GLASBA
V RAZMAHU  KONCERTNE  SEZONE
V treh zimskih mesecih — decembru, januarju in februarju — sicer pričakujemo najobilnejšo bero na naših koncertnih odrih. Vendar je bila letošnja tako bogata, kot je še ne pomnimo. Slovenska filharmonija z abonmajskimi in izrednimi koncerti. Koncertna direkcija, RTV Ljubljana, Colle-gium musicum — da naštejem samo glavne prireditelje koncertov — so pripravili obilico zanimivih in pestrih večerov, tako da se celo najvnetejši ljubitelji niso mogli pritoževati nad izbiro. V tako majhnem mestu kot je naša Ljubljana deluje toliko glasbenih institucij, da smo lahko upravičeno ponosni na našo kulturno zmogljivost. Pri tem pa se včasih vprašujemo, če je takšno razmetavanje sil tudi smotrno. Za tako majhen krog odjemalcev bi bila nujna koordinacija organizacijskih naporov in bolj smotrno razdeljevanje kulturnih dobrin. Včasih namreč preveč dobrega tudi škoduje, medtem ko bi smotrna skupna akcija lahko v marsičem pomagala odstraniti najtežjo oviro našega nadaljnjega kulturnega razvoja: brezbrižnost večjega dela slovenske inteligence do vseh kulturnih manifestacij našega glavnega mesta.
Slovenska filharmonija je nadaljevala svoje v oktobru začete abonmajske cikluse z nadvse uspelim koncertom 8. decembra 1961, ki ga je vodil naš stari znanec — francoski dirigent Jean Fournet. Njegovo prefinjeno in sigurno muzi-ciranje je kljub malemu številu vaj in nesrečno sestavljenemu programu uspelo navdušiti občinstvo. Wagnerjeve uverture Tannhauser ne pomnimo v tako sijajni izvedbi, pa tudi Pahorjeve Tri koncertne etude in Fran9aixov Concertino
372
v izvedbi Andreja Pregerja niso razočarali kljub izvajalčevi dokaj mlačni igri. Pahor sicer z novo verzijo svojih finih istrskih zvočnih fresk ni uspel doseči tiste enovitosti, kot jo imajo v orkestralni obliki. Fran5aix pa se nam je predstavil kot simpatičen snovalec, ki kljub trenutni modi vztraja v nepreten-cioznem, a včasih tudi precenenem načinu komponiranja — verjetno bolj na ljubo občinstvu kot strokovnjakom. Resnična škoda, da francoski gost ni zaključil večera s kakšno pomembnejšo skladbo novejšega datuma, posebno še, ker je ravno sodobna francoska literatura našemu občinstvu dokaj neznana (Roussel, Milhaud, Jolivet, Messiaen itd.). Chaussonova Simfonija v B-duru vsekakor ne sodi v ciklus velikih simfonij. Prazna nabreklost in izraziti epi-gonski odstavki jemljejo delu vsako ceno, medtem ko zveni skladba po tehnični plati mestoma celo diletantsko.
Z dvema koncertoma 12. in 15. decembra je Slovenska filharmonija na izredno simpatičen način proslavila dvajseto obletnico vstaje. Ob spremljavi Boga Leskovica se nam je predstavilo pet mladih koncertantov, od katerih nekateri sodijo v prvo vrsto naših poustvarjalnih umetnikov. Dejan Bravničar je znova potrdil svojo visoko kvaliteto z izvedbo Paganinijevega Koncerta v D-duru, medtem ko smo od zagrebškega pianista Vladimira Krpana poleg izredne tehnike pričakovali v Beethovnovem 5. klavirskem koncertu v Es-duru več zanosa in mladostne prizadetosti. Milenko Stefanovič je bil vsekakor največje odkritje te revije. Muzikalno prefinjena, tehnično sijajna izvedba Webro-vega Koncerta za klarinet v Es-duru postavlja Stefanoviča na vodilno mesto med našimi pihalnimi solisti. Aci Bertoncelj je sicer z izvedbo Mozartovega Koncerta v d-molu potrdil svoj sloves, vendar imam občutek, da mladi solist v zadnjem času preveč po nepotrebnem razdaja svoje sile, zlasti če upoštevamo, da se nahaja trenutno na dopolnilnem študiju v Parizu. Mladi Primož Novšak obeta mnogo, vendar njegova izvedba Cajkovskega Koncerta za violino ni dosegla stopnje zrelosti in je bila pomanjkljiva predvsem v tonu. Smotrna izbira programa je že od nekdaj šibka točka naše violinske šole.
Mojster Bogo Leskovic je z občutljivo izvedbo Schumannove 4. simfonije v d-molu izpričal svojo nenehno umetniško rast. Sicer tehnično pomanjkljiva, a muzikalno izredno fina partitura je zaživela pod njegovo taktirko v plemenitem zvoku in organski celoti. Solist violinist Rok Klopčič je lepo izvedel novo verzijo Krekovega Violinskega koncerta, ki je sedaj, skrajšan, pridobil na enovitosti. Skladba razodeva mladostno hotenje avtorja, ustvariti značilni »veliki koncert«, kar mu, razen v instrumentaciji, ki je premasivna, tudi uspeva. Uvodna točka, Otterloojeva Simfonietta za pihala, predstavlja simpatično novost, vendar naj bi Leskovic kot stalen gost holandskih orkestrov v bodoče predstavil kakšno tehtnejše delo te nam malo znane glasbene kulture (29. decembra).
Na izredno simpatičnem koncertu se nam je predstavil mladi dirigent Darjan Božič, ki je opozoril na svoj talent že z izvedbo Puccinijeve opere Boheme v našem opernem gledališču. V dokaj zahtevnem programu je usmeril trud in pozornost na prvo izvedbo domačega dela, Stibiljeve Simfonije »Vrtnica in slavček« — abstraktne transpozicije Wildove pravljice, ki vnaša v naše snovanje nove poteze in razbija akademske šablone. Skoda le, da delo kot celota ne doseza vrednosti nekaterih odličnih odlomkov.
Dirigent je sigurno vodil izvedbe dveh koncertantnih del: Franckovih Simfoničnih variacij s solistko Zdenko Novakovo in Hačaturjanovega Koncerta za klavir in orkester, kjer se nam je predstavila Neda Jankovič iz Londona. No-
373
vakova je pokazala fino komorno muziciranje, ki pa mu manjka nekaj sile, medtem ko Jankovičeva obeta postati izvrstna pianistka. Njena izvedba Hača-turjanovega koncerta je bila polna ritmičnega zanosa in temperamenta, ki sta za tako mlado in neizkušeno pianistko prav neverjetna (8. januarja 1962).
Dne 15. januarja je Slovenska filharmonija proslavila 170. letnico smrti Wolfganga Amadeusa Mozarta z izvedbo Simfonije v g-molu KV 550 in Re-quiema. Dirigentu Bogu Leskovicu je bolj uspela izvedba Simfonije, medtem ko v Requiemu zlasti zbor ni dosegel višine prejšnjih izvedb tega dela.
V zadnjem času postaja tudi orkester RTV Ljubljana pomemben faktor v našem koncertnem življenju. Sestavljen večinoma iz mladih glasbenikov, ki s svojo tehnično zmogljivostjo in mladostnim navdušenjem predstavljajo lep obet za prihodnost, postaja resen konkurent našim renomiranim ansamblom. Zal se nam na koncertu 22. januarja pod vodstvom Uroša Prevorška ni predstavil v najboljši luči. Kljub izredno dolgim in temeljitim pripravam koncert ni pokazal pravih kvalitet tega orkestra. Vivaldijev Concerto grosso ni presegel višine srednješolskega muziciranja tako v zvoku kot v interpretaciji. V Klavirskem koncertu št. 2 v c-molu Sergeja Rahmaninova se je solistka Dubravka Tomšič zaman prizadevala pokazati svoje izredno znanje. Orkestrska spremljava — okorna, hrupna, včasih celo nasilna — ni dovolila solistki tistega sproščenega razmaha, kot ga ta koncert zahteva. V Cajkovskega Patetični simfoniji pa se je plemenita patetika izpremenila v parado trušča, neuravnovešenosti in slabega okusa. Preforsirana zvočnost in pomanjkanje odtenkov nista dovolila odličnim godalom zlitja in ritmične preciznosti, medtem ko sicer dobra pihala poleg slabših trobil ne tvorijo nujnega dopolnila v skupnem muziciranju. Polna dvorana je sicer navdušeno pritrjevala, zato pa je bil prav zaradi popačene muzi-kalne izvedbe vpliv na poslušalce toliko bolj kvaren.
Nekaj dni za tem je Dubravka Tomšič z izvedbo istega Koncerta Rahmaninova ob spremljavi orkestra Slovenske filharmonije pod vodstvom poljskega gosta Zigmunta Latoszewskega lahko nemoteno pokazala svoje prefinjeno in temperamentno muziciranje. Kljub eni sami vaji jo je orkester spremljal tako dovršeno, da je resnična škoda, ker nam ta koncert ni ostal posnet na ploščah. Dirigent je vložil v spremljavo toliko znanja in prizadevanja, da je zato izvedba Franckove Simfonije v d-molu precej zbledela. Pač pa je z Witolda Lutoslaw-skega Malo suito Latoszewski simpatično predstavil novejšo poljsko glasbo, ki naj bi bila pogostejši gost naših koncertnih odrov.
Mojstru Jakovu Cipciju se imamo zahvaliti, da smo lahko slišali imenitno 5. simfonijo Bohuslava Martiniija. To vedro, sproščeno delo, ki sicer hodi iz-hojena pota, kaže na izredno domiselnega avtorja. Njegova diatonično obravnavana tonska materija vzbuja v bogati in barviti instrumentaciji radostne občutke in ljubezen do sodobne glasbe. Morda delo kot celota malce boleha na pomanjkanju kontrastnosti, zlasti ker nima nobenega izrazito počasnega stavka. Programiranje takšnih del bo najuspešnejša pot za uveljavitev glasbe našega stoletja. Na koncertu smo slišali tudi Lipovškove Miniature za godala, ki kažejo na avtorjev premik v sodobnejšo zvočnost. Bolj so uspele v posameznih stavkih kot pa v celoti. Razočaral nas je znani pianist Aleksander Uninski, ki zaradi subjektivnih razlogov ni mogel dostojno izvesti Beethovnov 5. klavirski koncert (5. februarja 1962).
Dirigent Samo Hubad je po uspeli turneji po Sovjetski zvezi in Japonski vodil koncert 16. februarja. Uvodna točka nam je predstavila zanimivo skladbo
374
mladega hrvaškega skladatelja Iva Maleca, ki deluje v Parizu. Njegovi Gibi v barvi sodijo med tista dela, ki sicer sledijo najnovejšim tokovom, a ne podirajo vseh mostov za seboj. Z nenavadno zasedbo je Malecu uspelo ustvariti nekaj izredno uspelih zvočnih razpoloženj, manj pa je delo uspelo kot celota in učinkuje bolj kot torzo. V tehničnem in tonskem pogledu nadarjeni violinist Štefan Ruha obeta postati solist velikega formata. Navdušeno občinstvo je slišalo Cajkovskega Violinski koncert v briljantni, a malce neuravnovešeni izvedbi. Brahmsova 5. simfonija je redek gost naših koncertnih sporedov. Hubad jo je oblikoval lepo v detajlih, a v celoti manj uspešno — posebno krajnja stavka sta bila izvajana v nenavadno počasnem tempu.
Orkester Slovenske filharmonije je imel torej levji delež pri nastopu v zadnjih treh mesecih. Mestoma je zablestel v izredni luči, pa zopet odpovedal. Se vedno ni dosegel ravnovesja med posameznimi grupami. Pri izvedbah romantičnih del pa najbolj moti kvantitativno nesorazmerje med godali na eni in pihali ter trobili na drugi strani.
Koncertna direkcija Slovenije je v tem času priredila osem koncertov komorne in solistične glasbe. Obisk, ki je bil na pričetku sezone zelo velik, je sedaj malo popustil. Oni del publike, ki ni aboniran na komorne koncerte, izbira le privlačnejše koncerte, tako da je nekaj večerov ostalo po krivici ne-obiskanih. Kazalo bi v kulminaciji koncertne sezone prirejati najzanimivejše koncerte, da ne bi obisk ravno v teh mesecih tako občutno padel.
Ivo  Petrič (Se bo nadaljevalo)
575
GLASBA
V  RAZMAHU  KONCERTNE  SEZONE (Konec)
Prijetno srečanje z mladim ceylonskim violončelistom Rohanom de Sara-nom nam bo ostalo v spominu zaradi nenavadno svojskega podajanja klasičnega repertoarja (Bralims, Debussy in Beethoven). Najbolj so prišle do veljave neverjetne tehnične sposobnosti umetnika v Kodalyjevi Sonati za violončelo šolo. Izredno prefinjeno niansiranje v najmanjših dinamičnih odtenkih je popolnoma nadomestilo mestoma prešibak ton, tehnično lahkotno obvladovanje instrumenta pa je vzbujalo vtis izredne sproščenosti. Virtuoza velikega formata, ki ga želimo ponovno poslušati, je zelo inteligentno in prilagodljivo spremljal zagrebški pianist Fredy Došek (22. decembra).
Odkritje sezone se mi zdi nastop sovjetskega violinista Edvarda Grača, ki je ob spremljavi svoje žene Ele Maloletkove izvajal zahteven in izredno skrbno izbran spored. Sonate Mozarta, Prokotjeva in Debussyja so nam predstavile globoko čutečega umetnika, ki mu tehnika in lep ton služita za oblikovanje velikih oblik, polnih prefinjenih detajlov. Ravelovega Tzigane že dolgo nismo slišali v tako brezhibni izvedbi, nekaj virtuoznih točk pa priča o sigurnosti tega mojstra, ki mu lahko prerokujemo izredno kariero. Tudi po uspehu pri publiki trdim, da je bil to najbolj uspel koncert sezone (12. januarja).
Z zanimanjem smo pričakovali prvi javni nastop Godalnega kvarteta RTV Ljubljana (19. januarja). Ze samo dejstvo, da se štirje mladi umetniki odločijo za tak način muziciranja, ki zahteva od vsakega posameznika kot tudi od celote ogromno truda, zasluži vso podporo in naše nedeljeno priznanje. Komorna glasba, ta večna pastorka današnjega časa, nima mnogo pristašev; to lahko pripišemo pomanjkljivi glasbeni in splošni estetski vzgoji. Zato toplo pozdravljamo vsak napor, ki skuša vsaj deloma ozdraviti takšne glasbene razmere v naši kulturni sredini. Zal je godalni kvartet za ta svoj prvi nastop izbral neprimeren program. Osrednja točka — Straussov Godalni kvartet — je bil pretrd oreh, pa tudi sicer delo, ki ga ni bilo vredno potegniti iz stare šare. Najbolj je uspel Mozartov Kvintet s sodelovanjem mladega klarinetista Igorja Karlina, čeprav stilna izvedba še ni bila povsem dognana. V Respighijevem Sončnem zatonu je prišla do veljave solistka Božena Glavakova, medtem ko je kvartet v skladbi le spremljevalen element. Jugoslovanski delež — Simičev Godalni kvartet — so zaigrali z mladostnim žarom, vendar bi lahko izbrali kakšen tehtnejši prispevek, saj domačih del na komornih koncertih skoraj ne slišimo. Godalni kvarteti pa so še celo redki gostje javnih koncertov. Mislim, da bi kvartet s smotrnejšo izbiro programa lahko pokazal še večje rezultate, čeprav so spričo kratkega obstoja ansambla že dosedanji dovolj zavidljivi.
Bili smo začudeni, da je Slovenski oktet letos 9. februarja prvič javno nastopil v Ljubljani, saj je naš stari znanec ter ima za seboj že deset let priznanega dela in nastopov doma in v inozemstvu. Zato je bil njihov uspeh, ki je presegel vsa pričakovanja, želja za ponovnim srečanjem. Spored, ki je v prvi polovici navajal dela renesančnih skladateljev, v drugem delu pa narodne in umetne jugoslovanske skladbe ter za konec črnske duhovne pesmi, dokazuje visoko kulturo in tehnično dovršenost ansambla. Posebno uspeli so bili zbori Gallusa,
463
s katerimi seznanijo člani ansambla občinstvo tudi na turnejah in tako širijo našo umetnost po vsem svetu. Morda bi oktet lahko izvajal tudi dela našega stoletja, ker je po svoji zmogljivosti naravnost poklican, da jih odkrije našemu občinstvu. Tudi naši skladatelji bi lahko posvečali več pozornosti Slovenskemu oktetu, saj bi si izvedbe svojih del v njihovi interpretaciji želel menda vsak tuji ustvarjalec.
Najneprijetnejši dogodek sezone je bil nastop tria Ebert, 12. februarja. Njih igra, ki spominja na domače muziciranje, pač slabo propagira komorno glasbo, tako da so s svojim nastopom napravili kaj medvedjo uslugo prirediteljem. Ansambel najbolj kvari podpovprečna violinistka, ki daje celotnemu triu šolski, diletantski prizvok. Violončelist je sicer prizadeven, vendar medel v tonu. Pianist, ki odlično obvlada svoj instrument, rešuje nastope tria pred popolnimi neiispehi. Na koncertu smo slišali dela Mozarta, Beethovna in Caj-kovskega.
Prizadevni Slovenski solisti z umetniškim in organizacijskim vodjem Karlom Ruplom nastopajo vedno z muzikantsko zavzetostjo in kot taki so se nam predstavili tudi na koncertu 19. februarja. Ansambel žal cesto menja zasedbo, zato ne more doseči vidnejšega napredka. Ko bo rešil to pereče vprašanje, utegne postati pomemben člen v naši poustvarjalni umetnosti. Program, ki so ga izvajali, je bil posrečeno izbran, ne pa tudi v vseh točkah enako kvaliteten. Vrh večera so bile Franka Martina Etude za godala. Izredno fino, z znanjem in navdihom napisano delo sodi med pomembnejša dela sodobne glasbe. Izvedba se je približala idealnosti. Tudi Dva preludija Jochanna Sebastiana Bacha in Locatellijev Concerto grosso so bili na dostojni višini, pač pa Mihovila Logarja C-durska simfonietta vsekakor ni sodila na program. Prazno in nespretno glasbeno tkivo razodeva površnega, z vsem zadovoljnega avtorja. Flavtist Fedja Rupel je simpatično izvedel solistični del Koncerta za flavto in godala Bruna Bjelinskega, skladbe, ki prikupno in brez pretenzij računa na uspeh pri publiki. Izbor domačih del bi bil lahko tehtnejši, pričakovali pa bi tudi tesnejše povezave z domačimi ustvarjalci.
Koncert Davida Ojstraha 4. februarja je dokazal, da imamo v Ljubljani dovolj publike, željne senzacionalnih prireditev. Tega velikega umetnika ne gre kritizirati, saj je njegovo ime že zapisano z zlatimi črkami v zgodovino repro-duktivne umetnosti. Njegov sloves je premagal tudi poslednje pomisleke zaradi visoke vstopnine in do zadnjega kotička napolnil dvorano — imel sem občutek, da bi bila tudi repriza takšnega koncerta razprodana. Kljub vsemu pa naj dodam, da se mi je zdel izbor programa dokaj neokusen in za takega velikega umetnika skoraj nerazumljiv.
Pianist Leonard Penaario se nam je predstavil 26. februarja kot umetnik izrednega formata, ki ne teži za lahko dosegljivim uspehom. Njegov program, ki je bil nekakšen prerez skozi klavirsko literaturo (Sonate Mozarta, Liszta, Prokofjeva in Preludiji Debussyja), kaže dober okus in nagnjenje k tehtnim delom. Vendar imam vtis, da bi Koncertna direkcija lahko v začetku sezone izbrala pestrejši program svojih gostov. Dela, ki se leto za letom vrste na naših koncertih, predstavljajo tisti železni repertoar, ki sčasoma popolnoma uspava in dezinteresira poslušalca, ki mu je kaj več ko za občudovanje zgolj tehničnih bravur nastopajočih umetnikov.
Sodobna glasba ima v našem mestu vnetega propagatorja — prof. Pavla Sivica, ki požrtvovalno vodi Collegium musicum, katerega prireditve izpopol-
464
Bjujejo vrzeli ostalega koncertnega programa z deli sodobnih mojstrov. V tem času je Collegium musicum priredil dva večera. Na prvem, 15. januarja, je predstavil sodobno ameriško skladateljsko dejavnost z deli Diamonda, Ivesa, Pistona, Porterja in Helma. Objektivne težave, ki nastajajo pri nabavi in izposoji materiala, so narekovale program, pri katerem so izpadli mnogi vidni skladatelji kot Barber, Harris, Schumann, Sessions, Copland in drugi, biez katerih je slika današnje ameriške glasbe nujno nepopolna. Za drugi koncert je Collegium musicum pridobil znanega teoretika dvanajsttonske glasbe — skladatelja Reneja Leibowitza, ki živi in deluje v Parizu. Pod njegovim vodstvom je orkester Slovenske filharmonije izvajal najprej dve Mozartovi deli (Uverturo k Figarovi svatbi in Jupitrovo simfonijo), ki sta bili lep uvod v zelo pestri in zanimivi drugi del s skladbami Antona Weberna (Passacaglia), Leibowitza (prva izvedba Concertina za pozavno in orkester z izvrstnim Vinkom Globokarjem) in Ravela (La valse). Žal dirigent ni imel na voljo dovolj vaj in tako spored ni bil naštu-diran, kot bi si želeli. Uspeh koncerta pa vzpodbuja k prirejanju sličnih prireditev, ki naj bi predstavljale našemu občinstvu dela starih, pozabljenih mojstrov in pa najsodobnejša dela, ki sicer ne najdejo prostora v rednih sporedih (22. februarja).
Med prizadevanja za sodobno glasbeno umetnost lahko štejemo tudi nastop »Pro musica viva« 10. januarja, ki združuje sedem mladih skladateljev. Uspeh Večera komornih del članov te grupe upravičeno vzbuja upe naši mladi skla-dateljski generaciji.
Ivo  Petrić
465