dograjal, je zamen il stare srednjeveške in ti antične sisteme in v najnovejši dobi se tudi durmolski heptatoniki že maje jo temelji vsled prodiranja dvanajstpoltonskega in četrttonskega sistema. Taka je usoda teh sistemov. V indivi-dualizmu moderne smo jih videli veljati celo več obenem. Tako so eksotičnih efektov žejni impresionisti cesto uporabljali »cigansko« ali aziatske skale, in še o starem Verdiju je znano, da je za neka »egiptizirujoča občutja« v Aidi porabil v to svrho nalašč poiskano »enigmatično« skalo.
Pomen določenega tonskega sistema za stil glasbe je fundamentalen. Tonski sistem je podlaga vsej na njem zgrajeni glasbeni produkciji, kolikor se tiče stilnega značaja, saj odločilno posega v melodiko itd. in je pretežno »subjektivna« muzika mogoča le na »subjektivnem« sistemu, pretežno »čutna« na »čutnem« itd.
Če si ogledamo sedaj posamezen ton, je ta definiran po svoji glasovni intenziteti (da se sploh čuje, da je glasan ali poltih), da traja vsaj nekaj časa, da je gotova višinska ali nižinska stopnja in eventualno še, da ima svojo lastno barvo glasu (človeški glas, violina itd.)
Že pojav tona samega na sebi in njega menjavo s pavzo (časovno prekinjen je zvenenja) so si glasbeni psihologi in estetiki v svoji težnji, opazovati v muziki same »napetosti« in razvozljaje«, ki estetski učinkujejo,
Plečnikova šola (arh. Fr. Tomažič), vhod v veliko dvorano palače Zbornice za TOT v Ljubljani
razlagali kot učinkovito menjavo znakov aktivi-tete in pasivitete, znakov življenjske volje in miru itd. Dalje so ugotovili učinek samega ponavljanja istega tona v času kot »potrjevanje«, »jačanje«. Prav učinkovito, nematerialno sredstvo obdelave tonov tiči v dinamičnih m o žnostih, t. j, v menjavi glasovne sile tona in nje naraščanjem ali padanjem (p, f, pp, ff, cresc. —< ==- decrescendo):
Z dinamičnimi sredstvi »o možna različna stopnjevanja in p o jemanja, napetosti in raz vozi ja ji in vseh vrst kontrastna presenečenja, ki morejo cesto sila dramatično učinkovati:
n j ii
*tr
ali:
l   i   i
4   C   0
l
itd.
IT '                      pp
Dinamika, ki jo po učinku primerjajo s svet-lobnosenčno učinkovitostjo v upodabljajoči umetnosti,* je takisto merodajna za stil, zakaj niso se je posluževali umetniki vseh dob v enaki meri kakor n. pr. romantika in moderna.
Hitre ali počasne zapovrstnosti pri ponavljanju
tonov so urejene z vsakokratnimi predpisi t e m -
*  Manj  zadeta  se  mi  zdi  primera  s  perspektivo,
t. j. da bi f-u odgovarjalo »spredaj«, p-u pa »zadaj« v
slikarstvu.
43