YU ISSN 0350-0330 UDK 39(497,1 2)(05) Slovenski etnograf o življenju in kulturi večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju Letnik XXXIII-XXXIV 1988-1990 Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 1991 90921 Naslovna stran: JOŽEF PETKOVŠEK, DOMA, 1989 Narodna galerija, Ljubljana Slovenski etnograf Letnik XXXIII-XXXIV 1988-1990 Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 1991 Izdal in založil Slovenski etnografski muzej Uredniški odbor Glavni in odgovorni urednik: dr. Ivan Sedej Tehnični urednik: Marjan Loboda, dla. Članici: Irena Keršič mag. Inja Smerdel Zunanji član: mag. Marko Terseglav^ Vsebina — Contents Ivan Sedej, Vsakdanje življenje večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju........................................................... 7 Inja Smerdel, Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog v 19. stoletju na Slovanskem.......................... 25 Decisive and Other Essential Economic Developments in the History of Branches of Agriculture in Slovenia in the 19th Century Andrej Dular, Vinogradništvo na Slovenskem v 19. stoletju................. 61 Viticulture in Slovenia in the 19th Century France Golob, Hišni arhiv in podoba četrtinske kmetije iz Spodnje Slike v 19. stoletju........................................................... 83 Home Archives and a Survey of a Farm from Spodnja Šiška in the 19th Century Gorazd Makarovič, Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem.................. 127 Nutrition in the 19th Century in Slovenia Ljudmila Bras, Rokodelstvo in obrt......................................... 207 Handicraft and Trade Marija Makarovič, Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju ... 247 The Clothing Culture of the Agrarian Population Ivan Sedej, Stavbarstvo depriviligiranih družbenih slojev na Slovenskem v devetnajstem stoletju............................................... 301 Irena Keršič, Oris stanovanjske kulture slovenskega kmečkega prebivalstva v 19. stoletju......................................................... 329 Survey of the Housing Culture of Slovene Farmers in the 19th Century Tanja Tomažič, Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na po- dročju družbene kulture v 19. stoletju na Slovenskem................. 389 Summary on Certain Developments and Phenomena in the Sphere of Social Culture in Slovenia in the 19th Century Marija Makarovič, Kmečki posli............................................ 433 Farmhands Gorazd Makarovič, O vlogah in pomenih ljudske umetnosti v življenju agrar- nega prebivalstva..................................................... 461 Roles and Importance of Folk Art in the Life of the Rural Population Marija Makarovič, Zdravstvena kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju 481 Health Culture of the Rural Population Ivan Sedej Kompleksna podoba vsakdanjega življenja depriviligiranih slojev v 19. stoletju na Slo- venskem je lahko le sinteza obdelav najrazličnejših pojavov v takratni družbi s komplicira- nimi medsebojnimi odnosi ter povezavami, ki so bile dosti širše (tudi geografsko)^ kot si včasih mislimo. Posebej pa moramo ugotoviti, da v tako komplicirano strukturirani druž- bi, kjer so v interakciji živeli novi odnosi in ostanki stare fevdalne strukture, industrijska re- volucija in tradicionalne oblike produkcije, tlačanstvo in kolonat ob takrat novih načinih kmetijske produkcije na velikih posestvih, ni mogoče pričakovati čistih pojavov. V mno- gonacionalni državni skupnosti naraščajo agresivni in obrambni nacionalizmi. Že sredi 19. stoletja se celo na Slovenskem pojavijo prvi protikomunistični pamfleti (ki seveda predpo- stavljajo komunistično agitacijo in širjenje idej. Začetek stoletja označujejo napoleonske vojne, francoska okupacija in vzpostavitev Ilirskih provinc, konec stoletja pa izzveneva v narodnoprebudniški euforiji in v razkroju navidezno idiličnih razmer na vasi. Pomembni del življenja je tudi sočasna kultura — pa naj gre za širše delovanje Zoissovega kroga, za lite- rarno dejavnost Č'beličarjev, za Prešernove poezije ali za začetke modernega slikarstva na Slovenskem in končno tudi za razvoj znanosti, kjer je imela svoje mesto tudi prednica današnje etnologije z zametki kulturne antropologije, ki jih zasledimo v Baragovih spisih o Indijancih Severne Amerike. To je tudi dolgo obdobje, ki ga po eni strani označuje prevla- dujoča kmetijska produkcija, po drugi strani pa ostanki starih predindustrijskih dejavnosti, kot sta f užinarstvo in železarstvo ali pa glažutarstvo, ki se postopno spreminjajo v moder- no industrijo ali pa odmirajo. To je obdobje, ki ga nekje na sredini prereže gradnja Južne železnice — na političnem nivoju pa revolucionarna vrenja leta 1848, kasneje pa poveča- no drobljenje kmečke posesti, vedno večje zadolževanje ter grozljivo izseljevanje iz neka- terih območij. Železnica je povzročila veliko sprememb. Zaradi nje je propadlo nekaj de- javnosti, ki so označevale veliko „predželezniško" obdobje — vzemimo le prevozništvo in vse s prometom povezane obrti, službe in dejavnosti. V regionalni arhitekturi nastajajo novi poudarki, uveljavljati se začne svojska unifikacija. Obenem pa v podeželskih razme- rah še vedno prevladuje naturalno gospodarstvo. Umetnost za kmetije, ki je po komplici- ranih poteh nasledek prve agrarno tehnične revolucije, intenzivno živi še v drugi polovici 19. stoletja — ne le v odročnih gorskih naseljih ampak tudi v okolici večjih mest. Navse- zadnje so še v našem stoletju živeli „ljudski umetniki", ki so s svojimi naivno formuliranim! kipi in slikami konkurirali polindustrijskim likovnim produktom. V 19. stoletju gre torej za splet nasprotujočih si pojavov, ki nam s svojmi zakonitostmi lahko povedo marsikaj tudi o našem stoletju in dogajanjih, ki smo jim priča. Na svojski način pa o tem govore tudi mu- zejske zbirke. Zbirke v klasičnih etnoloških muzejih odražajo protislovnost predmeta, ki si ga je zamejila etnologija. Po drugi strani pa so kolekcije nasledek dolge tradicije in iskanj, ki jih je sprožal razvoj vede (etnologije, kulturne antropologije). Še danes živijo v muzejih zbirkah sledovi tistega pojmovanja, ki je „ljudsko" v nekem kulturnem in civilizacijskem kontekstu obrav- navalo kot samosvojo, v bistvu tujo kulturo, čeprav je raziskovalcem služila kot alibi za opredeljevanje do sočasnih političnih in predvsem ideoloških sistemov. »Nepokvarjeni kmet", trdno povezan z zemjo, je funkcioniral kot antipod »izkoreninjenemu meščanstvu" in „brezdomovinskemu proletariatu". Kmečka umetnost je predstavljala visoko kvaliteto nasproti sodobnemu kiču In razkroju vseh vrednot, stara vas je funkcionirala kot nasprot- je nehumanemu sodobnemu urbanizmu, ura z lesenim mehanizmom in ralo sta bila priči VSAKDANJE ŽIVLJENJE VEČINSKEGA PREBIVALSTVA NA SLOVENSKEM V 19. STOLETJU 8 Ivan Sedej Past za polhe. S konca 19. ali iz začetka 20. stoletja. Mala vas (Bloke). 9,5 x 7,5 x 6,5 cm. Zgornja stranica je podaljšana v 14 cm dolg "rep". Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, inv. št. EM 6507. Kletki za čebelje matice. Izdelani predvidoma v 80. ali 90. letih 19. stoletja. Prva je najdena v Goste- čah pri Sori (pri Medvodah), druga je najdena in narejena v Hostah pri Škofji Loki. Slovenski etno- grafski muzej, Ljubljana, inv. št. 11120 (konkordančna št. v Grebenčevih zapiskih 152) in inv. št. 11169 (konkord. št. v Greb. zap. 193). Vsakdanje življenje večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju 9 ustvarjalnosti in osebnega odnosa do izdelkov človeških rok, pa tudi izrazita likovna struktura, je pozitivni pol, ki je imel protipol v „brezdušni industrijski robi". Idealizirano kmetstvo je postalo oznaka novih nacionalnih mitologij. Na podlagi teh vrednostnih parov so nastajale tudi tako imenovane etnografske zbirke — ki so imele paradoksno funkcijo; bile so domači, evropski pendant „primitivnim" kulturam in priča o nadčasovnih koreni- nah nacije in o njenih legitimnih dedičih, ki so se oblačili v narodne noše ob slavnostnih sprejemih, na taborih in shodih. Druga sestavina etnoloških zbirk v slovenskih muzejih in v Slovenskem etnografskem muzeju je nasledek praktične razdelitve med posameznimi muzejskimi strokami. Kulturno zgodovinske zbirke tudi danes vsebujejo predvsem predmete (muzealije), povezane z živ- ljenjem in z zgodovino višjih socialnih plasti in razredov (meščanstva, plemstva), zgodo- vinske zbirke se navezujejo na interpretacije politične zgodovine, galerije in umetnostne zbirke hranijo predvsem visokokvalitetno in kvalitetnejšo likovno produkcijo, ozko specia- lizirani muzeji revolucije hranijo in zbirajo dokumente o zgodovini Komunistične partije, etnološke zbirke pa so usmerjene v varovanje in prezentacijo tistih pričevanj, ki pokrivajo življenje depriviligiranih plasti. V teh okvirih so imeli do nedavnega prednost zanimivejši, predvsem likovno atraktivnejši predmeti (kulturna dediščina, muzealije), ki imajo hkrati tržno priznano antikvarično vrednost. Pred leti smo že zapisali, da lahko v naših muzejih najdemo veliko število reprezentativnega okrašenega posodja, le s težavo pa bi zbrali komplet najbolj preprostih, vsakdanjih predmetov, ki so bili v določenem času v rabi v večjem številu gospodinjstev. Tako so inventarji kmečkih gospodarstev iz 18. in 19. sto- letja v nasprotju z gradivom, ki je zbrano v muzejih. Sintagma — način življenja — ki naj bi bila tema sodobnih etnoloških raziskav, predpo- stavlja raziskovanje in temu ustrezno muzeološko prezentacijo pričevanj iz vseh družbe- nih plasti, posebej še zato, ker je izrazje, opredeljeno s pridevniki „ljudski, ljudska, ljuds- ko", več kot ohlapno. Resnici na ljubo pa je treba poudariti, da so posamezne sestavine življenja depriviligiranih plasti populacije (posebej v 19. stoletju, ki nas na tem mestu zani- ma) obdelane drugače kot kulturni elementi, ki dokumentirajo določene dejavnosti, poja- ve in življenje v višjih socialnih sferah. Tudi vednost o njihovem pomenu za naše vedenje o strukturi vsakdanjega življenja še nima tistega mesta, ki bi ga zaslužila in ki ga ima (reci- mo) v Franciji ali v anglosaksonskem svetu. Specifične vsebine zbirk v etnološkem muzeju in stroka potemtakem opredeljujejo tudi muzeološke interese, ki se prav zato do neke mere razlikujejo od hotenj v matični stroki. Hote ali nehote se reproducirajo tudi starejše vsebine in pristopi. Tradicija je dosti močnej- ša kot v „čisti" vedi. Kot v vsaki vednosti in vedi, ki začenja novo poglavje v teoriji (in praksi), gre tudi v sodobni slovenski etnologiji za poudarjanje kompleksnih pristopov in celovitih pregledov (kjer vedno manjka kak pomembnejši segment). Vzemimo primer iz ljudskega (lahko uporabimo tudi narekovaje) stavbarstva. Glede na interes in manene ra- ziskave lahko pojave obdelujemo „izolirano", kot zgodovino kulturnega elementa, kot do- kument o družbeni strukturi, kot umetnostnozgodovinsko vprašanje, obenem pa tudi v kontekstu naselij in krajine ali pa povsem avtonomno, v povezavah z življenjskim stilom, z dejavnostmi, ki se oblikujejo ob arhitekturi in v njej, itd. Vsak od pristopov in vsaka od problematik je nedvomno legitimna. To legitimnost pa najpogostejše kritike zelo rade za- nikajo. Vedno namreč zahtevajo obdelavo prav vseh parametrov — skratka idealno sinte- zo, ki pa žal nastane šele takrat, ko smo vsaj približno obdelali temeljne probleme.^ 19. stoletje, kot časovno obdobje, v katerem se odigrava življenje depriviligiranih social- nih plasti na Slovenskem (najštevilnejši segment so kmetje), je v mnogočem zelo samo- 1 o Ivan Sedej voljno izbran okvir. Zato sta obe časovni meji — na začetku in koncu — zaradi narave pro- blemov zelo ohlapni. V začetku stoletja se začenjajo v množični obliki kazati na različnih ravneh sadovi agrarno tehnične revolucije — vzemimo le obliko domačij in „dokončno" obliko, ki jo dobe vasi na Krasu in v Prekmurju. Kot pomembno pričevanje se ob koncu stoletja v stavbarstvu pojavijo novi tipi stanovanjskih stavb na podeželju. Po drugi strani pa na oblikovitost kulturne krajine še vedno vplivajo stari prostorski poudarki, predvsem baročna kmečke arhitektura. Posamezne pokrajine še vedno dolgujejo svojo specifično obliko starim kritinam — vendar seje v osrednji Sloveniji tudi marsikaj spremenilo, v me- stih in vaseh postaja vodilna kritina bobrovec, ponekod pa skrilj. Na Primorskem uveljav- ljeni korci pa vztrajajo prav do današnjega dne. Še bolj protislovna je podoba življenja v 19. stoletju na drugih ravneh — posebno če sku- šamo vsakega od pojavov vpeti v smiselni kontinuum. Kljub temu pa ima stoletje svoje specifike, pa naj gre za biedermeiersko kulturo, ki je posegla v vsa okolja, od kmetije do dvora ali pa za odseve življenja ob koncu stoletja na dunajskem dvoru, s svojimi historici- stičnimi formami, španskim ceremonialom in navidez nelogičnimi prvinami, ki jih vnaša v cesarstvo denarna aristokracija. Časovni in vsebinski okviri, v katerih se odigrava tudi vsakdanje življenje nekmečkih pla- sti, ki so tako kot kmetje najdlje od oblasti, z vsemi svojimi živopisnimi in slikovitimi mani- festacijami (v materialni in v duhovni kulturi), so potemtakem zelo ohlapni, vendar tudi lo- gični. Bržkone bi, vsaj s širšega ekonomskega socialnega vidika, nudila bolj zaključeno časovno „enoto" doba, ki bi jo zamejevala vladanje Franca II. in začetek 1. svetovne voj- ne. Struktura družbe, razdeljene na stanove, ki se je menjala zelo počasi, pa se nam poka- že kot idealni okvir za obravnavo pomembnega segmenta. Depriviligirani družbeni sloji in posebej kmetje, ki so postali kot stan in pojav predmet mitotvornih prizadevanj v 19. sto- letju so namreč vpeti v družbeno strukturo kot nepogrešljiv del mreže. Vsakdanje življe- nje, ki ga opredelujejo redki prazniki in trdo delo, se odvija v konkretni družbi in z zelo kon- kretnimi povezavami. Zato tudi zadnja lesena rala in plugi v tem času niso prežitki iz pra- davnine (in zato dokaz o večnem kmetstvu, o duši naroda), ampak ilustrirajo sočasne družbene odnose in postopno razkrajanje stare agrarne strukture. Navsezadnje gre za po- dobne pojave tudi v Idriji ali v Kropi, pa v Dvoru pri Žužemberku ali na Jesenicah, kjer se mešajo prvine zgodnjega kapitalizma, cehovskega načina produkcije in elementi (nastaja- joče) industrije. Področja, ki jih obdelujejo pisci razprav o življenju v 19. stoletju, povezuje zanimiva dvoj- nost. Dogajanja, ki jih dokumentirajo listine in materialne priče imajo dve razsežnosti — po eni strani govorijo o prelomnih dogodkih in dogajanjih (v 19. stoletju), po drugi strani pa o počasnem prilagajanju in spreminjanju posameznih kulturnih elmentov in tistih prvin, ki sooblikujejo sintagmo — način življenja. Vzemimo spet kmečko stavbarstvo, ki je doži- velo resen preobrat v drugi polovici 19. stoletja. Ta se je pripravljal vsaj petdeset let, za- metke pa najdemo že v kmečkih arhitekturah iz druge polovice 18. stoletja. Takojšnji od- zivi na spremenjene ekonomske in druge pogoje so skorajda neopazni, čeprav se je slo- venska ljudska noša (mislimo na nošo kot jo je pojmoval in tudi dokumentiral F.K. von Goldenstein) prilagodila bidermajerski oblačilni modi vsaj že v tridesetih letih 19. stoletja. Hkrati moramo poudariti, da je osnova nošam, kot jih poznamo iz druge četrtine stoletja, izročilo baročne in celo predbaročne noše. V delovni noši pa se spet ohranjajo starejše prvine. Starejše prvine in večjo togost v sprejemanju novih „modnih" pobud pa zaslutimo tam, kjer se v oblačilno tradicijo vpletajo tudi druge oblačilne prvine, ki veljajo za maloda- ne nespremenljivo konstanto. Če gledamo na nošo, na stavbarstvo, na prehrano, na nači- Vsakdanje življenje večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju 1 1 ne preživljanja in na likovno kulturo kot na strukturo, potem se nam kaže kot organizem, ki zelo počasi reagira na spremembe. Zato je povsem razumljvo, da so se spremembe, ki smo jih zasledili v prvi polovici 19. sto- letja, v celoti in na sploh razširile (postale del vsakdanjika) šele v začetku našega veka. To pa je že obdobje, ko začenjajo na „tradicionalno kulturo" ali točneje — na posamezne kul- turne elemente vplivati tudi umetniki, folkloristi in etnologi. Spomnimo se le prizadevanj za ohranjevanje običajev, ljudske ornamentike itd. V 19. stoletju je v tako imenovanem ljudskem okolju, kljub uradnim prepovedim in celo preganjanju, močno cvetelo samouško, mazaško zdravilstvo. Kljub temu sta imela po- membno vlogo tudi uradno zdravilstvo in veterina. Pri mnogih spomenikih (rokopisih), ki jih obravnavamo kot dokumente o zdravilstvu in načinih zdravljenja pri večinskem agrar- nem prebivalstvu in proletariatu, lahko ugotovimo, da gre za prepise iz raznih strokovnih priročnikov in iz knjig, ki so jih za splošno rabo napisali zdravstveni prosvetitelji v 18. in 19. stoletju (pa tudi prej). To pa pomeni, da zdravstvena praksa in higiena pri večinskem prebivalstvu nista nasledek samostojne tradicije, ampak da se združuje več plasti. Konč- no pa lahko celo za različne čarovniške obrazce in prakse ugotovimo, da izvirajo iz starej- še literature, ko so bile meje med magijo in medicino še zabrisane. Podobne relacije lahko opazujemo tudi v prehrani, ki pa kaže na videz drugačno sliko kot nekateri paradni kultur- ni elementi (vzemimo stavbarstvo, ljudsko umetnost, kovaštvo itd.). Vsakdanja jedila v 19. stoletju so večinoma zelo preprosta, skoraj praviloma pa so brezmesna. Kmečki mo- del prehrane so (prav gotovo ne le zaradi tradicije) prevzeli tudi proletarci, vendar pa ga niso mogli dohajati v njegovi praznični inačici, z obilico mesa in peciva. Skozi vse 19. sto- letja pa med večinskim prebivalstvom živi spomin na veliko lakoto med leti 1817 in 1818, ki so ga poglabljale občasne, k sreči bolj regionalno zamejene lakote ob slabih letinah, ki jih je bilo v 19. stoletju kar nekaj. Razmerje med prehrano elite in višjih razredov, kjer so mesni in hkrati zelo obilni obroki kar vsakdanja stvar in prehrano večinskega kmečkega prebivalstva in proletariata, se za- to vzpostavlja na strukturni ravni, vendar ne v slavnem paru pečeno-kuhano, ampak pri pravilih lepega vedenja, kjer je „lepo vedenje" pri mizi v kmečkem okolju vendarle odraz iste kutlurne osnove, čeprav gre za zelo poenostavljeno, včasih bi rekli, bolj surovo obliko konvencije. Spet gre za relacijo, ki se nam zdi samoumevna v (recimo) ljudskem slikarst- vu, v prehrani pa je nočemo opaziti. Navsezadnje ima enako konotacijo tudi pojav božje- potništva, ki ga najraje opredeljujemo kot izrazito ljudsko obliko izražanja religioznih (pa tudi drugih) čustev. Na božja pota so hodili predstavniki vseh stanov; znamenite votivne podobe pa so sploh plemiškega in meščanskega porekla; kmečke votivne slike se namreč začenjajo pojavljati v nekoliko večjem številu šele v 18. stoletju. Železni ali voščeni votiv, ki ga je na oltar položil kmet, pa je imel magični pomen tudi za gospoda. Tudi tu gre za ravni in vozle v isti mreži. V mreži, v katero je vpeto socialno življenje z semi svojimi mani- festacijami. Vprašanje o večji prosvetljenosti elite (naj gre za aristokracijo, za denarno ali za intelektualno elito) pa je največkrat postavljeno napačno — bolj razgledan meščan iz srede 19. stoletja je opravil obisk na Šmarni gori (z obveznim obiskom cerkve ali maše) iz podobnih pobud kot kmet, ki si je mimogrede privoščil tudi prosjačenje ali kako majhno veselje. V obeh primerih je šlo za ravni nečesa, čemur danes pravimo rekreacija; v 19. stoletju je imela še primesi vraževerja, magije itd. Najbrž ne tvegamo preveč, če trdimo, da je šlo za družabni dogodek par exelence. Na ravni uglednega meščana je bil povezan z dostojnim flirtanjem, pri božjepotniku iz nižjega sloja pa z malce bolj direktnimi manifesta- cijami življenjskih radosti. 1 2 Ivan Sedej Vzemnimo vinogradništvo, ki ga največkrat opredeljujemo predvsem kot eno od dejavno- sti, s katerimi so si ljudje pridobivali osnovne vire za preživljanje. Vino in vinske navade imajo v načinu življenja posameznih slojev v 19. stoletju precejšen pomen. Socialna raz- slojenost in poudarjanje razlik med sloji in „razredi" (morda je najbolj čist in hkrati prikrit primer razrednega vrednotenja prav delitev kulture na ljudsko in visoko ter pripisovanje prazgodovinskih značilnosti kmečkemu življenju v 19. stoletju) se tako kaže tudi v oce- njevanju konsumacije alkohola. Takorekoč obvezno pitje vina pri vseh obrokih, tradicio- nalni konjak ob koncu kosila ali večerje ter cigara v moški družbi so pozitivne oznake in imajo vrednost dobrega okusa — kadar gre za meščanski sloj ali aristokracijo. Pivske na- vade pri večinskem prebivalstvu so moralisti in višjih slojev vedno ocenjevali kot nagnje- nost k pijančevanju. Negativne konotacije v sočasni družbi v 19. stoletju pa nimajo le pivske navade „ljudstva", ampak tudi božjepotništvo, ki ga je uradna cerkev s prikrito ne- jevoljo (zgolj) tolerirala — pač zaradi ekscesnega obnašanja. Kot dokaj ustrezno ilustracijo (ki jo je s pridom uporabil Jaroslav Hašek v eni svojih humoresk) lahko uporabimo dvojno vrednotenje, ki se kaže v metaforičnem opisovanju alkoholiziranosti: kmet je pijan kot svinja, gospod pa je v rožicah, ali pa je šampaniziran (kar je bila prijazna oznaka predvsem za pitje žensk Iz višjih slojev). V pravo zagato pa pridemo, ko skušamo z načinom življenja in z etnološkimi pogledi na manifestacije v določenem času in prostoru opredeliti nekatere „klasične" etnografske (folkloristične) teme in področja interesov. Vzemimo poljedelstvo, ki je s svojimi načini in orodji paradna etnološka tema. Res je, da je kmet obdeloval zemljo in prideloval hrano in je zato ta dejavnost bistvena za njegovo statusno opredelitev — v prav tako neposredni relaciji do hrane in do pridelkov, ki so rezultat poljedelstva so tudi elite, pa naj gre za vele- posestnika ali fevdalnega gospoda (ki je bil v skrajni posledici vodja kmetijskega obrata). Zato že tolikokrat zlorabljeni leseni plug opredeljuje v 19. stoletju prav vse družbene sloje — tako kot jih tudi prve lokomobile. Vendar je direktna povezava med vladajočo elito v srednjem veku (ki se vedno legitimira z zemljiško posestjo) in poljedelstvom (v najširšem pomenu besede) jasno razvidna. V 19. stoletju pa se pričenjajo zveze zamegljevati in tudi trgati. Drugo področje, ki vsaj po zbirkah in poudarkih v muzejih kaže na poseben interes stroke (etnologije), so fužinarstvo, glažutarstvo, najrazličnejše domače obrti, obrtne dejavnosti itd. Tako kot je v fenomenu »umetnosti za kmetije" kot minimalni skupni imenovalec izpo- stavljeni konsum prilagojen razgledanosti in izobrazbeni ravni naročnika, se tudi različne „ljudske" obrtne dejavnosti kažejo v dvojni podobi. Izdelovanje okenskih mrež in kovane- ga okrasja se je od 16. stoletja naprej odvijalo v okvirih specializiranih delavnic — podjetij. Konsument pa so bili tako okoliški kmetje, kot tudi graditelji hiš v mestih in graščin na podeželju; precej izdelkov pa je šlo v izvoz in je bilo namenjenih neznanemu kupcu. Nasto- pi natanko ista relacija kot pri poljedelstvu. Nosilec dejavnosti je po pravni in institucional- ni plati podjetnik, ki sodi bliže elitam, kot pa večinskemu prebivalstvu. Alibi (kovaški izde- lek kot izraz ustvarjalnosti preprostega proletarca) za folkloristične sprenevedanje v tem primeru odpade. Poseben način življenja in tudi manifestacije, povezane z njim, lahko tudi v kovaštvu in fužinarstvu razumejo šele skozi analizo družbenih odnosov, kjer se nam mi- mogrede porodi bogokletna misel — da zapleten železni okras za balkon na graščini (ki ga je izdelal isti mojster kot okensko mrežo za kmečkega kupca) sodi prav tako v folkloristi- ko, kot v umetnostno zgodovino in v etnologijo ali v zgodovino. Njegova povednost je ve- čplastna in, kar je v trenutni konstelaciji v muzejski dejavnosti več kot pregrešno, kot predmet s takimi ali drugačnimi likovnimi in snovnimi značilnostmi, je lahko za raziskoval- Vsakdanje življenje večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju 13 ca — etnologa — manj pomemben. O relacijah med patronom (podjetnikom) in delavcem ter življenjem, ki ga je moral živeti, lahko več povedo podatki o najemninah, o žetonih, s katerimi je moral kupovati (dražjo) hrano, podatki o opremi stanovanja, o umrljivosti itd. Predmet govori o tehniki in in o stopnji obrtnih veščin, o težavnosti posla — vendar tudi o življenju, navsezadnje je pričevanje predmeta (izdelka človeških rok, artefakta) bolj intim- no. Intimni odnos do predmeta (starine), ki govori tudi o likovnem obzorju in konzumu, pa nas včasih nehote usmerja na izrazito likovno in antikvarično vrednotenje. Seveda se tudi tako doživljen predmet umešča v čas in prostor, hkrati z njim pa podjetnik, izdelovalec in konsument. Dodajmo, da je kovač ali rudar pogosto obdeloval tudi zaplato zemlje s „pri- mitivnimi" orodji (enakimi kot kmet), pa se nam sesuje udobna delitev interesnih področij med strokami. Ne pozabimo pa pristaviti, da ima muzejsko delo in zbiranje predmetov (materialnih virov za stroko) vendarle drugačne naglase, zakonitosti in dimenzije kot „či- sta stroka". Vzemimo bloške smuči, ki so kulturni element z večplastno izpovednostjo. Poleg panjskih končnic, kozolcev in kraških kamnoseških stvaritev, so prav bloške smuči (in smučanje) predmet, ki je služil kot dokaz o ustvarjalnosti slovenskega naroda in o njegovi posebno- sti. Potemtakem je vedenje o tem pojavu, ki ga je opisal kot raritete že Valvasor, posred- no prispevalo tudi k formiranju nacionalne zavesti. Smer interpretacije je bila svoj čas re- levantna — saj je še leta 1911 v Carnioli izšel Kronfusov prispevek, v katerem je bilo zapi- sano, da v (slovenski) ljudski umetnosti pomeni vsa figuralika — nemški vpliv. Obramb- ne reakcije so tako rodile poseben način gledanja na etnologijo in njene cilje. Smuči, ki je njih genezo in pomen obdelal Boris Orel v fundamentalni razpravi, so v strukturi načina življenja v 19. stoletju pojav, ki zasluži pozornost. Gre za način reševanja prometnih pro- blemov v zimskem času. Rešitev bi bila po vsem sodeč lahko tudi naključna, avtohtona — brez povezav, ki jih je odkril in odlično argumentiral Boris Orel. V funkcionalnem pogledu so smuči in smučanje duhovita sinteza med sanmi in krpljami — med vožnjo in hojo. V pri- merjavi z drugimi „slovenskim!" posebnostmi, predvsem s pojavom kozolca in s slikanjem panjskih končnic, je smučanje pojav, ki je omejen na zelo ozek prostor. Kozolci so bili raz- širjeni na zelo širokem ozemlju med Kranjsko in Vzhodno Tirolsko, slikane panjske končni- ce pa na večjem delu slovenskega alpskega ozemlja (od Loškega ozemlja do Mežiške in Ziljske doline). Za končnice vemo, da so se začele pojavljati šele v 18. stoletju, kot svojski način označevanja panjev. Za kozolce pa velja, da so kot pojav in zamisel prastara prvina (o tem med drugim priča tudi poimenovanje) — navsezadnje že poetično poimenovanja kozolca na ozemlju z nemško govorečim življem — harfa — priča, da gre za sekundarno poimenovanje, za besedni opis, ki je metafora, primerjava z nečim bolj znanim in prej uveljavljenim. Slovensko poimenovanje pa se sklada z najbolj splošnim slovenskim izra- zom za uporabno leseno konstrukcijo. Kljub temu pa bi kazalo razmisliti o tezi, da so ko- zolci morda nasledek slabih vremenskih razmer v času male ledene dobe v 1 7. stoletju. Tako bi lahko pomenile samostojni izum tudi smuči, ki so v 19. stoletju še vedno v rabi zgolj na Bloški planoti. V okviru življenjskega stila imajo smuči na Blokah dvojni pomen. Z njimi so si ljudje lajšali medsebojno komuniciranje ob visokem snegu, zelo zgodaj pa so dobile tudi rekreativni in tekmovalni pomen. Od Valvasorjevega časa pa do srede 19. stoletja se niso bistveno spremenile, kot je videti je tudi način vožnje ostal isti. Teza, ki jo je Orel sicer zavrnil, po- vezuje pa pojav bloških smuči s Herbesteinovim potovanjem v Moskovijo v prvi polovici 16. stoletja, je precej vabljiva — z njo bi najlažje razložili skromno prostorsko razširjenost smuči na Slovenskem pred 2. polovico 19. stoletja. Vendar nas ne zanimajo predslovan- ske in staroslovanske usedline v kulturnih elementih iz 19. stoletja. Smuči nas zanimajo 14 Ivan Sedej predvsem kot faktor, ki je vplival na mnoge vidike življenja — na smučeh so pozimi poto- vali iz kraja v kraj, hodili na delo v gozd, za pogrebom, k maši, z njimi so tekmovali; izdelo- vanje smuči pa je bilo kar pomembna domača dejavnost itd. Skratka — preprosto promet- no sredstvo je zaznamovalo upoštevanje vreden del življenja. V strukturi načina življenja se zato smučanje kaže kot izraz zakonitosti, ki jih navadno interpretiramo kot tradicionali- zem — kot nasprotje pojavom v bolj odprtih plasteh populacije. Tudi zato je zanimiva sprememba ob koncu 19. stoletja — takrat se pri nas začenja uveljavljati smučanje naj- prej pri gozdarjih in lovcih, nato pa ga prevzamejo še športniki. Gre za import, hkrati pa se javnost v tistem trenutku zave tudi domače tradicije. Takratni športniki prevzamejo nor- dijski tip smuči in okovja, spomin na domače smuči pa služi bolj kot sredstvo za propagi- ranje nove, zdrave športne dejavnosti, ki jo seveda vežemo na izobrazbeno in finančno elito. Praznično leto z vsemi običaji in manifestacijami družbene kulture, od različnih skupnosti (ki dobijo v 19. stoletju tudi določene organizacijske okvire) do šeg v ožjih in širših kultur- nih prostorih, se nam kaže kot del pisanega življenja celotne populacije. Spet gre za ravni. Vse tiste cerkvene praznike (s pustom vred, ki strukturalno sodi v to kategorijo), ki jih praznujejo kmetje, praznujejo tudi proletarci in priviligirane plasti. Bogatejšemu meščanu ali intelektualcu najbrž ni bilo treba hraniti poročne obleke za čas, ko ga bodo položili na pare — preprosto zato, ker je imel več boljših oblek in se je pražnje nosil (gledano z očmi kmeta ali proletarca) vsak dan. Pri bogatejšem in tudi revnejšem kmetu ali bajtarju pa je pražnja obleka pomenila mnogo več. Odsev stanovskih (razrednih) pogledov na obleko in na potratnost elite, ki se pražnje nosi tudi med delavnikom, odseva v socialistični in ko- munistični propagandi še daleč v drugo polovico 20. stoletja — saj na karikaturah vedno nastopata v paru delavec v delovni ali cunjasti vsakdanji obleki in kapitalist v fraku in cilindru. Šege ob krstu, ob vstopu v življenje so v načelu podobne v vseh slojih; razlike v 19. sto- letju izvirajo bolj iz premoženjskih, kot pa kulturnih razlik, navsezadnje je nad obrazci in dogajanji ob krstu skrbel predstavnik ideologije s hudo budnim očesom. Po drugi strani pa smo mnenja, da so natančni krstni „scenariji", kakršne poznamo iz literature, vendarle konstrukcija, posplošitev na podlagi mnogih individualnih, vendar podobnih dejanj. Na- vsezadnje bi bilo mogoče tudi za drugo polovico 20. stoletja določiti idealni scenarij doga- janj ob krstu, predvsem pa ob poroki. Krstne šege namreč počasi zamirajo, nadomestil jih je „ritual" ob rojstvu, ki je namenjen predvsem materi. Čarovniških dejanj, zagovorov in risanja pentagramov je bilo v meščanskem okolju najbrž dosti manj — saj se je meščan v prvi polovici 19. stoletja na Slovenskem že toliko prosve- til, da je raje ubogal družinskega zdravnika, kot pa samouško babico ali padarico. Globlje v razmerje med šegami v različnih družbenih slojih pa sega podatek, da si je mnogokrat iz- posojala (pogrebne) parne rjuhe kar cela vas — pač po potrebi. Lastne parne rjuhe, ki so bile lepo vezene, so imele le najbogatejše neveste. Obnašanje pri pogrebu ali ob bdenju pri mrliču in obnašanju na ohcetih v 19. stoletju pred- stavlja bolj neposredno „surovo" obliko navad v višjih socialnih slojih. Več je „deviacij", med katere sodi pripovedovanje mastnih šal ob bdenju in pijančevanje, ki je imelo ob po- ročnih obredjih prav homerske dimenzije, pogosto pa je spravilo starše mladoporočencev v dolgove. Statusni pomen velike ohceti (najbogatejše so trajale tudi tri dni, mize pa so se šibile pod jedačo in pijačo) so še najbolj neposredno zaznali takratni dopisniki v časopise, ki so največkrat pripadali podeželski eliti ali meščanstvu. Zdi se nam, da je v njihovem ob- sojanju ekscesov in žrtja precej zavisti in kastnega čutenja. Gosposko je motilo, da si ne- Vsakdanje življenje večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju 1 5 kateri kmetje privoščijo več, kot pa bi jim glede na njihov izrazito podrejeni položaj šlo. Po- drobno razdelane šege ob poroki so v 19. stoletju že izgubile prvotni pomen, in so tudi pri najbogatejših „kmečkih ohcetih" le še forma. Simbolično prikazane ovire, ki jih morata mladoporočenca ali (še) zaročenca prebroditi, preden prideta do oltarja in na ženinov dom, imajo prav gotovo globoke korenine. Vendar bi podobne usedline lahko našli tudi v obredju in navadah ob poroki parov iz elitnih družbenih plasti. Sploh pa za večinsko popu- lacijo velja, da ji »...revščina kroji šege". Obrt in rokodelstvo sta v 19. stoletju zavzela pomembno mesto — do srede stoletja se odvijata v starih okvirih, predvsem pa še vedno veljajo nekateri privilegiji obrtnikov in ro- kodelcev v mestih. Vendar se zapostavljene kmečke obrti, ki jih omejujejo le še zahteve po izobrazbi in podedovani predsodki, ne morejo več razvijati. Nič boljše se ni godilo obrt- nikom v mestih, trgih in na podeželju. Oblasti je od srede 19. stoletja naprej bolj pri srcu industrija — že v tridesetih in štiridesetih letih pa gospodarstveni in prosvetitelji ugotav- ljajo, da nekoč živahne obrti propadajo. Od leta 1849 naprej, koje bila zgrajena Južna že- leznica tudi preko naših krajev, pa se množijo pritožbe, ki jih vestno in vneto registrirajo Novice. Ugotavljajo, da je propad prevozništva na dolge relacije prizadel celo vrsto dejav- nosti in slojev — najbolj pa vozarje in gostilničarje ob glavnih cestah, brodnike in špediter- je, nakladalce, tudi podkovske kovače in še marsikoga. Rezultat neugodnih razmerje tudi vedno večje zadolževanje, ki začenja pritiskati kmete kmalu po zemljiški odvezi. Zadolže- nost kmetov udari obrtnike, ki morajo večino izdelkov dajati na up. Najrazličnejši projekti, ki naj bi rešili obubožano prebivalstvo — pa naj gre za saditev murv in svilarstvo, za po- speševanje domačih obrti ali za nove načine pridelovanja sukna — niso imeli pravega učinka. To je tudi obdobje, ko se poslabšajo prehrambene razmere prej dokaj razvajenih slojev — vzemimo le vozarje in podobne poklice, ki so bili navajeni na raznolike in krepke mesne obroke. Slika o življenju »priprostega ljudstva" se začenja spreminjati. Poudarjanje ekscesnih požrtij v takratnem časopisju pač priča, da so bile bogate ohceti in malce bolj širok način življenja s krepkimi alkoholnimi dodatki, vendarle (vedno večja) redkost. V časih splošne- ga blagostanja se vedno srečujemo z moraliziranjem in s pozivi k skromnosti. V hudih ča- sih je konotacija bistveno drugačna — ekscesne pojedine takratni pisci (ki se v prehram- bene, pivske, spolne in druge navade priviligiranih slojev niso spuščali) označujejo skoraj- da kot „odžiranje". O tem priča kar zajeten šop člankov v Novicah. Hkrati s procesom (načrtnega in pogosto neuspešnega) uvajanja novih obrti in podpiranja domače obrti se na mnogih področjih življenja uveljavljajo prvine, ki so v navideznem pro- tislovju s splošnim siromašenjem. Okrog srede stoletja nastane veliko število sorazmerno bogatih in velikih hiš, ki hkrati pričajo, da seje stari arhitekturni model izpel. Spremembe so se najprej pokazale na simbolni ravni skozi uvajanje novih stilnih prvin. Toge funkcio- nalne sheme se začenjajo mehčati, hša pa se v principu vrača k »izvirom", postaja bolj fleksibilna in seveda vedno bolj podobna hišam v trgih, v predmestjih in v mestih. Podob- ne procese zasledimo tudi na drugih področjih vsakdanjega življenja. , V drugi polovici 19. stoletja se uveljavlja tudi narodna noša — paradno oblačilo, ki je pov- zetek in stilizirana izpeljanka iz praznične kmečke (in podeželske) noše z izrazitejšimi bi- dermajerskimi poudarki. S strukturnega vidika je pojav zanimiv zato, ker s svojim obsto- jem in pojavom dokazuje, da je začela »prava" noša izginjati, predvsem pa izgubljati svojo vsebino, saj je že zašla med mitotvorne faktorje. Najbrž ni naključje, da se malce kasneje že pojavijo tudi na Slovenskem prve (meščanske) hiše, ki so okrašene s prvinami, izpelja- nimi iz kmečke umetnosti (najprej gre za importirane »švicarije" ipd.). Vse to so, hkrati z 16 Ivan Sedej rastočim interesom za „narodno blago", najbolj čisti znaki, da je nastal nov čas tudi na podeželju. Idilična podoba o kompaktnem kmečkem sloju, ki je hkrati bistvo naroda, se ohranja le še kot ideologija, s katero se hranijo napadalni in obrambni nacionalizmi v monarhiji. Kot v vseh „prelomnih" obdobjih (oznako lahko prilepimo na vsa obdobja vsaj od 16. sto- letja naprej), živijo skupaj nove prvine in navidez nerazložljivi anahronizmi. Domača obrt za potrebe ožjega okolja životari, ker jo izpodriva cenejše industrijsko blago. Po drugi stra- ni pa bolj cvetoče domače obrti (ki so nudila sramotno nizke zaslužke) sodijo v kategorijo dejavnosti, ki so bile načrtno uvedene v določena okolja. Postopki, material in oblike ni- majo nikakršne zveze s tradicijo — se pa zelo htro udomačijo. Kar zadeva konzum, je stvar še bolj čista — pa naj gre za znamenite idrijske čipke ali za izdelovanje slamnikov. Največ izdelkov je šlo v izvoz, kupci pa so bili iz priviligiranih socialnih slojev. Tako dobijo tudi nekdanje obrti, ki so bile razvite predvsem v mestih, v 19. stoletju nov pomen — spremenijo se v domačo obrt. Vzemimo lončarstvo, ki je postalo dopolnilna dejavnost kmečkega prebivalstva, predvsem tistega dela, ki zaradi premajhnega koščka zemlje, ni imelo dovolj sredstev za preživljanje. V mestih pa seje lončarstvo ohranilo le tam, kjer je bilo dovolj veliko kmečko zaledje, ki je še vedno uporabljalo predvsem lončevino. V okoli- ci pomembnejših mestnih središč je že ob koncu 19. stoletja večina lončarskih delavnic propadla. Z uvajanjem štedilnikov se je namreč uveljavila železna in emajlirana posoda. V življenju večinskega prebivalstva so imele te dejavnosti velik pomen. Ohranjevanje lon- čenega posodja povsod tam, kjer so prevladovale črne kuhinje ali dimnice, je dajalo življe- nju tradicionalni zven, ki ga po malce sprevrženi logiki povezujemo s »pregovornim kon- servativizmom" kmečkega življa. V Beli krajini so še do prve svetovne vojne izdelovali po- sodje iz močno peščene gline, ki sojo žgali le enkrat v pečeh na prostemd). V Prekmurju pa je živelo lončarstvo še daleč v naše stoletje — saj je imelo velik trg. Vsak podatek je nova priča o bednem življenju večinskega prebivalstva. Spremembe v gospodarstvu in družbi so bile velike, kmetje in proletariat pa so se odzivali nanje v mejah gmotnih možnosti in v skladu z obzorjem, ki ga je določal visok odstotek nepismenih v prvi polovici 19. stoletja. Zato so se med večinskim prebivalstvom ohranjale stare pred- stave o rentabilnosti, ki jih je pogojevalo tudi pomanjkanje denarja; gre za to, da lastno delo ni imelo cene. Vladala pa je tudi velika zadolženost. Šele ko se je uveljavilo kmečko zadružništvo, so postala bremena znosnejša — zato v zadnjih desetletjih 19. stoletja za- slutimo tudi nekoliko višjo življenjsko raven v vseh slojih družbe. Pretresljivo podobo o življenju proletarcev sredi stoletja dajejo tudi podatki o umrljivosti kovačev — žebljarjev v Železnikih in gorenjskih središčih. Moški so umirali med štiridese- tim in petdesetim letom, ženske pa pred štiridesetim. Otroško delo v kovačijah v Kropi in v Kamni gorici pa v Železnikih je bilo prej pravilo kot izjema. Izkoriščali pa so ga tudi v do- mači obrti. Žebljarji so jedli dvakrat na dan (koruzni močnik opoldne, žgance zvečer), mle- ko je veljalo kot priboljšek. Povrhu vsega je bilo žebljarstvo vodilna panoga. Na vseh dru- gih področjih je domače železarstvo izrinila tuja konkurenca. Skozi celo stoletje pa se do- polnjujeta način dela, ki se v Kropi ni spremenil od 18. stoletja naprej in takrat modernejša industrijska produkcija — v korak z Evropo je šla predvsem železarna v Štorah, ki so jo ustanovili leta 1851. V nemogoči odvisnosti so živeli recimo Sitarji v Bitnjah in v Stražišču, kjer sta imela izklju- čno pravico do delavcev v rednem delavskem distriktu dva podjetnika. Ti niso smeli delati za druge podjetnike (založnike). Sicer pa so kolikor toliko samostojne obrtnike že v začet- ku 19. stoletja spravili v odvisnost večji podjetniki. Za žimo je podjetnik vnaprej odtego- Vsakdanje življenje večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju 17 val 2/3 vrednosti. S takim načinom zadolževanja je prišel delavec v popolno odvisnost. Kljub izredni konjunkturi (ogromen izvoz) se je začel položaj Sitarjev izboljševati šele v prvem desetletju 20. stoletja. Takrat ustanovijo prve zadruge, žal pa takrat tudi usahnejo največja naročila. Smetano so tako že pobrali podjetniki. Izginjanje starih domačih obrti in dejavnosti, ki so prinašale skromne dodatke k dohod- kom kmečkih družin, bile pa so tudi edini vir zaslužka za mnoge ljudi brez zemlje, je dobilo v kasnejših obdobjih drugačne pomen. Mnogi raziskovalci so tragične dimenzije teh pro- cesov videli predvsem kot usihanje ljudske ustvarjalnosti in kot propadanje kulturne de- diščine. Največkrat zato, ker so prezrli strukturo, v kateri se življenje z vsemi svojimi ma- nifestacijami odvija. Gre namreč za razkroj in izginjanje oblik, ki imajo (zgolj) videz funda- mentalnih kreativnih osnov ljudske kulture. Nasledki agrarno tehnične revolucije, ki je po- stopno spremenila krajino, naselje in domačijo, v raziskovanju niso imeli tovrstnega od- meva — čeprav so opuščanje prahe, hlevska živinoreja, uvajanje krompirja in gnojenje po- menila dosti globlji rez v „tradicijo". Med temi pojavi in bistvenimi gospodarskimi spre- membami na podeželju pa je nedvomno tesna zveza. Zagatne razmere, v katerih je večinski del populacije živel, pa je na svoj način delala še bolj zagatne pravoverna slovenska birokratska »inteligenca". Kranjska dežela je morala v 19. stoletju zaradi visokih cenitev v Franciscejskem katastru plačevati večje davke kot druge dežele(l). Kmetje pa so pred zemljiško odvezo plačevali devetinpetdeset davščin v denarju in triindevetdeset v pridelkih. Že v prvi polovici stoletja je bilo veliko število kmetij usodno zadolženih. Še huje je bilo po letu 1848, ko so morali kmetje svoja posestva od- plačati, kar jih je potisnilo še globlje v zadolženost. Prosvetitelj Matija Majar pa je z vso ideološko kanonado zagovarjal plačevanje odškodnine nekdanjim grajskim gospodom. Zadeva je bila še toliko bolj eksplozivna, ker v mnogih avstrijskih deželah kmetom ni bilo treba odkupovati posestev. Kot pravi Trdina, so morali mnogi kmetje še dvajset let po od- vezi plačevati odškodnine, še nekaj let po 1848 pa „odrajtovati" služnosti v delu in v na- turalijah. V drugi polovici 19. stoletja so se davki le še povečevali in kar nekam domače se nam zdi, da so ob regulaciji ugotovili, da je dežela (Kranjska) plačala skoraj 20,000.000 goldinar- jev več, kot bi morala. Ob naraščajočih davkih, zlasti za vojskovanja v drugi polovici sto- letja pa je „naše cesarstvo" izgubilo Lombardije in Benečijo. Vse to je terjalo tudi visok krvni davek. Težave so se kumulirale; krompir, ki je večinsko prebivalstvo rešil pred lako- tami, so napadle bolezni, izgradnja Južne železnice je uničila cvetoče gospodarstvo, ki je bilo vezano na tovarniške in posebej na prevozniške poti. Tako se je v drugi polovici 19. stoletja v mnogih okoljih začel proces svojevrstne regresi- je. Upad konjunkturnih dejavnosti je povzročil, da so nekatere pokrajine ohranile, vsaj kar zadeva obliko naselij in značilnosti kulturne krajine, podobo iz sredine in prve polovice 19. stoletja (vzemimo le Planino pri Postojno, Pohorje in Kobansko, Bohinj, idrijsko in cerk- ljansko ozemlje, Trento in široko okolje Bovca do konca 1. svetovne vojne, Breginjski kot do potresa 1976 itd.). Hitreje pa sta se spreminjala življenje in okolje tam, kjer se je od- večna delovna sila zaposlila v nastajajoči industriji, ki je nudila večjo možnost zaslužka. Tako se je začel »razkroj" tradicionalnega načina življenja ~ ki pa v bistvu pomeni le vzpostavitev drugačne lestvice vrednot in nov način odzivanja na probleme, ki jih pred posameznika in družbo postavljajo družbene in ekonomske razmere. Ruralno okolje začenja odsevati nova razmerja. Bajtarji in ljudje brez zemlje iščejo zaslu- žek v industriji in v še živih obrtnih dejavnostih. Tudi če hodijo na delo iz lastnega okolja (delavci v Jeseniški in ŠtorskI železarni, v Guštajnu itd.), se počasi podrejajo vrednotam 1 8 Ivan Sedej In merilom novega okolja (ki jih ustvarjajo in soustvarjajo tudi sami). Tako nove vrednote in norme pronicajo tudi v kmečko, »konservativno" okolje. Vladajoča ideologija je videla v proletarizaciji in pomeščanjenju nezdrav pojav, celo razkroj in pogubo. Ker je katoliška ideologija enačila narod s kmetstvom (reprezentant stanu pa je idealni večji posestnik), način življenja na kmetih pa z zdravim in „pravim" življenjem, je bil odpor do vrednot no- vih slojev na vasi zelo močan. Tudi zato je njihov vpliv v začetku manj opazen. Med delavstvom se ohranjajo prvine, ki izhajajo iz kmečke lestvice vrednot. Tako je bilo tudi v nekoliko starejših obdobjih, v prvi polovici in sredi 19. stoletja. Tradicionalizmi (obi- čaji, procesije, iniciacijski obredi, rituali, način obnašanja, noša, odnosi med spoloma itd.) pa v skoraj identičnih oblikah žive med kmečkim in nekmečkim podeželskim prebivalst- vom (npr. v Kamni Gorici in Kropi, v koprskem obrobju, v novih delavskih središčih itd.). Gre za strukturo in za nivoje — navsezadnje se tradicionalizmi ohranjajo tudi v priviligira- nem delu družbe — vzemimo le inciacijske dogodke v „visoki družbi", načine praznova- nja, konvencije, ki uravnavajo družabnost itd. V mestih pa so še pred pričetkom druge svetovne vojne živeli običaji kot so koledovanje, tepežkanje, miklavževanje, pustne šege in še bi lahko naštevali. Med obredno konvencijo pa še danes sodi oblačenje narodne no- še za svečane priložnosti. Morda je najbolj zgovoren primer narodna noša slovenskih dvornih dam med obema vojnama. Struktura načina življenja v 19. stoletju, kjer ne moremo govoriti o strogo ločenih plasteh (z malenkostnimi medsebojnimi vplivi), se nam razkriva tudi v likovni umetnosti. Umet- nost za domačije, ki bohotno živi v prvi polovici 19. stoletja in še mnogo dalje, je po for- malnih kazalcih izrazito retardiran sistem baročnega oblikovanja na ravni, ki jo opredeljuje konsumentovo obzorje. Strukturalno pa gre za pendant sočasni in biedermajerski kulturi (in umetnosti), ki je prežela meščanstvo in omehčala aristokratski empire. V meščanskem stanovanju se začenjajo kopičiti novi pohištveni kosi, ob njih pa množica okrasnih („ne- funkcionalnih") predmetov, ki pomenijo rojstvo tako imenovanega kiča. Uveljavijo se por- treti, mala okrasna plastika v vitrinah, miniature, grafike kot okras, prvi spominki na poto- vanja in ambiciozno oblikovano posodje, predvsem gre za prestižni porcelan. Kmečki in- terier je sicer še vedno asketski, vendar dobi prav v tem času kasneje mitizirano obliko »kmečke sobe". Če upoštevamo opremo v hiši srednjega ali večjega kmeta na Gorenj- skem, na loškem ozemlju ali v Ziljski dolini, pa tudi marsikje na Notranjskem in Dolenj- skem, se v bivalnem prostoru (»hiši", izbi) uveljavi živopisni »bohkov kot" s slikami na steklo, razpelom in golobom; poleg klopi se uveljavijo stoli, ki postanejo nepogrešljiv del interierja, skrinje, sklednik, žličnik, grafične podobice na steni in že tudi prvi kosi visokega pohištva (po meščanski šegi). Vsak predmet zase je nasledek baročne likovne in obliko- valske tradicije (pa naj gre za obliko mize ali za slike na steklo), vsi skupaj pa že ustvarjajo vzdušje, ki je kot sinteza podrobnosti dosti bliže bidermajerskemu malomeščanskemu in- terierju, kot pa starejšim oblikam. Na strukturalni ravni se nam tako celo ljudska umetnost (v poenostavljenih in pogosto »narobe" razumljenih oblikah) kaže kot normalna sestavina sočasnega življenjskega stila. Obenem pa ne smemo pozabiti, da je umetnost v vseh okoljih (seveda z zgovornimi izjemami) vedno malce zapoznel odziv na novo konstelacijo vrednot v družbi. Zato je najpomembnejša karakteristika tako imenovane ljudske umetno- sti (in umetnosti za ljudstvo) njena neproblemskost. Ljudsko umetnost je problematizirala šele avantgarda v 20. stoletju! V tem kontekstu je stavbarstvo in življenje na planinah, ki je spet rezultanta planšarske živinoreje, vsaj navidez preostanek iz preteklosti. Arhaizirano sliko dopolnjujejo še staro izrazje (tamar) in preprosto življenje pastirjev na planinah, ki ima v primerjavi z vsakdanjim Vsakdanje življenje večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju 19 življenjem v dolini izrazito arhaičen videz. Gre za enaka razmerja, kot so med leseno kajžo in zidano kmečko hišo. Zato lahko tvegamo misel, da gre pri pojavih in predmetih predv- sem za rearhaizacijo in za poenostavljanje že itak (v primerjavi z meščanskim okoljem) poenostavljenih oblik. Če odmislimo podrobnosti, ki so najbolj nepremakljiv del utečenih življenjskih navad, pa se je tudi planšarska živinoreja v celoti dokaj hitro odzivala na spre- menjene ekonomske in družbene razmere — v 19. stoletju je preprost kmet iz Kanalske doline ugotovil, da je treba tam, kjer ni v bližini mest, gojiti ovco, ker ta več nese in malo stane, govedo pa le v bližini mest. Gre za nauk, ki priča o samorastniški ekonomiji, ki pa je spet rezultat kmetovega obzorja v 19. stoletju. Različne oblike stanov in poslopij na slovenskih planinah od Velike planine do Trente in planin na Koroškem pa hkrati pričajo o različnih kulturnih osnovah življenja v planinah, ki ga pogojuje prevladujoči stil „v dolini". Zato je bivalni prostor z odprtim ognjiščem v Tren- ti ali na Veliki planini tako spomin na dimnico, kot rezultat preprostega dejstva, da je bilo treba v enem prostoru združiti funkcije, ki so v hišah v dolini razdeljene v več prostorov. Forme stanov (na koleh kot na Velem polju, z ovalno strešino kot na Veliki planini, mno- goprostorna oblika kot nad Ziljo itd.) se v 19. stoletju najbrž niso bistveno spreminjale, vendar lahko domnevamo, da je razroj sirarstva in mlekarstva prinesel tudi nekatere iz- boljšave (večprostornost), ki jih morda označujemo kot konstanto, podedovano iz sred- njega veka. Leseni čolni, izdolbljeni iz hrastovega debla, znamenite čupe, ki so jih uporabljali slovenski ribiči ob Tržaškem zalivu, so navidez anahronizem.. Gre za plovila z izjemnimi plovnimi sposobnostmi, ki so jih ribiči v 19. stoletju opremili z drobnimi funkcionalnimi inovacijami kot so jadro, okovje, krmilo itd. V tem času so živela hkrati s sodobnimi čolni, pričajo pa o socialnem položaju mnogih družin, ki so pač pod silo razmer ohranjale arhaične oblike ribi- ških čolnov. Ribiči so bili večinoma tudi kmetje. Položaj ob morju pa je verjetno vplival na njihovo razgledanost in večjo širino — kljub temu so gmotne razmere narekovale uporabo izrazito konservativnih kulturnih prvin. Prav gotovo je ribič, kije s čupo krmaril po morju in lovil ribe, prav dobro poznal tudi vse vrste čolnov, ki so bili takrat v navadi na severnem delu Jadranskega morja, pa tudi čolne svojih kolegov z gradeške in beneške strani. Star oblike se potemtakem ni oklepal zaradi latentnoga konservativizma. Navsezadnje bi lahko prav isto rekli tudi za starinsko obliko križevnatega kolesa, ki je v večji meri odsev težkih gmotnih razmer, kot pa tradicije. Tako kot „hiško" na Krasu ali v Istri, so najbrž tudi križevnato kolo mnogokrat „izumili" na novo. Zato je vprašanje kontinuitete s prazgodo- vino — vsaj za 19. stoletje in za slovensko kmečko kulturo nebistveno, bolj ploden je po- gled, ki določene regresivne prvine vendarle gleda v kontekstu takratne tehnologije. Raz- lične primitivne oblike potemtakem govorijo o rešitvah, ki so nastajale zaradi nuje — saj doma izdelano orodje ali naprava v kmečkem gospodarstvu ni pomenilo stroška, razumeli so ga kot čisti prihranek. Protislovne razmere so se reflektirale tudi v ljudski umetnosti. Vzemimo oblike ljudskega freskantstva, ki so se razvile v prostoru med Škofje Loko, idrijskim hribovjem in obrobjem Beneške Slovenije, okrog leta 1800. Številni spomeniki — freske svetnikov in ornamenti- ka na pročeljih zidanih hiš in kašč — nas navajajo k interpretacijam, ki so blizu romantič- nim predstavam o kolektivnih ustvarjalcih in zideologiziranim podobam o kulturi „delov- nega ljudstva". Na velikem ozemlju (velikost je seveda relativna kategorija) je tip zunanje ornamentalne in figuralne poslikava poenotil sicer dokaj raznolike kmečke arhitekture — postal je skupni imenovalec za likovno kulturo v kratkem časovnem segmentu. Izjemno veliko število dokumentiranih šivanih robov, bordur in svetniških figur v bogatih naslika- nih okvirih bi ob površni analizi botrovalo trditvi, da je na tem ozemlju delovalo izredno ve- 20 Ivan Sedej b — Čupa v funkciji. Rekonstrukcija iz I. 1947. "Čupa", ribiški čoln iz enega debla hoje. V 80. letih 19. stoletja ga je izdelal Janez Caharija, vulgo "Babčev" (r. 1864), iz Nabrežine pri Trstu. Dolga 6,86 m, široka 65 cm (notri 55 cm pri vrhu in 50 — 52 cm v dnu); višina stranic je 60 cm, debelina 5 cm. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, inv. št. EM 5845. Vsakdanje življenje večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju 21 liko število „umetnikov" in da gre za ozemlje s posebnim likovnim darom (podobne trditve pogosto slišimo v zvezi z umetnostjo in z umetniki, ki so bili rojeni na nekdanjem loškem ozemlju). Podrobna analiza pa je pokazala, da gre po vsej verjetnosti za eno samo slikars- ko delavnico, ki jo je najbrž vodil Franc Kobau (verjetno iz Spodnje Idrije), v njej pa je delo- valo nekaj bolj in nekaj manj talentiranih mojstrov (pomočnikov). Povrhu vsega pa isti tip slikarije, ki ga srečujemo na kaščah na Vojskam in v Kanomlji ter na hišah v Dolini Idrijce in na robu Beneške Slovenije, zasledimo tudi v gradu Gewerknegg v Idriji. Tu je, verjetno spet Franc Kobau, poslikal fasado na notranjem dvorišču okrog leta 1800. Slikarijo je na preprost in funkcionalen način prilagodil dimenzijam gradu, uvedel pa je tudi nekaj prvin (svedraste stebre, preproste girlande), ki jih na kmečkih hišah ne najdemo. Morda se je tudi za malenkost bolj potrudil — kar priča o zelo profesionalnem odnosu in o maksimi — kolikor denarja, toliko muzike. „Etnografska podoba" in enovita slika ljudske likovne kul- ture v smiselno zaokroženi regiji je potemtakem rezultat dela ene same „ljudske" slikarske delavnice. Mimogrede moramo omeniti, da so po tehnični plati Kobau in njegovi sodelavci komajda zaostajali za mojstri, ki so delali na ambicioznejših cerkvenih nalogah ali za srednjeveškimi freskanti. Osebnost ali majhna skupina ustvarjalnih posameznikov lahko usodno vpliva tudi na raz- mere v anonimnem okolju. V širših relacijah pa se nam slikarija na fasadah kmečkih hiš v delu zahodne Slovenije vnovič pokaže kot sestavina splošne likovne kulture v določenem času. Gre za odnose med naročnikom in izvajalcem, ki temelje na istih zakonih kot v višjih socialnih sferah in v skrajni posledici za podobne (reprezentativne) namene — le nivo je prilagojen zahtevam naročnika. Izbira izvajalca pa je tisto dejanje, ki skozi izdelek poisto- veti naročnika in umetnika. Najbrž ne bo odveč, če pripomnimo, da imajo stilizirani šopki (ki jih je slikar pobral iz baročne zakladnice ornamentalnih motivov) na določeni ravni že „bidermajerski" ali točneje „kmečkoklasicistični" zven. Odigrava se na težko opredeljivi ravni domačnosti, ki ji lahko pridemo do živega s psihološkimi ali psihoanalitičnimi prijemi. V nekoliko bolj zapletenem položaju se znajdemo ob pogledu na spomenike pravne kultu- re — posebej na tiste, ki ne sodijo v uradni pravni sistem. Kamnita miza s srenjskimi sede- ži v Beneški Sloveniji, večni kamni okrog lipe v Vrbi na Gorenjskem — so v 19. stoletju najbrž še služili svojemu namenu. Čeprav lahko predpostavljamo, da so imeli bolj funkcijo mesta za modrovanje gospodarjev in srenjskih veljakov. Če bi držala trditev o pregovorni konservativnosti kmečkega življa, potem pravnih starin ne bi tako zlahka pozabili in od- pravili. V Prešernovi Vrbi so večino kamnov vzidali v bližnji skedenj, drugod jih je prerasla trava že v začetku našega stoletja. Pomagala kot so rovaši, pa so večinoma živeli toliko časa, dokler jih niso izpodrinili pisani dokumenti — gre spet za izraz izrazitega funkciona- lizma. Navsezadnje lahko posežemo na področje domače obrti — čipkarstvo je postalo „tradicionalna" dejavnost tam, kjer so se dejavnosti oprijeli zaradi nuje. „Tradicija" pa je živela toliko časa, dokler njeni nosilci niso dobili možnosti za drug, boljši zaslužek. Tradici- jo v bistvu vzpostavlja ideologija, in sicer takrat, kadar jo rabi za lastno identifikacijo; naj- bolj primerna pa je tisti hip, ko je že zapisana pozabi. Navsezadnje je živa tradicija dosti manj zanimiva, drži se je namreč preveč prozaičnih sestavin, ki nekako ne sodijo v mito- tvorje. Pustne šege in rituale, vzemimo le Korante s Ptujskega polja, cerkljanske Laufarje, Škoro- mate in nešteto inačic pokopavanje Pusta, lahko dojamemo v vsej njihovi pomenljivosti in razsežnosti šele v širšem družbenem kontekstu. Zanimiv je tudi izvor — struktura pustnih dogajanj in oblika mask namreč pričata o izredno dolgi kontinuiteti. Vendar se kontinuite- ta (vsaj v 19. stoletju) bolj kaže v potrebi po spektaklu in po sodelovanju v dogajanju, kjer lahko akterji pozabijo na večino konvencij in omejitev, veljavnih v vsakdanjem življenju. 22 Ivan Sedej Pomembna pa je tudi obredna plat — tako kot znameniti beneški karneval, je tudi pustna norija na Slovenskem večinoma „organizirana" in oblikovana kot celostni špektakel in kot okvir, v katerem se lahko najdejo tudi posmezniki z individualnimi poudarki. Razen Kuren- tov in našemljenih oseb, ki nastopajo tudi ob drugih priložnostih (Zeleni Jurij, šeme ob oh- cetih itd.), lahko brkinske Škoromate in cerkljanske Laufarje označimo kot nadaljevanje baročne karnevalske tradicije, ki je prekrila prvotno obredje, čeprav je osrednji motiv še vedno slovo od zime in pričakovanje pomladi. Pretirani praznični obroki pa so bržkone še vedno priprava na pomladanski post, ki je nekoč (tudi v 19. stoletju) pomenil tudi resnič- no lakoto, čas, ko so izčrpali zimske zaloge in strahoma zrli v prihodnost. Sicer pa lahko na podoben način opredelimo tudi sestavine vseh drugih ljudskih običajev (ki niso vedno le „ljudski"), kjer gre za amalgamirane usedline iz najrazličnejših obdobij. Vprašanje regionalnih razlik in različic v ljudski kulturi pa bomo skušali opredeliti na ravni ljudskega stavbarstva. Starejši (pa tudi mnogi mlajši) pisci so največkrat poudarjali pred- vsem razlike med posameznimi regijami — to pa jih je pripeljalo do pretiravanja in do me- todološko sporne osnove, do iskanja vedno novih „tipov". Regionalne razlike in značilno- sti nedvomno obstajajo, vendar jih moramo obravnavati in razumeti v širšem, predvsem v historičnem kontekstu. Tako seje zgodilo, da Vurnikova, Melikova in še marsikatera kas- nejša tipologija (ki naj bi veljala za čas, v katerem je avtor deloval) opredeljujejo kot alpsko hišo — kmečko baročno hišo iz druge polovice 18. stoletja, kot panonsko hišo prekmurs- ko domačijo iz 2. polovice 19. stoletja, kot osrednjeslovensko hišo — hišo srednjega kmeta s prvinami tako imenovanega kmečkega klasicizma, kot primorsko hišo pa tip zaprte domačije iz Vipavske doline in s Krasa iz prve polovice in iz srede 19. stoletja. V kolikor bi hoteli natanko definirati stavbne tipe (verjetno pa ni nič drugače na drugih po- dročjih, ki jih je pokrival etnološki in folkloristični interes), bi morali najprej ugotoviti nekaj zgodovinskih osnov in izbrati najmanjši skupni imenovalec značilnosti z določenega ob- močja, upoštevati bi morali vse tisto, kar se v 19. stoletju pojavi novega in na koncu ugo- toviti razmerje (najboljša bi bila statistična metoda) med dominantnimi objekti in tistimi stavbnimi oblikami, ki tvorijo sivo poprečje. Na Gorenjskem je v 19. stoletju prevladujoča oblika še vedno baročna ali pa vsaj baročno vplivana zidana in na pol lesena hiša, ob njej pa se (kot dominante) uveljavljajo večje zidane zgradbe s strožjim „klasicističnim" dekor- jem in z bidermajerskimi prvinami. Na Krasu je stanje podobno — prevladujejo nadstropne zidane stavbe, pokrite s korčastimi strehami, večinoma pa so ujete v formo zaprtega dvo- ra (korte) z velikimi kalonami in portoni. Vmes pa se že pojavljajo „čiste" oblike brez pou- darjenega kamnoseškega dekorja, pa tudi forme, ki sodijo k uveljavljenim historicističnim rešitvam. V primorsko tipsko skupino jih potemtakem uvrščajo predvsem strehe, pokrite s korci (kopami) in motivi mezzaninov. Prevzeli pa so jih iz meščanskega stavbarstva. Okrog večjih mest in podeželskih središč pa se je v istem času začela oblikovati forma preproste stanovanjske hiše brez opredeljenega okrasja. Večinoma so to nizke zidane sta- novanjske hiše, pogosto vklenjene v shemo stegnjenega doma. Večinoma so nastale v drugi polovici 19. stoletja — poseben značaj so dale predvsem osrednjeslovenskemu pro- storu. Postopno izenačevanje stavbnih oblik pa je rodilo tudi nekatere posebnosti, ki smo jih opredelili kot osnovo za opredelitev posebnih stavbnih tipov ali morda variant. Tak pri- mer je stanovanjska hiša na tistem delu Notranjske, ki gravitira bodisi h Krasu ali proti Istri. Nadstropna (včasih tudi pritlična) hiša je oblikovana s čistimi kamnitimi okenskimi okviri in portali, poudarjen pa je predvsem strogi zatrep, kot oster trikotnik, ki dominira nad dvo ali enoosno fasadno ploskvijo. To obliko doma srečujemo od Čičarije do Postoj- ne, večina teh stavb pa je datiranih v čas, ki je še najbliže sredini stoletja, čeprav ni malo starejših spomenikov iz konca 18. in iz začetka 19. stoletja. Vendar se kot množični po- Vsakdanje življenje večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju 23 , jav uveljavijo relativno pozno. Prvi primerki pa vendarle pričajo, da so kmečki graditelji ze- lo hitro reagirali na spremembe v načinih in oblikah gradnje. Gostilniške hiše, hiše v oblikah „kmečkega klasicizma" na Gorenjskem, velike klasicistič- ne hiše na Notranjskem, pa tudi hiše na Krasu, v Vipavski dolini in v Soški dolini, ohranjajo „regionalne značilnosti" (oblika streh in kritine, oblika kamnoseškega dekorja, način grad- nje). Obenem pa gre za postopno zbliževanje med stavbnimi tipi, kar pa „etnografske po- dobe" regij ne izpremeni. Dominirajo še vedno starejše hiše, predvsem tiste iz 18. stolet- ja. Poenostavitev fasad, zamenjava nekdanjih kamnitih okenskih okvirov z lesenimi, več- ja okna, novi vhodi, historicistična (zelo poenostavljena) ornamentika, nove zasnove (hi- tro začno izginjati dimnične hiše) in nova kritina (bobrovec) so sicer dokaz o postopnem razkroju trdne strukture — vendar pa gre hkrati tudi za „lepljenje" novih prvin na staro stavbno zasnovo. Zato se stara, tradicionalna oblika kmečke hiše še vedno kaže kot „tip", kot prevladujoči model. Po drugi strani pa je proces, ki začenja že v prvi polovici 19. stoletja, obenem tudi začetek radikalnih sprememb, ki pa kulminirajo šele v našem stoletju. Spremembe v arhitekturi (tudi tiste „kozmetične" narave) govorijo o novih poudarkih in o premikih v vsakdanjem življenju. Nekatere starejše prvine in vzorci obnašanja izginejo ze- lo hitro predvsem na območjih, kjer se začenjajo uveljavljati novi družbeni sloji (delavstvo) in seveda okrog večjih urbanih naselij. Nekaj pa se jih ohranja. Ti procesi, ki ponekod še trajajo (v Prekmurju je tradicionalna domačija izginila šele v zadnjih dveh desetletjih), so mnoge opazovalce spodbudili, da so začeli spremembe in njihove rezultate ocenjevati kot negativno kategorijo, kot razpad trajnih vrednot. Kot kvaliteta se jim je namreč kazala zu- nanja, vidna manifestacija družbenih in individualnih odnosov med ljudmi v trdno struktu- rirani fevdalni družbi. Zato novih prvin niso dojemali kot porajanja nove strukture, ampak kot degradacijo, kot nasilno rušenje „plemenite tradicije". V tako imenovani „uporabni et- nografiji" pa se je ohranjala zabloda, da je mogoče rešiti tradicijo in njene nasledke s pre- pričevanjem in z vzgojo — to se pravi z ohranjanjem (preživelih) manifestacij. Videti je, da smo mnogi etnologi prezrli sporočilo, ki ga skriva muzej kot institucija. Muzej je namreč prostor, kjer zbiramo kulturno dediščino, predmete, ki so postali dokumenti, simboli in ra- ritete. Njihova funkcija se je spremenila — postali so antikviteta, predmet trgovanja in estetske presoje. Pričajo pa o tistem, kar je izginilo in česar ni mogoče ohraniti — o ljudeh in njihovem prazničnem in vsakdanjem življenju, ki živi kot zgodovinski spomin. 1 Podpisani je za formulacijo uvodne besede, ki je zastavljena kot esej, uporabil v pričujočem zvezku Slovenske- i ga etnografa objavljene razprave svojih kolegov. Uporabil pa je tudi temeljno slovensko etnološko literaturo: j Narodopisje Slovencev: I. del ur. R. Ložar, Ljubljana 1944; II. del, ur. I. Grafenauer in B. Orel, Ljubljana 1 952. ^ Novak v.: Slovenska ljudska kultura, Ljubljana 1960. Kurent N.: Praznično leto Slovencev I. del, Celje 1965; II. del, Celje 1967; III. del, Celje 1970; IV. del, Celje ' 1970. I Slovensko ljudsko izročilo. Pregled etnologije Slovencev, ur. Angelos Baš, Cankarjeva založba, Ljubljana j 1980. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek: Agrarno gospodarstvo, Ljubljana 1970. ' Pogledi na etnologijo, Ljubljana 1978. j Inja Smerdel V pričujočem besedilu povzemamo nekatera dejstva o gospodarskih dogajanjih iz zgodovi- ne agrarnih panog, katera zamejujejo ali razmejujejo skoraj poldrugo stoletje, obdobje nekaj več kot sto let, od druge polovice 18. stoletja do konca 19. stoletja, in za katera povečini velja, da so povzročala spremembe v gospodarjenju kmečkega človeka ter s tem tudi v nje- govem načinu življenja. Poleg tega, da poskušamo te spremembe nakazovati, ponekod podvomimo o splošni veljavnosti znanih dejstev. Tu in tam jim dodajamo posamezna dejst- va, ki prva potrjujejo ali odpirajo tudi drugačne poglede od veljavnih. I. Prvo zamejujoče gospodarsko dogajanje je FIZIOKRATIZEM (gr. physis kratein = vlada narave) in z njim povezana AGRARNOTEHNIČNA REVOLUCIJA. O fiziokratizmu velja, da je bil politično-ekonomski nauk, ki gaje utemeljil Francoz F. Quesnay (1694—1774), in kijev nasprotju z merkantilizmom učil, da narava ustvarja vrednosti. Iz tega je sledilo, da so vir bogastva le tiste panoge, ki so v neposredni zvezi z zemljo: kmetijstvo, rudarstvo... (Ver- binc, Slovar, str. 216). Tako imenovana fiziokratska miselnost, ki je izvirala iz omenjenega nauka, naj bi po Evropi po letu 1780 že vse bolj prevladovala (Šorn, Začetki, str. 171, 172). O fiziokratizmu pa lahko govorimo že od druge polovice 18. stoletja. V tem času je uporaba zlasti naravoslovnih znanosti prinesla v kmetijstvo velikanski preobrat in tehnični napredek; opuščati se je začelo tradicionalno, zgolj praktično izkustveno kmetovanje. Fiziokratizem je v kmetijstvu videl temelj gospodarstva (Valenčič, Organizacije, str. 524). In to ne brez raz- loga. Brez povečanja proizvodnje hrane ne bi bila možna niti rast mest niti industrializacija v 19. stoletju. Nemalo sprememb, ki jih je v kmetijstvo uvedla fiziokratska miselnost, izvira iz Anglije. Za enega od pionirjev modernega kmetijstva velja Thomas William Coke, grof Leichestrski, ki je leta 1776 prevzel v upravljanje velikanska podedovana posestva. Na dotlej zanemarjenih zemljiščih je podeseteril pridelek; na ograjenem zemljišču se mu je posrečilo podvojiti pov- prečno težo krav in uspešno se je lotil še reje ovc merinovk. Pri vsem tem ga je vodil z na- sveti njegov znanstveni svetovalec Arthur Young, kasnejši angleški minister za kmetijstvo. Coke in številni drugi angleški veleposestniki so se ukvarjali z vprašanjem umetnih gnojil, z gojitvijo gomoljnic in detelje, bistvena novost, ki so jo vpeljali in s katero se je spremenil na- čin obdelovanja zemlje, pa je bilo štiriletno kolobarjenje, tedaj imenovano na čast „velikemu Coku iz Norfolka" kar „norfolško kolobarjenje". Nov obdelovalni način je spremenil podobo pokrajin na polovici zemeljske površine (Benedikt, Ustanove, str. 12). Slovenske dežele tedaj, vsaj po fiziokratskih prizadevanjih nekaterih mož, niso zaostajale za Evropo. Kot organizacije, ki naj bi prispevale k napredku kmetijstva, so bile v 60. letih 18. stoletja ustanovljene kmetijske družbe, in sicer: leta 1765 na Koroškem in na Gori- škem, leta 1 766 na Štajerskem in leta 1 767 na Kranjskem. Njihovo praktično delo je bilo v prvih desetletjih pospeševanje kmetijskih kultur, katerim je veljala skrb fiziokratske poli- tike. Tako so spodbujale kmete k povečanju proizvodnje lanu in konoplje; s podeljeva- njem nagrad so skušale pridobiti kmete, da bi pridelovali krompir; pripomogle so k širjenju krmskih rastlin, zlasti detelje, in so kmetom preskrbovale dobra semena. Spodbujale so jih tudi k odpravi pašne živinoreje in delitvi srenjskih zemljišč, k odpravi prahe in k boljše- mu gnojenju polja. Uvajale in podpirale so gojitev svjioprejk ter pospeševale sadjarstvo in čebelarstvo (Valenčič, Organizacije, str. 525). Izmed vseh teh prizadevanj in uvajanj no- * članek je bil oddan v juniju 1988. PRELOMNA IN DRUGA BISTVENA GOSPODARSKA DOGAJANJA V ZGODOVINI AGRARNIH PANOG V 19. STOLETJU NA SLOVENSKEM* 26 Inja Smerdel vosti pa ne moremo, da ne bi izpostavili treh, ki so nedvomno povzročile nemajhne spre- membe v strukturi dveh osnovnih agrarnih gospodarskih dejavnosti na Slovenskem — poljedelstva in živinoreje — in sicer: odprave prahe, boljšega gnojenja in pridelovanja krompirja. O naštetih treh novostih menimo, da so bile za delo in s tem tudi za vsakdanje življenje kmečkega prebivalstva v 19. stoletju najbolj prelomne. Kajti: „Naveden kmetski gospodar dela od zore do mraka", je stvarno zapisal Kersnik. Vse tri novosti in še nekatere druge od omenjenih so med sabo povezane v verižni reakci- ji. Boljše gnojenje kot posledica uvajanja hlevske živinoreje, ki je bila spet posledica opuš- čanja pašne živinoreje in delitve srenjskih zemljišč, je bilo eden od pogojev za odpravo prahe. Leta bi ne bila možna tudi brez pospeševanja pridelovanja krompirja ter detelje in krmskih rastlin, tj. kultur, ki so omogočale večletno kolobarjenje brez prahe; zadnje omenjene pa so bile ponovno eden od pogojev za uvajanje hlevske živinoreje. I. 1. Odprava PRAHE. Natriletno kolobarjenje s praho, obdelovalni način, pri katerem je bila zemlja vsako tretje leto v prahi, in se je po njej takrat pasla živina, s tem zatirala plevel ter zemljo hkrati gnojila, sicer pa so sejali na njej dve leti izmenoma ozimno in jaro žito, se je na Slovenskem uveljavilo med 9. in 11. stoletjem, približno istočasno, ko so se do- končno ustalile njive. Kolobarjenje brez prahe, ki pomeni nepretrgano izrabo njiv, katero je omogočilo obilnejše gnojenje ter listnate krmne rastline in stročnice, uvrščene v novo ko- lobarjenje, seje začelo uveljavljati konec 18. stoletja (Grafenauer, Načini, str. 243; Baš, Poljedelstvo, str. 24). Ta „prevrat agrarne tehnike in obdelovalnega načina", ki je poleg kmečkega dela in s tem vsakdanjega življenja bistveno spremenil tudi podobo kmečke do- mačije, velja za začetek „ene izmed največjih sprememb v zgodovini slovenske vasi" (Grafenauer, Načini, str. 243). Uveljavljanje kolobarjenje brez prahe je bilo postopno. Še v leto 1837 sega podatek, poro- čilo z občnega zbora Kranjske kmetijske družbe, iz katerega sledi, da je bila tedaj na Kranjskem enoletna praha že redka, z izjemo nekaterih predelov postojnskega okrožja (Britovšek, Razkroj, str. 170). Primer, ki potrjuje omenjeno izjemo, je iz ene od vasi tega okrožja, v kateri so v 30. letih 19. stoletja, v času zbiranja podatkov za Franciscejski ka- taster, še vedno vsako leto puščali polja v čisti prahi, čeprav le za nekaterimi kulturami: za ajdo, zeljem in krompirjem (Vprašalnik, Selce, str. 25). Sicer so kolobarili na pet let: 1. krompir in ajda, 2. pšenica, 3. pšenica, 4. ječmen in 5. oves (Operet, Selce, A-174). Novi kolobar, ki se je tako v resnici uveljavil šele v prvi polovici 19. stoletja, in sicer v pre- cej različnih oblikah, se je v tej prehodni dobi razlikoval tako po dolžini (od triletni do osemletni kolobarji) kakor po zaporedju pridelkov, dokler se ni po sredi 19. stoletja ustali- lo pravo kolobarjenje, ki pomeni večinoma šestletni kolobar, v katerem se žito praviloma menjava z drugačnimi pridelki (Grafenauer, Načini, str. 244, 245). Odprava prahe, ta bistven „prevrat" v ornem poljedelstvu, splošno uveljavljen ne le v slo- venskih deželah, temveč tudi po vsej Evropi, pa na Slovenskem ni izključeval drugega te- meljnega obdelovalnega načina: motičnega poljedelstva ali kopaštva, ki ni imelo ustalje- nih njiv. Ena od njegovih dveh zvrsti, požigalništvo, se je v Zadretju in zgornji Savinjski dolini in pa na Pohorju ohranilo do let po drugi svetovni vojni (Baš, Poljedelstvo, str. 23). I. 2. GNOJENJE je bilo najbolj neposredno odvisno od oblike živinoreje, saj je živalski gnoj veljal za najpogostejše gnojilo v 19. stoletju. Najstarejše gnojilo je bilo pepel v poži- galništvu (Baš, Poljedelstvo, str. 26). Pepel so uporabljali namesto gnoja Slovenci on- stran Mure še v prvi četrtini 19. stoletja. Pri njih sicer ni izpričano pravo požigalništvo, poznali pa so jesensko zažiganje spomladi posekanih vej na njivah. Pri njih je izpričana tu- Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog... 27 SI, 1. Faksimile vprašanja in odgovora o prahi. Iz Vprašalnika cenilnega opereta Franciscejskega katastra za Postojnsko kresijo. A-174, 1834, ki ga hrani Arhiv SR Slovenije. Iz odgovora za eno od vasi postojnskega okrožja je razvidno, da so v njej v 30. letih 19. stoletja še vedno vsako leto puščali polja v čisti prahi, čeprav le za nekaterimi kulturami: za ajdo, zeljem in krompirjem. 28 Inja Smerdel Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog... 29 dl posebna vrsta gnojenja z borovim igličjem in z listjem, raztresenim po njivah (Csaplo- vics, Wenden, str. 99). Dokler še ni bilo prave hlevske živinoreje (pred 19. stol.), je bila živina večino leta na pro- stem in je gnojila zemljo v tistem času, ko se je pasla na njivah. Kako je bilo to ponekod še celo v drugi polovici 19. stoletja, opisuje primer s Pivke iz 60. let: „Berž ko Pivčani ječ- men, rež in pšenico iz njiv domu speljajo, popusti čeda gmajno in gre v njive." (Pivčan, Kako, str. 357). Ob uveljavitvi hlevske živinoreje je bilo moč z vohom in z vidom zaznati nov element v sklopu kmečke domačije — gnojišče. V popisovanju Gorenjskega, iz zadnje četrtine 18. stoletja, ga še ne moremo ugotoviti v opisu reje živine, ki je „delno prepuščena naravi", sicer pa imajo zanjo „štale, ki so večinoma zelo revne in v katerih celo zimo ne skidajo gnoja" (Hacquet, Abbildung, str. 29). Vedenje o pomembnosti dobrega gnojišča ali o po- menu gnojišča nasploh je bilo skupaj z vedenjem o pomenu gnojenja postopno. Spodbuja- le so ga, tako kot druge novosti in izboljšave, kmetijske družbe; Kranjska kmetijska druž- ba predvsem prek svojega glasila Novice (od 1843 do 1902). Znanje in pouk iz njih sta prihajala do kmetov predvsem posredno (pismenost sredi 19. stoletja še zdaleč ni bila splošna in le redki slovenski kmetje so bili naročniki Novic) (Valenčič, Organizacije, str. 552). Posredniki so bili nemalokrat duhovniki, s pridigo ali s praktičnim zgledom. Tako so si npr. v Ospu po nasvetu iz Novic, ki jim ga je posredoval njihov dušni pastir, v 40. letih 19. stoletja popravljali gnojišča (Novice, 1847, str. 55). Mengšani so v istem času spoz- navali na primeru župnikovega žita, da je „hobotnost in plodnost dohajala od dobrega gnoja" (Trdina, Mengeš, str. 175). Gnojišča ponekod tudi po sredi 19. stoletja niso bila „umno" narejena in njihova vsebina je šla v zgubo. O Pivki je za 60. leta izpričano, da so bila „skoraj skoz in skoz na napčnem mestu in napčno narejene". Ležala so pred ali za hišo in včasih še visela. Pri takih za hišo „se vsa gnojnica, sok gnoja oceja čez vert" in pri onih pred hišo je „slaba higiena, gnojnica gre tako vsa pod tlo" (Pivčan, Kako, str. 366). O neurejenosti gnojišč je še prav s konca 19. stoletja pričevanje iz gorske vasi v Beneški Sloveniji, kjer je bilo ob piščevem obisku „pred hišami in ob potih vse polno gnoja" (Rutar, Beneška, str. 44). V vaseh v okolici Lju- tomera pa bi naj bili imeli naprednejši kmetje že v Avstroogrski (verjetno gre za konec 19. ali za začetek 20. stoletja) prava betonska gnojišča (Šarf, Ljutomer, str. 59). Gnoj so po uveljavitvi prave hlevske živinoreje na njive nosili ali vozili, kakršno je bilo pač zemljišče. To je poleg novih delovnih oblik pomenilo tudi nova oziroma prilagojena tran- sportna sredstva: gnojne koše za nošenje in s posebnimi pletenimi koši opremljene vozo- ve za prevažanje ter dve potrebni orodji: kopače za gnoj in železne gnojne vile. Za prvo polovico 20. stoletja je kot izjemna izpričana pri tem delu tudi pomoč sosedov: v Podjuni pri skupni vožnji (gnojvoza, gnojavoža) in na Kozjanskem s skupnim nošenjem gnoja (gnovuža) (Kotnik, Starosvetnosti, str. 43; Baš, Poljedelstvo, str. 27). Sicer je bilo in ostaja pravilo, da je vsak gospodar sam poskrbel za gnojenje svojih njiv; z družino ali z na- jetimi delavci, z dninarji. Ene slednjih, gnojarje iz Loškega pogorja in njihovo delo, nošenje gnoja, slikovito opisuje Tavčar (v zadnji četrtini 19. stol.): „S prvimi pomladanskimi dnevi se pričenja delo v pogorju; predvsem mora se znositi gnoj na njive v lazih. In ti reveži, ti gnojarji, ki s potom obliti in z gnojnimi koški ob rami rijejo po rebrih navpik, ti pač predobro čutijo, da si mora umrljivi človek kruh v znoju pridelovati." (Tavčar, Kalan, str. 59). I. 3. Tretja „novost", ki smo jo izpostavili kot prelomno za delo in s tem tudi za vsakdanje življenje kmečkega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju, je pridelovanje KROMPIR- JA, tako imenovanega kruha ubogih. Med drugimi kulturnimi rastlinami, katerih uvajanje 30 Inja Smerdel SI. 2. "Košič" za nošnjo gnoja. Primer nošenja gnoja, s Primorskega (Kučji breg, okolica Kopra), fo- tografiran sicer sredi 20. stoletja (B. Orel, I. 1950), vendar znan že iz 19. stoletja. Arhiv Slovenskega etnografskega muzeja (SEM), Ljubljana. i so pospeševali od druge polovice 18. stoletja, smo krompir izpostavili ravno zaradi tega njegovega pomena, hrane, katerega metaforično ime „kruh ubogih" zelo stvarno označuje. Za domovino krompirja veljajo Čile, Mehika in Peru. V Evropo so ga prinesli Španci v drugi polovici 16. stoletja. Prvi Evropejci, ki so ga jedli, so bili mornarji. Po nekaterih trditvah naj bi bil prišel krompir najprej v Italijo (leta 1 564), na papežev dvor (Stabej, Kruh, str. 7, 8). Šele v 18. stoletju je postajal bolj razširjen, a še tedaj naj bi ga bili sprva odklanjali kot hrano za ljudi, in naj bi bili z njim krmili le živino. Obstaja mnenje, da so krompir kot hranil- Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog... 31 SI. 3. Voz s pletenim košem za vožnjo gnoja. Detajl z upodobitve okolice Kranja, ki jo je sredi 19. stoletja naslikal Anton Hayne (1786-1853). O. pločevina, 25,4 x 33,5 cm / sign.: ni (sr. 19. stol.) / Narodna galerija, Ljubljana, inv. št. 1137. no rastlino v naše kraje uvedli Nizozemci. Leta 1 759 je Nizozemec Thys dobil privilegij za postavitev manufakture za sukno v Celovcu. S seboj je pripeljal nizozemske delavce, ki so sadili krompir za svojo hrano. Kolikor so ga pričeli saditi tudi domačini, so ga tedaj upo- rabljali zgolj za pitanje prašičev in delno za kuhanje žganja. Nekaj let kasneje se omenjajo prizadevanja države, da bi spodbudila kmete k pridelovanju krompirja. Leta 1767 so bila vsem deželam razposlana navodila o pridelovanju te rastline. Krompir naj bi uvedli zato, da bi v času slabih žitnih letin služili njegovi plodovi kot hrana revnim ljudem (Valenčič, Rastline, str. 260). To, v Evropi tedaj že najpomembnejšo funkcijo krompirja slikovito oz- načuje znano ime „kruh ubogih", s katerim je konec 18. stoletja „zemeljska jabolka" krstil francoski kralj Ludvik XVI (Stabej, Kruh, str. 11). Na Slovenskem so, kot kaže, le počasi sprejemali to „novost". Prizadevanja dunajske vlade so ostajala brez neposrednega uspe- ha. Krivci naj bi bili na Kranjskem vodilni možje, ki so se bali, da bi pospešeno sajenje krompirja omogočalo razmah žganjekuhe. Vladina prizadevanja so se nadaljevala z razdel- jevanjem brezplačnega semena in z obljubljanjem denarnih nagrad pridelovalcem. Glavni uspeh akcije je bil, da so se kmetje vsaj seznanili s to kulturno rastlino. Krompir so začeli gojiti le v redkih okoliših: npr. na Pohorju, kjer so se hranili z njim že konec 18. stoletja, na Notranjskem in v okolici Ribnice (Valenčič, Rastline, str. 260). Na Dolenjsko naj bi bili po ustnem izročilu prinesli „najprvi krompir" konec 18. stoletja ravno ribniški lončarji. „Go- 32 Inja Smerdel spodinji, ki je kaj od njih kupila, so ga dali eden ali več kosov za seme s poukom vred, ka- ko ji ga treba saditi in gojiti." (Trdina, Dolenjci, str. 14). Drugod seje njegovo pridelovanje počasi širilo skoraj vso prvo četrtino 19. stoletja. Glavno pobudo za pravi prelom v uva- janju krompirja so dale predvsem slabe letine žita v zaporednih letih 1815, 1816 in 1817 ter z njimi povezana apokaliptična lakota. Komaj pa se je, zares kot „kruh ubogih", krom- pir končno uveljavil in postal najbolj pogostna hrana pri velikem delu kmečkega prebi- valstva, se je pojavila krompirjeva plesen, ki je v drugi polovici 40. let 19. stoletja dosegla vrhunec (Valenčič, Rastline, str. 262). Iz Istre je npr. za leto 1848 sporočeno, da „krom- pirja veliko sadijo, pa kakor po drugih krajih, je tudi tukej gnjil" (Zdešar, Slovenci, str. 35). Pridelovanje krompirja je tako v naslednjih desetletjih nazadovalo, vendar le začasno. V teh desetletjih so se začele pojavljati nove, trpežnejše vrste krompirja (Novice, 1880, str. 125, 392). Zaradi pospešenega uvajanja krompirja so se od druge polovice 19. stoletja in tja do prve svetovne vojne širile z njim zasajene površine ter manjšale žitne površine, do- kler ni postopoma postal (v obdobju med svetovnima vojnama) „poglavitna kultura na slovenskem ozemlju" (Baš, Poljedelstvo, str. 29). Večji pridelek je v zadnjih desetletjih 19. stoletja omogočal ne zgolj preživljanje, temveč tudi trgovanje. Za nekatere kraje na Pivki je npr. za 80. leta 19. stoletja sporočeno, da krompirja pridelajo tako „obilo, da ga nekateri še cel6 izvažajo v bližnja mesta, kakor v Reko, Trst in Gorico" (Učitelji, Glavarst- Sl. 4. Izkopavanje krompirja (ali morda katere druge izmed korenovk). Detajl z upodobitve Kamnika, ki jo je sredi 19. stoletja naslikal Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein (1807 — 1878). O. pl., 63,7 X 84 cm / sign. d. sp.; v. Kurz 1848/1849 / Narodna galerija, Ljubljana, inv. št. 179. Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog... 33 vo. Str. 89). Glavni pomen krompirja pa je bil vendarle v hrani. Spremembo, ki jo je vanjo prinesel, opisuje premišljanje Trdinovega junaka Breskvarja (iz 70. ali 80. let 19. stoletja): „Kranjska dežela je imela nekdaj močne stebre: dobro zabeljene ajdove žganjce, pošten- gano kašo, mleko in mlečne jedi. Dandanašnji jo podpira edini krompirček, ki se je zdel našim dedom tako prazen in netečen, da ga še saditi niso hoteli. Bog ne zadeni, da bi hotel ta božji dar kaj zaničevati, saj ga jem sam prav rad; kuha se mi do malega vsak dan." (Trdi- na, Služba, str. 9). O pomenu te kulturne rastline, katere najbolj vsakdanje uporabljano ime — krompir — iz- vira iz nemške besede Grundbirne — zemeljska hruška, priča ne nazadnje tudi njenih kar 132 imen, kolikor jih je dobila na Slovenskem. Med njimi npr.: brnica, čompe, debeli bob, grampor, papeščak (Stabej, Kruh, str. 66-83). Spremembe, ki jih je prinesel krompir, lahko poleg hrane ugotavljamo tudi v delovnih opravilih (npr. osipavanje oziroma okopavanje krompirja), v gospodarskih poslopjih oziro- ma v posebnih prostorih (npr. hrami in kleti za krompir) ter v orodjih. Novo orodje pomeni npr. osipalnik, staro orodje z novo funkcijo, za jesensko oranje, „ven oranje" krompirja, v kateri se je na štajersko-koroškem ozemlju ohranilo ponekod vse do prve polovice 20. stoletja, pa pomeni ralo (Orel, Ralo, str. 37). Poleg krompirja, ki smo ga izpostavili, moramo omeniti še nekatere druge kulturne rastli- ne, katerih pridelovanje je v 19. stoletju naraščalo ali upadalo. Od žitaric je v prvi polovici 19. stoletja nazadovalo pridelovanje ovsa, ječmena in prosa, povečalo pa se je pridelo- Sl. 5. Osipalnik. Novo orodje, ki se je uveljavilo v 19. stoletju za osipanje krompirja (in tudi koruze). Primer na fotografiji (B. Orel, I. 1955) je iz Šenčurja 225, vulgo "Pri Žerovcu", Arhiv SEM, Ljubljana. 34 Inja Smerdel vanje pšenice in rži. Proso se je pomembneje ohranilo le v Beli krajini, kjer so kot žito razu- mevali prav proso. Ajda je bila na Kranjskem sredi 19. stoletja še na prvem mestu, vendar pretežno kot strniščni pridelek po spravilu prvega žita. (Valenčič, Rastline, str. 261). Za Dolenjsko se ajda konec 18. stoletja omenja celo kot »skoraj edina hrana" (Hacquet, Abbildung, str. 65). Zaradi priljubljenosti ajde (kot hrane), katere pridelovanje je bilo nemajhnega pomena tudi za „bučelorejo", je na Kranjskem v prvi polovici 19. stoletja le počasi napredovala druga žitarica, koruza, ki je prišla sicer na Slovensko že v 17. stoletju. V Novicah se je vnel pravi časopisni boj med njenimi zagovorniki in nasprotniki (Valenčič, Rastline, str. 262). Na Gorenjskem so Mengšani »tako začeli po mengeškem polju sejati koruzo okoli 1848" (Trdina, Mengeš, str. 1 52). Dolenjci naj bi se bili »turšice pred bali, češ, da je z njo preveč dela" (Trdina, Podobe I, str. 77). Na Vipavskem se že konec 18. stoletja omenja pridelovanje »nekoliko turškega žita (zea mais)" in v Istri polenta kot najbolj pogosta vsakdanja hrana (Hacquet, Abbildung, str. 79; str. 42). Koruza je prej kot Kranjce osvojila tudi Štajerce, pri katerih je bila sredi 19. stoletja že precej razširjena. V 40. letih se npr. omenja kot značilna jed za čase, ko je druge hrane zmanjkalo, »haložka čorba, to je gčsta koruzna župa" (KrempI, Dogodivšine, str. 234). V prvi polovici 19. stoletja se je postopoma povečevalo tudi pridelovanje detelje in drugih krmskih rastlin, ki so jih začeli kmetje v večji meri sejati takrat, ko so začeli umneje kmeto- vati: kolobariti brez prahe in rediti živino v hlevih. V letih po sredi 19. stoletja, v času bistveno spremenjenih splošnih gospodarskih razmer, je prišlo do skoraj popolne opustitve predivnih rastlin (Valenčič, Rastline, str. 260—264). Lanu, ki je tedaj izgubil tekmo z bombažem, je bilo še pred desetletji namenjenih nemalo fiziokratskih prizadevanj za povečanje njegovega pridelka, saj je v 18. stoletju platno ve- ljalo za enega glavnih artilov kmečke trgovine in je bilo hkrati tudi eden izmed končnih produktov dela tako imenovane kmečke proizvodnje, v tem primeru »kmečkih statev", ki so bile na Kranjskem tako množičen proizvajalec, da se nobena druga notranjeavstrijska dežela ni mogla meriti s to slovensko deželo (Šorn, Začetki, str. 41, 42, 64). Malce hu- moristična, pa vendarle poleg „splošnih gospodarskih razmer" tudi ne popolnoma neteht- na je pripoved o opuščanju pridelovanja lanu na mengeškem polju, kjer je „lanstvo" še ko- nec 18. stoletja »bujno cvetelo in slovelo daleč po deželi, ali okoli 1830. leta bilo je že sil- no opešalo in o. 1850. I. se večina gospodarjev ni hotela več ukvarjati z lanom. Če jih je kdo vprašal, zakaj jim se je zameril, odgovarjali so vsi v jeden glas: Zato ker so nam tarice toliko požrle in prediva pokradle, da nam je prinesel lan več škode nego dobička." (Trdina, Mengeš, str. 196). I. 4. Agrarno-tehnična revolucija je prinesla v drugi polovici 18. in v prvi polovici 19. sto- letja bistvene spremembe tudi glede POLJEDELSKEGA ORODJA. Do takrat so na Slo- venskem uporabljali za oranje tako ralo, ki se je postopoma uveljavilo po naselitvi, kot plug, za katerega je najverjetneje, daje postopno napredoval od 10.-11. stoletja naprej. Uporaba enega ali drugega je morala biti v nemajhni odvisnosti od zemlje, saj so še v 18. stoletju izpričana v Slovenskih goricah območja (pobočja s težko zemljo), na katerih do polovica kmetij še ni imela niti rala niti pluga, temveč so uporabljali namesto njiju kopače ali motike (Grafenauer, Orodje, str. 216; Baš, Poljedelstvo, str. 25, 26). Obdelovanje zemlje deloma z motiko, deloma s plugom je še v 40. letih 19. stoletja izpričano tudi na Bizeljskem (Kuret, Štajersko I, str. 72). Splošno velja, da so tri bistvene spremembe glede poljedelskega orodja: Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog... 35 1. V hribovitem svetu je ralo, ki se je tam povečini ohranilo do začetka 19. stoletja, za- menjal dvostranski plug (doplar, na Pohorju imenovan merjasec, z dvema črtaloma). 2. Nekako v istem času je po ravninah povsem prevladal plug, „drevo", z lemežem in z leseno desko. 3. Sredi 19. stoletja se je začela v avstrijski monarhiji industrijska proizvodnja železnega pluga, spričo česar je to orodje, ki je oralo globlje od starega orala in hkrati potrebovalo za vleko manjše število živali, postalo cenejše in dostopno tudi kmetom (Grafenauer, Orodje, str. 216). Od teh splošno veljavnih dejstev odstopajo naslednja posamezna dejstva: — Za severno, gorsko obrobje (štajersko-koroško) slovenskega ozemlja je izpričano, da so začeli ralo opuščati pri oranju šele v drugi polovici 19. stoletja, ponekod prej, dru- god pozneje, v procesu, ki je trajal od okrog 1870 in vse do leta 1930 ter v nekaterih osamljenih primerih še celo do druge polovice 20. stoletja (Orel, Ralo, str. 37). Še iz leta 1897 je trditev (Viljema Rohrmana), da je celo po slovenskih ravninskih predelih še vedno videti največ starih, neokretnih plugov z leseno desko in kleščami (Grafe- nauer, Orodje, str. 217). V prid veljavnemu mnenju, da se je železni, tako imenovani cugmajerjev plug začel širiti vse pogosteje proti koncu 19. stoletja, pričajo podatki iz ravninskih vasi v okolici Ljutomera, v katerih naj bi bil železni plug v zadnjih desetletjih 19. stoletja že v rabi (Šarf, Ljutomer, str. 56). Pričevanja iz nekaterih drugih sloven- skih predelov postavljajo uvajanje železnih plugov šele v 20. in 30. leta 20. stoletja in še takrat večinoma le pri najbolj premožnih kmečkih posestnikih. Npr.: „Okoli leta 1922 so nekateri kmetje v ravninskih vaseh (v okolici Gornje Radgone) začeli te pluge SI. 6. Ralo iz Podvolovljeka pri Lučah. Z njim so orali še nekaj let po prvi svetovni vojni. 170 cm dolg "gred/il", 82 cm visok "kčzelc", 115 cm dolg "oplas" ter 44 cm dolg in 27 cm širok lemež "raunek". Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, inv. št. EM 7800. 36 Inja Smerdel SI. 7. a — Jarem. Na njem je vrezana letnica 1845. Iz okolice Št. Vida pri Stični. Jesenov les. Vi- šina 24,5 cm, dolžina 92 cm. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, inv. št. EM 8397. b — Jarem, jegu. Na njem je vrezana letnica 1858. Iz Podtera pri Ljubnem ob Savinji. ; Brezov les. Višina 9,5 cm, dolžina 122 cm. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, i inv. št. EM 7952. c — Jarem, telenge. Konec 19. stoletja ali začetek 20. stol. Iz okolice Brezovega dola pri Zagradcu. Črno pobarvan brezov les. Višina 70 cm, dolžina 101 cm. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, inv. št. EM 10682. ; Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog... 37 (lesene z železno „glavo") zamenjavati za železne." (Šarf, Radgona, str. 68). „V Osil- nici (na Kočevskem) se je železni plug pojavil po letu 1930 pri nekaterih gruntarijah." (Šmitek, Kočevje, str. 50). „Poizemljakar, posestnik ovčar z okrog 300 ovcami (iz va- si na Pivki), si je železni plug kupil v obdobju med obema vojnama, 1/3 zemljakar pa prva leta po drugi svetovni vojni." (Smerdel, Soseska, str. 9). Zemlja in orno orodje sta poleg bolj ali manj ustaljene delitve dela pogojevala tudi vprego. Najsplošnejša vprega (poleg konjske in ponekod kravje) za oranje z lesenim plugom v srednje težki zemlji je bila volovska (Baš, Poljedelstvo, str. 25, 26). V jarem, igo in telege so v raznih slovenskih deželah vpregah povečini par volov. Kdor ga ni imel, si ga je moral izposoditi proti plačilu ali povračilu. O tem priča primer s Pivke iz 30. let 19. stoletja: »Posestnik, ki nima potrebne vlečne živine, si jo lahko dobi od soseske ali iz druge vasi proti enakovrednemu povračilu ali za gotovinsko plačilo 2f Cm (2 goldinarja) na dan (za par vlečne živine, zgolj rogate, ker ne razpolagajo z nobenim konjem)." (Vprašalnik, Sel- ce, str. 15, 17). Od drugega poljedelskega orodja je treba omeniti še brano, ki je v 19. stoletju ponekod prej, drugje kasneje dobila železne „zobe", s katerimi se je povečala njena trdnost in učin- kovitost (Šarf, Brana, str. 82). Sicer glede vrst drobnega poljedelskega orodja ni prišlo do pomembnejših sprememb. Še vse 19. stoletje so na večini kmečkih posestev želi s srpi. Žitne kose, s katerimi so pone- kod poskušali žeti sredi 19. stoletja, sledeč nasvetom, ki so jih posredovale kmetijske družbe, so mnogi kmetje zavračali, saj se je z njimi uničevala slama, ki jim je pomenila po- trebno kritino za strehe (Britovšek, Razkroj, str. 183). Tudi mlatev je skoraj vse 19. sto- Sl. 8. Drobno poljedelsko orodje, srp. Žanjice žanjejo. Okolica Ljubljane (Dravlje — Podutik). Foto- grafirano na začetku 20. stoletja (Vesel). Arhiv SEM, Ljubljana. 38 Inja Smerdel SI. 9. Drobno poljedelsko orodje, kosa, senene vile, grablje. Upodobljeno na dveh panjskih končni- , cah iz druge polovice 19. stoletja. i a — Kosa. Motiv: Z dela grede "češčena Marija". Z letnico 1885. 27 x 12 cm. Last Čebe- ; larske zveze, št. 131 (razstavljena v Čebelarskem muzeju v Radovljici). < b — Senene vile, grablje. Motiv: Košnja in vardevanje v kozolec. Druga polovica 19. stolet- ja. 15,5 X 35,5 cm. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, inv. št. EM 2369 b. letje ostajala ročna, kljub temu, da so že sredi 18. stoletja začeli uvajati zanjo prve stroje (na roko ali na gepelj ali vitelj) (Grafenauer, Orodje, str. 217). Cepec je ostal poglavitno orodje mlatičev ponekod celo do let po drugi svetovni vojni (Baš, Poljedelstvo, str. 30). I. 5. Pomembno prizadevanje iz časa fiziokratizma, v srži povezano z ukinjanjem prahe in z boljšim gnojenjem, je bilo še spodbujanje k ODPRAVI PAŠNE ŽIVINOREJE in DELITVI SRENJSKIH ZEMLJIŠČ. To prizadevanje, ki je bilo prelomno tako za poljedelstvo kot za živinorejo, je bilo hkrati eden izmed povzročiteljev za spreminjanje življenja v soseski in za postopno individualizacijo kmetije kot proizvajalne enote. Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog... 39 SI. 10. Oselnik. Z letnico 1842. Iz Sv. Antona nad Ivanjci v Slovenskih goricah. Trd les, poslikava z oljnimi barvami. Višina 33 cm. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, inv. št. EM 2394. Začetek procesa delitve gmajnskili površin sega v drugo polovico 18. stoletja. Prvi korak v procesu je bil patent za načrtno izboljšanje zanemarjenih gmajnskih površin (1767), iz katerih so vsi le črpali, vanje pa ničesar vlagali. Po neuspehu tega patenta je zakonodaja težila za tem, da se pesniške gmajne razdelijo (Blaznik, Posest, str. 156). Delitve so pone- kod izvedli, drugje ne. V ljubljanski okolici, na Dolenjskem in predvsem na Notranjskem, je ostala večina srenjskih pašnikov nerazdeljena. Zaradi neuspehov je vlada z dekreti (1808 in 1811) postavila razdelitev na prostovoljno osnovo in obenem ukazala, naj ljudstvo s poukom pripravijo do razdelitve. Nosilec tega pouka je postala tudi v tem predvsem Kranjska kmetijska družba, ki naj bi prek svojih časopisov poučevala kmeta, kako nujno in koristno je razdeljevanje za razvoj kmetijstva, za uvajanje novih kultur in hlevske reje (Britovšek, Razkroj, str. 62, 63, 71). Vzporedno s splošnimi dejstvi o delitvah gmajnskih površin se zdi na tem mestu primerno podati še pripoved o posameznem, o primeru soseske pivške vasi Selce, ki se je delitvi svoje gmajne upirala (zaradi raznih vzrokov) vse do druge polovice 20. stoletja. Selška gmajna je bila v desetletju pred zemljiško odvezo nerazdeljena. Selčani, podložniki prem- skega gospostva, so imeli na njej užitno pravico paše. Na gmajno je soseska gonila na pašo 40 Inja Smerdel SI. 11. Faksimile "Mape od Loze vasi Selce". "Mapa", načrt razdelitve dela senožeške Loze, v ka- teri je imela soseska vasi Selce užitno pravico do pobiranja lesa in drv za hišno potrebo, je bila izdelana najverjetneje leta 1877, ko so gozd razdelili med posamezne upravičence. 75 x 30 cm. Arhiv SEM, Ljubljana. približno 120 glav goveda in 200 ovac ter za njo plačevala gospostvu Prem letno davek 20 goldinarjev. Užitno pravico do lesa je imela soseska, ki ni imela svojega gozda, v seno- žeški Lozi. Za pravico do pobiranja lesa in drv za hišno potrebo je morala plačevati go- spostvu Senožeče na leto 10 mernikov pšenice, če pa kakšno leto ni zmogla naturalnega plačila, je morala les kupiti za denar. Leto 1848 je pomenilo prelomnico tudi glede skupne kmečke posesti, saj je bilo neposredno nato sproženo urejevanje servitutnega vprašanja. Patent iz 1853. leta je določal, da se morajo bivša zemljiška gospostva rešiti servitutov tudi z odstopom zemljišč kmečkim upravičencem. V mnogih primerih so npr. gozd razde- lili med posamezne upravičence, pašnike pa dodelili v skupno uživanje. Kot kaže, gre za tak primer tudi v Selcah. Gmajno, ki je ostajala nerazdeljena, so uživali vsi polnopravni člani soseske, v senožeški Lozi pa ima še danes vsak takratni upravičenec svojo „drvarš- čino", gozdno parcelo, na kateri si vsako jesen pripravlja drva. Vendar je zaradi slabega gospodarjenja na gmajnskih površinah ponovno stopila v ospredje težnja po razdeljevanju zemlje med posameznike. V Novicah, ki so v tem smislu že od leta 1844 prinašale poučne sestavke, je dopisnik s Pivke leta 1860 poročal: »Nasprotno si pašnikov niso razdelili, am- pak jih imajo soseske, kar malo blagor pospešuje." V drugem prispevku iz istega leta je po kritičnem opisu najemanja črednika in skupne paše svetoval delitev: ,,Da bodo tedaj spaš- niki kmetom v prid, ne pa v škodo, jih je najprej treba razdeliti, da dobi vsak svoj kos." Le- ta 1883 je izšel državni zakon, ki je sprožil delitvene postopke. Selčani pa so se še naprej oklepali svoje gmajne, ki je predstavljala ob njihovi ekstenzivni živinoreji življenjsko nuj- nost in so, kot že rečeno, ostali njeni skupni lastniki do druge polovice 20. stoletja, do le- ta 1955 (Smerdel, Soseska, str. 24-26). I. 6. Vaščani omenjene pivške vasi so bili morda s svojo ekstenzivno živinorejo še prav na koncu 19. stoletja izjemni, morda pa tudi ne. O ŽIVINOREJI kot o eni od dveh osnov- nih gospodarskih dejavnosti kmečkega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju, veljajo sicer za teh sto let naslednja splošna dejstva: Najpomembnejša je postala govedoreja, ki pa je bila v prvi polovici 19. stoletja še na razmeroma nizki stopnji. V drugi polovici 19. stoletja se je podoba spremenila. Takrat naj bi se bili postopoma začeli kazati uspehi smotrnega uvajanja novih pasem, prizadevanj, ki segajo v čas fiziokratizma. Uvajali so si- mentalsko in pincgavsko govedo ter uvažali govedo iz doline Murice. Uvoženo govedo so Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog... 41 SI. 12. Paša. Na upodobitvi Bohinjske Bele. Sreda 19. stoletja. Fr. Kurz v. Goldenstein (1807- — 1878). Lavirana risba, 16 x 23,5 cm/sign. ni/ Narodni muzej, Ljubljana, inv. št. 7323. deloma vzrejali samo in z njim deloma oplemenjevali ostanke domače noriške pasme. Pro- ti koncu 19. stoletja je nastala s križanji (noriške pasme z rjavim govedom z nemškega Štajerskega in potem s pomuriško pasmo) pogostna zvrst, imenovana rumenkasto rjava kranjska pasma (Novak, Živinoreja, str. 386 — 388). Od srede 19. stoletja, deloma pa tudi prej, je bila govedoreja na Slovenskem posebej us- merjena v pitanje in prodajo volov. Ta usmeritev je bila udomačena predvsem na Dolenj- skem. Trgovanje z voli je bilo pomemben del kmečke trgovine, ki se je odvijala na sem- njih. Za leto 1847 je npr. izpričan „somenj v Litii na Dolenskim", ki seje „posebno z govejo živino letaš dobro obnesel. Bilo je okoli dva tavžent glav samih volov, brez krav in telet". Kupovali in prodajali so jih po par, in za „jarem" volov je tedaj nekdo najdražje plačal 225 goldinarjev (Novice, 1847, str. 55). Na istem sejmu so bili prašički po 8 gld, in v istem de- setletju, leta 1843, je znesla poselska letna plača v brežiškem okraju od 18 do 24 gld (po- leg hrane ter nekaj obutve in obleke) (Kuret, Štajersko I, str. 96). Kupčijo z voli na semanji dan, kakršno je v drugi polovici 19. stoletja prenikavo opisal Jur- čič, lahko morda označimo celo kot enega od stalnih virov za bogatenje kmečkih pre- možnežev, pa tudi kot eno od možnosti zaslužka manj premožnih, „navadnih kmetskih gospodarjev". Semnja se je namreč veselil tudi „kmetič, ki je pred letom mlade voliče ku- pil, lepo poredil in opasel ter jih upa ta dan za lep dobiček prodati." (Jurčič, Sin, str. 13). Druga usmeritev govedoreje po sredi 19. stoletja in predvsem ob njegovem koncu (kot ena od oblik zadružništva) je bilo mlekarstvo. Kmetje so najprej pričeli v večji meri proda- 42 Inja Smerdel SI. 13. Prodaja mleka. Kmetica iz okolice Kopra z jerbasom in posodo za mleko. Konec 19. stoletja. Reproducirano iz dela "Oesterreich-ungarische Monarchie in Wort und Bild", zvezeki "Das Kustenland", str. 217. Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog... 43 jati mleko v bližnja mesta, v industrijske in turistične kraje. Od leta 1890 naprej so usta- navljali mlekarne za zbiranje in prodajo konsumnega mleka. Dobro tržišče kranjskih, predvsem notranjskih mlekarn sta pomenili pristaniški mesti Reka in Trst ter jadranska ko- pališča (Novak, Živinoreja, str. 365). Na Notranjskem je za zadnje desetletje 19. in prvih nekaj let 20. stoletja izpričanih okoli 20 mlekarn, in sicer: „leta 1896 v Košani in Trno- vem, 1898 v Postojni, na Ledinah, Žireh in Logatcu, leta 1899 je pričela delovati mlekar- na v Planini in Hrušovji... itd." Leta 1904 so štele te „naše zadruge okoli 2500 udov in predelavajo letno dva in pol miljona litrov mleka", kar je pomenilo za „naše ljudstvo" do- ber vir zaslužka (Notranjec, 1904, str. 8). Slovenske dežele so proti koncu 19. stoletja v govedoreji presegle popreček vseh av- strijskih dežel (Novak, Živinoreja, str. 389). Sto in več let stara prizadevanja fiziokratov in njihovih „umnih" naslednikov so tako končno obrodila sadove. II. za fiziokratizmom in agrarnotehnično revolucijo kot zamejujočima gospodarsko zgodo- vinskima dejstvoma, moramo seči še v sredo 19. stoletja, k prelomnemu LETU 1848 in k ZEMLJIŠKI ODVEZI. Marčna revolucija leta 1848 je bila sicer splošno, družbeno in politično dogajanje, vendar je imela z enim izmed svojih dosežkov, z zemljiško odvezo, za kmečko prebivalstvo bist- vene gospodarske posledice. Postali so lastniki svojega osnovnega produkcijskega sredstva — zemlje. Kmetje so revolucijo pozdravili s silnim navdušenjem, saj jim je pomenila takojšnjo in po- polno odpravo fevdalne odvisnosti (Gestrin/Melik, 1848, str. 444). Cesarski manifest z dne 11. aprila 1848 je odpravil vse oblike tlačanskega dela in vse dajatve, izvirajoče iz fevdalnega lastništva ali iz desetinskih pravic; lastniki pa naj bi dobili primerno odškodni- no (Benedikt, Ustanove, str. 18). Slednja je postala v naslednjih letih temeljni problem go- spodarskega in socialnega obstoja velikega dela kmečkega prebivalstva na Slovenskem. Pomena zemljiške odveze brez plačila odškodnine so se kmetje zavedali in so upravičeno pričakovali, „da se jim bode dala odveza brez povračila (kakor na Gališkem, Ogrskem, Hrvatskem, kjer je država prevzela odškodovanje gosposke)" (Apih, 1848, str. 58). Pri- čakovanj večine svojega naroda pa tedaj njegovi politični voditelji niso podprli. Ravno na- sprotno. „Pametni možje so učili narod, da še ni vse v redu, da bo treba nekaj odkupnine plačati, da do končne uredbe veljajo vse dozdanje dolžnosti... ipd." Matija Majar je npr. kmetom „prav po domače" grozil kar z gospodarskimi sankcijami: „Hej, kaj je pa s plače- vanjem? Upam, da ne bo nihče mislil, da seže svoboda tako daleč, da misli ali celo pravi: Juhej, zdaj smo sami svoji, zdaj nam ni nič treba plačevati! To bi bil tepec, če bi res tako mislil, in hudobnež, če bi s tem še druge podpihoval, da bi svojih dolžnostij, kakor zvestim podložnikom gre, ne spolnovali. Nič plačati? To je, da bi znorel! Prav je, nikar ne plačujte; če pa rečete, da nočete nič več plačevati, rečemo tudi mi: tudi mi vam ne plačamo več vašega ovsa in ječmena in sena." Nasprotno razpoloženje pri kmetih in njihovih »hujska- čih" ter občutenje tedanjega stanja slikovito označuje „neki tak spis", kakršni so se širili v revolucionarnem letu: „Jest prašam, koga bo naša gospoda zdej sturila? — Ona zmirej misli, na postavo za odkupo, pa de si jeh bo sama naredila po svoji voli, — jen pravi, de mo- re kmet svojo frajost od nje kupiti: pa to ne bo kmet sturu, koker purgar ne. Kmet ne nuca več širma od gosposke. Cesar je, katerimo on za širmanje štibro plačuje, jen te narboli si- nove na vojsko daje, jen skus to je gosposkem usa pravica preč padla, kaj za pobirvat jen še več, učasi je gospoda uso štibro sama plačala jen za kmeta se sama vojskovala, zato je pa tud od nega kaj pobirvat pravico imela, zdej je pa te dve dolžnosti od sebe na kmeta zvalila, tok uprašam vas jest, zakaj je bo desetine, tlako, davke, šitence jen prepise dajal,, 44 Inja Smerdel PRAVILA Podnanoške mlekarska in sirarska zadruga s sedežem v HRUŠEVlU registrirana zadruge s neomejenim poroštvom. Ime in bivališče. § h Podpisane! se združijo v zadrugo z imenom: „Podna- noška mlekarska in sirarska zadruga, registrovana zadruga z neomejenim poroštvom." Bivališče zadruge je v Hruševju. Namen. §2. Zadruga ustanovi mlekarno, kamor|bodo zadružniki oddajali mieko, da se porabi (spravi v denar). Razven tega si zadruga postavlja za namen pospeševati kmetijsko gospodarstvo v prvi vrsti umno živinorejo. V to svrho sme nabavljati različne gospo- darske potrebščine in sicer na debelo le za svoje člane brez dobička. Zadrtižniki. §3. Zadružnik je lahko vsak samosvoj tekmovalec (posestnik, najemnik, uživalec dohodkov iz kmetijskih zemljišč), ki ima vse, državljanske pravice, redi krave ter se peča z mlekarstvom. Zadružnike sprejema predstojništvo. Ce pa koga ne sprejme prcdstojntštvo, lahko ga sprejme občni zbor če se dotičnik pri- toži, oziroma zgiasi tamkaj. Vsakdo, komur se pristop k zadrugi dovoli, naznaniti |i mora svoj pristop pismeno (oddati ji mora pristopni list). SI. 14. Faksimile pravil Podnanoške mlekarske in sirarske zadruge v Hruševju, ustanovljene leta i 1899. Original je v privatni lasti. j Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog... 45 I9i mesto, da se vpiše v zadružni register, ob enem pa mora tudi skrbeti,da se tril^rat objavi v Ustih listih, v katerih naznanja take vpise. S to objavo je tudi treba upnike pozvati, da se oglase pri zadrugi (§ 40. z. z.). § 71- Glede prisilnega razpusta zadruge veljajo §§ 37.—-39., gle- de razhoda vsled konkurza §§ 36., 49., 52. in 60,—75, in glede likvidacije §4^ 41.—51:. ziikona o zadrugah. Razsodišče. § 72. Prepire o tem, kako naj se umevajo posamezne določbe zadružnih pravil, ter prepire zadružnikov o drugih zadružnih re- čeh poravnava razsodišče, katero postavi občni zbor. Proti od- ločbi razsodišča se ni moči nikamor pritožiti. Prvo predstojništvo. § 73. Člani prvega predstojnistva so: H e r m a n "d e b e v e c, predstojnik ; Tomo Dr u g o v i č, tajnik ; Peter D e 1 ' L i n z, blagajnik ; HRUŠEVjE, dne^ 6. jvgusta 1899. 46 Inja Smerdel usi ti davki so en muster kervičniga doltrenja, — pa to še is dnarjem odkupovati? Zakaj odškoduanje dajat za eno kervico k'se lahko z'roko zagrabi?" (Apih, 1848, str. 59, 60). A so morali to »prekleto poškodovanje" vendarle plačevati in, kot je povedal Trdinov ju- nak Breskvar: »Djalo je marsikoga na boben. Celih dvajset let so rubili zanj ljudi." (Trdina, Služba, str. 12). Z ZEMLJO kot osnovnim produkcijskim sredstvom agrarnega gospodarstva se je dogaja- lo naslednje: Po odvezi je zemljiškim gospodom ostala predvsem zemlja, nerazdeljena med kmete. Sem so sodili veliki kompleksi polj, pašniki in predvsem velikanski gozdni kompleksi, ki so bili do leta 1853 še obremenjeni s servitutnimi pravicami. Zaradi nepravi- čnosti pri servitutnih operacijah in zaradi težkih gospodarskih razmer, v katerih seje zna- šel kmet, ko je moral odplačevati zemljiško odvezo, so razvijajoča se kapitalistična vele- posestva (marsikaterega nekdanjega zemljiškega gospoda) vsrkala nemalo kmečkih po- sestev. Grof Thurn je npr. pokupil v sodnem okraju Pliberk na Koroškem nad 60 kmetij (Blaznik, Posest, str. 1 74, 175). Zemlja velikega dela kmetij na Slovenskem (z izjemo Go- renjskega in Koroške) se je skoraj vso drugo polovico 19. stoletja drobila. Deljivost kmetij je sicer začela rasti že v drugi polovici 18. stoletja, koje skozi stoletja ohranjevano načelo o nedeljivosti kmetij vedno bolj izgubljalo svoj pomen. Pojemanje osebne nesvobode je namreč pospeševalo delitve kmetij na manjše enote, ki so se skušale osamosvojiti (Blaz- nik, Posest, str. 174). Leta 1871 je cesar Jožef II. izdal patent o odpravi nevoljništva, kar je bilo v duhu fiziokratskega načela, da je blaginja države odvisna predvsem od osebne prostosti in od lastninske pravice podložnih kmetov. Da pa pojemanje osebne nesvobode le ne bi preveč pospeševalo razkosavanja kmečkih posestev med dediče, so leta 1786 uzakonili še načelo, po katerem je posestvo dedoval najstarejši sin. (Britovšek, Razkroj, str. 1 53). Deljivost kmetij je že konec 18. stoletja naraščala tudi z možnostjo kultiviranje dotlej neobdelanih zemljišč, in to predvsem zato, ker so se kmečki sinovi s prevzemom kmetij reševali pred vojaško obveznostjo (Blaznik, Posest, str. 174). O slednjem in pred- vsem o posledicah razdeljevanja priča pisanje o Belokranjcih sredi 19. stoletja: „Njih rev- šina se pa naj več izhaja iz majhnih zemljiš. Nevem ali iz strahu pred vojaškim stenam so nekdaj očetje med svoje sinove zemljiša razpisati dajali." (Kobe, Krajnci, str. 167). V dobi francoske vlade v ilirskih deželah je bila deljivost kmečke posesti zakonito uvede- na, kar je po obnovitvi svoje vlade v teh slovenskih deželah upoštevala tudi Avstrija (Blaz- nik, Posest, str. 174). Dve desetletji po marčni revoluciji, leta 1868, so sprejeli še zakon o svobodnem razkosavanju zemljišč in o dednem pravu. Kasneje so nekateri strokovno ugotavljali, da je bila deljivost posesti ena izmed „najhujših šib za našega kmeta" (Erja- vec, Vprašanje, str. 7, 8). Primer premišljanja o deljivosti kot o dejstvu, katerega posledi- ce nedvomno niso bile trdnost kmetij in dobro gospodarjenje, pomenijo še besede Trdino- vega pripovedovalca krošnjarja Pavleta ali pa morda Trdine samega iz 70. let 19. stoletja: „Med poglavitne grehe naših kmetov štejem tudi neomejeno razdeljevanje kmetij. Zakaj stojita tako trdno Bavarec in gornji Estrajhar? Zaradi same pridnosti že ne; naš Slovenec dela rajši in več nego onadva. Za vse drugo hvalim in častim Napoleona, tega mu pa ne bom nikoli odobril in oprostil, da je vpeljal pri nas francosko šego in dovolil razkosavati zemljo brez konca in kraja." (Trdina, Izprehod, str. 445, 446). Poleg plačevanja odškodnine in razkosavanja zemlje se je stanje gospodarskega in social- nega propadanja nemajhnega dela slovenskega kmečkega prebivalstva slabšalo še z veli- kimi DAVKI. Teh že pred letom 1848 ni bilo malo in le redke so bile kmetije, ki niso bile zadolžene. Primer, ki to izpričuje, je kmečka domačija „enega najboljših gospodarjev" iz Fale pod Pohorjem, katere gospodar je bil zadolžen za eno četrtino (2.500 gld) vrednosti Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog... 47 SI. 15. Neenakovredna tekmeca iz srede 19. stoletja. Furman in "hlapon", vlak. a — Panjska končnica. Motiv: Furman. OMV, Dunaj. Arhiv SEM, Ljubljana. b — Panjska končnica. Motiv: Vlak. Druga polovica 19. stol. 14,5 x 35 cm. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, inv. št. EM 2493. svojega celotnega premoženja (10.000 gld) (Kuret, Štajersko II, str. 200). Kmetje na Kranjskem so morali pred zemljiško odvezo plačevati kar 59 različnih davščin v gotovini in 93 v pridelkih (Erjavec, Vprašanje, str. 6). To plačevanje je nedvomno puščalo velik del kmečkega prebivalstva na robu obstoja, a če verjamemo romansiranim dolenjskim Obrš- čanom, „dasiravno siromašni kmetavsi — odrajtovali so fronke in desetino in bero" (Jur- čič, Brat, str. 119). Po zemljiški odvezi sicer bistveno spremenjen položaj ni prinesel kme- čkemu prebivalstvu olajšanja glede davščin. Ravno nasprotno. Množili so se in naraščali zlasti davki za vojaštvo in za drago centralistično upravo. Davki, ki so bili na Kranjskem zaradi visoke cenitve v franciscejskem katastru že tako občutno višji kot v drugih avstrij- skih deželah (pri regulaciji zemljiškega davka se je npr. izkazalo, da je plačala Kranjska v 20 letih 18 milijonov goldinarjev preveč davka), so se iz leta v leto še povečevali (Logar, Pri- pombe, str. 418; Erjavec, Vprašanje, str. 8). Velik državni potrošnik in povzročitelj viša- nja davščin so bile v drugi polovici 19. stoletja vojske, v katerih je „naše cesarstvo" leta 1859 izgubilo Lombardije in leta 1866 Benečijo, v raznih bitkah pa je „tekla tudi Kranjcev kri" (Lapajne, Domoznanstvo, str. 30). 48 Inja Smerdel Zmožnost plačevanja davkov je predvsem v 70. letih 19. stoletja, ko je izbruhnila splošna gospodarska kriza, pomenila preživetje. Iz leta 1875 je znani Kersnikov klic v sili, članek „Pomagajte kmetu!" v Slovenskem narodu, v katerem je pisatelj opozoril na dejstvo, daje. bilo število sodnih eksekucij zaradi neplačanih davkov na Kranjskem najvišje v vsej Av- striji (Logar, Pripombe, str. 418; Erjavec, Vprašanje, str. 8). Ob nekaterih splošnih gospodarskih dejstvih so se poleg omenjenih, plačevanju odškodni- ne po zemljiški odvezi, razkosavanju kmetij in velikih davkih, po nekaterih pokrajinah slo- venskih dežel kopičila še posamezna, a zanje prelomna gospodarska dejstva. Za No- tranjsko npr. je pomenila takšno dejstvo predvsem zgraditev južne železnice leta 1857. Ne le furmani, temveč celi kraji, ki jim je „cesta donašala velik dobiček", so propadali. So- dobnik je v svojih spominih na počitnikovanje v Senožečah o tem zapisal: „Vsako leto pa sem mogel tudi opazovati razširjajoči se gospodarski propad v senožeškem trgu. Pokraji- na je sama po sebi silno revna, kraški svet, malo orne zemlje... Vse je bilo živelo od ceste: gostilničar, trgovec, obrtnik, in cesta je naenkrat odrekla!" (Šuklje, Sodobniki, str. 10). Za vinorodne pokrajine je pomenil gospodarski šok predvsem pojav trtne uši v 80. letih 19. stoletja. Kopičenje omenjenih gospodarskih težav in drugih, katere bi lahko še naštevali (slabe leti- ne, prevelike dote, oderuhi, preobljudenost ipd.), je poglobilo gospodarsko krizo do te SI. 16. "Vožnja po železnici". Slikovna metafora za spremembe, ki jih je prinesel vlak. Druga polovi- ca 19. stol. J. Seeland. Litografija, 31 x 44,8 cm. Grafični kabinet Narodnega muzeja, Ljub- ljana, inv. št. 4115. Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog... 49 mere, da se je začelo v 80. letih dokaj množično izseljevati socialno ogroženo kmečko prebivalstvo, zlasti v Severno Ameriko ter v Brazilijo (Logar, Pripombe, str. 41 9; Zabuko- vec, Slavina, str. 50). Po ustnem izročilu, zapisanem na Pivki, so eni zares odhajali — v upanju na boljše življenje v „obljubljeni Ameriki" in v Braziliji, kjer „balinajo s pomarančami", nekateri drugi pa so odhajali le za načrtnim zaslužkom, s katerim so si nadejali povrniti zadolženo ali celo že prodano domačijo in zemljo... Slednjim in tisti večini kmečkega prebivalstva, ki se ji je kljub težkim gospodarskim razmeram posrečilo ohraniti se na svojih kmetijah, je zemlja pomenila osnovno skrb in s tem tudi vrednoto. O tem priča eno od premišljanj o kmečkem človeku: „Vse njegove misli se gibljejo okoli zemlje, stoje v službi zemlje in so osredotoče- ne v volji po vzdrževanju in povečanju posesti. Zavest posesti je tako globoka, da daje svoj pečat vsemu hotenju in ravnanju, morali, verstvu in izročilom kmeta." (Modrndorfer, Vas, str. 39). II. 1. Zemljiška odveza in zaradi nje, pa tudi sicer bistveno spremenjene splošne gospo- darske razmere so ob prehodu iz prve v drugo polovico 19. stoletja in po njem prinesle ne- kaj sprememb tudi v posamezne gospodarske panoge. Marsikatero prizadevanje iz časa fiziokratizma, marsikak ukrep, s katerim je skušala jožefinska zakonodaja pospešiti razvoj posamezne gospodarske panoge, prva poučna, strokovna literatura in nemalo nasvetov za racionalnejše, „umno" gospodarjenje, ki jih je prek Novic širila Kranjska kmetijska družba, je šele v drugi polovici 19. stoletja ob individualizaciji kmetij in ob opismenjevanju odmev- neje dosegalo kmečke gospodarje, a še tedaj večinoma le naprednejše in premožnejše. Takšno gospodarsko dejavnost je pomenilo npr. SADJARSTVO. Na ukaz Marije Terezije so že sredi 18. stoletja začeli zasejati sadno drevje ob cestah. Iz konca 18. stoletja je izvi- rala zahteva, da morajo novoporočenci kmečkega stanu zasaditi po nekaj sadnih dreves. Za prvo polovico 19. stoletja so bile pomembne drevesnice, ki so si jih napravljali nekateri graščaki, duhovniki in učitelji. Tako so širili smisel za sadjarstvo v svojem okolju, saj so, nekateri med njimi tudi brezplačno, razdeljevali kmetom požlahtnjena sadna drevesca in cepiče (Valenčič, Sadjarstvo, str. 323, 324). Franca Pirca, avtorja Kranjskega Vertnarja (prvi del je izšel leta 1830, drugi leta 1843), se kot enega teh mož spominja Trdina: „Ve- selje za pametno vrtnarstvo vzbudil je v Gorenjcih najbolj župnik Pirec. Unel je za to vele- hasnovito reč tudi Mengšane. Moj oče hodil je k njemu po mlada drevesca in cepi v Peče in Podbrezje, dokler je zasadil cel vrt, ki ni bil majhen." (Trdina, Mengeš, str. 152). Vrsto prizadevanj in ukrepov državnih oblasti, ki naj bi spodbujali zanimanje za sadjarst- vo, je končalo leta „1848... zasajanje sadnega drevja ob cestah in železnicah" in zasaja- nje sadnih drevoredov ob občinskih in okrajnih cestah. Kljub vsemu temu velja, da sredi 19. stoletja kmetje zvečine še niso kaj več vedeli o tej gospodarski panogi, in so pogosto le malo skrbeli za sadno drevje, saj sadjarstvo tedaj za kmete še ni bilo gospodarska po- treba (Valenčič, Sadjarstvo, str. 331; Baš, Sadjarstvo, str. 51). Takšen odnos utemeljuje pričevanje iz leta 1850, po katerem je veljalo sadno drevje na slovenskem podeželju, ra- zen v bližini mest in velikih cest, za „blago sveobćie", splošno premoženje, ki je lahko sadje na njem trgal vsak. Med Muro in Dravo so takšno ravnanje razlagali s tem, češ da je sadje uspevalo „bez muke i žuljeva ljudskieh", ne da bi se bili kmetje zanj kaj trudili (Vraz, Dela, str. 145; nav. po: Baš, Poglavja, str. 198). Do spremembe takšnega odnosa je prišlo šele v spremenjenih gospodarskih razmerah, ko se je v drugi polovici 19. stoletja pokazalo za potrebno, da si kmetijstvo „tudi s sadjarst- vom izboljša obstanek" in prilagodi to kulturo za tržišče. (Valenčič, Sadjarstvo, str. 332). 50 Inja Smerdel Krajnki Vertnar, SI. 1 7. Faksimile naslovne strani Pirčeve knjige, ponatisa prvega dela Krajnskega vertnarja (Ljublja- na 1830) iz leta 1835. Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog... 51 SI. 18. Sušenje sadja v "pečnici". Adlešiči, Bela Krajina. Fotografirano v prvih desetletjih 20. sto- letja (Vesel, I. 1928). Arhiv SEM, Ljubljana. Poleg za domačo hrano (na kmetijah so jedli sadje največ posušeno) in za pijačo (sadni mošt in žganje) je pridelovanje sadja tako postalo pomembno še za tržišče. Le-to pa v ne- katerih delih slovenskega ozemlja že prej ni bilo brez pomena. Za konec 18. stoletja je npr. izpričano, kako Vipavci, katerim sadje obrodi dva do tri mesece prej kot Gorenjcem, prinašajo na začetku maja češnje naprodaj na trg v Ljubljano (Hacquet, Abbildung, str. 83). V zadnjih desetletjih 19. stoletja je sadjarstvo ponekod pomenilo dokaj pomemben vir dohodkov, kljub temu, da so se kmetje z njim ukvarjali večinoma kot z drugotno go- spodarsko dejavnostjo. Za nekatere vasi v Košanski dolini je npr. za 80. leta izpričano, da „imajo mnogo sadnega drevja, sosebno češpelj... in da je dobra letina, po 100 in več gol- dinarjev strži en sam gospodar za češpije" (Učitelji, Glavarstvo, str. 53). V 90. letih so zlasti Brici in Kanalci, ki so začeli „v novejšem času umetnejše ž njim ravnati (npr. z olup- Ijenimi češpijami)", gojili in pridelovali „mnogo sadja ter ga prodajali daleč na okoli v se- verne dežele" (Rutar, Goriško, str. 74). V Ostrožnem brdu v Brkinih je v 80. letih 19. sto- letja dajalo sadje kar „največ dobička, posebno jabolka in češpije", iz katerih so „naprav- Ijali prav veliko slivovca za kupčijo" (Učitelji, Glavarstvo, str. 66). O intenzivnosti „sadjereje" po sredini 19. stoletja pa priča tudi početje, ki ga še za zače- tek 20. stoletja potrjuje ustno izročilo, da so namreč ob rojstvu deklice ali dečka zasadili sadno drevo, jabolko ali slivo (Makarovič, Gospodarstvo, str. 104). Morda je bil povzroči- telj tudi tega početja sto in več let odmaknjeni fiziokrat Marko Pohlin, ki je v svoji, po nem- ški predlogi spisani knjigi Kmetam sa potrebo inu pomozh navedel kot zgleden primer sadjarja župana s Kranjskega, ki je zasadil po eno sadno drevo ob rojstvu vsakega otroka (Valenčič, Sadjarstvo, str. 323). 52 Inja Smerdel SI. 19. Lonec za kuhanje žganja. 19. stoletje. Šentjernej. Višina 46 cm. Dolenjski muzej, Novo me- sto, inv. št. E 1093 (lonec) in E 1104 (kapa). . III. Povzemanje in nizanje nekaterih dejstev o znanih gospodarskih dogajanjih v zgodovi- ni agrarnih panog končujemo z dogajanjem, ki zamejuje obravnavani čas (od druge polovi- ce 18. do konca 19. stoletja) in hkrati pomeni prehod k spremembam v 20. stoletju. To dogajanje je PRODOR STROJEV NA KMETIJE. Za prve stroje sicer velja, da so jih začeli ponekod na Slovenskem uvajati že sredi 18. sto- letja za mlatev (na roko ali na gepelj ali vitelj, ki so ga uporabljali tudi za pogon slamorez- nic) in za čiščenje zrnja od plev (vetrovnica ali pajkelj), vendar so jih mogli imeti v prvi vrsti. Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog... 53 SI. 20. Vetrnik, "vintovec". Z letnico 1803. Melviče, Ziljska dolina. Fotografiran sredi 20. stol. (J. Šušteršič. I. 1951). Lastnik negativa J. Šušteršič, Ljubljana, Igriška 6. le veleposestniki, kasneje pa tudi premožni kmetje. Mlatilnice, slamoreznice in vetrovnice so se na kmetih (hkrati z gepljem) pomembneje širile šele od konca 19. stoletja naprej (Grafenauer, Orodje, str. 217). Kljub temu, da velja v Evropi za razdobje kmetijske mehanizacije zadnja četrtina 18. sto- letja, so se stroji začeli v posameznih deželah pomembneje širiti in uporabljati v različnih obdobjih. Najprej se je to zgodilo v Angliji kot „domovini mehanizacije" (npr. Škot Andrew Meikle je leta 1786 iznašel mlatilnico z zabojem, kot ga imajo še današnje; prve vetrovni- ce, vejalnike so uporabljali že leta 1740); v Franciji, Italiji, na Danskem, Švedskem in na Nizozemskem so začeli uporabljati poljedelske stroje v drugi četrtini 19. stoletja; v Nem- čiji šele po revoluciji leta 1848 in v Rusiji šele na koncu 19. stoletja (Zvorikin/Čukardin, Razvoj, str. 276-279). Na Slovenskem je bil prodor mehanizacije sorazmerno pozen, vendar niti ne tako zamud- niški glede na druge evropske dežele. Za to obstaja naslednja razlaga: Z gospodarskimi spremembami v drugi polovici 19. stoletja (konec tovorništva oz. prevozništva in založni- ške organizacije podeželske obrti, domače izdelave obleke itd.) se je razpoložljiva delovna sila na kmetih zelo povečala. Kljub izseljevanju je ostalo slovensko podeželje do druge svetovne vojne agrarno prenaseljeno. Tako je primanjkovala temeljna ekonomska sila, ki bi pospeševala uvajanje motorne sile in modernih poljedelskih strojev v kmetijstvu." (Gra- fenauer, Orodje, str. 217, 218). 54 Inja Snnerdel SI. 21. Leseni visoki vitelj (gepelj). Špitalič 25 (Motnik V Tuhinjski dolini). Lastniku, ve- likemu kmetu,so ga pol. svetovni vojni izdelali domači kolarji. Poganjala sta ga dva vola ali en konj. Fotografija (a) in risba (b) sta iz dokumentacije kmetij- skega oddelka Tehniškega muzeja Slo- venije, Ljubljana. b — Shematski prikaz povezave lese- nega vitlja — pogonskega stroja z delovnim strojem. Risba Miloš Me- hora, zunanji sodelavec TMS. Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog... 55 Prvi stroji, povečini še na ročni pogon, so bili tisti, ki so lajšali in spešili opravila z žiti, dela, ki v ciklusu kmečkih opravil veljajo za ena izmed najtežjih. Tako je prišel tehnični prelom, zvezan z uvajanjem strojev in tudi mehanske pogonske sile, v slovenskem kmečkem go- spodarstvu najprej do izraza ravno pri mlatenju (Grafenauer, Orodje, str. 218) in pri opra- vilih povezanimi z mlatenjem (npr. pri vejanju). Pomen stroja pri tem delu označuje preprosta primerjava različnih stopenj mehanizacije pri mlatvi: Z 10— 12 urnim delom omlati mlatič s cepcem 1,5 do 2 stota zrnja; z mlatilni- co na gepelj 25 do 30 stotov in s parno mlatilnico 60 do 100 stotov (Baš, Poljedelstvo, str. 30). Za številnejšo uporabo kmetijskih strojev ob koncu 19. stoletja naj bi sicer splošno veljalo še naslednje: v mladi, rastoči industriji so delavce bolje plačevali, zato je moral kmet, ki je ostal na zemlji, za svoj obstoj izboljšati tehniko kmetijskega odelovanja; pojavilo se je zadružništvo in z njim kmečke posojilnice; širila se je strokovna literatura in ustanavljali so tudi trgovine, v katerih so prodajali kmetijske stroje (Golob, Stroji, str. 61). Nekaj prime- rov je takšnih: Na Kočevskem so imeli „mlatilnice na ročni pogon številni kmetje že pred prvo svetovno vojno, prav tako tudi ročne slamoreznice in vejalnice" (Šmitek, Kočevje, str. 52). V Rožu „so prišle v rabo ročne mlatilnice po koncu prve svetovne vojne, okoli le- ta 1922 pa so začeli uvajati geplje" (Fister, Rož, str. 107). V Porabju so „mlatilnice na ročni pogon uporabljali v 19. stoletju in na začetku 20. stoletja nekateri bogatejši kmetje. Kupili so jih na državnih posestvih na Madžarskem ali v Avstriji. Gepelj so začeli uporab- ljati večji kmetje v prvi polovici 20. stoletja" (Kozar-Mukič, Porabje, str. 55, 56). V okolici Ljutomera so bile „manjše mlatilnice na parni pogon v rabi že v času pred prvo svetovno vojno, vendar je bila ena mlatilnice za dve, tri vasi" (Šarf, Ljutomer, str. 57). V okolici Gornje Radgone so bile „prve mlatilnice (okoli leta 1900), imenovane „drešmašine", na ročni pogon, že pred prvo svetovno vojno pa so imeli mlatilnice na parni pogon, damferje. Skoraj istočasno so posamezni kmetje izdelali mlatilnice na vitelj (gepelj), ki jih je poganja- la živina (konji, redko voli)" (Šarf, Radgona, str. 69). O širjenju strojev menimo, da ga je pogojevala tudi geografska lega posameznih sloven- skih predelov, soseščina razvitejših dežel. Tako so bile mlatilnice na parni pogon, „dam- ferji", izpričani že pred prvo svetovno vojno v okolici Ljutomera in Gornje Radgone, kot kaže med prvimi na Slovenskem, na kar je po vsej verjetnosti vplivala tudi soseščina Madžarske. Leta je v 60. in 70. letih 19. stoletja postala ena najpomembnejših izvoznic žita v Evropi; mlatev pa se je na Madžarskem relativno hitro zmehanizirala med leti 1880 in 1900 (Benda/drugi, Innovation, str. 14, 48). In ne nazadnje lahko zapišemo, da je hitro ali počasno širjenje strojev pogojevala tudi zemlja, ponekod s svojo rodovitnostjo in dru- god s svojo jalovostjo. S prvo je ustvarjala blagostanje in močne, premožne kmetije, ka- kršne so bile npr. v okolici Kranja, Ljubljane in na Murskem polju; z drugo ubožnejše go- spodarske razmere in kmetije, katerim zemlja včasih ni dajala niti osnovnega za preživetje — hrane. Drage stroje so si nedvomno lažje kupili kmetje iz vasi „na sredi kolača kruha" kot tisti iz krajev, „kamor je bog s prazno vrečo mahal". Leta 1880 je bila npr. cena (zapi- sana v Novicah) manjšega stroja za čiščenje žita 60 gld in večjega 120 gld, kar v primerja- vi s ceno pšenice iz leta 1884 pokaže, da je stal stroj s ceno 60 gld v naturalijah 740 litrov pšenice (Golob, Stroji, str. 61). Bolj oprijemljive so primerjave, da je med 70. in 80. leti 19. stoletja na Dolenjskem „prinesel prasec, ki se je prodal, petdeset goldinarjev" (Trdi- na, Zakona, str. 138); da je bila v 90. letih 19. stoletja celoletna plača železniškega urad- nika (na kolodvoru) „kakih 800 gld" (Žitek, Bračko, str. 48) in da je na Pivki znesla leta 1897 dota polzemljakarjeve hčere 400 goldinarjev. 56 Inja Smerdel SI. 22. Mlatilnica z lokomobilo in mlatiči. Žihiava, Gornja Radgona. Fotografirano leta 1938. Lastnik foto. J. Čuš, Sovjak 53. Zato ne preseneča zapisano ustno izročilo, da so stroje, ki so pomenili izreden in enkraten nakup, kupovali s prav tako izrednim in enkratnim dohodkom, z doto. „Mašine so se ku- ple od dote." Kot drag nakup in kot pomočnik pri delu je pomenil kmetu stroj vrednost, ki jo povedno označuje stavek: „Ta stari so stroje zelo cenili — to je blo zlatć zanje." (Smer- del, Žita, str. 193-196). Prodor strojev na kmetije ali uvajanje mehanizacije lahko na koncu označimo kot eno iz- med prelomnih dogajanj v zgodovini agrarnih panog, tisto, ki nedvomno ni bistveno spre- menilo le delovnih oblik, temveč je vneslo spremembe tudi v socialno strukturo, v delov- ne šege in v mišljenje — v vso kompleksnost načina življenja. Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog... 57 Viri in literatura 1. Apih, 1848 - Josip Apih, Slovenci in 1848. leto, Ljubljana 1888. 2. Baš, Poglavja — Angelos Baš, Poglavja iz etnološkega dela Stanka Vraza na Sloven- skem, Traditiones 7-9, 1978-1980, Ljubljana 1982. 3. Baš, Poljedelstvo — Angelos Baš, Poljedelstvo, Slovensko ljudsko izročilo, Ljublja- na 1980. 4. Baš, Sadjarstvo — Angelos Baš, Sadjarstvo, Slovensko ljudsko izročilo, Ljubljana 1980. 5. Benda/drugi, Innovation — Benda, Gyula, Hoffmann, Tamas, Szilagyi, Miklos, Szuhay, Peter, A Magyar paraszti mezogazdasag technikai ujitasai a 19 — 20. szazadban (Technical Innovation in Hungarian peasant Agriculture /19th —20^*1 Centuries/), Budapest 1982 (katalog razstave v Etnografskem muzeju ob priliki mednarodnega gospodarsko zgodovinskega kongresa). 6. Benedikt, Ustanove — Heinrich Benedikt, Evropske ustanove. Devetnajsto stoletje 1775-1905, 3. del. Zgodovina človeštva 5/2, Ljubljana 1976. 7. Blaznik, Posest — Pavle Blaznik, Enote individualne posesti. Gospodarska in druž- bena zgodovina Slovencev I, Zgodovina agrarnih panog, Ljubljana 1970. 8. Britovšek, Razkroj — Marijan Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture na Kranjskem, Ljubljana 1964. 9. Csaplovics, Wenden — Johann Csaplovics, Croaten und Wenden in Ungarn, Press- burg 1829 (Podatki iz te publikacije veljajo za nekaj starejši čas, kot je letnica izdaje. Avtor opisa Slovencev je Jožef Košič — gl. Novak V., Gradivo Jožefa Košiča za et- nografijo Prekmurja, Slovenski etnograf II, Ljubljana 1949.) 10. Erjavec, Vprašanje — Fran Erjavec, Kmetiško vprašanje v Sloveniji, Gospodarska in socialna slika, Ljubljana 1928. 11. Fister, Rož - Majda Fister, Rož, ETSEO, 20. stoletje, Ljubljana 1985. 12. Gestrin/Melik, 1848 — Ferdo Gestrin, Vasilij Melik, Revolucionarno leto 1848 in program Zedinjene Slovenije, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979. 13. Golob, Stroji — France Golob, Orodje in stroji za čiščenje omlačenega žita. Loški razgledi 30, Škofja Loka 1983. 14. Grafenauer, Načini — Bogo Grafenauer, Poljedelski obdelovalni načini. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev I, Zgodovina agrarnih panog, Ljubljana 1970. 15. Grafenauer, Orodje — Bogo Grafenauer, Poljedelsko orodje. Gospodarska in druž- bena zgodovina Slovencev I, Zgodovina agrarnih panog, Ljubljana 1970. 16. Hacquet, Abbildung — Balthasar Hacquet, Abbildung und Beschreibung der sijd- west und ostlichen Wenden, lllyrer und Slaven, Leipzig 1801. 17. Jurčič, Brat — Josip Jurčič, Deseti brat. Izbrano delo II, Naša beseda, Ljubljana 1969. 18. Jurčič, Sin — Josip Jurčič, Sosedov sin. Izbrano delo II, Naša beseda, Ljubljana 1969. 19. Kobe, Krajnci — J.(urij) Kobe, Beli Krajnci unkraj hribov Gorjancev in Kočevarjev ob reki Kolpi od Metlike do Osilnice, Novice V, Ljubljana 1847. 20. Kotnik, Starosvetnosti — Franc Kotnik, Slovenske starosvetnosti, Ljubljana 1943. 21. Kozar-Mukič, Porabje — Marija Kozar-Mukič, Slovensko Porabje, ETSEO, 20. sto- letje, Ljubljana 1984. 22. KrempI, Dogodivšine — Anton KrempI, Dogodivšine štajerske zemle, Z'posebnim pogledom na Slovence, VGradci 1845. 58 Inja Smerdel 23. Kuret, Štajersko I — Niko Kuret, Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848, Topografski podatki po odgovorih na vprašalnice nadvojvode Janeza (1811) in Georga Gotha (1842), Prvi del, 1. snopič. Gradivo za narodopisje Slovencev 3, Ljub- ljana 1985. 24. Kuret, Štajersko II — Niko Kuret, Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848, Topografski podatki po odgovorih na vprašalnice nadvojvode Janeza (1811) in Georga Gotha (1842), Prvi del, 2. snopič. Gradivo za narodopisje Slovencev 3, Ljub- ljana 1987. 25. Lapajne, Domoznanstvo — Ivan Lapajne, Domoznanstvo kranjske domovine, Ljub- ljana 1889. 26. Logar, Pripombe — Janez Logar, Pripombe k osmi knjigi zbranih del Janeza Trdine, Ljubljana 1956. 27. Makarovič, Gospodarstvo — Marija Makarovič, Kmečko gospodarstvo na Sloven- skem, Ljubljana 1978. 28. Moderndorfer, Vas — Vinko Moderndorfer, Slovenska vas na Dolenjskem, Ljubljana 1938. 29. Notranjec, 1904 - Notranjec, Leto I, štev. 1, Postojna 1904. 30. Novak, Živinoreja — Vilko Novak, Živinoreja, Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev I, Zgodovina agrarnih panog, Ljubljana 1970. 31. Novice, 1847 — Kmetijske in rokodelske novice. Leto V, Ljubljana 1847. 32. Novice, 1880 - Kmetijske in rokodelske novice. Leto XXXVIII, Ljubljana 1880. 33. Operat, Selce — AS, Cenilni operat Franciscejskega katastra za Postojnsko kresijo, A - 174, 1834. 34. Orel, Ralo — Boris Orel, Ralo na Slovenskem, Slovenski etnograf XIV, Ljubljana 1961. 35. Pivčan, Kako — Pivčan (B.), Kako je in pa kako bi bolje bilo na Pivki, Novice XVIII, Ljubljana 1860. 36. Rutar, Beneška — Simon Rutar, Beneška Slovenija, Slovenska zemlja III, Ljubljana 1899. 37. Rutar, Goriško — Simon Rutar, Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, Slo- venska zemlja I, Ljubljana 1892. 38. Smerdel, Soseska — Inja Smerdel, Soseska vasi Selce, Traditiones 10—12, 1981-1983, Ljubljana 1984. 39. Smerdel, Žita — Inja Smerdel, Kako so želi, mlatili in čistili žita v vasi Selce na Pivki, Ljudje in kraji ob Pivki 2, Postojna 1985. 40. Stabej, Kruh — Jože Stabej, Kruh ubogih. Kulturnozgodovinski in jezikovni začrt zgodovine krompirja na Slovenskem, Dela SAZU 33, Ljubljana 1977. 41. Šarf, Brana — Fanči Šarf, Brana na Gorenjskem, Slovenski etnograf VIII, Ljubljana 1955. 42. Šarf, Ljutomer - Fanči Šarf, Občina Ljutomer, ETSEO, 20. stoletje, Ljubljana 1981. 43. Šarf, Radgona — Fanči Šarf, Občina Gor. Radgona, ETSEO, 20. stol., Ljubljana 1982. 44. Šmitek, Kočevje — Zmago Šmitek, Občina Kočevje, ETSEO, 20. stol., Ljubljana 1981. 45. Šorn, Začetki — Jože Šorn, Začetki industrije na Slovenskem, Maribor 1984. 46. Šuklje, Sodobniki — Fran Šuklje, Sodobniki mali in veliki, Ljubljana 1933. 47. Tavčar, Kalan — Ivan Tavčar, Kalan, Med gorami. Izbrano delo III, Ljubljana 1968. 48. Trdina, Dolenjci — Janez Trdina, Dolenjci, Zbrano delo, 8. knjiga, Ljubljana 1956. Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog... 59 49. Trdina, Izprehod — Janez Trdina, Izprehod v Belo krajino, Janeza Trdine zbrani spisi X., Ljubljana 1912. 50. Trdina, Mengeš — Janez Trdina o Mengšu in Mengšanih (pisma J. Trdine Antonu Koblarju, uvod in opombe napisal Ivan Videli), 800 let Mengša, Mengeški zbornik I, Mengeš 1954. 51. Trdina, Podobe I — Janez Trdina, Podobe prednikov. Zapiski Janeza Trdine iz ob- dobja 1870—1879, 1. knjiga, ...pohujšljive za vsakega..., Ljubljana 1987 (ur. S. Štabi, I. Kramberger). 52. Trdina, Služba - Janez Trdina, Služba, Janeza Trdine zbrani spisi VII.. Ljubljana 1910. 53. Trdina, Zakona — Janez Trdina, Dva zakona, II. Namenjeno, Janeza Trdine zbrani spisi VIII., Ljubljana 1910. 54. Učitelji, Glavarstvo — Učitelji v okraju, Postojinsko okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis, Postojna 1889. 55. Valenčič, Organizacije — Vlado Valenčič, Organizacije za napredek agrarne pro- izvodnje, specialno šolstvo in strokovna literatura. Gospodarska in družbena zgodo- vina Slovencev I, Zgodovina agrarnih panog, Ljubljana 1970. 56. Valenčič, Rastline — Vlado Valenčič, Kulturne rastline. Gospod, in družbena zgodo- vina Slovencev I, Zgodovina agrarnih panog, Ljubljana 1970. 57. Valenčič, Sadjarstvo — Vlado Valenčič, Sadjarstvo, Gospodarska in družbena zgo- dovina Slovencev I, Zgodovina agrarnih panog, Ljubljana 1970. 58. Verbinc, Slovar — France Verbinc, Slovar tujk, Ljubljana 1968. 59. Vprašalnik, Selce — AS, Vprašalnik cenilnega opereta Franciscejskega katastra za Postojnsko krasijo, A — 174, 1834. 60. Vraz, Dela - Stanko Vraz, Dgla IV, Zagreb 1868. 61. Zabukovec, Slavina — Janez Zabukovec, Slavina, Prispevek k zgodovini župnij Ljub- ljanske škofije, Ljubljana 1910. 62. Zdešar, Slovenci — Andrej Zdešar, Istrijanski Slovenci med Teržaškim in Reškim mor- jem. Novice VI, Ljubljana 1848. 63. Zvorikin/Čukardin, Razvoj — A.A. Zvorikin in S.V. Čukardin, Industrijska revolucija in tehnični razvoj, 1775—1905, Devetnajsto stoletje. Zgodovina človeštva 5/1, Ljub- ljana 1976. 64. Žitek, Bračko — J. Žitek, Orehovski Bračko pa „Slovenski gospodar". Svojim gor- njeradgonskim krajanom na presodbo spisal, Maribor 1894. 60 Inja Smerdel Summary This treatise summarizes certain facts about economic developments in the history of branches of agriculture that mark off almost one century and a half — from the second half of the 18th to the end of the 19th century. We have set out especially those facts that are considered to have been of vital importance for the life and work of the rural po- pulation in the 19th century. For, "an ordinary farmer works from morning till night", wrote Kersnik, a Slovene writer from the second half of the past century. The first such development is PHYSIOCRACY and, in connection with it, AGROTECHNI- CAL REVOLUTION. Among all endeavours and novelties introduced as consequences of the above-mentioned developments we have set out three that caused considerable changes in the structure of the two basic agricultural activities in Slovenia — farming and cattle-breeding, and moreover: abandonment of fallowing, better fertilizing and potato growing. Among the consequences of physiocracy and agrotechnical revolution we have also mentioned essential changes in agricultural implements, abandonment of transhu- mance and distribution of common pieces of land, and changes in stock-farming as one of the two basic economic activities of the rural population in Slovenia in the 19th century. After physiocracy and agrotechnical revolution as two important historical facts, we rea- ched as far back as the middle of the 19th century, into the fateful YEAR 1848 and LAND RELEASE, enumerated its consequences and set out especially the events concerning the land as the basic means of production in agricultural economy. Land release and events caused by it, and otherwise essentially different general economic conditions at the transition from the first into the second half of the 19th century brought about some changes also into individual branches of economy. Fruit growing was mentioned as one of such examples. The summarizing and ennumeration of individual facts on economic developments in the history of branches of agriculture was finished by the INTRODUC- TION OF FARM MACHINERY, an event that marks the time in question (from the second half of the 18th to the end of the 19th century) and at the same time means a transition leading to the changes in the 20th century. Andrej Dular Čeprav vinogradništvo v slovenskem etničnem prostoru v splošnem ni bilo tako po- membna in razširjena gospodarska panoga, kakor sta bila poljedelstvo in živinoreja, je vendar v predelih, v katerih so bile podnebne in talne razmere ugodne za gojenje vinske trte, pomenilo osnovno dejavnost za preživljanje. V srednjem veku in v kasnejših stoletjih je bilo vinogradništvo razširjeno tudi na območjih, koder so bile podnebne razmere za trto manj ugodne. Ko pa so se prometne razmere iz- boljšale in je bilo možno tržiti z vinom na večje razdalje, so gojenje trte v manj primernih predelih opustili (44, str. 290). Ob koncu 18. stoletja sta bili na Slovenskem izoblikovani dve ločeni vinorodni območji, in sicer primorsko in subpanonsko. Josip Vošnjak je v svoji knjigi Umno kletarstvo (1873) takole razdelil slovenska vinorodna območja: na Štajerskem so bili vinogradi po legi razdeljeni v pet vrst, in sicer: 1. Ljutomer, Ormož, Ptuj, Zgornja Radgona; 2. pohorska vina; 3. Slovenske gorice; 4. briški, kozjanski in šmarski okraj; 5. vinogradi v okrajih Celje, Vransko, Gornji grad, Šoštanj, Laško in Sev- nica. Na Kranjskem je Vošnjak delil področja dolenjskih vin (to so bila vina, ki so jih pride- lovali v krškem, novomeškem, metliškem in črnomaljskem, mokronoškem, trebanjskem in kostanjeviškem okraju) in področje vipavskih vin. Na Koroškem so bili vinogradi v La- botski dolini in Podjunski dolini. Posebej so bila omenjena tudi goriška, primorska in istr- ska vina. Po katastru iz leta 1820 je bilo na celotnem slovenskem ozemlju okrog 87.272 oralov vi- nogradov ali 50.182 ha, od tega na Slovenskem Štajerskem 21.957 ha (43,7%), v Istri, Primorju in na Goriškem 18.514 ha (36,9%), na Kranjskem 9645 ha (19,2%) in na Koro- škem 66 ha (0,1 %) vinogradov (48, str. 124). Avtor ne omenja Prekmurja in njegovega Goričkega in Lendavskih goric, ki je ob izidu knjige v upravnem pogledu spadalo pod Ogrsko. V izrazito vinogradniških predelih je bila vinska trta zasajena na prisojnih pobočjih, na ka- terih so bile parcele razdeljene na dolge jermene v smeri strmca. Obstajala je tudi delitev na grude. Osamljenih vinogradnikov je bilo v vinogradniških okoliših bolj malo. Na Vipav- skem in Goriškem pa so sadili trto tudi v ravnini na njivah (plantah), in sicer tako, da so za- sadili po sredi njiv drevesa, po katerih so potem speljali vinsko trto. Trte so bile speljane tudi na oljke in murve. Take njive s trtami so zavzemale skoraj tri četrtine vseh njivskih površin. Na Primorskem so bili v hribovitih predelih vinogradi na terasah, ki so jih imeno- vali ronki ali grede (39, str. 73). Na Goriškem so gojili trto na brajdi med drevjem (48, str. 136). Posestne razmere Posestne razmere v slovenskih vinorodnih območjih v 19. stoletju so bile predvsem na- sledek posestnih razmer iz preteklosti. Prav v ta čas sega troje oblik vinogradniške po- sesti, ki imajo izvor v zgodnjem obdobju fevdalizma: 1. dominikalni vinogradi, ki so jih ob- delovali zemljiški gospodje v lastni režiji s pomočjo podložnikov, s tako imenovano vini- čarsko raboto, 2. vinogradi kot sestavni deli podložnih kmetij, ki jih je obdeloval kmet in za katere je dajal zemljiškemu gospodu kot dajatev tudi vino, in 3. vinogradi, ki so nastali s krčenjem gozdov na bolj ali manj strmih gričih — ta izkrčena zemljišča so imenovali „go-1 VINOGRADNIŠTVO NA SLOVENSKEM V 19. STOLETJU 62 Andrej Dular Vinogradniške parcele v katastrski mapi k.o. Sovjak (Slovenske gorice) iz leta 1824 (arhiv R Slovenije, Ljubljana Vinogradništvo na Slovensl kih v različnih območjih imeli sicer različne, vendar po krajevni veljavnosti najboljše obe-J de. Tako spričuje npr. poročilo iz leta 1833, da so na veliki koroški kmetiji v Selah za veli-J ko noč, binkoštni ponedeljek, telovo, vse svete, božič, novo leto, za sv. tri kralje, cerkve-J ni dan in za pusta obedovali mesno juho z belim kruhom, svinjsko meso, kislo zelje in ovč-^ jo pečenko s solato; ob veliki noči pa še žegen in za pusta krape (Protokol Sele). ^ Za naštete praznike spričujejo viri praviloma le boljša, nevsakdanja jedila. Čeprav jedilniki niso bili niti enotni, niti določneje standardizirani, moremo razbrati dve temeljni skupni značilnosti: poudarek na regionalno različnih boljših močnatih jedeh in na konserviranem svinjskem mesu. Izjemo pomenijo koline; ob klanju prašiča je bil jedilnik seveda sestavljen predvsem iz svežih mesnih jedi. Na ta dan so bile v navadi zlasti jedi iz krvi, drobovine in slabših kosov mesa. Obilno so jedli ves dan, zvečer je bila precej splošno v navadi izbrana mesna pojedina.Tako npr. priča poročilo iz leta 1846 za Dobje pri Planini o več dni trajajo- či pojedini s sosedi za furež; podobno se glasi poročilo iz istega leta za Jelše (Kuret, Šta- jersko, str. 161, 195). Seveda more to veljati za hiše, pri katerih so klali, torej predvsem za kmetije. Kako je na to gledala vaška revščina, kaže npr. nekaj vrstic iz sredi 19. stoletja napisane pesmi o kolinah, dela pohorskega ljudskega pesnika Jurija Vodovnika: „Godla se v pisker spravi,"/Pred oferja se postavi./Tako je b'lo in tako bo,/Po pohorski posta- vi./Še godla je kisela,/Jaz nimam ž njo veselja;/Kdor druge kose je požrl,/Še godlo naj po- žira/ ...Kdor nima dat preseta klat,/Se z godlo naj pozdravi/Če svinje kdaj zbolijo,/Jih vse poklat'pustijo./Takrat tud' oferji pri nas,/Lepš' kos mesa dobijo." (Pajek, Črtice, str. 70, 71). Brez posebej določenih sestavin so bili tudi jedilniki ob velikih kmečkih delih. Po doslej znanih virih moremo sklepati, da so se vrste in količine jedi razlikovale tako po posamez- nih kmetijah kot tudi po pokrajinah; precej uveljavljeno pa je moralo biti načelo, da morajo biti ob takšnih dnevih obroki številni in vsaj deloma sestavljeni iz nevsakdanjih, boljših je- di. Tako npr. besede Valentina Vodnika „Terice pogačo,/potico jed6" v Novi pratiki za mesec september veljajo zlasti za Gorenjsko. Seveda tudi v tej pokrajini ni bilo povsod enako. Sredi 19. stoletja so v Mengšu dajali mlatičem med drugim kuhane štruklje in vča- sih meso (Trdina, Mengeš, str. 164). Okoli leta 1820 so na prekmurskih kmetijah ob tak- šnih priložnostih postregli s slanino zabeljeno solato ali kumarčno solato, s kislim zeljem ali repo, sočivjem ali močnatimi jedmi: hajdinačo, repnjačo, gibanico ali krapci, ter na Go- ričkem tudi z vinom (Čaplovič, Wenden, str. 72, 73). Marsikje na Dolenjskem so v drugi polovici 19. stoletja menili, da sodijo k žetvi štruklji, ki so jih imeli za najboljšo jed; tericam pa je pripadalo zjutraj žganje, zvečer svinjsko meso, vmes pa navadna vsakdanja hrana, vendar dopoldne in popoldne še vino (Trdina, Zapiski, str. 428, 297). Ponekod na Koro- škem so ob koncu 19. stoletja za sosede, ki so prišli pomagat pri gnojavoži, pripravili ržen kruh, z orehi polnjeno in z medom pomazano pogačo, dalje s smetano, jajci in skuto pol- njene štruklje in včasih mlečno proseno kašo (Kotnik, Starosvetnosti, str. 43). Stvarno ilustrira okoliščine takšnih pojedin npr. poročilo s Štajerskega: leta 1846 so v Dobju pri Planini v petek in svetek jedli stročnice in gomoljnice, zelje in močnate jedi. Od f ureza (ker so na ustrezni pojedini pač ogromno mesa požrli s sosedi) jim je ostajalo le malo mesa za Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem 145 Štajerska deklica melje z ročnim mlinom, „žrmljami". Upodobitev Jurija Šubica. Iz: Die osterrei- chisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Steiermark. Dunaj, 1890. 146 Gorazd Makarovič čez leto; ob gnojavoži pa so si privoščili mesa in več jedi {Kuret, Štajersko, str. 157). Ven- dar so z boljšimi jedmi v različnih območjih najbrž izražali različna vrednotenja raznih veli- kih kmečkih del; poleg prej omenjenih štrukljev in mesa za mlatiče naj omenimo zapis iz leta 1845, po katerem so na vzhodnem Štajerskem mlatiči imeli slabo hrano, boljšo pa kopači in žanjci (Baš, Poglavja, str. 201). Tudi druga pričevanja kažejo o jedeh ob takšnih priložnostih kaj pestro sliko (gl. poglavje 3.1.). 1.3. Jedila in prehrana zgornjih družbenih plasti V prejšnjih poglavjih je opisana prehrana večinskega prebivalstva; sočasno pa je v 19. stoletju na Slovenskem obstajal tudi zelo drugačen kulturni model gosposke kuhinje ozi- roma prehrane. Tudi ta model je temeljil na tradiciji iz prejšnjih obdobij (gl. npr. Makaro- vič, Oprema, str. 57, 58) in odlikoval se je s povezavo z mednarodno evropsko gastroni- mijo. Dve poglavitni potezi ločita to prehranjevalno kulturo od prehrane večinskega prebi- valstva: na mesnih jedeh osnovani jedilniki vsakdana in prefinjenost pripravljanja številnih in pestrih jedi. Prehrana večinskega prebivalstva pa je bila vsakdanje brezmesna in se- stavljena iz zelo preprosto pripravljenih jedi. Poglavitna naloga gosposke kuhinje je bila iz- brano pripravljanje številnih in raznovrstnih jedi — osnovni problem kuhinje večinskega prebivalstva pa ni bila kakovost, ampak količina zadostne hrane. Brez gosposke kuhinje seveda ni mogoče zadovoljivo orisati prehrane na Slovenskem v 19. stoletju; primerjava obeh vodilnih prehranjevalnih modelov pa razkriva še pomembno stvarno plat družbenih razlik. Model gosposke kuhinje se je uresničeval le pri majhnem bogatem delu neagrarnega prebivalstva, vsekakor pri (najbrž mnogo) manj kot desetih odstotkih celotne populacije. Tako je bilo na Slovenskem npr. leta 1857 le 17%, leta 1900 pa 27% neagrarnega prebivalstva (gl. Zgodovina Slovencev, str. 540, 541); v teh odstotkih so zajeti tako gospoda kot tudi vsekakor mnogo številnejša razno mestno prebi- valstvo in neagrarni proletariat. Zavoljo tega je s širših zgodovinopisnih in etnoloških vidi- kov prehrana gospode manj pomembna; toliko večji pomen pa ima, seveda, za zgodovino gastronomije. Pričujoči članek ne obsega zadnjega vidika; zato na tem mestu podajamo le ustrezen oris. V tem besedilu je namen orisa gosposke kuhinje torej predvsem primerja- len; omogoča naj vzporejanje — v družbeni organizaciji utemeljenih — sočasnih različnih standardov in modelov prehrane oziroma njihovih relativnih vrednosti. Temeljni model gosposke prehrane je razviden iz kuharskih knjig. V 19. stoletju je bilo na Slovenskem v rabi nekaj nemških kuharskih knjig; koliko jih je bilo, ne vem6, zato bi bilo posploševanje v njh zapisanih receptov na dejansko kuharsko prakso zelo tvegano. Neko- liko drugače je s slovenskimi kuharskimi knjigami, ki bi lahko bile zunaj slovenskega ozemlja le izjemoma v rabi. Model gosposke kuhe je predstavljen že v prvi slovenski kuharski knjigi „Kuharske bukve. Is Nemškiga preslovenjene od V.(alentina) V.(odnika). Lublana. Natisnene per Kleinmajer- ji skusi saklado Andrea Gassier na tergi Nro. 190. 1799". Že iz naslova je razvidno, da gre izvirno za nemško knjigo; vsebina zajema prav vabljive recepte, ki kažejo na vsakda- nje mesne jedilnike s številnimi prilogami, predjedmi in poobedki, sladkarijami, pecivi, pi- jačami, sladoledi in drugim. Katere jedi od 300 receptov, navedenih v knjigi, so se med gospodo na Slovenskem udomačile, ne vemo. Vendar je knjiga morala imeti precejšen vpliv na dejansko kuharsko prakso, zakaj ponatisnili so jo leta 1834 in spet leta 1842. Po- dobno velja za naslednjo slovensko kuharsko knjigo, ki jo je spet iz nemškega izvirnika Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem 147 prevedel Andrej Zamejic: „Nove kuharske bukve, ali nauk, nar boljši in nar imenitniši jedila brez posebnih stroškov perpraviti. V Ljubljani. Tiskal in založil J. Blaznik. 1850". Tudi ta knjiga je bila večkrat ponatisnjena: leta 1861, 1877 in leta 1886. Leta 1888 je izšla kom- pilacija receptov po raznih virih: „Izurjena kuharica. Nauk najboljša jedila brez posebnih stroškov pripravljati. Spisala Josefina Jurik. V Mariboru. Jos. Jurik's Verlags-Expe- dition"; njena zgodovinsko pričevalna vrednost bi lahko bila le malenkostna. Nasprotno pa predstavlja najpomembnejša slovenska kuharska knjiga zapis kuharske prakse; to je „Slovenska kuharica ali navod okusno kuhati navadna in imenitna jedila. Narekovala Magdalena Pleiweis-ova, rojena Knafeljnova. Pisala Neža Lesar-jeva. V Ljubljani 1868". Ta knjiga je bila ponatisnjena v letih 1 878, 1886, 1890, 1897 (že v 20. stoletju jo je te- meljito predelala in dopolnila Felicita Kalinšek v izdaji leta 1912; knjiga je v številnih izda- jah najbrž vse do danes najpomembnejša slovenska kuharska knjiga). Avtorica je bila ro- jena leta 181 5 v Rožeku kot gruntarska hči, umrla je v Ljubljani leta 1890 (Slovenski bio- grafski leksikon, VII. zvezek, Ljubljana, 1949). Omemba v naslovu knjige kaže, daje bila avtorica najbrž nepismena; smeli bi domnevati, da recepti niso prevzeti iz drugih knjig am- pak so zapis praktičnega učenja in njene lastne kuhe. Že v uvodu prve izdaje pa pravi „na- rekovavka" v prvi osebi: „V njih (bukvah, op. G.M.) vam popisujem 932 imenitnih in nei- menitnih (navadnih), skozi in skozi okusnih, tečnih, zdravih in kar le moč varčno naprav- ljenih jedil, in to po načinu, kterega mi je popolnoma poterdila mnogoletna lastna sku- šnja pri visoki gospodi." (poudaril G.M.). Iz povedanega je torej razvidno, daje ta knjiga pričevanje o dejanski kuharski praksi oziroma o jedilih gospode, in ne zbirka receptov, ki bi se lahko uporabljali ali pa tudi ne. Številnost, prefinjenost in pestrost jedil v knjigi Magdalene Pleiweisove so v primerjavi z jedili večinskega prebivalstva prav fantastične; pozornost zbuja tudi mednarodni značaj jedi. Ta je mimo samih receptov razviden že iz nekaterih imen, npr.: „angležka pogača, angležko testo, beuf alia mode po angležko, persa nadevena po angležko, bemski buhtelj- ni, biftek, cuke — laške buče, beuf alia mode, bešalem, francoski cmoki, francoska juha, francoska jajca, francoska nadevena persa, francoski kljunač, francoska omaka (ajmoht) Ragaut, francoski zrezki za juho, gulaš po ogerski šegi, holandski čaj, linška torta, rusovs- ki kuh, španski krafeljci, španska venčasta torta, švedski čolniči, švicarski kruh, tirolski štrudelj" itd. Recepti so v knjigi razdeljeni v skupine, ki prav dobro ponazarjajo sestavo gosposke prehrane: „Mesne juhe — postne juhe; Reči, ki se devajo na juho; Kaj se daje mesne dni po juhi?; Kaj se daje postne dni po juhi na mizo?; Jajčne jedi; Kaj se deva k me- su?; Polivke; Prikuhe; Reči, ki se devajo na prikuho — Za postne dni; Obare (ajmohti) — Postni ajmohti; Paštete; Mesne pečenke — Postne pečenke; kaj se daje na solato; Sladke solate; Močnate jedi ali kuhi; Dober kruh in potice; Sladkarije; Cukerčki; Torte; Spenjena jedila in kremi; Pene; Žolice; Ledice; Sadje vkuhano za ledice; Sadje za kompot; Odcedki; Omake; Kako se hrani sočivje". Nato sledi 14 prav umetelno sestavljenih vzorčnih jedilnih listov; šest jih je namenjenih posebnim priložnostim („0 zlati novi maši. Ob godu. Ob umestenji. Za dobro pojedino. Za ženJtnino, Zvečer za ženitnine"), ostali pa so namenjeni obedom ob navadnejših dnevih, ob postnih dnevih, za večerjo in za malo južino. Jedilniki za posebne priložnosti štejejo 12—19 jedi, ostali pa 13—17 jedi; ob mali južinj pa manj: za ženske po 4, za moške pa po 11 različnih jedi. Za ilustracijo navajamo nekaj primerov. Obed ob mesnem, to je nepostnem dnevu je obsegal: „1. Piškoten fancelj na rujavi juhi. 2. Špikan jezik. 3. Piske v frikase. 4. Rusovska pašteta z kljunačem. 5. Meso, obloženo z raznoterimi prikuhami, z gorko in merzlo polivko. 6. Gospod (prikuha) z masleno polivko 148 Gorazd Makarovič polit. 7. Telečji filet v frikandč z mavrahi. 8. Pečen pešamelj — kuh z mareličino peno. 9. Jerebice s praženim rajževim vencem. 10. Divji kozel (gams) s kislo solato. 11. Jagodna in pomarančna žolica. 12. Linška in francoska torta. 13. Čokoladna in bela vaniljna zmerzlina. 14. Različne sladkarije. 15. Sadje. 16. Kava." Obed ob postnem dnevu je bil to pač samo po imenu in zavoljo rib, ostrig in rakov: „1. Tolčena ribja juha s krompirjevimi klobasicami. 2. Pečene ostrige (Austern). 3. Pleve forele. 4. Rusovski vandeljci s postnim ragu. 5. Pasirani zrezki (šniceljni) iz ščuke z merz- lim frikase. 6. Pošrekani špargeljni. 7. Razseljena tonina merzla, z jesihom in oljem. 8. Ra- gu obara (postna), krog pa jajca (Verlorene Eier). 9. Morski raki s cikorijo in karfijolami. 10. Pečen špikan menek s solato. 11. Rumova žolica in čokoladna pena. 1 2. Malinična in vaniljna zmerzlina. 13. Muškacin — in španska torta. 14. Sladkarije. 15. Sadje. 16. Kava." Predlog za večerjo: „1. Na rujevi juhi makaroni. 2. Kuhana velika riba z jesihom in oljem. 3. Prešičevo stegno s brinom. 4. Galantin z aspikom. 5. Race v frikando. 6. Divjega peteli- na pašteta. 7. Mandeljnov narastek (Auflauf). 8. Serna z laško solato. 9. Purman s kom- potom. 10. Pustni krofi. 11. Dvoja torta. 12. Dvoja žolica. 13. Punč alia glas." Predlog za malo južino za ženske: „1. Sardeljni zrezki (šnite) in holandski čaj (Thee), in ka- va z dobrim mlekom (smetano) in piškoti. 2. Potice, šartelj in dobro vino. 3. Spenjeno (fa- mano) mleko s španskimi vetrovi. 4. Gobice, mandeljnovi kifeljci, ledeni zapognjenci, ho- lipe in še več sladkarij." Predlog za malo južino za moške: „1. Dobro vino in kruh. 2. Kuhane plave forele z jesihom in oljem. 3. Salame, prešičevo stegno in jezik s brinom. 4. Jerebice (prepelice) v rajžu, 5. Divjačina. 6. Pohane piske. 7. Šartelj. 8. Torta in žolica. 9. Sladkarije. 10. Sadje. 11. Čer- na kava." Razkošje in gastronomska kakovost teh primerov kažeta podobno raven in slog, kakršna sta bila v navadi pri gospodi v drugih evropskih deželah (gl. Tannahill, Kulturgeschichte, str. 288 — 296). Seveda pa moremo domnevati, da seje iz „Slovenske kuharice" razvidna kuhinja v popolnosti uresničevala le pri cerkvenih dostojanstvenikih, bogatem plemstvu, oziroma veleposestnikih, velikih, trgovcih, visokem uredništvu in vsaj v drugi polovici 19. stoletja tudi pri industrijcih. Zavoljo skromnejših možnosti in nižje gastronomske kulture so nižje plasti gospode več kot verjetno jedle skromneje, vendar jim je rabil prej ilustrireni model za vzor. Takšno zgledovanje spričuje npr. opažanje o nekaterih novomeških meš- čanih v sedemdesetih letih 19. stoletja: zjutraj so imeli kavo, dopoldne meso in dva do tri vrčke piva, opoldne so jedli tri do štiri jedi in sladoled, popoldne je bila v navadi kava. Ob mraku so večerjali doma, potem pa so šli v krčmo, tam popili po tri ali več meric vina in še enkrat večerjali. Za jed jim ni bilo žal denarja, kupovali so vsa draga in dobra živila (Trdina, Zapiski, str. 261). Podoben, še nekoliko skromnejši slog prehranjevalne kulture kažejo v istem času npr. jedi novomeških čitalničarjev na veselicah na Trški gori in v Šentjerneju: zjutraj kava, po maši obed, sestavljen iz juhe, govedine, svinine na zelenjavi, pečenke, solate in torte; po litanijah so južinali kavo ali pečenko, svinino in podobno (Trdina, Zapis- ki, str. 138). Zdi se, da se je v 19. stoletju precej uveljavila nižja raven gosposke kuhinje z nekaterimi standardnimi jedmi. Sem bi sodil leta 1837 opisan opoldanski obed v ljubljans- ki gostilni: goveja juha, kos kuhane govedine, pečenka z zelenjavo in solato; enako velja za postno večerjo pri Levu v Ljubljani istega leta: ostrige z limono, morske ribe, kuhane z limono na olivnem olju in morski raki (Korytko, Korespondenca, str. 35, 41). Takšna kuhi- nja je seveda potrebovala številne in raznolike surovine, mnoge tudi iz tujih dežel. Tako je npr. leta 1837 izpričan spomladanski uvoz cvetače, artičokov, špinače, zelja, solate. Prehrana v 19. stoletju na Slovenskenn 149 grozdja, milanskega sira iz Italije (Korytko, Korespondenca, str. 41, 48). Seveda so uvažali še številne druge surovine, zlasti začimbe; pomladanski uvoz zelenjave pa je bil tako ali tako nadaljevanje stare tradicije plemiške kuhinje (gl. Makarovič, Oprema, str. 58). Vsekakor se je del mestnega prebivalstva lahko le deloma zgledoval po idealnem modelu gosposke kuhinje. Obrtniško meščanstvo in sploh večina mestnega prebivalstva sta bila pač zavoljo skromnih razmer prisiljena jesti tudi navadne, iz preteklosti podedovane jedi kot npr. žgance in močnik (prim, poglavje 3.1.). Del uredništva je živel zelo težko. V zapi- su o dvanajstčlanski družini novomeškega uradnika iz sedemdesetih let 19. stoletja je omenjeno, da so na dan porabili le poldrugi funt mesa za vse tri dnevne obroke z zeljem in krompirjem. Kuharica je bila večkrat lačna in otroci so hodili v kuhinjo jest deklam namen- jene ostanke; dodano je mnenje, da tako borno živš še mnogi drugi uradniki (Trdina, Za- piski, str. 489). Pri takšnih skupinah mestnega prebivalstva so si vsaj včasih morali v več- ji meri doopinjevati prehrano s krompirjem. Pomembna razlika med gosposkim in kmeč- kim modelom prehranjevanja je bila tudi tu v načinu pripravljanja: viri iz 19. stoletja pripi- sujejo kmetu krompir v oblicah, v žgancih ali z repo in zeljem — gospodi pa krompir v sola- ti ali dušen krompir v kozici (gl. Stabej, Kruh, str. 84, 86). Pri fevdalcih oziroma velepo- sestnikih pa je bilo hrane mnogo; medsebojna obiskovanja z obilno jedačo in pijačo so bila sploh najbolj priljubljena zabava te podeželske gospode, kakor spričujejo podatki še za drugo polovico 19. stoletja (gl. Trdina, Berta, str. 170—182). Razvoj gosposke kuhinje je potekal bržkone precej pod dunajskim vplivom. Prva izdaja „Slovenske kuharice" že pozna „zrezke (šniceljne)", kar je dunajski izraz za to jed (Wie- gelmann, Speisen, str. 210). Enako velja za „gulaš po ogerski šegi" in „gulaš drugače"; prvega so pripravili „s stupcem paperke (turške štupe)", drugega s kockami krompirja (gl. Wiegelmann, Speisen, str. 215). Doslej znani viri vsebujejo le nekaj drobcev, ki ne omo- gočajo zadovoljivega vpogleda v razvoj tega modela kuhinje na Slovenskem v 19. stolet- ju. Zelo približno predstavo smeri razvoja moremo dobiti iz Dodatka k zadnji nepredelani izdaji „Slovenske kuharice" Magdalene Pleiweiss. Ta Dodatek M. Lavtižarjeve priča, da je bil model te kuhinje ob koncu 19. stoletja že nezadosten in da knjiga ni bila več namenje- na le gospodi ampak tudi precej številnemu mestnemu, le deloma gosposkemu prebi- valstvu in boljšim gostilnam. V pristavku Dodatka je Lavtižarjeve med drugim zapisala: „Ker je umetna kuharija imeniten del pri gospodinjstvu in je za vse stanove važna, je po- trebno, da se tudi pri nižjih družinah dobro, okusno in pa varčno kuha". Tudi med jedilnimi listi, ki jih je v Dodatku predlagala ta avtorica, jih že polovica ob juhi obsega le še dve do tri jedi; prav tam so navedene tudi že povsem navadne jedi npr. „krompirjeva juha, krom- pirjevi krofi, krompirjev štrudelj, močnik, korenjev pire, posiljena repa" itd. Vsekakor se je ta model gosposke kuhinje približeval tudi širšim plastem prebivalstva, med katerim so se vsaj ob koncu stoletja udomačile nekdaj gosposke jedi, kot npr. vampi, golaž in obara, ki so postale sicer najprej gostilniške jedi. Na drugi strani pa je družbena elita pač šla v korak z razvojem mednarodne, zlasti dunajs- ke gastronomije. Skromno informacijo o tem dajejo npr. nekateri recepti, ki so bili v nava- di v Kazinski kuhinji v Ljubljani. Zapisalo jih je tam učeče se dekle; ohranjeni so v rokopisni „Kuhinjski knjigi Ivanke Vodnik-ove" v zasebni lasti v Ljubljani. Sodijo v čas pred letom 1889: npr. „Rakova juha, Gamsieber pere, Flaiš štrudi, Flaiš štrudi pečen, Puter nokerli. Ragu juha telečja" itd. V tej knjigi je še mnogo receptov, o katerih pa ne vemo kje in koliko 1 50 Gorazd Makarovič Ročka za vodo ali druge pijače. Z Gorenjskega. Konec 18. stoletja ali prva tretjina 19. stoletja. Slovenski etnografski nnuzej, Ljubljana. so jih uporabljali; svojevrstno zanimivi in na gastronomski ravni so npr.: „Jeterni štrudel. Možganov štrudel, Švedska juha. Možganov šeberi. Čokoladna juha. Žabja juha, Sarde- len zos, Šnicelj v papriki, Možganove poteze, Bieaftheak, Filan jezik. Paprika šlegel, Go- lobje v črnem zosi, Golobje kakor divji, Šnicelj v šlafrok" itd. Pričujoča skica gosposke kuhinje je omejena samo na glavne poteze; vendar omogoča z ostalim besedilom celotnega članka primerjavo, ki nedvomno kaže na silno različnost vi- soke kakovosti gosposke prehrane in slabe kakovosti in kolikosti kuhinje in prehrane ogromne večine prebivalstva v 19. stoletju na Slovenskem. 2. ZADOSTNOST PREHRANE 2.1. Norme zadostnosti Norme zadostnosti prehranjevanja so se oblikovale samo za večinsko prebivalstvo: za zgornje družbene plasti kaj takega sploh ni bilo potrebno; za gospodo je bilo pomembno samo katere izbrane jedi bo jedla in ne tudi koliko bo jedla. Biološki prag prehranjevanja je neodvisen od kulture; zato — in ker je bilo umiranje od la- kote v 19. stoletju na Slovenskem k sreči le izjemno — ga v članku ne obravnavamo. Za raziskavo zadovoljevanja objektivno zadostnih celotnih fizioloških prehranjevalnih po- treb doslej znani viri iz 19. stoletja niso dovolj povedni. Iz splošne podobe prehrane večin- skega prebivalstva v 19. stoletju na Slovenskem pa je vendarle mogoče sklepati, da je Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem 151 vsebovala podobno kot v predindustrijskih agrarnih družbah nasploh, premalo proteinov, še zlasti živalskih, (prim. Radovanović, Sociologija, str. 123). Na podlagi raznih virov si moremo ustvariti le predstavo o temeljni normi za zadostnost prehrane, ki se je izoblikovala med agrarnim prebivalstvom in med proletariatom raznih vrst: imeti toliko živil pri hiši oziroma imeti takšne redne dohodke, da je bilo mogoče zago- toviti navadne jedi vsak dan. Temeljna norma zadostnosti je bila torej prag stradeža oziro- ma lakote. Ob tipologiji in hranilni vrednosti vsakdanjih jedi je pač nesporno, da ta norma ni obsegala zadostnih količin gradbenih hranilnih snovi; obsegala pa je zadostno mero energetsko pomembnih sestavin jedil. Takšna norma je seveda izraz precej splošnih bed- nih razmer 19. stoletja; tragično dejstvo je, da je del prebivalstva dostikrat ni dosegal. Prav tako veljavne posebne norme o vrstah in količinah prazničnih jedi, oziroma jedi za posebne priložnosti so za občo podobo zadostnosti prehrane malo pomembne. Izobliko- vane so bile v kmečkem okolju. Ker jih velik del prebivalstva ni dosegal ali pa jih je zavoljo pričakovanja okolja dosegal z velikim odrekanjem in trudom, je bil njihov pomen pred- vsem družben; v veliki meri so določale živjenjsko obnašanje, igrale so precejšnjo vlogo pri socializaciji in internalizaciji ter pri ustaljevanju vaškega mikrosocialnega sveta. 2.1.1. Norme in hranljiva vrednost dejanske prehrane Približno orientacijsko predstavo o stvarni hranljivi vrednosti vsakdanje prehrane na kme- tijah morejo dati npr. zgleda z dveh koroških kmetij, na katerih sta bila opravljena natanč- na popisa celoletne porabe živil — in popis živil, ki bi jih morala dobivati oče in mati, če ne bi živela skupaj z mladim parom na kmetiji z gostilno v Kurji vasi pri Ljubljani. Popise sem razčlenil in izračunal povprečno število kalorij, ki bi v idealnem letnem povprečju prišlo vsak dan na posameznika. Sicer preprostih, vendar zelo številnih, dolgih in mnogoštevilč- nih izračunavanj iz razumljivih vzrokov ne navajam, moram pa seveda opisati celoten po- stopek. Količine enakih živil sem najprej seštel, nato pa merne enote pretvoril v enote de- cimalnega merskega sistema. Prostorninsko izražene količine sem pretvoril v utežne eno- te. Pri tem sem uporabljal standardne tabele; pripomniti pa je treba, da nekatera živila v tabelah niso navedena. V teh primerih sem bil prisiljen empirično določiti ustrezna soraz- merja, in sicer za kislo zelje, krompir, mleko, kislo mleko, kislo smetano in pivo. Opravil sem po tri merjenja in nato uporabil srednjo vrednost. Pri preračunavanjih sem za ta živila uporabljali tale razmerja: 1 liter kislega zelja = 540 gramov; 1 liter srednje debelega krompir- ja = 500 g; 1 liter sladkega mleka = 940 g; 1 liter kislega mleka = 950 g; 1 liter kisle smetane = 950 g; 1 liter piva = skoraj 1000 g. Ta razmerja so seveda približna in morejo veljati za današnja živila; tako npr. ne vemo, kako debelo so rezali zelje in koliko zeljnice je sodilo v mero, ne vemo, kako debel je bil krompir, ne vemo, do katere stopnje so kisali mleko, ne vemo, kakšno je bilo domače pivo koritnjak — vse to pa je vplivalo na razmerja med prostorninami in težami. Iz povedanega je razvidna stopnja zanesljivosti preračuna- vanj, kar pa velja tudi sicer za ostala živila; vlažnosti, čistoče in drugih kakovosti nekda- njih živil pač ne poznamo. Naslednji korak je bila določitev kalorične vrednosti izpričanih količin živil po ustreznih ta- belah, v katerih so te vrednosti navedene v enotah po 100 g. Ogromna števila pri teh pre- računavanjih so bila seveda obvladljiva samo z računalnikom. Toda tudi tu je več okoliš- čin, ki so vplivale na natančnost preračunavanj. Razne tabele pač veljajo za današnja živi- la in se niti med seboj ne ujemajo povsem. Razen sestavin ne vemo, kakšen je bil kruh ozi- 1 52 Gorazd Makarovič roma kakšna je bila vlažnost kruha in torej tudi njegova teža. Zato sem v obeh primerih uporabljal srednje vrednosti. Prav tako ne vemo, kakšno je bilo domače pivo; uporabljal sem vrednost 47 kilokalorij, kar velja za današnje svetlo pivo s 3,6 g alkohola v 100 g pi- va. Končno sem dobljene vsote kalorij delil z dnevi v letu in nato s številom oseb na kme- tiji oziroma dveh oseb, omenjenih v ženitovanjski pogodbi. V končnih rezultatih sem deci- malke zaokrožil. Po popisu v protokolu franciscejskega katastra so na Lamprehtovi kmetiji v Črni leta 1833 za sedem oseb na leto porabili naslednje količine hrane (Makarovič, Črna, str. 223, 224): „Za juho — kruh vsakič 2 funta, v letu 52 krat je 104 funte, slanina vsakič 8 lotov, meso vsakih 3 funte, v letu 52 krat je 156 funtov. Za kislo zelje — kislo zelje vsakič 2 1 /2 mere, v letu 182 krat je 455 mer, slanina vsakič 1/4 funta, v letu 130 krat je 32,5 funta, ob nedeljah maslo vsakič 6 lotov, v letu 52 krat je 312 lotov, kruh vsakič 1 1/2 funta, v letu 182 krat je 273 funtov. Za ajdove žgance — ajdova moka vsakič 2 meri, v letu 313 krat je 626 mer, slanina vsakič 3/4 funta, v letu 109 krat je 81 3/4 funta, na postne dni maslo vsakič 1/2 lota, v letu 104 krat je 52 lotov. Mlečna juha — sladko mleko vsakič 1 mera, v letu 526 krat je 526 mer, kruh vsakič 1 1/2 funta, v letu 526 krat je 789 funtov, pivo vsakič 1 1/2 mere, v letu 313 krat je 469 1/2 mere. Mlečna kaša — kaša vsakič 1/2 mere, v letu 365 krat je 182 1/2 mere, sladko mleko vsakič 1 mero, v letu 365 krat je 365 mer. Ječmenova juha — ječmen vsakič 1/2 mere, v letu 100 krat je 50 mer, slanina vsakič 1 /4 funta, v letu 48 krat je 12 funtov, maslo vsakič 6 lotov, v letu 52 krat je 9 3/4 funta, krompir vsakič 2 1/2 mere, v letu 183 krat je 457 1/2 mere." Po preračunavanjih, opisanih v uvodu tega poglavja, dobimo takole podobo kaloričnih vrednosti in deležev živil v idealnem dnevnem povprečju na posameznika: Na posameznika bi torej prišlo povprečno 3645 kilokalorij na dan; prehrana je temeljila na ajdovih žgancih, kruhu, mleku, kaši in slanini. Na Vurnikovi kmetiji v Topli so leta 1833 za deset oseb izračunali porabo naslednjih koli- čin na leto: ajdove moke za žgance 678 mer, slanine za žgance 287 funtov, slanine za slaninsko juho 13 funtov, slanine za štruklje 97 1/2 funta, slanine za kislo zelje 143 1/2 funte, masla za ajdove žgance 52 funtov, masla za štruklje 26 funtov, masla za kislo zelje 16 funtov 8 lotov, mleka za mlečno juho 1356 mer, mleka ze štruklje 81 mer, kruha k Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem 1 53 mlečni juhi 1356 funtov, kruha k slaninski juhi 156 funtov, kruha za malico 1878 funtov, kruha za k južini in večerji 2220 funtov, govedine 260 funtov, kislega mleka za malico 1252 mer, pšenične moke za štruklje 364 mer, smetane za štruklje 45 1/2 mere, kaše 45 1/2 mere, žemelj za štruklje za 6 forintov in 4 krajcarje, kislega zelja 1017 mer, krompirja 785 mer, soli za peko, kuho, zelje in meso 250 funtov (Protokol Topla). Po izračunavanjih, opisanih v uvodu tega poglavja, dobimo takole podobo kaloričnih vred- nosti in deležev živil v idealnem dnevnem povprečju na posameznika: Na posameznika bi torej prišlo povprečno približno 3610 kilokalorij na dan; prehrana je te- meljila na kruhu, mleku, slanini, ajdovih žgancih in pšenični moki. V ženitovanjski pogodbi iz leta 1824 med ženinom, hišnim in zemljiškim posestnikom in gostilničarjem v Kurji vasi pri Ljubljani in nevesto iz Mokronoga so zapisane dobrine, ki bi jih zakonca bila dolžna na leto dajati ženinovim staršem, če bi pomembni vzroki onemo- gočili skupno življenje mladega in starege para. Poleg obleke, kurjave in stanovanja so na- šteta tudi živila: 10 funtov masti, 30 funtov slanine, 20 funtov soli, 2 mernika pšenice, 22 mernikov soržice, 20 četrtnic ajde in po en polič vina na dan (Pogodba Blass-Hucher). Po izračunavanjih, opisanih v uvodu tega poglavja dobimo naslednjo podobo kaloričnih vrednosti in deležev živil v idealnem dnevnem povprečju na starejšega človeka: Število kalorij na dan je bilo najbrž nekoliko večje, tako zaradi vsakdanjega obroka vina kot zaradi priložnostnih dodatkov. Kot temeljno hrano bi tu smeli domnevati kruh, sicer pa pogodba kaže, kaj so smatrali za normo zadostne prehrane starejših ljudi. 1 54 Gorazd Makarovič Potovalna pribornica z nožem in vilicami. S Kranjskega. IMa sprednji strani je ime izdelovalca in letni- ca 1831; na zadnji strani je ime lastnika. Jedilni pribor je datiran z letnico 1806 na noževem rezilu. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana. Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem 155 Primera dnevne kalorične vrednosti na posameznika na kmetijah kažeta prav ugodno po- dobo. 3646 ali 3610 kilokalorij na dan je precej več, kot znašajo povprečne norme današ- nji fizioloških potreb, po katerih znaša srednja dnevna vrednost (norme se precej razliku- jejo) za dečke nad 12 let 3350 kilokalorij, za deklice nad 12 let 2500 kilokalorij, za moške 3100 kilokalorij in za ženske 2250 kilokalorij. Tu navedene norme veljajo za moške, težke 70 kg, in za ženske, težke 58 kg, vendar za ljudi, ki ne delajo fizično. Fiziološke potrebe fi- zičnih delavcev so seveda precej večje; tako potrebujejo npr. fantje ob težkem delu na mrzlem zraku na dan do 5000 kilokalorij, dekleta pa do 4000 kilokalorij. Te norme nava- jam seveda samo zaradi najbolj grobih orientacijskih primerjav, v okviru katerih moremo sklepati, da je bila kalorična vrednost prehrane po zapisanih normah na omenjenih dveh kmetijah prav dobra. Glede celote gradbenih in energetskih snovi, ki jih potrebuje člove- ško telo, pa moremo pripomniti, da so ob večinoma nemesni prehrani dobivali iz mleka gradbene snovi, ki bi sicer manjkale. Glede kalorične vrednosti hrane, namenjene starej- šim, melo aktivnim ljudem, je treba poudariti, da so v povprečju blizu današnjih objektiv- nih norm: za 70 kg težke in 65 let stare moške je ugotovljena potreba po 2550 kilokalori- jah na dan, za 58 kg težke in 65 let stare ženske pa po 1800 kilokalorijah na dan — pov- prečno torej 2175 kilokalorij. , Zastaviti je treba vprašanje v kolikšni meri moremo na podlagi obravnavanih primerov sklepati o normah v drugih plasteh agrarnega prebivalstva in o normah v drugih slovens- kih pokrajinah, odkoder doslej ne poznamo ustreznih kvantificiranih pričevanj. Vsekakor je treba upoštevati, da se prvi navedeni pričevanji nanašata na veliki kmetiji in da sta na- stali iz namenov davčne narave. Zaradi tega in ker so popisovalcu podatke dali pač kmet- je, sta normi prej višji kot ne. Prav tako kaže upoštevati, da bi takšni normi bili lahko ve- ljavni le ob povprečni ali dobri letini; ob slabih letinah bi normi morali biti nižji. Zaradi zelo velikega odstotnega deleža žit v celoletnem povprečju je več kot verjetno, da tako visoke norme niso mogle biti dosežene niti pri agrarnem polproletariatu niti v pokrajinah, kjer je bilo v celotnem pridelku razmerje žit do slabših poljščin manj ugodno. Iz povedanega je razvidno, zakaj smemo obravnavana primera imeti za zgornjo mejno normo prehranjevan- ja v agrarnem okolju; izkazanih norm vsaj del prebivalstva ni mogel doseči, čeprav bi vsaj na vzhodnem Koroškem zelo verjetno pomenili zaželen vzor. V območjih, v katerih je bil pridelek žit manjši, bi takšne norme lahko dosegale le velike kmetije. Norma za starejše ljudi, ki je razvidna iz ženitovanjske pogodbe, bi ustrezala objektivnim fiziološkim potre- bam. Vendar je tudi ta norma sodila na kmetijo z gostilno in bi pri revnejših plasteh prebi- valstva težko bila višja, prav verjetno pe nižja. Približno orientacijsko podobo o okviru, v katerem lahko razpravljamo o kalorični zadost- nosti prehrane, moremo dobiti na podlagi podatkov o letnem kosmatem zemljiškem do- nosu na Kranjskem po reviziji leta 1849 (gl. Gospodarska zgodovina, str. 263). Če prera- čunamo donos vseh žitaric v kalorije in dobljeno število delimo s številom prisotnega pre- bivalstva leta 1846 (gl. Gospodarska zgodovina, str. 102) in nato še z dnevi leta, dobimo na prebivalca povprečno 2091 kilokalorij na dan. Če k temu prištejemo kalorije iz pridelka krompirja, dobimo dodatnih 449 kilokalorij na dan. Druge sestavine prehrane so bile, ra- zen mleka in slanine, malo pomembne. Torej: če bi kosmati donos ustrezel dejanskemu 156 Gorazd Makarovič donosu, če bi bil pridelek enakomerno razdeljen med vse prebivalce, če bi ves pridelek po- rabili le za hrano prebivalcev v deželi — bi iz žit in krompirja prišlo na dan na prebivalca Kranjske približno 2540 kilokalorij. Do objektivnih norm fizioloških potreb bi potrebovali manjši odstotek visoko kvalitetnih živil, kakor je razviden iz prej opisanih norm na koroš- kih kmetijah. Iz povedanega sledi, da so na Kranjskem pridelali dovolj živil za zadovolje- vanje objektivnih prehranjevalnih potreb prebivalstva. Vendar je to bila neuresničena možnost; prej našteti pogoji niso bili izpolnjeni. Obstajalo je izrazito premoženjsko oziro- ma produkcijsko razlikovanje: velika ali ogromna večina prebivalstva je živela na majhnih kmetijah in kajžah (gl. Gospodarska zgodovina, str. 170—177); pridelka na takšnih eno- tah ni mogoče primerjati s pridelki na prej omenjenih dveh koroških kmetijah. Ne vemo, kolikšen del pridelka je bil prodan iz dežele, ne vemo koliko krompirja in ovsa je rabilo za krmo. Večje in v 19. stoletju pospešeno uveljavljanje krompirja in koruze v nekaterih slovenskih pokrajinah najbrž kaže tudi na izhod iz večjih stisk z živežem. Tako so npr. leta 1875 gojili krompir na slovenskem Štajerskem na 8,2% obdelanih površin, koruzo pa na 14,4% ob- delanih površin; na Goriškem in Gradiščanskem je krompir obsegal 6,25%, koruza pa 33,19% obdelanih površin; v severozahodni Istri so krompir gojili na 4,54%, koruzo pa na 49,76% obdelanih površin; na Koroškem je krompir zavzemal 6,34%, koruza pa 18,14% obdelanih površin. Poseben primer predstavlja Kranjsko, kjer so pridelovali naj- več krompirja; gojili so ga na 12,81 %, koruzo pa na 11,25% obdelanih površin — krom- pir je bil sicer v deželi najbolj razširjen na Dolenjskem (gl. Gospodarska zgodovina, str. 265). Krompir in koruza sta se torej bolj uveljavljala v revnejših območjih. Zavoljo poseb- nih razmer (zelo močna veleposest in silno razdrobljena majhna kmečka zemljišča) seje v Prekmurju krompir v odstotkih obdelovalne površine najmanj uveljavil, še leta 1939 je bi- lo v tem oziru tam najmanj krompirja (Gospodarska zgodovina, str. 268). Glede prehrane večinskega prebivalstva pa je to stanje morda varljivo; na veleposestvih so zavoljo do- hodka pač pridelovali predvsem le žita. Zgoraj navedeni odstotki posredno kažejo na poglavitne sestavine prehrane po različnih pokrajinah: polento na Goriškem in v Istri, koruzne žgance na zahodnem delu slovenske Koroške, pomemben delež koruze v krušnih zmeseh na slovenskem Štajerskem; drugod so bile pomembnejše močnate jedi iz drugih žit (prim, poglavje 1.1.1.). Med vsakdanjimi jedmi je agrarno prebivalstvo visoko cenilo močnate jedi, krompir pa je bil poleg korenja in repe na najnižji stopnji ustrezne vrednostne lestvice (gl. poglavje 3.1.; prim. Trdina, Za- piski, str. 310). S tem je utemeljeno mnenje, da je bilo intenzivno širjenje krompirja na ra- čun žit vsaj v upoštevanja vredni meri tudi izhod iz hujših stisk z živežem v revnejših območjih. Na enoto poljedelske površine je pridelek krompirja prostorninsko seveda mnogo večji od pridelka žit, vendar je njegova kalorična vrednost majhna: 100 g krompirja vsebuje 87 ki- lokalorij, npr. 100 g pšenične moke pa kar štirikrat več, t.j. 363 kilokalorij. Vseeno pa ni mogoče dvomiti, da je bil krompir izrednega pomena za prebivalstvo, ki je živelo v po- manjkanju; zaloge krompirja so trajale dlje kot zaloge na enaki površini pridelanih žit, krompir je kljub manjši hranljivosti prej omogočal občutek sitosti. Razna posamična opažanja kažejo na nižje standarde prehrane kot jih spričujejo prej nave- deni primeri. V sedemdesetih letih 19. stoletja je bilo zapisano stanje na dolenjski dvojni kmetiji, na kateri so imeli pet poslov in včasih do 40 najemnih delavcev: vsak dan so jedli dosti kruha, sicer pa dvakrat močnik in enkrat zmesne nezabeljene žgance. Za zabelo so na leto zaklali le dva prašiča. Delež masti je bil tedaj na tej zelo veliki dolenjski kmetiji v ka- Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem 157 lorični sestavi vsakdanje hrane minimalen; pogostokrat so jedli nezabeljeno (Trdina, Za- piski, str. 320). Nezabeljena vsakdanja hrana je bila tudi drugje sicer pogostokrat na mizi (gl. Trdina, Zapiski, str. 279; Trdina, Cigani, str. 6; Trdina, Izprehod, str. 21; Vošnjak, Problem, str. 11); sok so na Dolenjskem navadno belili le z malo mleka (Trdina, Zapiski, str. 282). Vsaj v nekaterih območjih bi zato smeli domnevati kalorično nezadostno preh- rano. V veliki meri more takšno mnenje veljati za Belo krajino. O Uskokih v suhorski župni- ji je bilo v drugi polovici 19. stoletja zapisano, da so zelo revni in da bi brez krompirja mo- rali poginiti (Trdina, Zapiski, str. 864); podobno sliko kaže tudi že zapis iz leta 1841 (Baš, Poglavja, str. 203). Belokranjski Podgorci so v drugi polovici 19. stoletja jedli večinoma le krompir, kislo zelje ali repo, sočivje in ječmen ali kašo (Trdina. Izprehod, str. 22); takšne sestavine seveda navajajo k mnenju o kalorično nezadostni hrani. Iz konca 19. stoletja iz- virajo trditve, da pridelek v raznih notranjskih krajih ne zadošča za prehranjevanje (Glavar- stvo, str. 29, 34, 53, 89, 100, 103 itd.). V leto 1853 sodi mnenje, da najbrž nikjer ne je- do bedneje kot nekatere družine v Halozah in po območjih ob hrvatski meji (Puff, Ta- schenbuch, str. 47, 48). Po podatkih, zbranih z anketo leta 1883, je imelo kranjsko kmečko prebivalstvo nasploh slabo hrano in je večkrat stradalo (Vošnjak, Problem, str. 11); omenjena je tudi „strašna revščina" v Istri (Vošnjak, Problem, 12). Na majhnih kme- tijah in kajžah, kjer so vsej spomladi trikrat na dan jedli le s kozjim mlekom zabeljen ječme- nov sok (gl. Kersnik, Slike, str. 43) ali kjer so celo zimo imeli le skromne obroke krompirja in ječmenovega močnika (gl. Jeram, Gosteči, str. 68), prehrana vsekakor ni mogla biti dovolj kalorična. Slaba in nezadostna prehrana slovenskega agrarnega prebivalstva se je nadaljevala še daleč v 20. stoletje. Takšno sliko spričujejo podatki za leto 1937 (Pire, Prehrana, str. 92—105; gl. tudi Baš, Nivo, str. 120 in dalje); po vsem, kar vemo o zgodo- vinskem razvoju, ni mogoče, da bi bila prehrana v 19. stoletju boljša. Zlasti vaški proleta- riat (razen poslov na kmetijah) ni mogel imeti zadostne prehrane niti glede na potrebne količine gradbenih niti energetskih snovi. Tako so npr. v družini vaškega čevljarja ob kon- cu 19. stoletja vedno jedli trikrat na dan le polento, zjutraj s prežganko; otroka v tej druži- ni sta bila vedno lačna (Borštnik, Pogovori, str. 14).Nasploh moremo domnevati, da je imel proletariat slabšo prehrano kot kmetje, vsaj del neagrarnega delavstva pa se je brž- čas hranil bolje kot agrarni polproletariat in proletariat. Tako so npr. pred letom 1908 po- horski gozdni delavci največ jedli dobro zabeljene koruzne žgance, polento in švicarski sir (Koprivnik, Pohorje, str. 61), vsaj za obdobje med svetovnima vojnama velja, da so jedli slabše kot kmetje in boljše kot bajtarji, hlapci in mali kmetje (Baš, Prehrana, str. 183). Za- nesljivo pričevanje o prehrani železnikarskih žebljarjev ob koncu 19. stoletja govori o vsakdanjem koruznem močniku, slabo zabeljenih žgancih s sirotko in samem stradežu (Koblar, Obračun, str. 25); ob takšnih razmerah seveda ni mogoče govoriti o kakorkoli za- dostni prehrani. Za stvarno sliko zadostnosti prehrane je treba upoštevati še slabše letine, sezonska po- manjkanja in občasne lakote na raznih pokrajinskih območjih (gl. poglavje 2.2.); ob takš- nih nesrečah se je mogel pač le manjši del prebivalstva zadostno hraniti. Slabe letine so bolj aH manj prizadele celotno agrarno prebivalstvo in seveda tudi neagrarni proletariat za- voljo zvišanih cen živil; ostale nesreče pa so bile najhujše za agrarni polproletariat in prole- tariat, ki sta bila odvisna od kmetov. Iz vsega povedanega je mogoče sklepati, da so (razen zgornjih družbenih plasti), v vseh ozirih zadostno prehrano imeli le na velikih kmetijah; ostalo prebivalstvo pa se je večino- ma hranilo nezadostno glede na potrebne gradbene in energetske snovi; del prebivalstva je živel v hudem pomanjkanju in kroničnem stradežu. 1 58 Gorazd Makarovič 2.2. Sezonska pomanjkanja in lakote V 19. stoletju razširjena reka kažeta časovno opredelitev in bridko zavedanje o sezonskih pomanjkanjih: „Največja lakota je takrat, ko cveteta bob in grah" in „Oves kaže lat, mine glad" (Kocbek, Pregovori; Pleteršnik, Slovar I, str. 501). Spomladi so zaloge živil kopnele, jedli so že počešerke. Vsaj pri manjših kmetih, agrarnem polproletariatu in proletariatu ju- nija dostikrat ni bilo več živil; julija pa so bile že novine in še kaj s čimer je bilo mogoče po- tešiti najhujšo lakoto. Ob dobrih letinah je bilo sezonsko pomanjkanje pač manjše, ob sla- bih letinah pa so morali biti občasni stradeži precej splošni. Slabe letine zavoljo suše, moče, toče, kobilic in drugega so bile občasno navaden pojav, vendar razen v letih 1814, 1815 in 1816, ko so povzročile katastrofalno splošno lakoto v letu 1817, največkrat regionalno omejene. Splošno slaba in težavna so bila zlasti leta 1823, 1826, 1830, 1832, 1833, 1834, 1835, 1839, precej splošna lakota je bila v letih 1851 in 1852; slabe letine v drugi polovici stoletja so bile ožje območne narave (gl. Mal, Zgodovina, str. 497 in dalje, str. 884; prim. Kovačič, Središče, str. 563 — 569). Območne lakote so se vrstile celo 19. stoletje. Ilustrirajo jih naključno ohranjena priče- vanja. Januarja leta 1831 je bila sporočena katastrofa na Vipavskem: 1466 ljudi je bilo brez vsakega živeža in semena in v nevarnosti, da od lakote umrejo (Krumpestar, Knjiga, str. 132). Decembra leta 1851 je bila omenjena slaba letina in lakota v Planini nad Črnom- ljem in v Nemški vasi pri Krškem (Novičar, Iz Planine; Novičar, Iz Nemške vasi, str. 250). Javna prošnja za pomoč Belokranjcem je bila datirana že 18. novembra leta 1851 — pri- delke je bila pobila huda toča. V 91 vaseh črnomeljskega okraja sta bili dve tretjini prebi- valcev v kritičnem položaju; cele in polovične kmetije so imele komaj po par mernikov prosa, nekaj sočivja in malo krompirja — maseljčarji, majhni kmetje in bajtarji (ki so morali preživljati tudi po 8— 10 ljudi in več) pa so imeli le po tri ali štiri vagane sirka (ime tu najbrž pomeni koruzo) (Chorinsky, Prebivavcam, str. 241). Po poročilu z dne 14. februarja leta 1852 je bilo takrat hudo v kočevskih hribih; v nekaterih hišah so imeli le še malo kisle repe in korenja: „Nekateri so že od stradeža v glavi zabutli" (Novičar, Iz kočevskih, str. 51). Že čez leto je bila tam spet lakota. Poročilo z dne 8. februarja leta 1854 pravi, da je lakota že tako velika, da siromašnejši že jedo razno nadomestno hrano in da hodijo prosit hrane od vasi do vasi (Novičar, S kočevskih, str. 56). Poročilo z dne 4. marca istega leta pravi o treh vaseh koprivniške fare, da so tam imele le izjemne hiše še potrebno hrano; večinoma pa so imeli le malo kisline (repe ali zelja), ki so jo jedli brez kakršnihkoli dodatkov (Novičar, Iz Koprivnika, str. 56). Poročilo z dne 8. aprila 1854 sporoča o grozeči lakoti v okolici Slo- venske Bistrice (Novičar, Od Bistrice, str. 111). Poročilo z dne 3. aprila 1854 govori, da so v moravski fari tisti, ki jim je bila toča pobila pridelke, sicer dobili nekaj pomoči, vendar morajo vseeno prosjačiti po svetu za seme ali kruh za lačne otroke (Novičar, Iz Moravske, str. 111). Tega leta je bila huda lakota tudi na Notranjskem. Že 4. januarja je bilo opaženo stradanje zavoljo slabe letine: „Žalost pa mora obiti človeka, kadar se sliši, da po ne naj revniših hišah le enkrat na dan jejo in tistibart le mervico kislega zela, ktero vbogajme sprosijo" (Novičar, Iz Senožeč, str. 11); v naslednjem mesecu pa se je lakota že tako raz- širila, da tudi sicer ne preveč rahločutna oblast ni ostala ravnodušna. Prvega marca je da- tiran javen poziv deželnega poglavarja za pomoč loškemu in senožeškemu kantonu: tam- kajšnji prebivalci so bili brez žita, le nekateri so še imeli nekaj repe in krompirja (Schloiss- nigg. Klic). V tistem letu je vladala lakota tudi v Beli krajini, kot spričuje poročilo z dne 16. maja s Planine nad Črnomljem: „Ljudje so že ob novem letu tako stradati začeli, da so bolj siromašni glogove hrušice po ternji brali, jih posušene med tropine, oves in pire mešali, s to moko zelje in repo podmetali, in tak tudi močnik jedli" (Kobe, Iz Planine, str. 163). La- Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem 159 Posoda za prenašanje vode ali drugih pijač. Z Gorenjskega. Prva polovica 19. stoletja. Slo- venski etnografski muzej, Ljubljana. kote so se nadaljevale. Leta 1873 je takć huda toča pobila novomeško okolico, da je deželna vlada odobrila oškodovancem 30.000 goldinerjev podpore (Jarc, Novo mesto, str. 258). Huda lakota je pestila Dolenjce spet leta 1877 (Trdina, Zapiski, str. 618). 25. februarja leta 1880 so bili omenjeni stradajoči Istrani (Novice, 1880, list 8, str. 65), 3. marca istega leta pa je bila sporočene lakota ob spodnji Soči, na Krasu, v Brdih in v neka- terih predelih tržiške ravni in goriške okolice (Zopet klic, str. 67). Leta 1890 je lakota zaje- la pretežni del Kranjskega. Že januarja je vladalo pomanjkanje, kot pričajo ohranjena poro- čila (Naši dopisi, str. 55): v Prečni je trpela pomanjkanje vsaj polovica prebivalstva, o ka- teri je bila izražena domneva, da se ne bo mogla preživeti čez zimo; v Brusnicah je pretila lakota vsaj polovici posestnikov; v Mirni Peči je vladalo že silno pomanjkanje; v nekaterih vaseh črnomeljskega okraja, Čepljah, Vimolu, Brezovici, Vrtači in Zadvorcu, je bila toča preteklo leto uničila pridelek; v Dolenjskih Toplicah skoraj nihče ni imel semena, skoraj polovica prebivalstva je že kupovala živež na upanje. V naslednjih mesecih se je stanje se- veda še poslabšalo. 5. februarja so omenjene nujne prošnje za pomoč stradajočim iz ljub- ljanske okolice, z Notranjskega in iz nekaterih okrajev Dolenjskega (Lakota na Kranjskem, str. 47); 6. februarja je datirano poročilo iz Famelj: „Ljudje sedaj nimajo kaj jesti" (Naši do- pisi, str. 55). 26. februarja je bil omenjen osnutek zakona za kredit v pomoč stradajočim na Kranjskem, ki so ga predložili vladi; deželni odbor je bil že naročil 21 vagonov koruze in jih deloma že razposlal v kraje z lakoto. Pokazalo se je, da število stradajočih v metliško črnomeljskem okraju ni bilo tako veliko kot so se bali; celotno število stradajočih na Kranj- skem so tedaj ocenjevali na več kot 35.300 oseb (Beda na Kranjskem, str. 71, 72); seve- da se je moralo to število v naslednjih mesecih zelo povečati. Vendar je bila vsesplošna katastrofalna lakota v 19. stoletju na Slovenskem k sreči le ena, leta 1817. Povzročilo jo je zaporedje slabih letin; pomanjkanje je trajalo že od leta 1813. Spomladi leta 1817 je bil položaj strahoten: veliko število prebivalstva je jedlo le hreno, ki so jo razdeljevali dobro- delni odbori in posamezniki ter nadomestna živila in neživila. Lakoti so se izognili le go- spoda in bogatejši mestni prebivalci (gl. Mal, Zgodovina, str. 504—509). 160 Gorazd Makarovič Sezonska pomanjkanja so obstajala v zavesti večinskega prebivalstva kot stalna grožnja. Bridka izkustva kažejo v 19. stoletju razširjeni reki. Reka »Trebuhi so gluhi" in »Trebuh ka- kor zlodej! starih dobrot ne pomni" (Kocbek, Reki) izražata negotovost za prihodnost. Ob sezonskih stradežih je obstajal strah pred še hujšo lakoto: »Glad je hujši no strad" in »Za lakoto umreti je huje, nego zgoreti" (Kocbek, Reki). V zvezi s strahom in upanjem na leti- no so nastajale nekatere vremenske napovedi: „Če svetega Pavla dan je oblačen, bode trebuh čez leto velikokrat lačen", »Če sušca grmi, lakota beži", »Zgodnje pomladno grme- nje, pozne lakote tulenje", »Kukovica dolgo po kresu če kuka, dragota in glad v deželo po- kuka", "Če otroci nedolžni (27. december) so oblačni, k letu ne bodo kruha lačni" (Koc- bek, Reki). Nasploh je bil kmečki položaj v 19. stoletju silno težak (gl. npr. Vošnjak, Problem; Voš- njak, Poročilo; Zgodovina Slovencev, str. 538 itd.). Pomanjkanja so najbolj prizadevala najrevnejša območja, na katerih so celo ob dobrih letinah komaj shajali. Beda je vladala zlasti na Goričkem (gl. Čaplovič, Wenden, str. 71), v Halozah (gl. Puff, Taschenbuch, str. 48), pri Belokranjcih (gl. Delimarič, Beli Kranjci, str. 15; Trdina, Zapiski, str. 457, 1864; Trdina, Izprehod, str. 21, 150, itd.), marsikje po Notranjskem in v Istri (gl. npr. Vošnjak, Problem, str. 12) in drugod. Prav tako sta posledice sezonskih pomanjkanj še bolj občuti- la od kmetov odvisna agrarni polproletariat in proletariat, številna po vseh slovenskih po- krajinah. Končno tudi ne moremo dvomiti, da so slabe letine poslabšale prehrano neagrar- nega proletariata; v takšnih časih so se cene živil zvišale, mezde pa so ostale enake. Hudo stalnejše pomanjkanje je za revnejša območja povzročila še krompirjeve gniloba, ki se je pri nas pojavila v štiridesetih in petdesetih letih ter je trajala še v šestdesetih letih 19. stoletja. V času največje razširjenosti te bolezni se je pridelek krompirja zmanjšal tudi do 70%. S prehranjevalnega vidika je krompirjeva gniloba najbolj prizadela prav najrevnejša območja, na katerih je bil krompir sicer najbolj razširjen: Dolenjsko, zlasti Belo krajino in Kočevsko in velik del Notranjske (gl. Britovšek, Razkroj, str. 201 —204; Zgodovina Slo- vencev, tabela na str. 430) in kjer je pomenil krompir zelo pomembno sestavino vsakdan- je hrane. Zavest o negotovem jutri je morala biti zelo razširjena; njen izraz je npr. tudi grenka ironija v dolenjskem pregovoru iz 19. stoletja: »Bog Kranjca nikoli ne zapusti: če ni žejen je pa lačen" (Trdina, Zapiski, str. 639). Vidne posledice pomanjkanja in stradeža so zabeležili že nekateri sodobniki. Še za 18. stoletje velja pričevanje treznega naravoslovca, ki je večkrat videl ljudi umirati od lakote in je opazil, da Dolenjke ob težkih poletnih delih niso dobile menstruacije; po njegovem mnenju se je to dogajalo zavoljo pičle hrane in močnega znojenja (Hacquet, Abbildung, str. 40, 76). Leta 1845 je bilo zapisano mnenje, da je na severni strani vzhodnih obron- kov Gorjancev hrana bedna in kadar ni krompirja, lakota: »Ti slabi hrani in stermim plani- nam, menim, je vzrok pripisati de se tu toliko počenih mladenčev najde, ki tedaj za vojaški stan neso, ako ravno so drugači lepe postave" (Delimarič, Beli Kranjci, List 4, str. 1 5). Za- pis iz leta 1852 velja za kočevske hribe: »Nekteri so se že od strada v glavi zabutli" (Novi- čar, Iz kočevskih, str. 51). Za iste kraje so poročali o lakoti in uživanju nadomestne hrane leta 1854: »Teh vzrokov nasledki so: da se na jate meršave in bolehne podobe kot straši- la vlačijo od hiše do hiše, od vasi do vasi v bogaime proseče; toda kdo hoče dati, kadar nas vse enaka tlači osoda!" (Novičar, S kočevskih, str. 56). Zapis iz januarja 1877 leta velja za Dolenjsko: »Nasledki slabe letine 1876 se strašno že prikazujejo. Razun za prehla- di cepajo ljudje od onemoglosti, izvirajoče od premalo in preslabe hrane tedaj od lakote! Takega zapuščajo počasi moči kakor kakega sivega starca dokler ne ugasne. Let ima revež pa komaj kakih 40 ali pa še toliko ne." (Trdina, Zapiski, str. 618) V leto 1882 sodi Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem 161 zapis iz Adlešičev: „Dosti ljudi poznam pri nas, ki so bili tako gladni, da niso mogli delati, kar je po navadi en dan delal, je moral delati tri dni..." (Iz Adlešič). V prehreni večjega dela prebivalstva je obstajalo tako akutno kot kronično pomanjkanje. Kronično pomanjkanje energetske hrane povzroča fiziološko prilagoditev; rast in razvoj otrok se ob tem upočasnita (gl. Pokorn, Kruh, str. 64 in dalje; prim. Puhar, Besedilo, str. 114). Vir visoko vrednih beljakovin je bilo v vsakdanji hrani predvsem mleko, vir nado- mestnih beljakovin pa stročnice. Beljakovinska ali beljakovinsko energetska nedohranje- nost je običajno povezana z večjo umrljivostjo otrok do četrtega leta; velika umrljivost otrok v 19. stoletju, ki je izkazana v vseh znanih preiskavah za manjša območja, je bila vsaj v neki meri povezana z nezadostno prehrano. S podhranjenostjo se zmanjša odpor- nost organizma pred infekcijami (Stipetič, Glad, str. 50); tako se npr. epidemije kolere med bolje hranjenim prebivalstvom bržkone ne bi tako širile in zahtevale toliko žrtev v 19. stoletju; v leto 1855 sodi npr. podatek o kar 13.123 umrlih za kolero na Tržaškem in Go- riškem in o 5748 umrlih na Kranjskem (Novičar, str. 388; prim. Jarc, Novo mesto, str. 227, in drugo). Prisilno vegetarijanska prehrana povzroča slabokrvnost; domnevati jo moremo pri večini prebivalstva. In končno: kronična podhranjenost povzroča umirjanje in prilagajanje telesnih funkcij — družbeno se to kaže v pasivnosti, apatiji in pomanjkanju podjetnosti (prim. Radovanovič, Sociologija, str. 27), ta pa je bistveni predpogoj za pre- seganje danosti in silno pomemben dejavnik človeškega bivanja sploh. 2.2.1. Nadomestna hrana Ob večjih pomanjkanjih in stradežih si je prebivalstvo iz najhujših stisk pomagalo s hrano, ki ni bila v navadi za ljudi, z nadomestno zasilno hrano in z nehranljivimi ali malo hranljivi- mi snovmi, s katerimi so tešili občutek lakote. Ob katastrofalni lakoti leta 1817 se je najbrž najprej v upoštevanja vredni meri uveljavil krompir kot človeška hrana; do tedaj so ga večinoma smatrali primernega le za živino. S tem je bil premagan močan predsodek; vendar se je splošno vrednotenje krompirja kot človeške hrane uveljavilo šele po obdobju krompirjeve gnilobe sredi 19. stoletja (gl. npr. Trdina, Zapiski, str. 310). Za Veliko noč leta 1817 so jedli živinsko krmo — repne olupke. To je bila za skoraj vse prebivalce menda edina zares užitna jed, ki so jo premogli. Tako je nastala spominska jed z značilnim imenom aleluja, kolikor, seveda, ni nastala v podobnih okoliščinah že po ve- liki lakoti leta 1 529. Vsekakor je bila ta jed v 19. stoletju za veliko noč razširjena bolj ali manj po večini slovenskega ozemlja. V navadi je bila tudi med mestnim prebivalstvom in tudi med srednjo in deloma višjo družbeno plastjo; tako jo je npr. jedel leta 1848 župnik na Turjaku (Gosta, Reiseerinnerungen, str. 1 26). Iz leta 1838 je ohranjen opis priprave te jedi v Ljubljani. Vsak dan v marcu so jedli repo, lupine sušili in jih nalagali v kadi, jih obtoži- li s kamni in oblivali s slano vodo; po mnenju poročevalca so to pustili gniti v kadi. Jed je bila na mizi zjutraj na Veliko noč (Korytko, Korespondenca, str. 84). Tudi za buče je dolgo veljalo mnenje, da so primerne le za krmo; še leta 1845 so menili, da jih je treba priporo- čati za človeško hrano (Buče, str. 86). Zlasti pomladi so nabirali razna zelišča in jih mešeli med hrano. Na Gorenjskem in Dolenj- skem so nabirali koprive in jih mešali v močnik ali ješprenj (Vodnik, Pratika, mesec april; Trdina, Zapiski, str. 55 in 516). Lobodo so na Dolenjskem pripravljali podobno kot špina- čo (Trdina, Zapiski, str. 420). V leto 1803 sodi napotek, kdej se za jed nabirata kresa in bobovnik (Vodnik, Pratika, mesec april). 162 Gorazd Makarovič Spominska tabla o veliki lakoti leta 1817, Napisana je bila 8, junija 1818, leta; visela je v grajski ka- peli pri Šempeterskem gradu v Stražišču. Gorenjski muzej v Kranju. V stiski so jedli komaj užitne snovi. Po poročilu iz Prekmurja, ki velja za leto 1820, so ljud- je v slabih letih jedli kruh iz lanenega semena, koruznih betov in celo grozdnih tropin (Ča- plovič, Wenden, str. 72); takšne snovi so najbrž mleli ali drobili in mešali z moko. Po poro- čilu z dne 8. februarja leta 1854 je bila v kočevskih hribih lakota že takšna, „da siromaš- nejši po ternju glogove brunčice berejo, suhe med tropine in oves ali piro mešajo in melje- jo; kruh in žganci iz take moke so rudeči..." (Novičar, S kočevskih, str. 56). Z glogovimi jagodami so si pomagali tudi v Beli krajini, kot spričuje zapis iz Planine nad Črnomljem z dne 16. maja istega leta: „Ljudje so že ob novem letu tako stradati začeli, da so bolj siro- mašni glogove hrušice po ternji brali, jih posušene med tropine, oves in piro mešali, s to Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem 163 moko zelje in repo podmetali, in tak tudi močnik jedli" (Kobe, Iz Planine, str. 1 63). Po opi- su iz leta 1884 so ob lakotah po gornjedravskih (slovenskoštajerskih) krajih ljudje med žitno zrnje mleli tropinske peške, koruzne bete in drugo (Lapajne, Zgodovina, str. 236). Po zapisu iz leta 1896 so v revnih predelih Prekmurja v kruh mesili zmlete koruzne bete (Belošič, Wenden, str. 270). Kot nadomestna hrana ob lakotah se omenjajo še posušena trava in zmleto lubje, mešano med moko, dalje otrobi, njivski osat, regrat in druge koreni- nice, lanene pleve — pogojno bi sodila med nadomestno hrano tudi solata, kadar so jo kmetje jedli v času pred žetvijo, ko so jim pošle vse druge živilske zaloge (Mal, Zgodovina, str. 506, 507, 631). Razne cenene nadomestke dražjih živil je vsaj del prebivalstva uporabljal tudi ob navadnih letinah. Kot nadomestek za zabelo so na Dolenjskem stolkli orehe in jih vrgli v krop; poro- čilo sodi v sedemdeseta leta 19. stoletja (Trdina, Zapiski, str. 517). Iz istega časa in pro- stora izvira poročilo o rabi cizare za kavo, ki je bila v navadi zlasti še sredi stoletja, in o rabi bukvic in bučnih pešk za povitične nadeve (Trdina, Zapiski, str. 544). Kot izjemna jed rev- nih v sili je omenjen stročji bob (Trdina, Zapiski, str. 14). Doslej znani viri o nadomestni hrani so pičli in bržkone zelo pomanjkljivi; domnevati more- mo več zasilnih snovi, ki so jih bili ljudje v stiski prisiljeni uživati, kot je izpričanih. Verjetno bi sem smeli šteti tudi kruh otrobnik, številne nestrupene snovi in plodove in zlasti meso raznih, po veljavnem prepričanju neužitnih živali, kot so npr. vrane, mačke in druge, s ka- terimi so se sicer občasno hranile marginalne družbene skupine, kot so berači in Cigani (gl. npr. Trdina, Cigani, str. 37, 42). 3. DRUŽBENE FUNKCIJE PREHRANE 3.1. Vrednotenje hrane V družbah pomanjkanja je hrana še posebno cenjena vrednota; pri Slovencih v 19. stolet- ju se je takšno vrednotenje povezovalo s starejšo tradicijo. Že tako skromno, enolično in nezadostno vsakdanjo prehrano večinskega agrarnega in dela preostelega prebivalstva so prekinjali sezonska pomladanska pomanjkanja in stradeži ter lakote ob slabih letinah. Podobno kot v prejšnjih obdobjih je bil tudi v 19. sto- letju temeljni problem večinskega prebivalstva pomanjkanje in ne kakovost živil in jedil (prim. Makarovič, Prehrana, str. 107; Makarovič, Oprema, str. 61—63). Najbrž je bilo prepričanje, da je najpomembneje imeti zadostne količine živil pri hiši, precej splošno. Ne- posrednih poročil o takšnem vrednotenju je komaj kaj; mnenja večinskega prebivalstva, ki je bilo brez stvarne družbene moči, za pišoče ljudi niso bila kaj prida zanimiva. Zapis iz se- demdesetih let 19. stoletja o Belokranjcih pravi, da so ljudje zadovoljni, dokler je krompir pri hiši (Trdina, Izprehod, str. 150). Podobno prepričanje je izraženo v literarni podobi iz istega časa: če otroka na kmetiji nista bila lačna, je to pomenilo, da je skoraj vse tako, kot mora biti (Erjavec, Zlato, str. 165, 166). Podobno mnenje izraža v istem času zapisana iz- java Dolenjca: „Če bom imel vino, krumpir in kislo repo, ne bom nikoli rekel, da je slaba le- tina" (Trdina, Zapiski, str. 732). Takšno vrednotenje je v nezahtevnem kulturnem okolju narekovala že sama stvarnost, ki npr. odseva iz spominov otroka vaškega čevljarja v Go- riških Brdih ob koncu 19. stoletja; otroci niso bili nikoli siti in so bili prav veseli polente, ki je bila na mizi trikrat na dan (Borštnik, Pogovori, str. 14). Zaželeno je bilo imeti predvsem dovolj hrane; pri agrarnem in drugem proletariatu pa je bila ta norma dostikrat nedoseže- 164 Gorazd Makarovič na. Zanesljivo spominsko pričevanje žebljarskega sinu iz Železnikov kaže za konec 19. stoletja npr. prav pretresljivo podobo žebljarskega življenja ob občasno prekinjenih stra- dežih (Koblar, Obračun, str. 25, 27, 33, 34, 47). Strogo ločevanje prazničnih jedi in jedi za posebne priložnosti od vsakdanje hrane je bilo v skladu s prej omenjeno normo: vse, kar je bilo boljšega, je pomenilo izjemo v vsakdanjem življenju. V kmečkem okolju so obsojali kuhanje boljših jedi ob navadnih dneh. Takšen od- nos spričuje zapis mnenj iz druge polovice 19. stoletja (gl. Trdina, Zapiski, str. 1 73, 558), na njihovo razširjenost pa kažejo v 19. stoletju zapisani pregovori in reki. Nekateri med njimi so bržkone še starejši, njihova raba in razširjenost kaže na tedanjo veljavnost mnenj, ki jih izrekajo. Primeri: „Snedel je štruklje, štruklji pa grunt", „Štruklji predero streho, poti- ce poženejo po svetu" (Trdina, Zapiski, str. 709, 516), „Žganci streho derč, štruklji po svetu ženo" (Kocbek, Reki) izražajo prepričanje, da potratnost v jedi vodi k propadanju kmetij — nasprotno pa varčnost, uživanje navadnih jedi krepi kmetije: „Kislo zelje na grunt pripelje" (Šašelj, Poljedelstvo, str. 82). Takšno razmerje do boljših jedi je veljalo zla- sti na kmetijah; kakovostnejša živila je bilo treba prodati, saj je bil to dostikrat edini način, da je kmet dobil denar za številne dajatve, davke in nujne izdatke za dom. Drugačno razmerje se je izoblikovalo na majhnih kmetijah in domovih kmečkega polprole- tariata, kjer so redke priložnosti za boljše hranjenje takoj nezmerno in nepremišljeno izra- bili. Tako so po opažanju iz sedemdesetih let 19. stoletja Belokranjci hitro porabili slanino in potem jedli nezabeljeno (Trdina, Zapiski, str. 475), svinjsko meso pa pojedli takoj, da jim ni za druge čase nič ostalo (Trdina, Izprehod, str. 149). V literarnem opisu majhne go- renjskem kmetije iz osemdesetih let 19. stoletja piše, da je družina dobro jedla le enkrat na leto, ko so zaklali prašiča, sicer pa so stradali in jedli nezabeljen ali le z vodo razredče- nim kozjim mlekom zabeljen sok (Kersnik, Slike, str. 43). Zapis iz sedemdesetih let 19. stoletja priča, da so v Podgorju pod Gorjanci koline pojedli v nekaj dneh, potem pa so jedli nezabeljen ali kvečjemu z mlekom zabeljen krompir, bob in repo (Trdina, Izprehod, str. 21, 22). Po opisu iz leta 1890 so štajerski viničarji in pač majhni kmetje, ki bi se morali ob klanju prašiča za celo leto oskrbeti z mesom in zabelo, pozabljali na prihodnost in oboje hi- tro pojedli (Hubad, Volksleben, str. 214). Enako moremo domnevati tudi za prvo polovico 19. stoletja; poučen je npr. zapis o Belokranjcih iz leta 1845: „Spomladi in po leti se tako izstradajo, de po tem v jeseni, ko živež pod streho spravijo, kakor de bi zaskiteli, brez ob- zira na prihodnje čase jejo in pijejo (Delimarič, Beli Kranjci, str. 1 5). Najbrž gre za razmer- je, ki nastaja v družbah hude revščine in peha prebivalstvo v strahotno bedo. Primerjalno naj navedemo odlomek iz pisma, ki ga je leta 1807 pisal maršal Marmont Napoleonu in v katerem poroča tudi o dalmatinskih Zagorcih. Ti so nezmerno jedli in pili pol leta, od kon- ca zime do žetve pa je pol prebivalstva jedlo travo in pilo kozje mleko; trpeli so tako hudo pomanjkanje „da si tisti, ki tega ni videl, sploh ne more predstavljati" (Marmont, Memoa- ri, str. 96). Agrarnemu proletariatu so se ponujale priložnosti uživanja boljših jedil večinoma le ob ve- likih delih na kmetijah; neagrarni najemni delavci pa so bili prikrajšani še za te priložnosti. Boljše jedi so po vsem videzu pomenile delavcem zelo pomembno vrednoto. Ob velikih delih na kmetijah dninarji niso bili brez možnosti uveljavljati zahteve po boljših jedeh; pritisk so seveda lahko izvajali samo s klasičnim delavskim orožjem — z neudeležbo. Po zapisu iz sedemdesetih let 19. stoletja dninarji niso hodili na žetev in košnjo, kjer ni bilo pijače in kjer so dobili črn močnik ali žgance z repo (Trdina, Zapiski, str. 428). Številni podatki pri- čajo o dobrih jedeh, ki so jih dobivali dninarji ob takšnih priložnostih.. Tako so bili npr. na Gorenjskem vsaj v drugi polovici 19. stoletja ob žetvi in mlatvi v navadi štruklji (Trdina, Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem 165 Zapiski, str. 233). Za isti čas velja opis hrane dolenjskih teric, ki so začenjale treti lan že zjutraj od 1 do 4 ure: ob sicer navadni hrani so dobile zjutraj žganje, dopoldne in popoldne vino, zvečer prašičje meso (Trdina, Zapiski, str. 297). Ob mesecu kimavcu je v Novi prati- ki zapisal Valentin Vodnik: „Terice pogačo, potvico jed6". Po literarnem zapisu precej za- nesljivega spominskega pričevanja so ob koncu 19. stoletja notranjski čredniki v hišah, v katerih so jedli, ostro zahtevali opoldne štruklje in meso ter odklanjali močnik — tega pa so ovsenega in ječmenovega seveda sami jedli pozimi, ko niso bili najeti (Hace, Rakolov- ka, str. 6, 7). V ljudskih pesmih o košnji, razširjenih po raznih slovenskih pokrajinah, se po- navlja motiv: „Kak se kosci streže, tako kosa reže" in naštevajo jedi, ki naj jih kosec dobi: pogača, klobase, prata, potica, kopun, goska, slanina — in pijača (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7247-7256). Vsaj v drugi polovici 19. stoletja so delavci na Dolenjskem ob žetvi včasih dobili potico (Trdina, Zapiski, str. 167). Najbrž so se kmetije večkrat poizkušale izogniti stroškom za boljša jedila ob takšnih priložnostih; poučna je izjava dolenjske kmetice iz se- demdesetih let 19. stoletja, ki je rajši najemala moške kot ženske: če je dala moškim piti, so se zadovoljili tudi s kruhom in krompirjem, ženske pa bi rade pile in jedle meso ter sme- tanaste, sirove in orehove kuhane štruklje (Trdina, Rože, str. 192). Posli so si prizadevali za dobro hrano na kmetijah in posestvih tako, da so ob letu odhajali in si iskali delo tam, kjer so jih bolje hranili (gl. Trdina, Zapiski, str. 480, 485); le kjer je bilo delo silno težko, jih tudi odlična hrana ni mogla zadržati (gl. npr. Trdina, Zapiski, str. 843). Neagrarni proletariat je bil tudi tu glede prehrane v slabšem položaju, vrhu tega pa si je sam le izjemoma lahko pridelal kaj živil. Že priložnostni darovi, kot npr. kruh ob mrliš- kih obletnicah ali prešce za vse svete (gl. npr. Koblar, Obračun, str. 33) so delavcem po- menili cenjene dodatke k bedni vsakdanji prehrani. Prej opisani občasno neizmeren in po- traten odnos do hrane je bil izoblikovan tudi pri sezonskih gozdnih in drugih delavcih. Gozdni delavci, ki so zlasti v drugi polovici 19. stoletja hodili delat v hrvatske gozdove, so tam borno jedli: trikrat na dan so imeli suhe koruzne žgance z zabelo (Trdina, Zapiski, str. 351). Ko so se Dolenjci na pomlad vrnili domov, so se nekateri za cel teden naselili v krč- mi; tam so ponočevali in si privoščili kar najboljše: pijače, klobas, plečet, govedine, teleti- Pogled na zgornjo in spodnjo stran ženitovanjskega krožnika, „tanjera". Iz Filovec. Leta 1839. Slo- venski etnografski muzej, Ljubljana. 1 66 Gorazd Makarovič ne, perutnine, rakov, golaža, črne kave. Pri tem so porabili pol ali več težko prisluženega denarja in to sicer veliki reveži (Trdina, Zapiski, str. 760). V zavesti večinskega prebivalstva je obstajala splošna vrednostna lestvica jedil, in sicer ne glede na to, ali so bili ljudje sploh kdaj deležni boljših jedil, in prav zavoljo tega. Najvišje so cenili mesna jedila. V ljudskih pesmih je npr. sintagma „prata in salata" kar iz- raz za najimenitnejšo jed (Štrekelj, Pesmi, II, št. 1319-1328, 4674). Podobno vrednote- nje kaže v sedemdesetih letih 19. stoletja zapisana onomatopoija zvonjenja novomeških kapiteljskih zvonov, ki so peli »novomeško srečo": »Vino prata pa salata — vino prata pa salata" (Trdina, Zapiski, str. 671). V isti čas in prostor sodi označitev »kranjske sreče": polič dobrega vina, rudeča klobasa in fajfa tobaka" (Trdina,Zapiski, str. 671). Seveda moremo v tej vrednostni skupini domnevati bolj ali manj vse mesne jedi, ki so jih poznali, zlasti meso, izdelke in jedi ob kolinah. V ljudskih pesmih je izraženo visoko cenjenje razne pečene perutnine (Štrekelj, Pesmi, II, št. 4268-4272) in drugega svežega mesa (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 8442-8444), zaželene so klobase in plečeta (Štrekelj, Pesmi, III, št. 4730) in slanina (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 8547, 8450). Izrazito kažejo visoko vrednotenje mes- nih jedi njihova povezovanja z velikimi prazniki, kar je izpričano s številnimi viri. Še pose- bej povedno je pričevanje, ki velja za Štajersko ob koncu 19. stoletja: tudi v revnih okol- jih, kjer meso sicer nikoli ni prišlo na mizo so poskrbeli, da so ga imeli za Velikonočno ne- deljo pa čeprav je bil to le par reber (Urbas, Volksleben, str. 358). Lahko si predstavljamo, da so tak, težko pridobljen kos mesa v bednih kočah visoko cenili. Takoj za mesnimi jedili so bili uvrščeni močnate jedi s premazi, nadevi, cvrtje in bel kruh. Tudi te jedi so praviloma jedli le za velike praznike (gl. poglavje 1.2.) in ob posebnih prilož- nostih. O tem pričajo tudi neposredna opažanja (gl. Hubad, Volksleben, str. 214) ali dolo- čne izjave, npr., da imajo Dolenjci za najboljšo jed štruklje (Trdina, Zapiski, str. 428) — in v ljudskih pesmih iz raznih slovenskih pokrajin izražena vrednotenja. Tako je npr. hvancat nekaj posebnega (Štrekelj, Pesmi, II, št. 3624-3626); gbanca je vabljiva in dar s katerim si dekle skuša osvojiti fanta (Štrekelj, Pesmi, II, št. 3207, 3208, 4682, 4715); sebična žena si poleg mesnine pripravi dobrote: kruh, potice, štruklje, hvancate, frtale, cvrte šnite — možu pa nameni le skorje, odpadke in skuto (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 8442-8444). V zabavljici so visoko vrednoteni krapi (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 8448-8449). Pogača pome- ni sestavino zaželenega življenja (Štrekelj, Pesmi, II, št. 4046; IV, št. 8370) in sploh zaže- leno dobrino (Štrekelj, Pesmi, III, št. 4932, 4992). Tudi vsakdanje jedi so splošno cenili precej podobno (pri tem seveda ne mislimo na različ- ne osebne okuse). Neko srednjo mejo zaželenih in manj zaželenih jedi ilustrira dolenjski rek iz druge polovice 19. stoletja: »Pri nas se ne pravi ne pri Štrukljovih ne pri Ričetovih ampak tako na sredi — pri Močnikovih" (Trdina, Zapiski, str. 675). Seveda so bile vrste višje cenjenih vsakdanjih jedi v različnih krajih pač različne; ponekod bi to bili ajdovi in ko- ruzni žganci, v zahodnih slovenskih krajih pa polenta. Rek »Močnik je steber kranjske dežele" (Trdina, Zapiski, str. 97) kaže na že prej omenjeno vrednotenje te jedi. Visoko cenjenje žgancev pri Gorenjcih kaže v sedemdesetih letih 19. stoletja zapisan rek, po ka- terem je »Dolenjec srečen pri štrukljih in vinu, Gorenec pri žgancih in mleku" (Trdina, Za- piski, str. 669). V ljudski pesmi so žganci omenjeni kot priljubljena jed (Štrekelj, Pesmi, II, št. 3535), prav tako polenta (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7301), sok pa kot slaba jed (Štrekelj, Pesmi, II, št. 3189). Zdi se, da povečini niso cenili jedi iz korenovk, boba, raznih kaš in slabših žit, kot sta pira in oves. Takšno vrednotenje teh živil kažejo reki iz 19. stoletja: Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem 167 »Ovsenjak je siromak" (Kocbek, Reki), „Je tečen kot ovseni žganci" (Šašelj, Rastlinstvo, str. 37), „Sit sem te kakor boba" (Šašelj, Rastlinstvo, str. 39), „Sit sem te kakor nezabe- ljene repe v postu" (Šašelj, Rastlinstvo, str. 39), „Žolto korenje, slabo življenje" (Štrekelj, Pesmi, II, št. 3801), „Repa in korenje — slabo življenje" (Šašelj, Rastlinstvo, str. 39), „Miza ni nikdar lepa, če hodi nanjo vsaki dan ričet" (Trdina, Zapiski, str. 709). Rek „Kaša je otročja paša" (Cestnikov, Kruh, str. 246) kaže na mnenje, da gre za otroško hrano, ki pač ni zelo zaželena pri odraslih. Kruh so nasploh visoko cenili (Cestnikov, Kruh, str. 246)" tudi če je bil slabše vrste, kot npr. ajdov (gl. Štrekelj, Pesmi, II, št. 3531-3534). Seveda pa pri vrednotenju ni bila pomembna samo vrsta jedi, ampak tudi kakovost in pripravlja- nje, kar npr. izraža v ljudski pesmi čevljar, ki je hodil delat po hišah, takole: „... Polente le ni / Župa je kot Sava/Zelje kot trava, / Kruh kot greben..." (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7301). Otroško vrednotenje jedi se je nekoliko razlikovalo od vrednotenja odraslih. Zdi se, da so otroci visoko cenili skoraj vse jedi, najbrž pa so tako poredkoma jedli mesna jedila, da ta v njihovih vrednostnih predstavah sploh niso dobila trdnega mesta. V verzifikacijah kmečkih otrok iz 19. stoletja se jedila razmeroma pogosteje omenjajo kot v ljudskih pesmih odraslih. V neki meri je to pač del značaja teh predpoetičnih oblik, vse- kakor pa kaže na pomembnost hrane v tedanji otroški zavesti, zakaj v današnjih otroških verzih se hrana praviloma ne omenja. V pomanjkanju živeča in lačna bitja pač pogostoma mislijo na jed. V omenjenih otroških verzifikacijah namreč niso omenjane samo dobre jedi ali poslastice, ki pač vedno tvorijo del otroških želja in vrednot, ampak tudi povsem na- vadne, vsakdanje jedi. Če na te stihe gledamo z vidika vsakdana 19. stoletja, nam kažejo grenko podobo tedanje otroškosti. Včasih je zavest o lakoti izražena celo neposredno: „... De moke s'je kupu/De žgance s'je skuhov/De je biv bi sit..." (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7545); ali: „Veselo ohcet delamo,/Pa v hiši kruha nemamo;/Na peči raste praprota,/Po hi- ši skače lakota" (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7541); prav mučni pa so stihi: „Dajte mi Posoda za mast, „dežica". Iz Lesc. 19. stoletje. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana. 168 Gorazd Makarovič kruha,/De lačna ne bom,/Kar mi ukažete,/Vas ubogala bom" (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7880). Brez zelo določnega odnosa se v pesmicah omenjajo: kruh (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7433, 7518, 7573, 7619, 7621, 7651), sok (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7633), podmet (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7586), kaša (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7671, 7781), mesta (Štre- kelj, Pesmi, IV, št. 7675), župa (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7706), žganci (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7633, 7650, 7694, 7719), mlinci (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7694) in boljše jedi: po- gača (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7429), potica (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7588, 8037), šartel (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7588), trente (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7601), gubanca (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7621), štruklji (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7411, 7412, 7413, 7623, 8076) in izjemoma mesne jedi: meso (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7432), godlja (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7653), klobase (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7678-7685) in špeh (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7719). V nekaterih pesmicah je določno izraženo visoko cenjenje jedi: krompirja (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7897, 7899), kisle repe (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7888-7890), repe, fižola, slanih rib in polente (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7892—7894), žgancev in pinjenega mleka (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7895), žgancev (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7900), štrukljev (Štre- kelj, Pesmi, IV, št. 7878, 7992), bugance (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7877), krapov (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7879, 7902), mesa (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7881, 7882) in špeha (Štre- kelj, Pesmi, IV, št. 7883, 7884). Prav izjemoma je izraženo nizko vrednotenje jedi: „Repa korenje/Slabo življenje;/Repa še, še,/Korenje pa nel" (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7887) in: „... Pr nas je dobra dana:/Zutrej lop,/Opovdne krop,/Zvečer pa čarna župa..." (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 7885). Hranjenje z boljšimi jedmi je pomenilo tudi zunanji izraz in znak boljšega družbenega polo- žaja. Družine, oziroma skupine na resnični ali formalno višji družbeni stopnji so se tudi v prehrani pač morale obnašati tako, kot se je pričakovalo glede na njihovo mesto v družbi. V kmečkem okolju se je to izražalo zlasti na svatovanjih, ob velikih praznikih in ob velikih delih, pri katerih so bili potrebni dninarji, oziroma pri katerih so v okviru medsebojne po- moči pomagali tudi sosedje in (ali) sorodniki (gl. poglavji 1.2. in 3.2.). Takšno reprezenti- ranje je bilo dostikrat hudo breme, zlasti še za nekatere nekmečke družbene skupine. To npr. ilustrira motiv v zabavljaških ljudskih pesmih iz 19. stoletja: kamniška purgarja pove- sta, da sta jedla meso, na obleki pa se jima pozna močnik (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 8558-8560). Anekdota z istim motivom o žužemberških tržanih je bila zapisana leta 1871 (Trdina, Zapiski, str. 330). Dejstvo, da je vsaj del meščanov jedel preprosto, je zbu- jalo posmeh: „V Kamnik na Šutni se kuha podmet/De ga bo jedu sam purgar in kmet" (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 8561). Podoben odnos je izražen v reku: „V Ljubljani repo z nožem belijo" (Kocbek, Reki) in v zabavljanju, da meščan ni sposoben napraviti svojemu stanu primernega svetovanja: „Kamenšk purgar/Je ofcet rovnov,/Tri masice ovsa je žej- no semlov" (Štrekelj, Pesmi, IV, št. 8562). Takšna zabavljanja najbrž kažejo zlasti na niž- je mestno uredništvo in podobno „gospodo", ki je živela v težkih gmotnih razmerah (gl. npr. Trdina, Zapiski, str. 489). Obstajale pa so tudi druge ravni vrednotenja hrane. Model „mestne, gosposke" hrane ozi- roma kuhinje (gl. poglavje 1.3.) je za večinsko prebivalstvo lahko pomenil samo neiz- polnjeno željo; zdi se, da je šele v drugi polovici 19. stoletja in zlasti v mestnih okolicah del tenke zgornje kmečke plasti lahko dosegal ta vzor, vendar gotovo samo občasno (gl. npr. Andrejka, Spomini, str. 31; Trdina, Zapiski, str. 235). Hrano so vrednotili tudi po- vsem izkustveno, po hranljivosti. Tako npr. reka „Žganci po drva hodijo, opleve pa tudi lahko kaša" in „Bob čez gozd, močnik do praga" (Trdina, Zapiski; Kocbek, Reki) izražata mnenje kakšna hrana zaleže ob težkih delih, pri katerih se človek izlakotni. In končno: vrednotenje hrane se je vsaj v neki meri povezovalo z vedenjem o družbeni organizaciji. Prehrana v 19. stoletju na Slovenskenn 169 Večinsko prebivalstvo se je ponekod bolj, ponekod manj zavedalo krivičnosti v družbenih j razlikah utemeljenih razlik v prehrani; izraz takšnega zavedanja je npr. rek iz 19. stoletja: j „Bogati postopači so pri pogači, pridni siromaki pri ovsenjaki" (Kocbek, Reki). i 3.2. Pomen vsakdanjih navad in obnašanja pri jedi i Čeprav doslej znani viri le fragmentarno pričajo o navadah, pravilih in obnašanju pri jedi v i 19. stoletju, je vendarle dokaj gotovo, da je bilo skupno družinsko uživanje hrane splošno : razširjeno. Tako je mogoče sklepati že zavoljo skupnega jedenja iz ene sklede. V muzej- i Roževinasta žlica. Iz Malih Pec. 19. stoletje. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana. 1 70 Gorazd Makarovič skih zbirkah je namreč le nekaj izjemnih primerkov krožnikov, ki bi lahko izvirali iz kmečke- ga okolja; danes živeči ljudje se še spominjajo hranjenja iz ene sklede v obdobju med sve- tovnima vojnama (gl. npr. Novak, Kultura, str. 159; Novak, Prehrana, str. 51, Sterle, Prehrana, str. 108, 110). Skupno hranjenje iz ene sklede je upodobljeno npr. na sliki „Doma" Jožefa Petkovška iz leta 1889. Slika je bila očitno delana po fotografiji, kar pove- čuje njeno tovrstno pričevalnost (delo hrani Narodna galerija v Ljubljani). Sredi mize stoji velika skleda, ena skledica stoji pred gospodarjem, druga pa pred praznim stolom za go- sta; na mizi ležijo štiri žlice za štiri navzoče, ob skledici za gosteje pribor posebej. Po opi- su, ki velja za leto 1820 so Prekmurci pri jedi skupno zajemali iz ene sklede; izrecno je omenjeno, da nimajo krožnikov. Le kadar je bil na mizi kos mesa, so pred gospodarja po- stavili lesen krožnik, da je meso razkosal in razdelil (Čaplovič, Wenden, str. 70). V leto 1871 sodi opažanje, da so na Dolenjskem nosili na mizo za pet do osem ljudi tako velike sklede kakor na Gorenjskem za dva do tri ljudi, če pa je kdo nenapovedano prišel, so ga povabili k mizi (Trdina, Zapiski, str. 424). Tudi velikost in oblika iz 19. stoletja ohranjenih skled priča, da so bile namenjene skupnemu zajemanju; rob skled je praviloma rahlo za- vihnjen navznoter, da je bilo obenj mogoče otirati žlice. Takšna, v Gorenjskem muzeju v Kranju ohranjena skleda ima na sredi še posebno čašasto posodico za zabelo — rabila je skupnemu zajemanju in pomakanju z žlico zajetega v zabelo. Zapis, ki priča za konec 19. stoletja pravi, da so Belokranjci tedaj vsesplošno še v vsaki družini jedli le skupno iz ene sklede; te so bile v tem času lončene, v starejših časih pa zlasti lesene (Lokar, Hiša, str. 8). Več kot verjetno je bilo skupno družinsko zajemanje iz ene sklede celo 19. stoletje najobi- čajnejše. S krožnikov so jedli le ob izjemnih priložnostih in še to bržkone ne povsod. Po pričevanju iz leta 1889 so pred belokranjskim ženitovanjem zbirali za pojedino krožnike, kupice, žlice in nože (Janko, Običaji, str. 71). Ohranjenih je nekaj lesenih prekmurskih ženitovanjskih krožnikov (gl. npr. Makarovič, Umetnost, si. 358). Na redkejših bogatih kmetijah so imeli po nekaj kositrnih ali fajančnih krožnikov (gl. Makarovič, Umetnost, str. 234, 237). V seznam bale bogate kmečke neveste iz ljubljanske okolice so leta 1889 zapisali tudi šest velikih in šest malih „talarjev" (seznam je v zasebni lasti v Ljubljani). Je- denje iz posameznih krožnikov „po gosposko" se je najbrž uveljavljalo le med tenko zgornjo vaško družbeno plastjo in še to malo verjetno pred koncem 19. stoletja. Na takš- no stanje kaže tudi iz muzejskih zbirk razviden inventar izdelkov zelo razvitega podežel- skega lončarstva: ob množično proizvodnjo skled se uvršča manjša produkcija skledic; krožnikov teh proizvajalcev iz 19. stoletja pa sploh ne poznamo. Leseni krožniki so bili bržkone v rabi le za posebne namene. V podoben namen, kakršen je sporočen v že ome- nejnem poročilu o Prekmurcih, je rabil tudi lesen „pladen" v Beli krajini: na njem je gospo- dar razkosal meso. Poročilo velja za konec 19. stoletja (Lokar, Hiša, str. 8.). Od jedilnega pribora so bile splošno razširjene le lesene žlice pa tudi njih niso vedno upo- rabljali; številne jedi so nosili v usta z rokami. Na nekaterih velikih kmetijah so vsaj občas- no uporabljali tudi nože in vilice pa tudi rožene ali kositrne žlice (gl. Makarovič, Umetnost, str. 322 — 324). Tako so imeli npr. v inventarju vzorne kmetije v brestaniški okolici leta 1810 štiri pare nožev in vilic in šest parov lesenih žlic (Leskovec, Opis, str. 203). Lesene žlice so bile pač najbolj običajne; po podatku iz Bele krajine so ob prelomu 19. in 20. sto- letja namesto prejšnjih lesenih začeli uporabljali kovinske žlice in vilice (Lokar, Hiša, str. 8). Na podlagi raziskave notranje opreme podložnikov v Veržeju in Stari Novi vasi v prvi polovici 19. stoletja je mogoče domnevati, da so bile v tistem času tam običajne pač le navadne lesene žlice, jedilni noži in vilice pa so morali biti redki (Baš, Oprema, str. 142, 153). Sicer pa ni dvoma, da so v kmečkem okolju celo 19. stoletje tudi tisti, ki so imeli Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem 171 nože in vilice, ta pribor redko uporabljali; vsakdanje brezmesna prehrana, običajne vrste jedi in skupno zajemanje iz ene sklede so pač narekovali le vsakdanjo rabo žlic. K mnenju o družinskemu zbiranju k skupni jedi navajata značilnost toplih jedi kot so juhe, podmetenke, močniki in podobno ter tudi večkratno pomanjkanje, saj je skupna jed omo- gočala nadzor nad takšnim ali drugačnim razdeljevanjem hrane. Pomen takšne socialne kontrole je bil pač velik, zakaj jed je bila ena najbolj cenjenih dobrin in jedli so vsak dan po večkrat. Vrste kmečkih del so bile v grobem določene z letnimi časi; narava teh del pa je zahtevala vsakodnevno nadrobnejše načrtovanje, organiziranje in razdeljevanje delovnih nalog. Za to je bilo med drugim potrebno zlasti dvoje: avtoriteta odgovorne osebnosti, gospodarja kmetije, in vsakodnevno sestajanje delovne skupine — družine. Oba pogoja sta se ures- ničevala ob skupnih dnevnih obrokih, ko seje družina sestajala za mizo. Vsakdanja pravila obnašanja so utrjevala gospodarjevo avtoriteto: sem sta sodili molitev pred jedjo in moli- tev po jedi, ki ju je začel moliti gospodar. Po prvi so lahko začeli jesti, druga je pomenila konec obroka. Običajni čas obrokov je pomenil tudi ritem dela, največkrat je bil določen s cerkvenim zvonjenjem. Zlasti jutranje, opoldansko in večerno zvonjenje je pomenilo preki- nitev dela in čas za jed. Pri jedi zbrani družini je gospoder odrejal delo. Na kmetijah, na ka- terih so imeli hlapce, je bilo to običajno po jutranjem obroku, včasih in zlasti na kmetijah brez poslov pa tudi po večernem obroku. To so bile vsakdanje nazorne potrditve mikroso- cialnega reda, dolžnosti in pravic posameznikov do jedi. Opisano podobo kažejo pripovedovanja starejših kmečkih ljudi in more veljati za obdobje med svetovnima vojnama, daljšo retrospektivno vrednost takšnega modele pa potrjujejo fragmentarna pričevanja. Po opisu iz leta 1810 so posli v okolici Brestanice jedli z gospo- Kranjske velikonočne jedi, „žegen". Levo v peharju so ravna in polžasta povitica, prekajene klobase : in pirhi. Desno v jerbasu so prekajene krača, pogača in z medom ter orehi zamešen kolač. Med po- j sodama leži korenina hrena. Upodobitev Jurija Šubica. Iz: Die osterreichisch-ungarische Monarchie j in Wort und Bild. Karnten und Krain. Dunaj, 1891. i 172 Gorazd Makarovič darjem za isto mizo (Leskovec, Opis, str. 200). Po literarnem opisu iz leta 1868 je bila ve- čerja na dolenjski kmetiji (kjer ni bilo otrok!) sklenjena s: „Čast bodi Bogu..." in „Zdaj pa molit in spat!" (Jurčič, Sin, str. 27). Vsaj ponekod je obstajal stalen sedežni red za mizo, ki je tudi navzven kazal hierarhično veljavnost družinskih članov. V poročilu, ki je velja za Belokranjce ob koncu 19. stoletja sta opisani dve različici. Po prvi je ob glavnem oglu mi- ze ob steni sedel gospodar, na njegovi levi gospodinja, okoli pa otroci. Ob drugem, na- sprotnem oglu mize je bilo mesto za starega očeta in mater ali pa mladi par, ki še ni prev- zel gospodarstva; okrog pa so sedeli drugi člani družine kot strici in tete in naposled posli. Po drugi različici je bilo najuglednejše mesto gospodarja zraven gospodinje, sedeče ob enem oglu ob mizi, zraven so sedeli odrasli člani rodbine in nato otroci; najnižje vrednote- na so bila mesta na premičnih, ob zunanjih straneh mize stoječih klopeh — protivnah: tu so sedeli posli (Lokar, Hiša, str. 8). Podoben red je sporočen za konec 19. stoletja za Prekmurje: na prvem mestu ob mizi je sedel gospodar, zraven gospodinja, okrog pa ostali (Ložar, Življenje, str. 156). Še posebno strog hierarhičen sedežni red se je uveljavil na ženitovanjih (gl. npr. Pajek, Črtice, str. 125). Iz drugega poglavja Stritarjeve Devete deže- le je razvidno, da je sedež v kotu ob mizi nasploh pomenil mesto za starešino. Na nekate- rih velikih kmetijah v zgornjesavski dolini imajo še danes po dvoje miz, ki jih ustna tradicija označuje kot prostor za rodbino in prostor za posle; arhitektonska danost prostorov in miz omogoča mnenje, da tu velja tradicija še za 19. stoletje. To bi bilo tudi navzven zelo izra- zito ločevanje družbeno različno vrednotenih članov družine pri jedi, uveljavljeno v 19. stoletju sicer nasploh pri gospodi. Bržkone so se pravila obnašanja pri mizi razlikovala tudi po pokrajinah: tako so npr. okoli leta 1820 vsaj ponekod v Prekmurju zajemali skupno iz iste sklede, vendar eni stoje, drugi sede (Čaplovič, Wenden, str. 70). Zgoraj opisana podoba bi veljala le za kmetije. Poudariti je treba, da je bila vsaj med delom mestnega prebivalstva in pri podeželski gospodi v prvi polovici stoletja splošno uveljavlje- na biedermajerska kultura obnašanja pri mizi, pogrinjkov, kovinskega pribora, steklenine in porcelana. Na drugem koncu družbene lestvice pa so morali biti tovrstni red in pravila i obnašanja pri jedi le deloma uveljavljeni ali pa sploh ne. Tako npr. ob bednih zajtrkih v ko- vačnicah železnikarskih žebljarjev ob koncu 19. stoletja razen molitve ni moglo biti nika- : kršnih ceremonij (gl. Koblar, Obračun, str. 27) in prav tako ne pri gozdnih in drugih delav- \ cih, ki so si kuhali sami (gl. npr. Trdina, Zapiski, str. 339, 351; Dolenec, O gozdu, str. 71). Ni verjetno, da bi bil drugačen rudarski obed v enournem opoldanskem odmoru med celodnevnim delom (gl. Vončina, Rudarstvo, str. 135, 136). Zavoljo nerednega kuhanja in življenjskega ritma se bržkone tudi na domovih agrarnega proletariata in polproletariata niso mogla uveljaviti strožja pravila obnašanja ob jedi; še bolj pa to velja za družbeno mar- ginalne skupine, kot so bili berači in Cigani (gl. npr. Trdina, Berači; Trdina, Cigani). 3.3. Pomen jedi l darji so bili do leta 1754 člani sodarskega cehe v Redgoni. Tege leta so ustanovili svojo j sodarsko zadrugo, ki je združevele sodarje iz Ljutomera, Miklavža, Male Nedelje, Tomaža pri Ormožu, Velike Nedelje, Ormože in Središča. V letu 1859 je štele zadruga v Ljutomeru f trideset mojstrov, devet pomočnikov, šest učencev in petintridesetih delevskih poma-1 gačev. i Poglavitni izdelki so bili sodi vseh velikosti, brente ali pute za prenašanje grozdja, brente 1 ze vodo, škafi, pinje „motivance", „pelaske" za vino (ploščate posode). Po naročilu so so-' darji vrezevali okrase v „sodence" — prednjo stran soda. Po želji naročnika so oblikovali: različne motive, največkrat trtne liste z grozdjem. V Prekmurju so bili sodarji v Dolnjih Slavečih, Borejcih, Bogojini, Veščici, Gančanih in v Poleni. Izdelovali so sode, škafe, tunke za mast, motivance in mernike za žito. Svoje iz-j delke so vozili ne sejme ne Cankovo, v Radgono, v Mursko Soboto, v Rogaševce in v j Turnišče. Pletarstvo Pletarstvo je zelo stara obrtna dejavnost. Pletena posoda in druga opreme sta spremljeli j človeka v vsakdanjem življenju na vsakem koraku. Čeprev je bila pletarska obrtna dejav-j nost vseskozi zelo pomembna, zato tudi pogostna in močno razvita, ne poznamo cehov-j 220 Ljudmila Bras skih organizacij, ki bi združevale poklicne omjstre. To obenem dokazuje, da je bila ta obrt v glavnem dodatna dejavnost kmečkega prebivalstva. Vedno se je povezovala z drugo gospodarsko panogo, največkrat s kmetijsko. Pletarska dejavnost je zadovoljevala pred- vsem domače potrebe. V nekaterih krajih jih je presegla in se razvila v pravo obrt za tržiš- če. Poznamo kar cele vasi, kjer so se prebivalci zvečine ukvarjali s pletarstvom. Posebno tam, kjer je primanjkovalo rodovitne zemlje, so si z dodatnim zaslužkom izboljševali življe- nje, včasih si pa celo pomagali iz gmotnih stisk. Pletarji na vasi, ki so delali za prodajo, so pripadali največkrat gospodarsko šibkejšemu sloju. To so bili predvsem mali kmetje, baj- tarji in gosteči. Za pletarske izdelke je značilno različno pletivo, ki po svoje loči posamezna območja, kjer se je razvijala pletarska obrt. Za pletarstvo v posameznih krajih je značilno, da se je us- merjalo po pletivu, ki ga je bilo največ pri roki. Tako v grobem ločimo izdelke iz slame, vrbovega šibja in vrbovih viter, leske in leskovih viter in srobota. Najbolj številni pletarski izdelki so tisti, ki jih uporabljajo ljudje pri delu doma in na polju, za shranjevanje, prenašanje in prevažanje. Oblike pletarskih izdelkov izpričujejo svojo te- meljno namembnost in uporabnost. Mnogo podatkov o pletarski obrti najdemo v poročilih Trgovske in obrtne zbornice za Kranjsko, ki je bila ustanovljena leta 1852. Poročila za leto 1875 navajajo, da je bilo ple- tarstvo kot hišna obrtnija zelo razvito že od nekdaj na Kranjskem, posebno pa v vaseh ob Savi od Vižmarij do Beričevega, v Bohinjski dolini, v Planini na Notranjskem, v Vipavski dolini in Ribniški dolini. Do leta 1830 so izdelovali največ košare za vsakdanjo kmečko uporabo. V tistih letih se je domačin iz Beričevega izučil v Zagrebu za pletarja. Ko se je vrnil domov, je pletel košare-zibelke za otroke. Svoje izdelke je v Ljubljani hitro prodal. Njegov uspeh je druge pletarje vzpodbudil, da so ga začeli posnemati in plasti različne in lične košarice. Tako se je Beričevo razvilo v močno pletarsko središče (ki je živelo vse do druge svetovne vojne). Posebno, ko je stekla leta 1849 železnica in se z njo uveljavil ugo- den prevoz, so začeli voziti pletarske izdelke na Koroško, Štajersko, Hrvaško, v Zgornje avstrijske dežele in celo na Ogrsko. Za svojo dejavnost so potrebovali pletarji čedalje več vrbovih šib. Kupovali so jih na sej- mih, kamor so jih pripeljali kmetje od Save iz Ljubljane, Kranja in Škofje Loke. V ta leta sodijo tudi prizadevanja Kmetijske družbe za Kranjsko za pospeševanje vrbo- gojstva za kakovostno pletivo in ustanovitev pletarske šole na strokovni šoli za lesno in- dustrijo v Ljubljani. Po letu 1880 naletimo na obširnejša poročila o pletarski dejavnosti na Kranjskem v arhivih strokovne šole za lesno industrijo. Deželni zbor za Kranjsko je že leta 1884 prosil Ministrstvo za bogočastje in pouk na Dunaju za pomoč pri pospeševanju ple- tarske obrti, predvsem za šolanje primernih ljudi v vzornih delavnicah na Dunaju. V letu 1889 so bili v raznih krajih že pletarski tečaji, med drugimi v Vipavi in v Postojni. Vodstvo strokovne šole v Ljubljani je utemeljevalo potrebo po strokovnem pouku in šolst- vu z naštevanjem številnih okolišev na Kranjskem, kjer se ukvarjajo s pletarsko obrtjo, kar za mnoge pomeni nujno obliko preživljanja. S šolanjem bi dosegli boljšo kvaliteto izdelkov in s tem ugodnejšo prodajo. Na leto so izdelali okrog 300.000 kosov v vrednosti 50.000 fl. Ob podpori deželne vlade je Ministrstvo na Dunaju izdalo odlok o ustanovitvi pletarske- ga oddelka na strokovni šoli za lesno industrijo za leto 1894/95. Za učnega pletarskega mojstra so postavili Josefa Barana iz Češke. Učenci pletarske stroke so bili navadno iz revnejših slojev. Zato niso zmogli stroškov šolanja. Odvisni so bili od podpor in štipendij. Izdatno pomoč jim je večkrat dajala Trgovska in obrtna zbornica za Kranjsko. Po izpitu so Rokodelstvo in obrt 221 6. Tržaška okoličanka z jerbasom, 1891. se izučeni pletarji navadno vključili v vzorne delavnice eli pa so odprli sannostojne delavni- ce. Prvi mojstri, ki so se izšolali na obrtni šoli v Ljubljani v začetnih letih njenega delovenja so bili Marinko iz Šujice pri Dobrovi, Ovčak iz Šmartnega pod Šmarno goro in mojstrica Ivanka Košenine iz Kosez. Njihovi najbolj značilni izdelki so bili beli in piseni jerbasi. Pro- dejeli so jih v trgovini Pakič v Ljubljani. V zadnjem desetletju 19. stoletja je bile pleterska dejevnost v bohinjski dolini še precej živahna. Iz beljene vrbe so izdelovali pisane jerbase, za katere so v letu 1896 iztržili 4.000 kron. V teh letih je nastajalo novo središče pletars- ke obrti v Ratečah pri Škofji Loki. Začelo se je pri Rentu. Ker se mu je obneslo, so ge zače- li tudi drugi posnemati. Med drugim so pletli tudi skrožene vipevske jerbase. Prav take jer- base so pletli še sredi 19. stoletja v Ribnici. Likovne upodobitve dokazujejo, da so bili ti jerbasi zelo priljubljeni ne samo na Vipavskem ampak po celem Primorskem. Izdelki iz slame Po nekaterih izročilih je pletenje iz slame najstarejše v pletarstvu. Izdelki iz slame so veči- noma pleteni v spiralni tehniki, ki jo v strokovni literaturi primerjajo z značilno prastaro tehniko izdelave glinastih posod. Poglavitni izdelki iz sleme so bednji za shranjevanje zrnja, peharji za kruh, sejavnice in raz- lične košare za prenašanje. Do konca 19. stoletje so pletli iz slame še koše ze čebele in mernike ze žito. Po poročilih Trgovske in obrtne zbornice ze Kranjsko za leto 1875 je bilo posebno ži- vahno pletenje iz slame v Šmarju pri Ljubljani in okolici, v vaseh Grosuplje, Lipoglav, Lani- šče, Doljica in pri Sv. Juriju. Njihovi izdelki so bili peharji za kruh, sejavnice in predpražni- 222 Ljudmila Bras ki. Na leto so spletli okrog 30.000 posod in 10.000 predpražnikov. S pletenjem seje uk- varjalo 200 izdelovalcev, ki so zaslužili na dan od 10 do 30 krajcarjev. Prodajali pa so pe- herje po 3 do 10 krajcarjev, sejavnice po 25 do 40 krajcarjev, predprežniki pa so veljali od 5 do 1 2 krajcarjev. Izdelke so prodajali po Kranjski, Koroški, ne Seizburško, Zgornjeavstrijsko, Tirolsko, Šta- jersko, Hrvaško in v druge dežele. Čebelje koše iz slame so pletli še okoli leta 1890 v oko- lici Ptuja, v Spodnji Polskevi, na Pohorju, predvsem pa v okolici Rogatca. Pletli so majh- ni posestniki in prodajali koše-košnice ne trgu po 25 do 40 krajcarjev. V vaseh v okolici Ljubljane in v Zasavju seje pletenje slemnetih cekarjev razvilo iz hišne dejavnosti v močno domačo obrt. Še v zadnjem desetletju 19. stoletja so v Domžalah, Trzinu, Mengšu, Loki, Mostah, Dregomlju, Zagorici, na Križu, v Javoršci, Podgorici, Dolu in Dolskem, na Pšeti in v Šentjakobu cele družine pletle pisene slamnate cekerje. Sestavljali so jih iz belih in pi- seno barvanih slamnatih kit. Krasili so jih z raznimi vzorci, križki, zvezdami in monogrami. Cena je bile odvisna od izdeleve. Preprosti cekarji so veljali lete 1895 do 15 krejcerjev, bolj zepletene izdelave od 60 do 70 krejcerjev, celo 1 forint. Kupovali so jih trgovci iz Ljubljane in jih pošiljali v Trst, na Štajersko in Koroško. Na leto so jih izdelali tudi po 20.000, kar jim je prineslo do 6000 forintov izkupičke. Priden pleter je spletel na dan za eno desko kit, kar je pomenilo 40 komolcev (20 m). Za pletenje kit so slamo skrbno pri- pravili. Žito so vedno le otepeli na roko „košali", ob kolencih so slemo rezlomili „kolenče- li" in poravnali. Slamnikarstvo V Ihanu, Mengšu, Trzinu, Dregomlju in v Domžalah se je razvila slamnikarska obrt v več- jem obsegu v začetku 19. stoletja. Začetek obrti pripisujejo domačinu iz Ihana, ki se je vrnil iz tujih vojska iz Firenc in uvedel pletenje slamnikov na osnovi domačege pletenja kit iz slame. Slemniki so šli hitro v promet. Zato so se te obrti oklenili domečini v vseh so- sednjih vaseh. Hacquet je že leta 1801 ugotovil, „da nosijo poleti slamnike, ki jih z mnogo spretnosti sa- mi izdelujejo." V letu 1820 so slamnike že izvažali na Tirolsko, Koroško in celo v Nemči- jo. Po letu 1834 pa so slamnikarstvo prevzeli v svojo domeno že podjetniki in jo razvili v pravo industrijsko proizvodnjo. V letih od 1840 do 1850 je bil posebno uspešen podjetnik Andrej Jelene iz Ihana, ki je na ljubljanski obrtniški razstavi leta 1844 dobil srebrno sveti- njo ze slemnike. Vrednost vsekoletne proizvodnje je znešela okrog 16.000 forintov. Vrednost slamnikov pa je bila od 4 krajcarjev do 1 forinta. Po letu 1867 pa so delavnice že posodobili. Opremili so jih s stiskelnicami za slamnike in z likalnimi napravami. Med do- mačimi imeni Zupančič, Sušek, Meček, Dolenc so se pojavljala že mnoga tuja imena RiedI, Mellitzer in Kleinlechner, Bratje Kurzthaler, Peter Ladstatter in sinovi, Oberwalder in drugi. Vse delavnice so zaposlovale v letu 1875 90 delavcev in 200 šivalk za slamnike, izdelali pa so 367.000 slamnikov. Slamnikarska obrt, lahko ji rečemo tudi industrija, je zaposlovala v svojem času 1 2.000 ljudi, med njimi nejveč pleterjev kit v vaseh v nekdanjem kamniškem okraju in v okraju Brdo pri Kamniku. Rokodelstvo in obrt 223 7. Vipavka z obodnimi škatlami, 1891. Lončarstvo Lončarstvo sodi med najstarejše in najbolj razširjene obrti na Slovenskem. Najstarejše za- pise o našem lončarstvu najdemo v arhivih gornjegrajskega gospostva iz leta 1340, ki omenjajo lončarje ob Dreti. Posebno obilno pa pričujejo o lončarstvu cehovske listine od 16. stoletja naprej. Poznamo lončarske cehe v Ljubljani, Škofji Loki, Kranju, Ljubnem, Celju, Filovcih in tudi še drugod. Tudi Valvasor omenja vrsto krajev (Dolenjo vas. Nemško vas, Prigorico pri Ribnici, Horjul in Smlednik), kjer je večina prebivalcev lončari- la. Leta 1 782 pa Hermann navaja, da ni v n obeni avstrijski deželi toliko lončarjev, kakor na Kranjskem. „Posebno črni lonci iz Kranjske so zelo znani in iskani..." Hermann še na- dalje pravi, „da najboljšo posodo izdelujejo v Komendi in v Šmartnem pod Šmarno goro." Ob koncu 18. stoletja so se razmere za lončarsko obrt zelo spremenile. Merkantilistična smer državne gospodarske politike ni več podpirala cehovskih organizacij. Na drugi strani pa lončene posode v mestih niso bile več času primerne, saj so bile na voljo že uvožene bakrene, kositrne in fajančne posode. Spričo nastalih razmer je mestni lončar opuščal obrt ali pa se je zatekel k pečarstvu, ki se je obdržalo nekaj časa dlje. Leta 1844 je na ljub- ljanski obrtni razstavi dobil srebrno svetinjo za peči ljubljanski pečar Glej. Lončarstvo je tako postalo domača obrt, kot dopolnilna dejavnost kmečkega prebivalst- va. S to dejavnostjo so se od vsega začetka ukvarjali predvsem tisti, ki jim premajhna zemljiška posest ni dajala zadostnih sredstev za preživljanje. Samostojni obrtniki, lončar-. 224 Ljudmila Bras ji-pečarji so se obdržali le v mestih in trgih (Novo mesto, Ptuj, Ljutomer) z močnim kmeč- kim zaledjem, ki je rabilo glinasto posodo v znatnejših količinah. Novi obrtni zakon iz leta 1859 je dokončno odpravil vse nekdanje privilegije cehovstva in uzakonil obrtno svobodo. Lončarje sedaj lahko svobodno prodajal svoje izdelke ob tržnih dneh, na tedenskih in letnih sejmih ali pa je kot zdomar krošnjaril. Proti koncu 19. stoletja pa so nove gospodarske razmere temeljito spremenile pogoje lo- nčarske obrti. Hkrati z industrijskim razvojem je prišla tudi korenita stanovanjska reforma. Stara odprta ognjišča so zamenjali štedilniki, glinaste lonce pa železni. Poleg teh je začela lončeno posodo nadomeščati tudi pločevinasta emajlirana posoda, ki jo je leta 1894 za- čela izdelovati tovarna posode v Celju. Zlasti kmetje v bližini mest in trgov so hitro sprejeli hkrati s štedilniki tudi novo posodo, ker je bila pripravnejša za kuhanje in trpežnejša. Od- slej je lončarska obrt vedno bolj izgubljala tržišče za svoje izdelke. Število lončarjev se je iz leta v leto občutneje krčilo. Lončarska središča so nastala predvsem v bližini najdišč primerne gline. Na Gorenjskem so posebno bogate plasti ustrezne terciarne gline v smeri od Škofje Loke do Kranja. Prav zato so se na tem območju razvile lončarske delavnice. Posebno znani so bili lončarji iz Ljubnega, ki so sloveli kot zelo spretni mojstri. Njihovi izdelki izpričujejo solidno obrtniško znanje, ki je nedvomno plod večstoletne tradicije. V 16. stoletju so imeli že svoj ceh. V 17. stoletju so se kosali z mestnimi lončarji iz Škofje Loke v izdelavi žgalnih vrčev za rud- nik živega srebra v Idriji. Od srede 19. stoletja pa se je število lončarjev v Ljubnem neneh- no zmanjševalo, tako je bilo leta 1886 še devet lončarjev, ki so izdelovali predvsem rjavo loščeno kuhinjsko posodo in peči. Svoje izdelke so prodajali ne samo po Gorenjskem am- pak tudi na Tirolsko in Primorsko. Na leto so iztržili do 800 forintov izkupička. Izdelki ljubenske delavnice so značilni po barvi lošča in po okrasu. Posebno sklede se odlikujejo po slikarskem okrasu, ki ga izpolnjujejo valovnice v obliki osmič. Drugo pomembno lončarsko središče na Gorenjskem je bila Komenda z okoliškimi vasmi Mlaka, Križ, Gora, Podboršt in Gmajnica. Majhne zemljiške posesti, slaba rodovitnost zemlje, na drugi strani pa obilica dobre gline v okolici so silile domačine, da so si z lončar- stvom pomagali iz gmotnih stisk. Leta 1886 je bilo v komendski okolici še 74 lončarjev. Svoje izdelke so prodajali po Kranjskem, Koroškem, Štajerskem, Tirolskem, Primorskem, v Trst, celo v Italijo in na Ogrsko. Na Primorsko so vozili predvsem črepnje za peko kruha na odprtih ognjiščih, v Istro pa sklede. Za svoje izdelke so iztržili 9.000 forintov. Prodajali so tudi na sejmih v Mengšu in v Kamniku. Pri komendski lončevini prevladujejo svetlejši toni lošča, rumenorjavi in zeleni. Slikarski okras v rjavi ali zeleni barvi ali pa v kombinaciji obeh, izpolnjujejo spirale, valovnice, viju- ge, zanke, pike in črte. Okraske so slikale vedno le ženske. Trebušaste vrče in lonce za mast so poslikavali z rastlinskimi motivi. Lončarili so vedno kar v hiši, posodo so žgali v posebnih kopastih pečeh, ki so jih imeli v lesenih lopah v bližini doma. Po najdbah srednjeveške keramike sodimo, da lončarska obrt na Krškem polju in v okolici Šentjerneja sega daleč v preteklost. Ugodni pogoji za lončarstvo so bili tod primerna glina za oblikovanje in kurivo v bližnjih gozdovih. Poročilo obrtnega inšpektorja za Kranjsko iz leta 1898 ugotavlja, „da je v Šentjerneju, Stari vasi in pri sv. Križu osem lončarjev, ki izdelujejo sklede, skodelice, vrče in lonce. Po- sebno izdelki iz Stare vasi vzbujajo pozornost s svojimi značilnimi oblikami in rdeče žgano glino. Cenijo jih po vsem Dolenjskem. Vozijo jih na sejme v Kotanjevico, Krško in Mokro- nog ali pa krošnjarijo z njimi od vasi do vasi. Za prodano lončevino iztržijo na leto do 4.000 forintov..." Rokodelstvo in obrt 225 8. Dvojica iz Prema s „pušljem" obročev v ozadju, 1838. Mojstri v Šentjerneju so imeli tudi pomočnike in vajence, ki so prejeli obrtno spričevalo ob zaključku učne dobe. Posebno znana lončarska družina v Šentjerneju je bile družina Pile- tič. V Slovenskem etnografskem muzeju imemo učno pismo iz leta 1885 s podpisom mojstra Piletiče. Po lončarski obrti je bila znana tudi Ribniška dolina z vasmi Prigorica, Blate, Rakitnica in Dolenje vas. Po tu uporebljanem lončarskem kolovratu, ki spominja po obliki na srednje- veškege, lehko sodimo, da ima lončarska dejavnost že zelo dolgo tradicijo. Lete 1885 je bilo v teh vBseh 35 lončarjev, ki so izdelovali sklede vseh velikosti, krožnike, lonce, glina- ste otroške igračke, vrče za vodo in vino, letvice za mleko, skodelice, koze za mast in lon- ce za shranjevanje jedil. Glino za skledo in poliče so dobivali pri Kočevju, kjer so bile kopišča lončarske gline. Glino so obdelovali še ročno s srpi. Posodo so žgeli v pečeh „ožagah", ki so jih postavljali po štirje lončarji skupaj. Tisti, ki ni imel peči, jo je ze vsakokratno žganje najel za 20 krajcar- jev odškodnine. Posodo so izdelovali v stanovanjski hiši, kjer so jo tudi sušili. Na leto so žgeli po petkret, vsaka peč je dala za 40 forintov vrednosti, na leto so teko iztržili do 7.000 forintov. Poso- do so dosti vozili v Trst, v elpske dežele, po sejmih eli pe so jo prodajali od hiše do hiše. Leta 1884 je domečin Krže iz Sodrežice odprl trgovino v Trstu, kjer je prodajal leseno ro- bo in lončevino iz Ribnice in okolice. 226 Ljudmila Bras Na obrtni razstavi leta 1844 v Ljubljani so dobili ribniški lončarji, seveda posredno, preko njihovega zennljiškega gospoda, graščaka Rudeže, priznanje „ze perstene lonce in sklede, ki z njimi ne samo v domačih ampak tudi po ptujih krajih kupčujejo..." Zavoljo prometnim zvezam odmaknjenege ozemlja se je ohranilo in živelo v Beli krajini vse do prve svetovne vojne izredno stero in značilno lončarstvo v vaseh Griču pri Črnomlju, Podgori, Kraljih, Vidoših, Zagozdacu in Podklancu. Posodo so izdelovali iz močno peščene gline in jo neloščeno žgali samo enkrat. Lončarske peči niso imeli, temveč so posodo žgali kar na prostem, „na pališču". Lonce so zložili v kopo med polena. Še žareče so kelili „ka- lajsali" v vroči vodi, ki so v njej namočili korenine preproti in hrastovo skorjo. Od tege so lonci dobili črno barvo. Značilno za to obrt je, da so posodo oblikovale žene. Delale so na preprostem vretenu, „kolu", ki so ga sukale z roko. Pred oblikovenjem na vretenu so lon- čerice glino zvaljale v svaljke „gliste" ali „furke" in jih med vrtenjem nalagale druge vrh drugih. Rezen loncev različnih velikosti so izdelovali črepnje ze peko kruha na odprtih og- njiščih, pekve za peko kuretine in koze ze peko mesa ali potic. Posodo so prodajali v okolici Črnomlja in na Hrvaško. S posebno kvalitetno glino za oblikovanje se ponaša celjske kotlina. Zato je tudi lončerska obrt tu zavzela širok obseg. To nam dokazuje močno cehovsko izročilo. Že sredi 17. sto- letja so imeli v Celju lončarski ceh, ki ni združeval samo mestnih mojstrov empak tudi mojstre zunaj Celja. Tako so bili člani tega ceha v Vojniku, Mozirju, Rogatcu, Rajhenbur- gu, Brežicah, Konjicah, Šempetru, v Laškem in drugje. Tudi ko je cehovska organizacija spričo novih gospodarskih razmer izgubljala svoj pomen je lončerstvo živelo naprej, kot samostojna obrt, povezana s pečarstvom v večjih krajih (Celje, Vojnik, Mozirje, Rogetec, Brežice), kot dodatna dejavnost kmečkega prebivalstva pa zlasti v Šentjurju in njegovi okolici (Pilštajn, Podsreda, Podčetrtek). V Celju so v 19. stoletju še zaradi velike porebe glinastih posod dobro uspevele tri lončarske družine Gori- nški, Dolmeči in Gorjenci. Lončarstvo so opravjale kot realne obrti. V Vojniku pe so bili znani v 1. pol. 19. stoletja lončarji Mayerholdi. Konec 19. stoletja so prišli v Vojnik Felici- jani, ki so bili lončarji in pečarji. V Šentjurju pri Celju se je kmečka lončarska obrt v drugi polovici 19. stoletja dvignila v sa- mostojno obrt. Nastale so delavnice samostojnih mojstrov, ki so imeli po več pomočnikov in vajencev. Možnosti za zaposlitev ne vasi so bile majhne, potrebe po lončenih posodah pa velike, zato so se odločeli ze lončarski poklic mnogi, ki so imeli smisel ze oblikovanje. Do samostojnege mojstre se je pomočnik težko povzpel, če obrt ni bila že v rodu. Na pod- lagi dobre gline, ki vsebuje bogate kaolinske primesi, se je v 19. stoletju razvilo industrijs- ko izdelovanje keramike. Nastala so industrijska podjetja v Libojah, Gotovljah in Kasazah. V svoje obrate so pritegnila lončarje iz okolice. Zlasti Petrovce, ki so bile znane po cvetoči lončarski obrti, so dele strokovne moči nastajajoči industriji. Ob Dreti v zgornji Sevinjski dolini se je ohrenilo še vse 19. stoletje značilno lončarstvo z neloščeno posodo. Lončarji so bili podložniki gornjegrajskega gospostva, ki je ob koncu 18. stoletje reševelo težko gmotno stanje 74 lončarjev z lončarskim cehom. Lončarji so bili kočarji, ki so živeli le od svoje obrti. Izdelovali so predvsem lonce ze kuhanje, lonce za shranjevanje masti, vrče za kis in klobasnice v obliki klobuka. V prvi polovici 19. stoletja so lončarji iz Kokarij, kjer je bilo najmočnejše središče, raznašali svoje izdelke čez Motnik v Zasavje do Zagorja in v Šoštanj. V Zasavju so jih v večji meri zamenjavali za žito. Za eno nosilo loncev (20 — 25) so dobili mernik žita. Vozili so posode (300 — 500) tudi do Trojan, mimo Medije vse do Radeč, čez Trbovlje do Hrastnika. Ob prelomu 19. stojetja v 20. sto- letje pa je to lončerstvo zamrlo. Rokodelstvo in obrt 227 9. „Kompanija" lopatarjev iz Ribnice pri delu, DS 1903. Tudi Slovenske gorice. Ptujsko in Dravsko polje so imeli močno lončarsko obrt. Iz Središ- ča ob Dravi imamo več podatkov iz srede 18. stoletja. V letih 1813— 181 5 so bili v Sre- dišču trije lončarji: Anton Schuetz, Gera Antonič in Janez Dečko, ki so plačevali po 4 gld. davka. Konec 19. stoletja pa nima Središče nobenega lončarja več. Posamezne lončarske delavnice so bile v 19. stoletju še pri Vel. Nedelji, pri Tomažu v Slov. goricah, v Ptuju, Pragerskem, Veličini in pri Lenartu v Slov. goricah, v Mariboru, v Kamnici pri Mariboru, pri sv. Antonu v Slov. goricah, pri Lovrencu na Pohorju in v Ljuto- meru. Sredi 19. stoletja so bili med hišnimi posestniki v Ljutomeru trije lončarji in sicer Mi- hael Karba, Jože Štuhec in Janez Štuhec. Poglavitni starinski lončarski izdelki so sklede, pekači za meso in močnate jedi (cimpreti), lonci za mleko (dukli), lonci za kuhanje, lonci za mast, cedila za sir (sirerce), pekači za po- tice (biderajngle) pinje za maslo (motivance) putre za vodo, ročke za vino in vodo. Za žga- nje posode so uporabljali značilne oglate štajerske peči. Dobri pogoji za lončarsko obrt so bili tudi v Prekmurju. Bogate plasti primerne gline na eni strani in velike potrebe po glinasti posodi na drugi, so bili najpomembnejši vzroki, da se je z lončarsko dejavnostjo ukvarjalo v nekaterih vaseh večina prebivalcev. V Filovcih je zav- zemala lončarska obrt izjemen obseg še v 19. stoletju. Do prve svetovne vojne so imeli tudi svoje cehovsko združenje. V zadnjem desetletju 19. stoletja je bilo samo v Filovcih 90 lončarjev. Močno središče lončarske dejavnosti v 19. stoletju je bilo v Kobilju, kjer je bilo do leta 1890 sorazmerno toliko lončarjev kot v Filovcih. 228 Ljudmila Bras Poglavitni izdelki so bili lonci za kuhanje, sklede, tepsije, leboške, pekači, bograči (visoke kozice), motivence za maslo, ročke za vino in pijtre za olje in vodo. Največji izdelki prek- murskih lončerjev pa so bili značilni lonci „pari" za pranje perila iz hodnega platna. Lončevino so žgali v kopastih pečeh, ki so jih postavljali za vsako žganje znova. Posodo so žgali v navadno žgano in v črno žgano. Črno posodo so žgali tako, de so tesno zeprli peči, na ogenj pa naložili smolnate smrekove polene, ki so z dimom dala posodi sivočrno grafitno barvo. Usnjarstvo in čevljarstvo Usnjarstvo je bilo vedno zelo pomembna obrtna in gospodarska dejavnost. Spadelo je med obrtne panoge, ki so jih zeredi gospodarskega pomena in potreb vedno pospeševali. Državna odločba iz leta 1817 je predpisovele, de morajo krajevne oblasti pri izdajanju usnjarskih pravic upošteveti koristnost te obrti. Med drugim je bilo usnjerstvo uvrščeno med tako imenovane komercielne obrti takoj za fužinarstvom. Usnjarstvo ni bilo omejevano na določeno število mojstrov, kar tudi kaže ne izjemno mesto med obrtmi. Usnje je bilo vedno pomemben predmet trgovenja. Izvažali so ga zlasti v Italijo poleg železa, žita, platna in sukna. Obrtna predelava živalskih kož, izdeleve usnje in usnjarskih izdelkov je zajemala po oblastnih predpisih vrsto rokodelskih obrti: strojarstvo in usnjarstvo, irharstvo, jerme- narstvo, krznerstvo in barvanje usnja. Usnjarstvo je bilo na Slovenskem dobro razvito povsod, kjer je bila na voljo tekoča voda in dovolj velika zaloga kož. Tako so bile usnjerska središča na Dolenjskem Novo mesto in Vi- šnje gore, na Notranjskem Lož in Cerknica, na Gorenjskem Tržič, na Štajerskem Celje, Vojnik, Šoštanj in Bistrica ob Sotli, v Ljubljani in na Vrhniki. Poklicnim strojarjem in usnjar- jem v mestih in trgih so delali konkurenco številni kmečki strojerji in usnjarji. Ljubljanski strojarji so se lete 1843 pritožili ne magistrat, da jim kvarijo posel in jemljejo zaslužek kmečki strojarji v okolici. Tedaj je bilo v Ljubljani 8 strojarjev, 1 irhar in 1 krznar, v bližnji okolici pa jih je bilo kar 30 in sicer: na Fužinah pri Ljubljaji trije, v Dravljah dva, v Goriča- nah eden, v Stanežičah štirje, v Brodu na Savi eden, v Črnučah dva, v Gameljnah trije, v Zadvoru dva, v Zalogu in v Kašlju po eden, v Polhovem gradcu pa kar pet. Priznani strojar- ji so bili tudi na Vrhniki, kjer je imelo pet mojstrov svoje delavnice. Med njimi se je poseb- no uveljavil usnjar Javornik. Novice so leta 1867 takole vzpodbujale h kakovostnemu obrtovanju: „Kože se skor povsod pri vodah strojijo na usnje, urbas, irhovino in krznarsko blago. Med strojarji posebno slovi g. Tomaž Javornik na Vrhniki, kterega urbas slovi po Kranjski in tudi druzih deželah s svojo voljnostjo. Strojarji skušajte njegovo izdelovanje posnemati, to bo vam in vsem drugim ne korist, ker Javornikov urbas se ne premoči kma- lu in je dolgo trpeč..." Usnjarji in čevljarji so bili večkrat združeni v skupnem cehu. Ljubljanski strojarji in irharji so bili do lete 1802 včlanjeni v celovškem in graškem cehu. Leta 1804 pa je ljubljenski gu- bernij dovolil ustenovitev ceha za vseh 25 mojstrov na Kranjskem (Ljubljana, Novo me- sto, Krenj, Krško, Redeče, Kostanjevica, Tržič, Radovljica, Kamnik in Idrija). V Novem mestu je usnjarski in čevljarski ceh imel velike težave tudi s „fušarji, šušmarji" in z neizučenimi rokodelci na podeželju. Mojstri so se cehu pritoževali, da bodo prišli na be- raško pelico zaradi številnih šušmerjev, ki prekupčujejo s kožami. Zahtevali so tudi prepo- ved prekupčevenje s kostenjevimi jezicami in od oblasti določeno ceno za surove kože. Rokodelstvo in obrt 229 10. Gojenje sviloprejk, Gradež, 1891. Konec 18. stoletja so se povezali v cehovsko institucijo usnjarji in čevljarji iz Kostanjevice na Dolenjskem. Izven ceha so ostali številni usnjarji iz Krškega, Škocjana, Bele cerkve in Mokric. V Žužemberku so tedaj dobili svoj ceh tudi čevljarji in usnjarji, zajemal je mojstre iz Toplic in iz Kočevja. Leta 1828 pa se je začelo v Mokronogu obrtno usnjarstvo. V Ložu je bila zelo razvita strojarska obrt. Ložanov se je celo oprijel vzdevek „kožarji". Strojili pa niso le govejih, svinjskih, ovčjih in drugih kož ampak tudi poljše kožice. Iz njih so izdelovali „poihovke", ki so jih prodajali krznarjem v Ljubljano. Tudi v Celju je bila močna usnjarska in strojarska obrt. Mojstri so bili združeni v cehu od leta 1649. Leta 1706 jim je državna oblast spet potrdila veljavnost pravil. V prvi polovici 19. stoletja je bilo v Celju 7 usnjarn in 2 strojarni. Usnjarne so bile ob potoku na mestni strani. Prištevali so jih h komercialnim obrtem, ker so prodajale širšemu območju. Čevljarji v Celju so imeli svoj ceh. Pravila so bila podobna pravilom usnjarskega ceha. Med usnjarji in čevljarji so bili dostikrat spori. Čevljarji so se pritoževali nad slabim usnjem, nepravilnim rezanjem in visokimi cenami. V mestu jih je bilo navadno preveč, zato so omejevali spreje- manje novih mojstrov, posebno sredi 19. stoletja. Strojarji so veljali v Celju za najbogatej- še med obrtniki. Čevljarji so bili v primerjavi z njimi pravi siromaki. Ogibali so se središču mesta, svoje delavnice so imeli v stranskih ulicah. Čevljarsko obrt so prištevali med poli- cijske obrti, ker je bila namenjena ožjemu območju. V Vojniku so imeli leta 1840 sedem usnjarjev, enega krznarja in štiri čevljarje. Tudi v Voj- niku so usnjarje šteli za najbolj premožne obrtnike. 230 Ljudmila Bras Ugodni pogoji za razvoj usnjarstva so bili tudi v Središču ob Dravi (dovolj vode in čresla za obdelavo in dobro razvita živinoreja). Krznarji so dobivali ovčje kože za kožuhe iz Medji- murja. Konec 18. stoletja je bilo v Središču 6 krznarjev in usnjarjev, ki so jim rekli tudi kožarji. Središki usnjarji so bili včlanjeni v ormožki ceh. Ko so ljudje začeli opuščati kožu- he, je krznarstvo nazadovalo. V letih 1813 do 181 5 so bili v Središču še trije usnjarji. Med njimi je bil najbolj poznan Blaž Kralj. Njegovi potomci so bili usnjarji še do prve polovice 19. stoletja. V Ljutomeru je bilo 1850 leta pet strojarjev ali „kijžnarjev", dva krznarja, 5 čevljarjev in čizmar. Ljutomerski strojarji so bili vpisani v cehovsko organizacijo v Radgoni. Po letu 1859 pa so ustanovili svojo rokodelsko zadrugo, ki je štela 40 mojstrov, 55 pomočnikov in 36 učencev. Na Bizeljskem je bilo leta 1848 5 usnjarjev in sicer v Bistrici ob Sotli 1 usnjar, v Stari vasi 1, v Pišecah 1, v Srebrniku 1 in eden v Kunšperku. V Kunšperku je strojil mojster Geršak, ki je opravil leta 1825 mojstrski izpit za usnjarja. Bili so člani celjskega usnjarskega ceha. Posebno močno usnjarsko središče je bilo v Tržiču. Usnjarstvo je tod izrabljalo obilno vod- no moč. V 17. stoletju so bile usnjarske delavnice že tako številne, da so st, mojstri združili v ceh. Tudi Valvasor omenja tržiške usnjarje, da izdelujejo zelo cenjeno „kordo- vansko" usnje. Zgodovinar Vrhovec tudi navaja, „da so v Tržiču napravili zlasti dosti us- nja po jako nizki ceni. Rudeči in črni korduan so prodajali na Nemško in Laško." Usnjarskemu cehu so državne oblasti večkrat potrjevale pravila, tako leta 1708 in 1719, nazadnje Marija Terezija leta 1756. Tedaj je bilo v cehu 23 mojstrov s svojimi pomočniki in vajenci. Med usnjarji sta se najbolj uveljavili usnjarski družini Polakov in Mallyjev. Tudi po pet mojstrov iz vsake družine je imelo obenem samostojne delavnice. Njihove delavni- ce so sodile ob prehodu 18. v 19. stoletje med največje v tedanji Avstriji. Obrt je prehajala od očeta na sina, podedovala se je iz roda v rod. Tako se je kopičilo poklicno obrtniško znanje in ekonomska moč. Usnjarski pomočniki so opravljali obvezna potovanja po tujini, da so si nabrali potrebnih izkušenj. Usnjarski ceh je zelo preganjal „šušmarje", „fretarje" in „fušerje", zapirali so jim delavnice, blago pa zaplenili. Tržiški usnjarji so vse od konca 18. stoletja tekmovali s koroškimi za tržišče. Pogosto so se tudi pritoževali, ker so kmetje po deželi kupovali surove kože in jih prodajali v Trst in na Reko. V 19. stoletju so usnjarji v Tržiču še vedno držali monopolno pozicijo v predelova- nju kož. Tržišče so razširili na Štajersko, Koroško, Hrvaško in Ogrsko. Po odloku iz leta 1796 so smeli usnjarji trgovati tudi s tujim usnjem. Dotlej so smeli le s svojimi izdelki. V začetku 19. stoletja je bilo v Tržiču 18 mojstrov, ki so delali s svojimi pomočniki v 1 5 delavnicah. V Trst so tedaj prodali 500 snopov telečjih kož, 500 snopov ovčin in 500 snopov kozin. Na Koroško in Štajersko so poslali 2000 snopov teletin, 3000 snopov ov- čin in 500 kosov kravin. Na obrtno industrijski rasztavi leta 1844 v Ljubljani sta oba us- njarja, Mally in Polak dobila pohvalna pisma za kakovostno usnje. V letu 1870 so v Tržiču ustrojili 1 5.000 kosov kravjega usnja za podplate, 20.000 kosov kravjega usnja, 600 ko- sov teletin, 150.000 ovčin, 600 kozjih kož, 4000 kosov svinjin in 100 kosov konjskih kož. Skupna vrednost usnja je znašala 1,547.100 goldinarjev. Usnje so prodajali v vse dežele avstroogrske monarhije. Zaslužek usnjarskega delavca je bil od 4 do 9 goldinarjev na teden. Do leta 1875 je bilo v Tržiču še 10 usnjarn, ki so vzdrževale predelavo po količinah iz leta 1870. Rokodelstvo in obrt 231 11. SuKnarji na Pohorju, 1 891. V drugi polovici 19. stoletja je razvoj strojne tehnike in industrijske kemije začel spremi- njati lice usnjarskih delevnic in tehniko strojenja. Opuščali so staro dolgotrajno namekanje in strojenje v jamah. Čreslo in jezice so zemenjali strojilni izvlečki, tanin in ekstrakt iz ko- stanjevega in hrastovega lese. V osemdesetih letih 19. stoletje je usnjarje precej prizadel uvoz usnja iz Amerike. Žeto so pohiteli s posodabljanjem svojih delavnic z uporabo strojilnih izvlečkov in z uvedbo usnjar- skih strojev. Vpeljava strojenja v sodih je skrejšela čas predelave na eno četrtino. Manjše delevnice vsem zahtevam niso bile kos. Zato je bila nujna združitev v večji industrijski kompleks. Mallyji so svoje poslovne zveze izkoristili za nakupe kolonialnih surovin, poso- dobili tehnično opremo delavnic in razvili širokopotezno komercialno omrežje za svoje usnje. Prodajali so na Dunaju, v Pešti, Pragi in Krakovu. Obenem so Mallyji prvi z uspehom povezali svojo usnjarsko industrijo s čevljarsko in do- bro izkoristili delo čevljarskih pomočnikov na domovih. Čevljarstvo V Ljubljani je bilo v letu 1809 v čevljerskem cehu vsega 30 mojstrov čevljerjev. Skoro po- lovica vseh mojstrov je imele prodejalnice v lopah na mostu pri Tranči, ki se ga je zato oprijelo ime „šuštarski", čevljarski most. Poleg cehovskih mojstrov je bilo konec 18. sto- letja v Ljubljani in v bližnji okolici mnogo šušmerjev (kar 38). Cehovskim mojstrom so se- 232 Ljudmila Bras 12. Čevljar na „šteri", Gorenjsko, 1910. veda odjedali naročila, zato so se večkrat pritoževali nnestnemu megistratu. Pri večjih na- ročilih, ki so presegala znnogljivost posemeznih zelo majhnih delevnic, se je večje število ljubljanskih čevljarjev združilo in prevzelo neročilo. Lete 1807 je meriborska vojaška komisija razpisela dobavo čevljev za vojsko. Ljubljanski čevljarski ceh je na ta razpis izjavil, da bi lahko izdelali na teden 100 perov čevljev in 5 pe- rov škornjev. Če upoštevemo, de je imel ljubljenski čevljerski ceh tedej 30 mojstrov, ki so zeposlovali 40 pomočnikov, je razvidna majhna zmogljivost posamezne čevljarske delav- nice. Lete 1870 pa je bilo v Ljubljani 71 mojstrov, na celem območju trgovske zbornice pa kar 451 čevljarskih mojstrov. V Središču ob Dravi so bili v letih 1813 do 1815 štirje čevljarji, ki so plačevali po 4 goldi- narje davka. Središče je imelo močno kmečko zaledje. Obrtniki so zedovoljevali nujne po- trebe okoliških kmečkih domačij. Posebno znan čizmar je bil Miklevž Primožič, ki je leta 1809 prevzel izdelavo obuvala za brambovce. Pri tem so mu pomagali čevljarji iz Obreza, Šalovec, Godeninec, iz Vinskega vrha, iz Krčevine, Brebrovnike, iz Loperšič in iz Žerovi- nec. Na Štajerskem so nekdaj točno razločevali čevljarje od čižmarjev. Čižmarji so izdelo- vali čižme — škornje, „šoštarji" pa nizke čevlje. V Ljutomeru je bilo leta 1859 vključenih v čevljarski zadrugi 40 mojstrov, 55 pomočnikov in 36 vajencev. Močno čevljarsko središče je bilo tudi v Turnišču v Prekmurju. Mojstri so bili vključeni v čevljerskem cehu. V pravilih so imeli določila za socialno pomoč ob bolezni eli smrti člana: Rokodelstvo in obrt 233 13. Kovača kujeta ob nakovalu, panjska končnica 1899. „Ako bi koj detič betežen buduč na takvu siromaštvu doišel, da ne bi mogel potrebna sebi imeti, dužen ga je ceh pomoči, ako pak vumre, dužen ga je ceh svoim stroškom sprevoditi ij zakopati." Mnogi čevljarji so hodili delat čevlje k družinam na dom. Temu so rekli „v štero hoditi". Iz- delali so za vso družino potrebno obutev. Na svoje obhode so se napotili že novembra. Obiskovali so kmetije vso zimo. Take potovalne čevljarje so poznali na Gorenjskem, Do- lenjskem in Štajerskem. V sedemdesetih letih 19. stoletja so hodili čevljarji „antverharji" v štero v okoliških vaseh okrog Mengša. Najbolj znana sta bila čevljarja Štangar iz Loke in Tobijezov iz Mengša. Obisk obrtnika je pomenil velik praznik za vso hišo, posebno za otroke. Mojstru so vedno dobro postregli, kar Trdina takole ocenjuje „...če pride antver- har, se skuha kaj boljšega, a le zanj — k večemu še za gospodarja..." V Jeruzalemskih goricah se je „štera" ohranila vse do sedemdesetih let 20. stoletja. Stari Graf, „šoštar", je hodil po hišah popravljat čevlje, dokler ni obnemogel. Dobro razvito usnjarstvo je dajalo ugodno surovinsko podlago za čevljarsko obrt v Tržiču na Gorenjskem. Po ohranjeni cehovski knjigi tržiškega čevljarskega ceha lahko sledimo dogajanjem v obrtniškem življenju vse od leta 1752 do 1852. Prva desetletja zapisa sodi- jo v čas Marije Terezije, ki je odločno podpirala industrializacijo države, vabila tuje podjet- nike v deželo, dajala privilegije in monopole, denarna posojila za ustanovitev tovarn do dejansko obrtne svobode, ko so v drugi polovici 19. stoletja rokodelske manufakture pre- hajale v mehanizirano industrijo. Obrtna svoboda seje dostikrat spremenila v brezobzirno konkurenco med mehanizirano industrijsko proizvodnjo in poklicnim rokodelstvom, ki je zaradi ročnega in počasnega dela zašlo v težak položaj. V knjigi tržiškega čevljarskega ceha so zapisani mojstri, pomočniki in vajenci, ki so se izu- čili obrtni v okviru ceha. Pojavljajo se več desetletij ista imena, kar dokazuje, da se je obrt podedovala v rodu. Tako se je poklicno znanje nenehno izpopolnjevalo v družini, kar je vplivalo tudi na kakovost izdelkov. Leta 1844 sta na ljubljanski obrtniški razstavi dobila priznanje — pohvalno pismo — dva mojstra iz Tržiča za svoje čevlje. Novice so ob dogod- ku takole zabeležile: „Komaj smo jenjali teržiške mojstre hvaliti, moramo zopet dva roko- 234 Ljudmila Bras delca iz Teržiča v misli vzeti, kterih blago je zavoljo majhne cene krog in krog znano; dva čevljarja sta namreč J. Megušar in M. Klopčauer, ktera veliko tavžent čevljev na leto pro- dasta; sem Klopčauer jih ne leto čez 30.000 ženskih in otročjih čevljev izdele, ktera cena je od 8 do 26 krajcarjev." Tudi, ko so bili cehi formalno ukinjeni, so še naprej imeli slovesnosti ob sprejemih vajenca med pomočnike eli pomočnika med mojstre in se udeleževali z banderom procesij o Telo- vem. Ohranjena obrtne spričevala dokazujejo, da so imeli v Tržiču nedeljski ponavljalni pouk za rokodelske vejence ne tržiški župnijski šoli. Leta 1881 pa so na pobudo čevljars- ke zadruge ustanovili v Tržiču obrtno nadeljevelno šolo za vse obrtne stroke. V prvi polovici 1 9. stoletja se je rezvilo v Tržiču po tedanjih oblastnih oznakah komercial- no čevljarstvo. Ozek domači trg ni porabil vsega, kar so prizadevni čevljarji izdelali. Zato so nekateri podjetni mojstri poiskali kupce in neročila po vsej deželi in izven nje. Razširje- no tržišče je imelo vedno večje zehteve in potrebe. Tako so podjetniki zeložniki dejeli v de- lo posameznim čevljarjem že ukrojeno obutev v dodelevo. Razvil se je nekakšen železni- ški sistem. Delo so dobili tudi tisti, ki niso imeli obrtnega lista za samostojno opravljanje poklica. V drugi polovici 19. stoletja je obrtna svoboda omogočila številnim mojstrom, da so odpr- li svoje delavnice. Čevlje so deleli tudi po okoliških vaseh, v Dupljah, Žiganji vasi in v Naklem. Zlasti v Neklem so v zečetku 19. stoletja začeli izdeloveti znečilne ženske visoke čevlje z zgornjim delom iz sukna. Ta dejavnost se je razširila na mnoge sosednje vasi. Z izdelavo suknenih čevljev se je uk- verjelo 50 družin s svojimi člani. Ta dopolnilna dejavnost je mnogim prinašala zaslužek. Med njimi je bilo nejveč majhnih posestnikov. Nekateri so izdelovali čevlje skozi vse leto, drugi pe so se s čevljerstvom ukverjali le pozimi, ko ni bilo dela na polju. Na leto so izdelali po 40.000 parov čevljev v vrednosti 1 2.000 forintov. Po izdelke so ho- dili kupci tudi na dom, prodajali pa so jih največ na sejmih po Gorenjskem. Ponje so priha- jali tudi trgovci iz Ljubljane, nekej pa so jih spravili v promet krošnjarji. V sedemdesetih letih 19. stoletja je bilo v Tržiču in v okoliških vaseh 53 čevljarskih delav- nic, kjer je bilo zaposlenih 480 čevljarjev. Ne leto so izdeleli do 896.000 perov čevljev, ki so jih prodajali na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem, Hrvaškem, Ogrskem, po Avstriji in celo v Galicijo. Konec 19. stoletje sta podjetnike Mally in Demberger komercialno povezele tržiške čev- ljarje na podlagi založništva. Čevljerjem so dajali prirezano in „štepano" blego v izdelavo na domove. Za to podjetje je delalo doma 343 čevljarjev. Pri delu je navadno sodelovele vse družina. Za dvanajst parov je zaslužil čevljar na domu 1 goldinar 45 krajcarjev. Če- prav zaslužek ni bil velik, so bili čevljarji zadovoljni, ker jim ni bilo potrebno skrbeti za na- ročila, niti se brigati za prodajo. Tudi samostojni mojstri so v svojih delevnicah izdelovali čevlje za trgovce grosiste, ki so jim preskrbeli surovino in izrise za čevlje. Rokodelstvo in obrt 235 14. Terice pri teritvi lanu, Adlešiči 1913. Železarstvo Na Gorenjskem so bila najpomembnejša fužinarska središča v Železnikih, Kropi, Kamni gorici, v Bohinju, Stari fužini in Bohinjski Bistrici, v savski dolini pa na Javorniku, v Moj- strani in na Redovni. Njihovo železo je slovelo daleč po svetu. Razvoj železarstva je slonel na izrabi domače rude in kurivu — oglju iz domačih gozdov. Rudarstvo s fužinarstvom je bilo že od 16. stoletja tako pomembna gospodarska panoga, da so ji namenili posebno za- konodajo. Uvedli so rudarski red, ki je veljal za vso Kranjsko. Deželni knez je podeljeval ru- darske pravice, dodeljeval rudišča in pravice do poseke lesa in kopišča za oglje. Rudarski zakoni so urejali tudi razmere med rudarskim delavstvom. Pri rudnikih se je namreč prvič v zgodovini zbiralo na stotine ljudi, ki so živeli samo od dela svojih rok. Pri gorenjskih fuži- nah sta se uveljavili dve obliki lastništva — individualno in skupinsko. Skupinske fužine so nastale v Železnikih, Kropi in v Kamni gorici, kjer so bili tudi najstarejši plavži. Vse fužinar- ska naprave — plavž, težko kladivo „norc", veliki ogenj in cajnarica „mali ogenj", so bile nedeljiva last fužinske skupnosti. Vsak deležnik je imel pravico uporabljati fužinske napra- ve, ko je prišel na vrsto. Osebna pravica deležnika je bila prenosna. Lastnik jo je lahko pro- dal, zastavil, zapustil dedičem ali dal hčerki za doto. Fužine v Stari fužini in na Javorniku pa so bile v osebni lasti. Rudo so kopali na Jelovici pri Dražgošah, v okolici Jamniškega in Lajškega vrha, pri Starem vrhu, pod Ratitovcem, pri Hotavljah in na Gostečem. Tudi v Trenti so kopali rudo. Tod so fužine dobivale les za pripravo oglja iz cesarskih gozdov. Železne palice iz Trente so bile poznane pri vseh primorskih kovačijah. Trentarsko železo pa zaradi prevelikih stroškov pri predelavi ni moglo tekmovati s koroškimi in kranjskimi že- lezarji. Konec 18. stoletja je fužina v Trenti prenehala delati, prebivalci pa so rudniško kla- 236 Ljudmila Bras divo zamenjali s pastirsko palico. Na Jelovici je rudarjenje doseglo izjemen obseg. V ru- derskih knjigah je bilo do lete 1815. zabeleženo več kot 5000 rudarskih dovoljenj. Žeto lahko sklepamo, da je bilo rudarjenje v fužinarskih krajih kar nekakšno poklicno delo pode- želskega prebivelstve. Za rudarstvo so se mnogi odločeli zaradi svoboščin in privilegijev, katerih so bili deležni fužinarski delavci. Oproščeni so bili tlečenskege dela in vojaščine, kar je bilo za takratne čese neprecenljiva vrednost. Čeprav je bilo delo naporno in zaslu- žek večkrat boren, so te ugodnosti in olajšave odtehtale tlačanske obveznosti. V zečetku 19. stoletje so v Železnikih še vedno uporabljali stare topline peči „na volka", čeprav so državne oblasti neprestano vztrajale, da bi jih predelali v plevže. Vender so bili v Železni- kih zadnji, ki so posodobili svoje peči. Odlašali so zato, ke so imeli še vedno dovolj oglja iz trdega lese, ki pa je bilo nejprimernejše za taljenje rude v sterih pečeh. Šele v letu 1833. so stare peči zamenjeli s plevžem, ki je deloval do konca 19. stoletja. Poleg topilnih peči in plavža so imeli v Železnikih v prvi polovici 19. stoletja tudi dve varil- ni peči, dva velika kladiva, 4—5 cajnaric in 110 kovaških ognjišč ali ješ. Sprva so kopali rudo v jameh blizu peči. Drobni bobovec in rdeči železovec so nabirali v razpokah, kotanjah in vrtačeh. Rudo so zbireli predvsem poleti, v dolino pa sojo spravljali pozimi na saneh. Zaloge rude pa so se sčesoma zmanjševale. Zaslužek je bil vedno manj- ši, ker je bilo pridobivanje železa vedno dražje. Ze plavže v Železnikih so pridobiveli rudo na „Zoku", v okolici Dražgoš in na Kovaškem vrhu, kjer so odkrili nejboljše rudišče. Domečini iz Železnikov so imeli v rudarskih knjigah vpisana številna rudna polja. Rudo so prodajali deležnikom plavžev. V posameznih jamah so rudo kopali v „kompanijah" s tremi rudarji. Razvoj fužinarstva seje zečenjal od vetrnih pečeh, ki so jih zgradili na gorskih pobočjih z močnim vetrom in prepihom. Nato so nasta- le preproste talilne peči „ne volka" in končno bolj izpopolnjene peči po breščanskem vzo- ru, ki so se nejbolj uveljavile. Oglarji so pravice do kopišč dobili v zakup od fužinarjev. Sčasome so jih priposestvovali. Jožef inski odlok pa je odpravil služnostne pravice do gozdnih in rudnih posestev. Tedaj so nastale tudi težave v preskrbi oglja za fužine. Za poganjanje velikih kladiv in mehov so iz- koriščali vodno energijo z zajezitvijo Sore. Med železnikarskim delavstvom je bile stroga delitev po delu, s tem pa tudi močno družbeno razlikovanje. Fužinski delavci se nevedno niso družili s kovači-žebljarji. Zaslužek kovečev je bil manjši od zaslužka fužinskega delav- ca. Čeprav so fužine imele izgubo pri pridelovanju železa, jim je predelava železa v žeblie le prinašala dobiček. V Železnikih so okoli leta 1830. pretopili okrog 800 ton železne rude — rjavi železovec v surovo železo eli grodelj. Za taljenje rude so porabili letno 50.000 mernikov oglja. Še več oglja kot plavži so porabili številni ognji in ognjišča v kovačnicah. Celotne porebe oglja v fužinah je znašala več kot 150.000 mernikov ne leto. Ze pridelavo oglje so porabili 600 sežnjev lese na leto. Surovo železo so vroče kovali pod velikimi kledivi v kovno železo. Ohlajeno železo so ponovno segrevali v varilnih pečeh — presnovkah in ga skovali v kova- no železo. Večje kose kovanege železa so ponovno segreveli in v cajnaricah tenili v tenke železne pelice „šibike". Iz njih so kovači žebljarji — „cvekarji" izdeloveli žeblje različnih vrst in velikosti. Pri vsaki toplini peči eli plevžu, sta bila dva toplica rude — „plajerje" in pomočnik „basa- vec", ki je polnil peč z rudo. Razžarjeno železo ste ogomošter in udajavec vode pod veliki- mi kledivi prekovale v kovano železo. Kose kovanega železe „štange" so v cajnericah te- nili v železne palice „čajne". Rokodelstvo in obrt 237 15. Statve „krosna". Bela krajina 1913. Staršenn so v kovačnicah pomagali tudi otroci. Navadno so že z desetimi leti hodili na delo v kovačnico. Kovačevi pomočniki so bili njegova žena in odraslejši otroci. V kovačnicah so delale kar cele žebljarske družine. Navadno so kovale žene z možmi, brat s sestro, ali oče z najstarejšim sinom. Žebljarji so delali po 10 ur na dan, navadno ponoči od desete ure zvečer do jutra. Živeli so v zelo utesnjenih stanovanjskih razmerah. Po več družin se je stiskalo v enem samem stanovanjskem prostoru — hiši. Tako ni bilo nikdar miru za poči- tek. Težavno delo brez počitka so najbolj občutile žene s številnimi otroci in majhni otroci. Zato je veliko otrok pomrlo v prvih letih življenja. Težavno življenje žebljarjev okoli leta 1895. pretresljivo opisuje v svojih spominih na otroška leta dr. Koblar, doma iz Železnikov: „Svoje kovaško trpljenje so mati težko nosili, delali so preko svojih moči... Ko so nas otro- ke hoteli kaznovati, jim je omahnila roka, niso nas zmogli..." Umrljivost otrok pa opisuje takole: „Materina in očetova bolehnost in slabost je vplivala tudi na otroke. Sestra Ančka, ki je prišla za menoj je kmalu umrla, ena sestra je bila rojena mrtva, najmlajša Tončka je tudi umrla čez leto..." Zaslužek kovača-žebljarja ni zadostoval niti za najbolj skromno preživljanje. Jedli so le dvakrat na dan. Opoldne so jedli koruzni močnik, zvečer pa koruzne žgance. Kruha na- vadno ni bilo pri hiši. Meso in mesno juho pa so si privoščili le ob največjih praznikih. Tudi mleko je veljalo kot priboljšek. Zaradi podhranjenosti, težkih delovnih pogojev in slabih stanovanjskih razmer, so odrasli zgodaj umirali — moški med 40 in 50 letom, ženske pa tudi dosti pred 40 letom. Do kon- 238 Ljudmila Bras ca 18. stoletja so fužinarji zalagali svoje delavce z živežem. Leta 1789. pa je oblast pre- povedala obračunavanje zaslužka z živežem. Bratovske bolniške skladnice v Železnikih niso poznali. Če je kovač-žebljar zbolel, je bre- me preživljanja padlo na ženo in otroke. Ko so v starosti obnemogli, so dostikrat prijeli za beraško palico. Zaradi izgub pri pridelovanju železa so železnikarski fužinarji v 19. stoletju dokupovali vedno več surovega železa drugod — največ na Koroškem. V letu 1834 so pridelali le še 240 ton surovega železa. Po letu 1805. se je sicer stanje v rudnikih stalno slabšalo. Po- sebno francoske vojne so vznemirile ves kupčijski promet. Izvoz proti morju je bil oviran. Z zmanjšanjem izvoza je presahnil gorenjskim fužinarjem najbolj pomemben vir zaslužka. Število kupcev se je občutno zmanjšalo. Domači trg ni dajal dosti dobička. Fužinarji so po- leg tega morali plačevati vojne davke. Po letu 1820. so skušale gorenjske fužine obnoviti trgovske zveze z Italijo. Posebnih uspehov ni bilo. Začelo se je uveljavljati švedsko jeklo, ki je bilo cenejše zaradi sodobnejšega načina pridobivanja. Jožefinske reforme so tudi ze- lo spremenile pogoje razvoja železarstva pri nas. Fužine so prešle pod nadzor državnih oblasti. Koncesije za fužine in rudnike pa je podeljevala deželna vlada. Brez konkurence so bile kranjske fužine edino v žebljarstvu. Na leto je Kranjska nakovala 450 do 560 ton žebljev in zaslužila od 1 50.000 do 200.000 goldinarjev. Železnikarski žeblji so sloveli po svoji kakovosti. Izvažali so jih največ v Italijo preko Trsta in Reke. Tja so jih vozili z vozovi. Na Hrvaško, v Banat in v Bosno pa so jih plovili po Savi do Zagreba, Siska in Zemuna. Žeblje so razpošiljali v lesenih sodčkih, katere so izdelovali kmetje in sodarji na Rudnem in v Češnjici. Sodček žebljev je tehtal 1 50 funtov (90 kg). Leta 1834. so nakovali 4000 sodčkov žebljev. Železnikarski žebljar je s pomočnikom sko- val dnevno 1000 žebljev — zato so mu rekli „tavžentar". Po tem nazivu so hrepenli vsi pomočniki. Vendar je bilo število mojstrov omejeno. Pri kovanju so fužinarji svojim moj- strom priznali „upadek". Tega so lahko prodali. Iz 13 funtov železa so skovali 10 funtov žebljev. Iz ostankov železa so skovali žeblje in jih prodajali na domačih sejmih ali pa „po- šterovcem" v bližnji okolici, v Škofji Loki in Kranju. V Železnikih je bilo letno 5 sejmov, ki so bili vedno dobro založeni z žeblji. Ljubljanski in kranjski trgovci so prinašali na sejme mlevske izdelke in jih zamenjevali za žeblje. Bohinjski žebljarji so višek žebljev tudi prodajali pošterovcem, podkovskim kovačem in iz- delovalcem cokel. Življenje in delo kovačev v Kropi je bilo podobno življenju kovačev v Železnikih. Po tri dru- žine so stanovale v enem prostoru. Pravico so imeli edino do mize, ob kateri so jedli svoj kruh. Kovaška družina se je zato tudi imenovala „kruh". Pozimi so se grele tri družine pri peči — „trlje kruhi na eni peči". Kroparski kovači so delali tudi po 16 ur na dan — od štirih zjutraj do pozne noči. Dostikrat so kuhali borno kosilo kar na ognjišču v vigenjcu. Tudi v Kropi so bile fužine last deležnikov. Leta 1815. so postavili sodobno odtočno peč. Tedaj so doma predelali 2320 centov surovega železa, od drugod pa so ga dobili še toliko. Izdel- kov so izvozili za 100.000 goldinarjev, na domačem trgu pa so jih prodali za 17.000 gol- dinarjev. Na fužinah je tedaj delalo 21 delavcev, 136 žebljarjev, 108 rudarjev, 130 oglarjev in drvarjev ter 11 voznikov. Žebljarjem so kovno železo preskrbeli deležniki. Oglje pa so imeli na svoj račun. Plačali so jih po teži izdelkov. Z založništvom so se začeli ukvarjati tudi premožnejši trgovci. Kova- čem so prinašali grodelj in kovno železo, od njih pa odkupovali žeblje. Rokodelstvo in obrt 239 16. Škofjeločanka s platnom, 1838. Kroparske fužine niso prinašale posebnege dobička. Vse je slonelo na izkoriščanju žebljer- jev, ki so ob strašnem garanju največkrat še stradali. V Kamni gorici je bilo lete 1870. še 37 žebljerskih kovačij, kovalo je 382 kovačev, ki so na leto skovali 11.130 centov žebljev. Svojega železa so tedej pridelali še 4370 centov in 5000 centov vlečenega železa. Leta 1883. pe je plavž v Kamni gorici ugasnil. Tudi Tržič je bil pomembno fužinarsko središče. Tržiško železerstvo in koveštvo je izrabl- jalo ugodno vodno moč za pogon velikih kladiv in mehov. Tržiški kovači so osvojili poseb- no tehniko presnenje in kovanja. Jeklo so tudi izvažali. Od kovanja žebljev so prešli na iz- delovanje orodje — kos in srpov. Jeklo ze kose in srpe so sami snopali. V začetku 19. sto- letje je bilo v Tržiču 1 3 kovaških mojstrov in 42 kovačev, ki so izdeleli 16.000 romanskih kos, 18.000 hrvaških, 9200 furlanskih in 17.000 domačih ter 8200 srpov. Orodni kova- či so skovali še 12.000 sekir, 4000 lopet in vil ter 600 plužnih želez. V delevnicah je bilo 27 telilnih ognjev in 21 vodnih kladiv — repačev. Vse do 1870. leta so jeklerne uspešno delovele. Najbolj dejavna je bile fužina Germovka, ki so jo lastniki 1873. leta prodali Kranjski industrijski družbi. Odkritja sodobnejšega pridobivanja železa in jekle sredi 18. stoletja, posebej pa po fran- coskih vojnah, so povzročila v železarstvu velike spremembe, ki so na slovenskem vedno bolj ogrožele delovanje fužin. Ne zesterelih nepravah ni bilo mogoče gospodarno pridobi- vati železe. Tuje železo je bilo veliko cenejše, posebno jeklo, ki so ga predelovali po so- dobnih postopkih. Od sredine 18. stoletje je gorenjsko fužinerstvo prehejelo v posest dveh fužinarskih dru- žin — Ruardov in Zoisov, ki sta celo stoletje vodili gorenjsko fužinarstvo. Zoisi so imeli. 240 Ljudmila Bras fužine na Javorniku, v Redovni, Bohinjski Bistrici, ne Stari fužini, v Mojstgreni in v Mislinjah. Da bi ustavili nazadovanje gorenjskega železarstva so v Bohinjski Bistrici leta 1791. po- stavili nov plavž, ki je iz rude pridobil več železa in porabil znatno manj goriva. Ob prehodu v 19. stoletje so v Stari Fužini pridelali 3200 centov grodlja, ki so ga vsega predelali v kovno železo, v Bohinjski Bistrici pa so skovali 438 sodčkov žebljev. Od vseh Zoisovih fužin so imele najmočnejšo pogonsko energijo fužine na Redovni. Tu so delale tri presnov- ke, ki so pridelovele kekovostno jeklo. Zaposlovale so 30 kovačev in 100 oglerjev ter drverjev. Železarstvo je pritegnilo zanimanje naravoslovca Hacqueta. Preučeval je go- renjske fužine, pridobivanje rud, predelavo grodlja in delovne neprave. Kritično je presodil vse pomanjkljivosti fužin, predvsem pa premajhno izdatnost rude — surovine za pridobi- vanje železe. Z železarno na Savi je Ruerd prevzel najbogatejše rudnike železove rude. Teko je pridobi- val z najmanjšimi stroški največje količine železa. Prodajal je grodelj in surovo jeklo drugim slovenskim fužinem. Zoisove in Ruerdove fužine za jeklo so pokazale še največ elementov kapitalističnega go- spodarjenja v podjetju in s podjetjem. Na Dolenjskem je v Dvoru pri Žužemberku leta 1799. zagorel plavž za surovo železo. Na Dvoru je delalo 10 ognjev in 7 kladiv. Po odpravi Ilirskih provinc je sledilo hudo nezedo- venje železerstve. Tedaj so zelo zmenjšeli pridelevo železe s prejšnjih 493 na 143 ton. Za- vedli so se usodne konkurence švedskege in engleškega jekla. Žeto so po letu 1830. spremenili fužino v železolivarno. V 18. stoletju je delovala fužina v Zagredcu, ki je leta 1800 še povečala svoje zmogljivo- sti s 16 na 32 panjev in 12 kovaških ognjev. Od konca 18. stoletja je delala tudi v Vitanju majhna fužina. Postavili so jo 1788. lete. V bližini Vitanja so imeli odkope železove rude. Sredi 19. stoletja je imele fužina dva talilna ognja — po eden ze železo in jeklo, dve veliki kladivi in dva ognja za teženje. Iz pridoblje- nega jekla so kovali kose, srpe in drugo kmetijsko orodje. Preostali del železove rude so vozili v fužino v Mislinjeh. Poleg oglje so za taljenje rude v plavžu uporabljali črni premog, ki so ge kopali na Fužinah in ob sotočju Hudinje in Hočne. Ko so bile zaloge rude okoli leta 1870. izčrpane, je plavž prenehal delovati. Ostale je še toverne kos, ki je dobivala surovo železo iz Guštanja (Ravne na Koroškem). Fužine so zeposlovale delevce tudi iz bolj odda- ljenih krajev. Delali so po 12 ur dnevno, z enournim počitkom ze kosilo in melico. Hreno so nosili s seboj (črno kevo in kruh), ali pa so jim jo prinašeli svojci (žgance, fižol, krompir, repo). V Preveljah so v prvi polovici 19. stoletje ustanovili železarno. V njej so postavili eno od prvih pudlovk v srednji Evropi. V plavžih so kurili oglje, šoto in les. V Muti je bilo središče orodne koveške obrti. Pri oblikovanju so uporabljali vodno kladivo „repač". V fužinarskih obratih v Črni, Mežici in v Guštanju je bilo leta 1830. zaposlenih že 200 de- lavcev, ki so izdeloveli žeblje, žico in jeklo za orodje. Lete 1881. so na Ravnah zgradili martinovko in izboljšali opremo. Izdelovali so kovano orodje za izvoz, pa tudi municijo ze evstrijsko vojsko. V letih od 1805 do 1812 je delovala železarna v Oplotnici, ki je izdelovela vse vrste sekir. Rokodelstvo in obrt 241 17. Pohorski „glažutarji", Monarchie 1891. lopate in pluge. Izvažali so jih na Hrvaško in na Madžarsko. Prenehala je z delom zaradi predragega kuriva. Železarna v Štorah je nastala leta 1851. na osnovah domačega kovaštva. Za kurjavo je izrabljala domači premog. S sodobno martinarno in valjamo je šla v korak s takrat vodilni- mi evropskimi železarnami. Južna železnica pa je še pospeševala njeno dejavnost. Sitarstvo Sitarstvo je zelo stara tkalska dejavnost, ki je bila najbolj znana v vaseh med Kranjem in Škofje Loko: v Stražišču, v Bitnjah, Šutni in Dorfarjih. Izpričujejo jo številne listine. Mestni in okoliški Sitarji so bili povezani s tkalci vred v cehovsko organizacijo v Kranju. Sitarstvo omenja tudi Valvasor: „Bitnje so največja vas na Kranjskem, kjer so povečini naseljeni Si- tarji, ki izdelujejo sita iz konjske žime..." Sredi 18. stoletja pa je bilo sitarstvo že izrazito založniška domača obrt, ki sta jo obvlado- vala dva vodilna trgovca s siti, Jenko in Demšar iz Škofje Loke. Merkantilistična politika je založništvo pospeševala. V okolici Kranja so se kmalu izoblikovala prava kapitalistična si- tarska podjetja z vsemi značilnostmi. Določen trgovec je zalagal Sitarje z žimo ter prevze- mal izdelana sita. Brata Demšar sta si edina v škofjeloški okolici pridobila od dunajskega urada za pospeševanje industrije in obrti vasi Bitnje in Stražišče kot redna delavska di- 242 Ljudmila Bras strikta za žimarsko manufakturo. Tamkajšnji sitarji niso smeli odslej za nikogar drugega delati, nikomur ni bilo dovoljeno njima odjemati delavce. V začetku 19. stoletja so se pojavili še številni drugi podjetniki, ki so s svojim kapitalom spravili večino Sitarjev v založniško obliko gospodarske povezave in odvisnosti. Sitarji so bili povečini kajžarji in gosteči. Bili so tako revni, da niso zmogli sami kupiti žime. Založnik jim je oddajal žimo na kredit, obračunavali pa so delo od posameznega sita. Pri vsakem obračunu je podjetnik Sitarju odtegnil 2/3 vrednosti za naprej posojeno žimo. Za delo je dobil plačano le 1 /3 in tako je bil sitar kar naprej zavezan. Založnik je vedno imel veliko ko- rist na račun slabo plačanega dela Sitarjev. Sita so izvažali v Italijo, Levanto, Francijo, Španijo, v Gibraltar, Parmo, Piemont, Siniga- glio in na Nizozemsko. Sita so najprej izdelovali iz domače žime, ko pa se je proizvodnja sit povečevala, so jo uvažali iz Rusije, Ogrske, Poljske in Bavarske. Ruska mesta Peterburg, Nižji Novgorod in Arhangeisk so bila znana po trgovini z žimo. Zlasti v prvi polovici 19. stoletja so dobivali posebno dolgo belo in črno žimo iz Rusije. Izmed vseh dežel avstroogrske monarhije je bilo sitarstvo najbolj pomembno in razvito prav na nekdanjem Kranjskem. Prištevali so ga med naše najstarejše manufakture. V prvi polovici 19. stoletja je bilo gorenjsko sitarstvo na svetovnem trgu vodilno in brez tekmeca. Obdobje največjega razmaha sitarske obrti je trajalo vse do leta 1875, ko je proizvodnja nenehno rasla. Po poročilih obrtne zbornice za Kranjsko je v letu 1844 v vseh sitarskih vaseh 1.137 Si- tarjev v 176 družinah in na 427 statvah izdelalo različnih sit v vrednosti 120.000 goldi- narjev, v letu 1870 pa je 2.000 Sitarjev ustvarilo prometa za 250.000 goldinarjev. Pora- bili so več kot 1.000 centov žime. V letu 1875 se je samo v Stražišču pri Kranju preživlja- lo s sitarsko obrtjo 105 družin. Sita so tkali na 282 statvah, sodelovalo pa je skupaj 739 družinskih članov. V Bitnjah pa je sitarstvo dajalo kruh 50 družinam z 263 člani, ki so tkali na 103 statvah. Na Šmarjetni gori je imelo 12 družin 25 statev, pri izdelavi sit je sodelo- valo 71 ljudi, na Gorenji Savi pa je v 9 družinah delalo na 17 statvah 64 družinskih članov. Pri tkanju sit in pripravah je navadno sodelovala vsa družina. Delovni postopek je zajemal dvoje opravil, pripravo žime in tkanje. Žimo so najprej dobro oprali na Savi. Osušili so jo poleti na soncu, pozimi v domačih pečeh. Žimo za sita boljše kakovosti so sušili na zraku v sušilnici pod streho. Suho žimo so mikali na železnih grebe- nih in jo namakali v petroleju. Zmikano žimo so ženske „ravnalke" lepo poravnale. Sledilo je barvanje. Do konca 18. stoletja so barvali tkalci sami. Podjetniki so dajali žimo v bar- vanje tudi v Tržič, kjer so uporabljali rdeči les za barvilo. Po letu 1820 se je barvarstvo tehnično izpopolnilo, tako so v tovarni barvali žimo za to izurjeni barvarji. Žimo so barvali črno, rumeno, oranžno in rdeče. Založniki so dajali Sitarjem žimo v „butarcah", ki so imele štiri snope ali „knofe". Zasnovo za tkanje so urejali, „navlačevali" skozi greben na ničalniku na posebni napravi „kozlu". Gostota grebena je določevala gostoto tkanega sita. Zasnovo so prenesli na statve. Navlačevale so navadno ženske, tkali pa so moški. V 19. stoletju je bil pomemben sitarski industrialec Anton Globočnik, ki je dobil na ljubljanski obrtni razstavi leta 1844 srebrno svetinjo za žimnata sita. Drugi podjetniki pa so prejeli pohvalna pisma prav tako za žimnata sita. Sredi druge polovice 19. stoletja seje število statev skoraj podvojilo. Te- daj je bilo v pogonu 700 statev, na njih je delalo 900 delavcev in delavk ter 600 otrok. V Rokodelstvo In obrt 243 osemdesetih letih 19. stoletje je ze pet podjetnikov delalo še vedno 680 odraslih in 300 otrok, ki so tkali na 540 statvah. Položaj Sitarjev se je zelo zaostril v času gospoderske krize v sedemdesetih letih. Hud uderec sitarstvu je zedala uvozna carina v Belgijo in Francijo, kamor so dosti prodajali. Vse težave so seveda šle ne račun sitarjev. Zaslužek se je še zmanjševal. Hkrati so se za- čela pojavljati na svetovnem tržišču žičnata sita, kar je pomenilo omejevanje proizvodnje in odpuščanje sitarjev. Prava kriza je nastopila ob prelomu stoletja. Da bi zavarovali sitarje in jim nudili nove možnosti zaposlitve, so ustanovili v začetku 20. stoletja sitarsko in ži- marsko zadrugo, ki je skrbele za ugoden nakup surovine in posredovele prodajo izdelkov. Viri in literatura 1. Rudolf Andrejka, Najstarejše ljubljanske industrije. Kronika, I, 1—2, Ljubljana 1934. 2. Rudolf Andrejka, Kropa in Kamna gorica, Ljubljane 1924. 3. Rudolf Andrejka, Mladostni spomini, Ljubljana 1934. 4. Angelos Beš, Oblačilna kultura na Slovenskem, Ljubljana 1987. 5. Franjo Baš, Cehovsko tkalstvo v Dravski dolini, SE III —IV, Ljubljana 1951. 6. Franjo Baš, Doneski k zgodovini Gornjegrajskege, ČZN XXXIII, Maribor 1938. 7. Bericht der Handels- und Gewerbekammer fiJr das Krain zu Laibach fijr Jahre 1852, 1853, 1860, 1870, 1875, 1880. 8. Bericht ijber Industrie — Ausstellung zu Klegenfurt 1838, Gretz 1841, Laibach 1844. 9. Ljudmila Bras, Lončarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1968. 10. Ljudmila Bras, Pletarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1973. 11. Ljudmila Bras, Lesne obrti na Slovenskem, Ljubljana 1979. 12. Ljudmila Bras, Izumrle panoge domeče obrti, katalog ob III. razstavi obrti v Slovenj- gredcu, Ljubljana 1980. 13. Ljudmila Bras, Obrt, Slovensko ljudsko izročilo, Ljubljana 1980. 14. Janez Bogetaj, Mlinarji in Žagarji v dolini zgornje Krke, Novo mesto 1982. 15. Ferdo Gestrin, Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1972. 16. Anton Funtek, Obrtno spisje, Celje 1891. 17. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovine agrarnih panog. Agrarno gospodarstvo, Ljubljana 1970. 18. Gospodarska in družbene zgodovina Slovencev II, Družbena razmerja in gibanje, Ljubljana 1980. 19. Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 2, Ljubljana 1974. 20. Heimerbeit in Osterreich (Kernten, Steiermark, Krain) III, Wien 1901. 21. Hermann, Reisen durch Oesterreich, Steiermark, Karnten, Krain II, 1781. 22. Hermann, Abriss der physikelischen Beschaftenheit der Osterreichischen Staaten und des gegenwartigen Zustandes der Landwirthschaft, Gewerbe, Manufakturen, Fabriken und der Handlung in denselben, 1782. 23. Marija Jagodic, Narodopisna podoba Mengša in okolice, Mengeš 1958. 24. Janko Jovan, Domače obrti na Kranjskem, Dom in svet, 1903—1906. 25. Jože Karlovšek, Lončarstvo na Slovenskem, SE III —IV, 1951. 26. Ketarina Kobe-Arzenšek, Siterstvo na Gorenjskem, Ljubljana 1967. 27. Anton Koblar, Zgodovina železarstva na Kranjskem, LMS, 1892. 28. France Koblar, Moj obračun, Ljubljana 1976. 244 Ljudmila Bras 29. Janez Kos, Podoba mesta Loža v prvih desetletjih 19. stoletja. Notranjski listi I, Stari trg pri Ložu 1977. 30. France Kotnik, Slovenske starosvetnosti, Ljubljana 1943. 31. Fran Kovačič, Trg Središče, Maribor 1910. 32. Niko Kuret, Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848 Gotha 1842, Ljublja- na 1989. 33. Krnel-Šmitek,Kruh in politika, Ljubljana 1987. 34. R. Kyovsky, Socialne razmere našega delavstva v Kropi, Kamni gorici in v Železnikih proti koncu 19. stoletja. Kronika za krajevno zgodovino I, Ljubljana 1953. 35. Rajko Ložar, Narodopisje Slovencev I, Ljubljana 1944. 36. Rajko Ložar, Ljudska obrt in trgovina na Slovenskem, Zgodovinski zbornik, Buenos Aires 1959. 37. Anton Melik, Slovenija 1/2, Ljubljana 1936. 38. Anton Melik, Mlini na Slovenskem, Geografski vestnik XXV, Ljubljana 1953. 39. Ivan Mohorič, Problematika domače obrti v zadnjem stoletju, SE III —IV, Ljubljana 1951. 40. Ivan Mohorič, Zgodovina obrti in industrije v Tržiču I —III, Ljubljana 1965. 41. Ivan Mohorič, Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem, I —II, Ljubljana 1970. 42. Monarchie im Wort und Bild, Karnten und Krain, Wien 1891. 43. Anton Mrkun, Platnarstvo v Dobrepoljski dolini. Etnolog XIII, Ljubljana 1940. 44. Anton Mrkun, Obrti in trgovina velikolaškega okraja, Ljubljana 1943. 45. Vilko Novak, Lončarstvo v Prekmurju, SE III —IV, Ljubljana 1951. 46. Vilko Novak, Slovenska ljudska kultura, Ljubljana 1960. 47. Vilko Novak, Lan in njegovi izdelki v Slovenski krajini, ČZN, Maribor 1936. 48. Boris Orel, Domača delavnost in obrt v etnografiji, SE III —IV, Ljubljana 1951. 49. Boris Orel, Piparstvo na Gorjušah v Bohinju, SE lll-IV, Ljubljana 1951. 50. Boris Orel, O izdelovanju živinskih zvoncev v okolici Gorjan pri Bledu, SE lll-IV, Ljubljana 1951. 51. Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice. I —II, Celje 1974. 52. Božo Otorepec, Grb in pečat mesta Loža, Notranjski listi 1, Stari trg pri Ložu 1977. 53. Božo Račič, Domače tkalstvo v Beli krajini, SE lll-IV, Ljubljana 1951. 54. Joža Rus, Suha roba ali ribniški mali človek, Ljubljana 1941. 55. Simon Rutar, Zgodovina Tolminskega. 56. Slokar-Valenčič, Ljubljanska obrt od začetka 18. stoletja do srede 19. stoletja, Ljub- ljana 1977. 57. Matej Slekovec, Trg in župnija Ljutomer, rokopis, Ljutomer 1896. 58. Meta Sterle, Glavnikarstvo od srede 18. stoletja do sredine 19. stoletja na Loškem, Loški razgledi XXIII, 1976. 59. Meta Sterle, Barvarska obrt od srede 18. stoletja do začetka 20. stoletja. Loški raz- gledi XXVI, 1979. 60. Albert Struna, Vodni pogoni na Slovenskem, Ljubljana 1955. 61. Jože Šorn, Začetki industrije na Slovenskem, Maribor 1984. 62. Janez Trdina, Spomini starega Mengšana, Zbrano delo, 2, Ljubljana 1948. 63. Janez Trdina, Podobe prednikov, 1—3, Ljubljana 1987. 64. Janko Trošt, Ribniška suha roba v lesni domači obrti, SE III —IV Ljubljana 1951. 65. Janko Trošt, Idrija — naše najstarejše rudarsko mesto, Idrija 1953. 66. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain, II, 1689. 67. Marija Verbič, Železarstvo in žebljarstvo v Železnikih v prvi polovici 19. stoletja. Zbornik Selške doline, 1973. Rokodelstvo in obrt 245 68. Josip Vošnjak, Poročilo o kmetijski anketi, Ljubljana 1894. 69. Josip Vošnjak, Spomini, Ljubljana 1982. 70. Ivan Vrbovec, Zgodovinski pregled kranjskega trgovstva in obrti, LMS, Ljubljana 1883. 71. Zgodovina Slovencev, Ljubljena 1979. 72. Josip Žontar, Zgodovina meste Kranja, Ljubljana 1982. 73. Josip Žontar, Platnarstvo in sitarstvo v loškem gospostvu v 18. stoletju, Loški raz- gledi III, 1956. 74. Josip Žonter, Svilogojstvo in svilerstvo ne Slovenskem od 16. do 20. stoletje, Ljub- ljana 1957. 75. Niko Žumer, Obrt in obrtna podjetja po prenehanju železarstva, Zbornik Selške doli- ne, 1973. Summary The paper comprises economic activities with a speciel regard to specific and principal branches of economy from the end of the 18th century until the end of the 19th century. Above all it follows the movements which brought about fatal changes in individual crafts, among other things in home-spun linen production, cloth trade and silk manufac- ture which have begun to be replaced by the cotton-besed textile industry from the middle of the 19th century on. A thorough housing reform at the end of the 19th century caused a strong decline in pot- tery. Open hearths were gradually replaced by stoves, earthenware by iron pots and ena- mel sheet-metal dished which have begun to be manufactured by the vessel factory in Celje in 1884. Workers in the 19th century iron-works produced steel, nails end iron implements. Strong centers of iron industry formed in individual parts of Slovenia, especially in Upper Carniola and Styria. The work of blacksmiths, whether they made tools, horse-shoes or wegon parts, remei- ned almost unchanged throughout the 19th century. Leaher-trade and shoemaking gra- dually acquired the cheracteristic features of an industry. Smaller leether workshops eit- her venished or grew into strong industries (such as the ones at Vrhnika or Šoštanj). Mil- lers instelled large roller-mills propelled by steam and later by electricity. The number of river mills therefore began to decline at the end of the 19th century, and large roller-mills acquired the characteristics of food industry. Wood trade with all its numerous branches remeined equally active throughout the 19th century end with no reductions. The only change were the new iron and tin rings which replaced wooden ones on vessels at the end of the previous century. The production of wood rings which had been an important branch of wood trade in the Notranjska region thus sterted to deteriorate quite visibly. Cart-wright's trade was an important part of wood trade in the 19th century. Cart- wrights made all kinds of waggons, sleds end, above all, special waggons for heavy lo- ads called „parizer" which were used for long-distance transport, local transportation and for agricultural needs. After 1848 and especielly efter 1857 when a railroad connec- tion between Vienna and Trieste began to operete, wegons es e hitherto the only impor- 246 Ljudmila Bras tant means of transport were used less and less and the cart-wright's trade began to de- teriorate as well. Since it utilized very expensive woods the glass-making in the Pohorje region ceased to be profitable and became extinct at the end of the 19th century. The prices of wood were namely increasing all the time because of the development of wood industry and commerce. Marija Makarovič O noši slovenskega agrernega prebivalstva v 19. stoletju so znena, vsaj za nekatera ob- močja, še kar številna pričevanja, vendar večinoma enostranska. Slikovno in pisno gradi- vo prikazuje, prav tako kot ohranjena oblačila in oblačilni dodatki zvečine le prežnjo, predvsem kmečko* žensko in moško nošo. O obleki podeželskih obrtnikov in delevcev so ne voljo redke upodobitve iz prve polovice 19. stoletja in nekej številnejše fotogrefije iz konca 19. stoletje. Podobno velja za otroško nošo, ki je nekejkrat upodobljena, opisana pa pravtako izjemoma (npr. Levstik, str. 101, 102). Že v krajevnih, kej šele pokrajinskih opisih je noša nenatančno in glede na oblačilne značil- nosti manjših območij zvečine le posplošeno opisena. Opisi noš iz druge polovice 19. sto- letja so, razen redkih izjem, le deloma pričevalni, ker so povzeti po opisih iz prve polovice 19. stoletja in pogostoma predelani. Upodobitve noš so, če izvzamemo pičle skupinske upodobitve, le uniketni in bržkone reprezentativni primerki moške in ženske obleke. V muzejskih zbirkah ohranjena oblačila so na splošno zbrana po estetskih kriterijih, prev- ladujejo posamezni kosi, kompletov je melo (Makarovič, Zbirka, str. 70). In končno so v celotnem gradivu malokrat povsem določno opisani oblačilni razločki med revnejšimi in premožnejšimi in le nekejkret razlike med prežnjo in delovno nošo ali med zimsko in letno obleko in obleko mlajših in starejših ljudi. Takšna pričevanja o slovenski kmečki noši so bila doslej deloma upoštevana v obravna- vah posameznih oblačilnih kosov (npr. Ložer, Rokevci; Makarovič, Srajce) in temeljnem pregledu slovenske ljudske noše (Ložar, Noša). V samostojnih in bolj celostno zastavlje- nih delih so upošteveni poleg neštetih še drugi pričevalni podatki o oblačilni kulturi v prvi (Beš, Kultura) in tudi drugi polovici 19. stoletja (Makarovič I, Makarovič II). V naslednjih poglavjih navajam kar najbolj strnjen oblikovni in vsebinski pregled oblečilne podobe kmečkege in deloma tudi drugega podeželskege prebivalstva. Poudarjam, da sem v tem pregledu ne podlagi danih in med njimi pretrežno osamljenih pričevanj, lahko orisala le posplošene vzorce oblečenja in raznih drugih sestavin oblačilne kulture v egrarnem okolju 19. stoletja. I. Tipološka in pokrejinska opredelitev noše II. Okoliščine oblačilnih sprememb III. Posebni dejavniki oblačilnih sprememb VI. Oblačilni pomeni in funkcije V. Glavna družbena in gospodarska gibala razvoja noše I. Tipološka in pokrajinska opredelitev noše Spričo intenzivnejših družbenih in gospodars/dh sprememb je bil razvoj slovenske kmeč- ke noše v 19. stoletju zelo razgiban. Po oblikovni plati se razkriva noša dveh različnih videzov: na prehodu v 19. stoletje in približno do sedemdesetih let 19. stoletja so še vedno opazne večje razlike v noši prebivalcev posameznih pokrajin in nekaterih Zato je tudi v pričujočem besedilu večinoma govor o kmečki noši in manj o oblačenju drugega agrarnega pre- bivalstva. OBLAČILNA KULTURA AGRARNEGA PREBIVALSTVA V 19. STOLETJU* 248 Marija Makarovič manjših območij. Razločled katerim je pismenost šele v drugi polovici 19. stoletja zače- njala počasi prodirati na podeželje, so bile šege in navade pomemben del življenja. Poleg tega, da so pomenile njegovo popestritev, so pomenile tudi svojevrstne zakone, ki jih je bilo treba ubogati. Vzrokov za to pa je bilo več: lahko bi nastopile neznane in sovražne si- le, ki bi že itak težko življenje še otežile, njihovo neizpolnjevanje pa bi posameznika lahko tudi izločilo iz skupnosti. Vsekakor je bilo pri posameznih šegah cel kup elementov, ki so pomagali vzpostavljati red v hierarhiji vaške skupnosti. Šege in navade ob otrokovem rojstvu Šege in navade ob otrokovem rojstvu so bile številne in so bile povečini naravnane tako, da bi se mater in otroka obvarovalo pred zli duhovi in sploh slabimi stvarmi, ki bi otroka še lahko doletele v nadaljnje življenju. Tudi tukaj so se krstni darovi razlikovali, če drugega ne, vsaj po količini, glede na to, ali se je otrok rodil v bogati kmečki hiši ali gostačevi koči. V zvezi s porodom so se za današnji čas dogajale naravnost fantastične in nerazumljive reči, o katerih so pisali z grozo redki prosvetljeni duhovi v tistem času. Že v zadnji četrtini 18. stoletja so izšle tri knjige porodničarja Antona Makoviza, na začetku 19. stoletja pa še Vodnikova navodila za babice ter knjigi Jana Matosheka in Bernarda Pacherja. Ni sicer znano, če so omenjene izdaje sploh kaj pripomogle k temu, da so se opravila z otročnica- mi in dojenčki kaj spremenila (60, str. 68), dejstvo je, da so se v vsem 19. stoletju (in tudi kasneje) enakovredno prepletali zakoni vraževerja in naravne, domače vzgoje. Skozi vse 19. stoletje lahko natančneje sledimo naravnemu prirastku po slovenskih deže- lah, ki je večji v pokrajinah z izrazito agrarnim prebivalstvom, in manjši v pokrajinah z na- raščajočo industrializacijo. Dve najbolj različni pokrajini sta, denimo, Prekmurje in Go- renjska. (17, str. 114). Istočasno s tem gre tudi za pojav zakonskih in nezakonskih otrok. V krajih z močnejšimi kmetijami, ki jih ne delijo, se pojavlja več neporočenih družinskih članov in s tem tudi več nezakonskih otrok. Koroška je imela vse 19. stoletje največ nezakonskih otrok med vse- mi avstrijskimi deželami. Avstrijsko povprečje je bilo 14,99 odstotkov, koroško pa 44,48 odstotkov. Tudi po (delnih) podatkih iz Gothove serije za prvo polovico 19. stoletja na Slovenskem Štajerskem je razvidno, da je bila po nekaterih krajih v desetletnem povpreč- ju tudi petina ali celo četrtina otrok nezakonskih. Umrljivost otrok je bila ogromna. Zato so do neke mere razumljiva tudi številna opravila, ki so, pomešana z vraževerjem, pomagala v ljudeh ustvarjati obrambne mehanizme, ki naj bi njihove otroke puščala pri življenju oziroma jih vsaj obvarovala hujših bolezni. (Za obšir- nejši prikaz vraževerja, pomešanega z ljudsko medicino, glej prispevek Marije Makarovič). Že sam način dela na kmetih je silil starše, da so s svojimi otroki ravnali kot z napol odras- limi, kar je mnogokrat prinašalo hude posledice. Otroška življenja so bila na kmetih resnič- no malovredna, pogoji življenja so bili tako kruti, da se je celo Bleiweisu v Novicah zdelo potrebno, da je priobčil kar precej prispevkov na temo o varstvu in vzgoji otrok. Odvisno je bilo najbrž od župnika in kaplana, če so ta svarila in priporočila kmetom tudi prebirali. V letu 1852 se je oglasil v Novicah dopisovalec s tem prispevkom: „Veliko staršev po kme- tih ima poleti od jutra do večera polno dela na polji. Majhne otroke pustijo doma velikokrat same s silno nevarnostjo. V ta namen bi utegnilo prav dobro biti, ako bi imeli v vsaki vasi 391 Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture 1. Otroške igre, avtor Ladislav Benesch, 1891, Kamna gorica, fotoarhiv Narodne galerije posebno varuhinjo za celo vas. Mogla bi biti pobožna, poštena in nekoliko podučena ose- ba... Koliko (otrok) jih zgori, se zaduši, potone, pobije, (je) od svinj raztrganih..." (29, str. 358) Poleg krstnih šeg, ki so bile zelo številne in so zadevale tako otroka kot starše in botre, so si proti zlim duhovom in moram, ki bi utegnili tlačiti ali celo ugonobiti otroka že v zibki, ze- riseli na zibel pentagram ali morno taco. Na vse načine so skušali otroku pomagati k do- bremu zdrevju in sreči in predvsem ohraniti ga pri življenju. Izbira krstnega botra je bila povsod zelo slovesno opravilo. Institucija krstnih botrov je bila v 19. stoletju še zelo resno dejenje, o čemer priča tudi to, da zaprošeni boter ni smel od- kloniti in je imel tudi kasneje določene obveznosti pri preživljanju osirotelih otrok. Vendar pa smemo tudi to šego imeti le za neobvezujočo, če pomislimo, da je bile še vse 19. sto- letje institucija otroških poslov tista, ki je v veliki meri reševala vprašanje javnege skrbstva za sirote in otroke ubožnih staršev. Šege ob smrti Tudi ob smrti so poznali posebne navade in šege, ki so se jih držali bodisi iz strahu pred neznanim bodisi iz spoštovanja pred smrtjo. Iz strahu, da bi se mrlič vrnil, kar bi imelo sla- be posledice za preostale žive, so počenjali vrsto dejanj, ki naj bi prinesla mir in pokoj tako pokojnikom kot njegovim bližnjim, ki so ostali za njim. 392 Tanja Tomažič Nadvse pomennbna je bila navada, da so si še za živega pripravili obleko, v kateri naj bi jih dali na pare. Vsekakor je danes težko dognati, koliko je imel slabo vest tisti, ki je v hudi stiski poročno obleko nosil tudi ob manj slovesnih priložnostih, namesto da bi jo shranil za na pare. Shranjanje obleke so si lahko privoščili le dokaj premožni, šega je ljudi diferencirala. »Mrtvaško obleko je že imela mnogo let pripravljeno in shranjeno v omari. Nekaj dni pred smrtjo si je vse dala prinesti, de pregleda, ali je v redu. Nad črno obleko je ležala bela srej- ce; videti je bila zastarelega kroja, s čipkami ob vratu. Razgrnila jo je pred seboj in ko jo je delj časa gledala, razlegel se je po njenih licih nekak svit notranje radosti. Potem je rekla s tihim glasom: 'Da mi gotovo to srajco oblečete, ko bom umrla. V njej sem pred 70 leti z rajnim očetom stopile pred oltar k poroki. Še isti dan sem jo slekle in shrenila, da bi bila, kadar umrjem, v njej pokopena." (79, str. 14) Tako dosledni so bili lahko le redki. Tudi perne rjuhe, izvezene kot del dekletove bele (glej več o tem v prispevku M. Makarovič o noši), so bile le pri tisti hiši doma, kjer so si to lahko privoščili. Sicer pa je bilo v navadi, da si je kar cela vas sposojala ene parne rjuhe, kadar je bila potreba. Šege, ki so bile v zvezi s pokojnikom, so bile tako rekoč obrembnega značaja in niso ogrožale moralnih norm vaškega občestva. Vsekakor pa so obnašanje tistih, ki so čuli pri mrliču, molili in prepevali, vse večkrat pa počenjali še kaj drugega, velikokrat presegale meje dobrega vedenja. Zoper teko vedenje, ki pe je bilo močno v navadi, je povzdignila glasove cerkev in posvetne oblast. Velikokrat so se tekšna nočna „varvenja" sprevrgla v popivanja, ki niso imela nobene zveze s krščanskimi šegami in obredi. Ob tem so pojedli in popili več hrane in pijače, kot bi si jo ne kmetiji lehko privoščili. Mrliške šege so postale pokazatelj gospodarjevega položaja v skupnosti tudi na tak način. Prav v zvezi s sedmina- mi (izraz se spreminja po pokrajinah, pomeni pa pogrebno gostijo ali pogrebščino, če na- stopi takoj po pogrebu) so znene oblastne prepovedi, češ naj pri gostijah ne pretiravajo in ne razmetavajo z jedjo in pijačo. Ženitovanjske šege Ob ženitovanjskih šegah, ki so izredno dobro obdelane že od sočasnih piscev, sumerno pa tudi v delih etnologov v 20. stoletju, ki so bili že navedeni, bi skušali zdaj osvetliti le ti- sto podobo, ki je bila do zdaj morda bolj zakrita in nemara tudi manj pomembna: ženito- vanjske ceremonije v barvi denarja in njihov pomen za hierarhijo v vaški skupnosti. Po današnjem prepričanju in vedenju je bila poroka še v 19. stoletju dejanje, ki je vsebo- valo veliko predpisanih in neformalno zahtevanih dogodkov, predvsem seveda veselih, pri njej pa naj bi sodelovalo čim več ljudi. To naj bi bila tim. kmečka poroka par excellence. Po vseh slovenskih pokrajinah so upoštevali utečena dogajanja ob pripraveh za poroko in ob sami poroki, seveda pa so bile povsod teko rekoč neštevilne variante, pa tudi različna poimenovanja za dejanja in za sodelavce. Uzakonjene prepreke, s katerimi je fevdalni red uravnaval poroke med podložniki, in s tem tudi migrecije ljudi, so veljale vse do zadnjih desetletij 18. stoletja. Sevede ni bilo zažele- no, tiidi če ni bilo zakonsko prepovedeno, da bi se podaniki različnih gospodstev kar meni nič tebi nič selili iz kraja v kraj. V 19. stoletje pa je večina slovenskega prebivalstva, torej podložniki, že vstopila z manj številnimi preprekami, kar je vsaj teoretično ponujalo bolj svobodno izbiro zakonskih to- varišev. Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture ... 393 2. Sprejem neveste na Štajerskem, ilustracije iz Die osterreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, Steiermark, Dunaj 1890 Vsekakor moranno reči, da je bil položaj pri sklepanju zakonskih zvez še vedno prav tako težak kot nekaj desetletij prej, le da zaradi neenakih socialnih stopenj, ki so same po sebi preprečevale večje mešanje prebivalstva. Ženitve, ki naj bi v ljudskih šegah pomenile nekako najbolj vesel čas v življenju, kjer je na- vadno sodelovalo večje število ljudi, so postale dejanja, kjer so venomer nastopale takšne ali drugačne ovire. Ljudje so bili pri izpolnjevanju nepisanih pravil primorani ubirati nič koliko poti, da so lahko zadostili šegam, življenju „po starem", ki je v okolju, v katerem so živeli, imelo značaj zakona. In tako se pojavljajo razmeroma številni podatki v sočasnem časopisju in literaturi, ki ob- javljajo in opisujejo izredno razgibane dogodke v času ženitovanj, razčlenjujejo šege po dolgem in po čez, hkrati pa velikokrat obupujejo nad revščino, ki mnogim onemogoča tak način proslavljanja, druge pa pripelje na beraško palico. V ureditvi, v kakršni je morala soseska oz. občina skrbeti za svoje reveže, je bilo vsekakor razumljivo, da so želeli zaščititi svojo blagajno tudi s takimi predpisi, ki naj bi zagotavljali, da bosta dva, ki se bosta vzela, sposobna preživljati sebe in otroke. Tako se je bilo mno- gim hlapcem in deklam skoraj nemogoče poročiti brez premoženja in šele, ko je imel tak par več nezakonskih otrok, je dobil dovoljenje za poroko. Še leta 1864 se je kranjski de- želni zbor skoraj v celoti izjavil za to, da morajo občine še v bodoče izdajati dovoljenja za ; 394 Tanja Tomažič poroke, „... Saj revežem ne gre dovoljevati svobodne sklenitve zakonske zveze, ker bi si- cer raslo v deželi število ubožnih otrok, sirot, beračev in tatov." (16, str. 468 in dalje) V takih primerih je kajpak iluzorno pričakovati, da se je odigrala taka ohcet, kot so jo opi- sovali pri bogatinih. V letu 1854 pravi poročevalec o domačih šegah iz Goriške doline takole: „... Dragi bravci pa si morajo premožnega kmeta (kmeta v pravem pomenu besede) misliti, ne pa tacega kateremu pri obhajanju ženitnine revščina predpisuje postave." (30, str. 58) Dejstvo je, da je revščina vedno predpisovala postave in so bila opisovana ženitovanja s kompletnimi elementi starih šeg gotovo zelo redka in predvsem rezervirana za neštevilno zgornjo plast v vasi. Sčasoma pa se je, s poslabšanjem splošnega položaja kmetov v zadnji četrtini 19. stoletja, ta plast še razredčila. Kmetje so se tudi v 19. stoletju še trdno držali ženitovanjskega urnika, posebno primerne- ga časa za poroke, ki je bil zakoličen s cerkvenimi, še bolj pa s praktičnimi gospodarskimi pogoji življenja. Večina porok je bila v predpustu oziroma o pustu, ko naj bi še imeli zaloge hrane, predvsem moko, mast in pijačo. V hudih časih, zaradi pomanjkanja ali različnih nesreč, pa so se večinoma skušali porokam izogniti, če se je le dalo. Poroka je vključno z ritualom, namreč pomenila dejanje časti za tistega, ki jo je plačal, zakaj pri tem je navadno sodelovalo veliko opazovalcev. To lahko sklepamo tudi po tem, da niso redki spomini, ko „... govorilo se je še dolgo po- tem, da take svatbe še ni bilo v tem kraju." (1, str. 15, 16) To seje dogodilo leta 1843, koje ženitovanje trajalo tri dni. Takih navedb je še dovolj, vsepovsod pa se pritakne bese- da o mizah, „ki so se šibile od jedi in pijače". Prireditelj, ki je kaj dal nase, je bil torej dolžan pripraviti hrano, pojedino. Ob neznansko slabi in nezadostni hrani, ki jo je bil deležen slo- venski kmet, ni čudno, da so se pojedine, če seje le dalo, razširile v požrtije čez vse meje. Znana so svarila, ki so izhajala v Novicah o vse preveč dolgih gostijah. V letu 1851 se zavzema dopisnik za to, da bi sprejeli nekakšno zapoved o le 24-urnem pirovanju, pred- vsem pa bi želel ovreči „... škodljivo postavo, ki v zakon stopiti dovoli brez ozira na pre- moženje, in je rodovitna mati tatinstva." (28, str. 85) Primerjava je prilika in podoba svojega časa, a samo kratek ekskurz na finančno področje nam drastično pokaže podobo kmetove zmožnosti in nezmožnosti. Poroke so enako prizadele proračun ženinove in nevestine družine. Trdina takole navaja lamentacije dolenjskega kmeta v letu 1876: „... Ali bomo ženili Janeza ta predpust? Le- tos ni mogoče. Saj veš našo navado, da delajo ženitev dobre letine in ne predpust. Mi pa nismo dobili ne žita ne vina... Vzemimo, da je svatba le osrednje, to se pravi, da trpi le dva dni in da ni svatov več kot dvajset. Kjer je svatba velika, ga poločejo za 100 goldinarjev. Toliko stane samo pijača, kaj pa moka, jajca, cuker in druge reči. Že brez tega naklada stroške poroka, narejanje pisem pri gosposki... Tudi bi morala priti krojač in čevljar, da nam fanta spodobno oblečeta in obujata. Treba bi nama v roko vzeti najmanj 1 50 goldi- narjev... Kakor vidiš, letos ni pa ni mogoče... (76, str. 753/42). Stroški za licenco na ob- čini, za sestavo ženitne pogodbe pri notarju, za poročno opravilo pri župniku (Trdina na- vaja za leto 1876 za župno takso 12 gold., (75, str. 486/63) so bili dejansko malenkostni v primeri s stroški za pojedino, ki si jo je kmet, glede na svoj status, moral privoščiti zaradi sorodnikov in sovaščanov. Ne glede na previdnost je bila svatba mnogokje dovolj velik vzrok za zadolžitev. Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture ... 395 Zvečine je bila poroka „zgol Geschaftssache" (75, 566/88), ki so jo resno jemali vsaj ti- sti, ki so se za svoje premoženje beli, de bi si ga preveč zmenjšeli s prevelikimi stroški. Ob tem pa bi si ga lahko tudi zvečali. Kjer je bilo pričakovati, da dekle lahko dobi doto, so se o tem vedno dovolj na široko menili, kar je dejansko spominjalo na kupčijo. Jernej Andrejka takole pravi o poroki svojih starih staršev: „... Drugič seje Martin oženil 6. avg. 1801 z Meto Dolar, p.d. Ulčarjevo iz Palovč. Prinesle mu je 370 gold, dote." (1, str. 9). Ta dota se je, kolikor lahko sledimo naključno zbranim podatkom, ki jih imamo za področje Dolenjske in Gorenjske, vztrajno dvigovala in je teko, če vzamemo obenem še zniževanje splošnega kmetovega življenjskega standarda, postajala že resnično zelo viso- ka in dostikrat vzrok za propad kmetije, če seje naključilo še kaj več slabih letin ali bolezni zraven. Seveda se ti podatki nanašajo na večje kmete, obenem pa nam tudi povedo, de so jih ponavadi na široko razglašali. Zakon je bil za kmečko dekle edino zagotovilo za rela- tivno preskrbljenost v življenju. Najbrž ni treba posebej opozarjati na mnogoštevilne lite- rarne opise takih „marriages de raison" izpod peresa naših pisateljev v 19. stoletju. Sredi 19. stoletja so veljale „boljše neveste" že okrog 500 goldinerjev dote, en par volov pa je bil na semnju v Ljubljani po 155 goldinarjev. Če povemo, da je imel ljubljanski župan leta 1850 poleg ostalih dobrin še 1 500 goldinarjev na leto, istočasno pa so ponujali žu- panjskemu hlapcu v Štrukljevi vasi na Blokah po 70 goldinarjev na leto (28, str. 27), šele vidimo, kako je bilo najbrž težko postati bogata nevesta, in kako malo jih je bilo. Po sredi 19. stoletja je cena živine in hkrati posestev vedno bolj pedala, zadolžitev je bilo vedno več, višina dote pe se je kljub temu zviševala, vsekakor pri maloštevilnih, pa še ti so zere- di taks in pristojbin v pogodbah navajali manjše zneske. Teko nas vsaj poduči Trdina v svojem dnevniškem zapisku v letu 1871: „... Čof ovo dali zapisati le 500 dote, zato da se plača manj procentov. Imela pa bo 700..." (75, str. 398/115) Zadolžitve zaradi stroškov ob porokah so bile vsesplošen pojav, na katerega so grmeli istočasno s prižnic in županstva. Pomagalo pa je bolj melo, ker so tudi tako kmetje želeli dokazovati svoje „stare šege" in veljavo, kar naj bi jim pripadalo od nekdaj. Ob koncu 19. stoletja piše Ivan Tavčar o nevesti, ki je imela 1200 goldinarjev dote in še dva voliča zraven. (72, str. 71) Ne moremo se znebiti misli, da so bile ženitve, ki so v 19. stoletju potekale po „starih še- geh", kar naj bi pomenilo ženitev z vsemi elementi, s kompletno zasedbo oseb in popolno proceduro, vseeno nekaj, kar ni bilo docela vsakdanje ali celo dostopno vsem. Take pa- radna šega je prav gotovo predstavljala statusni simbol in je bila v dogajanju neke vaške skupnosti redka. Povečini pa so se pri manj razkošnih porokah ohranjali le posamični ele- menti obredja: ostal je starešine, čeravno so bili svatje samo štirje in je vsa pojedine v go- stilni trajala le kretek čas. Dopisnik Novic s Slovenskega Štajerskega se je pritoževel, da „... stare šege naših pred- nikov pri snubljenju in svatbah so se jele v mnogih krajih vnemar puščati... Včasih pa ovi- ra tudi siromaštvo ženina in nevesto, da se opravi vse bolj po tihem. Vendar tam pa tam so se še ohranile stare navade..." (31, str. 14) Ženitev ni bile pomemben dogodek le za najožje sorodstvo, ampak za vso župnijo. Tako so bile vanjo vključene različne osebe, ki so po svoje vzdrževale „stare šege". V Kapli pri Arvežu „so imeli posebne šege pri ženitovanjih s prizori in zabavo" (45, str. 64/1). Ta po- datek izvira iz leta 1843 in pomeni, de so tako imenoveni nepristranski opazovalci, kar naj bi bil tudi izpolnjevalec tege anketnega lista, res pojmovali dogajanja v zvezi z ženitvami 396 Tanja Tonnažič kot gledališko delo, kjer so sodelovali glavni in stranski igralci, predvsem pa znane osebe, ki so se gibale in igrale po ustaljenem besedilu. Še za starejši čas, iz leta 1810, so v Gothovi seriji naslednji podatki: „... Fant dobi ženo ne iz poprejšnje ljubezni in ne da bi jo poprej poznal. Če še ima očeta, potem mu le-ta do- loči ženo. Če ga nima, si tudi poišče med zaupnimi znanci posebnega posrednika. Oba ho- dita po hišah, tudi v oddaljene kraje, kamor mu posrednik svetuje, ali pa naravnost tja, kjer meni, da bo našel fantovim razmeram primerno dekle. Posrednik pove z obrednimi besedami, po kaj sta prišla, in s prav takimi besedami mu odgovorijo, ali privolijo ali ne. Če nista bila uspešna, iščeta naprej. Če kje uspeta, da fant bodoči nevesti aro. Tako pogosto stopajo v zakonski stan ljudje, ki so si povsem tuji in neznani." (45, str. 86/87). Pričujoči podatki izvirajo iz Brestanica. Povedo nam, da kakšnih posebnih zavor v pogledu iskanja nevest niso poznali, vsaj na tem koncu Slovenskega Štajerskega ne, seveda če si pred- stavljamo, da je poročevalec že tako rekoč odpisal socialno stanje in da je bilo samo po se- bi umevno, da so se iskali le enaki med seboj. Vsekakor pa smemo sklepati, da so se še večje prepreke glede iskanja zakonskih partner- jev začele po sredi 19. stoletja, ko se je začel znan gospodarski razkroj in še večja social- na diferenciacija. Poroko je navsezadnje v veliki meri nadomeščala tudi institucija nezakonskih otrok. Pone- kod je bilo zanemarljivo malo pomislekov glede nezakonskega otroka, ki naj bi ga nevesta pripeljala v zakon, če je le imela dovolj dote. Takole poroča Trdina: „... če so pankrti in zraven novci — naredi se pogodba dosti lahko." (75, str. 566/88). Do srede 19. stoletja kažejo podatki prvih dveh snopičev Gothove serije, da je bilo razmerje med zakonskimi in nezakonskimi otroki na Slovenskem Štajerskem od 1:7 do 1:3 (Celje-mesto). To vseka- kor ne gre posploševati, vendar so podatki tudi za druge slovenske pokrajine precej po- dobni. (17, str. 114 in dalje) To je dovolj dober pokazatelj ne toliko o moralnih kot o socialnih zavorah, ki so veljale v ti- stih časih. Boris Orel piše, da so slovenske ženitovanjska šege že od Valvasorja naprej najbolj pogo- sto opisovane in da imamo o njih največ podatkov. Obenem toži, da je to opisovanje pre- cej enostransko, saj nam ponuja povečini le najbolj živahne, vesele, slikovite dogodke, manj opazne, zato pa nič bolj pomembne, pa prepušča pozabi (57, str. 264). Kar se opi- sovalcev tiče, bi dejali, da že pregled njihovega seznama po kazalih v Novicah pokaže, da je prikaz ženitovanj res najbolj številen, kar pa nam pove lahko tudi naslednje: ženitev je bila dogodek, ki so ga pomnili, ki so ga komaj čakali, kjer je sodelovalo veliko ljudi, ki so ob večinoma stalni revščini in lakoti, bodisi iz potrebe ali zaradi moralnih norm, videli v tem enkratno priložnost za spremembo, za veselje, za pozabo vsega hudega, predvsem pa so si ga izjemno dobro zapomnili. Od tod tudi stalni epitetoni: „Take svatbe ni bilo da- leč naokoli, teklo je od brade in od mize," in podobno. Taki dogodki sicer niso bili pogosti, a so se v spominu revežev še dolgo ohranjali ravno zaradi velikih količin hrane in pijače. Ob dokaj pogostnem poročanju sočasnih piscev o revščini in o neprimernih porokah, ki da naj bi si jih bili privoščili tudi reveži in s tem obremenjevali kasneje občinski proračun, pa je več kot jasno, da so bile bogate paradne poroke z vsemi dramatičnimi elementi bolj malo- kdaj. Vloge nastopajočih v ženitovanjskih šegah so podrobno opisane v literaturi, ki je navede- na na koncu. Imena so bila po različnih slovenskih pokrajinah različna, vendar sta bila njun izgled in vloga večinoma podobna, če ne celo popolnoma identična. Tudi v Novicah iz sre- Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture ... 397 de 19. stoletja že jadikujejo posamezni avtorji, kako izumirajo stare šege, a da se jih ven- dar še tu in tam drže. Izvajanje teh šeg je bilo torej med kmečkim ljudstvom vedno v poh- valo in ponos. Smemo peč sklepati, da so se rezlični elementi vendarle skozi 19. stoletje spreminjali oziroma predelovali, saj pišejo tudi o tem, „... da jim revščina kroji šege". (31, str. 14) Glavna dejanja so bila: snubljenje, kar je bilo zelo pomembno in je prav gotovo vsebovalo polno strogo določenih dejanj pri tistih parih, ki so jih, kot že omenjeno, ženili starši. Sme- mo pa vendar upati, da so se, posebno kočarji in posli poročali tudi bolj na svojo roko in brez hudih obveznosti v smislu starih šeg. Snubeči so bili v različnih pokrajinah različno imenovani. Par je moral biti pred poroko tri- krat zapovrstjo oklican, medtem pa so se pripravljali na ženitovanjske gostijo. Ponekod so imeli tako rekoč poklicno osebo, ki je vabila ženinove in nevestine svete in je bile v rezlič- nih pokrejinah tudi različno imenovene, včesih tudi tako rekoč uniformirana (npr. pozva- čin ali pozavčin na severovzhodu Slovenije, mandirar na Slovenskem Koroškem). Nevad- no pa sta vabila kar ženin in nevesta vsak svoje goste. Tudi na pojedini, ki je potekala po ustaljenem redu, so imeli gostje določene dolžnosti in poimenovanja (za vse podrobnosti glej B. Orel, Narodopisje I; V. Novak, Slovenska ljud- ska kultura, idr.). Z različnimi določenimi dejanji (kar je v bistvu pomenilo t.im. „stare še- ge"), so sprejemali nevesto, želeli srečo v zakonu, veliko otrok, se obverovali hudih du- hov in podobnega. Obredna dejenje so bila smiselno in obenem zelo praktično povezana z docela ekonomičnimi. Ob vsem tem, ko smo že govorili o večjih ali manjših dotah oziroma stroških pri prirejanjih velikih ženitovanj, kaže spregovoriti še o tem, da so ponekod neveste že pred poroko ob vabljenju nebirale darila, še večkrat pa kar na sami svatbi. Tudi ti načini so bili zelo različni: licitacija za ples z nevesto, prodaja kakšne druge stvari in podobno, nabiranje denarja v jabolko, na krožnik in podobno. Poroka je bile menjava dobrin, sej sta se prodaja in nakup menjavala na več nivojih. Stroš- ki naj bi se nekako porazdelili med družini ženina in neveste, gosti pa so pravzaprav tudi plačali svoj delež z denarnim darilom. Navadno so na pojedini pobireli še ze kuharice, za muzikante, za starešine in še za koga. Dobiček so imeli le člani fantovščine, ki so pobirali odkupnino za dekle, če se je možila v drugo vas. Iz leta 1876 izvirajo tile podetki: „... Ženin odkuplja nevesto i tod od fantov, preprega na- reja se tudi manj bogatim ko na gorenskem. Odkupa dal Milic 10 goldinarjev. Nagel dal za preprego do 5 goldinarjev, revni svatje, ki so prišli po naključju pod isto vrv, pa 14 grošev." (75, str. 332/33). Plačilo seje torej očitno določalo po socialnem položaju obeh mladoporočencev, veljalo pa je prev gotovo za stvar časti in ponosa. Iz več poročil zvemo tudi ze stelne goste pri ženitovenjih, ki pa so prihajali nepovabljeni. To so bili mladi fantje iz vasi, verjetno tudi revnejši sosedje, tudi berači, ki so pri vsaki po- roki pobrali svoj „davek", če se je le dalo. Ti obiskovalci so imeli ravno tako svoj obredni pomen in so dejansko spadali v „stare šege", v resnici pa so ob večjih pojedineh le zastonj prišli do hrane in pijače. Znano je, da so ponekod nastopali tudi v maškerah, obvezno pa je bila z njimi tudi kakšna pustna žival, s katero so zbijali šale na gostiji: brna, kamela, ru- sa, kozli in podobno. O žalostni svatbi nam poročajo Novice iz leta 1846: „... V vasi Šk. na Dolenjskem je bilo 9. dan svečana imenitno ženitovanje. Ko se noč naredi, pridejo fantje iz dveh nasprotnih 398 Tanja Tomažič vasi na prežo ali voglarit, kar je gerda navada na kmetih. Fantje iz obeh vasi so si že pred žugali pretepati se..." (Ko so se začeli pretepati, so fantje ene vasi pobegnili, fantje iz dru- ge pa so nedolžnega prišleka pobili na tla in ga s kolom tako premlatili, da je drugi dan umrl). Poročevalec takole zaključi zgodbo: „... Da bi se to gerdo voglarjanje ali prežanje per ženitninah skoraj vstavili in tolikim nesrečam konec storili!" (26, str. 36) Naj navedem še eno svaritev, ki so si jo privoščile Novice skoraj ob istem času: „... Ko- nec pusta se bliža in z njim tudi čas, de bo po kmetih več ženitnin. Pri tacih priložnostih pa kmečki fantje mislijo, de brez streljanja ni pravega veselja, torej s pištolo strelja, kdor le more. Lani v Juvarjim Gradu na Krasu nek tak norec deklico na plesišu ustrelil." (25, str. 28) To so bile stranpoti, vendar dovolj pogoste, kot bi lahko sodili po objavi v časniku. Vseka- kor je pomenilo to, da je bilo pri velikem ženitovanju obvezno (in zaželeno) tudi streljanje in pokanje. Ob bogatem jedilniku so bili po različnih pokrajinah poznani tudi stalni obredni kruhi, po- nekod bogato okrašeni z raznobarvnimi okraski, različno poimenovani: ženitovanjska po- gača na Kranjskem in Slovenskem Štajerskem, presneci na Kranjskem, bosman in vrtanik iz Prekmurja, vrtanj iz Bele krajine, podirjanica iz Roža na Koroškem. (57, str. 296—298). Na vsakem ženitovanju so plesali. Ravno v zvezi s plesom so bile znane šege o prodajanju plesa, o obveznem plesu z nevesto ali katero drugo osebo in podobno. Glede godbe pa so bile tudi razlike, bogatejši so si lahko privoščili tudi ves orkester. Franc Ženica, kapelmaj- ster novomeške mestne muzike v Novicah leta 1857 priporoča, torej objavlja plačano re- klamo, vseh svojih 30 godcev vsem tistim, ki si žele dobre muzike na ženitninah. (32, Oglasnik št. 2) Na marsikateri svatbi pa so bili dobri tudi posamezni samouki, tudi potujo- či berači, „... lahko pa je gode! tudi kak svat na orgeljce in plesa in druzega veselja je bilo ravno toliko, kakor za veliko muziko." (74, str. 335/48). Čeprav se zdi, da stare šege in denar nimajo nič skupnega, bi vendar lahko dejali, da je imel splošen gospodarski položaj kmeta, predvsem njegovo naglo obubožanje in s tem iz- razito povečanje t.im. „proleterskih porok", precejšen vpliv predvsem na kvantiteto že- nitovanj. Paradnih porok po starih šegah je bilo vedno manj, ne zaradi tega, ker bi jih ljudje po nemar- nem pozabljali, pač pa zato, ker so si jih težko privoščili. Kdor je imel možnost, da si je pri- voščil tako ženitovanje, o katerem so ljudje govorili, da je po starih šegah, ta je v skupno- sti nekaj veljal, ali vsaj želel veljati. Stare šege so v takšnih okoliščinah postale pomemb- ne zaradi ugleda. Enako tendenco lahko opazimo tudi danes. Letne šege Letni prazniki so bili številni in so jih raziskovalci etnologi zaradi lažje preglednosti razdelili po letnih časih, skratka po letnem koledarju. ' Prazniki so bili tako rekoč brezštevilni in zelo vprašljivo je, če so jih nekdaj res lahko vse praznovali. Vsekakor je obstajala nekakšna vrednostna lestvica, ki je praznike tudi po po- krajinah razvrščala na svoja mesta, in smemo sklepati, da so bili ponekod nekateri bolj drugi manj popularni in spoštovani. Že po svojem značaju so različni, saj so večinoma cerkveni in jih je cerkev tudi propagira- \ la, vendar pa so nekateri tako očitno poganskih korenin, da jih je tudi cerkev le stežka ; Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture i 399 posvojila in jim določila mesto v svojem kolederju. Po navadi so jih oznanjali z lece, prav tako pa tudi kdaj pa kdaj prepovedovali. Vsekakor pa so bile tiste šege, ki so bile zvezane z letnimi šegami, veliko bolj neodvisne od družbenega statusa prebivalcev kot tiste, ki so zadevele ključne dogodke v življenju posameznika. A tudi tukaj se je pokazala družbena ureditev, ki je določala mesta posameznim udeležencem v procesu različnih šeg. Pustovanje je bila šega, ki so jo poznali po vsem slovenskem ozemlju. Po današnjih ostankih pustnih mask oziroma rekonstrukcijah dogajanj bi smeli sklepati, da je bilo tudi včasih, torej vsaj še v 19. stoletju, pustno veselje in praznik eden največjih kmečkih zebav. Treba je prizna- ti, da je za prvo polovico 19. stoletja malo ali skoraj nič podatkov o kakšnih posebnih ali večjih pustnih norčijah v vaškem okolju. Več pričevenj se javlja šele v drugi polovici 19. stoletja. Maskiranje oziroma maškaranje je bilo še do nedavnega skrb fantovskih združb na vasi (40, str. 92) in ženske niso smele sodelovati. Različni tipi mask oziroma preoblek so bili značilni za različne pokrajine, vsem pa so bili skupni obhodi po vasi, nabiranje prispevkov v denarju ali hrani in večinoma pokopavanje pusta na pepelnico. Dasiravno seje obredne- ga obhoda mask-maškar udeleževalo več gledalcev kot neposrednih igralcev, je bil čas v predpustu znan kot čas veselja in norenja in zato tudi ne posebno čislan od cerkvene in posvetne gosposke. To je bil praznik mladine, kjer gospodarji niso imeli kaj iskati: „Brez 3. Orači na Štajerskem, ilustracije iz Die osterreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, Steiermark, Dunaj, 1890 400 Tanja Tomažič vednosti gospodarjeve vzame se konj, vpreže v mal voziček i naj naloži Kurent — dedec v plevnici... Poleg voza koraka Kurentovka, tudi ona moledova za jajca. Dajo joj zaprtke itd. V sredo pe vlačijo po babje oblečeni fantje ploh." (75, str. 558/35) Na svojo roko so po- nekod župniki poskušali preveliko norenje za pusta omejevati in celo prepovedovati, a jim ni uspelo (75, str. 490/101) Niko Kuret v svojem obširnem delu o maskah našteje veliko različnih tipov, ki se pojavljajo po slovenskih pokrajinah. Na Slovenskem Štajerskem — na Dravskem polju, ponekod v Slovenskih goricah — so bi- li najbolj znane maske korenti z grozljivo usnjeno-kožuhovinasto masko. Koranti so bili nekdej izključno privilegij tistih, ki so bili že dovolj steri, da so bili sprejeti v fantovsko združbo. Spremljali so jih orači, tajfii, pobereči. Današnje maske, ki so ohranile isto karak- terizacijo, so brez dvoma tudi po videzu zelo podobne kot v 19. stoletju. Njihova predsteva se je na vsakem dvorišču ponavljala: s plugom, ki so ga vlečili s seboj, so poderali zemljo na dvorišču, posejeli repno seme, poskakovali in pobirali darove, kijih je dal gospodar ali gospodinja. Na Slovenskem Koroškem so prav tako poznali kamele ali gambele, šimeljne, košuto, glavni igrelec pe je bil fant, našemljen v Pusta. Na Koroškem so poznali tudi lik Pehtre, ki je hodile po hišah v dneh pred pustom. Na Gorenjskem so hodile v pustnih dneh okrog našemljene „šeme" in „otepovci" (Bohinj). Najznačilnejša pustne šega na Gorenjskem pa je bilo zažiganje Pusta. Na Dolenjskem so hodile okrog dobrepoljske „maškare" in kostanjeviške „šeime". Znanje bil tudi pustni sprevod in pokopavanje puste. V Brkinih so pozneli škoromete in škoromatijo. Škoromat je imel leseno masko, ki si jo je morel fant sam izdolbsti. Prav tako so imele lesene obličje pusti iz Drežnice nad Kobari- dom in lavfarji iz Cerknega. Po navedbeh G. Mekaroviča so bile lesene rezljane maske na slovenskih tleh v rabi verjet- no že od 18. stoletja neprej. Nekaj omemb iz konca 19. stoletja pa je tudi o maskah, ki so jih fantje izdelovali iz platna in usnja. (49, str. 398) Tudi o pustnih živalih (rijsa ali rusa, gambela, srna, košuta, brna in podobno), ki so nasto- pale še ob drugečnih priložnostih, so avtentični podatki izpričani šele iz druge polovice 19. stoletja, kar pa nikakor ne pomeni, da so te vrste zoomorfnih mask nastale šele tedaj ali celo kasneje. Po izčrpnih primerjalnih raziskavah N. Kurete je dokezano, da so bile te vrste maske tudi na Slovenskem nejbolj pogostne in znane (z različnimi imeni) po vsem slovenskem ozemlju. Preostanki pustnih šeg, vključno s šemskimi tipi in izdelanimi „scenariji" so še v našem stoletju tako številni in dobro dokumentirani, da je popolnoma gotovo, da se vsa ta množica ni mogla pojaviti šele v zadnjem času. Folklorizirane šege prinašajo poenotenje ali posploševanje po pokrejinah ali celo posameznih krajih šele po drugi svetovni vojni. Ze 19. stoletje bi bilo pač najbolj zanimivo ugotavljati, kako živ je bil med kmečkim prebi- valstvom še primarni mitološki element, ki ga posebno ob vraževerju in šegah še redi išče- mo po „rdeči niti iz sive poganske devnine". Kej so pustne šege, podelitev ali izdeleva mask pomenili v veški fantovski združbi? Kako se je njena vloga krepile ali razpadala, kje in kako je prodiral na vas vpliv družabnih navad iz novo nastalih društev, ki so se s svojimi Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture ... 401 obrobji dotikala tudi kmečkega življenja, hkrati pa črpala pobude in želje v glavnem iz meščanskih vrst? Privlačna bi bila hipoteza, da je individualno močnejši kmečki prebivalec postrevolucijske dobe občutil pustno veselje kot del svoje osebne svobode, brez tajinstvenih magičnih mo- či in verovanj. Dejstvo je pač, da je v primeri z ženitovanjskimi šegami, mnogo manj zapisov ali poročanj o pustnih šegah iz ust sodobnikov. Vprašanje je nadalje, zakaj je tako malo materialnih preostankov, pustnih mask, kalupov, lesenih ali železnih, ki bi nam lahko povedali, kako so se konkretno šemili oziroma oprem- ljali za pusta v 19. stoletju. Analogno samskim običajem v zgodovini evropskega meščan- stva (o čemer dovolj na široko razpravlja Kuret), bi pričakovali, da so se tudi akterji v kmečkih pustnih komedijah (ali tragedijah) skozi stoletja spreminjali. Ali in koliko časa je bila vloga glavnih igralcev in organizacije določena za pripadnike vaških fantovskih združb? Če je bila združba socialno diferencirana, pripadnikom katerega stanu je bilo dano enakopravno sodelovati? V 19. stoletju je bila odsotnost žensk in otrok pri pustnih šegah (ne pa pri šemskih!) v kmečkem okolju zagotovljena. Vsem je bilo skupno večinoma nabiranje daril v hrani in de- narju in obiskovanje hiš, kjer so po svoje zaplesali za dobro letino, za zdravje živine, za srečo in podobno. O pustu so ljudje dobro jedli, kdor je le mogel in imel, saj so verovali, da se mu bo potem celo leto tako godilo. Ker pa so bili vedno tudi reveži med njimi, ni čudno, če so se bogati- ni takole zavarovali: „Na Martinovo opoldne juha, govedina, prikuha, praščevina, tudi ko- pun, potica, včasi krofi — kdor hoče, je ostanke popoldne. Zvečer zaužijejo vsi kavo in grejo prav zgodaj spat. Že ob 7. uri. Ta šega je tudi pustni dan, že zato, da ne pridejo še- me delat nadlego. (74, str. 264/246) Na Dolenjskem so si ob koncu šestdesetih let 19. stoletja tudi že upali zapreti vrata pust- nim šemam, čeravno bi si s tem lahko nakopali težave z letino in živino — magičnih pome- nov se zagotovo niso več zavedali! Maškare oh različnih priložnostih Neuki ljudje so si velikokrat na svoj način pomagali iz težav, ki so jih imeli v vsakdanjem življenju. Na vse načine so si želeli več sreče in manj gorja. Tudi med letom so se ob različ- nih praznikih maskirali, da bi s tem vplivali na vse tiste znane in neznane sile, ki so bile v škodo ali v pomoč pri dobri letini, in odpodili različne zoprnije, ki so jim grozile. Spomladi, v aprilu so po vsej Sloveniji nekdaj praznovali Zelenega Jurija. Ta šega se je najdlje ohranila v Beli krajini in na Slovenskem Koroškem (41, str. 271). Tudi pri delu so včasih poznali maškaranje. Tako so se s sajami namazale terice, iz leta 1853 pa je poročilo o maškarah iz Savinjske doline, ki nastopajo pri mletvi prosa (44, St. 435) V Prekmurju so se maškarali pri lickanju koruze, na Kozjanskem pa so hodili v maškarah na koline. 402 Tanja Tomažič Druge letne šege Fentje, ki po svojih letih še niso bili godni za fantovsko družbo, so v 19. stoletju radi hodili po hišah kot sv. Trije kralji. Še iz prejšnjih stoletij obstojajo poročila, da je bilo za koledo- vanje potrebno prositi za dovoljenje, sicer pe je bilo prepovedano in so udeležence kazno- vali. Brez dvoma je šlo za zbiranje prispevkov, preprosto povedano, za beračenje. Se iz začetka 19. stoletja je znan podatek z današnje avstrijske Koroške, da so bili fantje, ki so jih zalotili pri koledovanju, tudi kaznovani. Proti sredini 19. stoletja pa so na koledovanje tudi posvetne oblasti že gledale z drugačnimi očmi in ga dovolile. (44, str. 1 51) Za koled- nike so hodili mladi fantje, ponekod tudi deklete. Od sredine 19. stoletja je dovolj pisenih podatkov za to šego na slovenskih tleh. Ko so bile pustne norčije končane, je nastopilo obdobje posta. Slovenski kmet ni bil nikoli tako sit, da bi si iz zdravstvenih razlogov privoščil manj jedače, saj je bila hrana bolj ali manj minimalna tudi za gospodarja, kaj šele za posle eli gosteče. Prazniki, ki jih je kmet slavil, so se merili tudi po hrani, ki jim je pripadala. (Glej prispevek G. Mekaroviča o preh- rani). Vendar je bilo revežu težko dohajati bogatega. Zato so bile nejbrž redke družine, ki so si privoščile vse, kar je bilo v nevadi. Praznik, ko naj bi se šibila miza, je bile tudi velika noč. Ko so deklete in ponekod žene no- sile (v okolici Ptuje samo moški) jerbase k žegnu, so bili pokriti z vezenimi prtički in so skrivali, kaj je notri. Ni bilo pri vseh eneko. V 19. stoletju so barvali in tudi že krasili veliko- 4. „Strelanci", vaški fantje s Planine pod Golico na velikonočno jutro streljajo z možnarji. Okrog | 1925, fotoarhiv Gorenjskega muzeja v Kranju I Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture ... 403 5. Kadilo na Sveti večer, ilustracije iz Die osterreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, Karnten und Krain, Dunaj, 1891 nočna jajca, pirhe ali pisanice, remenke. Enotnih vzorcev so bila velikonočna jajca v Beli krajini, Prekmurju, v Beneški Sloveniji, posebno lepa so bila namenjena obdarovanju. Tudi božič je bil praznik, ki je veliko pomenil in je skrival v sebi obilo skrivnosti in obrednih šeg, ki so jih izvrševali različno po raznih pokrajinah. Že za božični kruh, ki je bil tako rekoč obvezen pri vsaki družini (seveda je vprašanje, kaj je obveza v razslojeni družbi revežev), je več izrazov. Jaslice so na Kranjskem v prvi polovici 19. stoletja splošno poznali in so jih postavljali na- vadno v bohkov kot. Bile so manj znane in tudi kasneje so se razširile po severovzhodni Sloveniji. V zvezi z jaslicami, ki so po svojem nastajanju rezultat dela bolj ali manj likovno nadarjenih posameznikov, je tudi stalen vezen prtič, ki ni smel manjkati pod njimi. Figure so lahko rezljali, lahko so jih modelirali iz gline in žgali v pečeh, ali izrezovali iz tiskanih pol, ki so se v 19. stoletju že v večjih množinah pojavljale na prodaj. V 19. stoletju na kmetih takih božičnih drevesc, kakor danes, niso postavljali. Včasih in ponekod so v hišni kot obešali manjšo smrečico, vendar neokrašeno. Ob praznovanju božiča pa je bilo še pomembnejše opravilo sprehod s kadilom po vseh prostorih v hiši in po gospodarskih poslopjih, ki ga je moral opraviti hišni gospodar ali hiš- na gospodinja. Prav gotovo se je kmečki človek najbolj družabno razživel pri raznovrstnih šegah in praz- novanju. Marsikatero od njih sta podpirali cerkvena in posvetna oblast, ker je bilo pač bo- lje vedno vedeti, kje bodo in kaj bodo delali ljudje v prostem času. Poleg praznikov so se 404 Tanja Tomažič kmetje nesli tudi pri skupnem delu, ob mašah, posebne vrste sprostitev pe so bila nekdaj tudi romanja, žegnanja in podobni shodi. O tem govori poseben sestavek. Združevanja in prva društva med Icmečitim prebivalstvom V organizirane oblike družabnega življenja so skušali pritegniti posebno žensko prebi- velstvo nevedno župniki, z različnimi družbami v okviru ene župnije. To so bila v sploš- nem smislu rezmeroma malo pomembna združenja, ki pa so s svojim pojmovanjem, deni- mo morale, precej vplivala tudi na ravnanje v farni skupnosti. Kmalu po sredini 19. stoletja so z znanimi političnimi spremembami in ukinitvijo Bachove- ga absolutizma nastopile tudi ugodnejše rezmere za nastanek tim. nepolitičnih društev. Sprva so bila to društva, ki so kljub deklariranemu nepolitičnemu delovanju v svojem bist- vu skušala propagirati slovensko nacionalnost. V čitalnicah, ki so bile najzgodnejši primer takih združevanj, so se tudi slovenski tržani in meščani še največ pogoverjeli v nemščini. Sredi leta 1869 je bilo na slovenskem ozemlju že 57 čitalnic, ki pa so praviloma ostale kmečkemu življu zaprte. Nekaj članov iz vrst kmetov je bilo samo na Primorskem in No- tranjskem. (15, str. 472) Ta pojav torej za slovenskega kmeta ni bil kaj prida pomemben, keže pa tudi, da slovenskemu meščanstvu, ki se je v tistem česu že zavedalo svoje nacio- nalnosti, kmet ni pomenil kaj dosti. Obdobje čitalnic se je rezmeroma hitro preživelo. Kljub svoji kratkotrajnosti je imelo razmeroma velike posledice v sočasni slovenski literaturi. Vzporedno s čitalnicemi so delovala tudi sokolska društva. Tim. Južni Sokol je bil usta- novljen v Ljubljani že lete 1863, vender je prišlo do večjega širjenje sokolskih odsekov ne podeželju šele ob koncu 19. stoletja in po letu 1900. Zanimivo je, da so bila politična društva sprva strogo prepovedana za ženske in mledino. Ti so lahko delovali le v cerkvenih kongregecijah in kasneje v nepolitičnih kulturnih društ- vih (npr. različnih odsekih prosvetnih društev). Kmečko prebivalstvo je živelo v drugi po- lovici 19. stoletje tako rekoč mimo vseh političnih društev, ki so jih meščeni ustenevljali v mestih in trgih. Sicer pa je ravno v društvenem življenju najbolj prišla do izraza družbena diferenciacija, saj so bila društva deljena na tista za bolj in tista za manj situirane prebivelce, oziroma se je te delitev videla pri društvenih funkcijeh. Notranja ureditev kateregakoli društve je upo- števala hierarhično lestvico. Gasilska društva Ni naključje, da so se prav med kmečkim prebivelstvom v zadnji tretjini 19. stoletja raz- meroma hitro in trdno uveljevila nova gesilska društva, formalno tako rekoč državno ustoličene in dovoljena. Ogenj je bil vedno šiba božja, nesreče in nepredvidljivo dejanje. V sklenjenih mestnih na- seljih so bili požeri tako pogosti, da so se meščeni že rezmeroma zgodaj v srednjem veku skušeli vsej delno organizirati, da bi s skupno močjo odvrnili nesrečo. Gašenje ni bilo od- visno toliko od tehničnih pripomočkov, ki so bili primitivni, kot od uspešne organizacije vseh tistih, ki so bili dolžni pri požarih pomagati. Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture 405 6. Najstarejša gasilska brizgalna, iz Grahovega pri Cerknici, 1836, sedaj v muzeju v Metliki Občasni izumi, še bolj pa izboljšave, ki so se vrstile od 1 5. stoletja naprej, so počasi prodi- rali v mesto. Leta 1518 je augsburški zlatar Plattner izumil uporabno brizgalno, pot do platnenih cevi je bila še dolga, prevoz pa kompliciran in odvisen od mnogočesa. V 19. stoletju so že poznali brizgalno s sesalnimi cevmi. Najbrž pa so bile take naprave dokaj drage tudi za občinske blagajne. Vsekakor je požarna varnost v glavnem slonela na zasebnih lastnikih hiš, ki so morali imeti predpisano število protipožarnih orodij (vedra za vodo, požarne lestve, požarne kavlje, kadi za vodo). Posebne obveznosti pa so imeli tisti, ki so bili lastniki vozov in vprežne živine. Po požarnih redih v mestih so bili za pomoč določeni v glavnem „ognja vajeni rokodelci", za nadziranje in povelja pa mestni sodnik, župan in svetovalci. Tak je bil že predpis v požarnem redu za Ljubljano iz leta 1676. Skladno z drugimi reformami sta Marija Terezija in Jožef II izdala tudi nove požarne rede in druge odloke. Razdelitev del, pomoč in poveljevanje se ni kaj prida spremenilo: gašenje je še vedno predstavljalo pomembno zadolžitev posameznih obrtniških cehov. Določila hišnim lastnikom so bila poostrena, kazni večje. Sredi 18. stoletja je „kresijsko glavarstvo za Gorenjsko prvič sprožilo vprašanje, da bi se v Ljubljani ustanovilo posebno gasilsko društvo." (3, str. 27 in dalje). Glede na ustaljen red pa meščanom ni bilo do tega, da bi se organizirali v „delovna društva", ki so bila očitno namenjena rokodelcem in so obenem še za njih pomenila neke vrste prisilo, saj je bilo do- 406 Tanja Tomažič ločenih cela vrsta kazni za neposlušne. Tudi 25 s palico za tistega voznika, ki se ne bi pra- vočasno prikazal na določenem mestu. Tudi na podeželju, ali pa še bolj, so bili požari pogosten pojav. (Za pojasnilo o protipožar- nih predpisih pri gradnjah glej prispevek Ivana Sedeja o arhitekturi). Obubožanih zaradi požarov je bilo v vsaki vasi veliko, nenadoma, od danes do jutri se je kmečko gospodarst- vo lahko znašlo brez vseh sredstev za življenje, ne samo brez strehe nad glavo, tudi brez živine, vozov, orodja, hrane do naslednje letine. Za pogorelce so veljali posebni predpisi, posebna dovoljenja za beračenje. Organizacija gašenja požarov je v vaški skupnosti pač ostala na ramenih sosedov, skrb za gasilske pripomočke pa je bila poverjena posameznikom. Po podatkih iz ankete je imelo naselje Cmurek na Slovenskem Štajerskem v letu 1811 eno brizgalno, v letu 1844 pa že dve veliki in dve manjši brizgalni, 3 sode za vodo, 10 požarnih lestev, 4 požarne kavlje, 26 usnjenih veder. To orodje je bilo v občinski lasti, vsaka hiša pa je imela še svoja vedra. (46, str. 143/61). Lahko domnevamo, da vse občine niso bile tako dobro opremljene s protipožarnim orodjem, dasiravno tudi to orodje ni kaj prida pomagalo pri večjih požarih, če ni bilo pri roki še vira vode. Posebno skrb za požarno preventivo so uvedli Francozi v štiriletni okupaciji v Ilirskih pro- vincah. Ta skrb je večinoma ostala še po njihovem odhodu. Vsekakor pa so bili kmetje ve- činoma še naprej več ali manj odvisni od svoje lastne sposobnosti in vzajemne pomoči pri večjih požarih. Po nesrečah se je število beračev povečalo. V Novicah iz leta 1846 izvemo za 12 skoraj popolnoma pogorelih vasi, pa še ta številka je najbrž nižja od realnega stanja, saj gotovo v časopisu niso zabeležili vseh požarov na Slovenskem v tistem letu. Ni čudno, da si je Bleiweis v Novicah precej prizadeval, da bi kmete vzpodbudil, da bi se zavarovali in bi imeli ob nesrečah vsaj nekaj odškodnine. Na slovenskem ozemlju so zava- rovali v glavnem pri Notranji avstrijski zavarovalnici, ki je imela sedež v Gradcu, ustanovil pa jo je nadvojvoda Janez leta 1828 (45, str. 10), ali pa pri italijanski zavarovalni družbi s sedežem v Trstu. V letu 1843 so v Novicah objavili Postave pogorelske družbe ali bratovščine sv. Florjana na Štajerskim, Koroškim in Kranjskim. Tekst je bil zelo obširen in ga je bilo potrebno obja- viti kar v več številkah (22, str. 61—70) Razloženo je bilo, kaj je namen te družbe, kako se ocenjuje premoženje in kako poravna- vajo škodo. Glede na splošno raven pismenstva v prvi polovici 19. stoletja pa je malo ver- jetno, da bi si kmetje sami brali dobronamerna obvestila. Splošna raven požarne varnosti in zavarovanja je bila v tem času odvisna od naklonjenosti cerkvene gosposke, pa tudi zmožnosti in pripravljenosti občinskih uradnikov, vsekakor pa je bil poglaviten in končen vzrok za zavarovanje posameznikov njihovo premoženjsko stanje in prosvetljenost. Že leta 1848 pa se je v Novicah pojavilo novo opozorilo: „Kmetje, ne pozabite bratovšnje sv. Florjana!... Tak pomoček, se nesreče ognja obvarovati, je asekuracija ali bratovščina sv. Florjana, in zdaj se boste zamegli lože v to družvo stopiti, ko bojo desetinske in tlačan- ske reči poravnane in vam po tem ne bo treba davkov odrajtovati..." (25, str. 204). Seve- da kmetje zaradi odprave tlake in desetine niso prav nič več „zamogli", kot je pokazal raz- voj. Požari pa so bili še prav tako pogosti kot prej. Razvoj gasilskih društev, ki jih danes še vedno pojmujemo kot društva, ki so pisana na ra- mena kmetov, pa je v drugi polovici 19. stoletja pokazal, da je bilo ozračje večje indivi- Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture ... 407 7. Gasilsko društvo v Novem mestu, slikano ob svoji desetletnici, 1886, fotoarhiv Dolenjskega muzeja. Novo mesto dualne svobode vsekekor primerno tudi ze te vrste organizecij. Obenem pa je bila hiererhi- čne ureditev, ki so si jo institucionalizirani gasilci prisvojili, absolutno najbolj primerna za istočasno razslojenost v kmečki skupnosti. V sedemdesetih in osemdesetih letih pa so ustanavljali gasilska društva iz obrambnih vzrokov, zakaj „... treba je omeniti posebnost, ki je bila lastna le gasilskim društvom na Slovenskem, da je bila namreč večine članov Slovencev, vodilne položaje v njih pa so imeli Nemci in nemčurji. Uradni jezik v društvih je bil nemški. Prvo gasilsko poveljevanje v slovenščini je imel lete 1880 Ignecij Merhar v Ljubljani." (3, str. 61) Po letnici 1869 je bilo prvo gesilsko društvo na Slovenskem društvo v Metliki. V nasled- njih dveh desetletjih so gasilska društva kot gobe rasla po Kranjskem, Štajerskem, Do- lenjskem, najkasneje na Primorskem. Vsekakor so gesilska društve pokrivala vse slovensko ozemlje in so v tem pogledu tvorila mrežo enekih ali podobnih društev po vsej Avstro-Ogrski. S svojo notranjo ureditvijo, rez- delitvijo na čine, s poveljevanjem, z uniformami je bila to skoraj pol vojaška organizacija. Slovence pa je poživljala še dodatna dejavnost: zavzemenje za uporabo slovenščine, in na ta nečin se je te tako rekoč izrazito nepolitična organizacija natenčno pokrivela s politični- mi zahtevami. Težko je reči, koliko so se vsa ta dogajanja dotikala, denimo, nekega aktivnega člana, ga- silca v manjši vaški skupnosti, ki je po svojih močeh pomagal pri gašenju, osebno pa. 408 Tanja Tomažič predvsem užival ob dejstvu, de je bil član organizacije, ki mu je pripedala svečana unifor- ma (ki si jo je moral v večini primerov celo sem kupiti), v kateri je blestel na paradah, pro- cesijah, pogrebih ali na gasilskih veselicah. Gasilstvo se je ob koncu 19. stoletja, torej v začetnih tridesetih letih svojega obstoje od zečetnih cehovsko in obrtniško naravnanih posebnosti uspešno preorientiralo na kmečki živelj. V društvih seje zbirala vaške gospode: župeni, posestniki, gostilničarji, trgovci, čestokrat kar v eni in isti osebi. Ze njih je bilo rezervireno predsedstvo, poveljstvo, nedpoveljstvo in ker je bilo še bolj pomembnih funkcij. Aktivne vloge gesilcev (brizgalničar, trompetar, ple- zevec in podobno) pa so v manjših vaških skupnostih prevzeli kmečki sinovi. V gasilskih društvih so naprej živele šege, ki so jih poznali ponekod na Florjanovo (4. maj), ko so kole- dovali od hiše do hiše in prepeveli razne pesmi. Pregled društvenih arhivov nam tudi pove s svojimi podatki o članih, prispevkih, funkcio- narjih, podpornih in častnih članih, prireditvah, kako globoka je bila socialna diferenciecija v vaškem okolju zednje četrtine 19. stoletja. Za hlepce in dekle ni bilo niti zanimanja niti prostora na kakršnikoli prireditvi, pa saj si jo tudi niso mogli privoščiti, če so bili vpreženi v delo skoraj dan in noč. Kmečkim fantom ali obrtniškim pomočnikom, ki so večinome osteli ektivni členi, je veliko pomenilo, če so bili člani društva. Zato so bili tudi zunanji znaki članstva (uniforma, člans- ka izkaznica, sodelovanje v uniformah pri raznih, že naštetih prireditvah) tako zaželeni in tudi s težavo pridobljeni ze večino, saj so si jih morali še sami plačevati. V zadnji četrtini 19. stoletje in kasneje je nestelo mnogo skupinskih gasilskih slik. Seveda gre za srečno okoliščino, da je bila tehnike fotografije že teko razvita in razprostranjena, da si je že utrla pot tudi na obrobje avstroogrske države, dasiravno ni bila poceni. To do- kazuje, da so bili dogodki tako pomembni za posameznike, da jih je bilo treba ovekovečiti za sedanjost in za prihodnjost. Začetki socialne demokracije so se slovenskega kmeta bolj malo dotaknili, razen če po- mislimo na to, de so izvirali prvi proletarci vendarle iz kmečkih vrst in so tako ohranjali še dolgo časa kmečko miselnost. Vendar ne podeželje socialno demokratske ideje niso segale. Ideje socialne demokracije so razširjali bivši Bleiweisovi „rokodelci". To je bile že zadnja četrtina 19. stoletja, ko seje na podeželju začenjala največje obubožanost, zadolževanje, izseljevanje in obenem tudi največja socialna diferenciecije. Šele ob koncu osemdesetih let 19. stoletja so se pojevile ideje o kmečkem zedružništvu, ki jih je zastopal Janez Ev. Krek in ki so prodrle v življenje že pred koncem 19. stoletje. (14, str. 564) Božjepotništvo, romanja, cerkveni shodi in prazniki Prav gotovo je bilo božjepotništvo, romerstvo, obiskovanje cerkvenih shodov, zahajanje i na žegnenje in ker je še podobnih dogajanj ena od svetlejših strani v življenju kmečkega prebivalstva v 19. stoletju. Priložnosti za tovrstne obiske cerkva je bilo dovolj skozi vse leto. Nekatere cerkve so bile bolj znane kot druge, njihova popularnost pa seje spreminja- la. Prosti čas je omogočil kmetom v poznem poletju več popotovanj oziroma več shodov' in srečanj. Božjepotništvo v svojem tisočletnem razvoju ni bilo deležno le hvale in priznanj. Kot vsak j drug kulturni element se je s časom spreminjalo, nanj pa so vplivali predvsem neposredni j Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture 409 8. Procesija na Telovo v Novem mestu, okr. 1900, fotoarhiv Dolenjskega muzeja v Novem mestu \ udeleženci. Ti so ga tako rekoč gnetli in oblikovali po svoje, kar je povzročilo pri posvetnih in cerkvenih oblasteh večkratne posege, z večjimi ali manjšimi posledicami. Slovenci so se tako rekoč že „od nekdaj", kmalu po pokristjanjevanju, udeleževali romanj na daljše razdalje, v večja in znana krščanska središča srednjega in novega veka: Jeruza- lem, Rim, Kompostela, Koln, Aachen, Trier, o čemer obstoje pisani podatki. V tistih časih so bili to gotovo podvigi, ki so zahtevali globoko religioznost, vsaj malo pa tudi avanturiz- ma. Poleg tega so včasih romarske poti, ki so trajale (po evropskem ozemlju) tudi po več mesecev in celo let, romarji prehodili ali se prevozili z namenom, da vmes trgujejo, da opravijo mimogrede še kakšen diplomatski posel (80, str. 225 — 230) in obenem izprosijo milost za nazaj in za v prihodnje. Znano je bilo, da so Slovenci v skupinah romali v Koln (ali Kelmorajn) že stoletja dolgo, saj so že od 9. do 14. stoletja znani številni romarji, v naslednjih stoletjih pa so bila skupinska romanja Slovencev (ki jih v zapisih čestokrat imenujejo Ogre) vsakih sedem let, vse do le- ta 1 776, ko je bilo z odlokom dunajske dvorne pisarne prepovedano vsako romanje ce- sarskih podanikov v Porenje. Ta odlok je trajal le slabih trideset let (68, str. 143 — 213), kar je bila usoda večina Jožefovih preveč radikalnih sprememb. V zvezi z vsakoletnimi romanji v porenska mesta se je dogajalo cel kup stvari, tako da so taki in podobni odloki prizadeli pravzaprav bolj domačine kot romarje. 410 Tanja Tomažič Prav ob koncu rednih sedemletnih skupnih romanj se pojavijo poročila nekaterih graščin- skih oskrbnikov (68, str. 165, 164), ki večinoma poročajo, da so se v Porenje podajali največkrat kočarji in obubožani ljudje, ki doma niso imeli dela, spotoma so beračili in si s tem celo pridobili nekaj premoženja ob vrnitvi. Prav tako so se z romanjem fantje lahko uspešno izognili vojaščini. Omenjajo tudi tatove, ki da so se močno namnožili in se pona- vadi priključili romarjem. Taki podatki in poročila so bili seveda voda na mlin Jožefu II, koje pripravljal odloke v zve- zi z ukinitvijo oziroma zmanjšanjem števila samostanov in romanj. Kljub vsemu pa najbrž niso povsem iz trte zviti, dasiravno pravi Jože Stabej v nav. delu takole: „Šele potem, ko je bilo za sedaj že vse končano in se oblateni niso mogli braniti, je zlilla za 'ljudstvo vsa od ljubezni in skrbi vneta' gospoda z Gorenjskega v svojih poročilih kresijskemu uradu v Ljubljani leta 1775 kar cele golide objedanja na svoje 'podanike', ki so si bili kdaj upali božjepotiti v Porenja." (68, str. 164). V 19. stoletje je torej cerkev popeljala ljudstvo še z ostankom posvetnih prepovedi in od- lokom Jožefa II, ki pa niso prišli do prave veljave niti v času, ko so nastali, še hitreje pa so ponehavali po Jožefovi smrti leta 1790. Ljudi, ki so morali po enkrat ali večkrat v Kelmo- rajn, je bilo vedno manj, so pa zagotovo pridobivali na pomembnosti vsaj po pripovedo- vanju o svojih dogodivščinah. (Glej podatke o Davorinu Trstenjaku, ki je kot dvajsetletni študent zapisal pripovedovanje kelmorajnskega romarja in spet čez dvajset let sam odšel v Koln na poizvedovanje (68, str. 178). Kasneje so se poredkoma in posamično odprav- ljali na romanja na daljše razdalje v tuje dežele. Zato pa so v 19. stoletju poznali vse polno romanj v okoliške cerkvene hrame. Celo v naj- bolj neugodnem času za božjepotništvo so nastajale nove romarske poti, na primer Mati božja Dobrega srca nad Kostanjevico ob Krki, leta 1777. (42, str. 223). Na Slovenskem so prevladovale Marijine božjepotne cerkve, sicer pa so častili tudi druge svetnike. Popularnost božjih poti ni bila vedno na isti ravni. Tako sojo nekatere zgubljale, druge pridobivale, vsekakor pa so večje razlike v obiskovanju nastale šele v 20. stoletju. Po podatkih, ki jih lahko črpamo iz literarnih ali dokumentarnih zapiskov slovenskih pisa- teljev in zapisovalcev, lahko sklepamo, da so bile romarske poti, shodi, žegnanja in po- dobni cerkveni prazniki skoraj enaki ali vsaj zelo podobni v prvi in drugi polovici 19. stoletja. Še najmanjšo spremembo so doživeli vzporedni pojavi, ki so obvezno spremljali cerkvene shode, tako rekoč posvetna dogajanja, ki pravzaprav sploh niso zadevala religioznega momenta, pomenila pa so stalno in obvezno scenerijo. To so bili kramarji, godci, pijanci, berači, in kar je še takih reči, ki so bili za cerkvene oblasti vedno moteči, a so jih vseeno tolerirali do največje možne mere. Tudi na romanjih so se zbirali pripadniki različnih družbenih skupin, od gruntarjev in kočar- jev, do meščanov in poslov. Do neke meje je bila ta pripadnost označena že s karakteriza- cijo patrona (nekateri so sloveli za zaščitnike otrok, vojakov, popotnikov, zaljubljencev, za zaščitnike v bolezni, za živino, za letino in podobno). Še bolj so se romarji ločevali po krajevni pripadnosti, kar najbrž ni vedno izvenelo čisto miroljubno. Tako Trdina pripove- duje o belokranjskih romarjih v Novem mestu, ki da so kradli češpije, sicer pa so vedno nosili s seboj čebulo (75, str. 444/312), drugod pa v zvezi s plesom pove, da „vrtec pleš- ejo posebej Slovenski Štajerci in posebej Dolenjci-domačini." (74, str. 38/232). Romarski shodi so bili v 19. stoletju po vsem sodeč eden najbolj slikovitih in pomembnih dogodkov v sferi družbene kulture in so odzvanjali večplastno tako na same udeležence kot na kraj, kjer so se dogajali. 411 Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture 9. Romarji iz Bohinjske Bistrice na Višarjih, ok. 1900, fotoarhiv Gorenjskega muzeja v Kranju V času božjepotniških praznikov se je dogejalo toliko stvari, da so s kakršnokoli zakonsko prepovedjo vedno prizadeli preveč komplicirano strukturo trgovine, prometa, ljudskega prava, šeg in vere. Zato se teke prepoved ze delj česa ni uveljavila brez prave prisile. Tako rekoč institucionalizirane funkcije so si sčasoma kljub rahlemu prenehanju ponovno utrle staro uhojeno pot. Niso želeli prizadeti verskih čustev prebivalcev 19. stol., zaradi katerih so se konec kon- cev romerji povečini podali na pot, zagotovo pa jih je vodil tudi še kekšen drug vzrok. V najboljšem primeru so torej združeveli koristno s prijetnim. Tako se poleg religioznih na- menov večkrat nevaja kot vzrok za romanje še veselje do sprostitve, do družbe, do spre- membe, do spoznavanja ljudi in krajev, do trgovskih poslov in podobno. Jernej Andrejka se spominja svoje metere, ki de si „... je želela več deklet nego fantov, zato je hodila pred vsekim porodom ne božjo pot k sv. Ani v Tunjce po punce, e sv. Ana jo je izmed dvanajst- kratnih obiskov uslišala samo trikrat..." (1, str. 26). Ljudje so romali zaradi zaobljub, zaredi prošenj, iz zahvale, in v tem pogledu jih je prev go- tovo vodile prava in trdna vera. Tudi Trdine je v letu 1877 slišel za dekle, ki „... je večkrat rekla, da za dener se nikoli ne bi hotela bog ve kako potruditi, ali za ljubčka pa bi šla po go- lih kolenih čeprav v Brezje na Gorenjsko." (76, str. 923/38). 41 2 Tanja Tomažič Vzroki so bili čestokrat bolj naivni, kot si jih je želela cerkev, zato pa so nemara prav ti ro- marji pomenili tisto število, po keterem so „... vaščani sklepali, za koliko se bode oboga- tela cerkev..." (50, str. 340). Cerkveni shodi so bili na vsak način eden najbolj pomembnih priložnosti za nabiranje pri- spevkov. Obiski cerkve ob določenih detumih so imeli več vzrokov, ki ze cerkveni koledar niso bili nepomembni, za vsesplošno doživljanje obiskovalca pa so si bili zelo podobni. Teki so tu- di spomini različnih romarjev in obiskovalcev, ki opisujejo, kaj vse se je takrat dogajalo, oziroma, kaj vse so takrat lahko videli in slišali. (8, str. 27 — 98) Že od nekdaj so imeli v fari največji praznik za obletnico posvetitve cerkve svojega petro- ne, tim. dedikacijo (78, str. 16 — 26). Med odloke Jožefa II, s katerimi je skušel omejiti eli celo odpraviti, vsekakor pa zmanjšati praznovanja in prireditve v zvezi s cerkvenimi praz- niki, je v letu 1 768 spadal tudi tisti, s katerim je prenesel vsa žegnanja na tretjo nedeljo v oktobru, kakor je ostelo do danes. S tem pe se v preznovanjih kmečkih ljudi ni kaj dosti spremenilo, sej so vse šege prenesli na god svojege patrona tim. patrocinij. Žegnenje so ustoličili navadno na nedeljo, ki je sledila godovnemu dnevu svetnike. Žegnenje je bilo prev teko eden največjih praznikov v župniji, kar priča izredno bogato be- sedišče, primerjalna simbolna, opisna imene ze skorej vsako pokrajino posebej: proščenje ali smenj v Prekmurju, cerkvenje ne Koroškem, opesilo eli opasilnica na Goriškem in No- tranjskem, žegnenje v osrednji Sloveniji, šagra na Primorskem. Še v 20. stoletje sega žegnanjska šega, da je treba pogostiti vse znance in sorodnike, ki so z obiskom počastili praznik domačege patrona. Iz druge polovice 19. stoletje je opis Josipa Stritarja: „... V srečnem Prilesju se je danes jelo z veliko žlico. Po stari in recimo, tudi lepi nevedi, je vebil vsak Prileščan svoje sorodnike in znance, ki so bili prišli na ro- marski shod, v gostje..." (69, str. 35 — 39). Ze udeležence je bilo torej romanje in žegnenje združeno v končni fezi: v pojedini in plesu po cerkvenem opravilu. Tisti domačini pa, ki so vabili na dom, so očedili hišo in dom, poskrbeli za osebno higieno še bolj kot na nevedno nedeljo. Ne smemo računati, da so se na žegnenje zbreli sami sorodniki in znanci, tako so si tudi ti- sti, ki niso imeli svojih sorodnikov po vaških hišah, lahko pošteno odteščali. Ni ga bilo žegnenje ali romarskega shoda, ki bi minil brez kremarjev, krčmarjev, vsakovrstnih bere- čev, padarjev, zobodercev, prodajalcev lastnih ali tujih izdelkov. V tem posvetnem obrobju cerkvenih dogajanj so si bila enaka tako žegnanja kakor ro- marski shodi. Še več, ob vseh cerkveno zapovedanih praznikih, ki naj bi jih verniki zbrano slavili, se je nabralo toliko obrobnih dogodkov, da so ponekod skoraj prekrili prvotni po- men. Zato se je bile tudi cerkev prisiljena breniti prehudega posvetnega balasta, iz leta 1878 je takle opis shode pri sv. Roku: „... Devet krčmarjev, vsek je stočil nejmanj po 3 vedre vina (1 vedro je približno 56 I). Kmetiški fantje so divje razgrajali okrog cerkve med službo božjo, tako da je dal župnik cerkvena vrata zapreti. Tudi godcem je vikar prepove- dal igrati pred olterjem poskočnice in marše, pa ga niso poslušali. (76, str. 919/33) Tako posvetna kakor cerkvene oblest ste večkret prepovedoveli tiste „božje poti, ne ke- terih je prišlo do zloreb, kjer je bilo božjepotništvo povezano s praznoverjem, z vero v ma- gično moč svetih podob, kjer se je božjepotništvo izrodilo v veseljačenje, popivanje in Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture 413 10. Romarji na Šmarno goro, Franc Kurz v. Goldenstein, fotoarhiv Narodne galerije nravne pregreške, v brezdelje, v kramarski sejem, v pohujšanje, namesto da bi ohranilo značaj pobožnosti, zbranosti, molitve, spokornosti in verske spodbude." (8, str. 26). Tako niso kaj prida pomagala niti večna opozorila iz ust ali izpod peresa pomembnejših cerkvenih dostojanstvenikov (npr.: Slomškova navodila glede cerkev in romanj). Shajanje ljudi ob cerkvenih praznikih, pa naj bo to na žegnanje ali na romarskih shodih, je bilo v pojmovanju kmečkega človeka vse 19. stoletje praznik, ki jim je pripadal tako zaradi molitve, prošenj in pokore, kot zaradi veselja in drugih koristnih opravil, ki jih je bilo mogo- če opraviti spotoma. Zato ni čudna pripomba Trdine, ki nasploh zelo kritično opisuje cerk- vene shode, da „... sploh so se jezili tudi vsi drugi ljudje, kaj je začela duhovščina delati 'žegnarjem' napote, zmanjševati slovesnosti in groziti celo z odpravo te starinske šege." (76, str. 919/33). Žegnanja so imela svoj ustaljeni čas, navade in število obiskovalcev. Število le-teh pa se je menjalo ne samo zaradi verskih vzrokov (večje ali manjše pobožnosti prebivalstva), am- pak tudi zaradi gospodarskih razmer, ki so pogojevale boljše ali slabše kupčije. Poleg manjših, tako rekoč lokalnih priprošnjikov, kamor so romali z bližine, so bile nekatere cerkve, ki so imele več veljave, in so jih obiskovali tudi romarji iz bolj oddaljenih krajev. Zelo znana romarska cerkev, kamor so romali iz vseh slovenskih pokrajin, so bile Višarje, prav do srede 19. stoletja, ko si je začela pridobivati sloves vseslovenske zaščitnice brez- janska Marija. Obiskane so bile še Šmarna gora. Ptujska gora. Devica Marija v Polju pri Ljubljani, Dobrova pri Ljubljani, Puščava na Pohorju, Sveta Gora nad Gorico, Svete gore ob Sotli, Nova Štifta pri Ribnici, Olimlje, Zaplaz nad Čatežem (ki je novejšega datuma). 414 Tanja Tomažič Blejski otok. V 19. stoletju so romali Slovenci zelo pogosto še v MariazelI (eli Marijino Celje). V Stični je bile v 19. stoletju znene t.im. portna nedelje, ko se je na stisko žegnanje rez- tegnil sejem ne tri dni, predvsem ze drobnico, konje in govedo, zraven pa so prišli še šte- vilni kramarji od vsepovsod. Omenjena portna nedelja je bila pomemben dan predvsem ze posle in služinčad. Imeli so ga pravico izkoristiti prav v določen namen: za spoznavanje in navezovanje stikov. Menda so si deklete že pri pogajanju za službo izgovorila prosto port- no nedeljo (42, str. 200). V tem primeru je strenski pomen žegnanje popolnoma ned- voumno definiran in uveljavljen. Ko omenjemo romerje in obiskovalce žegnarij, cerkvenih shodov in podobnega, nikakor ne smemo mimo stalnih, rednih in številnih obiskovelcev-berečev. Imeli so teko rekoč permanentno pravico zbiranje prispevkov in so bili nevzoči ne vseh podobnih prireditvah. Bereči so bili tako rekoč nujno zlo. Bili so neprijetni za vsako kolikor toliko urejeno skup- nost, a oblast si pred njimi v 19. stoletju ni zatiskala oči. Bili so uradno potrjeni, priznani, domači in tuji bereči. Imeli so celo rezlične pravice, razlikovali so se med seboj, e bili so tu- di stalni privesek romanj in shodov, semnjev in trženj. Če je bilo potrebno, so imeli tudi ur- adna potrdila o svojem poklicu in dovoljenja za „nebiranje prispevkov". Njihove pravice so bile torej formalne in neformelne, pridobljene s časom in ljudje so jih upošteveli. Vsak ro- mar, če se že sam ni posluževal takege načina preživljanja, je vedel, da bo dal vbogajme, četudi bo s soldi podprl žganjarja, h kateremu jih bo ob prvi priložnosti nesel berač. Berač- ev je bilo vseh vrst, saj je bilo tudi vzrokov, da so prišli na beraško palico, dovolj. Tako se jih je gotovo precej nabralo iz vrst starih in onemoglih, poškodovenih vojakov, ki so še pred letom 1802 (ko je bile uveljevljena 14-letna vojaška služba), dobivali skupaj z od- pustnico tudi uradno dovoljenje ze beračenje, pogorelcev in tistih, ki so z kakršnihkoli dru- gih manj opravičljivih vzrokov pristali na tak način življenje. 11. Berač pred ljubljansko stolnico, Ladislav Benesch, grafika, konec 19. stoletja, fotoarhiv Narodne galerije Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture ... 415 Biti berač je sicer pomenilo najnižjo stopnico na družbeni lestvici, vendar pa splošno vzdušje beračem ni bilo sovražno, dasiravno že dolgo ni več upoštevalo še iz srednjega veka izhajajočega spoštovanje tistih, ki so si ubožni način življenja izbrali „po božji in last- ni volji". Ko se je v drugi polovici 19. stoletja zelo poslabšal položaj kmeta, ni bilo nič ne- navadnega, da so se ljudje iz vaške skupnosti navadili na tak način življenja. Takrat so se tudi nekoč bogati kmetje čez noč spreminjali v berače. Dolgovi so v tem času v Avstriji naraščali, dražbe pa so postajale običajne. Od leta 1870 do 1880, torej v 10 letih, je šlo v Avstriji na boben 62.119 kmetij, v naslednjih letih pa še več: 78.093. V letu 1889 je imela Kranjska izmed vseh avstrijskih dežel največ malih pri- silnih prodaj, velika posestva so prenekaterikrat prodajali za smešno nizko ceno. (11, str. 8, 9). Večina teh ljudi se je res proletarizirala v mestih, nekaj jih je šlo s trebuhom za kru- hom še dlje, nekaj pa jih je odplavilo na socialno dno. Prav tako je bila družba beračev zadnje pribežališče ostarelih hlapcev in dekel. Splošni so- cialni čut je sicer nalagal kmetom, da so onemogle posle obdržali na kmetiji, a v neugod- nih gospodarskih razmerah so bili ti odveč. Ljudski glas berače na splošno slika kot pijance in postopače, ki bi sicer še zmogli kakšno delo, a se jim ne ljubi. Včasih pa tudi pri beračih nastane vrednostna gradacija, saj so po- navadi najslabši tisti, ki prihajajo od drugod, ki niso „naši". Na Dolenjskem so bili najslabši Hrovatarji, Kočevarji in Gorenjci. (74, str. 293/47) Priložnostno so se največkrat ukvarjali z igranjem na kakšen instrument, s prepevanjem, tudi vedeževanjem, kar je marsikomu prinašalo kar lepe „dohodke" in celo določen ugled v okolici. Bili pa so tudi taki, ki so si s pripovedovanjem zgodb in prebiranjem tiskanih besedil po hišah služili svoj kos kruha in prenočišče. S tem so marsikaterega kmečkega otroka vzpodbudili, da seje z večjim ve- seljem učil branja. Nasploh so bili ljudje prijaznejši in radodarnejši do domačih revežev, tuje pa so naganjali iz vasi. Iz Sv. Trojice na Slovenskem Štajerskem so se pohvalili v Novicah z novim srenjs- kim redom, ki je vseboval tudi določila o beračih. Takole pravijo: „... Beračija se v naši srenji ne terpi; domačim ubogim se bo iz srenjskih dohodkov pomagalo, ptujim se pa pri- merno delo da, iz ali se pa iz srenje odpravijo." Še en člen se ukvarja z nadlego: „... Če pravičen ubošček pomanjkanje terpi, naj se pri županu oglasi, da se mu živež da in njemu primerno delo oskrbi." Primerno delo je v tem primeru pomenilo vzdrževanje srenjskih po- ti, ki se ga najbrž niso mogli lotiti vsi „pravični ubožčki". (29, str. 131, 132) Berače so v bistvu preganjali iz vseh srenj, učinkovite socialne podpore s strani oblasti ni bilo. Za beračenja so bili cerkveni shodi najbolj primerni. Tu je bila organizacija najbolj ute- čena in je hkrati odvzemala oblasti del njenega deleža v skrbi, skratka pomenila je sociali- zacijo, ki je bila uveljavljena na vseh ravneh: pri beračih, pri tistih, ki so dajali denar in pri oblasti, ki ji je bila s tem odvzeta delna skrb. Kdorkoli in kjerkoli je v 19. stoletju opisoval cerkvene shode, ni mogel mimo te zvrsti obiskovalcev. S tem, kdo so bili božjepotniki na daljših romanjih v porenska mesta v časih pred prepo- vedjo Jožefa II, smo se že seznanili. Jože Stabej sicer trdi, da so poročila graščinskih oskrbnikov grdo opravljanje, ki nima podlage, predvsem pa se oblateni niso mogli braniti. Vendar se pojavlja vprašanje, če so vsa ta poročila iz trte izvita, oziroma le zlonamerna. Ker so ta romanja trajala po več mesecev (najmanj pa dva), je zares sprašljivo, kdo si jih je lahko privoščil, še posebno, če so romale kar cele družine. i 416 Tanja Tomažič Na dlani je, da se ti ljudje niso mogli pohvaliti s trdnimi grunti ali sploh z večjo posestjo, ki bi jo prepustili poslom ali kar tako vnemar ze ves tisti čas, ki so ga nameravali prebiti na romanju. Romanje v daljni Kelmorajn je prineslo romarju, če se je seveda srečno vrnil, veli- ko krajevno slavo in bil je absolutno povzdignjen na hierarhični lestvici. To lahko sklepa- mo iz številnih ljudskih pesmi, ki omenjajo romarje — vsekakor ne bi zašli v pesem, če bi bilo to nekaj povsem nevednega in nezanimivega. Dasirevno so številke, ki jih nevaja Stabej za romarje v posameznih sedemletnih romanjih v Porenje, prav impozantne in pomenljive (leta 1713 je prišlo v Koln 306 slovenskih ro- marjev, lete 1720 350 do 400 romarjev, leta 1727 109 romarjev in tako naprej), ob pre- povedi Jožefa II to vender ni moglo prizadeti večjega števila prebivalstva. Je pa popolno- ma razumljivo, da kakršnokoli premikanje prebivelstva na take razdalje in za daljše čese gotovo ni bilo po volji gosposki. V 19. stoletju so popotniki za Kelmorajn še vedno vzbuja- li pozornost. Vprašenje pa je, če bi se romanje na vsakih 7 let še vedno tako vneto ponav- ljalo, četudi bi ne bilo za nekaj časa prepovedano. Napoleonove vojske niso bile pomirjujo- če ze tiste, ki so se le odpravili po svetu. Božje pota na domačih tleh so tudi v 19. stoletju lahko trajala po več dni ali tednov. In rav- no tako je spet vprašanje, kdo se jih je lahko udeleževal. Preprosti kmečki ljudje so bili bolj pobožni in so se bolj pogosto odpravili na božjo pot. Vendar pa so prav tako povsem upre- vičeni pomisleki, da božjepotništvo ni bilo ravno najbolj priporočano ali priljubljeno pri kmečkih gospodarjih z večjo posestjo in večjo družino. Kdo si je pa lahko privoščil, ne gle- de na dneve, ko ni bilo večjih kmečkih del, odhod od hiše za nekaj dni, če je le bilo v hlevu nekej repov? Tudi božja pota so imele svoje stalne obiskovalce. Izjema so bile seveda le večje zaobljube ali pa obisk najbližjih cerkva, kar ni vzelo veliko časa. Iz leta 1845 je članek v Novicah z naslovom Od družine. Neznani avtor v treh zaporednih številkah moralizira o delovnih gospodarjih in njihovih navadah, življenju njihovih družin- skih členov, hlapcev, dekei, o vzgoji otrok, prav ob koncu pa se mu pritakne še tole: „... Cerkve imejo za to, kar so — za božje hiše; in družini je perpušeno si po željah ob ne- deljah in praznikih dušo per božji službi okrepčeti. Ne božjo pot se od tih dveh hiš le melo hodi. Lipovšek rad reče: Premnogi pravi, de gre na božjo pot, pa gre le Bogu ne pot; če gre od doma še kaj pobožen, pride red brezbožen domu..." (24, str. 150). Vprašljivo je tudi, koliko so bila romanja v 19. stoletju še skupni družinski praznik. Da so se radi združevali po župnijeh, je znano, prav tako več avtorjev tudi omenja, da so romarji radi plesali vrtec in prepevali romerske pesmi (58, str. 80), včasih tudi kakšne drugačne pesmi, menj pobožne. Tedaj so se radi združevali po skupinah. Skupino so ponavadi tvori- li verniki ene župnije, vodil pe jo je nekdo, ki je znal pevske viže. Ob pojavu romarstva navadno omenjamo še votivne podobe. Res je bilo 19. stoletje na Slovenskem tudi čas, ko je prišlo do kvantitativne širitve tege pojava, obenem pa tudi do njegove spremembe. Darovanje podob cerkvi v zahvalo ali v priprošnjo seje pojevile najprej v Italiji že v prvi po- lovici 14. stoletja. Širilo se je v letinsko cerkvene evropske dežele, na Slovenskem je ohra- njene nejstarejša votivne slika z letnico 1599 v cerkvi v Kokarjih pri Mozirju. (49, str. 117). V 16. in 17. stol. so bile votivne podobe skoraj izključno stvar plemičev, duhovščine in bogetih meščanov. Šele v 18. stol. je po sklepenju glede na ohranjeno gradivo, darovanje votivnih podob že zašlo tudi med kmečko prebivelstve. Primerki z upodobitvami figur s kmečkimi nošami ali prizori s kmečkega življenja so tako redki, da lahko rečemo, da je bila to še navada, ki je bila tako rekoč rezervirana za višje družbene sloje. V primeri s sosed- Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture ... 417 njimi avstrijskimi in nemškimi deželami (36, str. 88) je ostalo na slovenskem ozemlju za- nemarljivo malo votivnih podob, pa naj so plemiške ali meščanske iz 17. in 18. stoletja, ali pa kmečke iz 19. stoletja. Podobe, ki so v 19. stoletju izhajale večinoma iz domačih podobarskih delavnic (82, str. 47, 48) so bile verjetno tako drage, da so bile predrage za večino romarskih popotnikov. Kdor pa si je tako podobo le lahko privoščil, se je v enaki meri, kot se je hotel zahvaliti za izkazano mu milost božjo, tudi želel izkazati se pred svojimi sovaščani in ostalimi obisko- valci romarske cerkve. Okamenele in za naš čas naivne podobe ljudi, živali in arhitekture imajo podoben razstav- ni pomen, kot so ga imele pozerske fotografije ob svojih prvih začetkih. Seveda je to le ena od razlag, ki ne upošteva religioznega momenta, ki je vsebovan v zah- valnih podobah, ki razlagajo nesrečo in čudežno božjo pomoč. Ob tako majhnem številu ohranjenih votivnih podob (82, str. 23), govorimo o slikanih po- dobah, večinoma na platno in les, redkeje na steklo, ni mogoče misliti, da je to samo slu- čajnost. Navada, ki je prišla med kmečke romarje iz duhovniških, plemiških in meščanskih vrst, je bila še vedno tako dragocena in draga, da se verjetno samo iz tega razloga ni bolj množično razširila po slovenskih cerkvah. V 19. stoletju so kmetje, po slikah sodeč, prosili ali se zahvaljevali v glavnem za osebno zdravje ali za zdravje svojih družinskih članov. V 18. stoletju pa od ohranjenih slik prevla- dujejo prošnje za živino. (49, str. 120) Ob koncu 19. stoletja začno slikane votivne podo- be nadomeščati s cenejšimi barvnimi tiski, ki jih po svoje opremljajo z napisi. Ta razvoj traja v današnje dni. Romarji in obiskovalci cerkva so v 19. stoletju pogosto darovali tudi votivne figurice. Tudi ta pojav se je med kmečko prebivalstvo razširil iz višjih družbenih plasti. Figurice so bile lahko ulite ali ročno modelirane iz voska, rezljane iz lesa, ulite iz srebrne pločevine ali iz železa. (49, str. 122 in dalje) Predstavljale so konjička, kravico s teličkom, ovco, prašič- ka, dojenčka, molivca in molivko, krastačo, par oči, roko, nogo in srce. Figure živali so darovali zaščitnikom teh živali. Najbolj znan je bili gotovo sv. Štefan kot zaščitnik konj. V družinskem proračunu je nakup teh figuric gotovo predstavljal precej manjši strošek od votivnih podob. Figure iz voska so izdelovali lectarji in svečarji. Šolanje in znanje Kaj je pomenila šola preprostemu kmečkemu prebivalcu slovenske vasi v 19. stoletju? V veliki večini mu je pomenila prisilo, nebodigatreba, ki poštenemu človeku krade čas in denar, odvrača otroka od dela, staršem pa nalaga dolžnosti pri preživljanju lenih učiteljev. To je najbolj splošna ugotovitev, ki pa je spet tako splošna, da ne more veljati ne za vse prebivalce ne za ves obravnavani čas. V 19. stoletju se je prav v zvezi s šolo in šolanjem zgodilo veliko pomembnih in ključnih stvari, ki so privedle do velikih sprememb v številu opismenih ljudi ob koncu 19. stoletja. Seveda to ni karakteristično samo za Slovence, zadeva vse narode v avstroogrski monar- hiji, ki so se ravnali po tamkajšnjih zakonih. Za uvod samo nekaj splošnih podatkov o razvoju (6) šolstva. 41 8 Tanja Tomažič V 18. stoletju je jezuitsko šolstvo kot orgenizecije doseglo svoj višek in svoj padec. V Ljubljeni je bilo takrat od 500 do 800 dijakov, od katerih je bilo približno tretjina do polovi- ca plemiških sinov, ostali pa so bili meščenskega porekla. Jezuitski red je bil uzakonjen le- ta 1773, s tem pa se je končal tudi sistem jezuitskega načina šolanja. Avstrijska vlada je že v neslednjem letu, 1774, izdela temeljni zakon iz tege obdobja — Splošno šolsko na- redbo, s ketero naj bi bilo načelno rešeno najosnovnejše šolanje širokega kroga prebi- valstva. Vsekekor pa je bilo tudi to šolanje kmečkih prebivalcev določeno predvsem do ti- ste stopnje, ki naj bi ustrezala obzorju in razumevanju čedalje bolj potrebne plasti delav- cev. Naraščajoča industrija je delovno silo rekrutirala iz delavskih-tlačanskih vrst. Po zakonu so bile torej ustenovljene naslednje šole: na podeželju trivialke, v mestih pa glavne šole in normalke. Okrog leta 1790 nej bi bilo ne celotnem slovenskem ozemlju ne- kaj nad 8000 učencev, šole pa so bile rezporejene takole: trivialk je bilo: 5 na Tržaškem, 5 na Goriškem, 12 na Slovenskem Koroškem, 56 ne Kranjskem, 58 na Slovenskem Šta- jerskem in 10 v Prekmurju. V mestih so bile normelke v Trstu, Gorici, Celovcu in Ljubljani. Glavne šole so ustanovili v Beljaku, Velikovcu, Novem mestu. Mlinu pri Bledu, Kamniku, Idriji, Celju in Mariboru. Poleg vseh teh šol, ki jih je predpisoval zakon, je bilo še nekaj de- kliških samostanskih šol v Trstu, Gorici, Celovcu, Ljubljani in Škofji Loki. Leta 1 784 je izšel odlok Jožefe II, po katerem je bilo treba učencem trivialk delati za na- daljevanje pouka na gimnaziji sprejemne izpite, treba pa je bilo plačati tudi šolnino. Popol- noma razumljivo je, da se je s tem ustvarila za pripadnike nižjih družbenih plasti nepre- magljiva ovira za nadaljevanje šolanja. Za tako imenovano „umno gospodarjenje" je bilo dovolj pripeljati prebivalstvo vsaj do ti- ste stopnje, ko so lahko brali in pisali. Vsekakor se je izkazalo pozneje, da je tudi to šolanje komajda pustilo kakšne sledi v človekovi izobrazbi. Po zakonu je bilo sicer splošno in ob- vezno, niso pe bile predvidene nobene kazni za izostajanje od pouka. Kmečki otroci naj bi povečini hodili k pouku v neproduktivnem zimskem času in slabem vremenu, ko so jih starši lahko pogrešili pri domačih delih. Dasiravno se zdi, de so spremembe, ki so nastale po sprejetju šolskega zakona leta 1774, spravile šolstvo v državne roke (ker so pač prenehali jezuiti kot usmerjevalci šolskega pro- cesa), so vendar z novim šolskim zakonom leta 1805, ki je trejal z raznimi dopolnitvami vse do 1869, ponovno zaplavali v že preizkušene vode: vodstvo in nadzorstvo vseh os- novnih šol je spet prišlo pod cerkveni in duhovniški vpliv. Župnik je teko postel neposredni nadzornik šole v župniji, višje nadzorne instance pa so bili dekani in škofijski šolski nad- zorniki. Reformiranje šolstva v kratkem obdobju Ilirskih provinc (1809—1813) ni pustilo prektično nobenege vpliva na kasnejše osnovno šolstvo. Pomen teh reform sploh ni dose- gel kmečkih plasti. Francozi so namreč nemesto prejšnje orgenizecije trojnih različnih šol: trivialk, normalk, gimnazij, zesnovali enotno štirirazredno osnovno šolo. Štirirazrednice naj bi bile praviloma v vsaki občini, iz njih pa bi imeli učenci možnost prestope ne gimnazi- jo ali strokovno šolo brez kekršnihkoli omejitev. V tem smislu je bila reforma seveda v prid nižjim plastem, vender nerazumljene in predvsem prekratka. Še bolj pa je šolstvo ze čese Ilirskih provinc zgubljalo simpatije, ker so organizacijo šol in preživljanje učiteljev oblasti obesile na občine, ki so se v okupacijskem času ubadale že s povečanimi davki. Šolniki so tako kot zajedalci občine izgubljeli še tisto melo spoštova- nja, ki naj bi ga bili deležni v vaški skupnosti. Univerza, ki so jo pod imenom „centralne šole" ustanovili Francozi v Ljubljani, leta 1810, je dala poudarek Ljubljani kot središču Ilirskih provinc, sicer pe je zaradi svoje kratkotraj- Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture ... 419 nosti pomenila samo bežen intermezzo brez kakršnegakoli vpliva na nadaljnje izobraževa- nje Slovencev. Vsega skupaj so centralne šole štele v začetku prvega leta 300 študen- tov, med njimi je bilo dve tretjini Kranjcev, med temi sorazmerno več Gorenjcev in Idrijča- nov kot drugih. Na teologiji so prevladovali kmečki fantje, na inženirstvu-arhitekturi obrt- niški sinovi, drugod je bila približno polovica kmečkih sinov. (6, str. 50). Po odhodu Francozov so Avstrijci ponovno uvedli isto mrežo osnovnih in drugih šol, nove pa so postale tim. ponavljalne ali nedeljske šole, ki so postale obvezne za dečke in dekli- ce od 12. do 15. leta. Položaj šol in učiteljstva je bil torej do srede 19. stoletja nekako zapisan in urejen na papir- ju do tistega nivoja, ki je ustrezal načrtom razvijajoče se družbe. Vsekakor že s samim si- stemom denarnega vzdrževanja ni vzpodbujal k rasti in širjenju. Z novim šolskim zakonom 1869 so šole postale državne in deželne. V letu 1870 pa je bilo vsaj za prihodnost poskrbljeno tudi za učiteljski kader. V Ljubljani, Celovcu, Mariboru in Kopru so bila ustanovljena učiteljišča. Od tedaj naprej se je ugled šole in učitelja začel po- časi spreminjati tudi med kmečkim prebivalstvom. Pred tem so se namreč za učitelje izobraževali na pedagoških tečajih na normalkah. Vse- kakor pa je bilo dosti več „neregularno" šolanih samozvanih učiteljev, ki so bili sicer izuče- ni obrtniki, odpuščeni vojaki in podobno in so se ravnali po reklu: Med slepimi je enooki kralj. Tudi šolske zakone in odloke je kmečko prebivalstvo najprej spoznalo kot prisilo: nepo- sredno so kmeta prizadeli obvezni prispevki za gradnjo ali vzdrževanje šol in prispevki v denarju ali naturalijah, ki jih je bil dolžan odšteti za učitelja. Najpogosteje se je kmet-tlačan v svojem življenju srečeval z enim samim zares šolanim človekom, to je bil župnik ali kaplan. Kot šolanega človeka je morda priznaval še pisanja zmožnega grajskega upravitelja, grajski gospod pa ni bil več predstavnik šolanih ljudi, am- pak predstavnik absolutno višjega razreda, ki si je za to vrsto dela (pisanje, branje) lahko najel uslužbence. Zmožnost branja in pisanja so še v začetku 19. stoletja kmetje v veliki meri povezovali z različnimi čarovniškimi posli, zagovarjanjem in podobnim. Zanimivo pa je, da so to zmož- nost najčešče povezovali z ljudmi, ki so hodili v visoke šole, kar naj bi pomenilo, da so se šolali za gospoda. Težko bi našli primer, da so za čarovnij in raznih ukan zmožnega imeli npr. vaškega učitelja ali organista. Določen strah pred učenostjo ni pomagal učiteljem, da bi si s tem priborili kaj višji status med vaškim občestvom. Poklic učitelja na hierarhični lestvici kmečkega prebivalstva ni kaj dosti pomenil niti na za- četku niti na koncu 19. stoletja, kljub temu da se je število šol ob koncu stoletja že bistve- no povečalo, s tem pa tudi število pismenih. To nehvaležno in slabo plačano delo so ob koncu 19. stoletja v večjem številu opravlja- le tudi ženske. Šolanje je v začetku 19. stoletja kljub zakonskim določilom zajelo manj kot polovico šo- loobveznih otrok. Generacija, rojena še v 18. stoletju, je bila torej na podeželju še bolj ali manj nepismena. Tem staršem se je redko posrečilo, da so si dopovedali, da je dobro in nujno za njihove otroke, da hodijo v triletne šole, kjer naj bi se naučili branja in pisanja. Redki izobraženci neduhovniške smeri so sicer izhajali iz kmečkih vrst, a njihova pot je bila po odhodu v šole za sorodnike in sovaščane zavita v skrivnost. Vprašanje je, če sta skriv- nost ali radovednost vzbujali tudi spoštovanje. Dovolj je pisanih dokazov v slovenski bele- 420 Tanja Tomažič 12. Probschriften, primer pisanja v slovenščini in nemščini leta 1857, Sodražica, slika 13a in 13b Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture ... 421 tristiki in spominih, ki pripovedujejo, da so učenost in prebirenje knjig nejpogosteje pove- zovali s črno magijo, s pojavi vraževerje in konec koncev s strehom in nelagodnostjo. Učitelj po svoji izobrazbi ni bil enak duhovniku, dasiravno tudi za večino duhovnikov v prvi polovici 19. stoletja ne moremo pričakovati, da so se po župniščih naseljeveli kot eru- diti. Župnikova moč ni delovala s stališča izobrazbe, ampak s stališča cerkve, cerkvene hierarhije. Kmetje so cenili njegovo moč, cerkveno oblest in ne znanje. Spoštovenje, ki so ga preprosti kmetje gojili do „gospodov", je bilo morde enako, če ne včesih celo večje, kot so ga občutili do zemljiškega gospode. Pri tem pa je bilo pomembno še nekaj: plemič oziroma lastnik zemlje je bil v fevdalni dobi po svojem poreklu tako oddaljen, da si kmet ni mogel ne noben nečin predstevljati, da bi se mu lahko približal kot enakovreden. Župnik pa je bil lahko eden izmed njih. Redko sicer, a z »božjo pomočjo" je lahko prišlo celo do tega. Spoštovanje, ki so ga najožji sorodniki izkazovali celo študentom teologije, se ni dalo pri- merjati najbrž z nobeno vrsto spoštovanja. Od tod tudi odrekanja lastnim sinovom, če so izstopili iz semenišča, kar se je dogajalo še vse 19. stoletje. (60, str. 235 in dalje) Določeno vrsto intelektualca so v pretežno kmečkem okolju pomenili tudi razni graščinski in sodnijski pisarji, ki so bili zaposleni pri gosposki. Kmet se sicer ni želel ukverjati s pisani- mi dokumenti, a je bil vendar prisiljen kdaj pa kdaj uporabljati tudi take stveri. V prvi polo- vici 19. stol. so se s tem srečavali povečini pri oporokah, pri pisanju ženitovanjskih pi- sem, verjetno pa manj pri raznih pravdah. Z ukinitvijo fevdalnega reda in novo uprevno razdelitvijo pa je prišlo tudi na tem področju do sprememb. Za Slovence vprašanje izobrazbe ni bilo povezano samo s šolstvom in osvojitvijo najbolj osnovnega znanja. Za kakršenkoli napredek oziroma komunikacijo z ljudmi zunaj njihove družbene strukture je bilo potrebno poznati tudi nematerin jezik, nemščino ali italijanšči- no. Znanje jezika je bilo teko rekoč kot privilegij omogočeno v teh časih le vojekom, trgov- cem, rokodelcem, tistim pač, ki so se ga naučili po sili razmer, ki so bivali ali potovali po nemško ali italijansko govorečih krajih. Prav tako je bilo nejbrž delno znenje tujega jezika omogočeno tudi poslom, ki so služili v meščanskih in plemiških družinah. Uporaba nemš- čine po kmetih gotovo ni bile udomačena v pogovornem jeziku, sicer pa pri uradnih aktih do nje niso imeli kaj prida drugačnega odnosa, kakor sploh do pisanja, oboje jim je bilo tuje in neznano. Od srede 19. stoletja je institucija notarjev prevzela posle bivših grajskih in sodnijskih pi- sarjev. Njihovo število pe je bilo omejevano in je bilo leta 1857 naslednje: Slovenska Šta- jerska je imela 69 notarjev. Slovenske Koroške 21, Krenjska 19 in Gorica z Istro in Trstom 40 notarjev. (32, str. 253) Notarji so v hierarhiji sodnih uradnikov verjetno predstavljali tisto plast pismenih ljudi, ki je imele seveda natančno določena in dovoljena opravila in je bila kmetom, neukim nemš- čine in pisanja, še najbolj pri roki. Ne glede na to, kakšne šolske kvalifikacije so bile po- trebne ze dosego tege stenu, je moral biti to poklic, ki je privabljal več izvrševelcev kot jih je lahko dobilo dovoljenja. V istem letu (1857) je namreč članek v Novicah tudi svaril pred nepravimi notarji, ki da se množe, a nimajo pravice izvrševati tega poklica, zato se njihovi izdelki ne bodo upoštevali. Za te vrste pisarjev smemo domnevati, da so se rekrutirali iz vrst nekdanjih vojakov, obrt- nikov, šolnikov in podobnih, ki so z nižjo ceno konkurirali uradnim notarjem. 422 Tanja Tomažič Glede na podatke, ki jih razberemo iz spominskih zapisov slovenskih pisateljev ali drugač- ne vrste izobražencev, ki so bili sprva namenjeni duhovniškemu poklicu, pa so se kasneje posvetili odvetništvu (60, str. 240 in dalje), lahko sklepamo, da tudi odvetniški poklic pri kmetu ni imel prave veljave. Toliko časa, dokler kmet ni vedel, kaj mu piše na papirju, je gotovo, da je bil nezaupljiv in nejeveren. V drugi polovici 19. stoletja, ko se je, denimo, že kot samostojen gospodar, vešč pisanja, pogosteje srečeval z notarji in odvetniki pred- vsem pri manj prijetnih dogodkih (pobiranju davkov, rubežu, dražbah), mu je verjetno to bolj oblikovalo sliko o tej vrsti izobražencev. Pojem „škrica" je izzvenel v absolutno nega- cijo šolanja in v splošni zavesti ni pripomogel k temu, da bi kmeta vzpodbudil k šolanju lastnih otrok zaradi neke splošne koristi, ampak le zaradi izboljšanja položaja posameznika. Iz mnogih t.im. „ljudskih modrosti", rekel, verzov, upodobitev je pojem „škrica" istoveten s pojmom nepoštenega človeka. Dokler je bilo nepismenosti več kot pismenosti, je bilo vse tisto znanje, ki so si ga ljudje lahko pridobili iz knjig, sumljivo, nepriljubljeno in strah vzbujajoče. Če opazujemo (proučujemo) razvoj odnosa do šol, do znanja in do položaja šolanega člo- veka v kmečkem okolju, bi se bilo potrebno ustaviti ob najpomembnejšem dejanju za kmeta, ob zemljiški odvezi v letu 1848. Ali je imelo to dejanje sploh kakšen vpliv na kme- tovo dojemanje svojega lastnega spremenjenega položaja, na njegovo spremenjeno samozavest? Do leta 1848 govorimo o fevdalni ureditvi na naših tleh. Podložniki so, ponekod bolj, dru- god manj, trpeli zaradi davkov in obveznih del. Zato so po letu 1848 osvoboditev od tlake verjetno doživeli kot največjo spremembo, odkupa pa v bistvu še niso dojeli, saj je bilo plačevanje le-tega raztegnjeno na več let. V teh letih po letu 1848 se vrste objave v Novi- cah, ki pozivajo bivše podložnike različnih gospostev, naj do tega in tega datuma plačajo zaostale obroke, sicer zapadejo rubežu. (27, str. 90) Kmetje so z odkupom zemlje povečini zapadli še v večjo revščino. Občutek, da niso več dolžni odrajtovati svojemu gospodu tlake in desetine v denarju in naturalijah, pa se je ven- dar moral poznati tudi na njihovi samozavesti. Tako vsaj danes sklepamo. S tem v zvezi naj bi bil tudi odnos do šol, dostopnost šol in spoznanje kmetov, da je šola- nje tudi za njihove otroke koristno. Glede na mizerno stanje šolstva v prvi polovici 19. stoletja lahko sklepamo, da je bil uči- telj tedaj na najnižji hierarhični stopnji vrednostne lestvice za izobraženstvo. Kmetje prav- zaprav niso vedeli, kaj početi z njim. Navadno se je moral preživljati še z dodatnim delom, o čemer priča vrsta zapisov, tudi upodobitev, vsekakor pa je bil oziroma naj bi bil v oporo in pomoč cerkvenim oblastem. Nedeljske ponavljalne šole so bile pri kmetih veliko bolj v čislih, ker so bile predvsem kraj- še, obenem pa so starši pričakovali od njih pomoč prav pri svojem starševskem delu: uče- nju krščanskih resnic in navajanju na krščansko pokorščino, kar naj bi otroke spravilo na pravo pot pridnih in pokornih. Kljub temu bi bilo mogoče misliti, da je vendar vpliv župnika in kaplana izviral predvsem iz njunih položajev v cerkveni hierarhiji. Z raznimi potrdili, ki jih je izdajala cerkvena gosposka, predvsem pa z javno kritiko, ki si jo je cerkveni gospod lah- ko privoščil z lece, je njegova oblast postala neke vrste prisila v kmetovem življenju. Če se povrnemo v prvo polovico 19. stoletja, ki jo je kmet preživel v odvisnosti od zemljiš- kega gospoda, bi se veljalo ozreti še na nekaj zanimivih podatkov, ki si jih je zapisal Trdina v sedemdesetih in začetku osemdesetih let. Pričajo nam, kako so kmetje sprejemali sa- mostojnost oziroma kako so se po (komaj!) dobrih dvajsetih letih spominjali tlačanstva. Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture ... 423 Ker so večino nekdanjih tlačanskih del opravljali (pri premožnejših kmečkih posestnikih) posli, ženske in otroci, je bila tlaka v resnici dvakrat manjvredno delo: ker so ga opravljali manj pomembni ljudje in ker ni bilo plačano. Zato ni čudno, da se pri opravljanju tlake, kjer se je to pač dalo, niso preveč trudili in Trdina je zvedel naslednje: „...Na tlaki naučili so se ljudje kleti, kventati, kurbati se in lenčariti." (75, str. 461/36), ali: „...Tlačanov seje še bog ognil, tako so kleli in kvantali. Pri njih seje le grdobij naučila." (75, str. 491/109). Po takih izjavah bi lahko celo mislili, da so bili tlačeni ena od plasti v vaški skupnosti ena- kih, v resnici pa bo najbrž veljalo, da je bilo to le posledica vrednotenja prisilnega in neple- čanega dela. Tudi naslednja izjava, ki se ji Trdine čudi, ni nenavadna: „... In vender je bilo včasi bolje ko zdej, v veliki potrebi dobil je kmet pomoč pri graščaku, zdaj nima nič. Noben kmet nima zato več premoženja, da je podložnost nehela. Koliko veči so zdaj davki..." (75, str. 456/4). In koliko je bilo kmetov, nekdanjih podložnikov, ki so si v časih, ki so sledili, naivno želeli, da se vrnejo njihovi gospodje? Komu in za koliko je zrasla samozavest, ko ni bilo treba več hoditi ali pošiljati svojih ljudi na tleko? Kmet je bil kmet in ni bil ne gospod niti ni bila njegova žena gospe ali hči gospodična. Kdaj se torej dogodi, da si kmetje sami priznajo, da tudi njim (seveda ne vsem, le gospodarjem z imetjem ali z izbranim položajem v skupnosti) pritiče neslov zgornjih plasti? Približno 30 let za tem ima Trdina zapisano: „... Andrejeno punco zval pop na oklicu gospodična. Do zdaj je bilo to obično le ze uradniške in patriške uscanke. Gospoda godrnjala na popa." (75, str. 537/88). Prav tako se mu je nekeko v istem obdobju zazdelo, da se dogajajo spremembe tudi pri porokah: „... Popi zdaj zelo vičejo poročevaje ženina in nevesto. I to (je) novo. Marsikateri Dolenjec čuti se žaljenega, ako ge tičeš. Veli, da je čast vikanja pla- čal oženivši se, da mu gre kot kupljena pravica, ne kot priljudnost." (75, str. 537/89). Za- piski so iz začetka osemdesetih let 19. stoletja in seveda ne morejo povedati, če se je kaj podobnega dogajalo še kje drugje in ne samo na Dolenjskem. Vsekakor pa kaže, da se je kmetova samozavest v tridesetih letih po zemljiški odvezi dvignila tudi na tem tako rekoč vzporednem področju. Občutek, da je znanje pisanja in branja nujno in potrebno, je bil brez dvoma močnejši v mestu kot v kmečkem okolju. V Novicah se je leta 1844 pojavil takle oglas: „... Nekaj za tiste, ki ne znajo pisati, ali pa slabo pišejo. Pred kratkim je prišel v Ljubljano učitelj pisarije iz Dunaja, Jožef Juri po imenu, kteri si upa vsacega, če še tako slabo čečka, v 15. do 20. urah lepo pisati izučiti. (Reklema se vidi v izložbi pri knjigarju Giontiniju.)" (23, str. 124). Za vaško okolje pa neznanje branja in pisanja še dolgo ni pomenilo sramote, dasiravno je pismenost naraščela. Vendar bi lahko rekli, de je večina odraslih, ki niso znali pisati ali pa so bili napol pismeni, v mledih letih le hodila v šole, le de je bilo poučevenje teko pomanj- kljivo, da je kasneje privedlo do takšnega rezultata. Izdajo knjig po letu 1870, ki so imele še za današnje pojme nenavadno visoke naklade, vsekekor pričejo, de je bilo bralcev do- volj tudi med kmečkimi prebivalci. S šolskim zakonom iz leta 1774 naj bi bilo torej načel- no rešeno vprešanje splošne izobrazbe za široko populacijo. To naj bi pomenilo, da se bo vsek naučil vsaj toliko branja in pisanja, da bo znal prebrati molitve iz molitvenika, svete zgodbe in da bo znal tudi kaj malege zračunati. To je bile seveda utopija. Tudi pri najboljši volji vseh sodelujočih se cilj ni dal doseči pri vseh šolerjih že zaradi samih šolskih razmer. Šol je bilo premelo, njihovo vzdrževanje pa je bilo prepuščeno občinem, vsekakor pa veliko preveč odvisno celo od dobre volje tistih, ki bi bili lahko kaj storili. Navadno se je v enem razredu drenjalo veliko preveč otrok. Znači- len je eden (od mnogih podobnih) odgovorov na anketo iz leta 1811 iz Cmureka, ki pravi 424 Tanja Tomažič 13. Šolarji pri pouku, panjska končnica, 1865, last SEM takole: „... Slabo stanje trivialne šole, nimajo svojega prostora, 80 otrok, pouk dopoldne in popoldne, pojavljajo se izpuščaji na otrokih in na učitelju. Iz vse župnije je sicer 300 šo- loobveznih otrok, hodi pa jih samo 80." (46, str. 140/49). Kot kaže, se Cmureku še po 32 letih ni kaj prida spremenilo, ker so v letu 1843 za nad 300 šolarjev imeli še vedno sa- mo tri sobe, pouk pa v dveh izmenah. (46, str. 140/49) Zato ni prav nič čudnega, da je avtor članka o stanovanjskih razmerah delavcev v Novicah v letu 1857 dodal še tak sta- vek: „... Zadosti je, daje rekel neki šolski poveljnik: V šoli mora vedno smerdetil" (32, str. 234) Danes take izjave res lahko vzbujajo smeh, v razmerah 19. stoletja pa so bile vsak- danje. Verjetno so bile nedeljske šole, ki so jih vodili župniki in kaplani, prav tako odvisne pred- vsem od zmožnosti in volje poučevalcev, ukvarjale pa so se po večini z versko vzgojo. V številnih primerih pa so zaradi oddaljenosti občinskih trivialk kar nadomeščale redno šolo. Obseg znanja po treh letih obveznega šolanja je bil bore majhen, če si predstavljamo, da je bilo aktivnega pouka najbrž zelo malo. Vzroki, zakaj otroci niso prihajali redno ali pa sploh ne h pouku, so bili različni, predvsem pa številni: delo, ki so ga morali opravljati, po- manjkljiva obleka in obutev je preprečevala obisk v slabem vremenu, oddaljenost šole in nasploh neprehodnost cest ob snegu in dežju, nenaklonjenost okolja, tako domačega kot splošnega, zmožnost ali nezmožnost učitelja, ki se je za preživetje loteval še dodatnega dela in zaposlitev, in podobno. V prvi polovici 19. stoletja si je šolstvo zelo težko utiralo pot po slovenskem podeželju. Kljub temu moramo priznati, da so knjigotržci proti sredini 19. stoletja že uspešno proda- jali vedno bolj številne izdaje molitvenikov in druge izdaje večinoma pobožne literature. Imeti molitvenik je sprva gotovo spadalo k modi (glej prispevek M. Makarovič o noši) in ni imelo nobene zveze s pismenostjo lastnika. Pisarije v molitvenikih so bile vedno iste in so jih čez čas znali na pamet, držati v roki molitvenik, ki se je svetil in dišal po usnju, pa je po- menilo, da imaš nekaj, česar nima vsak. V 18. stoletju so tudi za nepismene romarje izda- jali pesmarice z dolgimi besedili, ki bi bila zaprta knjiga za večino njih, če jih ne bi prebiral en sam pismeni vodja romanja. Molitveniki so bili različno obdelani in različnih cen. 425 Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture Najdražji so bili z zlato obrezo In v usnje vezani. Njihova cena je bila v petdesetih letih 19. stoletja od 12 do 50 krajcarjev, kar je bilo najbrž precej, saj je bil na primer istočasno 1 bo- kal vina od 24 do 28 krajcarjev. Po objavah v Novicah (32, Oglasnik), so prodajali Jerano- vo Abecednico po 3 krajcarje, Slomškovo knjigo Blaže in Nežica pa kar po 1 goldinar in 12 krajcarjev. V spominih na domači Mengeš je zapisal Trdina: „... Leta 1850 ni prišlo nobeno dekle več v cerkev brez čednega žepnega robca in molitvene knjižice" (77, str. 189). Življenje svetnikov in podobne zgodbe so morali kmečki otroci spoznavati v šolah, navad- nih ali nedeljskih. Koliko pa je do njih prispela druga literatura, ki je sicer gojila moralistič- ne religiozne nauke, pa je bilo brez dvoma odvisno od stopnje splošne razvitosti kraja ozi- roma okolja. Poljudno in gotovo zanimivo za širok krog bralcev je pisal nemški pisatelj, duhovnik po po- klicu, Krištof Šmid (Christoph v. Schmid), rojen 1768, umrl 1854. Izdaje njegovih knjig so bile ene od prvih uspešnic na slovenskem knjižnem trgu. Tiskati so jih začeli že kar kmalu po izidu izvirnika. Prvo izdajo Zgodb svetiga pisma za mlade ljudi je prevedel du- hovnik Matevž Ravnikar in je izhajala od 1815 do 1817. Kasneje je bila še večkrat pona- tisnjena. Potem se od 1830 do konca 19. stoletja vrstijo številni prevodi Šmidovih pove- sti, mnogi tudi po večkrat. Nobenega vzroka nimamo, da bi mislili, da so te knjige dobivali v roke samo mestni šolarji. Nasprotno, po mnogih opombah v slovenskem leposlovju je slabega vpliva na mlade (predvsem) gospodične obtožena nemška ljubezenska literatura, ki je bila kmečkim dekletom zaradi neznanja nemščine nedosegljiva. 14. Zgodbe svetega pisma, II. del, izdaja Matevža Ravnikarja, 1816, last SEM 426 Tanja Tonnažič Izdaje slovenskih prevodov so bile namenjene torej tudi, če ne sploh samo njim, kmečkim bralcem. (64) Takoj po sredi 19. stoletja je začela z izdajanjem svojih knjig Mohorjeva družba. (53) Do- kler so izdajali knjige v nakladah do 1000 izvodov, še nekako lahko mislimo, da so bili nanje naročeni le duhovniki in drugi redki slovenski izobraženci. Po letu 1870 se naklade začno vzpenjati nad 17.000 izvodov, in popolnoma jasno je, da so te knjige brali tudi kmečki prebivalci. To je bila že generecija, rojene po zemljiški odvezi. Pismenost in bralne navade kmečkega življa so se po sredini 19. stoletja že toliko izboljša- le, da je sploh lehko prišlo do tolikšnih naklad. Tik pred koncem 1. svetovnem vojne je bila naklada tiskov največja, kar se potem ni nikoli več ponovilo. Izobrazba kmečkega človeka je v drugi polovici 19. stoletja dosegla neko stopnjo, ki je bi- la občutno višja kot v prvi polovici, vsekakor pa je bila bolj množična. Verjetno so bile veli- ke razlike glede na različne slovenske pokrajine. Še vedno so podatki, ki kažejo, da so s šolami ravnali enako mačehovsko kot desetletja nazaj. „... V šoli (v Fužinah na Dol.) do 200 otrok. Kakor drugje so tudi tukaj malo sposobni za nauk, sosebno računstvo jim ne gre v glavo, komaj če jih zne kakih deset nekaj računiti, drugi nič. Starši zalivajo jih z vi- nom. Pepelnično sredo pokozlelo se jih je 13 v šoli..." (76, str. 929/10). Strokovno obrtno in kmetijsko šolstvo, ki se je, vzpodbujeno od države, pojavljajo že od začetka 19. stoletja, kasneje pa vedno bolj pogosto (glej prispevek Ljudmile Bras o obr- teh), je sicer spremljala nezaupljivost kmečkih ljudi, vendar je pripomoglo k širitvi obzorja in končno k prisvajanju občutka o potrebi neke izobrazbe. Za to pe so svoje storila tudi različna društva, ki so se začela pojavljati v večjem številu ob koncu 19. stoletja. Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture ... 427 Seznam opomb in literature 1. Andrejka Jernej, Mladostni spomini, Ljubljana, 1934. 2. Baš Angelos, Oblačilna kultura na Slovenskem v Prešernovem času (1. pol. 19. stol.), Ljubljana, 1987. 3. Božič Branko, Razvoj gasilstva na Slovenskem, Ljubljana, 1968. 4. Britovšek Marijan, Razkroj fevdalne agrarne strukture na Kranjskem, Ljubljana, 1964. 5. Ciperle Jože in Vinko Skalar, Vzgojni zavodi, vodnik po razstavi. Slovenski šolski muzej, Ljubljana 1987. 6. Ciperle Jože in Vovko Andrej, Šolstvo na slovenskem skozi stoletja (do 1848), kata- log stalne razstave, Ljubljana 1988, Slovenski šolski muzej. 7. Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, Steiermark, Dunaj, 1890; Kärnten und Krain, Dunaj 1891; Küstenland und Dalmatien, Dunaj 1891; Un- garn, Dunaj 1896. 8. Dolenc Jože, Slovenski romar, Celje 1987. 9. Dular Jože, Metliška mestna godba. Ob 130 letnici, Metlika, 1980. 10. Dular Jože, Vodnik po slovenskem gasilskem muzeju v Metliki, Metlika, 1985. 11. Erjavec Fran, Kmetiško vprašanje v Sloveniji, Ljubljana, 1928. 12. Gastrin Ferdo in Melik Vasilij, Slovenska zgodovina od osemnajstega stoletja do 1918, Ljubljana 1966. 13. Grafenauer Bogo, Zgodovina slovenskega naroda, V. zvezek, Ljubljana, 1974. 14. Grafenauer Bogo, Politične stranke. Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979. 15. Grafenauer Bogo, Do volilne zmage 1867, Zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1979. 16. Grafenauer Bogo, Afirmacija slovenske narodne celote. Zgodovina Slovencev, Ljub- ljana, 1979. 17. Grafenauer Bogo, Struktura agrarnega prebivalstva in njena povezanost z demograf- skim razvojem. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog I, Ljubljana, 1970. 18. Hanjšek p. Odilo OFM, Marijine božje poti, Mohorjeva družba v Celovcu, 1971. 19. Hočevar Ciril, Sokolski katekizem, Maribor, 1923. 20. Hojan Tatjana, Žensko šolstvo in učiteljstvo na Slovenskem v preteklih stoletjih (se- parat iz Zbornika za historiju školstva i prosvjete 1968—1970), Zagreb, 1968-1970. 21. Kmecl Matjaž, Ciglerjeva Sreča v nesreči, spremna beseda v: Janez Cigler, Sreča v nesreči, zbirka Kondor, Ljubljana, 1977. 22. Kmetijske in rokodelske novice, leto 1843. 23. Kmetijske in rokodelske novice II, leto 1844. 24. Kmetijske in rokodelske novice III, leto 1845. 25. Kmetijske in rokodelske novice VI, leto 1848. 26. Kmetijske in rokodelske novice VII, leto 1849. 27. Kmetijske in rokodelske novice VIII, leto 1850. 28. Kmetijske in rokodelske novice IX, leto 1851. 29. Kmetijske in rokodelske novice X, leto 1852. 30. Kmetijske in rokodelske novice XII, leto 1854. 31. Kmetijske in rokodelske novice XIV, leto 1856. 32. Kmetijske in rokodelske novice XV, leto 1857. 33. Kmetijske in rokodelske novice XVI, leto 1858. 34. Kocijan Gregor, Kratka pripovedna proza od Trdine do Kersnika, Ljubljana, 1983. 428 Tanja Tomažič 35. Komelj Ivan, Slovenski kraji in naselja v preteklosti, vodnik po razstavi. Narodna ga- lerija, Ljubljana, 1978. 36. Kriss Rudolf, Volksreligiose Opfergebrauche in Jugoslawien, Etnolog IV, Ljubljana, 1930/31. 37. Kriss R.-Rettenbeck L., Wallfahrtsorte Europas, München, 1950. 38. Kumer Zmaga, Ljudska glasbila in godci, Ljubljana, 1983. 39. Kuret Niko, Jaslice na Slovenskem, Ljubljana, 1981. 40. Kuret Niko, Maske slovenskih pokrajin, Ljubljana, 1984. 41. Kuret Niko, Praznično leto Slovencev, Starosvetne šege in navade od pomladi do zi- me, 1. del. Pomlad, Celje, 1965. 42. Kuret Niko, Praznično leto Slovencev, Starosvetne šege in navade od pomladi do zi- me, 3. del. Jesen, Celje, 1970. 43. Kuret Niko, Praznično leto Slovencev, Starosvetne šege in navade od pomladi do zi- me, 2. del. Poletje, Celje, 1966. 44. Kuret Niko, Praznično leto Slovencev, Starosvetne šege in navade od pomladi do zi- me, 4. del. Zima, Celje, 1970. 45. Kuret Niko, Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848, Topografski podatki po odgovorih na vprašalnice nadvojvode Janeza (1811) in Georga Gotha (1842), Gradivo za narodopisje Slovencev 3, 1. del, 1. snopič, Ljubljana, 1985. 46. Kuret Niko, Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848, Topografski podatki po odgovorih na vprašalnice nadvojvode Janeza (1811) in Georga Gotha (1842), Gradivo za narodopisje Slovencev 3, 1. del, 2. snopič, Ljubljana, 1987. 47. Lah Marija, Etnografsko gradivo v Bleiweisovih Novicah od 1843 do 1853, diplom- ska naloga, 1955, tipkopis. Filozofska fakulteta. Oddelek za etnologijo, Ljubljana. 48. Lozar-Štamcar Maja, Božjepotne grafične podobice v 18. st. na Slovenskem, di- plomsko delo, tipkopis, 1986, Filozofska fakulteta, PZE za umetnostno zgodovino. 49. Makarovič Gorazd, Slovenska ljudska umetnost, Ljubljana, 1981. 50. Maselj Fran-Podlimbarski, Kako sem prvikrat romal. Ljubljanski Zvon 1890, str. 340-353, iz: Dolenc Jože, Slovenski romar, Celje, 1987. 51. Melik Vasilij, Razvoj slovenskega narodnega gibanja in društva, vodnik po razstavi Kulturna društva na Gorensjkem v letih 1860—1914, Razstava Gorenjskega muze- ja, Kranj, 1980. 52. Meze Ljudmila, Etnografsko gradivo v Bleiweisovih Novicah od 1853 do 1863, di- plomska naloga, 1955, tipkopis. Filozofska fakulteta. Oddelek za etnologijo. 53. Moder Janko, Mohorska bibliografija, Ljubljana, 1957. 54. Moder Janko in Žvab Janez, Dol pri Ljubljani, Izdalo in založilo Gasilsko društvo v Dolu pri Ljubljani, 1982. 55. Novak Vilko, Raziskovalci slovenskega življenja, Ljubljana, 1986. 56. Novak Vilko, Slovenska ljudska kultura, Ljubljana, 1960. 57. Orel Boris, Slovenski ljudski običaji. Narodopisje Slovencev I, Ljubljana, 1944. 58. Orel Boris, Slovenska božja pot in izvori njene ljudske umetnosti. Umetnost 1, VII, Ljubljana, 1942/43. 59. Partizan Ljubljana, Narodni dom 1863—1983, Vodnik po razstavi ob 120-letnici društva. 60. Puhar Alenka, Prvotno besedilo življenja, Ljubljana, 1983. 61. Schmidt Vlado, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem II (1805—1848), Ljubljana, 1964. 62. Schmidt Vlado, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem III, (1848— 1870), Ljubljana, 1966. Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture ... 429 63. Salzburgs Wallfahrten in Kult und Brauch, Katalog, XI. Sonderschau des Dommu- seums zu Salzburg, 1986 (več avtorjev). 64. Simonič Franc, Slovenska bibliografija I, 1550-1900, Ljubljana, 1903-1905. 65. Slekovec Matija, Trg in župnija Ljutomer, župnijska kronika, rokopis, hrani Župnijski urad v Ljutomeru. 66. Spamer Adolf, Das kleine Andachtsbild, München 1930, ponatis 1980. 67. Stabej Jože, Prava stoletna pratika in njena zgodovina, Ljubljana, 1986. 68. Stabej Jože, Staro božjepotništvo Slovencev v Porenju, Razprave VI, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1965. 69. Stritar Josip, Sodnikovi, Zbrano delo, 4. zvezek, str. 35—39, iz: Dolenc Jože, Slo- venski romar, Ljubljana, Celje 1987. 70. Šorn Jože, Začetki industrije na Slovenskem, Maribor, 1984. 71. Štrukelj Pavla, Etnografsko gradivo v Bleiweisovih Novicah od 1863—1873, di- plomska naloga, 1955, tipkopis. Filozofska fakulteta. Oddelek za etnologijo. 72. Tavčar Ivan, Kako se mi ženimo, Med gorami, Ljubljana, 1966. 73. Tomažič Tanja, Društva, Življenje idrijskega rudarja, razstavni katalog. Idrijski raz- gledi 3, 4/75, letnik XX. 74. Trdina Janez, Podobe prednikov. Zapiski Janeza Trdine iz obdobja 1870— 1879, 1. knjiga, ...pohujšljive za vsakogar, ur. S. Štabi in I. Kramberger, Ljubljana, 1987. 75. Trdina Janez, Podobe prednikov. Zapiski Janeza Trdine iz obdobja 1870— 1879, 2. knjiga, „Vsaka svinja naj si rije svoje korenje", ur. S. Štabi in I. Kramberger, Ljublja- na, 1987. 76. Trdina Janez, Podobe prednikov. Zapiski Janeza Trdine iz obdobja 1870— 1879, 3. knjiga. Trezne vinske in praznoverne... zapisal Janez Dermavov, ur. S. Štabi in I. Kramberger, Ljubljana, 1987. 77. Trdina Janez, O Mengšu in Mengšanih (Pisma J. Trdine Antonu Koblerju), Uvod in opombe Ivan Vidali, 800 let Mengša, Mengeški zbornik I, Mengeš 1954. 78. Vilfan Sergij, Žegnanja v slovenski pravni zgodovini. Etnolog 17, Ljubljana, 1944. 79. Vošnjak Josip, Spomini, Ljubljana, 1982. 80. Voje Ignac, UIrik II. Celjski roma v Kompostelje, Zgodovinski časopis 3, 38, 1984. 81. Zbornik Sto deset let Gasilskega društva Ljubljana-mesto, ur. Franci Tomše, Ljublja- na, 1980. 82. Zupan France, Votivne podobe. Informativni bilten Instituta za sociologijo in filozofi- jo Univerze v Ljubljani, 10, Ljubljana 1964. 83. Žontar Majda, Razvoj kulturnih društev na Gorenjskem 1860 do 1914, Vodnik po razstavi: Kulturna društva na Gorenjskem v letih 1860—1914, Razstava Gorenjske- ga muzeja, Kranj, 1980. 430 Tanja Tomažič Summary Social culture is e sphere encompassing so to say countless connections between peo- ple, individuals and groups. The contents of social culture is also living in a neighbour- hood, the quelity of mutuel help, boys' and girls' communities, administratively organi- zed societies, verious professional groups on voluntary or official basis, formal and infor- mal associations of adults founded on voluntery basis and behaviour of people on special occasions which is simply called manners and customs. The most studied part by Slovene ethnology wes the one on customs. Customs were the subject of interest of observers since Valvasor, and in the 19th century, which is the pe- riod studied in our treatise, there can be found many records in books and magazines. Following is a summary of principal findings by ethnologists who had already written on the subject, especially on life cycle, baptismal and funerel customs and on annual cu- stoms which in the life of peasants in the 19th century often meant rare opportunities when they were allowed to celebrate by permission of the church and lay authorities. Alt- hough it was a matter of regular holidays, they were often also banned. The paper contains a number of data on baptismal and funeral customs describing habi- tual developments on such occasions, whereas it deals more in detail with marriage cu- stoms. Efforts heve been made to describe especially those aspects thet usuelly remai- ned concealed, yet they allowed peasants to organize the so-called weddings "in the old way" i.e. ceremonial weddings which remained deep in the people's memory. The fact is that also in the 19th century such weddings which would take piece in con- formity with all prescribed "old customs" were fewer. Already in "Novice" and in the wri- tings of contemporary authors (Trdina) one could find plenty of information and observa- tions on how "poverty determined the customs" end there were becoming increasingly frequent wedding-parties where little attention was paid to esteblished practices. Also in the study of customs there is quite clearly noticeable the peuperization of the rural po- pulation which had slowly been progressing since 1848. Land release brought no expec- ted improvement of these conditions. However, the reason that an increasing number of weddings took place in haste does not lie in wilful forgetting or rejection of old customs which were both honoured and desired, but in the lack of money. Ceremonial wedding was more and more becoming a matter of honour and pride, an explicit symbol of social position. In what concerns annual customs, Slovene ethnology hes extremely well studied carni- val usages which have been mentioned in principal traits only. Otherwise, more attention has been paid to the so-called church gatherings and pilgrimages, which were also one of the finer points in the life of the country folk in the 19th century. There were enough op- portunities for such visits all the year round, yet some churches were more famous than others. The spare time, which peasants had after the completion of major farm works, brought in the late summer longer journeys and more gatherings and meetings. Pilgrimage was already a very old institution, and ever since the 14th century Slovenes made mass pilgrimages every seven years to Cologne or Kelmorajn. At the same time it wes the period of flourishing pilgrimages to churches in Slovenia. At the end of the 18th century emperor Joseph II issued a number of prohibitions in connection with pilgrimages to which people paid but little attention, for in the same period a new place of pilgrimage emerged (1777 — Kostenjevica na Krasu). Povzetek o nekaterih bistvenih dogajanjih in pojavih na področju družbene kulture ... 431 Nowadays it is certainly difficult to imagine what effect these bans had on the rural po- pulation. From some records it can be discerned that there was no mass participation in longer pilgrimages and that it was generally undesirable. This is, of course, understan- dable, for farmers, even if they owned but a small plot of land, could not just simply ab- andon it and set out on a peregrination lasting several days (or even months). Pilgrimage holidays and benediction Sundays were a special kind of festivities. They are described by contemporaries as a number of events that often had nothing in common with religious purposes which would lead pilgrims on such a journey. This was, in fact, a combination of the useful and the pleasant: an opportunity for confession, prayer and thanksgiving, for purchases and encounters, meeting new people, visit to a dentist and for an indulgence acquired by a donation for beggars. In return for the recieved or expected pardon, pilgrims donated votive pictures of figuri- nes. This custom, too, reached its heyday among broad masses of peasants in the 19th century when the nobility and the middle classes already began abandoning it. The last major chapter is dedicated to education and knowledge. In the majority of cases, peasants at the beginning of the 19th century considered education a constraint and, whenever possible, tried to dissuade their children from attending school. More succes- sful were parish priests and vicars in Sunday schools since parents expected them to educate their children into submissive and obedient assistants at work. The most highly esteemed were those who were educated to become priests. They enjoyed a limitless re- spect even from the part of their parents. Schoolmasters were usually superfluous and mainly belonged to the village proletariat. This was largely contributed to the fact that people had to raise funds for them, which in the eyes of peasants made them look like the poor supported by the community. The situation began to change after the land release, with the emergence of a new gene- ration which, for the most part, could read and write and did, therefore, not refuse edu- cation in advance. The rising level of education, i.e. the mass achievement of the minimum level of educa- tion is also demonstrated by editions of books, especially those published by Mohorjeva založba, which since the last quarter of the 19th century until 1914 constantly increased the volume of its editions. Marija Mal