UDK 808-55 Boris Markov Skopje
O PRISLOVIH Z ORODNIŠKIM OBRAZILOM V SODOBNIH SLOVANSKIH JEZIKIH
Prislovi z orodniškim obrazilom v vseh sodobnih slovanskih jezikih; le-ti se med seboj ločijo tako po razširjenosti kakor po obliki končnic orodnika ali katerega drugega sklona. Najbolj dosledna razmejitev osnov, značilnih za staroslovanski jezik, pa tudi mera razširjenosti danega tipa prislovov je vidna v vzhodnoslovanskih jezikih.
Adverbs with instrumental suffix (instrumental case ending) are found in all modern Slavic languages, but the languages differ in the range as well as form of the instrumental (or any other case) ending. The most consistent delimitation of stems (characteristic of Old Slavic) as well as degree of expansion of a given type of adverb is discernible in East Slavic languages.
Prislovi (oz. prisl. zveze), tvorjeni s posameznimi končniškimi obrazili - brez predloga ali s predlogom -, so v večji ali manjši meri znani vsem slovanskim jezikom, vendar pa je razprostranjenost in rodnost teh ali onih sklonskih obrazil v posameznih jezikih močno različna. Celo pri istih primerih so v različnih slovanskih jezikih v rabi različna sklonska obrazila ali različne končnice orodnika v vlogi prislova.
V naši razpravi so predmet raziskave prislovi z orodniškim obrazilom - brez predloga in s predlogom. Kakor je znano, je stara cerkvena slovanščina orodniška obrazila strogo razločevala glede na nekdanje osnove, npr. -T>mb (-bmb), -ojo (-ejç), bjç, -oma (-ema), -ami, -y. Nasledniki teh obrazil so pustili svojo sled, v večji ali manjši meri, tudi v prislovih, le da je v večini slovanskih jezikov prevladal le po eden. Delitev slovanskih jezikov na tri znane skupine je v precejšnji meri upravičena tudi glede obrazil orodnika v vlogi prislova, zato bo naš pregled omenjenih obrazil šel po poti sedanjih treh jezikovnih skupin.
Vzhodnoslovanski jeziki
Za te jezike ni značilno le to, da so v njih prislovi z orodniškim obrazilom zelo razprostranjeni in tvorni, temveč tudi to, da so razlike med nekdanjimi osnovami najbolj dosledno ohranjene. Popolnega ujemanja glede razprostranjenosti in rodnosti tega tipa prislovov pa med tremi vzhodnoslovanskimi jeziki vendarle ni.
Ruščina. Samemu tipu prislovov z orodniškim obrazilom posvečajo slovnice ruskega jezika navadno dosti pozornosti, npr.: »Med prislovi, ki so tvorjeni iz brezpredložnih odvisnih sklonov samostalnikov, predstavljajo najobširnejšo skupino prislovi, ki izvirajo iz orodnika ednine. Ta tvorbeni tip je živ. Orodnik samostalnikov je sposoben preiti v prislov, ker so mu lastni lastnostno-okolnostni odtenki prislovov, ki kažejo na čas, kraj, način ali vrsto dejanja... Za tvorjenje prislovov iz samostalniških oblik v orodniku množine pa imamo le posamezne primere: verhami (star.), vremenami, saženkami (płyt'), časami.«1
1 Grammatika russkogo jazyka I, AN SSSR, Moskva, 1960, str. 618.
O razprostranjenosti prislovov z orodniškim obrazilom lahko sodimo po naslednjih primerih, tvorjenih iz samostalniških, pridevniških, glagolskih in drugih osnov: dnem (stcsl. dbnbmb) 'podnevi' (prim. ukr. vdenb), noč'ju 'ponoči', letom 'poleti', zimoj 'pozimi', vesnoj 'spomladi', osen'ju 'jeseni' Pr, utrom 'zjutraj', večerom 'zvečer', poroj 'včasih' K; ali: zamužem 'omožena' Pr, begom 'v polnem teku, diru', bokom 's strani, v stran' Pr, verhorn 'do vrha poln, zvrhoma; zgoraj' Pr, darom 'zastonj', dybom 'pokonci', krugom 'l. okoli, okrog; 2. popolnoma' Pr, ničkom 'na obraz' Pr, ogulom 'splošno, vse po vrsti' Pr, osobnjakom 'sam zase, samotno', peškom 'peš' K, posredstvom 's pomočjo' Pr, proezdom 'mimogrede', mimohodom, porjadkom, razom 'naenkrat, nenadoma' Pr, rjadom 'vštric'! sledom 'tik za petami', slovom 'z eno besedo, torej', tolkom 'jasno, razumljivo, razumno', časom 'včasih', šagom 'korakoma', šepotom 'šepetaje'; ali: bosikom 'bos' S, golyśom (nagišom) 'popolnoma nag -a' Pr, celikom (celyj) 'popolnoma, v celoti' Pr; a 1 i : večerkom, utrečkom, bočkom, osobnjačkom, rjadkom, rjadyśkom, tiskom 'potihoma'; ali: kuvyrkom (kuvyrkat'sja), molčkom, polzkom, tajkom, torčkom, šepetkom; ali: včetverom, vpjaterom, všesterom, vdevjaterom, vdesjaterom; ali: volej-nevolej 'hočeš-nočeš' Pr, siloj 'šiloma', ukradkoj 'kradoma, skrivaj' Pr, opro-met'ju 'naglo, na vrat na nos', oščup'ju 'tipaje' Pr, polnost'ju 'popolnoma' K, ryscoj 'v lahnem drncu' Pr, čast'ju 'deloma' Pr.
Precejšnje število prislovov z orodniškim obrazilom, tvorjenih iz različnih osnov, pa tudi novejše tvorbe tipa avansom (»nareč. v kačestve avansa; vperëd, zaranee. Polučit' avansom...« O) potrjujejo, da je omenjeno obrazilo prislovov v ruščini živo in rodno.
Ukrajinščina. Zanjo je značilno, da je v prislovih ohranila nadaljevalce skoraj vseh končnic orodnika ed., dv. in mn., prim.: -om in redko -em (stcsl. -T>mb, -bmb), -oju ali -eju, -ju (stcsl. -ojq, -ejq, -bjo); -oma, -ma; -i (stcsl. -y), -ami. Prislovi s temi obrazili so najpogosteje tvorjeni iz samostalnikov, redkeje pa iz pridevnikov ali iz glagolske osnove, prim.: "...od orodnika ed.: nyśkom, myttju, zarazom, vystrybom, cilkom, slidom, bigom, tužmom, dzjurkom, litom, rankom, zymoju; od orodnika mn.: ćasamy, miscjamy; prim, še dnjamy (na dnjah)\ od arhaične oblike orodnika mn.: verhy, piśky, raèky... Od glagolskih osnov: a) s pomočjo raznih pripon: movčky, pošešky, napomocky, gopky...\ b) s pomočjo končnice -ma (-oma), ki jo je imela stara oblika orodnika dv.: syd'ma, darma, žartoma, krad-koma ,.."2
Podobno kot v ruščini je obravnavani tip prislovov precej razširjen tudi v ukra-jinščini. Vendar niso redki primeri, zlasti s pomenom časa, ki so tvorjeni z obrazili iz drugih sklonskih končnic ali pa gre sploh za drug tip prislovov. Rusko-ukrajinski slovar v redakciji Kalinoviča omenja, na primer, naslednje prislove: vden' 'podnevi', vnoči 'ponoči', litom, vlitku 'poleti', vzimku 'pozimi', navesni 'spomladi', voseny 'jeseni', vranci, rankom 'zjutraj', rano vranci 'zgodaj zjutraj', večeri 'zvečer'; ali: gurtom 'v celoti, vsevprek', dybom, dyba, storč 'pokonci', darom, daremno, marno 'zaman, zastonj', licem do zemli, dolilic', nyc'ma, nyc' 'z obrazom navzdol, na trebuhu', porjad, rjadom, poruč, blyz'ko 'zraven'; ali: rjadkom.
2 M. A. Žovtobrjuh, B. M. K u 1 i k , Kurs sučasnoj ukrajinskoj literaturnoj movy I, Kyjiv, 1959, str. 301 in 303.
rjadočkom 'vštric', projizdom 'spotoma', ryssju, kłusom, kłusa 'v drncu, v teku', sylomic', syloju 'po sili', slidom, slidkom 'tik za petami', pośepky 'šepetaje', zamuzem, zamitiju 'omožena', voleju-nevoleju, hoč-ne-hoč, mymovoli, mymohit' 'hočeš nočeš'; cilkom 'v celoti, popolnoma', goljaka, gol'cem 'nag'; krugom, naokoło, dovkola 'okoli', časom, inkoly, inodi, dekoly 'včasih', popovzom, plazom, račky 'po vseh štirih', movčky, nyškom, tyškom-nyškom 'molče'; ali : klub-kom 'strmoglavo', hodoju, povil'nymy krokamy 'korakoma'; ali : okremo, osibno 'sam zase, samotno', mimohid', miž inšym, pobižno 'mimogrede', duže, duze-taky, dobre, dobre-taky, ćymalo; jak slid 'kakor se spodobi, pošteno'; za dopomogoju čogo, čerez ščo 's pomočjo' ipd.
Iz navedenih zgledov se vidi, da ukrajinščina hrani nekatera arhaična obrazila orodnika, hkrati pa so možna tudi obrazila drugih sklonov, zaradi česar se ne ujema z ruščino. Ne glede na to pa vendarle drži, da je ta tip prislovov v ukrajinš-čini prav tako razširjen in v splošnem roden.
Beloruščina. Zanjo so značilna obrazila iz končnic orodnika -om (-am), -oju in redko -ami. Podobno kot v ukrajinščini je v nekaterih primerih možna vzporedna raba z drugim izsklonskim obrazilom (tož.) ali pa drug tip prislovov. Sem spadajo primeri kot udzen', dnjom KKG 'podnevi', unačy, unočy, nočču 'ponoči', uletku, letam 'poleti', zimoju 'pozimi', uvesnu, vjasnoj, vjasnoju KKG 'spomladi', uvosen', vosennju 'jeseni', ranicaj, ranicoj, rankam 'zjutraj', časam, časami 'včasih', sledam, usled KKG 'tik za petami', šeptam 'šepetaje'; ali : begma 'v diru', darma KKG 'zastonj', krugom, navokal, vakol, naukola, naukol KKG 'okoli, okrog'; prim, še: zamužam KKG 'omožena', silaju, silkom, gvaltam 'po sili, šiloma', stupoju, krokam 'korakoma', ryssju 'v drncu'; calkam 'popolnoma'; vob-mackam 'tipaje, na slepo'; ali : "... bjagom, vjarhom, verham, avansam, mescam, bokam-skokam ".3
Kakor je videti, so prislovi z orodniškim obrazilom precej razširjeni tudi v beloruščini. V primerjavi z ruščino in zlasti z ukrajinščino za beloruski jezik niso značilni primeri z arhaičnimi obrazili orodnika množine in dvojine, prim. rus. verhami, vremenami, satenkami, ali ukr. ćasamy, miscjamy; verhy, piśky, raćky; syd'ma, darma, žartoma, krad'koma ipd. Vse to kaže, med drugim, da so prislovi z orodniškim obrazilom v beloruščini, ruščini in ukrajinščini odraženi na specifičen način.
Zahodnoslovanski jeziki
Vsem jezikom te skupine je skupno, da so druga sklonska obrazila v vlogi prislova navadno bolj pogosta kakor orodniško obrazilo.
Prislovi z obrazilom orodnika imajo v teh jezikih naslednje posebnosti.
Poljščina. Razlika med končnicami -г/nt (-bmb) in -ojq (-ejq), -bjq je v poljščini ohranjena, pogosto pa je uporabljeno tudi obrazilo katerega drugega sklona (daj., rod., tož.), navadno s predlogom, ali pa so se uveljavili sploh drugi tipi prislovov. V poljščini je stanje obravnavane vrste prislovov naslednje: dnem, w dzień 'podnevi', nocą, nocami, po nocy, w nocy 'ponoči', latem, w lecie 'poleti',
3 N. I. Gurski, M. G. Bulahau, M. C. Marčanka, Belaruskaja mova I, Minsk, 1955, str. 288.
zimą, w zimie 'pozimi', wiosną, na wiosną 'spomladi', jesienią, na jesień 'jeseni'; rano, zrana 'zjutraj', toda weczorem 'zvečer', cwałem, pędem 'v diru', bokiem 's strani', hurtem 'vsevprek', szeptem 'šepetaje', sztorcem 'pokonci'; siłą, gwałtem, przemocą 'po sili'; ali : migiem, w mgnieniu oka 'v trenutku', po omacku, omac-kiem 'tipaje', przejazdem, w przejeździe 'spotoma', wraz, razem, obok, w rząd 'vštric, zraven', dzięki (czemuś), przy pomocy (czegoś), za pośrednictwem 's pomočjo'; a 1 i : konno, wierzchem 'na konju jahajpieszo, piechotą 'peš', pędem, szybko 'naglo', spełna, w całości, zupełnie, w zupełności, całkiem, całkowicie 'popolnoma', ukradkiem, po kryjomu, (po)tajemnie, chyłkiem 'skrivaj'; słowem, krótko mówiąc 'z eno besedo'; a 1 i : wkoło, wokoło, naokoło, dokoła 'okoli, okrog', od razu, na raz 'naenkrat', w ślad 'po sledi', po części, częściowo 'deloma', gęsiego 'v gosjem redu', darmo, zadarmo, bezpłatnie 'zastonj', (być zamężną 'biti orno-žena'), osobno, samotnie 'sam zase, samotno', porządnie, należycie 'močno, pošteno', goło, nago 'nag', pełzając 'po vseh štirih', chcąc niechcąc 'hočeš nočeš' ipd.
Navedeni primeri kažejo, da so orodniška obrazila v vlogi prislova v poljščini precej razširjena, vendar še daleč ne tako kot v ruščini. Čeprav je razlika med nekdanjimi or. končnicami -bmb, --bmb in -ajo (-ejç), -bjq ohranjena, je vendar pogostejši odraz -iem; le-ta je v obliki -kiem podprt tudi s pridevniško in glagolsko podstavo, kot npr. całkiem (cały), chyłkiem, milczkiem, ukradkiem ipd.
Z druge strani je treba omeniti tudi to, da poprislovljanje v nekaterih primerih ni končano ali motivirano: »Na splošno vzeto izsamostalniški prislovi s sinhronega stališča pravzaprav niso tvorbe (formacije): kajti če ostanejo v živem odnosu do podstavnega samostalnika, še niso prislovi (npr. latem, zimą, nocą, rankiem, siłą...), če pa je zveza pretrgana, izraz preneha biti formacija oz. je to samo zgodovinsko. I...I Nekateri prislovi so hkrati motivirani, vendar najraje z glagoli (milczkiem < milcząc...) ali s pridevniki: całkiem od cały, cichcem od cichy.«4
Lužiški srbščini. Za oba jezika je značilno, da se v njiju orodniško obrazilo v vlogi prislova zelo malo rabi. Redka obrazila -om, -ami (-emi) so v glavnem edina sled nekdanjih praslovanskih orodniških končnic. V slovarjih lužiških jezikov najdemo v glavnem take prislove (oz. prislovne zveze): we dnio 'podnevi' wob dźeń 'v teku dneva, čez dan' Tr, nocy 'ponoči' (w) nocy 'ponoči', po nocach 'cele noči', w Ше, w leśu 'poleti' nazymu 'na jesen' w nalčču 'spomladi' Tr, iënsa zajtśa 'davi, danes zjutraj', ze zajtškami 'zgodaj zjutraj', zajtśa rano Šw, j utre rano 'jutri zjutraj' Tr, jutre wječor 'jutri zvečer'; ali: pred wjećorom 'proti večeru' Tr, z chwatkom 'v naglici, na hitro', ze wśim chwatkom 'v veliki naglici', z chwilemi 'od časa do časa' Tr, z jednym słowom 'z eno besedo, na kratko rečeno' Tr; z wjerchom wM/éc'podivjati' Tr; ali: z boku hladač na nekoho 'postrani gledati koga' Tr, kročelpo kročeli 'korakoma'; a 1 i pëSi 'peš' ipd.
Češčina. Najbolj razširjeno orodniško obrazilo v prislovih je končnica -em, tako da se nadaljevalci drugih orodniških obrazil srečajo redko, prim, cestou, nâhodou, 'slučajno', silou, moci, prim, še nâsilîm 'šiloma', vëtSinou 'večinoma', chvilemi 'občasno, včasih'. V prislovih s pomenom časa so navadno uporabljeni drugi skloni (s predlogom ali brez njega), npr.: ve dne, za svëtla 'podnevi', v noci 'ponoči', v létë 'poleti', na jare, z jara 'spomladi', v zimë 'pozimi', na podzim
4 R.Grzegorczykowa, Zarys slowotwórstwa polskiego, wyd. III, Warszawa, 1979, str. 85-86.
'jeseni'; ali : rano 'zjutraj', večer, k večeru 'zvečer', občas, nëkdy, tu a tam, časem 'včasih, kdaj pa kdaj'. - Prislovi s pomenom prostora, načina ipd. so takole razširjeni: bëhem, poklusem 'v diru', bokem, kołem, dokoła 'okoli, okrog', križem, prim, še križem kražem 'križem kražem', krokem 'korakoma', omyłem 'pomotoma', husim pochodem 'v gosjem redu', predem 'vnaprej, poprej', razem 'naenkrat, nenadoma', šmahem 'popolnoma, docela', šupem, zadem 'zadensko', žertem 'za šalo'; ali: v mžiku, okamžitč, ihned' 'v trenutku, trenutno, takoj', zdarma, nadarmo 'zastonj', kotimo, na koni 'na konju jahaje', pësky 'peš', kradmo, ukrad-kem 'kradoma, skrivaj', v chvatu 'v naglici, na hitro', tdpavè, na omak 'tipaje', horempddem, liprkem, stremhlav 'naglo, v največjem diru', plné, ûplnë, zupina 'popolnoma', tajnë, potaji, potajmu 'skrivaj, na tihem', vedle, v rade, po boku 'vštric, zraven', skratka, tedy 'skratka, torej, na kratko', poràdnë, dukladnč, hodnë, moc, značnč 'pošteno, temeljito, precej, močno', mimochodem, na skok 'spotoma, kar tako, mimogrede'. V prislovih z orodniškim obrazilom je češčina drugačna od ruščine zlasti v primerih s pomenom časa, prim, ve dne, za svêtla - rus. dnem, v noci - rus. noč'ju, na podzim - rus. osen'ju ipd.
Slovaščina. Za slovaški jezik je v tem primeru značilno obrazilo -om, medtem ko so nadaljevalci drugih nekdanjih orodniških obrazil pustili svojo sled v glavnem le v nekaj primerih, kot npr. »nahodou, silou-mocou, zubami-nechtami« M, chvil'ami 'včasih, kdaj pa kdaj'. Samo obrazilo -om v vlogi prislova je precej razširjeno, vendar pa celi vrsti ruskih prislovov z orodniškim obrazilom ustrezajo prislovi, tvorjeni z obrazili iz drugih sklonov (navadno s predlogom). Za ene in druge lahko navedemo naslednje primere: vo dne, za dna, cez den 'podnevi, čez dan', v noci 'ponoči', v lete 'poleti', v zime 'pozimi', na jar 'spomladi', v jesen, na jesen 'jeseni', rano 'zjutraj', večer 'zvečer'; prim, še večierkom, podvečierkom 'zvečer'. Orodniška obrazila so v slovaščini najbolj rabljena v prislovih za način, prostor ipd. Sem sodijo primeri: »bokom, križom, okruhom, predom, priekom, vrchom, zadom... nâhodou, neprdvom, omylom, prâvom«;5 ali: »behom... cva-lom, hlasom (zried), hmatkom, hurtom, chvatom, kosom, križom, krokom, mi-hom, polohlasom, položartom, radom, razom, stlpom, stlpkom, šepkom, šmahom, šupom,... ukosom, lihorom, vlečkom« (M, str. 602); ali: »celkom, bitkom, cicerkom, cickom,... diiškom, hiifom, hupkom, kopcom,... uvalom« (str. 604); a 1 i : »rad-radom, silou-mocou, zubami-nechtami;... krok za krok« (str. 615); ali: pešky, poležiačky, postojaëky, posediaëky, poslepiaëky,... konmo, križmo, vozmo, stojmo ipd. (str. 602).
Južnoslovanski jeziki
Glede prislovov z orodniškim obrazilom je za te jezike značilno, da je prevla-"dala končnica -om, ki se je pri tem razširila tudi na račun nekdanjih končnic -bmb, -ajo, (-ejq), -bjo. V vsakem jeziku te skupine so se tu obravnavani tipi prislovov seveda odrazili na svoj način, vsekakor pa so primeri z enako osnovo in enakim orodniškim obrazilom v vseh močno omejeni.
Slovenščina. Redki primeri nadaljevanja nekdanjega stanja končnic v orod-niku -bmb in -ojq (-ejq), -bjo so v glavnem prislovi križem K, križem kražem K,
5 Morfológia slovenského jazyka, Bratislava, 1960, str. 593, 599.
nocoj (stcsl. noštbjq)\ ponoči K; toda zmerom (stcsl. ä mërojo) gl. zmeraj K. Ohranilo pa se je vendar obrazilo dvojine -oma, ki je v slovenščini najbolj razširjeno orodniško obrazilo (gl. sp.). Večjemu delu tu obravnavanih vzhodno-in zahodnoslovanskih prislovov z orodniškim obrazilom v slovenščini navadno ustrezajo obrazila drugih sklonov - s predlogom ali brez predloga - ali pa drugačni tipi prislovov, kar se najlepše vidi v prislovih s pomenom časa: podnevi, ponoči, poleti, pozimi, jeseni, spomladi, ob zarji, ob svitu, zjutraj, zvečer, prim, še nekega večera, včasih ipd. Od prislovov za način idr., ki pa se rabijo kot t. i. nepravi predlogi, so znani primeri: glasom, potom, povodom, rodom, tekom (časa), širom (sveta) K. Današnja knjižna slovenščina jih ne rabi, ker so občuteni kot srbohrvatizmi. Primeri s predlogom: s časom, zbogom, zmerom, toda: v polnem teku / diru, v strani, v stran, do vrha poln, zvrhoma, zgoraj, okoli, okrog, popolnoma, po vrsti (sh. redom), po imenu (sh. imenom), v začetku (sh. početkom), sam zase, osamljeno (r. osobnjakom); ali: peš (r. peskom), popolnoma nag, -a, (r. nagišom), s pomočjo (r. posredstvom), vštric (r. rjadom), na srečo (sh. srečom), skrivaj (sh. tajom), mimogrede, (r. mimohodom), šepetaje (sh. šapatom) ipd.*
Razmeroma majhno število prislovov z obrazilom -om očitno kaže, da take tvorbe v slovenščini niso priljubljene. Bolj navadni so prislovi, tvorjeni z obrazili drugih sklonov ali pa drugačni prislovni tipi. Namesto omenjenih nadaljevalcev staroslovanskih končnic orodnika ednine se je v slovenščini zelo razmahnila končnica orodnika dvojine -oma, ki jo srečamo tudi v primerih s pridevniško in glagolsko osnovo. S končnico -oma so v Slovensko-ruskem slovarju J. Kotnika naslednji primeri: čredoma, deloma, korakoma, kosoma, mestoma, načeloma, namenoma, narekoma, obrokoma, pomotoma, potoma gl. spotoma (stcsl. pqtbmb), praviloma, razmeroma, šiloma, skokoma, trudoma, tropoma, uradoma, večinoma. S predlogom: poimenoma, spotoma, sčasoma. Pridevniško ali glagolsko podstavo imajo prislovi tipa nagloma, nanagloma, podolgoma, polagoma, popolnoma, poredko(ma), postopoma, potihoma oz. nemudoma, ponevedoma, predvidoma.
* Op. ur.: Glej Anton Bajec, Prislovni paberki, SR, V-VII, 1954, str. 195-226; o te vrste prislovih govori zlasti na str. 207-212. Omenja, da Pleteršnikov slovar navaja kakih tristo prispevkov na -oma, pa da to še ni vse, ker jih je nekaj narejenih šele po 1. 1895. Ko nato raziskuje možne razvojne poti do današnjih oblik teh prislovov, začne najprej z dvojinskim orodnikom o-jevskih osnov. Meni, da s pomenske plati ne bi mogli ovreči teorije o okamnelem dvojinskem orodniku, sam pa nato pomisli na prislovne pripone -ma, -mo, -mi, -mb. Misel se mu nato ustavi ob edninskem orodniku na -om, h kateremu je kasneje pristopil še končni -a (v tem ga potrjuje kopica dvojnic: kritem - kratema, mahom - mahoma, sčasom - sčasoma idr.). Glede izvora -a navaja Rešetarjevo mnenje, da je to isto obrazilo kakor pri zaimenskih prislovih na -a (npr. shr. lada, kada : lad, kad), in Tesnièrjevo, da je to zelo staro prislovno obrazilo -ma. Bajec se za to misel ne ogreje, ker ne najde zanjo potrditve v slovenski starini, ki pozna takih oblik zelo malo, saj se je ta tip razmahnil šele po 16. stol. Nesporen dokaz, da prislovi na -oma niso okameneli dvojinski orodniki - tako meni Bajec - je prispeval Ramovš (O slovenskem novoakutiranem ö, JF 1923). Pretežna večina primerov ima sicer danes analogični naglas na osnovi, starejše stanje je ohranjeno v strahóma, skakóma poskakóma. Ti prislovi so akutirani, v tem ko je daj. or. dv. cirkumflektiran (sinûma). Metatonija je lahko nastopila v or. ed. strahom > slrahóm, zatorej je dokazano, da je izhodišče treba iskati v edninskem orodniku. Po prehodu strahom > stra-homa se je končnica -oma začutila kot izrazito prislovotvorna, zatorej je jezik začel z njo delati vsake vrste prislove brez gornje podloge, pritikati jo je jel celo že narejenim prislovom, da jim je bolj poudaril prislovni značaj. (N. m., str. 210.) (Sestavil Jože Sever.)
Srbohrvaščina. Edina sled obrazila -bjo je primer noč u (stcsl. nośtbją) ter analogno njemu tvorjeni prislov danju. Različica -em je ohranjena v primeru putem, tako da kot splošno obrazilo nastopa le -om. Prislovi z obrazilom -om so tvorjeni iz samostalnikov neodvisno od sklanjatvene podstave samostalnika (prim. glasom, imenom; greškom) in pridevnika ali glagola (redko). O razširjenosti prislovov z obrazilom -om lahko sodimo po tem, kako so odraženi v slovarjih. Rečnik srpsko-hrvatskog književnog jezika (Novi Sad 1973) daje naslednje primere: večerom in uveče, jutrom in ujutru, zorom\ toda Ijeti, zimi, u prolječe, ujesen, (prim. r. letom, zimoj, vesnoj, osen'ju); glasom, korakom, pasom, redom (prim, še izredom, odredom, poredom), rodom, časom, činom, mahom, skokom, trkom, šapatom, povodom, početkom, mimohodom; a 1 i : imenom, stadom, posredstvom; a 1 i : glavom, nakładom, vikom, greškom, omaškom, izrijekom, dupkom, zabu-nom, izrijekom, prigodom, ruljom, silom, srečom, večinom, dvojinom, trojinom, starinom; širom, razom; zbogom (s bogom); ali : milom (prim, milom iii silom), tihom, jednom, najednom, odjednom; prvom; ali: gledom, gredom (prim, še izgredom), kradom in kradomice, pripadom, tajom, mûkom 'molče' idr. Navedeni prislovi z obrazilom -om so ne samo številni, temveč so tudi dosti rabljeni. Nekateri od njih so značilni v glavnem za srbohrvaščino, npr. činom, mahom, prigodom, početkom; greškom, omaškom, mûkom, zabunom, srečom, večinom idr. Vse to kaže, da so mogoči tudi novi primeri in da je torej sâmo obrazilo živo. Razen tega je lahko opaziti, da so v nekaterih primerih možne dvojnice, npr. večerom in uveče, jutrom in ujutru, kradom in kradomice ipd. ali pa drugo sklonsko obrazilo: Ijeti, zimi, u prolječe.
Bolgarščina. Z izjemo primerov denem, poleg denja in narečno dene 'podnevi', po naliki s tem tudi noštem (stcsl. noStbjç), in pätem, poleg pätjom, imata tu vlogo splošnega obrazila -om in -eškom. Kakor smo že omenili, prislovi z obrazilom -om tu odražajo le nekdanje stanje (saj sodobna bolgarščina in makedonščina izražata sklone s predlogom 4- splošnim sklonom). Bolj ali manj pogosto v sodobni bolgarščini srečujemo le naslednje prislove na -om, tvorjene iz samostalniških, pridevniških in (redko) glagolskih ali drugih podstav: begom 'v teku' Č, vikom 'krikoma, kriče' Č, gärbom 'hrbtoma' C, darom 'zastonj' Č, duhom, krägom 'okoli, okrog' Č, krästom (kräst 'križ'), migom 'v trenutku, takoj' Č, mirom 'mirno, tiho' Č, pätjom gl. pätem Č, redom 'vštric, zraven', rodom, skokom, sledom Č, tekom Ob, hodom 'korakoma' Č (prim, še mimohodom), šepotom; a 1 i : posredstvom, rebrom, slovom, utrom Č, čudom; a 1 i : silom, ničkom (prim. mak. ničkum, sh. ničice), širom; s predlogom: vkupom (vkup) 'skupaj' Č, skupom Ob, vredom (red) 'povsod' Č, poredom 'po vrsti, zapovrstjo' Č, sbogom.
Iz pridevniške, glagolske ali druge podstave so tvorjeni: dobrom Ob, pärvom gl. pärvo Č, prim, še izpärvom in izpärvo 'sprva, v začetku' Č, tihom 'potihoma' Č, prim, še iztihom Č; krišom, skrišom 'kradoma, skrivaj' Č; ali : mälkom 'molče' Č, opipom 'tipaje' Č, skritom 'skrivoma' Č. Nekateri navedenih prislovov so lahko knjižne izposojenke iz ruščine ali pa so tvorjeni po naliki z njimi. To velja za prislove begom, darom, migom, sledom, šepotom, mimohodom, tihomälkom, posredstvom, utrom, rebrom, slovom, vihrom.
Poleg teh primerov je obrazilo -om zapustilo svojo sled tudi v prislovih na
-eškom, ki so precej razširjeni zlasti v ljudskem govoru, v manjši meri pa jih pozna tudi makedonščina. Prislovi na -eškom so tvorjeni iz pridevniških in zlasti glagol-skih podstav. Kot primer lahko navedemo naslednje prislove: bosiškom in bosi-škata, zadniškom in zadniškata 'zadensko', kračeškom in kračeškata 'korakoma', ludeškom in ludeškata 'divje, nespametno', slepeškom in slepeškata; a 1 i : bežeškom in bežeškata 'v teku', bdrzeškom in bdrzeškata 'naglo, v naglici', vdrveškom in vdrveškata, debneškom in debneškata 'kradoma, na skrivaj', dremeškata in dreme-škom 'dremaje', klateškata in klateškom 'gugaje se', klečeškata in klečeškom 'čepe', koleniškum Ob (koleniča), kradčškata in kradeškum 'kradoma, na skrivaj', kuce-škata in kuceškom 'šepaje', lazeškata in lazeškom 'po vseh štirih', ležeškata in ležeškom 'leže', mižeškata in mižeškom 'miže', mdlčeškata in mdlčeškom 'molče', pipneškata in pipneškom 'tipaje', plačeškata in plačeškom 'jokaje', pdlzeškata in pdlzeškom 'po vseh štirih', reveškom 'tuleč na ves glas', svireškom in svireškata Ob, sedeškata in sedeškom 'sede', skačeškata in skačeškom 'skakaje, poskakovaje', smeeškom 'smeje se', stoeškata in stoeškom 'stoje', tičeškata in tičeškom 'v diru', hodeškom, hvdrčeškata in hvdrčeškom 'v letu, med poletom', šepneškata in šepne-škom 'šepetaje', jazdeškata in jazdeškom 'na konju jahaje'. (Razen označenih so vsi primeri iz Č.)
Navedeno kaže, da so prislovi z obrazilom -eškom (-škom) v bolgarščini pogostni. V literaturi slovanskih jezikov so prislovi s tem obrazilom znani le bolgarščini in - v manjši meri - makedonščini. V starocerkvenoslovanskih spomenikih prislovov tega tipa ni. O nastanku in okrepitvi prislovov z obrazilom -eškom obstoji naslednja razlaga: »Z besedotvorno pripono -eškom (od -eštkom), se tvorijo prislovi, ki predstavljajo star orodnik tvornosedanjega deležnika: plačeškom, ležeškom, tičeškom idr.«6
Pri tej razlagi pa po našem mnenju ni upoštevano naslednje: 1. Prislovi z -eškom se tvorijo ne samo iz glagolske, temveč tudi iz pridevniške osnove, npr. bosiškom, bosiškata, zadniškom, zadneškata, ludeškom, ludeškata ipd.: 2. pri taki razlagi ni pojasnjena prisotnost elementa -k - v obrazilu -eškom; 3. v slovarjih bolgarskega jezika ima večina prislovov z obrazilom -eškom lahko tudi obrazilo -eškata; 4. prislovi z obrazilom -eškom so znani tudi makedonščini, čeprav omenjeni deležnik v tem jeziku ni ohranjen. - Naštete pomanjkljivosti takšne razlage nastanka obrazila -eškom nas silijo, da iščemo drugačno. V našem primeru se nam zdi bolj sprejemljivo, da je obrazilo -eškom (mak. -ečkum, -eškum) nastalo po kontaminaciji pridevniških pripon -eškata, -eški in končnice -om, npr. slepeškata, slepeški in -om > slepeškom (mak. slepečkum) ali kradeškata, kradeški in -om > kradeškom (mak. kradeškum). Taka razlaga je sprejemljiva tudi zato, ker so vzporedni primeri z obraziloma -eškata in -eškom ne samo navadni, temveč najbolj pogosti tako v bolgarščini kakor v makedonščini. S to razlago, menim, je -k-V obrazilu -eškom (mak. -ečkum, -eškum) dovolj utemeljen in pojasnjen.
Makedonščina. Podobno kot v drugih južnoslovanskih jezikih je tudi v makedonščini prevladalo le eno obrazilo orodnika - -um < -om (samoglasnik o je pred ustničnim zvočnikom m prešel v u; prim, še osum < osom 'osem'). Od nekdanjih obrazil -ojç (-ejç), -bjç ni nobenih sledov. Edini sledovi obrazila -bmh so
6 Gramatika na savremennija bälgarski kniževen ezik, t. 2, Sofija, 1983, str. 392.
se ohranili v primerih denem (dial.) v. denje R, analogno temu še nokem dial., poleg nokum dial. v. noke R, patem in patema 'spotoma'; prim, še skrišem(a) R in skrišum. Nekaj več primerov je z obrazilom -om: rodom v. rodum R, časom in časum R, ničkom v. ničkum R; ali : naverom (star.) 'na kredit', sutrom (s utrom), prim, še zasutrom (ljudsko pesn.) v. izutrina R, poti(h)om (ljudsko pesn.) R. Znani so tudi primeri z obrazilom -oma (-ema): krstoma v. krstum R, odredoma (ljudsko pesn.) v. odred R, skrišem(a) R, vlečkoma 'so vlečenje, vlečejki' R, lizgoma, molkum v. molkoma (r. mdlča) R.
Obrazilo -oma (-ema) se tu glasovno ujema z orodnikom dvojine. Vendar vzporedna ali priložnostna uporaba končnice -a (prim, patem in patema, skri-šem(a), molkum v. molkoma in prav tako primeri z glagolsko podstavo (vlečkoma, lizgoma, molkoma) kažejo, da tu ne gre za resnično obrazilo orodnika dvojine, pač pa je tu obrazilo -om kot neživa tvorba lahko dobilo drugotno obrazilo -a.
Najbolj razširjeno obrazilo v prislovih tega tipa je vsekakor -um. Prislovi z obrazilom -um imajo samostalniško, pridevniško ali glagolsko podstavo - brez predloga ali s predlogom s, iz, od, na -, kar je posebnost makedonščine.
Od prislovov z obrazilom -um lahko navedemo primere iz dveh virov: Rečnik na makedonskiot jazik in Gramatika na makedonskiot literaturen jazik B. Koneskega: večerum (prim, še kvečerum, kvečerju, kvečerina) v. kvečer, nokum (dial.) v. noke, časom in časum v. časkum, vetrum v. svetrum, glasum (lj. pesn.), glotum (gloto) (dial.), gradum (lj. pesn.: gradum solzi roni), grotum (lj. pesn.), grstum, krstum (prim, še krstoma), likum (star.), redum (so red, eden po drug), rodum, silum (so sila, so nasilie), begum, vidum v. navidum, vikum, molkum v. molkoma, skokum, ničkum, širum, krišum. In s predlogi: zbogum (s bogom), kvečerum, kvečerju, navidum, nazorum, poredum in seredum, vetrum, svetrum in odvetrum (pog.) skrišem, otskrišum (otskrišem), potskrišum. Iz glagolske podstave pa so tvorjeni: gredum (lj. pesn.), gredom, uzgre, v. patem (prim, še sh. mimogred, slov. mimogrede), klekum (lj. pesn.), kradum, posakum (star.), utajum.
Pri obrazilu -um je posebej treba omeniti, da je prisotno v več obrazilih -ečkum, -ničkum, -ejkim, -eškum.
Obrazilo -ečkum se je kot prislovno izoblikovalo po kontaminaciji pridevnikov z -ečki in obrazila -um, prim, slepečki in -um > slepečkum. Sem sodijo v glavnem primeri: gazečkum (pog.) v. gazečki, slepečkum v. slepečki, bežečkum, leiečkum in ležejkim, mižečkum v. mižeečki, stoječkum (= stoečki, stoenkata, stoejki). Obrazilo -ničkum je moglo nastati po kontaminaciji -niča in -ečkum v primerih tipa plačenica ž in prisl. in -ečkum > plačeničkum poleg plačejki in plačejkum (dial.) 'jokaje'. Obrazilo -eškum je nastalo po kontaminaciji primerov z obraziloma -eškata (-iškata), -eški in -um, npr. kradeškata prisl. poleg kradečki in -um > kradeškum. Obrazili -eškom (-iškom) in -eškata (-iškata) sta se v prislovih razmahnili v bolgarščini. Gramatika makedonskega jezika B. Koneskega ne omenja prislovov s tem obrazilom, Slovar makedonskega jezika I, II, III pa je zabeležil nekaj primerov: vlečeškata v. vlečeškum prim, še vlečkoma, klečeškum, kradeškum (in kradeškata), molčeškom v. molkoma, plačeškum (pog.) = plačeničkum.
Prislovov z obrazilom -um (-om) v makedonščini ni malo, vendar vzbujajo pozornost oznake kot lj. pesn., star., pog. in pa dejstvo, da med navedenimi
prislovi ni novih tvorb. V makedonščini so bolj pogosti ali bolj tipični prislovi, ki so tvorjeni s predlogom 4- splošnim sklonom ter sploh drugi tipi prislovov, npr. z obrazilom -o, -čki, (-ski), -ki idr., kot npr.: grstum in so grstovi, so vreme, so vikanje, silum in so sila, so nasilie, so čekor, redum in so red, po ime, po greška; a 1 i : gazečkum v. gazečki, slepečkum v. slepečki, mižečkum = mižeečki; a 1 i : vikum in vikajki, so vikanje, klekum (lj. pesn.) in klečejki, molkom, molkoma in molčejki, so molčenje.
Včasih so namesto obrazila orodnika ednine bolj navadna obrazila starega mestnika, npr.: denem (dial.) v. denje, nokum (dial.) v. noke, lete, zime.
Pregled prislovov z orodniškim obrazilom kaže predvsem, da se njihova razširjenost v sodobnih slovanskih jezikih precej razlikuje. Mimo tega so se med posameznimi jeziki treh slovanskih skupin ustalile nekatere posebnosti. V splošnem so nadaljevalci orodniških obrazil najbolj razširjeni v vzhodnoslovanskih jezikih, kjer so najbolj ohranjene tudi razlike med nekdanjimi or. končnicami. V zahodnoslo-vanski skupini je obravnavani tip prislovov manj razširjen predvsem zato, ker se prislovi s pomenom časa navadno tvorijo z obrazili iz drugih sklonov. Glede prislovov z or. obrazilom je za lužiško skupino značilno, da med sodobnimi slovanskimi jeziki hrani najmanj sledov tega tipa sploh.
Za južnoslovansko skupino je najbolj značilno, da je med or. obrazili prevladalo obrazilo -om, ki je najbolj razširjeno in edino produktivno v srbohrvaškem jeziku. Z njim se tvorijo prislovi neodvisno od sklanjatve ali nekdanjih osnov. Prislovi z obrazilom -om tudi bolgarščini in makedonščini niso neznani, vendar so tu le kot ostanki nekdanjega stanja. Zanju je značilno, da se je izoblikovalo novo obrazilo -eškom (mak. -eškum ali -ečkum), ki je danes zelo razširjeno in živo v bolgarščini. Število prislovov z or. obrazilom -om je v slovenščini precej omejeno, pri tem pa so primeri tipa nocoj, zmeraj (poleg zmerom) zelo redki. Pred drugimi slovanskimi jeziki pa se slovenščina odlikuje s tem, da se je v njej zelo razširilo obrazilo -oma.
Kratice
B A. Belič, Savremeni srpskohrvatski književni jezik, Beograd, 1948. Č SavaČukalov, Bälgarsko-ruski rečnik, Sofija, 1960. K J . Kotnik , Slovensko-ruski slovar, Ljubljana, 1950. Kep K. Kepe ski. Gramatika na makedonskiot literaturen jazik, Skopje, 1985. KKG Russko-belorusskij slovar' pod redakciej J. Kolasa, K. Krapivy, P. Glebki, Moskva, 1953.
Kon B . K o n e s k i, Gramatika na makedonskiot literaturen jazik, Skopje, 1954. M Morfológia slovenského jazyka, Bratislava, 1960. O S.I.Ožegov, Slovar' russkogo jazyka, Moskva. 1961. Ob Obraten rečnik na bälgarskija ezik, Sofija, 1975. Pr J. Pretnar, Rusko-slovenski slovar, Ljubljana, 1947. R Rečnik na makedonskiot jazik I, II, III.
RSKJ Rečnik srpskohrvatskog književnog jezika, Novi Sad, 1973. S L. I. Pirogova, B. Orožen, J. Sever, Rusko-slovenski učni slovar, Ljubljana, 1977. Šw B. Swjela, Deutsch-niedersorbisches Taschenwörterbuch, Bautzen, 1953. T I. I. Tolstoj, Serbskohorvatsko-russkij slovar', Moskva, 1957. Tr K. K. Trofimovič, Verhnelužicko-russkij slovar', Baucen, 1974.
PE3I0ME
Наречин, восходншие к формам падежеи - без предлога или с предлогом - прсдставлишт собои доволбно распространеннБШ тип наречии именного происхожденин. Среди наречии зтого типа особо ВБвделимтси образовании, восходмвдие к форме творителБного падежа, которме в части славинских избжов приобрели значителБное распространение.
Как известно, окончании творителБного падежа в старославннском нзБже 6б1ЛИ в полнои зависимости от иевр. основ, ср.: -т>мб (-бмб), -ojq (-ejç), -bjq, -y, -am, -ши. УпомлнутБ1е окончани».' оставили след в наречилх, в болБшеи или менБшеи степени, во всех славннских изБжах. Сугцествуклцее деление славннских избжов на три rpynnbi: восточнославинскук), западнославин-скум и к>жнославинску№ в основном находит свое оправдание и в отношении наречии с окончанием творителБного падежа.
Длн восточнославлнских избжов характернБШ ивлнетсн как само распространение и про-дуктивностБ даниого типа наречии, так и последователБное разграничение имевшихсн основ. Полного совпадении в отношении распространении упоминутого типа наречии между отделБ-НБ1ми восточнославнкскими изБжами все же нет.
Оби;еи чертои дли западнославмнских лзбжов следует считатБ факт, что окончанин других падежеи в функции наречкч дли них более типичнб!, чем окончание творителБного падежа. Зта особенностБ наиболее последователБно проведена в лужицкосербских нзнках, где наречии, ВОСХОДН1ДИХ к форме творителБного падежа, менБше всего.
Длн к)жнославинских избжов в отношении рассматриваемого типа наречии харектернБ1м нвллетсл то, что окончание -ом распространилосБ за счет других окончании творителБного падежа и вообше стало обвдим окончанием дан;:ого типа наречии. Однако в отделвнБтх к>жно-славинских лзмках даннБШ тип наречии своеобразно стпазилсм. Наиболее распространеннБ1м и продуктавнБТм он чвлчетсн в сербскохорватском изБже. Ocoöchüoctkki словенгкого лзБжа ивлиетсн вБ1деление окончнии двоиственного числа -ома, при помоши которого образовано болБшое число наречип.