VETERAN
VOJNE ZA SLOVENIJO
9
druženja veteranov vojne za Slovenko oktober '99
Ob 60 letnici II. svetovne vojne Na novi prelomnici
II. mednarodne veteranske športne igre

Izdajatelj: Predsedstvo Združenja veteranov vojne za Slovenijo, p.p. 2780, Rojieva 16, 1110 Ljubljana, tel: 061-441-784 fax- 061-442-688, Glavni in odgovorni urednik: g. Renato ZORKO, p.p. 109, 8250 Brežice, tel./fax: 0608-67-845, GSM:041-683-312, E-mail:Renato.Zorko@žws.si, http://www.zvvs.si. Člani uredništva: g. Drago BITENC, g. Srečko LISJAK, g. Stane GRANDA, ga. Mjuša SEVER. Zunanji redni sodelavci: karikatura - g. Milan ALAŠEVIČ, križanka - g. Rudi MURN, aforizmi - g. Franci CEČ, Žiro račun: 50103-678-0098871, Devizni račun: 900-27620-114660/2, NLB d.d., Trg Republike 2, 1000 Ljubljana, Grafična priprava in tisk: KVM Ribnica	__
Po mnenju Urada vlade za informiranje se za glasilo VETERAN, skladno s 7. točko 25. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur.list RS št. 89/98) za nosilce besede, slike in zvoka, obračunava davek na dodano vrednost po stopnji 8%. Skladno s 1. točko 12. i
tev, od katerega se obračunava in plačuje DDV.
objavljali. Člani ZWS lahko nai biti imenovani. Prispevke nam o Windows, ki vam jih bomo vrni:
KAVBOJCI IN INDIJANCI, PARTIZANI IN NEMCI, VETERANI IN ...?
(uvodnik)
4-02: Kdo še to danes ber
rnosen na svobodo.....
4-02: Neizstreljen naboj ( lovno na Triglavu
v in z njo povezanih pozitivnih ali negativn časovnega obdobja, ki so s pomočjo ideologije z; zgodovinska obdobja, ki nas nehote spremljajo
l. Zorko: Na Maš
ki z bolj ali m; jo vprašljiva
j izkrivljeno "demokracijo" tu
ni "zgodovinskih dejstev".
e dejstvo: v srednješolskem učbeniku je o osamosvojitveni
Mec
isko si
D. Erhart: Duh bojevnika.............................
M. Gošnjak: Vetaranom vojne za Slovenijo ..
R. Murn: Križanka........................................
OZVVS Ljubljana: Razglas.........................
Šila svoj bojni in ideološki p e nudila popolno politično i
i" 90/91 p
e pod zn
¡lizgodov
jugoarmado, k
splošno uporabnost pentagrama.
ni "špičastimi" konjicami zbada vsa doseže. Lovke pa so tako dolge, da posegajo i avbojcev in indijancev, partizanov in.... nj! Zakaj vse manj, si odgovorite sami!
delom kot generalni sekretar in tako me je izvolil na to takratno funkcijo Glavni zbor 17. maja 1994. Profesionalizacija je prišla kasneje, v letu 1996 kot posledica izjemnih pritiskov, na vse tiste iz Ministrstva za obrambo, ki smo bili aktivni pri vzpostavljanju ZWS. V času ministrovanja Jelka Kacina je bilo skoraj bogokletno biti član ZWS. Nismo dobili denarja zagotovljenega v državnem proračunu, projekt Rojčeve se je ustavil, mene osebno so s ponižujočimi metodami skušali psiholško zlomiti ter prisiliti, da »prostovoljno« odstopim kot svetovalec Vlade. V MORS so me takrat na vsak način skušali voditi, kako naj se obnaša ZWS, na katere proslave naj gre ali ne, ali se sme pojavljati v javnosti itd. Seveda sem bil za take ideje popolnoma gluh. Pa da ne bo pomote. Vse, kar navajam, imam dokumentirano - črno na belem. To navajam zato, da se ne bo kdo prehitro zaletel. Posledica bo tožba na sodišču - brez izjeme.
Odločitev za zaposlitev pri ZWS ni bila lahka, vendar zagotovo pravilna. Kaj je »dober položaj«, pa je A diskutabilno. V kolikor je mišljeno, da je to nek naziv, ki za sabo potegne dobro plačo in malo dela, potem nisem nič izgubil. Ni šlo za dilemo izgube prej omenjenega »dobrega položaja«, temveč je bila v ospredju objektivna problematika. Kako vzpostaviti delovno mesto, kako urediti izplačevanje in vse kar sodi zraven. Prvi problem pa je bil, ko mi MORS ni želel
zahtevali 6 mesečni odpovedni rok. Leto in pol so me imeli »zaprtega« v sobi, kjer naj bi bil pod nadzorom, kadar pa je kdo potreboval pravnika za vojaško in vojno pravo, so me izstrelili iz frače na to ali ono mednarodno konferenco. Šlo je za šikano, predvsem pa za preprečitev profesionalizacije v ZWS. MORS sem zapustil kot častnik slovenske vojske na »nečasten« način. Takratnemu šefu kabineta, ki me je nasledil, Zoranu Klemenčiču, sem povedal, da bom prekinil delovno razmerje po zakonu. Ne vem, če je to razumel, vendar sem po domače »udaril 5 plavih« ter prenehal ^ svojo kariero v MORS.
To je bila moja odločitev, saj sicer ne vem, kako bi sploh lahko vzpostavili in zagotovili delovanje ZWS. Danes pa se napihujejo in bi bili radi v vodstvu te organizacije tisti posamezniki, ki so se v času Kacinovih čistk skrili v mišje luknje oziroma še pomagali tistim, ki so mi »slačili kožo«. Kdo je bil pripravljen v tistem času odpovedati se svoji karieri za to, da se vzpostavi veteranska organizacija, ki bo branila interese veteranov vojne za Slovenijo 1990-1991? Da ne bo pomote, tudi nekateri posamezniki so se izredno izpostavili ter delovali za ZWS, tako Srečko Lisjak, Bojan Potočnik, Tone Krkovič, Rade Klisarič, Irena Oman in še mnogi drugi. Kako so bili za to »nagrajeni«, lahko sami ugotovite. Veteran: Skozi vsa leta ste skorajda redno tarča medijev, političnih strnj in nenazadnje celo notranjih sporov v ZVVS? Ocenjujete tovrstne napade na vas osebno za načrtne ali organizacijo ZVVS kot tako? D. Bitenc: To, kar ste omenili, je točno in morda se
Mislim, da v veliki večini ne gre za napade name osebno, temveč za napade na delo, ki ga za ZVVS opravl-
jam, predvsem pa na rezultate tega dela. Seveda gre za načrtne napade. Nekateri so vodeni od zunaj s strani politike po znanem receptu: Najprej javna
deskreditacija, nato..... Notranja deskreditacija pa
poteka po receptu: Najdimo dlako v jajcu, nato pa »užgi Maksim po diviziji«.
Ne bi želel na kakršenkoli način pretiravati, vendar gre dejansko za rušenje dosedanjega koncepta in usmeritve delovanja ZVVS. Enkrat smo si zastavili smer in hitrost, sedaj pa nas želijo na vsak način preusmeriti drugam ter zmanjšati našo hitrost delovanja. Sedaj so tisti, ki to zavestno počnejo ugotovili, da brez »odstranitve« generalnega sekretarja ne bo šlo. Zato so stalno prisotne pripombe o »nestrokovnosti, nepravočasnosti, samovolji, celo potvarjanju itd«. Vse v funkciji: če laž večkrat ponoviš, postane resnica. So pa nekateri napadi popolnoma osebno obarvani kot posledica užaljenosti oziroma maščevalnosti posameznikov. Gre za vprašanja prestižnosti ali pa nerazumevanja dejstva, da Draga Bitenca ni mogoče podkupiti z večerjo in osladnimi besedami. Tudi sicer ga ni mogoče podkupiti, da pa se ga z argumenti prepričati. Sam ocenjujem, da je tak primer osebne zamere s strani posameznikov na Koroškem, prav tako na Štajerskem. Iz tega je poleg političnega naboja nastala prava gonja proti meni in so užaljeni ter zavrnjeni posamezniki z lažnim prikazovanjem dejstev o dogajanjih na sejah predsedstva svoji sredini prikazali popolnoma izkrivljena dejstva. Po razgovorih s posameznimi člani iz OZVVS pa ugotavljam, da članstvo sploh ni obveščeno o dogajanjih in da se posamezniki iz pokrajinskih oziroma območnih vodstev popolnoma sami odločajo za določene akcije, mnogokrat pa jim pri tem svetujejo kakšni »zanimivi politiki«. Predvsem pa za vse, kar niso storili sami, krivijo Ljubljano oziroma generalnega sekretarja. Generalni sekretar ne vodi ZVVS, temveč je to naloga predsednika in predsedstva ZVVS. V tem trenutku gre za prelomnico v nadaljnjem delu ZVVS. Izvaja se sistematično rušenje dosedanjega koncepta. Ker gre za veliko odgovornost obdržati dosedanjo smer, je seveda potrebno zaustaviti nekatere scenarije in ko bo to potrebno, zadevo tudi obelodaniti z imeni in priimki. Če posamezniki temu ne verjamejo, bomo vprašali članstvo samo. Zelo zanimivo bo prebrati, kdo vse od sedaj gorečih borcev za »rešitev« ZVVS je kandidiral na občinskih volilnih listah v svete občin in še bolj zanimive bodo kandidature za župane. Vse to imamo pripravljeno. Zato se res ni čuditi, da v nekaterih sredinah nisem na lestvici 10 najbolj popularnih. Veteran: Tudi v sami organizaciji se kažejo trendi drugače mislečih, kar je verjetno moteče za razvoj in stabilnost same organizacije. Ali to pomeni, da se tudi politika vmešava v delovanje ZVVS in kakšni so po vašem mnenju razlogi za takšno ravnanje? D. Bitenc: Poglejte, naša organizacija naj bi bila odsev dogajanj v letih 90/91. Takrat ni nihče nikogar spraševal, kakšne politične usmeritve je, ali je veren ali ateist itd. Vprašanje je bilo drugačno: Ali si za odločitev večine prebivalcev Republike Slovenije pripravljen dati tudi svoje življenje?

ZVVS OD USTANOVITVE NAPREJ
"Vse teče" je star latinski pregovor. In se seveda tudi spreminja. Podobno si sledijo dogodki, ki so povezani z udeleženkami in udeleženci vojne za Slovenko. V prvi polovici leta 1999 sta bila odmevna dva dogodka in sicer Holmec ter Medvedjek. V tretje gre rado... Ponovno je prišlo do zelo očitnega poskusa razdvajanja dveh veteranskih organizacij iz vojne za Slovenijo 1990-1991 na politični osnovi. Večkrat smo že povedali jasno in glasno, podkrepljeno tako s sklepom Glavnega zbora kot predsedstva ZVVS in zapisano v statutu: Politika in njene dnevne igrice nas ne zanimajo! Ne damo pa se več poneumljati. Sodelovali bomo s tisto politiko, ki nam bo zagotovila moralno priznanje ter dostojen veteranski status. Brez resnično žaljivih izgovorov, da "ni denaija", da smo še "premladi" in ostalih spremljajočih refrenov. Povsem realno vidimo tesno sodelovanje in tudi formalno združitev z združenjem Sever, seveda na nekih normalnih osnovah medsebojnih odnosov. Ni pa se mogoče resno pogovarjati s tistimi, ki kljub dogovorom na papirju poslušajo "botre". Odgovor na vprašanje, zakaj dve veteranski organizaciji iz leta vojne 1990-1991, daje usmeritve za nadaljnje povezovalno delo. Pogojno rečeno "eni in drugi" ne bi smeli več nasedati preračunljivim politično strateškim bombicam v obliki raznih "sodelovanj, proslavljanj itd", ki nam jemljejo obraz in zanikajo čistost in smoter naših odločitev ter dejanj v letih 1990 in 1991. Zato ni okusno stalno poslušati "o potrebah" ene veteranske organizacije v Republiki Sloveniji. Vsako zgodovinsko obdobje ima svoj čas in potrebno je povedati, da je sedaj že čas, da nastopi tudi "naš čas". Z vsem spoštovanjem do
Poskusi razdvajanj med veteranskima organizacijama so se nadaljevali s pozabljivostjo državnega protokola, ki je pozabil predstaviti ameriškemu predsedniku veterane osamosvojitvene vojne. Oba predsednika veteranskih organizacij zadnje vojne sta podpisala protestno izjavo, ki pa ni bila nikoli posredovana javnosti. Zaradi tega je predsedstvo ZVVS sprejelo protest zoper opustitev predsednika združenja Sever ter ga naslovilo združenju Sever. Nato pa se je zgodila Divača, natančno 25. septembra 1999. Nekaj ste prebrali v časopisih, nekaj so "prijatelji" že plasirali po preverjenih kanalih, vendar pa dejstva ostajajo. Išče se dežurnega krivca, ker predsednik ZVVS ni sodeloval na tej "proslavi". Nič novega v deželi "šentflorjanski". Nekdo si je zaželel predstave, ki bi na simbolični ravni prikazovala javno razkazovanje enotnosti vseh veteranskih organizacij v Republiki Sloveniji ter javno razkazovanje dobrote te države do svojcev padlih z javno podelitvijo sredstev. Če je prisoten zraven še predsednik države, potem tako ni nobenih dvomov. Popolnoma legitimno, samo da organizacijski odbor ni povabil k sodelovanju ZVVS in smo bili samo "seznanjeni" tik pred zdajci, da bo med tremi govorniki veteranskih organizacij tudi predsednik ZVVS ter da pride na to "lokalno odkritje
spominskega obeležja" predsednik države. Pa kaj potem, bo kdo porekel, saj se marsikatera stvar uredi na hitro, tudi med vojno smo to počeli. Da, morda res,
ma drugačno ozadje. In to je potrebno našemu članstvu povedati brez dlake na jeziku, namreč zakaj se predsednik ZVVS te proslave ni udeležil in je to tudi javno povedal.
Pa kar po vrsti. Kot se še nekateri spominjate, je bilo junija letošnjega leta kar veliko vetra okoli vzporedne državne proslave, ki naj bi se odvijala za širše ljudske množice pred Cankarjevim domom dne 25.06.1999. Denarja najprej ni bilo, potem scenarij ni ustrezal, nato seje združenje Sever umaknilo in na končuje bil denar za proslavo v višini 5,5 MIO SIT zagotovljen. Na žalost v dveh dneh pred proslavo ni bilo mogoče organizirati zadeve, zato sem predlagal, da se ta denar kot izredno pridobljen, razdeli svojcem padlih * S tem se je strinjala tako država kot združenje Sever. Celo v prejšnji številki sem zapisal, da je to najbolje, folkloro pustimo ob strani. Pa saj poznate tisto o
Na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve smo bili poklicani predstavniki ZVVS in združenja Sever. Država je predlagala, da bi se denar nakazal na naš žiro račun, nato pa na neki skupni proslavi podelil svojcem v juliju mesecu. Sam sem v skladu s stališči predsedstva ZVVS glede javnega darovanja svojcem padlih predlagal, da država sama razdeli ta denar po enakih deležih na družino padlega brez prisotnosti javnosti tako, da ne bodo prejemniki plačevali davkov. Ta predlog je s sklepom sprejelo predsedstvo
družino in socialne zadeve. Iz ministrstva so nas celo poklicali ter potrdili prejem našega sklepa. Sele v sredini septembra sem od našega podpredsed-nika slišal, da denar svojcem menda sploh še ni bil ^ razdeljen. To me je izredno začudilo, še bolj pa infor-
združenja Sever. Ko me je poklical kolega iz Severja, sem ga o tem vprašal, vendar je rekel, da o tem nič ne ve. Prosil me je za logotip ZVVS, ker bodo imeli konec meseca odkritje spominske plošče in da lokalna OZVVS nima ustreznega logotipa. Govora je bilo celo o morebitnem sofinanciranju tega obeležja. Kasneje me je še klical ter dejal, da bi želeli, da bi prisotne pozdravil tudi naš predsednik. Meni se to ni zdelo nič spornega in sem mu dal tudi predsednikove telefonske številke. Tudi mene je povabil, vendar sem se že v naprej opravičil zaradi mednarodnih obveznosti na tisti dan v Republiki Hrvaški. Nemalo smo bili začudeni, ko smo prejeli vabilo, kjer je bilo poleg dejstva, da bo prisoten predsednik države navedeno tudi to, da se bo delil denar svojcem padlih. Logotip na vabilu ni logotip ZVVS, temveč kopija bronaste plakete ZVVS. Zakaj toliko besedi in podrobnosti o tem? Zato, ker se vrag vedno skriva v podrobnostih. Naj poskusim odgovoriti (poskusite tudi Vi)
VETERANOV DOPISNIK
KDO ŠE TO DANES BERE?
Prvič po osmih letih samostojnosti se kot veteran -prostovoljec oglašam z namenom, da po vseh mogočih aferah in diskreditacijah osamosvojitvene vojne, po osmih letih dokončno povemo vsem večnim nezado-volnežem in posameznim jugo-nostalgikom, da imamo 'zadost njihovega sranja ", pljuvanja prodanih duš, sprenevedanja, vračanja tedanjih prodanih generalov in blatenja osamosvojitvene vojne. Mi smo ljubili in ljubimo domovino. Že od leta '91 pa vse do danes se vrstijo diskriditacije in žalitve na vseh ravneh, pljuvanje po akterjih osamosvojitve, poskušanje razvrednotenja osamosvojitvenega boja in podobno. Toda temu celo najvišja državna oblast že od samega začetka stoji ob strani. Kaj je vendar z našim pravosodjem, ki bi le moralo navkljub demokratičnosti zavarovati narodne vrednote, za katere so se borile in umirale že generacije pred nami. Človek ima občutek, da nikomur v tej državi niso več mar družbene vrednote: samostojnost, poštenost, pravičnost, delavnost, spoštovanje, temveč podeljevanje državljanstev za nabiranje volilnih glasov, korupcija, medsebojna obračunavanja in iskanje novih privilegijev. Vse to je v letošnjem letu pripeljalo že do srhljivih podtikanj in obračunavanj znotraj najpomembnejših vladnih služb in afer Vič-Holmec in na koncu Medvedjek. Mar ti ljudje res ne premorejo lastne integritete, spoštovanja do samega sebe, do lastnega naroda in na koncu tudi do svojih očetov in rodov, ki so za svobodo umirali že v prejšnjih vojnah? Mar si Slovenci res ne zaslužimo boljših ljudi na vrhu? Zato veterani odločno zahtevamo, da se temu končno naredi konec, kajti, če takšni ljudje s komunistično opranimi možgani odločajo o lastnem narodu, je ta v hudi nevarnosti. Vsi ostali narodi, ki so dosegli svojo samostojnost so na to ponosni, vendar, kaj je z nami Slovenci?
Toda skrb zbujajoča so dejstva, da že ostali posamezni, lojalni državljani, ki so v življenju že marsikaj izkusili, tako kot navedbe g. Horvatinove, ki so bile omenjene v Veteranu št. 8-julij 99 in povzete iz časnika Dela, ti ljudje enostavno ne vedo ali ne razumejo kaj se dogaja in kdo sploh smo bili teritorialci. Človek dobi občutek kot da državljani Slovenije ne razumejo več svoje plebiscítame odločitve, da smo prav mi-njihovi sinovi ali njihovi vnuki odšli braniti našo skupno voljo in našo skupno odločitev za samostojno Slovenijo in mlado demokracijo. Na to smo ponosni. Za našo skupno odločitev smo bili pripravljeni tudi umreti in žal nekateri tudi so, tako pripadniki TO kot MNZ. Zato se nas danes res ni potrebno
Človek pri vsem tem dobi občutek, da so nam
Slovencem po osamosvojitvi povsem odpovedali možgani, ker še danes ne razumemo kaj smo dosegli.
Francke iz Jabelj pri Trzinu, vojne vdove pri 80 letih, ko nam je svojim vojakom mnogokrat skuhala kavo. Zanjo smo bili mi teritorialci njeni sinovi, njeni vojaki, kajti pravi sinovi so ji padli že davnega leta 43. Takšni ljudje so ponos naše domovine in zanje se je vredno boriti. Toda kaj se dogaja danes z nami Slovenci?
Mar res nismo zreli za demokracijo, se ne znamo vključiti v evropske integracije, kot vsem poznan delaven in marljiv narod? Se res ne znamo ali nočemo osvoboditi jarma komunizma? Znali smo se osamosvojiti, sedaj pa naenkrat več ne vemo kaj bi s svobodo. Evropa nas opazuje, ker nočemo ali ne znamo naprej. Kar naenkrat nam je žal, ležernosti, večnih kreditov, hiperinflacije, privilegij, * pa tudi pregnancev, pogorišč in morišč z juga nekdanje skupne države. V Evropi nas prehitevajo revnejše vzhodne države, ker se tudi oblast odziva medlo in ne ve ne kod in ne kam. Poslanci se raje ukvarjajo sami s seboj, sprejemajo svoj zakon o predčasnem upokojevanju, v trenutku ko se sprejema pokojninska reforma, ne zanima jih lastni narod, brezposelnost, mlade družine in napredek skupne domovine. Zato pa so jim
kaj. Za privilegije nam bivšim teritorijalcem ni mar, ker so danes drugačni časi in nismo več v letih po drugi vojni. Danes se meri in nekaj pomeni le znanje, sposobnost in ne partijska knjižica. Dosegli pa smo svojo samostojnost, svobodo, neodvisnost in našo last-
Vobčini Kamnik-Komenda smo šele pozno v letu 1999 ustanovili območno združenje z namenom, da ohranimo zgodovinski spomin na čas, ko smo skupaj s prebi-valci Slovenije uresničili samostojnost. V ta namen f mi je 10.05. 99 prvič po osmih letih vročeno vabilo na proslavo ob Dnevu državnosti z razvitjem društvenega prapora, katere sem se s ponosom udeležil. K vabilu sta bili priloženi še prošnja za sodelovanje in pomoč, zaprosilo za poravnavo članarine in prošnja za samoprispevke. Najbolj primeren čas, ni kaj. Pardon, da ne bo nesoglasja, nič ni narobe z društvom, ki še niti ni zaživelo ali bolje rečeno životari in se ukvarja s pobiranjem članarine za ohranjanje zgodovinskega spomina. Da ne bo pomote, pri tem ni problem plačilo članarine. Vendar je nekaj hudo narobe ali z občino, z vrhom ZWS ali kar samo državo, ki ne prispeva prav nič za narodov spomin. Dobiš občutek, da si član nekega lovskega društva, ribiške družine ali šoferske organizacije in ne borec naše domovinske vojne. Tako se danes naše članstvo s posameznimi entuziasti ukvarja s pobiranjem članarine in samoprispevkov, da se v prihodnje ne bomo organizirali in sestajali v "hosti", tako kot leta 91. Vendar kaj je z ohranjevanjem spomina zanamcem na pretekle dogodke in na
primernejše prostore, a po svoje vendarle tudi to priča
presenečen nad izjavo g. Cirila Pungartnika, kako so
da je resnično videl koga kako se sonči med bojem, čeprav je utegnil videti kakšnega prestrašenega posameznika, a dejstvo ostaja, da so kolono sovražne
Morda izjava g. Pungartnika niti ni bila zlonamerna,
nezadovoljnežev, ki za vse nepravilnosti v Sloveniji
zahtevam uradno opravičilo g. Pungartnika vsem tistim, ki so tako ali drugače sodelovali v boju za samostojno Slovenijo. In želel bi, da bi bil slovenski narod končno ponosen na svobodo, ki smo si jo priborili, da bi prenehali nepremišljeno iskati nove gospo-
NEIZSTRELJENI NABOJ
tankov in transporterjev ter ogromno ostalega vojaškega potenciala z okoli 50.000 vojaki naborniki, ki so bili na srečo takrat še več nacionalni in vsemi oficiiji, ki so službovali pri nas.
oblast, je poveljstvo nad Slovenijo prevzela Zagrebška oblast, ki ji je tedaj poveljeval general Andrija Rašeta, kasnejši pogajalec s Slovensko stranjo, ki jo je vodil Miran Bogataj z ministrom Janezom Janšo, ko so se začela pogajanja o prekinitvi sovražnosti in umiku JLA iz SLOVENIJE.
V letu pred agresijo je JLA v Sloveniji pobrala skoraj
jetjih za namen boja proti zunanjemu agresoiju ali za vsesplošni ljudski odpor, da ga ne bi bilo mogoče uporabiti proti JLA (predale so ga lojalne osebe na vrhu občin in podjetij, tedanji priviligiranci komunisti).
Janšo na čelu, Danielom Kuzmo-Kamničanom in ostalimi, iz manevrske strukture pravočasno s specialno brigado Moriš namenjene za zaščito vlade, , uspel že pred agresijo na Slovenijo, priskrbeti iz različnih virov za 20.000 vpoklicanih vojakov TO
Slovenije, skladišča TO), dokler razoroževati JLA iz njenih arzenalov. Za začetek smo bili kar lepa vojska no'
Ker sem pripadal nekdaj tako opevani bratski JNA, ki naj bi branila svoj narod in naj ne bi bila sposobna ubijati in na najbolj nagnusen način moriti svojih lastnih ljudi, za katere se je tako opevala, jim že takrat kot pripadnik te armije, vkljub bratstvu in tako opevani enotnosti, nisem verjel in zaupal. Vedel sem že kot mlad vojak, kdo je Srb in kaj hoče in slutil sem kaj je sposoben storiti, če se mu ne boš pokoraval. Že takrat sem spoznal te ljudi, četudi niso vsi slabi, celo nasprotno, tudi te sem imel kasneje priliko spoz-
Toda politika je "kurba" in "rajo" je lahko na lep način naplahtati, ko je enkrat vse v "riti" in so po propagandi enih za vse zlo krivi drugi.
in priviligirancev." Zato smatram, da je po spletu dogodkov, kakršni so pač že bili, JNA, kije tako branila razsulo komunizma, ki se je na vzhodu Evrope
ne tako opevanega bratstva in enotnosti, ki ga nikoli ni bilo, za njim pa seje skrivala partija SFRJ in njena ne ljudska vojska, kije za vsako ceno hotela obdržati svoje privilegije in slepoto kadra, ki ji je služil.(Ukazi GŠ SFRJ)
Toda tedaj, tistega junija 91 leta sem z našimi tedanji politiki in vzajemno pripadnostjo vsega naroda, od starega do mladega doživljal pravo POMLAD na novo rojene SLOVENIJE, čeprav s puško v roki. Ker je Slovenija mejila na zahodne kapitalistične države je bilo nameščenih pri nas takrat okoli 500
MOJI SPOMINI na JUNIJSKO VOJNO.
Armija je s tanki hotela zavarovati meje tedanje
Jugoslavije v Sloveniji.
(Zavarovati meje, pred kom ?)
Tik pred agresijo JNA na Slovenijo marca 1991, sem iz pisarne KIK, kot prometnik šel v privat za boljši kruh, v bivši Jugi je tedaj bila še hiperinflacija, kar pomeni, če danes nisi zapravil tedanjih dinaijev, jutri nisi imel ničesar več in tako sem prodal osebni avto, vložil vse prihranke, pa še sposodil sem si 12.000 DEM za nakup RABA-MAN-a turbo s spalno kabino prirejeno za prevoz razstreliva. V sredo 26.06.1991, ko smo po letu dni SLOVENCI oklicali plebiscitarno odločitev SAMOSTOJNE Republike SLOVENIJE, sem imel čast, peljati pirotehniko (rakete) na ljubljanski grad v čast razglasitve SAMOSTOJNOSTI, ter pred Iskro nasproti Skupščine skupaj s pirotehniki KIK-a prisostvujem veličini rojstva državnosti republike Slovenije. ( pirotehniko je vodil mag. Matoh Marko ). Ker je bil konec šolskega leta sem s seboj vzel oba otroka, tedaj osnovnošolca, da si skupaj ogledamo veličino ognjemeta v novo rojeni državi. Bil je nepozaben večer, ko smo z gradu opazovali pred skupščino slavje in potem ob 23.00 uri še veličasten ognjemet.
Po končanem ognjemetu smo bili povabljeni v grajski park, koder je bila že zbrana vsa Ljubljana na malico, nepozabno pa mi je ostalo petje slovenske mladine, ko je pela narodno pesem prvič ob novi Slovenski zastavi "SLOVENEC SEM", potem smo naložili na kamion še možnaije in ostalo kramo.
In tako opevana bratska JNA je bila in še vedno je samo marioneta srbske politike, nacionalizma in
z opranimi možgani lačni krvi lastnega naroda. Že prvega dne so se naši usekali v Trzinu, koder je padel Peperko, ko so naši specialci (policaja) zaustavili z zoljami napredujočo kolono, pri čemer je prišlo še do desanta in izkrcanja niških specialcev v Depali vasi, ki so reševali oklepno kolono, s katero so se na
po nekaj naboji z do zob oboroženimi specialci, katerih prodiranja niso mogli zadržati. Pri umiku pa so
porterjev.
namenjeni zavzeti mejne prehode, gorela je Gornja Radgona, Karavanke, mejni prehodi so padali iz rok v roke, napredovale so Prage s 30 mm protiletalskimi topovi na mejni prehod Jezersko, tako da so izstrelki leteli na avstrijsko stran in so Avstrijci pobegnili s prehoda. Tanki, ki so obtičali v barikadah ali so bili uničeni pa so dobili pomoč iz Hrvaške, napredovali so
Vsa Slovenija je bila v vojni vihri.
katerim je Janša podpisal sporazum, da bodo na Hrvaškem zaustavili tanke, ki bi hiteli k nam v Slovenijo svojim na pomoč. Toda Tudžman je trgoval z Miloševičem za Bosno, to pa ga je stalo, da je kasneje v vojni na Hrvaškem padlo na tisoče njegovih gardistov in MUPA, ker JNA ni razorožil na začetku, ko je bil zato še pravi ternutek, Srbom je prodal Vukovar....
V Sloveniji so dogodki prehitevali dogodke... Pekre, Ig, Radgona, Trzin, Brnik, Holmec, Krakovski gozd, Medvedjek, Rožna dolina, Karavanke, Prilipe,
5.
Videl sem tank T 84 uničen pri Brniku, vreden 2.5 milj. USD, tanke T 55 stolčene pri Čatežu, z odtrgano kupolo, pogorišča, uničene in raketirane barikade,
zrinjeni pod cesto, porušeni mostovi, zgoren asfalt.....
Ko so prvi posnetki obšli svet in vso grozo agresije JLA na suvereno Slovenijo, ta ni našel primeijave za junaštvo odpora in boja SLOVENCEV, ki so se uprli tedanji velesili, ki je po vojaški moči bila četrta v
ranja neposlušnega naroda-Trg nebeškega miru) In tej vojni jugonostalgiki pravijo, da v Sloveniji ni bilo vojne.
( Ker je bilo samo za en avtobus mrtvih ) Petek , 28.06.1991,
Drugi dan vojne, padal je dež, že zgodaj zjutraj sem šel v svojo nekdanjo firmo KIK kot privatnik-pre-
firmi protiletalske rakete s katerimi bomo branili svojo lastno domovino, pa mi pravi: "Ne mi nimamo tega orožja", in odšel sem domov razočaran, ker tedaj še nisem vedel, daje " KIK" že ves svoj arsenal orožja
s PLT topovi vred predala JNA. (iz leta 56 ) KIK je že od vsega začetka bil kot pol-vojaška beograjska organizacija in tudi mene, kot tudi vse ostale, so ob sprejemu v delovno razmeije preveijali ( bivši KOS
-	Laganin), ki je imel varnostno na vesti poleg KIK-a še Titove zavode LITOSTROJ. Takrat niti nisem pomislil, da so to moji in naši kasnejši skupni sovražniki in priviligirani kader, ki se vdinja beogra-
Šele kasneje po sprejemu v službo me je v nekem pogovoru direkor podjetja njemu predstavil in Laganin odgovori:
"Znam ja njega-proveraval sam ja njega!" Pa se je očitno zmotil.
Orožje TO pa je predal JNA, takrat Beogradu zvesti direktor, ("vrli" tovariš-Škufca) s svojimi. Menda je bilo orožja za šest kamionov h katerim je bil priključen po en top. Vse to so iz KIK-a menda vozili tri ali štiri dni.
Zato pa so menda "zjebali" Jožeta, sedaj gostinca na
Starem gradu, kot tedanjega referenta za teritorialno
obrambo v KIK-u, ki ni hotel predati orožja.
Zvečer še istega dne grem k prijatelju, da se skupaj
javiva kot prostovoljca, če le naši imajo orožje za vse,
pa se ni odločil iti rekoč:
"Ne morem iti, ker imam družino!"
Orožja pa tako ni bilo za vse.
Toda šlo seje za naš biti ali ne biti !
Janša še ni sklical splošne mobilizacije.
Sobota, 29.06.1991
Vojna se širi z nezmanjšano močjo, pripadniki TO in policije poizkušajo nemogoče in s skrajnimi napori poizkušajo zaustaviti prodiranje tankov čez barikade. Gledamo TV, agresijo, novinarje, minister za informi-ranje-Kacin na tiskovnih konferencah posreduje svetu
-	kdo je agresor in kdo napadeni, ki se s skrajnimi silami trudi obraniti, kar se obraniti da!
Toda tankovske kolone JNA so že zaustavljene na barikadah in ne morejo napredovati naprej k svojim ciljem-zapreti meje Slovenije.
Veteran 05534-02 (se nadaljuje)
PONOVNO NA TRIGLAVU
Letošnji 14. spominski dvodnevni pohod na Triglav so prvič skupaj organizirali Združenje veteranov vojne za Slovenijo, ZZB NOV, Združenje Sever in Združenje slovenskih častnikov. Leta 1985 so na Gorenjskem prvič organizirali spominski pohod na Triglav, letos so se veterani vojne za Slovenijo, borci in slovenski častniki nanj podali še štirinajstič pod vodstvom podpolkovnika Janeza Smoleta.
387 jih je bilo, poleg njih še 21 pevcev in glasbenikov ter 12 gorskih reševalcev. Med udeleženci pohoda je bilo 153 veteranov vojne za Slovenijo, od tega 119 članov Združenja veteranov vojne za Slovenijo in 34
Združenja 2.200,00 SIT.
•ajo ljudje. Knjiga je svojstvena kronika
mentarno ter nizam dogodke iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan, vendar hkrati ustvarjam zgodbo, ki priča tudi o mojem videnju ozadij dogajanj, strahu in pogumu, odgovornostih in tveganjih ter na ta način razgrinjam dokaj celovito podobo bojev za osamosvojitev na tem koncu Slovenije. Vse dogodke opisujem s pravimi imeni ter priimki. Predstavitve knjige so se udeležili predstavniki 3. operativnega poveljstva SV, župani sosednjih občin, g. Ivan Borštner ter g. Ljubo
RAZVITJE PRAPORJA
Na Dan drž
šnji veterani pod vodstvom g. Dušana Hočevarja pripravili slovesnost ob razvitju praporja Območnega združenja WS Velike Lašče.
Predsednik g. D. Hočevar je pred razvitjem in , izročitvijo praporja praporščaku Primožu Jakši prisotnim takole predstavil prispevek vaščanov Krvave peči in Veliko laške čete v osamosvojitveni vojni 90/91: "Krvava peč je bila med osamosvojitveno vojno eden največjih zbirnih centrov v Sloveniji, s prehodom preko tisoč ljudi, civilov, oficirjev in vojakov, ki smo jih sprejemali, nudili zatočišče, streho nad glavo in hrano in jih potem pošiljali naprej na nove naloge in
proslava je potekala 26. junija na Gibini, kjer spomin vsem braniteljem slovenske samost odkrit pomnik Betonsko barikado iz leta 1991 s oblikovali" v spominsko obeležje. Neposr udeležencem bojev pa je župan občine Razkr Stanko Ivanušič podelil zahvalne listine. Sla\
Res je, imeli smo srečo, bili smo brez človeških izgub, nismo doživeli Prilip, Medvedjeka, Krakovskega gozda, Holmeca, Gornje Radgone in še marsikaterega drugega kraja, kjer so ljudje darovali svoja življenja. Vendar bi bilo lahko tudi pri nas zelo drugače in bolj dramatično, če bi se namreč začel izvajati t.i. načrt "Pedem 2" (Okop 2), kije med drugim predvideval tudi zbirnega centra v Krvavi peči, likvidacijo
Milan Bolkovič-Bole
KOMENSKI KRAS '99
Z leve: župan občine Komen g. U. Slamič, predsednik DZ RS g. dr. J. Podobnik in minister za obrambo RS g. dr. F. Demšar	Foto: R.Z.
Osmo obletnico osamosvojitvene vojne so s svojo prisotnostjo počastili župan občine Komen g. Uroš Slamič, minister za obrambo RS g. dr. Franci Demšar, minis-^ ter za notranje zadeve g. Borut Šuklje, g. Igor Bavčar, * predsednik ZWS g. Srečko Lisjak, predsednik sekcije MSNZ ZVVS g. Tone Krkovič in predsednik DZ RS g. dr. Janez Podobnik, ki je v nagovoru prisotnim med drugim dejal:
"Slovenska država je dolžna, da s konkretnim in dostojanstvenim odnosom vašo pogumno držo vgradi v temeljno zavest o nastajanju slovenske države. In naj se ne bi več zgodilo, da bi se iz politikantskih ali drugih nepremišljenih nagibov do kateregakoli izmed vas poskušalo omaloževati slovensko osamosvojitveno
različno. Večinoma smo se zanjo odločili, da bi z njeno pomočjo bolje varovali svoje narodne interese, med katerimi so bili najvažnejši tisti, ki so bili povezani z demokracijo, človekovimi pravicami, duhovno pro-
napredkom in gospodarsko učinkovitostjo. Samostojna Slovenija je bila učinkovit odgovor na jugoslovansko krizo in načrte za srboslavijo, ki so se kmalu spremenili v načrte za veliko Srbijo. Slovenci smo takrat prvi, čeprav v mednarodnem prostoru skorajda v celoti osamljeni, rekli odločni ne predvsem
Na mejnem prehodu Klariči so Komenski veterani in sodelujoči v vojni za Slovenijo 90/91 v sodelovanju z Občino Komen v nedeljo, 27. junija '99 odkrili obeležje v spomin na dogodke na Krasu leta 1991, popoldan pa je sledila še osrednja proslava v Komnu, kjer so se v bogatem kulturnem programu predstavili pevski zbor Vinka Vodopivca, vaška godba Komen, učenci tamkajšnje OŠ, člani KD Karla Štreklja in orkester SV, slovesnost pa je popestrila tudi obsežna razstava orožja in opreme Ministrstva za obrambo in
zovana in prekrojevana, je pač takšna kakršna je. Je naša slovenska in se je ni potrebno sramovati ne doma ne v tujini. Sprejemajmo vsa zgodovinska obdobja z vsemi dosežki, napakami, izgubami, pogubami in naučiti se moramo sprejemanja in odpuščanja. V osmem letu starosti človek zaključuje svoje otroštvo in vstopa v mladost. Upam, da smo preboleli vse otroške bolezni začetka izgrajevanja države. Sedaj, ko vstopamo v novo obdobje življenja in povezovanja v novo dobo, čas zahteva večjo sposobnost, uspešnejše delo, kvalitetnejše znarye in hitrejše prilagajanje. Zato se je potrebno zavedati, da brez sprejemanja, ocenjevanja in spoštovanja lastne preteklosti ni časti vredne sedanjosti in ne prihodnosti. Zato vztrajajmo na začrtani poti iz obdobja 1990-1991, kajti smeri so nam znane, poti urezane in brežine utrjene. Ostaja pa nam vztrajno in trdo delo tlakovanja naše države ter svobode, demokratične in suverene domovine. Samo trdo tlakovana pot nas vodi v novo tisočletje, ki naj bo pogumno in pokočno, hkrati pa srečno in uspešno. Ta pot vodi k zmagi in za takšno zmago je potreben pogum. Biti pogumen, a ne izgubiti razuma, je največja preizkušnja hrabrosti" Predsednik OZVVS Komen g. Miro Špacapan in minister za obrambo g. dr. Franci Demšar pa sta ob zaključku slovesnosti najzaslužnejšim vojnim veteranom Komenskega krasa podelila 49 spominskih
R. Zorko
tedaj tudi tovor z nevarnimi odpadki, ki je prispel malo pred začetkom osamosvojitvene vojne iz Bosne. Kot so dejali govorniki, "smo tedaj v občini Jesenice pravilno presodili razmere, imeli pa tudi pogum, pamet in srečo, bili enotni in delali skupaj".
Ko so obritoglavci napovedali vojno svojim sovražnikom, so se še najbolj oddahnili plešasti.
Ko se je neznanec znesel nad grobovi na pokopališču, je že vedel, zakaj je s sabo odnesel tudi nekaj lesenih križev.
SPET SVOBODNI
Na cestnem mejnem prehodu Karavanke na Hrušici so se 1. julija popoldne na osmem srečanju zbrali veterani vojne za Slovenijo, vojaki, policisti, borci NOV, župani občin Jesenice, Bled in Radovljica, brigadirja Peter Zupan in Bojan Šuligoj ter številni drugi. Počastili so spomin na 1. julij leta 1991, ko so se po podpisanem dogovoru o umiku s tega mednarodnega cestnega mejnega prehoda na Hrušici ter ostalih, v tedanji občini Jesenice umaknili zvezni vojaki in policisti. Tako se je na tem območju Gorenjske osamosvojitvena vojna tudi končala. V občini Jesenice so 1. julija 19991 deset minut pred eno uro zjutraj, kot edini v Sloveniji, podpisali dogovor o umiku zveznih vojakov in policistov brez orožja iz občine Jesenice in ga brez žrtev tudi uresničili. Pri
Ob tem so pozvali vse, ki so sodelovali v letih 1990 in 1991 v pripravah na osamosvojitev in v času vojne, da sooblikujejo knjigo, ki jo namerava Območno
it prehod Karavanke
Foto: R.K. f
Zbrane je naj prej nagovoril predsednik Območnega združevanja veteranov vojne za Slovenijo Radovljica-Jesenice g. Janez Koselj, kije na tem mejnem prehodu preživljal težke ure v ujetništvu. Jeseniški župan g. Boris Bregant, ki je bil leta 1991 generalni direktor jeseniške železarne, kije odigrala pomembno vlogo, je dejal da "smo se na tem koščku Gorenjske borili za vso
Predsednik gorenjskega Združenja Sever g. Drago Zadnikar pa je opozoril na nujnost ustanovitve krovne organizacije, ki bi povezovala vse veteranske organizacije v Sloveniji. Ob srečanju na mejnem prehodu Karavanke na Hrušici, kjer je napis "1. julij-Spet svobodni", so pripravili tudi kulturni program, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji Glasbene šole «-■»—kvintet Gorenjci iz Naklega ter g. Igor Alenka Bole-Vrabec.
Proti večeru je na Kredarico prišel tudi predsednik
Republike Slovenije g. Milan Kučan.
Tistega dne so se pozno v noč med očaki Julijskih Alp,
razlegale slovenske narodne, domoljubne in parti-
Naslednji dan je sledil sestop in partizanska proslava na Pokljuki pri Šport hotelu, na kateri so bili prisotni tudi tisti, ki jim zdravje in mnogim tudi leta, niso dovoljevala vzpon na vrh Triglava.
ga naroda, ki se je nekoč odvrnilo od njega, dokler se ljudstvo razdeljeno med tuje gospodarje, ni začelo zavedati, da BOG NE PRIDE K ČLOYEKU, TEMVEČ SE MORAJO LJUDJE POVZPETI K NJEMU.
Navzoče, med njimi tudi tamkajšnje župane in nekatere poslance DZ, je pozdravil g. Vojko Štam-berger, predsednik OZVVS Postojna, in poudaril, da seje agresija JA dejansko pričela 26. junija 1991 prav na prostoru Bistriške in Postonjske občine proti meji z Italijo.
"Danes, ob tem srečanju je pomembno, da se spomnimo dogodkov leta 90/91, kaj in zakaj smo v tistih dneh počeli. Storili smo to, kar nam je bilo v srcu, kar smo smatrali, da je dobro za ljudi in Slovenijo. In prav to moramo veterani prenašati na naše mlade rodove, prijatelje in znance. Vojna leta 91 je vrednota, ki daje vrednost nam Slovencem in državi. Ne smemo dovoliti diskvalifikacije zadnje vojne ali biti v dilemi, kajti nekateri so to želijo, morda predvsem zato, ker niso bili zraven. Za samostojno Slovenijo nismo zaslužni le veterani, ki smo držali orožje v rokah, zaslužen je sleherni od nas, ki je v tistem času in obdobju razmišljal o svobodi Slovencev in samostojni svobodni državi." Še pozno v noč se je na Mašunu razlegala pesem moškega pevskega zbora 247. območnega teritorialnega poveljstva, ki je prav v tem času praznoval 24-let-nico delovanja pod vodstvom zborovodje g. Zorka Šajna, in narodno-zabavni zvoki ansambla Snežnik, ki so prenekaterega veterana zvabili na plesišče.
R. Zorko
Darko Erhart
NA MASUNU
174. PDV
Notranjski veterani in veteranke iz občin Cerknica, Loška dolina, Bloke, Ilirska Bistrica, Pivka in Postojna so se v soboto, 17. julija zbrani na tradicionalnem, že četrtem srečanju na Mašunu ter z živ-
Prvo septembersko soboto se je že osmo leto zapored na spominskem veteranskem srečanju zbrala enota 174. protidiverzantskega voda Teritorialne obrambe Brežice iz leta '91, ki kot sekcija deluje v okviru Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Brežice in je v osamosvojitveni vojni 90/91 aktivno sodelovala v bojih na Medvedjeku in Krakovskem
Na sliki: Pripadniki 174. Pdu v opravi za Paint Bali Foto: RZ
Pravočasen kes še vedno vodi v raj, je dejal na smrt
Na sliki: g. Vojko Štebmerger	Foto: R.Z.
V letošnjem februarju so se organizirali po novem zakonu o društvih in razvili društveni prapor, sprejeli pa tudi načrt dela za tekoče leto. Tako bodo, ob udeležbi na slovesnostih ZWS po vsej Sloveniji, jeseni izvedli pohod na Goteniški Snežnik, ki ga je vpeljala že brigada Moriš kot iniciator pohoda, pobudo pa
je boje leta '91. Skrbijo pa tud^ za "športno udejstvo-vanje oz. prirejajo redna strelska in orijentacijska tekmovanja ter redno sodelujejo na Litijskih športnih igrah v streljanju in nogometu. Ob 10-letnici MSNZ, torej prihodnje leto, načrtujejo okroglo mizo za širše medije na temo: "Maneverska
Darko Čop in Alojz Čampa v društevni pisarni. Kočevski veterani uspešno sodelujejo z Zvezo častnikov s katero si delijo tudi delovno pisarno, ki deluje od leta julija '97 in je odprta vsako sredo med 16. -
^	Foto: R. Z.
' Sekretar OZVVS Kočevje g. Alojz Čampa skrbno vodi dokumentacijski, pisni in foto arhiv delovanja organizacije in hkrati skrbi za ohranjanje spomina na dogodke iz let 90/91. Sicer pa je redno na voljo v društveni pisarni, kjer ob aktualizaciji veteranske problematike nudi pomoč ob včlanitvi v ZWS, urejanju statusa veterana in seznanjanju s potrebnimi postopki, i.p., kjer pa veliko pripomore tudi g. Tone Rački-podpredsed-nik OZVVS Kočevje, sicer vodja oddelka za obrambo pri Upravni enoti, saj so tako dostopne informacije iz prve roke.
R. Zorko
VELENJSKO VETERANSKO SREČANJE
Na letališču v Ligšah pri Šoštanju je v soboto, 18. septembra potekalo tradicionalno že osmo srečanje veteranov vojne za Slovenijo in častnikov iz občine Velenje. Letošnje srečanje je bilo še posebej slovesno, saj je sovpadalo tudi s 40. obletnico mesta Velenje. Velenjski veterani so razvili prapor velenjskega Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo, na katerega so občinski veljaki občin Velenje, Šoštanj in Šmartno ob Paki svečano pripeli trakove svojih občin.
Navzoče je ob predsedniku Zveze častnikov Velenja g. Slavka Koreniča pozdravil predsednik OZVVS Velenje g. Alojz Hudarin:
pomebno je negovanje tradicije in ohranjanje spomina. Zagotovo je ena od dolžnosti nas vseh danes tukaj zbranih, da dogodki iz leta 1990/91 ne bodo nikoli padli v pozabo, ali še več, da bi dogodki dobili drugačen pomen, vsebino in značaj, da bi dogodki, katerih priče in soudeleženci smo bili mi sami, posameznikom služili za dnevno politične osebne cilje
REKA 99
nednarodne veteranske igr<
dne veteranske športne igre, ki jih je odprl gener sekretar WVF-Svetovne veteranske organizacij. Serge Wourgaft. Udeležile so se ga ekipe združenj veteranov iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Velike Britanije-SFOR-BiH in ekipa SFOR Zagreb, pomerile
ir kegla.
vlečei
>u, balinanju in krosu. 45-članska ekipa ZWS pod vodstvom gen. sek. ZWS Draga Bitenca, članice sekretariata ZWS Irene Oman in tajnika ZWS Ljubice Lije Debeljak, se je nadvse odločno odrezala, saj je v absolutnem seštevku osvojila 2. mesto z zbranimi 14 točkami iz vseh disciplin. Najuspešnejša ekipa je bila postava
POEZIJA
DUH BOJEVNIKA
S krvjo naroda zemlje prepojene rojen, kot ptič Feliks vedno znova, vstaja iz pepela, da zaščiti Njo,
svojo največjo ljubezen, Domovino.
On, ki hodi z ognjem v duši,
DUH BOJEVNIKA.
ŠKORJA Ferucio, LIPUŠČEK Jože, VIVODA Valter, JERKOVIČ Slavko, LIZALOVIČ Rasim, PAČEVAT Mauricio, GRŽINIČ Denis in PUCER Aldo. Ekipa kegljačev v postavi REŠEK Anton, LUŽOVEC
Borut, SARŠON Zorko in TOMAŽIČ Vito je osvojila 2. mesto, prav tako 2. mesto je osvojila ekipa strelska ekipa ZORKO Cveto, KRIŽMAN Dušan, GJERGJEK Bojan in KOVAČ Stane, srebrno stopničko je dosegla tudi ekipa šahistov v postavi ČIMER Štefan, LEV STEK Vili, MALNAR Tone, PODKORITNIK Stane ii MESTEK Igor, tekača ROPRET Aleš in KERŠIČ Matej sta v krosu prav tako pristala na 2. mest balinanji je slovenska veteranska dvojica GRIL Marko in HUDOHMET Miro osvojila 3. mesto, v malem nogometu pa bodo morali fantje še nekoliko trenirati, saj so osvojili 5. mesto, vseeno pa so se športno potrudili JAMNIK Andrej, GRMEK Dominik, ŽAFRAN Boris, MARSIČ Denis, ŽUN Miro, ČEBULJ Blaž, GUTMAN Miha, RAGUŠ Andrija, PETRUŠIČ Stipo in BERTONCELJ Boris. V končnem seštevku je slovenska veteranska športna postava ZWS osvojila 7 pokalov, kar ni zanemarljiv rezultat, vse pa kaže, da bo slovenska ekipa naslednje leto na 3. veteranskih športnih igrah v Vukovarju še močnejša.
R. Zorko
VETERANOM VOJNE ZA SLOVENIJO
Majhen narvdje vkup stopil, o srcu bilje velikan, v Prlekijije strel padel, ko postavil seje v bran.
Kdor v svobodi je pozabil, tistih nekaj dolgih dni, ko v človeku čas seje ustavil, ko v hipu lahko mrtev si,
ki so iive tarče b% jim vsaj enkrat reče hvala.
Takrat nihče ni razmišljal...
Maksimiljan GoSnjak
NAGRADNA KRIŽANKA
Nagrade prejmejo: (nagrajenci križanke št. 3)
1. nagrado-hlačni pas ZVVS prejme: Jože REPINC, Polje 24 a, 4264 Bohinjska Bistrica
ZVVSprejme: Ivan OŠLJAK, Ljubljanska 79, 1330 Kočevje
3. nagrado-obesek za ključe ZVVS prejme: Matej JESENEK, Čečovje 7, 2390 Ravne na Koroškem
RAZGLAS
Z veseljem vam sporočam, daje končno napočil čas, ko se je z Vašo cenjeno domoljubno zavestjo in preko moje pobude ter z nesebično pomočjo vodstva ZWS, g. Draga Bitenca, zgodil zgodovinski trenutek, to je prepotrebna USTANOVITEV OBMOČNEGA ZDRUZENJA VETERANOV VOJNE ZA SLOVENIJO LJUBLJANA ! Delovanje in ustanovitev OZW LJUBLJANA je namreč temeljni kamen za izgradnjo vseh tistih stvari, ki smo si jih leta 91 vsi tako srčno želeli, izborili smo svobodo in demokracijo za državo, ki nam sama od sebe ne bo dala ničesar, če tega sami ne bomo odločno zahtevali, zato si dragi soborec-veteran vojne za Slovenijo pomagal ustanoviti OZVVS LJUBLJANA, pa tudi in predvsem ZATO
da si bomo izborili vse ustavne pravice, ki nam pripadajo po zakonu, to je status ter družbeni ugled;
-	da nam ne bodo NIKOLI VEČ hodili po glavi razni "PUNGARTNIKI" in da nam ne bodo pisali in krojili usodo njegovi pomagači iz temnega ozadja
-	da smo ustanovili NAJMOČNEJŠO in NAJŠTEVILČNEJŠO Območno združenje v državi,
-	da se bodo končno vsi naši nasprotniki že enkrat streznili in prišli do spoznanja, da je to NAŠA SLOVENIJA, katero smo mi postavili prvič v tisočletni zgodovini v njeno samostojnost in da VETERANI TUKAJ SMO in TUKAJ OBSTANEMO, v sami prestolnici LJUBLJANI, kakor to že nekaj časa požrtvovalno udejanjajo naši soborci širom naše prelepe domovine Slovenije,
ko delujejo v ombočnih odborih
-	da se nas bo videlo, slišalo in čutilo v vseh sferah javnega in zasebnega slovenskega življenja in da bodo nekateri prišli do grenkega spoznanja, da veterani NE BOMO VRGLI PUŠKE V KORUZO!
-	daje ustanovitev območnega združenja podlaga za naše druženje in iskreno prijateljstvo
-	da si bomo drug drugemu po najboljših močeh pomagali v stiskah in težavah po principu: VSI ZA ENEGA - EDEN ZA VSE !
-	da smo obenem ustanovili prvi VETERANSKI STRELSKI KLUB.
In na koncu koncev zato, da ne bomo samo sedeli ob domačih zapečkih ter žalostno prebirali našega glasila Veteran in mislili, da plačujemo samo članarino, ZATO
smo se zbrali v torek, dne 22.06 1999 ob 17.00 uri v prostorih ZWS, Rojčeva ulica 16, Ljubljana-Moste, kjer se je zgodil zgodovinski trenutek, ko smo ustanovili OBMOČNO ZDRUŽENJE VETERANOV VOJNE ZA SLOVENIJO LJUBLANA. ZATO
"S PONOSOM REČI SMEM - VETERAN VOJNE ZA SLOVENIJO SEM!"
"NAŠ KORAK JE MIREN IN ODLOČEN!"
S cenjenim spoštovanjem - OZVVS Ljubljana
predsednik Andrej Jamnik Štembalova 28, Ljubljana tel.: 061-1685-649 GSM: 041-812-639