
RAZPRAVE IN ESEJI
7
JANKO PLETERSKI
NARODNA IN POLITIČNA 
ZAVEST NA KOROŠKEM
NARODNA ZAVEST IN POLITIČNA 
ORIENTACIJA PREBIVALSTVA 
SLOVENSKE KOROŠKE V LETIH 1848-1914
196 5
SLOVENSKA MATICA V LJUBLJANI

UVOD
Katera so poglavitna dejstva v gospodarski in družbeni strukturi 
slovenskega dela Koroške, ki so v obdobju od marčne revolucije do 
začetka prve svetovne vojne vplivala na narodno zavest in politično 
usmerjenost tamkajšnjega prebivalstva? Kako sta se ta zavest in usmer­
jenost izražali v teku tega obdobja? To sta osnovni vprašanji, ki nanju 
skuša odgovoriti naše delo in ki sta jima podrejena zasnova in pa 
značaj razprave. Zato ne gre ne za gospodarsko ne za politično zgodo­
vinsko delo v običajnem pomenu besede, čeprav se naslanja na obe 
zvrsti historičnega pisanja.
Razmeroma precej je bilo že napisanega o etničnem razvoju (B. 
Grafenauer, M. Wutte) in političnem režimu (J. Apih, B. Grafenauer, 
V. Melik, O. Lobmeyr) v tem obdobju na Koroškem, tu so dela o 
šolskem sistemu (L. Ude, A. Hönigmann, M. Wutte), o vlogi cerkve 
(J. Unterluggauer), o političnih društvih (D. Doliner), o gospodarski 
zgodovini (K. Dinklage s sodelavci, I. Mohorič). S svoje strani so za ta 
čas gospodarsko podobo Koroške obdelovali geografi (S. Ilešič, A. Me­
lik, E. Lichtenberger, H. Paschinger, J. Schmid); tudi demografski 
razvoj je bil delno obdelan (F. Zwitter, G. Moro, M. Wutte). Razume 
se, da se naše delo vsega tega ni znova lotevalo, niti ni bil njegov na­
men sistematično povzemati celotno podobo koroške dežele in družbe v 
obravnavanem obdobju. Moralo pa je kritično izkoristiti vse tiste do­
sedanje izsledke z raznih področij, ki lahko pripomorejo k odgovoru 
na obe osnovni vprašanji. S tega vidika je tu in tam moralo raziskati 
tudi samostojno nekatera vprašanja z naštetih področij, ki so bila ne­
zadostno ali za naše potrebe neprimerno obdelana ? agrarna struktura,
5
dejansko gibanje prebivalstva v zvezi z migracijami, socialna in gospo­
darska struktura v zvezi z jezikovno pripadnostjo in drugo), glavna 
težava pa je bila luščenje ločenih podatkov za slovensko Koroško iz 
splošnih deželnih.
V osrednji problem, ki si ga je zastavilo to delo, so fragmentarno 
segle razprave B. Grafenauerja, D. Kermavnerja, L. Udeta in F. Zivit- 
tra in nakazale že nekatere rešitve, ki se je nanje bilo moč opreti. 
Z avstrijske oz. nemške strani skorajda ni del, ki bi skušala kritično 
prodreti v to problematiko, tista, ki so, pa so domala vsa pod vplivom 
M. Wuttejeve koroške zgodovinske šole (A. Wölger jo označuje »nacio­
nalno zavedna in antislovenska zgodovinska literatura«1 ), katere prvi 
namen je boj za kar najbolj južno nemško mejo. Osamljena stoji skica 
koroškega socialdemokratskega samouka slovenskega rodu Antona Fal- 
leja o političnih in gospodarskih dejstvih koroškega plebiscita. Zato je 
bilo treba prav tukaj opraviti glavnino dela.
Osnovni prijem raziskave je kombiniranje podatkov o družbeni 
in gospodarski strukturi z analizo političnih orientacij. Ta prijem je 
terjal razvrstitev snovi v poglavja dveh vrst, pri čemer pomeni prvo 
poglavje nekakšen uvod, kjer se združujeta še obe tematiki. Poglavja 
prve vrste obravnavajo gospodarsko osnovo in družbene značilnosti 
posameznih razredov oz. plasti prebivalstva kot nosilcev narodne za­
vesti in politike: kmečkega prebivalstva, meščanstva in delavskega raz­
reda (predvsem poglavja II., III. in VIL). Ugotoviti skušajo objek­
tivne in subjektivne dejavnike njihovega obnašanja, pri čemer se ustav­
ljajo največ pri elementih družbene strukture in dejstvih iz gospodar­
ske zgodovine, ki so za temo pomembni. Nimajo pa namena podrobno 
opisovati faktorjev družbene nadstavbe, kot so politični režim, cerkev, 
šolstvo in podobno, dotikajo se jih le toliko, kolikor je za razumevanje 
neogibno potrebno. Prav tako ne nameravajo dajati celotne podobe go­
spodarske zgodovine. Poglavja druge vrste (IV., V., Vili, in IX.) pa 
skušajo ugotoviti in razčleniti politične orientacije in narodno zavest 
prebivalstva v prvi vrsti na podlagi izidov političnih volitev, saj so to 
po svoji naravi še najbolj merljivi vir proučevanja narodne in politične 
zavesti. Pri tem je bilo treba upoštevati najpomembnejše podatke o 
razvoju političnih gibanj in organizacij, zlasti njihovo razmerje 
do narodnega vprašanja. Posebno poglavje je v tem okviru od­
merjeno koroški socialni demokraciji, ker je tukaj dosedanje zgodovi­
nopisje še najbolj pomanjkljivo, zlasti pa zaradi dejstva, da sta de-
6
lavski razred in njegova politična organizacija v zgodovinski perspek­
tivi najpomembnejši in najodgovornejši družbeni faktor za oblikovanje 
odnošajev med obema narodnostima na Koroškem. Raziskava se ukvarja 
tudi z drugimi izrazi narodne zavesti, kot so politične akcije (tabori in 
shodi), razširjenost političnih, zadružnih, prosvetnih organizacij, po­
sebej pa še ugotavlja obrise miselnosti tako imenovanih »nemško usmer­
jenih«. Slovencev. Raziskava ni posebej razčlenjevala jezikovnih po­
datkov ljudskih štetij, kolikor bi jih bilo mogoče jemati kot izraz na­
rodne zavesti; opustiti je morala tudi takšno zanimivo področje kot je 
izraz narodne in politične zavesti v koroški kulturni ustvarjalnosti.
Pri raziskovalnem delu se je bilo treba omejiti na tiskane vire. 
Največji del pregledanega tiska je na voljo le v avstrijskih knjižnicah; 
trimesečno delo tamkaj, ki ga je omogočila štipendija Prešernovega 
sklada, se komaj more meriti z obsežnostjo tega gradiva. Na delo v 
avstrijskih arhivih zaenkrat ni bilo misliti. Vendar so že izsledki iz te 
vrste virov dopuščali sintetično obdelavo, posebno še zato, ker sta glav­
na predmeta raziskave, narodna zavest in politična usjnerjenost pre­
bivalstva sama po sebi takšne narave, da se v največji meri izražata 
prav v sodobnem političnem tisku, ki ostaja za to temo slej ko prej 
poglavitni in najbogatejši vir. Potrebna pa je kritična metoda, katere 
najpomembnejša poteza je, da gradivo iz tiska jemlje kot dokument 
sodobnosti, kot izraz obstoja določenih dejstev, mnenj, stališč in hotenj, 
da se ne istoveti z njegovim vrednotenjem pojavov.
Problemi, ki se jih loteva ta razprava, niso omejeni na čas do 1914, 
to je do leta, dokler jim sledi. Vsekakor pa lahko v tem času najdemo 
zgodovinske korenine še danes živih vprašanj narodne zavesti in poli­
tične usmerjenosti prebivalstva na južnem Koroškem in njihovo razu­
mevanje lahko pripomore sodobnemu urejanju narodnostnih odnošajev 
na tem obmejnem področju.
Prav zaradi današnjih razmer je potrebno še terminološko pojas­
nilo. Razprava se usmerja na tisti del Koroške, ki v njem živi oziroma 
je v njem ob začetku modernega narodnega gibanja na Koroškem sredi 
19. stoletja živelo slovensko prebivalstvo. Etnična struktura dežele se je 
do leta 1914 že spreminjala na škodo slovenskega življa, vendar ne v 
takšni meri, da imenovanje »slovenska Koroška«, za ta del dežele ne 
bi bilo tudi stvarno utemeljeno. Politično »Slovenska Koroška« v tem 
času ni obstajala, upravna razdelitev se na narodnostno jezikovno mejo 
ni ozirala, saj je res ravno nasprotno. Dejansko pa je teritorialno je-
7
zikovna dvojnost dežele bila trdno vtisnjena v zavest vseh sodobnikov, 
pri politikih in pri ljudstvu, in sicer tako močno, da se je tudi nem­
ško nacionalna politična beseda, če še tako rada, vendarle ni mogla 
izogniti. Vse do konca obravnavanega obdobja beremo tudi v tisku tega 
tabora o »slovenskem delu deželen, o »slovenskem ozemlju Koroške«. 
Izmed številnih primerov, ki bi jih lahko navedli, naj izberemo samo 
enega. Znani koroški nemško nacionalni politik in državni poslanec 
dr. Otto Steinwender, ki je imel pomembno vlogo tudi v dunajski po­
litiki, je ob prelomu stoletja v svoji knjigi o Koroški pisal o tamkajš­
njem slovenskem ozemlju in opisal tudi njegovo severno mejo: od na­
rodnostno mešane Kanalske doline, čez pretežno slovensko spodnjo 
Ziljsko dolino vzhodno od Šmohorja do Beljaka, od tod severno od 
Drave po severnem bregu Vrbskega jezera na južna pobočja Šenturške 
in Štalenske gore severno od Celovca, naprej na pobočja Male Svinške 
planine, nato pa severno od Labota in Dravograda na obronke Golice. 
Seveda tudi Steinwender opozarja na mesta in trge z nemškim prebival­
stvom znotraj tega slovenskega ozemlja.2 Govoriti o prebivalstvu »slo­
venske Koroške« je nedvomno stvarno zgodovinsko utemeljeno, čeprav 
se v tej zvezi danes izražajo določeni pomisleki.1
Končno bi se rad zahvalil vsem tistim, ki so delo spremljali z razu­
mevanjem in mi pri njem pomagali, v prvi vrsti Inštitutu za narodnost­
na vprašanja v Ljubljani in pa Prešernovemu skladu. Posebej se za­
hvaljujem univ. profesorjema tov. dr. Franu Zwittru in dr. Bogu 
Grafenauerju za njune nasvete in tovariško pomoč. Slovenski matici, ki 
je delu omogočila izid, pa sem trajen dolžnik.
V Ljubljani, marca 1964. J. P.
8
L
POLITIČNA ORIENTACIJA IN NARODNA ZAVEST
PREBIVALSTVA NA KOROŠKEM V REVOLUCIONARNEM 
OBDOBJU 1848/1849
Podobno kot pri vseh drugih Slovencih je tudi pri Slovencih na 
Koroškem narodna prebuja v prvi polovici 19. stoletja po svojih oblikah 
kulturnega značaja. Šele v revolucionarnem letu 1848 dobi jasno po­
litični značaj in ga poslej ne izgubi več, kljub vsem prizadevanjem 
njenih nasprotnikov, da bi slovenskemu ljudstvu odrekli upravičenost 
na lastno politično narodnost in ga vključili v nemški politični narod. 
Slovenci na Koroškem se po tej značilnosti svoje zgodovine ne razliku­
jejo bistveno od Slovencev v drugih deželah, doživljali so le posebno 
trde oblike nasprotnih prizadevanj.
Pri celotnem slovenskem kulturnem prerodu so Slovenci na Koro­
škem imeli velik delež kljub svoji številčni podrejenosti v deželi in 
vzlic neugodnemu zemljepisnemu položaju. Kakor je neogibno potrebno 
ta delež imeti nenehno pred očmi, ko govorimo o narodnostnem in 
političnem razvoju na Koroškem, vendar ni tukaj naša naloga, da bi 
ga posebej opisali. Nujno potrebno pa je raziskati politični slovenski 
prerod na Koroškem v njegovem prvem očitnem začetku, v letih 1848- 
1849, ker je to osnova za nadaljnji razvoj narodne zavesti in politične 
usmerjenosti. Prvi objektivni dejavnik novega slovenskega življenja 
je tudi na Koroškem kot po vsem Slovenskem bila množica slovenskega 
kmečkega prebivalstva.
9
1. Kmet na slovenskem Koroškem do leta 1848
Kmečko in sploh vaško prebivalstvo slovenskega dela Koroške je 
za nastanek in obstanek slovenskega narodnega gibanja tudi v tej de­
želi prvinskega pomena. Kmet, ki je izmed vseh družbenih razredov 
najvztrajneje zbiral, ohranjal in iz roda v rod prenašal življenjske iz­
kušnje in navade, ljudsko kulturo in zlasti še najbolj ekskluzivno 
dediščino preteklosti — slovenski jezik, je bil glavna prvina tiste 
slovenske etnične posebnosti, ki je bila začetni pogoj za vključitev 
v proces modernega oblikovanja slovenskega naroda. Enojezični slo­
venski vaščan je tudi na Koroškem kot na ostalem slovenskem etno­
grafskem ozemlju bil objektivni faktor, zaradi katerega se je po po­
trebi gospodarskega razvoja pojavljala nujnost učinkovitega širjenja 
ljudske izobrazbe na osnovi materinskega jezika. Kumerdej, ki je leta 
1791 v uvodu v slovensko slovnico naglasil, da je kulturne zaostalosti 
avstrijsko-slovanskih dežel kriva le okoliščina, da je v šole uveden 
nemški jezik namesto materiščine,1 je bil le eden izmed številnih 
glasnikov družbeno razvojne nujnosti slovenskega preroda. Najvpliv­
nejši slovenski pisatelj poleg Vodnika in Ravnikarja v letih 1813 do 
1819, Korošec Urban Jarnik, je bil izrazit delavec za ljudsko prosveto, 
čeprav se je po osebni želji nagibal k pesništvu. »V to smer ga je na- 
klanjalo deloma lastno uvidevanje, deloma pa tudi celovški tiskar in 
založnik Janez Leon, ki je želel dobiti slovenskih tekstov, katere bi ljud­
stvo rado kupovalo.«2
Potreba po izobraževanju slovenskega kmečkega prebivalstva je bila 
velika. A tudi potem, ko so začeli konec 18. stoletja uvajati državno 
osnovno šolstvo, je to bilo na Koroškem, kakor drugod, zasnovano na 
nemškem jeziku. Slovenski vaščan je bil zapostavljen za nemškim, zanj 
je v celoti veljala ugotovitev že citiranega Kumerdejevega uvoda: »Slo­
vanski mladenič se mora najprej seznaniti z neznanim mu jezikom, 
medtem ko se loteva nemški že stvari samih.«
Dve poti sta slovenskega kmeta vodili iz tega škodljivega položaja: 
uvedba slovenskega jezika v nove osnovne šole ali pa pospešeno pri­
svajanje nemškega jezika na vse možne načine, ne samo v šoli. Prvo 
pot so priporočali in zahtevali narodni buditelji, zlasti od 1. 1848 dalje, 
na drugo se je del slovenskega kmečkega prebivalstva podajal sam že 
dosti prej, saj je 'bila tedaj edina praktično uresničljiva.
10
V razmerah fevdalnega gospodarstva, zaprtega v svoj ozki krog 
avtarkične proizvodnje, v pogojih enakosti tlačanov, ne glede na nji­
hov jezik, slovenski koroški kmet ni potreboval nemškega jezika. Do­
kler je ostal to, kar je bil, ni čutil ne prednosti ne škode, če je znal 
tudi nemški. Tisti del vaškega prebivalstva, ki se je pečal s tovorni­
štvom in zahajal redno v nemške dežele onstran Tur, se je seveda 
naučil nemškega jezika iz potrebe; svoje etnične pripadnosti pa ni tajil 
in čisto neprisiljeno je na Salzburškem nastopal kot »slovenski tovor­
nik« (Windischer Säumer).3 Čeprav je med slovenskim in nemškim 
kmečkim koroškim prebivalstvom obstajala povsem razločna zavest o 
etnični različnosti,4 ni bilo pri Slovencih opaziti kakršnega koli občutka 
manjvrednosti. Še 1. 1844 je deželni odgovor na neko uradno vprašanje 
trdil, da slovensko prebivalstvo v umskih sposobnostih praviloma pre­
kaša nemško in enako tudi v delovni sposobnosti in iznajdljivosti.5 Da 
se koroški slovenski kmet zaradi svojega jezika nikakor ni počutil 
manjvrednega prebivalca Koroške, priča tudi dikcija bukovnika Dra- 
bosnjaka, ko je v začetku 19. stoletja prevajal »iz nemčiga v koroško 
špraho.«6 Zanj je specifično koroški jezik še vedno slovenski, medtem 
ko je nemški — le nemški.
Zakaj se je potem v 18. stoletju pri slovenskih kmečkih ljudeh 
pokazala želja, naučiti se nemškega jezika? Rast tržnega kapitalistič­
nega gospodarstva, reforme absolutistične države glede podložnikovega 
položaja, odprava nevoljništva, fiziokratske reforme, posebno pa še od­
prava zakupnega prava, vse to je slovenskega kmeta postavljalo pred 
čisto nove probleme. Okrepili so se stiki s tržiščem, z nemškim mestom 
sploh, z nemško kmetijsko družbo, centralistična težnja absolutizma 
je prinesla germaniziran j e uradov in ljudske šole, skratka nemški jezik 
je postal potreben za vso dejavnost izven starega kroga kmečke proiz­
vodnje; a tudi za kmetovanje je v novih pogojih bila potrebna večja 
izobrazba, dostopna v nemškem jeziku. Slovenski narodni budniki, ki 
so hoteli kulturni napredek zasnovati na vzgoji v materinskem, slo­
venskem jeziku, so zato v začetku 19. stoletja pri koroških slovenskih 
kmetih naleteli na pojav, ki jim ni bil prav razumljiv, na težnjo po 
učenju nemškega jezika in na podcenjevanje materinščine. L. 1817 se 
Matija Schneider, doma iz Št. lija v Rožu, v svojih Basnih »živahno 
pritožuje zaradi težnje kmetov, ki je običajna zlasti na Koroškem, da 
si prisvajajo nemščino ter se je poslužujejo na škodo materinščine«.7 
Tudi Urban Jarnik je 1. 1826 ugotavljal germanizacijski učinek dej­
11
stva, da je vsako leto znatno število mladih ljudi s slovenskega pode­
želja odhajalo na nemško stran, kjer so se naučili nemški? Gotovo 
večji del teh ljudi ni odhajal tja zaradi želje po znanju nemščine, am­
pak iz potrebe po zaslužku. Zaposlovali so se kot hlapci, kar bi kmečkih 
sinov gotovo ne mikalo. Že ljudsko reklo za dekleta, ki so se vračala 
domov kot nezakonske matere, da so šle »v Niemce po briemce«,’ kaže, 
da je šlo za nesamostojne dekle, ki si niso smele snovati lastne družine, 
ker je to bil privilegij le kmečkih gospodinj. Tudi dopisnik iz Pater- 
niona govori 1. 1862 v tej zvezi o običajni božični izmenjavi poslov 
(hlapcev in dekel), 'ki so prihajali iz slovenske spodnje Ziljske doline.10 
Vsaj del te mladine pa je, podobno kot se je dogajalo v bližini nemško 
slovenske meje na Štajerskem in nemško češke na Moravskem, odhajal 
v nemške kraje res z namenom naučiti se nemškega jezika.
Že tedaj se je pojavljala dvojezičnost pri nekaterih slovenskih va­
ščanih. Znan je podatek iz bamberškega arhiva za občino Brdo in za 
davčni občini Straja ves in Megvarje v Ziljski dolini iz 1. 1812, ki 
ga citira M. Wutte. Med 2425 prebivalci teh občin je bilo tedaj 2405 
Slovencev (99,2 %), od teh pa je bilo 312 hišnih gospodarjev, ki so 
govorili tudi nemški. Poročilo dalje pravi, da je znanje nemškega je­
zika med ženskami manj pogosto kot med moškimi.11 Tega podatka pa 
nikakor ni mogoče posploševati, kakor to dela M. Wutte, za vse sloven­
sko področje. Ziljska dolina s svojo konjerejo in tovorništvom je imela 
izjemne pogoje za učenje nemškega jezika, katerega so tovorniki, kot 
smo videli, že od nekdaj obvladali. Razen tega je treba ugotoviti, da 
dvojezičnost v Ziljski dolini ni bila takoimenovana asimilibilnostna 
dvojezičnost: proti temu govori delitev znanja nemščine po spolih (v 
vaški skupnosti vlada edino slovenski jezik, nemški uporabljajo mo­
ški na potovanjih in v stiku z oblastjo) in pa velika stabilnost jezikov­
nih razmer, ki jo celo poznejša avstrijska jezikovna statistika izkazuje 
prav za Ziljsko dolino. O podobni delitvi dvojezičnosti po spolih iz­
vemo v šestdesetih letih tudi za Borovlje, kjer je izvirala predvsem iz 
običajnih učnih potovanj puškarskih obrtnikov. Sicer pa se je dvoje­
zičnost praviloma pojavljala pri vaškem prebivalstvu samo v neposredni 
okolici Celovca, zlasti severno in severozahodno od njega (tu vsekakor 
že »asimilibilnostnega« značaja), verjetno tudi v pasu neposredno 
vzdolž narodnostne meje. Drugod je dvojezičnost sredi 19. stoletja le 
sporadična. Cčlo stoletje, odkar se je pri slovenskem vaškem prebival­
stvu začela kazati težnja po znanju nemškega jezika, je dalo le pičle
12
rezultate. Ogromna večina vaščanov v Podjuni tostran in onstran Dra­
ve, v Rožu, na Gurah, krog Baškega jezera, večidel pa tudi drugod, je 
bila enojezična — slovenska.
V okviru te razprave tega dejstva ni mogoče posebej dokazovati. 
Dovolj bo sklicati se na ugotovitve B. Grafenauerja12 in pa na pričanje 
dveh sodobnikov. Borovčič M. Rulitz, znan po svojem nastopu v de­
želnem zboru proti delitvi dežele, je poleti 1848 v svojem spisu o pred­
nostih, ki jih naj kmetom prinese ustava, predvideval osnovno vzgojo 
v slovenskem jeziku kot edino uspešno pot kmečke izobrazbe: »A tudi 
za poklic kmeta samega se bodo njegovi otroci izobraževali; kajti go­
tovo je, da bo državni zbor poskrbel za ljudski pouk v vseh pogledih, 
da bo skrbel za to, da bodo učitelji bolje izobraženi v kmetijstvu in 
v drugih za življenje važnih panogah, da bodo bolje plačani; prav tako 
bo od njih in od uradnikov tudi zahteval najtemeljitejše znanje jezika 
tistega kraja, kjer so nastavljeni in da bo to preverjala izpitna komi­
sija še pred nastavitvijo; kajti nikakor ni moč opravičiti dejstva, da 
so doslej v marsikakem slovenskem kraju nastavljali nemške uradnike 
in učitelje, ki pogostoma niso razumeli besede slovenski, samo na 
osnovi spričevala, ki so si ga znali priskrbeti«.13 Še bolj določno kot 
Rulitz je dejstvo, da zaradi majhne razširjenosti nemškega jezika z 
nemško šolo ni mogoče izobraziti prebivalstva slovenske Koroške, ugo­
tavljal 1. 1850 znani V. Rizzi. Zavračal je nemške nacionaliste, ki 
so vprašanje hoteli rešiti s ponemčenjem slovenskega prebivalstva, ki 
so v germaniziranju videli blagor za deželo, v vsakem poskusu ovirati 
germaniziranje pa kršenje deželnega miru: »Vse lepo in prav ... toda, 
toda, na misel nam prihaja zelo oguljena šala: šlo bi že, a kaj, ko pa 
ne gre! Da, če bi germanizacija, popolna, resnična, sploh bila mogoča, 
potem bi ta zahteva še imela svoj smisel, a kaj, ko pa ne gre. Prosimo, 
da samo izvolite pomisliti na to, kakšne velikanske napredke je ger­
manizacija doslej dosegla v najugodnejših pogojih. Ljudstvo je ostalo 
slovensko in takšno bo tudi ostalo pa četudi boste k vsaki koči postavili 
posebnega nemškega šomaštra. Kdor še zdaj govori o možnosti germa­
nizacije, z njim ni moč razpravljati. Naj le mirno ostane pri svojih 
sanjarijah.«14
V. Rizzi je možnost germaniziranja slovenskega vaščana sodil po 
malenkostnem napredku ponemčevanja v prejšnji dobi. Ni mogel pred­
videti, kakšen pretres bo vaškemu življenju prineslo sproščeno kapita­
listično gospodarstvo, niti ne, kakšen sistematičen in široko zasnovan,
13
z novimi sredstvi opremljen germanizacijski pritisk bo v prihodnjih 
desetletjih začelo uveljavljati vladajoče nemško meščanstvo, ki se niti 
za hip ni odreklo konceptu »rešiti« koroško vprašanje, v perspektivi 
pa slovensko sploh, s ponemčenjem vsega prebivalstva. Za nas je pred­
vsem pomembno, da je Rizzi opredelil dejanski položaj sredi 19. 
stoletja, njegova ugotovitev, da je hiter kulturni in gospodarski 
napredek slovenskega dela Koroške bil mogoč le na osnovi slovenskega 
jezika. To dejstvo je bilo tako očitno in je delovalo kljub vsem ger- 
manizacijskim prizadevanjem tako močno, da ga je nemška šolska po­
litika na Koroškem vse do zadnjega morala priznavati vsaj z utrakvi- 
stično šolo.
Ali je mogoče za slovenskega kmeta na Koroškem pred meščansko 
revolucijo ugotoviti razen etničnih še kake druge posebnosti, po ka­
terih bi se razlikoval od kmeta v nemškem delu dežele? Vprašanje je 
umestno, saj so se v poznejšem razvoju kazale med nemškim in slo­
venskim koroškim kmetom razmeroma trajne politične razlike: različna 
je bila aktivnost v gibanju za zemljiško odvezo 1. 1848, ko je slovensko 
podeželje kazalo večjo revolucionarnost od nemškega, različna je bila 
politična usmerjenost v ustavni dobi, ko je slovensko podeželje pre­
težno v konservativnem taboru, nemško pa v liberalnem.
Kmečkega stanu na Koroškem tudi pred zemljiško odvezo ne mo­
remo obravnavati kot enoten razred. Že zgodaj so obstajale velike raz­
like med posameznimi kmečkimi gospodarstvi po njihovi velikosti. 
V jugovzhodnem, slovenskem delu dežele so bile kmetije posebno po­
gosto zelo majhne in so kmečko družino komaj, komaj preživljale. W. 
Fresacher, ki je najbolj podrobno proučeval fevdalnega kmeta na Ko­
roškem, je to opazil, ni pa še raziskal vzrokov takšnega stanja. Za 
zdaj ostajamo le pri domnevi, da je velikost oz. majhnost kmetij v zvezi 
z razlikami pri kolonizaciji, kolikor seveda ne gre na rovaš splošnih 
zemljepisnih pogojev (gorske in dolinske lege).15
Še posebne razlike med večjim delom slovenskih in večjim delom 
nemških območij na Koroškem pa izvirajo iz različnega pravnega in 
tudi dejanskega položaja kmetij v času pred terezijanskimi — jože- 
finskimi reformami. Posledice teh razlik so tako velike, da so se čutile 
v gospodarskem in političnem življenju koroškega kmeta še dolga deset­
letja in so zaznavne celo še danes.
V znanstvenih spisih najdemo o teh razlikah le kratke, bežne 
omembe. Tako je leta 1938 ugotavljal etnolog 0. Moro na osnovi svo­
14
jih opazovanj: »Naravno je, da se je stari življenjski red najbolj 
ohranil pri kmetih. Koroško kmečko prebivalstvo je prav mnogoliko 
razčlenjeno in kaže močne razlike ne samo po velikosti posesti, ampak 
tudi v zvezi z njenim položajem . . . Čas podložništva zemljiškemu go­
spodu tja do 1. 1848 pa je vrh tega poznal še nadaljnji razloček. Kajti 
oblike dajanja zemljišča v užitek in s tem tudi gospodarski in pravni 
položaj kmetov, so bili raznovrstni. Zemljiški gospod je zemljo oddajal 
kmetom v rabo v glavnem po zakupnem ali po kupnem pravu. Oddaja 
po zakupnem pravu je bila sprva omejena na eno leto, od začetka no­
vega veka navadno že za celo življenje, pozneje pa dedno, sicer ne po 
pravu, ampak po običaju in v primeru dobrega gospodarjenja. Na­
sprotno temu pa je kupno pravo kmetu dednost zagotavljalo in mu 
dajalo tudi pravico posest prodati ter ga je na ta način varovalo pred 
pravno negotovostjo in potlačenostjo, ki jo ta negotovost povzroča . . . 
Ker se je poleg tega posamič do 16. stoletja, na jugovzhodu pa celo do 
druge polovice 18. stoletja ohranilo tudi rojenjaštvo (osebna nesvoboda) 
in ker so svobodnjaki in kosezi prav tako tvorili maloštevilen svobodni 
kmečki sloj, ki ni bil podložen nobenemu gospostvu, je prišlo že zaradi 
razlik v pravnem, položaju do mnogih stopenj znotraj kmečkega prebi­
valstva, ki so najbrž, kolikor so bile pomembnejše, še dolgo učinkovale 
na osebni značaj kakor tudi na način življenja in gospodarjenja.«.'6 
(Podčrtal J. P.)
W. Fresacher je leta 1952 prišel do podobne ugotovitve, potem ko 
je podrobno raziskal položaj kmeta v stoletjih fevdalizma do zemljiške 
odveze 1. 1848. Iz njegovega dela izhaja vrsta za naš problem zanimivih 
dejstev.
Posestno pravo kmetov na Koroškem se je začelo v 14. stoletju 
cepiti v zakupno in kupno pravo. V tem pogledu se je razvoj na Ko­
roškem razlikoval od razvoja v sosednjih nemških deželah, Salzburgu 
in Tirolskem. V Salzburgu je prevladovala zemljiška posest nadškofa 
in to je pripomoglo, da je tukaj kmalu prodrlo dedno (kupno) pravo. 
Na Tirolskem pa je v prid kmetom interveniral deželni knez in jim 
pripomogel do dednega prava. Samo v predelih stare Koroške — Lun­
gau in Windisch Matrei v vzhodnem Pustertalu — in deloma v po­
dročju ob bavarski meji, se je ohranila nededna posest. Na Koroškem 
pa je medtem ostalo nededno (zakupno) pravo kot prevladujoča po­
sestna oblika. Sklicujoč se na L. Hauptmanna, H. Wopfnerja, H. 
Kleina, A. Dopscha in 0. Stolza ugotavlja W. Fresacher kot glavna
15
razloga takega razvoja izredno veliko razdrobljenost gospostev na Ko­
roškem in pa dejstvo, da so zemljiški gospodje v staro poseljenem (ve­
činoma slovenskem) delu dežele imeli na razpolago številno nesvobodno 
prebivalstvo. W. Fresacher zavrača avtorja 0. Stolza, ki izraža domnevo, 
da se v tem razvoju izražajo še starejše plemenske razmere, namreč 
določena slovenska podplast kmečkega prebivalstva. W. Fresacher sicer 
priznava, da je narodnostna podlaga tudi na ponemčenih slovenskih 
področjih drugačna kot pa na Tirolskem in Salzburškem, vendar meni, 
da je poznejše razlike v posestnem pravu med tema deželama in Ko­
roško moč razložiti predvsem z intervencijo deželnega kneza v obeh 
sosednjih deželah, oz. z dejstvom, da je na Koroškem taka intervencija 
prišla šele 250 do 300 let pozneje z reformami Marije Terezije in 
Jožefa II. V novejšem času sta šla po različni poti tudi razvoj na Ko­
roškem in Štajerskem. Medtem ko se je na Koroškem ohranilo zakupno 
pravo kot prevladujoča posestna pravna oblika tja do Marije Terezije, 
se je na Štajerskem v novejšem času vedno bolj uveljavljalo kupno 
pravo. W. Fresacher to razlaga s tem, da so štajerska kmečka posestva 
bila donosnejša kot koroška in da je štajerski kmet zaradi tega laže 
prišel do denarja, s katerim si je odkupoval boljši pravni položaj. Kot 
dokaz navaja W. Fresacher okoliščino, da si je dedno (kupno) pravo na 
Koroškem utiralo pot tudi brez podpore deželnega kneza. Veliko po­
dročje kupnega prava na Koroškem (Dravska dolina nad Beljakom, 
zlasti pa tako imenovana Gegend z nanjo meječimi sosednjimi področji, 
zgornja dolina Krke, področje ob štajerski meji okrog Friesaeh) je uve­
ljavilo in doseglo dedno pravico tudi brez pomoči deželnega kneza. 
Ločeno od tega bloka je dedno kupno pravo nastopalo v severnem delu 
Laboške doline (okolica Reichenfelsa in St. Leonharda) in pa na po­
dročju gosposke Wieting ( Görschitztal s Krappfeldom). Tukaj je v 
drugi polovici 18. stoletja sicer bilo formalno spremenjeno v zakupno 
pravo, a dejanska dednost je še vedno brezpogojno obveljala. Razen 
tega je dokumentiran še en osamljen primer dednega prava na bam- 
berški posesti v Kanalski dolini (Ukve). Povsod drugod na Koroškem 
je do 1. 1772 veljalo zakupno pravo.17
Dedno kupno pravo se je torej uveljavilo izključno v nemškem 
delu Koroške, z izjemo Kanalske doline. Slovenski del je bil izključno 
področje zakupnega prava. Kaj je to pomenilo za kmečko gospodarstvo?
Glavna razlika med obema oblikama kmečkega posestnega prava 
je v tem, da je zakupno pravo pomenilo prevzem posestva v začasen
16
užitek, spočetka za nedoločen čas, pozneje za dobo enega leta in v zad­
njih fazah pa za dobo življenja zakupnika, medtem ko je kupno pravo 
dajalo kmetovi rodovini pravico na dedovanje posestva. Pri kupnem 
pravu je kmet imel gotovost, da bo posestvo, ki ga obdeluje, prišlo 
v roke njegovih potomcev in zato je njegova vezanost na to posestvo 
bila dosti večja kot pri zakupnem pravu, kjer se ta tesna zveza med 
obdelovalcem in zemljiščem ni ustvarjala. W. Fresacher piše o zakup­
nem pravu: »Velika negotovost glede posesti obenem z velikimi bre­
meni in obveznostmi, ki jih je zakupnik moral prenašati, vse to je po­
vzročilo, da se med zakupnikom in zemljiščem ni razvilo tisto prisrčno 
razmerje, ki je sicer obstajalo med kmetom in njegovo kmetijo. Saj 
zakupnik ni bil nikoli gotov, da bodo njegovi otroci nekoč dobili nje­
govo kmetijo, z največjim trudom in naporom se je komaj, komaj 
vzdrževal na površju, obupaval je nad lastno prihodnostjo in prihod­
nostjo svojih otrok, puščal je stvarem, da gredo svojo pot. Zanemarjal 
je posestvo, dopuščal, da poslopja propadajo, ni skrbel za ustrezno 
opremo z živim in mrtvim inventarjem, s posestvom ni gospodaril kot 
s svojim.«18
Dedno kupno pravo je kmeta na obsežnih nemških področjih očitno 
postavljalo v neprimerno ugodnejši položaj kot na slovenskem — za- 
kupniškem — področju. Plod marljivosti dolge vrste rodov iste rodo­
vine se je lahko kopičil na enem posestvu, ga navzlic obveznostim do 
gosposke še vedno izboljševal, bogatil in morda tudi širil. Tu je bila 
možnost nastajanja močnih kmetij, zasnovana na pravni varnosti po­
sesti.
Resnične razlike med južnim in jugovzhodnim delom Koroške in 
ostalim — v glavnem nemškim — delom dežele pa so bile še večje kot 
bi jih povzročal zgolj različni pravni položaj. Tudi znotraj področij 
zakupnega prava so namreč bila kmečka gospodarstva v zelo različnem 
dejanskem položaju, veliko ugodnejšem na zahodu in severu, skrajno 
težkem na jugu in jugovzhodu. W. Fresacher ugotavlja, da je že v raz­
meroma najugodnejšem obdobju za kmeta, okrog leta 1300, obstajala 
velika razlika v dejanski dednosti kmetij po eni strani, in močnim 
uveljavljanjem pravice gospostva, da po svoji odločitvi prosto daje 
kmetije v obdelavo novemu zakupniku, na drugi strani. »Že tedaj se je 
položaj slabšal od zahoda proti vzhodu Koroške, kar je ostalo nespreme­
njeno do 18. stoletja.«“ In ko govori o nevdržnem položaju kmetij na 
področju zakupnega prava v 17. in 18. stoletju, ugotavlja še posebej:
2 Narodna politična zavest na Koroškem
17
»Ta mračna podoba, ki jo je ustvarjala posest po zakupnem pravu, pa 
ni bila povsod enaka. TVa zahodu Koroške je položaj zakupnikov bil 
veliko boljši kot na jugovzhodu. V severnem delu naše domovine je 
bilo povsod čutiti ugodni vpliv kupnega prava. V Ziljski dolini in v 
Lesachtalu bi skoraj mogli govoriti o dednem pravu in zakupnik na 
zahodnem Koroškem si je pridobival že določeno pravico do zemljišča, 
ki je presegala golo pravico do užitka. V nasprotju s tem pa je na jugo­
vzhodu dežele vladalo še strogo zakupno pravo -v pravem pomenu besede 
in tukaj so se kričeče kazale tudi vse slabe strani te oblike posesti. Na 
(tem) področju rojenjaštva je vladalo tudi strogo zakupno pravo. Tu­
kaj so kmetje živeli vse do Marije Terezije in Jožefa II. v najbolj 
nesvobodnih razmerah.«20
Hudo slabšanje kmečkega položaja od nemškega zahoda in severa 
proti slovenskemu jugu in vzhodu najbolje pokaže individualna raz­
iskava razmer v območjih gosposk, kjer je vladalo zakupno pravo.
Na splošno velja, da so kmečki upori dosegli, da se je zemljišče od 
konca 16. stoletja dajalo v zakup za dobo celega življenja. Odločilno 
za poznejše razlike je vprašanje običajne dednosti v ožji ali širši družini 
zakupnika. V nemškem Mölltalu in Liesertalu je bila dejanska dednost 
tako močna, da je mejila na dedno pravo, tudi splošni gospodarski po­
ložaj kmeta je bil ugoden. V nemški zgornji Ziljski dolini in nemškem 
Lesachtalu so bile razmere za kmeta posebno ugodne, gospostvo je reše­
valo vprašanje nasledstva sporazumno z zakupnikovimi dediči. Podob­
no tudi v srednjem, delno že slovenskem delu Ziljske doline. A 
že v spodnji Ziljski dolini, na področju Podkloštra, se položaj slabša, 
gospodarska moč kmetov je manjša, številni so primeri prodaj in pri­
silnih predaj kmetij. Tudi na bamberškem beljaškem področju je po­
ložaj slabši, dednost je manjša, uveljavlja se pravica gospostva, da od­
vzame kmetijo zakupniku za lastno porabo. Na področju Bekštanja 
velja sicer običajna dednost, a z zelo visokimi dajatvami, izvaja pa se 
tudi odvzem zemlje zakupniku. Podobno na področju Vajškre in Vrbe. 
Gospostvo Rožek je tip izključnega zakupnega prava. Običajna dednost 
obstaja tudi tukaj, vendar le, če kmetija gospodarsko uspeva in če 
imajo dediči gotovino za plačilo prevzema. V nasprotnem primeru je 
gospostvo samo izbiralo naslednika bodisi med sorodniki, bodisi med 
tujci. Dogajalo se je, da je odvzemalo kmetijo zakupniku tudi še za 
njegovega življenja in jo »prodalo« drugemu. Podložniki sami nikoli 
niso imeli pravice kmetijo prodati drugemu, mogli so jo le uživati.
18
Podobne so bile razmere na področju Humperka in Hodiš. Na nemškem 
severu je na področju gospostva Wieting (Görschitztal in Krappfeld), 
kot smo že omenili, v zadnjem obdobju sicer tudi veljalo zakupno 
pravo, a ob brezpogojnem priznanju dednosti. Slovensko področje 
severno od Drave (gospostva Vovbre, Srednje Trušnje, Vivšnik, Gre- 
binjski Klošter) pa kažejo najžalostnejšo podobo posestne negotovosti 
in skrajnega izžemanja zakupnikov. Dednost je razvita zelo malo, go­
spostva predajajo kmetije najboljšim ponudnikom, ti pa so redki, hiše 
so na pol podrte, zlasti bamberška uprava vodi naravnost uničevalno 
roparsko gospodarstvo, ker se zaveda, da se bo kmalu morala umakniti. 
Dobrlaveško področje ni obdelano, a položaj se najbrž ni razlikoval od 
razmer na obeh drugih podjunskih gospostvih, Ženeku in Pliberku. 
Tukaj je običajna dednost bila zelo malo razvita, predajanje kmetij 
tujcem je bilo pogosto, gospodarski položaj kmetov je bil zelo slab, 
ohranjevalo se je celo rojenjaštvo (osebna nesvoboda tlačana), številne 
so zato bile opuščene hube (npr. v Črni). Zelo slab je bil tudi položaj 
v sosednji nemški Laboški dolini.21
Pravne in gospodarske ugodnosti dednega, kupnega prava in pod 
vplivom, le-tega ugodno modificiranega zakupnega prava je užival kmet 
le na nemškem delu Koroške. Od slovenskega dela je te ugodnosti bilo 
deležno le področje na skrajnem zahodu v Ziljski dolini in deloma v 
Kanalski dolini. Področje izključnega in strogega zakupnega prava z 
vsemi neugodnimi posledicami leži skoraj v celoti v slovenskem delu 
dežele, z njim deli podobno usodo le nemška Laboška dolina z izjemo 
njenega severnega dela. Porazni gospodarski položaj na jugovzhodu 
dežele je bil tem občutnejši za slovenske kmete zaradi še ene posebnosti, 
ki smo jo že omenili, zaradi splošne majhnosti kmetij.
Kako močno je bilo s škodljivimi posledicami nemodificiranega 
zakupnega prava prizadeto kmečko prebivalstvo slovenskega dela de­
žele, priča dejstvo, da se je v splošnem pojmovanju že kmalu začela po­
vezovati predstava slabih gospodarskih razmer z etničnim značajem 
prizadetega prebivalstva in da se je zakupnemu pravu sploh začel 
pripisovati slovenski izvor. Zanimivo je mnenje, ki ga je zapisal 1. 1653 
bamberški opat Nonosus Ritter: slovenski kmet si ne prizadeva toliko, 
da bi povzdignil svojo posest, kot to hvalevredno dela nemški. A opat 
je spoznal tudi stvarni vzrok: delovno vnemo slovenskega kmeta bi bilo 
mogoče povečati samo, če bi se izboljšala posestna pravica, podobno kot 
v sosednji grofiji Ortenburg (kjer je vladalo kupno pravo).22 W. Fre-
2* 19
sacher pa objavlja dokument iz 1. 1792, ki nastanek zakupnega prava 
opiše kot »najslabšo slovansko navado, ki je v stoletjih postala pravica 
zemljiških gospostev«.23 W. Fresacher to mnenje sicer zavrača, ne omeni 
pa, da gre za zmoto, ki temelji na zamenjavi vzroka, t. j. strogega za­
kupnega prava, s posledico, t. j. očitnim dejstvom, da so ravno slo­
venski kmetje zaradi njega najbolj trpeli.
Pod vplivom fiziokratskih idej je konec 60. let 18. stoletja prišlo 
do nove akcije za sistematično uvedbo dednega kmečkega posestnega 
prava namesto začasnega prava. Z okrepitvijo individualne podložniške 
posestne pravice in s trdnejšim gospodarskim povezovanjem podložni­
kov z zemljiščem so nameravali spodbosti njihovo zanimanje za bolj 
intenzivno obdelavo zemljišča.24 Marija Terezija je s patentom leta 
1772 na Koroškem odpravila zakupno pravo in ga zamenjala s kupnim, 
in sicer tukaj brez posebnega plačila s strani podložnikov. To se je 
zgodilo kljub hudemu odporu stanov. Ugled krone, cesarja, je bil s tem 
v kmečkih vrstah znova utrjen in je najbrž odmeval še pozneje v do­
godkih okrog zemljiške odveze v času marčne revolucije 1848.
V praksi odprava zakupnega prava ni potekala prav hitro, formalno 
je bila izvedena šele po 1. 1784, posledice dotedanje nevzdržne oblike 
kmečke posesti po strogem zakupnem pravu pa so na Koroškem še 
dolgo trajale.
Prizadevanje državnih oblasti za odstranitev zakupnega prava na 
Koroškem je trajalo četrt stoletja in je karakteristično za razmere na 
Koroškem v drugi polovici 18. stoletja. Vendar je to vprašanje, ki se 
obravnava v prvi vrsti med vlado in stanovi, kmetje se tega boja, po 
ugotovitvi Fresacherja, ne udeležujejo.25
Treba je omeniti, da so po odpravi zakupnega prava prišli na Ko­
roško v pravno slabši položaj stari uživalci kmetij po domačem, koro­
škem kupnem pravu, ki je v zadnji fazi bilo zvezano s pravico gospo­
stev na povratni pripad kmetije (t. j. gospostvo je lahko kmetijo na 
novo oddalo novemu uživalcu za novo kupnino) v primeru, da ni bilo 
otrok, ki bi imeli pravico dedovanja. Ta nenavadni položaj pa je trajal 
le krajši čas, razen tega pa ni imel hujših posledic. Predvsem zato, ker 
so taki primeri bili izjemni, pa tudi zato, ker so nemški kmetje na sta­
rem kupnem področju bili v splošnem gospodarsko manj obremenjeni 
kot slovenski kmetje na območju bivšega strogega zakupnega prava. 
Ker so njihove kmetije bile večje, so tudi laže prišli do potrebnega
20
denarja.“ Okrog leta 1790 je s pomočjo posebnih zakonskih predpisov 
bil položaj kmetov glede povratne pripadnosti kmetij z majhnimi iz­
jemami že izenačen na vsem Koroškem.2’ Stare dedne in velike kme­
tije so prehodne težave spričo svoje gospodarske trdnosti premagale 
hitro in brez večjih težav. Dejanske razlike v gospodarski sposobnosti 
med kmetijami nemškega dela dežele in nekdanjimi strogo zakupnimi 
kmetijami na vzhodu in jugovzhodu pa so ostale, kljub izenačenemu 
pravnemu položaju.
Za pričujočo raziskavo je v prvi vrsti pomembno podčrtati tezo, 
da posledice zapostavljanja južnega in jugovzhodnega dela po strogem 
zakupnem pravu niso bile le gospodarskega značaja, ampak so še dolgo 
vplivale tudi na miselnost tamkajšnjega kmečkega prebivalstva. Podob­
no kot O. Moro pravi tudi W. Fresacher: »Treba je omeniti, da je bilo 
na področju, kjer se je ohranilo strogo zakupno pravo, očitno mogoče 
srečevati najmanjšo duhovno razgibanost in pomanjkljivo sproščenost 
mišljenja. Čeprav so vzhodni deli dežele bili in so še vedno bolj od­
daljeni od velikega prometa kot zahodni, vendar ta okoliščina sama 
ne more biti razlog za ta pojav. Gotovo je strogo zakupno pravo vplivalo 
na duhovno zadržanje kmetov, a vendar,« pristavlja W. Fresacher, »to 
najbrž ni bil edini vzrok, marveč je že posledica globlje segajočih 
vzrokov.«2' Kakšne ima v mislih, ne pove.
Za nas je važno, da je moč v poznejših političnih usmeritvah 
koroškega kmeta najti bistvene razlike po geografskih področjih, ki se 
v širokih obrisih krijejo prav z nekdanjim obsegom obeh glavnih 
oblik kmečke posesti, po strogem zakupnem in po kupnem oz. ugodno 
modificiranem zakupnem pravu. Medtem ko se področja posesti po 
strogem zakupnem pravu (južnovzhodno in vzhodno) usmerjajo v 
glavnem konservativno, se področja ugodnejše posestne oblike orien­
tirajo v glavnem liberalno in pozneje tudi nemško nacionalno. To 
dejstvo, ki bi ga vsekakor bilo treba še podrobneje raziskati, opozarja 
na določene notranje zveze z opisanimi razmerami pred zemljiško 
odvezo. Dejstvo, da področje kmečkega konservativizma sega tukaj 
tudi na čisto nemško ozemlje Laboške doline (vzhodna Koroška), do­
kazuje obenem, da politična orientacija slovenskega kmeta na Koro­
škem nikakor ni bila pogojena samo z njegovo etnično pripadnostjo, 
kot bi to nekateri radi prikazali, marveč, da je tudi posledica stoletne 
diskriminacije vzhodnih in jugovzhodnih delov dežele v gospodarskem, 
pravnem in političnem pogledu.
21
2. Kmečko gibanje na Koroškem za zemljiško odvezo in slovenske 
narodne zahteve
Kakor po drugih deželah je tudi na Koroškem največji del slo­
venskega prebivalstva sredi 19. stoletja pripadal kmečkemu sloju. 
Pozneje bomo videli, da je tukaj že v tem času znaten del ljudi za­
poslen tudi v rudarstvu in industriji, vendar se ta del v 1. 1848 v 
splošnem še ne pojavlja s svojimi razrednimi zahtevami. Za kmeta 
je prišla tedaj ura, da se iznebi vezi preživelega fevdalnega sistema in 
s kmetom so množice slovenskega prebivalstva na Koroškem po sto­
letjih brezimnosti in neobličnosti v tlačanstvu spet stopile v politično 
življenje.
V istem času se vzdigne tudi slovensko politično narodno gibanje, 
ki ne le s svojimi zahtevami, ampak že zgolj s svojim obstojem po­
meni zanikanje zgodovinsko nastalega sistema fevdalne habsburške 
monarhije. Subjektivno pa to gibanje takrat res ni uvidelo, ».. . da je 
klic po revoluciji, ki naj iztrga kmeta iz fevdalnih spon, slovenskemu 
prerodu nujno potrebno geslo, če naj ima sploh resen smisel prizade­
vanje za regeneracijo in za večje uveljavljanje tistega jezika, katerega 
enojezični nosilec je bil le slovenski vaščan.«29
Ali je upravičeno govoriti posebej o nastopu slovenskih kmečkih 
množic na Koroškem, ko je vendar gibanje za zemljiško odvezo zaje­
malo celo monarhijo? Ugotovitve B. Grafenauerja odgovarjajo na 
to vprašanje pritrdilno: revolucionarno tlačansko gibanje na Koroškem 
v obliki nasilnih uporniških nastopov zajema skoraj izključno le slo­
venski del dežele, medtem ko je nemški del ostal miren.30 Slovenski 
del Koroške se po intenzivnosti kmečkega gibanja ne ločuje od sloven­
skih področij v drugih deželah, razlike so po ostrini spopadov, ki so 
na koroškem slovenskem podeželju nekaj milejši kot na Kranjskem. 
Vendar so nastopi slovenskih kmetov na Koroškem še vedno tako od­
ločni, da je ilirski gubernij 24. aprila 1848 za slovenski del Koroške, 
prav enako kot za Kranjsko, odsvetoval organiziranje brambovske 
»črne vojske« (Volkssturm), češ da je ljudstvo preveč nemirno, da 
bi mu dali v röke orožje in ugotavljal, da so pogoji za tako vojsko 
dani le v nemškem delu Koroške.1'
Dejstvo, da se je val revolucionarnih nastopov marca in aprila 
1. 1848 razširil skoraj izključno na slovenskem jezikovnem območju 
in istočasno s kranjskim podeželjem, seveda še ne moremo razlagati
22
s tem, da bi to bila posledica nekakšne posebne slovenske kmečke 
zavesti ali kar narodne zavesti prebivalstva tega dela Koroške. Verjetno 
je pač, da je k naglemu širjenju kmečkih nastopov tod pripomogla 
jezikovna enotnost; tudi vpliva sosednjega, močno razgibanega kranj­
skega področja ne moremo izključiti. Glavno razlago pa bo vendar 
najbrž treba iskati predvsem v različnosti pogojev kmečkega gospo­
darstva na jugovzhodu in južnem (slovenskem) delu Koroške in pa 
na severozahodnem in severnem (nemškem) delu dežele, v različno­
stih, o katerih smo že govorili.
Ali moremo na Koroškem ugotoviti kakšno zvezo med kmečkim 
gibanjem in pa med narodnim političnim gibanjem, bodisi slovenskim, 
bodisi nemškim? Tudi drugo možnost je treba namreč upoštevati glede 
na to, da nemško oz. avstrijsko zgodovinopisje razgibanost slovenskih 
kmečkih slojev na Koroškem rado šteje v dobro nemškemu demo­
kratičnemu in nacionalnemu gibanju.
Vodje kmečkih uporniških nastopov na podeželju niso znani. Za 
njihovo poreklo in za način, kako so prišli na površje pa je gotovo 
značilen primer kmeta Thalerja, odločnega kmečkega predstavnika 
v deputaciji koroških deželnih stanov na Dunaju aprila 1848.32
Celovško obdavčeno meščanstvo je 5. aprila 1848 protestiralo proti 
temu, da so deželni stanovi deputirali nekega magistratnega uradnika 
na pripravljalna posvetovanja za državni zbor. Razburjeni meščani 
so se na lastno pest zbrali na volilni shod in tam sami izvolili svojega 
predstavnika v deputacijo (dr. Janesch je dobil 322 glasov od 402 
navzočih).33 Naslednji, tržni dan, so kmetje, ki so prišli v mesto, 
izvedeli za to puntarsko volitev in storili še sami podobno. Zbrali 
so se pred stanovskim dvorcem in iz svojih vrst izvolili svojega pred­
stavnika — Thalerja, po domače Kreutzerja. Popoldne pa je razbur­
jena kopica kmetov vdrla na sejo kmetijskega društva in tam ponovno 
zahtevala pravico, da sami postavijo svojega predstavnika. Poročilo 
pravi, da so jih le s težavo pripravili k raziđu.34 Očitno so morali prej 
popustiti kmečki zahtevi, saj je Thaler, kot že vemo, pozneje dejansko 
odšel z deputacijo na Dunaj in tam odkril, da peticija deželnih stanov 
za zemljiško odvezo, sprejeta pod pritiskom slovenskega podeželja, sploh 
ni bila odposlana iz Celovca cesarju.
V prvih mesecih po marčni revoluciji so v koroškem tisku, zlasti 
v »Carinthiji«, izhajali članki v zvezi z zemljiško odvezo z raznimi 
kompromisnimi predlogi. Tudi radikalnejša demokratična skupina
23
okrog »Volksfreunda«, o kateri bomo še posebej govorili, je bila na 
stališču, da je treba plačati odškodnino za odvezo, brezpogojno odvezo 
brez odškodnine pa je zavračala kot komunistična poželenja, ki lahko 
spravijo v nevarnost tudi premoženje kmetov. Politična razdelitev 
raznih družbenih plasti na Koroškem v tem vprašanju je takole opi­
sana v »Volksfreundu«: Stranka podložnikov in njihovih (meščan­
skih) prijateljev je razdeljena v dva tabora. V prvem so zbrani izobra- 
ženejši, mirneje misleči ljudje, obsega meščane in tržane, večji del 
inteligence in del duhovnikov in uradnikov. Ta tabor priznava po­
trebo izplačila delne odškodnine. Drugi tabor pa obsega podložnike in 
hlapce in pa ljudi brez posesti, zapeljane po dunajskih časopisih; ta 
tabor zahteva brezpogojno odvezo brez odškodnine in kaže »komuni­
stična poželenja, ki so se že pokazala na Krappfeldu in drugih predelih 
Koroške, in sicer tako, da so hlapci in osebenjki govorili, da imajo 
potem, če kmetom ne bo treba plačati nobene odškodnine za osvobo­
ditev od gospostev, tudi hlapci in osebenjki pravico, da si prisvojijo 
zemljišče na račun velikih in malih zemljiških posestnikov«. Razen 
tega pa obstaja še stranka privilegirancev, ki obsega vse zemljiške 
gospode, večji del duhovščine in uradnikov, višjo industrijo; ta se na­
slanja na armado, pripravljeno na skrajnosti.35
Med poslanci, izvoljenimi v državni zbor, je podobno kot drugod 
tudi na Koroškem bila zastopana odločna kmečka smer, in sicer s 
posestnikom Nagelejem, izvoljenim v volilnem okraju Št. Vid na Glini. 
Ta je nastopil v državnem zboru proti plačan ju odškodnine, češ da 
»te pravice zemljiških gospodov itak niso utemeljene v zakonu, marveč 
so gospodje s silo in nepravično prisilili kmete k podložništvu.«36 Ven­
dar potek debate v državnem zboru na kmečko gibanje na splošno ni 
mnogo vplival, šlo je le za rezultat.3’
Kot po vsej Avstriji torej tudi na Koroškem nemško meščanstvo 
ni podpiralo radikalnih zahtev kmetov in si zato prav tako ni pri­
dobilo večjega političnega vpliva nanje, ne v vprašanju zemljiške od­
veze in odprave dajatev ne v drugih političnih vprašanjih (volitve 
za Frankfurt). Na Koroškem, kot povsod drugod, se je obnesla 
politika vlade za nevtralizacijo kmeta in njen manever pri objavi 
zakona o odvezi. Poročila ilirskega gubernija o razburjenosti na po­
deželju po objavi tega zakona odsekano prenehajo in tudi v času 
oktobrskega obračuna z revolucijo na Dunaju se kmetje na Koroškem, 
kakor v vseh avstrijskih deželah, ne zganejo iz brezbrižnosti.38 Avstrijski
24
liberalni zgodovinar R. Charmatz še 1. 1908 prizadeto izraža razoča­
ranje meščanskih revolucionarjev zaradi takega obnašanja kmetov: 
»Kmetje so bili edini poklicni razred, za katerega je revolucija bila 
skoraj neposreden in trajen blagoslov. Najmanj so sodelovali pri pri­
pravah za ,noro leto’, med odločilnimi boji so bili v varnem zatišju in 
vendar: žetev je bila njihova!« Za klice Dunaja na pomoč oktobra 
meseca so imeli gluha ušesa. »Ne demokracija, reakcija je pridobila 
z drugo veliko osvoboditvijo kmetov.«3’
B. Grafenauer je ob odmevu dunajskih majskih dogodkov na 
slovenskem podeželju ugotovil »tisto značilnost kmečkega gibanja, na 
katero se je mogla opreti reakcija pri svojem delu za ločitev podložni- 
škega gibanja od nacionalnega, meščanskega. Kakor v času kmečkih 
uporov, je tudi še 1. 1848 kmet zaupal cesarju, od njega je pričakoval 
pomoči proti zemljiškim gospodom ... Za odposlance ,Slovenije’ so 
bili kmetje skoraj nedovzetni. . .«“ Takšno zaupanje v cesarja je 
moralo na Koroškem med slovenskimi podložniki biti še posebno živo. 
saj jim je cesarski patent komaj 76 let poprej (1772) odpravil nad­
logo zakupnega prava in jim dal kmetije brez posebnega plačila v 
dedno posest, in to kljub hudemu odporu deželnih stanov. O zaupanju 
koroškega kmeta v cesarja očitno govori poročilo o kmečki demon­
straciji 1. maja 1848 v Celovcu pred deželno hišo z geslom: »Imeti 
hočemo le enega gospoda, ki mu plačujemo, in to je naš dobri cesar!«41
Kakor se koroški kmet po svoji politični razgledanosti oz. po svo­
jem nezaupanju do vsega, kar ni prihajalo neposredno od cesarja, ni 
razlikoval od kmeta po drugih slovenskih deželah, tako tudi predstav­
niki slovenskega narodnega gibanja na Koroškem niso pokazali nič 
več razumevanja in upoštevanja podložniških revolucionarnih zahtev 
kot drugod na Slovenskem. Matija Majar, avtor prve formulacije 
zahteve po zedinjenju Slovencev, je v svojih letakih ( »Le sem Slo- 
venzi! Poslushajte, kaj se je une dni v Dunaji (v Wieni) sgodilo. 
Po nemškim je povedal Casteli, Slovenzam pa Matia Majer v Zelovzu« 
in »Domazhi Pogovori od Konstituzije, Svoboda Tiska ino Narodne 
Strashe«)42 res tolmačil »staro pravdo« t. j. ustavo,43 vendar jim je 
tudi zabičeval, da morajo slejkoprej plačevati svoje podložniške obvez­
nosti. Prva objava slovenskih narodnih zahtev na Koroškem se je po­
javila šele 17. julija 1848, po vseh najpomembnejših dogodkih na po­
deželju (kmečki uporniški nastopi, peticija na cesarja, volitve za Frank­
furt, državni in deželni zbor) in že zato ni mogla vzbuditi posebnega
25
zanimanja. Za kmete in njihove probleme ni imela besede, vsebovala 
je zgolj jezikovne zahteve, o katerih bo še govor.
V istem času ustanovljeno »Slovensko društvo v Celovcu« je po 
svojih pravilih imelo samo namen razvijati slovensko narodnost, zlasti 
s pomočjo izobraževanja slovenskega jezika in učenja drugih slovan­
skih »narečij«,44 sploh pa je šele 16. oz. 24. novembra 1848 stopilo 
v javnost z orisom svojega namena in s pozivom na včlanjevanje.45 Tu 
je sicer poudarjalo, da bo »pridobljena svoboda samo tedaj zavarovana 
pred nevarnostmi tako reakcije kot prevrata (!)«, če se bodo vsi 
avstrijski narodi enako izobrazili na osnovi svojega jezika, vendar 
tudi to najbrž ni moglo napraviti kakega posebnega vtisa na kmete, 
ki jih je izkušnja naučila, da so njihove koristi najbolje zavarovane 
tedaj, kadar sami zaropočejo. Za tedaj jim je zadostoval cesarski zakon 
o zemljiški odvezi. Značilno je, da je Slovensko društvo v svojem 
letaku,46 v katerem je propagiralo svoje narodne zahteve na Koroškem 
(administrativna razdelitev dežele v slovensko in nemško okrožje, 
uvedba slovenskega jezika v šole in urade, slovenski okraj ne sme priti 
v nemško državno zvezo), skušalo navezovati na ta popularni zakon in 
mimogrede tudi ublažiti vtis, kot da bi le cesar bil zanj zaslužen: »Hud 
j arm podložtva je tlačil vse narode avstrijanskega cesarstva . . . Der- 
žavni zbor na Dunaju je sklenil, in naš milostljivi cesar s svojim mini- 
sterstvam je poterdil (postavo o odvezi) . . . rešenje od te butare je taj 
gotovo! — Alj nas Slavjane je žulil še drugi, še težji jarm, — jarrn 
ptujiga, nemškiga jezika v kanclijah in v šolah . . .« itd. Letak, ki ga 
je celovško Slovensko društvo izdalo 7. decembra 1848” po odstopu ce­
sarja Ferdinanda, je bil ves posvečen stvari, ki je kmete zanimala: 
pobijal je govorice, da novi cesar ne bo priznal odprave fevdalnih 
dajatev in da »pojde vse zad na staro kopito«. — Gotovo so kmetje 
tako pisanje v domačem jeziku radi brali ali poslušali, vendar bi jih 
k živahnejšemu političnemu in narodnemu gibanju lahko pripravila 
le resnična nevarnost za pridobitve zemljiške odveze.
Slovensko meščansko narodno gibanje v celoti je 1. 1848 zamu­
dilo (in tudi ni bilo voljno), da bi s prevzemom radikalnih kmečkih 
zahtev v svoj program pridobilo narodnemu gibanju veliko revolucio­
narno energijo kmečkega puntarstva.” In tudi na Koroškem ni bilo 
drugače. Tam si aktivne podpore kmečkega podeželja ni pridobilo ne 
slovensko ne nemško narodno gibanje. Zaman so bila prizadevanja 
meščanskih demokratov okrog koroškega »Volksfreunda« spodbuditi
26
ob oktobrskih dogodkih kmete za pomoč Dunaju, med drugim tudi s 
širjenjem govoric, da ho cesar obnovil stara bremena in razveljavil 
zemljiško odvezo. Kmetje so se zadovoljili z zagotovili celovškega 
kresijskega glavarja in s cesarjevim manifestom, da bodo pridobljene 
pravice spoštovane.49 Manever dvora z objavo zakona o odvezi in pa 
njegova sistematična propaganda sta rodila svoj sad. Če J. Apih piše, 
da se je v kritičnih oktobrskih dneh »celovško slovensko društvo 
borilo za odločno lojalno stališče z lepim uspehom,«50 potem vpliv tega 
delovanja na kmečko zadržanje gotovo precenjuje.
Ali je slovensko kmečko prebivalstvo na Koroškem potemtakem 
do slovenskih narodnih oz. jezikovnih zahtev bilo povsem brezbrižno? 
Gotovo je, da v tem pogledu od koroškega slovenskega kmeta ne mo­
remo pričakovati večjega zanimanja kot od kmeta na Kranjskem, ki, 
po ugotovitvah B. Grafenauerja na osnovi 50 ohranjenih prošenj, 
narodnostnih zahtev ni postavljal.51 Vendar pa iz dejstva prevladujoče 
narodnostne pasivnosti koroškega kmeta ni mogoče kar zaključiti, da 
zaradi koroškega deželnega patriotizma ni maral za slovensko narodno 
gibanje ali da se je celo že kar zavestno odločil za nemški narod, 
čeprav se v nemški politični publicistiki in zgodovinopisju tak za­
ključek v raznih inačicah rad pojavlja že celo stoletje: od celovškega 
dopisnika »Allgemeine Zeitung« jeseni 1848, ki je trdil, da je »vend­
sko prebivalstvo te pomembne province odločno nemškega mišljenja«,52 
do M. Wutteja in njegovih današnjih epigonov. Res je, da na Ko­
roškem, vsaj po doslej znanem gradivu, ne zasledimo pojava, da bi se 
kmečko gibanje vsaj začasno povezalo z narodnim, kot je to bilo v 
vzhodnem delu Slovenskih goric in v Prlekiji. A ta vzhodnoštajerski 
primer je bil osamljen v razmerju na celotno slovensko področje tudi 
v vseh drugih deželah.
S tem še ni rečeno, da koroško slovensko kmečko in sploh po­
deželsko ljudstvo ne bi imelo tiste zavesti etnične posebnosti, ki jo 
praviloma ugotavljamo pri evropskih ljudstvih preden se je z zadost­
nim razvojem kapitalizma pri njih uveljavil proces oblikovanja na­
cije in nacionalne zavesti. Tu je véliki interes za slovenske pridige in 
slovenske knjige na Koroškem v času reformacije,53 tu je dejstvo, da 
se je protireformacija na Koroškem, da bi bila učinkovita, naslonila 
na domači slovenski jezik in Slovencem sploh dala prvo slovensko 
knjigo s katoliške strani (1574) in novo izdajo Megiserjevega slovarja 
(1744) poleg številnih drugih tiskov.5’ Preprosti kmečki bukovniki s
27
svojo prepisovalno in ustvarjalno dejavnostjo, ki se je naslanjala na 
jezikovno tradicijo slovenskih protestantov in lekcionarjev in ki je med 
ljudstvom ostala živa več kot stoletje, so prepričljiv dokaz zavzetosti 
»porednega pavra v Korotane« za svoj domači, »svovenji« jezik.55 Še 
M. Wutte mora priznati, da so prizadevanja Urbana Jarnika in škofa 
Slomška za gojitev slovenskega jezika in kulture bila pri slovenskem 
prebivalstvu na Koroškem »hvaležno sprejeta«.56 Saj to je bil skratka 
njegov jezik, njegovo občilo v vsakdanjem življenju, v katerem je stik 
z nemško gosposko in tržiščem le redek in kratkotrajen element. Zato 
je za slovenskega kmeta na Koroškem čisto naravno, da je svoj jezik 
brez zadrege, a tudi brez posebnih političnih pretenzij uporabljal v 
svojih prvih političnih dejanjih. Kandidati pri volitvah 1. 1848 mu 
niso pozabljali povedati, da so rojeni Slovenci, čeprav njim samim 
morda tega ni bilo mar; kandidat za državni zbor dr. Rulitz je volilnim 
možem, zbranim v Velikovcu, moral govoriti v slovenskem jeziku,57 
deželni poslanec kmet in župan Milonik, kakor je sicer bil vnet pristaš 
nemških radikalnih demokratov, je v deželnem zboru zahteval pravico 
govoriti slovenski.58 Tako rekoč slučajno znano dejstvo, da si je občina 
Dhovše (Lendorf), severozahodno od Celovca ob jezikovni meji, že 
najpozneje 1. 1851 sama napravila dvojezičen občinski pečat z napisom 
»Dhovška županija«,59 priča, da slovenski kmet nikakor ni bil proti 
uporabljanju svojega jezika v novooblikovani krajevni oblasti. Deželne 
oblasti so to morale upoštevati. Tako n. pr. vemo, da je koroški 
deželni glavar Schloissnig spraševal 1. 1849 v Ljubljano za slovenski 
prevod občinskega zakona in prosil za 500 (!) izvodov.60 In če je koro­
ški provizorični deželni zbor 1. 1848 toliko svoje pozornosti posvetil, 
kakor bomo videli, ravno obravnavanju zadostnega praktičnega upošte­
vanja slovenskega jezika v sodstvu in upravi, potem to nedvomno ni 
bilo pod vtisom komaj ustanovljenega Slovenskega društva v Celovcu, 
ki se v javnosti še sploh ni pokazalo, marveč pod vtisom strahu 
vzbujajočega nastopanja slovenskega kmeta, katerega je celovško oz. 
koroško meščanstvo skušalo preventivno pomiriti tudi z jezikovnimi 
koncesijami. O taktiki nemškega meščanstva je tedaj pisal že omenjeni 
celovški dopisnik »Allgemeine Zeitung«: »Po drugi strani kažejo tudi 
Nemci določeno dobrohotnost, čeprav te ustrežljivosti ne bi smeli 
tolmačiti kot izraz globlje simpatije za slovensko narodnost, vendar pa 
pričajo o trenutni istovetnosti obzirov in želja in to je v tako sprememb 
polnem letu kot je letošnje, že nekaj vredno.«61
28
Tudi za koroško slovensko kmečko množico velja isto, kar je za 
Slovence v tej dobi sploh poudaril že I. Prijatelj, da se »v masi še 
niso . . . čutili kot en narod«,62 seveda v političnem in gospodarskem 
smislu te besede. To je bil šele prvi začetek političnega oblikovanja 
modernega slovenskega naroda, družbeni, gospodarski, posebno še po­
litični pogoji za odločilno oblikovanje slovenske narodne zavesti še 
niso bili dovolj zreli ne na vsem Slovenskem, ne na Koroškem. Odlo­
čilni prodor politične narodne zavesti so prinesla šele 60. leta.
Zgolj kmečka razredna solidarnost pa za oblikovanje nacionalne 
zavesti ni zadoščala. Ostrina kmečkih protifevdalnih nastopov na Kranj­
skem ni imela za posledico večanja zavesti o skupni razredni usodi 
slovenskega podložnika na Koroškem in na Kranjskem. Nasprotno, 
ostrejši represivni ukrepi oblasti na Kranjskem, počasnost pri reševanju 
kmečkih terjatev (kranjski stanovi so najdalj zavlačevali izdajo pa­
tenta o omejitvi podložniškega razmerja, koroški pa so bili med prvimi) 
so prej budili odpor proti zbliževanju s Kranjsko; koroško nemško me­
ščanstvo je zato lahko uspešneje širilo zahtevo po osamosvojitvi Ko­
roške izpod ljubljanskega gubernija. Slovensko društvo pač ni moglo 
upati na dober uspeh, ko je proti tej zahtevi poudarjalo, da naj »slo­
venski koroški del tud zanaprej, kakor do sedaj pod Ljublanskim 
poglavarstvom pri slovenskih brateh ostane« in ko je prepričevalo 
slovenske Korošce: »Kar nekteri kvasajo, da so nam naši slovenski 
brati v Kranju sovražni, da smo od njih veliko škode terpeli, tak je 
to nesramna laž, nemško maslo in skrita zvijača .. .« Nič ni pomagalo, 
da je obenem čisto pravilno ugotavljalo, da je taka trditev nesmiselna, 
glede na to, da je doslej »po celi vladiji (in seveda tudi na Kranj­
skem) le nemški duh gospodaril, saj smo za poglavarje že od nekdaj 
le samo terde Nemce imeli. . Kranjska za koroške kmete pač ni bila 
»slovenska« dežela, marveč dežela, v kateri je vladala posebno trda 
državna birokracija, ki je kmeta hudo prijemala.
3. Koroška in slovenski narodni program v letu 1848
a) Akcija Malije Majarja in Slomškovo stališče. Vloga Koroške 
pri nastanku in oblikovanju slovenskega narodnega programa v letu 
1848 je bila posebno pomembna že prav v začetku. Nekatere okoli­
ščine v tem dogajanju so bile do zdaj premalo zapažene in poudarjene.
29
Znano je, da je Korošec Matija Majar prvi v marčni dobi v ljub­
ljanskih »Novicah« izrazil idejo o Sloveniji. Svoj znameniti članek, 
objavljen 29. marca 1848, v katerem je terjal: ». . . da bode nam slo­
bodno, da moremo u Slovenii, kadar koli hočemo in kakor hočemo 
po malim v šole in v kanclije vpeljati naš slovenski jezik, da nas ne 
sme noben narod siliti, ptuj jezik nam nametovati,« je pisal že 17. 
marca 1848, torej na dan, ko je novica o dogodkih na Dunaju pravkar 
prispela v Celovec.64 Znano je, s kakšno previdnostjo je Bleiweis v 
Ljubljani sprejel prvega napovedovalca Slovenije in da je njegov članek 
opremil s takšnole pripombo: »Le pogovorimo se zde j v svojih vošilih 
odkritoserčno in z mirno kervijo — pro in contra, — de bomo, kar bo 
od več strani (per maiora) za boljši spoznano, povedali svojim posla- 
nikam.«65 Znano je tudi, da je istega dne, ko je Majarjev članek izšel 
(29. marca 1848), na Dunaju 44 Slovencev sestavilo adreso kranj­
skim stanovom, v kateri se je izražala prošnja, naj se zavaruje slo­
venska narodnost na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primor­
skem, ki pa v njej o Zedinjeni Sloveniji še ni bilo govora in ki ni nič 
omenjala, na kakšen način naj bi se slovenska narodnost v drugih 
deželah zavarovala. Znano je tudi, da so 6. aprila 1848, zasedali kranj­
ski deželni stanovi s sodelovanjem Bleiweisa, ki je v devetih točkah 
izrekel zahteve Slovencev, a da med njimi zahteve po Zedinjeni Slo­
veniji ni bilo.66 Znano je tudi, da je močna struja, ki je zahtevala, naj 
se terjatev po Zedinjeni Sloveniji odkrito izpove in postavi na najviš­
jem mestu, obstajala daleč od Ljubljane, na Dunaju, in da je 12. 
aprila 1848 ta dunajska struja v »Novicah« pozivala Slovence doma, 
naj čimprej pošljejo na Dunaj deputacijo, ki naj bi terjala predvsem 
zedinjenje Slovencev. Znano je, da je šele na prigovarjanje teh krogov 
Bleiweis v avdienci pri nadvojvodi Janezu sprožil tudi vprašanje Ze­
dinjene Slovenije, čeprav je sam še vedno sodil to zahtevo za preradi- 
kalno in ni verjel v možnost njenega uresničenja.67 Znano je tudi, da 
je po vsem tem šele 20. aprila 1848 pravkar ustanovljena »Slovenija« 
javno izrekla slovenski narodni program za Zedinjeno Slovenijo, in 
sicer v svojem oklicu »Kaj bodemo Slovenci cesarja prosili?«, ki mu 
je dva dni zatem sledila tudi graška »Slovenija« s svojim načrtom 
prošnje na cesarja za zedinjenje Slovencev, za odpravo carinske meje s 
Hrvaško in za ločitev od Nemške zveze.68
Manj zapažena pa je samostojna akcija Matije Majarja za Ze­
dinjeno Slovenijo, ki jo je ta zasnoval in izvedel še pred dejanjem
30
dunajske »Slovenije«. Komaj dva dni potem, ko je novica o dogodkih 
na Dunaju prispela v Celovec, 19. marca 1848, je že Slomšek pisal 
svojemu prijatelju Mihaelu Stojanu: »Pretirano početje prenapetega 
Majarja zbuja tukaj na Koroškem nejevoljo. Hočemo ostati avstrijski 
Slovenci, ne da hi pripadali niti Nemški zvezi niti hrvaštvu. Svoje 
peticije bomo pripravili ob primernem casu.«6'
Ne da bi takoj raziskovali stališče škofa Slomška, lahko iz tega 
njegovega pisanja razberemo, da je Matija Majar že takoj prvi in drugi 
dan po novici o revoluciji napisal ne samo že omenjeni članek za »No­
vice«, ampak da je očitno začel tudi z osebno agitacijo, da je ta agita­
cija morala iti čez previdni okvir članka za »Novice«, ker je očitno 
zahtevala zvezo Slovencev s Hrvati in pa da je Majar v tem smislu 
moral vsaj govoriti o posebni peticiji, če je ni imel že kar sestavljene. 
Že iz datuma vidimo, da je Majar o svoji peticiji začel govoriti še 
preden je mogel karkoli vedeti o gibanju za Zedinjeno Slovenijo na 
Dunaju, katerega prvi izraz, poslanica kranjskim deželnim stanovom, 
je bila podpisana šele deset dni pozneje, 29. marca, ne da bi to za­
htevo izrecno navedla.
Sedemnajst dni zatem, 6. aprila 1848, pa je Slomšek pisal Matiji 
Vodušku: »Celovški slavist Matija Majar je začel tudi izgubljati pamet 
in dela peticije čisto svoje vrste, za kar zbira podpise. Če bi se s tem 
obrnil tudi na duhovščino Spodnje Štajerske, potem prosim, da mu 
odrečete vsako sodelovanje.«6’3
Drugo Slomškovo pismo dokazuje, da je Matija Majar od besed 
prešel k dejanjem, da je svojo peticijo sestavil in začel zanjo zbirati 
podpise. Zbiranje je očitno zasnoval v večjem obsegu, ker se Slomšek 
boji, da ne bi prišlo tudi do podpisovanja na Spodnjem Štajerskem. 
Že 19. aprila je o Majarjevi akciji poročal Trstenjak v »Novicah«, svoj 
dopis pa je moral spisati dokaj prej.70
Že časovne okoliščine bi upravičevale domnevo, da je Majarjeva 
akcija bila samostojna, brez neposredne zveze ali posvetovanja z dunaj­
skimi, graškimi ali kranjskimi Slovenci. Ta domneva pa se spremeni 
v gotovost, če beremo pismo predstavnika dunajske »Slovenije« dr. 
Hladnika (pozneje predsednik Slovenskega društva v Celovcu), ki ga 
je 26. aprila 1848 napisal dr. Muršcu v Gradec. V pismu poroča 
Hladnik graškim Slovencem, da bo »,Slovenija’ v kratkem tudi raz­
deljevala po vseh slovenskih področjih za zbiranje podpisov peticijo
31
v Majarjevem smislu.«71 N tem času so torej na Dunaju že izvedeli 
za smisel Majarjeve peticije in ga osvojili. Njenega besedila pa tudi 
takrat na Dunaju še niso poznali. Hladnik namreč v istem pismu piše 
naprej: »Upamo, da bomo v kratkem od gospoda Majarja izvedeli 
kaj natančnejšega o njegovi peticiji, da bomo lahko vedeli, koliko 
je on že prej napravil v našem smislu in koliko se lahko naša peticija 
postavi ob njegovo.«
Majarjeva akcija je bila torej popolnoma samostojna, dunajska 
»Slovenija« je bila o njej obveščena dosti pozneje in še to samo po 
smislu. Gotovo pa je pomenila dunajskim Slovencem novo pobudo 
za kar najhitrejšo izvedbo njihovega naklepa, ki so ga zaupno med 
seboj zasnovali 29. marca, namreč »prošnjo do cesarja za Združeno 
Slovenijo.«72 V tem smislu pomeni Majarjeva peticija ne samo prvo 
konkretno akcijo za Zedinjeno Slovenijo na Koroškem, ampak tudi 
prvo takšno akcijo sploh v vseslovenskem merilu in s tem tudi močno 
spodbudo za jasno in javno formuliranje programske terjatve po Zedi­
njeni Sloveniji pri vodilnem slovenskem krogu na Dunaju. Samostoj­
nost Majarjevega ravnanja dokazuje tudi določena prizadetost, ki so jo 
občutili Slovenci na Dunaju. Hladnik namreč v istem pismu še rahlo 
kritično piše: »Sploh bi bilo želeti, da bi vsi Slovenci, ki jim je pri 
srcu blagor svojega naroda in ki hočejo svoje sile posvetiti napredku 
slovenske narodnosti, ravnali vedno sporazumno.«
Besedilo Majarjeve peticije, doslej tako malo zapažene, a vendar 
tako pomembne v okviru splošnega slovenskega, posebno pa še ko­
roškega razvoja, je bilo do zdaj tako rekoč neznano. Niti J. Mal, ki je 
Majarjevo početje še najbolj obširno omenjal, njegove peticije ni imel 
v rokah, saj izraža le domnevo, da je v njej Majar imel v mislih 
politično upravno Slovenijo s posebnim deželnim zborom, ki bi bila vrh 
tega tesno zvezana s Hrvaško.73
Prvenstvo, ki si ga je pridobil Majar pri sestavljanju slovenskega 
narodnega programa v letu 1848, ker je prvi javno zahteval Zedinjeno 
Slovenijo in šel že takoj tudi na politično delo, da bi ji pridobil mno­
žično podporo, pa ni zelo pomembno za zgodovino Slovencev v celem, 
ampak ga je treba še posebej poudariti kot posebno tehtno politično 
dejanje Slovencev na Koroškem. To dejanje namreč razveljavlja trditve 
v nemškem zgodovinopisju, ki jih je zasnoval M. Wutte in ki se 
vztrajno vzdržujejo tudi v današnjem avstrijskem zgodovinskem in 
političnem pisanju o Koroški. V prvi vrsti gre za trditev, da je pro-
32
gram Zedinjene Slovenije L 1848 nastal samo izven Koroške, da je 
glavni njegov avtor bil Bleiweis v Ljubljani, program sam da pomeni 
nekakšen pohlep kranjskih Slovencev po sosednjih deželah, na Koro­
škem pa da ima značaj umetno importiranega blaga, nasprotujočega 
naravnemu čustvu tamkajšnjega slovenskega prebivalstva.
M. Wutte je pisal, naslanjajoč se na L 1890 izraženo domnevo J. 
Apiha,74 katere zmotnost pa je medtem že zdavnaj bila izkazana,75 da 
je Bleiweis v Ljubljani 29. marca 1848 kot prvi postavil zahtevo po 
zedinjenju slovenskih področij v »Kraljevini Sloveniji«.76 Po zadnji 
vojni je to po Wutteju brez pomisleka dobesedno prepisal tudi pol­
uradni koroški zgodovinar H. Bramiiller.77 Kot poznejša žarišča pobud 
za slovenski program je omenjal M. Wutte še Dunaj in Gradec, vlogo 
Korošcev pa zamolčal. Priznal je sicer, da je Matija Majar tudi objavil 
29. marca 1848 neki poziv na Slovence, omenil, da je pobiral podpise 
za peticijo, a trdil, da je ta bila sestavljena »v Bleiweisovem smislu«.78 
Vse to je bilo M. Wutteju potrebno zato, da bi lahko zapisal, da pri 
Slovencih na Koroškem slovensko narodno gibanje ni imelo uspeha, 
ker je bilo v nasprotju z njihovim zavestnim čustvovanjem! »To ko­
roško domovinsko čustvo, ki je koreninilo v naravi in zgodovini, in pa 
zavest ( ! ) nerazdružljive povezanosti z nemško kulturo in gospodar­
stvom, sta bili močnejši kot narodna skupnost vendskega prebivalstva 
Koroške s Slovenci na Kranjskem in spodnjem Štajerskem. Prav po­
sebno sta se izkazali tedaj, ko so se onstran Karavank pokazala poli­
tična in kulturna stremljenja po zedinjenju, katerih cilj je bila ločitev 
južne Koroške od Koroškega in nemškega severa . .. Koroški Vendi 
so zato od leta narodne pomladi 1848 politično vedno stali ob strani 
Nemcev.«79 Kako zveste posnemalce ima M. Wutte v povojni gene­
raciji avstrijskih zgodovinarjev, naj pokažeta dva primera. F. Wallnöfer 
piše 1. 1949: »Avtohtonega političnega slovenskega gibanja v koroški 
deželi pred letom 1848 sploh ni bilo in nacionalno vprašanje gotovo 
ni bilo eksploziv za revolucijo 1. 1848 na Koroškem. Koroški Slovenci 
so zavrnili vsako razmerje s kranjskimi Slovenci in celo narodni 
voditelji Slovencev, kot Einspieler, so se odrekli ,vseslovenstva’. Čutili 
so se Korošce in niso imeli smisla za prizadevanja za odtrganje od 
Koroške in združitev s Kranjsko ali pa celo za odtrganje od Avstrije.«80 
D. Dolinerjeva pa je 1. 1953 preprosto povzela: »Cčlo narodnostno 
vprašanje je bilo v deželo vneseno od zunaj in tukaj močno napih­
njeno.«81
3 Narodna politična zavest na Koroškem
33
Majarjev program in njegova agitacija sta, kot je bilo videti iz 
obeh navedenih pisem, vzbudila nejevoljo in nasprotovanje pri Antonu 
Martinu Slomšku, takrat škofu lavantinske škofije. Škofija je tedaj 
obsegala razen južnega dela slovenske Štajerske tudi še vzhodni in 
jugovzhodni del Koroške (Laboško dolino in Podjuno). Sedež škofije 
je bil v Št. Andražu v Lahoški dolini in tam je bival tudi škof Slomšek.
Slomšek o Majarju že od prej ni imel dobrega mnenja in mu nje­
govo delovanje ni bilo pri srcu. V zadnjem biografskem delu o Slom­
šku pravita avtorja sicer, da je bil Majarjev prijatelj, a da »ga je 
opozarjal, naj se ne preda samo čustvom«.82 Dejstvo pa je, da ga ni 
opozarjal samo osebno, ampak da je pred njim svaril tudi druge in 
ga prikazoval kot prenapetega in neresnega človeka. Tako je že 8. ok­
tobra 1845 svaril svojega nekdanjega gojenca Mihaela Stojana pred 
vplivom Majarja, češ da »si v svojem navdušenju vse predstavlja lažje 
kot pa je uresničljivo.«83 Ko je Slomšek uvidel liberalni značaj hrvaških 
ilirov, je do Majarja kot vnetega privrženca ilirizma moral postati še 
bolj nezaupljiv. In zato je razumljivo, da je s tako apriornim nezaupa­
njem in odporom sprejel Majarjevo akcijo v zares kritičnem času 
leta 1848.
Razen na osebne nagibe za Slomškovo ravnanje pa se je treba 
ozreti tudi na njegovo načelno stališče do vprašanja, ki ga je Maj ar 
načel, do terjatve po Zedinjeni Sloveniji. To je potrebno poleg dru­
gega tudi zato, ker se M. Wutte in novo avstrijsko zgodovinopisje pod 
njegovim vplivom sklicuje prav na Slomška kot na dokaz, da koroški 
Slovenci niso odobravali Majarjeve peticije, sestavljene »v smislu Blei- 
weisa« ( ! ) ,84
Najprej je treba seveda pomisliti, da Slomška nikakor ni mogoče 
kar tako šteti za predstavnika ljudskih teženj v njegovi škofiji, 
saj je dovolj znano, da je kljub svoji nedvomni demokratičnosti 
in ljudskosti v jezikovnem vprašanju, nastopil odločno proti pogla­
vitni kmečki zahtevi tistega časa, proti takojšnji revolucionarni zem­
ljiški odvezi brez odškodnine (pastirsko pismo »Svetla resnica v zme­
šani svet«, 2. aprila 1848).85 Kako v tedanjem komaj zarojenem poli­
tičnem življenju ni mogoče brez posebne analize enačiti stališč vidnih 
posameznikov s težnjami volivcev njihovega kraja, nazorno pokaže rav­
no volilni okraj Št. Andraž, ki je Slomšek v njem stoloval in ki je ob­
segal tudi ves slovenski koroški del njegove škofije. V tem volilnem 
okraju je bil pri volitvah za frankfurtski parlament izvoljen edini
34
koroški poslanec, ki ga je mogoče prišteti k radikalni demokratični 
levici — Gritzner! (Morda je to dejstvo bilo nagib več, da Slomšek ni 
prevzel kandidature v tem volilnem okraju za državni zbor, kakor je 
10. junija 1848 predlagala dunajska »Slovenija«?)80
Pri obravnavanju Slomškovega stališča do Zedinjene Slovenije jc 
treba imeti pred očmi predvsem njegovo odklonilno stališče do revo­
lucije v celoti in v zvezi s tem njegovo podpiranje legitimističnih dr­
žavnih oblasti proti ideji samoodločbe posameznih narodov. V okviru 
tega stališča je nasprotoval revolucionarni zahtevi po Zedinjeni Slove­
niji.87 Nikakor pa ni nasprotoval proti enotnosti kulturnega slovenstva, 
kakor je to že dovolj znano in izhaja jasno tudi prav iz navedenega 
pisma. Slomšek v njem nasprotuje predvsem Majarjevemu političnemu 
ilirizmu in pravi: »hočemo ostali avstrijski Slovenci«, ne morda kaki 
štajerski, koroški ali kranjski Slovenci; pojem Slovenci mu je enoten. 
Izrecno pa se upira tako priključitvi k Nemški zvezi kot združenju s 
Hrvaško.
Dejstvo je, da Slomšek pozneje, 2. junija v pismu celjskemu opatu 
Matiji Vodušku ni nasprotoval pobiranju podpisov za peticijo dunajske 
Slovenije, ki je zahtevala Zedinjeno Slovenijo: »Ne vem sicer na tenko, 
kake podpisila Slovjani po Vaših krajih jišejo; ako pa ni kaj očitno 
nevarniga, le podpisujte ino pomagajte, pa varno«.88 Čeprav je očitno, 
da peticije same še ni imel v rokah, je iz vse tedanje publicistike že 
zdavnaj vedel, da dunajski in graški »Slovjani« hočejo Zedinjeno 
Slovenijo.
Kaj je Slomška nagnilo, da je konec koncev slovensko politično 
akcijo vendarle podprl? Slomškovo stališče na splošno ni bilo tako 
preprosto, ampak kompleksen kompromis med obema interesoma, ki 
ju je skušal združiti v svoji osebi: legitimistično načelo in pa želja 
pripomoči Slovencem do kulturnega preroda. Misel na združenje Slo­
vencev mu sama po sebi ni mogla biti zoprna, seveda, če združenje ne 
bi bilo zvezano s svojo »nevarno« politično vsebino. A od leta 1848 
naprej gibanja za slovenski kulturni prerod nikakor ni bilo mogoče 
več ločiti od politike in tudi Slomšek je moral to upoštevati. J. Mal 
domneva, da je Slomška, ki je bil nezaupljiv do Majarja, spreobrnila 
»široka razpredena in med narodom uspela agitacija dunajskih in 
graških visokošolcev za slovenske zahteve«.89 Malo je verjetno, da bi 
Slomšek imel kaj več zaupanja do liberalno razpoloženih visokošolcev
3*
35
kot pa do Majarja, a misel, da je moral upoštevati uspeh njihove (in 
Majarjeve! ) agitacije med ljudmi, je gotovo pomembna. Saj je v tem 
pogledu znana Slomškova preračunljivost, zaradi katere je že 27. marca 
1848 pisal Vodušku, da je treba v teh viharnih časih ustreči željam 
ljudstva v vsem, kar ni zoper vest ali ni pogubno za dušno pastirstvo.“'
Poglavitne za drugačno taktično stališče Slomška do terjatve po 
Zedinjeni Sloveniji pa so gotovo bile splošne politične spremembe v 
monarhiji. Že 25. aprila je bila izdana Pillersdorfova ustava, ki je z 
njo monarh sam načel vprašanje državne ureditve. Vrh tega je po 
majskih dogodkih razpis volitev v ustavodajni državni zbor še očitneje 
legaliziral prizadevanja za reformo države. Kar je štel za potrebno 
cesar, temu tudi Slomšek ni bil dolžan nasprotovati! In končno, med 
odporom Čehov in Slovencev na temelju avstroslavizma proti frank­
furtskim volitvam so se pokazali obrisi spreminjanja slovenskega na­
rodnega gibanja (kakor tudi drugih slovanskih narodov monarhije) 
v politično oporo protirevolucionarne linije habsburške krone. In Slom­
šek je gotovo ločeval vsebino od oblike ter obliki (nedotakljivosti fev­
dalnih političnih meja) ni pripisoval izključnega pomena. Saj je to 
pozneje sam pokazal ob prenosu sedeža lavantinske škofije v Maribor 
in prilagoditvi škofijskih meja narodnostnemu kriteriju.
Za presojo Slomškovega zadržanja od 19. marca do 2. junija 1848 
glede slovenskega nacionalnega programa ni mogoče jemati v poštev 
njegovih poznejših izjav (1862), ki so nastale v čisto drugačnem 
zgodovinskem položaju, ko je konservativno vodstvo slovenskega poli­
tičnega gibanja že zdavnaj opustilo program Zedinjene Slovenije in se 
opredelilo za federalizem na osnovi fevdalnih kronovin, predviden v 
oktobrski diplomi.
b) — Volitve v frankfurtski parlament. Slovenska politika je ta­
koj, že v drugi polovici aprila, bila postavljena pred problem volitev 
v nemški parlament v Frankfurtu, ki naj bi sestavil ustavo nove Nem­
čije. Predstavljal naj bi vse zgodovinske dežele Nemške zveze, t. j. 
tudi skoraj celo slovensko narodno ozemlje (razen Prekmurja, Bene­
ške Slovenije in beneških delov Istre) in je tako seveda bil v na­
sprotju z idejo Zedinjene Slovenije. Ob tem preskusu se je slovenska 
politika razdvojila: liberalnejši del je nastopil proti udeležbi Slovencev 
na volitvah (prva se je postavila proti dunajska »Slovenija«), za sode­
lovanje pri volitvah — ki jih je dunajska vlada taktično in organiza­
36
cijsko podpirala — pa so iz čisto konservativnih in oportunističnih 
pobud odkrito ali prikrito nastopale konservativne slovenske politične 
grupacije (Bleiweis sam se je volitev udeležil v Ljubljani).'’' Akcija 
za bojkot volitev, ki je potekala proti prizadevanjem vplivnega nem­
škega liberalnega gibanja, je imela le relativen uspeh, pokazala je ne­
enotnost komaj zaživelih slovenskih političnih sil in pa to, da nacio­
nalni program še ni zajel vseh Slovencev, predvsem, da še ni prišlo v 
odločilnem obsegu do zlivanja med slovenskim narodnim gabinjem in 
med gibanjem slovenskih kmetov proti fevdalcem.92
Vse te splošne slovenske poteze je imel tudi položaj med koroškimi 
Slovenci.
Matija Majar, od katerega bi pričakovali naj večjo dejavnost pri 
protifrankfurtski agitaciji, je postal žrtev svojih nemških nasprotni­
kov, pod njihovim pritiskom ga je škof Lidmansky kazensko premestil 
na daljne, odljudne Višarje in ga gotovo še pred tem vzel v precep.9 
Majarjeva akcija za Zedinjeno Slovenijo, ki si je z njo to preganjanje 
naprtil, pa je potekala, kot smo videli, že vsaj teden dni pred 11. apri­
lom, ko je bilo dano prvo znamenje za Čehe proti Frankfurtu (pismo 
Palackega); dunajska »Slovenija« pa je geslo, da Slovenci nočejo biti 
zastopani v Nemški zvezi, izdala šele 20. aprila. Majarjeva agitacija, 
dokler je imel še proste roke, zato še ni mogla govoriti o stališču 
do frankfurtskih volitev.
Drugi tedanji vidni koroški slovenski politik, realistično in prak­
tično usmerjeni Andrej Einspieler, pa je prav v tistih dneh šele doživ­
ljal svojo osnovno politično narodno prebujo. V dneh od 17. do 26. 
aprila, so izhajali članki predsednika dunajske »Slovenije« Muršca 
v »Grazer Zeitung«, ki so šele vzbudili zanimanje Einspielerja za pro­
bleme slovenstva.94 Do 2. maja, ko so bile pravolitve za frankfurtsko 
skupščino na Koroškem, Einspielerju ni preostajalo več kot nekaj dni 
časa in težko si je zamisliti, da bi v teh nekaj dneh pripravil in iz­
vedel kaj pomembnejšo protifrankfurtsko agitacijo. Koroški nemški 
tisk ni vse do 17. julija dal Slovencem do besede, slovenskega tiska na 
Koroškem ni bilo, »Novice«, ki so v redkih izvodih prihajale na Ko­
roško, pa so prav o frankfurtskem vprašanju izražale stališče Bleiweisa. 
ki je v bistvu bilo nasprotno pozivu dunajske Slovenije za abstinenco. 
Škof Slomšek je enako kot Bleiweis nasprotoval protifrankfurtski agi­
taciji (pismo Vodušku 2. maja 1848), četudi javno ni nastopil. Zato
37
ni nič čudnega, da sta znana le dva primera agitacije proti Frank­
furtu na Koroškem.
Andrej Einspieler je šel na pot iz Celovca čez Humperk v Rož in 
»povsod budil rojake in svaril jih pred Frankobrodom«. Celovška ob­
last je poslala za njim tiralico, župnik v Svečah pa je bil s strani svo­
jega cerkvenega predstojnika, železnokapelskega dekana posvarjen 
pred njim kot pred »emisarjem«.95 Iz tega poročila vidimo, da je 
Einspieler potoval čez Gure v svojo rojstno vas Sveče in spotoma obi­
skoval župnišča in druge znance. Ni mogoče reči, ali je abstinenca, ki 
jo lahko strnjeno ugotavljamo v vzhodnem delu Gur, v kakršni koli 
zvezi z Einspielerjevim agitacijskim romanjem.
Drugi primer agitacije je nastop Matije Majarja v Beljaku, a ne 
morda v času priprav na volitve, ampak šele 5. maja, ko je bila v teku 
že druga stopnja volitev, namreč volitev za poslanca.* Slučajno navzoči 
Majar (bil je na poti na svoje kazensko mesto na Višarjah), je sloven­
ske volilne može iz Ziljske doline opozoril, da ne gre, da bi imeli dva 
cesarja, ker že imajo enega in da naj torej volitev v frankfurtsko skup­
ščino opuste. Policija je hilro intervenirala in Majar je moral pospešeno 
oditi iz Beljaka naprej.96 Majarjeva agitacija je bila torej povsem slu­
čajna in ne moremo govoriti o kakem njegovem sistematičnem agita­
cijskem delovanju. A iz tega, kako hlastno in spretno je porabil prvo 
priložnost za agitacijo (neprostovoljno mu jo je pripravil ravno celov­
ški kapitelj, ko ga je poslal na kazensko pot), je očitno, da bi bil 
protifrankfurtsko akcijo izvedel hitro in na široko že prej, če ne bi 
imel zvezanih rok!
To sta edina znana primera slovenske protifrankfurtske agitacije 
n n Koroškem in še eden izmed njiju je slučajen. To sta tudi edina 
primera, ki ju omenja M. Wutte: »Pač sta skušala A. Einspieler ... 
in Matija Majar . . . preprečiti volitev v slovenskih farah, a brez uspeha. 
Majar je bil tedaj prestavljen v Višarje zaradi svojih peticij, ki jih je 
grajal in prepovedal tudi škof Slomšek, kakor tudi zaradi svojega 
siceršnjega hujskaškega delovanja in skušal je med potjo tjakaj nago-
* V. Melikova domneva, da se omemba Majarjeve agitacije v Beljaku morda 
nanaša na Št. Pavel ob Zilji, ne more držati glede na to, da se je Št. Pavel 
ob Zilji abstiniral že pri pravolitvah, medtem ko je Majar očitno potoval skozi 
Beljak na dan poslanskih volitev; za to priča ne le besedilo poročila, marveč tudi 
omemba, da so bili zbrani volivci (t. j. volilni možje) v Beljaku, torej na volišču 
volilnega okraja, medtem ko so se pravolitve opravljale po osnovnih volilnih eno­
tah.
38
voriti nekaj občin v Ziljski dolini, da ne bi volile.«97 — M. Wutte 
prikazuje Einspielerjevo in Majarjevo agitacijo vsekakor v petirani 
luči, zlasti pri reprodukciji poročila o Majarjevi agitaciji, posnetnega 
po Apihu. M. Wutte govori o nekaj občinah v Ziljski dolini, medtem 
ko Apihovo poročilo govori samo o volivcih, zbranih v Beljaku.
Zakaj Wutte toliko poudarja slovensko protifrankfurtsko agitacijo 
na Koroškem? Pač zato, da bi toliko bolj lahko podčrtal njen neuspeh. 
S pomočjo sklicevanja na potek volitev v frankfurtski parlament hoče 
namreč dokazati, da je koroško slovensko prebivalstvo tedaj zavestno 
zavračalo slovenski narodni program.
»Kakor hitro pa so se pokazala politična prizadevanja z namenom 
vključiti koroške Vende v bodoče enotno vseslovensko upravno pod­
ročje,« piše M. Wutte, potem ko je že moral priznati ugoden sprejem 
slovenskih kulturnih prizadevanj pri Slovencih na Koroškem, »sta jih 
nemška in vendsko govoreča stran na Koroškem odločno odklonili. To 
se je pokazalo že med revolucionarnimi dogodki 1. 1848. Pri volitvah 
v frankurtski parlament so bili nemški poslanci brez pridržka izvoljeni 
tudi v področjih z močnejšim vendsko govorečim prebivalstvom.«98 
E. Pinzer pa 1. 1951 spet ponavlja: »Nadaljnji dokaz, kako malo glo­
boko je šlo slovensko nacionalno gibanje (1. 1848) na Koroškem, je 
dejstvo, da so volitve v frankfurtski parlament potekle brez težav tudi 
v jezikovno mešanih področjih Koroške, navzlic nasprotni agitaciji 
Einspielerja in Majarja.«98
Ob teh trditvah se je treba predvsem vprašati, koliko je sploh 
mogoče frankfurtske volitve 1. 1848 tolmačiti kot izraz ljudske volje.
Volilni sistem je bil tak, da bi to bilo težko trditi. Volilna pravica 
je bila močno omejena, volitve so potekale v dveh stopnjah (pravolitve 
za izvolitev volilnih mož, nato pa so ti volili poslance), postopek je 
bil takšen, da je široko omogočal vpliv volilnih komisarjev, volilni 
okraji se na Koroškem niso ozirali na narodno sestavo volivcev itd.'°
Še največ bi se dalo o rapoloženju volivcev zaključiti iz pravolitev, 
a podatkov zanje skorajda ni. Zato tudi prav malo izvemo o volilni 
udeležbi, ki je za naše vprašanje najbolj zanimiva. Iz zapisnikov o 
poslanskih volitvah se da povzeti samo to, v kateri pravolilni enoti so 
se pravolitve izvršile, in v kateri ne, t. j. ali je prišlo do glasovanja 
ali ne. Volitev pa so imeli za izvedeno, čeprav je glasoval en sam 
človek. Med pravolilnimi enotami, ki zanje zapiski o poslanskih volit­
39
vah ugotavljajo, da je v njih volitev bila izvedena, obstajajo zato 
ogromne razlike glede udeležbe, o katerih pa ne moremo nič podrob­
nejšega izvedeti. Imena izvemo samo za tiste pravolilne enote, kjer ni 
hotel prav nihče voliti.
Za Koroško so znani podatki o absolutni volilni abstinenci pri pra- 
volitvah 2. maja. V celovškem volilnem okraju je 9 enot odklonilo 
ali preklicalo pravolitve, 3 volilne enote pa so se vzdržale druge stop­
nje volitev (to so Dholica, Radweg z Malim Št. Vidom, Krnski grad, 
Podkrnos, Medgorje, Radiše, Podgrad , Št. Jurij na Vinogradih, Grab- 
štanj, Št. Lipš, Št. Lenart-Podljubelj in Št. Vid v Podjuni). Med našte­
timi sta bili Mali Št. Vid in Radweg (ena volilna enota) takrat nemški 
župniji, Krnski grad po šematizmu nemški, po Einspielerju deloma 
slovenski, vse ostale župnije pa so čisto slovenske. V šentandraškem 
volilnem okraju pravolitev niso opravili v Šmihelu pri Pliberku, 
v Žvabeku in v Kotljah, Vogrče pa so se vzdržale poslanskih volitev. 
Abstinirale so torej štiri od 39 pravolilnih enot, vse na slovenskem 
narodnostnem ozemlju. V volilnem okraju St. Veit se je abstinirala 
samo ena fara, St. Gandolf, ki leži na nemškem ozemlju. V beljaškem 
okraju se pravolitev nista udeležili dve enoti, Št. Ilj ob Dravi in Št. Pa­
vel v Ziljski dolini, obe na slovenskem ozemlju. V nemškem volilnem 
okraju Spittal sla se vzdržali volitev samo dve pravolilni enoti, in sicer 
Kornat in Liesing.'01
Iz teh podatkov sicer ničesar ne izvemo o relativni volilni absti­
nenci v drugih pravolilnih enotah, vendar nam pa že pokažejo, da ni 
mogoče kar počez trditi, da so nemški poslanci bili brez pridržka izvo­
ljeni tudi v področjih s slovenskim prebivalstvom. Izmed 21 koroških 
pravolilnih enot, ki so se popolnoma vzdržale svoje volilne pravice, 
ležita dve daleč v čisto nemškem ozemlju, dve na nemški strani tik ob 
narodnostni meji, ena je narodnostno mešana, 16 pa je čisto sloven­
skih; med temi jih tvori pet sklenjeno teritorialno skupino, nadaljnje 
tri tvorijo drugo tako skupino, druga na drugo mejita še dve enoti, 
medtem ko je ostalih šest enot teritorialno raztresenih. Ena med njimi 
je v soseščini dveh nemških abstinenčnih enot (Dholica — Mali Št. Vid 
St. Gandolf). Med pravolilnimi enotami z absolutno abstinenco je 79% 
slovenskih in 21 % nemških (mešani Krnski grad je razdeljen med 
obe skupini), v razmerju s celotnim številom enot obeh narodnosti 
pa se je popolnoma vzdržalo glasovanja 14 % vseh slovenskih in le 
2 % vseh nemških enot. Ugotavljamo tudi dokajšnjo medsebojno teri-
40
torialno povezavo teh enot na slovenskem področju, medtem ko je pri 
nemških ni.
Poslanske volitve so se v Koroških volilnih okrožjih izvedle 5. maja 
1848. Za vsak volilni okraj je bil voljen en poslanec in en namestnik, 
potrebna pa je bila absolutna večina glasov. Šele, če tretja volitev ni 
prinesla absolutne večine, je bil izvoljen tisti, ki je dobil v njej rela­
tivno večino. Znani so podatki o udeležbi izvoljenih volilnih mož za 
vso deželo (98 %), za posamezna okrožja pa samo glasovanje navzočih 
volilnih mož, vendar spričo visokega povprečka razlike v abstinenci 
niso mogle biti znatnejše.102
Frankfurtskih volitev na Koroškem, podobno kot v drugih sloven­
skih in tudi avstrijskih deželah, ni mogoče analizirati po njihovih 
rezultatih tako, da bi iz tega dobili podobo o politični orientaciji pre­
bivalstva. Političnega življenja, namreč organiziranih in diferenciranih 
strank v tedanji dobi vsaj na teh področjih ni bilo, pri oddaji glasov 
pri poslanskih volitvah odločujejo v prvi vrsti lokalni vplivi v zvezi 
z osebnostjo poslanca in ne politična usmerjenost.'03 Ta se pri pravolit­
vah sploh kaže samo v večji ali manjši abstinenti. A prav za volilno 
udeležbo, razen o absolutni abstinenci nimamo podatkov. Lahko re­
čemo, da so vsi zaključki o politični usmerjenosti prebivalstva iz rezul­
tatov frankfurtskih volitev že po naravi stvari same nepopolni in le 
malo zanesljivi.
V našem primeru bi naj rezultati zlasti odgovorili na vprašanje, 
ali je udeležba pri volitvah obenem tudi dokaz za zavestno odklonilno 
stališče slovenskega prebivalstva na Koroškem dò Zedinjene Slovenije, 
oziroma opredelitev za Nemčijo. V. Melik je ugotovil, da odpor do 
volitev in majhno udeležbo na Slovenskem ni mogoče pojasnjevati samo 
z nacionalnim odporom Slovencev, z odklanjanjem pripadnosti Nemški 
zvezi. Med posameznimi pokrajinami so glede abstinence velike razlike: 
»Kranjska, ali bolje, njen gorenjski ali dolenjski del, je vseskozi de­
žela z največjim odklanjanjem pravolitev, z najmanjšo volilno ude­
ležbo pri pravolitvah in z največjo abstinenco pri poslanskih volitvah
— pa naj gre potem za frankfurtske ali dunajske volitve. Pa tudi še 
posebej odpor proti Frankfurtu se je ravno tu prav tako najbolj po­
kazal. Slovenski del Štajerske ima za Kranjsko najbolj burne volitve: 
dokaj veliko odklanjanje pravolitev, ne prav veliko volilno udeležbo
— in tudi tu se je protifrankfurtska akcija dobro uveljavila. Izrazito 
mirni sta v splošnem — dasi tudi tu ni seveda brez izjem — Koroška
41
in Notranjska: tu je volilna udeležba pri pravolitvah velika, tu je 
malo odklanjanja pravolitev in malo abstinence pri poslanskih volit­
vah, tu je (po posameznih predelih Koroške) tudi več, kot je bilo 
takrat običajno, duhovnikov in zemljiških gospodov volilnih mož — 
in tu tudi protifrankfurtsko gibanje ne najde pravih tal. Povsod vidi­
mo torej to zanimivo povezavo: odpor proti Frankfurtu se kaže najbolj 
tam, kjer je bilo razpoloženje že na splošno najbolj proti volitvam, 
kjer je bilo največ revolucionarnega vrenja. Meje tega odpora pa se 
ne drže nacionalnih meja, ampak gredo čeznje (tako na Koro­
škem kot na Kočevskem). Vse to nam kaže, da imamo opravka s 
čisto drugimi, globljimi vzroki, kakor pa je akcija dunajske Slove­
nije.«104
V zvezi z ugotovitvami v začetku tega poglavja o položaju kmeta 
na Koroškem v 1. 1848 lahko domnevamo, da tako pogostnost popolne 
abstinence, kakor tudi njena ozemeljska razporeditev v slovenskem 
delu dežele slonita v glavnem na posebnostih kmečkega gibanja za 
odpravo dajatev in zemljiško odvezo na slovenskem področju v pri­
merjavi z mnogo mirnejšim zadržanjem kmetov v nemškem delu de­
žele. Manjša pogostnost popolne abstinence slovenskega koroškega pod­
ročja v primerjavi z Gorenjsko in Dolenjsko pa je, podobno kot pri 
Notranjski, v razmerju z manjšo ostrino kmečkih nastopov nasproti 
gorenjskim in dolenjskim. Vendar pa seveda tudi učinka protifrank- 
furtske agitacije ni mogoče docela izključiti.
Videli smo že, da je protifrankfurtska agitacija med Slovenci na 
Koroškem kajpak bila minimalna, omejena samo na dva primera. 
Eden izmed teh je bil prostorno omejen za območje med Rožem in 
Celovcem in obenem edini primer sistematične agitacije, medtem ko 
je drugi posledica slučajnega srečanja Majarja z volilnimi možmi v 
Beljaku. Iz vsega navedenega lahko zaključimo, da so slovenski volivci 
na Koroškem o nacionalni implikaciji frankfurtskih volitev v svoji 
masi bili neobveščeni. M. Wutte sam ne more trditi, da bi poziv du­
najske Slovenije proti frankfurtskim volitvam bili širili tudi na Koro­
škem, saj piše: »Ne vemo, če so ta poziv širili tudi na Koroškem.«105
Kljub taki šibkosti protifrankfurtske agitacije na Koroškem pa so 
se Nemci vendarle čutili prav negotove! Saj so dan pred pra volitvami, 
tako rekoč preventivno objavili znano prvo polemično pismo Anasta­
zija Grüna »An meine slowenischen Brüder.«106 Tudi z izborom kan­
didatov in z njihovimi izjavami glede varovanja slovenske narodnosti
42
so skrbeli, da se pri slovenski volivcih ne bi pojavil občutek narod­
nostne ogroženosti. Kandidiran in izvoljen je bil Slovenec Jakob Sche- 
Iiesnig, kmečki sin iz Spodnjih Libuč pri Pliberku, oskrbnik pri gro­
fih Eggerjih in priznan železarski strokovnjak. V svoji zahvali za iz­
volitev je Scheliesnig izjavljal svojo privrženost ustavi in monarhiji, 
obenem pa je poudarjal, da Avstrija ne sme utoniti v Nemčiji niti po­
stati nemška provinca. Posebej pa je še zagotavljal Slovencem: »Na­
rodnost slovanskega plemena naj po naši ustavni listini ostane spo­
štovana in zajamčena; jaz sam, ki temu plemenu pripadam, bom tem 
manj trpel, da bi šegam, jeziku in razvoju Slovencev bilo naloženo 
kakršno koli nasilje.« 07
Tudi kandidat dr. Franc Aussez je v svoji programski izjavi med 
drugim poudarjal, da morajo narodnosti ostati ohranjene.108 .Poslanec 
Gritzner pa je svojim volivcem, med katerimi je bila skoraj polovica 
Slovencev, zagotavljal, da hoče čuvati svetost konstitucialnega prestola 
in da je njegov program: »Močna Nemčija, v kateri bo našla Avstrija 
z vsemi svojimi narodnostmi krepitev in poln razvoj.«100
Takšne programske izjave koroških kandidatov in poslancev za 
frankfurtsko skupščino onemogočajo trditev, da se je slovensko prebi­
valstvo na Koroškem s frankfurtskimi volitvami odreklo svoje narod­
nosti, in to celo v primeru, če bi bilo seznanjeno z načelnim pomenom 
teh volitev za slovensko politično individualnost.
Zgodovinar pa ima še eno možnost, da preveri pravilnost teh za­
ključkov o nacionalno političnem pomenu rezultatov frankfurtskih vo­
litev na Koroškem, namreč, če jih primerja s podatki o volitvah v 
državni zbor. ki so bile komaj poldrug mesec pozneje na osnovi ena­
kega volilnega sistema kot frankfurtske. Tem volitvam tudi nemško 
zgodovinopisje ne skuša pripisati kakega pomena v zvezi z narodno po­
litično usmerjenostjo koroškega prebivalstva in vsi pisci se strinjajo, 
da je tedaj tako prevladovalo vprašanje zemljiške odveze, da je vse 
(volilna udeležba, izbira kandidatov itd.) poteklo pod tem vtisom.
S podrobno analizo teh volitev je V. Melik prišel do zelo pomemb­
nih zaključkov za našo temo. Ugotovil je, da je enako kot pri frank­
furtskih volitvah tudi pri volitvah v državni zbor bilo zanimanje vo­
livcev na Koroškem dosti večje od zanimanja volivcev na Kranjskem. 
Učinek protifrankfurtske agitacije na volilne udeležbe v obeh deželah 
je bil očitno podrejenega pomena, saj se skoraj enaka struktura ude­
43
ležbe pokaže tudi pri državnozborskih volitvah, ko take agitacije 
ni bilo.“’
Pri obojnih volitvah se je glavna masa volivcev ravnala predvsem 
po preudarku, koliko je od njih pričakovala hitrejše zemljiške odveze. 
Kjer je ostrina nasilnih nastopov bila manjša, oziroma zaupanje v le­
galni način reševanja večje, tam je tudi volilna udeležba bila večja, 
tako pri majskih kot pri junijskih volitvah. »Podložniški nastopi ob 
volitvah,« ugotavlja B. Grafenauer, »kažejo njihovo odločno težnjo, 
da se že za 1. 1848 iznebe urbarialnih bremen in da so le pod tem 
vidikom tudi nastopali. V politični spor okrog Frankfurta se pod­
ložniki seveda sploh niso spuščali.«'11
c) — Od frankfurtskih do deželnozborskih volitev. Slovensko po­
litično gibanje na Koroškem je kljub svoji šibkosti in kljub temu, da 
so ga cerkvene in posvetne oblasti preganjale, rastlo naprej in bilo svo­
jim nasprotnikom hudo neprijetno. Koliko so si zaradi njega belili 
glave je videti iz vrste člankov, ki je začela izhajati koj po frankfurt­
skih volitvah v uradnem listu »Klagenfurter Zeitung« in se dotikala 
slovenskega vprašanja na Koroškem in pa nasploh. Za pomanjkljivo 
politično strpnost na Koroškem pa je značilno, da v listu ves ta čas ni 
bilo prostora za noben članek, ki bi razložil slovenski program ali bi 
sploh bil pisan v slovenskem smislu. Če drugi ne, Majar in Einspieler 
bi tak članek že zmogla napisati — če bi bil objavljen; Einspieler je 
to prav kmalu dokazal.
17. maja je izšel prvi članek iz omenjene vrste. Napisal ga je okrajni 
komisar v Ober Vellach v nemški Zg. Koroški Preschl, ki je bil gorenjski 
Slovenec.112 M. Wutte se sklicuje nanj kot na dokaz, da se na Koroškem 
slovensko narodno gibanje ni moglo razširiti, omenja pa le nedoločeno, 
da je Preschl bil rojen Slovenec.113 Zato pa njegovi posnemalci kot E. 
Pinzer že z gotovostjo pišejo: »Vedno bolj so se začenjali gibati vodilni 
koroški Slovenci in odklanjali prizadevanja Einspielerja in Majarja. 
Slovenski okrajni glavar Preschl se ni bal (!) v Klagenfurter Zeitung 
učinkovito nastopiti proti obema nacionalistoma.«114 Preschla lahko na­
vajamo kot primer mišljenja državnega uradnika, kakršne je avstrijski 
sistem ustvarjal pri vseh narodih, gotovo pa ne kot predstavnika mišlje­
nja koroških Slovencev. A če ga že omenjamo, je treba navesti celoto 
njegovih pogledov, ne le tisti del, ki se izreka proti slovenski politični 
individualnosti. Resnica je namreč ta, da se je Preschl izrekel tudi
44
proti nemški politični individualnosti in zagovarjal združenje nemško- 
slovanskih (političnih) nacij s pogojem, da ne bo nobenih nacionalnih 
privilegijev. Ta del Preschlovih nazorov pa M. Wutte seveda ne omenja.
Prvi Preschlov članek je naslovljen enako kot Griinovo pismo, »Mo­
jim slovenskim bratom«. Preschl priporoča Griinova pisma in označuje 
kot vir zla Metternichov sistem, za katerega pravi, da je pospeševal 
nasprotje med narodnostmi. S tem sistemom mora pasti tudi nasprotje 
med narodi in zavladati mora sloga, ne glede na narodnost, proti nacio­
nalnim fantastom, ki odpirajo pot ruski knuti."’
29. maja je Preschl objavil drugi članek z naslovom »Slovenski 
bratje«. V njem se sklicuje na uvidevnost Slovencev, naj spričo zu­
nanjih nevarnosti in iz hvaležnosti cesarju zaradi ustave, ne postavljajo 
nacionalnih zahtev. »Zakaj bi naj zdaj hoteli priklicati v življenje svoje 
lastno kraljestvo Slovenijo, zakaj naj bi hoteli vpeljati lasten stil na 
sodiščih, zakaj popolnoma slovenske šole?« Kar bo potrebno, bo re­
ševal državni zbor, za zdaj pa mora veljati sloga z Nemci v Avstriji.1'6
Medtem je 7. junija sporočil Vinzenz Rizzi, da bo od 1. julija 
prevzel uredništvo Klagenfurter Zeitung in Carinthije. Orisal je svojo 
redakcijsko politiko: »Predvsem bo zadržanje našega lista odločno 
nemško. Zvesti našemu deželnemu knezu se ne bomo nikoli naveličali 
zagovarjati najtesnejše priključitve k Nemčiji, katere integralni del 
smo, z vsemi našimi razpoložljivimi silami, pri tem pa bomo posvetili 
najodkritosrčnejše priznanje in najprisrčnejše zanimanje neodtujljivim 
pravicam naših slovenskih sobratov, sinov iste dežele.«"7
9. junija je izšel še tretji (zamolčani) Preschlov članek. V njem 
kritizira Tirolce zaradi njihovega robatega odgovora češki deputaciji 
23. maja in jim očita, da take geste škodujejo nemško slovanski slogi. 
Sam se označi kot Slovenca in pravi, da je njegovo geslo tesno združe­
vanje in bratstvo ne glede na narodnost. Pojmi Nemec, Slovan, Ceh, 
Tirolec, Korošec, Avstrijec, Prus, Bavarec morajo postopno izginjati, 
ustvariti se mora narodno združenje (Völkerverein) nemško slovenskih 
nacij, kjer bo vsaki naciji brez prednosti garantirana njena narodnost. 
To je potrebno zaradi zemljepisnih okoliščin. Da bi to dosegli, je po­
trebno zaupanje in vzajemno poroštvo narodnosti, kajti »drugače se ta 
nekoliko heterogena telesa, če eni narodnosti dajemo prednost pred 
drugo, nikoli ne bodo mogla amalgamirati«." 8
12. junija je sledila objava najvišjega uradnega zagotovila, da ko­
roška politična individualnost ostane. Pomen tega zagotovila za nem­
45
ško agitacijo proti slovenskemu programu na Koroškem je moral biti 
posebno velik, saj so po njem slovenske zahteve očitno dobile značaj 
protidržavnosti. To je bila izjava nadvojvode Janeza z dne 4. junija 
delegaciji koroških deželnih stanov, ko je rekel, da se mora vsak po­
štenjak upirati, »vsem rovarjenjem, pa naj so to separatistične težnje 
ali radikalne namere«.1”
V takšnem ozračju so 24. junija 1848 potekle volitve v začasni 
koroški deželni zbor (začasni, ker še ni bila sprejeta deželna ustava). 
Podrobnejših podatkov o njih nimamo. Volilni red so predpisali raz­
širjeni koroški deželni stanovi. Zbor je štel 72 poslancev, ki jih je bilo 
treba voliti v 4 skupinah. 14 predstavnikov so volili duhovski in de­
želni stanovi, vpisani v deželno matrikulo, 10 pa so volili nevpisani 
večji zemljiški posestniki (šest poslancev za Spodnjo Koroško in štiri 
za Zgornjo Koroško; volilni cenzus za to skupino je na Zgornjem 
Koroškem znašal najmanj 40 gld, na Spodnjem Koroškem pa najmanj 
100 gld. davka). V drugi skupini so volili »višji« industrijci 6 svojih 
poslancev (5 izmed lastnikov rudnikov in enega izmed deželno poobla­
ščenih tovarnarjev). V tretji skupini so volile večje mestne občine 14 
poslancev (Celovec 6, Beljak 2, Friesach, St. Veit, Velikovec, Wolfs­
berg, Feldkirchen in Spittal pa po enega poslanca). V četrti skupini 
so volile ostale mestne občine in pa kmečke občine 28 poslancev (po 
enega v 17 volilnih okrajih na Spodnjem Koroškem in v 11 volilnih 
okrajih na Zgornjem Koroškem). Član deželnega zbora je bil tudi od 
vlade postavljeni predsednik.120
Za slovensko prebivalstvo je prišla v poštev le četrta skupina. 44 
poslancev prvih treh skupin in pa predsednik so a priori pripadli Nem­
cem, ki so v njihovih rokah bili vsi stanovsko-fevdalni in gospodarski 
privilegiji. V 28 volilnih okrajih četrte skupine so bili poslanci s slo­
venskega področja vsekakor v manjšini. Medtem ko so v prvih treh 
skupinah volilni upravičenci volili neposredno, je v četrti skupini vo­
litev bila posredna. Volilna pravica ni bila splošna, omejena je bila 
na stalno naseljeno moško prebivalstvo, ki je plačevalo kakršen koli 
direkten davek in dokazalo dohodek vsaj 200 gld. Ne glede na to so 
volili duhovniki, doktorji, profesorji in ranocelniki.
Posebno pomembna za našo raziskavo je določba, da noben posla­
nec ni smel od svojih volivcev sprejeti instrukcij.121
Takšen volilni red za koroški deželni zbor je že tedaj doživel z 
meščansko liberalne strani ostro kritiko. Pisec, signiran s »K«, je kri­
46
tiziral stanovski sistem predstavništva v provizoričnem deželnem zboru, 
ugotavljal neskladnost med načeli, po katerih je bil že sestavljen 
državni zbor in ki so bila čisto predstavniška, in pa med stanovsko se­
stavo koroškega zbora. Domneval je, da bodo predstavniki imatriku- 
liranih stanov zastopali v razpravah interese plemstva in da se jim bodo 
pridružili tudi predstavniki industrije, ki je prav tako v rokah plem­
stva. Na ta način bi imelo plemstvo v deželnem zboru dejansko 20 
predstavnikov, katerim se bo morebiti pridružilo še 10 predstavnikov 
nematrikulirane veleposesti, ki je zvečine tudi v lasti plemstva. Pisec 
je opozarjal na možnost, da bi plemstvo v deželnem zboru dobilo ve­
čino, če bi meščanski in kmečki zastopniki ne bili vsi prisotni, kajti za 
sklep deželnega zbora je zadostoval kvorum 30 poslancev. In tako je 
bilo dovolj že 16 plemiških glasov za sprejemanje veljavnih sklepov. 
Pisec ugotavlja, da je precej manjših mest in trgov, ki nimajo samo­
stojnega zastopstva in so vključeni v kmetske občine. Pisec je izrazil 
tudi bojazen, da zaradi nezaupanja, ki je vladalo pri kmetih do me­
ščanstva, trgi, vključeni v kmečke občine, ne bi mogli doseči, da bi 
imeli svoje poslance.122
O poteku volitev (23. in 24. junija 1848) in o kandidatih nam še 
ni znanega ničesar. Ne vemo tudi, kakšno je bilo zadržanje slovenskih 
(kmečkih) volivcev. Znano je, da so kmečki volivci na Kranjskem še 
posebno močno odklanjali volitve v deželni zbor, ker temu telesu niso 
zaupali in so bili mnenja, da bo o zemljiški odvezi odločal že državni 
zbor.123 Položaj na Koroškem se verjetno ni dosti razlikoval od kranj­
skega, saj je znano, da so med pripravljavci koroških deželnih volitev 
prevladovale izrazito protikmečke težnje v taki meri, da prvotno sploh 
niso imeli namena priznati tudi kmetom pravice do lastnih predstav­
nikov in da jih je šele kranjski vzgled primoral, da so opustili to 
skrajno reakcionarno stališče.124 Kako neprijazen je bil odnos provi­
zoričnega koroškega deželnega zbora do kmečkih zahtev, kaže tudi dej­
stvo, da v vsem času svojega prvega zasedanja (od 17. julija do 6. 
septembra 1848) ni prišel do tega, da bi obravnaval vprašanje zemlji­
ške odveze, čeprav mu je že prejšnji razširjeni stanovski odbor pripravil 
načrt takšne odveze.125
Iz navedenih podatkov lahko zaključimo, da provizorični koroški 
deželni zbor 1. 1848 še daleč ni bil to, čemur pravi M. Wutte »svo­
bodno izvoljeni koroški deželni zbor«.126 Ta deželni zbor je bil v res-
47
niči že za tisti čas (po majskih dogodkih) prav reakcionarna kom­
binacija privilegiranega predstavništva fevdalnega plemstva, povezane­
ga z industrijo in rudarstvom, s privilegiranim predstavništvom večjih 
mest in pa z relativno mnogo premajhnim predstavništvom manjših 
mest in kmečkih občin, katerim je še posebej bila nadeta uzda posred­
nih volitev. Že sodobnik V. Rizzi je posrečeno označil pravi značaj 
koroškega provizoričnega deželnega zbora v primerjavi s poprej izvo­
ljenim državnim zborom, ko je zapisal, da koroški zbor počiva na kon­
cesijah marca, medtem ko sloni državni zbor na dosežkih maja.127 In 
V. Rizzi je mož, za katerega M. Wutte sam piše, da je »najgloblje 
prodrl v probleme nemškega in avstrijskega vprašanja.«12*
d) — Zedinjena Slovenija in koroški deželni zbor. Delovanje za 
Zedinjeno Slovenijo se na Koroškem ni omejevalo samo na Majarja 
in Einspielerja. Že 13. maja 1848 je 14 Slovencev iz Celovca poslalo 
v imenu društva »Koroška Slovenija« pozdrav srbski narodni skup­
ščini v Sremskih Karlovcih.129 8. junija 1848 pa so koroški Slovenci 
poslali pozdrav slovanskemu kongresu v Pragi, v katerem so ponovili 
terjatev po Zedinjeni Sloveniji: »Zato posebno Vas prosimo, verli ro­
doljubi, iskreno podpirajte prošnje slovenskih poslancev na prihodnim 
Bečkim saboru za ustrojenje Slovenije, ne perpustile nigdar, da bi se le 
eden korak zemle slovenske Slavjanstvu za veke odmaknil: otmite nas 
nemški prevari, ktera nas hoče proti naši volji k nemškemu zvezu per- 
silit!« Pozdrav je podpisalo 25 oseb (2 pravnika, 3 modroslovci, 1 
strokovni učitelj, 3 duhovniki, 16 bogoslovcev).130 Slovenci na Koro­
škem so se kmalu tudi organizirali in »Slovenija« je 18. julija 1848 
že poročala o ustanovitvi Slovenskega društva v Celovcu, prve slovenske 
politične organizacije na Koroškem.131
Začetek delovanja Vinzenza Rizzija kot novega urednika »Klagen­
furter Zeitung« je omogočil, da je v koroškem deželnem glasilu končno 
prišla do besede tudi sldvenska stran, in sicer 17. julija 1848 ali na­
tanko štiri mesece potem, ko je glas o revoluciji prispel na Koroško!
Rizzi svoje odločne nemške usmerjenosti, kot smo navedli, že v 
naznanilu ni skrival. V svojem prvem uredniškem uvodniku z naslovom 
»Naš položaj« jo je še enkrat poudaril, a glede Slovencev zapisal jasno 
in odkrito svoje prepričanje, da zanje ni druge možnosti, kot da se 
vključijo v Nemško zvezo. Podčrtal je, da morajo tudi Čehi biti se­
stavni del Nemčije, a zanje je vsaj dopustil načelno možnost, da se
48
od nje ločijo, če bi se ustvarila — seveda šele po evropeizaciji Rusije 
— velika slovanska zveza. Slovencem niti te možnosti ni priznaval. 
»Politični pomen Slovencev na Koroškem, Štajerskem, da celo na 
Kranjskem, čeprav je to popolnoma slovenska dežela,« piše Rizzi, »je 
predvsem v tem, da se naslanjajo na tisto mogočno slovansko deblo, ki 
se širi globoko v jugovzhodni smeri in katerega severozahodni odrastek 
so sami. — Razumemo simpatije Slovencev za plemenske tovariše, ki 
so vrhu tega njihovi sosedje, razumemo, da izobraženi Slovan ne bo v 
Nemški zvezi kljub vsej politični enakopravnosti, kljub najbolj bratov­
skemu občevanju z Nemci, nikoli zares polno in svobodno zadihal, 
razumemo, ker smo sami na sebi izkusili, kaj je plemenska ljubezen, 
ker nas naše nemško srce uči spoznavati in spoštovati slovansko srce; 
toda mi imamo na vsa poželenja po ločitvi eno samo besedo odgovora, 
žalostno, neizprosno: politična nujnost. Posest Trsta in poti do njega, 
je življenjsko vprašanje Nemčije — to je njeno edino južno prista­
nišče.«132
Odgovor tudi najbolj poštenega nemškega zmernega liberalca ti­
stega časa na Koroškem na slovensko zahtevo po narodni osamosvojitvi 
je bil sicer sočuten, a odločen »Ne, ni mogoče!« Poštenosti tega moža 
so se Slovenci vendarle imeli zahvaliti, da so končno mogli v edinem 
koroškem listu v prav skromni in previdni obliki postaviti vprašanje, 
na katero je ta list že mesece nikalno odgovarjal. 17. julija 1848, na 
prvi dan zasedanja novoizvoljenega koroškega provizoričnega deželnega 
zbora je v »Klagenfurter Zeitung« izšel majhen nepodpisan članek, 
ki poziva koroški deželni zbor, naj na osnovi 4. člena ustavnega načrta 
upošteva stotisočglavo slovensko prebivalstvo na Koroškem. Sledi naj 
vzgledu štajerskih in kranjskih stanov in sklene in izdejstvuje naj, »da 
bo slovenski jezik vpeljan po slovenskih okrajih v šole in urade in da 
mu bo v slovenskih krajih brez omejevanja v kar največjem obsegu 
zagotovljena enaka pravica, kot jo ima nemški jezik v nemških krajih.« 
Poziv se končuje z zagotovilom, da so težave, ki se postavljajo proti 
uresničenju teh zahtev, samo na videz nepremagljive.133
V pozivu torej ne najdemo zahteve po razdelitvi dežele, marveč 
le zahtevo po enakopravnosti slovenskega jezika v slovenskih okrajih. 
Apel se je pač striktno držal v okviru določb Pillersdorfove ustave. 
Že s sestankom ustavodajnega državnega zbora (22. julija 1848) pa je 
ta ustava izgubila veljavo.
4 Narodna politična zavest na Koroškem
49
V provizoričnem koroškem deželnem zboru je avgusta 1848 
prišla v razpravo nova sodna razdelitev dežele; poročevalec Jacomini 
je pri tem prezrl narodnostno načelo in med drugim predvidel priklju­
čitev slovenskih občin Bače, Šteben, Marija na Zilji in drugih nem­
škemu beljaškemu sodnemu okraju.134 Hitro se je v celovškem vladnem 
listu 14. avgusta 1848 pojavil članek slovenskega avtorja (pač Andreja 
Einspielerja), ki je priporočal pri določanju občin in sodnih okrajev 
upoštevanje jezikovne meje, to mejo tudi opisal (po knjigi Joseph 
Wagner, Herzogtum Kärnten, str. 48) in konkretno grajal namen pri­
ključiti prej omenjene občine beljaškemu sodnemu okraju. Vsekakor 
se je pisec previdno zavaroval (oziraje se pač na žuganje cesarskega 
namestnika nadvojvode Janeza), da ne piše v duhu sovraštva proti 
Nemcem in daleč od separatizma, ampak v interesu svobodnega živ­
ljenja občine, miru in blaginje dežele.135
Deželni zbor ni upošteval priporočil o prilagoditvi notranjih admi­
nistrativnih meja jezikovni dvojnosti dežele, slovenske zahteve je za­
vrnil na politično višji ravni: s protestom proti delitvi dežele v prid 
Zedinjeni Sloveniji.
Prvi povod za to, da je deželni zbor 17. avgusta 1848 načelno 
razpravljal o možnosti delitve koroške dežele, je bil po M. Wuttejù 
predlog Löhner ja, nemškega poslanca s Češkega, naj bi zgodovinske 
pokrajine opustili in namesto njih ustanovili okrožja po vzoru 
francoskih departmajev.136 Drugi povod pa je bila programska zah­
teva po Zedinjeni Sloveniji, ki je tako močne pobude dobivala prav 
s Koroškega. »Oba predloga«, piše M. Wutte, »sta povzročila na 
Koroškem pri Nemcih in pri Slovencih (podčrtal J. P.) najhujše 
vznemirjenje. 17. avgusta je poslanec Jakomini v provizoričnem 
deželnem zboru opozoril, da etnografska razdelitev Koroške ne bi 
bila izvedljiva zaradi velike jezikovne pomešanosti in da bi bila po­
gubna, naravnost uničujoča, spričo tesnega prepletanja vseh gospodar­
skih in političnih prizadevanj. Predlagal je, naj deželni zbor izjavi, 
da se ne more strinjati z nobenim izmed obeh predlogov in da to 
izjavo pošlje osrednji vladi s prošnjo, naj jo sporoči državnemu zborü. 
Slovenec dr. Rulitz, rojen v Rožu, je predlog podprl in dodal, da mora, 
kljub temu, da je sam Slovenec, najsvečaneje protestirati proti ločitvi 
slovenskih delov ozemlja od Koroške in proti njihovi združitvi s Kranj­
sko (1) in da je upravičen to izvajati tudi v imenu slovenskega prebi­
valstva na njegovem domačem področju krog Borovelj. Poslanec Karner
60
je Rulitzu pritrdil kot predstavnik slovenskega okraja Humperk. Ja- 
kominijev predlog je bil soglasno sprejet.«
Že pregled sestave in političnega značaja koroškega deželnega zbora 
je pokazal, da mora biti zelo previden, kdor hoče iz sklepov in stališč 
tega oblastnega telesa kar neposredno izvajati zaključke o zavesti in 
razpoloženju prebivalstva, posebno še njegovih družbeno nižjih plasti. 
Posebej še to velja za slovensko prebivalstvo, ki je socialno bilo tako 
okrnjeno. Pa vendar avstrijsko zgodovinopisje od M. Wutte ja naprej 
vztrajno navaja stališče koroškega provizoričnega deželnega zbora kot 
dokaz, da se je slovensko prebivalstvo 1. 1848 zavestno opredelilo proti 
zedinjenju Slovencev.137
Razen tega splošnega pomisleka proti takšnemu tolmačenju pa je 
treba še pogledati osebe, ki so se oglasile v tej debati in na katere se 
sklicujejo. M. Wutte in njegova šola, saj jih slednja že kar proglaša 
za predstavnike Slovencev (D. Doliner).
Najprej predlagalec protesta, poslanec Franz vitez Jacomini (tako 
se je namreč sam podpisoval; M. Wutte ga je ponemčil v Jakominija. 
najbrž ne slučajno). Bil je eden izmed glavnih lastnikov in rudarskih 
podjetnikov v svinčenih revirjih Plajberk-Rute. To je postal v začetku 
19. stoletja, ko se je oženil z dedinjo rudarskega podjetnika Holenije; 
prej je bil visok uradnik, namreč gubernialni tajnik.138 Že po teh nje­
govih kvalitetah bi ga težko imenovali predstavnika koroškega sloven­
skega prebivalstva. A sam je, nekako v zadregi povedal, da niti ni 
Korošec, ko je nastopil kot prvi zagovornik koroške integritete, proti 
uničenju »koroške narodnosti«, kakor se je izražal. V svojem govoru 
v deželnem zboru je 17. avgusta 1848 takole dejal: »Dovolite mi, da 
na koncu dodam še nekaj besed v svoje opravičilo, da sem se tako rekoč 
vsilil kot branilec v tej zadevi, — nekaj besed, ki zadevajo mojo ne­
pomembno osebo. Nisem sicer rojen v tej deželi, toda že 40 let ji pri­
padam z vsemi svojimi interesi. Koroška je postala moja domovina. 
Koroška je domovina mojih otrok. Koroška obsega vse, kar posedujem, 
vse, kar mi je drago in ljubo. Ponosen sem, da se smem imenovati 
Korošca, čeprav sem le posvojeni sin po prosti odločitvi.«137 Zanimivo 
podrobnost, da glavni govornik v korist nedotakljivosti zgodovinske 
fevdalne tvorbe Koroške 1. 1848 sploh ni bil Korošec, je M. Wutte 
skrbno zamolčal. Še bolj se je, kajpada, varoval govoriti o tem, da Ja­
comini ni govoril v imenu kakšne nemške, marveč koroške nacional--
4* 51
nosti, vse še v skladu s fevdalnim kozmopolitskim gledanjem, ki je 
poznalo le nacije v smislu zgodovinskih pokrajinskih političnih enot, 
katerih se nikakor ni hotelo odreči, tudi če bi to bilo v korist zedinje­
nju nemške etnično politične nacije. In res je Jacomini pozneje na seji 
5. decembra 1848, skupaj s Tschahuschniggom, spet predlagal dežel­
nemu zboru protestno resolucijo, to pot proti znamenitima paragrafoma 
2. in 3. frankfurtske ustave; v njej je bilo rečeno, da stoji ohranitev 
zgodovinske habsburške monarhije z vsemi njenimi nenemškimi pro­
vincami vred nad koristmi nemške združitve in da bi z zgolj nem­
škim zedinjenjem bila prizadeta Koroška zaradi njenega zemljepisnega, 
političnega in trgovskega položaja.140 Jacomini je gledal na razdelitev 
koroške dežele z gospodarskega stališča, zlasti z očesom lastnika plaj- 
berških rudnikov svinca, ki so delovno silo črpali iz nemške in sloven­
ske soseščine. Omeniti pa tudi moramo, da je Jacomini med tedanjimi 
koroškimi politiki bil eden redkih, ki so poudarjali, da je treba spošto­
vati zakonite narodnostne potrebe in pravice slovenskega prebivalstva 
na Koroškem. V tem smislu je pomemben njegov članek v Rizzijevi 
»Deutsche Monatschrift aus Kärnten« 1. 1851.141
Dalje, dr. Matija Rulitz. Videli smo, da ga M. Wutte navaja kot 
glavno slovensko pričo; s tem, da ne pove, kje je bil izvoljen, vzbuja 
vtis, kot da bi bil poslanec kakega slovenskega, prejkone boroveljskega 
kmečkega volilnega okraja. Temu je nasedla tudi D. Dolinerjeva, ki 
ga je označila kot zastopnika Slovencev v deželnem zboru. Toda Rulitz 
sam nam v nekem svojem pismu, objavljenem 1. 1861, sporoča, da je 
bil 1. 1848 v koroškem deželnem zboru zastopnik mesta Celovca.143 
V začetku poletja 1. 1848, v svojem članku v »Carinthiji«, je res sam 
povedal, da je Slovenec. Kako pa je pojmoval slovensko narodnost in 
kakšni so bili njegovi nazori o slovenskem jeziku, najbolje pove nje­
govo stališče o uvedbi slovenščine v vseučiliški pouk in v sodobno 
poslovanje, zapisano v istem članku: »0 slovanski univerzi ali o uvedbi 
slovanskega jezika na sodišča v zapisnike in listine pa ne more biti 
govora tako dolgo, dokler se ne bo izoblikoval splošen slovanski knjižni 
jezik, katerega bodo razumeli vsi pismeni Slovani v Evropi, za to pa bo 
treba še dosti časa.«143 Podobo Rulitza kot Slovenca dopolnjuje poro­
čilo Andreja Einspielerja, da je kot kandidat pri volitvah v državni 
zbor 20. junija 1848 na Koroškem pred slovenskimi volilnimi možmi 
v Velikovcu le z veliko težavo govoril slovenski.144 Iz ostalih podatkov 
o Rulitzu izvemo, da je sprva bil advokat, da je leta 1848, vsekakor
52
po izvolitvi v koroški deželni zbor, prešel v sodnijsko službo in da je 
končal kot svetnik naddeželskega sodišča v Grazu in kot dvorni svet­
nik.143
Nastop Rulitza proti delitvi Koroške dežele 17. avgusta v deželnem 
zboru ni bil slučajen. V začetku oktobra 1848 je spet Rulitz v članku 
zahteval upravno samostojnost Koroške.146 V začetku novembra je re- 
feriral o peticiji odbora deželnega zbora za samostojno deželno upravo 
in nastopal proti zvezi Koroške s Kranjsko ali Štajersko v enem guber- 
niju.147 21. novembra 1848 je Rulitz na seji provizoričnega deželnega 
zbora, ki se je ukvarjal s frankfurtskima ustavnima paragrafoma 2 in 
3, ostro napadal te določbe proti dr. Janeschu in dr. Tauererju.'48
Rulitz je v teh primerih vedno nastopal v smislu vladne politike, 
ki je glede avstrijske državne ureditve težila za ohranitvijo starih kro- 
novin (izjava nadvojvode Janeza koroški stanovski deželni deputaciji), 
kateri je prijala ločitev Koroške od ljubljanskega gubernija (oktroira­
na ustava) in ki seveda ni hotela ničesar slišati o ločitvi avstrijskih 
dežel Nemške zveze od nenemških delov monarhije. Rulitz je bil vse­
kakor tipični predstavnik socialnega sloja na Slovenskem, o katerem 
pravi I. Prijatelj: »Nemškutarski uradnik je bil tisti faktor, ki je 
najtemeljiteje osmukal zeleno drevesce slovenskih narodnih upov . . . 
še preden je neomejeno zavladal germanizatorski absolutizem.«149
Rulitz je obenem tudi prvi znani predstavnik tistega tipa ponem­
čenega slovenskega izobraženca na Koroškem, ki so ga ustvarile nemška 
politika, uprava in šola na Koroškem, človeka, ki dovoljuje, da se nje­
govo slovensko poreklo poudarja vselej prav v tistem trenutku, kadar 
on sam nastopa ob strani nemške uprave in nemške politike proti 
naravnim narodnostnim pravicam slovenskega ljudstva na Koroškem.
In končno — Karner, drugi govornik, ki je v debati o Jacomini- 
jevem predlogu podprl Rulitzov nastop. Pri njem M. Wutte ni pozabil 
povedati, da je bil poslanec slovenskega volilnega okraja Humperk 
(Hollenburg). Vendar niti on ne trdi, da bi Karner bil slovenskega 
rodu, čeprav sam poudarja slovenski značaj humperškega volilnega 
okraja. Že ta okoliščina je tipična za dejanski položaj in za upošte­
vanje, ki ga je slovensko prebivalstvo imelo v koroškem predstavni­
škem telesu. Kaj more Karnerjeva izjava pomeniti kot izraz dejanskih 
narodnostnih potreb in orientacije slovenskega prebivalstva na Ko­
roškem?
53
Edini znani poslanec v koroškem deželnem zboru, o katerem bi 
lahko rekli, da je bil predstavnik svoje slovenske podeželske volilne 
enote, je bil Milonik, po domače Zdožen iz Straje vasi.150 Apih ga ime­
nuje nemškutarja in radikalca, omenja pa Einspielerjevo poročilo, da 
je Milonik ob neki priložnosti v deželnem zboru razburjeno zaklical: 
»Kdo nam tukaj sme braniti, da govorimo slovenski? Mar nismo tudi 
mi domačini?« In še, da je Milonik obenem z Rulitzom zahteval, da 
morajo uradniki umeti slovenski in da naj se slovenščina uvede tudi 
v šole. 24. aprila 1849 pa je bil Milonik tisti, ki je v deželnem 
odboru svetoval, naj se pri slovenjenju zakonov in ukazov za koroške 
Slovence upošteva domače narečje, ker je knjižni jezik prevodov za 
Korošce zvečine nerazumljiv (le to je namreč Milonik mogel razumeti 
kot »kranjsko narečje«). Apih sam pravi, najbrž po posvetu z Einspie­
lerjem, da ni verjetno, da bi Milonik s tem svojim zadnjim predlogom 
imel namen koroške Slovence izločevati kot nekaj posebnega, nekako 
v smislu poznejših »vindišarskih« teorij, marveč da je govoril s stali­
šča praktične potrebe slovenskega prebivalstva na Koroškem po njem 
lahko umljivih zakonih v lastnem jeziku, ki pa je seveda bil slovenski. 
— Naj tukaj k temu omenimo samo mimogrede tudi značilno izjavo 
Einspielerja samega, o katerem pač ne moremo dvomiti glede njegovih 
namenov, o vprašanju umljivosti in ljudskosti jezika v tedanjih sloven­
skih prevodih zakonov. 11. februarja 1851 je Einspieler v pismu 
Muršcu o slovenskem jeziku zakonskih prevodov pisal: »Jaz se imam 
za znanega Slovenca, pa vendar moram naravnost obstati, da tih zako­
nikov ne zastopim, ako nemški text ne berem. Vse tako terdo tako 
zamotano, tako abstraktno, vse tako po nemško, da bodemo, če po volji 
tih gospodov pojde, dobili nemški stil v slovenski obleki. Prosim te, da 
si kak zvezek našega zakonika od leta 1851 dobiš; beri, to je po slo­
vensko; prosti kmet lahko zastopi. Tistih abstraktnih besed, tistih 
dolgih stavkov ni; tudi tehniških besed se ogibamo, — jih bodemo 
najprej v šole, in potem šele v postave dobili. Bojim se, da bi prestav­
ljanje državnega zakonika našim sovražnikom priložnostne dalo, nam 
vse podreti in vse škodovati.«1'1
Dejansko pa srečujemo pri Miloniku pojav, ki je znan po vsem 
Slovenskem in ki se pozneje na Koroškem tako trdovratno vzdržuje, 
namreč, da razgledanejši, liberalno (ali — kakor pravi Apih — radi­
kalno) usmerjeni Milonik v političnih vprašanjih sledi nemški, t. j. 
liberalni stranki oziroma struji, medtem ko ga slovenska politično ne
54
pritegne spričo njene izrazite konservativnosti. Tako si tudi lahko 
razlagamo dejstvo, da Milonik, ki sicer poudarja pravico slovenskega 
jezika v deželi, v debati o delitvi dežele molči, seveda, če je sploh 
bil navzoč. Pozneje bomo videli, da je Milonik kot slovenski, nemško 
usmerjeni liberalec tedaj bil še osamljen pojav.
Drugi govorniki, ki so se v tej debati oglasili ali bi se morali 
oglasiti, niso znani. Tako ugotavljamo, da o stališču koroškega sloven­
skega volivca glede slovenskih narodnih potreb in v slovenskem enot­
nem narodnem vprašanju dejansko ne vemo skoraj ničesar. Celo narod­
nostno enotno ozemlje slovenskega velikovškega okraja ostaja v tej 
debati popolnoma nemo.
Spričo navedenih dejstev, je gotovo potrebna velika previdnost 
vsakomur, kdor hoče delo koroškega deželnega zbora 1. 1848 vzeti kot 
merilo dejanskih ljudskih teženj v tistem času. Na vsak način pa je 
neutemeljeno poskušati to delo razlagati kot dokaz za tedanjo in bo­
dočo narodnostno politično odločitev in orientacijo Slovencev na Ko­
roškem, prikazovati ga kot nekakšno samoodločbo ali pa predhodnika 
samoodločbe koroških Slovencev. Še posebno tudi zaradi tega, ker je 
znano, da niti kranjski deželni zbor ni razpravljal o vprašanju zedi­
njene Slovenije in da so npr. slovenski poslanci v štajerskem deželnem 
zboru brez ugovora sprejeli člen deželne ustave, ki je govoril o nede­
ljivosti dežele.1,2
Debata o enotnosti koroške dežele dne 17. avgusta pa nikakor ni 
bila edina priložnost, ko je koroški deželni zbor razpravljal o sloven­
skem vprašanju na Koroškem. Ali je zgolj naključje, da nemško zgo­
dovinopisje od M. Wutteja do danes vse druge priložnosti zamolčuje, 
čeprav je ob njih koroški deželni zbor dal nekaj porabnih in dobrih 
predlogov in sklepov za izboljšanje položaja Slovencev na Koroškem?
V debati o administrativni razdelitvi Koroške, ki je v koroškem 
deželnem zboru trajala vso drugo polovico avgusta in prve dni sep­
tembra je Jaeomini predlagal, naj bi v sodnih okoliših z deloma ali s 
čisto slovenskim prebivalstvom nastavljali sodnika in aktuarja z zna­
njem slovenščine.153
Koroški deželni zbor je pravosodnemu ministrstvu glede sodne 
organizacije predlagal naslednje upoštevanje slovenskega jezika: slo­
venščino morajo obvladati v Celovcu pri kolegijalnem sodišču dva 
sodnika in en sodnik — suplent, nadalje tajnik, pri kolegialnem so­
dišču v Beljaku en sodnik, en suplent in pa tajnik ali aktuar, pri vsa­
55
kem posameznem sodišču, v katerega okolišu je prebivalstvo deloma 
slovensko, en deželni sodnik in aktuar, kjer pa je prebivalstvo popol­
noma slovensko pa tudi vodja zemljiške knjige.154
Omenili smo že J. Apihovo poročilo, da sta poslanca Rulitz in 
Milonik zahtevala, da morajo uradniki znati slovenski in da naj se 
slovenščina uvede tudi v šole. Samo dva Nemca in en »Slovenec« so 
glasovali proti namestitvi učitelja slovenščine v Celovcu.153
Tudi deželni odbor deželnega zbora se je nekajkrat ukvarjal z 
vprašanji slovenskega jezika. Na svoji seji 9. septembra 1848 je sklenil 
prošnjo vladi, v kateri je najprej opozoril na okoliščino, da je »cesar­
ska beseda zagotovila enakopravnost vseh narodnosti«, da je slovensko 
prebivalstvo na Koroškem zelo pomembno in da je koroški deželni zbor 
pravosodnemu ministrstvu že predlagal pravkar omenjeno upoštevanje 
slovenskega jezika pri sodiščih in pri nastavljanju sodnih uradnikov. 
»Da bi tako Slovenec kakor tudi Nemec imela priložnost,« govori 
sklep deželnozborskega odbora, »naučiti se slovenskega jezika, ki je 
povsod v Avstriji posebno pa na Koroškem tako potreben, »naj pro­
svetno ministrstvo na liceju in na gimnaziji v Celovcu ustanovi slo­
vensko stolico, tako da bo še v šolskem letu 1848/1849 mogoč študij 
slovenščine.156
Še po oktroirani ustavi je odbor koroškega deželnega zbora raz­
pravljal o slovenskih prevodih uradnih besedil. Kot smo že omenili, 
je na predlog Milonika sklenil prositi deželnega glavarja, naj ta be­
sedila prevaja človek, ki pozna koroško slovensko narečje, ” s čimer 
je še enkrat potrdil potrebnost slovenskih prevodov.
Samo neodložljive potrebe, ki so se kazale pri upravljanju sloven­
skega prebivalstva, so mogle pripraviti koroški deželni zbor in njegov 
odhor k temu, da sta toliko časa porabila za urejanje jezikovnih vpra­
šanj v upravi. Te potrebe so izvirale iz dejanskega narodnostnega zna­
čaja slovenskega prebivalstva, katerega glavnina, kmetje, je tedaj prav 
krepko nastopala proti fevdalnim vezem. Jezikovne koncesije, s kate­
rimi je koroški deželni zbor skušal zadovoljiti to prebivalstvo, so edino, 
s čimer je, hočeš nočeš, prevzemal vsaj v skromni meri vlogo predstav­
nika njegovih teženj in potreb.
Stališče slovenskega političnega gibanja na Koroškem se je znova 
pokazalo 25. avgusta 1848 s člankom Matije Majarja v »Sloveniji«, 
ki je spet zahteval kraljevino Slovenijo in zvezo s Hrvati in Srbi in 
tako odrekal pravico koroškemu deželnemu zboru odločati v imenu
56
Slovencev. Vse do konca narodno reformnih prizadevanj obdobja 
1848/1849 je koroško slovensko vodstvo ohranilo samostojno pobudo 
in jo prenašalo tudi na Slovence v drugih deželah.
Še pred debato v ustavnem odboru je Slovensko društvo v Celovcu 
zasnovalo zanimiv kompromis, ki naj bi tudi za primer, da ostanejo 
stare kronovine nedotaknjene, zagotovil slovenski Koroški poseben po­
ložaj. Oktobra 1848 je v svojem letaku odločno zahtevalo razdelitev 
Koroške v dve okrožji »po jeziku« in za slovensko okrožje poudarjalo, 
da ne sme biti pridruženo nemški državi, marveč da mora »tud za­
naprej, kakor do sedaj« ostali pod ljubljanskim gubernijem.158 Tako 
besedilo razodeva, da je celovško Slovensko društvo računalo, da bo 
podrejenost Koroške ljubljanskemu guberniju obveljala še naprej in 
da so v tem videli praktično rešitev zedinjenja Slovencev pod eno 
upravno oblastjo, vsaj kar se tiče Koroške, združljivo z ohranitvijo 
kronovin.
Da je pri tej pobudi šlo res za poskus kompromisne rešitve in ne 
morda za načelno odstopanje od splošne terjatve po Sloveniji, je očit­
no iz pisem, ki ga je Slovensko društvo v Celovcu napisalo 24. no­
vembra (listopada) 1848 ljubljanskemu slovenskemu društvu. V njem 
je takole očrtan smoter skupnih prizadevanj: »da se slovenski jezik vpe­
lje v naše pisarnice in učivnice, — da dobimo od deržavnega zbora nam 
neodgodljivo potrebno Slovenijo, — da Avstrija ostane edina, svobodna 
in mogočna razdrobivši vse zanke in napade stranke Frankobrodske 
— Madjarske . . ,«15’
Tudi takšno docela postavno in spravljivo delovanje Slovenskega 
društva v Celovcu pa ni šlo v račun nemško liberalnim krogom in 
oblasti na Koroškem: pritisnili so na uradnike, da so morali vsi po 
vrsti izstopiti iz društva.160 Očitno so vplivu društva pripisovali veliko 
večji pomen, kot pa so hoteli priznati.
Ko sta Kavčič in Kranjc 23. oz. 25. januarja 1849 predlagala v 
ustavnem odboru ustanovitev Slovenije brez Koroške »iz razlogov kon- 
venience« in ko je ustavni odbor tudi takšno Slovenijo zavrnil, so ko­
roški Slovenci skušali zidati svojo prihodnost na upravni povezanosti 
Koroške s Kranjsko: »Z žalostnim sercem smo tiste verstice v »Slove­
niji« brali, da naša mila Slovenija se ne bo vstrojila«, je pisal A. Ein­
spieler 19. februarja 1849 Muršcu. A brez upanja ni bil: ». . . kakor 
današnje Slav. Centralb. povedo, ima Koroška pri Kranju ostati. Naj le
57
nesramni in nesiti Nemci beračijo, da se tega ubranijo; mi Slovenci 
stojimo na strani deržavnega zbora in bomo brez dvombe premagali.« 
Še potem, ko je Koroška upravno bila ločena od Kranjske (11. marca 
1849) in ko je v Ljubljani zavladala huda malodušnost, je Einspieler 
še vse leto vztrajno pisal v »Slovenijo« v duhu prizadevanj za zedinje­
nje Slovencev, kolikor je bilo možno v okviru oktroirane ustave. 3. ju­
lija 1849 je celo predlagal, naj se pošlje na Dunaj peticija vseh Slo­
vencev z vsebino: »1. De bi se v treh gubernijah, ljubljanski, graški in 
teržaški raztreseni slovenski narod v eno kraljestvo pod imenom, Slove­
nija’ s svojim deželnim zborom sklenil;« »2. De bi se slovenski jezik 
v šole in kanclije uvedel« in »3. De se Slovenija z nemško zvezo ne 
zjedini.« »Koroški rodoljub je budil spečo nemškutarsko — mlačno 
Ljubljano . . .« piše Prijatelj in ugotavlja, da Einspielerjeva prizade­
vanja v Ljubljani niso našla odziva.161
Tako ugotavljamo, da je tudi v času splošnega pojemanja revolucio­
narnega gibanja in utrjevanja reakcije, sovražne narodnim gibanjem 
zasnovanim na naravnem pravu, slovenska politična misel na Koroškem 
posebno vztrajno iskala možnosti doseči realno združenje s slovensko 
glavnino in da je celo v najbolj neugodnem obdobju dajala nove spod­
bude slovenskemu narodnemu gibanju v celoti.
4. Radikalni demokratični tabor na Koroškem v letih 1848 do 1849 in 
slovensko vprašanje
V političnem življenju Koroške v letih 1848 do 1849 se očrtujeta 
na nemški meščanski strani dva tabora. Večina koroškega meščanstva 
oz. malomeščanstva se zbira v taboru z vlado sodelujočega desnega 
liberalizma, ki sicer simpatizira z zahtevo po nacionalnem zedinjenju 
Nemčije, istočasno pa podreja vse svoje misli in svoje delovanje sta­
liščem in interesom habsburške dinastije. To še posebno, ker v legiti- 
mističnem zgodovinskem principu najde oporo proti nacionalnim za­
htevam Slovencev. To je tabor, ki pošilja v frankfurtsko skupščino, v 
državni zbor in v koroški provizorični deželni zbor poslance, ki se 
uvrščajo v veliki večini med desnico, ki glasujejo proti slovitima para­
grafoma 2. in 3. frankfurtske ustave, ki v koroškem deželnem zboru 
sprejmejo resolucijo proti frankfurtskemu ustavnemu načrtu, ki v av­
strijskem državnem zboru glasujejo za odškodnino fevdalcem ob zem-
58
ljiški obvezi; oni zagovarjajo omejitev volilne pravice samo na gospo­
darsko samostojne sloje in so proti volilni pravici za delavce v mestu 
in na deželi. Oni so tisti, ki v koroškem provizoričnem deželnem zboru 
poudarjajo koroško »narodnost« proti slovenskim naravno pravnim 
narodnostnim zahtevam. To je tabor, ki s strahom gleda na oktobrsko 
revolucijo na Dunaju, ki ostane popolnoma pasiven ob pozivu revo­
lucionarnega Dunaja na pomoč proti oboroženemu napadu reakcije, 
to je tabor, ki po zmagi kontrarevolucije na Dunaju in po krvavem 
obračunu z dunajskimi revolucionarji z zadovoljstvom sprejema vrnitev 
reda in miru in ki končno brez odpora sprejme postopno vračanje 
absolutizma v zavesti, da so njegovi ozki razredni in pa nemški na­
cionalni interesi v razmerju do Slovencev, t. j. ohranitev njihovega go­
spodujočega položaja, nedotaknjeni in zagotovljeni za prihodnost.
Manjšina je v drugem taboru, ki ga nemško koroško zgodovinopisje 
imenuje tabor radikalnih demokratov. V čem je bila radikalnost in 
demokratičnost tega tabora pa pove prav malo. M. Wutte se zanima 
izključno za njegova stališča glede vprašanj združitve Nemčije, pri 
čemer mu je revolucionarna stran tega vprašanja čisto postranskega 
pomena in ga skuša izrabiti izključno kot dokaz za velikonemško 
usmerjenost koroških Nemcev že od leta 1848 dalje. H. Braumüller, 
ki skrbno zamolčuje prav vse velikonemške manifestacije v koroškem 
političnem življenju, pa temu taboru odpiše še to karakteristiko, tako 
da mu ne preostaja dosti več kot golo ime. Edini, ki je v povojnem 
koroškem zgodovinopisju pri tem taboru iskal tudi druge, socialne 
momente, je Rudolf Cefarin. Na vprašanje pa je gledal samo s sta­
lišča razvoja socialističnega tiska na Koroškem.162 V radikalno demo­
kratičnem taboru in v njegovem tisku vidi predhodnike socialne demo­
kracije. Cefarin navaja list »Volksblatt«, ki je po odpravi cenzure 
kdaj pa kdaj in brez podpisa izhajal v Beljaku. V izvodu, ki ga je dobil 
v roke, je v programskem članku med drugim bral: »Dobili smo to, 
kar smo zahtevali, pustite nas zdaj v miru živeti. Zdaj bomo že po­
skrbeli za to, da bo ljudstvo poučeno in potem boste videli, da smo 
dosegli tri velike stvari: nacionalno gardo, tiskovno svobodo, ustavo. 
Stanovi vseh provinc nam bodo obravnavali nove zakone, ki bodo spo­
štovali blagor kmetov in delovnega razreda v enaki meri z vsemi raz­
redi . . .« Na osnovi tega Cefarin zaključuje: »Tukaj je odkrito izražena 
želja po enakopravnosti kmečkega in delavskega stanu z drugimi sta­
novi in tako so bili »Volksblatt« in njegovi poznejši nasledniki, »Karn-
59
tens Volksfreund« in »Villacher Zeitung« prvi odvetniki interesov 
delavstva na Koroškem in prvo javno glasilo njegovih želja in za­
htev.« 163
Takšno je Cefarinovo mnenje. Toda s tem ni rešeno vprašanje, ali 
so izdajatelji »Volksblatta« in obeh omenjenih poznejših listov res 
isti ljudje. Gotovo pa je, da se je okoli »Kärntens Volksfreund« in 
pa njegovega naslednika »Villacher Zeitung« zbiral krog ljudi, ki jih 
pisci označujejo kot radikalne demokrate.
Med koroškimi frankfurtskimi in državnozborskimi poslanci v 
letu 1848 najdemo samo enega radikalnega demokrata, že omenjenega 
Maxa Josefa Gritznerja. Vendar pa v neposrednem koroškem politič­
nem dogajanju v tem revolucionarnem obdobju Gritzner ni veliko 
pomenil, niti ni organsko iz njega izrastek Bil je državni sekretar v 
generalni računski direkciji na Dunaju in njegova politična fiziogno­
mija se je izoblikovala v dunajski sredini. Z Dunaja se je ponudil kot 
kandidat za frankfurtsko skupščino. Kako je prišlo do njegove kan­
didature, ni znano, vsekakor pa ga ne nahajamo med kandidati, ki 
jih je predlagalo celovško volilno društvo, niti med kandidati, ki jih 
je predlagalo dunajsko Društvo za Koroško (Verein für Kärnten in 
Wien) in prav tako ne med kandidati tretje skupine predlagateljev, 
tako imenovanih »Prijateljev domovine«. Kakor rečeno, je bil izvoljen 
kot namestnik poslanca v Šentandraškem volilnem okraju, poslanec pa 
je postal, ker se je izvoljeni grof Thurn svojemu mandatu odrekel. 
Gritzner je odšel v Frankfurt, se tam priključil skrajni levici, tako 
imenovanemu »Donnersbergu« in se v koroškem političnem življenju 
ni več pojavil. Za njegovo stališče je značilno, da je 20. julija v frank­
furtskem parlamentu predlagal pogajanja z rimsko kurijo za odpravo 
celibata. Udeležil se je oktobrske vstaje na Dunaju, po zmagi reakcije 
pa je emigriral v Ameriko, kjer je kmalu umrl.1“'1
Gritzner je vplival na koroško politično življenje le posredno s 
svojim nečakom Albertom Tonitzem, okrajnim komisarjem v Eber- 
steinu, glavnim pobudnikom in izdajateljem omenjenih demokratičnih 
listov »Kärntens Volksfreund« in »Villacher Zeitung«. Ne samo zaradi 
uradniškega poklica, ampak tudi zaradi drugih momentov, ki so nam 
o njem znani, bi Alberta Tonitza težko mogli označiti kot predstavnika 
radikalne demokratične smeri gle.dano celo v okviru nemškega revolu­
cionarnega gibanja na Koroškem. Ko je Tonitz 3. junija 1848 za­
prosil beljaško kresijo za dovoljenje za izdajanje uradnega lista pod
60
njegovim uredništvom, je kresija prošnjo poslala 8. julija guberniju 
s priporočilom za ugodno rešitev, in sicer z utemeljitvijo, »da ne bi 
pozneje izdajanje časopisa prišlo v manj zaupanja vredne roke.«16S Že 
to kaže, da Tonitz v očeh sicer zelo ozkosrčnih cesarskih oblasti ni 
veljal kot radikalen element. Njegov odnos do delavskega razreda pa 
spoznamo v njegovem predlogu za razdelitev Koroške na okraje avgusta 
1848.166 Predvidel je ustanovitev samostojnega okraja Plajberk kljub 
temu, da bi štel samo 6000 prebivalcev in to utemeljil s tem, »da je to 
eden najvažnejših, najbogatejših krajev in bi zlahka kril okrajne stro­
ške; množica rudarjev pa zahteva v bližini močno varnostno oblast...« 
Spričo takšnega stališča ni čudno, da v listu »Kärntner Volksfreund«, 
ki ga je Tonitz 1. septembra končno začel izdajati v Beljaku, nikakor 
ne zasledimo zahteve po politični enakopravnosti delavcev z ostalimi 
stanovi, kakršno je Cefarin našel v listu »Volksblatt«. Cefarinova do­
mneva o kontinuiteti v krogu izdajateljev obeh listov je dvomljiva in 
prav tako je dvomljiva tudi na tej domnevi sloneča karakterizacija 
obeh Tonitzevih listov »Kärntner Volksfreund« in »Villacher Zeitung« 
kot zagovornikov interesov delavskega razreda na Koroškem.
Prva številka Tonitzevega lista si je postavila za nalogo, da hoče 
s pomočjo aktivnega ustavno zakonskega sodelovanja učiti ljudstvo, 
kaj je ustava, kakšne so pravice in dolžnosti državljanov, kako je treba 
vladati. Pri tem bo njegovo vodilo: »Odločen, premišljen napredek; 
brezpogojno priznanje ljudske se veren osti kakor tudi nacionalnosti na 
osnovi pogojev, ki jih bo postavil nemški parlament, zahteva po naj- 
liberalnejšem razvoju naše ustave po zakoniti poti in cenene ljudske 
državne uprave, vneto zastopanje skupnih nemških in posebnih ko­
roških koristi, zlasti še naše montanske industrije; pospeševanje ljud­
ske izobrazbe in dobrodelnosti; boj proti vsakemu samovoljnemu vla­
danju in napakam v upravi, nevmešavanje v verske (v nasprotju s 
klerikalnimi) zadeve.«167 O delavskem razredu ni besede, posebne ko­
roške koristi vidi predvsem v koristih montanske industrije.
Podnaslov, ki ga nosi list, namreč »Časnik za zastopstvo meščan­
skega in kmetskega stanu« pa glede kmetov ni ustrezen. Zagovarja 
namreč plačanje odškodnine za zemljiško odvezo in skuša odškodnino 
celo pravno in zgodovinsko utemeljiti. Priznava sicer, da bi za pod­
ložnike bil najboljši brezplačen način odveze, a to bi bila kršitev prava. 
Kmete straši s tem, da bi si tudi hlapci in kajžarji potem hoteli sami
61
prilastiti zemljo. Odveza brez odškodnine je bila mogoča samo v fran­
coski revoluciji, pri mirni, zakoniti poti (kakršno je list priporočal 
Avstriji oz. Nemčiji) pa to ni mogoče. »Pred tem nas reši božja pre­
vidnost!« vzklika »Kärntens Volksfreund«. Dva tedna pozneje je Tonitz 
to stališče še obširneje utemeljil v posebnem članku. Po njegovem bi 
se naj večji del dajatev oprostil brez odškodnine, glede ostanka pa naj 
bi plačal polovico odškodnine odvezanec, polovico pa dežela. Za osnovo 
odškodnine naj bi vzeli maksimalno dve desetini dohodka zemlje.Ies 
Omenili smo že, da je list obsojal »zapeljance«, ki zahtevajo brezpo­
gojno odvezo brez odškodnine in »komunistična poželenja« pri hlapcih 
in kajžarjih brez zemlje.
Glede državne ureditve list ni bil republikanski, nastopal je za mo­
narhično demokracijo, pri čemer je poudarjal, da nima v mislih 
ustavne monarhije, marveč takšno ureditev, kjer bi bil monarh le šef 
države; jo predstavljal navzven in kjer bi monarh kvečjemu imel 
pravico veta v zakonodaji.169 Že v naslednji številki pa se zahteve lista 
očitno radikalizirajo, najbrž pod vplivom oktobrske vstaje na Dunaju. 
Zdaj ugotavlja Tonitz programatično, da ne sme biti nobenega obzira 
za privilegije in zahteva padec vladavine plemstva in uradnikov, no­
bene odškodnine za zemljiško odvezo in prosto občinsko ureditev. Ob­
javlja zelo liberalen načrt temeljnih svoboščin državljanov, v ka­
terem je med drugim predvidena ločitev cerkve od države, uvedba 
civilne poroke in kjer je še posebej postavljena zahteva, da cerkev 
ne sme imeti vpliva na javno šolo.170 18. oktobra izraža list svoje ogor­
čenje zaradi reakcije na Dunaju in to ogorčenje prenaša tudi na slo­
vanske narode, katere enači z Jelačičem. Očita Jelačiču in Hrvatom, da 
nastopajo proti revoluciji kljub temu, da je Ogrska že bila pripravljena 
umakniti »tiste nepravične jezikovne zahteve«. Še naprej pa goji iluzije 
glede dinastije in dopoveduje bralcem, da cesar ni svoboden pri svojih 
odločitvah, a da hoče najboljše svojim narodom.11 21. oktobra 1848, 
ogorčeno kritizira koroški deželni zibor, ker ni izdal oklica za pomoč 
Dunaju, temveč sklenil v tem smislu le nekaj peticij. Poslancem v 
koroškem deželnem zboru očita, da so prijatelji Jelačiča, posebno pa je 
razočaran zaradi brezbrižnosti kmetov, ki se ne zganejo, da bi Dunaju 
pomagali. »Korošcu se pač spodobi, da mirno ostane doma, tudi če je 
vse na kocki« končuje ironično. 172 Geslo zemljiške odveze brez od­
škodnine je prišlo prepozno . . ... . ’ . . . . : ■ >!
62
V času oktobrske vstaje se je tudi v Celovcu zbral demokratični 
krožek, ki je 16. oktobra 1848 ustanovil »Kärntner Volksverein« (Ko­
roško ljudsko društvo). Njegov namen je bil zaščita političnih svo­
boščin proti reakciji na podlagi demokratične monarhije. V statutu je 
bilo rečeno, da je sprejem v društvo mogoč samo na podlagi priporo­
čila dveh članov, pogoj pa je neoporečen privatni značaj kandidata. 
Društvo hoče delati samo z moralnimi sredstvi, na sestankih ne sme 
biti terorističnih izrazov. Vzrok za izključitev iz društva pa so stare 
ali sedanje tajne zveze posameznikov s policijo. Prvi predsednik dru­
štva je bil deželni poslanec dr. Janesch. Njegov namestnik je bil, kot 
pravi M. Wutte, »zelo radikalno usmerjeni« bivši poročnik Alois 
Wiesner, tajnik pa zasebni učitelj Josef Ratz iz Humperka. Bil je 
vzgojitelj pri baronu Dickmann-Secherau. Slednja sta bila duša društva. 
Med člani je bil tudi deželni poslanec dr. Josef Löschnigg, znan zaradi 
svojih informativnih člankov o ustavnih vprašanjih v »Klagenfurter 
Zeitung«, in deželni poslanec dr. J. Tauerer, pedagog Russheim, poza- 
mentnik Preschern in A. von Stahlberg. Löschnigg in Tauerer sta 
bila izvoljena kot namestnika za poslanca v frankfurtski parlament. 
Podobno demokratično društvo so ustanovili tudi v Beljaku.17'
, Prvo dejanje celovškega ljudskega društva je bilo, da je sprejelo 
list »Kärntens Volksfreund« za svoje glasilo in v njem objavilo svoje 
statute. Obvestilo je javnost, da zbira prostovoljce za pomoč Dunaju 
in da upa, da bo v začetku novembra prva skupina že pripravljena.
Pod vplivom oktobrskih dogodkov in zaradi združevanja novih 
demokratičnih ljudi okrog lista »Kärntens Volksfreund«, se Tonitzevo 
glasilo radikalizira. Po zmagi reakcije na Dunaju in po obračunu z 
dunajskimi revolucionarji ta radikalnejša usmerjenost lista le počasi 
pojema. 15. novembra zahteva amnestijo za Dunajčane, vendar ne ;za 
»morilce Latourja in Lamberga«. Protestira proti ustrelitvi komisarja 
frankfurtskega parlamenta Roberta Bluma zaradi udeležbe v bojih na 
Dunaju.174 Noče se sprijazniti z dejstvom, da je s porazom revolucije na 
Dunaju tudi ugasnilo upanje na zedinjenje Nemčije. 25. novembra 
objavlja adreso celovškega ljudskega društva na frankfurtski.parlament, 
da podpira izjavo 29 avstrijskih poslancev (ki so glasovali za para­
grafa 2 in 3 /nemške ustave) in poudarja^ da se nemško pleme koroške 
dežele z veseljem podreja sklepom frankfurtskega parlamenta, na koncu 
pa izraža prazno upanje, da bo »visoka ustavodajna narodna skupščina 
žnala svojim sklepom v primeru potrebe dati tudi potrebno sankcijo,
.63
da bi nemški stvari na znotraj in navzven zagotovila tisto spoštovanje, 
ki ga potrebuje in ki ga zasluži.«173
Frankfurtski parlament seveda ni niti mislil na to, da bi za iz­
vedbo svojih sklepov uporabil revolucionarno silo nemškega ljudstva, 
a »Kärntens Volksfreund« je 2. decembra, v skladu z objavljeno adreso 
celovškega ljudskega društva, zahteval odstop vseh koroških poslancev 
iz avstrijskega državnega zbora.176 Razpisal je tudi zbiranje denarnih 
prispevkov za dunajske ranjence in obžaloval protest koroškega de­
želnega odbora z dne 5. decembra 1848 proti členom 2 in 3 nemške 
ustave. Vendar je moral pri tej priložnosti tudi sam ugotoviti, da v 
ustvarjenem položaju člena 2 in 3 nemške ustave nista združljiva s 
tesno priključitvijo Avstrije Nemčiji. Zahteval pa je, da bi Avstrija 
v tem položaju morala vsaj nakazati sredstva, s katerimi bi nemško 
združenje vendar bilo moč doseči in poudarja, da bi »ločitev obeh ce­
sarstev bila največja nesreča, ki bi lahko prizadela srednjo Evropo.« 
Opredelil se je za podporo programa levega centra v avstrijskem 
državnem zboru.177
Bridka izkušnja po zmagi reakcije nad osamljenim revolucionar­
nim Dunajem je bila povod za globlje razmišljanje in sad je bil za­
nimiv članek, signiran z gg (morda Löschnigg), o »starih liberalcih 
in radikalcih«. V njem pisec razmejuje obe skupini koroškega poli­
tičnega življenja.
V svojem često sicer poštenem, a zaprašenem patriotizmu, mislijo 
stari, da mora skupna monarhija (seveda habsburška) biti ohranjena 
kot močna, enotna Avstrija, in sicer s pomočjo vojaško birokratskega 
centraliziranega aparata, ki bi bil osamljen od ljudstva in narodov. V 
okvir tega sistema sodi nastavljanje Nemcev za uradnike v slovenske 
kraje in narobe. V ta stari sistem sodi tudi priključitev Koroške ilir­
skemu guberniju v Ljubljani. Ta sistem je doslej onemogočil upor 
ljudstva proti hlapčevanju in izzval trenja med narodi. »Radikalci pa 
hočejo dati narodom, ki ne spadajo zraven, proste roke; za ostale pa 
tudi žele združenje v federativni državi v vzhodni Evropi s pomočjo 
po naravi potrebnega veziva njihovega položaja in vzajemnih interesov. 
S pomočjo tesne priključitve na Nemčijo, s pomočjo pridobitve donav­
skih dežel, ki bo odprla možnost razcveta nemške trgovine, naj nadalje 
tvorijo združene države srednje Evrope!« Stari liberalci pa za tako 
tesno priključitev nočejo vedeti. 15. maja je bila izbojevana demokra­
cija, a ta »demokracija zahteva — ker svoboden, samostojen narod
61
drugega naroda ne zatira — enakopravnost; ta spet zahteva samostojno 
vlado vsake narodnosti s pomočjo samostojnih parlamentov, pri čemer 
upravlja osrednji parlament samo zadeve navzven (federativna drža­
va). K tem mislim so morale pripeljati težnje po nacionalni ločitvi, ki 
so odkrito prišle na dan zlasti po 15. maju. — Tukaj pa nezavestno 
prihajajo v nasprotje sami s seboj tisti na pol liberalci, ki zahtevajo 
sicer tudi ,enakopravnost narodovo’, toda obenem z ohranitvijo celotne 
monarhije, ki naj bi bila vodena edinole z Dunaja (centralizacija) . . . 
Takšna celotna monarhija pa se lahko v Avstriji doseže smo z že ome­
njenimi silami (vojaštvo in uradništvo), s pomočjo pritiska na narod­
nosti v korist ene vladajoče narodnosti, z zaviranjem specifičnega na­
cionalnega razvoja, z zaviranjem prostega živahnega gibanja; takšen 
položaj pa pri sedanji zavesti narodov ne bi mogel biti trajen.« Članek 
poudarja dalje, da obstajajo razen tega razlike med starimi liberalci 
in radikalci tudi v notranjih vprašanjih, in sicer zahtevajo radikalci 
avtonomno komuno proti birokracji, manjšo vojsko, podreditev voja­
štva civilnim oblastem, ljudsko oborožitev za notranjo varnost. Članek 
se zaključuje z ugotovitvijo, da ne more biti prej govora o novi ureditvi 
monarhije, preden se ne določi razmerje narodnosti med seboj.’78
V članku najdemo torej res demokratično stališče, ki sicer 
še naprej sprejema monarhični državni okvir, vendar pa govori, na 
osnovi izkušnje nemške revolucije z ločitvenimi težnjami nenemških 
narodov, o federativni ureditvi države enakopravnih srednjeevropskih 
narodov s samostojnimi parlamenti in s skupnim zveznim parlamentom 
z zelo omejenimi kompetencami. Vprašanje, ali bi ugodnosti takega 
položaja v tem primeru bile priznane tudi tako imenovanim ne­
zgodovinskim narodom, bomo obravnavali pozneje v konkretnem 
odnosu do slovenskega vprašanja. Vsekakor pa je »Kärntens Volks­
freund« še v svoji zadnji številki 30. decembra 1848 potrdil liberalna 
stališča z objavo tako imenovanega katekizma sodobnosti, v katerem 
je proglašal ateizem in popolno ljudsko suverenost.1'9 Vendar iz ničesar 
ni mogoče videti ali sklepati, ali bi v to ljudsko suverenost vključeval 
tudi volilno pravico delavskega razreda.
Iz tega, kar smo doslej povedali o listu »Kärntens Volksfreund« 
in o krogu, ki se je zbiral okoli njega, lahko zaključimo, da gre za 
izraz političnih teženj koroškega malomeščanstva, zlasti njegovega ple­
bejskega dela, ki ni v nobeni zvezi s fevdalno posestjo in ureditvijo. 
Ta krog je omejen tako socialno kot politično. Predvsem ne najde stika 5
5 Narodna politična zavest na Koroškem
65
s težnjami kmečkih množic, zahtevo po zemljiški odvezi brez odškod­
nine postavi šele potem, ko je že prepozno, in še to le mimogrede, 
delavskega razreda ne prizna kot enakopravnega političnega faktorja, 
kaj šele, da bi v njegovem imenu zahteval takšno enakopravnost; do­
sledno se giblje le v okviru monarhične ureditve.
A tudi znotraj tega tabora opažamo diferenciacijo, zlasti v času po 
zmagi reakcije na Dunaju, ko začno oblasti močneje pritiskati na de­
lovanje celovškega ljudskega društva. Že samo ta pritisk je namreč 
zadostoval, da so kmalu izstopili iz društva advokati Janesch, Tauerer, 
Löschnigg. Nasprotno pa po 31. decembru 1848, ko je ministrstvo za 
notranje zadeve društvo kar razpustilo, radikalnejši elementi bolj ple­
bejskega značaja nikakor ne prenehajo z delovanjem. Še naprej vzdr­
žujejo stike s tako imenovanim »Zentralmünzverein« v Frankfurtu, 
ki je dejansko bil poskus osrednje organizacije nemških demokratičnih 
društev, zbranih okrog programa levice in ki je imel namen uresničiti 
nemško republiko. Predstavnika teh radikalnih elementov sta že ome­
njena Wiesner in Ratz. Wiesner je marca 1849 odpotoval v Frankfurt, 
se pozneje udeležil vstaje v Badnu in končno emigriral v Švico. Ratz, 
ki je bil avtor večine pozivov in adres ljudskega društva, pa je svojo 
agitacijo nadaljeval med novaki v Feldkirchnu in Spittalu, kjer je de­
jansko prišlo med vojaštvom do upornosti. V Celovcu je v gostilni 
izrekel zdravico na čast Košuta in Italijanov in za pogin tistih, »ki za­
tirajo nemško cesarstvo in svobodo«. Nekaj časa se je pred policijo 
skrival, končno je bil aprila 1849 aretiran in nato obsojen na štiri leta 
težke ječe. — Wiesner in Ratz sta nedvomno predstavnika tiste poli­
tične struje v revolucionarnem obdobju 1848/49 na Koroškem, ki v 
resnici zasluži ime radikalnih demokratov. — Tonitz, ki je po razpustu 
ljudskega društva in po prepovedi lista tudi nadaljeval delo z izdaja­
njem novega lista ( »VillacherZeitung« ), tej struji vendarle ne more 
biti prištet. Represivni ukrepi oblasti ga niso privedli k radikaliziranju 
stališč, marveč k umiku. S svojim stricem Gritznerjem je emigriral v 
Ameriko, po amnestiji pa se je vrnil spet na Koroško in delal kot 
advokat v Št. Vidu; o kaki njegovi politični aktivnosti pozneje ni nič 
slišati.180
Lahko bi se vprašali, ali nemara tudi Vinzenz Rizzi ne sodi v ta 
krog radikalnih demokratov, saj je zlasti v vprašanju enakopravnosti 
koroških Slovencev izpričal jasnost in poštenost v svojih pogledih, 
kakršne pozneje več ne srečamo v koroški politični zgodovini. Vendar
66
tega o Rizzi ju ne bi bilo mogoče reči; on je zmeren meščanski demo­
krat, odlikuje se sicer z izredno širokim pogledom in z dognanostjo 
svojih misli, iskreno se zavzema za nemško zedinjenje na osnovi mo­
narhističnega principa, a odklanja revolucionarno akcijo kot sredstvo 
za uresničenje tega namena. Značilno je, da se je leta 1848 prav kmalu 
umaknil iz aktivnega političnega delovanja, da je že konec avgusta 
odložil uredništvo »Klagenfurter Zeitung« in »Carinthije«. M. Wutte 
pravi, da je podvomil v uspeh akcije za nemško zedinjenje.161 Tudi 
novembra, v času akcije odbora koroškega deželnega zbora proti čle­
noma 2 in 3 nemške ustave, je Rizzi molčal. Šele pozneje, leta 1849, 
se je zopet vrnil v politično življenje s svojo znano politično revijo 
»Deutsche Monatsschrift aus Kärnten«, ki pa se je gibala v okviru 
oktroirane ustave in nemštvo poudarjala le v kulturnem smislu.
Kakšno pa je bilo praktično stališče koroškega radikalnega demo­
kratičnega tabora do nezgodovinskih narodov, posebno še do slo­
venskega?
V proglasih in člankih radikalnih demokratov na Koroškem ne 
najdemo določenega stališča glede slovenskega narodnega vprašanja, 
katerega se nikjer neposredno ne dotaknejo. Njihov tisk sploh Sloven­
cev ne v celoti ne tistih na Koroškem nikjer ne omenja. Kadar mimo 
grede govori o njih, jih imenuje »Vendi« in zanje pravi, da so nase­
ljeni na Koroškem južno in nedaleč severno od Drave.182 Že iz te be­
sedne rabe se izraža določeno podcenjevanje slovenskega vprašanja, saj 
celo »Klagenfurter Zeitung« v tistem času Slovence le z manjšimi 
izjemami imenuje vselej z njihovim pravim imenom. V tistem času 
(kakor tudi v najnovejšem) je uporaba imena Slovenec na Koroškem 
do neke mere pomenila vsaj načelno priznanje naravne enotnosti slo­
venskega naroda in njegove pravice do obstoja.
Videli smo že, da je glavni inspirator demokratičnega gibanja, 
Gritzner, pri volitvah v Laboški dolini, ko se je priporočal za poslanca 
v frankfurtski državni parlament, poudarjal, da je njegov cilj močna 
Nemčija, v kateri bo dobila Avstrija z vsemi svojimi narodnostmi 
okrepitev in popoln razvoj.183 Na splošno je ta tabor zlasti po oktobr­
skih dogodkih in po Jelačičevi intervenciji proti dunajski revoluciji 
poln nezaupanja do slovanskih narodov, podobno kot vsa revolucio­
narna levica v tedanjem času, da govori o »napadih vedno bolj pre­
drzno nastopajočega panslavizma«. 184 V hudih polemičnih napadih
s*
67
proti Čehom enači Slovane in reakcijo in v zvezi s tem nastopa proti 
slovanskim jezikom185 in meni, da je nemška revolucija padla v past 
slovanske lokavščine.186 Zanimivo je dejstvo, da se je celovško ljudsko 
društvo v svojih vrstah nacionalnemu vprašanju sploh izogibalo. V 
statutu društva je bilo rečeno, da je tendenca društva naslonjena na 
čisto humane in svobodnjaške principe in »da je z namenom preprečiti 
razdružcnje, s kaznijo prepovedano vsako trenje zaradi narodnostnih 
ali verskih razlik.«187
Koroški radikalni demokrati nacionalnega vprašanja na Koroškem 
ne obravnavajö, ga po vsej verjetnosti zaradi splošne politične neprebu- 
jenosti slovenskega dela prebivalstva nimajo za pereče, še manj 
pa vidijo kako možnost, da bi ga izkoristili za okrepitev svojih posto­
jank. Važno pa je ugotoviti, da pri tem taboru ne najdemo nasproto­
vanja slovenskim narodnim zahtevam. Značilna je že omenjena adresa 
na frankfurtsko skupščino, ki jo je celovški Volksverein sprejel 9. no­
vembra 1848, v kateri ponavlja zahtevo po združitvi z Nemčijo ne 
morda, kot je tedaj bilo običajno na nemški liberalni strani, v imenu 
neke koroške narodnosti, marveč samo v imenu »nemškega plemena te 
dežele«. V komentarju resolucije Tonitz še enkrat poudarja, da govori 
ta resolucija v imenu nemških plemenskih tovarišev in da naj pokaže, 
»za kaj jim gre v razmerju s Slovani in nesvobodnimi, namreč za 
ohranitev nemške nacionalne samostojnosti za zdaj in za utemeljitev 
boljše prihodnosti nemškega naroda v bodoče«.188 Da adresa ne govori 
zgolj slučajno samo v imenu nemškega plemena dežele, priča tudi 
reagiranje njenih nemških desno liberalnih kritikov, ki so vzklikali: 
»Niti nemško niti slovansko pleme Koroške ne želi priključitve k 
Nemčiji na način, kakor jo predlagata paragrafa 2 in 3 bodoče ustave 
Nemčije.«189
Po nekaterih znakih bi lahko sodili, da se je po zmagi protirevolu­
cije na Dunaju in potem, ko so upi na uresničenje zedinjenja Nemčije 
čedalje bolj kopneli, razen razumljivega čustvenega ogorčenja proti 
slovanskim narodom kot opori absolutizma in monarhične reakcije, 
v krogu celovškega demokratičnega društva vendarle začelo uveljav­
ljati spoznanje, da je pogubno zvezo med dinastijo in slovanskimi 
narodnimi gibanji mogoče razbiti samo s tem, da si nemški demokra­
tični revolucionarji pridobe zaupanje slovanskih narodov in jim vzbude 
občutek, da od nemške revolucije niso nacionalno ogroženi. To misel 
čutimo že iz omenjenega Tonitzovega komentarja k adresi celovškega
68
društva, še bolj pa jo lahko razberemo iz dejstva, da je to društvo 
decembra zahtevalo od celovškega občinskega odbora, naj skupaj z 
njim prosi cesarja, da bi sklical kongres narodnosti na Dunaju, kjer 
naj bi se poravnala sporna vprašanja med avstrijskimi narodi.190
Najznačilnejše za dejansko stališče radikalnih demokratov na Ko­
roškem do slovenskega vprašanja pa je njihovo razmerje do ustavnega 
predloga levega centra v ustavotvornem državnem zboru, do tako ime­
novanega Löhnerjevega predloga, ki je med drugim predvidel tudi 
delitev Koroške, in sicer na ta način, da bi področje južno od Drave 
bilo dodeljeno Sloveniji. 13. decembra 1848 »Kärntens Volksfreund« 
odločno podpira ta program.'91 Ločitev Koroške ga pri tem nič ne ovira 
in mu je samo po sebi umevna. Da takšno stališče tedaj med koroškimi 
nemškimi radikalnimi demokrati ni bilo osamljeno, priča tudi dejstvo, 
da je trg Metnitz takrat poslal zaupnico poslancu Lohnerju.192
Končno se moramo vprašati, kakšno mesto in vlogo je v radikalno 
demokratičnem taboru na Koroškem imel slovenski etnični element. 
Da je na primer članstvo celovškega ljudskega društva moralo biti 
narodnostno mešano, izhaja že iz omenjene določbe statuta, ki prepo­
veduje ločevanje v društvu na osnovi narodnostnih ali verskih razlik. 
Takšna struktura društva je spričo tedanje močne dvojezičnosti celov­
škega mesta prav naravna, posebno še, če upoštevamo, da so v društvu 
bili zastopani tudi plebejski sloji, ki so zaradi socialne etnične strati­
fikacije v Celovcu bili bolj slovenski.
Med vodilnimi člani društva se pojavlja slovensko ime pozamen- 
terskega obrtnika Prescherna. Seveda ne vemo, koliko je v tistem času 
njegov slovenski izvor bil še živ ali pa je šlo za ponemčenega meščana. 
Edini, ki se pojavlja v zvezi z radikalno demokratičnim taborom in 
katerega slovenski izvor in slovenska narodnost sta nedvomna, je Mi- 
lonig, član koroškega deželnega zbora.
Omenili smo že Milonigovo stališče do slovenskih narodnih zahtev. 
O njem vemo tudi, da je marca 1849 v zemljiško odvezno komisijo 
neuspešno predlagal urednika »Volksfreunda« Alberta Tonitza.193 To 
ime je v tedanjem času na Koroškem imelo v krogu oportunističnih 
uradnikov in politikov že izrazito slab glas, njegov list »Kärntens 
Volksfreund« je bil že četrt leta prepovedan. Predlog Miloniga zato 
vsekakor pomeni zavestno in dovolj pogumno dejanje, ki ni moglo biti 
slučajno. Seveda gre v prvi vrsti za to, da je Milonig kot kmet želel, 
da bi zemljiško odvezna komisija bila sestavljena tako, da bi interesi
69
kmetov bili kar najbolj upoštevani. Da pa je ravno Albert Tonitz 
užival Milonigovo zaupanje kot kmeta, priča o določeni sorodnosti 
pogledov med obema. Ta sorodnost se ni omejevala samo na vprašanje 
v zvezi z zemljiško odvezo, ampak tudi na ostala politična vprašanja, 
o čemer govori Milonigovo ravnanje kot župana v Straji vesi pri ure­
jevanju šolskega vprašanja.
Matija Majar je konec leta 1851 pisal iz Gorij, kjer je bil župnik, 
Muršcu, da je Milonig na svojo pest razpisal mesto gorjanskega učitelja 
v časopisu in da je potem tega učitelja tudi resnično izbral in postavil, 
ne da bi vprašal kakršno koli oblast, ne duhovsko ne posvetno. Zahteval 
je in tudi dosegel, da v šoli ni smelo biti verouka, da se župnik (t. j. 
Majar) ni smel v šolo niti prikazati in da je uveljavil stališče, da je 
učitelj odgovoren samo občinskemu odboru.'94 Milonig je torej tik pred 
ponovno uvedbo absolutizma v domači občini na svojo pest izvajal 
ločitev cerkve od države; zlasti je zanikal pravico cerkve, imeti ka­
kršen koli vpliv na pouk v šoli! Istočasno je nastopal tudi proti rabi 
slovenskega jezika v šoli in izrecno poudarjal, da učiteljem na gorjan­
ski šoli ni potrebno znati slovenski. To dejstvo je značilno za premike, 
ki so nastajali v miselnosti nekaterih tedanjih in tudi poznejših 
slovenskih kmečkih liberalcev na Koroškem spričo konservativnega 
značaja vodnikov slovenskega narodnega gibanja.
Pri Milonigu se je krog nasprotij med kmečkim liberalizmom in 
socialno konservativnim slovenskim gibanjem na Koroškem sklenil ne­
navadno izrazito in osebno med dvema vidnima predstavnikoma obeh 
skupin v slovenskem prebivalstvu — med narodnim duhovnikom Ma­
jar jem in liberalnim kmetom Milonigom. Prav gotovo ni slučajno, da 
so prav Gorje bile zadnja postaja Matija Majarja na njegovi poti ka­
zenskega premeščenja z ene koroške župnije na drugo, da je bil postav­
ljen za župnika na to faro v strajaveški občini, kjer je stoloval Milonig. 
Iz istih razlogov, zaradi katerih je Milonig predlagal Tonitza v zem­
ljiško od vezno komisijo, je seveda moral biti nerazpoložen nasproti 
Majarju, saj je ta bil znan po svojem protikmečkem ravnanju, 
ko je poleti 1. 1848 opozarjal kmete, da morajo še plačevati fevdalne 
dajatve. Za Miloniga je bil duhovnik Majar poosebljenje resnične ali 
dozdevne istovetnosti reakcionarnega protikmečkega stališča s sloven­
skim narodnim gibanjem. Ker tudi med slovenskimi, kaj šele med 
nemškimi meščanskimi liberalci na Koroškem ni bilo nikogar, ki bi 
bistril pojme in načelno ločeval med protifevdalnim značajem zahtev
70
po slovenski enakopravnosti na osnovi naravnega prava in pa med 
konservativnim cerkvenim značajem njihovih najvidnejših nosilcev 
(spomnimo se samo, kakšne poglede na narodnost je širil Preschl), 
je razumljivo, da je v miselnem osveščevalnem procesu slovenskega 
kmečkega veljaka Miloniga nastal kratek stik: ni se zadovoljil z oseb­
nim nasprotovanjem Majarju, niti ne s samovoljno ločitvijo šole od 
cerkve v mejah svoje občine, marveč je za podkrepitev svoje politične 
usmerjenosti zanikal tudi potrebo gojitve slovenskega jezika, ki je bil 
Majarju tako pri srcu.*
Milonigova odločitev je značilna za nacionalno opredeljevanje mno­
gih slovenskih liberalcev na Koroškem v vseh tistih obdobjih, ko se je 
slovensko narodno gibanje posebno močno oklepalo reakcionarnih sta­
lišč v političnem življenju. Vendar pa moramo reči, da je Milonigovo 
ravnanje v času okrog 1. 1848 bilo še izjemno. Takšno lastni narod­
nosti hoteno nasprotno ravnanje Slovencev, ki se zavestno niso pri­
družili narodnemu gibanju, tedaj gotovo še ni bilo pogostno.
Ali ne govori proti tej trditvi dejstvo, da poznamo še en primer 
takšnega hotenega škodovanja, primer dr. Račka, poslanca v državnem 
zboru in predsednika koroške komisije za zemljiško odvezo? — Rack 
je bil slovenskega rodu in o njem piše J. Apih po »ustmenem izvestju«: 
»Nekoč (1. 1849) pride k odličnemu slovenskemu rodoljubu, duhovni­
ku v Celovcu, poljubi mu roko in ga z največjo ponižnostjo prosi, da 
bi mu poslovenil zemljiško-odvezni patent, češ da bi rad napravil vese­
lje svojim ,milim bratom’ — Slovencem. Naprošeni gospod vesel spolni 
takoj to željo in Rack pošlje prevod na Dunaj, prelagatelju pa se za­
hvali z najiskrenejšimi besedami; prevodu pa je priložil to-le »priporo-
* Pravda med Milonigom in Majarjem se je končala šele 10. januarja 1853 
na intervencijo okrajnega glavarja in dekana, ki sta Milonigu dopovedala, da je 
njegovo ravnanje nezakonito. V njuni navzočnosti je Majar tega dne bil slove­
sno ... v šolo vpeljan«. Sklenjeno je bilo, da bo učni jezik nemški, verouk pa v 
slovenščini. Dopisnik »Šolskega prijatla« takole opisuje trenutek poravnave : »Dolgo 
in terdo sta si stala pri komisionu g. Milonik in g. Majar nasproti. Iz globočine 
raneniga in kervavečiga serca g. Majar poslednjič pravijo : Naj bo že kakor hoče, 
šolska molitev bo vendar po slovensko.« Ta pohlevna beseda iz ust znaniga gore- 
čiga rodoljuba šolskemu okrajnimu ogledu serce milo stori. Oni se vzdignejo in 
pravijo: ,Tako naj bo: Keršanski uk naj bo po slovensko, vse uno pa po nemško.’ 
Ta prav od nebes vdihnjena misel in beseda pade ko milo olje v grenke serca. 
Župan in fajmošter se eden druzemu bližata, straniti potihneta ko veršeče jezero 
po viharju; dolga pravda je končana. Sedaj vsi protokol brez vpiranja podpišejo: 
Keršanski nauk bo od danes po slovensko, vse uno pa po nemško, in od danes 
naprej stopi ta šola v red vsih cesarskih šol.« (Šolski prijatel, 25. januar in 22. 
februar 1853, št. 4 in 8, str. 32 in 64)
71
čilo’: Dasi na Koroškem slovenščina ni priljubljena in nikdo ne mara 
za njo, preskrbel sem vendar nekterim kričačem na ljubo ta prevod. 
— Prelagatelj se pritoži in Račka je vlada premestila.«195 — A Rack 
ni kmet in ga tudi nikakor ne moremo šteti med demokrate.
Njegovo protislovensko denunciantsko ravnanje ni izviralo iz kakih 
načelnih nagibov, ampak je bilo plod neznačajnosti in vladnega prili- 
zovalstva uradnika, ki je upal, da si s takšnim ravnanjem pridobi pri 
nadrejenih boljšo oceno.
Oba druga znana primera Slovencev, ki se zavestno nista pridružila 
slovenskemu narodnemu gibanju, a ju tudi ne moremo prištevati k 
radikalnim demokratom, ne kažeta znakov nasprotovanja lastni narod­
nosti, razen tega pa socialno ne pripadata več kmečkemu razredu.
Za Scheliesniga je znano, da je sam poudarjal svoje slovensko po­
reklo, da sicer slovenskemu narodu ni pripisoval kake posebne važ­
nosti, a da tudi v nobeni obliki ni pokazal nasprotovanja slovenskim 
terjatvam po enakopravnosti. Scheliesnig se kot frankfurtski poslanec 
ni pojavljal med demokratično levico, a najdemo ga med darovalci v 
akciji celovškega ljudskega društva za pomoč dunajskim ranjencem.
Tudi Rulitz, katerega M. Wutte navaja kot dokaz, da koroški Slo­
venci niso hoteli razdružitve koroške vojvodine, zase izrecno poudarja, 
da je Slovenec in, kar je še zanimiveje, poudarja pravico in potrebo, 
da bi osnovne šole na slovenskih področjih Koroške bile zasnovane na 
slovenskem učnem jeziku.197
Po razpoložljivem gradivu je mogoče vrh tega domnevati, da je na 
področju s slovenskim prebivalstvom Milonig bil izjemna prikazen ne 
samo v pogledu zavestne protislovenske usmerjenosti, ampak tudi sploh 
kot kmečki levičarski liberalec.
Dejstvo je, da na izrazito slovenskem narodnem ozemlju na Koro­
škem ni bilo ustanovljeno nobeno demokratično društvo; taka društva 
so obstajala samo v narodnostno mešanem Celovcu, v obrobnem nem­
škem Beljaku in pa v nemških krajih Feldkirchen in Friesach.198 Tudi 
če pregledamo seznam darovalcev ob zbirki celovškega ljudskega dru­
štva za dunajske ranjence, ugotovimo, da je prvi seznam, ki obsega 22 
imen, navajal izključno ljudi iz Celovca. Drugi seznam s 60 imeni ima 
samo 3 imena s slovenskega področja, in sicer iz Žihpolj (Johann 
Trampitsch), drugega iz Žrelca (Johann Kottwitz) in tretjega iz Trd- 
nje vesi (Josef Dobernig). Tretji in četrti seznam navajata 69 imen iz 
Beljaka in razen tega še 18 imen iz nemških krajev. Gotovo ti seznami
72
ne morejo biti popolno merilo za razširjenost demokratičnega radika­
lizma na Koroškem v tedanji dobi, vendar lahko iz njih sklepamo, da 
je slovensko področje bilo za ta politični tabor v glavnem pasivno. 
Edina tri imena darovalcev, ki jih nahajamo na slovenskem področju, 
izvirajo iz krajev, ki spadajo v neposredno celovško okolico.199 Prav 
tako je značilno, da v vsem obdobju izhajanja listov radikalno demo­
kratičnega tabora »Kärntens Volksfreund« in »Villacher Zeitung«, v 
njih ne najdemo nobenega dopisa iz slovenskih krajev.
Iz vseh teh znakov sklepamo, da je slovensko prebivalstvo, kot sploh 
kmečko prebivalstvo v tistem obdobju, za radikalno demokratično poli­
tično gibanje na Koroškem bilo neprebujeno, čeprav je v prvi fazi 
bilo zelo aktivno pri reševanju svojih socialnih problemov. Tudi nem­
škemu radikalno demokratičnemu taboru na Koroškem ni uspelo najti 
zveze z revolucionarnim razpoloženjem kmečkega prebivalstva, ki je 
bilo najmočnejše prav na slovenskem ozemlju. Zavzemanje Miloniga 
v smeri tega tabora lahko označimo kot izjemno.
Zaradi poznejše pasivnosti tako nemškega kot tudi slovenskega 
kmečkega podeželja, kaže nemški radikalno demokratični tabor na Ko­
roškem malo interesa za njegove splošne probleme in še manj za nje­
gove posebne, nacionalne probleme. To še ne pomeni, da bi bil v ka­
kem antagonizmu z nacionalnimi potrebami koroških Slovencev. Na­
sprotno, pripravljen je stvarno in politično upoštevati njihov obstoj, 
kar je izpričano s podporo tega tabora Löhnerjevemu predlogu za raz­
delitev Koroške.
73
IL
OSNOVE RASTI MEŠČANSKEGA IN DELAVSKEGA RAZREDA 
ETNIČNI ZNAČAJ MEŠČANSTVA
Glavna značilnost koroške gospodarske zgodovine je, da je moderni 
razvoj kapitalizma omajal in malodane podrl oba glavna tradicionalna 
gospodarska stebra dežele, montansko industrijo in trgovski tranzit. 
Medtem ko je koroška železarska industrija v 18. stoletju, v času mer- 
kantilizma, in še v prvi polovici 19. stoletja močno napredovala in bila 
po svojem izdelovalnem postopku v marsičem na vodilnem mestu v 
srednji Evropi (valjarne pločevine in žice grofov Eggerjev v Lipici 
in v Bistrici v Rožu, uporaba rjavega premoga pri pudlanju na Pre­
valjah), po količini izdelkov pa skoraj dosegla Štajersko, je v drugi 
polovici 19. stoletja zašla v hudo krizo, iz katere končno ni našla iz­
hoda. Uvedba Bessemerjevega postopka leta 1864 v koroški železarni 
Heft (Hüttenberg) je sicer še pomenila tehnološko prvenstvo na evrop­
ski celini, a iznajdba Thomasovega postopka za pridobivanje kvalitet­
nega železa in jekla tudi iz železne rude, ki vsebuje fosfor (1878), je 
izpodkopala tedanjo trdno naravno osnovo koroškega železarstva. To je 
namreč slonelo prav na izkoriščanju kvalitetne koroške rude brez pri­
mesi fosforja. Velika nahajališča slabše železne rude, ki dotlej niso 
mogla tekmovati s koroškimi, so zdaj koroško železarstvo hudo ogrozila; 
posebno tista, ki so bila v bližini rudnikov črnega premoga (Češka in 
Štajerska ).
Leta 1869, v času, ko je sloves Koroške kot železarske dežele bil 
šele načet, je zaradi težav, ki so nastale za koroške železarne zaradi
74
izgube italijanskega trga v L 1859 in 1866 in pa zaradi konkurence 
cenenega železa iz Westfalije in pruske Slezi je za gradnjo železnic, 
prišlo do koncentracije skoraj vseh koroških železarn v »Hiittenberški 
zvezi« ( Hüttenberger Union ). Hhttenberška železarska zveza je v prvih 
letih investirala precej denarja za modernizacijo obeh svojih najbolj 
sposobnih obratov, na Prevaljah in v Heftu (plavž na koks na Preva­
ljah leta 1870, podaljšek železnice do Hüttenberga leta 1870, Bessemer- 
jeva naprava na Prevaljah leta 1876). Vedno hujša konkurenca in pa 
nesmotrna finančna politika, usmerjena k čim hitrejšemu in obilnej­
šemu izplačevanju dividend delničarjem, je Hhttenberško zvezo pri­
peljala v hudo zadolžitev, tako, da je po izbruhu gospodarske krize 
leta 1873 položaj zveze bil prav katastrofalen. Proizvodnja, ki je še leta 
1872 dosegla 60.000 ton surovega železa oziroma 1. 1873 158.027 ton 
železne rude, je v poznejših letih močno padla. Z omejevanjem proiz­
vodnje se je manjšalo tudi število zaposlenih. Rudnik Erzberg, ki je 
na primer leta 1873 zaposloval 1600 mož, je leta 1880 zaposloval le 
še 634 mož.
Čeprav je ob koncu 70. let nastopila zopet določena gospodarska 
konjunktura, se Hüttenberska zveza ni čutila sposobna za samostojno 
delovanje in se je zato leta 1881 vključila v Avstrijsko alpsko mon­
tansko družbo (Österreichische Alpine-Montan-Gesellschaft), družbo, 
ki je v procesu koncentracije in centralizacije železarske industrije v 
alpskih deželah kmalu postala grobar te industrije na Koroškem. Alpi­
ne-Montan je že takoj skraja opustila manjše obrate in gojila le oba 
velika v Heftu in na Prevaljah. Leta 1884 je prenehala stara jeklarna 
v Železni Kapli obenem s fužinami na Obirskem in Reberci. Podobno 
so prenehale tudi jeklarna Maierhöfl pri Beljaku in žebljarna v Ober 
Vellach, fužina v Trbižu in še vrsta drugih na Zgornjem Koroškem. 
Plavž pri Ebersteinu je bil ustavljen leta 1885, strojna tovarna in li­
varna v Šentjanžu na Mostiču leta 1886, železarna Treibach leta 1887, 
pudlarna in valjarna Buchscheiden pri Feldkirchnu leta 1892. Vsi ti 
obrati, ki so sicer bili še sposobni za obstoj, so podlegli politiki racio­
nalne koncentracije proizvodnje s strani Alpine-Montan. To težnjo je 
pospešila že omenjena iznajdba Thomasovega postopka. Alpine-Montan 
je napravila velike plavže na koks na Štajerskem v bližini rudnika 
Erzberg. Takšna koncentracija proizvodnje, približanje plavža rudniku, 
je bila še posebno pomembna, ker na Štajerskem oziroma na Koroškem 
ni bilo črnega premoga.
75
Omejitev in razdelitev proizvodnje v okviru avstrijskega železar­
skega sindikata, ustanovljenega leta 1901, je še pospešila opuščanje 
oddaljenejših obratov, med njimi vseh na Koroškem. Opustili so tudi 
Prevalje, ki bi po prvotni zamisli morale še ostati v pogonu (v letih 
1884/85 uvedba reverzirne valjarne na turbinski pogon za ladijsko 
valjano pločevino). Ker pa ni bilo nadaljnje modernizacije (ostalo je 
pri pudlanju, namesto da bi uvedli Martinove peči kot na Štajerskem 
v Donawitzu) so Prevalje postopno ustavili v letih 1896 do 1898. Še 
prej, 1. 1894 je bila opuščena tudi valjarna Lipica. Ostal je še premo­
govnik v Lešab. Leta 1899 je bil ustanovljen plavž in rudnik v Löllin- 
gu. V Heftu je Alpine-Montan nekaj časa še obdržala zmanjšano pro­
izvodnjo, da bi si ohranila rudne pravice v Hiittenbergu, a število za­
poslenih je padlo leta 1902 že na 137, leta 1908 pa je bil tudi Heft 
dokončno ustavljen.1
Še pred polomom velikih kapitalističnih železarn je sredi 19. sto­
letja propadla tudi vrsta malih fužin in plavžev cehovskega značaja. 
Posamezna velika kapitalistična železarska podjetja, ki so uvedla va­
ljanje železa in pudlanje, so s svojo konkurenco povzročila njihovo 
odmiranje. Leta 1782 je bilo na Koroškem vsega skupaj 267 fužin, 
leta 1851 pa le še 48. Za slovensko področje lahko povzamemo podatke 
o krčenju števila fužin iz poročila, sestavljenega leta 1873. V Kanalski 
dolini je bilo prej 19 presnovk, 2 žarilni peči in 19 kladiv; v času 
sestavljanja poročila pa le še ena presnovka in 2 peči v Naborjetu. V 
Mežiški dolini je bilo prej 16 presnovk, 3 pražilne peči in 11 kladiv, 
leta 1873 pa 3 presnovke v Črni. V Ziljici je bilo prej 9 presnovk, 
3 ogrevalne peči in 1 pražilna peč ter 10 kladiv, leta 1873 pa le še 1 
presnovka in 2 talilni peči (Rute, Korpiče, Trbiž). V okolici Železne 
Kaple je bilo prej 7 presnovk, 1 ogrevalna peč in 8 kladiv, leta 1873 
pa 1 presnovka v Beli. V Rožu je bilo prej 31 talilnih peči, 10 ogre­
valnih peči, 4 pražilne peči in 34 kladiv. Leta 1873 pa le še 6 malih 
presnovk in 10 lancaširskih ognjev.2
Že odmiranje malih fužin je spremljala huda brezposelnost, sploš­
na gospodarska kriza v deželi. »Sto in sto pridnih rok, ktere so mnogo 
let v fužinah in rudnikih živež imele, mora zdaj počivati«, piše 1. 1859 
v Novicah dopisnik s Koroškega. »Ne vemo, ali se res ne splača, še 
dalje železo in jeklo izdelovati. — to pa vemo in slišimo iz vseh 
krajev dežele, da spušajo posestniki fužin po versti svoje delavce; 
čez 700 jih je brez zaslužka in do novega leta jih bo gotovo čez 1000.«2a
76
Nemški list na Koroškem pa je leta 1865 položaj popisoval: »Te 
splošne slabe razmere prizadevajo našo deželo tem občutneje, ker so 
popolnoma podrle prav montansko industrijo, to glavno žilo dovodnico 
naše dežele, saj je ta zaradi vladajočih razmer najhuje prizadeta, vrh 
tega je preteklo kmetovalsko leto pri nas bilo nerodovitno v pravem 
pomenu besede. Plavžarska podjetja, ki so svoje obratovanje skrčila 
na najmanjšo mero ali pa popolnoma nezaposlene fužine, brezdelni, 
a dela sposobni in delaželjni ljudje, ki tavajo po deželi in beračijo, 
posestva na dražbi, kjer jih največkrat prodajajo za smešno ceno, vse 
to je žalostna ilustracija našega stanja.«3
Po vsem tem je umiranje velike koroške železarske industrije v 
zadnjih desetletjih 19. stoletja učinkovalo naravnost katastrofalno na 
koroško gospodarstvo. Še občutneje morda na ljudi, ki so pri tej indu­
striji bili zaposleni kot delavci ali pa so od nje živeli kot oglarji in 
prevozniki. Pokazalo se je, kako tehtno je bilo opozorilo, ki ga je že 1. 
1848 naslovila na dunajsko vlado delegacija notranjeavstrijskega indu­
strijskega društva, ko je prosila za zaščitno carino za montansko indu­
strijo in navajala, da Koroška od te industrije živi: »V nobeni deželi 
cesarske krone ni tako splošnega in po celotnem površju razširjenega 
vzajemnega učinkovanja med kmetijstvom in gozdarstvom na eni stra­
ni in med montansko industrijo na drugi strani,« je bilo rečeno v tem 
opozorilu glede Koroške.4
Strah pred brezposelnostjo, ki je spremljala odmiranje velikih že­
lezarskih podjetij, je ležal kot mora nad koroškim delavstvom. Še 
najlaže je razmeroma bilo rešiti problem privajenih železarskih delav­
cev. Ti so se lahko preselili tja, kamor se je umikala železarska indu­
strija, v prvi vrsti na Štajersko. Do konca 19. stoletja se je s Koroškega 
izselilo več kot tisoč železarskih delavcev, deloma tudi čez ocean.5 A 
to je razmeroma malo, saj je propadla železarska industrija zaposlovala 
neprimerno več ljudi. Njihovo število sicer ni natanko znano, a pri­
bližno predstavo dobimo, če omenimo, da je še v letu 1873 za pridobi­
vanje železarskega oglja na Koroškem bilo posekanega, skuhanega in 
prepeljanega 805.900 m3 lesa, kar pomeni skoraj prav toliko, kolikor je 
znašal posek za izvoz koroškega rezanega lesa v letu 1937 ali 1950 
(815.000 m3 hlodovine), ko je ta izvoz bil glavna gospodarska postavka 
Koroške? Množice ljudi, zaposlene pri pripravljanju železarskega oglja, 
so izgubile svojo eksistenčno bazo. Jele so se vračati v agrarno pro­
izvodnjo.
77
Krčenje industrije je bilo ob koncu 19. stoletja glavni koroški po­
litični problem, ki ga je nemško meščanstvo »reševalo« na dva načina: 
valilo je vso krivdo na Alpsko montansko družbo in pa razvnemalo je 
protislovenske nacionalistične strasti v deželi.
Koroška trgovska in obrtna zbornica je leta 1896 krivdo za propad 
koroškega železarstva uradno pripisala Alpine-Montan. Naslednje leto 
je prišlo do demonstrativnih nastopov, ko je celovško porotno sodišče 
oprostilo nekega rudarskega inženirja, katerega je bila Alpska mon­
tanska družba tožila zaradi žaljenja časti. V koroškem deželnem zboru 
je nemško nacionalni poslanec Steinwender Alpsko montansko družbo 
označil naravnost kot sovražnika dežele.7 V to vrsto manifestacij koro­
škega deželnega patriotizma, ki so razburjenost množice gospodarsko 
ogroženih koroških delovnih ljudi obračala proti zunanjemu »sovraž­
niku« Koroške, proti brezosebni Alpski montanski družbi, se je vklju­
čila tudi slovenska konservativna stranka z nastopom poslanca Grafe­
nauerja v deželnem zboru.
V resnici je glavnemu bobnarju deželnega patriotizma, koroškemu 
nemškemu meščanstvu, bilo prav malo mar za napredek dežele, kakor 
hitro se je zbalo za svoje neposredne gospodarske koristi. To dejstvo 
priznava celo današnje oficialno koroško zgodovinopisje, čeprav navaja 
kot olajševalno okoliščino domnevno neizkušenost koroških provincial­
nih podjetnikov in finančnikov: »Možje iz Hiittenberške zveze niso 
imeli dovolj razgledanosti, da bi pomislili na posledice svojega ravnanja 
za deželo in za njeno gospodarstvo, saj so dopustili, da jih zapelje fran­
coski denar, ki se je pozneje razblinil v nič, saj so se odrekali svoje 
samostojnosti in prodali svoje vrednosti za polovico tistega, kar so ve­
ljale.«8 To zgodovinopisje danes ocenjuje, da bi se bila koroška žele­
zarska industrija s preusmeritvijo na predelavo in oplemenjevanje su­
rovega železa mogla ohraniti kljub vsem opisanim težavam. »Če bi 
kdo hotel temu ugovarjati z domnevo, da bi do fuzije s štajersko žele­
zarsko industrijo konec koncev vendarle prišlo, je treba spomniti na 
primer kranjske železarske družbe, ki je kljub devetkrat manjši mon­
tanski osnovi ostala samostojna in ki je celò desetletja dolgo vzdrže­
vala eno izmed južnih koroških podjetij, da je ostalo neodvisno (Bi­
strica v Rožu) in ki je bila tako močna, da je pomanjkanje železne 
rude nadomestila z uvozom čez ocean.«’ Takšen je bil dejanski »de­
želni patriotizem« nemškega meščanstva v najbolj kritični dobi gospo­
darske zgodovine Koroške.
78
Žičarna v Bistrici v Rožu, ustanovljena v 40. letih, potem ko je 
leta 1842 ugasnil plavž zaradi dragega dovoza rude iz Hüttenberga, je 
bila najprej v posesti grofov Eggerjev, potem pa baronov Helldorffov, 
ki so jo podedovali leta 1884. Helldorffi, ki so opustili druga svoja 
podjetja (1892 Freudenburg, 1894 Lipica), so bistriško žičamo razšir­
jali, leta 1894 postavili turbino in prvo hidrocentralo v avstrijskih 
Alpah. Leta 1897 je žičarna zaposlovala 360 ljudi. Leta 1902 pa je 
tovarno kupila Kranjska industrijska družba in ta jo je odslej oskrbo­
vala s surovim železom z Jesenic.10
Še dve železarski podjetji na Koroškem sta ohranili svojo neodvis­
nost in s tem zavarovali svoj obstoj; ležita tudi na slovenskem področju 
Koroške. To so železarski in kovinski predelovalni obrati v Borovljah, 
Bajtišah in Podljubelju, ki so se leta 1906 združili v delniški družbi 
Koroška železarska in jeklarska družba ( Kärtnerische Eisenstahlwerks­
gesellschaft), in pa jeklarna na Ravnah v Mežiški dolini. Boroveljsko 
industrijo je ohranil dunajski veledrogist Gustav Voigt in njegov sin 
Alfred, ki je znatno prispeval h gradnji rožanske železnice, potrebne 
podjetju zaradi dovoza premoga. Boroveljska železarska in jeklarska 
družba je zaposlovala blizu 300 delavcev.11 Jeklarna na Ravnah v rokah 
grofov Thurnov je leta 1885 bila med prvimi alpskimi podjetji, ki so 
uvedla Martinov postopek. S proizvodnjo plemenitih in specialnih jekel 
si je podjetje pridobilo ugoden položaj v avstrijskem gospodarstvu.12
Glavno vlogo pri zaposlovanju delovne sile, preostale kot dediščina 
propadajočega železarstva, je na Koroškem prevzela lesna industrija. 
»Les zaključuje zgodovinsko in dejansko krog velikih gospodarskih sil 
na Koroškem«, ugotavlja zgodovina koroškega gospodarstva.13 Medtem 
ko je gozd prej služil potrebam rudarstva in plavžarstva, se je v drugi 
polovici 19. stoletja postopoma razvila močna žagarska industrija in 
intenzivna lesna trgovina. Leta 1848 so bili samo 4 majhni lesni trgov­
ci v Beljaku, leta 1887 pa je njihovo število bilo na Koroškem že 229, 
leta 1892 — 242, leta 1907 — 340. Najhitreje je število lesnih trgov­
cev naraščalo v letih od 1879 do 1886, ko se je povečalo za 193. Izvoz 
koroškega rezanega lesa se je povečal od 110.000 kubikov v letu 1887, 
na 200.000 v letu 1885 in 306.000 kubikov v letu 1892. Enak obseg 
je izvoz koroškega rezanega lesa imel tudi v letu 1906. V skladu s 
tem opažamo tudi naraščanje števila žag: teh je leta 1878 bilo 434, 
leta 1886 pa 683 podjetij z 955 obrati, od tega štirje s parnimi stroji 
(115 konjskih sil), 23 s turbinami (2661 konjskih sil) in 968 z vod­
79
nimi kolesi (5591 KS). Število žagarskih podjetij je v letu 1892 na- 
rastlo na 775. Veliko število lesnih podjetij je bilo v rokah Italijanov, 
prav tako je tudi veliko število delavcev v teh podjetjih bilo italijan­
skega porekla. Še leta 1907 je bilo 70 % polnojarmenikov v italijan­
skih rokah in 80 % izvoza v Italijo v rokah italijanskih trgovcev.14
Rast lesne industrije torej ni pomenila rešitve problema zaposlo­
vanja domače delovne sile preostale po opuščenem železarstvu, ampak 
se je ta delovna sila morala celò umikati tuji, italijanski. Nedvomno 
je za ta pojav v prvi vrsti bila odločilna cenenost italijanske delovne 
sile; na velikih gozdnih obratih slovenskega področja pa je vplival 
tudi narodnostni moment. V enem izmed svojih literarnih prvencev 
1. 1909 opisuje Lovro Kuhar-Prežihov Voranc (tedaj njegov psev­
donim Črt), kako morajo domačini iskati kruha v tujini, ker je 
Thurnova gozdna uprava najemala italijanske gozdne delavce.15
Obenem z žagarstvom se je razvijala tudi lesno predelovalna indu­
strija, zlasti celulozna. Ta je leta 1878 na Koroškem zaposlovala 224 
delavcev, leta 1886 pa 380. Nadaljnje naraščanje števila zaposlenih 
v lesni predelovalni industriji ni znano, vendar si o njegovem obsegu 
lahko ustvarimo predstavo, če upoštevamo, da je proizvodnja te indu­
strije od 6200 ton izdelkov v letu 1886 narasla na blizu 30.000 ton v 
letu 1907.“
Časovno prva panoga koroškega gospodarstva, ki je doživela teme­
ljito spremembo in zato tudi vplivala na položaj koroške delovne sile, 
je prevozništvo v zvezi s tranzitno trgovino. Pred gradnjo železnice v 
letu 1884 je šlo čez Celovec in karavanške prelaze 223.061 centov bla­
ga v obeh smereh, čez Beljak pa 50.000 centov blaga z juga. Po po­
datkih koroškega gospodarskega izvedenca Scheliessniga je Koroška od 
tega tranzitnega prometa imela 203.819 fl dobička. Tranzitni promet 
je zaposloval veliko število domačih voznikov in obenem pomenil tudi 
stalnega odjemalca za domačo konjerejo, zlasti v Ziljski dolini. Že po 
zgraditvi železnice Graz—Mürzzuschlag v letu 1845 se začenja tranzit 
krhati, po zgraditvi železnice čez Semmering leta 1854 pa kolonialni 
tranzit preneha in Celovec ostane popolnoma ob strani. Deloma še po­
teka prevozništvo čez Beljak. Kriza koroškega prevozništva traja do leta 
1863, to je do prvega neposrednega koroškega priključka na železniško 
omrežje, ko to prevozništvo dokončno propade. V poznejšem razvoju 
postane sicer Beljak glavno trgovsko tranzitno središče za promet proti 
Trstu in Italiji, vendar gre za zdaj za hitri tranzit brez dobička.17
80
Prebivalstvo v bližini prej močno frekventiranih karavanških pre­
lazov zlasti pod Ljubeljem in pod Korenom ter v spodnji Ziljski dolini 
je bilo prisiljeno vračati se v kmečko proizvodnjo. Za Spodnjo 
Ziljsko dolino je zanimivo poročilo v prošnji, ki sta jo 1. 1867 občini 
Podklošter in Straja ves predložili trgovinski zbornici in v kateri pro­
sita, naj bi pri zidavi železnice tam zaposlili v prvi vrsti številne raz­
položljive voznike. V prošnji je poudarjeno, da je po odpadu Benečije 
stotine ljudi, ki so prej skrbeli za prevoz, izgubilo glavni vir zaslužka 
in da je zato v teh občinah na razpolago več sto konj.18
Spričo tako nestalnih pogojev proizvodnje in zaposlitve v neštetih 
poglavitnih gospodarskih panogah Koroške je za delovno silo bila tem 
pomembnejša še zadnja velika panoga koroškega gospodarstva, ki jo 
moramo posebej omeniti, to so rudniki svinca in svinčena predelovalna 
industrija. Ta je za predmet našega razpravljanja še posebno zanimiva, 
ker vsa glavna nahajališča oziroma svinčeni rudniki leže na področju 
slovenske naseljenosti Koroške ali pa prav na njeni meji (področje 
okrog Pece, Železna Kapla, Slovenji Plajberk, Rabelj in pa Plajberk— 
Rute). Celotno koroško svinčeno rudarstvo je v letu 1845 zaposlovalo 
približno 2000 delavcev, in to brez pralk rude in gozdnih delavcev. 
Leta 1852 je samo v rudokopih Plajberka—Rute in pa pri taljenju 
svinca bilo zaposlenih 1500 mož; žene in otroci, ki so delali na po­
vršju, niso všteti. Razen teh je še blizu 1000 mož iz okolice bilo zapo­
slenih pri vožnjih v rudnik, s čimer so v celoti ali pa deloma vzdrže­
vali svoj obstoj.19 Že leta 1809, ko je za Avstrijo Zgornja Koroška bila 
izgubljena, so močneje napredovali svinčeni rudniki v vzhodnih Kara­
vankah (Slovenji Plajberk, Obir, Reberca, Peca, Črna, Topla).20 Kon­
centracija kapitala svinčenih rudnikov v leta 1868 ustanovljeni Plaj- 
berški rudokopni zvezi (Bleiberger Bergwerksunion — B. B. U.) je 
v nasprotju z železarsko industrijo, ki je izgubila finančno samostoj­
nost, pripeljala do okrepitve koroškega svinčenega rudarstva. V okviru 
te družbe so zlasti pomemben razvoj doživeli svinčeni rudniki v Mežiški 
dolini, kjer je BBU v letih 1887 do 1890 odkupila obrate v Podpeci, 
Črni, Topli, Podkraju in na Peci. Po odkritju novih plasti svinčene 
rude z novimi rovi leta 1894 je prišlo do modernizacije in velikega 
povečanja proizvodnje, tako da je proizvodnja Mežiške doline leta 1900 
že presegla proizvodnjo Plajberka.21 Nasprotno pa so drugi manjši 
rudniki na področju Karavank bili opuščeni. Zlasti občutno je bilo za­
prtje rudnika v Slovenjem Plajberku leta 1905. Delavci, zaposleni v
6 Narodna politična zavest na Koroškem
m
tem rudniku, izključno Slovenci, so že dolga leta živeli v skrajno tež­
kih pogojih. O njih je socialdemokratsko glasilo leta 1903 pisalo, da 
»jedo samo žgance in še te tako suhe, da se jim pri ušesih ven pra­
šijo.22
Poseben pomen ima razvoj tujskoprometne obrti ob Vrbskem je­
zeru. Potem ko je Koroška v 70. letih postala po zgraditvi železnice 
prehodna dežela, so zrastle v Porečah, Vrbi in Krivi Vrbi prve vile in 
hoteli. Od leta 1879 do 1887 je bilo v Porečah zgrajenih 42 novih vil 
in 3 hoteli, v Vrbi pa 18 vil in 1 hotel. Leta 1881 je Vrba imela že 
prenočišč za 500 gostov. Število obiskovalcev Poreč, ki je tedaj bilo 
najbolj obiskano koroško letovišče, je od leta 1886 do 1892 narastlo 
od 1710 na 2333, v letu 1907 pa že na 4016. Za ista leta znašajo ta 
števila za Vrbo 1981, 1848 in 2946, za Krivo Vrbo pa 380, 706 in 
1859. Razen tega je leta 1907 letovalo v Ribnici ob Vrbskem jezeru 
399 letoviščarjev, v Majerniku pa 252. Velika spodbuda za koroški 
tujski promet je bila izgradnja karavanške in turske železnice v letih 
1906 in 1909, s katero se je Koroška odprla gostom iz Nemčije. Ko­
liko ljudi je zaposlovala tujsko prometna obrt na tem področju, ni 
znano, a naglo naraščanje prebivalstva v občinah ob Vrbskem jezeru 
izpričuje velik pomen tujsko prometne dejavnosti. Občina Vrba je od 
leta 1880 do 1910 narastla od 539 na 858 prebivalcev. Občina Poreče 
od 730 na 1365 prebivalcev, občina Kriva Vrba od 686 na 816 pre­
bivalcev, občina Otok od 602 na 635 prebivalcev. Skupno število pre­
bivalcev teh občin je v letih 1880 do 1910 narastlo od 2557 na 3674 
ali za 43,6 %.23
Opisano dogajanje v gospodarstvu je po svoje vplivalo na rast ko­
roških mest in na možnost nastajanja slovenskega meščanstva. Mesta 
se niso spreminjala v večja industrijska središča, stara in nova indu­
strija je bila razmetana po podeželju, dotok vaškega prebivalstva v me­
sta je bil šibek. Položaj se je izboljšal šele z začetkom 20. stoletja (kon­
solidacija preostale stare industrije, razvoj lesne industrije, nova kara- 
vanško-bohinjska tranzitna železnica na Trst).
Kako so se razvijali pogoji za rast meščanstva, pokaže razpredelnica 
procentualnega večanja števila prebivalcev mest. Pri tem ni toliko 
važno končno število, ampak predvsem tempo naraščanja v posameznih 
kritičnih in odločilnih obdobjih. Zato so v razpredelnico vneseni od­
stotki narastka od vsakokratnega zadnjega štetja, kar se po 1. 1880
82
krije z desetletji. Računano je prisotno prebivalstvo brez vojaštva, saj 
le-tega ni mogoče upoštevati pri študiju delovanja gospodarskih in po­
pulacijskih faktorjev. Vendar za štetja pred 1857 vojaštva ni bilo mo­
goče ločiti od civilnega prebivalstva, zato nastajajo določene razlike, ki 
ne izvirajo iz dejanskega gibanja prebivalstva. A ker obsega prvo 
kritično politično obdobje (konec Bachovega absolutizma in začetek 
ustavne dobe), t. j. čas političnega formiranja slovenskega meščanstva, 
v glavnem leta med štetjem 1857 in 1880, te razlike ne morejo spre­
meniti bistva sorazmerij. V razpredelnico so zaradi primerjave vklju­
čena tudi mesta na slovenskem Štajerskem in pa glavno mesto Gradec. 
Zaradi kontrole je vključena tudi rast Ljubljane. Ljubljana je po­
membna posebno zato, ker je Kranjska v splošnem gospodarsko manj 
razvita od Koroške in morda še bolj izpostavljena splošnim gospodar­
skim kriznim vplivom kot Koroška. Razlika med Ljubljano in koro­
škimi mesti gre zato tembolj na račun posebnosti koroškega razvoja. 
Na Koroškem so v razpredelnici vključena tudi štiri podeželska na­
selja mestnega značaja, čeprav vsa niso formalno imela mestnega sta­
tusa. Podatki za Beljak so preračunani na obseg mestne občine 1. 1910 
tako daleč nazaj, dokler je bilo mogoče (do 1869). Procent za razdobje 
1857—1869 je izračunan na osnovi stare občinske meje.
Mesto 1846 1851 1857 1869 1880 1890 1900 1910
Gradec 51.349 7,9 14,0 28,4 14,5 14,6 23.3 10.1
Maribor 7.868 —12,8 —8,1 103,8 24,9
17,1
23,8 12,2
Celje 2.566 30,0 22,0 5,1 18,2 15,3* ** '* 6,0 3,3
Ptuj 2,725 34,3 0,6 7,6 13,9
Ljubljana 17.375 —0,6 20,6 8,9 9,0 23,8 11,4 22,2
Celovec 12.054 0,4 11.3 13,4 8,5 6.6 22,1 19,3
Beljak 2.828 2619* 33,0 17,8 20.4 29,9 65.6
Velikovec 2.025 1924* 2289 4.5 6,6 2,1 0,9
Pliberk 781 637* 959 16,9 2,4 —17,7 13,2
Železna Kapla 1.188 1199* 1256 —4,2 —9,9 2,8 5,5
Borovlje 1.549 1456* 1527 24,0 26,3 10,0 25,2
V splošnem je iz razpredelnice moč ugotoviti, da koroška mesta 
v rasti znatno zaostajajo za štajerskimi in tudi za Ljubljano, posebno 
še do 1880. Izjemi sta Beljak in do neke mere Borovlje.
* Podatek po Handbuch des Herzogthumes Kärnten für das Jahr 1856, Zu- 
sammengestellt im Präsidial-Bureau der k. k. kärntnerischen Landes-Regierung.
** Podatki za 1. 1890 za Celje vojakov ne ločujejo, zato odšteto 504, kar je 
srednja mera med številom vojakov 1. 1880 in 1900.
6*
83
Gradec kaže precej enakomerno stalno rast, najhitrejša je bila med 
1857 in 1869. Maribor je v prvih dveh časovnih obdobjih celo precej 
inočno padel, a v za naš problem najpomembnejšem obdobju 1857 do 
1869 je naravnost čudovito hitro rastel, za 103 %, kar je sploh naj­
večji prirastek v tej razpredelnici, ki se mu niti Beljak v svojem naj­
boljšem desetletju 1900 do 1910 še zdaleč ne približa. Tudi v razdobju 
1869 do 1880 ima Maribor med vsemi upoštevanimi mesti največji 
prirastek. V poznejših treh desetletjih je tempo rasti nekoliko manjši, 
a Celovec ga dohiti in prehiti šele v zadnjem desetletju. Pri Celju je 
pomembna izredno hitra rast v prvih dveh razdobjih do 1857, ki ji 
sledi močno zmanjšanje do 1869, a spet precej hitra rast do 1880, ki 
nato do konca postopoma pojema. Za Ptuj imamo podatke šele od 1880 
naprej. Njegova rast je dosti počasnejša, vendar pa se zdržema stop­
njuje.
V prvih dveh razdobjih Celovec ne pozna upada kot Maribor, zato 
pa je vsa nadaljnja njegova rast do 1890 veliko počasnejša, posebno 
očitno do 1869, ko je razmerje med obema mestoma glede tempa pri­
rastka 1:8. Šele 1. 1900 se tempo rasti Celovca približa mariborskemu, 
do 1910 pa ga preseže.
Poglavje zase so tri mala mestna središča na slovenskem koroškem 
podeželju: Velikovec, Pliberk in Železna Kapla. V vsem razdobju za­
stajajo in omahujejo med počasnim naraščanjem in hudimi padci. Po­
sebno očitna razlika je med Velikovcem in Beljakom, ki imata oba v 
začetku podobno število prebivalstva. Medtem ko pri prvem tempo 
prirastka zdržema pada, z edino rahlo izjemo med 1880 in 1890, do­
kler 1. 1910 ne obstane pri 0,9 odstotka, se Beljak skokovito razvija, 
vse hitreje, tako da doseže 1. 1900 do 1910 65,6 % prirastka, kar je 
največja vrednost na Koroškem sploh. Izjemen položaj imajo Borovlje. 
Do 1869 sicer tudi zaostajajo, potem pa se vztrajno in 'krepko razvi­
jajo, razen desetletja 1890 do 1900, ko se tempo dokaj zmanjša.
O etničnem značaju prebivalstva v koroških mestih južno od je­
zikovne meje daje avstrijska uradna statistika le zelo okrnjene podatke, 
ker šteje od 1880 naprej le občevalni jezik. Ta metoda je v mestih 
sama po sebi močno večala delež nemškega jezika, ljudje s slovenskim 
materinskim ali družinskim jezikom, a ki so nemški jezik uporabljali 
v službenem oz. poslovnem življenju, so a prirori množili blok nem­
škega občevalnega jezika. Nemške oblasti so takšen učinek metode 
še zavestno krepile.
81
Le tako si lahko razlagamo nenavadno male deleže slovenskega ob­
čevalnega jezika v mestnih naselbinah, ki jih je ugotovilo prvo jezi­
kovno štetje L 1880. V Celovcu je bilo brez vojaščine 629 ali 3,8 % 
ljudi s slovenskim občevalnim jezikom, v Beljaku 30 ali 0,5 %, v 
Velikovcu 630 ali 25,6 %, v Pliberku 171 ali 15,2 %, v Železni Kapli 
575 ali 45,2 %, v Borovljah 1154 ali 61,0 %. Podatki iste vrste za 
1. 1910 so za slovenski jezik še dosti bolj neugodni: Celovec 595 ali 
2,3 %, Beljak 48 ali 0,4 %, Velikovec 518 ali 19,7 %, Pliberk 124 
ali 11,5 %, Železna Kapla 303 ali 25,4 %, Borovlje 322 ali 10,1 %. 
Vseh mestnih prebivalcev s slovenskim občevalnim jezikom je v na­
štetih mestnih naseljih bilo 1. 1880 3189, leta 1910 pa 3290. Če upo­
števamo, da je 1. 1880 bilo naštetih vsega 101.874, leta 1910 pa 81.410 
ljudi s slovenskim občevalnim jezikom na Koroškem, bi zaključili, da 
je le neznaten del Slovencev živel v mestih oz. naselbinah mestnega 
značaja (3,6% oz. 4,0 %).
Navedeni podatki še skoraj ničesar ne povedo, koliko je bilo oseb 
s slovenskim občevalnim jezikom, ki jih lahko štejemo k meščanstvu 
v družbenem smislu in ne le po bivanju v mestnih aglomeracijah. 
Vendar lahko že po njih sklepamo, da je meščanstvo v družbenem 
smislu nastopalo skorajda le v bloku nemškega občevalnega jezika. Po 
štetju 1. 1910 so bili prvič objavljeni podatki o gospodarski pripadno­
sti in socialnem položaju v kombinaciji z občevalnim jezikom (zbirali 
so jih tudi 1. 1900, a obdelali samo v rokopisu, ki ga v avstrijskem sta­
tističnem uradu ni moč več najti.24 Pokazali so res pričakovani skrajno 
slabi družbeni položaj slovenskega jezika na Koroškem. Zanimivo je 
dejstvo, da jih nemško zgodovinopisje ali publicistika tedaj nista ome­
njali ali izrabljali za dokazovanje nemških predpravic v deželi. V svojo 
službo jih je postavil šele nacizem 1. 1938 v leksikonu inozemskega 
in obmejnega nemštva, ki je navedel, da je 1. 1910 med osebami s 
slovenskim občevalnim jezikom 70 % pripadalo kmetijstvu, med ose­
bami z nemškim občevalnim jezikom pa le 47 %.25 Morda je vzrok za 
molk pred prvo svetovno vojno to, da je ta podatek živo zanikal pri­
ljubljeno politično geslo nemških nacionalcev o sto in stoletnem idi­
ličnem sožitju obeh narodnosti na Koroškem, od katerega naj bi Slo­
venci imeli nepojmljivo velike gospodarske in kulturne koristi.
Podatki o treh nekmečkih gospodarskih skupinah pokažejo izredno 
socialno podrejenost slovenskega jezika. V gospodarski skupini trgo­
vina in promet, ki je na Koroškem zelo pomembna v gospodarskem
85
oziru, posebno pa še za rast meščanskega razreda, najdemo najočit- 
nejšo razliko na škodo slovenskega občevalnega jezika: v njej je bilo 
leta 1910 le 3,4 % vseh ljudi slovenskega a 13 % vseh ljudi nem­
ške občevalnega jezika. Znotraj skupine je razmerje takole: 93,3 % 
nemškega in samo 6,7 % slovenskega občevalnega jezika!
Skupina industrija in obrt: 15,4 % vseh ljudi slovenskega in 
23,1 % vseh ljudi nemškega občevalnega jezika. Razmerje med obema 
jezikoma znotraj skupine: 84,5 % nemškega in 15,5 % slovenskega 
občevalnega jezika.
Skupina javnih služb, prostih poklicev itd: 10,9 % vseh ljudi slo­
venskega in 17,2 °/o vseh ljudi nemškega občevalnega jezika. Razmerje 
med obema jezikoma znotraj skupine: 85,4 % nemškega in 14,6 % 
slovenskega jezika.
Če upoštevamo, da je splošno razmerje med obema jezikoma v de­
želi tedaj bilo 78,8 % nemškega in 21,2 % slovenskega občevalnega 
jezika, vidimo hudo relativno in absolutno zaostajanje deleža sloven­
skega občevalnega jezika pri ljudeh v treh nekmečkih gospodarskih 
skupinah.26 Z drugimi besedami, 1. 1910 se je pokazalo, da je slovenski 
občevalni jezik zelo šibko zastopan ravno v tistih gospodarskih skupi­
nah, v katerih nastopa meščanstvo.
Podatki o socialnem položaju poklicno aktivnih oseb v posameznih 
gospodarskih skupinah podobo za slovenski jezik le še slabšajo. Naj­
prej opazimo, da je med poklicno aktivnimi v trgovini in prometu pri 
slovenskem jeziku znatno večji delež samostojnih oseb kot pri nem­
škem jeziku: samostojnih je 34,0 % vseh aktivnih oseb slovenskega 
jezika v tej skupini in le 26,5 % vseh aktivnih oseb nemškega obče­
valnega jezika v tej skupini. Na prvi pogled presenetljiv podatek, ki pa 
ne pove nič drugega kot to, da so gospodarsko samostojni laže navedli 
slovenski jezik kot pa nesamostojni, ki so se morali ravnati po svojem 
nemškem delodajalcu. V skupini industrija in obrt ni bistvenih razlik, 
tukaj je delež samostojnih od vseh oseb slovenskega jezika celo nekaj 
manjši kot delež samostojnih v krogu nemškega jezika (21,5 % in 
24,0 %). Lahko domnevamo, da je v industriji z bolj organiziranim 
delavstvom neposredni vpliv nemškega podjetnika bil manj občuten.
Najočitnejši pa je skrajno slabi položaj slovenskega jezika pri ti­
stih nesamostojnih osebah, ki ne pripadajo delavskemu razredu, mar­
več malomeščanstvu: pri uradnikih. V skupini industrija in obrt je le
86
7 uradnikov ali 0,8 % navedlo slovenski kot občevalni jezik! Nič bolje 
ni v trgovini in prometu, kjer je bilo 39 uradnikov ali 1,9 % s slo­
venskim občevalnim jezikom. Celo v skupini javnih služb in prostih 
poklicev, kjer je zastopana državna uprava in kjer bi slovenski živelj 
moral biti vsaj približno sorazmerno predstavljen, je bilo le 240 ali 
komaj 5,4 % uradnikov s slovenskim občevalnim jezikom!
Iz teh podatkov seštejemo, da je leta 1910 na vsem Koroškem (ne 
le v mestih) bilo v vseh treh nekmečkih gospodarskih skupinah 7811 
samostojnih oseb in uradnikov slovenskega občevalnega jezika (brez 
družinskih članov). Iz tega števila pa ni izločeno vojaštvo, ki nastopa 
v skupini javnih služb in prostih poklicev. V obeh skupinah, indu­
strija in obrt in pa trgovina in promet, ki sta dejansko pravi vir me­
ščanskega razreda, pa je bilo le 1880 samostojnih oseb in uradnikov 
slovenskega jezika. Meščanska plast s slovenskim občevalnim jezikom 
je po avstrijski statistiki bila torej silno tenka.
Nadrobna analiza podatkov avstrijske statistike, zlasti še migra­
cijskih, pa opozarja, da jezikovne rubrike Še daleč ne pokažejo pravega 
števila slovenskega prebivalstva v koroških mestih. L. 1880 je bilo v 
Celovcu 530 Kranjcev in 1750 Štajercev. Velika večina prvih je go­
tovo govorila slovenski, med Štajerci pa — kakor bomo še videli — 
okrog 35 % ali 610, skupaj torej okrog 1100 oseb s slovenskim jezi­
kom samo med priseljenci s Kranjskega in Štajerskega. Razen tega je 
bilo tu še 278 priseljencev iz Trsta, Goriške in Istre, med katerimi je 
tudi moral biti dober del Slovencev. Zlasti Štajerci so bili novi prise­
ljenci, njihovo število se je po 1. 1869 naglo zvečalo (od 498 na 1750), 
to so večji del samski moški delavci (1352 moških in 398 žensk), 
skratka ljudje, ki še niso mogli izgubiti značilnosti svojega porekla 
in se jezikovno asimilirati.27 Že spričo tega je gotovo, da je 629 oseb 
s slovenskim občevalnim jezikom, naštetih 1. 1880 v Celovcu, veliko 
premalo.
Podobno ugotovitev dobimo iz podatkov štetja 1. 1900. Tedaj sta 
Sivela v Celovcu med 1405 Štajerci 502 (35 %) taka, ki sta bila 
pristojna v slovenske štajerske okraje.28 Kranjcev je bilo 2037 in 301 
je bil iz Trsta, Gorice in Istre.29 Za to leto imamo še nadaljnji podatek: 
pristojnost v posamezne koroške okraje. V Celovcu je živelo 1883 
oseb iz okraja Velikovec, ki je tedaj imel po uradnem štetju 80 % 
slovenskega prebivalstva (kar bi zneslo 1500 Slovencev v Celovcu), 
4164 iz okraja Celovec okolica, kjer je bilo 31 % slovenskega prebi-
87
valstva (1280 Slovencev v Celovcu), 1708 iz okraja Beljak, kjer je 
bilo 32 % slovenskega prebivalstva (545 Slovencev v Celovcu) in 486 
iz okraja Šmohor, kjer je bilo 24 % slovenskega prebivalstva (110 
Slovencev v Celovcu)30. Po tem približnem preračunu, ki na problem 
seveda lahko le opozori, bi bilo L 1900 v Celovcu 3435 Slovencev s 
Koroškega in blizu 2600 Slovencev iz drugih slovenskih dežel, skupaj 
nad 6000 Slovencev. Štetje pa jih z vojaščino vred navaja le 1671!
Žal za druga mesta podobnega preračuna ne moremo napraviti, ker 
v statističnih podatkih niso izločena. Vendar je položaj v njih najbrž 
bil podoben kot v Celovcu, materinski jezik večine slovenskega pre­
bivalstva je ostal prikrit.
V še večjem nasprotju so jezikovni podatki štetij po 1. 1880 glede 
Celovca s podatki Czörnigove etnografske statistike iz L 1846 oz. po­
znejših, na osnovi le-te preračunanih statističnih podatkov.31 Znano je, 
da je celovški magistrat 1. 1846 jezikovni značaj mesta označil kot: 
»wind. & deutsch. & krain.« Takšno oznako tolmači F. Zwitter: »Ce­
lovškemu magistratu 1. 1846 pač še ni bil jasen pojem slovenskega 
jezika in naroda ... ; on hoče le povedati, da je v Celovcu največ ko­
roških Slovencev, ki za njihov govor rabi ljudski izraz ,windisch’, nato 
pridejo Nemci in nato doseljenci iz Kranjske; nemški izraz ,slowenisch’ 
je bil takrat v rabi v znanstveni literaturi, a celovški magistrat ga še 
ne pozna.« Podrobnih številk magistrat ni navedel, jih tudi ni ugo­
tavljal. Dunajski statistiki so procentualne deleže jezikov določili na 
na osnovi te splošne oznake in ker so obe slovenski oznaki združili v 
eno, so celovško prebivalstvo razdelili v razmerju: 63,7 % Slovencev 
in 36,3 % Nemcev. O vrednosti teh podatkov sodi F. Zwitter: »Iz 
splošne oznake ne moremo izračunati točnih številk, koliko je bilo te­
daj v Celovcu Slovencev in koliko Nemcev in teh točnih številk za 
tedanje stanje pač ne bomo nikdar vedeli. Gotovo pa je, da je dal 
celovški magistrat za jezik svojega mesta tako oznako, da smemo iz 
nje sklepati, da se je tedaj govorilo v Celovcu več slovensko kakor 
pa nemško.«32 Tak zaključek je nedvomno utemeljen, pripomniti bi se 
dalo le to, da je celovški magistrat k oznaki »wind«, najbrž računal 
tudi štajerske Slovence, za katere je ta oznaka tudi bila v rabi in ka­
terih je tudi moralo nekaj biti (1. 1869 je v Celovcu 496 oseb pristoj­
nih na Kranjsko in 530 pristojnih na Štajersko).
Takšno mnenje se tudi povsem ujema z raznimi drugimi sporočili 
iz srednjih desetletij 19. stoletja o jezikovnem značaju Celovca. Slom­
88
šek je npr. kot spiritual na celovškem semenišču govoril vrsto pridig 
v slovenskem jeziku v celovški cerkvi na »Kreuzberglu«. Njegov živ- 
Ijenjepisec Kosar pravi o teh pridigah, da je pri njih »taka gnječa bila, 
da je moral že ob dveh popoldne priti, kdor je hotel za pridigo, ki je 
ob štirih začela, še prostora dobiti; skoraj ves griček je bil ljudstva na­
tlačen, ktero tako milo slovensko govoriti še nikdar ni slišalo.«33
L. 1861 se je v nemškem liberalnem listu »Zeitung für Kärnten« 
razvila zanimiva polemika o podatkih Czörnigove statistike glede Ce­
lovca. 3. in 10. avgusta 1861 je izšel podlistek, signiran z »gg«, v ka­
terem se je avtor lotil kritike Kozlerjevega zemljevida Slovenije, po­
sebno še glede Koroške. V njej ironično nastopa proti »domišljijski 
podobi bodoče Slovenije«, ki naj »otrokom ,Novic’ pripravi urico ne­
škodljive zabave.« Avtor torej ni bil Slovencem naklonjen. Kritiziral 
je predvsem to, da ima Kozlerjev zemljevid vrisano samo jezikovno 
mejo, ne pa tudi nemških jezikovnih otokov, razen Kočevske. Jezi­
kovno mejo na Koroškem preverja po Czörnigu, katerega hvali zaradi 
njegove »vzorne natančnosti«. G-raja, da je Kozler potegnil na zahodu 
črto do Pontablja, češ da tam živi samo gručica Slovencev, v splošnem 
pa se strinja s črto od Šmohorja do Gline. Od tod do) vzhodne meje 
Koroške je Kozler po njegovem mnenju potegnil črto celo nekoliko 
preveč v korist Nemcem, in sicer na odsekih St. Donat, St. Sebastian 
in Wölfnitz. Huduje pa se, da Kozler ni vrisal nemških otokov v slo­
venskem področju (izrecno našteva: Vrata, Podklošter do Bistrice v 
Rožu, področje ob Vrbskem jezeru in ob Celovcu, okolico Velikovca 
in Grebinja, Dobrlo ves in Sp. Dravograd), med katerimi pa Celovca 
ne našteje. V dokaz navaja Fickerjeve številke iz 1. 1857 in še posebej 
za Celovec: 6279 Nemcev in 7200 Slovencev.34
24. avgusta se je s pismom uredništvu oglasil neki nepodpisan 
Celovčan, ki se je označil kot »nekdo, ki nekaj da na svojo nerusko 
domovino«. Ugovarjal je »gg«-ju, da so Fickerjevi podatki za Celovec 
čisto napačni, trdil je, da je v Celovcu samo malo ljudi, ki znajo tudi 
slovenski in da ni nobenega rojenega Celovčana, ki bi znal samo slo­
venski, ni pa zanikal da bi ljudi, ki govore samo slovenski v Celovcu 
sploh ne bilo.35 Uredništvo je bilo s patriotičnim nemškim Celovčanom 
očitno zelo zadovoljno, saj je pripomnilo, da mu »piše iz duše« in da 
je grajane številke natisnilo samo iz obzirnosti do svojega sodelavca 
»gg«-ja-
89
Toda »gg« se s patriotično frazo ni dal kar ugnati. Moral je biti 
resnicoljuben in natančen, po vsem videzu se je podrobno pozanimal 
za stvar, saj je nekaj tednov pozneje, 9. oktobra, postregel bralcem 
lista z močno poučnim člankom »O narodnostni statistiki«, ki ni iz­
gubil aktualnosti vse do L. Waberjeve razprave L 1915. Poudaril je, 
da je etnična pripadnost nov statističen element in da se najlažje do­
loča po jeziku, pri dvojezičnem prebivalstvu pa s svobodno opredelit­
vijo posameznika. Povedal je, da so Fickerjeve številke preračunane 
na podlagi podatkov Czörnigove statistike. O Czörnigovi metodi pa je 
ugotovil, da ni upoštevala izjav posameznikov. »Razmerje narodnosti 
v mešanih krajih je bilo tedaj določeno le s cenitvijo števne komisije. 
Verjetno je, da se je cenitev naslonila na opazovanja glede prevladu­
jočega jezika . . .« Tako je bilo tudi v Celovcu. Dopušča, da se je raz­
merje narodnosti do 1. 1857 že spremenilo ali pa da je še 1. 1846 
bilo nepravilno ocenjeno, toda neomajno pribija: »Do danes so uradne 
ugotovitve iz 1. 1846 in 1850 (za ogrske dežele) še vedno relativno naj­
zanesljivejše« in poziva vsakogar, ki bi bil zmožen dati zanesljive po­
datke, naj jih poda/ S tem je bila polemika končana, nihče izmed 
celovških patriotov se ni upal več ugovarjati temu dobro utemeljenemu 
stališču, celo niti ne sumarično zanikati, da bi Celovec ne imel izrazito 
dvojezičen značaj.
Takšen značaj Celovca je bil tako očiten, da se tudi 1. 1865 nihče 
ni postavil po robu podobnim trditvam domačega »Slovenca«. 22. fe­
bruarja 1865 je ta npr. pisal: »Naravno je torej, da je v Celovcu in 
Belace posebno med posli in rokodelci veliko Slovencev, ki le malo ali 
pa celo nič nemški ne znajo.«37 In septembra istega leta: »V mestu 
Celovcu samem je dosti Slovencev in Slavjanov, ne med visoko gospo­
do, ampak med rokodelci in obrtniki, med delavci in posli. Okolica je 
okoli in okoli vsa slovenska. V Št. Rupertu vsi domačini, vsi hlapci 
in dekle med seboj, doma in pri delu, večidel in najrajši slovenski go­
vorijo.«8 Značilno je poročilo o velikem korzu 27. februarja 1865 v 
Celovcu, kjer je V sprevodu nastopal tudi slovenski kmet, »ki se je 
prav šaljivo obnašal in slovenski govoril«, kar je množica sprejemala 
z veseljem in razumevanjem.39 O Beljaku pa je pisal, da med njego­
vimi 3400 prebivalci ena četrtina slovenski razume in govori.40
Upravičeno domnevamo, da je tako pri spodnještajerskih kot pri 
koroških mestih odločilni faktor za njihovo etnično prilagoditev slo­
venski okolici v drugi polovici 19. stoletja bil nagel dotok slovenskega
90
vaškega prebivalstva v ta mesta. Na Koroškem, kjer je tempo rasti 
tako zaostajal za štajerskim, je ta dotok bil občutno manjši in osnovni 
faktor etnične prilagoditve znatno šibkejši. Primerjava med Celovcem, 
Mariborom in Celjem po pristojnosti prebivalstva 1. 1880 približno 
pokaže intenzivnost tega faktorja.
Med prisotnimi prebivalci mest 1. 1880 je bilo pristojnih (%)
V mestno 
občino
V drug okraj 
dežele
V drugo 
deželo
Maribor 20,1 57,3 20,4
Celje 26,6 56,6 17,8
Celovec 33,4 43,8 22,94'
Celovec ima L 1880 torej daleč največji delež starega mestnega 
prebivalstva in najmanjši delež novega prebivalstva z dežele. Zanimivo 
pa je, da je povezanost v domačo deželo proti pričakovanju znatno 
manjša kot pri Mariboru in Celju, saj je Celovec med njimi relativno 
največ črpal iz drugih dežel. Tukaj prihaja najbrž do izraza značaj 
Celovca kot upravnega deželnega centra, v katerem je delovala splošno 
avstrijska birokracija.
Slovenski mestni element je v tem času na Koroškem, kolikor ga 
je bilo, dobival malo novega dotoka, njegova dvojezičnost ni slabela. 
Pri analizi migracij koroškega prebivalstva bomo videli, da je v času 
okrog 1. 1880 velik del slovenskih vaščanov sicer zapuščal svoje do­
move, vendar se ni usmerjal le v svoje lokalne centre, med katere sodi 
tudi Celovec, marveč se je v veliki meri podajal za zaslužkom v severni 
nemški del dežele, kjer se je etnično seveda hitro izgubljal. Lokalni 
centri pa svoje podobe niso znatneje spreminjali. Stvari tudi niso dosti 
spreminjali priseljenci v koroška mesta iz drugih slovenskih dežel, 
katere smo že omenili. Brez domačega formiranega slovenskega me­
ščanstva so se tudi oni politično in sčasoma jezikovno asimilirali. Po 
tem se niso nič razlikovali od domačinov. To dejstvo vsekakor govori 
proti tezi nemškega zgodovinopisja in politike, da je tisočletno skupno 
življenje z Nemci v eni deželi slovenske Korošce napravilo nedovzetne 
za slovensko narodno gibanje. Tu ni bilo odločilno tisočletje, ampak 
konkretne sodobne razmere počasne rasti, zastajanja in celo nazado­
vanja mest na slovenskem Koroškem, ki so enako delovale na vse slo-
91
venske priseljence v mesta, pa naj so prišli s Koroškega, Kranjskega 
ali Štajerskega.
Takoj je treba odgovoriti na vprašanje, ali primer Beljaka in Bo­
rovelj, ki sta imela veliko hitrejšo rast prebivalstva, a kjer se etnično 
razmerje ni spreminjalo v korist slovenske strani, ampak narobe, ne 
nasprotuje splošnemu zaključku, ki smo ga postavili.
Predvsem je treba reči, da Beljaka ne moremo postavljati v isto 
vrsto s Celovcem. Beljak ni bil — kot v tistem času Celovec — obdan 
z ozemljem, ki je bilo še močno slovensko, temveč ima izrazito obrobni 
položaj na jezikovni meji. Večji del njegovega zaledja, če sem štejemo 
beljaški politični okraj, je nemški (57,2 %) in mesto najbrž nikoli ni 
bilo v takšni meri dvojezično kot Celovec. Značilna je že navedena 
cenitev »Slovenca«, da je L 1865 le ena četrtina njegovega prebivalstva 
razumela in govorila slovenski. Omeniti je treba tudi dejstvo, da Czör- 
nigova statistika mesto Beljak označuje kot nemško in da tudi Andrej 
Einspieler v svojih opombah tej oznaki ni nič dodal. Druga posebnost 
Beljaka v primerjavi s Celovcem pa je ta, da je Beljak v drugi polovici 
19. stoletja, ko se je začela njegova burna rast, novo prebivalstvo črpal 
v veliki meri sploh izven Koroške!
Študij razvoja Beljaka otežkoča okoliščina, da mesto v statistikah 
ni izločeno iz svoje širše okolice, ker ni tvorilo samostojnega politič­
nega okraja, kot je to pri Celovcu. Za leto 1890 pa je takšno izločanje 
pri statistiki rojstnosti prebivalstva kljub temu mogoče, ker je bila 
izdelana tabela po velikosti krajev in je Beljak pač edino mesto na 
Koroškem v kategoriji od 5000 do 10.000 prebivalcev.
Med prisotnimi prebivalci 1. 1890 je bilo rojenih (v odstotkih):
V mestni V drugih Izven
občini občinah dežele dežele
Beljak 25,31 41,53 33,14
Celovec 28,36 47,94 23,6842
Večji delež nekoroškega prebivalstva v Beljaku je verjetno treba 
šteti v glavnem na rovaš železniškega osebja in to je bilo v največji 
meri nemško.
Borovlje so čisto drugačen primer. Tu gre za mestno naselbino 
sredi čisto slovenske okolice in sama je bila v veliki večini slovenska.
92
Tudi poznejši dotok novega prebivalstva je prihajal v veliki večini iz 
slovenske okolice. Med drugim govori o tem statistika porekla učencev 
na strokovni puškarski šoli, kjer so posebej zabeleženi učenci iz Boro­
velj in okolice od šolskega leta 1884/85 dalje. Do šolskega leta 
1913/14 se je na tej šoli učilo 805 učencev iz Borovelj in okolice, 69 
iz ostale Koroške, 153 pa iz drugih dežel43 Boroveljsko slovensko ozi­
roma dvojezično meščanstvo se je v največji meri usmerilo nemško 
liberalno in v jezikovnih statistikah nastopa kot nemško. Glavnina 
Borovčičev pa so nesamostojni puškarski in sploh kovinski delavci, ki 
so z redkimi izjemami slovenskega rodu in jezika. Zakaj so oni v 
veliki meri postopoma množili skupino nemškega občevalnega jezika 
v statistikah pa je že vprašanje, na katero naj odgovori poglavje o 
delavskem prebivalstvu in narodnostni praksi koroške socialne demo­
kracije.
Ne beljaški ne boroveljski primer ne nasprotujeta osnovnemu do­
gnanju o pogojih za rast slovenskega meščanstva na Koroškem.
Po migracijskih podatkih štetja 1900 smo že izračunali, da je tedaj 
v Celovcu moralo živeti vsaj 6000 Slovencev. Privatno štetje, ki ga je 
1. 1910 izvedlo slovensko katoliško politično in gospodarsko društvo, je 
zabeležilo v Celovcu zelo podobno število Slovencev: 6724 ali 24,7 %.44 
Vse, kar smo doslej navedli, kaže na to, da to število ni pretirano in 
dejstvo je, da jezikovni podatki avstrijskih uradnih štetij še daleč niso 
pokazali pravega deleža slovenskega mestnega prebivalstva. Omenili 
smo že učinek metode štetja po občevalnem jeziku, prav tako vplivanje 
na izjave odvisnega slovenskega prebivalstva. A s tem še ni mogoče 
pojasniti celotne ogromne razlike med podatki štetij in dejanskim sta­
njem na škodo slovenskega jezika. Treba bo še upoštevati tretji faktor, 
brez katerega oba prejšnja ne bi mogla imeti tako velikega učinka. To 
je stališče slovenskega meščanstva oziroma malomeščanstva v druž­
benem pomenu besede do vprašanja nacionalne afirmacije, njegova 
politična usmerjenost.
Slovensko meščansko liberalno gibanje bi glavnino novih slovenskih 
priseljencev v mesto lahko nagnilo k političnemu udejstvovanju v 
okviru lastne narodnosti. Takšno gibanje pa je bilo prešibko in je 
kmalu docela izginilo, dvojezično meščanstvo se je po začetnem oma­
hovanju pridružilo nemškemu liberalizmu in potegnilo v nemštvo tudi 
nove meščane.
93
III.
GOSPODARSKI IN SOCIALNI DEJAVNIKI USMERJANJA 
SAMOSTOJNEGA KMEČKEGA PREBIVALSTVA PO ZEMLJIŠKI 
ODVEZI
Proučevanje položaja kmečkega posestnika je posebno pomembno 
v obdobju do uvedbe splošne volilne pravice, ko je izmed celotnega 
vaškega prebivalstva še edini upravičen voliti.
Nas zanima predvsem tista stran gospodarskih dejavnikov, ki po­
vzroča odvisnost kmečkega gospodarstva od fevdalnega ali pa novo­
dobnega kapitalističnega veleposestva in pa odvisnost od kapitalističnih, 
obrtnih, industrijskih, trgovinskih in drugih obratov v mestu in na 
deželi. Vse te oblike odvisnosti niso imele samo gospodarskih, ampak 
tudi politične posledice. V raznih oblikah odvisnosti lahko najdemo 
prav tiste vzvode in prenose, s pomočjo katerih je nemška vladajoča 
plast močno vplivala na politično odločanje kmečkega posestnika v 
slovenskem delu dežele. Razume se, da te oblike vplivanja ohranijo 
svojo učinkovitost tudi v poznejšem obdobju, po uvedbi splošne volilne 
pravice, čeprav je potem zaradi razširitve volilne pravice relativni po­
men teh vplivov zmanjšan. V absolutnem merilu pa se ta vpliv vse do 
konca obravnavanega obdobja ni zmanjšal. Razne oblike kmečke sa­
mopomoči (hranilnice in posojilnice, zadružne organizacije itd.) tega 
vpliva niso mogle odpraviti, lahko so le omilile do določene mere nje­
gove učinke.
Kmečka posest na slovenskem Koroškem kaže tudi po zemljiški 
odvezi, v novem obdobju kapitalističnega gospodarstva nekatere poseb­
94
nosti v primerjavi s prevladujočimi razmerami v nemškem delu dežele. 
Kot prvo lahko ugotovimo posebnost, ki pomeni še dediščino fevdal­
nega obdobja, to je razmerje med rustikalno in dominikalno zemljiško 
posestjo. Pri tem razumemo kot rustikalno tisto posest, ki je v lasti 
kmečkih gospodarstev, t. j. kmetijskih posestev, ki jih obdeluje lastnik 
sam s svojo družino in deloma s pomočjo najete delovne sile. Kot do­
minikalno posest pa štejemo tisto, ki je v lasti naslednikov nekdanjih 
fevdalnih gospostev (dominijev).
Nimamo sicer podrobnih podatkov, vendar lahko iz dveh zemlje­
vidov, ki ju je izdelal J. Schmid, razberemo vsaj v glavnih obrisih po­
ložaj v tem vprašanju. Poljska razdelitev iz franciscejskega katastra v 
glavnem ustreza tudi razmeram 1. 1925, ko sta zemljevida bila izde­
lana,1 tembolj seveda razmeram v drugi polovici 19. stoletja, čeprav 
je nekaj sprememb gotovo bilo, vendar analize o tem še ni. Prvi zem­
ljevid zadeva izključno slovensko ozemlje, namreč Rož vključno z Gu- 
rami na severu, drugi zemljevid pa prikazuje zemljiško razdelitev ce­
lotne Koroške, vendar le v mejah po letu 1920, tako da ne Kanalska 
dolina, ne Jezerska občina in Mežiška dolina na njej niso obdelane. 
Za te predele nekdanje koroške dežele imamo sicer tudi zemljevide 
poljske razdelitve S. Ilešiča, vendar na njih bivša dominikalna posest 
ni posebej označena.2
Pogled na obe Schmidovi karti pove, da je v južnem delu dežele 
dominikalna posest močneje zastopana kot v severnem delu. V južnem, 
v glavnem slovenskem delu dežele, nastopa ta posest v velikih strnjenih 
blokih, kakršnih na severnem delu ne najdemo. Največji blok domi- 
nikalne posesti nahajamo prav v Rožu. Ta blok se nadaljuje proti 
vzhodu tudi v Podjuni, na zahodu pa mu ustrezajo podobni bloki ob 
Ziljski dolini. — Ogromni kompleksi dominikalne posesti se nadalju­
jejo proti vzhodu tudi v Mežiški dolini, ki na zemljevidu ni orisana. 
Posest grofov Thurnov je znašala pred agrarno reformo 1. 1931 11.655 
hektarov površine: od teh 1236 ha obdelovalne zemlje in 9483 ha go­
zda.3 — Severno od tega področja velikih dominikalnih posestnih blo­
kov, nastopa področje manjših, raztresenih gruč dominikalne posesti, 
ki se v tej obliki širijo in redčijo proti severni meji dežele. Pomemb­
nejše komplekse dominikalne posesti lahko ugotovimo tudi na Gurah, 
v vznožju Svinjške planine, na Gosposvetskem polju, na Osojskih turah
95
in na Ddbraču. Edino večje sklenjeno področje dominikalne posesti, ki 
bi se dalo primerjati s sklenjenimi bloki na slovenskem področju, je 
vzhodni rob Laboške doline.
Veliki bloki strnjene dominikalne posesti, zlasti v Rožu, obsegajo 
v prvi vrsti gozdove v višjih legah vse tja do neproduktivnih grebenov 
v gorah. Vendar pa nam karta priča, da ni mogoče trditi, da bi gorska 
gozdna posest praviloma bila v rokah domini j a po vsem koroškem 
ozemlju, kajti severno obrobje, ki se po svoji goratosti ne razlikuje od 
južnega obrobja, niti od daleč ne kaže takih blokov dominikalne 
posesti. Z drugimi besedami, severni, nemški del dežele ne pozna 
tistega tipa kmečkega posestnika, ki je močneje zastopan v južnem 
delu dežele, namreč posestnika brez ali z malo gozda, posestnika 
navezanega na servitutne pravice na dominikalnem gozdnem in paš- 
niškem posestvu, ali pa sploh brez teh pravic.
J. Schmid takole opiše položaj na področju Karavank: »Kot povsod 
(v Rožu) je tudi na tem področju gozd pretežno v dominikalni po­
sesti (gospostva Hollenburg, Görtschach, Helldorff, grof Egger), ki 
teži za tem, da bi površino pod gozdom razširila na račun malih, s 
težavo ustvarjenih poljskih in pašniških zemljišč. Tako v prikazu 
poljske razdelitve v karavanški coni dominikalna posest gospoduje in 
prav skromno pogledujejo iz nje kmečki celki, ki ustrezajo naselitvi 
v samotnih kmetijah.«4
0 pomenu dominalne posesti za kmečko gospodarstvo v Ziljski 
dolini piše J. Schmid: »Čeprav so ravno obsežna planinska pašniška 
področja tako pomembna in gospodarsko dragocena, so vendar v trdno 
sklenjeni dominikalni posesti gospostev Porcia in pa gospostva Kühn­
burg; ta posest zavzema na veliko razdaljo celotno gorsko pobočje, tja 
do dolinskega dna. Samo v Lesachtal in pa v masivu Trogkofel prodre 
kmečka posest tu in tam prav do državne meje. Prebivalci doline si 
niso zagotovili samo pravico goniti svojo domačo živino na planinske 
pašnike brez odškodnine, imeli so tudi pravico sekati les v dominikal- 
nih gozdovih za svoje hišne potrebe. Razen tega so imeli tudi sami 
skupne gozdove. Tem nezdravim razmeram (značilno stališče avtorja, 
ki razmere sodi s stališča interesa dominikalne posesti, op. J. P.) je 
bil storjen konec šele v štiridesetih letih preteklega stoletja, ko so kme­
tom nakazali parcele v gorskem gozdu in deloma razdelili srenjske gozdo-
96

ve. Za planinske pašnike pravice pa se boj še nadaljuje.«5 J. Schmid 
opiše tudi Celovško kotlino od zahoda proti vzhodu; ko se približuje 
Velikovcu, pravi: »Proti Velikovcu postane pokrajina veliko bolj ne­
mirna. Prakameninski hrbti tvorijo v zvezi z morenami večkratni si­
stem drug v drugega segajočih nasipov. Grudasta razdelitev v posestnih 
deležih sega deloma še čez nje, najvišji hrbti pa so kot obsežno gozdno 
zemljišče v dominikalni posesti. Zaselki so redki in samo v okolici 
mesta občutno izstopajo v podobi poljske razdelitve. Strnjena domini- 
kalna gozdna posest pokriva Vašinje in gorsko panogo pri Rudi.«
Podobno ugotavlja J. Schmid strnjeno dominikalno posest v višjih 
legah vzhodnega dela Karavank, kjer je v lasti gospostev Pliberk, Do- 
brla ves in Ženek.
Njegova zaključna ugotovitev o razširjenosti dominikalne posesti 
na Koroškem potrjuje opažanja z obeh zemljevidov: »Dominikalna 
posest je, kot povsod v alpskih deželah, tudi tukaj večinoma gozdna 
posest in v visokih legah. Zaradi tega jo je treba predvsem iskati na 
ozemlju celkov ali pa na sosednjih področjih. Veliki gospodarski pomen 
planinskih pašnikov je izsilil (na severu) v področju pragorovja močno 
utesnitev starega posestnega stanja, apneniška alpska gorovja na jugu 
pa so ga ohranila v skoraj prvotni razsežnosti, glede na to, da tukaj tla 
dovoljujejo uspevanje samo še gozdu. Na ravninskem in gričevnatem 
svetu pa je dominikalna posest močno razdrobljena in raztresena po 
vsej pokrajini.«6
Schmidova teza, da je dominikalna posest umestna v južnem 
apneniškem gorovju, to je na slovenskem področju, ker pač tam tla 
dovoljujejo edino gozd, ni povsem prepričljiva, če pomislimo na pojav, 
ki ga bomo še obravnavali, namreč da so prav južna dominikalna 
gozdna gospodarstva izrivala kmečka gospodarstva na svojem področju 
tudi tam, kjer je že prastara naselitev dokazala sposobnost tal za druge 
kulture. O dominikalnem posestvu na južnem Koroškem v drugi polo­
vici 19. stoletja nikakor ne moremo govoriti kot o posesti, ki izrablja 
samo manj produktivne površine oziroma o posesti, ki se na take 
površine umika, marveč kot o gospodarsko aktivni in ekspanzivni sili 
v poljedelskem in gozdnem gospodarstvu.
Posebni vpliv, ki ga je strnjena dominikalna posest v južnem delu 
Koroške imela na življenjske razmere kmečkih gospodarstev, je po 7
7 Narodna politična zavest na Koroškem
97
drugi svetovni vojni ugotovila tudi E. Lichtenberger.7 V svoji za 
naš predmet zelo pomembni razpravi ugotavlja: »V Karavankah so 
gorski kmetje v dominikalnem gozdu prav poseben primer, katerega 
značilnost je že od začetka bila popolnoma drugačno pravno razmerje 
do zemljiškega gospostva. Velika večina kmetov ni v začetku 19. sto­
letja (t. j. v času franciscejskega katastra, op. J. P.) v dominiju Höl­
lenstein (pač: Hollenburg) imela sploh nobenih gozdnih parcel, mar­
več samo steljne, pašniške in lesne servitute v dominikalnem gozdu. 
Vsekakor je že tedaj divjal oster boj z gospostvom za različne gozdne 
areale, kakor dokazujejo vpisi v indikacijsko mapo, pri čemer je za­
nimivo, da je kmečka občina, ki ima siceT na Koroškem na področju 
raztresene naselitve le majhno vlogo, tu nastopala kot pravna oseba. 
Stalni nedovoljeni posegi kmetov v dominikalnem gozdu se izražajo 
tudi v aktih in odločbah. V gospostvu Hagenegg v železnokapelskem 
okraju je položaj bil krajevno različen, deloma so imeli kmetje tudi že 
večje gozdne parcele v svoji posesti. V zvezi z obsežnimi dominikalnimi 
gozdovi je tudi drvarska naselbina Zavrhom, ki pa ni, kot v spodnje 
avstrijskih apneniških Alpah, nastala šele v novejšem času, marveč že 
v poznem srednjem veku. Gospodarsko težišče je bilo tukaj na oglar- 
jenju za gozdne plavže.«8
Posebno velika obsežnost in sklenjenost dominikalne posesti na slo­
venskem območju Koroške navaja na misel, da je kmečka posest na 
tem področju bila v dosti večji gospodarski odvisnosti od svojega do- 
minikalnega soseda, ki je v mnogih primerih kar monopoliziral tako 
pomembne dejavnike v kmečkem gospodarstvu kot so gozd, steljarjenje 
in planinska paša. Ta odvisnost, ki je izvirala iz časov fevdalnih od­
nosov, nikakor ni prenehala po zemljiški odvezi leta 1848, saj je pri 
tej odvezi dominikalna posest ostala nedotaknjena. Nasprotno pa so 
prav v zvezi z odplačevanjem odškodnine za odvezo postale sporne še 
kmečke servitutne pravice. Te so morali kmetje posebej uveljavljati 
in se zato seveda tudi potruditi pri odplačevanju odškodnine za odvezo, 
če so hoteli kaj doseči.
Gospodarsko odvisnost, ki jo prinaša izredno velika dominikalna 
posest na slovenskem delu Koroške, je pospeševala še ena značilnost 
tega slovenskemu kmečkemu gospodarju neljubega sosedstva, nam­
reč dejstvo, da se ravno veliki dominiji vztrajno drže v lasti istih rod-
98
bin, za razliko od raztresene manjše dominikalne posesti v ostalih delih 
Koroške dežele, kjer je kot špekulativno zemljišče hitro prehajala iz 
rok enega lastnika v roke drugega. Tudi na ta moment opozarja E. 
Lichtenberger: »Velika gospostva ostajajo družinska posest starih ro­
dovin, ki so v splošnem sposobne ohraniti svojo posest. V nasprotju 
s temi velikimi posestvi pa prehajajo posestni obrati nekdanjih malih 
zemljiških gospostev pogostoma iz ene roke v drugo. Od prodora kapi­
talizma naprej postajajo predmet špekulacije za novo obogatele ljudi, 
ki vsakokrat vlagajo vanje svoj kapital. .
Predstavo o tem, s kakšno vnemo in učinkovitostjo so pri ureje­
vanju vprašanj gozda in servitutnih pravic nastopala velika stara go­
spostva na slovenskem področju, je mogoče dobiti iz razprave A. Thur- 
na, izdelane na osnovi arhiva gospostva Pliberk. V tem gospostvu so se 
razprave za dokončno določitev kmetij po odvezi zavlekle tja v 60. leta. 
Večji del so kmetije celo na novo parcelirali.10
Do leta 1772, ko so dobile hube svoje gozdne parcele, je bil malo­
dane ves gozd v rokah gosposk. Po 1848. letu bi naj parcele prešle 
v končno posest hub, obenem pa bi obdržale servitutne pravice v go- 
sposkinem gozdu. Kako se je to vprašanje konkretno razvilo na po­
dročju, ki nas zanima, povedo deloma statistični podatki avstrijskega 
štetja kmetijskih obratov leta 1902.
Objavljeni so po političnih okrajih in ne po manjših sodnih okra­
jih. Zaradi tega je posebno proučevanje slovenskega področja močno 
otežkočeno, saj se administrativne meje, z izjemo velikovškega okraja, 
ne ozirajo na etnično razdelitev dežele. Izjemoma pa je avstrijska cen­
tralna statistična komisija podatke tega štetja objavila tudi po naravnih 
zemljepisnih področjih, ne glede na politične administrativne upravne 
enote. Koroška je bila razdeljena v teh tabelah na štiri naravne zemlje­
pisne enote, in sicer na področje Tur, na področje Svinške planine, 
na področje Apneniških Alp in na področje Alpskega predgorja.
Resda se tudi ta področja ne ujemajo z etnično razdelitvijo dežele. 
Vendar pa leži večina enega izmed njih (področje Apneniških Alp, t. .j 
Karavanke in Ziljske Alpe) na področju slovenske naseljenosti, in 
sicer po površini 58 %, po prebivalstvu pa 66 %. Področje Alpskega 
predgorja (Celovška kotlina in severna Podjuna) pa leži skoraj do
7*
99
polovice na področju slovenske naseljenosti, in sicer po površini 48 %, 
po prebivalstvu pa 53 %.*
Tabele po naravnih področjih žal ne vsebujejo vseh vrst podatkov 
štetja. Omogočajo pa zasilno teritorialno ločevanje podatkov po poli­
tičnih okrajih tako, da lahko južni, pretežno slovenski del dežele izlo­
čimo posebej in ga primerjamo s severnim delom dežele.
Pomembnost te možnosti vidimo že pri vprašanju, kolikšen odstotek 
kmetijskih gospodarstev na posameznih področjih je brez gozda oziroma 
koliko jih ima gozda manj kot četrtino svoje produktivne površine. To 
vprašanje je zanimivo zaradi splošne odvisnosti kmečkega gospodarstva 
od gozda, saj pomeni gozd ne le nujno potrebni vir tehničnega lesa in 
kuriva za kmečko gospodarstvo samo, ampak tudi njegov važen tržni 
produkt in obenem dragoceno rezervo za kritična leta. Kmečki obrat, 
ki nima gozda ali ga ima zelo malo, je neprimerno manj zaščiten pred 
vplivi slabih letin in nihanj cen na tržišču kot pa obrat z gozdom. 
Obenem je tak obrat vsekakor postavljen v večjo odvisnost od posest-
* Površina in prebivalstvo naravnih geografskih področij Koroške po podatkih 
štetja iz leta 1900.
Področje Apneniških Alp:
Celotna površina: 2853,62 knr 
Skupno prebivalcev : 83.230 
od tega Nemcev : 44.412 = 53,37 %
od tega Slovencev: 38.818 = 46,63 %
Slovenski del področja ima površino: 1658,08 km1 = 58 °/o
Skupno prebivalcev: 55.211 = 66 % 
od tega Nemcev: 16.398 = 29,69 %
od tega Slovencev: 38.813 = 70,31 %
Mestna občina B e 1 j a k ni všteta.
Področje Alpskega predgorja
celotna površina : 2299,29 km2 
Skupno prebivalcev: 115.874 
od tega Nemcev: 71.053 — 61,24 %
od tega Slovencev: 44.821 = 38,76 %
Slovenski del področja ima površino 1103,75 km2 = 48 %
skupno prebivalcev: 61.736 = 53 % 
od tega Nemcev : 26.346 = 42,66 %
od tega Slovencev: 35.390 = 57,34 %
Mestna občina Celovec ni všteta.
(Izračunal Tone Zorn)
100
nika gozda, v našem primeru od fevdalnega ali kapitalističnega gozd­
nega veleposestva.
Če pogledamo podatke o relativnem številu kmetijskih obratov brez 
gozda po koroških političnih okrajih (tabela I), ne moremo razen za 
mesto Celovec, ki je specifičen primer, opaziti kakega nenavadno ve­
likega odmikanja števila kmetij brez gozda od deželnega povprečja. 
Najmanj kmetij brez gozda imata politična okraja Šmohor in Wolfs­
berg (20,8 in 20,22 %), kar je glede na njuno gozdnatost normalno. 
Daleč nad koroškim povprečjem kmetij brez gozda je edino politični 
okraj Beljak s 37,38 %. Če odštejemo specifični primer celovškega 
mesta, izkazuje politični okraj Beljak najvišji odstotek tudi tedaj, če 
računamo skupaj čiste poljedelske obrate in obrate z manj kot eno če­
trtino (46,52 %). Glede na močno gozdnatost tega političnega okraja, 
ki obsega tudi del Karavank, je ta veliki odstotek nenavaden (deloma 
ga lahko razlagamo z znatnim številom kajžarjev v tem okraju). — 
Ako zdaj pogledamo delež kmetij brez gozda po zemljepisnih področjih 
(tabela II), opazimo, da ima ravno najbolj slovensko geografsko po­
dročje, področje Apneniških Alp, največji odstotek kmetij brez gozda 
(30,42 %). To je tembolj presenetljivo, glede na dejstvo, da je to 
geografsko področje na Koroškem najbolj gozdnato.
Potomec grofov Thurnov razkriva iz arhivov pliberške gosposke, 
kako je prišlo do tega, da so številni kmetje v najbolj gozdnatih pre­
delih Koroške ostali brez gozda: Že spočetka so kmetje bili s strani 
zemljiško odveznih komisij postavljeni v težaven položaj, vsekakor 
pod vplivom gozdnih veleposestnikov, in sicer s tem, da so jim dode­
ljevali gozdne parcele visoko v gorah. Take parcele gorskih gozdov so 
kmetje potem prepuščali graščini, ker sami niso imeli možnosti, da bi 
jih izkoriščali. Toda še huje je kmete prizadela težka obremenitev za­
radi plačevanja odškodnine, dolžne zemljiškim gospostvom. Da bi se 
teh dolgov rešili, so odškodnino delno plačevali tako, da so graščinam 
prepuščali še preostale gozdove. Njihov položaj pa je postajal vse težji, 
zato so še nadaljevali s prodajo gozdnih parcel, kupec pa je spet bila 
graščina oziroma gozdna veleposest. V letih 1867 do 1890 so prodali 
številne posamezne gozdne in travniške parcele na območju gosposke 
Pliberk. Nazadnje so nekateri morali iti do konca in prodajati graščini 
cele hube z vsem zemljiščem in inventarjem. 11
Za južno Koroško je torej značilno, da najdemo v najbolj gozd­
natih predelih izredno veliko kmetij brez gozda. Razume se, da so v
101
svojem nadaljnjem obstoju te kmetije zato bile bolj podvržene gospo­
darskim in političnim vplivom s strani nemške gozdne veleposesti. Ta 
posest se je vztrajno širila in je na račun kmečkega gospodarstva, ki je 
nepripravljeno in slabo opremljeno, postajalo žrtev liberalnega kapitali­
stičnega gospodarstva, težila za čim večjim arondiranjem svojih zem­
ljišč. Tudi E. Lichtenbergerjeva ugotavlja za obdobje 1848—1870, da 
so se težnje starih gospostev z veliko gozdno posestjo po arondiranju 
tedaj neovirano uveljavljale.12 Razume se, da je ta posebna odvisnost 
slovenskih kmečkih posestnikov od nemške gozdne veleposesti imela 
svoj negativni vpliv na politično uveljavljanje slovenskega etničnega 
elementa.
Slabe posledice pomanjkanja gozdne posesti pri kmečkih gospodar­
stvih na južnem Koroškem so bile tem občutnejše zaradi še drugih po­
sebnih okoliščin v zvezi s servitutnimi pravicami v gozdu in na paši.
Servitutne pravice so v Avstriji sploh imele velik pomen. Zelo ve­
liko število kmetov je bilo od njih življenjsko odvisnih. Po podatkih 
F. Sommereggerja je za položaj glede servitutnih pravic bila značilna 
velika neurejenost po letu 1848. Poljedelski kongres na Dunaju 1. 1849 
je velik del svojega časa posvetil prav urejevanju servitutnih pravic. 
V debati so delegati med drugim navajali, da je na Koroškem v okraju 
Spittal od 70.000 oralov državnega gozda 40.000 spornih med erarjem 
in kmeti.13 Na Koroškem se je namreč odprava servitutov močno za­
vlekla, ker ni bila izvršena obenem z zemljiško odvezo, kakor je bilo 
to na Kranjskem, v čeških deželah in v Spodnji Avstriji. S servitutnimi 
pravicami je bilo leta 1905 na Koroškem obremenjenih 73.019 ha 
gozda. Veliko pomembnost tega vprašanja za življenje kmečkih gospo­
darstev na Koroškem razberemo iz podatka, da je v tej deželi bilo za­
radi servitutov v obravnavi 450.000 oralov zemljišča, in sicer za uve­
ljavljanje 500.000 posameznih servitutnih pravic. Cele doline so bile 
glede lesa in stelje navezane na servitutne gozdove. Do časa, ko je 
Sommeregger napisal svojo knjigo, so bile regulirane pašne pravice za 
4434 konj, 80.882 glav goveda, 80.599 ovac, 2319 svinj. F. Sommer- 
egger pripominja, da so ta števila še vse premajhna, ker operacija te­
daj še ni bila zaključena. Gozdna veleposest je težila za tem, da bi 
servitutne pravice od kmetov odkupila. Do tedaj je bilo odkupljeno 
75.000 oralov gozda od servitutnih pravic.14 Glede splošnega pomena 
servitutnih pravic v avstrijskih alpskih deželah pravi F. Sommeregger, 
da najdemo obsežne predele, kjer je servitutno vprašanje bilo tako
102
važno, da je po svojem pomenu presegalo vsa druga vprašanja agrarne 
politike v tistih okoliših. Kjer servitutne pravice niso bile odkupljene, 
marveč regulirane, je nastajala pri zemljiško odveznem postopku 
in pri urejanju servitutnih pravic huda zmeda in škoda za kmete, ki 
so pri pogajanjih bili nevedni in nespretni, Toda, kakor pravi F. Som- 
meregger, oškodovanje kmečkih gospodarstev se s tem ni končalo: »Pri 
izvajanju teh njihovih pravic so jih zlonamerne gozdarske oblasti še 
naprej šikanirale, saj so kmalu odkrile vse zanke gozdarskega zakona 
iz leta 1852 za kmete.« — »Storili so vse, da bi kmete šikanirali na 
najbolj odvraten način.« Sommeregger pravi, da je znak za podleganje 
kmetov v tem boju bilo nazadovanje živinoreje. »Neizmerno veliko 
zamere in jeze, procesov, vzajemnega škodovanja se je naselilo v ne­
katere kmečke občine, gospodarsko ia xnoralno življenje je bilo naj­
huje prizadeto.«15
S tega vidika je gotovo v najboljšem položaju bilo kmečko gospo­
darstvo, ki je imelo dovolj lastnega gozda in ni bilo navezano na ser- 
vitute v veleposestniškem gozdu. Videli smo že, da je takih gospo­
darstev prav na zemljepisnem področju Apneniških Alp bilo najmanj. 
A kmečkemu gospodarstvu brez gozda so servitutne pravice kljub vsem 
šikanam vendarle pomembno dopolnjevale njegovo zmogljivost in trd­
nost. Ali je kmet na področju Apneniških Alp imel v zadostni meri 
vsaj servitutne pravice v gozdu ali pa je pripadal tisti vrsti, ki je go­
spodarsko bila najranljivejša, namreč kmetom brez gozda in obenem 
brez gozdnih servitutnih pravic?
V tej luči moramo gledati podatke štetja 1. 1902 za Koroško o po­
vezavi kmetijskih obratov s servituti, in sicer v zvezi z velikostjo nji­
hove produktivne površine. Čeprav so ti podatki zelo zanimivi, vendar 
ne odgovarjajo v celoti na vprašanje, ker ne beležijo posebej resničnih, 
t. j. iz fevdalnih odnosov izvirajočih servitutov, marveč beležijo skupaj 
z njimi tudi vse druge stvarne privatne pravice, ki jih imajo posa­
mezna kmečka gospodarstva na tujem privatnem zemljišču, največ 
pravice uživanja na skupni posesti, t. j. udeležba pri agrarnih skup­
nostih.16 Kljub temu so ti podatki za naš namen vsaj deloma uporabni. 
Če primerjamo najprej deželne podatke za tri alpske dežele, t. j. Zgor­
njo Avstrijo, Salzburg in pa Koroško, vidimo, da se Koroška med njimi 
odlikuje z izredno velikim številom kmetijskih obratov povezanih s 
servituti (Tabela III). Če upoštevamo povezavo s pašniškimi servituti
103
in povezavo z gozdnimi servituti in pa če vzamemo koroški odstotek 
kot indeks 100, potem ugotovimo za te tri dežele naslednje stopnje: 
Zgornja Avstrija 4, Salzburg 69, Koroška 100!
Tabela IV. pokaže povezavo kmetijskih obratov s pašniškimi in 
gozdnimi servituti po političnih okrajih Koroške. Če tudi tukaj vza­
memo šmohorski politični okraj, ki je najbolj povezan s servitutnimi 
pravicami, kot indeks 100, se pokaže naslednja razporeditev političnih 
okrajev po stopnji povezave s servituti: Št. Vid 6, Wolfsberg 13, Ve­
likovec 16, Celovec ok. 28, Beljak 50, Spittai 93, Šmohor 100. Opazimo 
torej zelo neenakomerno razdelitev po intenzivnosti povezave kmetij­
skih obratov s servitutnimi pravicami. Centralni in jugovzhodni del 
dežele (Celovec-okolica, Velikovec in Wolfsberg) je najmanj povezan 
s servitutnimi pravicami, najbolj pa zahodni in severozahodni ( Šmohor 
in Spittal), medtem ko pomeni beljaški okraj srednjo stopnjo. Žal ni­
mamo podatkov, ki bi bili preračunani po koroških naravnih področjih, 
tako da ne moremo izvesti neposredne primerjave med številom kme­
tij brez gozda in številom kmetij povezanih s servitutnimi pravicami 
po teh področjih. Precej očitno pa se kaže dejstvo, da se, z izjemo Šmo­
horja, prav politični okraji, ki leže z dobrim delom na področju Apne­
niških Alp (Velikovec in Celovec-okolica), kjer smo ugotovili največji 
odstotek kmetij brez gozda (30,42) uvrščajo med področja, za katera 
smo kot značilnost ugotovili majhno povezavo s servitutnimi pravi­
cami. Ta okoliščina bi navajala na misel, da so tukaj kmetje v zem­
ljiško odveznem postopku in v postopku reguliranja servitutnih pravic 
zaradi svojega slabšega gospodarskega položaja odprodajala dominikal- 
nim posestvom ne le dobljene gozdne parcele, ampak da so zaradi 
lajšanja odkupnih bremen prepuščala tem posestvom tudi svoje servi- 
tutne pravice v gozdu.
V svojem zemljepisu Koroške piše V. Paschinger, da je glavno po­
dročje agrarnih skupnosti, tako po številu kot tudi po obsežnosti, Zgor­
nja Koroška, kjer npr. v sodnih okrajih Winklern in Obervelach te 
skupnosti zajemajo približno polovico celotnih površin. V političnih 
okrajih Spodnje Koroške pa površine v lasti agrarne skupnosti ne dose­
gajo niti 5 %, v sodnem okraju Železna Kapla jih sploh ni. Kar zadeva 
prave servitute fevdalnega izvora, kmečke pravice v gozdovih gosposke, 
so tudi te osredotočene v glavnem na Zgornjem Koroškem. V političnih 
okrajih Velikovec in Wolfsberg jih je zelo malo, v političnem okraju 
Št. Vid jih pa sploh ni. Pač pa je značilno, da so na jugu močno raz­
104
širjene servitutne pašniške pravice, in sicer v Kanalski dolini in v 
Rožu.17 Razmeroma močno razširjenost servitutnih pravic v Kanalski 
dolini in v Rožu je treba torej pripisati na račun pašniških pravic in 
velja tudi za ti dve področji, da so servitutne pravice kmečkih gospo­
darstev v veleposestniških gozdovih minimalne. Podoben je položaj 
tudi v Ziljski dolini, saj smo že omenili ugotovitve Schmida, da so 
ziljski kmetje obdržali v glavnem pašniške pravice, ki so bile dolgo 
časa sporne. Za področje Apneniških Alp, ki je narodnostno najbolj 
slovensko, je značilno ne samo to, da izkazuje največji delež kmetij 
brez gozda med vsemi koroškimi geografskimi področji, marveč tudi, 
da so servitutne pravice kmečkih gospodarstev v dominikalnih gozdo­
vih tukaj najmanj razširjene in tudi v absolutni izmeri zelo majhne. 
S tem se potrjuje misel, da je v teh izrazito gozdnatih področjih polo­
žaj velikega števila kmečkih gospodarstev brez gozda in brez (čeprav 
spornih) servitutnih pravic v nekdanjem dominikalnem gozdu, poseb­
no težak za razliko od položaja trdnega in s starimi pravicami podpr­
tega kmečkega gospodarstva v severnem in zahodnem — nemškem delu 
dežele.
Kako velik in škodljiv je bil vpliv fevdalnega veleposestva na 
kmečko gospodarstvo prav v slovenskem delu dežele še celo v letih tik 
pred prvo svetovno vojno, je očitno iz precej osupljivega dejstva, da 
so proti njemu odkrito nastopili na vsem Koroškem prav nemško 
usmerjeni liberalni slovenski kmetje. Predlog Jožefa Krassniga 5. sep­
tembra 1912 za nakup in razdelitev med kmete fideikomisnih velepo­
sestev v Rožu in ob Vrbskem jezeru in pa zadevna razprava v deželnem 
zboru, sta pripravila nemškutarskega »Štajerca« do prav zanimivega 
priznanja o pomenu nemške veleposesti za slovenske kmete: »Na ta 
način bi se dalo kmete od vpliva veleposestva oprostiti; z razdelitvijo 
zemlje bi se jim ustvarilo zanesljivo eksistenco in na ta način bi se tudi 
izseljevanje omejilo . . . Zemlja sama bi se z oddajo kmetom gotovo 
tudi bolje obdelovala ... Pa tudi večni prepiri z graščaki in sosednimi 
kmeti, večne tožbe za servitutne pravice bi ponehale. Da so se v tem 
oziru kmetom velike krivice godile, je znana stvar.«18
* * *
Kmečka gospodarstva avstrijskih alpskih dežel je po splošni zem­
ljiški odvezi zajela gospodarska kriza, ki ni prenehala vse do prve 
svetovne vojne. Osvobojeno kmečko gospodarstvo se je znašlo pred na-
105
logo, da zmore prehod od ekstenzivnega naturalnega poljedelstva k in­
tenzivnejšemu obdelovanju in k denarnemu gospodarstvu. Vraščanje 
v moderno kapitalistično gospodarstvo, težavno že samo po sebi, je 
spremljalo še nekaj posebnih zaviralnih momentov. Med njimi so bili 
majhna izobrazba kmetov v najkritičnejši dobi, pomanjkanje skoraj 
sleherne kreditne organizacije tedaj, ko je potreba po kreditu bila zelo 
velika, enako tudi pomanjkanje zadružne organizacije za tržni promet. 
Zoževanje in izguba italijanskih tržišč v letih 1859 in 1866, zvezana z 
izgubo državnega kupca (aprovizacija vojske) so težavni položaj kmeč­
kega gospodarstva še poostrila. Nov moment je bila odprava nedelji­
vosti kmetij pri dedovanju leta 1868.19 Do tega leta so predpisi glede 
dedovanja v kmečkem gospodarstvu sloneli na dveh načelih: a) kmeč­
ko posestvo se ne sme materialno ali idealno deliti med dediče, vse pri­
pada enemu dediču, ki ostale izplača, kolikor niso že zadovoljeni; b) 
dedič posestva ne sme biti s plačilom dednih deležev preobremenjen.23
S tem je bila odpravljena še zadnja zakonska ovira za prosto delo­
vanje kapitalističnega tržnega gospodarstva na kmečki obrat.
V obdobju gospodarskega liberalizma je kmetijstvo bilo čisto v 
ozadju zanimanja gospodarstvenikov, v ospredju sta stali industrija in 
trgovina.21 Toda po desetletju gospodarske konjunkture in dobrih letin 
(1868 do 1877), je prišlo desetletje slabih letin in čezoceanske konku­
rence (1878 do 1887) in prineslo veliko naraščanje prisilnih prodaj 
kmetij na dražbah. Tudi od 1888 naprej se položaj ni bistveno izbolj­
šal, vse do konca monarhije.22 Zadolževanje kmečkega gospodarstva je 
naraščalo v veliki meri in socialno reformatorski krogi so zahtevali in­
tervencijo države za zaščito kmetijstva, posebno pa še kmečkega stanu. 
Prišlo je do obsežnih anket o stanju kmetijstva, kmečki in agrarni pro­
blem sta stopila v ospredje interesov gospodarstvenikov in socialnih re­
formatorjev (Vogelsang, Schäffle). Pojavile so se tendence, da bi 
kmečko gospodarstvo zaščitili pred vplivom liberalnega kapitalističnega 
tržnega gospodarstva s pomočjo reforme zakona o dedovanju (zakon 
leta 1889) in z organiziranjem kmečkih gospodarstev v zadružnih orga­
nizacijah.23
Nastopilo je obdobje množičnega prostovoljnega ali prisilnega pro­
dajanja kmetij. Nastal je pojem »kmečke kuge« ali »ubijanja kmetij« 
(Bauernlegen) kot posledica vse večjega zadolževanja kmetov. K. Grab­
mayr navaja tri glavne načine nastanka hipotekarne zadolžitve: a) z
106
odpravnino pri dedovanju, b) z zadolžitvijo pri nakupu zemljišča, c) 
zadolževanje brez spremembe lastništva.
Na podlagi podatkov, ki jih je zbrala avstrijska vlada, objavlja 
tabelarične preglede za vse tri načine nastanka hipotekarnih zadolžitev 
od 1868 do 1892 za dežele z urejeno zemljiško knjigo. Od slovenskih 
dežel so med njimi Štajerska, Koroška in Kranjska. Hipotekarna zadol­
ženost zemljiške posesti (v podatkih ni ločena zadolžitev kmetijske in 
industrijske zemljiške posesti, zato je relativna obremenitev v slabo 
industrializiranih deželah večja, v bolj industrializiranih pa manjša) 
je na Koroškem znašala konec leta 1867 60 milijonov goldinarjev, v 
letih od 1868 do 1892 je narasla za 6,700.000 gold., tako da je konec 
leta 1892 znašala 66,700.000 goldinarjev. Relativni porast je 11,1 %. 
Če to primerjamo s podatki iz drugih dežel, ugotovimo, da je Koroška 
glede relativnega naraščanja hipotekarne zadolženosti na zadnjem me­
stu. Na prvem mestu stoje močno industrializirane dežele Šlezija 
(86,4 %), Češka (66,7 %) in Spodnja Avstrija (63,0 %), njim slede 
vse ostale. Od slovenskih je Kranjska pokazala 32,1 % narastka za­
dolžitve, Štajerska pa 24,8 %. To je obenem tudi najnižji odstotek 
razen koroškega, a od tega še vedno več kot dvakrat večji. Koroški 
tempo naraščanja hipotekarne zadolžitve je bil izredno počasen celo v 
primerjavi z drugo najpočasnejšo deželo po tempu zadolževanja, s Šta­
jersko. V drugih alpskih deželah, na Tirolskem in Salzburškem, je 
povprečno letno povečanje zadolžitve znašalo za prvo 6,68 %, za drugo 
pa 1,22 %, medtem ko je Koroška zadolžitev letno naraščala povprečno 
za 0,44 %.
Ali ti podatki ne govore o izredni gospodarski trdnosti koroškega 
kmetijstva? Da tak zaključek ni pravilen, postane jasno, če pogledamo, 
kolikšna je stopnja zadolžitve posameznih dežel po gospodarski zmog­
ljivosti zemljišč. Tukaj se podoba popolnoma spremeni. V koloni, ki 
pove, koliko goldinarjev zadolžitve odpade na vsak goldinar zemljiškega 
davka, najdemo Koroško med 13 deželami ne več na zadnjem, marveč 
na tretjem mestu. Pred njo sta samo Tirolska in Šlezija, prva z 216 
goldinarji zadolžitve na 1 goldinar zemljiškega davka, druga s 115 gol­
dinarji. Koroška jima sledi s 100 goldinarji zadolžitve na 1 goldinar 
zemljiškega davka. Ostali dve močno industrializirani deželi, ki smo ju 
prej našteli med prvimi po zadolžitvi, pa izkazujeta, Češka 90 goldi­
narjev, Spodnja Avstrija pa 59 goldinarjev zadolžitve na 1 goldinar 
zemljiškega davka. Od ostalih slovenskih dežel izkazujejo Štajerska 93,
107
Kranjska 96, Primorska pa 92 goldinarjev zadolžitve na 1 goldinar 
davka.
Podobno sliko dobimo, <;e primerjamo podatke o odstotku, ki ga 
znaša hipotekarna zadolžitev od donosne vrednosti zemljišč, izračunane 
na osnovi vrednosti čistega dohodka. Spet najdemo Koroško že na tret­
jem mestu (50 % zadolženosti). Na prvem mestu je spet Tirol s 108 
odstotki, na drugem pa Šlezija z 58 % zadolženosti, vse ostale dežele 
pa manj kot toliko.24
Zato lahko rečemo: hipofekarna zadolženost koroškega zemljišča je 
ob koncu leta 1892 bila nad povprečjem v vseh avstrijskih deželah z 
urejeno zemljiško knjigo skupaj, uvršča se celo med tri prve dežele 
po stopnji zadolženosti. Po dinamiki razvoja zadolženosti v letih 1869 
do 1892 pa stoji Koroška na zadnjem mestu in izkazuje v tem času 
samo 11,1 % narastka od 1. 1867. Z drugimi besedami, Koroška zem­
ljiška posest je bila med vsemi avstrijskimi deželami z urejeno zem­
ljiško knjigo že zelo zgodaj relativno najbolj zadolžena.
Ta zaključek potrjuje tudi uradno gradivo, ki ga je objavil za Ko­
roško, Kranjsko, Štajersko in Primorsko J. Vošnjak od 1858 naprej/1 
Podatki za najzgodnejše desetletje 1858—1867 pokažejo, da je hipo­
tekarna zadolžitev na Koroškem tedaj najhitreje naraščala (Kranjska 
44 % narastka, Štajerska 68,5 % in Koroška 75 % narastka).
Za resnici bližjo podobo bi hilo treba vedeti še za strukturo za­
dolževanja po vrsti nastanka (ali zadolževanje, ker gospodarstvo ne 
zmere svojih tekočih in novih obveznosti, ali zadolževanje zaradi inve­
sticij za izboljšanje kmetije itd.), ločeno bi bilo treba tudi izkazati 
zadolžitev industrijskega, mestnega in veleposestniškega zemljišča od 
kmečke posesti, kar pa iz objavljenih uradnih podatkov ni mogoče. 
Statistični urad je le za leti 1878 in 1879 napravil izračun, kako so 
takrat nastajali hipotekarni dolgovi. J. Vošnjak ga objavlja za sloven­
ske dežele in vidi se, da je struktura novega dolga na Koroškem bila 
boljša kot na Kranjskem: tukaj je zadolženec prejel povprečno polovico 
zadolžitve v gotovini, na Kranjskem pa samo dobro tretjino (36,87%). 
A boljši je bil položaj na Štajerskem (54, 61 %) in Primorskem (61,24 
odstotkov v gotovini). Koroška torej med slovenskimi deželami nima 
posebno ugodnega položaja.
Ne vemo tudi, kolikšen je bil delež hipotekarnih zadolžitev koroške 
industrije v skupni vsoti v letu 1867. Vemo pa, da odpade v tej skupni 
vsoti ena šestina (10,100.000 goldinarjev) na fevdalno posest, vpisano
108
na deželni deski. Velik del te fevdalne posesti pa obsega tudi tedanja 
poglavitna industrijska podjetja (grofje Thurni, Rosenbergi, Eggerji 
itd.). Razen tega v tistem obdobju koroška železarska industrija še ni 
zapadla v tisto hudo krizo, kakršna jo je trla v 70. letih in še ni bila 
prisiljena najemati velikih posojil. Tako smemo domnevati, da je v 
ostalih petih šestinah celotne zadolžitvene vsote (49,900.000 goldinar­
jev) obsežena predvsem hipotekarna zadolžitev nedominikalne kmetij­
ske posesti, katere največji del tvorijo kmečka gospodarstva.
Vsi ti podatki opozarjajo, da je koroška kmečka posest bila razme­
roma zgodaj, komaj deset let po zemljiški odvezi, že močno zadolžena, 
precej nad povprečjem avstrijskih dežel. Vzroke za to bo treba še raz­
iskati. Med možnimi bi bila tudi posebno težka obremenitev ob zem­
ljiški odvezi, na kar bi kazali nekateri znaki. Vendar problematika 
zemljiške odveze na Koroškem še ni bila podrobneje obdelana. Za zdaj 
se je treba zadovoljiti z ugotovitvijo, da je kmečko gospodarstvo na 
Koroškem v novih kapitalističnih pogojih hitro zabredlo v dolgove, ki 
so konec koncev pripeljali številne kmetije na boben.
Doslej smo govorili le o koroškem povprečju. Ali pa so bila vsa 
področja, posebno še slovensko, enako prizadeta? Najbrž ne, saj je bil 
izhodiščni položaj kmečkih gospodarstev, kakor so ga podedovala iz 
fevdalne dobe, po posameznih predelih močno različen. Zdaj se je mo­
rala izraziti stara gospodarska razlika med severom in severozahodom 
ter jugom in jugovzhodom dežele. Velike, trdne, starodavne dedne 
kmetije prvega področja so gotovo laže prenesle nova denarna bre­
mena kot pa izčrpane in manjše kmetije drugega področja.
Kako so se velike kmetije severno od Celovca, na Gosposvetskem 
polju in Krappfeldu, v Metnitztalu in podobno najbrž tudi na drugih 
področjih velikih dednih kmetij na severozahodnem Koroškem — po 
odpravi zemljiške odveze brez težav vključile v kapitalistično gospo­
darstvo in potem uspešno napredovale, beleži E. Lichtenbergerjeva: »V 
nekaterih dolinah Krških Alp, posebno v Metnitztalu, je začela delovati 
posestna diferenciacija, ki sega nazaj v srednji vek, tako da so veliki 
in srednji kmetje začeli kupovati šibkejše obrate, predvsem pa nekdanje 
polovične hube v teh dolinah in s tem krepiti svoj lastni položaj. Kot 
važen proces se začne v 90. letih posestno širjenje novo ustvarjenih ali 
povečanih posestev in velikih kmetij na nižinah Krappfelda in Go­
sposvetskega polja. Le-te obdelujejo pokupljene kmetije bodisi kot po­
109
možne obrate še vedno intenzivno (s poljedelstvom) ali pa kot živino­
rejske obrate predvidene samo še za pašništvo. Ta sistem pomožnih in 
pa živinorejskih kmetij (Zu — und Halthuben) postaja vedno bolj 
pomemben. Pomožne živinorejske kmetije začenjajo nadomeščati pla­
ninsko pašo. Nekatera velika posestva, kakor Silberegg pri Althofnu 
na Krappfeldu, si ustvarjajo cel sistem živinorejskih kmetij okoli svoje 
posesti in gonijo živino pozimi od ene živinorejske kmetije do druge.«26 
Gospodarska vitalnost in socialna stabilnost velikih kmetij je tako 
močna, da jo E. Lichtenbergerjeva še posebej poudarja in kot primer 
opiše položaj na Krappfeldu in na Gosposvetskem polju: »Kakor ome­
njeno se je v zaselkih Krappfelda in Gosposvetskega polja že v začetku 
19. stoletja skoraj povsod odlikovala po ena kmetija s svojo posebno 
velikostjo in ta je v času rasti kapitalizma (Gründerzeit) v vse večji 
meri uveljavljala svojo kapitalno premoč in pokupila sosednje gospo­
darsko šibkejše obrate. Ta proces je prinesel močno zmanjšanje števila 
obratov. V mnogih primerih je na mesto celega zaselka stopil en sam 
posestni obrat, v posameznih primerih celo na mesto cele vasi (npr. 
Launsdorf, okraj Št. Vid.), ali pa si danes delijo dva ali trije veliki 
kmetje nekdanje polje osmih do desetih kmečkih gospodarstev.«2’ 
E. Lichtenbergerjeva omenja, da se je ta razvoj na Krappfeldu zaklju­
čil v glavnem že pred prvo svetovno vojno, pozneje se je uveljavil tudi 
še na Celovškem polju in v Gosposvetskem gričevju, ustavil pa se je 
na meji velikovškega okraja v Grabštanjski okolici!
Za razliko od opisanega razvoja na severnih področjih, torej na po­
dročjih velikih kmetij, ugotavlja E. Lichtenbergerjeva, da podobnega 
pojava ne najdemo na jugovzhodnem velikovškem področju: »Naj­
manjše spremembe je preživela srednja in mala kmečka naselbina v 
velikovškem gričevju. Le posamič so nastajala nova velika kmečka 
gospodarstva iz manjših. S presenetljivo konstantno posestno strukturo 
gre roko v roki sorazmerno konservativen, deloma celo izrazito zaostal 
način gospodarjenja.«28 Toda ne samo Podjuna s svojo srednjo in malo 
kmečko posestjo, ampak tudi karavanško gozdno področje doživlja čisto 
drugačen razvoj po zemljiški odvezi, kot pa smo videli na severnem 
področju velikih koroških kmetij. Tudi ta posebni razvoj E. Lichten­
bergerjeva lepo opiše: »Pri kmetih v dominikalnem gozdu pride do 
odseljevanja in to, razen redkih izjem, samo pod vplivom velikih gozd­
nih posestnikov, naslednikov velikih dominijev, in sicer v obliki spre­
minjanja v gozdne hube in opuščanja kmetij. Do regionalnih razlik
110
v obsegu depopulacije prihaja v glavnem zaradi različnega zadržanja 
posameznih gospostev, v kombinaciji še z različnim prometnim polo­
žajem. V visokih dolinah Slovenjega Plajberka in Sel-Fare skoraj ni 
prišlo do zapuščanja kmetij, medtem ko je v grapah belskega področja 
gospostvo Hagenegg že v 70. letih pokupilo večje število kmečkih go­
spodarstev, ki so iz pokrajinske podobe sedaj že izginila. — V drvar­
skih naselbinah v dominikalnem gozdu, ki pa nastopajo samo regio­
nalno omejeno (Za Vrhom, Karavanke), je prišlo do zanimivega raz­
voja. Nekdanje zemljiške gosposke so pokupile v času kapitalističnega 
vzpona mala posestva, njihove lastnike pa so pustila na njih kot najem­
nike.« Lichtenbergerjeva ugotavlja, da se je proces izrivanja malih in 
srednjih kmečkih gospodarstev zaključil že v obdobju do 1914.”
Tako ugotavljamo, da se je diferenciacija med obema glavnima 
tipoma kmečkega gospodarstva na Koroškem, izvirajočima še iz fevdal­
nih časov, med veliko kmetijo na severozahodnih področjih in med 
srednjo in malo, ekstenzivno obdelovano kmetijo na jugovzhodnih 
področjih, v obdobju po zemljiški odvezi in v kapitalističnih tržnih po­
gojih še povečala. Gospodarska ekspanzivnost in sposobnost velikih 
kmetij na prvem področju in pa gospodarska konservativnost ter majh­
na sposobnost kmetij na drugem področju ima svojo paralelo tudi v 
politični orientaciji kmečkih volivcev obeh področij, ki jo opažamo pri 
vseh volitvah malone do konca monarhije. Prvo področje se orientira 
liberalno (nemško liberalno), drugo področje pa konservativno-kleri- 
kalno (v Laboški dolini nemško klerikalno, na slovenskem področju 
pa slovensko narodno-klerikalno).
Z dosedanjimi našimi ugotovitvami se ujemajo tudi podatki sta­
tistik o številu volilnih upravičencev v kmečkih volilnih okrajih na 
Koroškem. Od državnih volitev 1873 do volitev 1879 je število kmeč­
kih volilnih upravičencev močno upadlo, med vsemi avstrijskimi deže­
lami pa najbolj na Koroškem: povprečno se je v Avstriji to število 
zmanjšalo za 1,2 %, na Koroškem pa za 16,9 %! (Kranjska —10 %, 
Štajerska —6,7 %). Avstrijski statistiki so opozarjali, da padec ne 
pomeni, da bi se število kmečkih gospodarstev za toliko zmanjšalo, 
ampak da je to posledica manjšanja davčne moči, zaradi katere je 
veliko kmečkih volivcev izgubilo volilno pravico, kajti tedaj je veljal 
davčni cenzus 10 gld. Padec so pokazali vsi štirje podeželski koroški 
volilni okraji, a daleč najhujšega med njimi prav večinoma slovenski
111
okraj Celovec-Velikovec, in sicer kar za 35,8 % (St. Veit-Wolfsberg 
manj 8,7 %, Beljak-Borovlje manj 6,6 %, Spittal manj 1,6 %)!30
Iz Grabmayrjevega gradiva lahko ugotovimo še nekaj drugih po­
sebnosti koroškega položaja.
V razmerju s skupno vrednostjo podedovanih posestev na Koro­
škem v letih 1868 do 1892 (37,300.000 goldinarjev) je število dedo­
vanj precej majhno (15.432). Povprečna denarna vrednost dedovanja 
na Koroškem je 2417 gld., kar je največje povprečje v vseh deželah 
z zemljiško knjigo. Za Koroško prideta Salzburg (2175 gld), Zgornja 
Avstrija (2169 gld.) itd. Na zadnjem mestu je Kranjska (1079 gld). 
Po povprečni vrednosti nakupa kmetij stoji Koroška na četrtem mestu 
(Zgornja Avstrija 2299 goldinarjev, Salzburška 2120 gld, Šlezija 1620 
gld, Koroška 1557 gld, Kranjska — 398 gld!) Koroška kot celota 
se uvršča med avstrijske dežele s povprečno največjimi kmetijskimi 
obrati. Po odstotku nove obremenitve od kupne vrednosti pa prihaja 
Koroška šele na enajsto mesto, kar se ujema z že omenjenim dejstvom, 
da splošna hipotekarna zadolžitev koroškega kmetijstva v svojem tem­
pu močno zaostaja za avstrijskim povprečjem.”
Statistika prisilno prodanih kmečkih posestev v obdobju od 1868 
do 1892 pokaže, da Koroška ne zaostaja za povprečjem v devetih av­
strijskih deželah z urejeno zemljiško knjigo. To znova potrjuje našo 
ugotovitev, da je koroško gospodarstvo v svojem povprečju bilo do 
skrajnosti obremenjeno že v začetku tega obdobja in tako gre, kljub 
počasnemu naraščanju hipotekarne zadolžitve, tempo prisilnega proda­
janja kmetij na dražbah v korak s povprečjem v ostalih deželah, kjer 
je hipotekarna zadolžitev šele pozneje začela močno naraščati. Povpreč­
na vrednost eksekutivno prodanih posestev na Koroškem (2152 goldi­
narjev) je precej nad povprečjem upoštevanih devetih dežel (1930 
goldinarjev),12 kar ponovno priča, da so na boben šla sicer gospodarsko 
sposobna, a že od začetka čez kritično mero z dolgovi obremenjena po­
sestva. V 80. in 90. letih preteklega stoletja je namreč spodnja meja 
vrednosti za samostojno gospodarsko življenje sposobne kmetije bila 
2000 goldinarjev.33
Oblike ubijanja kmečkih posestev je podrobneje raziskoval K. Uitz 
in ugotovil štiri glavne načine:
1. Špekulativni nakup posestva, razparceliranje in razprodaja po 
kosih. Ta se pojavlja predvsem tam, kjer vlada gospodarska prosperi­
li
teta zaradi naselitve delavcev, obrtnikov itd. v zvezi z novimi industri­
jami, železnico, in pa v večjih krajih, kjer so zemljišča močno med se­
boj pomešana.
2. Nakup za izrabo kmečkega posestva kot gozdne površine. V tem 
primeru nastaja za ostale kmečke posestnike čisto nov položaj, ki po­
časi tudi njih prisili k likvidaciji. Kmet, ki svojega posestva še ni 
prodal, nima sosedov, ki bi mu pomagali, poti mora vzdrževati sam, 
prav tako ograje, vodovod itd. Hlapci nočejo ostati na samoti, škoda 
zaradi divjadi narašča, zaradi pogozdovanja pridejo njegove njive v 
senco itd. Temu se pridružuje namerni pritisk s strani gozdnega vele­
posestva, ki ga hoče prisiliti k prodaji. Izpostavljen je šikanam v zvezi 
s servitutnimi pravicami, čisto brez obrambe je tudi pred številnimi 
drugimi vrstami namernega škodovanja s strani veleposesti, ki mu vrh 
tega ne daje zaslužka s prevažanjem lesa, mu dela težave pri uporab­
ljanju poti itd. K. Uitz v tej zvezi še prav posebno opozarja na splošno 
veliko odvisnost kmečkega gospodarstva od sosednje gozdne veleposesti.
3. Nakup kmetij po drugih kmetih, kar prinaša manjšo intenziv­
nost obdelave.
4. Nakup po veleposesti zaradi lova. V tem primeru nastopajo 
čisto negospodarski vidiki, ki izrivajo ljudi tudi tam, kjer bi po sploš­
nih proizvodnih razmerah sicer lahko še obstajali.34
0 negativnih posledicah likvidacije kmečkih gospodarstev za rast 
lokalnih kmečkih kapitalističnih elementov je pisal M. Hainisch. Za­
radi upadanja števila prebivalstva začnejo trgovci in obrtniki pogre­
šati odjemalce, najbolj pa toži, kot pravi Hainisch, vaška triperesna 
deteljica — gostilničar, lesni trgovec in mesar. Ni več kmetičev, ki so 
nekdaj posedali po gostilnah in v pijanosti prodajali les na panju (ne 
po kubaturi) in živino »na čez« (ne pa po teži in primerno splošnim 
tržnim cenam). Veleposestnik ne hodi v gostilno, njegovi uslužbenci 
imajo družine, česar prej hlapci niso imeli, in v skrbi zanje ne morejo 
zapravljati iz dneva v dan. Novi posestnik praviloma lesa ne prodaja, 
če pa že, potem po meri in neposredno končnemu kupcu. Tudi živine 
je vedno manj in novi posestnik se ne pusti tako pehariti kot poprej 
mali kmetič. S svojim zgledom »pokvari« še ostale kmete in večstood- 
slotne kupčije so minule.’0
V kakšnih oblikah in kako intenzivno po posameznih področjih je 
potekal proces razprodaje kmetij na Koroškem je malo obdelano vpra­
šanje. K. Uitz je za druge avstrijske alpske dežele to podrobno prouče-
3 Narodna politična zavest na Koroškem
113
val, glede Koroške pa se je zadovoljil z ugotovitvijo, da je tam nazado­
vanje kmečke posesti dobilo velike dimenzije samo v nekaterih posa­
meznih področjih.3*
Že pri E. Liebtenbergerjevi je videti, da poteka ta proces na Ko­
roškem v dveh glavnih tipih. Prvi tip je značilen za severno (in severo­
zahodno) Koroško. Tukaj nastopajo kot kupci propadlih kmetij v prvi 
vrsti veliki kmetje, posestniki še iz fevdalnega obdobja trdnih in gospo­
darsko ekspanzivnih kmetij. Na južnem in jugovzhodnem področju, 
kjer takih velikih kmetij ni in in se tudi v novejšem času pojavljajo 
le sporadično, nastopa kot kupec propadlih kmetij nekdanji dominij. V 
novem času deluje kot kapitalistični veleposestni obrat in je v rokah 
tradicionalnih rodovin, s številnimi gospodarskimi in pa tradicionalnimi 
vezmi je povezan s kmečkim gospodarstvom, ki je od njega odvisno.
Prav gotovo je drugi tip nazadovanja kmečke posesti za kmečki 
sloj dosti usodnejši kot prvi. V prvem pride do krepitve in rasti sloja 
velikih kmečkih posestnikov, ki se politično ( nemško ) liberalno usmer- 
jajo in nastopajo v političnem in gospodarskem življenju skupaj z me­
ščanstvom. Njihovo gospodarstvo je slej kopre j kmečko in zadržuje še 
vedno veliko število ljudi v kmetijski proizvodnji. Nasprotno pa z 
nakupom na južnem in jugovzhodnem Koroškem s strani dominikalne 
veleposesti tak socialni sloj med kmečkim prebivalstvom ne nastaja, 
površine pokupljenih kmečkih posesti spremenijo svojo funkcijo. Iz 
kmetijskih površin nastajajo gozdne površine, število zaposlenih se 
zmanjšuje, ljudje se selijo drugam, področje izgublja prebivalce. V 
političnem pogledu pa se krepi vpliv fevdalno-kapitalističnih veleposest­
nikov, sprva le deloma, končno pa docela nemško nacionalno usmer­
jenih.
Lahko rečemo, da je prav slovensko področje, predvsem področje 
Karavank, tisto na Koroškem, kjer imamo opraviti z izrazitimi primeri 
likvidacije kmečkega gospodarstva in depopulacije. Karavanško po­
dročje je v tem oziru nadaljevanje pohorskega in kozjanskega Podrav­
ja, kjer je likvidacija kmečkih posestev bila zelo močna.
Za kozjaško in pohorsko Podrovje je izdelana monografija D. 
Kraftove.37 Za karavanško področje in sploh za Koroško podobne mo­
nografije ni, pomagati si je treba z delnimi študijami.
Najpodrobneje so znani in obdelani podatki za sodni okraj Železna 
Kapla, in sicer v razpravi E. Montaga.38 V njej je tabelarični pregled 
propadlih kmetij za občino Belo v posameznih obdobjih po katastralnih
111
občinah. Število kmetij je upadlo od 274 v letu 1830 na 242 v letu 
1934, to je za 32 kmetij ali 11,7 %. Vzroki upadanja so splošna kme­
tijska kriza, prenehanje rudarske in železarske industrije, usahnitev 
prevozništva čez Jezerski vrh, zlasti pa nakup s strani veleposestva go­
spostva Hagenegg. Iz podrobnih podatkov izhaja zanimivo dejstvo, da 
ta proces propadanja kmetij nikakor ne zajema celega področja belske 
občine enakomerno. Medtem ko izkazujejo katastralne občine Plaznica, 
Obirsko, Koprivna, Reberca, Remšnik, Korte in Bela velik delež pro­
padlih kmetij, katastralni občini Lepena in Lobnik tega pojava splob 
ne poznata. V Lobniku se je število kmečkih posestev celo povečalo. 
E.Montag ugotavlja v tej zvezi, da izkazujeta Lepena in Lobnik kot 
edini med vsemi naštetimi katastralnimi občinami strnjeno kmečko 
naselitev, da tukaj že v jožefinskem katastru ni nobene dominikalne 
posesti: »Lahko skoraj z gotovostjo trdimo, da je bila strnjena kmečka 
zemljiška posest tista, ki ni samo obvarovala stanje naseljenosti, marveč 
ki je celo pripeljala do pomnožitve kmečkih pospodarstev.«39 E. Monta- 
govo pojasnilo te anomalije kaže, kako velika je povezanost in eksi­
stenčna odvisnost kmečkega gospodarstva od fevdalnega domini ja tam, 
kjer je sosedstvo neposredno in kjer je kmetija navezana na gosposki 
gozd, pokaže nam aktivno vlogo gosposkega posestva pri likvidiranju 
kmečkih gospodarstev.
Depopulacija železnokapelskega sodnega okraja kot posledica pro­
padanja kmetij je procentualno še močnejša. Padec prebivalstva v 
obdobju od 1869 do 1923 znaša 20,1 %, pri čemer gre ta izguba skoraj 
izključno na račun kmečke okoliške občine Bela, medtem ko je stalež 
prebivalstva v trgu Železna Kapla v bistvu nespremenjen.
Tudi Pliberško gospostvo je pokupilo v letih od 1867 do 1890 
veliko kmetij (hub) z vsem zemljiščem in inventarjem. A. Thurn 
navaja število 20.w Dejansko število je bilo najbrž večje, saj je koroški 
državni poslanec Steinwender L 1888 v državnem zboru v debati o 
kmečko reformnih zakonih navajal, da je grof Thurn v pliberškem 
sodnem okraju pokupil že več kot 60 kmetij.41 Znan je tudi primer 
fužin barona Helldorfa v Bistrici v Rožu, ki so pokupile vse kmetije 
v Plajberških Rutah (Za Vrhom).42 Vendar tu ne gre za popolno likvi­
dacijo kmetij, marveč za razlastitev; kmetje ostajajo na domovih še 
naprej kot najemniki (prim. E. Lichtenberger). Pojav množičnega 
likvidiranja kmečkih gospodarstev s strani veleposesti je na Koroškem 
po vsem videzu omejen v glavnem na vzhodni del Karavank, čeprav
11S
najdemo podobne primere tudi na južnem, slovenskem pobočju Svinske 
planine. Značilen je primer v Krčanjah, kjer je v letih 1866 do 1890 
propadlo osem kmetij. Pokupil jih je nemški veleposestnik, trgovec 
iz Treibacha; uporabljal jih je za pašo, a 1. 1900 jih je moral sam pro­
dati na prisilni dražbi. Kupec je bil baron Helldorf, ki je z njimi tako 
zaokrožil svojo posest, da je z njo obdal še zadnjega kmeta Žerjava, 
kateremu je tudi grozilo, da se bo moral vdati. Baron Helldorf je po­
kupljena zemljišča pogozdoval. Slovenski list »Mir« je ob tej prilož­
nosti pisal: »Da, le prejasno kaže se nam že sedaj, da se bodo v 50 
letih potopile do malega vse naše kmetije v oblast in deloma v last 
baronov in grofov, ako ne bo pomoči od merodajnih krogov.«43 Še 'leta 
1908 beremo npr., da je ženeški oskrbnik kneza Rosenberga pokupil 
štiri kmetije na Slovenjah pri Št. Lipšu.44
Med obema skrajnima področjima, namreč med področjem rasti 
velikih kmetij na račun malih v severnem in sevorozahodnem delu 
dežele in med področjem odstranjevanja kmetij v karavanškem ob­
močju jugovzhodnega dela dežele, leži področje srednjih in manjših 
kmetij (južni in jugovzhodni del celovške kotline, Rož, Gure, Pod­
juna). Tukaj ni takih bogatih kmetov in takih veleposesti, ki bi kot 
kristalizacijske točke zbirali zadolženo kmečko posest okrog sebe. Zna­
čilno je, da prav tukaj ugotavljamo klasično ozemlje koroških kmečkih 
hranilnic in posojilnic. Zadolžena srednja in mala kmečka posest išče 
tod izhod iz težkega gospodarskega položaja v raznih oblikah samo­
pomoči, v kreditnih in blagovnih zadrugah.
Tukaj je bila ustanovljena še pred izdajo zakona o zadrugah 1. 1873 
prva koroška kmečka posojilnica (Št. Jakob v Rožu 5. september 1872) 
in prva koroška blagovna zadruga ( Gospodarska zadruga v Sinči vasi — 
13. februarja 1899 ).45 Prva nemška rajfajznovka na Koroškem je bila 
ustanovljena šele 1. 1889,4” ko je delovalo na slovenskem območju že 
osem slovenskih posojilnic: Št. Jakob v Rožu, Slovenji Plajberk, Bek- 
štanj, Dravograd, Djckše, Šmihel pri Pliberku, Glin je, Celovec.47 Do 
1. 1895, ko so se nemške posojilnice (23 po številu) združile v posebno 
zvezo, so bile ustanovljene še slovenske zadružne posojilnice Črna, Po- 
dravlje, Prevalje, Sinča vas, Suha, Št. Lenart pri sedmih studencih, Št. 
Janž v Rožu, Št. Štefan na Zilji, Tinje, Velikovec in Bistrica na Zilji, 
kar je z že prej ustanovljenimi znašalo 19 denarnih zavodov.48 Leta 
1894 so tudi nemški krščanski socialci na Koroškem začeli z ustanav-
116
Ijanjem svojih zadrug in v kampanji v letih 1894 do 1900 ustanovili 
29 posojilnic in zadrug?9
Zgodnji in nagli razvoj zadružnega hranilništva in posojilništva na 
slovenskem področju Koroške je bil izraz dejanske potrebe tamkajš­
njega kmečkega gospodarstva po cenenem in lahko dosegljivem kre­
ditu. Leta 1886, ko se slovensko posojilništvo začne razvijati na širši 
osnovi, je list »Mir« navajal primere hude zadolženosti kmetij. V Ho­
dišah je skoraj vsaka hiša imela intabuliranih dolgov po 1000 do 2000 
in več goldinarjev. Obresti od teh dolgov obenem z davki so znašali 
toliko kot odkupna vrednost 150 dni tlake.50 Slovensko glasilo je pred­
lagalo moratorij na zemljiške dolgove, zavzemalo se za reformo dednega 
zakona, zlasti pa je pozivalo kmete k snovanju kmečkih denarnih, stroj­
nih, semenarskih in živinorejskih zadrug. Pri tem se je skrbno izogibalo 
radikalnih rešitev in jih zavračalo: »Seveda so tudi prekucuhi, ki mi­
slijo, naj bi se zemljiški dolg meni nič tebi nič zbrisal in bilo bi vse 
pri kraji. Pa to bi bila strašanska krivica, grozna roparija! Dolg se mora 
odpraviti po poštenej, prav krščanskej poti, tako da bi upniki ne trpeli 
nobene škode.«51
Pobudniki snovanja posojilnic so bili obenem tudi nosilci slovenske 
narodne zavesti, zvezane s konservativno politično usmerjenostjo, ven­
dar je osnovni preudarek za to snovanje bila gospodarska samopomoč, 
zbiranje skrajnih denarnih rezerv množice srednjih in malih kmečkih 
gospodarstev za ustvarjanje kmečkega zadružnega kapitala tam, kjer 
privatnega na vasi ni bilo. Ni bilo velikih kmetov, ki bi tak kredit 
dajali na osebni (oderuški) podlagi in tako izvedli nujno družbeno 
nalogo — akumulacijo kapitala. Iz socialnega značaja zadružnikov iz­
vira tudi odpor, ki ga v začetku srečujemo pri lokalnih denarnih zdru­
ženjih proti vključevanju v zadružne centrale, kajti te so gospodarsko 
bile pomembne predvsem za mlado slovensko meščanstvo in jih je to 
pospeševalo s svojega političnega vidika. Takole je koroško slovensko 
glasilo konec 1899 razgrinjalo razglede v prihodnost, ki bo zgrajena 
na osnovi akumulacije kapitala s pomočjo kmečkega zadružništva: 
»Kedar bomo pa enkrat preskrbljeni s posojilnicami in hranilnicami, 
in bomo tudi že nekaj kapitala v rokah imeli, moramo svoj pogled 
obrniti še na druge reči. Gledati moramo, da dobimo vpliv pri tovar­
nah, fužinah, rudokopih itd., da se znebimo tujih nam nasprotnih 
podjetnikov . . . Skrbeti pa nam je tudi, da se z denarjem polastimo 
naše zemlje, kar je imajo tuji, nam neprijazni gospodje v rokah . . .
117
Ravno veliki posestniki bi domačo vedo in umetnost, domače slovstvo 
najložej podpirali: oni bi bili rojeni voditelji naroda, — ako bi bili 
naše krvi in našega mišljenja. Glejmo tedaj, da ne samo koče, ampak 
tudi graščine postanejo s časom slovenske!«52 To je bila perspektiva 
nastajanja slovenskega kapitala, ki se zaradi ogromne premoči nem­
škega kapitala dejansko ni uresničila; prvotna in za široke kmečke 
sloje odločilna pa je bila potreba po gospodarski samopomoči za rešitev 
kmetij pred propadom. Tudi D. Doliner jeva mora priznati prvenstveno 
gospodarski vzrok slovenskega zadružnega posojilniškega gibanja v zad­
njih treh desetletjih 19. stoletja.53
Na območju velikih kmetij severne in severozahodne (nemške) 
Koroške je položaj bil drugačen. Finančno močne velike kmetije so 
krizo srednjega in malega kmečkega gospodarstva izrabljale v svoj 
prid, z oderuškim kreditom so ga vezale nase, nastopile kot kupec v 
trenutku njegovega zloma in dejansko zavirale snovanje kreditnih 
zadrug, ker jim niso bile potrebne. V zvezi s tem je zanimiva oznaka 
položaja sredi 90. let na nemškem podeželju Koroške, ki jo najdemo 
pri J. Unterluggauerju: »Ker so liberalni vaški magnati pritiskali s 
svojo gospodarsko premočjo na male krščansko socialne kmete in ker 
so redke zadruge in posojilnice bile v njihovih rokah, je krščansko 
socialna stranka začela ustanavljati lastne posojilnice.«54
Značilno je, da nemška liberalna kmečka organizacija »Kärntner 
Bauernbund«, ustanovljena 2. marca 1836, torej v času, ko je kriza 
srednjega in malega kmeta bila na višku, v svojem programu ni imela 
ustanavljanja kreditnih zadrug, ampak se je usmerjala v čisto politično 
akcijo, ki naj bi dosegla splošne zakonske olajšave v korist predvsem 
kapitalno trdnemu tržnemu kmečkemu gospodarstvu. Osnovna misel 
programa je bila, ustvariti blok kmetov, ki naj bi po svojih predstavni­
kih vplival na zakonodajo in na splošne gospodarske razmere na deželi 
in kmetiji. Politična usmerjenost je bila liberalna, poudarjena s čašče­
njem »kmečkega cesarja« Jožefa II. in »osvoboditelja kmetov« Hansa 
Kudlicha. V gospodarskem pogledu pa je bila izražena zahteva po po­
pravku liberalnih gospodarskih načel tako, da bi bili sprejeti zaščitni 
ukrepi za ohranitev kmečkega stanu.55
Še ena okoliščina je povzročala, da na strani nemških liberalnih 
bogatih kmetov ni bilo pravega zanimanja in potrebe po kreditnem za­
družništvu. Deželna Koroška kmetijska družba, ki je imela na voljo
1J8
znatna denarna sredstva iz državnega in deželnega proračuna za po­
speševanje kmetijstva, je bila v njihovih rokah in je ta sredstva vla­
gala predvsem na nemškem področju, tudi v obliki podpiranja posa­
meznih kmetov. Proti diskriminiranju slovenskega področja je Kato­
liško politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem več­
krat javno ugovarjalo, posebno še, ker je Kmetijska družba oz. njen 
naslednik Deželni kulturni svet (po 1. 1910) vedno bolj odkrito posta­
jala orodje nemško nacionalne stranke in njene germanizacijske po­
litike. »Najnevarnejše orožje nasprotnikov je kmetijska družba,« je 
pisal »Mir« 1. 1905. »Premoženje kmetijske družbe dela pri nas na­
sprotne volitve.56
Politika je bila tista, ki je ob koncu 80. let navedla nemške libe­
ralce na Koroškem, da so začeli drugače gledati na kmečko kreditno 
zadružništvo. Spoznali so njegov veliki politični pomen kot učinkovite 
oblike organizacijskega zajemanja široke plasti kmečkega prebivalstva 
in vplivanja nanje. To spoznanje je pospeševala bojazen, ki so jo obču­
tili ob dejstvu, da je zadružništvo na slovenskem področju postajalo vse 
trdnejša opora slovenskemu nacionalnemu gibanju, ki je z njim dobi­
valo široko organizirano socialno osnovo med kmečkimi posestniki. 
Predsednik »Siidmarke« P. Hofmann v. Wellenhof je 1. 1899 o tem 
pisal: »Nemška stran je prej to posojilništvo veliko preveč zanemar­
jala, kar se je izkazalo kot usodna napaka, ki jo skuša zdaj popraviti 
z ustanavljanjem rajfajznovk s podporo dežele.«*1 (Podčrtal J. P.) De­
želna politika je tudi v tem važnem vprašanju šla v korak z germani- 
zacijsko politiko nemških nacionalcev.
V 90. letih se je začela z nemške liberalne, nekoliko pozneje pa 
tudi z nemške krščansko socialne strani, pravcata tekma za ustanavlja­
nje kreditnih zadrug, pa naj so bile gospodarsko upravičene ali ne. 
Kako prvenstveni so pri tem bili politični, negospodarski preudarki, 
dokazujeta polom nemške krščansko socialne osrednje blagajne 1. 1910 
in pa dejstvo, da so nemško liberalne rajfajznovke forsirano ustanav­
ljali na slovenskem področju, tudi tam, kjer so slovenske posojilnice že 
zdavnaj delovale. L. 1905 omenja »Mir« v celovško-velikovškem vo­
lilnem okraju nemške posojilnice v Grebinju, Rudi, Važenberku, v 
Dobrli vesi, Otmanjah, Žrelcu itd.58 M. Wutte se je še 1. 1934 skliceval 
na obstoj nemških hranilnic v Dravogradu, Guštanju in Prevaljah pred 
prvo svetovno vojno kot na dokaz o nemškem značaju Mežiške doline,59
119
čeprav so prav lukaj že zelo zgodaj delovale slovenske posojilnice (Dra­
vograd — 1887, Črna — 1890, Prevalje — 1891, po L 1906 pa še 
Mežica ).
* * *
Statistične ankete iz 1. 1902 in 1907 potrjujejo doslej ugotovljene 
razlike v koroški agrarni strukturi in ker so z njimi zajete tudi že vse 
spremembe, nastale v drugi polovici 19. stoletja, nakazujejo tudi sploš­
no smer razvoja. Najpomembnejši podatki anket glede agrarne struk­
ture so preračunani v relativne vrednosti v tabelah V do VIII.
Tabela V razvršča kmetijske obrate po velikosti posesti (celotna 
površina) po koroških političnih okrajih. Velikovški okraj je opazen 
zaradi dveh posebnosti: izkazuje najmanjši odstotek obratov pod 5 ha 
(28,64), in največji odstotek obratov od 5 do 50 ha (60,33). Ta slo­
venski okraj karakterizira torej sorazmerno najenakomernejša razde­
litev kmečkih zemljišč med največje število kmetijskih obratov, ne­
kakšna nivelizacija na ravni manjšega srednjega kmečkega obrata. V 
kategoriji velikih kmetij od 50 do 100 ha pa se politični okraj Veli­
kovec vmešča šele na peto mesto. Na prvem mestu je politični okraj 
St. Veit (Krappfeld itd.). Če vzamemo delež velikih kmetij v tem po­
litičnem okraju (10,63%) kot indeks 100, je za velikovški okraj in­
deks 42. Le dva okraja imata še manjši indeks, in sicer Beljak — 27 
in Šmohor — 14, oba narodnostno mešana. Vsi ostali politični okraji pa 
so po tem indeksu pred velikovškim (St. Veit — 100, Spittal — 61, 
Wolfsberg — 57, Celovec okolica — 43).
Zanimiva je primerjava s podatki po koroških naravnih področjih 
(Tabela VI). Čeprav se tabela po naravnih področjih lahko naslanja 
samo na podatke o kategorijah kmečkih obratov po velikosti njihove 
produktivne ( ne celotne) površine, kar zlasti vpliva na števila v 
prvem naravnem podočju (Ture), kjer je neproduktivna površina so­
razmerno naj večja, nam vendar tudi ti podatki zanimivo dopolnjujejo 
ugotovitve iz tabele V. Področje Apneniških Alp se od velikov- 
škega okraja razlikuje po tem, da ima največji delež kmečkih 
obratov do 5 ha. To gre pač na račun političnih okrajev Beljak in 
Šmohor, ki z goratim delom svojega ozemlja segata do področja Apne­
niških Alp. Izredno velik odstotek kmečkih obratov do 5 ha (41,03), 
ki ga v tabeli V izkazuje politični okraj Beljak, gre nedvomno na račun 
številnih kajžarjev na industrijskih področjih in rudarskih področjih 
Plajberka, Spodnje Ziljske doline in beljaške okolice. To so izraziti
120
primeri kajžarsko delavskega prebivalstva na vasi, ki poleg mezdnega 
dela v industrijskem in rudarskem obratu, skrbi tudi za svoje malo 
kmečko gospodarstvo. Ta pojav je v tem delu Apneniških Alp zastopan 
v taki meri, da pretehta tudi tisti del, ki spada v velikovški okraj, 
tako da postavi celo področje precej nad povprečje obeh severnih, nem­
ških področij. Če namreč združimo podatke za obe severni področji, 
ki sta skoraj izključno nemški in jih vzamemo kot indeks sto, izkazuje 
področje Apneniških Alp indeks 122, indeks centralne Koroške — 
Alpskega predgorja pa 108. V zvezi z velikim odstotkom posestev do 
5 ha je dejstvo, da je področje Apneniških Alp v kategoriji kmečkih 
obratov od 5—50 ha, ki smo jo v velikovškem okraju ugotovili kot 
najmočnejšo, zastopano šele na tretjem mestu (50,5 %); pred njim 
sta področje Svinške planine (55,7 %) in področje Alpskega predgorja 
(55,6 %). Razlike so vsekakor neznatne. Najzanimivejši pa je podatek 
za kategorijo od 50—100 ha (3,1 %). To je še manjši procent od 
velikovškega (4,47). Če izračunamo za to kategorijo indeks (obe se­
verni nemški področji je enako 100) dobimo za področje Apneniških 
Alp indeks 42. Enak indeks kot za isto kategorijo v velikovškem okra­
ju v primerjavi z okrajem St. Veit.
Če povzemamo podatke iz tabel V in VI, lahko rečemo: Večina 
slovenskega ozemlja na Koroškem (velikovški okraj + naravno po­
dročje Apneniških Alp) ima 1. 1902 skupno značilnost, da je na njem 
kategorija velikih kmetij (50—100 ha) v sorazmerju s pretežno nem­
škim delom dežele — naravni področji Tur in Svinške planine — 
najslabše zastopano (100:42). Vmes leži močno slovensko področje 
Alpskega predgorja, ki se po indeksu zastopanosti kategorije velikih 
kmetij (49) od večine slovenskega ozemlja južno od njega bistveno ne 
ločuje. Podatki potrjujejo tudi za ta čas ugotovitve o močnem prevla­
dovanju velikih kmetij na severnem in severozahodnem nemškem delu 
dežele in o majhni zastopanosti te kategorije kmetij v jugovzhodnem 
delu dežele, do katerih smo prišlo pri proučevanju posestnih razmer 
pred zemljiško odvezo. Slovensko področje je najmočneje zastopano v 
kategoriji manjših in srednjih kmetij 5 do 50 ha in pa v kategoriji 
malih kmetij in kajžarjev (pod 5 ha) tako, da na vzhodu prevladuje 
srednja, na zahodu pa mala posest.
Preostaja še primerjava, koliko odstotkov zemlje je v lasti posa­
meznih posestnih kategorij po velikosti (katastrski podatki za Koroško 
iz 1. 1907, za druge dežele 1896, za Salzburg 1906). F. Zwitter je pri-
121
merjal koroške deželne podatke s podatki za slovensko Štajersko in pri 
tem uvrstil posestva v tri kategorije: mala do 5 ha, srednja 5—200 
hektarov in velika nad 200 ha.“ Ustrezni podatki (za Koroško 3 % : 
58 % : 39 %, za slov. Štajersko 14 % : 74 % : 12 %) so F. Zwittru 
dovoljevali ponovno ugotovitev, da je Koroška dežela, kjer prevladu­
jeta srednja in večja kmetska posest.
Temu naj tukaj dodamo še primerjavo z deželnimi podatki za 
Zgornjo Avstrijo in Salzburško, ki smo ju že prej izbrali za merilo, 
razen tega pa še diferencirane podatke po koroških političnih in — kar 
je najzanimivejše — po sodnih okrajih. (Tabela VII in VIII). Pri 
tem pa bomo celotno površino razvrščali v več posestnih kategorij, ker 
je merilo 5 do 200 ha za srednjo kmečko posest preširoko. Kot srednjo 
kmečko posest bomo računali 5 do 50 ha, posest nad 50 ha pa že k 
večjim in velikim kmetijam (50 do 100 ha in 100 do 200 ha), nad 
200 ha k veleposesti. Ker gre tukaj za celotno površino in ne samo za 
produktivno, takšna kategorizacija seveda ne more biti čisto zanesljiva, 
saj se pojem »srednja 'kmetija« v manj rodovitnih področjih ne more 
po velikosti površine enačiti s srednjo kmetijo v plodnih ravninskih 
predelih, kjer je gotovo manjša. A takšno razvrstitev uporablja sama 
avstrijska statistika (do 0,5 ha — parcelna posest, do 5 ha — kmečka 
mala posest, do 50 ha — kmečka srednja posest, do 200 ha kmečka 
velika posest, nad 200 ha — veleposest).61 Tudi po metodi nemške sta­
tistike, ki kot srednjo posest jemlje tisto posestno kategorijo, do ka­
tere je treba seštevati površino posameznih kategorij od 0 ha naprej, 
da se najbolj približamo polovici celotne površine, meri srednja posest 
na koroškem 50 do 65 ha.26 Mimo tega so razlike med produktivnimi 
površinami na Koroškem razmeroma majhne, kajti Koroška ima kljub 
alpskem značaju sorazmerno ugodne zemeljske razmere: samo 9% 
neproduktivne površine; Tirolska npr. 20 %, na kar je opozarjala tudi 
avstrijska statistika.63
Tabela VII pove, da so med Koroško, Zg. Avstrijo in Salzburško 
znatne razlike. Medtem ko na Salzburškem absolutno prevladuje vele­
posest nad 200 ha — 57,4 % (od teh 200 do 500 ha 10,6 %, nad 
2000 ha pa 37,0 %!), prevladuje na Zg. Avstrijskem absolutno srednja 
posest med 5 in 50 ha — 62,3 %. Na Koroškem nobena teh kategorij 
ne prevladuje absolutno, relativno najmočnejša je veleposest nad 200 ha 
38,6%, takoj za njo pride srednja posest med 5 in 50 ha — 
35,0 %. Značilno za Koroško je, da sta tudi obe večji kmečki posestni
122
kategoriji (50 do 100 in 100 do 200 ha) razmeroma najmočneje za­
stopani — 15,0% in 10,3% (Zg. Avstrija — 5,4 : 1,9%, Salzburška 
— 7,9% : 9,9%). Koroško bi po tej primerjavi lahko označili kot 
deželo s prevladujočo veleposestjo, močno srednjo posestjo in dobro za­
stopano kmečko veliko posestjo. Dejansko gre tudi pri veleposesti v 
znatni meri za kmečko posest, saj se sem uvrščajo tudi kmečke agrarne 
skupnosti, ki na vsem Koroškem zavzemajo 14,1 % celotne površine.64
Pregled po političnih okrajih (Tabela VIII) pokaže: Pol. okraj 
Beljak je na prvem mestu v kategoriji male posesti (5,1 %). Pol. 
okraji Wolfsberg, Celovec, Velikovec so daleč nad deželnim povpreč­
jem v kategoriji srednjih kmetij (47,4 %, 45,9 %, 54,4 %; nad po­
vprečjem je tudi pol. okraj Beljak (37,9%). Spittal, St. Veit in Šmo­
hor so pod povprečjem. V skupini močnih kmetov (50—100 ha) sta 
nad povprečjem edino St. Veit (19,9 %) in Wolfsberg (16,1 %), vsi 
drugi so pod povprečjem, razlike pa niso posebno velike (7,2 do 13,5 
odstotkov). V kategoriji velikih kmetov (100 do 200 ha) je spet daleč 
najmočnejši St. Veit (19,21 %); nad povprečjem je še okraj Celovec 
12,22 %), povprečje pa dosega še Spittal 10,1 %). Wolfsberg, Beljak, 
Velikovec in Šmohor so pod povprečjem. Skupina veleposesti nad 200 
hektarov absolutno prevladuje v Spittalu (54,4 %); to pa je izrazit 
primer kmečke veleposesti, saj agrarne skupnosti posedujejo 34,7 % 
celotne površine v tem političnem okraju. Podoben je primer Šmohorja 
(47,3 % površine nad 200 ha in 29,4 % površine v lasti agrarnih skup­
nosti). Nad povprečjem je tudi pol. okraj Beljak (38,9 %), kjer pa je 
posest agrarnih skupnosti tudi močna (9,4%). Zato pa v drugih 
okrajih veleposest skoraj v celoti ne more iti na rovaš agrarnih skup­
nosti. Med njimi je najmočnejši Velikovec (32,3 %!), za njim pri­
dejo St. Veit (30,6 %), Wolfsberg (27,7%) in Celovec (24,9 %).
Že na podlagi te primerjave bi lahko rekli, da v severnem in za­
hodnem delu dežele prevladuje kmečka velika posest in pa veleposest, 
ki je močno kmečkega značaja, na jugovzhodu in vzhodu pa je področ­
je male in srednje posesti obenem z nekmečko veleposestjo. Ta raz­
delitev se v glavnih obrisih krije tudi z etnično, z delno izjemo Labo­
ške doline, kjer so močnejše kmetije tudi dobro zastopane.
Še z večjo gotovostjo lahko to trdimo, če pogledamo podatke po 
sodnih okrajih, zlasti tam, kjer nam pomagajo ločiti slovensko področje 
od nemškega v mešanih političnih okrajih. V mešanem polit, okraju
12:
Beljak, lahko primerjamo nemški sodni okraj Paternion s slovenskima 
Podklošter in Rožek. Vidimo, da je na nemški strani veliko manjši 
pomen malih kmetov kot v slovenski (2,6 % : 5,8 % oz. 9,1 %); 
enako tudi pri srednjih kmetih (36,6 % : 60,7 % oz. 59,1 %). Na 
slovenski strani torej absolutno močno prevladuje posest malih in sred­
njih kmetov. Narobe je že pri močnejših kmetih (50—100 ha): Pa- 
lernion — 16,2 % nasproti Podkloštru — 8,1 % oz. Rožeku — 4,5 %; 
na slovenskem področju je več kot še enkrat manj močnih kmetov kot 
na nemškem. Še izrazitejša je razlika pri velikih kmetih (100—200 
hektarov), in sicer 10,3 % nasproti 5,2 % oz. celo 0,9 %! Veleposest 
pa je povsod dobro zastopana (34,3% : 20,2% oz. 25,8%), čeprav 
so tudi v tej skupini kmečke agrarne skupnosti na nemški strani mnogo 
bolj zastopane kot na slovenski, kjer jih praktično ni.
V političnem okraju Celovec lahko primerjamo nemški sodni okraj 
Feldkirchen in slovenski Borovlje. Le majhne so razlike v prvih dveh 
skupinah, male in srednje posesti, čeprav sta tudi tukaj obe močnejši 
na slovenski kot na nemški strani (2,5 % : 2,9 % in pa 32,9 % : 35,5 
odstotkov). Zanimivo je, da ima mešani sodni okraj Celovec-okolica 
absolutno največji del zemljišč v skupini srednjih kmetov (65,6 %). 
Velike razlike pa nastopijo med Feldkirchnom in Borovljami pri večjih 
kmetih, zlasti pa še pri velikih (19,8 % : 4,9 % in pa 21,5 % : 1,8 
odstotka!). V skupini veleposesti je razlika prav tako velika: v Borov­
ljah ta skupina absolutno prevlada (55,1 %), v Feldkirchnu pa se 
uvršča šele na drugo mesto (24,3 %). Nadpovprečni odstotek površin 
v skupini večjih in velikih kmetov, ki ga kaže politični okraj Celovec, 
gre torej v celoti na račun njegovega nemškega dela, slovenski sodni 
okraj Borovlje in pretežno slovenski s. o. Celovec-okolica sta izrazito 
področje male in srednje kmečke posesti. V Borovljah se tej pridružuje 
še premoč veleposesti, medtem ko je v celovški okolici malo zastopana 
(9,5 %).
Poseben primer med slovenskimi sodnimi okraji je okraj Železna 
Kapla. Ne sicer po tem, da tudi tukaj absolutno prevladuje veleposest, 
marveč zato, ker tukaj male posesti skoraj ni in tudi srednja močno 
zaostaja za večjo in veliko kmečko posestjo. To gre pač na račun izra­
zito gorskega značaja tega sodnega okraja, kjer so zaradi majhne pro­
duktivnosti zemljišča kmetije v splošnem bistveno večje. Tudi v skupini 
nad 200 ha je kmečka posest zastopana v znatni meri (v kategoriji
124
200—500 ha nastopajo kot lastniki 19 fizičnih oseb, v njihovi posesti 
je dobra četrtina zemljišč v skupini nad 200 ha. To so najbrž kmetje. 
Prava veleposest nastopa šele nad 500 ha).
Čisto drugačnega značaja je podatek jezikovnega štetja L 1910, ki 
pa prepričljivo potrjuje zaključke iz analize posestne strukture. Pokaže 
namreč, da so slovenske kmetije zaposlovale veliko manj stalno najete 
delovne sile (hlapcev in dekel) kot pa nemške. Na eno samostojno 
aktivno osebo nemškega občevalnega jezika v kmetijstvu in gozdarstvu 
sta prišla 2,2 kmetijska delavca nemškega občevalnega jezika. Na enega 
slovenskega gospodarja pa le 1,3 delavca. Če bi lahko vedeli, koliko teh 
slovenskih kmetijskih delavcev je delalo na nemški strani, bi se njihov 
delež na slovenskih kmetijah še zmanjšal, a že ta globalni podatek po­
trjuje veliko manjšo gospodarsko moč slovenskih kmetij v primerjavi 
z nemškimi na Koroškem.65
Slovensko področje na Koroškem ima v obravnavanem obdobju za 
razliko od nemškega dela dežele majhno število velikih kmetij, to je 
izrazito področje srednje oziroma manjše kmečke posesti ter malih 
kmetij in kajžarjev. Velikost srednje kmečke posesti je dokaj izrav­
nana in le redko nahajamo kmetije, ki bi v kritični dobi lahko nasto­
pale kot kupci in zbiralci zemljišč šibkejših kmečkih obratov, kakor 
je to sicer pogosto v nemškem delu dežele. Namesto tega se v vzhodnem 
področju Karavank in na južnem pobočju Svinške planine uveljavljajo 
nekdanji veliki fevdalni dominiji, ki krizo kmečkega gospodarstva 
izkoriščajo za večanje svoje posesti in s tem povzročajo odseljevanje 
kmečkega prebivalstva. Kmečko gospodarstvo je v slovenskem delu 
dežele dosti bolj kot pa v nemškem podvrženo gospodarskemu in poli­
tičnemu vplivu fevdalne veleposesti, kateri ne more zaradi svoje 
splošne šibkosti in razdrobljenosti zoperstaviti kolikor toliko trdnega 
oziroma za gospodarski in politični boj sposobnega sloja — velikega 
kmeta. Splošni pogoji za rast domačega, na svoje kmečko poreklo na­
vezanega kapitalističnega elementa, so tukaj slabši od pogojev na nem­
škem področju. Za kmečkega posestnika je zaradi pomanjkanja za­
sebnega kapitala praktična možnost le samopomoč v obliki kreditnega 
in blagovnega zadružništva. Zemljepisno področje Alpskega predgorja, 
ki tvori v posestni strukturi prehodni pas med področjem gospodarske 
dominacije fevdalne veleposesti na jugovzhodu, in pa med področjem 
velikih kmetov na severu in severozahodu, leži klasično ozemlje sloven­
125
skega in obenem koroškega kreditnega in blagovnega zadružništva. V 
posebnostih posestnih razmer v slovenskem delu dežele je treba iskati 
v veliki meri tudi nagibe za narodno in politično orientacijo kmečkega 
volivca.
Tabela I.
Kmetijski obrati brez gozda in z manj kot 25 % gozda 1. 1902
Politični okraj
Odstotek kmetijskih obratov
brez gozda j z manj kot 25% gozda
Celovec-mesto 92,9 5,9
Šmohor 20,8 7,7
Celovec-okolica 24,2 16,5
Spittal 27,8 17,4
St. Veit 30,9 13,1
Beljak 37,4 9,1
Velikovec 22,0 15,9
Wolfsberg 22,2 22,4
Koroška 27,19 14,7
(Vir: Öst. Statistik, knj. LXXXIIL, zv. 3, str. 3)
Tabela II.
Kmetijski obrati brez gozda in z manj kot 25 % gozda po naravnih 
področjih Koroške leta 1902
Naravno področje
Odstotek kmetijskih obratov
brez gozda j z manj kot 25% gozda
Ture 27,1 17,5
Svinska planina 24,1 20,3
Apneniške Alpe 30,4 7,2
Predalpe 25,8 16,31
(Vir: Ost. Statistik, knj. LXXXIII., zv. 1, str. 54)
Tabela III.
Povezava kmetijskih obratov s servituti 1. 1902
Dežela
Odstotek kmetijskih obratov. povezanih s servituti Index
s pašniškimi 1 z gozdnimi z vsemi
povezanosti
servituti I servituti servituti
Zgornja Avstrija 0,9 1,2 2,1
4
Salzburg 23,8 17,1 40,9 69
Koroška 36,2 23,1 59,3 100
(Vir: Ost. Statistik, knj. LXXXIIL, posebni zvezek, str 43)
126
Tabela IV.
Povezava kmetijskih obratov s servituti 1. 1902 
po političnih okrajih
Politični okraj
Odstotek kmetijskih obratov povezanih s servituti
Index
s pašniškimi servituti
povezanosti
servituti z gozdnimi
Celovec-mcsto 0,0 0,0
__
Šmohor 70,9 66,4 100
Celovec-okolica 30,3 7,5 28
Spittal 67,2 60,7 93
St. Veit 6,3 2,3 6
Beljak 48,0 21,3 50
Velikovec 17,6 4,0 16
Wolfsberg 9,1 8,9 13
(Vir: Öst. Statistik, knj. LXXXIIL, zv. 3, str. 53)
Tabela V.
Kmetijski obrati po velikosti po koroških političnih okrajih 
(v odstotkih)
0,5—5 ha 1 5—20 ha j 20—50 ha j
5—50 ha
1 50—100 ha 1 nad 1
Šmohor 33,88 39,5 15,4 54,94 1,48 2,22
Celovec-okoli c a 32,52 36,0 19,8 55,84 4,54 2,36
Spittal 30,76 32,2 18,2 50,42 6,51 5,99
St. Veit 32,49 19,9 23,8 43,74 10,63 6,84
Beljak 41,03 31,9 14,6 46,58 2,87 1,47
Velikovec 28,64 35,3 25,0 60,33 4,47 2,55
Wolfsberg 29,71 34,1 25,1 59,24 6,13 1,65
(Vir: Öst. Statistik, knj. LXXXIIL, zv. 3, str. 4)
Tabela VI.
Kmetijski obrati po velikosti produktivne površine po naravnih 
področjih Koroške (v odstotkih)
Naravno področje do 5 ha 1 5—20 ha
1 20—50 ha 1
5—50 ha
1 50-100 ha j ™da
I. Tur 35,9 28,5 20,1 48,6 8,1 7,1
II. Svinske pl. 35,6 30,7 25,0 55,7 6,7 1,9
III. Apneniških Alp 43,8 35,5 15,0 50,5 3,1
2,4
IV. Alpskega predgorja 38,9 34,4 21,2 55,6 3,7 1,6
Indeksi
I.+ II. 100 100 100 100 100 100
III. 122 112 68 98 41 47
IV. 108 111,7 96 108 49 31
(Vir: Öst. Statistik, knj. LXXXIII., zv. 1, str. 55)
127
Tabela Vil.
Odstotek celotne površine v posesti posameznih velikostnih kategorij v 
treh alpskih deželah
1 0—5 ha 1 5—50 ha 50—100 ha
j 100—200 ha J
nad 200 ha
Zg. Avstrija 6.8 62,3 5,4 1,9
23,7
Salzburg 1,7 23,1 7,9 9,9 57,4
Koroška 3,1 35,0 15.0 10.3 38,6
(Vir: Öst. Statistik, knj. LVL, zv. 2)
Tabela Vlil.
Odstotek celotne površine v posesti posameznih velikostnih kategorij po 
koroških političnih okrajih (in po sodnih okrajih na slovenskem in 
mešanem področju)
Polit, okraji
j 0—5 ha
5—50 ha 50—100
100—200
ha
nad 200 
ha
Odstotek površin 
v lasti agrarnih 
skupnosti
Spittal 2,0 22,0 11.5 10,1 54,4 34.7
St. Veit 1,9 28,4 19,9 19,2 30,6
1,1
Wolfsberg 3,4 47,4 16,1 5,4 27,7 3,7
Šmohor 2,8 33,9 7,2
13,5
9,6 47,3 29,4
Celovec-okolica 4,3 45,9 12,2 24,9 3,1
Beljak 5,1 37,9
11,1
7,0 38,9 9,4
Velikovec 3,1 45,4 11,3 8,6 32,3 1,3
Sodni okraji
Šmohor 3.9 45,4 8,4 8,4 36,4
Kötschach 2,1 27,2 6,4 9,1 55,2
Feldkirchen 2,6 32,9 19,8 21,5 24,3
Borovlje 3,0 35,6 4,9 1,8 55,1
Celovec-okolica 6,8 65,6 11,8 6,3 9,5
Podklošter 5,8 60,7 8,1 5,2 20,2
34,3 Paternion 2,6 36,6 16,2 10,3
Rožek 9,1 59,1 4,5 0,9 25,8
Trbiž 3.1 9,1 1,2 2,5 84,1
Beljak 6,3 43,7 18,4 10,8 22,9
Pliberk 3,0 46,1
11,1
7,3 32,7
Dobrla ves 6,1 68.6 5,6 3,7 15,9
Žel. Kapla 0,7 10,4 14,9 16,7 57,7
V elikovec 3,6 61,3 12,4 5,1 17,6
(Vir: Öst. Statistik, knj. LVI., zv. 7, str. XI)
128
IV.
PREGLED POLITIČNIH ORIENTACIJ OD 1861 DO 1873
1. Problem slovenskega liberalizma na Koroškem
Slovenska publicistika je že zgodaj opozarjala na nenavadni položaj 
na slovenskem Koroškem, kjer je razmejitev med obema meščanskima 
političnima taboroma, liberalnim in klerikalnim, potekala v grobih 
obrisih ne znotraj nemške in slovenske narodne skupine, marveč je 
obenem bila tudi ločnica med narodnostima v političnem smislu, tako 
da je liberalni tabor veljal kot nemški, klerikalni pa kot slovenski, 
medtem ko se je socialna demokracija izjavljala za mednarodno. Že 
leta 1901 je »Mir« zapisal v neki debati o učiteljih: »Na Koroškem je 
komaj še par narodnih učiteljev in učiteljic, ki res marsikaj storijo tu­
di brez podpore ... S podporami je bore malo pomagano. Podpirali so 
se od rodoljubov priporočniki, a prišedši v službo, začeli so hoditi z 
našimi sovražniki. Ko bi imeli tukaj liberalno slovensko stranko, bi se 
ji morebiti kak učitelj pridružil, ker bi mu Nemci tega ne zamerili 
tako, kakor če gre z duhovniki, a take stranke ni in branitelji naroda 
so izključno le duhovniki, izvzemši peščico posvetnjakov.« Posebno 
znana je kritika slovenske konservativne politike na Koroškem od 
Andreja Einspielerja naprej, ki jo je 1. 1908 objavil A. Beg2 in ki je 
sprožila udi javno polemiko s koroškim »Mirom«.3 Koroško slovensko 
politično vodstvo je zavrnilo Begove pripombe, ki so opozarjale na 
škodljivost izključno klerikalnega značaja slovenske stranke, zaradi 
katere učitelji odhajajo k nemškim liberalcem in z njimi tudi »vpliv-
9 Narodna politična zavest na Koroškem
129
nejši posestniki«, in ki tudi tedaj, kadar gre za čisto oportunistične 
nagibe, posameznikom omogoča, da svoj prebeg v nemški taboi' prikri­
jejo z »naprednjaškim« idejnim plaščem.
Že v začetku tega stoletja je torej bilo na Koroškem očitno dej­
stvo, da tam ni slovenske liberalne stranke. Liberalni Slovenci so 
lahko izbirali samo med dvema možnostima (če ne upoštevamo so­
cialne demokracije, ki pa je tedaj bila še izrazito delavska stranka): 
ali so se v duhu »narodne sloge« podredili slovenskemu klerikalnemu 
taboru, ali pa so, in teh je bila večina, šli z nemškimi liberalci, kar 
pa so morali plačati s tem, da so svojo narodnost izgubili v političnem 
in gospodarskem, sčasoma pa tudi v jezikovno kulturnem smislu. Po­
jav je bil še toliko bolj izrazit, ker je tudi na nemški strani diferen­
ciacija v meščanski politiki bila šibka, saj so liberalci oz. liberalni 
nemški nacionalci bili v ogromni večini in se nemški klerikalci niso 
razvili v njim enakovredno politično silo in so se zato naslanjali na 
slovensko stranko, nacionalno vprašanje pa taktično puščali v ozadju.
Z znanstvenega vidika se je koroškega narodnostnega in politične­
ga vprašanja lotil šele F. Zwitter, malo pred drugo svetovno voj­
no? Raziskovaje pojav moderne germanizacije na Koroškem je ugoto­
vil njene zunanje faktorje (stoletna nemška politična in gospodarska 
premoč, zavesten politični germanizacijski program, ki mu služi ves 
državni in deželni aparat, vse šolstvo, vsa trgovina, industrija, rudni­
ki in železnica), a hkrati izrazil prepričanje, »da bi uspeh germaniza­
cije ne bil tako velik, če bi prihajali v poštev samo ti zunanji faktorji 
in če se jim ne bi pridružili še notranji motivi, ki so delali v njenem 
smislu.« Odrekel je odločilno vlogo koroškemu regionalizmu, čeprav 
je bil razmeroma močan, opozoril je na dejstvo, da so se proti sloven­
ski zavesti obračale »prav tiste socialne plasti, za katere ni mogoče 
trditi, da vise s posebno ljubeznijo na zemlji in na starih častitljivih 
tradicijah«, namreč pomeščanjeni element, medtem ko slovenski jezik 
in zavest predstavlja v prvi vrsti kmečki element. Poudaril je, da ta 
pojav ni nič specifično koroškega, da ga najdemo tudi na Kranjskem 
in Štajerskem, da pa prav ti dve deželi, potem ko se je tam obliko­
valo slovensko narodno zavedno meščanstvo, dokazujeta, da pri tem 
pojavu ne gre za nikak nespremenljiv fatum, da bi moglo biti dru­
gače tudi na Koroškem. Ob vprašanju, kakšni so resnični razlogi 
nemške orientacije urbaniziranih plasti, je F. Zwitter najprej še en­
krat opozoril na dejstvo, da sta si ob koncu 19. stoletja v slovenskem
130
in mešanem delu dežele stali nasproti le dve stranki, slovenska kon­
servativna in nemška liberalna, zato se meščanske in pomeščanjene 
plasti niso odločale le za liberalizem, ampak tudi za nemštvo. Nato 
pa je odgovoril: »Saj je bilo tudi drugod na Slovenskem v začetku 
tako. Slovenski preporod v šestdesetih letih se je začel v znamenju 
konservativnih gesel. Šele kasneje se je formiral v poseben politični 
tabor tudi slovenski liberalizem. S tem so bili ustvarjeni prvi pogoji 
za osvojitev mest in trgov po Slovencih. Na Koroškem pa do poskusa 
formiranja slovenskega liberalnega tabora sploh ni prišlo. Težave bi 
bile seveda zelo velike in trenutni uspeh majhen; vendar bi pa mogel 
tak poskus slovenski stvari samo koristiti. Neaktivnost slovenskega li­
beralizma, ki je slonela na napačno uporabljenem geslu narodne slo­
ge, je treba pripisovati del krivde na dejstvu, da so prešli liberalno 
usmerjeni ljudje v tako ogromni večini v nemški tabor. Zunanjemu 
momentu nemške premoči in pritiska, ki je bil že sam zelo pomem­
ben, se pridruži še notranje moralno opravičilo in Deschmannov pro­
blem postane za slovensko Koroško reden in trajen pojav.«5
Po drugi svetovni vojni se je D. K. (Dušan Kermavner) v svoji 
polemiki z L. Udetom znova vrnil k temu vprašanju.6 V celoti je 
sprejel navedene ugotovitve F. Zwittrove analize, a obžaloval, da je 
»študij tega osnovnega koroškega političnozgodovinskega dejstva« . . . 
»v obeh desetletjih po dr. Zwittrovi razčlembi skoraj povsem zastal — 
če ne celo nazadoval.«7 Dodal je podatek, da je krog leta 1908 vendarle 
prišlo do kratkotrajnega poskusa slovenskega liberalnega nastopa na 
Koroškem in formuliral tezo, da je nemško-liberalno usmeritev po ro­
du slovenskega meščanstva treba pojasnjevati tudi s tem, »ker je bil(o) 
že na visoki stopnji ,asimilibilnostne ’ dvojezičnosti in se je zato dal(o) 
usmerjati svojima mestnima — kulturnima in političnima — sredi­
ščema Celovcu in Beljaku, mimo lastne narodnostne protinemške 
prebuje.« D. K. izraža mnenje, da zaradi takšne dvojezičnosti ta slo­
venski del meščanstva, h kateremu šteje ne le višje plasti v mestih 
in trgih, marveč pomeščanjeni element sploh, naraščajočega nemškega 
narodnostnega pritiska ob izvajanu zavestnega germanizacijskega pro­
grama »očitno ... ni občutil kot takšnega«, marveč predvsem kot pro­
tiklerikalnega. »Tisto stanje silne zatrtosti koroškega slovenstva je 
moglo nastopiti šele potem, ko se tam ni pojavilo slovensko liberalno 
meščanstvo, ki bi ga branilo, kakor se je na priliko pojavilo na Slo­
venskem Štajerskem, kjer je bilo to stanje koroškemu podobno le v
9*
131
mejah nekih mestnih in trških središč, med njimi celo najpomemb­
nejših, a je vendarle v celoti bilo tolikanj drugačno« . .. »V takratnih 
družbenih razmerah — v drugi polovici 19. stoletja — pa je pred­
vsem razvoj meščanstva hkrati pomenil tudi napredovanje naroda, ki 
mu je meščanstvo pripadalo. Odreči se ,duhu časa', katerega nositelj 
je bil liberalni ,pomeščanjeni’ živelj, je pomenilo samoobsodbo k na­
zadovanju. In v tem je bil nedvomni ,greh’ duhovniških — bolj varu­
hov, kakor — vodnikov slovenskega kmečkega ljudstva na Koroškem, 
ki ga mora političnozgodovinska razčlemba kot takšnega pribiti. Na 
liniji izolacije tega ljudstva od toka modernega življenja, ki se je 
neogibno razlivalo tudi vanj, ni bilo poti do uspešne krepitve sloven­
ske narodne zavesti na Koroškem. Na osnovi zgolj teoretično zagovar- 
jane, a praktično od nikogar sprejemane slovenske enojezičnosti, ki jo 
je neogibno odplavljalo ,praktično življenje med Nemci’ (Urban Jar­
nik leta 1826) ali z Nemci v mestnih središčih in na obrobju, se 
slovenska narodna zavest ni mogla izviti iz obupne obrambe; dušila 
jo je konservativna zaostalost, v kateri se je utaborila v iluziji, da je 
ta zaostalost — trdnjava, in v jalovem samoodpovedovanju, češ da je 
vsa moralna veličina na njeni strani, medtem ko je na nasprotni le 
.moralno klavrno’ odpadanje od starih svetinj — vere in materinščine, 
ki sta bili ,totalno’ izenačeni — odpadanje zgolj iz dobičkaželjnosti 
ali drugih oportunističnih’ nagibov.«8
Kakor se bomo prepričali v nadaljnji raziskavi, sta oba citirana 
avtorja zadela v bistvo problema, ga res primerno očrtala in tudi naka­
zala odgovor.
Pomislek je treba izraziti le ob trditvi D. K. o neprimernosti in 
praktični nemožnosti zahteve po »slovenski enojezičnosti«. V okviru 
naše razprave se tega vprašanja lahko dotaknemo le bežno, a vendar 
je treba opozoriti na dva momenta.
Zahteva po uvedbi slovenskega jezika v šole in urade ne izvira le 
iz želje po pravičnosti in iz naravne pedagoške potrebe po vzgoji v 
materinščini, marveč se v odločilnih obdobjih (1848-1849, 1869-1873) 
pojavlja v neposredni in vzročni zvezi z zahtevo po političnem terito­
rialnem zedinjenju slovenskega naroda in ima ne samo politično re­
volucionaren značaj, ampak v taborski dobi tudi množično podporo. 
Tudi v začetku 20. stoletja, zlasti po 1. 1908, se zahteva po slovenskem 
jeziku kot občilu v vseh funkcijah družbe, znova veže s konkretnim 
programom slovenskega zedinjenja, katerega splošni demokratični po­
132
men je očiten, čeprav je njegov politični nosilec slovenska klerikalna 
stranka. Razume se, da bi šele dejansko združenje Slovencev dalo 
slovenskim jezikovnim zahtevam na Koroškem tisti praktični pomen, 
ki ga v okviru narodnostno mešane in pod vsestransko absolutno 
nemško premočjo živeče koroške dežele niso mogle imeti. Le za vmesna 
obdobja, zlasti za čas nekako od 1880 do 1900, lahko rečemo, da je 
zahteva po slovenskem jeziku izvirala v glavnem iz preudarka o slo­
venščini kot »varhu prave vere« in takrat se je pokazala velika poli­
tična ranljivost slovenske politične zavesti, ki je tudi klerikalni demo­
kratizem ni mogel več premagati.
Drugi moment je, da pravzaprav težko govorimo o zahtevi po slo­
venski enojezičnosti, glede na to, da so zahteve po količinskem upo­
števanju slovenskega jezika v raznih obdobjih bile precej različne, da 
je šlo v glavnem le za učni jezik v osnovnem šolstvu, kjer pa bi nem­
ški jezikovni pouk ostal (neobvezno ali obvezno, v raznih variantah), 
srednje in višje šolstvo pa bi sploh ostalo nemško. Razen tega so se 
zahteve glede uradov in sodišč v glavnem omejevale le na praktično 
enakopravnost slovenščine poleg nemščine, torej na dvojezičnost poslo­
vanja.
Stvarno pa je odgovor obeh avtorjev na zastavljeni problem ne­
popoln v dveh pogledih. Predvsem ne pojasnjujeta, zakaj ni prišlo 
do oblikovanja slovenskega liberalnega gibanja na Koroškem, tako da 
bi lahko mislili, da gre tu vendarle za nekakšno pomanjkljivost v 
značaju slovenskega prebivalstva na Koroškem, izvirajočo morda le 
iz premočnega pokrajinskega regionalizma, in po kateri bi se vendarle 
razlikovalo od slovenskega oz. dvojezičnega meščanstva v drugih slo­
venskih pokrajinah. In drugo, ni jima še znano dejstvo, da je tudi 
v 19. stoletju v resnici prišlo do poskusa uveljavljanja slovenskega 
liberalizma na Koroškem! Tudi ta poskus je sicer ostal le poskus, torej 
brez trajnega uspeha, a izvršil se je v mnogo večjem obsegu in s 
čisto drugačno dinamiko kot omenjeni bledi krog 1. 1908 in, kar je 
še pomembnejše, z dobrim začetnim uspehom.
V nadaljnjem bomo ta poskus opisali in tudi skušali ugotoviti vzro­
ke, zakaj je slovensko liberalno meščansko gibanje na Koroškem konč­
no izostalo kot trajen faktor.
Nemško zgodovinopisje pri tej nalogi nič ne pomaga, saj v opisa­
nem pojavu sploh ne vidi problema. Zanj je to le dobrodošel in za­
služen sad nemške civilizacijske in kulturonosne dejavnosti, tako bla-
133
godejne, da razgledanejšemu slovenskemu prebivalstvu na Koroškem 
niti na misel ni prihajalo potegovati se za kako slovensko narodnost 
in ločiti se od z vsemi dobrinami obložene nemške mize, zagotovljene 
v koroški deželni skupnosti. Ker pa spričo očitne gospodarske zaosta­
losti slovenskega področja ta legenda o nemško slovenski idili na Ko­
roškem ni bila dovolj prepričljiva, je to zgodovinopisje v najnovejšem 
času ustvarilo teorijo, da je koroško slovensko narečje samostojen je­
zik, koroški Slovenci pa posebna etnična skupina tako imenovani 
»Windische«. S takšnimi samovoljnimi trditvami seveda to zgodovi­
nopisje ni prav nič pojasnilo, kako je pravzaprav v tej domnevni sa­
mostojni etnični skupini nastala politična diferenciacija, o kateri raz­
pravljamo, zakaj se je večji del odločil za slovensko narodno skup­
nost, zakaj le manjši del tega v političnem smislu ni storil.
Spet drug del nemške literature vidi v napredovanju nemških pozi­
cij raje naraven in nenasilen proces podleganja manjšine večini. 
»Močnejše zmaguje, šibkejše pa podlega — to je naravni zakon . . .«, 
pravi k temu vprašanju V. Sehumy.11 Bolj vprašanje osebnega okusa 
avtorja, ki o tem piše, je, če v tem »procesu« vidi raje izraz nadmoč- 
nosti nemške kulture ali pa bolj posledico fatalne kulturne in tudi fi­
zične manjvrednosti Slovencev. M. Straka piše npr.: »Tesna življenj­
ska in gospodarska skupnost s Korošci nemškega jezika je pripeljala 
do vzajemne prepojitve, pri čemer se je nemška kultura izkazala kot 
močnejša.«12 E. Montag pa se je, ravno tako brez vsakršne razčlembe, 
raje odločil za drugo inačico: »Napredovanje nemštva lahko pač raz­
ložimo le s pomočjo manjše fizične in psihične odpornosti Sloven-
13
cev . . .«
Za znanost, celo samo za navidezno, takšne in podobne teorije niso 
bile videti dovolj solidne. Zato je M. Wutte v reprezentativnem delu o 
Koroški, objavljenem za široki svet v enciklopediji obmejnega in ino­
zemskega nemštva, take teorije pustil ob strani in skušal podati bolj 
racionalno historično razlago. »Popolni neuspeh vseslovenskega gibanja 
na Koroškem« piše tukaj Wutte, »je deloma tudi posledica strankar­
sko političnega razvoja na Koroškem v desetletjih pred prvo svetovno 
vojno. Zaradi močno cerkvenega značaja in pomagajočega stališča re­
akcionarnih vlad je slovensko gibanje ostalo omejeno zgolj na ozko 
konservativno linijo in ravno naprednih elementov vendsko govorečih 
Korošcev ni moglo pritegniti. Zaradi svetovnonazorskega nasprotova­
134
nja so ti čutili večjo nagnjenost k liberalnim in s tem k nemškim 
strankam. Posebej velja to ravno za učiteljstvo, ki je v tistih letih bo­
jevalo hud boj za izboljšanje svojega socialnega in poklicnega položaja 
in za odpravo zastarelih oblik. Prav tako je slovenski stvari škodoval 
socialistični program socialne demokracije, ki je na Koroškem zaradi 
velikega deleža delavstva že zgodaj postala politično pomembna si­
la, .. . glede na to, da v slovenskem taboru ni bilo nobenih socialistič­
nih smeri. Tako je učinek narodno slovenske agitacije ostal omejen 
skorajda samo na dele konservativnega kmečkega stanu.«14 — Če od­
štejemo demagoško trditev o podpori vlad, v bistvu torej močno podob­
na razlaga kot jo najdemo pri F. Zwittru in D. Kermavnerju, le da 
pri Wutteju brez razčlembe, zgolj shematično in pa da Wutte tej raz­
lagi dopušča le delno veljavo. Na prvem mestu tudi tukaj navaja pov­
sem neopredeljeno »čustvo skupnosti s koroškim nemštvom« (torej 
ne preprosti pokrajinski čut!), »moč zemljepisnih, kulturnih, gospo­
darskih, zgodovinskih in bioloških (!) dejstev«, a previdno molči o 
tem, da bi koroški Slovenci bili kaka samostojna etnična skupina s 
posebnim jezikom, kar je sicer na široko pisal za domačo rabo. Vpra­
šanja, zakaj je slovensko politično vodstvo na Koroškem imelo tak 
»usodni« cerkveni značaj, se sploh ne dotakne.
V nadaljnjem bomo z vidika zastavljenega problema pregledali 
obdobje obnove političnega in ustavnega življenja v Avstriji po L 1861 
na koroškem področju. Posebej bomo obravnavali prvo, pripravljalno, 
tako imenovano čitalniško dobo do 1. 1867, nato pa še leta političnih 
poskusov slovenskega liberalizma 1867 do 1873 in na tej osnovi po­
skusili odgovoriti na vprašanje, zakaj ti poskusi niso imeli trajnega 
uspeha. Volilne statistike za ta čas so skrajno pomanjkljive, podatkov 
o delovanju strank skoraj ni in se bo treba opreti na gradivo iz so­
dobnega tiska.
2. Leta političnega oživljanja (1861—1867)
Na začetku slovenskega narodnega gibanja na Koroškem stoji dej­
stvo, da tam o slovenskem meščanstvu v političnem pomenu besede 
še ne moremo govoriti. Ugotovili smo že, da to ne pomeni, da bi 
mestna naselja na slovenskem Koroškem bila jezikovno popolnoma 
nemška. Nasprotno, slovenski etnični element je v njih bil vsekakor
135
močno zastopan. Splošni položaj slovenskega jezika v mestih pa tudi 
na Koroškem gotovo ni bil boljši od razmerja, ki ga je leta 1834 tako 
otipljivo opisal Prešeren za glavno slovensko mesto, za Ljubljano:
»Deutsch sprechen in der Regel hier zu Lande 
Die Herrinen und Herren, die befehlen,
Slowenisch die, so von dem Dienerstande.«1S
Vsekakor so iz slovenskega dela dežele prihajali tudi nadarjeni 
ljudje, ki so se izobrazili in povzpeli više na socialni lestvici. A ti 
so svoj vzpon plačali z germanizacijo. Ta pojav je že 1. 1850 nazorno 
opisal V. Rizzi v svojem že večkrat omenjenem članku. »Iz koče svo­
jih očetov je slovenski deček, potem ko se je v vaški šoli naučil za 
silo lomiti nemščino, prišel ,študirat’ v Celovec. V šoli je ,vendščina* 
bila zaničevana in nemški kolegi niso skoparili z zasramovanjem; le 
če je bilo nekaj Slovencev samih, so govorili svojo zaničevano mate­
rinščino. To je grenko, zelo grenko. Kdor ima plemenito srce, temu 
to zapusti globoko rano za vse življenje. Toda življenje ima svoj prav 
in treba se je prilagoditi razmeram. Deček ima talent in je željan 
uka, njegova materinščina te želje ne more potešiti, deček je častihle­
pen, hoče se povzpeti, marljivo študira, prehiteva ostale, vedno bolj se 
oddaljuje od svojih plemenskih tovarišev, vedno tiše odmeva govorica 
njegove matere, slovenski deček postaja izobražen Nemec in si kot 
takšen utira svojo pot. Pogostoma smo slišali trditev, da so Slovana 
tudi v prejšnjih časih v Avstriji protežirali; morda res; a za kakšno 
ceno si je kupil protekcijo? S tem, da se je germaniziral. Germani­
zirani prišlek je pozabil na tiste, iz katerih je izšel, pridružil se je 
tistim, s pomočjo katerih se je povzpel. Vse njegovo znanje, ves nje­
gov vpliv sta bila za njegov rod izgubljena . . .«‘6
Tudi ta pojav je seveda tedaj bil še splošno slovenski in ni bil 
tipičen samo za Koroško.
Trije Slovenci, ki smo jih srečali 1. 1848 na Koroškem v politič­
nem gibanju na nemški strani, vsak po svoje ilustrirajo razmere, v 
katerih je rasila inteligenca slovenskega rodu na Koroškem. To so 
Jakob Scheliesnig, dr. Matija Rulitz in Preschel. Noben izmed treh 
ni pripadnik premožnega meščanskega stanu, nobeden ni podjetnik 
ali kaj podobnega. Prvi je privatni uradnik in izvedenec za vpraša­
136
nja železarske industrije, drugi je advokat, tretji pa državni uradnik. 
Scheliesniga zanimajo predvsem gospodarski problemi, v boju za go­
spodarsko zedinjenje držav nemške zveze vidi predvsem možnost za 
rešitev krize, ki je že grozila koroški železarski industriji. Nacionalno 
vprašanje mu je pri tem popolnoma podrejenega pomena. Rulitz je 
tipičen produkt koroške nemške šole, slovenske besede ne obvlada v 
pisani obliki, njegovi pojmi o slovenskem jeziku sploh so popolnoma 
nerazčiščeni. Kranjec Preschl je državni uradnik in eksistenčno vezan 
na državni aparat.
Edini slovenski izobraženci, ki so poklicno bili v tesnem stiku s 
slovenskim ljudstvom in zaradi tega ohranjevali svoj slovenski zna­
čaj, so bili nižji duhovniki. To je bilo videti tudi pri razčlembi po­
klicne pripadnosti podpisnikov pozdrava Slovanskemu kongresu in 
članov odbora Slovenskega društva L 1848.
Zanimivo pričevanje o odnosu slovenskega inteligenčnega nara­
ščaja do slovenskega narodnega gibanja in o njegovi miselnosti najde­
mo nekaj let pozneje (1858). Jožef Štefan, pozneje sloveči fizik, 
je tedaj v pismu iz Celovca, objavljenem v Slovenskem glasniku, opo­
zarjal na neugodne razmere za Slovence na celovški gimnaziji in pisal: 
»Toliko smo vidili, da je Slovencev močno premalo na višjih šolah, 
toliko vemo, da jih je mnogo med njimi, kterim se bode nepotrebno 
zdelo pečati se s slovensko rečjo — koliko bode pa izcvetelo rož na 
polju prihodnosti naše! — tolažimo se s tim, da naša ljuba deželica 
Koroška ne zgubi ničesar, ako bode vsa nemška, da je tolarjev dosti, 
naj se štejejo nemški ali slovenski! Saj je Slovanov še drugod dosti, 
če ne preveč! ! a (Podčrtal J. P.)17 Šibki razvoj kapitalizma in s tem 
šibka povezanost zgodovinsko in fevdalno partikularistično razkosanega 
slovenskega ozemlja sta bila tista, ki sta porajala takšno miselnost. 
V njej stoji občutek o nujni potrebi po prvobitnem kopičenju kapita­
la tako v ospredju, da ji je rahla vez slovenske narodnosti, kot komaj 
nastajajoče družbene skupnosti, še vse premalo učinkovita, da bi mo­
gla preseči učinkovitost tradicionalne pokrajinske osnove in zato ta mi­
selnost v slovenstvu ne vidi dosti več kot pa čustveno moralno in kul­
turno vrednoto. To je enaka miselnost kot je bila tista, zaradi katere 
so leta 1848 tudi slovenski poslanci v štajerskem deželnem zboru so­
glasno sklenili, da je Štajerska vojvodina nerazdružljiva, da ne bi 
»kupčijstvo zastalo.«18
137
Takšne razmere so bile vzrok, da je vodstvo slovenskega političnega 
gibanja na Koroškem 1. 1848 bilo pod tako močnim vplivom duhov­
niškega elementa.
Prav na koroškem severnem obrobju je nastajanje slovenske ka­
pitalistične gospodarske skupnosti naletelo na skoraj nepremagljivo 
oviro, na obstoj že močnega nemškega kapitala v rokah meščanstva, 
opremljenega z vsemi mogočimi političnimi, gospodarskimi, kulturni­
mi in zgodovinskimi privilegiji. Popolna premoč nemškega meščan­
stva je bila konec koncev tista, ki je povzročila, da je v slovenskem 
narodnem gibanju prav nižja duhovščina zavzela tako vodilni položaj.
Pri tem je treba opozoriti, da se duhovščina sprva v slovenskem 
gibanju ni aktivizirala v smislu kake posebne katoliške politike z na­
menom podrediti to gibanje širšemu katoliškemu političnemu kon­
ceptu. Kot smo videli v poglavju o letu 1848, je to storila predvsem 
iz lastnega nagiba, celo izrecno proti intencijam krškega škofijskega 
ordinarijata. Razume se, da je okoliščina, da je vse slovensko gibanje 
imelo dosti konservativno zunanjščino in da je podpiralo monarha 
proti revolucionarnim Nemcem in Madžarom, duhovščini močno olaj­
šala priključitev slovenskemu gibanju, saj je to služilo tudi stvari 
ohranitve katoliške monarhije. Vendar ta okoliščina 1. 1848 še ni 
bila odločilna, odločilno je bilo dejansko nastajanje naravne slovenske 
družbene skupnosti, zasnovane na kapitalističnem gospodarstvu. Tedaj 
še ni bilo tiste razlike v idejno politični orientaciji med glavno mno­
žico nemškega in slovenskega dela koroškega prebivalstva, ki je poz­
neje postala tako očitna. Tako nemški kot slovenski kmet sta za li­
beralno demokratično gibanje ostala v odločilnem trenutku pasivna. 
Videli smo, da je 1. 1848 slovensko podeželje nastopalo sprva celo 
bolj revolucionarno in z večjim dejanskim poudarkom kot nemško. 
Zato tudi ni bilo potrebno izkoriščati slovenskega gibanja za kake po­
sebne katoliško politične namene, na Koroškem ne bolj kot v drugih 
slovenskih deželah.
Šele pozneje, v času liberalnih bojev za odpravo konkordata, je ka­
toliška cerkev kot organizirana politična sila izkoristila zanjo ugodno 
okoliščino, veliki vpliv duhovščine v slovenskem narodnem gibanju, 
za to, da bi to gibanje podredila svojim posebnim političnim kori­
stim.
S tega vidika Wuttejeva razlaga konservativne orientacije sloven­
ske stranke na Koroškem ni le površna, marveč je tudi napačna. Slo­
138
vensko gibanje na Koroškem ni ostalo omejeno na ozko konservativno 
linijo zato, ker je njegovo vodstvo imelo močno cerkven značaj, mar­
več zato, ker je dominantni položaj nemškega meščanstva na Koro­
škem slovensko politično gibanje v začetnem obdobju reduciral, kar 
zadeva njegovo vodilno plast, na duhovščino.
Obdobje absolutizma od razveljavljenja oktroirane ustave do oktobr­
ske diplome je na splošno še utrdilo gospodarski položaj nemškega 
meščanstva v državi in tudi na Koroškem. Glavno dejanje absolutistič­
nega režima za utrditev nemškega položaja na Koroškem je bila uprav­
na osamosvojitev koroške dežele, njena ločitev od ilirskega gubernija 
v Ljubljani (13. marca 1849). S tem so bili pokopani upi slovenskega 
političnega vodstva na Koroškem, da bodo Korošci združeni s Kranjsko 
vsaj v višji upravni enoti, upi, zaradi katerih so se laže odpovedali 
radikalni zahtevi po Zedinjeni Sloveniji. :
Novo imenovani deželni glavar baron Schloissnig je skušal koro­
ške Slovence uspavati z nekaterimi jezikovno kulturnimi drobtinami. 
Slovenski jezik se je uveljavil kot učni jezik na velikem delu osnovnih 
šol slovenskega koroškega področja, sprejet je bil tudi v deželni urad­
ni list, ki se je začel razpošiljati v nemški in slovenski izdaji, sloven­
ščina je bila deležna nekaj večje gojitve na celovški gimnaziji. Sicer 
pa se v privilegiranem položaju nemštva v deželi ni prav nič spreme­
nilo. Narobe, prav tedaj je bil še trajno utrjen z novo upravno, sodno 
in volilno razdelitvijo dežele, ki se ni ozirala na jezikovno mejo, mar­
več je slovensko področje razdrobila in ga vezala v posameznih kosih 
z nemškim področjem. Uradni jezik je bil nemški, nemško je bilo po­
slovanje v gospodarstvu itd. To in pa okolnost, da je slovenski jezik 
prihajal v šolo v vzdušju absolutizma in pod cerkvenim nadzorstvom, 
zlasti še v dobi po sklenitvi konkordata, je omogočala agitacijo nem­
škega liberalnega meščanstva proti njemu. Upravna politika pa je 
povzročila, da slovenski jezik tudi sedaj v koroškem življenju ni dobil 
večje veljave in da ni nič bolj kot prej opravljal funkcije v družbe­
nem življenju, kar ga je prehajalo čez krog vaške oz. občinske skup­
nosti.
Formiranje slovenske nacionalne skupnosti na Koroškem je nav­
zlic socialni šibkosti vendarle napredovalo. To se je kazalo zlasti v ve­
liki krepitvi slovenskega kulturnega življenja v Celovcu, ki je v tem 
času zavzel celo vodilno vlogo na vsem Slovenskem. Slovensko gibanje 
na Koroškem je imelo močno jezikovno kulturni značaj, a ni bilo
139
brez svojega globljega političnega pomena. Bilo je manifestacija živ­
ljenjske moči in predstopnja pripravljajočega se novega slovenskega 
političnega nastopa na Koroškem. Nemški pisci seveda ne morejo mi­
mo dejstva, da je v tedanjem obdobju južni del koroške dežele bil 
jezikovno kompaktno slovenski in da je slovensko kulturno gibanje 
v njem imelo v sorazmerju s poznejšo šibkostjo političnega gibanja, 
močno podlago. Vendar skušajo temu dejstvu odreči vsak politični po­
men, zavračajo misel, da bi to bil izraz teženj po formiranju slovenske 
narodne skupnosti. Tudi D. Dolinerjeva primerja razširjenost članstva 
Mohorjeve družbe z maloštevilnostjo članstva političnega društva Trd­
njava kot dokaz za to, da slovenski Korošci politično nacionalno niso 
bili interesirani, da so želeli samo kulturni napredek, niso pa postav­
ljali političnih zahtev, ker so se gospodarsko in politično čutili kot 
celota z Nemci.19
Obdobje absolutizma je sicer zatrlo vse oblike slovenskega politič­
nega izražanja, okrepilo vpliv in položaj nemškega meščanstva v go­
spodarskem pogledu, posebno pa še utrdilo oblast nemške birokracije, 
vendar je v njem tudi slovenski element na Koroškem doživel dolo­
čen napredek gospodarskega značaja (razvoj tržnega kmečkega gospo­
darstva, svobodne obrti in trgovine) in jezikovno kulturnega značaja. 
Kljub vsem idejnim, strokovnim, organizacijskim in materialnim sla­
bostim ljudske šole v tem obdobju, zlasti konkordatne šole, je šolska 
vzgoja zajela ne le znatno širši krog prebivalstva, izpolnjevala je tudi 
prvi pedagoški pogoj, temeljila je vsaj v pretežni meri na materinščini 
učencev. To je bil prvi korak k uspešnemu širjenju prosvete med 
množicami, prvi korak k njihovemu političnemu osveščanju. Veliki 
uspeh knjižne akcije Mohorjeve družbe v Celovcu (ust. leta 1852) 
omogoča, da približno ugotovimo učinek, ki ga je imela ta osnovna 
dejavnost prosvetljevanja v slovenskem jeziku. Leta 1866 je na vsem 
slovenskem področju bilo 3988 naročnikov Mohorjevih knjig, od teh 
na področju krške škofije 769. Množičnost članstva Mohorjeve družbe 
na Koroškem je že v tedanjem času nedvomno bila nekaj edinstvenega. 
Že na 154 prebivalcev je prišel en član te družbe. (V goriški škofiji 
na 286, v lavantinski na 372, v ljubljanski na 437, v tržaški pa na 
1300 prebivalcev en član Mohorjeve družbe.20 Seveda je okoliščina, da 
sta ta šola in ta literatura stali popolnoma pod cerkvenim vplivom, 
kar jima je dajalo konservativni značaj, zanju pomenilo hudo poli­
tično ranljivost, spričo liberalnega »duha časa«. Vendar politične fron­
140
te L 1861 še niso bile tako jasno začrtane in je kulturno okrepljeni 
položaj slovenstva omogočil oziroma olajšal tako močan politični na­
stop slovenskega narodnega gibanja na Koroškem, da je v tem času 
tudi nemški liberalizem bil prisiljen priznavati njegovo upravičenost 
in avtohtonost v deželi.
Tudi na Koroškem lahko obdobje 1861—1867 imenujemo »či­
talniško«, enako kot v drugih slovenskih deželah. To zaradi značilne 
pojavne oblike političnega delovanja (Čitalnica v Celovcu, ustanov­
ljena 1864), predvsem pa zato, ker koroško slovensko področje tudi 
vsebinsko živahno in iniciativno sodeluje v splošnih tedanjih sloven­
skih prizadevanjih za formulacijo narodnega političnega programa in 
v prizadevanjih za njegovo uresničenje. Podobno kot 1. 1848 izvirajo 
prvi osnutki slovenskega narodnega programa v tem obdobju prav s 
Koroškega. Tukaj se pojavita oba koncepta, ob katerih se v 60. letih 
razvnema tako živahna razprava: eden, izvirajoč iz progresivnega li­
beralnega duha časa, zamisel rešitve slovenskega nacionalnega vpra­
šanja na osnovi naravne pravice na zedinjenje in samoupravo, in 
drugi, omejevati vpliv nemške liberalne buržuazije s pomočjo urejanja 
odnosov med narodi na osnovi zgodovinskega prava.
Takoj na začetku leta 1861. po oktobrski diplomi in še pred 
februarskim patentom, se je v okviru slovenske publicistike prvi ogla­
sil Andrej Einspieler s člankom »Samostojnost Koroške«, namenje­
nim za celovško uradno »Klagenfurter Zeitung«. Članek je bil napisan 
v duhu tedaj veljavne oktobrske diplome, vendar je koroški vladni list 
zavrnil objavo, ker slovenski strani na Koroškem, ni hotel dati bese­
de. Članek je bil zato objavljen v Slovenskem Prijatelju (15. februar­
ja 1861).21
V članku je A. Einspieler orisal za Koroško tisti koncept, ki je 
za dolgo let ostal osnova cele slovenske oficialne politike, namreč 
ohranitev kronovin, razširitev njihove samoupravnosti obenem z ena­
kopravnostjo Slovencev v njihovem okviru. To je bil koroški del nje­
gove zamisli za rešitev splošnega slovenskega položaja v okviru zgo­
dovinske skupine Notranje Avstrije, ki jo je začela oznanjati njegova 
revija »Stimmen aus Innerösterreich«, katere programatični uvodnik 
je datiran s 15. junijem 1861.
V tistem času pa se je v slovenskem političnem življenju pojav­
ljala tudi misel na zedinjeno Slovenijo, sprožena iz vrst dunajskih 
Slovencev v dopisu, objavljenem 4. julija 1860 v Novicah, vendar je
141
bila izražena v tako rahli in nedoločni obliki, da je mogla le malo pri­
spevati h konkretizaciji slovenskega narodnega programa.22 Prvi, ki 
je v tem času določno formuliral zahtevo po zedinjeni Sloveniji na 
osnovi naravnega prava je bil spet Korošec Matija Majar, in sicer v 
svojem članku »Stanje Slovencev«, objavljenem v Novicah dne 13. in 
20. marca 1861. Tedaj si je zedinjeno Slovenijo po narodnostnih me­
jah in za nas posebej zanimivo delitev Koroške takole zamišljal: »Sje­
dinjenje dosihmal zelo raztresenih Slovencev bi se tudi dosta lehko 
učinilo i storilo, ker su naše slovenske pokrajine dosta lepo okrogle- 
ne, i se narodnosti slovenska i nemečka točno in ojstro delite i niste 
tako pomešane, kakor narodnosti v Ugerskoj, nego meja gre naravnost 
od Zilje čez Belak (Villach) do Radgone (Radkersburg) i samo med 
Radgonu i dolnju Lindavu se razprostira jeden slovenski rukav proti 
severu.«23
Einspielerjeva zamisel združenja Slovencev v okviru nemško-slo- 
venske »Notranje Avstrije« je postala uradna zahteva slovenske po­
litike, ko je postala bistveni sestavni del tako imenovanega maribor­
skega programa leta 1865. Majarjevo zahtevo po zedinjeni Sloveniji 
na osnovi naravnega prava pa so povzeli mladoslovenski liberalci, jo 
postavili kot osrednjo točko zahtev množičnega ljudskega taborskega 
gibanja in jo z njegovo podporo vsilili začasno tudi oficialnemu slo­
venskemu političnemu vodstvu. V polemiki okrog obeh konceptov 
reševanja slovenskega nacionalnega vprašanja Koroška ni le iniciativ­
no in usmerjevalno sodelovala po svojih dveh glavnih predstavnikih 
Matiji Majarju in Andreju Einspielerju, marveč je tej polemiki tudi 
dala materialno osnovo z Einspielerjevimi časniki »Stimmen aus In­
nerösterreich« (1861 do 1863) in pa s «Slovencem« (1865 do 1867). 
Medtem ko je prvi bil namenjen obveščanju nemške javnosti v slo­
venskih deželah in pridobivanju njenih simpatij za slovenske zahteve, 
med Slovenci pa le ozkemu krogu inteligence, je drugi list bil že 
izrazito akcijsko glasilo, po jeziku in duhu dostopno slovenskim me­
ščanskim in vrhnjim kmečkim slojem, stopajočim v politično živ­
ljenje.
Koroško slovensko področje se je udeležilo tudi prve slovenske 
množične politične akcije, podpisovanja Tomanove peticije Schmer- 
lingovi vladi za uvedbo slovenščine v šole in urade in za združenja 
slovenskih dežel v eno administrativno enoto. Prav to podpisovanje je
142
na Koroškem vzbudilo prvo skrajno sovražno protislovensko reakcijo 
v vrstah nemških liberalcev.24
Praktično se je javni spopad med nemškim in slovenskim me­
ščanskim političnim konceptom na Koroškem, ki je utemeljil gesla in 
načelna stališča, kakršna srečujemo tudi v vseh poznejših desetletjih 
obravnavanega obdobja, razvijal na liniji nemške polemike z Andre­
jem Einspielerjem, kajti Matija Majar se je umikal v širše, vseslo­
vanske okvire in je v praktično koroško politiko posegel le na višku 
ljudskega gibanja za zedinjeno Slovenijo, v dobi taborov. Že zaradi 
te okoliščine se je vsa nacionalna polemika v glavnem gibala v okviru 
predpostavke, da koroške meje ostanejo nespremenjene in nemški li­
beralci na Koroškem so se tako zlahka mogli izmikati jasni oprede­
litvi svojega stališča do vprašanja, ali ima slovenski narod v svoji ce­
loti pravico na enakopravno politično individualnost na osnovi narav­
nega prava ali ne. Ta okoliščina je pomenila veliko ugodnost za agi­
tacijo nemških liberalcev, saj so razpravljanje o jezikovni in drugačni 
enakopravnosti Slovencev na Koroškem lahko vedno zavajali od načel­
nih stališč k argumentom praktičnosti tradicionalne nemške enoje­
zične uprave dežele, k argumentom praktične nujnosti, zaradi katere 
se mora slovenska manjšina prilagajati nemški večini v deželi, na po­
udarjanje gospodarske podrejenosti slovenske manjšine v deželi, s 
katero so dani trajni pogoji tudi za politično kulturno podrejenost 
Slovencev. Naravne pravice celote slovenskega naroda do lastne politič­
ne individualnosti pa nemškim liberalcem na Koroškem v tej polemi­
ki ni bilo treba niti priznati niti zanikati. Tako je že od vsega začetka 
zaradi prevladovanja konservativnega, zgodovinsko-pravnega koncepta 
v slovenski politiki na Koroškem slovensko narodno gibanje prišlo v 
slabši položaj. Nemška agitacija mu je lahko pritikala videz zasebne 
pobude nekaterih vnetih posameznikov, ki s svojimi prenapetimi je­
zikovnimi željami motijo tradicionalne razmere, nastale v stoletni zgo­
dovini koroške dežele. Ti posamezniki svojim zahtevam niso mogli 
dati prepričljivega, očitno naprednega smisla, dokler niso istočasno 
odrekli tudi smisla in upravičenosti zgodovinskemu načelu, t. j. ob­
stoju kronovine same. Potrebno je pomuditi se nekaj več ob osnovah 
Einspielerjevega stališča.
Znamenita polemika Andreja Einspielerja s tedanjim predstavni­
kom nemških liberalcev na Koroškem dr. Alojzom Hussom o nacio­
nalnem vprašanju na Koroškem, se je razvijala ravno v času, ko so
143
se pri prvih deželnih volitvah po obdobju absolutizma obnavljale ob­
like političnega življenja in ko so se zbirale posamezne politične gru­
pacije. Potekala je v znamenju popolne Einspielerjeve opredelitve za 
ohranitev integritete in samostojnosti Koroške.25 Res je Einspieler za 
obstoj samostojne koroške kronovine postavljal pogoj, poudarjal je, 
da je ta samostojnost mogoča samo tedaj, »če bo Koroška dala in za­
gotovila vsem v njej nahajajočim se močem prostor za razvoj in na­
predek in vsem v njej pojavljajočim se potrebam največjo možno zado­
voljitev. Če se to ne bo zgodilo, potem bo tisto, kar je potlačeno, ovi­
rano in nezadovoljeno, čutilo nagon, da pretrga vezi in bo temu gonu 
tudi sledilo, kot rastlina svetlobi« .2<>
Tako se že takoj v začetku srečujemo s stališčem Andreja Ein­
spielerja, ki se tudi pozneje bistveno ni spreminjalo, namreč s stali­
ščem, ki načelno in praktično stoji na ohranitvi koroške kronovine 
kot okviru za enakopravno življenje nemškega in slovenskega življa 
in v katerem ima misel na odtrganje slovenskega dela dežele in na 
združitev z ostalimi Slovenci na osnovi naravnega prava bolj smisel 
grožnje, s katero bi Slovenci na Koroškem laže uveljavljali svoje za­
hteve nasproti nemški večini. To je enako stališče kot tisto, ki ga sre­
čamo pri Andreju Einspielerju v času, ko je gibanje za zedinjeno 
Slovenijo po naravnem pravu seglo z elementarno silo tudi na Koro­
ško in ki ga je izrazil v svojem pismu z dne 5. maja 1870 Bleiweisu, 
ko je svetoval: Vladi naj se naravnost pove, da se je »Slovenija« 
porodila, ker je slovenski narod izgubil vse upanje v pravičnost Nem­
cev. »Slovenija bodi šiba nad tramom, strašilo Nemcem in vladi; ven­
dar slovenski voditelji še niso izgubili vsega upanja do vlade in Nem­
cev ter jim ponujajo še poslednjo besedo, preden tudi oni sežejo po 
poslednji rešitvi«
Tudi pozneje, ko je Einspieler moral pod pritiskom splošnega raz­
voja politične zavesti pri Slovencih opuščati svoje zgodovinsko pravno 
stališče, se je namesto zamisli Slovenije v njenih naravnih etničnih 
mejah vedno znova vračal k raznim drugim quasi zgodovinskim kom­
binacijam (Metternichova Ilirija s slovenskim delom Štajerske, Stara 
Karantanija), ki imajo vse to skupno potezo, da puščajo sodobno ko­
roško kronovino nerazdeljeno.
D. Kermavner je ob tem in pa ob dejstvu, da je pod vplivom Ein­
spielerjevih zgodovinskih zamisli tudi Matija Majar leta 1865 privolil
144
v to, da bi kraljestvo Ilirija obseglo celotno Koroško in v tej točki od­
stopil od Zedinjene Slovenije po narodnih mejah, prišel do zaključka, 
da je delitev Koroške bila med tamkajšnjimi Slovenci tedaj splošno 
nepopularna, in sicer zaradi njene težavnosti. »Podoba je«, piše D. 
Kermavner, »da za delitev Koroške po narodnosti meji Majar ni bil 
našel nobene opore pri svojih slovenskih koroških sobuditeljih in da 
tudi on sam glede na splošno nepopularnost takšne zamisli ni hotel 
več ostati osamljen pri njej.« Na drugem mestu pa opozarja, da pre­
hod Andreja Einspielerja od zamisli Notranje Avstrije k zamisli Ili­
rije jeseni 1866. leta ni bil tudi prehod k narodnostnemu načelu, 
»ki so se mu slovenski Korošci izmikali očitno zaradi tako težavne de­
litve Koroške . . .«2S K temu problemu se Kermavner še vrača in pra­
vi, da je Einspielerjevo prizadevanje za »Notranjo Avstrijo« v na­
sprotju z zedinjeno Slovenijo po vsem videzu izhajalo iz tega, ker je 
Einspieler jemal Koroško kot nedeljivo deželo, organizirano na te­
melju enakopravnosti nemškega in slovenskega jezika in si je za 
uresničitev tega prizadeval sprožiti nekako zavezniško politično gi­
banje med Nemci na Koroškem in v ostalih notranje avstrijskih de­
želah, pri čemer je kajpak moglo iti le za sodelovanje Slovencev z 
nemškimi konservativci; in »to sodelovanje, ki mu je bilo venomer 
pred očmi, ga je potiskalo na konservativne pozicije in odvračalo od 
narodnostnega radikalizma.«29
Opozorila D. Kermavnerja so nedvomno zanimiva, vendar se tičejo 
bolj posledice kot vzroka, ne pojasnijo namreč, zakaj je Andrej Ein­
spieler, in pod njegovim vplivom cela vrsta njegovih slovenskih na­
rodnih sobuditeljev na Koroškem, jemal integriteto koroške kronovine 
kot enkrat za vselej dano dejstvo. Ko piše o »tako težavni delitvi Ko­
roške« kot domnevnem vzroku, ni jasno ali ima v mislih politične 
ali gospodarske ali etnične ali kake druge težave.
Pri odgovoru na to vprašanje ne moremo upoštevati kot odločilni 
moment tistih splošnih ozirov, ki jih ji slovenska politika v tedanji 
dobi imela do češkega in hrvaškega zgodovinskega prava in ki po­
menijo znano oviro za uveljavljanje naravnega prava v slovenski po­
litiki. Čeprav so ti oziri bili veljavni tudi na Koroškem kot v vseh 
drugih slovenskih deželah, moramo vendar iskati še posebne koroške 
vzroke.
Stvarne težave delitve koroške dežele so nedvomno obstajale in so 
tedaj še močno občutne zaradi nerazvitosti modernih prometnih sred­ io
io Narodna politična zavest na Koroškem
145
štev, kar je gospodarstvo, zlasti drobno, še vedno v veliki meri zapi­
ralo v lokalni krog ožjih zemljepisnih področij, za kakršna je Koro­
ška naravnost vzgleden primer. 0 tem priča med drugim tudi pomi­
slek proti delitvi Koroške, ki se je pojavil na prvem občnem zboru 
slovenskega političnega društva »Trdnjava« januarja leta 1870, o 
čemer bomo še govorili.
Gotovo je, da nujne gospodarske potrebe v tistem času niso mogle 
biti začetnik in izvor slovenskega narodnega gibanja na Koroškem, vsaj 
ne vsakomur očiten. Družbeno in gospodarsko bistvo narodnih gibanj 
tedaj sploh še ni bilo tako jasno. A danes lahko rečemo, da je tudi 
tedaj slovensko narodno gibanje na Koroškem bilo izraz potrebe po 
hitrejšem gospodarskem razvoju slovenskega področja sploh, izraz pri­
zadevanj po oblikovanju slovenskega kapitala na vsem »njegovem«, 
t. j. slovenskem jezikovnem območju. Težave delitve Koroške so priti­
skale na miselnost ljudi predvsem zaradi še skrajno majhne osamosvo­
jitve slovenskega kapitala od absolutne nadvlade nemškega, osamosvo­
jitve, ki se je tedaj omejevala na samopomoč sposobnejšega srednjega 
kmečkega gospodarstva in na prve poskuse zasidrati se v najnižjem, 
bolje, začetnem sloju meščanstva, v vrsti malih podjetnikov, trgovcev 
in pa učiteljev in advokatov. Vendar pa že v tistem času gospodarski 
preudarki niso mogli biti takšna ovira, ki bi mogla slovensko narodno 
gibanje na Koroškem preprečiti. V elementarnem uveljavljanju ljud­
skega gibanja za zedinjeno Slovenijo na koroških taborih, o katerih 
bomo še govorili, se je pokazalo, da bi v ugodnejših splošnih pogojih 
gospodarska skupnost, ne na osnovi zemljepisnih, temveč etnografskih 
mej, tudi za slovenski del Koroške mogla pomeniti privlačno in živ­
ljenja sposobno družbeno enoto. Sodobna prizadevanja za zgraditev že­
lezniških prog po sledi starih prometnih smeri čez Jezerski in Ljubelj­
ski prehod so bile izraz teženj: okrepiti slovenski etnografski skupnosti 
tudi njeno zemljepisno materialno osnovo.
Pomembno je, da je že prav v začetku obnove političnega življenja 
na Koroškem nedvomno obstajala posebna slovenska gospodarska za­
vest na Koroškem, zavest, da imajo slovenska področja kljub očitnim 
geografskim zvezam z nemškimi deli dežele, vendarle svoje posebne go­
spodarske interese. Ta zavest je očitna celo pri Einspielerjevem glav­
nem polemičnem nasprotniku Hussi, ko 11. marca 1861 zavrača zahte­
ve po slovenski enakopravnosti, in sicer z argumentom, da koroški Slo­
vani tega pač ne zaslužijo, ker so preveč zaostali: »Tisti del Koroške,
146
kjer prebivajo Vendi je, kot znano, najrevnejši v deželi . . . industrijske 
naprave, ki jih tam najdemo, so izključno v rokah Nemcev. Prav vend­
sko prebivalstvo tvorijo samo kmetje, ki zaostajajo v obdelovanju svo­
jih polja za Nemci in ki se zato morajo od njih učiti. Kar zadeva ostalo 
kulturno stopnjo vendske vasi, potem pač ni kaj dosti govoriti, kajti 
vsakomur, ki je kdaj imel priložnost obe dejansko primerjati, je neiz­
brisno ostala v spominu razlika med nemško vasjo na Zgornjem Ko­
roškem in vendsko vasjo na Spodnjem Koroškem.«30 In na drugem 
mestu: »Nemci, ki žive v takih (to je slovenskih) krajih,, se tam pra­
viloma ne zadržujejo zaradi svojega lastnega veselja, ampak so bodisi 
veliki posestniki ali pa lastniki tovarn . . .«3I 0 odnosu teh nemških 
veleposestnikov in fabrikantov do slovenskih ljudi, katerih delo so iz­
koriščali, pa je Hussa pisal 22. aprila 1861 v istem časopisu: »Vsakdo 
ima vendar nesporno pravico določati, v kakšnem jeziku hoče govorili 
v svoji lastni hiši. Vsakemu gospodu mora zato biti prosto na voljo, 
da s svojimi poljskimi in tovarniškimi delavci govori nemški; če pa 
hoče, da ga razumejo, potem bo uporabil tudi vsa v ta namen potrebna 
sredstva, to se pravi, najemal si bo samo takšne delavce, ki nemški 
razumejo.«32
Hussovi dokazi dokumentirajo, da je že tedaj obstajala splošno raz­
širjena zavest, da je stopnja gospodarske razvitosti nemškega in slo­
venskega dela dežele močno različna, da je nemški kapital tudi v 
slovenskem delu v popolni premoči in da on vsiljuje nemški jezik 
odvisnemu slovenskemu prebivalstvu. To je bila osnova za zavest o 
posebnih gospodarskih problemih in interesih slovenskega prebivalstva 
na Koroškem. Racionalno jedro teze o nerazdružljivi gospodarski po­
vezanosti Koroške je v resnici bilo samo dejstvo, da je nemški kapital 
gospodoval brez razlike tako v nemškem kot v slovenskem delu dežele, 
v slovenskem povrh vsega še kulturno netolerantno, ker se je čutil 
ogroženega. To dejstvo pa bi v svojem končnem učinku lahko prej 
spodbujalo željo slovenskega prebivalstva po ločitvi kot pa po ohra­
nitvi starega stanja.
Posebni gospodarski pogoji, po katerih se je slovensko koroško 
prebivalstvo razlikovalo od nemškega, so nedvomno bili osnova, na 
kateri se je komaj desetletje pozneje med tem prebivalstvom s pro­
dorno silo razširilo taborsko gibanje za zedinjeno Slovenijo, ki je imelo 
Spričo tega dejstva, ob katerem stoje še drugi momenti, namreč izpri-
10*
147
tudi značaj obljube za rešitev kmečkega in nastajajočega slovenskega 
kapitalističnega elementa iz moreče gospodarske podrejenosti in stiske. 
Pomisleki proti delitvi Koroške so tedaj stopili popolnoma v ozadje, 
čani obstoj narodnega radikalizma, ki je zahteval razdelitev koroške 
dežele, še pri drugih Einspielerjevih sodobnikih, razen pri Matiji Ma- 
jarju, (župnik iz Slovenjega Plajberka Simen Muden, učitelj Ferdo 
Vigele, notarski koncipient Albin Poznik, rudarski podjetnik Jurij 
Kraut, da navedemo samo najaktivnejše govornike za Zedinjeno Slo­
venijo), je Einspelerjevo zavzemanje za ohranitev zgodovinsko poli­
tične individualnosti koroške dežele težko razložiti samo z gospodar­
skimi momenti oziroma s težavami, ki bi nastale ob narodnostni de­
litvi dežele. Pravi izvor tega stališča Andreja Einspielerja moramo, 
podobno kot pri Slomšku, iskati pač v njegovem načelnem stališču, ki 
je kljub nekaterim prav liberalnim potezam v cerkveno političnih in 
kulturnih vprašanjih in celo vzlic zahtevi po splošni volilni pravici, 
vendarle imelo izrazito konservativen značaj.
V prizadevanju za zedinjeno Slovenijo je Einspieler videl revolu­
cionarno zahtevo, nasprotno zgodovinskemu načelu in zato ji je na­
sprotoval in ne morda zaradi kakih gospodarskih ali zemljepisnih 
ozirov. To je bilo očitno že 1. 1862, ko je obširno razložil v vrsti član­
kov o novi ureditvi Avstrije svoje stališče do zgodovinskega načela.
Zahteval je federativno ustavo na zgodovinski osnovi, za Slovence pa 
deželno skupino Notranje Avstrije in argumente za takšno ureditev 
podrobno obdelal v posebnih oddelkih. Za nas je najbolj zanimiv od­
delek, ki priporoča takšno federativno ustavo kot »naravni konec revo­
lucije«, ki v Evropi ogroža države in posameznike. Najsmotrnejše 
sredstvo proti revoluciji vidi Einspieler v federativni ustavi, in sicer 
iz treh razlogov: ker ščiti zgodovinsko pravo, ker omogoča resnično 
aristokracijo, ker onemogoča vsak nenaden preobrat. Posebno zanimiv 
je zagovor zgodovinskega prava: »Spoštovanje zgodovinskega prava je 
ena izmed najpomembnejših konservativnih potenc,« piše Einspieler. 
»Dokler ljudje čislajo in s strahom spoštujejo tisto, kar je staro in 
podedovano, toliko časa ne more biti govora o formalno izvedeni 
revoluciji. Tudi takšne dežele sicer lahko zajame zagonetno (!) raz­
burjenje, celo velika, 'krvava gibanja. Toda takšne motnje so vedno 
začasne, podobne so viharjem, ki kljub temu, da razburkajo površino 
morja, nikoli ne sežejo v njegove globine. Toda gorje, če zapustimo 
podlago zgodovinskega prava in prelomimo s preteklostjo — potem je
148
izgubljena vsaka opora, vsako upanje za mir. Centralizacija v Avstriji 
krši zgodovinske pravice, ustvarja »tabulo raso« in je zato revolucio­
narna; federacija pa ščiti pravo monarhičnega načela, ki tudi sloni na 
zgodovinskem pravu, ščiti stare pravice in svoboščine kraljevin in de­
žel, zajezuje vsako revolucijo z najmogočnejšim jezom. Z izjemo 
Anglije pač ne moremo najti nobene druge države, v kateri bi spošto­
vanje zgodovinskega prava bilo tako globoko vkoreninjeno v zavesti 
ljudstva kot je to v Avstriji. Ali torej ni v interesu države, njene pri­
hodnosti in varnosti, da skušamo to zavest ohraniti in krepiti, saj bo 
to nepremagljiva ovira za vsako radikalnejšo preobrazbo, kaj šele za 
revolucijo? Zato federacijo, ker spoštuje in ščiti zgodovinsko pravo.«33 
To pot se je sicer obračal predvsem proti centralizmu, a isti njegovi 
razlogi so veljali proti enako revolucionarni zahtevi po zedinjeni Slo­
veniji na naravnem pravu.
Einspieler je zahteval spoštovanje zgodovinskega prava tudi glede 
Slovencev zato, ker je njegov politični namen bil konec koncev pod­
rejen legitimističnemu načelu katoliške habsburške monarhije kot 
branika pred vsenemško protestantsko nevarnostjo. Kar je to monar­
hijo krepilo, to je pospeševal, kar jo je slabilo, je odklanjal. Narod­
nostni princip je bil zanj šele drugotnega pomena, služil naj bi uresni­
čevanju prvega načela. Dobro se je zavedal, da zedinjene Slovenije na 
osnovi naravnega prava ni mogoče uresničiti brez hudih političnih 
spopadov in pretresov, takšno tveganje pa se mu je upiralo. To se je 
posebno jasno pokazalo v njegovem zelo zadržanem stališču v taborski 
dobi in v njegovem prizadevanju speljati taborsko gibanje v podporo 
nemško-slovenski federalistični konservativni politiki na Koroškem. 
Njegovi odmiki od čistega zgodovinskega načela jeseni 1866.1. v smislu 
približavanja Majarjevemu kompromisnemu programu Ilirije, na kar 
je opozoril D. Kermavner, so bili taktični oziri na vedno močnejše za­
hteve po naravnem pravu v slovenski politiki, njegovo s konservativ­
nostjo pogojeno prepričanje se ni spremenilo.
Einspieler je slekoprej menil, da bo centrifugalne sile, izvirajoče iz 
narodnostnega vprašanja, mogoče premagati s pomočjo federativne 
ureditve na osnovi zgodovinskih kronovin in upoštevanja enakoprav­
nosti Slovencev v narodnostno mešanih kronovinah. Klavrni oportu­
nistični konec mladoslovenskega liberalizma s tiho slogo sredi 70. let 
in pa varljivi obeti, ki sta jih vzbujali konservativna večina in Taaffe- 
jeva vlada v 80. letih, so v Andreju Einspielerju še utrjevali to pre-
149
pričanje. Svoje načelno stališče je takrat ponovno potrdil v svojem 
zadnjem političnem dejanju, v izdajanju koroškega pokrajinskega slo­
venskega lista »Mir«. V slovenski politiki na Koroškem je to stališče 
še dolgo časa veljalo, omajala ga je šele popolna klerikalizacija koroške 
slovenske stranke kot dela Vseslovenske ljudske stranke v zadnjih 
desetih letih pred začetkom prve svetovne vojne. Politika nemških 
liberalnih in klerikalnih nacionalistov na Koroškem pa je njeno neures- 
ničljivost dokazovala že dolgo časa poprej.34
Treba se je vrniti k polemiki o nacionalnem vprašanju na Koro­
škem 1. 1861. Kot omenjeno, se je razvila zgolj ob Einspielerjevem 
stališču, ki je izhajalo od ohranitve koroške kronovine. V tem okviru 
je Andrej Einspieler zahteval izpolnitev dveh pogojev: 1. Koroško je 
treba priznati kot nemško-slovensko deželo in 2. s Koroško je treba 
ravnati kot z nemško-slovensko deželo.
Glede prvega pogoja je na osnovi šematizma krške škofije doka­
zoval, da je prebivalstvo slovenskega jezika na Koroškem številnejše 
kot pa to priznavajo nemški pisatelji. Izmed 336.726 prebivalcev Ko­
roške v letu 1860, jih je po tem preračunu bilo 118.909 v čisto slo­
venskih farah in 9450 v osmih mešanih farah. Slovenskega prebivalstva 
na Koroškem je torej bilo za celo tretjino.
Drugi pogoj, da je treba s Koroško ravnati kot z nemško-slovensko 
deželo, je razčlenil na posamezne zahteve v smislu enakopravnega po­
ložaja slovenskega jezika v šoli, občini, pri objavi zakonov in uredb, 
v uradih in pri obme je van ju volilnih okrožij za koroški deželni zbor 
za slovensko prebivalstvo za vselej sprejeti položaj manjšine v deželi; 
postavljal je le pogoj za politično priznanje Koroške kot narodnostno
Andrej Einspieler je v tem svojem programu torej bil pripravljen 
mešane dežele z nekaterimi glavnimi jezikovno političnimi nasledki.
Jasno je bilo, da bi Slovenci na Koroškem, tudi če bi vse zahteve 
Einspielerja bile sprejete, ostali v vsakem pogledu izročeni volji nem­
ške večine. Kakršna koli težnja po gospodarski osamosvojitvi slovenske­
ga prebivalstva, kolikor ne gre za najosnovnejši pogoj v tej smeri, nam­
reč za ljudsko prosveto na osnovi materinskega jezika, sploh ni bila 
omenjena. Ostro reagiranje nemških liberalcev na program Andreja 
Einspielerja je bilo s stališča načela narodne enakopravnosti, ki ga je 
tudi nemški liberalizem proglašal, torej več kot neosnovano. V ostrini 
tega reagiranja se zato pač izražata namen in odločnost braniti v celoti
150
in do zadnje potankosti privilegirani položaj, ki si ga je nemški ele­
ment pridobil v deželi v preteklosti.
Hussa je v svojh odgovorili proti Einspielerjevim zahtevam izhajal 
iz stališča, da slovensko prebivalstvo na Koroškem (Wenden) nima 
pogojev niti ne čuti potrebe, da bi se prebudilo k svoji lastni nacionalni 
zavesti in da je njegov interes edinole vsestranska podreditev nemškim 
sodeželanom. Že pri njem najdemo trditev, da slovensko narečje na 
Koroškem ne sodi med narečja slovenskega jezika, ker se od dru­
gih slovenskih narečij premočno razlikuje. Zahteval je, naj bo tudi 
slovenskemu prebivalstvu občevalni jezik v vseh življenjskih potrebah, 
ki presegajo krog kmečke vaške skupnosti, nemški. Razume se, da je 
zavračal tudi vse ostale slovenske jezikovne zahteve. Hussov odgovor 
niti najmanj ni skrival želje po germanizaciji slovenskega prebivalstva, 
nasprotno, dokazoval je njeno civilizacijsko in zgodovinsko upraviče­
nost. Razume se, da ni mogel mimo dejstva obstoja takega prebivalstva 
na Koroškem, iz tega dejstva pa ni izvajal nobenega političnega za­
ključka, ki bi obvezoval nemško večino v deželi. Njegov zaključek je 
bil kaj preprost: »Radi priznamo, da na Koroškem prebivajo Nemci 
in Slovani (Wenden), to smo vedno priznavali in bomo priznavali 
tako dolgo, dokler bo na Koroškem bivalo zadostno število Slovanov.«55 
Nemški liberalci na Koroškem torej že ob prvem začetku ustavnega 
življenja v monarhiji niso bili pripravljeni Slovencem priznati niti 
najmanjšega političnega in kulturnega upoštevanja, sam njihov obstoj 
so jemali kot začasen dejavnik.
Že široki odmev, ki ga je polemika med Einspielerjem in Hussom 
izzvala v tedaj edinem koroškem listu »Klagenfurter Zeitung«, je na­
znanjal, da bodo zahteve, ki jih je Einspieler postavljal v imenu Slo­
vencev, kmalu prerastle v stvarno politično gibanje. V tej polemiki 
se je oglasilo s popravki v tisku sedem duhovnikov, en učitelj, en 
okrajni šolski nadzornik, skupina prebivalcev Borovelj in en kmečki 
posestnik. Med vsemi temi glasovi je bila le izjava zadnjega, namreč 
Johanna Seebacherja z Vetrinja, v prid Hussovemu stališču. Vsi drugi 
so podpirali Andreja Einspielerja. Popravki v »Klagenfurter Zeitung« 
so bili reakcija na ukrepe koroških oblasti proti Andreju Einspielerju.
Prva velika polemika o nacionalnem vprašanju na Koroškem je 
namreč pokazala še drugo politično značilnost obravnavanja tega vpra­
šanja, kakršno bomo ugotavljali še tudi v vsem poznejšem obdobju. 
V trenutku, ko je Hussa uvidel, da s stvarnimi in načelnimi argumenti
151
Einspielerju ni košnje uporabil orožje denunciranja. »Mar gospod A. 
E. ne ve,« je demagoško vzklikal Hussa 22. aprila 1861,. »da se prav v 
tem trenutku poleg vse nesreče, ki je prizadela našo ubogo Avstrijo, 
pojavila še misel o ustanovitvi južnoslovanskega kraljestva? Mar ne vé, 
kako težek očitek ga tukaj prizadeva in da mu lahko s polno pravico 
zakličemo: Naj svojo dejavnost uveljavlja drugje, mi hočemo imeti 
mir v naših gorah in takšnih ljudi... ne moremo imeti za patriote.«36 
Tej denunciaciji, objavljeni v »Klagenfurter Zeitung«, je takoj sledil 
tudi ukrep oblasti. Že 25. aprila je stolni prošt Ahatz Einspielerju 
sporočil, da se je pri njem zglasil višji policijski komisar po naročilu 
deželnega šefa z zahtevo, naj Einspielerju »v neki določeni zadevi iz­
reče dobronamerno opozorilo.«37 Leta 1863 je na sodni razpravi proti 
Einspielerju bilo prebrano tudi poročilo celovškega policijskega komi­
sariata, iz katerega je vidno, da je celovška policijska oblast uradno 
opozorila Einspielerja zaradi tendence v pisanju njegovega lista »Stim­
men aus Innenösterreich« in to ne le na lastno pobudo, marveč po 
nalogu zveznega notranjega ministrstva (Staatsministerium).38
Po tem uradnem opominu je Einspieler 28. aprila 1861 objavil v 
»Klagenfurter Zeitung« izjavo, v kateri je napovedal, da bo odslej za 
nekaj časa utihnil.35 Prav to pa je sprožilo omenjeno vrsto popravkov 
in izjav, ki so si sledili v celovškem listu od 25. aprila do 24. maja 
1861.
Izkušnja iz tega prvega spopada z nemškim liberalnim naciona­
lizmom na Koroškem je kazala, da je za podkrepitev slovenskih zahtev 
potrebna opora v dejanskem političnem gibanju, da z argumenti sa­
mimi ni mogoče ničesar opraviti. Takšna izkušnja je najbrž Einspie­
lerja spodbudila, da se je naslednje leto pri nadomestnih volitvah v 
deželni zbor v volilnem okraju Velikovec — Železna Kapla -— Pliberk 
— Dobrla ves 24. 11. 1862 potegoval za mandat v deželnem zboru in 
ta mandat tudi dobil (od 84 oddanih glasov je dobil Einspieler 51, 
drugi izvoljeni kandidat Schwab pa 50)?° K taki odločitvi ga je najbrž 
spodbodla tudi izzivalna pripomba Husse, da »Koroška ne potrebuje 
skrivnih genijev, da si svoje može in voditelje že zna sama najbolje iz­
brati, kakor je dokazala pri volitvah v deželni zbor.«41
Splošna raven političnega življenja in politične prebujenosti na Ko­
roškem je bila celo v tistem ozkem krogu prebivalstva, ki je imel vo­
lilno pravico, zelo nizka. Ni bilo še formiranih političnih strank, čeprav
152
so se skupine zbirale v dveh glavnih smereh, v zagovornike oktobrske 
diplome nasproti prijateljem februarskega patenta, t. j. v federaliste in 
centraliste. Z začetkom izhajanja »Zeitung für Kärnten« in »Stimmen 
aus Innenöslerreich« sta obe skupini dobili svoji glasili in od polemike 
o nacionalnem vprašanju (značilno je pač dejstvo, da se je na Koro­
škem prva pomembna načelna polemika na začetku obnove ustavnega 
življenja vnela pri ob nacionalnem vprašanju v deželi) se je razširila 
tudi na druga vprašanja.
S svojimi zahtevami v duhu liberalnega katolicizma po ločitvi 
cerkve od države in pa s svojimi splošnimi kritičnimi stališči do biro­
kracije in birokratskega centralizma, je Einspieler povzročil marsikatero 
zadrego svojim nemškim liberalnim nasprotnikom, ki so v veliki meri 
izhajali prav iz vrst nemškega uradništva in ki v cerkveni politiki v 
svojem liberalizmu še zdaleč niso bili tako radikalni kot sam Einspieler. 
Med številnimi polemičnimi članki so pač najpomembnejši tisti, ki so 
pod skupnim naslovom »Gegenstimmen aus Innenösterreich« na uvod­
nem mestu izhajali ob koncu leta 1861.42
Članki so očitali Einspielerjevemu listu »nepremišljeno spogledo­
vanje s skrajnim liberalizmom«. Njegovo pisanje za ločitev župnij od 
vodenja matrik, kar bi pomenilo, da bi krst postal svoboden, da bi bila 
uvedena civilna poroka in da bi duhovščina bila oproščena nadzorstva 
nad pokopališči, je Hussov organ ocenil kot poskus izzivanja države 
na ločitev od cerkve. V nasprotju s tem je Hussov list poudarjal, da 
lahko država svoje naloge izpolnjuje samo v zvezi z vero in cerkvijo. 
Še posebno pa je »Zeitung für Kärnten« kritiziral Einspielerjevo proti­
birokratsko stališče, češ da to lahko škodljivo vpliva v času, ko se država 
nanovo oblikuje in da ljudje, ki to berejo, ne bodo hoteli sodelovati 
z vladnimi organi, kakor zahtevata skupna blaginja in ohranitev države. 
Pač nov poskus politične denunciaci je! Einspielerja skuša očrniti celo 
pred njegovimi cerkvenimi starešinami, hinavsko se mu čudi, da opo­
zarja na pomanjkanje znanstvene izobrazbe klera, da nastopa proti 
cerkveni birokraciji, češ da s tem izziva cepitev duhov in odvrača 
mladi kler od starih ustanov in njihovih osebnosti. Očita Einspielerju, 
da si hoče med mladim klerom osnovati stranko s tem, da se postavlja 
za njegovega zastopnika. S svojimi inkriminacijami vzbuja pri laikih 
poznavanje samo senčnih strani klera in na ta način kompromitira 
duhovščino v celoti. —
153
Poskusi koroških nemških liberalcev kompromitirati Andreja Ein­
spielerja s takimi napadi z desnice pomenijo reakcijo na to, da je Ein­
spielerjev politični koncept pridobival na terenu tako med mlado 
slovensko duhovščino in prek nje tudi med slovenskimi kmečkimi vo­
livci, kakor je pokazala že omenjena njegova izvolitev v deželni zbor. 
Okrepljeni sili Einspielerjevega političnega gibanja se je pridružil še 
vtis, ki ga je vzbujalo okrepljeno slovensko narodno gibanje v sploš­
nem slovenskem okviru, zlasti še znaki, ki so kazali, da se bo to gibanje 
začelo otresati konservatizma. Popolno odklonilno stališče do sloven­
skega gibanja na Koroškem je postalo politično nevzdržno, nemški 
liberalci na Koroškem so bili prisiljeni spremeniti taktiko. Izraz te 
spremembe je bila tudi reorganizacija njihovega tiska.
27. septembra je prenehal izhajati Hussov list »Zeitung für Kärn­
ten«, Hussa sam je v poslovilnem uvodniku dejal, da se vrača v pri­
vatno življenje in da bo odslej za nemški liberalni tisk na Koroškem 
skrbel profesionalni urednik, ki bo urejeval novi list, imenovan »Bote 
für Kärnten«.43 Novi nemški liberalni list je pokazal, da ne more več 
zapirati oči pred slovenskim političnim gibanjem, ampak da mu mora 
priznavati načelno upravičnost. Že četrta številka lista je poročala 
bralcem, da bo Vilhar začel izdajati »Naprej«.44 Isti mesec je izšel na­
čelni uvodnik o narodnosti kot političnem faktorju, ki skuša dokazati, 
da ni pravega nasprotja med idejo centralizma v smislu februarskega 
patenta in nacionalno enakopravnostjo. Nastopil pa je proti načelu, da 
bi se državne meje morale ujemati z etnografskimi, pri čemer je seveda 
mislil tudi na notranje, administrativne meje, a obenem je poudaril: 
»Že vnaprej pa se zavarujemo proti podtikanju, da bi zanikali upravi­
čenost slovenskega gibanja na Koroškem, ki hoče pripomoči narodni 
zavesti k uveljavitvi med množico, čeprav se včasih ne strinjamo s 
sredstvi, ki jih včasih v ta namen uporabljajo . . .« (Podčrtal J. P.) Vsi 
prijatelji ustavnosti so za popolno enakopravnost narodov, »toda samo 
v tem smislu, da se narodnosti v pospeševanju pristno avstrijskih ci­
ljev kolikor mogoče zbližajo, asimilirajo, dopolnjujejo in vzajemno 
pospešujejo.«45 Ta uvodnik je edinstven v vsej politični zgodovini Ko­
roške, ker je edini primer, da so nemški liberalci načelno priznali 
upravičenost ne le slovenskega gibanja na Koroškem, marveč tudi 
upravičenost slovenskih posameznikov, buditi narodno zavest med slo­
venskim prebivalstvom in ga vključevati v to gibanje. Ob vseh ostalih
154
priložnostih so za take poskuse imeli pripravljen samo termin »šču- 
vanje« ali pa »motenje miru«.
S takšnim načelnim priznanjem se nemški liberalci na Koroškem 
seveda niti sedaj niso odrekli misli, da bo slovenski element konec kon­
cev moral žrtvovati svojo individualnost v korist centralistični državi. 
Že v naslednji številki so odrekali, sklicujoč se na angleško revijo 
»Home and foreign review«, narodu kakršno koli etnično podlago, ome­
jili so ga na čisto političen pojem in koroškim bralcem dokazovali, da 
združenje več etničnih narodov v eni državi, v enem političnem narodu, 
ni v nasprotju s koristmi vseh udeležencev. Z otipljivo tendenco so pod­
črtali: »Podrejene rase se vzdigujejo s pomočjo političnega združenja 
s takimi rasami, ki so inteligenčno na višji stopnji.« Država, kot je 
avstrijsko cesarstvo, ki obsega različne narodnosti, ne da bi jih tlačila, 
je najpopolnejša.46
Cela vrsta znakov, od drobnih opazk do pomembnejših izjav, je 
pričala o spremenjeni taktiki nemških liberalcev do slovenskega giba­
nja, o tem, da se je slovenski element uveljavljal tudi v javnem okviru. 
Tedaj je npr. bilo normalno, da je uradni list v poročilu z neke pro­
slave v Podjuni pripomnil, da so učenci »posebno dobro« zapeli »znano 
ljubko šolsko pesem« in jo nato citiral v slovenskem jeziku: »Sreč- 
nejega pod soncam ni, koker sim šolar mlad.«47 Andrej Einspieler sam 
je bil član volilne komisije pri volitvah za celovško občinsko zastop­
stvo.44 Liberalna »Zeitung für Kärnten« je leta 1862 o Pliberku pisala 
celo kot o »edinem slovenskem mestu Podjune« in poročala o proslavi 
februarskega patenta v tem mestu, kjer so vzklikali v obeh jezikih in 
kjer je župan nazdravljal z nemško in slovensko napitnico.49 Ob za­
ključku zasedanja deželnega zbora je bil 26. marca 1863 prirejen v 
Celovcu banket za deželne poslance, na katerem je deželni glavar Goes 
med drugim izrekel zdravico na slovenski narod in jo zaključil po slo­
vensko: »Na zdravje Slovencev«, čemur so sledili burni »živio« in 
»slava« klici. — »Sploh je bilo slišati slovenske besede in slovensko 
govorico s strani, kjer je pač ne bi nikoli pričakovali,« je ugotavljal 
Einspielerjev list.50 Družabni uspeh slovenske čitalnice v Celovcu pri 
nemškem občinstvu, o katerem beremo v takratnih poročilih, kaže, da 
se je slovenski živelj tedaj začel pojavljati tudi v mestnem življenju 
kot enakovreden faktor.
Rasti slovenskega gibanja v deželi pa je bil prizadejan hud udarec 
že prav ob tem uspešnem začetku. Ta udarec je naravnost pokazal
155
trdni namen nemškega nacionalizma in nemškega oblastnega aparata, 
da enakopravnosti slovenskega življa ne prizna in ga čimprej politično 
onemogoči. Udarec je bil usmerjen proti glavnemu predstavniku slo­
venskega političnega gibanja Andreju Einspielerju, zadel pa ga je kot 
urednika Stimmen aus Innerösterreich.
Dne 22. 3. 1863 je v Einspielerjevem listu izšel članek, podpisan 
z inicialkami S. M. (kratice za Šimna Mudena, župnika v Slovenjem 
Plajberku), ki je ostro grajal razpravo v deželnem zboru o razmerah 
v celovški bolnišnici, kjer je bilo govora o nehumanem postopanju 
s slovenskimi bolniki. Pisec je ugotovil, da so v razpravi nemški deželni 
poslanci zaradi svoje pristranosti izgubili smisel za pravico. Ogorčeno 
je vzkliknil, da to »samostojnosti in integriteti Koroške prav gotovo 
ne služi. Prav tako kot so Hrvatje zaradi madžarskega tlačenja s silo 
raztrgali stoletne vezi, — prav tako kot se poslanci južnega Tirola, ki 
so užaljeni v nacionalnem pogledu, ne udeležujejo sej deželnega zbora 
v Innsbrucku: tako tudi Slovenci na Koroškem in Štajerskem ne bodo 
mogli ravnodušno in mirno prenašati žaljivega, neupravičenega in ne­
zakonitega postopanja s strani njihovih deželnih zborov, ampak se bodo 
z vso močjo trudili razvezati vez, ki ogroža njihov obstoj in narodno 
svobodo . . . Slovenci hočemo, kot že stoletja, tudi odslej naprej živeti 
z Nemci v miru, slogi in bratovstvu, — toda nikar nas ne odrivajte, 
ne pehajte, ne naganjajte s silo od sebe!«51 Ta dopis, v katerem je bila 
izražena misel na ločitev slovenskega dela Koroške, misel na politično 
osamosvojitev Slovencev na osnovi naravnega prava, čeprav še vedno 
v okviru monarhije, je bila povod za represivno akcijo oblasti proti 
Einspielerju.
Državni pravdnik je zahteval v dokaz obtožbe tudi branje nekaterih 
prejšnjih člankov iz »Stimmen aus Innerösterreich«, med njimi tistega, 
v katerem je Einspieler utemeljil svojo zamisel »Notranje Avstrije«. 
Med razpravo je bilo prebrano še poročilo celovškega policijskega ko­
misariata. Poudarilo je, da federalistične in narodne tedenee Einspieler­
jevega lista pospešujejo slovansko agitacijo in da brezobzirno kritizirajo 
vladne sklepe. Opozorilo je tudi, da je bil Einspieler zaradi teh tendenc 
že enkrat uradno opominjan. Nič ni pomagalo, da je zagovornik 
Plasch ugotovil, da inkriminirani članek ni kršil nobenega zakona in 
da tudi dejanja Hrvatov in Tirolcev, ki so bila v njem omenjena, niso 
bila nezakonita. Andrej Einspieler je bil obsojen na mesec dni zapora, 
na plačilo kavcije 60 goldinarjev in plačilo stroškov procesa. Med
156
razpravo so v prvi vrsti občinstva sedeli zbrani vsi Einspielerjevi na­
sprotniki in tožilec se je z njimi večkrat kar tam posvetoval?2
Neposredna posledica procesa in obsodbe je bila, da je list »Stim­
men aus Inneösterreich« prenehal izhajati, ker ni bilo moč najti 
novega urednika in založnika.’5 Einspieler je zaradi obsodbe izgubil tudi 
mandat v koroškem deželnem zboru, s čimer je slovensko vprašanje 
bilo izrinjeno iz deželnega zbora. Prav to pa je bil glavni namen 
prirediteljev strahovalnega procesa.
Izgubo mandata je določal volilni red, ki je predvideval izgubo 
aktivne in pasivne volilne pravice za vsakogar, ki je bil obsojen zavoljo 
kakega prekrška. Jeseni 1865 je Einspieler v svojem »Političnem ka­
tekizmu« priporočal spremembo te odločbe, govoreč iz lastne izkušnje: 
»Ta nesreča (t. j. izguba volilne pravice) pa more človeka zadeti za­
voljo prave malenkosti; tako človek politično umerje, ne sme voliti pa 
tudi ne more voljen biti, ako ravno ima glavo in serce govoriti za 
svoje ljudi, in ljudje zgubijo včasih svojega najboljšega zagovornika.«54 
— Pri nadomestnih volitvah za njegov mandat v velikovškem volil­
nem okraju 2. februarja 1864 je bil izvoljen nemški kandidat Franc 
Novak brez konkurence?' Volitev je bila tako rutinska in nezanimiva, 
da »Klagenfurter Zeitung« o njej sploh ni poročala.
Slovenska politična dejavnost na Koroškem se je v mesecih po 
Einspielerjevi obsodbi osredotočila na priprave za ustanovitev čitalnice 
v Celovcu. Končno se je 5. februarja 1864 konstituiral njen začasni 
odbor. Predsednik je bil trgovec Rosbacher, ki je tedaj bil zakupnik 
celovške mestne javne razsvetljave. Zelo aktiven odbornik je bil češki 
inženir Chocholoušek. Čitalnica je priredila leta 1864 in pozneje pre­
cejšnje število uspelih družabnih večerov, na katerih se je kazal njen 
izrazito meščanski značaj in katerih so se udeleževali tudi celovški 
meščani nemškega jezika?6
Najpomembnejša pa je bila založniška dejavnost čitalnice. Že ob 
njeni ustanovitvi je Einspieler sprožil zamisel, da bi v Celovcu začeli 
z izdajanjem novega slovenskega političnega lista, ki bi se imenoval 
»Besednik«. Zanj je dobil tudi že urednika Janka Božiča, a stvar ni 
uspela, ker v Celovcu ni bilo moč najti tiskarja, ki bi ga bil pripravljen 
tiskati57 (posledica procesa proti Einspielerju!). Spričo tega se je čital­
nica lotila vprašanja, ali ne bi kazalo ustanoviti svojo lastno tiskarno, 
zaradi česar se je razvila debata, ki se je spreminjala že v polemiko.
Einspieler se je zavzemal za ustanovitev tiskarne v lasti čitalnice,
157
a pod nadzorstvom Mohorjeve družbe, ki bi imela vsak čas pravico 
čitalnico razlastiti in si tiskarno prisvojiti, če bi sodila, da čitalnica ne 
stoji več na narodnem stališču. Temu se je odločno uprl Matija Majar, 
ki je predlagal ustanovitev tiskarne kot samostojnega podjetja in še 
posebej ugovarjal varuštvu Mohorjeve družbe. V tem sporu najbrž ni 
šlo le za vprašanje organizacije, ostrina, s katero se je razvil, opozarja, 
da je šlo za globlja politična nasprotja, ki so med Majarjem in Ein­
spielerjem bila latentna glede na njuna različna načelna izhodišča. 
Obveljal je Einspielerjev predlog, a ni mogel biti uresničen. Celovški 
župan Nagel je preprečil ustanovitev čitalniške tiskarne in tudi de­
želna vlada ni podprla prošnje za dovoljenje za ustanovitev slovenske 
tiskarne v Celovcu, končno še intervencija prosilca (čitalnice) na Du­
naju ni uspela.58 Iz vseh prizadevanj pa se je 14. januarja 1865 rodil 
nov Einspielerjev list, to pot v slovenskem jeziku in namenjen Sloven­
cem v vseh deželah, njegov znameniti »Slovenec«.
Septembra istega leta (1865) je Einspieler prek celovške čitalnice 
kupil še beljaški nemški list »Draupost«.59 A medtem ko je »Draupost« 
bil le nova epizoda v Einspielerjevem nemškem publicističnem delova­
nju, da bi pridobil nemško javno mnenje za svoje zamisli, je »Slovenec« 
zavzel pomembno vlogo v razvoju celotne slovenske politike in publi­
cistike.
Prikaz pisanja in ocena vloge »Slovenca«, ki ju je dal I. Prijatelj/" 
sta tukaj zanimiva zlasti zaradi ugotovitve, da se je list, v smislu kon­
cepta njegovega izdajatelja, v državnopravnem oziru potezal do konca 
vojne leta 1866 za notranjeavstrijsko skupino v bodoči federalizirani 
Avstriji, po tej vojni pa se je v listu dr. Josip Vošnjak postavil na 
stališče naravnega prava, zahtevajoč južnoslovansko enotnost. Njemu 
je sledila še vrsta drugih člankov, ki so mimo oportunističnega konser- 
vatizma prvaških oficialnih voditeljev slovenske politike utemeljevali 
zahtevo po zedinjeni Sloveniji na naravnem pravu. Vneto sodelovanje 
mlade slovenske inteligence iz vseh slovenskih dežel, zlasti pa Frana 
Levstika, a tudi cele vrste takih, ki si jih je list sam vzgojil, je »tvo­
rilo hrbtišče celovškega ,Slovenca’, njegovo glavno moč in najživah- 
nejše zanimanje.« Einspieler je mladim dopisnikom »odpiral s pri­
znanja vredno širokosrčnostjo predale svojega lista«, njihovo pisanje 
je spravilo v javnost mnogo mnenj, ki bi jih »Novice« ali drugi slo­
venski listi ne priobčili, ker niso bila v skladu z oficialnimi naziranji 
slovenskih voditeljev, pripravljalo je nastop »mladoslovencev«, t. j. slo­
158
venskega liberalizma, in krčilo pot njegovemu političnemu glasilu, 
bodočemu »Slovenskemu Narodu«.
List s takšno politično vsebino (kulturne vsebine, ki se ji postavlja 
enakovredno ob stran in ki jo Prijatelj posebno obdeluje, tukaj niti ne 
upoštevamo), ni mogel ostati brez vpliva tudi na neposredno okolje, 
v katerem je izhajal. Te plati njegovega pojava, ki je za naše razprav­
ljanje najbolj zanimiva, se Prijatelj komaj dotakne. Omenja pač, da je 
Einspieler v družbi mladoslovenskih dopisnikov svoje zgodovinsko-prav- 
no stališče začel sčasoma prilagajati toliko, da je govoril o združenju 
nekdanjega ilirskega kraljestva s Spodnjim Štajerjem (10. oktobra 
1866), dokler ni Svetec . . . izdal v ,Slovencu’ gesla o združitvi vseh 
južnoslovanskih plemen v eno celoto (3. november 1866). Od dne 1. 
decembra 1866 je iz lista tudi izginila rubrika ,Iz Notranje-avstrijskih 
dežel’ in Einspieler jo je nadomestil z rubriko ,Slovenske dežele’.61 Še 
na drugem mestu ugotavlja Prijatelj, da »se je (A. Einspieler) v svo­
jem državnopravnem nazoru od svoje prvotne notranje avstrijske gru­
pacije polagoma razvijal do Napoleonove ,Ilirije’ (pač »Ilirskega kra­
ljestva«), ki bi bila združena z južno Štajersko in imela v Ljubljani 
univerzo ali vsaj pravoslovno akademijo, in nato do ,zedinjene Slove­
nije’, ki naj kot ,regnum socium’ v državnopravnem oziru stopi v ožjo 
zvezo s hrvaško-srbskimi brati . . .«“
Omenili smo že Einspielerjev načelni odnos do zedinjene Slovenije 
na osnovi naravnega prava in vse te spremembe v njegovih stališčih 
so bile posledica slovenskega političnega idejnega razvoja, kateremu 
je tedaj glavno torišče bil ravno »Slovenec«. A upravičeno domne­
vamo, da se vpliv listovega pisanja na Koroškem ni mogel omejiti 
samo na — osebo svojega urednika.
Vidimo, da se je že prav kmalu v »Slovencu« pojavil članek izpod 
peresa drugega Korošca, ki se je načelno mnogo bolj približeval libe­
ralnemu mladoslovenstvu kot konservativnemu Einspielerju. F. V. 
(Ferdo Vigele) je 15. marca 1865 v uvodniku »Kaj je narodska iz- 
reja?« izpustil vero kot del narodnosti, kateri je prisojal povsem druž­
beni pomen. »Narodna izreja,« je pisal, »ima tako izrejevati, da postane 
posamezni človek pravi izgled popolnega človeka, deržavljana in narod- 
skega uda.« Naglašal je, da so narodna vzgoja, ustava in književnost 
trije oporni stebri države in zahteval je gojenje slovenske književnosti 
in narodne družbe.62 — Vigele je bil posestnik in trgovec v Bistrici na 
Zilji, izšolan za učitelja, oženjen s premožno lastnico fužin. Pozneje,
159
venskega liberalizma, in krčilo pot njegovemu političnemu glasilu, 
bodočemu »Slovenskemu Narodu«.
List s takšno politično vsebino (kulturne vsebine, ki se ji postavlja 
enakovredno ob stran in ki jo Prijatelj posebno obdeluje, tukaj niti ne 
upoštevamo), ni mogel ostati brez vpliva tudi na neposredno okolje, 
v katerem je izhajal. Te plati njegovega pojava, ki je za naše razprav­
ljanje najbolj zanimiva, se Prijatelj komaj dotakne. Omenja pač, da je 
Einspieler v družbi mladoslovenskih dopisnikov svoje zgodovinsko-prav- 
no stališče začel sčasoma prilagajati toliko, da je govoril o združenju 
nekdanjega ilirskega kraljestva s Spodnjim Štajerjem (10. oktobra 
1866), dokler ni Svetec ... izdal v ,Slo vencu’ gesla o združitvi vseh 
južnoslovanskih plemen v eno celoto (3. november 1866). Od dne 1. 
decembra 1866 je iz lista tudi izginila rubrika ,Iz Notranje-avstrijskih 
dežel’ in Einspieler jo je nadomestil z rubriko ,Slovenske dežele’.61 Še 
na drugem mestu ugotavlja Prijatelj, da »se je (A. Einspieler) v svo­
jem državnopravnem nazoru od svoje prvotne notranje avstrijske gru­
pacije polagoma razvijal do Napoleonove ,Ilirije’ (pač »Ilirskega kra­
ljestva«), ki bi bila združena z južno Štajersko in imela v Ljubljani 
univerzo ali vsaj pravoslovno akademijo, in nato do ,zedinjene Slove­
nije’, ki naj kot ,regnum socium’ v državnopravnem oziru stopi v ožjo 
zvezo s hrvaško-srbskimi brati . . .«“
Omenili smo že Einspielerjev načelni odnos do zedinjene Slovenije 
na osnovi naravnega prava in vse te spremembe v njegovih stališčih 
so bile posledica slovenskega političnega idejnega razvoja, kateremu 
je tedaj glavno torišče bil ravno »Slovenec«. A upravičeno domne­
vamo, da se vpliv listovega pisanja na Koroškem ni mogel omejiti 
samo na — osebo svojega urednika.
Vidimo, da se je že prav kmalu v »Slovencu« pojavil članek izpod 
peresa drugega Korošca, ki se je načelno mnogo bolj približeval libe­
ralnemu mladoslovenstvu kot konservativnemu Einspielerju. F. V. 
(Ferdo Vigele) je 15. marca 1865 v uvodniku »Kaj je narodska iz- 
reja?« izpustil vero kot del narodnosti, kateri je prisojal povsem druž­
beni pomen. »Narodna izreja,« je pisal, »ima tako izrejevati, da postane 
posamezni človek pravi izgled popolnega človeka, deržavljana in narod- 
skega uda.« Naglašal je, da so narodna vzgoja, ustava in književnost 
trije oporni stebri države in zahteval je gojenje slovenske književnosti 
in narodne družbe.62 — Vigele je bil posestnik in trgovec v Bistrici na 
Zilji, izšolan za učitelja, oženjen s premožno lastnico fužin. Pozneje,
159
po ženini smrti, je obubožal in se spet oprijel učiteljevanja, zdaj na 
Dolenjskem.64 — Vigele je že junija 1866, ko Einspieler še niti na 
videz ni popustil od zgodovinskega načela, v feljtonu »Misli o narod­
nosti in — kdo draži narode?« zagovarjal narodno pravo. Glavni 
odliki naroda je videl v jeziku in kulturi, ustvarjeni v njem. Narod 
se pozna po jeziku in ne po zgodovinskih pokrajinah. Za slovenski 
narod je zahteval naravno pravo, kdor mu ga krati, je tisti, ki izziva 
nemir, ga draži.65 — Po tem je razumljivo, da je pozneje prav Vigele 
vabil na ustanovni shod prvega slovenskega političnega društva »Trd­
njave«.
Zahtevalo bi posebno študijo, če bi hoteli podrobno ugotoviti vpliv 
»Slovenčevega« pisanja na koroško sredino. Lahko pa že zdaj navedemo 
dve dejstvi, ki ta vpliv nakazujeta. Prva je odmev »Slovenčevega« pi­
sanja v sodobnem koroškem nemškem liberalnem tisku, drugo pa je 
zgodnji in z razvojem v ostalih slovenskih pokrajinah sočasni nastop 
mladoslovenskih sil.
Odmev »Slovenčevega« pisanja najdemo v njegovem celovškem 
nemško liberalnem sodobniku »Alpen-Blätter«, ki je izhajal le od 19. 
marca 1865 do 18. februarja 1866. Z nestanovitnostjo svojega izha­
janja je ta list bil nov dokaz šibkosti in duhovne podrejenosti nem­
škega liberalnega tiska na Koroškem v 60. letih v primerjavi z Ein­
spielerjevo nemško in slovensko publicistiko. Po dramatičnem in na­
silnem koncu »Stimmen aus Innerösterreich« je minulo samo leto in 
osem mesecev, ko se je neutrudni Einspieler znova pojavil s »Sloven­
cem«. Nemškim liberalcem sta bili potrebni dve leti in dva meseca, 
da so si opomogli po naravni smrti njihovega prvega lista »Bote für 
Kärnten«, ki je prenehal izhajati 31. decembra 1863 — ker ni bilo 
sposobnega urednika. Šele 19. marca 1865 so začeli izdajati novo glasilo 
»Alpen-Blätter«. A tudi njegov uspeh ni bil posebnega občudovanja 
vreden. »Slovenec« je zaživel krepko in plodovito življenje in njegov 
konec po dveh letih in treh mesecih (25. 4. 1867) je bil spet nasilen, 
čeprav to pot manj dramatičen: celovški tiskar Kleinmayer ga ni hotel 
več tiskati, očitno na pritisk nemških krogov. Nemški »Alpen-Blätter« 
je usahnil že po nepolnih enajstih mesecih zaradi lastne šibkosti in je 
prepustil spremljanje koroške politike graškemu dnevniku »Telegraf«.
Nemško celovško in koroško meščanstvo bi bilo najbrž še za dolgo 
časa obsojeno na brezpomembno in brezosebno politično životarjenje 
na obrobju alpskega nemškega liberalizma, če ne bi našlo svojega raison
160
d’etre — v pobijanju slovenske »nevarnosti«, t. j. enakopravnosti. To 
»poslanstvo« je izrazil tudi list »TVlpen-Blätter« v svoji poslovilni šte­
vilki, ko je zapisal, da je namen izdajateljev bil, dati liberalni stranki 
na Koroškem neodvisen organ (ves ta čas je v Celovcu namreč izhajal 
uradni vladni list »Klagenfurter Zeitung«). »Tam, kjer stoje zadnje 
straže germanskega plemena na jugozahodu (!), tam naj bi v tisku 
glasno zadonela svobodna beseda, ki je tudi nemška beseda.« Dokazala 
naj bi, »da je pristno germanska narava globoko zakoreninjena v ko­
roškem ljudstvu,« to še posebno zdaj, ko hočejo koroško deželo vklju­
čiti v »Zvonimirovo državo«.64 — Nemškim liberalcem kajpak ni šlo 
toliko za to, da bi politična beseda na Koroškem bila svobodna, t. j. 
liberalna, kolikor za to, da bi bila »pristno germanska«. To je bilo 
moč videti že po tem, da je naslednji novi poskus ustanoviti nemško, 
liberalno glasilo na Koroškem (Freie Stimmen) bil storjen prav v 
času, ko je mladoslovensko taborsko gibanje na Koroškem bilo v za­
mahu in je ustvarjalo videz, da se bo v koroškem političnem življenju 
utrdil liberalizem tudi s slovenske strani (prva poskusna številka 
»Freie Stimmen« je izšla 20. julija 1870, prva redna številka pa 3 
avgusta istega leta). Že ta dejstva po svoje dokumentirajo vpliv »Slo­
venca« in slovenskega gibanja na Koroškem v njegovem duhu na nem­
ško sredino v deželi.
D. Kermavner je k Prijateljevi besedi, da Einspieler s svojimi 
»Stimmen aus Innerösterreich« ni mogel »omečiti« liberalnih koroških 
Nemcev in vlade, pripomnil: »Protislovenstvo liberalnih Nemcev in 
nemškutarjev bi bil kvečjemu utegnil — ne ,omečiti’, ampak nekoliko 
— zmesti le nastop pravega liberalizma pri Slovencih, ne pa katoli­
škega ali bolje nekoliko liberalno pobarvanega katolištva, kakršnega si 
je mogel privoščiti v bistvu konservativni Einspieler.«67 Pravilnost te 
misli bi lahko preskusili ob primeru »Slovenca«. Po svojem pisanju, 
če že ne po značaju svojega izdajatelja, »Slovenec« pač nikakor ni bil 
»v bistvu konservativen«. In res se pri »Alpen-Blätter« pokaže v od­
nosu do njega določena negotovost.
Že takoj spočetka je »Alpen-Blätter« zaprosil in dosegel, da je »Slo­
venec« priobčil oglas, v katerem je bilo naznanjeno izhajanje novega 
nemškega lista. Čez čas se je zato uredništvo »Alpen-Blätter« moralo 
otepati očitkov »Draupost«, da je novi list s tem prevzel moralno ob­
veznost za strpno pisanje v nacionalnem oziru.68 Dejansko opažamo v
11 Narodna politična zavest na Koroškem
161
pisanju »Alpen-Blätter« dve jasno ločeni taktični obdobji: do objave 
mariborskega programa in po njej.
V prvem obdobju, ko je vprašanje, ali zgodovinsko ali naravno 
pravo za Slovence, še odprto in ko »Slovenca« preveva Levstikov libe­
ralni duh, pišejo »Alpen-Blätter« o Slovencih kot o enakovrednih part­
nerjih. Tako »z veseljem pozdravljajo«, in sicer »v interesu naših Slo­
vencev« odlok štajersko-koroško-kranjskega naddeželnega sodišča z dne 
27. aprila 1865, ki je priporočal sodnim avskultantom, ki so bili vešči 
samo nemškega jezika, naj se takoj nauče tudi slovenskega.69 Kmalu 
nato so v uvodnem članku o pomembnosti narodnega vprašanja zasto­
pali njegovo rešitev v obliki krepitve občinske avtonomije, kajpak v 
okviru centralistične države, v nasprotju s (slovenskim) federalizmom. 
Toda poudarjali so, da mora ta občinska avtonomija omogočiti, da se 
narodni (nenemški) jezik uveljavi v šoli in uradu, da iz tesnega kroga 
družinskega življenja prodre v javnost, in pri tem apelirali na Nemce: 
»Narodi, ki so nekoč bili privilegirani, pa naj ne gledajo postrani na 
vzpon, katerega se bodo veselili narodi, ki zdaj uživajo enake pravice, 
marveč naj v tem vzponu vidijo poroštvo svoje lastne bodoče blagi­
nje.« ° — Ko je »Slovenec« začel izhajati v povečanem formatu, je 
list »Alpen-Blätter« to zabeležil in pohvalno pripomnil: »Odlično ure­
jevanje je temu časopisu pridobilo že širok krog bralcev, ki se 
širi daleč čez meje naše kronovine.«71 Ob tožbi, ki jo je nemško celj­
sko pevsko društvo vložilo proti »Slovencu«, je izrazil celovški nemški 
liberalni list upanje, da pride še pred razpravo do poravnave. V po­
litičnih zbadljivkah je celo spregovoril tudi slovenski. Tako na primer 
je za dr. Ludvika Issleiba uporabil besedno igro »dohtar Ludovik Te- 
lojedec.«72 — Prvič se je kritično obregnil ob »Slovenca« v članku 
Valentina Pogatschnigga, ki je »Slovenca« kritiziral, zaradi njegove na- 
ivno-romantične trditve o staroslovanskih napisih na Koroškem,7 
a še vedno je v pozitivnem smislu poročal o besedi mariborske či­
talnice za postavitev spomenika Slomšku.74 — 0 Andreju Einspielerju, 
»vnetem voditelju slovenske stranke« je pisal: »To je mož, čigar 
osebne nepolitične lastnosti morajo pri vseh vzbuditi spoštovanje, a 
čigar vroča kri ga v političnem pogledu žene k pretiravanjem, kate­
rih posledice bi lahko postale nevarne, če jih ne bi zajezili. Bojno 
razpoložen drži v roki vihrajočo zastavo z geslom ,Popolna enakoprav­
nost1, pri tem pa pozablja, da z njenim drogom dreza v stranke in jih 
goni drugo proti drugi.«76 — Še v začetku oktobra je list v uvodniku
162
o federalizmu in narodnosti v mirnem in načelnem tonu pisal, da 
politična svoboda ni odvisna od državne oblike, da je dopustno bo­
jevati se tako za centralizem kot za federalizem, če se pri tem izhaja 
s stališča utrjevanja politične svobode. A medtem ko se centralisti 
resnično bojujejo za ustavnost, se pri federalistih vedno bolj kaže 
težnja bojevati se za korist narodnosti. List se izreče proti temu, ker 
v narodnostnem principu ne vidi poroštva za politično svobodo, ta 
princip vodi h gospodovanju enega naroda, to tembolj, ker državna 
oblika sploh ne odloča o narodni enakopravnosti.76
V trenutku, ko je »Slovenec« objavil slovenski mariborski pro­
gram, ki je predvidel obnovo »zgodovinske« notranjeavstrijske deželne 
skupine, se je to pisanje zasukalo. Neživljenjskost in konservativ­
ni koncept tega programa, za katerega se je »Slovenec« zavzel, sta 
omogočila nemško liberalnemu listu, da je iz opreznega taktiziranja 
z govoričenjem o slovenski enakopravnosti prešel v čelni napad proti 
slovenskemu gibanju v celoti.
Z neskončno oholostjo in mogočnostjo je smešil mariborski pro­
gram kot »elaborat, ki ne bi prestal pretresa s strani bruca na pravni 
fakulteti«, obenem pa čisto upravičeno poudarjal: »Če hočete jezikov­
ne meje, potem jih zahtevajte odkrito in častno, to bo še imelo nekaj 
smisla.« Takoj si je prilastil besedo v imenu koroških Slovencev: »Za 
koroške Slovence že lahko rečemo, da nočejo biti pritegnjeni h Kranj­
ski. Tam ne bodo nikoli iskali svojega težišča . . . mogočna vez ma­
terialnih interesov jih (vse nekranjske Slovence) veže na njihovo 
domačo deželo. Spajajoče vezivo enakovrstnih življenjskih pogojev, so­
rodnih potreb je premočno, da bi ga lahko raztopila mlačna voda 
nacionalnih sanjarij . . . Kar (nekranjski Slovenci) zahtevajo, to 
jim bo prinesel racionalen sistem resnične samouprave, s pomočjo 
katerega bodo lahko uveljavili svoje želje.« Ves program je podvrgel 
podrobni kritiki z liberalnega vidika, opozoril celo na to, da so be­
neški in ogrski Slovenci prepuščeni usodi, na koncu še posebej od­
ločno zavrnil obveznost slovenskega jezika v celi deželni skupini in 
zaključil, da ni v nevarnosti samo položaj Nemcev, ampak tudi po­
litična svoboda.77
V naslednjih številkah začenjajo »Alpen-Blätter« polemiko proti 
»Panslovencu«. Smešijo ga, da bo prihodnjič že zahteval, naj se direk­
tor Haag in njegova družba naučita slovenski, da mora Pernhartova 
panorama biti litografirana tudi v slovenski kromolitografiji in da
n*
163
evangelska cerkev ne sme biti zidana samo v gotskem, marveč tudi 
v slovenskem slogu, da smejo hodiški mostiščarji prinašati vloge v 
slovenščini, da morajo gasivci trobiti požar tudi v slovenskem jezi­
ku, da je treba materam, ki ne znajo slovenski, otroke kar vzeti 
itd.78 Na račun slovenskega ljudstva objavljajo priliko o ušivem svinj­
skem pastirju, katerega je dobrotnik izobrazil, potem pa ga ta noče 
več poznati in pravi: »Nix deutsch!«79 Med obema listoma pride do 
medsebojnih tiskovnih tožb; urednik »Alpen-Blätter« Krassnig očita 
Einspielerju, da ni držal besede, ki jo je bil dal Schmerlingovi vladi; 
trdil je, da je Einspieler, potem ko je odsedel kazen zaradi »Stimmen 
aus Innerösterreich« prosil ministrstvo, naj mu pusti katehetsko me­
sto in da je pri tej priložnosti obljubil, da se ne bo nikoli več vme­
šaval v politiko.80 V zadregi zaradi svoje prejšnje taktike v pisanju 
glede Slovencev, pa se je opravičeval takole: »Znano je, da sta v 
času ustanovitve Alpen-Blätter nemško liberalni in slovansko nacio­
nalni tisk bila v boju s Schmerlingovim ministrstvom in da zato 
nasprotja tedaj niso prihajala tako očitno do izraza, kot je to sedaj.«81
Žal nadaljnjega vpliva »Slovenčevega« pisanja na nemške libe­
ralce na Koroškem ne moremo več zasledovati, saj so »Alpen-Blätter« 
kmalu za tem prenehali izhajati. »Slovenec« je ostal še dobro leto 
edini politični list na Koroškem, če ne štejemo uradne »Klagenfur­
ter Zeitung.« Da njegovo pisanje, ko se je vrnilo spet na pozicije na­
ravnega prava, in pa gibanje, ki mu je sledilo, nista ostali na nem­
ški liberalni krog brez vpliva, bo videti iz previdnega, taktizirajočega 
nastopanja nemškega liberalizma v dobi 1870—1873.
3. Poskus uveljavljenja liberalizma v slovenskem narodnem gibanju 
na Koroškem (1867—1873)
Vzburkanje duhov, ki je 1. 1867 vstopilo v slovensko politično 
življenje z mladoslovenskim liberalizmom, je poživilo tudi slovensko 
politično dejavnost na Koroškem. Istočasno je vzgon, ki ga je zmaga 
nemškega meščanstva z dualistično ustavo dala nemškemu liberalizmu 
v državi, pognal burno rast tudi na Koroškem. Vnel se je nov boj za 
politični vpliv nemškega oziroma slovenskega koncepta na prebivalstvo 
slovenske Koroške.
164
Že dejstvo, da se je tak boj sploh začel, je naznanjalo, da je 
slovenski etnični element kljub svojim porazno slabšim družbenim, 
političnim in gospodarskim začetnim pozicijam vendarle napredoval 
v svojem razvoju kot del slovenske narodne družbene enote, da je 
svojim prizadevanjem za kulturni razvoj lahko dal spet odločno po­
litično vsebino. Zahteva po narodni enakopravnosti je pomenila pra­
vico do oblikovanja lastne politične narodne individualnosti v skup­
nosti s Slovenci drugih kronovin. Monopolni položaj nemškega me­
ščanstva v deželi je bil znova ogrožen, vstajala je nevarnost, da se 
slovenski del dežele izmakne izpod njegove oblasti.
Misel na možnost, da bi se slovensko ljudstvo iznebilo nemškega 
varuštva, da bi bilo treba oblast v deželi deliti, je bila tudi najradikal­
nejšim nemškim liberalcem tako neznosna, da se v tej dobi na nem­
ški strani ni našel nihče, ki bi vsaj načelno omenil, da je osnovna 
vsebina narodne enakopravnosti, o kateri so nemški liberalci tako ra­
di govorili, enakopravnost v oblasti. Nasprotno, prav v tem času je 
nemška meščanska politična misel na Koroškem priostrila tisto na­
cionalistično protislovensko ost, ki se je vedno bolj krepila in ki so jo 
v poznejšem razvoju prevzemale vse koroške nemške meščanske stran­
ke. H. Mayer-Cord je v svoji razpravi o Srednji Evropi ugotovil med 
avstrijskimi Nemci štiri skupine, ki so se med seboj razlikovale po 
nacionalno politični fiziognomiji: sudetski Nemci, alpski Nemci, Du­
najčani in Nemci južnega nemško-slovenskega mejnega področja na 
Koroškem in Štajerskem (»Südmarker«). Za nemške Korošce in Šta­
jerce ugotavlja, da so v stiku s Slovenci »razvili radikalne narodne 
karakteristike, podobne karakteristikam čeških Nemcev«. V pogojih 
boja avstrijskih nemških nacionalistov na Češkem in pa v soseščini 
s Slovenci na Štajerskem in Koroškem, piše Mayer-Cord, za vsako 
postojanko v upravi, za vsako delovno mesto v tovarni, za vsako šo­
lo, za vsako ped zemlje, so sile liberalizma in nacionalizma, ki so 
pogostokrat bile v tihem zavezništvu od leta 1848 do 1871, prišle 
v medsebojno nasprotje. Liberalizem so vse bolj žrtvovali nacionalnim 
zahtevam. Od Südmarke, čez akademske krožke v Gradcu in na Du­
naju, do severne Češke se je kazal ta radikalni nacionalni duh.82
Koroška zgodovina petdesetletja pred prvo svetovno vojno priča, 
da je tak radikalni nacionalizem res bil značilnost koroških nemških 
liberalcev. A prav leta med 1867 in 1873 so za prevladanje tega 
duha bila zelo pomembna. Takšna posebna nacionalno bojna fizi-
165
ognomija nemštva na Koroškem se je lahko razvila samo v boju proti 
slovenskim prizadevanjem za osamosvojitev. Ravno nastanek skraj­
nega nemškega nacionalizma na Koroškem je zgodovinski dokaz, da 
je slovensko nacionalno emancipacijsko gibanje na Koroškem v tem 
obdobju pomenilo realno, globoko zakoreninjeno in življenja sposob­
no družbeno silo, katero je vladajočemu nemškemu elementu uspelo 
postopoma zajeziti in obvladati le s skrajnim naporom in z dosledno 
in brezobzirno izrabo vseh velikanskih prednosti, ki jih je v deželi 
imel po svojem zgodovinskem, gospodarskem, političnem in številčno 
nadmočnem položaju. V tem boju pomenijo leta 1867 do 1873 po­
membno etapo, v kateri je nemško meščanstvo doseglo politično zma­
go, katere posledice slovensko narodno gibanje na Koroškem ni moglo 
preboleti vse do konca monarhije.
Po sprejetju društvenega zakona 1. 1867 so novo možnost na Ko­
roškem prva izkoristila nemška tako imenovana demokratična društ­
va ( »Demokratenvereine« ). Za rustikalni karakter koroškega me­
ščanstva je značilno, da so se utrdila najprej med premožnimi nem­
škimi kmeti. Aprila 1. 1869 je bilo kot prvo ustanovljeno Glinško de­
mokratično društvo ( »Glantaler Demokratenverein« ) na nemški stra­
ni dežele, tik ob narodnostni meji med Št. Vidom in Celovcem. Društ­
vo je bilo do leta 1873 precej aktivno, število članov je od začetnih 
32 narastlo na 300, po 1. 1873, ko je njegov ustanovitelj Hock bil 
izvoljen v deželni zbor, pa je njegova dejavnost zamrla. L. 1870 je 
bilo ustanovljeno demokratično društvo v Görschitztal, istega leta pa 
tudi takšno društvo v Podjuni, na slovenskem področju, o katerem 
bomo še podrobneje govorili. Zgodovinarka koroških političnih društev 
D. Doliner ugotavlja, da na Koroškem ni bilo liberalno usmerjeno sa­
mo meščanstvo, ampak da so za liberalne ideje bili v tem času močno 
sprejemljivi tudi bogati nemški kmetje. Ta pojav si razlaga takole: 
»Kot najgloblje korenine tega dejstva lahko pač smatramo okoliščino, 
da je protireformacija bila pomanjkljivo in zelo površno izvedena, ka­
kor tudi to, da so se pozneje tukaj zelo oprijeli jožefinske miselnosti, 
celo pri krških škofih.« Dejstvo, da pri slovenskih kmetih v Podjuni 
liberalne doktrine, ki jih je tam širil ustanovitelj podjunskega demo­
kratičnega društva Alfred Pacher, niso imele enakega uspeha, razlaga 
s tem, da je slovensko prebivalstvo tam bilo pač močno verno. Ne­
pojasnjeno ostane z njeno razlago dejstvo, ki ga sama ugotavlja, na­
mreč, da so tudi na nemški strani mali kmetje za liberalizem bili
166
politično nezainteresirani. »Čeprav niso bili nedovzetni za klerikalna 
prizadevanja, so se vendar zadržali čisto pasivno«.83
Ne da bi se tukaj spuščali v pretres vprašanja, koliko drži dom­
neva o neposredni zvezi med reformacijo, jožefinizmom in liberaliz­
mom v začetku 70. let na Koroškem, takšne okoliščine najbrž niso 
mogle biti odločilne za nastajanje prijaznega oziroma pasivnega sta­
lišča raznih slojev kmečkega (nemškega in slovenskega) prebivalstva 
na Koroškem do liberalizma. Kot določujočo okoliščino bo treba je­
mati pač gospodarski značaj posameznih kmečkih plasti. Tudi D. 
Dolinerjeva sama pove, da so se veliki premožni kmetje (lastniki vi­
talnih in kapitalističnega razvoja sposobnih kmetijskih obratov) hitro 
oprijeli liberalne ideologije, mali (gospodarsko ogroženi) kmetje pa za­
njo niso imeli razumevanja. Za vprašanje politične dovzetnosti za 
liberalizem bodo najbrž največjega pomena dejstva, ki smo jih glede 
geografske razmestitve velikih premožnih kmetov na Koroškem ugo­
tovili v poglavju o kmečkem prebivalstvu. Potem postane precej jasno, 
zakaj (nemške) liberalne doktrine med gospodarsko zaostalimi malimi 
in srednjimi slovenskimi kmeti v Podjuni niso naletele na ugodna 
tla, podobno kot tudi ne med malimi kmeti na nemški strani, in ni 
treba klicati na pomoč trditve o nekakšni fatalni, nacionalno ka­
rakteristični katoliški pobožnosti slovenskega prebivalstva, ki je vendar 
v dobi protireformacije bilo deležno enakega postopka kot ostalo pre­
bivalstvo v deželi in ki je jožefinizmu bilo prav tako blizu ali daleč 
kot nemško kmečko prebivalstvo na Koroškem.
Še en moment moramo upoštevati, da bi lahko presodili možnosti 
liberalizma, ki so ga širila demokratična društva. Bila so res proti- 
cerkveno usmerjena, cerkev je bila zanje, po ugotovitvah Dolinerjeve, 
steber absolutizma in glavna ovira uveljavljanju njihovega centrali­
stičnega političnega programa. Toda njihov liberalni program ni bil 
liberalen na vse strani, marveč je služil varovanju privilegijev nem­
škega meščanstva: »Koroška demokratična društva,« pravi Dolinerjeva, 
»so se razlikovala od podobnih društev v drugih kronovinah po tem, 
da je nacionalno vprašanje zanje že od nekdaj bilo najbolj pereče 
vprašanje in da je pri njih prizadevanje za ohranitev privilegiranega 
položaja nemštva . . . bilo že vedno posebno močno poudarjeno.«84 
Pretirano bi najbrž bilo trditi, da nemška demokratična društva pri 
slovenskih kmetih zato niso bila uspešna, ker so varovala interese 
nemštva. Videli bomo, da je prav podjunsko društvo v ta namen upo-
167
rahljalo zelo elastično in zvito taktiko, vrhu tega pa pravi namen nem­
škega liberalnega gibanja ni bil tako neposredno očiten. Vendar ne 
more biti dvoma, da slovenski kmetje v nemških liberalcih niso videli 
predstavnikov posebnih gospodarskih potreb slovenskega področja, o 
katerih smo že govorili. Te potrebe in zavest o njih so bile žive vse 
do prve svetovne vojne. Še leta 1914 je celo nemško nacionalna bro­
šura »Wahrheit über Kärnten« poudarjala: »Nemški del Koroške je, 
kakor je znano, bogatejši od slovenskega. Na vsakega Nemca na Ko­
roškem pride povprečno 3,9 kron zemljiškega davka in 1 krona do­
hodninskega davka, na vsakega Slovenca pa 2,3 krone oziroma 0,4 
krone tega davka. Industrija je skoraj v celoti v nemških rokah.« 
Seveda je ta ugotovitev ne moti, da ne bi istočasno trdila: »V tisočletju, 
ki je poteklo od upora v letu 828, do sedaj, do 19. stoletja (pač: 20. 
stol.), ni čuti niti enkrat o kakem nezadovoljstvu slovenskih kmetov, 
z izjemo kmečkih uporov v 16. stoletju, v katerih pa so nemški in 
slovenski kmetje enako sodelovali, kar je dokaz, da se Slovencem 
ni slabše godilo kot Nemcem.«85
Avtorji brošure (med njimi je M. Wutte imel glavno besedo) so 
seveda zamolčali takšno zgodovinsko dejstvo, kakor so bili slovenski 
kmečki puntarski nastopi v 1. 1848, kakršnih tedaj na nemškem Ko­
roškem ni bilo. Ljudsko izročilo o teh nastopih je na Koroškem bilo 
živo še celo po drugi svetovni vojni.86 Kako močno je potem moral spo­
min na te slovenske puntarske nastope pri slovenskih kmetih biti tvo­
ren šele v času, o katerem govorimo, komaj 20 let po revolucionarnem 
letu, ko so puntarji še živeli! Njim pač ni bilo mogoče tveziti praznih 
marenj.
Doktrinarski liberalizem nemških demokratičnih društev ni imel 
za posebne reve in težave srednjih in malih slovenskih kmetov nobe­
nega konkretnega programa, saj ga ni imel niti za nemške take kmete. 
Tudi slovenska vas v svojem razvoju seveda ni mirovala in razslojeva­
nje je počasi porajalo tudi tukaj plast premožnejših kmetov, poveza­
nih z obrtjo in trgovino. Zato je v poznejši fazi tudi nemško-nacio- 
nalno obarvani liberalizem začel poganjati posamezne korenine v slo­
venskih tleh — ker slovenskega ni bilo. Politični pogoji za to poz­
nejšo fazo pa so nastali v letih 1867—1873.
Razen omenjenega začetnega rustikalnega nemškega liberalizma 
je na Koroškem kmalu nastopil tudi urbanski nemški liberalizem, ki 
je hitro postal poglaviten. Njegova značilnost ni bila samo socialna
168
usmerjenost k vprašanjem mestnega prebivalstva, ampak tudi močno 
poudarjeni nemški nacionalizem. Značilno je, da je pobudnik tega 
nemško liberalnega gibanja dr. Emil Strohal, ki je bil posebno znan 
kot nacionalist. Prišel je 1. 1870 v Celovec iz Gradca, kjer je že 
bil ustanovil »Nemško društvo« (Deutscher Verein). Nemški me­
ščanski liberalizem na Koroškem je oblikoval torej štajerski nemško 
nacionalni aktivist, ki je zrastel na drugem sektorju nemško-slovenske 
soseščine. Strohal je prišel za koncipienta k celovškemu odvetniku dr. 
Lugginu, njegove ideje so hitro bile ugodno sprejete »pri liberalnem, 
a že od nekdaj tudi zelo nacionalno mislečem (celovškem) meščan­
stvu« ,87
Proces spreminjanja nemškega liberalizma v nemški nacionalizem 
je bil na Koroškem za splošnoavstrijske razmere posebno zgoden, na­
gel in temeljit, zajel je razen meščanov tudi nemške liberalne kmete. 
Zato je Koroška med vsemi alpskimi deželami kljub svojemu pretežno 
agrarnemu značaju postala posebno močna trdnjava nemških nacio­
nalnih strank.8’
Že maja 1870 je Strohal ustanovil v Celovcu po graškem vzgledu 
»Nemško društvo«, kateremu je do 1. 1873 bil predsednik in »oživ- 
ljujoči duh«. Kako močno je aktivnost društva bila odvisna od pri­
seljenega Strohala, se vidi po padcu članstva, potem ko je ta odšel 
(1871 — 85 članov, 1873 — 300 članov, 1879 — 55 članov). V 
programu društva je bilo, delovati z vsemi zakonitimi sredstvi za 
politične in nacionalne interese Nemcev v Avstriji in na Koroškem, 
pri čemer je treba posebno pobijati slovenske zahteve po krepitvi de­
želnih avtonomij, prizadevati si za izločitev Galicije in Dalmacije in 
Cislajtanije; priključitev k Nemčiji ni mogoča, ker bi s tem bila one­
mogočena enotna avstrijska država; največji sovražnik napredka je 
katoliška cerkev, treba si je prizadevati za odpravo konkordata in 
za boljšo ustavo. — »Nemško društvo« je imelo precejšnji vpliv na 
celovške mestne volivce, njegov učinek na deželi pa je bil majhen, 
tako da ni prišlo do nameravanega izdajanja posebnega časopisa za 
deželo (»Dorfbote«).89 Društvo je s svojimi shodi, ki jih je prirejalo 
po raznih krajih, vplivalo tudi na mestno prebivalstvo drugih središč 
Podjune in Roža. (Velikovec, Pliberk, Železna Kapla, Dobrla ves, 
Borovlje).
V zahodnem delu slovenske Koroške je položaj bil nekoliko dru­
gačen. Tudi tam se je v Beljaku maja 1870 ustanovilo »Liberalno
169
beljaško ljudsko društvo« (Freier Villacher Volksverein), ki pa v 
začetku ni bilo poudarjeno nemško nacionalno in je hotelo v bolj 
liberalno demokratičnem duhu pospeševati ustavo in ljudske pravice. 
A časi demokratičnega liberalizma so minili in društvo se je že na 
svojem prvem sestanku pridružilo nemško nacionalnemu programu. 
Bilo je zelo dejavno na nemškem podeželju. V Ziljski in Möllski do­
lini se ni moglo utrditi, medtem ko je v gornji Dravski dolini (Spit­
tal) kmalu bilo ustanovljeno podobno društvo. V obeh društvih je 
glavnino članov tvorilo nemško liberalno meščanstvo. Najživahnejša 
je bila dejavnost obeh društev v letih 1870 in 1871, pozneje je moč­
no nazadovala. Špittalsko se je 1. 1889 razšlo, beljaško pa je v 80. 
letih spet zaživelo kot orodje nemškonacionalnega deželnega poslanca 
Ghona.”
O delavskih društvih, ki se tudi pojavijo v tem času, bomo govo­
rili pozneje.
Na katoliško konservativni strani je bil položaj v organizacijskem 
pogledu ugodnejši. Tu je že obstajala tradicija skupnega delovanja 
slovenskih in nemških konservativcev, ki jo je Einspieler utemeljil 
že v čitalniški dobi, ko »je že itak ves čas sodeloval s svojimi nem­
škimi katoliškimi sodeželani« Einspielerja najdemo zdaj med odbor­
niki prvega »Katoliškega ustavnega ljudskega društva« na Koroškem, 
ustanovljenega 10. decembra 1869 (Katholisch-Constitulioneller Volk­
sverein von Klagenfurt). Predsednik je bil grof Raimund von Wa- 
gensperg, škof Wiery pa je izdal okrožnico v njegovo podporo. Župniki 
so nastopili kot krajevni aktivisti društva, na nemškem prav tako 
kot na slovenskem področju. »Sosedstvo z nemškimi katoliki je spod­
budno vplivalo na (slovenske) Korošce, kjer so se organizirali kato­
ličani obeh narodnosti v skupnih političnih društvih«.92
Podpora cerkve in nadnacionalni značaj katoliškega gibanja sta 
omogočila, da so se katoliška politična društva naglo širila po vseh 
dolinah Koroške. L. 1872 je od 41 političnih bilo 30 katoliških druš­
tev, še leta 1878 pa od 36 političnih društev 25 katoliško ustavnih.” 
Ta društva so bila izrazito protiliberalna, prizadevala so si obnoviti 
vpliv cerkve, kakor ga je imela po konkordatu, nastopala so proti 
liberalnim zakonom o šoli, o zakonski zvezi in enakopravnosti veroiz­
povedi, za kronovinski federalizem in proti direktnim volitvam v dr­
žavni zbor.
170
Podpora katoliških Slovencev je tej akciji bistveno pripomogla 
k organizacijskemu uspehu, čeprav so se katoliška politična društva 
močno širila tudi po nemškem delu dežele (Št. Vid na Glini, Wolfs­
berg, Št. Andraž, Krka itd.). Dejstvo, da so Slovenci v vodilnem od­
boru bili močno zastopani, da je Einspieler bil urednik glasila tega 
gibanja — »Kärntner Blatt«, da je to glasilo zato pisalo v duhu narod­
ne enakopravnosti, je na slovenski strani vzbujalo iluzije, da bo Slo­
vencem na Koroškem s takšno politično orientacijo mogoče rešiti ali 
vsaj olajšati svoj nacionalni problem.
Pojav, da je slovenski element v koroški politiki vsaj optično 
nastopal kot polnovreden udeleženec, je že takoj spočetka vznemirjal 
liberalne Nemce na Koroškem, ki so nemškim katoliškim konserva­
tivcem v tej zvezi očitali izdajo nemštva. A koliko so iluzije na tej 
strani in bojazen na oni strani bile upravičene, ugotavlja med drugim 
sama Dolinerjeva: »Ta strah (nemških liberalcev) pa je bil popolno­
ma brez podlage, kajti katoliško konstitucionalno društvo se je distan­
ciralo od vsake nacionalne politike in je, prisiljeno po (nemški) ve­
čini, vse svoje delovanje osredotočilo k pospeševanju koristi katoliške 
cerkve, k razvijanju in utrjevanju njenih pravic in k pobijanju libe­
ralizma.«9*
Delovanje katoliško konstitucionalnih društev je bilo seveda nem­
škemu liberalnemu meščanstvu nasprotno in mu je ožilo teren, kolikor 
je trgalo kmeta izpod njegovega vpliva, a nacionalnih postojank nem­
škega meščanstva v deželi kljub svojemu nemško-slovenskemu značaju 
torej ni neposredno ogrožalo. Kje je bila potem tista stvarna slovenska 
politična sila, spričo katere je prišlo do tako silne protislovenske izo­
stritve nemškega liberalizma na Koroškem, da je ta postala glavna 
njegova karakteristika pri njem in njegovih naslednikih vse do da­
našnjega dne?
Deželne volitve 29. januarja 1867 so naznanjale, da mladoslovenski 
duh »Slovenčevega« pisanja vstopa tudi v slovensko politiko na Ko­
roškem. Pomembno je bilo dejstvo, da so slovenski kandidatje nasto­
pili v vseh treh glavnih volilnih okrajih, v katerih so živeli Slovenci, 
in sicer v okraju Celovec-Borovlje-Feldkirchen, dalje, Velikovec-Že- 
lezna Kapla-Pliberk-Dobrla ves in pa Beljak-Rožek-Paternion. V pr­
vem okraju je kandidiral Einspieler skupaj s kmečkim posestnikom 
in županom Štefanom Krasnikom iz Svetne vesi, v tretjem pa Jožef
171
Pucher, okrajni glavar v Rožeku. Pomembna novost v vrsti sloven­
skih kandidatov pa je bila, da je v velikovškem volilnem okraju po­
leg Einspielerja kandidiral tudi dr. V. Pavlič.
Odvetnik dr. Valentin Pavlič je bil iz kroga mariborskih mla­
doslovenskih pravnikov, iz katerega je pozneje izšel »Slovenski na­
rod«. L. 1861 je bil koncipijent v dr. Dominkuševi pisarni skupaj z 
dr. J. Sernecom in odbornik tedaj ustanovljene mariborske čitalnice. 
V njej je bil delaven vsa leta. Nastopil je na veliki Ciril-Metodovi 
slavnosti 1. 1863 v Mariboru, bil je med sestavljavci mariborskega 
programa 1. 1865. Januarja 1866 je bil imenovan za odvetnika v Ve­
likovcu, čeprav so Nemci temu nasprotovali. V mariborski čitalnici 
so pri slovesu posebno naglasili pomembnost njegovega delovnega me­
sta na Koroškem. V Velikovcu je dobro shajal in si tam kmalu kupil 
hišo. L. 1868 je bil med podpisniki osnovnih deležev za ustanovitev 
»Slovenskega Naroda«. Po kratki bolezni pa je že 1. 1876 umrl?
S Pavličem je koroško področje, kjer je Einspieler dotlej imel 
nekakšen monopolni položaj, stvarno prišlo v krog zanimanja mlado- 
slovenskega meščanstva. Z njim je v slovensko politiko na Koroškem 
na vodilnem mestu stopil prvi izobraženi laik.
Prodor slovenske narodne zavesti iz mest v podeželje, ki je zna­
čilen za deželne volitve tega leta v vseh slovenskih deželah, je prišel 
do izraza tudi na Koroškem. V dveh volilnih okrajih (Velikovec in 
Beljak) so slovenski kandidati dobili le malo manj glasov od nemških 
(Velikovec: Nemca notar H. Mordiseli 58 in ing. A. Pucher 55, Slo­
venca A. Einspieler 48 in V. Pavlič 33; Beljak: Nemca oskrbnik J. 
Getz 37 in lastnik rudnikov S. Holenia 33, Slovenec J. Pucher 29), 
v celovškem volilnem okraju pa je nastop Einspielerja imel le majhen 
uspeh (tovarnar J. Mayer 97, veliki industrialec G. Rosthorn 89, A. 
Einspieler 17 )?6
Poročila o volitvah so skopa, vendar iz njih lahko razberemo, da 
je agitacija bila močna in volilna udeležba proti pričakovanju velika. 
Vse zanimanje se je seveda zbralo ob drugi fazi volitev, ob glasova­
nju volilnih mož, glede primarnih volitev pa beremo: »V večini kra­
jevnih občin se izvajajo s tistim nezanimanjem, s tisto brezbrižnost­
jo, ki se sploh kaže pri naših podeželskih prebivalcih, kadar gre za 
izvedbo političnega akta.« Dopisnik omenja veliki obseg, ki ga je 
imela agitacija »nacionalno-klerikalne« stranke v velikovškem okraju 
med volilnimi možmi, med katerimi je tudi pomembno število duhov-
172
nikov, vendar se zanaša, da bosta nemška liberalna kandidata gotovo 
izvoljena, »kajti na volilnem mestu (v Velikovcu) so navzoči Velikov- 
cani vedno v večini« in vselej zmagujejo.97 Iz celovškega volilnega 
okraja najdemo poročilo o izredno živi volilni udeležbi na drugi stop­
nji: od 114 volilnih mož jih je prišlo na volišče lil.98 Vseh glasov 
volilnih mož za slovenske kandidate je »Slovenec« naštel 189. V tem 
številu je vštetih tudi 45 glasov, ki so v celem šmohorskem volilnem 
okraju bili oddani za konservativnega kandidata Fröschla, kar pa go­
tovo ni upravičeno. A tudi brez teh glasov je za slovenske kandidate 
glasovalo 144 volilnih mož. V štirih volilnih okrajih, kjer so bivali 
Slovenci, so izvoljeni deželni poslanci dobili povprečno po 57 glasov. 
Po tem merilu bi morali Slovenci dobiti najmanj dva mandata. Zaradi 
volilnega sistema seveda niso dobili nobenega.
Znatna razlika med glasovi za Einspielerja (49) in Pavliča (36) 
je nastala zato, ker je precej duhovnikov — volilnih mož — volilo 
Einspielerja, ne pa tudi laika Pavliča.99
Sorazmerno ugoden rezultat, ki so ga slovenski kandidatje dosegli 
pri teh volitvah, pojav slovenskega meščanskega kandidata, vse to je 
bilo začetek živahnejšega političnega slovenskega gibanja, sorodnega 
z mladoslovenskim gibanjem v drugih slovenskih deželah. Zlasti po­
membna je ugotovitev, da bi Koroška stopila v vrsto mladoslovenskega 
taborskega gibanja že prav ob njegovem začetku, če — ne bi vmes 
posegla zatirajoča roka državne uprave.
Neposredno po prvih dveh slovenskih taborih, dne 9. avgusta 1868 
v Ljutomeru in 6. septembra 1868 v Žalcu, je izdalo 52 koroških 
posestnikov oklic za tabor v Bistrici pri Pliberku, ki bi naj bil dne 
29. septembra istega leta. Vlada pa je tabor prepovedala, češ da zakon 
ne dovoljuje taborov v takšni bližini Celovca, dokler tam zboruje de­
želni zbor.100 Oklic je bil izdelan v času, ko taborsko gibanje nikakor 
še ni dobilo priznanja ljubljanskih prvakov in je pomenilo ne samo 
klic slovenskemu narodu, naj zbere sile za uveljavljanje svojih na­
ravnih pravic, ampak tudi kritiko slovenske oficialne konservativne 
politike. (Uredništvo Slovenskega naroda je takrat — 1. sept. 1868, 
št. 64 — pripomnilo: »Tedaj na Goriškem, na Koroškem, na Štajer­
skem, povsod slovenski tabori. Le vi kranjski možje se ne ganete!«).
Nov znak naraščajočega slovenskega političnega delovanja na Ko­
roškem je bila ustanovitev slovenskega političnega društva »Trdnja-
173
va« 27. decembra 1869, še v istem letu kot so bila ustanovljena prva 
demokratična društva in katoliško konstitucionalno ljudsko društvo, 
a še pred ustanovitvijo nemško nacionalnega društva v Celovcu. To 
pot Slovenci niso capljali na repu dogodkov in so nemške liberalce ce­
lo prehiteli.
Ustanovni občni zbor »Trdnjave« je izrazil solidarnost z zahtevami 
taborov in z zahtevami slovenskih poslancev v kranjskem, štajerskem 
in goriškem deželnem zboru za zedinjeno Slovenijo. Januarja 1870 
je nato bil prvi občni zbor, ki je v odbor društva izvolil dr. Albina 
Poznika, koncipenta pri dr. Pavliču, Ferda Vigeleja že znanega 
trgovca iz Ziljske Bistrice, Rossbacherja, trgovca v Celovcu in pred­
sednika Čitalnice, Antona Šajniga, posestnika v Borovljah, in Andreja 
Wieserja, stolnega kaplana v Celovcu, kot edinega duhovnika. Že 
sestava odbora označuje večje uveljavljanje laičnih in meščanskih 
osebnosti. Vsekakor je zanimivo, da v odboru ne najdemo Einspieler­
ja, kljub temu, da je prav tedaj bil zelo aktiven pri ustanavljanju 
nemško slovenskega katoliškega konstitucionalnega ljudskega društva 
v Celovcu!
Izredno zanimiva je debata o vprašanju zedinjene Slovenije in 
Koroške, ki so je razvila, ko je predsednik Poznik predlagal, naj občni 
zbor potrdi sklep ustanovnega občnega zbora o solidariziranju s slo­
venskimi tabori. V načelu so bili vsi prisotni za zedinjeno Slovenijo in 
vsi so izrazili željo, da bi postale razkosane slovenske pokrajine eno 
telo. Pomisleke pa je vzbujala okoliščina, da bi bilo treba koroško de­
želo razdeliti: »ali nekteri gospodje poudarjajo, da bode na Koroškem 
težko meje narejati. Kako hočemo deželo rezati?« — Gospodarska po­
vezanost Koroške pokrajinske enote pod popolno nadvlado nemškega 
kapitala je bila še premočna, da bi koroški Slovenci takoj sprejeli 
delitev dežele brez pomisleka.
V debati na občnem zboru »Trdnjava« so prišli najbrž do zak­
ljučka, da bi se dežela delila v narodno kulturnih in političnih zade­
vah po sistemu nacionalnih kurij, v gospodarskih rečeh pa bi ostala 
enotna. Poznik je namreč dejal: »Rezali dežele ne bodemo: ostala bo­
de še cela. Tudi kitajskega zidovja ne bodemo delali.« Odbornik Vi­
gele pa je poudarjal, da nemški poslanci v deželnem zboru nimajo 
pravice odločati o slovenskih zadevah, to je o uradnem in učnem jezi­
ku. »Glede gospodarstvenih reči — ki zadevajo celo našo deželo — se 
pa posebej še lahko z nemškimi poslanci sporazumemo.« Na koncu
174
te razprave je občni zbor sprejel Poznikov predlog za solidariziranje z 
resolucijami in zahtevami taborov. — Drugi važni sklep tega občnega 
zbora pa je bilo sprejetje predloga Lamberta Einspielerja, naj se skliče 
tabor na Bistrici pri Pliberku. Za glasilo društva je bil izbran »Slo­
venski narod«.101
Poziv »Trdnjave« na pripravljalni shod na Bistrici pri Pliberku 
je razen »Slovenskega naroda«102 objavil tudi nemški konservativni 
list »Kärntner Blatt«.103 Vendar najdemo v obeh objavah že razliko, 
ki napoveduje različna stališča, ki se bodo pokazala na shodu. Medtem 
ko objavlja »Slovenski narod« poziv »Trdnjave« v smislu, da gre 
za shod, na katerem naj bi se dogovorili o sklicanju tabora, je »Kärnt­
ner Blatt« stvar prikazal, kot da gre za sestanek slovenskih patriotov 
in prijateljev Slovencev, to je konservativnih Nemcev, na katerem 
naj bi se v prvi vrsti dogovorili o bližnjih volitvah v deželni zbor in 
na drugem mestu šele o taboru.
Oblast je tudi to pot pokazala, da izkoristi vsako možnost, da bi 
ovirala slovensko politično gibanje. Velikovško okrajno glavarstvo je 
shod prepovedalo. Vendar se prireditelji niso dali ugnati in so z novo 
formulacijo sklicali nov zbor za isti dan (18. april 1870), na isto 
mesto. Kljub temu, da se je novica, o prepovedi shoda že razširila, 
je na shod prišlo nad 200 ljudi. Prišli so celo Ziljani, ki so v ta 
namen tedaj morali potovati kar dva dni.
Shodu je dala ton že začetna točka, himna mladoslovencev »Na­
prej«. Za predsednika shoda je bil izvoljen predsednik »Trdnjave«, 
koncipient Albin Poznik. Poročilo v »Slovenskem narodu« pravi, da 
je v debati nekdo predlagal, »da se voli za celo Koroško v zvezi z 
Nemci in konstitucionalnim društvom skupen volitven odbor, ki ima 
za celo deželo sposobne poslance priporočati«. Ta predlog pa je bil 
odklonjen, shod je izrazil nezaupanje do poštenja nemške večine in 
sklenil, naj Slovenci pod vodstvom »Trdnjave« odslej hodijo po lastni 
poti! Potrjen je bil »Trdnjavin« program za tabor, v katerem je na­
šla svoje mesto tudi zahteva po zedinjeni Sloveniji.104
Iz poročila razberemo, da so pristaši nemško slovenskega katoli­
škega konservativnega sodelovanja na Koroškem poskusili, da bi slo­
vensko politično društvo vključili v to sodelovanje. Stališče, ki ga 
je shod sprejel, je pokazalo, da je vpliv mladoslovencev, ki se niso 
hoteli vezati na nemški klerikalni tabor, prevladal. Če vemo, da je 
Andrej Einspieler tedaj bil član osrednjega volilnega odbora katoliške
175
konservativne nemško-slovenske stranke za Koroško, da je sopodpisal 
njen volilni proglas, da je prav v tistem času kandidiral na listi ka­
toliškega konstitucionalnega ljudskega društva na občinskih volitvah 
v Celovcu, postane jasno, da je politično društvo »Trdnjava« stopalo 
na pot, ki je bila izven Einspielerjevega koncepta, katerega bistvo je 
bilo ravno zveza z nemškimi konservativci na podlagi ohranitve zgo­
dovinske koroške dežele.105
Einspieler, čeprav navzoč, na shodu ni govoril in je vso 
debato le opazoval, na kar poročilo v »Kärntner Blatt« še posebej 
opozarja. Po tem poročilu lahko sodimo, da je shod potekel precej 
drugače kot pa je bil Einspieler pričakoval, saj pravi: »Morali smo 
strmeti nad tem, s kakšnim navdušenjem so preprosti podeželski ljud­
je govorili o Sloveniji in s kakšno enodušnostjo je bil sprejet predlog, 
naj to vprašanje pride v obravnavo prihodnjega tabora.«'04
Pripravljalni shod na Bistrici in njegovi sklepi niso ostali brez 
odmeva pri nemških liberalcih. Uradni časopis »Klagenfurter ti­
tling«, ki je pisal močno pod njihovim vplivom (tedaj še niso imeli 
samostojnega glasila), je skušal zmanjšati pomen »klerikalno-nacional- 
nega shoda« s trditvijo, da se ga je udeležilo samo 80 ljudi. Obsežneje 
se je ustavil ob sklepu, da bo program napovedanega tabora vsebo­
val tudi zahtevo po zedinjeni Sloveniji: »No, naši koroški Slovenci 
so bili predobri sosedje Nemcev, da ne bi velikanska večina med 
njimi perhorescirala (zavrgla) takšno utopiziranje gospodovalnih kle­
rikalcev in jezikovnih fanatikov. Vprašanja svobode (t. j. liberaliz­
ma, J. P.) lahko rešujejo (Slovenci) samo skupno z nami.«107 Kljub 
tem na videz samozavestnim besedam so nemški liberalci skrbeli za 
to, da bi slovensko prebivalstvo prepričali, da bo tudi v nerazdeljeni 
Koroški deležno enakopravnega upoštevanja. Prav v tistem času je isti 
list objavil poročilo, kako je okrajni šolski inspektor Anton Bichler, 
prej sam učitelj na neki slovenski šoli, inspiciral šole v Gornjem Rožu, 
in sicer napredek slovenskega jezika na prvem mestu, na drugem me­
stu pa tudi nemškega. Objavil je tudi članek proti federalizmu, v ka­
terem pa je močno poudarjal, da »zdrava človeška pamet, kakor tudi 
naravna ustavna politika, zahtevata, da se narodnostim kot takim, da 
vse zadoščenje, ki je količkaj združljivo z velikimi in neodložnimi 
nalogami avstrijske države.« »Mi hočemo in moramo secesionistom 
iztrgati orožje iz rok, moramo biti v stanju, da bi dokazali množicam 
nenemškim plemen, ki sledijo zapeljivim glasovom častihlepnih vo-
176
dileljev, da ustavna država vsestransko spoštuje njihove plemenske 
posebnosti.«1'6
Mesec dni po sestanku »Trdnjave« na Bistrici je bilo v Celovcu 
ustanovljeno nemško liberalno društvo (28. maja). Sklenilo je začeti 
napredno volilno gibanje tudi v okraju Velikovec, »kjer se žal dozde­
va, da žive samo spalni liberalci (Schlafliberale)«.' 09 Shod »Trdnjave« 
pod vodstvom mladoslovencev pri Pliberku je potemtakem »zbudil« 
nemške liberalce.
Iz fragmentarnih poročil razberemo, da je »Trdnjava« vodila sa­
mostojno volilno agitacijo, pri čemer se ni omejevala samo na veli- 
kovški volilni okraj. Priredila je npr. tudi shod za fare Marija na 
Zilji, Pečnica in Loče, katerega se je kljub dežju udeležilo blizu 100 
posestnikov."0 V začetku junija je izdala volilni razglas, v katerem je 
poleg zahtev za razširitev občinske in deželne avtonomije, postavila 
tudi programatično zahtevo po zedinjeni Sloveniji in jo še posebej 
utemeljevala s tem, da je taka rešitev cenejša, ker bo potreben le 
še en deželni zbor na mesto sedanjih šest.1"
Začetek nemške liberalne protiakcije v velikovškem okraju je bil 
za 12. junija sklicani sestanek v Dobili vesi, ki pa je le delno uspel. 
Udeležili so se ga nemški meščanski liberalci iz Velikovca, Železne 
Kaple in Dobrle vesi, niso pa prišli povabljenci iz Pliberka, Prevalj 
in Grebinja. Na sestanku so sprejeli volilni program v 12 toč­
kah, ki so ga nameravali širiti kot letak. V tem programu so bile 
poleg splošnih liberalnih zahtev — zvestoba centralistični ustavi, ne­
posredne volitve v predstavniška telesa, znižanje volilnega cenza (ne 
splošna volilna pravica), popolna odstranitev konkordata — tudi 
druge zahteve naprednega in gospodarskega značaja, ki so nedvomno 
bile privlačne za širše sloje malomeščanskih in premožnejših kmečkih 
volivcev; med njimi izboljšanje osnovnošolskega pouka, zmanjšanje 
vojaškega proračuna in zahteva po uvedbi sistema milice, skrčenje in 
sprememba orožništva v civilno stražo, podrejeno političnim in sod­
nim oblastem, splošna uvedba porotnih sodišč, reforma kaznilnic v 
smislu, da bi jih vzdrževali kaznjenci z lastnim delom, ureditev 
ubožnega zakona in predpisov o prisilnem izgonu, odstranitev mono­
pola na sol, reguliranje lovstva in gozdarstva, ureditev vprašanja bank 
in železnic in koncesij, zmanjšanje zemljiškega in obrtniškega davka, 
uvedba progresivnega davka na dohodek, razširitev pravice do po-
12 Narodna politična zavest na Koroškem
177
litičnega združevanja in zahteva, da mora poslanec ohraniti tesne 
stike z volivci na zborih volivcev, da sme vlado podpirati samo tedaj, 
če ta pospešuje napredno, ljudskim interesom ustrezno zakonodajo, da 
se mora poslanec ponovno podvreči volitvi, če stopi v državno službo 
ali pa če v njej napreduje. Za pretres vseh teh nedvomno privlačnih 
liberalnih programskih točk je bil sklican za 15. junij volilni shod v 
Velikovcu, ki pa je moral biti odpovedan zaradi premajhne udeležbe. 
Ponovno je bil sklican 17. junija, ko se ga je udeležilo 40 volivcev 
(mesto samo je štelo 110 volivcev). Za agilnost predstavnikov mlado- 
slovenstva na Koroškem je značilno, da se je tega shoda nemških 
liberalcev udeležil tudi predsednik »Trdnjave« Poznik in tam terjal 
besedo. Ko mu je bila po večkratni zahtevi končno dodeljena, in sicer 
na željo velikega števila prisotnih, je Poznik govoril za ustanovitev 
kraljevine Slovenije in za federalizem. Po poročilu »Klagenfurter Zei­
tung« sta ga zavračala oba nemško liberalna deželna poslanca za 
velikovški okraj in kandidata za novo mandatno dobo ing. Pucher 
in notar Mörtlitsch, in sicer s tem, da sta se sklicevala na v ustavi 
zajamčeno enakopravnost narodov, zaradi katere ustanavljanje Slove­
nije ni potrebno.112
»Trdnjava« svojega samostojnega volilnega nastopa ni vzdržala do 
konca, moralo je priti do kompromisa in dogovora s katoliškim kon- 
stitucionainim društvom. To vidimo po tem, da sta tako »Trdnjava« 
kot katoliško konstitucionalno društvo objavili kot svoje kandidate iste 
ljudi. »Trdnjavini« kandidati so bili velikovški odvetnik dr. Pavlič, 
župan v Črgovičah (občina Bistrica pri Pliberku) Anton Kušaj, ve­
leposestnik in župan na Humberku Kristjan Trampitsch. grof Wa­
gensberg (!) in Andrej Einspieler.113 V kandidatnem seznamu katoli­
škega volilnega komiteja najdemo ista imena samo še z dodatkom 
nemških kandidatov v mešanih oziroma nemških okrajih.114
»Trdnjava« je zaradi nacionalno nepravične razdelitve volilnih 
okrajev na Koroškem apelirala na nemške stranke, naj bi se ravnale 
po načelu: Slovenci bi kandidirali sami v Velikovcu, kot edinem čisto 
slovenskem okraju, v mešanih okrajih pa bi postavljali prvega kan­
didata, drugega pa Nemci; izjema bi bil beljaški okraj, v katerem bi 
tudi Slovenci kandidirali pravičnega Nemca. Nemci naj v tem smislu 
ne bi postavljali konkurenčnih kandidatov Slovencem, v mešanih 
okrajih bi Slovenci glasovali za drugega nemškega, Nemci pa za prve­
ga slovenskega kandidata složno in bratovsko.115 Ta apel »Trdnjave«,
178
kakor je bil v smislu enakopravnosti nemškega in slovenskega ele­
menta na Koroškem upravičen in teoretično uresničljiv, je pri nem­
ških liberalcih naletel seveda na popolnoma gluha ušesa, saj jim ni 
prišlo niti na misel, da hi se odrekli lastnim nemškim kandidaturam, 
celo ne v čisto slovenskem velikovškem okraju, kaj šele v mešanih 
okrajih, ‘kjer jim je politični sistem zagotavljal nedvomen uspeh.
Zaradi volilnega kompromisa med »Trdnjavo« in katoliškim kon- 
stitucionalnim društvom so volitve izgubile značaj samostojnega po­
litičnega nastopa Slovencev, katerega del bi bil akcija za zedinjeno 
Slovenijo. Katoliško konservativni volilni odbor tega v svoj volilni 
proglas ni sprejel; vseboval je samo splošne načelne opredelitve proti 
zatiranju narodnosti, konkretno o slovenskem vprašanju pa v njem 
ni bilo ničesar."6 Druga in za bodoči politični razvoj morda še po­
membnejša posledica je bila ta, da so nemški liberalci tudi »Trdnja­
vo« kljub mladoslovenskim liberalnim težnjam, ki so se v njej pojav­
ljale, lahko stlačili v isti koš s klerikalizmom in konservatizmom. S 
tem sporazumom je bilo nemškemu liberalnemu centralnemu komiteju 
omogočeno, da je v svojem volilnem proglasu lahko pozival volivce, 
naj dokažejo, da zavračajo klerikalno in nacionalno ščuvanje, ki hoče 
svojim posebnim namenom žrtvovati interese kulture in svobode." 
(V svojem dopisu iz Velikovca v Slov. Narodu 16. avg. 1870, št. 82 
je A. P. — Albin Poznik — trdil, da bi bili volilni možje iz Važen- 
berka in Grebinja glasovali za Trdnjavina kandidata, »ko ne bi na 
tistem listu bili priporočeni, ko fevdalci.«).
Pri volitvah 1. 1870 so v vseh podeželskih volilnih okrajih na 
vsem Koroškem zmagali liberalni kandidatje. Izjema je bila samo La- 
boška dolina, v kateri se je, kljub temu da je bila nemška, uveljav­
ljal konservativni vpliv. Liberalna zmaga v deželi je bila vsekakor 
impresivna, volilni rezultati so pokazali, da tudi slovenska področja 
zajemajo liberalne tendence.
V velikovškem volilnem okraju sta nemško liberalna kandidata 
Pucher in Mertlitsch dobila 63 oziroma 60 glasov, kandidata »Trdnja­
ve« in nemško slovenskega katoliškega konstitucionalnega društva 
Pavlič in Kušaj pa 30 oziroma 29 glasov."8 Slovenska kandidata sta 
torej dobila znatno manj kot pri volitvah 1867. Iz poznejšega pisanja 
Slovenskega Naroda"9 bi lahko sklepali, da je v velikovškem okraju 
to pot podpora duhovščine v volilni agitaciji bila precej manjša, da 
je katoliško konservativno vodstvo v deželi, vključno Andrej Einspie­
179
ler, hotelo s tem mladim liberalcem v »Trdnjavi« pokazati, kako sami 
ne morejo opraviti z nemškim nasprotnikom. (Dopisnik iz Velikovca 
je v Slov. Narodu 5. avg. 1870, št. 77, zatrjeval, da bi Pavlič in Kušaj 
zmagala s 46 glasovi, če ne bi nekateri duhovniki na sestanku prav 
pred volitvami zanetili spor o kandidatih in »razdrli falango — kli­
cati gg. duhovne na stran z besedami: sramota hi bila za duhovnike, 
kterih je toliko pri volitvi, ko ne bi volili klerikalca.« — Prepiranje 
o kandidatih je trajalo vso noč!).
V celovškem volilnem okraju je slovenski kandidat Kristjan Tram- 
pitsch dobil 22 glasov več kot pri volitvah 1867, vendar zaradi ne­
ugodne narodnostne sestave volilnega okraja ni imel upanja za izvoli­
tev. Značilne so kandidature in volilni izid za mešani volilni okraj 
Beljak-Rožek-Paternion, kjer so Slovenci bili po štetju v manjšini. 
Omenili smo že, da je katoliški konstitucionalni volilni odbor zato 
tukaj kandidiral nemškega fevdalca grofa Wagensberga, katerega je 
podprla tudi »Trdnjava«. Nemški liberalci pa so nasprotno tukaj 
kandidirali domačina slovenskega rodu Petritscha iz bekštanjske ob­
čine, računajoč ne samo na liberalne tendence volivcev, ampak upo­
števaje tudi njihovo etnično pripadnost. S tem spretnim nastopom so 
si pridobili odločno zmago. (Petritsch 63 glasov, Wagensberg 27 gla­
sov). V Ziljski dolini pa je liberalni nemškutarski župan Millonig iz 
Straje vesi hudo premagal Einspielerja.121’
Že prvi začetek in ne posebno velik uspeh mladoslovenskih teženj 
na Koroškem je vznemiril nemške liberalce in jih spodbudil k temu, 
da so začeli s sistematično organizacijsko politično dejavnostjo na 
slovenskem področju. Neposredno po volitvah, 17. julija 1870, je bilo 
za velikovški okraj ustanovljeno »Podjunsko demokratično društvo« 
(Jaunthaler Demokraten verein ) po vzgledu glinskega demokratičnega 
društva. Namen društva je bilo »zbiranje liberalnih elementov, nji­
hovo organiziranje in vnašanje ustavne zavesti v vse plasti ljudstva«, 
kar je, kot pravi poročilo, bilo v tem okraju posebno potrebno, ker je 
tam klerikalna, (dejansko »Trdnjavina« ) agitacija zavzela posebno 
velik obseg. Najznačilnejše za taktično nastopanje nemških liberalcev 
v Podjuni pa je, da je to demokratično društvo bilo ustanovljeno kot 
nemško-slovensko, dvojezično društvo. Na predlog ing. Pucherja je v 
statut društva, za razliko od statutov drugih demokratičnih društev, 
bila vnesena določba, »da je na zborovanjih društva uporaba obeh de­
želnih jezikov prosta in da se morajo društveni spisi izdajati v nem­
180
škem in slovenskem jeziku«. Poročilo je k lemu pripomnilo: »Društvo 
bo pri izvajanju teh določb posredovalo pravilno politično izobrazbo 
tudi našim slovenskim deželnim bratom in bo s tem dalo dejanski 
dokaz, da pristni liberalizem ne pozna nobenih jezikovnih ločnic, da 
mu gre za razvijanje narode povezujoče svobode in zakonitega gospo­
dovanja ljudske volje pri vseh državljanih; s tem bo izmaknil oprimek 
prizadevanjem klerikalcev, ki pod nacionalno masko samo zavajajo 
in mešajo ljudstvo.«121
Nemški liberalci so morali slovenski živelj priznati kot enakovre­
den, morali so upoštevati njegovo jezikovno enakopravnost v svoji 
politični organizaciji, morali so poudarjati izključno le splošno libe­
ralna gesla in zamolčati, da jim gre za ohranitev zgodovinskih pozicij 
nemškega elementa na Koroškem, morali so priznati, da jih je k temu 
prisililo ravno slovensko nacionalno gibanje. Podobno taktiko je mo­
ralo zavzeti celo nemško nacionalno »Ljudsko društvo« v Celovcu. 
Dolinerjeva pravi, da je društvo glede Slovencev v deželi poudarjalo 
svoje nemško nacionalno stališče, »vendar se je spretno izogibalo 
kakršnim koli trenjem z njimi«.122
Po zgledu taktike »Podjunskega demokratičnega društva», ki ga 
je tedanji nemški tisk označeval kot pol slovensko ( »der halbslowe­
nische Jaunthaler Demokraten verein« ),123 je na slovenskem področju 
v teku leta 1870 in 1871 bilo ustanovljenih še več podobnih demokra­
tičnih društev.
Za velikonočni ponedeljek leta 1871 je bil napovedan ustanovni 
sestanek posebnega demokratičnega društva za Mežiško dolino ( »Miess- 
thaler Demokratenverein«) na Prevaljah. Iz poročila o sestanku na 
Prevaljah pa se vidi, da novo društvo ni bilo ustanovljeno in da so 
se nemški liberalci iz Mežiške doline pridružili podjunskemu demo­
kratičnemu društvu (20 članov), tako, da je to sedaj štelo skupno 
110 članov. Na sestanku je bil sklenjen protest proti prepovedi pro­
slave nemške zmage nad Francozi.124
Maja meseca 1871 je bilo ustanovljeno tudi Rožansko demokra­
tično društvo« ( »Rosenthaler Demokratenverein«). V poročilu o usta­
novitvi tega društva je bilo rečeno: »Ker je ta dolina, glede na to, 
da je po veliki večini naseljena s Slovenci, ki se laže dajo voditi kle­
rikalnim vplivom kot Nemci, popolnoma spodkopana s strani rimcev 
(»Römlinge«), je dolžnost napredne stranke, tam končno začeti z
181
energično nasprotno agitacijo. Ljudstvo, najsi bo slovensko ali nem­
ško, ima iste nasprotnike; ti špekulirajo z njegovo slabostjo in nedo­
zorelostjo, da bi ga lahko izkoriščali; Slovenci in Nemci imajo torej 
interes vzajemno se povezati za skupen boj proti skupnim sovražni­
kom.« — Kot pobudniki in podporniki ustanovitve so prišli na usta­
novni sestanek predstavniki glinskega demokratičnega društva in pa 
več strankinih mož iz Celovca.125 Sestanek je bil pri pivovamarju 
Oblasserju v Podgori (občina Borovlje). Po zatrjevanju «Freie Stim­
men« se ga je udeležilo okrog 1000 ljudi, vendar list sam pravi, da se 
jih večina, kar tri četrtine po njegovem mnenju, sploh ni zanimala 
za politiko, ampak da so prišli tja samo zaradi Oblasserjevega piva, ki 
so ga ta dan zastonj točili. Dejanske politične debate se je po tem 
poročilu udeležilo okrog 208 mož, v društvo pa se jih je včlanilo 113, 
kar bi bilo približno 10% od navzočih. Vsekakor ne posebno velik 
uspeh. Predsednik zbora je bil okrajni zdravnik Kastner iz Borovelj, 
ki je na zaključku pozival Slovence in Nemce k slogi. Statute je 
prebral Štefan Krassnig iz Svetne vesi, in sicer tudi v slovenščini. Med 
iniciativnimi člani je bil moravski Nemec Kazetel, direktor fužin v 
Bistrici v Rožu. Kot lokalni iniciatorji društva so torej nastopli nem­
ški industrialci in pa uradniki. Le Krassnig, župan iz Svetne vesi, je 
bil predstavnik premožnega, liberalno usmerjenega vaškega podjetni­
ka.126 Na deželnih volitvah 1867 je Krassnig še nastopal kot slovenski 
kandidat v celovškem volilnem okraju in dobil 5 glasov (Einspieler 
17). »Slovenec« je tedaj Krassniga priporočal volivcem, češ da je 
hodil v vse latinske šole, da oskrbuje veliko posestvo, kupčuje z raz­
nim blagom, se peča z raznimi stavbami, da je izveden na vse strani, 
pošten, da uživa zaupanje in da »ima tudi srce do svojega slovenskega 
rodu in jezika«.127 Kaj je Krassniga obrnilo, da se je zdaj postavil v 
službo nemške liberalne stranke, ali idejni razlogi ali občudovanje 
nemštva, pridobljeno v »vseh latinskih šolah«, ali želja po časti in 
dobičku, ne vemo. Če bi šlo le za liberalno usmerjenost, bi jo v tistem 
času pač mogel uveljavljati v slovenski »Trdnjavi».
Ustanovnega občnega zbora rožanskega demokratičnega društva, ki 
je bil pri Oblasserju v Podgori konec julija, se je udeležilo 90 članov. 
Značilno je, da je za okrepitev nemške liberalne organizacije v Rožu 
bilo potrebno v odbor izvoliti tudi znanega nemškutarskega liberalca 
Johana Seebacher ja iz Vetrinja, ki leži precej daleč od Roža. Sestanek 
je sprejel resolucijo proti Zedinjeni Sloveniji, proglasil list »Freie
182
Stimmen« za svoje glasilo in poudaril, da se bo društvo borilo za na­
predek in pa za utrditev sloge med Nemci in Slovenci.128
V tem času je nemška liberalna stranka širila svojo organizacijo 
tudi po drugih predelih Koroške. Sredi julija je ugotavljala, da je 
zadnja velika teritorialna vrzel v organizaciji stranke še Laboška do­
lina. A tudi slovensko področje Koroške še ni bilo docela zajeto. Isto 
poročilo še ugotavlja potrebo: ustanoviti nemško liberalno društvo v 
Trbižu za Kanalsko dolino in pa za spodnjo Ziljsko dolino in izraža 
upanje, da se bodo za to našli potrebni ljudje. Dejansko je čez mesec 
dni bilo objavljeno poročilo, da se v Trbižu pripravlja ustanovitev 
demokratičnega društva.129 Iz poznejših poročil je razvidno, da je tudi 
v slovenskem delu Ziljske doline delalo »Spodnjeziljsko naprednjaško 
društvo« ( »Untergailthaler Fortschrittsverein« ).130
To je bilo ustanovitveno obdobje nemške liberalne stranke na Ko­
roškem. Že na svojem začetku si je postavila nalogo, da prodre tudi 
na slovensko področje, da uveljavi tam svoj politični vpliv, da bi to 
ozemlje politično obdržalo za Nemce. Podrobna teritorialna organiza­
cijska obdelava tega področja s strani nemških liberalcev kaže, da 
jim je bil potreben za obvladanje slovenskega političnega gibanja ve­
lik napor, kljub temu, da so vse stvarne in duhovne silnice državne 
in razredne oblasti v deželi delovale v prid privilegiranemu nemštvu, 
z delno izjemo cerkve. Vrhu tega so lahko računali tudi na dejansko 
obstoječe liberalne težnje dela slovenskega prebivalstva, predvsem se­
veda pomeščanjenih plasti. Toda slovensko prebivalstvo na Koroškem 
je v tistem času široko sprejemalo gesla slovenskega narodnega giba­
nja in to dejstvo so morali upoštevati tudi nemški liberalci. Izogibali 
so se preočitnemu nasprotovanju slovenski narodni zavesti, poudarjali 
so enakovrednost slovenskega življa v deželi, čeprav ne v političnem 
smislu, svoja društva na slovenskem področju so organizirali dvo­
jezično, na njihovih shodih so govorniki, kadar je šlo za stik s širšo 
množico, govorili v slovenskem jeziku, prikazovali so liberalizem kot 
nadnacionalno gibanje.
K takšni taktiki je nemške liberalce silila predvsem slovenska po­
litična aktivnost, kateri so odločilno noto v tem času dajali bolj libe­
ralno usmerjeni ljudje, ki so tudi na Koroško zanesli veliki zamah in 
narodno navdušenje taborskih zborovanj. Čeprav je to bilo že v dobi, 
ko so se tudi konservativni slovenski politični prvaki pridružili tabor-
183
skemu gibanju, je vendar koroškim taborom dajala smer navzočnost 
mladoslovenskih voditeljev, v prvi vrsti dr. Zarnika.
Prva dva slovenska tabora na Koroškem sta bila že opisana,131 za Lo 
bomo tukaj ugotovili samo tiste momente, ki so pomembni za zastav­
ljeni problem. Več bo treba povedati o tretjem in zadnjem koroškem 
in sploh zadnjem slovenskem taboru leta 1871 v Zgornjih Buhljah pri 
Grabštanju blizu Celovca, saj je v literaturi le omenjen, a njegov potek 
zgovorno osvetljuje stanje in tendence v tedanjem slovenskem giba­
nju na Koroškem.
Po sklepu pripravljalnega shoda »Trdnjave« je bil prvi koroški 
labor sklican za 31. julij 1870 na Bistrico pri Pliberku. Glavne točke 
dnevnega reda so bile Zedinjena Slovenija, jezikovna enakopravnost 
v šoli in uradu, zmanjšanje davkov in bremen kmetov. Kar je na tem 
taboru posebno pomembnega je velika udeležba, kakršne dotlej na 
Koroškem ni bilo še pri nobenem političnem zborovanju, ne v nem­
škem ne v slovenskem delu dežele. »Slovenski Narod« govori o 8000 
navzočih, »Kärntner Blatt« od 7000 — 8000, nemški liberalni list 
»Freie Stimmen« pa o 3000 osebah. Ne glede na to, da so prireditelji 
gotovo raje precenjevali kot podcenjevali število navzočih, nemški 
liberalci pa ga kar največ mogoče zmanjševali, je že iz teh podatkov 
videti, da je udeležba bila zelo velika.
Dejstvo samo, da se je na politično zborovanje zbralo tako veliko 
število ljudi, je naredilo velik vtis ne le na vse navzoče, kar lahko 
razberemo iz časopisnih poročil, ampak tudi na nemške liberalne po­
litike v deželi. Do tistih časov niso niti sanjali, da so taki veliki ljud­
ski shodi na koroškem podeželju mogoči. Reagiranje nemškega libe­
ralnega tiska na bistriški tabor se pod tem vtisom nikakor ne obrača 
proti njegovi glavni zahtevi — Zedinjeni Sloveniji. Tega vprašanja 
se sploh ne dotika in naglaša le dejstvo, da se je med Slovenci začelo 
politično gibanje, ki naznanja, da bo slovensko ljudstvo na Koroškem 
postalo bolj sprejemljivo za liberalne tendence: »Tabor, to je slovensko 
ljudsko zborovanje v Bistrici, je baje obiskalo skoraj 3000 oseb. To 
je razveseljivo znamenje, da Slovenci začenjajo razvijati razumevanje 
za politično življenje. Škoda, da so Slovenci sedaj še deloma slepo 
orodje v rokah osrečevavcev ljudstva iz zveze nacionalcev, fevdalcev 
in klerikalcev. Toda kakor hitro bodo enkrat začeli premišljevati o 
političnih razmerah, jih je treba že šteti za rešene, kajti celo za naj­
181
preprostejšo kmečko pamet ni preveč težko spregledati majavo logiko 
napačnih prerokov.«132
Ob vseh točkah dnevnega reda sta bili na taboru izvedeni glasova­
nje in kontrola s protiglasovanjem, vse točke dnevnega reda so bile 
sprejete soglasno. Kakor drugod po Sloveniji, se tudi na Koroškem 
prvi tabor ni tako posrečil zgolj zato, ker so ga sklicali slovenski 
ugledni možje in ker so na njem govorili izključno slovenski, čeprav 
tudi tega ne smemo podcenjevati. Glavni moment in razlog njegovega 
uspeha je to, da je zajel razpoloženje slovenskih kmečkih veljakov, 
ki so preživljali gospodarsko krizo med vključevanjem v kapitalistično 
tržno gospodarstvo, kakor tudi razpoloženje zarodkov slovenskega ka­
pitalističnega sloja. Značilno je, da so razlogi za vse predlagane točke 
oziroma resolucije močno poudarjali gospodarski pomen. Zedinjena Slo­
venija ni samo pravična za Slovence, ampak je tudi cenejša rešitev, 
ker bi stroški za edini slovenski deželni zbor bili manjši kot za sedanje 
številne deželne zbore; jezikovna enakopravnost v šoli in uradu ni 
samo stvar pravičnega upoštevanja slovenskega jezika, ampak sredstvo 
za izboljšanje omike in za pospeševanje gospodarskega napredka, sred­
stvo za to, da ljudje svoje probleme laže rešujejo v stiku z oblastmi; 
zmanjšanje davkov in bremen za kmete je zahteva, ki je sama po 
sebi ekonomska. Po svoje ilustrativen je tudi nastop prireditelja in pa 
zaščitnika tabora, bistriškega domačina Jurija Krauta.
Kraut je izrazit predstavnik nastajajočega slovenskega kapitali­
stičnega sloja. Jurij je eden izmed treh bratov Krautov (Gregor, Frane 
in Jurij), ki so pred kratkim postali lastniki manjšega svinčenega 
rudnika na Peci. 23-letni Franc je bil leta 1850 na lovu slučajno za­
sledil rudo. Ker se je za stvar zanimal, je 30. maja 1851 dobil ru­
dokop no pravico in odprl z bratoma rudnik. Zanimiva je omemba, 
da je Franc, podobno kot oba njegova brata, v tem času bil še ne­
pismen in tudi ni znal govoriti nemški. Šel je po svetu izučit se v 
drugih rudnikih, šel v šolo v Gradec, kjer se je šele naučil osnovnih 
predmetov in nemščine. Konzorcij treh bratov je od leta 1855 pa do 
časa, ko je to poročilo bilo napisano (1873), uspešno kopal in izko­
riščal najdeno svinčeno ležišče.1”
Kraut je na bistriškem taboru nastopil tudi kot govornik. Njegovi 
predlogi označujejo miselnost in zahteve mladega slovenskega kapita­
lista: delazmožni potepuhi naj se izženejo iz občine, domači berači naj 
se razdele po hišah, vojaški dopustniki naj ne hodijo na vaje v mesto.
185
ampak naj eksercirni mojstri prihajajo ob nedeljah na vas, kazni za 
zločince naj bodo kratke, ker so cenejše, zato pa hude, poostrene z de­
lom.134
Bistriški tabor ni potekal, ne da bi ga nemška stran skušala ovi­
rati. Nemški agitatorji so odvračali ljudi od udeležbe, strašili so jih, 
da bo na taboru razlagal antikrist svojo modrost. Velikovški nemški 
meščani so poskušali taboru konkurirati s sklicanjem shoda o ustano­
vitvi posojilnice, ki pa je popolnoma propadel.135
Po uspelem taboru na Bistrici je bilo sklenjeno, da se priredi tabor 
tudi na Zgornjem Koroškem. To je bil tabor v Žopračah 18. septem­
bra 1870. Program je bil enak kot za prvi tabor, dodana je bila točka 
o potrebi, da se v tedanjem vojnem času pokaže neomajna zvestoba 
cesarju in domovini. O tej novosti je »Kärntner Blatt« pisal: »Taboriti 
prekrižajo nasprotnikom račune na ta način, da je vsak tabor odprt 
in zaključen z navdušujočimi klici Živio cesarju in Avstriji.« !j6 Go­
tovo ta točka ni imela samo tak namen; pomenila je tudi poudarek 
avstrijske samostojnosti proti vsenemškemu združenju.
Po udeležbi je tabor v Žopračah še celo presegel bistriškega. Po 
poročilu v »Slovenskem Narodu« se ga je udeležilo 10.000 ljudi.137 
Navzoči vladni komisar Valentin Pogatschnigg, znan po svojih pole­
mičnih člankih v »Alpen-Blätter« o slovenskih napisih na knežjem 
kamnu in ki Slovencem pač ni bil posebno naklonjen, je cenil število 
zborovavcev na 7.000.138 Nemškonacionalno poročilo, da se je tabora 
udeležilo okrog 1000 ljudi, je vsekakor skrajno tendenčno.139
Na tabor so prišli ljudje ne samo iz bližnje okolice, iz Roža, Gur, 
okolice Vrbskega jezera, marveč tudi iz Kanalske in Ziljske doline in 
pa iz Podjune. Skupine, ki so prihajale na taborišče, so nosile sloven­
ske zastave. Mladoslovensko barvo taborovanju je dalo zopet dejstvo, 
da so za predsednika izvolili Zarnika, da so med govorniki nastopili 
Nolli, Vigele in Poznik, da sta od koroških duhovnikov nastopila sa­
mo Majar in Müden. Muden je bil znan kot radikalen slovenski na­
rodnjak, ki je že leta 1863 spravil Einspielerja v zadrego s svojim 
člankom, v katerem je grozil z odcepitvijo slovenskega dela Koroške 
in zaradi katerega je Einspieler bil tudi obsojen. Majar pa je seveda 
bil dobro znani spočetnik misli o Zedinjeni Sloveniji iz leta 1848 in 
zagovornik te misli na osnovi naravnega prava v času obnovitve ustav­
nega življenja v Avstriji. Na vsak način je značilno, da tudi na tem 
zborovanju Einspieler ni nastopil in da je besedo imel njegov na­
186
sprotnik Majar. Vse točke programa in tudi točka o Zedinjeni Sloveniji 
so bile enoglasno sprejete. Glasovanje ni bilo zgolj formalnost, saj ga 
je nadzoroval vladni komisar, ki je celo zahteval in dosegel to, da 
so glasovali samo možje, medtem ko so se žene in mlajši ljudje gla­
sovanja morali vzdržati.140
Drugi tabor je nemške liberalce še bolj vznemiril, saj mu niso 
imeli postaviti nasproti ničesar podobnega. Zato so ubrali drugačno 
taktiko kot pri prvem. Omenili smo že, da so predvsem hoteli zmanj­
šati njegov pomen s tem, da so tajili množično udeležbo. Druga poteza 
te taktike je bila, da so ga skušali v javnosti kompromitirati kot čisto 
klerikalno prireditev. Trdili so, da so ljudi pripeljali župniki, ki so 
tudi dajali znamenja za vzklikanje »živijo« in za vzdiganje rok. Go­
vornikom, ki so na taboru nastopali, so pritisnili pečat »črnuhov«. Za 
šibkost te klevetniške taktike je značilno, da se ni upala nastopiti na­
ravnost proti zahtevam tabora, niti ne proti tako glasni zahtevi po 
Zedinjeni Sloveniji. Omejila se je samo na lažno trditev, da so go­
vorniki na taboru fanatično ščuvali proti Nemcem.141 Ko jih je »Körnt- 
ner Blatt« prijel za besedo in spodbujal vladnega komisarja Pogat- 
schnigga, naj pove, ali je na taboru res bilo kaj ščuvanja proti Nem­
cem, so se »Freie Stimmen« začele izmikati. Pisale so, da takega šču­
vanja ni bilo v govorih in tudi če bi bilo, da Pogatschnigg ne razume 
slovenski (!). V nadaljevanju tega izmikajočega se odgovora so dema- 
goško ponavljale očitno resnico, da »naš slovenski kmet hoče živeti v 
miru z Nemci«. Ponavljale so trditev o protiliberalnem značaju slo­
venskih politikov in obtoževale tiste Slovence, ki še ne razumejo nji­
hovih namenov in so zapadli njihovemu vplivu. Še vedno pa si niso 
upale izreči se naravnost proti zahtevi o Zedinjeni Sloveniji, marveč 
so samo pomenljivo zaključile: »Napredujoča neruska kultura na Ko­
roškem pa bo sčasoma tudi tem odprla oči.«142
Dejstvo je, da se v celem letu 1870, to je v letu ofenzivnega na­
stopanja mladoslovenskega gibanja za Zedinjeno Slovenijo na Koro­
škem, v letu dveh velikih slovenskih taborov, ki sta po svoji ljudsko­
sti in množični udeležbi edinstvena v zgodovini Koroške v 19. stolet­
ju, v nemškem liberalnem tisku ni pojavil noben glas, ki bi se upal 
naravnost nastopiti proti slovenskim nacionalnim zahtevam. Tudi ne 
proti Zedinjeni Sloveniji. Silovitost ljudskega gibanja je bila pač pre­
močna. Pokazala je, da rutinski rezultati volitev na osnovi posredne 
volilne pravice, omejene z ozkim premoženjskim cenzusom, brez kon-
187
kretnih političnih zahtev, ki bi bile postavljene množicam kot cilj, ni­
kakor niso izraz pravih in pristnih ljudskih teženj. Pokazala je, da 
so te težnje prišle z elementarno silo do izraza v izvirni obliki nepo­
sredne ljudske demokracije, na taborih. V taborskem gibanju se je 
slovenska politika na Koroškem začasno sprostila nemško slovenskega 
katoliškega konservativnega varuštva in s tem izbila glavno orožje iz 
rok nemških nacionalistov. Zaradi pomanjkanja pravih argumentov 
so se zdaj morali zatekati k potvarjanju dejstev in k blatenju.
Šele ob koncu leta, po sprejetju ljubljanskega jugoslovanskega 
programa 3. decembra 1870, so nemški liberalci menili, da so našli 
orožje za neposreden napad proti slovenskemu gibanju. Izrabili so 
dejstvo, da je jugoslovanski program dejansko načenjal vprašanje 
avstrijske državne integritete in računali so, da jugoslovanska ideja 
slovenskim množicam na Koroškem pač ni tako domača in dostopna 
kot misel na politično upravno zedinjenje Slovencev. Opozarjali so 
na različna mnenja v »Trdnjavi«, čeprav se je ta 7. decembra 1870 
izrekla za jugoslovanski program. Tukaj so domnevali šibko točko 
slovenskega gibanja, računali so na razlike med staro in mladosloven­
ci ob tem vprašanju.143
Koroški nemški liberalni napad je udaril predvsem v smeri agi­
tacije proti jugoslovanski državi, misli na Slovenijo pa neposredno ni 
načel. Prvi napadalni članek ( »Slovenija« ) jo je skušal diskreditirati 
le s tem, da jo je povezal z jugoslovanstvom. Stil in način polemike v 
tem članku je značilen za nacionalistično prevzetnost in za kulturno 
raven koroških nemških liberalcev v tedanji dobi.
Pisec je zavrnil priključitev »slovensko govorečega dela Koroške« 
Sloveniji, in sicer kot delu jugoslovanske države: »Če bi se zgodilo, 
da bi načrti, ki so jih razvili v Ljubljani, bili uresničeni, potem bi 
četrtina naših deželanov bila vržena v državno tvorbo, ki je v civili­
zaciji zelo močno zaostala in morala bi trpeti zaradi slabih posledic 
tega dejstva. Naši deželani bi dobili sodržavljane, ki so bolj divji kot 
rdečekožci... s svojim denarjem in s svojo inteligenco bi morali 
pomagati pri reševanju popolnoma propadlih plemen iz močvirja aziat­
ske podivjanosti (pri čemer bi se najbrž tudi sami vanj pogreznili), 
prisiljeni bi bili, odreči se ideji svobode in podlegli bi totalni sili svinj­
skih pastirjev na evropsko-azijski meji v podružnici ruske knute, ime­
novani Jugoslovansko kraljestvo’. Od vsega srca privoščimo jugo­
188
slovanskim patriotom njihovo zedinjenje, naše deželane na Koro­
škem pa naj pri tem obvaruje — ,slovenski bog’ (der windische Herr­
gott).«14’
Medtem so v slovenskem političnem gibanju na Koroškem nastaja­
le spremembe. Med njimi najvidnejša, odhod predsednika »Trdnjave« 
in poglavitnega mladoslovenskega aktivista Albina Poznika s Koro­
škega. Kakšne so bili okoliščine, v katerh je Poznik odšel s Koro­
škega, ni znano. Lahko bi domnevali pritisk nemških liberalcev, a 
verjetno pa tudi konservativni struji Slovencev na Koroškem njegov 
odhod ni bil neljub.
Občni zbor »Trdnjave« konec januarja 1871 je z udeležbo kazal 
na določeno pojemanje vneme članstva, saj se ga je od 156 udov 
udeležilo le 50. Na njem je govoril trgovec Pezjak o koristih jugoslo­
vanskega programa, katerega je občni zbor tudi sprejel. Ugotovljeno je 
bilo, da na deželi manjka članov ali krajevnih odborov. Zato je bilo 
sklenjeno prirejati krajevne shode. Najpomembnejši je sklep o pri­
reditvi prihodnjega tabora »kje blizu nemške meje, kjer so Slovenci 
najbolj zaspani in kjer bi se obenem meje stavile pretečemu nemšku- 
tarenju.« Izvoljen je bil novi odbor, v katerem je predsedniško me­
sto Poznikovo prevzel stari predsednik celovške čitalnice Rossbacher, 
človek Andreja Einspielerja. Tudi Šajnika iz Borovelj ne najdemo več 
v odboru, na njegovo mesto je stopil imenovani Pezjak. V odboru sta 
razen Rosšbacherja od prejšnjih članov ostala Ferdo Vigele in Andrej 
Wieser. Nov član je bil tudi Lambert Einspieler.14S
Društvo »Trdnjava« je res v naslednjih mesecih pridno prirejalo 
politične shode zlasti v Rožu, celovški okolici in spodnji Ziljski dolini. 
V poročilu sredi maja beremo, da delujejo politična društva v Brezi 
(po vsej verjetnosti gre za Brezo v občini Kriva Vrba, saj je že de­
cembra 1870 tam bil prirejen slovenski politični shod146), v Libučah, 
Skočidolu, Štebnu, Čačah, Borovljah, Šentjanžu, Pokrčah, Grabštanju, 
Kotmari vesi itd. Društva pripravljajo shode in v poročilu se kon­
kretno napoveduje shod za 18. maja v Hodišah. Da gre za slovenska 
društva, je očitno iz programa: 1. Da pridemo do boljšega kruha tudi 
mi Slovenci, česa nam je treba! 2. Kako naj bi se postavno uravnale 
naše šole? 3. Kako dobimo več svojih mož ali zastopnikov v deželni 
zbor. 4. Ali in kako bi se mogle tudi na kmetih napraviti samosvoje 
zavarovalnice in hranilnice.147 Vendar ni nobenega znaka, po katerem 
bi lahko trdili, da so ta politična društva bile podružnice »Trdnjave«.
189
Po vsej verjetnosti gre dejansko za podružnice katoliškega konstitucio- 
nalnega društva v Celovcu.
So znaki, po katerih lahko sklepamo, da je razmejevanje sloven­
ske politične aktivnosti na Koroškem od mladoslovencev v tem času 
že znatno napredovalo. Značilen je kritični članek z naslovom »Ko­
roški Slovenci« v »Slovenskem Narodu«, ki najprej razpravlja o me­
ji zedinjene Slovenije, katera ne bi smela teči na Dravi pač pa se­
verno od Celovca in Velikovca, nato pa kritizira narodno nedejavnost 
nekaterih koroških slovenskih duhovnikov in ki Korošce spodbuja, 
naj prirede nov tabor.148 Še bolj značilen je sestavek, ki sprašuje, ko­
silo je resnice v pisanju nemških listov, da dobivajo nemški demo­
krati vedno več vpliva med koroškim slovenskim ljudstvom: »Naši 
koroški prijatelji bi nam vrlo ustregli, ko bi nam hoteli odkritosrčno 
in natančno poročati, kaj je na vsem tem resnično, kaj pa zlagano.«1 ' 
Kako močno so bile že pretrgane vezi med mladoslovenskim centrom 
v Mariboru in med koroško slovensko oficialno (Einspielerjevo) po­
litiko, ki se je polaščala tudi že »Trdnjave«, je dejstvo, da je »Slo­
venski Narod« sicer objavil peticijo, ki jo je »Trdnjava« poslala mi­
nistrstvu za notranje zadeve 12. maja 1871 s političnimi za­
htevami glede slovenske politične avtonomije, a da je na koncu bese­
dila uredništvo pikro pripomnilo, da je peticijo povzelo po nemškem 
listu »Zukunft«, »ker je v novejšem času Dunaj bliže nego Maribor.«150
Ločevanje koroške slovenske politike oziroma društva »Trdnjave« 
od mladoslovenske linije seveda ni bilo iznenadno, ampak postopno, 
posebno še glede osnovne revolucionarne zahteve mladoslovenskega 
programa, zahteve po Zedinjeni Sloveniji. Zahvalno pismo, ki ga je 
»Trdnjava« poslala 15. februarja 1871 vladi zaradi njene izjave, da 
se mora 19. člen ustave dejansko izvesti, je še ponovilo zahteve, spre­
jete na obeh taborih in med njimi je posebno poudarjena tudi zahte­
va po ustanovitvi Slovenije.151 Značilno pa je, da manjši shodi, prirejani 
po različnih krajih, kakor smo že zgoraj omenili, v svojem programu 
nimajo zahteve po zedinjeni Sloveniji, marveč le zahtevo po boljšem 
zastopstvu Slovencev v obstoječem deželnem zboru t. j. v okviru ko­
roške dežele. Omenjena majska peticija »Trdnjave« glede slovenske 
politične avtonomije pomeni v tem pogledu kompromis, ker postavlja 
— verjetno pod vplivom priprav za Hohenwartov načrt sporazuma 
za Češko — zahtevo po zedinjeni Sloveniji samo kot alternativno mož­
nost ob avtonomiji Slovencev v okviru obstoječih kronovin. Peticija
190
pravi, da je treba šteti kot slovensko vsako politično občino, kjer se 
v cerkvi slovenski pridiguje; vsaka slovenska politična občina naj se 
podredi le slovenskemu sodnemu okraju, vsak slovenski sodni okraj 
pa le slovenskemu okrajnemu glavarstvu in naj tvori le del sloven­
skega volilnega okraja; v vseh slovenskih uradih, pri vseh okrajnih 
glavarstvih naj se namestijo le taki uradniki, ki so slovenščine ne 
le zmožni v govoru in pisavi, ampak so tudi prijatelji slovenskega na­
roda in slovenskega jezika; volilni red naj se tako popravi, da bodo 
tudi Slovenci deležni svojih pravic; vsaka slovenska občina, vsak slo­
venski sodni okraj, vsako slovensko okrajno glavarstvo naj se podredi 
slovenski deželni vladi ali slovenskemu deželnemu zboru, pri čemer 
je nato v oklepaju dodana druga možnost: »ali vsaj slovenskemu od­
delku deželne vlade in deželnega zbora.« V naslednjem odstavku »Trd- 
njavina« peticija to alternativo še podrobneje opiše, in sicer kot mož­
nost a) ustanoviti administrativno enoto bodisi z imenom Ilirija ali 
Slovenija, ali b) ustanoviti slovenske oddelke pri deželnih vladah ozi­
roma deželnih zborih.152
Na pritisk »Slovenskega Naroda« je »Trdnjava« meseca maja konč­
no le objavila, da pripravlja tabor za 30. julij blizu Grabštanja.153 Ja­
nez Krasnik, predsednik taborskega odbora, je v prvi polovici julija 
objavil poziv na tabor na Buhljah blizu Grabštanja. Program tabora 
je bil:
1. Katere pravice smo Slovenci že dosegli, katerih nam je še treba 
in kako jih je mogoče postavno doseči?
2. Pretres spomenice »Trdnjave« in sklep, ali se ta peticija sprej­
me in potrdi po vsem in posameznem njenem zapopadku ali ne?
3. Kako gre obnašati se volivcem pri raznih volitvah?
4. Ali in kako se naj napravijo tudi na kmetih samosvoje zava­
rovalnice in hranilnice?154
Prireditev slovenskega tabora na Buhljah pri Grabštanju v nepo­
sredni bližini Celovca je imela že sama po sebi velik pomen. Tabor 
se je sestal 6. avgusta 1871 pri Štefanu Primožu, po domače Rižnarju 
na Zgornjih Buhljah. Udeležba je tudi to pot bila množična, čeprav 
nekoliko manjša kot na prvih dveh taborih. »Slovenski Narod« je po­
ročal o nad 6000 zbranih Slovencih, »Kärntner Blatt« o 5000 do 
6000, »Klagenfurter Zeitung« o 2500 udeležencih, »Freie Stimmen« 
pa so skušale udeležbo spet omalovaževati in so pisale o 800 do 1200
191
udeležencih.b’ Na tabor so prišli ljudje skoraj iz vse Koroške, od Je­
zerskega, Železne Kaple, Pliberka, Velikovca, Djekš, Šmihela, Zgor­
njega in Spodnjega Roža, iz Loč, iz Štebna pri Bekštanju itd. Potek 
tabora je značilen v dvojnem pogledu: po tem, da je na njem prvič 
nastopil tudi Andrej Einspieler, ki je zapustil svoje dotedanje pri­
držano stališče, in po reakciji, ki jo je povzročil Einspielerjev govor­
niški nastop.
V svojem prvem delu se tabor ni razlikoval od normalnega pote­
ka, ki je bil značilen za oba prejšnja tabora. Obsežno poročilo v »Kla­
genfurter Zeitung« pove, da je tabor odprl lastnik rudnika Jurij Kraut 
iz Bistrice pri Pliberku, da je na njegov predlog bil soglasno izvoljen 
za predsednika tabora dr. Zarnik. Ta je nato govoril o paragrafu 19 
državne ustave o enakopravnosti narodov in je potem dal na glasova­
nje dve resoluciji, namreč resolucijo o uvedbi slovenskega jezika v šo­
le in urade kakor tudi resolucijo o zedinjenju vseh Slovencev pod enim 
cesarskim namestništvom ali v eni kronovini, pa naj bi se imenovala 
Ilirija ali Slovenija. Notarski koncipist Železnikar iz Maribora je go­
voril o uradnikih, ki nočejo uradovati v slovenskem jeziku. Župnik 
Matija Majar je govoril »o znani promemoriji društva ,Trdnjava’«, 
profesor Meizinger iz Maribora je govoril o šolstvu. Župnik Muden iz 
Slovenjega Plajberka je govoril, da hočejo odslej Slovenci biti sami 
gospodje v lastni hiši. Na koncu je govoril profesor Einspieler o uved­
bi župnijskih posojilnic in zavarovalnic.156 To poročilo se ujema tudi 
s poročilom v »Slovenskem Narodu«, ki pravi, da so bile »resolucije 
vse enoglasno, živahno sprejele, posebno ona o zedinjeni Sloveniji«.157
Tabor je torej soglasno sprejel vse slovenske narodno politične za­
hteve, kakor je to tudi bilo že na obeh prejšnjih taborih. Nastop Ein­
spielerja proti koncu tabora pa je bil povod za incident, o katerem se 
poročila razlikujejo. Zaradi izredne zanimivosti tega dogodka, bomo 
zadevni odstavek iz »Klagenfurter Zeitung« navedli v celoti: »Profe­
sor Einspieler je končno govoril o uvedbi posojilnic in zavarovalnic pri 
župniščih, ko se je oblikovala skupina 10 do 12 ljudi, ki so neprene­
homa vpili »živijo« (tako v nemškem originalu), tako da je moral 
Einspieler svoj govor pretrgati in jih opozoriti, naj bodo tiho, ker bo 
sicer moral prenehati. Pa več ko je povedal, bolj so vpili in bil je pri­
siljen svoj govor opustiti. Tudi dr. Zarnik je hotel še govoriti, toda ni 
več prišel do besede. Navzočemu vladnemu komisarju, ki je hotel lju­
di pomiriti, so glasno odgovarjali: .proč s farji’, nakar je bil proti
192
6. uri tabor zaključen, glede na to, da je dnevni red že tako ali tako 
bil izčrpan.« — Poročilo v »Kärntner Blatt« pa pravi, da so ob govo­
ru Einspielerja na zahodnem kraju taborišča nastopili kričači, med ka­
terimi so glavno vlogo imeli mlinar Hauser iz Grabštanja in trije brat­
je Pristovniki. Incidentu ne posveča večje pozornosti in le pripominja, 
da so se kričači izdajali za liberalce in demokrate. V naslednji številki 
pravi glede poročila »Klagenfurter Zeitung« le to, da so se klici živi­
jo’ začeli šele potem, ko je Einspieler svoj govor že končal.158 »Freie 
Stimmen« so v svojem poročilu, kot smo že omenili, skušale tabor 
omalovaževati, znesle so se nanj s psevdoliberalnimi frazami, zlasti 
razdraženo pa reagirale na Zarnikovo basen o medvedu in lisici, s 
katero je namreč hotel pokazati, kako Nemci izkoriščajo slovensko 
ljudstvo. Po tem poročilu naj bi udeleženci tabora na železniški po­
staji v Grabštanju vpili »Nemci so psi«, prav tako pa naj bi vzklikali 
tudi proti duhovščini.
Raič, ki na taboru sam najbrž ni bil navzoč, pravi v Zarnikovem 
življenjepisu, da so nemškutarji nahujskali nekaj ljudi, ki so proti 
koncu pridrli na zborovanje, hoteč ga razbiti. Le hladnokrvnosti dr. 
Zarnika naj bi se bilo treba zahvaliti, da ni prišlo do krvavega prete­
pa. Ko je Zarnik spoznal nevarni položaj, je razgrajače zlepa prego­
voril, naj poslušajo malo njegov govor. Govoril je tako prepričevalno, 
da je pridobil zase tudi nahujskane kmete, ki so potem glasovali za 
zedinjeno Slovenijo.159 Če to verzijo primerjamo s sodobnimi časopisni­
mi poročili, vidimo, da gre verjetno za nekoliko romantično prirejeno 
ustno izročilo o tem taboru. V bistvenem vprašanju se od sodobnih 
poročil razlikuje.
Iz časopisnih poročil je vidno, da je tabor resolucijo za zedinjeno 
Slovenijo sprejel soglasno še pred izbruhom incidenta, da ta točka ta­
borskega programa ni bila tista, ki je incident povzročila, da je inci­
dent bil manifestacija proti nastopu Andreja Einspielerja. To je očitno 
še posebno zato, ker demonstranti niso nastopali s kakimi pri nem­
škutarjih običajnimi nemškimi vzkliki, ampak s slovenskimi klici 
,živijo’ in ker je edini določni pomen, ki so ga svojemu nastopu dali, 
bil odpor proti političnemu delovanju duhovščine. Da ni šlo za kako 
specifično nemškutarsko demonstracijo, temveč za protiklerikalen na­
stop, je videti tudi po tem, da so poznejši demonstranti poprej glaso­
vali ne le za zedinjeno Slovenijo, marveč se tudi niso oglasili ob izvo­
litvi dr. Zarnika kot nekorošca za predsednika tabora, pač pa ravno
13 Narodna politična zavest na Koroškem
193
ob Einspielerju, kateremu koroške domačinske pravice nihče ni mo­
gel odrekati.
Tudi če bi dopustili domnevo, da so demonstracijo na buheljskem 
taboru organizirali nemški oziroma nemškutarski liberalci, ostaja dej­
stvo, da ti demonstranti niso mogli nastopiti pred zbrano množico z 
ugovorom proti zedinjeni Sloveniji, marveč edinole z antiklerikalnimi 
gesli. Toda kot govornika sta nastopila že dva duhovnika, Majar in 
Muden, pa je vendar bilo vse složno. Šele ko se je prikazal Einspieler, 
so se razgrajači zganili. Ali to kaj pomeni?
Z Einspielerjem se je na taboru pojavil popolnoma določen poli­
tični koncept, ki je bil v tem času že jasno opredeljen in ki se je 
bistveno razlikoval od splošnega mladoslovensko liberalnega koncepta 
taborskega gibanja. V 1. 1870 se je Einspieler popolnoma vzdržal so­
delovanja na taborih, pač pa je vneto in na vodilnem mestu javno 
delal v nemško-slovenski katoliško konservativni stranki. Glede na 
njegovo prejšnje zagreto sodelovanje v vseh slovenskih političnih pri­
zadevanjih na Koroškem, je ta njegova vzdržnost do taborskega giba­
nja in »Trdnjave« bila več kot pomenljiva. V prvi polovici 1. 1871 
je dejavnost mladoslovenskih laičnih narodnjakov v »Trdnjavi« po­
jemala, posebno še po odhodu Albina Poznika, medtem ko je Einspie­
lerjev vpliv v novem odboru zrastel (predsednik Rossbacher, Lambert 
Einspieler), »Trdnjava« je vse bolj trgala vezi z mladoslovenskim opo­
riščem v Mariboru. V obeh svojih političnih akcijah prve polovice 1. 
1871 (februarsko pismo za izvedbo čl. 19 ustave in majska peticija 
za avtonomijo Slovencev) »Trdnjava« še vztraja pri zedinjeni Slove­
niji, čeprav postavi v peticiji tudi že alternativno možnost ohranitve 
kronovin. A vse to še vedno v okviru samostojne slovenske politike. 
Peticijo je, kot smo videli, obravnaval tudi tabor na Buhljah, ki so 
ga urgence »Slovenskega naroda« končno vendarle dosegle. A še pred 
taborom je Einspieler čisto osebno posegel v koroško slovensko poli­
tiko in javno pokazal, da se ne strinja niti ne s popustljivo »Trdnja- 
vino« peticijo in še manj z radikalnim duhom taborov.
V nemškem konservativnem glasilu je 26. julija 1871 priobčil 
obsežen članek s pomenljivim naslovom: »Sprava med Nemci in Slo­
venci na Koroškem.«160 V njem se osebno najprej sicer izreče za »Trd- 
njavino« peticijo, a ne omeni naravnost prve in glavne zahteve (ze­
dinjena Slovenija), marveč takoj preide na vprašanje omejevanja 
okrajev in občin po narodnosti, vprašanje, ki se v zedinjeni Sloveniji
194
praktično sploh ne bi postavljalo. Še posebno pa naglasi, da ima v 
mislih rešitev, ki jo je L 1862 že sam predlagal v »Stimmen aus In­
nerösterreich«, ko je zahteval prilagoditev koroških volilnih okrajev 
jezikovni meji, a v okviru dežele, in ko je predlagal, naj imajo vsi 
prebivavci občine in ne le odbori pravico odločati o jeziku v šoli in 
uradu. Že s tem je Einspieler bistveno omejil pomen »Trdnjavine« 
peticije in se izjavil za ohranitev zgodovinskih kronovin. Toda v na­
daljevanju članka postane še bolj jasen. V načelu podpre še zahtevo 
peticije o popolni uvedbi slovenščine v šolo in urade, nato pa se ome­
ji: »Vendar mislimo, da smemo domnevati, da bi se naj (!) Slovenci 
zadovoljili in da bi to tudi storili, če:« — in nato našteje svoje po­
goje, ki so vsi preračunani na življenje v dvojezični deželi in so zato 
ožji od »Trdnjavinih«. Učni jezik v osnovnih šolah naj bo slovenski, v 
višjih razredih se naj na željo občin poučuje tudi nemški jezik, sred­
nje šole naj ostanejo nemške, le za rojene Slovence bodi slovenščina 
obvezen predmet, v Ljubljani naj se ustanovi pravna akademija, poz­
neje še univerza, lahko tudi v Zagrebu, uradniki, ki so v stiku s slo­
venskim ljudstvom, morajo znati slovenski v govorjeni in pisani be­
sedi, okrajne in deželne oblasti naj sprejemajo tudi slovenske vloge 
in jih rešujejo v istem jeziku, sodne oblasti naj uporabljajo slovenski 
jezik v stiku s slovenskimi strankami direktno, brez tolmačev, slo­
venske izjave naj se zapisujejo v istem jeziku, pri deželni vladi naj 
se ustanovi oddelek za slovenske zadeve, v deželnem zboru naj se o 
čisto narodnih vprašanjih (učni in uradni jezik) razpravlja ločeno v 
nemški in slovenski kuriji. — »To so moji predlogi,« piše Einspieler, 
»ki se naslanjajo na več kot dvajsetletne študije in izkušnje, za spra­
vo med Nemci in Slovenci na Koroškem.« Opozarja, da bo do podob­
ne sprave moralo priti v vseh kronovinah, katerih skupna vez je ce­
sarska krona in krščanska ljubezen. »Prišel je končno čas sprave,« 
nadaljuje Einspieler, »vsi resnični Avstrijci hrepenijo po tem trenutku 
in ga bodo gotovo tudi izrabili. Zato sem tudi jaz razglasil želje Slo­
vencev (!) in upam: Nemci bodo po svojih močeh pripomogli k nji­
hovi izpolnitvi, Slovenci pa se bodo z njihovo zagotovitvijo zadovoljili. 
Noben Slovenec in noben Nemec ne bo potem imel razloga, da bi 
deloval za razvezanje tisočletnih vezi, za delitev starih zgodovinskih 
dežel in za ustanovitev novih zvez in tvorb avstrijskih dežel (podčrtal 
J. P.) ... Če pa sprave ne boste poskusili ali če ne bo uspela, potem se 
za Koroško močno bojim,« svareče dodaja Einspieler in zaključuje:
195
»V tem duhu naj delujejo vsi časniki, vsa društva in sploh vsi koro­
ški rodoljubi!«
Einspieler je zdaj javno izrekel, kar je bil prejšnje leto zaupno 
pisal Bleiweisu: Slovenija je le šiba nad tramom, tabori le strašilo 
Nemcem in vladi! Mladoslovenci imajo le vlogo razgrajačev, ki so 
taktično včasih sicer lahko koristni, a prava in resnična smer sloven­
ske politike na Koroškem more biti samo katoliško konservativna, na­
slonjena na protirevolucionarni zgodovinski princip in na najtesnejše 
sodelovanje z nemškimi klerikalci. In zdaj je napočil čas, ko je treba 
z razgrajanjem prenehati. Zato je Einspieler sporočil Nemcem pogoje 
za spravo, Slovence pa opozoril, naj se s temi pogoji zadovolje, mla- 
doslovenske zahteve opuste in si jih prihranijo za skrajno silo. Zato 
se je Einspieler odločil, da s svojim sodelovanjem na Buheljskem ta­
boru poudari »novi« pomen tega zborovanja.
Videli smo, da so mladoslovenski govorniki taboru dejansko dali 
čisto drugačen poudarek, kompromisna alternativa o zvezi zgodovin­
skih krono vin sploh ni bila obravnavana in v teh okvirih je tabor 
popolnoma uspel. Šele nastop Einspielerja, v katerem se je pooseblja­
la očitna povezava slovenske politike na Koroškem z nemškim kleri­
kalizmom, je bila povod za protiklerikalni izbruh. Einspielerjev na­
stop na taboru je pomenil poseg v samostojno slovensko politiko na 
Koroškem z namenom: obrniti jo odločno v desno in podrediti jo nem- 
ško-slovenskemu klerikalnemu sodelovanju na zgodovinski deželni 
osnovi. Ta poseg je nemškim liberalcem omogočil, da so svojo proti­
klerikalno agitacijo prav kmalu usmerili tako proti zahtevi po zedinje­
ni Sloveniji kakor sploh proti slovenskim jezikovnim zahtevam v deželi.
Enake zaključke potrjuje tudi tisto, kar je znano o pripravah in 
poteku volitev v deželni zbor 1871, ki so bile nekaj tednov po bu­
heljskem taboru.
Ni znano, ali je buheljski tabor sploh kaj sklenil glede svoje tretje 
točke, t. j. glede volilnega nastopa. Zdi se, da so se prireditelji temu 
vprašanju, pri katerem bi najbrž prišlo do odprtih nasprotij med li­
beralno in konservativno tendenco, raje izognili. Dejstvo pa je, da 
»Trdnjava« zdaj ni več nastopila s samostojno kandidaturo v velikov­
škem okraju, da med slovenskimi kandidati, katerih imena so bila 
objavljena zadnji hip, že prav na volišču, ni bilo predstavnikov slo­
venskega meščanstva, pač pa da je to pot v velikovškem okraju zopet 
nastopil kot kandidat Einspieler.
196
Volilni razglas, ki ga je izdala »Trdnjava« 18. avgusta 1871 ni 
govoril o slovenskih političnih zahtevah, ni zahteval Zedinjene Slo­
venije, po svoji dikciji je bil sestavljen popolnoma v duhu konserva- 
tizma. Pozival je ljudi, naj ne volijo nasprotnikov svoje vere in svoje 
narodnosti, odvračal jih je od tega, da bi volili bogatine, zdravnike, žu­
pane itd., priporočal jim je, naj za volilne može volijo duhovnike. 
Poudarjal je nasprotovanje centralizmu.“’
Volilni proglas katoliške konservativne stranke za Koroško je bil 
še bolj strogo usmerjen v konservativno politično akcijo, nacionalnega 
vprašanja na Koroškem sploh ni omenjal, poudarjal je le potrebo bo­
ja za enotno Avstrijo proti pruskim nemškim nacionalcem. 162 Politična 
akcija »Trdnjave« in katoliške konservativne stranke za Koroško ni 
bila ločena, kandidatura Andreja Einspielerja je poosebljala spajanje 
oziroma podrejanje slovenske politične akcije katoliškemu, dejansko 
nemškemu konservatizmu. V pripravah za deželne volitve je »Trdnja­
va« nastopila le kot pomožni organ katoliške konservativne stranke in 
v volilni agitaciji je prezrla sklepe tabora na Buhljah, posebno še nje­
govo soglasno zahtevo po zedinjeni Sloveniji.
Nasprotno pa so nemški liberalci v tem vprašanju bili popolnoma 
določni. Einspielerjev samovoljni članek pred buheljskim taborom jim 
je jasno pokazal razdor v slovenskem političnem taboru, pokazal je, 
da je konservativno vodstvo odločno ubralo smer k vključitvi v nem- 
ško-slovensko katoliško konservativno stranko, da je sklenilo vrniti 
se v varno zavetje zgodovinskega načela in odriniti liberalna prizadeva­
nja mladoslovencev za izbojevanje naravnega prava. Nemški liberalni 
nacionalisti niso oklevali, hitro so prešli v odkrit napad. Še pred 
buheljskim taborom so brez ovinkov zavrnili Einspielerjev »spravni 
predlog« in z njim vred peticijo »Trdnjave« z obema njenima vari­
antama slovenske avtonomije. Nemško glasilo pa vendar ni moglo 
zanikati dejanskega razpoloženja slovenskega prebivalstva na Koro­
škem. Priznalo je, da bi se slovenske občine izrekle za slovenski šolski 
in uradni jezik, če bi beseda pripadla vsem občanom in ne le »bolj 
inteligentnim članom občinskih odborov«. Zavedalo pa se je popolne 
gospodarske premoči nemškega kapitala v slovenskem delu dežele in 
je zato samozavestno zagotovilo, da Slovenci iz gospodarskih razlogov 
ne bodo hoteli ločitve od nemških deželanov. »Neizprosni zakoni pro­
meta so na Koroškem že ustvarili razmere, katerih vsi klerikalno na­
cionalni čvekači ne bodo mogli več spremeniti, jih ne bodo več spre­
197
menili in tudi če bi s svojo zgovornostjo blesteli na tisočih taborih«. 
Neposredno je zavrnilo Einspielerjev predlog za spravo: »Na Koroškem 
ne potrebujemo nobene sprave, kajti interesi Slovencev in Nemcev 
gredo roko v roki in te interese hočemo skupno pospeševati.«'63
Liberalna demokratična društva so v tem času stopila v direktno 
akcijo proti Zedinjeni Sloveniji. Rožansko demokratično društvo se 
je prav tedaj konstituiralo, in je, kot smo že omenili, na svojem usta­
novnem sestanku sprejelo resolucijo proti Zedinjeni Sloveniji.164 Pod­
junsko demokratično društvo je 27. avgusta, že po taboru na Buhljah, 
tudi sprejelo resolucijo proti Zedinjeni Sloveniji.165 Na sestanku tega 
društva je govoril obratni direktor iz Kokre (torej s Kranjskega) 
Schiffermüller v slovenskem jeziku. Na drugem sestanku rožanskega 
demokratičnega društva, 27. avgusta 1871 v Borovljah, je Krassnig 
iz Svetne vesi v slovenskem jeziku pojasnjeval položaj v zvezi z volit­
vami.
Sploh je značilno, da ta akcija nemških liberalcev proti Zedinjeni 
Sloveniji temelji na agitaciji v slovenskem ježku in na poudarjanju 
prijateljstva med Nemci in Slovenci kot enakovrednem koroškem do­
mačem življu. »Slovenski Narod« je tedaj celo ponatisnil slovenski 
volilni letak rožanskega demokratičnega društva. Ta se obrača na »ko­
roške Slovence« oziroma na »slovenske Korošce«, naj »nemščine ne 
pokvarijo in šole v prejšnjo zanemarjenost pripravijo«. »Pomislite, da 
Nemci in Slovenci eden druzega podpirajo.« — »Ali nečete našo 
lastno domovino raztergati, ali nečete se od vaših sosedov, s ktermi 
naturalno in zgodovinsko sklenjeni, ločiti, ali nečete nehati Korošci 
ostati, tako držite z nami.«166 Tudi volilni proglas centralnega volilnega 
odbora nemške stranke se je obračal na Slovence: »Korošci slovenskega 
jezika, obračamo se tudi na vas! Naši nasprotniki vas bodo vabili z 
obljubami, ki jih ne morejo izpolniti (namigovanje na neizpolnjivost 
zahteve po Zedinjeni Sloveniji! J. P.), pridigali vam bodo sovraštvo 
proti Nemcem, s katerimi ste vedno živeli v miroljubnem občevanju. 
Ne dajte, da bi vas taki govori zmedli. Pomislite, da so Slovenci in 
Nemci na Koroškem odvisni drug od drugega! In če nočete našo 
skupno domovino raztrgati, če se nočete ločiti od svojih sodeželanov, 
s katerimi ste po naravi in zgodovini povezani, če nočete prenehati 
Korošci biti, potem glasujte z nami!«167 Slovenski letak rožanskega de­
mokratičnega društva je očitno parafraza proglasa osrednjega volil­
nega odbora.
198
O izidu deželnih volitev 1. septembra 1871 so znani samo izvoljeni 
kandidati in število glasov, ki so jih dobili, niso pa znana imena proti­
kandidatov in število glasov, 'ki so bili oddani za te. Za nas je naj­
važnejši velikovški volilni okraj, v katerem sta bila izvoljena nemški 
liberalni kandidat Ullman (51 glasov) in slovenski kandidat An­
drej Einspieler (48 glasov).168 Izvoljena sta bila obenem nemško li­
beralni in slovenski kandidat. Izvolitev Andreja Einspielerja obenem z 
nemškim liberalnim kandidatom v velikovškem okraju, po svoje zna­
čilno osvetljuje protislovnost in zapletenost političnega položaja, v ka­
terem so se znašli koroški Slovenci.
V ostalih narodnostno mešanih okrajih slovenske Koroške so bili 
izvoljeni nemško nacionalni kandidati. Ali je v teh okrajih bila po­
stavljena tudi kandidatura konservativne stranke in koliko glasov so 
ti kandidati dobili, ni znano. Volilni sistem, razdelitev volilnih okrajev, 
vse to je formiranju slovenskega političnega gibanja izven velikovške­
ga okraja postavljalo skoraj nepremagljive ovire. Znano je, da je prav 
zaradi tega dvajset slovenskih volilnih mož iz sodnih okrajev Celovec 
in Borovlje 1. septembra 1871, t. j. na dan volitev, poslalo vlogo na 
notranje ministrstvo, v kateri je zahtevalo volitev v deželni zbor lo­
čeno po narodnostih.’69
Izvolitev Andreja Einspielerja je za nemško slovensko katoliško 
konservativno stranko pomenilo velik uspeh, saj se je s tem ta stranka 
po dolgem času (od leta 1863) spet uveljavila na slovenskem področ­
ju. To področje se je znova pridružilo Laboški dolini, glavnemu opo­
rišču konservativne stranke na Koroškem. Komentar »Kärntner-Blatt« 
o izidu deželnih volitev v velikovškem okraju je poudarjal, da je ta 
edini čisto slovenski volilni okraj tako okužen z nemško liberalnimi 
in filopruskimi oazami, »da je zmaga slovenske stranke že skoraj ču­
dež«.”0 Ta »čudež« pa je bil mogoč samo zavoljo tega, ker je del 
volivcev, ki so glasovali za prvega nemškega kandidata, glasoval obe­
nem tudi za prvega slovenskega kandidata in na ta način omogočil 
zmago tako nemškemu liberalcu kot slovenskemu konservativcu.
Dve leti, ki ležita med temi deželnozborskimi volitvami in pa med 
prvimi neposrednimi volitvami v državni zbor 13. oktobra 1873, sta 
čas, v katerem je potekla zadnja faza slovenskih liberalnih prizadevanj 
na Koroškem. Po tem času izgine po njih vsaka sled.
Že Hohenwartova vlada je prepovedala prirejanje slovenskih tabo­
rov, liberalna Auersperg-Lasserjeva vlada, ki ji je sledila, je s svojim
199
policijskim režimom seveda za nadaljevanje oziroma obnovo taborske­
ga gibanja bila še 'bolj neugodna.171 Znano je sicer poročilo, ki govori 
o nekem taboru, katerega se je 6. novembra 1871 v Skočidolu na 
Koroškem udeležilo okrog 2000 ljudi,172 vendar tega tabora skoraj go­
tovo ne moremo prištevati v gibanje za zedinjeno Slovenijo. To bo 
eden izmed krajevnih shodov, ki jih je, kakor smo že omenili, prire­
jalo katoliško politično društvo, in sicer v okviru konservativnega nem- 
ško-slovenskega federalističnega programa. Boj za uveljavljanje tega 
programa, ki je v tistem času dobil izrazno obliko predvsem v boju 
proti direktnim volitvam v državni zbor, je na Koroškem, kakor tu­
di v drugih slovenskih pokrajinah, ne samo popolnoma odrinil boj 
za slovenske narodne zahteve, ampak je bil z njimi tudi v dejanskem 
nasprotju.
Na Koroškem, kot v drugih mešanih nemško-slovenskih oziroma 
slovensko-italijanskih deželah, je pravica deželnih zborov, v katerih 
so imeli Nemci ali Italijani večino, izbirati državne poslance, dejansko 
pomenila, da je Slovencem takšne poslance nemogoče dobiti ali pa 
le skrajno težko. Šele z direktnimi državnozborskimi volitvami bi Slo­
venci na Koroškem kljub izredno neugodni razdelitvi volilnih okrajev 
vendarle dobili vsaj majhno pa vendarle uresničljivo možnost dobiti 
v državnem zboru svojega poslanca. Ne oziraje se na to se je Einspie­
lerju posrečilo, da je slovensko politično društvo »Trdnjava« popolno­
ma podredil politični akciji konservativnega katolicizma proti nepo­
srednim volitvam v državni zbor. Celo potem, ko je to že bilo uzako­
njeno in dejansko izvedeno pri prvih državnozborskih volitvah leta 
1873, je še bilo 22. decembra 1873 v Celovcu prirejeno veliko pro­
testno zborovanje proti direktnim volitvam, katero je priredilo katoli­
ško konstitucionalno društvo v Celovcu obenem s slovenskim politič­
nim društvom »Trdnjavo«. Govornika Einspieler in dr. Nemec sta 
trdila, da ljudstvo direktnih volitev ne bo priznalo.13
Nemško-slovenska konservativna stranka (imenovana »stranka pra­
va« ) za enakopravnost koroških Slovencev kljub Einspielerjevemu 
spravnemu daru ni trošila kaj prida energije. Omenili smo že današ­
njo sodbo D. Dolinerjeve. Pa tudi v tistem času zanemarjanje sloven­
skih interesov s strani te stranke ni ostalo neopaženo. »Slovenski Na­
rod« je ob koncu leta 1872 kritiziral nemško konservativno glasilo 
»Kärntner Blatt« (tedaj njegov urednik ni bil več Einspieler), ker 
se v svojem pisanju za Slovence sploh ne zmeni.174
200
Za slovensko stvar so na Koroškem nastopili hudi časi predvsem 
zaradi njene »nove« politične usmeritve. Po drugih slovenskih deželah 
mladoslovencev še niso tako ugnali. Za Kranjsko je »Slovenski Na­
rod« prav tedaj pisal: »... glavni povod, ki je ljudi naše slovenske 
krvi od nas v protivni, nemški tabor gonil, zdaj odpada, ko smo na 
vsa usta povedali, da slovensk in naroden nij vse eno s klerikalen 
in nazadnjašk.«1'5 Na Koroškem pa je ravno ta glavni povod spet do­
bival polno veljavo.
Klerikalizacija slovenske politike na Koroškem vsekakor ni šla 
brez odpora, vendar pa je napredovala uspešno. Za odpor liberalnih 
elementov oziroma za razdvojenost v slovenskem političnem življenju, 
ki ga je klerikalizacija povzročala, je značilen dopis v »Slovenskem 
Narodu« iz Celovca pred občnim zborom celovške čitalnice. V njem 
dopisnik apelira, naj se tega občnega zbora udeleže vsi člani in pose­
bej še prosi: »Gospodje pa, ki so po neki nepriliki pretekle mesece 
društvo zapustili, se prosijo, naj vnovič pristopijo.« Opozarja jih na 
potrebo skupnega narodnega nastopanja. »Pokažimo,« pravi, »da zna­
mo politično življenje ločiti od društveno-socialnega« in poziva na 
združitev vseh Slovencev v čitalniškem društvu.176 Vendar ta odpor 
ni bil dovolj močan, da bi lahko učinkovito omejil Einspielerjevo kon­
servativno strujo.
Nemška ustavna (liberalna) stranka je tudi pri teh volitvah po­
kazala, da še malo ne misli opustiti svojega političnega prizadevanja 
na slovenskem terenu in je tudi tam povsod postavila svoje kandida­
te. Zato je »Slovenski Narod« podrezal koroško slovensko politično 
vodstvo, čeprav je očitno že obupal nad zmožnostjo slovenskih liberal­
cev: »Upamo, da se tudi od slovenske strani, posebno od strani »Trd­
njave’, ki je javno obljubila, da hoče delati, že vse priprave delajo, 
da zmagata dva slovenska kandidata, naj bosta že te ali one barve, da 
sta le narodna.«1'7 Dejansko sta bila v celovškem in v beljaškem vo­
lilnem okraju postavljena slovenska kandidata Einspieler in Ferdo Vi­
gele. Posebno drugega bi lahko imeli za rahlo koncesijo liberalnim 
tendencam, ki pa je bila dvomljive vrednosti spričo splošne proble­
matičnosti beljaškega volilnega okraja. Še bolj dvomljiva pa je ta 
koncesija postajala zaradi okoliščin, v katerih je Vigelejeva kandida­
tura bila postavljena. On in Andrej Einspieler nikakor nista bila 
kandidata kake slovenske stranke, ampak skupna kandidata konser­
vativne državnopravne stranke in pa »Trdnjave«. V volilnem progla-
201
su, ki je spremljal njuno kandidaturo, je odbor avstrijske pravne 
stranke poudarjal, da je izbral samo trdno katoliške in cesarju zveste 
može obeh narodnosti, pozival je vse tiste, ki hočejo zaščito vseh na­
rodnosti, bodisi nemške ali slovenske, naj glasujejo za može, ki bodo 
podprli interese katoliške cerkve, ker ta objema z enako ljubeznijo 
vse narodnosti.178 Celo v slovenskem volilnem proglasu državnopravne 
stranke in »Trdnjave« ni nobenih nacionalnih gesel, v njem je le 
apel na Slovence, naj volijo pravega katoličana, domoljuba in rodo­
ljuba.179
Takšno popolno podrejanje slovenskih nacionalnih zahtev kato­
liškemu političnemu gibanju so nemški liberalci seveda v polni meri 
izkoristili za krepitev učinka svojega nemško-nacionalnega koncepta. 
Ta podreditev jim je omogočila, da svoj boj proti slovenskima kan­
didatoma prikažejo izključno kot boj liberalnih teženj proti kleri­
kalizmu in reakcionarnosti, slovenska oblika njihove agitacije pa jim 
je pomagala nevtralizirati privlačnost, ki sta jo slovenska kandidata 
še imela na slovenske volivce zaradi svoje narodnosti. V beljaškem 
volilnem okraju so nemški liberalci proti Vigeleju kandidirali zna­
nega slovenskega nemškutarskega liberalca Petritscha iz Bekštanja. 
Ta je izdal oklic, pisan v narečni slovenščini, v katerem poziva ljud­
stvo, da mora »prave, prebrisane moži voliti, v katere ma zaupanje, 
da bojo pravice paura varvali, nja (njega) puačile, štojer zmenjšali 
in nja stan zboljšali, posebno zdej, ko bo rejhsrat štojer bol glih razde­
lil.«180 Na nemško liberalnem zborovanju 20. julija v Sinči vesi, kjer 
je bila sprejeta kandidatura Einspielerjevega tekmeca Stockerta, je 
potem neki Gornik imel »slovenski nagovor na navzoče, v katerem 
je razložil pomen direktnih državnozborskih volitev, naštel koristi ki 
nastajajo zaradi tega za podeželsko prebivavstvo, osvetlil klerikalno 
stranko in s kar najprepričljivejšimi dokazi pobil vse njene pomi­
sleke, zavajanja v zmoto in laži«. — »Kako zelo so njegove besede 
segle v srce zbranim, posebno še tistim iz slovanskih okrajev, je do­
kazalo viharno odobravanje na koncu govora in bilo je takoj sklenje­
no, da je treba govor izdati tudi v tisku in ga deliti zlasti volivcem 
slovanskih okrajev«.181 Gornik je dejansko napisal liberalno volilno 
brošuro v slovenskem jeziku, proti kateri je Andrej Einspieler bil 
prisiljen izdati brošuro v odgovor.182
Slovenska po obliki, liberalna po vsebini, ta nemško liberalna agi­
tacija, konkretno Gornikova brošura, ni mogla ostati brez vpliva na li-
202
beralno usmerjeni del slovenskih kmečkih volivcev. Ti do lastne na­
rodnosti nikakor niso bili brezbrižni, a konservativna usmerjenost 
Andreja Einspielerja jim ni bila po godu. Škodo, ki je zaradi tega 
nastajala za slovensko gibanje je »Slovenski Narod« pač dobro videl, 
saj je ob izidu Gornikove brošure napisal: »A istotako nas boli, da 
tu moramo viditi, kako si ti nemškutarji v le-tem pismu na volilce ni 
z eno besedo ne upajo ziniti proti našim narodnim terjatvam, temuč 
za se agitirajo s tem, da zabavljajo proti reakcijonarnim in klerikal­
nim namenom.«183 Dopisnika pač ni bolelo to, da je Gornikova bro­
šura take namene kritizirala, ampak le okoliščina, da so take namere 
bile realno dejstvo in so zato omogočale takšno nemško agitacijo.
V tem kritičnem položaju je prišlo do novega liberalnega poskusa 
v slovenskih vrstah, da bi preprečili kandidaturo Einspielerja in na­
mesto njega postavili za kandidata dr. Pavliča. O tem je poročala 
»Klagenfurter Zeitung«, ko je pisala o volilnem gibanju v velikov­
škem okraju: »Zanimiva je novost, da je v taboru podjunskih Sloven­
cev prišlo do razdora oziroma razkola in da so se ti razdelili na staro — 
in mladoslovence. — Stari hočejo Einspielerja, mladi na dr. Pavliča.« 
Dopisnik je gledal s skrbjo na dan volitev, češ da so volivci tako 
obdelani v klerikalnem smislu, da bo veliko zmagoslavje, če bo izid 
liberalen.184
Mladoslovenski poskus se ni posrečil, saj je na volitvah kot slo­
venski kandidat nastopil le Einspieler. Ta je v velikovškem političnem 
okraju dosegel večino (66 glasov proti 40 za Stockerta), ampak ta 
razlika je bila premajhna, da bi lahko izravnala prednost, ki jo je 
nemškemu kandidatu dajala povezanost volilnega okraja s čisto nem­
škim sodnim okrajem Feldkirchen; v mešanem sodnem okraju Ce­
lovec — okolica je Einspieler dobil 21 glasov, nemški kandidat pa 
51. Tako je v celem volilnem okraju zmagal nemško nacionalni kan­
didat s 131 glasovi proti 89 glasovi za Einspielerja.185
Komentar, ki ga je k velikovškim volitvam objavil »Slovenski Na­
rod«, pomeni nazorno analizo politične dileme, v katero je zašlo slo­
vensko narodno gibanje na Koroškem: »Srce nas je bolelo in v dušo 
nas je globoko peklo, ko smo videli, da so prusijanski Nemci zmagali 
samo zato, ker so agitirali zoper nas Slovence skoro samo s tem orož­
jem, da so našim lastnim kmetom rekli, da smo sami ultramontanci in 
klerikalci, ki le za duhovne delamo in za Rim, za svoje ljudske pravi­
203
ce pa ne. Celo v našem slovenskem jeziku so se oklici in mali spisi 
med volilce metali, kjer je bil- samo o tem govor, kakovi klerikalci 
in ultramontanci ter reakcijonarji so naši slovenski kandidati. S tem 
se je mnogo Slovencev premotilo. In danes moremo reči, da, ko bi 
bil na primer dr. Pavlič kandidiral in bi bili vsi Slovenci delali zanj. 
— bili bi mi zmagali. Klerikalizem nas je vrgel. Slovenska zavednost 
se širi in kadar bo enkrat tudi pri nas gotovo in vsem znano, da smo 
tudi mi Slovenci za svobodo in napredek, zmagovali bomo. Že prihod­
njič bomo gotovo zmagali. Samo to je želeti, da bi tudi pri nas du­
hovniki in Einspielerjevci izpregledali, da je bolji Slovenec nego pru- 
soljubi Mladonemec. Mi to izprevidimo. Zato smo za Einspielerja vse 
delali in vse storili, — ker je Slovenec in nijsmo vprašali za ,prav- 
narstvo’ ali nepravnarstvo (t. j., če je pripadnik klerikalne pravne 
stranke ali ne J. P.). Da bi med naše klerikalce enkrat ta patrijoti- 
zem zašel! . . . Delajmo torej vse za slovenstvo in ne pustimo, da bi 
se reklo: Slovenec in klerikalec je vse eno. Le potem bomo zmagova­
li.«150 Analizo Slovenskega Naroda je potrjevala tudi okoliščina, da je 
Vigele v podklošterskem volilnem okraju dosegel boljši rezultat od 
Einspielerja (Vigele 55 glasov, nemškutar Petritsch 65 glasov), da 
so tam zanj glasovale celo nemške Lužnice, Naborjet in pa nemška 
okolica Trbiža.167
Šibki slovenski liberalni poskus omejiti pri teh volitvah politični 
monopol Andreja Einspielerja in njegove nemško-slovenske konserva­
tivne politične struje, je kljub obljubi »Slovenskega Naroda« ostal za 
dolgo dobo zadnji življenjski znak slovenskega liberalizma na Koro­
škem. To dejstvo je bilo usodno za ra voj in prodornost slovenskega 
narodnega gibanja na Koroškem, kajti iz dileme, ki je leta 1873 bila 
videti le trenutna, iz dileme slovenskega volivca, ki se je moral od­
ločati med klerikalnim slovenskim »narodnim« kandidatom in med 
nemškim, a liberalnim kandidatom, ki je vrhu tega obljubljal pred­
nosti, katere je lahko dalo privilegirano nemštvo v deželi in državi, 
je nastal trajen politični pojav na Koroškem, zaradi katerega je za 
slovensko narodno zavest in za slovensko narodno gibanje nenehno 
nastajala nova in nova škoda. Dejstvo, da se je slovenski liberalizem 
že 1. 1873 dobro zavedal škodljivih posledic za slovenski narod, ki so 
nastajale zaradi njegove pasivnosti na Koroškem, mu nalaga pred 
zgodovino tem večjo odgovornost.
204
v.
MISELNOST »NEMCEM PRIJAZNIH SLOVENCEV« — 
»NEMŠKUTARJEV« PO LETU 1873
Izraz »Nemcem prijazni Slovenci« (deutschfreundliche Slowenen) 
ni bil samo koroška posebnost, srečujemo ga tudi na Štajerskem in 
Kranjskem. V politično rabo so ga uvedli nemški liberalci, ki so tako 
imenovali volivce svoje stranke slovenskega porekla. Slovenski izraz 
za te ljudi je bil »nemškutarji« ali pa »nemčurji«, kar je v tem času 
pomenilo Slovence, t. j. ljudi slovenskega jezika, ki so se v narodnost­
nem oziru podredili nemštvu, politično pa se v prvi vrsti vezali na 
nemško liberalne oziroma nacionalne stranke. Izraz »nemčur« oziroma 
»nemškutar« je v tem smislu pomenil toliko kot slovenskega renegata.
Tako nemški kot slovenski izraz, čeprav politično udomačen, pa 
nista — kot je to večkrat pri političnih terminih — ustrezno izražala 
družbenega bistva pojava, ki sta ga imenovala. Nemški izraz »deutsch­
freundliche Slowenen« je namreč predpostavljal, da vsi tisti Slovenci, 
ki se udeležujejo slovenskega narodnega gibanja v okviru kateresibodi 
slovenske stranke, Nemcem niso prijazni, marveč sovražni. Istovetil je 
pojem prizadevanj za slovensko narodno politično individualnost s poj­
mom sovražnosti proti nemštvu. To je seveda bilo že v osnovi napačno, 
ker ta prizadevanja niso izvirala iz sovraštva proti Nemcem, pač pa 
iz naravne pravice naroda na samoodločbo. Znana stvar je, da slovensko 
narodno gibanje nikakor ni izhajalo iz protinemških pozicij, marveč 
narobe, priznavalo je mediju nemškega jezika njegovo civiliza-
205
cijsko in kulturno vlogo, ki jo je imel v preteklosti. To izhodišče je 
prepričljivo izrazil že Prešeren 1. 1838 v svoji nemški pesmi, namenje­
ni Slovencem, ki pesnijo v nemškem jeziku:
»Vi, ki vas kri slovenska je rodila, 
ki materi odvzeti, vam omika 
rosila ni iz njenega jezika, 
ki vas kot mene Nemka je dojila 
verujte, nečem vas zato prekleti, 
če hočete Germanki hvalo dati, 
samo, da vam je več kot lastna mati, 
to je, kar v meni plamen jeze neti.«.
Iz prejšnjega zgodovinskega razvoja izvirajočim privilegijem nem­
škega meščanstva na ljubo se Slovenci seveda niso mogli odreči svojih 
lastnih naravnih pravic. Vendar so jih nemški liberalci oziroma na- 
cionalci že zgolj zaradi tega dolžili sovražnosti proti Nemcem. Ta obdol- 
žitev in iz nje izvirajoči izraz »Nemcem prijazni Slovenci« za ljudi, 
ki so se politično vezali na nemške stranke, nista bila posledica ne­
kakšne zmote in zmotnih nazorov glede slovenskega nacionalnega gi­
banja,1 pač pa sta imela popolnoma določen politični namen, in sicer 
namen diskreditirati pred nemškim javnim mnenjem in še bolj pred 
nemškimi državnimi oblastmi slovensko nacionalno gibanje v celoti in 
njegove posamezne pripadnike posebej kot protinemške, to je proti- 
državne elemente. Imela sta torej čisto diskriminacijski značaj.
Slovenski izraz »nemškutarji« oziroma »nemčurji« pa ni bil ustre­
zen, kolikor je vseboval pojem narodnega odpadništva in neposrednega 
narodnega izdajstva (renegatstva). Ljudje, na katere se je ta izraz na­
našal, nikakor niso bili socialno enotna skupina, razlikovali so se po 
tem, da se je manjši del aktivno vključeval v nemško nacionalno po­
litično delovanje, večina pa je ostala le v pasivnem razmerju kot objekt 
tega delovanja. Še posebno ni mogoče trditi za to skupino v celoti, da 
bi njeno zadržanje pri političnih volitvah pomenilo narodno odpadništvo 
ali popolno izgubo narodne zavesti. Pojav skupine Slovencev na Koro­
škem, ki postajajo politična rezerva nemških strank, je v svojih manife­
stacijah, v svoji strukturi in v svojih vzrokih tako raznolik, da ga ni­
kakor ni mogoče označiti samo s karakteristiko pomanjkanja narodne
206
zavesti oziroma narodnega odpadništva, kar je glavna vsebina izraza 
nemškutarstvo oziroma nemčurstvo.
Neresničnost in klevetniški značaj trditve o nemštvu sovražnem 
značaju slovenskega narodnega gibanja sta postala očitna v nemško 
liberalni agitaciji na Koroškem že takoj spočetka. Že v prvem letniku 
»Freie Stimmen« najdemo značilen primer, ki se je pozneje neprestano 
ponavljal v neštetih variantah. Poročilo o slovenskem narodnem taboru 
na Žopračah dne 18. septembra 1870 je trdilo, da so govorniki tam 
ščuvali proti Nemcem.2 Koroško konservativno glasilo je spričo tega po­
zvalo okrajnega vladnega komisarja Valentina Pogatschniga, ki je bil 
uradno navzoč na taboru, naj javno pove resnico, da ščuvanja proti 
Nemcem tam ni bilo. Na ta apel je nemško nacionalno glasilo moralo 
priznati, da takega ščuvanja v govorih na taboru res ni bilo, kar ga 
pa ni motilo, da ni v nadaljevanju svojega polemičnega odgovora pono­
vilo v drugačni obliki trditev, da je slovensko narodno gibanje usmer­
jeno proti mirnemu sožitju med Slovenci in Nemci?
V našem razpravljanju se želimo izogniti prvemu in drugemu iz­
razu, zadrega pa je za boljšega in primernejšega. Težko bo najti besedo, 
ki bi pojav v celoti primerno izražala. Zasilno bomo uporabili »nemško 
usmerjeni Slovenci«.
V tem poglavju ne bomo raziskovali splošnih političnih, gospodar­
skih in družbenih faktorjev, ki so povzročili pojav nemško usmerje­
nega slovenstva. Deloma naj na ta vprašanja odgovori ves pričujoči 
spis. Zdaj se bomo omejili na nekatere politične in kulturne poteze 
miselnosti, zvezane s pojavom nemško usmerjenih Slovencev. Ta mi­
selnost je bila tako produkt pojava kot eden izmed faktorjev njego­
vega nastajanja. Čeprav je v zgodnji dobi prevladovala prva stran 
njenega značaja, v poznejšem razvoju pa druga, bi pojava samega ne 
mogli pravilno dojeti, če ne bi ves čas imeli pred očmi enotnosti nje­
govih dveh protislovnih elementov: spontanosti in obenem vdajanja 
pritisku.
Gospodarskih družbenih in političnih dejavnikov, ki so povzročali 
v zgodnejšem obdobju v glavnem spontano prehajanje slovenskih me­
ščanskih oz. pomeščanjenih slojev v vrste nemškega liberalizma, tudi 
v poznejšem obdobju ne moremo izključiti, čeprav postaja njihov re­
lativni pomen vedno manjši in že kmalu niso več dominantni med 
nagibi za politično odločitev nemško usmerjenih Slovencev. V absolut­
nem merilu pa njihova pomembnost narašča, ker nekako v 90. letih
207
ne delujejo več samo na mestno prebivalstvo, ampak tudi na znaten 
del nove plasti podjetnikov, trgovcev, večjih kmetov itd. na sloven­
skem podeželju. Ta plast je deloma izhajala iz generacije, katere se je 
slovenska narodna prebuja že dotaknila in na katere zavest o slovenski 
narodnosti se je miselnost nemško usmerjenih Slovencev, kakor bomo 
videli, vseskozi ozirala. Ne more biti govora, da bi se ta del slovenskega 
prebivalstva odrekel lastnega političnega uveljavljanja zaradi nekakšne 
prirojene in usodne nesamosvojosti in da bi se brezosebno in brezpo­
gojno podvrgel nemškemu političnemu jerobstvu. A vendar je že tedaj 
bilo v zadostni meri očitno, da pomeni politična podreditev v zadnji 
konsekvenci tudi germanizacijo in vsiljuje se vprašanje, kako je do 
takšne odločitve moglo priti, kadar ni šlo že kar za namerno utapljanje 
v nemštvu.
Pri odgovoru na to vprašanje hočemo za zdaj izločiti tiste elemente 
materialne odvisnosti slovenskega prebivalstva, o katerih govorimo v 
drugih poglavjih in ki so povzročali, da je pri velikem delu, verjetno 
celo pri večini nemško usmerjenih Slovencev nemogoče govoriti o ka­
kršni koli prostovoljni odločitvi, kaj šele o zavestni podreditvi. Omejili 
se bomo na tisti del slovenskih volivcev, ki je v splošnem sistemu sicer 
bil vezan na nemški kapital, ki pa v svojih trenutnih odločitvah ven­
darle ni bil izpostavljen možnosti neposrednega diktata s strani vla­
dajočega nemškega meščanstva. To so bili v prvi vrsti kapitalistični 
elementi na vasi, premožnejši posestniki, obrtniki, trgovci in drugi 
podjetniki. Ta sloj volivcev je gotovo bilo treba pridobiti za nemško 
nacionalno stranko tudi s prepričevanjem, agitacijo, organizacijskim 
zajemanjem itd. Ta plast je zaradi svojega ugotovljenega narodnega 
čuta morala pred tako odločitvijo najprej premagati določene pomi­
sleke, ki so bili s tem čutom zvezani. In tukaj nastopa trenutek, ko 
miselnost nemško usmerjenega slovenstva iz produkta postaja faktor, 
se spreminja v sredstvo v rokah nemškega meščanstva, da z njim za­
vestno in sistematično odstranjuje oviro, ki jo pomeni narodna zavest. 
Nemški nacionalci na Koroškem so v teku desetletij s sistematično pro­
pagando ustvarjali miselnost, v kateri se je odločitev Slovencev za po­
litično podreditev prikazovala kot moralno visokovredno dejanje.
Omenjeni trenutek se je individualno in skupinsko pojavljal nepre­
nehoma v vsem času, zlasti po 1. 1873. Od njega dalje ostaja element 
spontanosti v političnem podrejanju nemštvu daleč v ozadju, skoraj
208
povsem ga zakrije učinek hotene, sistematične in mogočne akcije nem­
škega meščanstva.
Koroško nemško nacionalno meščanstvo se je strastno vživelo v 
vlogo izvrševalca velikega zgodovinskega poslanstva nemštva na tem 
južnem mejnem področju. Potrditev lastne veličine je iskalo v priza­
devnem zaviranju in dušenju rasti malega naroda Slovencev. Ni mu 
šlo samo za obrambo privilegiranega zgodovinskega položaja, tudi ne 
zgolj za sebično, a konec koncev razumljivo izkoriščanje prednosti, ki 
jih je dajalo dejansko stanje. Šlo mu je za več, za zanikanje možnosti 
in upravičenosti slovenskega narodnega razvoja v celoti.
Že na začetku slovenskega gibanja na Koroškem v letu 1848 smo 
ugotovili, da je celo Vincenc Rizzi, kot predstavnik demokratične in 
v narodnostnem pogledu najtolerantnejše struje nemškega meščanstva 
na Koroškem, brezpogojno zavračal misel na slovensko politično samo­
stojnost in to utemeljeval s političnim imperativom, z nujnostjo, da 
Nemčija obdrži prosto pot do Trsta. Boj za prosto pot bodoče Nemčije 
do Trsta je bil v miselnosti koroškega nemškega nacionalizma venomer 
prisoten, bil mu je sveto poslanstvo, v imenu katerega so se zdela po­
svečena vsa represivna dejanja proti slovenski enakopravnosti. V boj­
nem uvodniku »Sovražniki vsenaokrog« ugotavlja nemško nacionalno 
glasilo »Freie Stimmen« leta 1897 »nezlomljeno bojno navdušenje« 
in »dejansko odločnost« nemških nacionalcev, da bi preprečili odlam- 
ljanje »našega področja« in poudarja: »Prav zares je že dovolj izgub­
ljenega. Širok pas slovenskega in italijanskega ozemlja nas Nemce 
danes ločuje od našega južnega morja; Kranjska, dežela Anastazija 
Griina, je skoraj čisto slovenizirana, na Spodnjem Štajerskem se vzdi­
gujejo samo še posamezna mesta kot nemški jezikovni otoki iz slovenske 
poplave, v našem pristaniškem mestu Trstu vlada laštvo . . .«4 Značilno, 
da v tem turobnem naštevanju manjka ravno Koroška, dežela kjer 
nemški nacionalci za turobnost pač niso imeli prav nobenega vzroka. — 
Na kongresu koroške nemško nacionalne stranke 11. novembra 1900 v 
Celovcu je nemški nacionalni politik Lemisch, pozneje vodilna nemška 
osebnost v plebiscitni dobi, poudarjal: »Južni Nemci imamo visoko 
nalogo: skrbeti moramo, da ostane pot velike Nemčije k morju in 
proti Aziji odprta.«5 Koroški predstavnik Dobernig je na zborovanju 
nemških nacionalcev za alpske dežele 13. januarja 1907 v Leobnu 
takole definiral nalogo in vlogo nemških nacionalcev na Koroškem: 
»Ob tem, da kljub vsem nasprotnim izkušnjam ne odnehamo v naših
14 Narodna politična aavest na Koroškem
209
prizadevanjih, da bi zajeli vse nemške svobodnjake in narodno zavedne 
v deželi (Koroški), vrh tega, da v lastni deželi vzdržujemo red, je 
naša naloga še, da svojim rojakom, ki so raztreseni v obmorskih de­
želah, dajemo zaslombo in tako vzdržujemo prosto pot do Jadranskega 
morja.«6 Vzdrževanje reda, o katerem je govoril Dobernig, je pomenilo 
pač popolno obvladanje in udušitev slovenskega političnega prizade­
vanja.
V imenu boja za Trst so koroški Nemci dejansko tudi zanikali 
pravico Slovencev do razvijanja lastne kulture, do upoštevanja te kul­
ture v osnovnošolski vzgoji itd., kajti kulturna afirmacija slovenskega 
področja bi zmanjševala upravičenost Nemčije do teritorialne zveze z 
morjem. To misel so popolnoma jasno izrazili med drugim leta 1909 
v programatičnem uvodniku z naslovom »Boj za Trst«. V njem so 
najprej poudarili zgodovinsko pravico Nemcev na tržaško pristanišče, 
poudarili, da se med nemškim jezikovnim področjem in Trstom raz­
prostira le nekaj kilometrov tujega jezikovnega ozemlja, čez katero pa 
vodi brv neštetih nemških jezikovnih otokov. »Slovensko zaledje je 
tako ozko in tako brez kulture, da ne more na Trst imeti nobene pra­
vice.« Z druge strani pa Nemci spoznavajo velikanski pomen Trsta kot 
vrat na jug in »od severa podajajo bratovsko roko v pomoč bratom, ki 
se bojujejo za zaščito milijonov nemškega narodnega premoženja.«7 V 
službi nemškega imperializma na njegovem južnem bojnem področju 
so nemški liberalni nacionalci za osnovno geslo svoje politike postavili 
to, da so popolnoma zanikali slovenskemu narodnemu gibanju v celoti 
in še zlasti na Koroškem upravičenost do obstoja.
Videli smo, da je ljudska vsebina mladoslovenskega taborskega gi­
banja na Koroškem nemško meščanstvo prisilila na začasno taktiziranje, 
vendar je potreba tega taktiziranja izginila po letu 1873, ko se je ne le 
taborsko gibanje, marveč tudi idejno ločevanje duhov v slovenskem 
političnem življenju v celoti umaknilo »gnilim in strahopetnim časom« 
(Levstik). Temu je pripomogla tudi mogočna podpora, ki jo je nem­
škemu meščanstvu priskrbela liberalna centralistična Auersperg—Las- 
serjeva vlada. V tem obdobju je samo konservativna nemška stranka na 
Koroškem iz političnih opozicijskih nagibov in pa zaradi svoje šibkosti 
čutila potrebo načelno priznavati enakopravnost slovenskega elementa 
v deželi, seveda samo v okviru prizadevanj za kronovinski federa­
lizem.
210
Nemško nacionalni liberalci so že v času taborskega gibanja orga­
nizacijsko in politično pripravljali svoj prodor na slovensko področje 
in izjavili: »Na Koroškem ne potrebujemo nobene sprave (s sloven­
skim političnim gibanjem), kajti interesi Slovencev in Nemcev gredo 
roko v roki in skupno se hočemo zanje truditi.«8
V trenutku, ko se je v začetku 1. 1890 na Dunaju sestala konfe­
renca Staročehov in čeških Nemcev in ko je pričakovana sprava na 
Češkem spodbudila tudi podobne upe Slovencev na Štajerskem in Ko­
roškem, so nemški nacionalci spravo odklonili, češ da lahko zanje po­
meni »samo vir novih bojev«.9 V uvodnih člankih o »dobri soseščini« 
na Koroškem je nemško nacionalno glasilo utrdilo osnovno tezo nem­
ških nacionalcev glede slovenskega gibanja na Koroškem, namreč, da 
je vsak Slovenec, ki to gibanje podpira, agent sovražnika in izdajalec 
lastne domovine.10
Svojo tezo popolnega zavračanja slovenskega narodnega gibanja 
sploh in še posebej na Koroškem so nemški nacionalci ponavljali ne­
prestano in jo razvili do zadnjega nasledka. Ko je leta 1890 ljudsko 
štetje pokazalo nazadovanje števila ljudi s slovenskim občevalnim jezi­
kom na Koroškem, so poudarjali, da slovensko ljudstvo zaradi svoje 
majhne notranje moči pač ne more zahtevati, da bi ga imenovali na­
rod, s katerim bi bilo treba v prihodnosti računati.'1 Naslednje leto so 
trdili, da člen 19. ustave ne more biti podlaga za enakopravnost slo­
venskega jezika v šoli na slovenskem Koroškem, kajti »svetovni jezik 
in zakotni jezik ne moreta biti enakovredna.«12
Ob ustanovnem občnem zboru nemško nacionalne stranke na Ko­
roškem 13. novembra 1892 je njeno glasilo objavilo dolgo pesem, v 
kateri kliče na boj proti sovražniku, ki hoče vdreti čez Karavanke in 
ki z zločinsko roko seje v deželi seme nesloge; seme je pognalo, z 
njegovo rastjo vred pa raste sveta jeza ljudstva (nemških nacionali­
stov). Pesem poziva na uničenje tega zmaja (to je slovenskega narod­
nega gibanja), treba ga je zmleti, preden ne zraste še večji. »Dobro 
nemško in svobodnjaško obdržati našo Koroško, to je cilj, ,enotnost’ pa 
geslo!« Takšen je programski zaključek tega svojevrstnega »poetične­
ga« dokumenta nemškega nacionalizma na Koroškem.13 Načelno sta­
lišče, da je Koroška nemška dežela in da taka mora ostati, je bilo pod­
laga, s katero so na tem ustanovnem zboru slovenske politične zahteve 
na Koroškem označili kot provokacijo. Boj proti slovenskim zahtevam 
je občni zbor navedel kot prvi razlog za ustanovitev nemško nacionalne
14*
211
stranke v tej deželi. V sprejeti resoluciji je bilo med drugim rečeno: 
»Koroški strankin zbor priznava nujnost, da je treba odločno in enotno 
nastopiti proti pogubni agitaciji, ki jo je v veliki meri zanesel v deželo 
tuji element in ki je usmerjena k temu, da bi na Koroškem nemška 
narodnost in nemški jezik bila utesnjena, kar pa nikakor ne ustreza 
interesom in potrebam prebivalstva. V ta namen, kakor sploh zaradi 
varovanja strankinih interesov se ustanavlja strankina organizacija.« 
Istočasno, ko je odrekel upravičenost slovenskega narodnega gibanja na 
Koroškem in mu zanikal celo avtohtonost, je nemško nacionalni zbor 
moral priznavati, da nemško prebivalstvo nikakor ne kaže kakega po­
sebnega interesa za takšno nacionalistično politiko in da je nacionalno 
bojno razpoloženje nemškega prebivalstva lahko le sad stalnega agita­
cijskega dela organiziranega nacionalizma. Državni poslanec Stein­
wender je na zboru med drugim dejal: »Mi imamo vendar plemenito 
nalogo utrjevati nemštvo v deželi in pri tem moramo dajati prebival­
stvu dober zgled. Narodni čut v ljudstvu je šibek in ohlapen, venomer 
ga je treba spodbujati in povzdigovati.« Ta Steinwenderjeva ugoto­
vitev in priznanje osvetljujeta z ene strani resnično razpoloženje nem­
škega malega človeka na Koroškem, ki se zaradi slovenskih zahtev po 
enakopravnosti ni čutil nič ogroženega, po drugi strani pa kažeta 
dvojno mero in nacionalistično moralo nemških »naprednjakov«, ki so 
Slovencem zanikali pravico do političnega delovanja med slovenskim 
prebivalstvom. Značilno za »liberalnost« tega pomembnega shoda nem­
ških nacionalcev na Koroškem, od katerega datira nova napadalna faza 
v razvoju nemško nacionalnega boja za popolno politično udušitev slo­
venstva na Koroškem, je dejstvo, da je v svoji argumentaciji izhajal 
od zgodovinskega prava, ali kakor je izrazil državni poslanec Dummrei- 
cher: ». . . popolnoma jasno nam je, da bomo pač prastari nacionalni 
položaj na Koroškem lahko samo tedaj trajno ohranili, če bo zgodovin­
ski položaj Nemcev v Avstriji znova izbojevan in potrjen.«14
Logični zaključek, do katerega je nemško nacionalistična teza na 
Koroškem prišla še pred koncem obravnavanega obdobja, pa je bil, da so 
Slovenci na Koroškem le gostje, torej ljudje, ki ne le nimajo pravice 
do enakopravne besede, ampak katerih bivanje na Koroškem je le za­
časno. Na občnem zboru »Deutscher Volksverein in Kärnten« 15. no­
vembra 1909 je nemško nacionalni politik Dobernig razglasil: »Proti 
nacionalno nastopajočemu slovenstvu, ki predrzno zlorablja pravico 
gosta in ki se rado vidi v vlogi osvajalca, ni mogoče zavzeti dovolj
212
ostrega in brezobzirnega stališča.«1’ V tem času je torej že bil položen 
temelj politiki fizičnega zatiranja in izrivanja slovenskega narodnega 
gibanja na Koroškem.
Nagibi, zaradi katerih so koroški nemški nacionalci s tako slepo 
strastjo služili nemškemu imperializmu, nikakor niso bili zgolj ne­
kakšna viteška zvestoba visokim idealom nemštva. V glavnem so bili 
veliko bolj prozaične narave. Boj proti slovenskemu narodnemu gi­
banju ni bil celo po njihovem lastnem spoznanju zgolj nekakšen idealen 
spopad med dobrim in zlim, ampak je v prvi vrsti služil čisto praktič­
nim in otipljivim koristim nemškega meščanstva. Naj kot pričo nave­
demo samega predsednika koroške nemško nacionalne stranke Dober - 
niga. Na kongresu stranke 11. novembra 1900 v Celovcu je takole 
opisal socialno osnovo nemškega nacionalizma na Koroškem: »Če se 
lahko Nemci v alpskih deželah vedno znova prepričamo o tem, da po­
meni pritok slovanskih elementov z juga in s severa nacionalno in 
gospodarsko vplivanje na naše razmere, da z naraščanjem slovanskih 
trgovcev in obrtnikov ne prihaja samo do premika jezikovnih meja, 
marveč da sta tudi domači trgovec in obrtnik zaradi naraščanja konku­
rence ogrožena v svojem obstanju; — če se, nadalje zavedamo, da 
bodo nemški uradniki na Koroškem in njihov naraščaj pri svojem 
napredovanju le prekmalu na lastnem telesu občutili hiperprodukcijo 
čeških in slovenskih učnih zavodov; — če slednjič opazujemo utesnje­
vanje tržišča nemških kmetovalcev in širjenje dejavnosti slovenskih 
političnih zadružnih ustanov — potem ne bomo niti za trenutek podvo­
mili o tem, da narodno vprašanje nima samo čisto idealne strani, ampak 
da je to vprašanje kruha za Nemce v Avstriji in da se le-ti bojujejo 
samo za svoj gospodarski obstoj, kadar se odločno upirajo vsakemu 
nadaljnjemu nacionalnemu oškodovanju.« Tako Dobernig.16 Razume se, 
da na Koroškem ni moglo biti govora o kakem premikanju jezikovne 
meje na škodo Nemcev ali pa o utesnjevanju nemških obrtnikov, trgov­
cev in uradnikov s strani slovenskega življa. Po takšne pojave, če so 
hoteli o njih govoriti, so koroški nemški nacionalci morali hoditi na 
posodo kam daleč na Češko. Šlo jim je za osvajanje tudi tistega živ­
ljenjskega prostora, ki ga še niso imeli. Pač svojevrstna ilustracija iz­
redne potlačenosti Slovencev na Koroškem. Enako neutemeljeno je bilo 
tudi tisto, kar je resolucija tega nemško nacionalnega kongresa v Ce­
lovcu govorila o tem, da je Nemcem treba na vseh področjih javnega 
življenja znova priboriti vpliv, ki jim pripada. Ta vpliv je na Koro­
213
škem v vsem obravnavanem obdobju pač vedno bil absoluten in niti 
najmanj utesnjen. Šlo je pač za opravičevanje še večje agresivnosti 
proti slovenskemu življu, za udušitev vsake misli na njegovo politično 
enakopravnost.
Vzlic vsem silnim privilegijem in dušeči nadmočnosti, kljub vztrajni 
in sistematični napadalnosti pa nemški meščanski nacionalisti na Ko­
roškem niso mogli mimo dejstva, da je prebivalstvo slovenskega dela 
dežele presenetljivo vztrajno ohranjevalo svoje etnične karakteristike, 
v prvi vrsti slovenski jezik. Tega dejstva ni bilo moč odstraniti z vsem 
velikim prizadevanjem, ki so ga bili zmožni. Treba je bilo iskati drugih 
rešitev. Najpomembnejša med njimi je bila, širiti z vsemi sredstvi mi­
selnost nemško usmerjenega slovenstva. Nekatere poteze te miselnosti 
so se v zasnovi izoblikovale ob prevladanju konservativne težnje v slo­
venskem gibanju na obeh prvih njegovih viških krog 1. 1848 in 1870, 
treba jim je bilo le dati materialno moč s propagando v tisku, šoli, 
politični agitaciji, z gospodarskim pritiskom itd. Dodati še druge poteze, 
ki so to miselnost zaokrožile že skoraj v sistem, ni bilo težko, saj so 
se jih lahko izposojali pri Nemcih drugih dvojezičnih dežel.
Prva družbena plast med Slovenci na Koroškem, ki je zapustila 
slovensko politično gibanje in se vdala nemškemu liberalizmu, je bilo 
slovensko malomeščanstvo. Neizvršena ločitev med mladimi in starimi 
v 1. 1873, zastajanje slovenskega gibanja v zastarelem klerikalnem kon- 
servativizmu, na Koroškem še občutneje kot v drugih slovenskih po­
krajinah, zveza tega gibanja z nemškimi konservativci v deželi, šte­
vilčna in gospodarska šibkost slovenskega mestnega elementa, vladno 
nasprotovanje slovenskim težnjam, to so glavni momenti, zaradi katerih 
je slovensko gibanje v očeh slovenskega dvojezičnega meščana na Ko­
roškem izgubilo vso svojo privlačnost. Široki in varni razgledi so se 
mu odpirali v naročju nemškega meščanskega sveta, za katerim je stala 
zmagovita Bismarkova Nemčija.
Dopis v »Slovenskem Narodu« 1. 1875 o nemčevanju koroškega 
slovenskega meščanstva značilno orisu j e spremembe, ki so v teh letih 
odločilno odvrnile miselnost tega družbenega sloja od slovenskega na­
rodnega gibanja.17 Glavne poteze te novo zavladale miselnosti lahko po­
sebno nazorno ugotovimo ob primeru slovenskega odvetnika dr. Matija 
Abuje, domačina iz Blač v Ziljski dolini. Slovenski državni in deželni 
poslanec Franc Grafenauer ga v svojih spominih karakterizira kot ene­
214
ga najsposobnejših tedanjih odvetnikov v Celovcu, konciliantnega moža, 
sijajnega govornika in v pravnih zadevah njegovega zastopnika.18
Dr. Abu j o najprej srečamo med odborniki za proslavo stoletnice 
Jarnikovega rojstva 1. 1884. Zahajal je v Čitalnico in veljal za »zmer­
nega rodoljuba«.19 Istega leta (1884) je bil Abuja izvoljen za deželnega 
poslanca v šmohorskem okraju. Njegova izvolitev je bila nekoliko pre­
senetljiva tako za slovensko-nemško konservativno kot za nemško libe­
ralno stranko, kajti Abuja prvotno sploh ni bil med kandidati, kakor 
izvemo iz »Freie Stimmen«. Po vsem videzu so se volilni možje šele 
na volišču samem odločili zanj kot za kandidata. Gotovo so ga poznali 
kot sposobnega človeka. Vsekakor so bile odločilne njegove osebne kva­
litete in ne takšna ali drugačna njegova politična usmerjenost, saj ta 
niti ni bila znana in sta obe stranki tedaj izrazili upanje, da se bo 
Abuja priključil njima. Andrej Einspieler se je v »Miru« razveselil, da 
je v Šmohorju bil »voljen narodni dr. Abuja«. »Freie Stimmen« so 
upale, da se Abuja najbrž ne bo štel h klerikalcem, marveč na zmeren 
način k (nemško) nacionalni smeri.20 Abuja pa je hitro razpršil vse 
dvome, ko je v nemško nacionalni »Deutsche Zeitung« izjavil, da je 
za napredno stranko, da ne more hoditi s klerikalci in konservativci, 
da obsoja narodni prepir, da se je šolal v nemških šolah in da ima 
zato tople simpatije za Nemce, ki so na Koroškem vodilni.21
Nemški nacionalci so spoznali v Abuji dragocenega človeka zaradi 
njegove popularnosti v Ziljski dolini, še večkrat so ga tam kandidirali 
v deželni zbor in z njegovo pomočjo pridobivali glasove slovenskih vo­
livcev. Na volilnem zborovanju leta 1890 v Bistrici na Zilji je Abuja 
takole opravičeval svoje politično ravnanje: Klerikalci in Slovenci se 
trudijo izpodkopati stvar napredka, ta pa je tisti, ki je dosegel velike 
dobrine, namreč napredno šolo in prosveto. »Resnični poštenjaki so 
naši nemški bratje. Vse, kar naša dolina premore, za vse se mora za­
hvaliti samo nemškim naprednjakom, ki nas nikoli ne majorizirajo. 
Mi vsi ljubimo svojo slovensko materinščino in je ne zanikamo; če 
hodimo kljub temu z naprednjaško stranko, ki pošteno želi naše dobro, 
potem ravnamo pravilno. V sili se spozna prijatelj. Če se v njej obr­
nemo na Nemce, dobimo pomoč. Mi smo z vami, Nemci, pa naj valovi 
nacionalne plime vstajajo še tako visoko!«22
Vidimo, da je Abuja medtem postal že rutiniran politik, z uglajeno 
frazo. Na prvem mestu enači klerikalizem in slovenstvo in jima zoper­
stavlja (nemško) naprednjaštvo. A pri tem ne pozna mere. Njegova
215
trditev, da se ima slovenska Ziljska dolina prav za vse, kar dobrega 
uživa, zahvaliti nemškim liberalcem, je vsekakor močno pretirana. 
Težko, da bi izvirala iz notranjega prepričanja; z njo je najbrž skušal 
pred seboj in pred drugimi opravičiti svojo nemško politično opredeli­
tev, katere moralno dvomljivost je na svoj način občutil. Brezmejno 
hvalisanje nemške nesebičnosti in nemških zaslug za napredek, ki je 
obenem pomenilo skrajno podcenjevanje kvalitet lastnega naroda, ki 
ju ugotavljamo pri dr. Abuji, sta značilni za miselnost slovenskega, 
Nemcem vdanega malomeščana. Tretja značilnost nemško usmerjenega 
slovenstva pa je poudarek, da se lastnega slovenskega materinskega je­
zika ne sramuje in da ga ne taji. To trditev bomo še večkrat srečali. 
Kadar je prihajala iz ust ljudi, ki so, podobno kot Abuja, snubili slo­
venske volivce, potem lahko upravičeno dvomimo o njeni iskrenosti, 
čeprav so se tudi oni najbrž z njo tolažili. Iz tega poudarka pa z goto­
vostjo lahko zaključimo, da snubljeni volivci do svojega etničnega po­
rekla, do svojega jezika, nikakor niso bili ravnodušni.
Vse tri elemente miselnosti nemško usmerjenega slovenskega malo­
meščanstva so poprijeli nemški nacionalci in jih s svojimi velikimi 
možnostmi potencirali v sredstvo, s katerim so se trudili zavreti in 
nevtralizirati razvoj slovenske narodne zavesti. S tem sredstvom so sku­
šali ublažiti tisto protislovje med etnično pripadnostjo in nemško libe­
ralno politično usmerjenostjo, ki je slejkoprej bilo občuteno celo pri 
meščanski slovenski (dvojezični) plasti. To je bila prva plast sloven­
skega prebivalstva, ki ga je politika nemških liberalcev sistematično 
pridobivala. Podeželsko prebivalstvo je prišlo na vrsto šele pozneje. 
V zvezi s tem je tudi dejstvo, da je v prvem času, v osemdesetih in v 
večjem delu devetdesetih let, nemškim liberalcem zadostovala dejav­
nost v nemškem jeziku, pozneje pa so morali pisati v slovenskem.
V rokah nemških nacionalcev je propagiranje miselnosti nemško 
usmerjenega slovenstva seveda dobilo še posebne poteze, ki so se obli­
kovale po potrebi politične učinkovitosti, ali bolje, ob soočenju z že 
obstoječo politično in narodno zavestjo slovenskega prebivalstva. Te 
poteze so se poglabljale zlasti v treh smereh: zavračanje očitka narod­
nega odpadništva na račun nemško usmerjenih Slovencev, poudarjanje 
slovenstva kot pojava, ki ga je moč trpeti samo izven politike, in 
končno, zanikanje možnosti razvoja polnovredne slovenske kulture, in 
sicer iz razlogov majhnosti, zaostalosti in celo umske manjvrednosti 
slovenskega ljudstva.
216
Očitanj, da so narodni odpadniki, so se nemško usmerjeni Slovenci 
močno otepali. Nemško nacionalna propaganda je to upoštevala s tem, 
da jih je pogostokrat, zlasti ob volilnih priložnostih, imenovala kot Slo­
vence. Sploh je poudarjala, da ji ne gre za to, da bi Slovencem jemala 
njihovo narodnost, ampak da hoče le spravo in sožitje med obema na­
rodnostima. Na že omenjenem nemško liberalnem zborovanju v Bistriei 
na Zilji leta 1890, je npr. Abujevo deklarativno obljubo, da se Slo­
venci hočejo na Koroškem držati Nemcev, navzoči nemško nacionalni 
poslanec Ghon manifestativno podčrtal in zaključil: »Nemci in Slo­
venci hočemo ravnati samo kot Korošci. Podajam dr. Abuji roko in 
tudi v prihodnosti hočemo hoditi skupaj.« — Ali drug primer. Valentin 
Komar in Valentin Schein iz Lovank pri Dohrli vesi, katerima je 
»Mir« očital, da sta se pustila zapeljati in da sta govorila na nemško 
liberalnem shodu v Dobrli vesi, sta v »Freie Stimmen« izjavila: »Mi 
Lovančani smo že od nekdaj vneti Slovenci . .., pač pa smo vedno za 
odkritosrčen mir in ne za spor med obema narodnostima . . .«°
Enako koncesijo slovenski narodni zavesti najdemo tudi v obsežnem 
članku, objavljenem v dveh številkah »Freie Stimmen« istega leta. 
Ta članek pomeni poskus zaokroženo formirati miselnost nemško 
usmerjenega slovenstva. Izšel je na uvodnem mestu z naslovom »Dobro 
sosedstvo«, pisal pa ga je anonimni »koroški Slovenec« (»Von einem 
Kärntner Slovenen«). Zavrača očitek, da se koroški Slovenci pustijo 
posiljevati Nemcem zaradi pomanjkanja nacionalnega čuta: »Mi se ne 
puščamo posiljevati, marveč mi hodimo skupaj z Nemci. . . ker smo 
uvideli, da je to nujno.« Nujno je zaradi naravnih meja, zgodovinskih 
razmer in gospodarskih razmer. Poudarja, da noče priključitve dela 
Koroške med Dravo in Karavankami Kranjski, ker bi prebivalstvo tam 
še vedno moralo trgovati s sosednimi nemškimi mesti in bi zato potre­
bovalo nemški jezik. Zato mora tudi »... vsak misleči koroški Slovenec 
uvideti nujnost nadaljnjega obstanka naših upravnih in šolskih raz­
mer.«24 V nadaljevanju skuša podrobneje formulirati odnos do sloven­
skega vprašanja. Poudarja, da so ljudje na Koroškem postali koroško 
ljudstvo. »Če nas kdo v tujini vpraša: ,Kakšen deželan pa si ti?’ — 
potem mi z veselim ponosom odgovorimo: ,Korošec sem!’... Če pa še 
vpraša, ali si Nemec ali Slovenec, potem gotovo ne bo nihče tako po­
del (!), da bi se izdajal za Nemca, če je Slovenec. Saj to bi bila sra­
mota, ki se nam koroškim Slovencem vendar ne sme prisojati. ,Jaz 
sem Slovenec (Windischer)’, odgovarjam na takšno vprašanje odkrito
217
in prosto, ,vendar’, pristavljam vselej, ,sem užival nemško izobrazbo 
in sem srečen, da živim z nemškimi Korošci in da sem z njimi vred 
Korošec!« Po tej izjavi uvodnik nadaljuje, da je zgodovina razvila Slo­
vencem čut skupnosti z Nemci ».. . in ta čut se meša zlasti z našim 
narodnim čutom v tej meri, da se le-ta ne more stopnjevati do želje po 
nacionalnem vladanju.« Za to (da bi zahteval politično enakopravnost 
in nacionalno samoodločbo) je koroški Slovenec premehak in preveč 
vedro, lirično razpoložen; vzrok je tudi to, ». . . ker nima lastne zgodo­
vine kot drugi (t. j. Čehi in Madžari), marveč samo zgodovino koro­
ške kronovine. Ta zgodovina je pa nemška.« Če bi se hotel sklicevati 
na kratko prvo obdobje slovenske samostojnosti, bi bilo, kot da bi se 
zgrbljena starka, ki se je nekoč v otroških letih drsala, hotela spet 
drsati po ledu. »Če se odrečemo nacionalne samostojnosti, pa to še ne 
pomeni, da smo se odrekli svoje nacionalne posebnosti. Te posebnosti 
nam nikakor ni treba čisto izgubiti, kolikor ima dobre strani. Deloma 
pa se tako izgublja zaradi vsepreplavljajoče moderne kulture. Ali bi 
se mar hotel kdo temu upirati? Nezadržno se vrteče kolo časa bi ga 
zmlelo! Kdor noče iti z nami, zaostaja na svojo lastno škodo.« Uvodnik 
nato še naprej govori o nacionalni posebnosti. »Nacionalna posebnost 
se najvidneje izraža predvsem v materinskem jeziku. Ali moramo ta 
jezik zato izgubiti, ker smo se naučili nemški? Gotovo ne! Jaz s 
svojo ljubo slovensko (windisch) mamico nisem nikoli drugače govoril 
kot slovenski (windisch). Pa tudi celotni pouk na slovenskih šolah (!) 
se začenja v materinskem jeziku otrok. Kdor ima veselje in možnost 
izobraževati se dalje v tem jeziku, temu se v mestih v višjih učnih za­
vodih ponuja dovolj priložnosti. Toda deželni jezik na Koroškem lahko 
je in ostane samo nemški! In zaradi tega se mora ta jezik na vsaki 
šoli učiti in naučiti!« — Članek nato pravi, da tisti, ki ljubi svojo ko­
roško domovino, le-te ne bo hotel raztrgati, marveč se bo trudil, »da 
se obe narodni plemeni, slovensko in nemško, še bolj tesno med seboj 
združita, postaneta čisto eno ljudstvo. To pa je mogoče samo tedaj, če 
si Slovenec prisvoji tudi nemški jezik in izobrazbo. Samo tako lahko 
koroški Slovenci gledajo z mirnim očesom v prihodnost, naši lepi do­
movini v čast in obrambo!« Na koncu še učeče pristavlja, da so vsi ci­
vilizirani narodi mešani narodi in da je protikrščansko narode razdva­
jati. V naslednji številki pisec najprej označi kot glavnega sovražnika 
Koroške militarizem in korupcijo, katerima se nasproti pojavljata dva 
ekstrema: socializem in fanatični antisimetizem. »Koroški Slovenci
218
niso niti socialisti niti antisemiti — vsekakor ne najostrejše vrste.« 
Potem ko tako demagoško neopredeljeno govori o sovražniku (sloven­
sko narodno gibanje se kot sovražnika očitno ne upa označiti), opo­
zarja na nujnost skupnega odpora Slovencev in Nemcev na Koroškem. 
Priznava sicer, da niso tako sorodni med seboj, kot so bila grška 
plemena, ki so se združila v odporu proti Perzijcem, a vendar: »Vsi 
smo Arijci!« vzklika »in zato se tesno združujemo v obrambi proti 
zunanjemu sovražniku«, proti »vsepreplavljajočemu militarizmu v zve­
zi s korupcijo, ki hoče vse razkrojiti! In kdor nam hoče braniti, da bi 
hodili skupaj z Nemci, ta je agent našega skupnega zunanjega so­
vražnika, ta sploh ni Korošec! Če pa je Korošec, potem je izdajalec 
svoje lastne domovine: svoje domovine ne ljubi.«24
Ta načelni članek, v katerem so razložene agitacijske teze nemških 
nacionalcev na Koroškem na naslov Slovencev, je pomemben v dvoj­
nem smislu. Najprej po tem, da v njem najdemo splošne poteze obraza, 
ki so ga hoteli nadeti nesvojim Slovencem v vsem času, ki ga zajema 
naša obravnava: slovensko podeželje je iz gospodarskih razlogov vezano 
na nemška mesta, zato je nemški jezik temu podeželju potreben, koro­
ški pokrajinski patriotizem je poudarjen kot najvišja vrednota, pri 
čemer je zamolčano dejstvo, da ta patriotizem prav nič ne ovira Nem­
cev, da se ne bi uveljavili kot integralni del svojega naroda; zgodo­
vina Koroške je nemška zgodovina, deželni jezik na Koroškem je lahko 
samo nemški, slovenska narodna posebnost je protikulturna, kdo se je 
drži, zaostaja na svojo lastno škodo. Glavni poudarek pa ima že v tem 
času diskriminacijska trditev, da je tisti, ki nastopa proti političnemu 
podrejanju Slovencev Nemcem, agent zunanjega sovražnika, da je izda­
jalec domovine in da te domovine ne ljubi. — To vodilno misel nem­
ško nacionalne argumentacije lahko zasledujemo kot rdečo nit skozi 
vse faze njenega razvoja v obravnavanem obdobju in še pozneje. Kdor 
se poteguje za slovensko nacionalno samoodločbo, ta je v teh posa­
meznih fazah najprej izdajalec v korist fevdalni reakciji, pozneje 
agent imaginarnega militarizma in korupcije, nato agent jugoslavizma, 
nato komunizma itd., a vedno izdajalec, domovini nezvest in izvržek. 
Ta diskriminacijsko teroristična teza je »teoretični« izraz tistega vsak­
danjega, široko razpredenega individualnega pritiska, ki je legel v ob­
dobju imperializma na slovensko prebivalstvo in izrabljal vse možnosti, 
ki mu jih je dajal koroški sistem. — Dokumentarnega pomena sta oba 
članka zaradi tega, ker dokazujeta, da v tej začetni fazi političnega pro-
219
diranja nemških nacionalcev na slovensko Koroško njihova agitacija 
ni načenjala nekaterih poglavitnih in naravnih zahtev slovenskega pre­
bivalstva. Niti najmanj ni dvomila o njegovem slovenskem narodnem 
značaju, ni sledu o kakem ločevanju od Slovencev v drugih slovenskih 
deželah. Slovencem priznava njihov posebni narodni čut, njihovo na­
rodno posebnost, katere naj višji izraz je slovenski materinski jezik, 
priznava upravičenost, da si svoje nacionalne posebnosti ohranijo, vse 
to z glavnim pogojem, da te posebnosti ne morejo biti podlaga zahtevi 
po nacionalni samostojnosti. Ta agitacija je priznavala brez pridržka 
tudi upravičenost zahteve oziroma tedanjega dejanskega stanja, da se 
vsi slovenski otroci, ne glede na politično usmerjenost staršev oziroma 
na njihovo željo, vsaj v prvem času obveznega šolanja poučujejo samo 
v slovenskem materinem jeziku. Ta agitacija v tedanjem času celo ni 
naravnost omenjala slovenskega političnega narodnega gibanja, ga ni 
postavljala za glavnega sovražnika,marveč je slovensko podrejanje Nem­
cem v obrambnem boju utemeljevala z nevarnostjo nekakšnega neopre­
deljenega militarizma in pa korupcije. Iz teh dejstev izhaja zaključek, 
da je slovensko koroško prebivalstvo ne glede na svojo politično orien­
tacijo, v tem času vsekakor imelo svojo naravno in normalno zavest 
pripadnosti slovenski narodnosti in da je prav ta zavest kljub nena­
vadno ugodnim političnim, gospodarskim, družbenim, zgodovinskim in 
ostalim okoliščinam v korist nemško nacionalni stranki, pomenila za 
to stranko glavno oviro njenega političnega prodiranja.
Tudi v drugih izjavah najdemo izraženo to dejstvo. Ko je klerikalni 
»Kärntner Volksblatt« leta 1890 trdi, da v koroškem deželnem zboru 
skoraj ni Slovencev, so mu »Freie Stimmen« odgovarjale na uvodnem 
mestu, da sta v tem zboru najprej dva slovenska klerikalna poslanca, 
namreč Andrej Einspieler in Muri, nato pa »še Slovenci dr. Abuja, 
Seebacher in Orasch, katerih ,Volksblatt’ sicer noče priznati kot Slo­
vence, ker, oh ker so naprednega mišljenja in nočejo s klerikalnimi 
načrti za trapanje ljudstva imeti nič skupnega. Zaradi tega pa vendar 
ostajajo Slovenci . . .«2S Istega leta je na shodu v Prevaljah predsednik 
koroškega Bauernbunda Seebacher poudarjal, da je rojen Slovenec.26 
Prav tako je tedaj deželni poslanec Orasch v svojem pismenem poro­
čilu volivcem poudarjal, da je rojen Slovenec in da svojega materin­
skega jezika nikoli ni zanikal.27 Na ustanovnem občnem zboru reorgani­
zirane nemško nacionalne stranke v Celovcu, 12. novembra 1892, je 
glavni referent, deželni poslanec dr. Luggin, poudarjal, da je naloga
220
stranke ščititi nemške pozicije na Koroškem: »Moramo torej ščititi 
naše ljudstvo in našo deželo; pri tem pa ščitimo tudi tiste Slovence, 
ki spoznavajo, da jih gospodarski promet in zemljepisna lega dežele 
trdo silijo živeti z Nemci v slogi in miru in iskati v skupnem delu z 
deželnimi brati svojo resnično blaginjo.«28 Nemško nacionalna stranka 
na Koroškem je leta 1897 v svojem volilnem proglasu zagotavljala 
slovenskim volivcem: »Če vam pravijo, da hočemo svoje slovenske de­
želne tovariše zatirati, tega ne verjemite. Nasprotno, mi hočemo živeti 
v miru z vsemi Slovenci, ki sami bivajo v dobri soseščini z nami in ki 
hočejo skupaj z nami delovati za napredek in blaginjo dežele.«2’ Celo 
na občnem zboru »Deutscher Volksverein in Kärnten« 15. novembra 
1909, ki je bil v tistem času ustanovljen z namenom pobijati slovensko 
nacionalno gibanje na Koroškem (Dobernigova izjava), v času naj­
hujših narodnostnih zaostritev, je glavni referent pozdravljal »priklju­
čitev svobodnjaških in Nemcem prijaznih slovenskih deželnih prebival­
cev«.30 Še celo 1. 1909 skrajni nemški nacionalisti na Koroškem niso 
puščali nobenega dvoma o tem, da slovenski volivci nemških strank po 
narodnosti vendarle ne bi bili Slovenci.
Tretja smer nemške propagande med Slovenci je bila gojenje ob­
čutka manjvrednosti. V ta namen je v prvi vrsti široko izkoriščala su­
gestivni vpliv, ki so ga imele ogromne prednosti nemštva v primerjavi 
s slovensko pičlostjo. Na eni strani ogromen nemški narod v okviru 
Avstrije in Nemčije, na drugi strani majhen, nepriznan malorazvit, 
reven narod Slovencev.
Nemški statistik Rauchberg, ki je raziskal razvoj številčnega raz­
merja med Nemci in Čehi na Češkem, torej na področju, kjer so Nem­
ci bili v manjšini, na področju, s katerim se slovensko-nemško mejno 
področje po gospodarski razvitosti ne more niti primerjati, je prišel 
do takihle zaključkov: Če hočemo pravilno vrednotiti število Nemcev 
in Čehov na Češkem, ga je treba vključiti v narodnostno statistiko 
ne le Avstrije, marveč Evrope. Na Češkem sta 2/3 vseh Čehov in 1/4 
vseh Nemcev v Avstriji. Nemški pomen je večji od deleža, ki ga imajo 
Nemci na Češkem: »Kakor so tehtni nemški interesi na Češkem že 
sami po sebi, bi jih vendarle podcenjevali, če ne bi hkrati ocenjevali 
tudi njihovega državnega pomena za Avstrijo in njihovega nacional­
nega pomena za celotno nemštvo. Češki Nemci niso združeni samo z 
Nemci vseh drugih avstrijskih dežel v važnih nalogah za državno celoto, 
oni tvorijo z njimi skupaj tudi člen velike kulturne skupnosti nem-
221
škega naroda.« »Svoj položaj v deželi ne branijo samo za sebe, marveč 
hkrati v interesu Avstrije in v interesu vseh Nemcev.« Za njihov boj 
je zainteresiranih 6,8 milijonov drugih Nemcev v Avstriji in 60 mi­
lijonov Nemcev v Reichu, Čehov pa vsega skupaj ni niti 6 milijonov. 
»To je véliko ozadje češkega narodnega boja,« zaključuje Rauchberg.51 
Njegove ugotovitve, napisane leta 1905, so seveda še v neprimerno 
večji meri veljale za Koroško, kjer so Slovenci tvorili manjšino, tra­
dicionalno podrejeno, brez politične zgodovinske osnove in kar je še 
pomembnejše, z nerazvitim lastnim meščanstvom oziroma brez indu­
strije. Sugestivni vpliv nemške moči ni bil le osnova vsega pisanja in 
govorjenja v vsakdanji politični propagandi s strani vladajočega nem­
štva, z njimi je bil prežet tudi pouk v šolah.
Ob vsem tem je slovenska propaganda imela le eno prednost: govo­
rila je v jeziku, ki je bil ljudstvu domač in lasten. Zato je nemška 
propaganda čutila potrebo odreči temu jeziku vsako kulturno in civili­
zacijsko sposobnost in vlogo, prikazati ga kot nevrednega zanimanja 
in ljubezni. S tem namenom je poudarjanju nemške materialne pre­
moči dodajala tudi brezmejno poveličevanje zaslug nemške kulture in 
civilizacije. Nemški tezi ni koristila samo dejanska majhnost sloven­
skega kulturnega prispevka v evropskem okviru, posebno v primerjavi 
z nemškim, marveč tudi okoliščina, da je na Koroškem, z izjemo spo­
radičnih poskusov v letih 1867 do 1873 in v manjši meri 1907 do 
1911, slovenski liberalizem bil popolnoma jalov, da je slovenska poli­
tika na Koroškem imela tako močno klerikalni značaj. To dejstvo je 
geslu o premoči nemške kulture, o njeni odrešilnosti in civilizacijski 
misiji dajalo posebno prodornost.
Že nemško liberalni »Alpenblätter«, je 1. 1866 enačil na Koroškem 
napredno besedo z nemško besedo.32 Tudi »Freie Stimmen« so že v za­
četku svojega izhajanja in pozneje vedno znova poudarjale, kako veliko 
prednost ima Slovenec, če ostaja v stiku z nemško kulturo (pri čemer 
seveda niso imeli v mislih kulturne izmenjave, marveč politično podre­
jenost in nemško šolo).33 Hvalisanje nemške kulture, poudarjanje kul- 
turnosne vloge Nemcev itd. je že zelo zgodaj zavzelo takšen obseg, da 
ni bilo le neokusno, ampak je mejilo tudi že na smešnost. Naj nave­
demo za primer samo, kako je nemškonacionalno glasilo poročalo o 
novi vremenski opazovalnici na Obirju in o telefonu, ki je to opazo­
valnico vezal z Železno Kaplo: »Ponavadi poteka pogovor med Železno 
Kaplo in Obirjem samo v nemškem jeziku. To je tudi čisto razumljivo.
222
Saj je vendar vse lepe naprave moderne kulture tukaj ustvaril in na­
pravil nemški duh, saj jih vzdržuje nemška moč in torej so ter osta­
nejo lastnina nemškega naroda. Razen tega razume in govori vsak izo­
bražen koroški Slovenec tudi nemški in te naprave uživa skupno z 
Nemci, hvaležno spominjajoč se vrednot, katere mu višje razvita nem­
ška kultura nudi enako prijazno kot vsakemu Nemcu, kot vsakemu 
človeku sploh.«34 Neznosna nadutost nemških nacionalcev na Koroškem 
pa seveda ni bila samo stvar njihovega značaja; v prvi vrsti jim je bila 
moralno opravičilo za čisto konkretne želje po absolutnem gospostvu in 
nadvladi nad slovenskim elementom. Še pred koncem 19. stoletja, na 
kongresu nemške nacionalne stranke za alpske dežele 12. julija 1897 
v Celovcu, je koroški nemško nacionalni politik in državni poslanec 
Otto Steinwender izjavil: »Nemci sicer lahko služimo državi, toda v 
nobeni državi sveta ne bomo igrali vloge služabnikov; kajti Nemci smo 
gosposki narod in do gospodovanja moramo priti.«3’
Poveličevanje nemške kulture je spremljalo sistematično podcenje­
vanje in preziranje slovenske kulture in sploh kulturnih dosežkov in 
zmožnosti slovenskega naroda. Nekaj primerov naj pokaže odnos do 
slovenske kulture in jezika, kakršnega so ga propagirali nemški libe­
ralci oziroma nemški nacionalci na Koroškem.
Že takoj v začetku obnove ustavne dobe se je v nemško liberalni 
»Zeitung für Kärnten« L 1861 oglasil dopisnik »od spodnje Drave« 
(Velikovca). Napadel je pobiranje podpisov za Tomanovo peticijo 
Schmerlingu na Koroškem in pri tem izjavil, da »slovenska kultura 
nima v subjektivnih stvareh še nobene sedanjosti in tudi za prihodnost 
take upravičenosti še dolgo ne bo dosegla, posebno še, če gre za to, 
da bi uvedli ljudski pouk po slovenskem kroju ...» »Če razen tega 
pogledamo značaj našega slovenskega (windisch) jezika, potem bo vsa­
kega laika zbodlo v oči, da tako strohnel in rešetast jezik, ki je pre­
preden z izrazi iz vseh jezikov, da, celo iz tako osovraženega nemštva, 
lahko izsili vsakemu poznavalcu jezikov samo globoko usmiljenje, 
istočasno pa tudi sardonski smehljaj spričo tega, ker se še najdejo na­
pačni meceni, ki hočejo v svoji slovanski inkarniranosti prisiliti cvet­
ko panslavizma k razcvetu na tako močvirnih tleh.« Pouk v sloven­
skem »deželnem« (t. j. domačem) jeziku pisec zviška zavrača: »Pouk 
v deželnem jeziku se bo lahko uvedel tam, kjer je ta jezik že za­
dostno izobražen, da omogoča znanstven pouk in pa če so učne moči 
za to zadostne.« Teh pogojev, po njegovem mnenju, slovenski jezik
223
seveda ne izpolnjuje.36 Avtor dopisa je bil davčni pisar Julius Gretsch- 
nig. Takšno žaljivo zavračanje slovenskega jezika in slovenske kulture 
na Koroškem tedaj še ni bilo vsesplošno; javno mnenje v Celovcu je 
dopis obsodilo in urednik Hussa se je dopisnika odrekel.37 Zanimivo 
je, da najdemo deset let pozneje Gretschniga med organizatorji pod­
junskega demokratičnega društva.38
Tudi glasilo nemških nacionalcev »Freie Stimmen« je že v začetku 
svojega izhajanja smešilo domači slovenski jezik in ga apostrofiralo kot 
»veličastne glasove rožanskega svetovnega jezika«.39
Takšna zbadanja so se še pred koncem stoletja razvila do načel­
nega zanikanja slovenske kulture sploh. Tudi do takšnega stališča se 
koroški nemški nacionalci niso dokopali samostojno in so le pobrali 
orožje, ki ga je vrgel južnoštajerskim nemškim nacionalcem nemški 
politik Armand Freiherr von Dumreicher v svoji knjigi »Südostdeut­
sche Betrachtungen« (1893). Dumreicher je slovenski literaturi od­
rekel prihodnost. Svojo napoved je oprl na trditev, da v dolgih sto­
letjih, ko so Slovenci bili v stiku z dvema velikima kulturnima naro­
doma, z Nemci in Italijani, »ni nanje preskočila nobena iskra, ki bi 
netila duha.« Svojo književnost so si naročili pri avstrijski državi, 
enako celo svoj knjižni jezik. Država je res v ta namen žrtvovala ne­
kaj sto goldinarjev in se osmešila, saj je ustvarila nekakšen birokrat­
ski razvoj književnosti, pravcato slovensko literaturo na erarne stro­
ške. Sestajale so se komisije, da bi skovale slovensko terminologijo, 
šomaštri so dobili dopust, da so lahko pisali slovenske knjige s tem, da 
so prepisovali iz nemških itd. Knjižno produkcijo Slovencev celega 
leta je bilo doslej moč kupiti za 20 goldinarjev, itd.'"’ Zanikanje slo­
venske kulture je pri koroških nemških nacionalcih bilo le še občutno 
bolj grobo.
Uvodnik »Freie Stimmen« je 1. 1899 z naslovom »Kultura Slo­
vencev« npr. izrekel takšnole obsodbo: »Slovenskega pesništva danes 
še ni . . . tega Slovenci tudi nikoli ne bodo imeli; saj sploh nimajo 
daru za lastno čustveno življenje; to, kar so izobraženci med Slovenci 
v slovenskem jeziku spesnili, ni v najboljšem primeru nič drugega 
kot nezavedni prevod ali pa podoživljanje iz nemščine, ki jo tako zelo 
sovražijo. Slovenska literatura je ostala borna mešanica molitvenikov, 
prevodov, vse iz nemškega — in par zveščkov s pesmimi. Dela slo­
venskega ,kneza pesnikov’ Prešerna lahko udobno spravimo v žep
224
pri telovniku . . . Zelo ,slaven’ pesnik je tudi Valentin Vodnik, ki ni 
koval slabih verzov. . . Spet druga duševna veličina, zelo slavljeni 
pesnik Aškerc, doslej ni spravil na papir niti ene edine lastne pesni­
ške misli. Njegovi soneti, ki jih piše v ducatih, so vsi povzeti po zna­
nih bajkah in pravljicah, večidel nemškega izvora. V širokoustenju 
je storitev seveda velikanska, medtem ko duhovna dejavnost slovenske 
inteligence ni dala ničesar, kar bi imelo kakršno koli vrednost . . . 
Slovenski jezik ni za nikogar duševna zakladnica. Če bi celotno slo­
vensko literaturo, znanost in umetnost z enim udarcem popolnoma 
uničili, potem to ne bi bil nikak dogodek v zgodovini človeškega 
duhovnega življenja; svetu in vsemu napredku bi bilo to popolnoma 
vseeno, en sam učenjak na svetu ne bi za njo potočil solze.«41 Ta 
v svoji osnovi že genocidna mentaliteta se je v svoji negativnosti poz­
neje le še stopnjevala.
Misel, da bi slovenski jezik bil sposoben umetniškega izraza, je 
koroškim nemškim nacionalistom bila neznosna. Histerično so ponav­
ljali, da je »Prešeren bil lirik, kakršnih štejejo resnično kulturni 
narodi po več sto, da je le za Slovence vendar le še ,veličina’, čeprav 
svetovna literatura o tem pesniku, ki se je zgledoval po nemških vzo­
rih, ničesar ne ve«.42 Še neznosnejša jim je bila misel, da bi ta jezik 
lahko bil sredstvo višje izobrazbe in civilizacije. Ob peticijah na pro­
svetno ministrstvo za slovensko univerzo v Ljubljani so vzklikali »Kaj 
pa še! Kranjci potrebujejo ljudske šole, toda nobene univerze!«43 A svo­
jim slovenskim bralcem po Štajerskem in Koroškem pa so v »Šta­
jercu« vtepali v glavo: »Dragi kmet, vseučilišče stane mnogo denarja, 
in kdo naj plača, ti ljubi kmet boš moral v žep seči. Naj ti raje dajo 
zate primernih šol, ljudske šole naj se v naprednem oziru izboljšajo, 
naj ti dajo nemški poduk, naj ti dajo raje poljedelske in strokovne 
šole, od teh imaš korist, od vseučilišča pa nič nimaš . . . Ljubljanska 
univerza nikdar ne bi (ali ne bo) videla učenjakov.«44 V slovenskem 
volilnem proglasu za Koroško leta 1885 so drastično dopovedali sloven­
skemu prebivalstvu: »Slovenski, materni jezik ohranite si kmetje, pa 
ne zabranjujte svojim otrokom pouk v drugem deželnem jeziku — 
v nemščini! Vsak, kateri nemški ne zna, je na svoji lastni koži morda 
pogostoma občutil, da je danes tepen, če nemški ne zna.«46
»Štajerčeva« štajersko-koroška nemškutarska stranka se je na svo­
jem prvem zboru 25. januarja 1907 hvalila: »Prinesli smo kulture 
v to zanemarjeno, najzlobnejšemu klerikalstvu v milost in nemilost
15 Narodna politična zavest na Koroškem
225
podano ljudstvo; odprli smo pota vesoljni izobrazbi, katere nositelj jc 
danes nemški narod.« »Mi ,nemčurji’ smo prodrli led farskega jerob- 
stva na Štajerskem in Koroškem, — ,izdajice slovenstva’ smo z lastni­
mi močmi ohranili ljudstvo pred duševnim poginom ! ! !«46 Sloven­
skemu prebivalstvu so dopovedovali, da je politična in kulturna podre­
ditev nemštvu moralno upravičeno, civilizacijsko in napredno dejanje. 
Vcepljali so mu občutek manjvrednosti, omalovaževali so slovenski na­
rod. V načelnem obravnavanju o možnostih za samostojnost slovenskega 
ljudstva iz lastne moči, je »Štajerc« dopovedoval: »Iz ,lastne moči’ — 
naj se nam ne zameri, a to je velika neumnost. Slovensko ljudstvo je 
mali narod, ki ne šteje niti 2 milijona glav. Od teh 2 milijonov jih je 
veliki del v Ameriki; na stotisoče je tudi slovenskih delavcev na Zgor­
njem Štajerskem, na Nemškem, v Furlanski Italiji itd. S trebuhom za 
kruhom so šli in bodejo še šli . . . in ta mali ostanek slovenskega ljud­
stva, ki ga imamo še na Kranjskem, na Primorskem, na Štajerskem 
in Koroškem, naj bi mogočne nemške in italijanske sosede v kakšnem 
oziru prekosil! . . . Kaj pa more ta odlomek slovenskega naroda proti 
gospodarsko in kulturno mogočnim sosedom? Kdor ima vinarje, ne 
more konkurirati onim, ki šteje krone . . .« Neprestani taktično poli­
tični zaključek in refren takih in podobnih agitacijskih razglabljanj pa 
je bil: »Stoletja že živimo na Koroškem in Štajerskem Nemci ter Slo­
venci skupaj — in v skupnem tem gospodarstvu ter kulturnem delu 
leži bodočnost slovenskega ljudstva!«47
Kmalu po obnovi živahne politične dejavnosti nemških nacionalcev 
na Koroškem v 80. letih se je njihov aktivni politični interes razširil 
tudi na nov del prebivalstva v slovenskem delu Koroške, na vaščane. 
Dvojezično mestno prebivalstvo je bilo že dokončno nemško liberalno 
usmerjeno, mandati mestne kurije so bili zagotovljeni brez konkuren­
ce. Bistveno drugače pa je bilo na slovenskem jugu in vzhodu dežele in 
pa v nemški Laboški dolini. Da bi dosegli popoln politični monopol v 
deželi, so se nemški (liberalni) nacionalci kmalu na vso moč skušali 
utrditi na teh kmečkih področjih. Ta politični napor pa je v sloven­
skem delu imel obenem in v prvi vrsti značaj boja proti slovenskim na­
cionalnim prizadevanjem, saj je šlo za družbeni razred, ki je pomenil 
glavno vojsko slovenskega gibanja.
Opisali smo že, kakšno hudo gospodarsko krizo je (slovensko) 
kmečko prebivalstvo preživljalo v drugi polovici 19. stoletja. V tem 
času je tudi med slovenskimi kmečkimi posestniki prihajalo do ka-
226
pitalistične diferenciacije. Obenem z obubožanjem in razprodajo nešte­
tih kmetij so nastajali kapitalistični kmečki obrati, podobni vsaj po 
težnjah in željah svojih lastnikov, če ne po dejanski gospodarski mo­
či, velikim kmetijam na severnem in severozahodnem Koroškem. Ta 
sloj kmečkih posestnikov, usmerjen v tržno gospodarstvo, je v pogo­
stem stiku z nemškimi tržišči v Celovcu, Beljaku in Velikovcu postajal 
vse bolj dvojezičen, politično pa se je zgledoval po liberalnem nem­
škem velikem kmečkem posestniku severno in severozahodno od Ce­
lovca. Zgled uspevajočega velikega nemškega kmečkega gospodarstva, 
katerega zgodovinske osnove smo osvetlili, je bil vsekakor privlačen 
tudi za srednjega in malega slovenskega kmeta, ki je obupno iskal 
izhoda iz svojih gospodarskih težav in ki je zaradi tega deloma zapadel 
vplivu propagande, ki se je zavijala v agrarno demagoško frazo, če­
prav je v bistvu bila to propaganda nemško nacionalne stranke.
Slovenska katoliška konservativna politika je s svojo dejavnostjo 
za organiziranje samopomoči kmečkega gospodarstva sicer veliko do­
segla pri Vključevanju množice slovenskih kmečkih posestnikov v na­
rodno gibanje v okviru njenega koncepta, pri čemer se je lahko oprla 
na osnovno narodno politično razgibanost, ki jo je zapustila še tabor­
ska doba, vendar se ji prav zaradi njene ozke ideološke omejenosti ni 
posrečilo doseči popolne povezave med slovenskim političnim gibanjem 
in težnjami kmečkih posestnikov. Vsa velika vnema in prizadevnost 
nosilcev te politike ni mogla zapolniti politične vrzeli, ki je nastajala 
zaradi odsotnosti slovenskega liberalizma in ki jo je tudi marsikateri 
kmečki volivec občutil. Zaradi te vrzeli se ta volivec ni v celoti zave­
del dejstva, da za velikim nemškim kmetom na Koroškem ne zaostaja 
zato, ker je le-ta nemško liberalno usmerjen in ker gospodari napred­
no, marveč da je osnovni vzrok njegovega zaostajanja mnogo globlji, 
da je v tesni zvezi s splošnim podrejenim položajem vsega slovenskega 
(vaškega) prebivalstva na Koroškem v preteklosti in sodobnosti. V 
odprto vrzel se je neposredno in vedno globlje vklinjal nemško-nacio- 
nalni liberalni agrarni program. Pri tem ne smemo pozabiti še dejstva, 
da je slovenski kmet zaradi gospodarsko šibkega položaja, značilnega 
za ozemlje, na katerem je živel, bil v celem občutljivejši za pritisk 
nemške veleposesti in nemškega kapitala, ki sta ga seveda vztrajno 
gonila v nemški liberalni tabor. Oba faktorja skupaj, politični in gospo­
darski, sta Šele omogočila prve uspehe nemške liberalne agrarne pro­
pagande med delom slovenskih kmečkih posestnikov. Nemška koroška
15*
227
kmečka stanovska organizacija »Bauernbund« je zato za znaten del 
slovenskih kmečkih posestnikov bila povsem upoštevanja vredna sila, 
v kateri je domneval predstavnika svojih stanovskih interesov.
Tak svoj videz si je »Bauernbund« znal ohraniti vse do prve 
svetovne vojne in zanimivo je, da je prav nemško usmerjeni slovenski 
element v njegovem okviru bil pobudnik akcije za agrarno reformo, ki 
je sicer bila speljana v pesek, a ki je zaradi svoje družbeno napredne 
vsebine gotovo imela veliko agitacijsko moč.
Najvidnejši rožanski član »Bauernbunda« slovenskega porekla, .1. 
Krassnig iz Svetne vesi, je na shodu te organizacije 5. septembra 1912 
predlagal, naj bi dežela kupila posestva humperškega gospostva in jih 
razdelila med kmete. Že 27. septembra istega leta je predsednik Bauern­
bunda« Kirschner to predlagal deželnemu zboru, in sicer nakup vseh 
fideikomisnih posestev grofa Dietrichsteina (to so Humperk, Bekštanj, 
Vajškra, Vrba.) Prav tako je poslanec Poltnigg predlagal nakup fidei- 
komisnega posestva Porcia. Ta predlog je bil v načelu soglasno sprejet, 
a le toliko, da so sklenili izvesti preliminarne poizvedbe. Vendar je 
že tak sklep večal ugled »Bauernbunda«, čeprav nihče ni resno mislil 
na uresničitev agrarne reforme; bila je še popolnoma negotova in od­
ložena za nedoločno prihodnost in tako je ostalo vse do današnjega 
dne.47° Ta primer nazorno pokaže, kako občutno je bilo na Koroškem 
pomanjkanje resnično napredne slovenske politike, ob kateri bi social­
no demagoška fraza postajala nemogoča.
Že zgodaj ugotavljamo posamezne slovenske premožne kmečke po­
sestnike, ki so se pridružili nemškim liberalcem bodisi neposredno ali 
pa potem, ko so že bili dejavni v slovenskem narodnem gibanju. O 
prvem slovenskem kmečkem liberalcu Milonigu iz Straje vesi v letih 
1848-49 in pozneje smo že govorili in tudi videli, da je tedaj pome­
nil še osamljen pojav. Drug primer je vetrinjski župan in deželni po­
slanec, prvi predsednik »Bauernbunda« Johann Seebacher. Spoznamo 
ga 1. 1861, ko nastopi v znani polemiki med Einspielerjem in Husso 
z izjavo v »Klagenfurter Zeitung« in sicer v zagovor vetrinjskega ob­
činskega odbora, ki je pod njegovim vodstvom skušal slovenski jezik 
popolnoma izriniti iz šole. »V letih 1825 do 1828, ko sem hodil v 
vetrinjsko šolo,« tako piše Seebacher, »ne le da se nismo učili bese­
dice slovenski, marveč je bilo slovensko govorjenje med odmori s 
kaznijo prepovedano. — To je bila in je še zdaj želja šolske občine, 
kajti starši zelo dobro vidijo, da je na Koroškem vsakemu človeku, ki
228
hoče dobro napredovati, potrebno, da se nauči nemški govoriti, brati 
in pisati; ker deželni list izhaja v nemškem jeziku, pri trgovini in 
prometu, pri e. k. uradih in sodiščih zdaj še prevladuje nemški jezik 
in bo najbrž še dolgo tako ostalo.«48
Zelo zanimiv je primer Štefana Krassniga iz Svetne vesi, ki smo 
ga že navedli med ustanovitelji rožanskega demokratičnega društva 
maja 1871. L. 1865 ga je Einspieler v »Slovencu« imenoval kot vodjo 
in glavo rodoljubov, ki so bili naročniki Mohorjevih knjig in člani 
celovške Čitavnice v fari Kapla. Krassnig je že tedaj bil župan. »On 
kupuje slovenske bukvice, pesmi in časnike pa jih razširja med sose­
di; v njegovi hiši se shajajo tudi iz daljnih vesi možje in poslušajo, 
kako se jim pripoveduje ali prebira zdaj iz tega zdaj iz unega časnika. 
Taki rodoljubni možje so velika čast in sreča za celo okolico.«40 Dve 
leti pozneje je isti list o Krassnigu pisal, da je hodil v vse latinske šo­
le, da oskrbuje veliko posestvo, kupčuje z raznim blagom, se peča z 
raznimi stavbami, da je zveden na vse strani, pošten, uživa zaupanje 
in da »ima tudi srce do svojega slovenskega roda in jezika«.50 Tedaj 
je Krassnig kandidiral obenem z A. Einspielerjem v Celovškem volil­
nem okraju v deželni zbor, a dobil samo 5 glasov, medtem ko jih je 
Einspieler dobil 17. Razlika je tako velika, da je očitno, da so ga 
duhovniki — aktivisti nemško-slovenske konservativne stranke in tudi 
sami v velikem številu volilni možje — bojkotirali kot laika.51 Nemara 
se mu je to tako zamerilo, da je kmalu zapustil slovenske konserva­
tivce in se pridružil nemškim liberalcem. On in njegovi potomci so 
bili pozneje ena glavnih opor nemško nacionalne stranke med Slo­
venci v Rožu.
Podoben je tudi primer Jožefa Oblasserja v Podljubelju. Že 1. 1865 
je bil tam župan in »Slovenec« ga je vneto hvalil kot moža, »ki je ve­
liko sveta obhodil, nekaj šol slušal in je prav bistra glava in pridna, 
gospodarska roka«.52 Oblasser je ustanovil žganjarno in pivovarno, ki 
sta obe 1. 1878 našteti med najpomembnejšimi v deželi. Njegova pi­
vovarna je tedaj bila med šestimi največjimi, ki so uporabljale parne 
stroje. Še leta 1907 je ta pivovarna po obsegu proizvodnje našteta na 
sedmem mestu od štiridesetih na Koroškem.53 Omenili smo že, da je 
Oblasser bil med redkimi domačini — ustanovitelji liberalnega rožan­
skega demokratičnega društva 1. 1871 in da je prav njegovo pivo imelo 
posebno vlogo za privabljanje udeležencev ustanovnega shoda.
229
Premožna rodovina Krautov iz Bistrice pri Pliberku, katere član 
Jurij Kraut je imel tako imenitno vlogo v dobi taborov kot zaščitnik 
prvega koroškega tabora in govornik na teh velikih ljudskih manife­
stacijah, je pozneje prišla v nemško liberalni krog in 1. 1884 postavila 
konkurenčnega kandidata Andreju Einspielerju pri volitvah v deželni 
zbor.
Omenili smo tudi že M. Petritscha, posestnika iz Bekštanja, ki je 
1. 1870 pri deželnih volitvah z velikim uspehom konkuriral nemško- 
slovenskemu konservativnemu kandidatu grofu Wagensbergu, pri dr­
žavnih volitvah 1873 pa le z majhno razliko premagal kandidata »Trd­
njave« in nemškoslovenske konservativne stranke F. Vigeleja. »Slo­
venski Narod« ga je tedaj imenoval »nemčurja«.54 Navedli smo tudi 
že njegov slovenski letak, v katerem se je zavzemal za pravice kmetov, 
za zmanjšanje in pravilnejšo razdelitev davka itd.
Skupna poteza teh ljudi ni, da se ne bi bili zavedali svojega slo­
venskega rodu. Pri nekaterih prav nasprotno! Skupen jim je njihov 
socialni položaj, saj so vsi bili izraziti predstavniki nastajajočega va­
škega kapitalističnega sloja, ki je že stopil iz okvira zgolj kmečkega 
gospodarstva. Le za Petritscha nam to ni znano. To so ljudje takega 
socialnega značaja, da si jih težko zamišljamo kot nosilce klerikalno 
konservativnega koncepta; nedvomno jih je privlačil duh poslovnosti 
uspešnega liberalnega meščanstva. Kakšne so bile osebne pobude in 
zunanje okoliščine, ki so vsakega izmed njih nagnile, da so z libera­
lizmom sprejeli tudi nemško nacionalno politično varuštvo, tega kaj­
pak tukaj ne moremo raziskovati.
»Bauernbund« je bil prvi vzvod, s katerim je nemško nacionalna 
stranka na Koroškem sistematično skušala izkoristiti možnosti med 
slovenskimi kmečkimi posestniki in oslabiti slovensko gibanje, ki je 
tedaj močno naraščalo. Ustanovljen je bil leta 1886 in o njem pravi H. 
Braumüller, da je »zajel poleg nemških tudi slovenske liberalno usmer­
jene kmete in s tem mnogo pripomogel k narodnostnemu miru v de­
želi«.55 Ne bo pretirano, če rečemo, da je med nameni ustanoviteljev 
»Bauernbunda«, ki bi naj bil v glavnem stanovsko politična organi­
zacija, na zelo pomembnem mestu stal ravno namen krepiti položaj 
nemštva v deželi in razširiti vpliv nemških nacionalcev tudi na slo­
venske kmečke posestnike. To domnevo potrjuje dejstvo, da je prvi 
predsednik in soustanovitelj »Bauernbunda« bil slovenskega rodu, 
Johann Seebacher iz Vetrinja. Program »Bauernbunda« je vseboval
230
prosto deljivost zemljiške posesti, razvoj naprednega osnovnošolskega 
pouka, pri čemer je glavno merilo naprednosti bilo to, koliko je bil 
pouk nemški, pospeševanje splošne izobrazbe, strokovnih in nadaljeval­
nih šol, progresivni davek na dohodek, odpravo vseh drugih posrednih 
in neposrednih davkov, enotno železniško tarifo, podržavljanje železnic, 
zmanjšanje stalne vojske, splošne in neposredne volitve, svoboda zdru­
ževanja, svoboda tiska. Opozorili smo že, da je program bil prikrojen 
potrebam velikega kapitalističnega kmečkega öbrata. Njegova demokra­
tičnost je bila močno okrnjena, saj ni vseboval zahteve po enaki vo­
lilni pravici, ampak je ostajal v okviru kurialnega sistema. Posamezne 
točke (zmanjšanje stalne vojske, odprava vseh posrednih in nepo­
srednih davkov razen dohodnine) so bile mišljene pač bolj kot mam­
ljiva vaba kmetom.56
Protiklerikalna ost tega programa pa ni bila usmerjena toliko v 
boj proti klerikalizmu kot takemu, pač pa v prvi vrsti proti slovenskim 
nacionalnim zahtevam. Nemško nacionalno glasilo je o tem pisalo na 
uvodnem mestu: »Mar v kmečkih krogih ne vedo, da rešitev močno 
ogroženega kmečkega stanu ni dosegljiva in se ne da pospeševati s 
pomočjo reakcionarnih ukrepov, s pomočjo temnih šolskih zakonov in 
s pomočjo slovenskih jezikovnih uredb, ampak da jo je mogoče pri­
praviti le počasi s celo vrsto gospodarskih reform, za katere pa v pro­
gramu klerikalcev ni nič prostora in za katere se naprednjaška stran­
ka vsak čas toplo zavzema.«57 »Bauernbund« je nastopal sicer kot sta­
novska organizacija, a dejansko je bil pomožna agitacijska transmisija 
nemško nacionalne naprednjaške stranke. Prirejal je na slovenskem 
področju tako imenovane kmečke dneve, na katerih so nastopali go­
vorniki v slovenskem jeziku in agitirali za nemško nacionalne kandi­
date. Tak je bil npr. kmečki dan na Prevaljah leta 1890, na katerem 
je govoril predsednik »Bauernbunda« Seebacher in poudarjal, da »Bau­
ernbund ne pozna nobene razlike med nemškimi in slovenskimi (win- 
disch) kmeti, med kmeti in delavci. Vsi skupaj smo tovariši v trplje­
nju. Jaz sam sem rojen Slovenec in več kot 50 let samostojen kmet . . .« 
Pozival je na bratovsko enotnost nemških in slovenskih kmetov. Kot 
drugi govornik je v slovenskem jeziku nastopil von Metnitz iz Pliber­
ka, ki je govoril o nazadovanju kmečkega stanu na Koroškem in o 
kandidaturi za deželni zbor. Tretji govornik je bil Anton Kuschei, ki 
je govoril o odnosu »Bauernbunda« do poglavitnih narodnogospodar­
skih vprašanj v bodočem deželnem zboru.58
231
Popolno podrejanje kmečkih stanovskih interesov potrebam in 
muham meščanske nemško nacionalne politike je bilo tako občutno 
tudi na drugih področjih, da je navsezadnje prišlo do poskusov kmeč­
ko organizacijo osamosvojiti in jo rešiti varuštva Nemške ljudske 
stranke. Pod vplivom agrarnega gibanja barona Rokitanskega na Šta­
jerskem je na državnozborskih volitvah 1901 v beljaško-rožeškem vo­
lilnem okraju prišlo do uspešne samostojne kandidature »Bauernbun­
da« proti nemško nacionalni stranki. Tudi Hohenblumovo gibanje 
za samostojno politično organizacijo kmetov je krog 1. 1903 močno 
odmevalo na Koroškem. L. 1906 se je spet začelo široko gibanje za 
ustanavljanje od »Bauernbunda« neodvisnih kmečkih društev. Dejan­
sko pa se »Bauernbund« vse do konca monarhije ni mogel otresti varu­
štva nemško nacionalne stranke.’9
Ustna propaganda »Bauernbunda« v slovenskem jeziku nemškim 
nacionalcem kmalu ni več zadoščala. Začeli so izdajati kot prilogo k 
»Bauernbundovem« glasilu »Allgemeine Bauernzeitung« slovensko pi­
san list z naslovom »Koroški kmetski list«. Izhajal je od leta 1898 do 
1900. Prva številka je takole povedala, zakaj je potreben slovenski list, 
čeprav že 15 let izhaja »Allgemeine Bauernzeitung«: »Zaradi tega pa, 
da samo v nemškem jeziku izhaja, nimu je mogoče svoj namen polno 
doseči. Kajti v slovenskih krajih koroške dežele se najdejo zmiraj nek- 
teri kmeti, kterim je nemogoče nemško pisani list brati . . .« A glas 
»Bauernbunda« mora seči tudi do njih: »Kajti kmečka zaveza ne 
glede na razloček med nemških in slovenskih kmetih, ona pridigova 
pri vsaki priložnosti, da je le bratovska zjedinost vsem na korist, da 
je samo z zjedinjenimi močmi uspeh misleč. — Koroška kmečka za­
veza pa je tudi napredovajoče misleča! — Ona je prijateljica šole in 
ljudske izobraženosti ali narodne omike.« Da se slovenski kmet, ki je 
videl, kako ta »prijateljica šole in narodne omike« strašno mrcvari 
njegov jezik, ne bi prestrašil, mu je takoj zagotovila: »Nikdor noče 
slovenskemu kmetu slovenščino vzeti ali pa skrajšati. — Naj ostane 
Slovenec in naj ima v časti materinski jezik; samo,« je svareče-pouč- 
no pristavila, »ne sme se s svetu razdružiti; on živi v deželi, v kateroj 
se v mestih nemško govori in gotovo je njegov samolasten korist, ako 
tudi nemški jezik s celoma razumi in govori. — ... Da bodejo pa 
tudi Slovenci list imeli, kateri se samo za kmetski korist prizadeva, 
bodemo poskusili slovenski kmetski list izdajati.«60
232
Izdajanje »slovenskega« lista pa je koroškim nemškim nacional­
nem bilo prenaporno. Ko je julija 1. 1900 začel v Ptuju izhajali »Šta­
jerc«, slovensko pisan list v nemškem duhu, so pograbili to priložnost 
in začeli širiti »Štajerca« tudi po Koroškem, svoj »Koroški kmetski 
list« pa so opustili. V vseh letih do prve svetovne vojne je »Štajerc« 
potem prihajal na slovensko področje Koroške in se tudi vneto pečal 
z vprašanji koroške politike. Med koroškimi slovenskimi kmeti je ši­
ril misel na politično podreditev nemškemu nacionalnemu liberalizmu.
Že septembra 1900 je »Štajerc« objavil prvi dopis s Koroškega, in 
sicer iz Velikovca. Dopis jasno označuje socialno osnovo nosilcev misli 
nemško usmerjenega slovenstva na Koroškem (in seveda tudi na Šta­
jerskem). To je bil malomeščanski trgovskoobrtniški element v manj­
ših mestih in mestnih naseljih slovenske Koroške, ki je v organizaciji 
slovenskega kapitala s pomočjo kmečkega zadružnega hranilništva, ka­
kor ga je v tistem obdobju že uspešno uveljavljala slovenska politična 
organizacija, videl nevarnost za lastno gospodarsko uspevanje, nevarno 
omejevanje svojih tržnih možnosti. V omenjenem dopisu je med dru­
gim rečeno: »Ne samo na Štajerskem, ampak tudi na Koroškem na­
hajajo se ljudje, katerih naloga je, kmete z mestnimi trgovci, obrtni­
ki v navzkrižje spraviti, in tako med mestjani in deželani neki jez 
ustvariti, dasi so prebivalci v ubogi gorati deželi jako eden na drugega 
navezani.« — »Nekteri kmetje modrejše najdejo, ako se z mestjani 
ne samo razumejo, ampak tudi v sadonosnih gospodarskih razmerah 
ž njimi združijo.« Dopis nato propagira delovanje skladišča kmetijske 
zadruge okrajnega društva za Velikovec in okolico, ustanovljenega 
1. avgusta 1899 kot konkurenca slovenski gospodarski organizaciji v 
Sinči vesi.61 »Štajerc« sam se je izrecno predstavil kot list trgovcev: 
»Nekdo ki se za tebe briga in to sem jaz, tvoj trgovec; kajti če ti 
nimaš denarja, ne moreš od mene nič kupiti, in tako pridem tudi jaz 
na nič . .. ,Štajerc’, ta časopis, ki ti ga danes prvokrat v roko stisnem, 
ima namen tebi v vseh tvojih potrebah pojasniti in tebi le vse na tvoj 
prid in blagor svetovati. Če se ti bo kje krivica storila, če pri nekate­
rih uradnikih ne boš uslišan, če ti bo začel kteri advokat kožo čez uše­
sa lupit ali če se ti bodo preveliki davki odmerili, obrni se zaupljivo 
na uredništvo ,Štajerca’, ono ti bo vsikdar pravo pot pokazalo, kje 
in kako da tvojo pravico najdeš, ono se bo tudi izključljivo in nepre­
nehoma le za tvojo pravico in tvoje potrebščine potegovalo. — Tvoj 
trgovec.«62
233
Štacunarski list je demagoško izkoriščal kmečka nerazpoložen j a in 
negodovanja, ustvarjena zaradi težkega gospodarskega položaja in jih 
usmerjal izključno proti slovenskemu narodnemu gibanju, kazaje na 
klerikalni in pa meščanski kapitalistično izkoriščevalski značaj nje­
govih voditeljev. Tako pisanje je tudi na Koroškem — kakor na Šta­
jerskem — med slovenskim kmečkim prebivalstvom imelo določen 
uspeh. List se je seveda skrbno varoval povedati, da je tudi nemška 
»napredna« politika v službi nemških advokatov in nemškega me­
ščanstva.
V slovensko pisanem tisku nemških nacionalcev za slovensko 
koroško podeželje najdemo vse značilne poteze miselnosti za nemško 
usmerjene Slovence, ki smo jih že ugotovili. Pomembna posebnost 
tega pisanja pa je, da so se v njem nemški nacionalci morali v veliko 
večji meri ozirati na dejanski naravni narodni čut bralcev kot v nem­
škem tisku. To je razumljivo, saj so se obračali na kmeta, v katerem 
je slovenska narodna zavest bila že močno ukoreninjena.
Videli smo, kako deklarativno je »Koroški kmetski list« zagotav­
ljal kmetom, da jim noče oporekati slovenske materinščine. »Štajerc« 
je moral slovensko narodno odpadništvo celo označiti kot moralno 
manjvredno dejanje. V tem, ko je kmetom priporočal učenje nemščine 
zaradi boljšega kruha, je moral miriti njihove narodne pomisleke: 
»Ako pa kdo, ki se je naučil nemščine, že zato postane Nemec, no, 
za takega ni škoda, ker takšen ne more biti nikdar pošten Slovenec.«6’ 
Dopisnik iz Libuč, ki je poleti 1902 zavračal »Mirove« očitke, zakaj 
ima libuška požarna bramba nemško poveljevanje, je trdil, da to ven­
dar Libuč ne more ponemčiti, »kajti mi ostanemo vzlic temu tudi na­
dalje pošteni, zavedni in napredni Slovenci, kakor smo bili in našega 
jezika se ne sramujemo.«64 V poročilu o volilnem izidu, v katerem 
ugotavlja neuspeh slovenske klerikalne stranke pravi: »Koroški Slo­
venci so se prebudili.«65 V uvodniku ob začetku leta 1903 je »Šta- 
jerc« priznal naravno jezikovno osnovo slovenskega naroda kot celote: 
»Narod ali ljudstvo je skupina ljudi, ki govori eden in isti jezik. Za­
lo imamo slovenski, nemški, hrvatski narod in druge.«66 Jezikovna in 
narodnostna pripadnost se po njegovi razlagi krijeta, kar je pač odraz 
dejanskega stanja na nemško-slovenskem mejnem področju. Tudi v vo­
lilni agitaciji leta 1907 je nemško nacionalna stranka v proglasu svo­
jim spodnještajerskim in koroškim volivcem le-tem priznala slovenski 
značaj: »Neosnovano in škodljivo je sovraštvo proti Nemcem. — Ali se
234
naj mlado drevesce naslanja na slamo? Ali naj iščejo Slovenci pomoči 
pri Zulukafrih? Ne, — Nemec nam je najbližji in na Nemce se mo­
ramo opirati, ako hočemo pridobiti malo večji košček kruha. Zato: 
Uresničite nemške šole, učite se nemščine, — živimo z Nemci v pri­
jateljstvu in zmaga bode naša!«67 Nemški kandidat v slovenskem volil­
nem okraju na Koroškem Seifriz je tedaj na volilnih shodih govoril, 
da je sicer Nemec, vendar da je vedno živel v najboljšem razmerju 
s Slovenci in da zastopa stališče pravičnosti do Slovencev.68
Celo v času najhujših narodnih zaostritev, ostaja »Štajerčevo« pi­
sanje, kadar se nanaša na Koroško, v tem pogledu enako. Dopisnik 
iz Šmarjete v Rožu leta 1909 takole opravičuje svojo odločitev, da se 
njegovi otroci šolajo v nemščini: »Če moje otroke dam nemško se na­
učiti, še ni treba zavoljo tega moj materni jezik in mojo mati zaniče­
vati ali se nje sramovati.«69 In istega leta piše »osiveli kmet iz Spod­
nje Koroške«: »Jaz sem gotovo dober Slovenec, ker sem skoraj 70 let 
materni svoj jezik držal in obvaroval . . .«'° Tega leta pravi tudi »Šta- 
jerc« v pozivu naprednim volivcem na Koroškem: »Mi naprednjaki 
pa hočemo, da pride kmetsko ljudstvo brez političnih jerobov in hof- 
majstrov do veljave, mi hočemo, da poneha bratski boj med Korošci 
samimi, da bode živel i za naprej nemški Korošec mirno ter v po­
koju poleg soseda Slovenca.«71
Očitek narodnega odpadništva je bil tako boleč, da je »Štajerc« te­
daj zapisal: ».Nemčurji’! Nerazumljiva in bedasta je ta beseda. Mi še 
nismo nikogar prekrstili in prenaredili. Kdor je Slovenec, ta je in 
ostane lahko Slovenec tudi v naši stranki.«72 Posebno zanimiv je govor 
slovenskega rudarja v Črni na shodu nekega nemško nacionalnega 
naprednega društva, saj »Štajerc« sam poudarja, da je značilen: »Dra­
gi mi slovenski bratje, obračam se danes posebno do vas in vprašam, 
zakaj smo mi temu društvu pristopili, saj je društvo vendar nemško, 
mi pa smo rojeni Slovenci? Ali hbčemo s tem pokazati, da smo za­
ničevalci materinega jezika? Ne, nikdar ne. Ali mi hočemo tem na­
šim nemškim bratom dokazati, da smo še tudi med Slovenci preisku- 
šeni in treznomisleči možje, ki pač vemo, da se naša lepa koroška de­
žela le takrat more srečna imenovati, kadar si oba naroda, nemški in 
slovenski, bratovsko roko podasta in skupno delujeta za zboljšanje na­
ših žalostnih razmer . . .«”
Še eno važno dejstvo, ki ga je treba ugotovili: tisk nemških na­
cionalcev v slovenskem jeziku od začetka do kraja uporablja za Slo­
235
vence in njihov jezik — na Koroškem in v drugih deželah, za po­
litično samostojne in za nemško usmerjene — dosledno in izključno 
izraze »Slovenci« in »slovenski jezik«. Ta pojem kot pojem etnične 
slovenske narodnosti mu je enoten in nedeljiv. V tem tisku, ki se 
obrača v prvi vrsti na nemško usmerjene Slovence, ni sledu o pozneje 
in še danes razširjeni diskriminacijski tezi o obstoju »vindišarskega« 
jezika in »vindišarske« etnične skupnosti na Koroškem.
Kakšna je bila razširjenost »Štajerca« na Koroškem?
Dopisi »Štajercu« so prihajali sprva samo iz Podjune, kmalu pa 
so se razširili tudi na ostala slovenska področja. Zlasti številni so bili 
dopisi iz Roža. Od marca 1903 ima »Štajerc« redno rubriko z naslo­
vom »Iz Koroškega«.74 List, ki je sprva bil štirinajstdnevnik, je od 
konca 1906 začel izhajati tedensko. Svoje pogostnejše izhajanje je ta­
kole pojasnil: »Med drugim nas je k temu tudi napotila potreba, da 
se pečamo obširneje s koroškimi razmerami . . . narod je pod vlado 
pr vaškega klerikalizma zanemarjen in ne čuti več, da ga njegovi »pri­
jatelji« izsesavajo in zatirajo! Zato hočemo s čilimi močmi nastopiti 
in si pridobiti na Koroškem armado pristašev, s katerimi premagamo 
nasprotnika.«76 Ta navedek je tudi vzgled, kako malo je urednikom 
»Štajerca« bila mar resnica, kako so svoje pisanje usmerjali na čim- 
večji učinek pri nekritičnem bravcu. Kajti pisati o Koroški kot o de­
želi, kjer je ljudstvo zanemarjeno pod vlado klerikalizma, v deželi 
z najpopolnejšo dominacijo nemških liberalcev, je bilo pač hudo pa­
čenje dejstev. — Spričo močnega deleža koroškega gradiva in na Ko­
roško usmerjenega pisanja je uredništvo v začetku leta 1908 pisalo, 
da bi pravilno ime lista bilo: »Štajerc — Korošec«, vendar se mu ni 
zdelo vredno imena spreminjati.76
»Štajerc« je dovolj dobro služil nemškim nacionalcem na Koro­
škem v volilni agitaciji v okviru okornega in kurialno omejenega 
sistema volitev. A z njimi se je na Koroško širila tudi misel, da bi 
po zgledu »Štajerčeve« stranke na Štajerskem ustanovili tudi na 
Koroškem posebno slovensko, seveda nemško usmerjeno liberalno stran­
ko. Ta misel je dobila še večjo tehtnost po volilni reformi 1907, s kate­
ro je bil ustvarjen sicer le en sam, pa vendarle priznano slovenski vo­
lilni okraj na Koroškem. Nemški nacionalci so napeli vse sile, da bi 
tudi ta okraj osvojili zase. A ker je bil pač skoro popolnoma slovenski 
in ker je slovenska klerikalna stranka v njem bila močno zasidrana, 
so čutili potrebo nastopati pred volivci v slovenski zunanji obliki.
236
Že na prvem zboru »Štajerčeve« stranke 27. januarja 1907 je 
nastopil tudi koroški zastopnik s situacijskim poročilom, v katerem 
je med drugim dejal: »Doslej ni bilo na Koroškem stranke, ki bi spre­
jela sporazumljenje z Nemci v svoj program. Nemška ljudska stranka 
je zamudila pridobiti Slovence v njih maternem jeziku za napredno mi­
sel. Sicer je dosegla imenitni uspeh, ko je zmagal napredni kandidat 
nad klerikalcem itd., ali premalo naprednomislečih kmetov si je pri­
dobila. Sicer pa ne živi med Korošci nikakršno sovraštvo proti Nem­
cem. Naši ljudje čutijo, da je pripravil šele nemški vpliv naše kmete 
na višjo kulturno stopnjo in kar je Linhart ( urednik »Štajerca« ) de­
jal, da se kmetu ne da iztrgati prijateljstva do Nemca iz srca, to tr­
dim tudi jaz. In stranka, ki dela za to miroljubno sporazumljenje z 
Nemci in Slovenci, bode na Koroškem gotovo zmagovala.«77
»Štajerčeva« stranka je tedaj sprejela program, ki se je naslonil 
na program zveze koroških in štajerskih nemških kmetov, sprejet v 
Rottenmannu. V »Štajerčevem« programu je na prvem mestu bila 
poudarjena nujnost sporazumnega delovanja med Nemci in boj proti 
panslavizmu, ki ga je izenačil s klerikalizmom. Poudarjen je bil skup­
ni gospodarski interes z Nemci. Vendar je program, pač glede na 
dejansko razpoloženje in narodni čut slovenskega prebivalstva, po­
udarjal, da nima germanizacijskega namena, čeprav je nato v isti sapi 
nastopil za germanizacijo šol: »Brez da bi se priznavali h kateremkoli 
germanizacijskem namenu, zahtevamo sistematično vpeljavo šol z nem­
škim učnim jezikom in vpeljavo nemškega pouka v šolah s slovenskim 
učnim jezikom.« Socialno naravo in neposredni interes iniciatorjev 
nemškutarske stranke je izražala točka, ki je zahtevala boj proti (slo­
venskim) konzumom in proti bojkotu nemških in Nemcem prijaznih 
trgovcev in obrtnikov. Za kmete pa je program zahteval: 1. Državna 
pomoč kmečkemu stanu, 2. Kandidiranje kmečkih zastopnikov v vse 
zastope, 3. Personalna unija z Ogrsko in carinska zveza z Nemčijo, 
4. Splošna in strokovna izobrazba kmetov. V vseh podrobnostih je bil 
vključen v ta program tudi program kmetijske centrale. Tretja točka 
programa, zveza z Ogrsko, pomeni v tistem času posebno ostro nem­
ško nacionalno zahtevo! Korošec Anton Manner, doma iz Velikovca, je 
v razpravi utemeljeval zahtevo po nemškem pouku za slovenske otroke. 
Njegovo razlaganje razkriva osnovni vzvod nemškutarske propagande, 
vzvod, ki je temeljil na tradicionalni neenakopravnosti Slovencev v de­
želi: »Ako pa priporočam ljudem poduk nemščine, hočem jim s tem
237
le odpreti pot do izobrazbe in do širnega sveta. Slovenec, ki ne zna 
nemškega, ostane odvisni hlapec onih, ki so bili pametnejše od nje­
ga-«78
»Štajerčeva« stranka si je tedaj nadela ime »Napredna zveza«. 
Njeni organizatorji so nameravali organizacijsko področje stranke raz­
širiti tudi na Koroško. V sprejetem organizacijskem statutu je bilo 
puščeno prosto mesto za koroškega predstavnika: »Koroškim delegatom 
se je naročilo, naj si izvolijo glasovnega zaupnika, ki ima v skupnem 
strankarskem vodstvu glas in sedež.« Dejansko se je tedaj konstituiral 
odbor stranke, vendar še brez koroškega zastopnika.”
Koroški nemški nacionalci se po vsem videzu vendarle niso mogli 
ogreti za to, da bi za slovenski volilni okraj osnovali posebno slovensko 
nemškutarsko stranko oziroma da bi to stranko naslonili na ptujsko 
»Štajerčevo« stranko. 0 vzrokih takega obotavljanja samo ugibamo, 
vendar lahko domnevamo, da sta bila odločilna zlasti dva pomisleka. 
Ustanoviti slovensko, čeprav nemškutarsko, stranko v podjunsko-bo- 
roveljskem volilnem okraju, bi dejansko pomenilo, načelno priznati 
ta okraj kot slovenski; tega pa nemško nacionalna politika na Koro­
škem ne v načelu ne v praksi ni bila pripravljena storiti. Spričo splo­
šnih izredno ugodnih pogojev za nemško politično dominacijo v deželi, 
posebno še spričo tedanje splošne podpore nemško nacionalnim kan­
didatom pri sekundarnih volitvah s strani nemške socialne demokraci­
je, so pričakovali, da se jim bo prej ali slej posrečilo prodreti s svojim 
kandidatom v tem volilnem okraju tudi pod naslovom nemško nacio­
nalne stranke. Drugi vzrok pa je moral biti, da koroškim nemškim 
politikom ni bila simpatična misel, da bi se del Koroške organizacij­
sko preveč tesno vezal na vodstvo izven dežele. S tem bi se v prebival­
stvu slovenskega volilnega okraja pač krepila zavest o povezanosti s 
prebivalstvom slovenske spodnje Štajerske in to nemško nacionalni 
tezi o nedeljivosti in zaključenosti Koroške ni moglo biti v prid. Dej­
stvo je, da na drugem zboru »Štajerčeve« stranke 23. avgusta 1908 v 
Ptuju pričakovani zastopnik Koroške ni omenjen.80
Čeprav ustanovitev oziroma organizacijska utrditev »Štajerčeve« 
stranke na Koroškem ni bila izvedena, je »Štajerc« še nadalje pri­
hajal na Koroško in pisal kot list namenjen slovenskim Korošcem. V 
njem se je izražal program koroških nemških nacionalcev, prirejen 
posebnim potrebam oziroma pogojem med slovenskim prebivalstvom, 
z namenom odvrniti ga od političnega, gospodarskega in kulturnega
238
uveljavljanja na lastni nacionalni podlagi. 1. decembra 1906 je Sei- 
fritz v državnem zboru takole pojasnjeval osnovo nemško usmerjenega 
slovenstva na Koroškem: »Zakaj gredo napredni Slovenci z Nemci? To 
je čisto enostavno. Kmet hoče kruha, hoče živeti in pri današnjih raz­
merah je to težko, pri slabih razmerah s posli, draginji poljedelskih 
potrebščin, veliki konkurenci z Ogrsko itd. Mi dajemo slovenskim so­
sedom možnost živeti in obstati, skušamo zboljšati njih gospodarske 
razmere; pri Nemcih dobe vedno dobre in poštene kupce za svoje bla­
go. Mi jim preskrbimo nemško šolsko izobrazbo, da zamorejo z nem­
ščino i čez mejo svojih občin priti. Kranjski hujskači pa hočejo vse 
kaj druzega. Gospodarski napredek je slab, kmetijska društva in za­
druge služijo politiki. Proti šoli in učiteljstvu se hujska in iz tega iz­
vira zmanjšanje prebivalstva v slovenskih krajih.«81 To je bila politika, 
oprta na nemški gospodarski in politični privilegij v deželi in državi. 
Zavijanje v napredno liberalno frazo ni moglo ostati brez učinka, saj 
na slovenski strani na Koroškem ni bilo slovenskega liberalnega ta­
bora, edina slovenska stranka na Koroškem pa se je medtem do kra­
ja klerikalizirala. Slejkoprej je bilo torej mogoče enačiti slovenstvo z 
reakcionarnostjo, nemštvo pa z naprednostjo.
Pod vtisom tega škodljivega položaja in pa v trenutku, ko je v 
koroškem slovenskem klerikalnem vodstvu začasno prevladala struja, ki 
je zagovarjala politično zvezo z nemškimi klerikalci, je prišlo do po­
skusa ustanoviti slovensko liberalno skupino na Koroškem. Del slo­
venske laične inteligence v zvezi s slovenskimi liberalno usmerjenimi 
kmeti v Rožu je ob podpori vodstva Narodne napredne stranke v Ljub­
ljani začel izdajati list »Korošec« (od 22. novembra 1907 do 15. ju­
lija 1911).
Izdajanje slovenskega liberalnega »Korošca« v konkurenci s kle­
rikalnim »Mirom« je bilo šele prvi korak k ustanovitvi slovenske libe­
ralne stranke, vendar pa naprej od njega ni prišlo. »Korošec« je v for­
muliranju slovenskega liberalnega programa bil izredno omahljiv in 
polovičarski in je svojevrsten izraz politične in idejne jalovosti liberal­
nega meščanstva na Slovenskem. Razredno ozkost te slovenske liberal­
ne skupine na Koroškem označuje zlasti dejstvo, da ni našla drugač­
nega odnosa do socialne demokracije kot slovenska klerikalna stran­
ka, čeprav je socialna demokracija tedaj lojalno priznavala slovenski 
značaj podjunsko-boroveljskega volilnega okraja in v njem kandidira­
la slovenskega socialnega demokrata. Zaradi svojega omahljivega, opor-
239
tunističnega in nenačelnega nastopanja »Koroščeva« skupina ni dose­
gla tistih dveh nalog, ki bi edini lahko opravičevali samostojni nastop 
slovenske liberalne buržoazije na Koroškem: ni dosegla idejne ločitve 
duhov v okviru meščanske slovenske politike na Koroškem, še manj 
pa je zmogla sprožiti nacionalno diferenciacijo pri nemško usmerjenih 
Slovencih na Koroškem. Zaman so zato bila moledovanja za »uvidev­
nost« pri klerikalnem slovenskem vodstvu, naj upošteva eksistenco 
slovenskih liberalcev kot faktorja v okviru stranke. Ko se je »Koro­
ščeva« skupina pri državnozborskih volitvah leta 1911 odrekla samo­
stojni taktiki in je brezpogojno podprla kandidata slovenske klerikalne 
stranke Grafenauerja, se je s tem dokončno odpovedala samostojnemu 
prizadevanju za spremembo klerikalnega obeležja slovenske politike 
na Koroškem. Usahnitev »Korošca« mesec dni potem je bila samo od­
sev tega dejstva.52
Že ta zelo zapozneli in onemogli poskus slovenskega liberalizma 
stopiti na koroško politično prizorišče, pa je prisilil nemške nacionalce, 
da so morali priznati, da jim liberalizem in naprednjaštvo v resnici 
ne pomenita ničesar, če nista nemška in k nemškemu gospostvu usmer­
jena. Že ob prvi novici v »Slovenskem Narodu«, da se bo na Koro­
škem ustanovila neklerikalna slovenska stranka je »Štajerc« poudar­
jal: »Za nas naprednjake bode ta nova stranka isto tako nevarna in 
škodljiva. Za nas je vsaka stranka škodljiva, ki hoče razrušiti potrebno 
slogo med slovenskimi in nemškimi Korošci. Za nas je vsak sovražnik, 
ki hujska narodnostno ali versko. Zato bodimo pripravljeni in kora­
kajmo svojo pot naprej: Koroška dežela Korošcem — naprednim, svo­
bodomiselnim, za gospodarsko delo vnetim Korošcem.«83 Nebogljena 
prizadevanja liberalnega slovenskega malomeščanstva na Koroškem pa 
so nemške nacionalce hitro prepričale, da slovenski liberalizem zanje 
na Koroškem ne pomeni resne nevarnosti. Samozavestno so se v »Šta­
jercu« košatili: »Res pa je tudi, da je danes na Spodnjem Štajerskem 
in na Spodnjem Koroškem edino »Štajerčeva« stranka in z njo zdru­
ženo nemštvo nositelj napredne misli. Ako bi imeli slovenski narodnja­
ki količkaj smisla za splošni razvitek, morali bi biti nemštvu globoko 
hvaležni. Kajti, kdo bi tajil, da je vse, kar je v Slovencih naprednega, 
plod nemške kulture in nemškega dela. Zato ni čuda, da so na pri­
mer na Koroškem napredni Slovenci (seveda razen nekaterih kranj­
skih narodnjakov) popolnoma edini z Nemci in poznajo le enega sov­
ražnika — klerikalizem. Na Koroškem ni nobene resne ,narodne’
240
Volitve v državni zbor 1. 1885. (1) Občine z večino slovenskih 
konservativnih glasov pri primarni volitvi. (Kmečka kurija)

stranke in vendar so vrli kmetje pri volitvah klerikalizem oh tla po­
tlačili, da si je vsa rebra polomil. . .«S4 Dva tedna pozneje, ko je bilo 
že znano, da je »Korošec« preminul, so koroški nemški nacionalci 
poskrbeli za zmagoslaven uvodnik v »Štajercu« z naslovom »Ne po­
čivajmo!« V njem so med drugim zapisali: »Maloštevilni slovensko-li- 
beralni glasovi na Koroškem so skoraj potihnili in le sem ter tja za­
pojejo še kakšno žalostinko o ,tužnem Korotanu’. Istotako je na Šta­
jerskem prvaški liberalizem premagan ... na Primorskem v Trstu so 
slovenski narodnjaki prostovoljno upognili svoj tilnik v klerikalni ja­
rem in edino ljubljanski advokat dr. Ravnihar ostane ,liberalni div­
jak’ . . . zato pa je napredna misel med Slovenci le v zvezi z nemštvom 
mogoča. To so dokazale zadnje volitve ... Za napredno misel med 
slovenskim ljudstvom bodemo le tedaj kaj koristnega dosegli, kadar 
se vrže vso narodnjaško hujskarijo čez krov.«35
Nemški — nemškutarskoslovenski liberalizem je kljub svojemu 
neomajanemu političnemu monopolu še vedno čutil potrebo prepriče­
vati Slovence, kako koristno je, če se odrečejo svoje politične indivi­
dualnosti. Državni poslanec iz celovškega volilnega okraja in govornik 
nemško usmerjenih Slovencev Jakob Lutschounig je v »Štajercu« ute­
meljeval potrebnost enojezične državne uprave. To ne samo na Koro­
škem, ampak na vsem področju Avstrije, tudi tam, kjer je ta uprava 
že bila v nenemških jezikih. Nemška uprava naj bi bila povsod uvedena 
v roku 20 let. Njegov glavni in edini argument za ta predlog je bila 
cenenost enojezične uprave. Omenil je sicer člen 19 ustave o narodni 
enakopravnosti, vendar po njegovem mnenju ta ni bil v nasprotju z 
enojezičnostjo uprave. »Ako je v Ameriki mogoče voditi državno upra­
vo le v enem jeziku, postalo bi to vendar tudi v Avstriji lahko mogoče.« 
Ker je v Avstriji nemški jezik najbolj razširjen, »zato naj se popol­
noma upravičeno v Avstriji vpelje nemški jezik v državni upravi. 
Ostali jeziki se lahko ravno tako naprej razvijajo, kakor doslej; ali v 
vseh drugojezičnih šolah naj se tudi nemščino kot obligatni predmet 
vpelje.« S prihrankom, ki bi ga na ta način dobili, naj bi se postopoma 
odpisali malemu kmetu, kočarju, obrtniku, ki niso zavezani plačati 
osebno-dohodninski davek, vsi direktni davki. To bi pripeljalo do na­
rodne sloge in do uspešnega dela v državni zbornici. Kot pozitivni zgled 
za celo državo postavlja: »Koroški deželni zbor ima veliko večino, ki 
pridno dela in le enega samega poslanca, ki hoče z zahtevo dvojezične 
uprave v deželi izdatke zvišati ter davčne denarje zapravljati.«36 Tudi 16
16 Narodna politična zavest na Koroškem
241
na shodu Bauernbunda v Sinči vesi 20. aprila 1914, o katerem bomo 
še spregovorili, je Lutschounig dejal, »da so tisti, ki so vpeljali nem­
ščino v ljudski šoli, prav dobro vedeli, zakaj to storijo. Danes nimamo 
na Koroškem nobenega Slovenca, ki ne bi znal nemško . . . Saj je res, 
da daje paragraf 19 vsem jezikom ednako pravico; ali zakaj bi narodi 
v medsebojnem prometu ne rabili enega jezika, kakor rabijo diplomati 
francoščino? Nemci so v večini; zakaj bi torej nemščina ne bila pro­
metni jezik? Ravno zaradi mnogojezičnosti je naš upravni aparat tako 
drag . . . Mi koroški Slovenci hočemo enotno upravo in to je nemško, 
ker nam ta ceneje pride.«87
Volilni rezultati, zlasti po uvedbi splošne enake volilne pravice, so 
pokazali, da nemško nacionalna nemškutarska politika kljub vsem 
ugodnim pogojem med slovenske kmečke ljudi vendarle ni mogla od­
ločilno prodreti. Zajela je le del večjih kmetov, trgovcev in obrtnikov 
in pa del vaškega proletariata ter od veleposesti odvisnih kajžarjev. 
Velika večina kmečkih posestnikov je ostala zvesta slovenski klerikalni 
stranki in z njimi del hlapcev, kolikor se niso v vedno večjem številu 
usmerjali k socialni demokraciji.
Vzrok za razmeroma pičli uspeh nemških nacionalcev pri sloven­
skem agrarnem prebivalstvu niso bile samo posebnosti v posestni struk­
turi in že razvita slovenska gospodarska, prosvetna in politična organi­
zacija. Od 90. let naprej nastopa še nov in globlji vzrok: tisti, ki zdaj 
politično največ zajema iz vedno hitrejšega razslojevanja na vasi in iz 
premikov iz agrarne v neagrarne gospodarske panoge, ni več meščan­
stvo, ampak delavska stranka — socialna demokracija. Socialno derna- 
goško frazerstvo nemško nacionalnega tabora je že izčrpalo svojo glavno 
privlačna moč, v bistvu je ostajal le še goli argument gospodarske moči 
in politične oblasti, tradicije in korupcije. To pa jedra slovenske sredine 
ni odločilno razjedlo. Miselnost nemško usmerjenega slovenstva, ki jo 
je nemška politika, gospodarska moč, šola, uprava že desetletja zdržema 
širila med Slovenci na Koroškem, je začela učinkovati na drugi ravni. 
Delavska stranka, ki je prevzela politično dediščino družbeno napred­
nega dejavnika, je takšno miselnost nekritično v marsičem posvojila 
pod videzom internacionalnosti. Šele to spletanje duhovne dediščine 
svobodomiselnega nemškega meščanskega nacionalizma na Koroškem 
in pa relativne družbene naprednosti socialne demokratske stranke je 
omogočilo tisti široki vdor v slovensko politično gmoto, ki je postal 
očiten ob plebiscitu 1920.
242
VI.
PREGLED SPLOŠNIH POLITIČNIH ORIENTACIJ 
OD 1873 DO 1896
Po prvih neposrednih volitvah v državni zbor leta 1873 je živah­
nost političnega življenja na Koroškem začela pojemati. Mrtvilo v tem 
življenju je trajalo vse do konca vladavine nemškega liberalnega me­
ščanstva v času Auersperg — Lasserjeve vlade. Pojemanje se vidi med 
drugim iz števila političnih društev na Koroškem v tem času: 1871 — 
13 društev, 1872 — 41 društev, 1873 — 52 društev, 1876 — 53 dru­
štev, 1877 — 54 društev in 1878 — 36 društev.
Pojemala je tudi dejavnost društev. Liberalno demokratično draštvo 
iz Glinške doline (Glantaler Demokratenverein) je po letu 1873, ko 
je njegov predsednik in ustanovitelj Hock bil izvoljen v deželni zbor. 
skoraj popolnoma prenehalo z delom. Podobno tudi nemško liberalno 
društvo »Deutscher Verein« v Celovcu; leta 1871 je imelo 85 članov.
Podatki o volilnih izidih izvirajo iz objav v seriji »Österreichische Statistik« 
(državnozborske volitve) in iz disertacije V. Melika, kjer najdemo tudi deželno- 
zborske volilne rezultate, imena kandidatov, prenehanje mandatov, vmesne nado­
mestne volitve itd. Vsi drugi podatki, zlasti tisti, ki se nanašajo na politične 
administrativne enote (občine, sodni in politični okraji) izvirajo iz sodobnega časo­
pisja. Ravno za našo analizo, kjer skušamo izraz volje volivcev razčleniti kar najbolj 
lokalno in obenem ločeno za slovensko področje kot celoto, so podatki časopisja 
izredno pomembni, čeprav se jih seveda drže vse slabosti časnikarske publicistike. 
Za zdaj pa so edina možnost približati se rešitvi problema, saj je vprašanje, ali 
bodo sile kdaj zadostovale za študij osnovnega volilnega pragradiva, kolikor je sploh 
ohranjeno — in dostopno. Gre za množico podatkov, ki jih je najti v časnikih ob 
vsakokratnih volitvah in da ne bi besedila preobremenjevali, smo v večini primerov 
opustili podrobno citiranje.
243
16*
leta 1873 — 300, leta 1879 pa komaj še 55 članov. Tudi nemško li­
beralno društvo v Beljaku je po letu 1873 popustilo in skoraj prenehalo 
delovati. Oživelo je šele v 80. letih, ko je društvo začel voditi deželni 
poslanec Ghon. — Leta 1874 toži »Klagenfurter Zeitung«, da v Zilj­
ski dolini od Bistrice pa do Luggau ni prav nobenega političnega 
društva.1
Pojemanje društvene politične dejavnosti se je kazalo predvsem pri 
nemških liberalnih društvih, medtem ko katoliška politična društva v 
tem času v svoji dejavnosti niso jenjavala v tako veliki meri. Zato je 
med 36 društvi, ki smo jih našteli v letu 1878, bilo 25 katoliško kon- 
stitucionalnih.2 Glavni vzrok, da so ta društva v glavnem preživela 
splošno društvo krizo, je bil najbrž ta, da so imela svoj razlog obstanka 
zaradi opozicije katoliške cerkve in sploh konservativnega gibanja proti 
liberalni vladi, proti vladajoči liberalni »Verfassungspartei«. Podobno 
lahko vzrok za skoraj popolno mrtvilo v političnem delovanju nemških 
liberalcev na Koroškem iščemo v tem, da so bili vladna stranka, da se 
jim za zagotovitev svojih interesov ni bilo treba truditi s političnim 
bojem, ker jim je zadostovala politična in gospodarska oblast v državi 
in deželi. Daktrinarstvo in zanemarjanje politične vzgoje širših množic 
volivcev, zanemarjanje političnega delovanja med njimi, to je bila 
splošna značilnost vladajočega nemškega liberalizma v tedanjih letih.3
Slovenska politika se je v tem času v celoti držala v okviru splošne 
konservativne nemško slovenske politike na Koroškem. Ta politika je 
bila opozicijska, vendar spričo trdega prijema notranjega ministra Las- 
serja malo aktivna in uspešna. Andrej Einspieler je sicer 22. aprila 
1875 pridobil še 5 drugih deželnih poslancev, med njimi 3 liberalne, 
da so predlagali spremembo deželne ustave in deželnega volilnega reda 
v tem smislu, da bi podeželski volilni okraji bili glede števila poslancev 
izenačeni po številu prebivalstva in po davčni obveznosti z obema osta­
lima volilnima kurijama.4 To bi pomenilo okrepitev zastopstva kmečkih 
volilnih okrajev v deželnem zboru in okrepitev konservativne stranke 
v tem zboru. Nemška liberalna večina v koroškem zboru kljub očitni 
demokratičnosti predloga o njem seveda ni hotela ničesar slišati. Pri 
nadomestnih volitvah v državni zbor za celovško-velikovški volilni okraj 
leta 1877 nemško slovenski konservativci sploh niso postavili svojega 
kandidata in kandidat volilnega akcijskega komiteja, predsednik koro­
ške kmetijske družbe Edelmann, je bil izvoljen brez konservativne
244
konkurence. Volitve v deželni zbor leta 1878 so zato, kljub temu, da 
se jih je to pot konservativna stranka udeležila, potekle v znaku poli­
tičnega mrtvila. To mrtvilo je bilo posebno občutno na slovenskem 
področju. Dopisnik »Klagenfurter Zeitung« iz Roža je tedaj tožil o 
političnem indiferentizmu in navajal, da so pravolitve potekle ob zelo 
majhni udeležbi. V občini Šmarjeta v Rožu k volitvam sploh ni prišel 
noben volivec, tako da so jih morali preložiti; v Podljubelju in Svetni 
vesi pa je prišlo »skrajno malo« volivcev. Nekoliko boljša je bila 
udeležba v Borovljah in v Bistrici v Rožu.5 Podobno je bilo tudi v 
mestnih volilnih okrajih. Glede kandidacijskega zborovanja za Celovec 
beremo, da so se ga volivci prav slabo udeležili, dotedanji poslanci pa 
sploh niso bili navzoči. Volilni komite »je bil takorekoč brez progra­
ma.«6 V St. Veitu se je od 190 mestnih volilnih upravičencev volitev 
udeležilo le 37.7 Volitve so potekale v birokratskem mrtvilu in v tisku 
ne zasledimo ničesar o kakem volilnem boju. V volilnem okraju Veli­
kovec so slovenski konservativci kandidirali Andreja Einspielerja in 
Moraka, ki sta dobila 39 oz. 34 glasov, kar pa ni zadostovalo za izvo­
litev (Liberalna kandidata sta dobila skupno 44 oz. 42 glasov). Ni 
znano, ali je tudi v celovškem volilnem okraju bil postavljen konserva­
tivni kandidat, vsekakor sta tu bila izvoljena dva liberalca. V beljaško 
paternionskem volilnem okraju je kandidiral nemški konservativec 
Neste, dekan v Beljaku. Bil je izvoljen obenem z nemško liberalnim 
kandidatom Tenggom, kar je vsekakor značilno za politično zmedenost 
volivcev. V šmohorskem volilnem okraju sta bila izvoljena dva liberalna 
kandidata; postavljen je bil tudi konservativni kandidat, a število 
glasov oddanih zanj ni znano.8 Pri teh volitvah ugotavljamo, da je tudi 
na Koroškem opaziti podoben položaj kot se je pokazal prejšnje leto pri 
deželnozborskih volitvah na Kranjskem, kjer je cerkvena oblast duhov­
nike odvračala od političnega delovanja in pri katerih se je položaj 
nemške liberalne stranke okrepil tako, da so Slovenci izgubili večino 
v deželnem zboru.9 V volilnem okraju Wolfsberg sta tudi to pot bila 
izvoljena konservativna kandidata.10 Konservativni politični značaj La­
boške doline je prišel do izraza celo zdaj, ko je slovenski velikovški 
okraj konservativno večino izgubil.
Volitve za državni zbor leta 1879 so že potekle pod znakom konca 
liberalne vlade. Notranji minister in s tem nadzornik volitev Taaffe 
je pri njih pripravljal svojo bodočo konservativno večino. Nemško 
slovenska konservativna stranka na Koroškem je v tem novem vzdušju
245
nastopila z večjim poletom in dosegla boljše uspehe. Če kljub temu v 
nobenem podeželskem volilnem okraju ni prodrla s svojim kandidatom, 
je bil kriv predvsem volilni sistem s svojo teritorialno razdelitvijo. Kon­
servativna stranka je na celem Koroškem dosegla 283 glasov, nemško 
liberalna pa 362 glasov, kar ji je zadostovalo za 4 mandate, medtem ko 
je nemško slovenska konservativna stranka ostala praznih rok. S tem 
so bili posebno prizadeti slovenski konservativni volivci, ki so dosegli 
veliko večino v velikovškem političnem okraju (78 konservativnih proti 
28 liberalnih glasov), v boroveljskem sodnem okraju (14 slovensko 
konservativnih proti 6 liberalnim glasovom) in pa v rožeškem sodnem 
okraju (številke niso znane). Vsega je v obeh narodnostno mešanih 
volilnih okrajih, v katera je bila razdeljena glavnina slovenskega pre­
bivalstva, za slovensko nemške konservativne kandidate bilo oddanih 
144 glasov (Celovec—Velikovec 104, Beljak—Borovlje 40), kar je več 
kot 1/4 vseh oddanih glasov, pa vendar slovenski kandidat ni bil iz­
voljen, medtem ko je nemškim liberalcem za en mandat zadostovalo 
povprečno 90,5 glasov. Če pogledamo volilne izide po političnih admi­
nistrativnih mejah, ugotovimo še, da sta konservativno večino imela 
tako politični okraj Wolfsberg kot politični okraj Spittal. V Wolfsbergu 
je bil z veliko večino (65 glasov proti 15) izvoljen kandidat, ki je na 
splošno veljal za pristaša konservativne stranke, čeprav je sam lik pred 
volitvami izjavil, da ne pripada nobeni stranki." Število glasov konser­
vativnih in liberalnih volivcev v spiltalskem političnem okraju je bilo 
skoraj izenačeno (47 konservativnih proti 45 liberalnim). Konserva­
tivna stranka je torej tukaj še lahko računala na podporo pretežnega 
dela kmečkih posestnikov. Vendar je spittalski politični okraj bil teri­
torialno ločen od glavnega kompaktnega bloka konservativnega volil­
nega rezultata na jugovzhodu dežele, ki je, kakor leta 1873, obsegal 
nemško Laboško dolino, slovenski politični okraj Velikovec in pa 
slovenska sodna okraja Borovlje in Rožek.
Izid državnozborskih volitev leta 1879 dokazuje, da se položaj 
slovenske manjšine v deželi kljub ugodnejši politiki centralne vlade 
na Dunaju in zavezništvu z nemškimi konservativci ni mogel izboljšati, 
ker se je nemška liberalna večina v deželi lahko slejkoprej opirala na 
trdne privilegije, katere ji je dajal volilni sistem.
Gotovo pa je obdobje Taaffejeve vlade, ki se je naslanjala na 
nemško-slovansko konservativno večino v državnem zboru, pomenilo 
večjo možnost za politično delovanje konservativne stranke v Avstriji
246
sploh in posebej tudi na Koroškem. V narodnem pogledu Slovenci na 
Koroškem od Taaffejeve vlade sicer niso dobili niti tistih drobtinic, 
ki so jih bili deležni Slovenci na Kranjskem. A ko je prenehal pritisk 
Auersperg-Lasserjeve vlade, so slovenski konservativci vendarle svo­
bodneje zadihali. Njihove politične zmogljivosti so se pokazale že leto 
dni po začetku Taaffejeve vlade, pri nadomestnih deželnih volitvah 
v velikovškem, okraju 10. junija 1880, pri katerih je Andrej Einspieler 
prodrl z veliko večino (69 glasov proti 21 ).12 Tako so konservativni 
Slovenci izrabili edino možnost, ki jo je dajal sistem, in so po malo 
manj kot dveh letih znova dobili svojega predstavnika v deželnem 
zboru in ga odslej obdržali vse do konca monarhije.
Andrej Einspieler se tudi zdaj ni odločil za obnovo slovenskega 
političnega društva (»Trdnjava« je bila prenehala z delovanjem leta 
1875). Zadovoljil se je s političnim organiziranjem Slovencev v okviru 
nemško-slovenske konservativne stranke. Njegovo ravnanje se je uje­
malo s programom deželnih tavtonomij, na katerem je takrat slonela 
splošna slovenska konservativna politika, ki ni računala na možnost 
združenja Slovencev v eni avtonomni politični enoti. Obenem je 
Einspielerjevo stališče izražalo dejstvo, da so Slovenci na Koroškem 
bili manjšina, ki ni imela upanja in možnosti izbojevati si samostojno 
in brez pomoči drugih enakopraven položaj v okviru dežele. Einspieler 
je bil prepričan, da je proti absolutni premoči nemških liberalcev 
v deželi mogoče kaj doseči samo v sodelovanju z nemškimi katoliškimi 
sodeželani.13 V okviru nemško-slovenske konservativne stranke pa naj 
bi Slovenci poslali vsaj enakovreden, če ne odločilen faktor in v ta 
namen je Einspieler zastavil svoje sile za zadnje veliko dejanje svojega 
življenja: ustanovil je slovenski politični list »Mir« (1882), posvečen 
konservativni politični propagandi in gojitvi narodne zavesti med Slo­
venci na Koroškem. Izdajanje »Mira« je bilo izraz končne omejitve 
Einspielerjevega političnega interesa na koroško deželo, njegov umik 
iz splošne slovenske politike.
»Mir« vse do smrti Andreja Einspielerja leta 1888 ni imel namena 
postati organ posebne slovenske konservativne politične stranke, mar­
več je nastopal v imenu »naše t. j. slovenske in nemške katoliške (kon­
servativne) stranke . . .«'4 Takšna tesna politična združitev nemških in 
slovenskih konservativcev na Koroškem je konservativno stranko v ce­
loti krepila in je omogočala utrditev politično sicer slabo organiziranih 
nemških konservativcev. Seveda so le-ti zato morali vsaj deklarativno
247
podpirati načelo narodne enakopravnosti v deželi, za kar so želi hudo 
kritiko nemških liberalcev, ki so jih dolžili, da izdajajo nemške nacio­
nalne interese. Glasilo nemških konservativcev je zavračalo te očitke 
in poudarjalo, da je cilj konservativcev obnova krščanskega družbe­
nega reda in da je ta cilj vsakemu verniku višji kot pa nacionalni. 
Zavračalo je gesla nasprotnikov o nevarnosti slovanske povodnji; ta 
nevarnost obstaja morda drugod, toda na Koroškem je ni in nemogoče 
je očitati slovenskim deželanom to, kar se dogaja drugje. Poudarjalo 
je, da je treba narodni mir obraniti samo tako, da se vsakdo skrbno 
ogiblje temu, kar bi ta mir moglo motiti. Koroška naj bo s svojim 
sožitjem obeh narodov zgled drugim deželam.15 Takšnih misli nem­
škim konservativcem tedaj ni bilo težko pisati, saj spričo absolutne 
premoči nemškega liberalizma na Koroškem ni bilo verjetno, da bi v 
dogledni prihodnosti bilo treba dano besedo tudi spremeniti v otipljive 
ukrepe za slovensko enakopravnost v deželi. Narobe, nemški konserva­
tivci so tedaj dejansko od slovenske strani še dobivali vso idejno in 
organizacijsko pa tudi gmotno oporo ( »Kärntner Volksblatt« je izda­
jala slovenska Mohorjeva družba), da bi se postavili na svoje noge.
Kakšen pa je bil dobiček za slovensko stran? Tesna povezanost 
z nemškimi konservativci je imela za slovensko politično gibanje na 
Koroškem občutne posledice, po katerih se je Koroška jela razlikovati 
od drugih slovenskih dežel. Drugod je v tem prehodnem obdobju vsaj 
na videz obveljala politika narodne sloge, v okviru katere so slovenski 
liberalci čakali na dan svojega ponovnega političnega vstajanja. Na 
Koroškem pa je nemško-slovenska konservativna stranka bila idejno 
tako določno in enostransko klerikalno usmerjena, da ni mogoče 
govoriti o slovenski narodni slogi. Slovenski liberalni elementi v okviru 
te stranke sploh niso imeli obstanka, tem voljneje so se zato pri­
ključevali nemški naprednjaški stranki. Prav to je čas odločilnega 
prehajanja liberalne inteligence slovenskega rodu v nemški liberalni 
tabor. Medtem ko politično sodelovanje konservativcev obeh narodnosti 
za Nemce ni pomenilo neposredne nacionalne nevarnosti, pa so se 
slovenski liberalci obenem z vključitvijo v nemški liberalni tabor 
morali odpovedati tudi vsaki misli na samostojno nacionalno uve­
ljavljanje.
Lahko rečemo, da je prav Einspielerjeva odločitev, da ne ustanovi 
samostojnega slovenskega političnega društva po zgledu na nekdanjo, 
kljub vsemu skupno konservativno in liberalno »Trdnjavo«, eden
248
tistih momentov, ki so v tem obdobju ponovnega naraščanja slo­
venskega narodnega gibanja na Koroškem preprečevali, da bi to 
gibanje preseglo čisto konservativni okvir in da bi prišlo tudi do 
oblikovanja liberalne skupine v slovenskem političnem življenju.
Velika politična aktivizaeija duhovništva na slovenskem področju 
ni bila samo posledica navdušenja za narodno buditeljsko delo, marveč 
je namen te duhovščine bil predvsem, kot se je izrazil Mir, da »libe­
ralizem preganja in odganja«.16 Ta ideološko netolerantna usmerjenost 
nemško-slovenskih klerikalnih aktivistov na Koroškem je bila tista, ki 
je v veliki meri povzročila, da »do kakega pojava liberalizma med 
Korošci sploh ni prišlo, ker so vsi protikatoliško orientirani elementi 
sproti izginjali v nemški liberalni tabor.«17
To je obdobje, v katerem se začne v koroškem političnem javnem 
mnenju dokončno utrjevati naziranje, da je vse, kar je slovensko na­
rodno, obenem tudi politično konservativno in reakcionarno. Osnovnih 
množic slovenskih kmečkih posestnikov, na katere se je politično delo 
konservativnih slovenskih organizatorjev skoraj izključno usmerjalo, 
pa to še ni oviralo, da se ne bi priključile nemško-slovenski konserva­
tivni stranki, ki je tedaj, vsaj v svojem slovenskem delu, znala pove­
zati gesla narodne enakopravnosti s konkretnim delovanjem za lajšanje 
krize kmečkega gospodarstva, v prvi vrsti z organizacijo raznih oblik 
samopomoči.
Pri deželnih volitvah leta 1884 so slovenski konservativci zmagali 
v šestih sodnih okrajih, in sicer: Železna Kapla (6:0 liberalnim gla­
sovom), Pliberk (35:11), Dobrla ves (15:8), Velikovec (19:16), 
Borovlje (17:7) in Rožek (16:2). Zaradi volilne geometrije je učin­
kovala le volilna odločitev prvih štirih sodnih okrajev, v velikovškem 
volilnem okrožju, kjer sta bila izvoljena slovenska kandidata Andrej 
Einspieler in Franc Muri — kmečki posestnik z Jezerskega. Odločitev 
volivcev v okrajih Borovlje in Rožek ni imela veljave, ker sta ta dva 
sodna okraja bila del mešanih volilnih okrožij.18 Rezultati v mešanih 
sodnih okrajih Celovec-okolica in pa Beljak so bili za slovenske kon­
servativce slabši, vendar o tem nimamo podrobnih podatkov. Če ne šte­
jemo edinega slovenskega volilnega okraja Velikovec, so v vseh ostalih 
nemških in mešanih volilnih okrajih dežele zmagali liberalni kandidat­
je. Izjema je zopet Laboška dolina, kjer so si liberalci in konservativci 
oba mandata razdelili. Spittalski volilni okraj je zdaj že dokončno prišel 
v liberalne roke in sorodnost politične strukture vzhodnega in jugo­
249
vzhodnega področja Koroške, 'ki smo jo že večkrat omenjali, je to ,pot 
prišla še očitneje do izraza, čeprav so si nemški naprednjaki na vso 
moč prizadevali, da bi pridobili tudi nemško Laboško dolino in s tem 
konservativno stranko omejili na slovensko etnično področje. Zanikali 
so celo konservativni značaj poslancu, ki je bil izvoljen kot kandidat 
konservativne stranke, češ da po svojih stališčih tej stranki ne pri­
pada.1’
Pri teh volitvah so slovenski konservativci prvič in edinokrat po­
stavili slovenskega kandidata tudi v mestni skupini za mesta velikov- 
škega političnega okraja, in sicer Pliberčana dr. Adamiča. Izvoljen je 
bil sicer nemški kandidat, vendar je Adamič resno konkuriral zlasti v 
Pliberku in Železni Kapli (zanj je bilo oddanih tu 20 in 14 glasov 
proti 34 in 15 glasovom za liberalnega kandidata). Hudo premoč gla­
sov za nemško nacionalnega kandidata pa je dalo velikovško mesto 
(Adamič 10 glasov, nemški kandidat 55 glasov), tako da je celotni 
izid bil 44:104 glasovom.20
Pri obeh nasprotnih taborih se je pokazala tudi že metoda delova­
nja, ki je ostala značilna še za poznejše obdobje. Nemško-slovenska 
konservativna stranka se je oprla v glavnem na delovanje duhovščine. 
Slovenska duhovščina je pri slovenskih kmetih imela znatno več 
uspeha od nemške, nedvomno zato, ker je poleg ideološkega momenta 
poudarjala tudi narodnostni moment. Tudi splošna gesla konservativne 
stranke (znižanje zemljiškega davka, zapora uvoza živine iz Rusije, 
omejitev oderuških obresti, znižanje volilnega cenzusa na 5 goldinarjev 
itd.) so za slovenske kmete bila privlačna.21 Einspielerjev list je tedaj 
v oceni volilnega izida odločilni delež aktivnosti duhovščine še posebej 
poudarjal: »Da smo slovenščino na Koroškem že toliko oživili in utr­
dili, temu je seveda pripomogel naš ,Mir’. Vendar pa naš list za volitve 
ni toliko storil, kakor naša častita in vrla duhovščina.«22
S svoje strani pa se je tudi nemška naprednjaška stranka ( »Fort­
schrittspartei« ) že takrat obračala tudi na slovenske kmete. Opozarjala 
je na neekonomičnost slovenskih prizadevanj za jezikovno enakoprav­
nost v deželi, pri čemer je seveda izhajala iz trdnega računa, da bodo 
Slovenci vedno živeli kot manjšina v okviru te dežele. Glede praktične 
vrednosti slovenskega jezika je skovala geslo, da kdor se ne nauči 
nemškega jezika, ostane kravar in hlapec.23
Volitve v državni zbor leta 1885 so pomembne zlasti zaradi dveh 
okoliščin. Slovenski konservativci so v okviru nemško-slovenske stran­
250
ke dosegli pomemben uspeh in pri prvotnih volitvah zmagali skoraj 
na celotnem slovenskem etničnem ozemlju Koroške, nemški konser­
vativci pa so popolnoma odpovedali kot politična opora slovenskim. 
Volitve so pokazale nerealnost Einspielerjevih pričakovanj, da bi mogel 
s pomočjo nadnacionalne nemško-slovenske zveze na konservativni 
podlagi doseči izboljšanje položaja za slovensko prebivalstvo v nacional­
nem oziru.
Nemško-slovenska konservativna stranka je pri teh volitvah napela 
vse sile, da bi omajala izključno pravico nemških in nemškutarskih 
liberalcev na Koroškem na mandate v državnem zboru. Že zadnje 
državne volitve leta 1879 so pokazale, da je največ upanja na konser­
vativni uspeh v volilnem okraju Celovec-Velikovec, v katerem je bila 
slovenščina občevalni jezik dveh tretjin prebivalstva. Vendar okraj 
Velikovec, ki je bil trdno v rokah slovenskih konservativcev, sam ni 
mogel odločati o zmagi, slovenski volivci v celovški okolici pa so bili 
pod močnim vplivom nemških liberalcev. Zato bi za uspeh bilo po­
trebnih vsaj nekaj konservativnih glasov tudi iz nemškega dela vo­
lilnega okraja (sodni okraj Feldkirchen). Andrej Einspieler je to pot 
kandidaturo odstopil nemškemu konservativcu baronu Pinu. Nemško- 
slovenska konservativna stranka na Koroškem je očitno računala, da 
bo zanj kot Nemca laže dobiti nekaj konservativnih glasov tudi iz nem­
škega dela okraja kot pa za Einspielerja, tako da je izvolitev enega 
konservativnega poslanca na Koroškem bila videti zagotovljena. Einspie­
ler se je nemškim konservativcem na ljubo s svojo kandidaturo umaknil 
v beljaški volilni okraj, za katerega je sam ugotavljal, da so v njem 
možnosti za uspeh slovenskega kandidata smo teoretične.24 Očitno je 
računal, da bo njegova lojalna gesta nasproti nemškim konservativcem, 
katerim je odstopil zagotovljeni mandat v celovško-velikovškem okraju, 
poplačana s tem, da bo deležen vsaj nekaj podpore s strani nemških 
konservativcev v beljaškem okraju.
Dejansko je bil baron Pino v celovško-velikovškem okraju izvoljen, 
in sicer s 125 glasovi proti 103 liberalnim glasovom, Einspieler pa je 
v beljaškem okraju propadel za pičlih 7 glasov. Medtem ko so sloven­
ski konservativni volivci svoje glasove lojalno oddali za nemškega 
konservativca Pina, Einspieler od nemških konservativcev v beljaškem 
okraju ni dobil nobenega glasu. In kar je bilo še presenetljiveje, tudi 
baron Pino je bil izvoljen dejansko samo s slovenskimi glasovi, saj 
sta od Nemcev zanj glasovala v celovškem okraju le dva nemška žup­
251
nika.25 Nemški konservativci v obeh teh volilnih okrajih so pokazali 
svojo nemoč in pa pomanjkanje vsakršne volje podpreti konservativ­
nega kandidata slovenske narodnosti.
Teritorialna razmestitev večine, ki so jo dosegli slovenski konserva­
tivci pri prvotnih volitvah, je pokazala malodane kompakten nastop 
celotnega slovenskega etničnega ozemlja. V velikovškem političnem 
okraju je en sam volilni mož glasoval za liberalnega kandidata. V ro- 
žeškem in boroveljskem volilnem okraju so bili izvoljeni samo slo­
vensko konservativni volilni možje, razen v Borovljah, kjer pa so 
slovenski konservativci le malo zaostajali (35 slovensko konservativnih 
osnovnih glasov proti 39 liberalnim). Kompaktno je za slovenske 
konservativne volilne može glasovala tudi vsa slovenska Ziljska doli­
na v šmohorskem in podkloštrskem sodnem okraju razen občine Smer- 
če; prav tako so volile tudi slovenske občine v Kanalski dolini. Najslab­
še rezultate so slovenski konservativci dosegli v sodnem okraju Celovec- 
okolica, kjer so dobili le 13 volilnih mož, ostalih 61 pa je pripadlo 
nemškim liberalcem. Slovenske občine so pri glavnih volitvah odda­
le v celem najmanj 203 slovensko konservativne glasove (velikovški 
politični okraj 110, sodni okraj Celovec-okolica 13, beljaški volilni 
okraj 63, sodni okraj Šmohor 13, sodni okraj Št. Pavel 4), povpreč­
no je prišlo na enega izvoljenega poslanca 99 glasov in kljub temu 
so Slovenci ostali brez svojega državnega poslanca! Absurdnost položaja 
za slovensko gibanje na Koroškem ni mogla biti večja. In vir te ab­
surdnosti je bil tako krivični volilni sistem kot varljiva usmerjenost 
na zavezništvo z nemškimi konservativci.
V obeh ostalih volilnih okrajih dežele so zmagali liberalci. Raz­
delitev volilnih rezultatov na politične okraje pa pokaže, da so tudi 
to pot nemški konservativci dosegli večino v Laboški dolini (63 gla­
sov proti 14 liberalnih glasov).26
Posebne omembe vredno je še dejstvo, da je v slovenskih delih 
dežele bila pri prvotnih volitvah volilna udeležba močna, medtem ko 
je v nemških delih dežele ta udeležba bila očitno manjša. Omeniti je 
tudi treba, da so to bile prve državnozborske volitve po razširjenju vo­
lilne pravice v kmečkih občinah, in sicer z znižanjem volilnega cenzu­
sa od 10 na 5 goldinarjev z zakonsko novelo 4. oktobra 1882. Kljub 
temu je na Koroškem volilna udeležba pri prvotnih volitvah vendarle 
bila na splošno zelo majhna, čeprav večja kot v avstrijskem povprečju
252
in znatno večja kot je to bilo na Kranjskem (avstrijsko povprečje 
31%, Kranjska 12%, Koroška 37%). Edini skoraj čisto nemški vo­
lilni državnozborski okraj na Koroškem, St. Veit-Wolfsberg, je imel 
najnižji odstotek volilne udeležbe (28), najvišji pa mešani Beljak 
(44).27
Deželne volitve leta 1890 so prišle na začetek novega obdobja 
slovenskega političnega življenja na Koroškem, ki je označeno z usta­
novitvijo Katoliškega političnega in gospodarskega društva za Slo­
vence na Koroškem 5. marca 1890. Z ustanovitvijo tega društva so 
konservativni Slovenci napravili prvi korak k ločitvi v organizacij­
skem in političnem pogledu od nemških konservativcev na Koroškem. 
Andrej Einspieler, ki je tako rekoč poosebljal nemško-slovensko kon­
servativno politično zvezo na Koroškem (še leta 1886 je bil izvoljen 
za predsednika katoliškega konservativnega društva za Koroško), je 
umrl v začetku leta 1888. Z njim je odšla osebnost, ki je še vsaj na 
videz zmogla premoščati rastoča nasprotja med nemškimi in sloven­
skimi zavezniki v deželi. Vendar pa je že tudi pred njegovo smrtjo 
bilo videti, da je obdobje nemško-slovenskega konservativnega sode­
lovanja v eni politični stranki skoraj končano.
Slovenci na Koroškem v nacionalnem oziru od Taaffejeve vlade 
in njene konservativne parlamentarne večine niso ničesar dobili. Že 
leta 1884 je »Mir« stvarno ugotavljal: »Zastran narodnih zadev se 
nimamo ministrstvu grofa Taaffeja ničesar zahvaliti,« čeprav je še 
istočasno dopuščal: »Zahvaliti se mu imamo v drugih zadevah in za­
voljo tega stojimo na njegovej strani in želimo take poslance, ki ga 
bojo podpirali.«28 Vzlic temu razočaranju bi koroški Slovenci še naprej 
sledili splošnemu političnemu kursu slovenske politike. A tudi lokalna 
tesna povezanost z nemškimi konservativci se je v praksi izkazala kot 
skrajno neučinkovita in na koroškem terenu slovenskemu prebivalstvu 
v nacionalnem oziru ni prinesla nobenega izboljšanja. Dejstvo, ki je 
naj neposredne j e dokazovalo, da Slovenci na Koroškem tudi od nemških 
konservativcev nimajo kaj pričakovati, je bilo zadržanje in nato odstop 
barona Pina kot ministra in državnega poslanca. Baronu Pinu so bili 
slovenski konservativni glasovi na Koroškem potrebni le, da je dosegel 
ministrski portfelj, za svoje slovenske volivce pa na Dunaju ni črhnil. 
Že maja 1886 je moral Einspieler barona Pina braniti pred očitki, da 
v celem letu, odkar je poslanec, še ni ničesar storil za svoje volivce.2’
253
Ko se je Pino na Dunaju ob drugih vprašanjih politično onemogočil, 
je prišlo v letu 1887 do nadomestnih volitev v celovško-velikovškem 
volilnem okraju. Slovenski konservativci na Koroškem naj bi zdaj 
znova napeli sile, da izbojujejo novemu konservativnemu poslancu pot 
v državni zbor. Vendar so se odločili drugače, odločili so se za po­
litično demonstracijo proti Taaffejcvi vladi: volitev se sploh niso ude­
ležili in mandat je dobil brez boja nemško liberalni poslanec Lax!
Volilna abstinenca slovenskih konservativcev je dejansko bila poli­
tični štrajk slovenske duhovščine kot glavnega aktiva tega gibanja. 
Po volitvah je »Mir« pojasnjeval, da do abstinence duhovnikov ni 
prišlo zato, ker bi jim vlada branila politično delovanje, marveč zato, 
ker jim je v več primerih obenem s postavitvenimi dekreti branila de­
lovanje v slovenskem narodnem smislu ( »dass er sich in seinem künf­
tigen Wirkungsgebiete vollständig nationaler Agitation und sonstigen 
Parteigctreibe ferne halten möge.«). »Vsi ti gospodje,« se je hudoval 
»Mir«, »so se trudili, da sc volijo sedanjemu ministrstvu naklonjeni 
poslanci in sploh, da se dela v duhu sedanje vlade. Dobili pa so tako 
plačilo . . .! Te žalostne razmere so bile nekaj let tajne in neznane. Sča­
soma so se pa raznesle med duhovščino in od tod je prišlo, da so pri 
zadnji volitvi duhovniki, z njimi pa tudi pravi Slovenci, ostali doma.«’
Pred jesenskim zasedanjem deželnega zbora je »Mir« določno ugo­
tavljal, da manj kot grof Taaffe tudi nemško liberalno ministrstvo 
Slovencem ne more dati in da koroški Slovenci »nismo dobili črnega 
za nohtom.«31
Hudo razočaranje zaradi dejstva, da so Slovenci na Koroškem 
ostali praznih rok kljub temu, da so zvezi z nemškimi konservativci 
na ljubo žrtvovali možnost, da bi prvič v zgodovini bili predstavljeni v 
državnem zboru in najbrž še vrsta drugih podobnih razočaranj, vse to 
je konec koncev omajalo tudi Andreja Einspielerja, da je menda tik 
pred svojo smrtjo podvomil o realnosti svoje politične zamisli o zvezi 
z nemškimi konservativci. Einspielerjevo spoznanje o jalovosti te zveze 
za Slovence se je širilo kot ustno izročilo, leta 1902, na zborovanju 
slovenskih hranilnic in posojilnic v Velikovcu, pa je ta zadnji Ein­
spielerjev politični zaključek javno potrdil tudi njegov osebni prija­
telj in žalni govornik ob pogrebu župnik Franc Treiber.
Smrt Andreja Einspielerja je povzročila nadomestne volitve 1888 
in je bila nemškim nacionalcem v deželi znak za nov napad na edini 
slovenski deželnozborski volilni okraj. Pri tem jih niso prav nič motila
254
svarila nemškega konservativnega politika Manndorffa, ki je tedaj na- 
glašal, da bi bilo napačno odvzeti Slovencem še zadnji mandat (v pri­
meru nemško liberalne zmage bi odstopil najbrž tudi drugi slovenski 
poslanec tega okraja Muri): »Popolnoma onemogočiti političnemu in 
nacionalnemu nasprotniku, da pride do besede, je pač najslabše sred­
stvo za ohranitev nacionalnega miru.« — Zdaj se s Slovenci še da go­
voriti pametna beseda, kaj pa bo potem? — »Če pri tej priložnosti 
vzamete koroškim Slovencem enega izmed njihovih zadnjih sedežev v 
deželnem zboru — potem boste pri glavnih volitvah v nekaj letih imeli 
tam Gregorce, Hraševce in druge, katerih se tako zelo bojite. Narod­
nostni prepir ... bo tedaj šele zares prišel na Koroško . . .«32 Vendar 
so se to pot, v nasprotju z abstinenco pred letom dni, slovenski kon­
servativci energično potegnili za mandat in izvoljen je bil Andrejev 
nečak Gregor Einspieler z 78 glasovi proti 33.33
Položaj Slovencev na Koroškem je nujno terjal učinkovitejšo po­
litično taktiko. Dejanska moč nemških konservativcev na Koroškem 
je bila tako majhna, da se na nemškem področju nikjer ni mogla 
upreti nemškim liberalcem. Vsa deželna uprava pod vodstvom dežel­
nega predsednika Schmid-Zabierovva je bila neomajno usmerjena v 
ohranjevanje nemških privilegijev. V deželnem zboru in drugih avto­
nomnih zastopstvih je slovenska manjšina bila popolnoma odrinjena 
v kot. Glasilo nemških konservativcev je po ustanovitvi slovenskega 
političnega društva v tej brezobzirni majorizaciji in zanikanju sloven­
ske manjšine videlo glavni razlog za radikalizacijo slovenskega gibanja 
na Koroškem. Prav otipljivo je orisalo nemško nacionalni politični 
postopek nasproti slovenski konservativni manjšini in dejansko poli­
tično izolacijo slovenskih poslancev: »Vladajoča nemško liberalna stran­
ka na Koroškem meni, da mora v smislu te splošne želje in splošne 
volje (po narodnostnem mini) brezpogojno zavračati slovenske nacio­
nalne govornike, za katere trdi, da se le sami vsiljujejo. Meni, da ne 
sme slovenskim govornikom niti v najmanjši stvari popustiti; Slovenci 
po njenem mnenju niso nikoli zadovoljni in da je zato bolje sploh ne 
začenjati z njimi pogovora. Ti, ki tako govore, nočejo na primer pri 
volitvah narodno usmerjenim Slovencem privoščiti niti enega glasu v 
deželnem zboru; napenjajo vse svoje sile, da bi jih iz deželnega zbora 
odstranili. In če posamezni narodno usmerjeni možje vendarle pridejo 
v deželni zbor, potem jih tam vedno preglasujejo, njihovih predlogov 
sploh ne obravnavajo, ne dopuščajo jim niti najmanjšega vpliva, niti
255
ne v stvareh, ki z narodnostnim vprašanjem nimajo prav ničesar opra­
viti. Načeloma jih ne volijo v noben odbor in ker je težišče dela koro­
škega deželnega zbora ne v plenumu, marveč v razpravah v odborih, 
potem je stvar praktično taka, kot da v deželnem zboru sploh ne bi 
bili. Prihajajo in odhajajo kot izobčenci.«’4
Nekaj dni pred svojo smrtjo je Andrej Einspieler v »Miru« že 
poudarjal, da je list glasilo »staroslovenske stranke na Koroškem«?' 
Takšno pisanje se je značilno razlikovalo od poprejšnjega, ki je stalno 
poudarjalo skupnost nemško slovenske katoliške stranke na Koroškem. 
Prihajal je pač do zaključka, da bi Slovenci pretrgali politično orga­
nizacijsko vez z nemškimi konservativci in ustanovili lastno stranko. 
Dejansko je do tega prišlo šele po njegovi smrti z ustanovitvijo Katoli­
škega političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem. 
Konservativni Slovenci na Koroškem so se s tem organizacijsko osamo­
svojili, politično pa so se približali splošnoslovenskemu katoliškemu gi­
banju, ki je tedaj močno naraščalo. »Mir« se je začel bolj zauimati 
za splošno slovenske politične probleme in vanje tudi aktivno posegal. 
Iz tega časa datira »Mirov« spor z Mahničevo »Sočo« in z uredništvom 
»Slovenca« proti popolnemu podrejanju narodnostnega vprašanja kle­
rikalni politiki?6 Kljub tem zapoznelim odmevom katoliškega libera­
lizma pa vendar o idejni orientaciji novega slovenskega političnega 
društva na Koroškem ni moglo biti dvoma. Vrh tega, da je društvo 
že v svojem imenu poudarjalo katoliško usmerjenost, so tudi njegova 
pravila na prvo mesto postavljala nalogo »da ohrani med koroškimi 
Slovenci živo katoliško vero«. Narodni moment prihaja na vrsto šele v 
drugem odstavku, ki pravi, da je namen društva, »da koroške Slovence 
poučuje v verskih, političnih, narodnih in gospodarskih zadevah ter 
da brani njih narodne in državljanske pravice po geslu, vse za vero, 
dom, cesarja.«37
Vsekakor je bilo društvo, ker se je organiziralo na nacionalni pod­
lagi, kljub svoji katoliško politični opredelitvi v določeni meri pri­
vlačno tudi za osamele slovenske liberalce slogaškega kova. Vendar 
slogaštvo, ki je prav v tem času v splošno slovenskem okviru dokončno 
propadlo, ni moglo postati rešilna formula niti na Koroškem.
Nemške konservativce je ustanovitev slovenskega političnega dru­
štva neprijetno prizadela, predvsem zato, ker so s tem izgubili gotovo 
in brezpogojno podporo slovenskih konservativnih volivcev. Ustano­
vitev društva so sprejeli brez komentarja. V že omenjenem uvodniku
256
Volitve v deželni zbor 1. 1890. (1) Občine z večino glasov za kandidate slovenskega 
političnega društva, (2) občine z večino glasov za kandidate nemške liberalne 
stranke. Prazne so občine, ki zanje ni podatka. (Kmečka kurija — primarna volitev)
I 
1

pa je njihovo glasilo moralo priznati, da nemški konservativci lahko na 
Koroškem pomenijo nekaj le, če se opro na slovenske, to je, če v na­
rodnostno mešanih volilnih okrajih podpro slovenske kandidate: »Sami 
po sebi ne posebno številni, raztreseni in premalo organizirani morejo 
(nemški konservativci) le stežka računati na to, da bi si pridobili 
mandate v deželnem zboru, če Slovenci resno ne pomagajo. Toda nji­
hovi sorazmerno maloštevilni glasovi, lahko mestoma odločajo . . .,« ker 
je nemška liberalna večina dostikrat pičla in lahko že nekaj glasov 
vpliva odločilno/8
Tako so deželne volitve leta 1890 bile prve, v katerih so Slovenci 
na Koroškem po letu 1873 znova nastopili s samostojno politično orga­
nizacijo. Politične zveze z nemškimi konservativci pa niso docela pre­
trgali, sklenjen je bil volilni dogovor, po katerem naj bi v treh me­
šanih okrajih kandidiral po en nemški in en slovenski kandidat. V 
začetku volilne kampanje je predstavnik nemških konservativcev Mann- 
dorff govoril tudi na shodu na slovenskem področju v dinjah.39 Ven­
dar je tudi ta volilni dogovor izgubil praktično vrednost, ko so se nem­
ški konservativci spričo hude nemške liberalne volilne kampanje 
umaknili iz boja in se odrekli volilnega nastopa. Njihovo glasilo je 
tedaj poudarjalo, da izgublja boj za mandate v koroškem deželnem 
zboru svoj pravi smisel spričo »totalne protifarške gonje do zadnje 
vasice«, ki spodkopava zadnjo avtoriteto in da so zdaj važni čisto drugi 
interesi in čisto druge skrbi kot pa skrb za okrepitev manjšine v de­
želnem zboru.40
Slovenska politična organizacija, komaj ustanovljena in nekonso­
lidirana, se je znašla sama v boju proti enotni fronti nemškega nacio­
nalističnega liberalizma, ki je monopolno zavladal v vsem nemškem 
delu dežele in skušal zavzeti tudi slovenski del. Volilni sistem, ki je 
drobil slovensko področje na posamezne nemočne kose, jih vezal z 
ozemljem nemške večine, je tudi tokrat odigral svojo vlogo. Značilno 
je pač, da je slovensko katoliško politično društvo v svojem volilnem 
proglasu dejalo: »Posebno delavnost priporočamo rodoljubom v Pod­
junski dolini, kajti tam imamo upanje do zmage .. .,« medtem ko je 
za druge okraje lahko dejalo samo: »Pa tudi po drugih volilnih okra­
jih moramo pokazati, da smo še tukaj .. .«41 Razdelitev volilnih okrajev 
je torej že od vsega začetka slovenskemu katoliškemu političnemu dru­
štvu vsiljevala koncentracijo političnega dela na velikovški volilni 
okraj, medtem ko so ostali volilni okraji zaradi brezupnega prevlado-
17 Narodna politična zavest na Koroškem
257
vanja volivcev nemške narodnosti ostajali praktično izven območja 
intenzivne politične dejavnosti. Tudi na začetku te etape slovenskega 
političnega gibanja torej zopet srečujemo to glavno oviro za formiranje 
enotne politične slovenske zavesti na Koroškem.
Kljub izredno neugodnemu položaju so kandidati slovenskega ka­
toliškega političnega društva dosegli znatne uspehe, ne samo v veli- 
kovškem političnem okraju, ki je z izjemo treh občin (Guštanj, Libe­
liče, Važenberk) kompaktno z večino volil slovenske kandidate, mar­
več tudi v slovenskih področjih, razdeljenih med druge volilne okraje. 
Vse občine boroveljskega sodnega okraja z izjemo Borovelj in Med- 
borovnice so volile pri prvotnih volitvah slovensko stranko. Tudi v ce­
lovškem sodnem okraju je slovensko politično društvo doseglo večino 
v 8 občinah. Slabši je bil uspeh v beljaškem volilnem okraju, kar je 
bilo v veliki meri posledica hudega incidenta v Podkloštru, kjer je v 
gostilniškem pretepu med volitvami bil ubit volivec nemško liberalne 
stranke. Uboj, ki so ga nemški nacionalci tedaj in pozneje silovito 
izkoriščali, da bi vzeli ugled slovenski politični organizaciji in njenemu 
kandidatu Gregorju Einspielerju, je oplašil volivce nekaterih občin 
tega okraja, da se volitev niso udeležili. Močno konservativno so tedaj 
glasovala tudi slovenska področja Ziljske in Kanalske doline. V šmo- 
horskem volilnem okraju je začenjal svojo politično dejavnost Franc 
Grafenauer, član osrednjega odbora slovenskega katoliškega političnega 
društva, s pomočjo katerega se je začela končno tudi Ziljska dolina 
neposredneje vključevati v slovensko politično gibanje. Slovenski kon­
servativci so zmagali v občinah Brdo, Št. Štefan na Zilji, Lipalja ves, 
Naborjet in Žabnice. Zmagali so tudi v Bistrici na Zilji, vendar se 
volilni možje zaradi dogodka v Podkloštru volitev niso udeležili. Ta 
uspeh je tem pomembnejši, ker je kot aktiven agitator za nemško libe­
ralno stranko spretno nastopal znani nemškutarski Slovenec dr. Matija 
Abuja.
Slovenski konservativci so nosili vso težo volilnega boja. »Mir« je 
po volitvah ugotavljal, da »nemški konservativci niso nič delali . . .«42 
Spričo popolne brezizglednosti zaradi razdelitve volilnih okrajev in pa 
ker ni bilo upati na kako pomoč nemških konservativcev, se je sloven­
sko politično društvo pri glavnih volitvah abstiniralo v okrajih Celovec 
in pa Beljak, medtem ko je v volilnem okraju Velikovec odločno pro­
drlo s svojima kandidatoma. Volilni okraj Velikovec je edini v vsej 
koroški deželi poslal v deželni zbor dva konservativna in obenem tudi
258
slovenska poslanca. Laboško dolino, ki jo je nemški liberalni list še 
tedaj imenoval »pol klerikalno«, so nemški liberalci zavzeli brez boja. 
Nemško liberalnemu glasilu je edina kaplja pelina bil velikovški okraj. 
»Ta okraj je bil in je že od nekdaj trdnjava klerikalizma in napredni 
Nemci niso nikoli gojili niti najmanjšega upanja, da bi ta okraj lahko 
iztrgali mračnim nasprotnikom.«43
Državnozborske volitve naslednje leto (1891) so znova potrdile 
momente, ki so leto poprej slovenske konservativce na Koroškem 
nagnile k politični osamosvojitvi. Še jeseni 1890 je predstavnik nem­
ških konservativcev Manndorff poudarjal, da nemški konservativci 
Slovencem izrecno priznavajo edinole pravico na enakopravnost v 
uradu in šoli, in sicer v okviru obstoječih kronovin, odločno pa se 
distancirajo od slovenske politike, ki teži k zedinjenju slovenskih dežel 
in pozneje tudi k jugoslovanskemu zedinjenju, kajti to bi pomenilo 
samo etapo končnemu zedinjenju z Rusijo. Da Manndorff pri govor­
jenju o enakopravnosti Slovencev v uradu in šoli nikakor ni imel v 
mislih kakršnih koli izboljšav v smeri politične avtonomije slovenske 
manjšine v deželi, je videti iz tega, da je poudarjal, da se mora ta 
enakopravnost uresničiti ne samo znotraj državnih in deželnih meja, 
marveč tudi znotraj obstoječih okrajnih meja, kar je pač pomenilo 
ohranitev osnovnega vzvoda neenakopravnosti slovenske manjšine v 
deželi. Vendar je koroškim Slovencem svetoval, naj se za takšno — 
dvomljivo — enakopravnost potegujejo kot za edini stvarno uresnič­
ljivi cilj, ki ga lahko dosežejo, in sicer v tesni priključitvi h katoliško 
konservativnim Nemcem. Zagotavljal je: »Kakor hitro bodo prišli na 
krmilo (namreč nemški konservativci) bo pravica in pravičnost tudi 
nasproti Slovanom Štajerske in Koroške hitro izvršena. Iskanje vseh 
mogočih načrtov za prihodnost izven podlage današnje ustave in raz­
delitve države, ki izvira iz sicer razumljive nezadovoljnosti z današnji­
mi razmerami, pa vodi samo k cepljenju moči in tratenju časa.«44
Takšna perspektiva pa tudi najskromnejših slovenskih konserva­
tivnih pričakovanj ni mogla več zadovoljiti. Posebno še, ker na Koro­
škem ni bilo prav nobene realne možnosti za njeno uresničitev. Že v 
začetku leta 1891 je »Mir« v članku »Nemški in slovenski katoličani 
na Koroškem« ugotavljal, da je prenehala prejšnja sloga med katoli­
škimi Nemci, Slovenci in Hrvati in da je v nemški konservativni poli­
tiki zavladala nemško nacionalna smer, katere so se oprijeli tudi nem­
ško katoliški časniki. Ugotavljal je, da se je tudi koroški »Volksblatt«
17*
259
usmeril protislovensko in podpiral liberalno deželno vlado, zlasti nje­
nega načelnika, »kateremu mi Slovenci, in mislimo, da tudi konserva­
tivni Nemci sami, nimamo za kaj hvaležni biti.« — »Tako se je brez 
naše krivde naredil razpor med slovensko in nemško stranko, ki se 
tudi ne da drugače poravnati, kakor s tem, da začne tukajšnji Volks- 
blatt drugače pisati, to je v duhu prvotnega konservativnega programa 
brez vsake narodne primesi. Izgovor, da tudi mi narodnost poudarjamo, 
ne velja, ker Nemci že imajo vse narodnostne pravice, mi pa ne.« 
Ob okrožnici, ki jo je »Volksblatt« poslal slovenskim duhovnikom s 
prošnjo za podporo, češ da je tudi Slovencem v škodo, če je nemška 
katoliška stranka tako slaba kot zdaj, pa »Mir« zaključuje, da se nem­
ška katoliška stranka ne bo krepila s povečanjem naročnikov med Slo­
venci: »Politična stranka je zveza veljavnih in vplivnih možakov, ki 
težijo za enim političnim namenom. Takih mož naj si torej ,Volks- 
blatt’ pridobi, in sicer med Nemci, mi imamo že svojo slovensko — 
katoliško stranko, katera je zanesljiva ne samo v verskih, ampak tudi 
v narodnih naših vprašanjih, in imamo tudi svoj slovenski — katoliški 
list, ki ne omahuje in je neodvisen.«. — Pisec Mirovega članka je 
tako košato govoril pač zato, ker se je zavedal, da so slovenski konser­
vativci na Koroškem edina realna organizirana sila, ob kateri nemški 
organizacijsko in politično prav malo pomenijo. Njegova kritika ob 
koncu članka, s katero je grajal namen nemških konservativcev usta­
noviti v Celovcu lastno tiskarno, da bi tako postali neodvisni od Mo­
horjeve tiskarne, pa kaže, da mu misel na krepitev dejanske organi­
zacijske moči in neodvisnosti nemških konservativcev na Koroškem 
ni bila posebno ljuba.45
Značilno za tedanje zelo hladne odnošaje med nemškimi in sloven­
skimi konservativci na Koroškem je dejstvo, da je »Kärntner Volks­
blatt« Mirovo kritiko ponatisnil ne v lastnem prevodu, ampak po pre­
vodu v nemško nacionalnih »Freie Stimmen«!
Ne oziraje se na vse to sta se obe konservativni skupini spora­
zumeli o skupnih kandidatih za državnozborske volitve. V celovško- 
velikovškem okraju je kandidiral slovenski kandidat Muri, v beljaško- 
boroveljskem okraju slovenski kandidat Štih, medtem ko sta v okraju 
St. Veit-Wolfsberg in Spittal-Šmohor kandidirala dva nemška konser­
vativca. Gregor Einspieler ni kandidiral, kajti njegova oseba je bila v 
tistem času močno sporna. Nemški nacionalci so v 1. 1890 na široko 
izkoriščali že omenjeni podklošterski uboj in čeprav je porotno sodišče
260
spoznalo nedolžnost obtoženega Ulbinga, ki bi naj bil ravnal po navo­
dilu Gregorja Einspielerja, so po vsej deželi širili letake, v katerih je 
bil Gregor Einspieler obdolžen moralne odgovornosti za uboj. »Natis­
nili so na stotine teh lažnivih poročil in jih deloma brezplačno pošiljali 
po deželi, zlasti na slovenske volivce, da bi tiste preplašili in zbegali 
ter tako preprečili volitev dveh slovenskih koroških poslancev, Einspie­
lerja in Murija .. . Čuditi se ni, da se jim je posrečilo s tako pisavo 
podnetiti po deželi visoko švigajoč plamen narodnega sovraštva do Slo­
vencev. Vsa dežela je bila razburjena, občeznani slovenski rodoljubi se 
skoro iz svojih hiš niso upali, in ta umetno narejena razdraženost je 
segala celo v kroge državnih služabnikov, tako da so v Podjunski 
dolini cesarsko kraljevi orožniki posegli v volilno agitacijo in naše 
volivce nagovarjali, naj ne volijo gospoda Einspielerja . . .«46
Razburjenje iz prejšnjega leta se tudi pri teh državnozborskih vo­
litvah še ni poleglo in agitacijska podpora nemških konservativcev je 
slovenskim kandidatom bila vsekakor potrebna. Kako močno je bil 
Gregor Einspieler kompromitiran v očeh splošnega javnega mnenja 
govori pisanje »Kärntner Volksblatt«, ki je svojim bralcem zagotav­
ljalo, da so glasovi, ki jih širijo liberalci po celovško-velikovškem 
okraju, namreč da se bo Muri v zadnjem trenutku umaknil v korist 
Gregorju Einspielerju, lažnivi in da naj to volivcev ne moti.47 Podpora 
v tisku pa je bila tudi edina konkretna pomoč nemških konservativcev 
slovenskim kandidatom, zlasti Muriju v celovško-velikovškem okraju, 
kjer so edinole obstajale dejanske možnosti za uspeh. Le en sam 
nemški volilni mož je glasoval za Murija! Vseh ostalih 107 glasov 
zanj so oddali slovenski konservativci sami.
V vseh štirih koroških volilnih okrajih je tudi to pot zmagala 
stranka nemških liberalcev »Deutsche Nationalpartei«, ki je nastopala 
z gesli za državljansko svobodo, za svobodno šolo, za reformo davkov, 
ki naj razbremeni gospodarsko šibkejše sloje, za zaščito domačega dela 
pred premočjo kapitalizma, proti izkoriščanju in korupciji in za str­
nitev vseh nemško nacionalnih sil.48 Učinkovitost svojih gesel so nem­
ški nacionalci spet skušali povečati na ta način, da so med slovenskim 
prebivalstvom nastopali v slovenskem jeziku.49 A tudi to pot jim je 
monopolno zmago prinesla samo razdelitev volilnih okrajev. Za prido­
bitev enega mandata jim je bilo povprečno potrebnih 112 glasov (v 
okraju Spittal celo samo 92 glasov) in slovenski konservativci niso 
dobili nobenega mandata kljub temu, da je bilo zanje oddanih 165
261
glasov, od česar v enem samem volilnem okraju kar 108. Tako je 
volilni sistem zopet onemogočil, da bi veliki politični napor prišel do 
otipljivega rezultata.
Razen v političnem okraju Velikovec je bil pomemben uspeh v ce­
lovškem sodnem okraju, kjer so vse občine južno od Celovca in nje­
govih predmestij ter Vrbskega jezera z izjemo Medgorij kompaktno 
z večino glasovale za slovenskega konservativnega kandidata. Spričo 
majhne politične zanimivosti beljaškega volilnega okraja, kjer so realni 
izgledi za uspeh bili prav majhni, je tam tudi uspeh bil sorazmerno 
slabši. Vendar je rožeški sodni okraj tudi to pot z izjemo občine Vrba 
(zdaj že ločene od novih občin Kostanje in Loga ves) glasoval za slo­
venskega konservativnega kandidata, sodni okraj Borovlje pa se je od 
običajnega rezultata razlikoval v tem, da so to pot nemški liberalci 
zmagali tudi v občini Podljubelj. Najslabše je bilo v neposredni okolici 
Beljaka, pač vpliv podkloštrskega incidenta. Tukaj in v sosednem 
šmohorskem sodnem okraju so slovenski konservativci imeli večino v 
občini Bekštajn, Bistrica na Zilji, — Straja ves, Žabnice, Lipalja ves, 
Brdo in Št. Štefan na Zilji.
Omeniti je treba, da so pri teh volitvah prvič nastopili tudi socialni 
demokrati, ki so v Beljaku postavili svojega števnega kandidata, za ka­
terega je bilo oddanih pri prvotnih volitvah 64 glasov.60 Za primerjavo 
naj omenimo, da je pri istih volitvah enak kandidat v Mariboru dobil 
samo 4 glasove.
Glede splošnega izida v deželi je treba omeniti, da nemški konser­
vativci v svojem tradicionalnem območju, v Laboški dolini, to pot 
niso dosegli večine, pač pa so se morali nemški liberalci z njimi 
pomeniti pri drugi volitvi v špitalskem okraju. To pa ne zaradi moči 
nemških konservativcev, pač pa zaradi cepljenja glasov med nemškimi 
liberalci in nemškimi nacionalci pri prvi volitvi. Tudi to pot je volitev 
pokazala, da nemški konservativci v deželi brez naslonitve na Slovence 
niso realna sila.
Kmečki volivci so tudi v tem letu še preživljali hudo gospodarsko 
krizo, kar se kaže v velikem upadanju števila volilnih upravičencev. 
V celovško-velikovškem okraju se je zmanjšalo za skoraj 8%. Upad 
je bil večji samo v šmohorskem volilnem okraju, medtem ko sta šent­
viški in beljaški volilni okraj zaznamovala znatno povečanje števila 
kmečkih upravičencev. Absolutno naj večji padec števila kmečkih volil­
nih upravičencev je zabeležil celovško-velikovški volilni okraj (605)?'
262
Tako so tudi na Koroškem dozoreli pogoji za združenje vseh slo­
venskih konservativcev v enotnem slovenskem klerikalnem gibanju, 
katerega začetek je utemeljil I. katoliški shod v Ljubljani leta 1892. 
Vzporedno z narodno radikalizacijo slovenskega klerikalnega gibanja 
na Koroškem, ki se je že zatrdno odločilo pretrgati neposredno zvezo 
z nemškimi konservativci, pa se je pokazal tudi odpor proti oficial- 
nemu stališču slovenskih klerikalcev na Kranjskem, ki so v narod­
nostnem vprašanju slej ko prej zagovarjali deželne avtonomije in stali 
na stališču zgodovinskega prava. Po dolgih letih se je zdaj v »Miru« 
pojavil članek, ki je zavračal zgodovinsko pravni princip, konkretno 
v obliki hrvaškega državnega prava, in poudarjal, da to pravo pomeni, 
da bi Slovencem ostala edinole Kranjska dežela, medtem ko bi ko­
roške in štajerske Slovence zadržali Nemci.62 Ta ugovor je spodbudil 
kranjske klerikalce, da so začeli »Miru« očitati, da se zavzema za ze­
dinjeno Slovenijo in za razdelitev dvojezičnih dežel.63 Očitno se je po­
kazalo, da program narodnostnih avtonomij nikakor ne more zadovo­
ljiti Slovencev, ki so kot manjšina bili prisiljeni vegetirati v dvoje­
zičnih deželah, zlasti ne na Koroškem. Koroški slovenski klerikalci 
pa v tem položaju niso segli po najpriročnejšem in najlogičnejšem 
političnem orožju, po naravnem pravu, marveč so se v skladu v svojo 
splošno konservativno orientacijo vrnili spet na že zdavnaj pre­
živelo zamisel Andreja Einspelerja, doseči zadinjenje Slovencev v 
okviru zgodovinske skupine dežel Notranje Avstrije. V obširnem član­
ku »Združenje Slovencev« je urednik »Mira« Filip Haderlap v več 
nadaljevanjih razlagal zgodovinske in nove argumente za programa- 
tično zahtevo Notranje Avstrije.64
Korošci so se udeležili I. katoliškega shoda v Ljubljani in s tem 
manifestativno priznali, da se opredeljujejo kot integralni del sloven­
skega klerikalnega političnega gibanja. Posledica udeležbe koroških 
slovenskih konservativcev na I. katoliškem shodu v Ljubljani je bila 
dokončna ločitev od nemških konservativcev na Koroškem. Združeva­
nje slovenskih katoliških političnih organizacij iz raznih dežel na na­
cionalni podlagi je koroško nemško konservativno glasilo sprejelo z 
resignirano pripombo, da je pač treba dopustiti, česar ni mogoče pre­
prečiti. V svojem komentarju je še enkrat poudarilo, da si nemški 
konservativci pridržujejo pravico ostati vseavstrijska katoliška kon­
servativna stranka, lastili so si torej še za naprej pravico političnega 
delovanju tudi na slovenskem ozemlju. Kakor bomo videli, so to
263
na Koroškem pozneje v praksi skušali tudi uresničiti. V svojem ko­
mentarju so poudarjali, da ne priznavajo novih nacionalnih meja, ki 
bi pomenile spremembo starega avstrijskega zemljevida in pripomi­
njali: »Ne uvidimo, kaj bi se zboljšalo s takšno spremembo staroav­
strijskega zemljevida v katoliškem, socialnem in celo v nacionalnem 
pogledu. Kajti zaščita nacionalnih manjšin v mnogih jezikovno me­
šenih področjih je v okviru samovoljnih narodnostnih meja še mnogo 
manj zajamčeno kot pa znotraj sedanjih deželnih meja.« Nemško 
konservativno glasilo se le ni zadovoljilo samo z ugotavljanjem izvrše­
nega dejstva: poskusilo je slovenske konservativce na Koroškem raz­
dvojiti. Povabilo je »dobro katoliško in avstrijsko usmerjene koroške 
Slovence« k »stvarni debati«, to je, skušalo je ponovno odpreti vpra­
šanje, o katerem so se Slovenci že odločili. S svojim pozivom je skušalo 
insinuirati, da Slovenci, ki niso za nadaljevanje tesnega sodelovanja z 
nemškimi konservativci, pravzaprav niso dobro avstrijsko usmerjeni. 
Ker se je očitno zavedal pomena svojega spletkarskega vabila, je list 
zagotavljal: »Seveda pa nam ne gre za to, da bi povzročili nekakšno 
odtujenje duhov, ampak hočemo omogočiti zbližanje.«65
Že takoj v naslednji številki se je oglasil dopisnik iz vrst sloven­
skih konservativcev in pojasnil njihovo stališče: Če Slovenci dobe 
enakopravnost v okviru sedanjih dežel, potem do velike Slovenije 
sploh prišlo ne bo. Če ne, potem bodo seveda rastle med Slovenci 
ekstremno nacionalne tendence. Na očitek, čemu je treba razdirati že 
obstoječo zvezo katoličanov v Avstriji, je odgovarjal: »Že mogoče, 
toda zakaj pa Slovenci potem še kljub temu nimajo nikakršne enako­
pravnosti? Zato, ker katoliško politični Nemci — dovolite, da tu enkrat 
čisto odkrito povem — naša prizadevanja v tej smeri posebno v novej­
šem času ,samo platonsko’, samo zelo mlačno podpirajo. Ali tega ne 
morejo ali nočejo ali celo niti ne smejo, o tem ne bom razpravljal; 
toda dejstvo je, da nam od zunaj nihče ne pomaga in da smo zaradi 
tega primorani pomagati si sami. — In še nekaj, čisto prijateljsko. 
Kaj ste že vendar vi, katoliško politični Nemci, za sebe same, za ka­
toliško šolo dosegli? Imam vtis, da si niti sami sebi ne morete poma­
gati, zato hi bilo že kar neskromno od nas, če bi vam hoteli naprtiti 
še naše lastne skrbi. Za tisto, kar je naše, nacionalno, se hočemo pote­
govati znotraj slovenskega področja Štajerske, Koroške, Kranjske itd. 
s še večjim poudarkom, pri čemer se bomo vedno bolj postavljali na 
lastne noge, ker so vaše — če dovolite — prešibke. Zaradi tega pa se
264
ne bomo niti v cerkveno političnih niti v socialno političnih zadevah 
ločevali od vas.« .. . »In kar se še posebej tiče Koroške, tukaj vendai- 
ni nobene živahne katoliško politične dejavnosti Nemcev niti v dru­
štvih niti v tisku. Kaj nam potem drugega preostaja? Dobri katoliški 
Nemci na Koroškem si vendar ne bodo dopuščali očitka, da so čisto 
brez moči, če Slovenci sami delajo za svoj račun. Bodisi ste sami 
močni dovolj, potem nas ne potrebujete, ali pa sami niste dovolj močni, 
potem pa tudi nam ne morete pomagati do enakopravnosti v šoli in 
uradu ,znotraj zgodovinsko nastalih meja Koroške’, potem smo pač 
prisiljeni iskati učinkovito pomoč pri sonarodnjakih na Štajerskem in 
Koroškem, ki sta tudi dobri avstrijski deželi. Pokažite nam s krepkim, 
trdnim in požrtvovalnim nastopom na Koroškem, da bi s svojo lastno 
močjo bili boljši zavezniki kot drugi, potem — bomo pa naprej go­
vorili.«66
Samozavestni in ne posebno rahločutni odgovor nemških konser­
vativcev nikakor ni mogel puščati v dvomih. Čeprav so skušali omiliti 
njegov vtis s tem, da so pozneje objavili še dopis nekega »starega slo­
venskega duhovnika«, ki je tožil, kako sveta ne razume več in kako 
so se nekdaj vsi narodi borili za krščansko državo, danes pa vleče vsak 
na svoj konec,67 niso mogli preprečiti, da zbližan j e slovenskega kleri­
kalnega gibanja na Koroškem s centralo v Ljubljani ne bi ostalo izvr­
šeno dejstvo. Konec izhajanja starega nemškega konservativnega glasila 
še isto leto, je bil le zunanji izraz te strukturalne spremembe v koroški 
konservativni politiki. Nemški konservativci so bili odslej prisiljeni 
postavljati se na lastne noge in v prihodnjih letih se jim je to tako 
organizacijsko kot politično tudi posrečilo.
Čeprav je emancipacija slovenskih konservativcev na Koroškem 
od nemških na vseslovenski nacionalni podlagi, kakor smo videli iz 
citirane obrazložitve, bila tudi idejno in ne samo nacionalno osnovana 
(botrovalo ji je tudi razočaranje nad onemoglostjo nemških klerikal­
cev, medtem ko je zedinjena Slovenija obetala biti — klerikalna!), se 
je vendar že na I. slovenskem katoliškem shodu v Ljubljani pokazalo, 
da priključitev k ljubljanski centrali nikakor ni brezpogojna. V dolo­
čenem oziru so bili še vedno pod vplivom reminiscenc katoliškega 
liberalizma, na njihovo odločitev je vplivalo predvsem nacionalno vpra­
šanje in ideološki premisleki so le pomagali. Koroški udeleženci so kri­
tizirali skrajno klerikalno idejno nestrpnost, ki se je močno pokazala 
na shodu v Ljubljani, konkretno pa so zavračali napade na Družbo
265
Cirila in Metoda, češ da je v nacionalnem oziru za koroške Slovence 
koristna in potrebna. Koroški »Mir« je odločno obsodil dejstvo, da je 
predlog Gregorja Einspielerja, naj shod protestira zoper krivično ure­
ditev ljudskih šol za Slovence na Koroškem, naletel na hud odpor pri 
»višjih dostojanstvenikih«, katerim se je zdel preoster. Gregor Ein­
spieler je moral na grožnjo škofov, da bodo zapustili shod, umakniti 
svoj predlog, čeprav ga je velika večina v odseku za šolstvo že bila 
odobrila. Koroški konservativci so tak politični oportunizem ljubljan­
skega klerikalnega vodstva obžalovali in odklanjali vsako varuštvo nad 
svojo politiko, dokler bo tak oportunizem trajal. »Koroški Slovenci 
obdržati si hočemo prosto roko in želimo ostati neodvisni, kar tu 
posebno poudarjamo in slovesno izjavljamo, da se žive pokopati danes 
še ne damo.« V idejnem oziru pa je »Mir« grajal I. slovenski kato­
liški shod, ker ni pospeševal slogaške sprave med Slovenci, da je na 
njem »bila vsaka svobodna beseda povsem omejena in narodova volja 
se ni v ničemer jemala v poštev.«68
Slogaški katoliško liberalni duh je na Koroškem še dolgo časa ostal 
prisoten in je oviral popolno klerikalizacijo slovenske stranke v duhu 
ljubljanskega klerikalnega vodstva. Po drugi strani pa je dejanski 
politični položaj v deželi, predvsem skrajno neugodni volilni sistem 
s svojo razdelitvijo volilnih okrajev, ki je onemogočal koncentracijo 
slovenskih sil in jih razbijal na posamezne, nemške majorizaciji izro­
čene dele, silil slovenske konservativce stopati v praktičnem političnem 
boju vedno znova v politične dogovore in skupne nastope z nemškimi 
konservativci oziroma krščanskimi socialci.
Nadomestne volitve v državni zbor v spittalsko-smohorskem okraju 
27. septembra 1894, so po dolgem času prinesle novo politično zmago 
združenim slovenskim in nemškim konservativcem. Pri tej zmagi so 
odločilno vplivali tako povečani organizacijski in politični napori nem­
ških konservativcev kot okrepitev prizadevanj slovenskega političnega 
društva za politično osvojitev najzahodnejših slovenskih predelov, Zilj­
ske in Kanalske doline, ki so doslej zaradi svoje ekscentrične lege 
in ločeni po administrativnih in volilnih mejah od glavnine sloven­
skega področja, za slovensko politiko bili v glavnem še pasivni. Po 
pričevanju Franca Grafenauerja dotlej slovensko politično društvo 
sploh še ni sistematično delovalo v Ziljski dolini. Šele tedaj, leta 1894, 
je priredilo prvo javno politično zborovanje, in sicer na Brdu, najza- 
hodnejši slovenski občini na Koroškem in pa v Št. Štefanu na Zilji.
266
Udeležilo se ga je kakili 300 kmečkih volivcev, nastopili pa so govor­
niki slovenskega političnega društva iz Celovca. Kot kandidata so jim 
priporočali nemškega konservativca Peitlerja iz Katschtala. Akcija je 
bila uspešna, saj so pri prvotnih volitvah slovenski volilni možje sto­
odstotno zmagali v občinah Brdo, Blače in Št. Štefan, 2/3 glasov pa so 
dobili v občini Goriče. Pri glavni volitvi 28. avgusta 1894 je vseh 
13 slovenskih volilnih mož iz teh štirih občin oddalo svoj glas za 
kandidata Peitlerja, ki je potem zmagal s 77 glasovi, medtem ko je 
kandidat nemško narodne stranke Winkler, namestnik državnega 
pravdnika v Celovcu, dobil le 69 glasov. Izvolitev Peitlerja so odločili 
slovenski volilni možje, ker je v nemškem delu volilnega okrožja Šmo- 
hor-Spittal dobil Peitler 65 glasov, Winkler pa 68.59
Komaj mesec dni pozneje so bile v šmohorsko-trbiškem okraju še 
nadomestne volitve v deželni zbor (1894). Za te volitve je slovensko 
katoliško politično društvo priredilo v Ziljski dolini tri večje shode, 
in sicer v Šentjurju ob Zilji, v Blačah in pa na Bistrici. Slovenski vo­
lilni možje so bili izvoljeni v vseh slovenskih občinah tega volilnega 
okrožja (Brdo, Goriče, Št. Štefan na Zilji, Blače, Smerče, Bistrica — 
Straja ves, Žabnice, Ukve, Lipalja ves) z izjemo Podkloštra. Izvoljenih 
je hilo skupno 28 slovenskih volilnih mož, ki so 27. septembra oddali 
glasove za kandidata združene slovensko nemške konservativne stranke 
Huberja iz Lesachtala, tako da je ta zmagal s 54 glasovi nad nemškim 
liberalnim kandidatom Bergerjem, ki je dobil samo 26 glasov. Tudi 
pri teh volitvah so slovenski volilni možje odločili.60
Oba skupna uspeha nemških in slovenskih katoliških političnih 
organizacij sta pomenila spodbudo za nadaljnje skupno volilno nasto­
panje. Na nemški katoliški strani je v teh letih prišlo do politične 
preosnove v smislu prehoda od stare konservativne smeri k mladi 
krščansko-socialni. Ta prehod je podpiral tedanji krški škof Kahn. 
Leta 1893 je bila po vzgledu Mohorjeve družbe ustanovljena nemška 
Družba sv. Jožefa, ki je istega leta odprla tudi lastno tiskarno in začela 
v njej 1. januarja 1894 tiskati novo nemško krščansko socialno glasilo 
»Kärntner Zeitung«. Pri ustanovitvi Družbe sv. Jožefa je sodelovala 
tudi vrsta slovenskih duhovnikov, posebno aktivno vlogo pri organizi­
ranju krščansko socialnih gospodarskih organizacij zlasti kmečkih za­
družnih organizacij na slovenski strani je imel Valentin Podgorc.
Deželne volitve leta 1896 naj bi pokazale že učinek naporov nem­
ških krščanskih socialcev. Krški škof Kahn je poleti 1896 izdal posebno
267
volilno pastirsko pismo, v katerem je opozarjal vernike na važnost vo­
litev, na dolžnost, da se jih udeleže in jim nalagal, da morajo pri vo­
litvah oddati glasove za krščanske može.61 Kahn in nemški krščanski 
socialci so se zavedali, da kljub svojim organizacijskim uspehom ne 
bodo mogli doseči volilno zmago, če se jim ne bo posrečilo dobiti pod­
poro slovenskih konservativnih volivcev. Nemško nacionalno glasilo 
»Freie Stimmen« je vedelo poročati, da se je škof Kahn osebno močno 
trudil za dosego nemško slovenskega klerikalnega volilnega sporazuma 
in da je v ta namen sklical posebno posvetovanje nemške in slovenske 
duhovščine, na katero pa so bili povabljeni samo (nacionalno) zmer­
nejši duhovniki in noben laik. Potrebno je bilo več sestankov, da bi 
končno Slovence pridobili za skupen volilni nastop.62
Dejansko je program Katoliške ljudske stranke Koroške močno 
poudarjal versko načelo, ki bi ga bilo treba uveljaviti v politiki in 
obenem naglašal njegovo nadnacionalnost, ker je skupno Nemcem in 
Slovencem na Koroškem. Trdil je, da so težave, ki nastajajo zaradi 
jezikovnih razlik, rešljive le v krščanski pravičnosti. V okviru skupnih 
krščanskih načel in ljubezni do skupne avstrijske domovine naj se 
poslanci obeh plemen med seboj podpirajo, razume pa se, »da bodo 
svoje posebne nacionalne interese prostodušno zastopali.« Vera je ko­
roški Katoliški ljudski stranki nad narodnostjo. Konkretno se je nem­
ška krščansko socialna stranka na Koroškem obvezala, da bo zastopala 
zahtevo po osnovnih šolah v materinščini seveda z možnostjo priučitve 
nemškega jezika.63
Tudi slovenski konservativci so nemškim ustregli v tem smislu, 
da so vstopili v volilni odbor Združene katoliške ljudske stranke na 
Koroškem in »Mir« je objavil volilni apel tega odbora.64
Slovenski konservativci so dosegli odločno volilno zmago v edinem 
narodnostno zaokroženem volilnem okraju, t. j. v velikovškem, Nemška 
ljudska stranka (Deutsche Volkspartei) je tu dosegla večino le v 3 
občinah (Guštanj, Rikarja ves in Tinje), vse ostale občine pa so kom­
paktno z večino glasovale za slovenske kandidate. Posebej je treba 
omeniti strnjeno slovensko konservativno glasovanje občin velikov­
škega sodnega okraja severno od Drave z edino izjemo Tinj. Drugi 
očitni volilni uspeh je bil za združene nemške in slovenske klerikalce 
v šmohorsko-trbiškem volilnem okraju, kjer-sta bila izvoljena oba 
skupna kandidata, in sicer Slovenec Franc Grafenauer in pa Nemec 
Huber; dosegla sta po 52 glasov proti nemškima kandidatoma Abuji
268
in Steinwenderju, ki sta dosegla po 28 glasov. Slovenske občine tega 
volilnega okraja so po razpoložljivih podatkih z izjemo Blač in Pod- 
kloštra strnjeno glasovale za slovenskega in nemškega konservativnega 
kandidata. Tudi rožeški sodni okraj je v okviru beljaškega volilnega 
okraja strnjeno glasoval za slovenskega konservativnega kandidata, z 
izjemo občine Vrba. V tem smislu je glasovala tudi občina Bekštanj; 
Marija na Zilji in Vernberk pa sta imela nemško nacionalno večino. 
Določene nove uspehe so slovenski konservativci dosegli tudi v okviru 
sodnega okraja Celovec-okolica, kjer so razen običajnih občin zmagali 
še v občini Pokrče in pa Dholica. Sorazmerno najslabše so uspeli v 
boroveljskem sodnem okraju, kjer so zadržali večino le v treh občinah 
(Svetna ves, Šmarjeta v Rožu in Sele), medtem ko so v Borovljah, 
Medborovnici, Podljubelju, Slovenjem Plajberku in Bistrici v Rožu 
zmagali nemški nacionalci. Ta nenavadni neuspeh v boroveljskem 
okraju so slovenski konservativci spravljali v zvezo z osebno vlogo, ki 
jo je pri prvotnih volitvah imel nemško nacionalni okrajni glavar Mac 
Nevin, ko je te prvotne volitve osebno vodil.66
»Mir« je izračunal, da so vse koroške občine na slovenskem po­
dročju volile skupno 257 volilnih mož, od katerih jih je za slovenske 
oz. slovensko nemške klerikalne kandidate glasovalo 191 ali 74 %, 
66 pa liberalno ali 25 %. Tudi to pot je podpora, ki so jo nemški 
konservativci dali slovenskim kandidatom, razen v šmohorsko-trbiškem 
okraju bila neznatna. Slovensko glasilo je poudarjalo, da v beljaškem 
volilnem okraju med Nemci sploh ni bilo nobenega konservativnega 
glasu, tako da so vsi glasovi, oddani za konservativne oz. klerikalne 
kandidate, izvirali iz slovenskih občin (27).66 V špittalskem volilnem 
okraju so se nemški klerikalci volitev vzdržali, znatno manjšino pa so 
dosegli v šentviškem volilnem okraju (48 klerikalnih glasov proti 75 
liberalnim glasovom); slabo so se odrezali v Laboški dolini, kjer so 
nemški liberalni kandidati zmagali z velikimi večinami (62 oz. 58 
proti 24 oz. 26).
Splošni zaključek iz volilnih izidov je, da so slovenska področja 
močno potrdila svojo opredelitev za slovenske konservativne kandidate, 
kar še posebej velja za Ziljsko in Kanalsko dolino. Izjema je borovelj­
ski sodni okraj, pri katerem je poleg momentov, ki so jih navajali 
Slovenci (vpliv okrajnega glavarja in pa pritisk nemških podjetnikov 
v Borovljah, Bistrici v Rožu in Slovenjem Plajberku na slovenske pol- 
proletarce, ki so kot kmečki posestniki imeli volilno pravico), najbrž
269
predvsem vplivala okoliščina, da je v volilnem okraju dejavnost slo­
venskih konservativcev nekoliko popustila.
Bilanca slovenske katoliške stranke je vsekakor bila pozitivna, saj 
so Slovenci pridobili še tretji mandat v deželnem zboru in tako dosegli 
najmočnejše zastopstvo, ki so ga kdajkoli imeli. »Letošnje deželno- 
zborske volitve pomenjajo za koroške Slovence faktičen in moraličen 
uspeh, ker smo pridobili k sedanjima dvema poslancema še enega, 
podrli nasprotnika našega dr. Abujo in ker je volitve spremljala vzorna 
disciplina, ki je še nismo doživeli. Mi vstajamo!« se je veselil «Mir«.67
Prerešeta van j e tega »moraličnega« uspeha, katerega je v šmohor- 
sko-trbiškem volilnem okraju omogočilo tesno sodelovanje z nemškimi 
krščanskimi socialci, pokaže, da je njegova vrednost za bodoči razvoj 
slovenskega narodnega gibanja na Koroškem bila prav dvomljiva. Ka­
toliško liberalni, slogaški koncepti, zaradi katerih so koroški slovenski 
konservativci odklanjali kranjski radikalni klerikalizem z namenom 
ohraniti enotnost slovenskega narodnega gibanja na Koroškem, je bil z 
volilnim zavezništvom s prav tako radikalnimi klerikalci — nemškimi 
krščanskimi socialci na Koroškem, kompromitiran v očeh prav tistih 
slovenskih liberalnih slojev, ki naj bi tvorili slogaškega partnerja v 
stranki. V koroškem političnem javnem mnenju so tako slovenski kon­
servativci kljub osebnim željam dejansko tudi sami nastopali kot radi­
kalni klerikalci, tudi oni so v tej družbi proglašali, da jim je vera 
prvo, narodnost pa drugo.60 Pri slovenskih volivcih, ki so stali pod su­
gestijo nemškega liberalizma, prav tedaj silovito napadalno nastopajo­
čega, je slovenska klerikalna stranka bila ponovno kompromitirana 
kot v prvi vrsti klerikalna, narodna pa le toliko, kolikor to služi sploš­
nim klerikalnim interesom. Slovenska politična zveza z nemškimi 
krščanskimi socialci jim je ponovno dajala moralno opravičilo (vsaj 
dozdevno) za njihovo politično, ne zvezo, pač pa podrejanje nemškim 
nacionalnim liberalcem. Tako tudi v tej fazi razvoja slovenskega poli­
tičnega gibanja na Koroškem kljub slogaškim željam dejansko ni 
prišlo do zadrževanja procesa prehajanja slovenskih malomeščanov v 
nemški nacionalni liberalni tabor, kaj šele da bi prišlo do političnega 
zbiranja slovenskega liberalnega malomeščanstva na nacionalni podlagi 
na Koroškem. Volilno sodelovanje slovenskega katoliškega političnega 
društva z nemškimi krščanskimi socialci se je kljub trenutnemu do­
bičku enega poslanskega mandata v deželnem zboru pokazalo kot slaba 
naložba za prihodnost.
270
VII.
OSNOVE POLITIČNEGA ZNAČAJA DELAVSKEGA RAZREDA IN
SORODNIH SKUPIN MED AGRARNIM PREBIVALSTVOiM
Šele z uvedbo splošne volilne pravice L 1897 za državni zbor je 
stopila v politični in narodnostni boj glavna množica prebivalstva, de­
lavci in pa odvisne skupine ljudi podeželja. Politično te množice še niso 
bile enakopravne, kurialni volilni sistem jim je dopuščal le drobec 
tega, kar je bila njihova demokratična pravica. A vendar pomenijo 
takšno silo, da njihovi problemi vedno bolj silijo v ospredje vsega po­
litičnega življenja. Splošna, enaka in neposredna volilna pravica 1. 1987 
je ta razvoj samo še pospešila.
1. Število in razmestitev delavstva
Za razumevanje pomena in značaja delavstva na slovenskem po­
dročju Koroške je potrebno pregledati vsaj v glavnih potezah terito­
rialno razmestitev podjetij in z njimi zvezanega delavskega prebival­
stva. Če odštejemo obe glavni mesti dežele Beljak in Celovec, ki sta 
na narodnostnem obrobju, ugotavljamo, da na slovenskem področju ni 
nobenega izrazitega industrijskega središča, ki bi bilo vezano na mestno 
naselje. Vsa tri glavna območja, na katerih se do neke mere zgošča de­
lavsko prebivalstvo, so po svojem naselitvenem tipu in po svoji nepo­
sredni zvezanosti s kmečkim gospodarstvom močno vaškega značaja. 
To so spodnja Ziljska dolina, prislonjena k plajberškim svinčenim
271
rudnikom, spodnji Rož, zbran okrog puškarske in železarske industrije 
v Borovljah in na Bistrici, Mežiška dolina z leškim premogovnikom, 
mežiškim rudnikom svinca, prevaljsko železarno in ravensko jeklarno. 
Razen teh je še nekaj manjših industrijskih obratov, ki razen Vetrinja 
pri Celovcu ne tvorijo takih koncentracij delavskega prebivalstva, ki 
bi odločilneje vplivale na značaj svoje kmečke okolice?
V neposredni zvezi s spodnjo Ziljsko dolino je rudnik svinca v 
Plajberku obenem s talilnico svinca v Ziljici, odprto leta 1882. Leta 
1907 je pri kopanju rude bilo zaposlenih 1043 oseb, pri taljenju 
svinca v Ziljici pa 82 oseb. Krog ljudi, ki jih je rudnik zaposloval 
tako s pripravljanjem lesa, s prevozom in s preskrbo, je bil seveda še 
mnogo širši, vendar ga ni mogoče številčno natančneje opredeliti. Ra­
zen tega je v Ziljici bila še predelovalna industrija svinca, in sicer za 
svinčeni glaj in šibre. Gospodarsko podobo Spodnje Ziljske doline so 
dopolnjevala še lesno industrijska podjetja, med katerimi je najvaž­
nejše na Brnci, in pa opekarna v Bistrici na Zilji, ki je zaposlovala 
več kot 70 delavcev, a je leta 1903 bila opuščena. V sosednji Kanalski 
dolini je treba omeniti rudnik svinca in cinka v Rablju, katerega pri­
dobljeno rudo so talili deloma v talilnici v Mrzli vodi, deloma pa v 
Litiji na Kranjskem. Zaposlenih je bilo 1. 1904 vsaj 395 delavcev. V 
Rablju je do 1895 delala tudi cementarna. Gospodarsko podobo je do­
polnjevala lesna industrija v Trbižu in Naborjetu. Lesna industrija 
v Beljaku in druge gospodarske dejavnosti v tem mestu so močno 
vplivale na vse okoliško prebivalstvo.
Najpomembnejša koncentracija delavskega elementa v Rožu so bile 
Borovlje s svojo puškarsko industrijo in že omenjeno jeklarno. Okrog 
leta 1909 je puškarska obrt zaposlovala več kot 600 ljudi (mojstrov, 
pomočnikov in pomožnih delavcev) v 230 obrtnih podjetjih? Boro­
veljska jeklarska družba pa je v istem letu povprečno zaposlovala 900 
delavcev. Drug kraj s pomembno industrijo v Spodnjem Rožu je bila 
Bistrica z že omenjeno žičarno in žebljarno, od leta 1902 dalje v rokah 
Kranjske industrijske družbe. Medtem ko je leta 1897 tukaj bilo zapo­
slenih 360 ljudi, se je število do leta 1907 zmanjšalo na 250 delavcev. 
Razen tega je v Bistrici v Rožu veleposestvo barona Helldorf fa leta 
1910 ustanovilo večjo žago. Do leta 1905 je bil pomemben rudnik 
svinca v Slovenjem Plajberku, katerega pa je BBU tedaj opustila. 
Omeniti je treba še veležganjarno v Podgorju (Oblasser), katere last­
niki so imeli že omenjeno vlogo pri organizaciji nemško nacionalne
272

stranke v Rožu. Tu je bila še lesna industrija in pa opekarna v Pod- 
rožčici. Prehodnega pomena je bilo veliko zgrinjanje delavstva pri 
gradnji karavanškega predora pri Podrožčici v letih do 1906.
Tretja koncentracija delavskega življa je bila v Mežiški dolini. V 
rudniku svinca v Mežici in pa pri topilnici v Žerjavu je bilo leta 1907 
zaposlenih 932 oseb. Razen tega je v Mežici bila še manjša jeklarna 
kot podružnica Thurnove jeklarne na Ravnah. V premogovniku Leše 
je bilo v 70. letih prejšnjega stoletja zaposlenih do 850 ljudi, kar je 
bilo znatno manj kot v poprejšnjem času, ko je leta 1860 število zapo­
slenih znašalo 1200. Za poznejše obdobje število zaposlenih ni znano, 
bilo pa je ves čas pomembno. Jeklarna grofa Thuma na Ravnah je 
leta 1892 zaposlovala 304 delavce. V Farni vasi je bilo 1906 ustanov­
ljena Thurnova tovarna lepenke in lesovine, ki je zaposlovala 150 de­
lavcev. V Dobrovi pri Dravogradu je tovarna za destilacijo smol in olj 
zaposlovala 15 delavcev.
V dobrlaveškem sodnem okraju je treba omeniti predelovalno les­
no industrijo v Sinči vesi, ustanovljeno leta 1883, ki je leta 1912 za­
poslovala 100 delavcev. V Miklavčevem pa je bila osma največja ko­
roška pivovarna, ustanovljena leta 1878. Med podjetji, ki naj bi v 
železnokapelskem okraju nadomestila opuščene fužine, se je trajno 
uveljavila edino tovarna celuloze na Reberci, ustanovljena leta 1890 
na pobudo grofa Douglasa Thurn-Valsassina za izkoriščanje njegovih 
gozdov. Leta 1892 je začela izdelovati tudi papir. Število zaposlenih, 
ki je okrog leta 1952 znašalo 650 delavcev, za čas pred prvo svetovno 
vojno ni znano. Cementarni v Železni Kapli in v Beli sta prenehali 
z delom konec 80. let. Rudnik svinca na Obirju je BBU opustila 1896.
V Železni Kapli je Thurnovo veleposestvo postavilo žagarski obrat.
V pliberškem sodnem okraju brez Mežiške doline je treba omeniti 
opekarno grofov Thurnov v Pliberku, pivovarno grofov Thurnov v 
Strpni vesi, prav tam tudi opekarno grofov Thurnov in pa premo­
govnik grofov Thurnov na Homu pri Libučah, kjer je delalo okrog 
60 delavcev. V Blatu je bila veležganjarna, ki je kot edina na Koro­
škem delala špirit iz krompirja in tako vezala nase kmete svoje okolice.
V Bistrici pri Pliberku je delala tudi žaga.
V Velikovškem sodnem okraju severno od Drave po letu 1894, 
ko so grofje Egger opustili valjarno orne pločevine v Lipici, ki je za­
poslovala okrog 100 delavcev, ni bilo pomembnejše industrije. Mesto
18 Narodna politična zavest na Koroškem
273
Velikovec se zaradi oddaljenosti od železnice industrijsko ni razvijalo, 
edino omembe vredno podjetje je tukaj bila tekstilna barvarna, usta­
novljena leta 1882, ki pa je okrog leta 1892 zaposlovala le 12 delav­
cev. V neposredni velikovški okolici je bila še veležganjarna.
Ostane še celovška okolica. Na prvem mestu je treba omeniti Mo- 
rojevo tekstilno tovarno v Vetrinju, ki je že v 50. letih 19. stoletja 
zaposlovalo blizu 350 ljudi, večidel cele družine, od desetletnih otrok 
do sedemdesetletnih starcev. Leta 1882 se je podjetje razdelilo na ce­
lovško in vetrinjsko. Leta 1907 sta obe podjetji pomenili glavnino ko­
roške tekstilne industrije, v kateri je bilo tedaj zaposlenih vsega 314 
oseb, večidel žensk. Omeniti bi bilo še opekarno v Trdnji vesi, usta­
novljeno leta 1894, in pa opekarno grofa Rosenberga v Grabštanju. 
ustanovljeno leta 1896. Na področju Vrbskega jezera je treba omeniti 
tovarno minija v Žagi (občina Dholica), pivovarno v Krivi Vrbi in 
apnenico v Porečah.
Podroben opis industrijskih podjetij mesta Celovec bi bil preveč 
obširen; navedli bomo le podatke o naraščanju števila delavcev, zapo­
slenih v industriji, obrti in pa trgovini in prometu.
1880 — 3418 
1890 — 3301 
1900 — 4193 
1910 — 47332 3
2. Rast in selitve prebivalstva
Enkratni podatki o številu delavstva pa nikakor ne zadoščajo, da 
bi lahko spoznali dinamiko in pogoje njegove rasti ali zastajanja, brez 
česar tudi njegovega političnega značaja ni mogoče docela razumeti. 
Pri proučevanju teh vprašanj delavstva ne moremo iztrgati iz splošnih 
pogojev gibanja prebivalstva. To gibanje na Koroškem je za čas od
1914 sicer deloma že obdelano, a brez za naš problem izredno po­
membnega vidika.4 Iz teh raziskav izvemo v glavnem dovolj o razvoju 
prebivalstva, a dosti premalo o 'njegovem dejanskem gibanju, na ka­
tero opozarja F. Zwitter kot na osnovo za razumevanje socialno-gospo-
darskega razvoja5 in s tem tudi za oblikovanje politične in narodne 
zavesti.
274
M. Wuttejeva razčlemba gibanja prebivalstva na Koroškem ne za­
jema vseh virov, ki jih je bila objavila avstrijska statistika in ostaja 
po svoji metodi le na površini pojava.
M. Wuttejeva tabela VII (Naraščanje in upadanje prisotnega pre­
bivalstva zaradi naravnega prirastka in selitev), ki bi morala največ po­
vedati o dejanskem gibanju prebivalstva, ima obe omenjeni pomanj­
kljivosti. Nas seveda zdaj zanima samo prva polovica tabele, do 1910,6 
a zanima nas razvoj kar moč daleč nazaj. M. Wutte začenja šele s 
štetjem L 1880 in pušča vnemar podatke štetja 1. 1869 in pa gibanje 
prebivalstva do 1880. Izpušča desetletje, ki se začenja še pred glavnim 
razmahom koroške industrijske krize in s tem element začetnih polo­
žajev posameznih koroških političnih okrajev. Razen tega njegova ta­
bela samo sešteva celotno obdobje 1880—1910 in ga ne deli po deset­
letjih. S tem se izgublja dinamika razvoja, ki je za dejansko gibanje 
prebivalstva posebno zanimiva. Wuttejeva analiza tudi ne raziskuje 
smeri selitev prebivalstva na ravni političnih okrajev. In končno: 
M. Wutte se zadovoljuje samo z ugotavljanjem najočitnejše postavke v 
selitveni statistiki, namreč migracijske pasive ali aktive, to je preproste 
razlike med naravnim prebivalstvom (prisotno prebivalstvo predhod­
nega štetja + naravni prirastek) in dejansko prisotnim prebivalstvom. 
Taka metoda pa nam v večini primerov ne da prave podobe o dejan­
skem gibanju prebivalstva. Ustreza namreč edino v obeh skrajnih pri­
merih, ko se prebivalstvo ali samo odseljuje ali samo priseljuje. Noben 
koroški okraj pa ne gre v ta skrajna primera, v vseh ugotavljamo isto­
časno priseljevanje in odseljevanje in preprosta migracijska bilanca 
nam o dejajiskem obsegu selitev v obeh smereh ne pove ničesar.
Izogniti se navedenim pomanjkljivostim in ustreči potrebam naše 
razprave skuša na novo izdelana tabela o dejanskem gibanju prebival­
stva ( tabela I ) .7
Začenja s podatki štetja 1869 in na osnovi izračunanega narav­
nega prirastka in v primerjavi z dejanskim prirastkom pokaže migra­
cijsko bilanco posameznih koroških političnih okrajev do 1910 za 
vsako desetletje posebej. V tabeli niso upoštevani podatki za mesto 
Celovec, ker ima gibanje prebivalstva v mestu drugačen značaj kot pa 
na podeželju in ker zaradi delovanja porodnišnic in bolnišnic v mestu, 
ki zajemajo tudi del rojstev in smrti s podeželja, podatki za Celovec 
niso zares ustrezni. Na osnovi tabele je izdelan tudi grafikon odstotka
18*
275
276
Tabela I
Dejansko gibanje prebivalstva na Koroškem
Politični
okraj
Prisotno
prebivalstvo
1869
Prisotno
preb.
1880
1869 — 1880
1880
v okraju pri­
sotno aomače 
preb. po pri­
stojnosti
Dejanski
prirastek
Naravni
prirastek
Migracijska
bilanca
%
Celovec-okolica 59.151 61.282 + 2.131 + 1.978 + 153 + 0,2 49.869
Velikovec 52.533 53.506 + 973 + 2.047 — 1.074 — 2,2 44.672
Beljak 54.284 58.409 + 4.120 + 2.904 + 1.216 + 2,2 46.979
Šmohor 17.740 18.248 + 508 + 1.290 — 782 — 4,3 17.296
Spittal 43.925 45.463 + 1.538 + 1.820 — 282 — 0,6 41.152
St. Veit 52.982 51.987 — 995 + 723 — 1.718 — 3,2 41.651
Wolfsberg 40.500 40.865 + 635 + 1.095 — 730
— 1,8
31.190
Prisotno
prebivalstvo
1890
1880 - 1890
1890 v 
okraju pri­
sotno doma­
če prebivalstvo 
(po prist.)
1880 1890
Dejanski
prirastek
Naravni
prirastek
Migracijska
bilanca
%
Dejansko
priseljenih
Dejansko
odseljenih
Politični
okraj
Celovec-okolica 65.116 + 1.086 + 3.037 — 1.951 — 3,1 49.958 997 2.948
Velikovec 53.560 — 2.344 + 2.551 — 4.895 — 9,1 44.284 748 6.391
Beljak 62.676 + 3.017 + 4.698 — 1.681 — 2,8 48.140 1.856 3.537
Šmohor 18.220 — 28 + 1.516 —1.544 — 8,4 17.279 17 1.561
Spittal 46.126 + 663 + 3.088 — 2.425 — 5,3 41.337 478 2.903
St. Veit 53.480 + 1.270 + 1.929 — 659 — 1,2 41.227 1.692 2.351
Wolfsberg 42.074 + 1.209 + 1.906 — 697 -1,7 34.895 1.504 2.201
Politični
okraj
Prisotno
prebivalstvo
1900
1890 - 1900
19C0 v okraju prisotno 
domače prebivalstvo
1890 1900
Dejanski
prirastek
Naravni
prirastek
Migracijska
bilanca
%
PO
pristojnosti
po
rojstvu
Dejansko
priseljenih
Dejansko
odseljenih
Celovec-okolica 66.202 + 2.135 + 3.948 — 1.813 — 2,83 48.227 50.996 3.866 5.679
Velikovec 51.216 — 2.344 + 3.092 — 5.436 — 10,15 41.702 43.971 2.582 8.018
Beljak 65.693 + 3.017 + 4.476 — 1.459 — 2,33 47.341 49.996 3.816 5.275
Šmohor 18.179 — 41 + 1.595 — 1.636 — 8,98 16.920 16.889 359 1.995
Spittal 45.258 — 868 + 3.238 — 4.106 — 8,90 40.028 40.504 '1.309 5.415
St. Veit 53.066 — 414 + 2.576 — 2.990 — 5,59 39.010 41.509 2.217 5.207
Wolfsberg 43.426 + 1.426 + 2.470 — 1.118 — 2,66 35.012 36.624 1.235 2.353
Politični
okraj
Prisotno
prebivalstvo
1910
1900 — 1910
1910 v okraju 
prisotno doma­
če preb. (po
rojstvu)
1900 — 1910
Dejanski
prirastek
Naravni
prirastek
Migracijska
bilanca
%
Dejansko
priseljenih
Dejansko
odseljenih
Celovec-okolica 71.936 +
5.734 + 6.376 — 642 — 0,97 50.961 6.767 6.409
Velikovec 51.428 +
212 + 3.208 — 2.996 — 5,85 43.109 1.074 4.070
Beljak 76.762 +
11.069 + 7.261 + 33.808 + 5,79 52.563 8.502 4.694
Šmohor 19.045 +
866 + 1.976 — 1.110 — 6,10 16.318 1.437 2.547
Spittal 49.819 +
4.533 + 5.090 — 557 — 1,23 41.677 3.360 3.917
St. Veit 53.809 + 743 + 4.498 — 3.755 — 7,07 41.145 1.107 4.862
Wolfsberg 44.518 + 1.092 + 3.480 — 2.388 — 5,50 37.091 625 3.013
migracijskega presežka ali primanjkljaja posameznih koroških politič­
nih okrajev v letih 1869 do 1910, izračunanega v razmerju z vsako­
kratnim prisotnim prebivalstvom.
Novost v tabeli je od 1880 dalje podatek o v okraju prisotnem 
domačem prebivalstvu in pa na osnovi vseh teh elementov izračunano 
število dejansko priseljenih in dejansko odseljenih ljudi po posameznih 
političnih okrajih od desetletja do desetletja.
Odstotek migracijske aktive ali pasive 1867—1910
278
Grafična upodobitev preproste migracijske bilance pokaže, da sta 
do L 1880 dva okraja še s pozitivno bilanco (Beljak in Celovec-oko- 
lica). Šele v naslednjem desetletju se začne splošen padec, ki pa ni 
enakomeren. Najobčutnejši je v okraju Velikovec: ta začenja z dosti 
ugodnega stanja, v desetletju 1880—1890 pa pade na dno lestvice. 
Poslabšanje, čeprav v manjši meri, kažejo tudi drugi okraji, z izjemo 
Wolfsberga, ki se drži na enaki ravni, in St. Veit, ki svoj položaj 
celo znatno izboljša. V naslednjem desetletju se položaj v splošnem še 
vedno slabša, celo St. Veit in Wolfsberg težita navzdol, a pri Beljaku 
in okolici Celovca se stvar že obrača na bolje. Velikovec je še vedno 
na dnu lestvice, čeprav sta se mu Šmohor in Spittal močno približala. 
V zadnjem desetletju (1900—1910) se podoba bistveno spremi­
nja: le dva okraja še silita navzdol, St. Veit in Wolfsberg, vsi ostali ka­
žejo občutno izboljšanje; posebno visoko se povzpne Beljak, ki edini 
izmed vseh seže spet v pozitivno stran lestvice. Velikovec sicer ni več 
najslabši, presegata ga Šmohor in St. Veit, a še zdaleč se ni približal 
svojemu izhodišču. Tudi oba najslabša sta še daleč od pasivnosti Veli­
kovca v prejšnjih desetletjih. Spittal, ki se je 1. 1900 tej pasivnosti 
že močno približal, je v zadnjem desetletju svoj položaj naglo popra­
vil in se vrnil skoraj na prvotno ugodno izhodišče.
Okraj Velikovec je torej bil s krizo prizadet najobčutneje, najprej 
in s trajnimi posledicami. Dvojezični Šmohor je sicer ves čas močno 
pasiven, a zanj kot agrarni okraj je to razmerama normalen pojav 
in koroška industrijska kriza zanj ni pomenila nenavadnega in bistve­
nega poslabšanja. Ugodnejši razvoj obeh drugih dvojezičnih okrajev 
(Beljak in Celovec-okolica) gre nedvomno na račun razvoja obeh 
glavnih mest, ki s svojo gmoto vplivata na odstotke podeželja.
Sorazmerni podatki o migracijski bilanci po desetletjih pokažejo, 
da ne gre za kak premočrten razvoj kakor bi lahko mislili ob Wutte- 
jevi sumarični tabeli. To velja še posebno za velikovški okraj, kate­
rega izredna pasivnost ni podobna pasivnosti, ki je tipična za močno 
agrarne predele. Razumemo jo lahko šele, če upoštevamo vzroke 
ugodnega začetnega položaja (razmeroma velika stopnja industriali- 
ziranosti; prim. tabelo VII.) in dejstvo njegovega industrijskega na­
zadovanja. M. Wutte, ki hoče z biološko šibkostjo razložiti nazadova­
nje slovenskega življa, odvrača bralca od globljih vzrokov dejanskega 
gibanja prebivalstva in mu ponuja na prvi pogled najlažjo in najpri- 
ročnejšo rešitev: agrarni značaj velikovškega okraja in majhno šte­
279
vilo rojstev pri njegovem prebivalstvu.8 Na začetku spisa sicer sam 
omenja, da je treba mali dejanski prirastek Koroške v letih 1880— 
1900 pripisati uničujočemu gospodarskemu nazadovanju, ki je sledilo 
propadanju plavžev in železarn,9 a pri Velikovcu o tem za Koroško 
značilnem vzroku molči. Ne vključuje ga v razlago razvoja na sloven­
skem jugovzhodu dežele, čeprav je očitno, da je pravi pomen migracij­
ske bilance razumljiv šele v zvezi z dogajanjem v gospodarstvu.
Popolnejšo podobo dejanskega gibanja prebivalstva dobimo šele 
s pregledom števila dejansko priseljenih in dejansko odseljenih od 
desetletja do desetletja in iz tega izračunanih količnikov stalnosti pre­
bivalstva.
Stalnost je gotovo eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na obliko­
vanje politične in narodne zavesti prebivalstva v slovenskem delu Ko­
roške. Čim večja je ta stalnost, tem manj dovzetno je prebivalstvo 
za delovanje političnih sil, ki skušajo izrabiti njegovo gospodarsko 
odvisnost, da bi mu zatrle slovensko zavest, tem večja je možnost 
uspešnega odpora takšnim prizadevanjem. Če je stalnost manjša, če 
prebivalstvo živi sredi močnega migracijskega prelivanja, potem so 
omenjene možnosti spremenjene v nasprotnem smislu. To je ena 
stran pojava. Druga stran pa je, da je treba ločevati manjšanje stal­
nosti prebivalstva, ki gre na račun manjšanja števila agrarnega prebi­
valstva in naraščanja industrijskega prebivalstva v zvezi z industriali­
zacijo in migracijskim tokom iz vasi v mesto, od manjšanja stalnosti, 
ki nastaja zaradi splošne gospodarske krize tako v kmetijstvu kot v 
industriji obenem. Prva vrsta nestalnosti pomeni v splošnem napredo­
vanje, pomeni krhanje konservativne mase prebivalstva vzporedno s 
prehajanjem njegovega velikega dela socialno in politično v družbe­
no napredni tabor, predvsem pod vpliv delavskega gibanja. Druga vrsta 
nestalnosti pa je tista, ki zaradi splošne življenjske negotovosti, od­
hajanja presežka prebivalstva z vasi v oddaljenejše industrijske cen­
tre, odhajanja celo starega industrijskega prebivalstva sicer tudi krha 
konservativno gmoto prebivalstva, a z občutno drugačnim spremnim 
procesom: poteka vzporedno s podleganjem omajanih trum vplivu vla­
dajočega, razredno in nacionalno tujega birokratskega in podjetni­
škega sloja.
Da bi bila mogoča primerjava stalnosti prebivalstva, smo za posa­
mezne politične okraje izračunali količnike splošne stalnosti in pa var­
nosti pred odseljevanjem.
280
Količnik splošne stalnosti prebivalstva koroških političnih okrajev 
na osnovi razmerja med prisotnim prebivalstvom in celotnim dejan­
skim obsegom migracij v predhodnem desetletju (na enega prese- 
ljenca iz ali v okraj pride prisotnih prebivalcev):
Politični okraj 1890 1900 1910
Celovec-okolica 16,505 6,935 5,908
Velikovec 7,502 4.831 9,997
Beljak 11,621 7,226 5,817
Šmohor 11,558 7,722 4,780
Spittal 13,642 6,730 6,918
St. Veit 13.227 7,147 9,014
Wolfsberg 11,356 12,103 12.236
Količnik varnosti prebivalstva pred odseljevanjem po koroških po­
litičnih okrajih na osnovi razmerja med prisotnim domačim prebival­
stvom in dejanskim številom odseljenih v predhodnem desetletju (na 
enega odseljenca more ostati v okraju domačinov):
Politični okraj 1890 1900 1910
Celovec-okolica 16,94 8,49 7,95
Velikovec 6,92 5,20 10,59
Beljak 13,61 8,97 11,19
Šmohor 11,06 8,48 6,40
Spittal 14,23 7,39 10,64
St. Veit 17,53 7,49 8,46
Wolfsberg 15,85 14,87 12.31
Pri splošni stalnosti in pri varnosti pred odseljevanjem ugotavljamo 
v prvih dveh desetletjih občo težnjo slabšanja, v tretjem desetletju 
pa se stalnost v večini okrajev veča. Le Celovec-okolica, Beljak in 
Šmohor vztrajajo v slabljenju splošne stalnosti; enako Celovec-okolica, 
Šmohor in Wolfsberg pri varnosti pred odseljevanjem. Velikovec kaže 
daleč najmanjšo stalnost prebivalstvu obeh vrst v prvih dveh deset­
letjih, v tretjem pa se položaj spremeni tako, da ima večjo splošno 
stalnost le še Wolfsberg, po varnosti pred odseljevanjem pa zaostaja 
za Wolfsbergom, Beljakom in Spittalom.
Tudi pomen teh količnikov je razumljiv le v zvezi z dejanskim 
gospodarskim razvojem. Oba okraja z močnim, razvijajočim se sredi­
ščem oz. z obrobjem takega središča, Beljak in Celovec-okolica, kažeta 
stalno upadanje splošne stalnosti prebivalstva, pač v zvezi s prese-
281
Ijevanjein z dežele v središče. Šmohor, brez večje industrije in moč­
nejšega središča, tudi kaže upadanje splošne stalnosti prebivalstva. 
A pogled na odselitveni količnik pove, da gre to na račun odseljevanja 
presežkov domačega prebivalstva, ne pa na račun rasti kakega 
industrijskega središča. Gre za nestalnost migracijsko pasivnega agrar­
nega področja. Tak zaključek potrjuje dejstvo, da je pri okraju Be­
ljak, ki ima skozi vsa tri desetletja skoraj enako splošno nestalnost 
kot Šmohor, količnik varnosti pred odseljevanjem ves čas večji od 
šmohorskega: v prvem desetletju za 2,55, v drugem sicer le za 0,49, v 
tretjem pa kar za 4,79, tako da je to v tretjem desetletju okraj, ki 
je razen Wolfsberga najbolj varen pred odseljevanjem domačega pre­
bivalstva.
S takega vidika je Velikovec na Koroškem najizrazitejši primer ve­
like nestalnosti prebivalstva zaradi dvojnega učinka obeh tipov nestal­
nosti, povezanih s šibkim gospodarskim razvojem in celo nazadova­
njem: odseljevanje presežka domačega agrarnega prebivalstva ne v 
domača industrijska središča, ampak v tuja mesta, in istočasno odse­
ljevanje prebivalstva, ki ga je prizadelo propadanje domačih indu­
strijskih obratov. Videli smo že, da ima Velikovec v prvih dveh de­
setletjih daleč najmanjšo splošno stalnost prebivalstva. Količnik var­
nosti pred odseljevanjem pa pove, da ne gre za kak močan odtok 
vaškega prebivalstva obenem s tujim priseljevanjem v industrijske 
centre, marveč da gre za izredno močno odseljevanje iz okraja sploh. 
To odseljevanje je daleč najmočnejše med vsemi koroškimi okraji, 
veliko močnejše kot pri Šmohorju in se zgolj s preprostim begom z 
dežele v mesta ne da pojasniti. Še posebno ne zaradi tega, ker je 
Velikovec v teh desetletjih med koroškimi okraji imel najmanjši 
odstotek rojstev10 in je pritisk presežka vaškega prebivalstva moral 
biti toliko manj občuten. Vsekakor gre tudi za močno odseljevanje 
domačega industrijskega prebivalstva. Velikovec je dejansko edini med 
koroškimi okraji, kjer absolutno število delavcev po štetjih 1880—1900 
vztrajno pada (4.613 — 4.431 — 3.676) (tabela VIII). Šele v tret­
jem desetletju se tudi Velikovec relativno ustali, a to je ustalitev na 
nižji ravni. Po letu 1880 je štetje 1. 1910 sicer v Velikovcu prvič 
spet ugotovilo pozitiven dejanski prirastek prebivalstva (+212), a 
število prisotnega prebivalstva je še vedno bilo za 1.105 oseb manjše 
od števila pred dobrimi štirimi desetletji. Velikovec je edini med ko­
roškimi okraji, kjer se je število prebivalstva v razdobju 1869—1910
282
I
zmanjšalo in ne povečalo. To je bila relativna ustalitev po dokonča­
nem propadu glavnega dela železarske industrije in z njo zvezanih 
dejavnosti. Razvoj novih vrst industrije, zlasti lesne, in povečanje 
rudnika svinca v Mežici sta upadanje števila delavstva sicer zavrla — 
1. 1910 so spet našteti 4.703 delavci — a relativni delež prebivalstva 
v industriji in obrti je še vedno manjši kot pred 30 leti (prej 22,58°/o, 
zdaj 20,59%) (tabela VII).
Razmeroma velika splošna stalnost in varnost pred odseljevanjem 
v velikovškem okraju v tretjem desetletju je posledica takšne ustalitve 
na nižji ravni, zraven tega pa še dejstva, da je ta okraj izgubil velik 
del privlačnosti za nove priseljence: število dejansko priseljenih se je 
od prejšnjih 2.582 zmanjšalo na 1.074 v desetletju 1900—1910.
Kako je z Wolfsbergom, ki ima v tretjem desetletju naj večjo 
splošno stalnost prebivalstva in varnost pred odseljevanjem? Vpraša­
nje je zanimivo ne le zato, ker gre za neposrednega soseda Velikovca, 
ampak tudi zato, ker smo doslej med obema okrajema večkrat ugo­
tavljali nekatere podobnosti. Kljub zbližanju količnikov v 1. 1910 pa 
glede stalnosti prebivalstva take podobnosti ni. Laboška dolina kaže 
izredno enakomeren tok migracij, splošna stalnost vztrajno narašča 
brez kakršnih koli pretresov, varnost pred odseljevanjem pa se le 
počasi malo manjša. Edino večje železarsko podjetje, valjarna v Frant­
schachu, je bilo opuščeno že 1. 1851-52 (prenos v štajerski Zeltweg) 
in to na gibanje prebivalstva pozneje ni več zaznavno vplivalo. Vztraj­
na rast industrije (že 1. 1881 je bila v Frantschachu ustanovljena 
nova tovarna celuloze; Wolfsberg je edini razen okraja St. Veit, kjer 
število delavstva zdržema raste), zemljepisna odmaknjenost od ostale 
dežele in od velikih cest, to so nekateri vzroki, da je gibanje prebival­
stva tukaj imelo drugačen značaj kot v velikovškem okraju. — Okraj 
St. Veit kaže zelo veliko začetno splošno stalnost in sploh naj večjo 
varnost pred odseljevanjem. Položaj se v obojnem smislu naglo po­
slabša šele v drugem desetletju, vendar še daleč ne tako kot v velikov­
škem. V tretjem desetletju se stvari že obračajo na bolje, po splošni 
stalnosti je St. Veit že tretji v deželi, nekoliko manj je napredovala 
varnost pred odseljevanjem. Čeprav je glavnina koroškega železarstva 
bila prav v lem okraju, je njegova kriza na gibanje prebivalstva vpli­
vala pozneje, manj občutno in kratkotrajneje.
Žal ni mogoče posebej proučiti celega slovenskega področja, ker 
so znani samo podatki po političnih okrajih. Položaj se je po manjših
283
enotah znotraj okrajev najbrž precej razlikoval. Na to opozarja edini 
podatek te vrste, objavljen na ravni sodnih okrajev, in sicer število 
prisotnega domačega prebivalstva v 1. 1880 (v odstotkih):11
Polit, okraj Celovec-ok. 81,3 Polit, okraj Velikovec 83,4
Sodni okraj Feldkirchen 78,2 Sodni okraj Pliberk 78,1
Sodni okraj Borovlje 79,6 Sodni okraj Dobrla ves 94,2
Sodni okraj Celovec-ok. 82,1 Sodni okraj Žel. Kapla 77,5
Sodni okraj Velikovec 83,4
Polit, okraj Beljak 80,4
Sodni okraj Podklošter 77,7
Polit, okraj Šmohor 95,9
Sodni okraj Paternion 91,6 Sodni okraj Šmohor 96,8
Sodni okraj Rožek 86,5 Sodni okraj Kötschach 95,2
Sodni okraj Trbiž 80,9
Sodni okraj Beljak 75,5
V posameznih političnih okrajih se po izredno velikem odstotku 
domačega prebivalstva ločujejo od ostalih sodni okraj Dobrla ves, 
Celovec-okolica, Paternion; edino v šmohorskem okraju ni take znat­
ne razlike med obema sestavnima deloma. Z druge strani pa kažejo 
podobno majhne odstotke domačega prebivalstva kot Pliberk in Želez­
na Kapla tudi Borovlje, Podklošter in Beljak, na nemški strani pa 
Feldkirchen. Kakšen je bil poznejši razvoj po sodnih okrajih, ni zna­
no.
Za podobo dejanskega gibanja prebivalstva sta pomembni tudi 
smer selitev in pa socialna struktura preseljencev.
M. Wutte12 je sumarično pregledal selitveno bilanco Koroške z 
drugimi deželami za štetja 1880—1910, štetja 1869 ni vključil. Po 
njegovih ugotovitvah se je tok odseljenih Korošcev v glavnem usmer­
jal na Štajersko, v veliko manjši meri pa še na Dunaj, Spodnjo Av­
strijo, Tirolsko, Salzburg, Zgornjo Avstrijo, Kranjsko in Trst. Zgor­
nji Korošci so se v glavnem odseljevali na Tirolsko in Salzburško, 
spodnji Korošci pa na Štajersko, za kar pa M. Wutte ne navaja po­
datkov. Na Štajerskem so se Korošci naseljevali predvsem v indu­
strijskih okrajih Graz in okolica, Judenburg, Leoben, Mürzzuschlag, 
Voitsberg in Bruck in pa v sosednih okrajih Murau in Slovenj Gra­
dec. Podoben vrstni red imajo dežele, od koder so prihajali priseljen­
ci na Koroško. Štajerska je daleč na prvem mestu, sledijo ji Kranj­
ska, Dunaj, Spodnja Avstrija, Tirol, Goriška, Zgornja Avstrija in 
Salzburg. Pomemben je tudi dotok iz čeških dežel.
Najprej se M. Wutte v analizo selitvenih smeri ne podaja. Ne 
izkorišča možnosti, ki jih dajeta štetji 1. 1900 in 1910 za ugotovitev
284
selitvenih zvez posameznih koroških okrajev — ne le dežele v celoti 
— z drugimi deželami, sploh pa se ne dotakne selitvenih tokov zno­
traj Koroške.
Podatki štetja 1. 1900 o selitvenih zvezah koroških političnih okra­
jev z glavnimi drugimi deželami so zbrani v tabelah II in III, pri 
čemer so Trst, Goriška in Istra sešteti v en stolpec. Podroben izvor 
in razmestitev štajerskega prebivalstva na Koroškem 1. 1900 pa poka­
že tabela IV.
Tabela II
Pristojnost nekoroškega avstrijskega prebivalstva prisotnega 
1. 1900 na Koroškem'3
Sp .
Av str.
Zg .
Av str.
Salzb .
7?
Žq
Kranj.
Primor.
Tiro l
Vorarlb.
češke
de žele
Celovec 653 146 58 1.405 2.037 301 291 1.098
Šmohor 21 9 1 69 63 65 116 42
Celovec ok 206 73 45 846 1.497 778 236 497
Spittal 83 27 73 253 182 98 495 248
St. Veit 301 138 60 1.597 1.226 207 152 514
Beljak 691 213 65 1.583 1.699 1.036 439 1.025
Velikovec 60 14 4 3.928 1.364 212 22 170
Wolfsberg 219 185 39 2.706 410 113 65 417
TABELA III
Pravno prebivalstvo koroških okrajev prisotno 1. 1900 v drugih 
deželah14
Sp.
Av str .
Zg .
Av str.
Salzb .
S’
Kranj.
Prim or.
Tirol
Vorarlb.
češke
de žele
Celovec 1.183 133 54 1.298 121 346 226 173
Šmohor 642 83 228 1.174 64 220 1.225 65
Celovec ok. 1.863 396 173 4.626 398 556 563 175
St. Veit 1.395 260 201 8.856 136 192 325 171
Beljak 2.050 432 342 5.330 646 1.107 676 285
Velikovec 1.170 115 74 5.230 378 255 297 120
Wolfsberg 1.132 216 100 8.240 79 120 276 164
Spittal 1.223 269 1.894 2.962 77 231 1.999 152
285
Tabela IV
Pristojnost štajerskega prebivalstva prisotnega 1. 1900 na Koroškem15
Ce lje
ok.
Ljutomer
Maribo r
ok.
Ptuj
ok.
Br ežice
Slov .
Grade c
okraji s
slo v. ve č.
okraji z
nem . ve č.
Celovec 202 24 27 80 52 114 502 903
Šmohor 2 — 3 —
2 4 11 58
Celovec ok. 137 5 54 30 28 81 335 511
Spittal 22 — 16 22 22 9 93 160
St. Veit 82 2 22 39 15 51 211 1.386
Beljak 228 10 175 78 41 123 655 928
Velikovec 1.202 4 73 37 27 2.370 3.713 215
Wolfsberg 251 10 41 68 31 1.209 1.610 1.096
Štajercev je bilo največ v Velikovcu, a večina je bila v nemških 
okrajih Wolfsberg, St. Veit in Spittal in pa v mestu Celovec (5.961). 
Največ Kranjcev se je naselilo v Celovcu in okolici, v Beljaku in Ve­
likovcu, a pomembno je tudi število naseljenih v severnem delu dežele 
(St. Veit). Očitna je močna zveza Beljaka s Primorsko, pri kateri je 
Beljak celo več dajal kot prejemal. Aktivno bilanco s Štajersko ima 
edinole mesto Celovec, vsi drugi okraji so močno pasivni. To velja 
tudi za Velikovec. Posebej zanimivo je dejstvo, da se je iz Velikovca 
odselilo na Štajersko veliko več domačega (slovenskega) prebivalstva 
(5.230) kot pa je prišlo vanj priseljencev iz slovenskih štajerskih 
okrajev (3.713), tako da je Velikovec krepil število slovenskega živ­
lja na Štajerskem in ne narobe kot skuša ustvariti vtis M. Wutte. To 
kljub temu, da je očitna težnja migrantov iz slovenske Štajerske bila, 
ne oddaljiti se preveč od prvotnega kraja, saj so se selili največ v 
oba kraja neposredne soseščine, Velikovec in Wolfsberg. Tako ima tu­
di slednji več priseljencev iz slovenskih štajerskih okrajev kot pa iz 
nemških. Wolfsberg je v vsakem oziru migracijsko bolj vezan na 
Štajersko in Velikovec kot pa na ostalo Koroško. Najštevilnejši so 
bili tam priseljenci iz Štajerske (2.706 in od teh 1.610 iz slovenskih 
okrajev), le malo je bilo priseljencev iz Velikovca (2.443), drugi 
najbolje predstavljeni koroški okraj, sosedni St. Veit, je prispeval ko­
maj 410 priseljencev, ostali še dosti manj. Tako se tuje prebivalstvo 
v Wolfsbergu deli na Štajersko 2.706, Velikovec 2.443, vsa ostala 
Koroška skupaj pa le 1.138 (prim. tabelo V). Tudi glavna smer od-
286
seljevanja iz Wolfsberga je 1. 1910 obrnjeno proti Štajerski, in sicer 
v okraj Judenburg (1.846 — prim. tabelo VI). S svoje strani je Ve­
likovec po priseljevanju najbolj vezan na slovensko Štajersko (3.713, 
od česar samo iz Slovenjega Gradca 2.370). Od koroških okrajev mu je 
dal največ Celovec-okolica (1.243), sploh vsa Koroška skupno komaj 
3.392, brez Wolfsberga pa 2.550. Glavna smer odseljevanja je leta 
1910 obrnjena sicer proti Celovcu-okolici (3.557), a selitveni tok 
proti Wolfsbergu je tudi zelo močan (1.816 — prim. tabelo VI), 
tako da stoji Velikovec med okraji izvora priseljencev v Wolfsberg 
na prvem mestu.
S tem smo že nekoliko posegli tudi v gradivo, ki ga daje tabela V, 
v kateri je ugotovljeno, v katere okraje Koroške so bili pristojni pre­
bivalci, ki so bili prisotni na Koroškem ob štetju 1. 1900.
Tabela V
Pristoinost koroškega pravnega prebivalstva prisotnega na 
Koškem 1.1900»
Bivajoči v 
političnih 
okrajih
So pristojni v okraje
Celov ec
i
Šmohor
Celov ec
ok.
Spittal
St. Ve it
Beljak
Ve lik ov ec
Wolf sberg
Celovec 5.695 486 4.164 871 1.691 1.708 1.883 519
Šmohor 16 16.920 42 181 54 333 28 13
Celovec ok. 342 414 48.277 1.013 3.577 3.393 3.572 188
Spittal 66 1.021 497 40.028 148 1.483 78 26
St. Veit 207 212 4.264 638 39.010 846 2.154 619
Beljak 250 2.458 2.974 2.947 395 47.341 532 182
Velikovec 77 38 1.243 102 577 513 41.702 842
Wolfsberg 60 63 239 103 410 203 2.443 35.012
Glavno mesto dežele je dobilo največ prebivalstva iz okoliškega 
političnega okraja (4164), a tudi drugi okraji razen obrobnih (Šmo­
hor, Spittal, Wolfsberg) so dobro predstavljeni, med njimi najmočneje 
Velikovec (1883). Beljak je dobil največ iz sosednih okrajev (Celovec- 
okolica, Spittal, Šmohor), veliko manj pa iz oddaljenejših (Velikovec. 
St. Veit, Wolfsberg). Zelo močna je izmenjava prebivalcev med okra­
jema Celovec-okolica in St. Veit, pri čemer pa je Celovec-okolica ob­
čutno pasiven. To in pa zanimivo dejstvo, da je Celovec-okolica dal 
okraju St. Veit celo več prebivalstva kot pa Celovcu, govori o močnem
287
migracijskem toku od juga proti severu mimo naravnega mestnega 
središča. Velikovec ima najmočnejše zveze s Celovcem-okolico (3572 
tja odseljenih in 1243 odondod priseljenih). Pomembna je enostran­
ska migracijska zveza Velikovca z okrajem St. Veit (tja 2154, nazaj 
577), pri čemer gre za podoben pojav migracijskega toka mimo na­
ravnega središča proti severu kot smo ga opazili pri Celovcu-okolici. 
Drugi najmočnejši prejemnik velikovškega prebivalstva je Wolfsberg 
(tja 2443, nazaj 842). Zveze Velikovca s Spittalom in Šmohorjem so 
prav neznatne.
Ugotovljeno podobo 1. 1900 v glavnem potrjuje tudi tabela VI, ki 
kaže glavno smer priseljevanja in odseljevanja posameznih koroških 
okrajev L 1910.
Tabela VI
Glavna smer priseljevanja in odseljevanja v koroških okrajih 1. 1910”
Okraj izvora 
večine pri­
seljencev
Število teh 
priseljencev
Okraj cilja 
večine od- 
seljencev
število teh 
odšel jencev
Celovec Celovec ok. 4.477 Celovec ok. 3.110
Šmohor Beljak 493 Beljak 1.729
Celovec ok. St. Veit 3.835 Celovec m. 4.477
Spittal Beljak 1.836 Beljak 2.619
St. Veit Celovec ok. 3.035 Celovec ok. 3.835
Beljak Celovec ok. 3.648 Celovec ok. 2.571
Velikovec Slov. Gradec 2.010 Celovec ok. 3.557
Wolfsberg Velikovec 1.816 Judenberg 1.846
Razlika je ta, da tabela VI upošteva vse okraje ne oziraje se na deželne 
meje. In tako vidimo, da migracijski tok to mejo dvakrat prekorači, in 
sicer v smeri Slovenj Gradec—Velikovec in pa Wolfsberg—Judenburg. 
Vsi ostali koroški okraji imajo naj večjega dajalca in prejemnika pre­
bivalstva znotraj deželnih meja. Tabela žal ne daje celotne podobe iz­
menjave med okraji, ampak le glavni izvor in glavni cilj. Izmenjava 
prebivalstva med Celovcem okolico in okrajem St. Veit je še vedno zelo 
močna, slednji je še vedno močno aktiven, a zdaj gre iz Celovca-oko- 
lice že več prebivalcev v mesto Celovec kot pa v St. Veit. Velikovec 
pošilja še vedno največ svoje krvi v Celovec-okolico (3557), zraven 
pa je tudi še glavni vir priseljevanja v Wolfsberg (1816). Zanimivo 
je, da se v tem pregledu Šmohor, Spittal in Wolfsberg nikoli ne pri­
kažejo ne kot glavni vir ne kot glavni cilj selitev, tako majhen je nji­
hov absolutni pomen v tej splošni menjavi prebivalstva.
288
Podatkov o poklicni in socialni sestavi migrantov ni, z edino izjemo 
štetja 1. 1890. Še ti podatki zajemajo le Koroško kot celoto, na okrajni 
ravni niso objavljeni. Na Štajerskem so deloma izračunani tudi po 
okrožjih trgovske zbornice, na Koroškem pa to ne pomaga, ker se de­
žela ni delila na več lakih okrožij. Precej podrobni pregled18 po štetju 
1. 1890 pokaže na Koroškem takšne deleže preseljenega prebivalstva 
(iz drugega okraja in iz druge dežele) po posameznih gospodarskih 
panogah in vejah: kmetijstvo in gozdarstvo — 8,0 °/o iz drugega okra­
ja, 3,4 % iz druge dežele; rudarstvo in industrija — 15,6 % iz druge­
ga okraja, 12,43 % iz druge dežele; promet — 20,2 % iz drugega 
okraja, 31,5 % iz druge dežele; trgovina in promet skupaj — 22,8 % 
iz drugega okraja, 23,2 % iz druge dežele; upravni aparat — 31,1 % 
iz drugega okraja, 35,7 % iz druge dežele. Najmanjše deleže preselje­
nega prebivalstva imata kmetijstvo in gozdarstvo, največje pa promet 
in upravni aparat. Primerjava s Štajersko pokaže, da je delež preselje­
nega prebivalstva na Koroškem manjši, a spričo splošne pasivnosti mi­
gracijske bilance še vedno precej velik. — Med aktivnimi priseljenci iz 
drugih dežel je bilo 5617 samostojnih oseb, 4300 uradnikov, delovodij 
in pod., 11.483 delavcev, dninarjev in domačih služabnikov. Zanimiv 
je velik delež uradnikov — nekorošcev, ki celo močno preraščajo do­
mačine, katerih je bilo le 4040. To nesorazmerje v prid priseljenim 
uradnikom je vidno tudi po posameznih vejah: gozdarstvo — 150 do­
mačinov, 86 tujcev; rudarstvo in industrija — 268 domačinov, 184 
tujcev; promet — 228 domačinov, 377 tujcev; upravni aparat — 
2867 domačinov, 3350 tujcev. Vodilni in tehnični sloj v industriji, 
prometu, upravi, veleposesti je v največji meri prihajal iz drugih dežel 
in krepil položaj nemškega meščanstva, ki je bilo njegov delodajalec.
Ugotoviti smo mogli le najsplošnejše poteze in težnje dejanskega 
gibanja prebivalstva. Vendar ne bo pretirano reči, da je ravno prebi­
valstvo glavnega dela slovenskega področja (velikovški okraj) bilo 
razmeroma izredno močno izpostavljeno delovanju negativnih oblik 
dejanskega gibanja prebivalstva, ki konec koncev niso krepile ne slo­
venskega meščanskega ne delavskega dela v prebivalstvu domačih 
mestnih središč. Ostalega slovenskega področja ni moč izločiti iz me­
šanih okrajev, a že v vrednostih okrajev je njegova izpostavljenost mi­
gracijam relativno, še bolj pa absolutno, nad povprečjem. Nestalnost 
prebivalstva v Beljaku je drugačnega tipa kot v Velikovcu, ker gre 
za rast velikega mestnega središča, ki črpa prebivalstvo iz drügih okra- 19
19 Narodna politična zavest na Koroškem
289
jev dežele in v zelo veliki meri tudi izven deželnih meja. Morda se 
lahko s tem pojasni tudi določena razlika v tempu napredovanja in 
trdnosti organizacije socialne demokracije, ki je obstajala med belja- 
škim in velikovškim industrijskim področjem. V narodnostnem oziru 
pa tudi ta naprednejši tip nestalnosti prebivalstva v beljaškem okraju 
ni pomenil kake prednosti, prvič, ker je dovajal v okraj velike mno­
žine tujcev in drugič, ker se je z njim krepila predvsem socialna de­
mokracija, v okviru katere so slovenski delavski prešeljenci narod­
nostno ostajali neoblikovani.
3. Etnični značaj delavstva
Statistične podatke o etničnem značaju koroškega delavstva imamo 
šele na osnovi podatkov ljudskega štetja leta 1910, ko je bila objav­
ljena statistika poklicnih skupin in položaja v poklicu v zvezi z obče­
valnim jezikom, in sicer za koroško deželo v celoti.19 Poklicno strukturo 
prebivalstva v zvezi z občevalnim jezikom so beležili in izračunavali 
tudi pri štetju leta 1900, vendar so podatki bili publicirani samo glo­
balno za avstrijsko polovico države. Centralna statistična komisija je iz­
delala podrobnejšo obdelavo po velikih mestih in po okrajih trgovskih 
zbornic, vendar teh podatkov niso objavili, pač pa so interesentom bili 
na razpolago v rokopisu.20 Te podatke je za Češko v svojih statističnih 
študijah uporabil Raucher, za Štajersko Pfaundler, za Koroško pa se 
take obdelave ni lotil nihče. Danes tega elaborata pri statističnem uradu 
ni več najti.
Po podatkih štetja leta 1910 je na Koroškem bilo v skupini indu­
strija in obrt 26.247 delavcev z nemškim občevalnim jezikom in 5085 
delavcev s slovenskim občevalnim jezikom. (Šteti so delavci, vajenci 
in dninarji; pomagajoči družinski člani niso všteti). Razmerje je torej 
bilo 83,8% nemškega in 16,2% slovenskega občevalnega jezika. 
V skupini trgovina in promet je bilo 10.612 delavcev z nemškim obče­
valnim jezikom (93,3 %) in 766 delavcev s slovenskim občevalnim 
jezikom (6,7 %). Podatki četrte poklicne skupine — javne službe in 
svobodni poklici — so sicer tudi ločeni po občevalnih jezikih, vendar 
jih ne moremo uporabiti, ker je tukaj všteta tudi vojaščina (6460 
oseb, med njimi 1527 s slovenskim občevalnim jezikom), ki je razen 
oficirskega kadra najbrž v celoti šteta v kategorijo delavcev (vseh
290
7724). Dejanskega števila delavcev v tej kategoriji torej ni moč izlo­
čiti, prav tako tudi ne njegove razdelitve po občevalnem jeziku. V šte­
vilu vojaštva pa je velik del ljudi, ki so na Koroškem samo služili vo­
jaško obveznost. Vendar nas pomanjkljivost podatkov za to poklicno 
skupino ne bo ovirala, saj gre v primerjavi s celoto za manjše število 
in podrejen pomen. Ogromna večina delavcev je zastopana v poklicnih 
skupinah industrija in obrt ter trgovina in promet.
Medtem ko je splošno razmerje med ljudmi z nemškim in sloven­
skim občevalnim jezikom v deželi bilo 79,3 % proti 20,7 %, vidimo 
v poklicnih skupinah industrija in obrt ter trgovina in promet za 
slovenski občevalni jezik mnogo slabše razmerje, posebno izrazito v 
drugi omenjeni skupini. Nasprotno pa je razmerje med delavci nem­
škega in slovenskega občevalnega jezika v skupini kmetijstvo in go­
zdarstvo za slovenski občevalni jezik mnogo ugodnejše (71,3 % nem­
škega in 28,7 °/o slovenskega občevalnega jezika).
Če bi za svojo analizo vzeli v poštev samo navedene podatke ljud­
skega štetja leta 1910, bi lahko prišli do dveh vrst zaključkov: Ali je 
slovensko področje Koroške v primerjavi z nemškim bilo bistveno manj 
industrializirano in zaradi tega imelo tudi manj številno delavsko pre­
bivalstvo s slovenskim občevalnim jezikom, ali pa, če take razlike v 
industrializaciji ni, je na slovenskem področju bilo manj domačega 
slovenskega delavstva in se je le-to preselilo tja iz nemških krajev. 
Vse, kar vemo o gospodarski zgodovini in gospodarskem zemljepisu, 
zanika prvo možnost. Velikovški politični okraj, v katerem je leta 1880 
bilo 87,5 % prebivalstva s slovenskim in 12,5 % prebivalstva z nem­
škim občevalnim jezikom, je tega leta bil razen beljaškega političnega 
okraja in samega mesta Celovec najmanj agraren v vsej koroški deželi 
(69,27 % agrarnega prebivalstva). Leta 1910 je velikovški politični 
okraj glede odstotka neagrarnega prebivalstva prišel na drugo mesto 
v deželi, čeprav je število delavcev v skupini industrija in obrt ter trgo­
vina in promet v primerjavi z letom 1880 narastlo (od 4613 na 4839); 
gre torej le za relativno, ne za absolutno nazadovanje. Zato pa sta se 
oba druga politična okraja, v katerih je živel največji del slovenskega 
prebivalstva izven velikovškega okraja, pomaknila daleč na vrh lestvice 
v odstotku neagrarnega prebivalstva (Beljak samo 39,31 % agrarnega 
prebivalstva in Celovec-okolica 53,18 % agrarnega prebivalstva). Velik 
del industrijskih podjetij obeh teh okrajev pa leži ravno na slovenskih 
področjih (Rož in Spodnja Zilja). Že ti podatki govore, da slovensko
19*
291
področje po odstotku delavskega prebivalstva ni moglo bistveno zaosta­
jati za nemškim področjem.
Natančnega števila delavskega prebivalstva na slovenskem področju 
Koroške ni mogoče izračunati, ker podatki po občinah ne vsebujejo 
poklicne strukture. Edino za velikovški politični okraj, ki je bil skoraj 
v celoti slovenski, nam podatki ljudskega štetja povedo, da je v njem 
bilo 4703 delavcev v skupini industrija in obrt ter trgovina in promet. 
Vemo tudi, da je izven velikovškega okraja na slovenskem področju 
po posameznih podjetjih bilo zaposleno naslednje število delavcev: je­
klarna v Borovljah — 900, v boroveljskem puškarstvu — 600, v Bi­
strici v Rožu — 250, v Morojevem tekstilnem podjetju v Vetrinju — 
200. Vse to bi skupaj z velikovškim političnim okrajem zneslo že 6653 
delavcev. Jasno pa je, da je to število veliko premajhno, saj v njem 
niso obseženi ne svinčeno predelovalni obrati v Ziljici, ne rudnik v 
Rablju (395 rudarjev), ne del slovenskih rudarjev v Plajberku in 
sploh ne delavci iz tako pomembnih panog kot so lesna industrija in 
promet izven velikovškega okraja. Pa vendar je že to število večje od 
skupnega števila vseh delavcev s slovenskim občevalnim jezikom na 
celem Koroškem v obeh upoštevanih gospodarskih skupinah ali z 
drugimi besedami, v slovenskem področju bi po podatkih ljudskega 
štetja po tem prvem preračunu morala biti najmanj 802 delavca z 
nemškim občevalnim jezikom ali 12 %.
Dejansko položaju bližjo sliko dobimo, če poskusimo izraču­
nati število delavcev na osnovi števila glasov, oddanih za socialdemo­
kratsko stranko pri volitvah 1907. Koeficient razmerja med številom 
oddanih glasov za socialdemokratsko stranko in pa med številom de­
lavcev v obeh upoštevanih poklicnih skupinah v okviru cele Koroške, 
je 3,3. Ker nam je znano število delavcev po posameznih političnih 
okrajih, kakor tudi število socialdemokratskih glasov po teh okrajih, 
lahko preizkusimo zanesljivost tega koeficienta. Pri tem bomo ugoto­
vili, da nam koeficient ne da popolnoma natančnih števil, saj je raz­
merje med številom delavcev in pa številom socialdemokratskih glasov 
od kraja do kraja različno, ponekod v korist ponekod pa v škodo 
socialdemokratskim glasovom, pač po stopnji politične zrelosti delavstva. 
V velikovškem političnem okraju bi po tem načinu našteli za 628 de­
lavcev premalo, v političnem okraju Celovec-okolica pa za 884 delav­
cev preveč. Največja razlika se pokaže pri političnem okraju Beljak, 
kjer bi našteli za 3303 delavcev preveč ali za približno 1/5. Nedvomno
292
gre v beljaškem političnem okraju za sorazmerno najvišjo stopnjo orga­
niziranosti in politične zrelosti delavstva. Obenem pa gre tukaj še za 
dejstvo, da so pri volitvah leta 1907 tudi slovenski kmečki volivci po 
navodilu slovenskega političnega društva glasovali za socialdemokrat­
skega kandidata. Kljub temu pa lahko račun s koeficientom uporabimo 
s precejšnjo verjetnostjo, ker nam ta postopek že tako ne zajema celot­
nega slovenskega področja. Z njim lahko upoštevamo samo sodne okra­
je, ki v celoti leže na slovenskem področju, tako da iz tega računa od­
padejo vse slovenske občine, ki ležijo v sodnih okrajih Celovec-okolica, 
Beljak in Šmohor. Razlika, ki tako nastaja v škodo celotnega števila 
delavstva na slovenskem področju Koroške, izravnava, če celo ne pre­
sega tistega prebitka, ki ga bomo dobili s preračunom po koeficientu 
v ostalih sodnih okrajih beljaškega in celovškega političnega okraja.
V sodnih okrajih Podklošter, Rožek, Trbiž in Borovlje je bilo od­
danih skupno 1435 glasov za socialdemokratsko stranko in s koefi­
cientom 3,3 dobimo 4735 delavcev. Skupaj s tistimi v velikovškem po­
litičnem okraju pa vsega 9438 delavcev v skupini obrt in industrija 
ter trgovina in promet na slovenskem področju Koroške. To je število, 
s katerim se lahko najbolj približamo dejanskemu stanju ob koncu 
prvega desetletja 20. stoletja.
To število bi pomenilo, da je na slovenskem področju bilo najmanj 
3587 ali 38 °/o delavcev z nemškim občevalnim jezikom. Takšno raz­
merje bi bilo razumljivo za narodnostno mešano področje Kanalske 
doline, v prvi vrsti za rudarje v Rablju, manj pa je razumljivo za 
ostale slovenske predele. Pri analizi migracij smo ugotovili, da prise­
ljevanja nemškega prebivalstva na slovenska področja v znatnejši meri 
ni bilo. Delavstvo, kolikor je njegovo število naraščalo, se je torej mo­
ralo množiti iz vrst prebivalstva, živečega v neposredni bližini indu­
strijskih podjetij in to je bilo slovensko. Priseljevalo se je tudi iz 
drugih slovenskih dežel. Tako velik delež delavstva z nemškim občeval­
nim jezikom bi nadalje bilo mogoče razlagati s tem, da se je nemško 
delavstvo v industrijskih krajih naselilo tam že v prejšnjih obdobjih 
in da je kljub pomešanosti s slovenskimi delavci in pa kljub neposred­
ni slovenski agrarni okolici ohranilo nemški značaj. Taka razlaga bi 
se zdela verjetna, če bi na primer pogledali podatke štetja iz leta 1880. 
In sicer vsaj za obe glavni industrijski področji na slovenskem Koro­
škem, v Mežiški dolini in v Rožu. V občinah Bistrica v Rožu, Borovlje, 
Medborovnica in Podljubelj je bilo tedaj naštetih 821 ljudi z nem-
293
škini občevalnim jezikom, v občinah Črna, Mežica, Guštanj in Pre­
valje pa 1564 ljudi z nemškim občevalnim jezikom, skupaj torej 2385 
ljudi z nemškim občevalnim jezikom. Vendar so tu šteti ljudje vseh 
poklicev in vsi družinski člani, ne le delavci; število delavcev, naštetih 
z nemškim občevalnim jezikom je moralo biti veliko manjše. Če bi k 
temu prišteli še narodnostno mešano delavstvo v Kanalski dolini, bi 
lahko dobili število, ki bi govorilo o nekem deležu delavstva z nem­
škim občevalnim jezikom že v tej zgodnji dobi. A že to število bi bilo 
najbrž premajhno, da bi lahko problem pojasnilo. Vrh tega pa tudi vse 
drugo, kar vemo o tem vprašanju, govori proti takšni razlagi.
Navedli bomo še ugotovitve O. Moroja o izredno močno poudarje­
nem kmečkem značaju koroškega delavstva. Dejstvo je, da vsa po­
membnejša industrijska podjetja na slovenskem področju Koroške ne 
leže v mestih, pač pa v kmečkih naseljih, ločeno med seboj in vtis­
njena v kmečko okolico. Že zategadelj bi si bilo težko zamisliti, da bi 
domnevni nemški delavski priseljenci lahko več generacij ohranili 
svoj jezik v nasprotju s slovensko okolico, saj nam je iz zgodovine 
prejšnjih obdobij znano, da je ta slovenska okolica sčasoma zanesljivo 
asimilirala priseljene nemške koloniste. To tembolj, ker vsa pomemb­
nejša industrijska podjetja leže stran od narodnostne meje, v etnično 
najbolj kompaktnih področjih. Močno povezanost koroškega delavstva 
s kmečko okolico so ugotavljali tudi socialdemokrati v začetku svojega 
delovanja na Koroškem. V svojem pregledu o razvoju delavskega gi­
banja na Koroškem je socialdemokratsko glasilo »Arbeiterwille« leta 
1891 poudarjalo, da na Koroškem ni pogojev za delo strokovnih orga­
nizacij, ker ni koncentracije posameznih strok in to zaradi tega, ker tu 
ni večjih mest in ker so celo v železarskih centrih delavci navezani na 
rodno grudo.21 Predstavnik koroške socialdemokracije Eich je na skup­
nem kongresu avstrijske socialdemokracije leta 1900 v Gradcu poudar­
jal potrebo, da se stranka na Koroškem usmeri v politično pridobivanje 
podeželskega prebivalstva in ugotovil: »To bo še posebej dosegljivo 
tam, kjer je del agrarnega prebivalstva zaposlenega v tovarnah, kot je 
to na primer v bližini Borovelj in Beljaka.«22 Navezanosti delavstva na 
domačo grudo si pač ni mogoče zamisliti v pogojih, ko bi to delavstvo 
nastajalo z recentno imigracijo. Da je tak položaj na Koroškem bil že 
star, nam priča tudi dejstvo, da so se predstavniki nemških podjetni­
kov že leta 1871 v deželnem zboru pri debati o materialnem prispevku 
k zidanju novih šol upirali zahtevi, naj bi med prispevajočimi bila
294
tudi industrijska podjetja. Ugovarjali so trditvi, da bi zaradi takih 
podjetij in zaradi z njimi zvezanih aglomeracij prebivalstva nastajale 
kake posebne potrebe po novih šolah; poudarjali so, da so v teh podjet­
jih v glavnem zaposleni delavci iz domačih občin. Deželni poslanec 
Schillinger je med drugim kot dokaz omenjal, da so v tovarni v Bistrici 
v Rožu razen dveh ali treh vsi delavci domačini iz domače občine in 
da je podoben položaj tudi v Lipici.23 Naj le mimogrede omenimo, da 
je v Bistrici v Rožu 1. 1880 bilo naštetih 1528 oseb s slovenskim obče­
valnim jezikom in le 36 z nemškim, v občini Ruda (Lipica) pa 1651 
s slovenskim in 25 z nemškim občevalnim jezikom. Položaj v Pod- 
rožčici, kjer je zaradi zgraditve železnice močno narastlo število prebi­
valstva in obenem tudi število ljudi z nemškim občevalnim jezikom, 
je glede na splošne razmere gotovo izjemen. Tukaj gre pač za prise­
ljevanje nemških železničarjev na slovensko področje. Tudi socialde­
mokratsko glasilo je leta 1906 poudarjalo, da gre v Podrožčici za pri­
seljene železničarje.24
Spričo kmečkega značaja industrijskih naselij v slovenskem po­
dročju Koroške, spričo dejstva, da delavstvo na tem področju že vse 
od srede 19. stoletja ne pomeni kakega novega elementa v strukturi 
prebivalstva, da je to delavstvo že generacije živelo v tesni osebni in 
proizvodni povezavi s svojim vaškim slovenskim kmečkim okoljem, 
lahko torej upravičeno dvomimo, da bi se delavstvo na slovenskem 
področju v etničnem pogledu lahko kaj bistveno ločevalo oziroma raz­
likovalo od ostalega prebivalstva.
Kako si je treba potem razložiti dejstvo, da je že štetje prebival­
stva leta 1880 zabeležilo tako znatno število ljudi z nemškim občeval­
nim jezikom v industrijskih področjih slovenskega dela Koroške in 
da je po štetju leta 1910 skoraj polovica delavstva na tem področju 
zapisana z nemškim občevalnim jezikom?
Pomemben del odgovora na to vprašanje tvori znano dejstvo, da 
avstrijski popisi niso ugotavljali etnične pripadnosti, to je materin­
ščine štetih oseb, marveč občevalni jezik, ki so ga zlasti pri ljudeh 
v delovnem razmerju tolmačili kot jezik delodajalca, ki je na Koro­
škem pač bil skoraj vselej le nemški. Da je ta kriterij na Koroškem 
bil v praksi tudi uveljavljen, za to je skrbela nemško nacionalna večina 
v deželi s svojim političnim, gospodarskim in upravnim vplivom. Pred 
štetjem leta 1900 je, na primer, nemško nacionalno glasilo »Freie 
Stimmen« opozarjalo, da morajo vsi delojemalci pri nemških deloda-
295
jalcih navesti kot svoj občevalni jezik nemščino in to svoje opozorilo 
razlagalo: »Ali sta občevalni jezik in materinščina vedno isti jezik? 
Ne. Slovenski uslužbenci kot so sluge, pomočniki, vajenci, komiji itd. 
pri nemških kruhodajalcih kljub svoji slovenski materinščini vendar 
uporabljajo nemščino kot občevalni jezik. Zaradi tega je treba strogo 
paziti, da bodo takšne osebe v skladu z resničnostjo navedle nemščino 
kot občevalni jezik.«26 Ta kriterij, ki je ljudem v delovnem razmerju, 
posebno še mezdnim delavcem brez drugega premoženja, že pri vseh 
štetjih dajal jezikovni pečat nemškega podjetnika, je bil pri zadnjem 
štetju v monarhiji leta 1910 še posebno močno poudarjen in zlorab­
ljen, zaradi česar je tedanji slovenski poslanec Grafenauer vložil in­
terpelacijo v državnem zboru. V svoji zavrnitvi interpelacije je nemško 
nacionalni organ na Koroškem ponovno priznal, da so popisne oblasti 
v Celovcu (in seveda tudi drugod) insistirale, da ljudje kot občevalni 
jezik navajajo ne materinščino, marveč jezik delodajalca: »Osebe, o 
katerih se domneva, da so pri izpolnitvi rubrike 13 (občevalni jezik 
— op. pis.) zmešale pojme materinščine in občevalnega jezika, so, 
kakor je v takih primerih popolnoma pravilno, klicali na števni urad 
in jim razliko v teh pojmih razložili na način, ki ne pomeni vpliva­
nja (!).«26
Do kakšnih izbruhov je nemško nacionalno javnost in oblasti pod 
njenim vplivom lahko pripeljalo dejstvo, da je kak posameznik kljub 
temu, da je stal v nemški službi, navedel kot svoj občevalni jezik slo­
venščino, nam drastično kaže primer, o katerem je nemško časopisje 
obširno in razburjeno pisalo: Železniški uradnik Milan Petek v Spit- 
talu na Dravi je v rubriko občevalni jezik vpisal slovenščino. Zaradi 
tega ga je k sebi poklical župan in deželni poslanec ter ga opozoril, da 
občevalni jezik ni identičen z materinščino, pač v smislu, da mora 
vpisati nemščino. Ker Petek svojega vpisa ni hotel spremeniti, je bil 
uradno kaznovan. Nemško nacionalno glasilo je o njegovem dejanju 
pisalo kot o nezaslišanem fanatizmu in nesramnemu izivanju nem­
škega prebivalstva, poročalo je, kakšno razburjenje je nastalo med 
prebivalci Spittala, ki so telegrafsko obvestili o primeru generalno di­
rekcijo Južnih železnic in zahtevali odstranitev Petka iz službe.2’ Bro­
šura slovenskega katoliškega političnega društva »Aus dem Wilajel 
Kärnten« omenja poleg Petkovega primera v Spittalu še dva podobna 
in poroča, da je okrajno glavarstvo Spittal vse tri uradnike kaznovalo 
s po 20 kronami kazni zaradi navedbe v rubriki »občevalni jezik«.
296
nemški nacionalci pa da so 29. I. 1911 v Spittalu priredili protestno 
zborovanje in izsilili družabni bojkot vseh treh slovenskih uradnikov 
do te mere, da so jim odklanjali celo hrano v restavracijah.28
Razume se, da je spričo takšnega uradnega kriterija in takšnega 
načina izvajanja štetja prebivalstva del slovenskih delavcev, števila 
pač ni mogoče ugotoviti, bil zapisan k nemškemu občevalnemu jeziku. 
Lahko domnevamo, da je šlo tukaj v prvi vrsti za osebe, ki so dejansko 
razen svoje slovenske materinščine v večji ali manjši meri obvladale 
tudi nemški jezik. Saj bi sicer tudi vsi ostali slovenski delavci kljub 
svoji materinščini morali biti vpisani k nemškemu občevalnemu jeziku. 
Ovira za to je lahko bil le splošno prevladujoči položaj slovenščine v 
vsakdanjem občevanju in pa dejstvo, da nemškega jezika niti v majhni 
meri niso obvladali.
Razume se, da ne moremo povsem izključiti dejstva, da je na slo­
venskem področju del delavstva bil tudi zares nemškega materinskega 
jezika. Posebno ni mogoče prezreti poročil, ki pravijo, da so zlasti 
strokovno više kvalificirani delavci v slovenske kraje prihajali z nem­
ške strani. Znani so tudi primeri priseljevanja nemških rudarjev v 
Mežico. Vendar pa lahko spričo splošnega zastajanja delavske plasti na 
slovenskem področju Koroške, ki je trajala vsaj od srede 19. stoletja 
dalje, in spričo majhnega priseljevanja, spričo razdrobljenosti indu­
strijskega prebivalstva in njegove tesne povezave s slovenskim okoljem, 
upravičeno domnevamo, da je znaten del delavstva na tem področju, 
ki je po podatkih ljudskega štetja bil prištet k nemškemu občevalne­
mu jeziku, dejansko bil dvojezičen, in sicer v tem smislu, da se je 
slovenščina uporabljala kot družinski jezik, nemščina pa v delovnem 
razmerju.
Takšna dvojezičnost je tako za starejšo kot tudi za novejšo dobo iz­
pričana za Borovlje in njihovo okolico. Leta 1865 je Einspielerjev 
»Slovenec« pisal o Borovljah (Borovljanah); »Borovljani še zdaj ne­
kateri za nemško vas imajo; kajti Borovljanci so bistre, prebrisane 
glave, obhodijo veliko sveta, nosijo se bolj po gosposko in znajo, po­
sebno moški spol, lepo in gladko nemško govoriti. Pa med seboj kram­
ljajo domači ljudje le po slovenski . . .«2’ Borovški puškarji, med njimi 
pač zlasti mojstri in pomočniki, ki bi mojstri radi postali, so se v 
svoji učni dobi na običajnem strokovno-učnem potovanju priučili še 
nemščine. Zanimiva delitev znanja nemščine po spolih, ki jo omenja
297
citirani dopis, pa priča o tem, da je domači družinski jezik bil sloven­
ski. Tudi pisatelj Josef Friedrich Perkonig iz Borovelj pripoveduje v 
svoji avtobiografski zbirki esejev »Im Morgenlicht«, da je njegov oče, 
rojen leta 1860, znal slovensko govoriti in peti kakor vsi njegove ge­
neracije v Rožu, da je slovenščino s posebno ljubeznijo govoril in 
najbrž tudi mislil v njej, da so njegov oče in njegovi vrstniki govorili 
slovenski tedaj, če je bilo njih srce posebej prizadeto, če je šlo za stvari, 
ki so zadevale njihovo osebno življenje.30
Upravičeno dvomimo celo o tem, da bi vsi delavci slovenskega po­
dročja, ki so zapisani pod nemškim občevalnim jezikom, bili zares tudi 
vsaj dvojezični. Primer Bistrice v Rožu nas sili k temu, da domne­
vamo, da je znatno število delavcev, ki so dejansko bili le enojezični, 
slovenski, prištetih v to nemško kategorijo.
Ob deželnih volitvah leta 1902 je koroško socialno demokratsko 
glasilo glede narodnostnega položaja v občini Bistrica v Rožu ugotav­
ljalo, da je med volivci v splošni kuriji (torej tudi med delavci) ko­
maj 10 takšnih, ki znajo tudi nemški.13 V nasprotju s to ugotovitvijo 
pa je že podatek ljudskega štetja leta 1900, po katerem je med 1751 
prebivalci bilo 162 takih z nemškim občevalnim jezikom. Do leta 1910 
pa se je kljub temu, da očitno ni bilo nobenih novih nemških dose­
ljencev, da je število prebivalcev v občini celò upadlo za 178 oseb, šte­
vilo ljudi z nemškim občevalnim jezikom povzpelo kar na 715 ali za 
celih 441%; Pač malo verjetno, da bi tista desetorica volivcev iz leta 
1902 v osmih letih tako razširila nemški občevalni jezik! V tem pri­
meru je očitno, da je velik del enojezičnega, slovenskega prebivalstva 
bil vpisan v rubriko nemškega občevalnega jezika, kljub temu, da ni 
izpolnil niti osnovnega pogoja, namreč, da bi razen svojega materin­
skega jezika vsaj dejansko obvladal tudi nemški občevalni jezik.
Ne bomo se oddaljili od resnice, če po vsem tem zaključimo, da je 
podatek ljudskega štetja iz leta 1910 o občevalnem jeziku delavcev na 
Koroškem treba vrednotiti tako, da štejemo 5851 delavcev v skupini 
industrija in obrt ter trgovina in promet za enojezične slovenske de­
lavce, med ostalimi 3587 delavci na slovenskem področju, ki so za­
pisani k nemškemu občevalnemu jeziku pa domnevamo večino takšnih, 
ki so v resnici dvojezični, s slovensko materinščino.
Takšno vrednotenje je upravičeno tembolj, ker so znani primeri 
večjih aglomeracij slovenskih dvojezičnih delavcev, ki pa v ljudskih 
štetjih sploh ne prihajajo do izraza ali pa le v neznatni meri. Govorili
298
smo že o velikem številu priseljencev iz Kranjske in Sp. Štajerske v 
Celovcu leta 1900. V tem času je število slovenskega proletariata v 
Celovcu moralo biti tako veliko, da je tvoril zase ločeno skupino, kar 
lahko sklepamo iz poročil o protiklerikalnih demonstracijah konec 
avgusta 1899 v Celovcu. Na teh demonstracijah, katerih se organizi­
rano socialnodemokratsko delavstvo ni udeležilo, so nastopili v veliki 
množici demonstranti, ki so bili po veliki večini italijanski in sloven­
ski dninarji.32 Poročilo deželnega predsednika o poteku teh večdnevnih 
demonstracij opiše podrobno tudi napad demonstrantov na celovško 
škofijo in posebej navaja, da so ta napad izvršili »kranjski« delavci, ki 
so nastopili z »živio« klici.33 Štetje leta 1900 pa je v Celovcu z vsemi 
njegovimi predmestnimi občinami vred naštelo le 1771 oseb s sloven­
skim občevalnim jezikom, od katerih pa je bilo 1166 vojaščine!
Znano je tudi pričevanje Lovra Kuharja (Prežihovega Voranca) 
za predmestno občino Št. Rupert pri Celovcu, ki je bila izrazito delav­
skega značaja, v kateri je socialdemokratska stranka že leta 1897 dobila 
nad 80 % glasov in tako tudi pri volitvah 1909 in 1911. L. Kuhar 
piše, da je proletariat te občine bil večinoma priseljen iz slovenskega 
dela Koroške.34 Pri pregledu volitev bomo prav za to občino lahko ugo­
tovili, da to prebivalstvo tudi ni bilo brez slovenskega nacionalnega 
čustvovanja, ko je leta 1909 v veliki meri glasovalo za slovenskega 
kandidata Grafenauerja proti nemškemu nacionalcu Metnitzu. Po 
štetju leta 1900 pa je v tej občini bilo med 2965 prebivalci zapisanih 
le 25 s slovenskim občevalnim jezikom, leta 1910 pa med 4875 pre­
bivalci le 106 s slovenskim občevalnim jezikom!
V takšnih pogojih je seveda tudi docela izginjala slovenska migra­
cija v nemške dele Koroške, podobno kot je na nemškem Štajerskem 
pri štetjih izginjalo slovensko delavstvo iz Spodnje Štajerske. Kakršne 
koli številke o slovenskih priseljencih, živečih na nemškem Koroškem, 
bi bile zgolj ugibanja. Nesporno pa je dejstvo, da so v nekaterih krajih 
na severnem Koroškem Slovenci živeli v znatnih skupinah. Med ta­
kimi kraji je koroško slovensko glasilo naštelo leta 1905: Spittal, 
Paternion, Feldkirchen, Hüttenberg, Lölling, Wolfsberg, njihovo šte­
vilo pa je cenilo na najmanj 3000; 1. 1910 je po slovenskem narodnem 
katastru, ki je štel v nemškem delu dežele kot Slovence vse, ki so bili 
rojeni in pristojni v slovensko področje, bilo takih Slovencev okrog 
8000.36 Pri štetjih prebivalstva je v nemških delih Koroške bilo izka­
zanih prav malo Slovencev oziroma oseb s slovenskim občevalnim je-
299
zikom. Leta 1880 je bilo v nemškem delu Koroške naštetih 378 oseb 
s slovenskim občevalnim jezikom; leta 1890 — 426, leta 1900 — 416 
in leta 1910 — 802. Epizoda iz volilnega boja v državni zbor konec 
leta 1900 nam priča, kako znatno je tedaj bilo število slovenskega 
prebivalstva v Št. Vidu na Glini. V polemiki z nemškimi nacionalci 
so tedaj socialdemokrati trdili, da je prebivalstvo Št. Vida do dveh 
tretjin slovensko, nemško nacionalna stranka pa je proti tej trditvi 
pozivala volivce, naj s svojim glasovanjem v splošni volilni kuriji do­
kažejo, da je mesto nemško. Kljub temu pozivu so pri volitvah zmagali 
socialdemokrati s 302 glasovoma proti 263 nemškonacionalnih. 36 Zelo 
verjetno je, da je med slovenskimi preseljenci na nemškem Koroškem 
bil velik del delavcev. Ni pa mogoče ugotoviti, koliko jih je bilo med 
tistimi osebami (802), ki so 1. 1910 bile zapisane s slovenskim obče­
valnim jezikom, t. j. za koliko bi se potem zmanjšalo število delavcev 
s slovenskim občevalnim jezikom na slovenskem Koroškem. Razlika 
je verjetno prav majhna.
4. Politični značaj delavstva
Za razumevanje političnega značaja koroškega delavstva je treba 
razčleniti še njegovo relativno in absolutno rast v posameznih časovnih 
obdobjih in po političnih okrajih. Primerjava je mogoča le za ljudska 
štetja 1880 do 1910.
Tabela VII pokaže razvoj procentualnega razmerja med prebi­
valstvom, razdeljenim na štiri glavne poklicne skupine, po koroških 
političnih okrajih. Dva izmed teh okrajev sta toliko posebnega značaja, 
da neposredna primerjava z njima ne bi dala prave podobe. Prvi je 
Celovec-mesto s svojimi specifičnostmi mestnega naselja, drugi pa je 
politični okraj Beljak, iz katerega beljaško mesto ni izločeno in mu 
zato kljub precejšnji agrarni okolici daje posebno obeležje. V procesu 
splošnega upadanja prebivalstva zaposlenega v kmetijstvu in gozdar­
stvu ima slovenski velikovški politični okraj prav poseben značaj. Na 
začetku, leta 1880, je Velikovec, če odštejemo oba že omenjena speci­
fična politična okraja, na prvem mestu med vsemi koroškimi okraji po 
stopnji upadanja deleža agrarnega prebivalstva (69.27 %). Sledijo po­
tem politični okraj St. Veit, Celovec-okolica, Wolfsberg, Spittal, Šmo­
hor. Na koncu tega obdobja, leta 1910, pa ima Velikovec še vedno
300
Tabela VII
Razmerje med odstotki prebivalstva v štirih glavnih poklicnih skupinah 
po političnih okrajih 1800—1910
Kmetijstvo in gozdarstvo I Industrija — obrt
1880 1890 1900 1910 1880 1890 1900 1910
Celovec-mesto 2,04 2,05 2,15 1,56 36,11 33,32 30,23 26,39
Celovec-okolica 73,52 67,67 61,50 53,18 22,14 20,07 23,01 24,42
Velikovec 69,27 58,85 67,19 62,45 22,58 19,34 19,06 20,59
Beljak 57,70 55,57 48,44 39,31 28,69 23,14 27,32 26,43
Šmohor 83,88 81,49 73,16 66,86 12,04 7,04 13,25 11,71
Spittal 80,34 75,38 70,04 61,92 13,92 12,73 15,61 18,12
St. Veit 71,47 65,22 61,47 55,77 18,64 19,60 20,17 19,13
Wolfsberg 79,93 70,94 67,64 62,23 13,66 14,65 18,51 18,71
Trgovina — promet J Javne službe —- prosti poklici
1880 1890 1900 1910 1880 1890 1900 1910
Celovec-mesto 11,17 16,75 17,16 22,86 50,67 47,88 47,97 49,19
Celovec-okolica 0,84 3,15 5,19 8,74 3,50 9,10 10,30 13,65
Velikovec 2,62 2,79 3,47 6,07 5,53 9,02 10,28 10,89
Beljak 4,70 9,75 11,82 17,90 8,91 11,53 12,43 16,39
Šmohor 0,38 1,20 3,19 4,29 3,31 9,47 10,40 17,13
Spittal 1,84 2,47 3,77 8,21 3,91 9,42 10,58 11,74
St. Veit 2,84 5,30 7,76 11,18 7,05 9,88 10,60 13,93
Wolfsberg 1,65 4,07 4,52 6,72 4,76 10,35 9,33 12,34
62,45 % agrarnega prebivalstva in zavzema zdaj med koroškimi poli­
tičnimi okraji predzadnje mesto! Za njim stoji z večjim odstotkom 
agrarnega prebivalstva le še politični okraj Šmohor (66,86 %). Štiri 
desetletja so velikovškemu okraju prinesla samo neznatno razliko v 
poklicni strukturi. Delež agrarnega prebivalstva se je v velikovškem 
političnem okraju zmanjšal samo za 6,82 %, medtem ko se je v drugih 
političnih okrajih zmanjšal v neprimerno večjem obsegu: Celovec-oko­
lica za 20,34%, Spittai za 18,42%, Beljak za 18,39%, Wolfsberg 
za 17,7 %, Šmohor za 17,02 % in St. Veit za 15,70 %.
Izredno počasno upadanje deleža agrarnega prebivalstva v veli­
kovškem političnem okraju spremlja celo padec deleža prebivalstva iz 
skupine industrija in obrt, naraščajoči skupini sta le trgovina in 
promet in pa javne službe — prosti poklici. Upadanje skupine indu­
strija in obrt v koroškem razvoju ni izjema, saj ga poznata tudi poli­
tična okraja Beljak in Šmohor in pa mesto Celovec. Ostali politični
301
okraji beležijo sicer rast deleža prebivalstva v skupini industrija in 
obrt, a v prav majhni meri. Največje naraščanje je zabeležil politični 
okraj Wolfsberg s 5,05 °/o. Ta pojav je posledica večkrat omenjene 
krize montanske industrije, strukturalnih sprememb v industriji in 
zastajanja njene rasti. Nasprotno pa zaznamujejo vsi koroški politični 
okraji v teh štirih desetletjih naraščanje deleža prebivalstva v skupini 
trgovina in promet, enako tudi v skupini javne službe in prosti poklici, 
z izjemo mesta Celovec, ki ima tu neznaten padec.
Splošni zaključek tega pregleda je, da je delež agrarnega prebi­
valstva na Koroškem v štirih desetletjih sicer znatno upadel, da pa to 
ni šlo toliko na račun naraščanja industrijskega, kolikor prebivalstva 
v trgovini, prometu, javnih službah in prostih poklicih, torej v skupi­
nah, ki ne poznajo tipičnega industrijskega delavstva, ampak so v 
naj večji meri vir malomeščanskih družbenih plasti. Že ta okoliščina 
je morala zavirati razvoj socialne demokracije na Koroškem in vplivati 
na razredni politični značaj njenih organizacij. Med vsemi koroškimi 
političnimi okraji je razmeroma najslabše pogoje v tem pogledu imel 
prav velikovški, kjer je zastajanje oziroma nazadovanje industrijskega 
sektorja bilo najobčutnejše.
Pregled gibanja absolutnega števila delavcev v skupinah industrija 
in obrt in pa trgovina in promet po posameznih političnih okrajih 
(tabela VIII) odkrije še nove momente. Medtem ko je leta 1880 veli-
Tabela VIII
Absolutno število delavcev v industriji, obrti in pa trgovini in prometu
Pol. okraj 1880 1890 1900 1910
Celovec-mesto 3.418 3.301 4.193 4.733
Celovec-okolica 6.870 5.683 6.290 8.481
Spittal 2.999 2.780 2.980 4.901
St. Veit 3.879 4.314 4.466 5.478
Wolfsberg 2.517 2.678 3.144 3.593
Šmohor 972 670 1.032 1.037
Beljak 7.353 7.176 8.021 11.833
V elikovec 4.613 4.431 3.676 4.703
kovški okraj med vsemi koroškimi političnimi okraji bil na tretjem 
mestu po številu delavcev, pred njim sta bila le še okraj Celovec oko­
lica in pa Beljak, je leta 1910 nazadoval na šesto mesto, vmes so se v 
lestvici vrinili politični okraji St. Veit, Spittal in Celovec-mesto. Od
302
leta 1880 do 1890, torej v času propadanja montanske industrije, se 
je število delavcev zmanjšalo v vseh koroških političnih okrajih z izje­
mo St. Veit in Wolfsberg. Deset let pozneje pa so vsi koroški politični 
okraji zaznamovali napredek v številu delavcev z edino izjemo Veli­
kovca, ki je prav tedaj zaznamoval hud padec. Leta 1900 so ostali ko­
roški politični okraji razen Celovca-okolice in Spittala že dosegli in 
presegli začetno število delavcev v letu 1880, a tudi pri teh dveh 
okrajih je razlika bila le minimalna. Šele leta 1910 zaznamujejo vsi ko­
roški politični okraji z velikovškim vred napredek v številu delavcev, 
velikovški politični okraj pa komaj tedaj doseže in preseže začetno 
stanje iz leta 1880. Po štirih desetletjih razvoja se je velikovški poli­
tični okraj šele povrnil na začetno stanje po številu delavcev, medtem 
ko so se drugi politični okraji v tem pogledu neprimerno bolj okrepili. 
Skupno število delavcev na Koroškem v obeh upoštevanih gospodarskih 
skupinah je od 32.630 v letu 1880 narastlo na 44.759 v letu 1910.
Splošno naraščanje števila delavcev na koncu obravnavanega ob­
dobja pomeni vsekakor, da so se možnosti za rast delavske stranke ve­
čale. Upadanje, stagnacija in nihanja od desetletja do desetletja po po­
sameznih političnih okrajih kakor tudi za Koroško v celoti pa govo­
rijo o tem, da so pogoji za obstanek koroškega delavca bili zelo težki. 
Saj sta med vsemi koroškimi političnimi okraji le dva (St. Veit in 
Wolfsberg), ki v vsem tem času kažeta nepretrgano naraščanje števila 
delavcev. Zmanjševanje števila delovnih mest v koroški industriji, s 
tem zvezana brezposelnost in odhajanje delavcev v druge dežele ali 
pa njihovo vračanje v agrarno proizvodnjo, strukturalne spre­
membe v koroški industriji in s tem zvezano preusmerjanje delavcev iz 
ene vrste industrije v drugačno vrsto, močni kmečki značaj tega de­
lavstva in njegova krajevna navezanost na malo kmečko zemljišče in 
gospodarstvo, vse to je koroškega delavca postavljalo v položaj, v ka­
terem ni imel svoje eksistenčne varnosti, v katerem je bil v največji 
meri odvisen od dobre volje podjetnika, če je hotel dobiti potrebno 
zaposlitev v domačem kraju. To odvisnost je krepila še velika razdrob­
ljenost koroških industrijskih podjetij po celi deželi, odsotnost večjih 
koncentracij industrijskega prebivalstva in s tem tudi večjih možnosti 
za organiziran odpor proti delodajalcem. Statistični podatki govore, 
da so vse te negativne okoliščine še posebno trdo prizadevale slovenski 
velikovški politični okraj. Te okoliščine vsekakor niso mogle ostati 
brez učinka tudi na politični značaj koroškega in še posebej slovenske­
303
ga delavca, na njegovo razredno solidarnost in bojevitost, na njegovo 
pripravljenost vključevati se v strokovne in politične organizacije.
Ni slučaj, da kljub sorazmerno močni industrializiranosti Koroške, 
zgodovina tu ne zaznamuje nobenega večjega mezdnega in stavkovnega 
gibanja. Tudi ne v letih pred prvo svetovno vojno, ko je koroško de­
lavstva doseglo že visoko stopnjo politične in strokovne organizacije.
Koroško meščanstvo je v razmeroma velikem deležu delavcev med 
prebivalstvom dežele že zelo zgodaj spoznalo nevarno potencialno druž­
beno silo, kateri ni bilo pripravljeno priznati političnih pravic in za 
katero naj bi skrbela oborožena sila države. Omenili smo že značilno 
utemeljitev predstavnika koroškega demokratičnega meščanskega ta­
bora v letu 1848 Tonitza, ko je predlagal ustanovitev posebnega sod­
nega okraja za rudarski okoliš Plajberka z izrecnim opozorilom, da 
množica rudarjev v tem okolišu zahteva v bližini močno varnostno 
oblast. »Vendar so šli dogodki leta 1848,« piše H. Wiessner, »brez 
opaznih posledic mimo plajberških rudarjev. Na ukaz notranjega mi­
nistrstva so vsi rudarji disciplinirano korporativno vstopili v nacio­
nalno gardo.« Iz tega revolucionarnega leta je znan le en sam de­
lavski puntarski nastop na Koroškem: punt železarjev v Pod- 
rožčici.37 Za splošni položaj je značilno poročilo, kako je bila sprejeta 
novica o marčni revoluciji in o proklamaciji ustave v drugem večjem 
delavskem področju, v Mežiški dolini. O tem piše uradna zgodovina 
koroške industrije: »1200 delavcev velikega industrijskega kompleksa 
Prevalje — Leše — Guštanj — Črna je novo ustavo počastilo s slav­
jem, ki ga je 26. marca 1848 priredilo vodstvo podjetja, in sicer na 
popolnoma discipliniran način in pod vodstvom direktorja Josefa 
Schlegla. Po tem slavju so se sestali odličniki iz Mežiške doline s še­
stimi kmeti in z najstarejšimi rudarji in plavžarji pri svečani gostiji.« 
Celo temu zgodovinskemu delu se zdi potrebno pojasniti takšno krot­
ko zadržanje delavcev: »Na koroško delavstvo ni pritiskala velikomest­
na beda, saj so delavci pogostoma bili oskrbljeni z majhnim posestvom, 
torej s kajžarskim gospodarstvom in so se na ta način čutili tudi po­
vezane z domačo kmečko grudo.«38
Iz desetletij hude stiske za koroške železarje in rudarje ni znano 
nobeno poročilo o kakšnem delavskem mezdnem ali drugačnem upor- 
nejšem nastopu. V začetku leta 1863 je bilo na Sp. Koroškem odpu­
ščenih »mnogo sto« železarskih in rudarskih delavcev. 18. marca
304
1863 je deželni zbor razpravljal o odpustih in ugotovil, da je samo 
na Prevaljah bilo odpuščeno 500 delavcev, pričakovali pa so odpust 
še nadaljnjih 700 na Prevaljah in v drugih Rosthornovih obratih. 
Einspielerjeve »Stimmen aus Innerösterreich« so bedo koroških žele- 
zarjev in rudarjev primerjale z bedo v čeških in moravskih bombaž­
nih predilnicah. Odpuščeni delavci pa so samo poslali deputacijo k de­
želnemu zboru in prosili za pomoč. Prvi glas je najti leta 1885 
v »Miru« v dopisu iz Borovelj: »V Borovljah so ustavili delo. Govori 
se, da so to storili zavoljo prenizke plače. Njih ,štrajk’ pa je imel 
žalosten konec: 14 so jih odpustili. Žalostno je, da zmirom le pri 
revnih delavcih znižujejo plače; naj bi rajši višim fužinskim urad­
nikom nekoliko odščipnili, teh ne bi bolelo tako! Ali pa, da bi 
gospodi fužinarji iskali menj dobička.«39 Uspešnejši je bil tako ime­
novani velikonočni punt leških premogarjev leta 1886. Zaradi skraj­
no slabih delovnih pogojev, nezadostne mezde in šikan obratovodje, 
ki je tedaj začel odpuščati posamezne delavce, je leškim premo- 
garjem pošlo potrpljenje. Vdrli so v upravno pisarno, da bi obra­
čunali z obratovodjo. Temu je sicer uspelo pobegniti, vendar je pre­
iskovalna komisija rudarskega glavarstva pod pritiskom rudarjev ugo­
tovila nevzdržnost razmer in odredila povečanje zaslužka, uvedbo osem­
urnega delavnika s tremi izmenami, prepoved ženskega jamskega dela 
in sprejem odpuščenih delavcev.40 — V letu 1890 zasledimo dve manj­
ši in eno pomembnejšo stavko, najbrž jih je bilo še več. V kovinski 
tovarni Seebach so stavkali dva dni zaradi odpusta štirih socialdemo­
kratov, med njimi Perlorniga, s katerim se bomo še posebej seznanili. 
A podjetnik je delavce pregovoril, da so se vrnili na delo in odpuščene 
tovariše pustil na cedilu.41 V lesnih skladiščih Melli in Scarpa v Be­
ljaku je stavkalo 60 delavcev en dan proti podaljšanju delovnega 
časa.42 Najpomembnejša pa je bila stavka rudarjev BBU v Plajberku 
za povečanje mezd. Socialdemokratsko glasilo je tedaj izrazilo zado­
voljstvo, da je gibanje seglo tudi v ta zapuščeni kot. »Kdor je kot 
turist kdaj prišel v pokrajino Dobrača in Plajberka, ta se je zgrozil 
spričo propadle zunanjščine ljudi. . . Delavsko prebivalstvo živi v tistih 
nesrečnih pogojih, ko se trdno naseljeno kmečko prebivalstvo istočasno 
peča z delom v rudniku, ko svoj kmečki značaj naposled čisto izgub­
lja, a ga pritlikavo in do kraja zadolženo kmečko posestvo ovira, da 
ne more postati pravo delavsko prebivalstvo. Tako živi vse plajberško 
delavstvo na več sto kajžah in ta zemljiška posest je v prid podjet-
20 Narodna politična zavest na Koroškem
305
nikom, kajti borni pridelek tvori del plače, ki bi ga sicer moral plačati 
podjetnik.«43 Stavka pa ni bila popolna: od 500 jamskih delavcev 
jih je že drugi dan prišlo 138 na delo, 128 kovačev pa sploh ni stav­
kalo; pač pa je od 450 žensk prišlo na delo le 24. Za strah stavka­
jočim so prišle v Plajberk tri čete cesarskih lovcev in dva eskadrona 
ulanov iz Beljaka. Vendar incidentov ni bilo. Kako se je stavka 
končala, ni znano.44 — V prvih dveh primerih je gibalna sila očitno 
bila socialna demokracija, v plajberškem pa to ni gotovo. Medtem 
ko je pri železarjih v Seebachu razredna zavest bila še zelo majhna, 
je za uspešen razvoj delavskega gibanja v Plajberku bil glavna ovira 
kajžarski, na zemljo navezani značaj tamkajšnjih rudarjev.
Kako nerazvita je v tedanji dobi bila še razredna zavest koroškega 
delavstva, kaže nastop leta 1892 v Mežici. Rudarsko podjetje je tedaj 
na poziv državnih oblasti skrajšalo delovni čas od 12 na 10 ur. Ru­
darji pa so se temu uprli, ker jim že zaslužek 12 ur ni zadostoval za 
preživljanje, s skrajšanjem delovnega časa pa bi se jim zaslužek še 
zmanjšal. Podjetje je seveda ustreglo delavski zahtevi in demagoško 
protestiralo v imenu delavstva na pristojnih mestih.46 — Januarja leta 
1900 so dva dni stavkali rudarji v Lešah.46 Dejstvo, da je do te stavke 
prišlo istočasno z velikimi stavkami v drugih premogovnih področjih 
(mezdno gibanje zasavskih rudarjev oktobra 1889, nekajdnevna uspela 
stavka rudarjev v Köflachu in Voigtsbergu prve dni januarja 1900, ru­
darska stavka na Češkem in Moravskem47 govori o tem, da je ta stavka 
že bila v okviru organiziranega delovanja socialne demokracije. — Či­
sto drugačnega značaja pa je bila stavka rudarjev v Rablju, ki se je 
začela 3. julija 1900 in je trajala 3 tedne. Stavkalo je 350 delavcev, 
povečini Primorcev in Zilj ano v, ki v Rablju niso bili stalno naseljeni. 
Ob sobotah so hodili domov, se vračali tja v nedeljo zvečer in od 
doma nosili s seboj polento in kislo mleko za ves teden. Stavka je na­
stala spontano in je koroški socialno demokratski stranki, ki je tedaj 
poslala v Rabelj svoja vodilna člana Eicha in Bierkopf a iz Beljaka, 
ponudila priložnost, da poskusi ustanoviti delavsko organizacijo tudi v 
tem rudarskem kraju. Stavkajoči rudarji so takrat, kakor poroča so­
cialno demokratsko glasilo, prvič slišali o socialni demokraciji; kar 
prej leta in leta ni bilo mogoče, namreč ustanovitev organizacije, to 
se je uresničilo ob tej priložnosti. Z izkušenimi socialdemokrat­
skimi organizatorji iz Beljaka se je stavka po 3 tednih končala z del­
nim uspehom.48 V Rablju je bil značaj delavstva drugačen kakor sicer
306
na Koroškem; tukaj delavci niso bili zasidrani s kmečkim gospodar­
stvom v neposredni okolici, ampak so prihajali od daleč in prav za­
radi tega sami v kmečkem gospodarstvu niso mogli delati. To je pač 
bil eden izmed momentov, ki je pospeševal njihovo upiranje skraj­
nemu izkoriščanju. Vendar se kljub temu bojevitejšemu značaju ra­
beljskih rudarjev socialni demokraciji niti po stavki leta 1900 ni po­
srečilo obdržati med njimi svojo organizacijo. 3. marca leta 1904 je 
namreč v Rablju prišlo znova do stavke in iz poročil socialno demo­
kratskega glasila vidimo, da tudi to pot spontano in neorganizirano. 
Na osnovi izkušenj iz leta 1900 so se stavkajoči rudarji »instinktivno« 
obrnili na že znanega socialdemokratskega voditelja Eicha v Beljaku 
in ga zaprosili za intervencijo. Kljub raznorodnosti (Furlani, primorski 
in koroški Slovenci, nemški Ziljani) je vseh 395 rudarjev sprva soli­
darno stavkalo. Direkcija grofa Henckla jih je začela strahovati zlasti 
s tem, da je stavkajoče enostavno deložirala iz rudniških stanovanjskih 
hiš. 7. marca je že 40 ustrahovanih delavcev šlo na delo, 27 pa je bilo 
odpuščenih, med njimi vsi organizatorji stavke. 10. marca se je stavka 
končala s popolnim neuspehom. Zaradi tega poraza je razen 27 odpu­
ščenih odšlo iz Rablja še 50 drugih delavcev, ker v takšnih razmerah 
niso hoteli več ostati. Socialdemokratsko glasilo je kritiziralo neorgani­
ziranost rabeljskih rudarjev, kot vzrok pa je ugotavljalo strašno bedo 
in nevednost med njimi.49 Zdi se, da sta obe rabeljski stavki edina večja 
delavska mezdna nastopa na Koroškem pred prvo svetovno vojno. In 
prav za ta dva nastopa smo ugotovili, da nista nastala na pobudo in pod 
organiziranim vplivom socialne demokracije! Bila sta spontana izbruha 
protesta proti skrajnemu izkoriščanju; socialna demokracija je sodelo­
vala le kot strokovni svetovalec, a brez kakšnega vidnejšega uspeha. 
Tožba »Volkswille« leta 1903, št. 30, da koroških rudarjev ni moč 
organizirati in da so še tiste strokovne organizacije, ki so že bile 
ustanovljene (Plajberk-Rute in St. Stefan; Rabelj sploh ni omenjen!), 
zamrle zaradi »malosrčnosti« (Mutlosigkeit), je pač značilna tako 
za koroško delavsko stranko kot za delavstvo samo. — Iz obdobja 
pred prvo svetovno vojno je znana še stavka v Žičami na Bistrici 
v Rožu od 2. do 11. junija 1908. Tudi ta stavka, ki jo je izzval 
odpust treh delavcev in v kateri so stavkajoči nastopili z mezdnimi 
zahtevami, je bila spočeta brez sodelovanja socialdemokratske stranke. 
Vodili so jo slovenski krščansko socialni sindikati. Slovensko katoliško 
politično društvo je po poslancu Grafenauerju interveniralo pri rav­
20*
307
natelju tovarne na Bistrici. »Mir« je tedaj pisal: »Upati je, da bo g. 
Faust (ravnatelj tovarne) sam s časom uvidel, da za podjetje ni dobro, 
delavstvo dražiti do skrajnega ter ga tirati v socialno demokracijo.«50 
Pri parlamentarnih volitvah leta 1907 se je namreč pokazalo, da so­
cialna demokracija na Bistrici v Rožu še ni prodrla in da se tam po­
ložaj iz leta 1904—1905, ko je avstrijski sindikat kovinarjev tožil, da 
med delavstvo na Bistrici v Rožu ni bilo mogoče prodreti,51 še ni bistve­
no spremenil. 250 delavcev, kolikor jih je bilo leta 1907 zaposlenih 
v bistriški tovarni, je pač tvorilo velik, če ne največji del 360 volilnih 
upravičencev te občine. Pa vendar je socialdemokratska stranka (E. 
Kristan) leta 1907 v tej občini dobila le 27 ali 8,91 % glasov. Da so 
delavci dejansko bili pod političnim vplivom tovarniškega vodstva je 
videti iz tega, da je ta slovenska občina dala 111 glasov ali 36,63% 
za nemško nacionalnega kandidata Seifritza, medtem ko je Grafe­
nauer odnesel pičlo večino 165 glasov ali 54,45 %52 Uspeh stavke ni 
jasen. »Mir« trdi, da je tovarniško vodstvo sprejelo odpuščene delavce 
spet na delo in s tem omogočilo poravnavo, za katero se je trudila 
slovenska klerikalna stranka, socialdemokratsko glasilo pa piše, da 
ravno ta glavna zahteva delavcev ni bila izpolnjena. Nedvomno pa je, 
da so mezdni in siceršnji pogoji dela ostali nespremenjeni. Dejstvo je, 
da si slovenska krščansko socialna organizacija med bistriškimi delavci 
v tej stavki ni pridobila trajnega vpliva, saj se pozneje na tem terenu 
več ne pojavlja in leta 1911 glasujejo bistriški delavci za socialne de­
mokrate .SJ
V letih 1908 in 1910 je prišlo še do spontanih stavkovnih nasto­
pov rudarjev v Lešah, ki jih je socialdemokratski list označil kot »iz­
bruhe obupa«.54 Medtem ko so leški premogarji večkrat izpričali svojo 
pripravljenost na boj, katere pa socialna demokracija ni zajela, je 
drugod po Koroškem stavkovno gibanje popolnoma ugasnilo. Značilen 
je primer rudarjev v jamah grofa Henckla v St. Stefanu in v Wie- 
senau v Laboški dolini, ki so se dali odvrniti od stavke, ko je podjetje 
zagrozilo, da bo v takem primeru zaprlo rudniški magacin. Na odlo­
čilno zborovanje, ki ga je pripravljala socialna demokracija, ni prišla 
niti polovica prizadetih delavcev.56
Doslej ugotovljeni podatki o koroških mezdnih in stavkovnih gi­
banjih opozarjajo, da koroško delavstvo ni šlo skozi šolo večjih raz­
rednih bojnih nastopov in da so celo redki pomembnejši nastopi, ki 
smo jih mogli ugotoviti, nastajali spontano, z edino izjemo stavke v
.308
Lesah januarja 1900, kot čisti protest proti nevzdržnim krajevnim 
razmeram kapitalističnega izkoriščanja in da socialdemokratska stranka 
pri njih ali sploh ne nastopa ali se jim pridružuje šele po izvršenem 
dejanju. Šele podrobna preiskava zgodovine koroškega delavskega gi­
banja bo pokazala, kje so vzroki za relativno aktivnost koroškega de­
lavstva in obenem za dejansko majhno zainteresiranost koroške social­
demokratske stranke za organiziranje, vodenje in razvijanje mezdnih 
in stavkovnih gibanj na Koroškem, v čemer je vidno zaostajala za so­
cialno demokracijo drugod na Slovenskem. Nedvomno pa bo taka zgo­
dovinska raziskava kot enega izmed važnih vzrokov morala ugotoviti 
tiste poteze v značaju koroškega delavstva, ki smo jih že večkrat ome­
nili, v prvi vrsti njegovo teritorialno raztresenost, povezanost s kmeč­
kim gospodarstvom, dolga desetletja gospodarske krize, ki silijo cele 
generacije koroških delavcev v odvisnost in podrejenost vodstvom po­
sameznih lokalnih podjetij. Iz takšnega značaja koroškega delavstva 
si bo bržkone treba razlagati tudi značaj koroške socialdemokratske 
stranke. Pri našem razpravljanju se moramo omejiti na ugotovitev, da 
je nerevolucionarni, k paktiranju z vladajočo nemško buržoazijo in 
njeno nemško nacionalno stranko v deželi usmerjeni značaj koroške 
socialne demokratske stranke bistveno vplival na stališče te stranke do 
nacionalnega vprašanja v deželi.
Mimo posebnih pogojev, ki so jih ustvarjale koroške pojavne oblike 
gospodarskega razvoja, so v smeri utrjevanja odvisnosti koroškega de­
lavca od nemškega kapitala seveda delovali tudi vsi tisti vzvodi, ki jih 
je v tedanji dobi na splošno uporabljal industrijski kapital za to, da 
bi politično obvladal delovne ljudi in sploh prebivalstvo svojega oko­
liša.
Razmere, ki jih I. Mohorič ugotavlja za Mežiško dolino, so tedaj 
imele splošno veljavo. Socialne reforme 80. let so podjetja izvajala 
zelo počasi, podjetnik je bil njihov pobudnik in je sam odločal ne samo 
v obratih, marveč tudi v avtonomnih zastopih v občini, bratovski 
skladnici in v rudarski zadrugi. Z živilskimi magacini je vezal delav­
stvo tesno na obrat in poskusi, da bi se delavci vsaj glede prehrane 
osamosvojili s konzumi, so dolgo časa ostali neuspešni, v ustanovljenih 
gospodarskih društvih so odločali rudniški nameščenci. Zakonodaja je 
puščala v 19. stoletju podjetniku proste roke glede določanja mezd, 
opuščanja obratov, redukcij in sprejemnih pogojev za delavstvo. Vpliv 
obrtne inšpekcije in rudarskih oblasti je bil neznaten. Šele leta 1912
309
je socialdemokratska stranka na Koroškem ustanovila v Črni podruž­
nico gospodarske zadruge »Einigkeit«, da bi delavstvo postalo nekoliko 
manj odvisno od rudnika. Leta 1892 je kongres socialdemokratske 
stranke na Dunaju priporočil snovanje konzumov, ki naj bi delavstvo 
osvobodili dušečega vpliva podjetniških industrijskih magacinov. So­
cialdemokrati so na Prevaljah ustanovili že leta 1890 svoj konzum, 
a propadel je skupaj z železarno. Uspešnega delavskega konzuma v 
Mežiški dolini najbrž sploh ni bilo. Pomembna oblika vezanja delav­
stva je bila gradnja stanovanjskih hiš. Prevaljska železarna je do leta 
1875 zgradila v Lešah 25 stanovanjskih hiš, na Prevaljah pa 5 velikih 
kasarn s 70 posteljami in 6 družinskih hiš za 27 družin. Omenili smo 
že, kako je uprava rudnikov grofa Henckela uporabila deložacijo kot 
sredstvo v boju proti stavkajočim rudarjem v Rablju. Omenili smo 
tudi velikonočni punt leta 1886 v Lešah, med vzroki katerega je bilo 
teroriziranje obratovodje in vtikanje v privatno življenje rudarskih 
družin. Mežiški rudnik je bil desetletja gospodar v občini in šoli, kjer 
je po svojih ljudeh imel odločilen glas v občinskem odboru in v kra­
jevnem šolskem odboru. Skrbel je za svojo korist, da bi bili izdatki 
čim manjši, da bi samoupravne doklade za občino in šolo bile kar naj­
močnejše. Postavljal je v proračune najnižje zneske in oviral investi­
cije v obče koristne naprave, za vodovod, za stanovanja, za šolo itd.
Da takšne razmere v Mežiški dolini niso bile nič izjemnega in da 
jih lahko domnevamo v vseh občinah, v katerih so imela sedež večja 
industrijska podjetja, priča tudi primer Plajberka. Socialdemokratsko 
glasilo je leta 1900 ugotavljalo, da je BBU v Plajberku absoluten vla­
dar, da veže rudarje nase s kreditnim prodajanjem hišic. »Seveda pa je 
Union tudi odločilna v občini; tam vlada in odloča kot se ji ljubi. 
Nikogar ni, ki bi se ji upal v občinskem odboru nasprotovati, saj ima 
vso oblast v svojih rokah.«56
Na podoben način je isto glasilo poročalo o razmerah pri rudarjih 
v Slovenjem Plajberku leta 1903. Ugotavljalo je, da rudarji ne žive le 
v skrajno bednih razmerah, ampak da jih rudniško vodstvo vrh tega 
še zlorablja kot volilna živinčeta pri občinskih in deželnih volitvah, da 
volijo nemške nacionalce, čeprav nihče izmed njih ne razume nemški. 
»Slovenji Plajberk je resnično pravcati eldorado gospodov podjetnikov 
in sam nemški cesar ne bi mogel prav ničesar očitati takšnim de­
lavcem.«57
310
Leto pozneje poroča to glasilo o občinskih volitvah v Borovljah, 
katerih so se v 3. razredu udeležili tudi socialdemokrati, a so pri tem 
propadli s 125 glasovi proti 135 za nemško nacionalno stranko. Na 
prvi pogled je to čudno, pripominja socialdemokratsko glasilo, kajti v 
Borovljah je znano, »da so tam nemški nacionalci samo manjšina, 
daleč pretežna večina prebivalstva pa so socialdemokratsko ali sloven­
sko usmerjeni.« Nato ugotavlja, da so nemški nacionalci svojo zmago 
dosegli z grožnjami in da so glasovali s 70 izsiljenimi pooblastili ljudi, 
ki niti ne stanujejo v Borovljah. Socialdemokrati so proti volilnemu 
postopku vložili protest, ki so ga pa oblasti odbile.58 Vidimo torej, da so 
nemški nacionalni podjetniki tudi v tem letu še z uspehom uveljavljali 
svojo staro metodo pridobivanja oblasti v občinskih odborih, o kateri 
je poročal slovenski list »Mir« že leta 1888, ob primeru občine Dobrla 
ves. Občinski odbor Dobrle vesi je tedaj protestiral proti nastopom 
slovenskih državnih poslancev v državnem zboru, kar je bilo vsekakor 
v protislovju z dejstvom, da je vseh 6 volilnih mož, izvoljenih v tej 
občini pri deželnih volitvah v kmečki kuriji, glasovalo za slovenskega 
kandidata. To protislovje »Mir« pojasnjuje: »Za deželni in državni 
zbor volijo samo posestniki, ki plačajo najmanj 5 goldinarjev davka; 
za občino pa vsak, da le nekaj krajcarjev plača, četudi v občini ne 
stanuje: bajtarji, vdove, še ljudje iz drugih občin, ki imajo v tej kos 
gozda ali senožeti. Taki revni ljudje, ki jim je več skrbi za vsakdanji 
kruh kot za politiko, se ,gospodov’ močno bojijo, naj bodo ti gospodje 
že cesarski ali fužinarski, gozdarski ali tovarniški uradniki ... Vsa ta 
mogočna nemška gospoda teka okoli teh ubogih kočarjev, branjevk, 
fužinskih delavcev itd. in pobira pri njih pooblastila za občinsko voli­
tev, ki se potem razdele med zanesljive pristaše nemško liberalne 
stranke.«S9 Nič čudnega torej, če beremo na primer v letu 1900, da so 
tedaj v občinski odbor v Guštanju bili izvoljeni sami fužinski urad­
niki, ki jih »Mir« tudi imenoma navaja.60
Posebej je treba omeniti še vpliv železnice, bolje železniške admi­
nistracije na politične razmere in volitve. Železniška uprava na Koro­
škem je bila izredno močno sredstvo v rokah nemških nacionalcev tako 
proti slovenskemu elementu kot proti socialni demokraciji. Med 
uradniki, zaposlenimi v prometu, t. j. v glavnem uri železnicah, na­
hajamo že leta 1890 izredno velik delež ljudi, rojenih izven Koro­
ške (377), nasproti katerim so Korošci v veliki manjšini (228). 
Pa tudi med Korošci so ljudje, zaposleni v okraju rojstva, torej pravi
311
domačini, v manjšini proti priseljencem iz drugih okrajev (108 proti 
120 ).61 M. Wutte sam piše, da je glavni cilj priseljenih sudetskih 
Nemcev na Koroškem bila železniška direkcija v Beljaku.62 Germaniza- 
cijsko vlogo železnice poudarjajo tudi nemški avtorji in ni čudno, da 
je nemško nacionalna železniška uprava sistematično na Koroškem 
nastavljala ravno sudetske Nemce oz. Nemce sploh. Gotovo je svojo 
politiko nekoliko teže uresničevala pri nastavljanju mnogo številnej­
šega in razredno bolj tujega delavstva kot je to bilo pri uradnikih. Pa 
vendar vidimo, da je celo tukaj politika nemške železniške uprave bila 
uspešna. Iz apela na poštne uslužbence in železničarje, ki ga je leta 
1911 koroška socialdemokratska stranka objavila v »Arbeiterwille« v 
rubriki za Koroško, je videti, da so le-ti pri volitvah leta 1907 glaso­
vali za nemške nacionalce. ( »Navajamo vam naslednja dejstva, da ne 
boste spet, kot pri volitvah leta 1907, pomnoževali armado svojih 
sovražnikov . . .« ) .H
K tem splošnim oblikam uveljavljanja političnega vpliva nemškega 
meščanstva na delavstvo na Koroškem kakor sploh na socialno odvisne 
sloje je treba omeniti še specifični primer Borovelj oziroma tistega dela 
boroveljskega prebivalstva, ki je bil zaposlen v puškarski obrti in indu­
striji. Gre za precejšnje število ljudi, med katerimi je velik del imel 
tudi kmečka posestva ali pa obrtno pravico in je na ta način imel 
volilno pravico še po starem kurialnem sistemu. Iz študije E. Baum- 
gartnerja o zgodovini orožarstva v Borovljah izvemo, v kako težkih 
razmerah je bilo boroveljsko puškarstvo, potem ko je po letu 1853 
tovarna orožja v Steyru pritegnila nase vojaška erarna naročila. 
»S presahnitvijo erarnih naročil je privatna dobava polagoma postala 
edini, vendar zaenkrat zelo pičli vir dohodkov boroveljskih puškarjev. 
Še sredi 19. stoletja se jim je zdelo nemogoče, živeti izključno od 
izdelovanja civilnega orožja.« Zaradi obsednega stanja je prišlo do 
popolnega zastoja prometa z orožjem na Ogrsko in Italijo in tudi do 
novega zelo strogega zakona o orožju, tako da je na ta način bilo še 
povpraševanje po lovskih puškah silno zmanjšano. Tržišče se je od 
18. stoletja sem močno spremenilo, trgovina z orožjem je zaradi prepove­
di izvoza 1. 1870 zastala, v avstrijskih deželah pa Borovčiči zaradi kon­
kurence drugih tovarn orožja niso mogli uspeti. V tej težki krizi je 
boroveljskemu puškarstvu pomagalo združevanje posameznih orbtnikov 
v proizvodno zadrugo, ta pa je lahko zaživela le z izdatno subvencijo, 
ki jo je dobila na intervencijo deželnega predsednika Schmidta-Sa-
312
bierova. Baumgartner navaja podroben seznam vseh, ki so prispevali k 
subvenciji: od skupnih 13.66 kron je prispeval cesar 1000 fl, Celovška 
hranilnica 8000 fl, koroški deželni zbor 3000 fl, koroška trgovska in 
industrijska zbornica 600 fl, dunajska firma Voigt pa 300 fl; preos­
tanek so prispevali puškarski podjetniki sami. Puškarska zadruga je 
v svojem nadaljnjem razvoju ustvarila pogoje za strojno delo in za ob­
stanek koroškega puškarstva. Tradicionalna odvisnost boroveljskih pu­
škarjev od državnih naročil in s tem seveda vezanost na politiko držav­
ne uprave se je s subvencioniranjem puškarske zadruge s strani raznih 
koroških instanc, ki so vse bile v nemških rokah, tudi v moderni dobi 
le še nadaljevala. Nedvomno je treba razlago za velik vpliv nemških 
nacionalcev v Borovljah, ki je delal tako hude preglavice ne le sloven­
ski, ampak tudi socialdemokratski stranki, iskati prav v tej življenjski 
vezanosti boroveljskega puškarstva na oblastne subvencije oziroma na­
ročila. Pomemben faktor v tej smeri je bila tudi državna strokovna 
puškarska šola, ustanovljena v Borovljah leta 1878, ki je skrbela za 
vzgojo strokovnega naraščaja. V Baumgartnerjevi študiji najdemo od 
šolskega leta 1884—1885 najprej podrobne podatke o gojencih te šole, 
in sicer za vsa leta, do 1954. V vsem obdobju, ki ga proučujemo, je 
ogromna večina gojencev bila iz Borovelj in njihove neposredne oko­
lice, ostala avstrijska država je predstavljena z zelo majhnimi števili. 
Z drugimi besedami: šlo je v veliki večini za strokovni naraščaj sloven­
skega izvora,64 ki ga je pa šola politično po svoje oblikovala.
5. Nesamostojno vaško prebivalstvo
Za razvoj delavskega gibanja na Koroškem je nesamostojno vaško 
prebivalstvo imelo poseben pomen.
Že leta 1884 je konservativno glasilo »Kärntner Volksblatt«65 opo­
zorilo na osnovi študije, objavljene v osmem letniku »Statistische Mo­
natschrift« 1882 (stran 236 in 237) na izredno veliko število hlapcev 
na Koroškem, ki ga je pokazalo štetje 1880. Medtem ko je državno 
povprečje bilo 1,75 hlapca in 2,5 člana družine na enega samostojnega 
kmeta, je na Koroškem prišlo na enega kmeta 4,2 hlapca in 3,07 
člana družine. Za primerjavo je navedlo še podatke iz Dolnje Av­
strije (1,22 hlapca in 1,44 člana družine) in Češke (1,82 hlapca 
in 2,92 člana družine). List se čudi izjemnemu položaju Koroške in
313
ugotavlja, da je ta posebni položaj izražen tudi v ljudskih reklih: 
»Was der Bauer verdient, verzehrt das Gesind.«
Dokler so edini nosilci volivne pravice med kmečkim prebival­
stvom bili močnejši kmečki posestniki, je vprašanje hlapcev bilo 
zgolj socialno vprašanje. Položaj ni bil povsod enak. Še leta 1938 opi­
suje 0. Moro razmere v odnosu med kmečkim gospodarjem in hlapci 
na starih kmetijah nemške Zgornje Koroške: »Hlapce štejejo v celem 
k družini. Spijo prav tam, kjer kmetovi otroci, niso niti bolje pla­
čani kot doraščajoči kmečki sinovi in hčere, ki doma opravljajo hlap­
čevska dela, jedo s kmečko družino pri isti mizi iz iste sklede, ni­
majo daljšega delovnega časa kot člani družine, oblačijo se v enako 
blago, razveseljujejo se pri enakih običajih in enakih praznikih, delijo 
z njimi vsako veselje in tudi vsako žalost. V kmetu vidijo gospodarja, 
katerega je treba spoštovati, kateremu ni dovoljeno nasprotovati; 
v kmečki posesti ne vidijo privatne posesti vsakokratnega lastnika, 
marveč posest kmetije, kmet je samo njen odgovorni upravi­
telj. Pri daljšem službovanju ali posebni priljubljenosti se zavest o 
razmerju služenja popolnoma izgublja. Hlapci, ki že desetletja služijo 
isti kmetiji, še danes niso nič redkega . . . Kmečka družina se izka­
zuje kot socialna skupnost posebno še zato, ker prehranjuje tudi neza­
konske otroke dekel, jim daje streho in v njih vidi člane družine. 
S takimi otroki ravnajo enako in jih vzgajajo enako kot otroke kme­
ta .. . Pogosto se dogaja, da dekla je ,z dvema žlicama’«.66
Čisto drugače opisuje razmerje med kmečkimi posestniki in hlap­
ci na pliberškem področju A. Thurn. V svoji študiji ugotavlja, da je 
okrog 50% kmečkega prebivalstva bilo hlapcev (številka je najbrž 
nekoliko pretirana). Poleti so bili močno iskani in so jih kmetje radi 
najemali, pozimi pa so bili večidel nezaposleni. Posebno v letih krize 
so kmetje hlapce pozimi odpuščali, ker jih niso mogli vzdrževati čez 
zimo. Neprestano najemanje in odpuščanje je povzročalo hudo kri pri 
hlapcih proti kmetom. S tem problemom se je morala pečati koroška 
kmetijska družba, ki je skušala doseči večjo stalnost pri zaposlitvi 
hlapcev tako, da je predlagala in nato 1884 tudi dosegla ustanovitev 
obvezne invalidske in starostne pokojninske blagajne za kmečke de­
lavce.67
Lep spomenik teh težkih življenjskih razmer pomeni ljudska pe­
sem iz Podjune, o dekli, ki si želi umreti še pred »vinahtmi« (Bo-
314
žičem), da se ji ne bi bilo treba seliti k novemu kmetu. Pesem so 
zapisali na gospodinjskem tečaju za kmečka dekleta v zimi 1929-30 
na Koroškem:
Bandrovka
Da bi le prišva bjiva smrt 
v anej drači odrci, 
da bi me vzava še pred vinahtmi, 
da mi kni trebi bondrati.
Pa Ijit’s še rCči prišva bjiva smrt, 
zdaj puntle s’m povezova, 
da bom h ta novmu pavru bondrova, 
se bom pa kej navoduva.
Št’k m’ne sa na svjitu št j’m gudi, 
da m’ram zmirm bondrati; 
za ma nikj’r ta pravga domu ni, 
oh, bo pa kej tam v večnosti!1*
Tudi tukaj torej srečujemo dva različna tipa razmerja med kmeč­
kim gospodarjem in hlapcem na kmetiji, tipa, ki se ujemata z raz­
likami med kmečkim gospodarstvom na jugovzhodu in vzhodu ter 
severu in severozahodu dežele.
Posebno posestno strukturo koroškega kmetijstva kot vzrok veli­
kega števila nesamostojnih oseb v tej gospodarski panogi je v svoji 
analizi ugotovil L 1937 F. Zwitter, ki je tudi opozoril na politične in 
narodnostne posledice tega položaja.6’ V politični publicistiki je na 
pomen velikega števila hlapcev in kajžarjev na koroškem slovenskem 
podeželju za rast socialno demokratske stranke in pa za plebiscitno 
odločitev opozoril 1. 1930 tudi A. Falle.70
Zwitter je ugotovil, da za sorazmerno izredno veliki delež social­
no demokratskih glasov na Koroškem na volitvah pred prvo svetovno 
vojno ni mogoče najti razlage v sorazmernem številu delavstva v in­
dustriji, rudnikih, pri železnicah itd. Socialna demokracija na Ko­
roškem je v zelo močni meri in že zelo zgodaj prodrla tudi na vas, 
in sicer prav zaradi izredno velikega deleža nesamostojnih med ljud­
mi, zaposlenimi v kmetijstvu. Na osnovi štetja poljedelskih obratov
315
po obsegu produktivne površine je ugotovil, da je Koroška dežela 
prevladujoče srednje in večje kmečke posesti. Napravil je primerjavo 
s Kranjsko, Goriško in slovenskim delom Štajerske. Ugotovil je, da je 
na Koroškem število malih obratov primeroma majhno, da dela več 
kakor polovica kmečkih obratov s tujo delovno silo in da več kakor 
eno tretjino vsega v poljedelstvu zaposlenega prebivalstva tvorijo po­
sli in dninarji, ki sami nimajo nič zemlje.
Razprava F. Zwittra obsega obdobje do 1937 in zato upošteva tudi 
štetje leta 1934. V okviru naše raziskave pa tega štetja ne moremo 
več upoštevati, ker je časovna odmaknjenost že prevelika. Avstrijska 
statistika je izvedla samo eno štetje poljedelskih obratov, in sicer 3. ju­
nija 1902 in zato primerjave ni mogoče razširiti niti na zgodnejše 
obdobje, kar bi predvsem lahko koristilo našemu namenu. Zato je 
treba iskati potrdila za zaključke F. Zwittra v primerjavi z avstrijski­
mi deželami, ki jih F. Zwittrova raprava ni upoštevala (predvsem 
avstrijske alpske dežele) in pa s podrobnejšo analizo podatkov štetja 
kmetijskih obratov leta 1902, poklicne strukture volivcev pri držav­
nozborskih volitvah leta 1907 in deleža socialdemokratskih glasov 
pri teh volitvah.
Koroška je leta 1902 imela najnižji odstotek čistih družinskih 
obratov, najvišji odstotek pa obratov s tujo delovno silo. (Tabela IX). 
Pri obratih s tujo delovno silo sta ločeni dve kategoriji: srednje ve­
liki obrati (brez uradnikov in nadzornikov) in pa veliki obrati (urad­
niki nadzorniki). Zanimivo je, da ima Koroška naj večji odstotek 
samo pri srednjih obratih; pri velikih je tudi sicer daleč nad povpreč­
jem, a za Vorarlbergom. S tem so ugotovitve F. Zwittra o posebni 
posestni in personalni strukturi koroškega kmetijstva potrjene tudi v 
razmerju z drugimi, neslovenskimi avstrijskimi deželami.
Koroška je sicer skrajni primer v tabeli, a po strukturi se ji zelo 
približujeta dve drugi deželi: Zgornja Avstrija in Salzburška; celo 
Štajerska se ji močno približa.
Do podobnih zaključkov pripelje tudi tabela X: Koroška ima re­
lativno največje število hlapcev in dninarjev (33,6 %), nima pa po­
sebno velikega odstotka v kmetijstvu in gozdarstvu zaposlenega urad­
ništva. Gre torej za hlapce in dninarje na kmečki večji in srednji 
posesti. A zopet se tem relativnim številom za Koroško skoraj čisto 
približata Zgornja Avstrija in Salzburška in to še močneje kot pri
316
strukturi čistih družinskih obratov oziroma obratov s tujo delovno 
silo. To pomeni, da najeta delovna sila v kmetijstvu v obeh deželah 
nastopa še bolj koncentrirano kot na Koroškem in bi zaradi tega bila 
upravičena domneva, da bi bila še bolj pristopna organizacijskim pri­
zadevanjem socialne demokracije kot na Koroškem.
Tabela XI. primerja delež glasov, ki so jih oddali delavci, z de­
ležem glasov za socialnodemokratsko stranko pri parlamentarnih vo­
litvah leta 1907 na Koroškem in v obeh deželah, ki se po strukturi 
agrarnega prebivalstva tako močno približujeta Koroški. Po tem me­
rilu pa se Koroška od ostalih dveh dežel močno razlikuje. Edino na 
Koroškem je procent glasov oddanih za socialdemokratsko stranko več­
ji (23,82%) od procenta delavcev (20,33%). V obeh drugih deže­
lah je odstotek glasov za socialnodemokratsko stranko znatno manjši, 
na Zgornjem Avstrijskem kar za polovico manjši od odstotka delav­
cev med volivci. Ta primerjava nas opozori, da je struktura kmetij­
stva, kakršno smo ugotovili na Koroškem, a v skoraj prav taki meri 
tudi na Zgornjem Avstrijskem in Salzburškem, lahko sicer dobra 
osnova za širjenje socialne demokracije na vasi, vendar da sama po 
sebi za tak razvoj ne zadostuje in da morajo pri tem sodelovati še dru­
gi dejavniki.
Kateri so bili na Koroškem tisti dejavniki, ki so pripomogli so­
cialni demokraciji, da je mogla izrabiti materialno osnovo, ki jo je 
dajala struktura koroškega kmetijstva, za svoj izredni prodor na vas?
Odgovor na to vprašanje vsekakor ni lahek, saj gre za splet raznih 
splošnih in krajevnih faktorjev in vplivov, ki ga do kraja najbrž 
ne bo mogoče razvozlati, iz katerega pa lahko izmotamo vsaj glavne 
značilnosti.
Najbolj očitno se kmečko prebivalstvo Koroške razlikuje od prebi­
valstva Zgornje Avstrije in Salzburškega po svoji narodnostni dvoj­
nosti. V prvi fazi ta dvojnost vsekakor ni pospeševala prodiranja so­
cialne demokracije na vas, čeprav ga tudi ni zavirala, razen kolikor 
ni povzročala jezikovnih težav pri socialistični agitaciji in kolikor se 
ni teritorialno krila s področjem šibkejšega kmečkega gospodarstva 
in s tem v zvezi s področjem manj razvite politične zavesti. Vsekakor 
pa je narodna dvojnost oziroma prizadevanje slovenskega prebivalstva 
za narodno enakopravnost pospeševala širjenje socialne demokracije 
na vasi v drugi fazi, zlasti po uvedbi splošne in enake volilne pravice, 
ko so slovenski volivci celih področij zavestno glasovali za socialno
317
demokratsko stranko zaradi njene večje strpnosti v nacionalnem vpra­
šanju, o čemer bo še govor.
Med dejavniki, ki so pospeševali vpliv socialne demokracije na 
podeželju, je treba vsekakor omeniti močno raztresenost koroške in­
dustrije in v zvezi s tem tudi počasno rast mestnih središč. Čeprav 
se je delež agrarnega prebivalstva manjšal in je naraščal delež v 
trgovini, obrti in industriji, tega razvoja na Koroškem ni spremljalo 
tisto hitro množično preseljevanje iz vasi v mestna središča, kakršno 
običajno spremlja industrializacijo v drugih deželah. Proletarizirano 
kmečko prebivalstvo je ostajalo v veliki meri na vasi. Razen tega je 
koroško podeželje bilo že prej v 18. in prvi polovici 19. st. močno 
prekvašeno z industrijsko obrtno dejavnostjo, zlasti z železarsko, ki 
je pozneje propadla. Tako se povezujeta dve okoliščini: delavci, za­
posleni v obrti in industriji, ostajajo na podeželju med svojimi kmeč­
kimi sosedi in znaten del prebivalstva, ki je že bil zaposlen v obrtno 
industrijski dejavnosti, se vrača h kmečkemu poklicu, večino­
ma ne kot posestnik, marveč kot najeta delovna sila.
Obe okoliščini omenja tudi H. Braumüller, ko govori o vzrokih, 
zakaj v koroškem liberalnem oziroma nemško nacionalnem gibanju 
ni bilo nasprotij med mestom in vasjo. Pri tem pravi: »Glede na 
majhnost koroških mest je komajda prihajalo do nasprotij med me­
stom in deželo. K temu je pripomogla še okoliščina, da velika podjetja 
tukaj v mestih tudi niso nastajala, saj je koroška industrija v teh 
desetletjih preživljala proces krčenja.«71 Drugi moment — vračanje 
v obrti in industriji zaposlenih v kmečko gospodarstvo — omenja 
takole: »Čeprav je še v 50. letih četrtina koroškega prebivalstva ži­
vela od dela, ki je bilo v zvezi s pridelovanjem železa, odmiranje 
te težke industrije le ni povzročilo upadanje števila prebivalstva. To 
število se je celo povečalo od 346.214 duš v letu 1880 na 363.002 v 
letu 1900 in 389.768 v letu 1910. Seveda je pripadalo industriji in 
obrti v letu 1890 samo še 63.259 ljudi, medtem ko je v L 1848 po­
slanec Scheliesnig navedel, da je tedaj samo v pridelovanju železa in 
njegovih postranskih obratih bilo zaposlenih 80.000 ljudi. Šele leta 
1910 lahko znova naštejemo 85.963 ljudi v industriji in obrti . . . 
Koroška je postala spet pretežno agrarna dežela.«72
Koroška vas je na ta način bila močno proletarizirana ne samo 
v smislu, da je v njej živelo veliko število hlapcev, zaposlenih v kme­
tijstvu, ampak tudi v smislu, da je v njej živelo znatno število lju-
318
di, ki so bili zaposleni v industriji in obrti, ali pa so bili tam zapo­
sleni prej, preden so bili prisiljeni vrniti se v kmetijsko proizvodnjo. 
Razen tega je Koroška bila kmetijsko vedno pasivna. Obrt, industrija 
in trgovina so bile že več kot sto let v koroškem gospodarskem življe­
nju in mišljenju prvenstvene življenjske pomembnosti. Zaradi take 
svoje gospodarske strukture je Koroška hitro občutila vse pretrese na 
svetovnem tržišču. Napoleonske vojne, angleško železo, čezmorska ag­
rarna konkurenca itd., vse to je občutno vplivalo na gospodarsko 
življenje dežele in pripomoglo, da se je tudi mišljenje vaščanov že 
zgodaj moralo usmerjati čez krog domačega ognjišča k problemom 
tržnega gospodarstva in v širši svet.'3
Zanimivo dopolnilo tega, kar smo o značaju koroškega vaškega 
prebivalstva doslej povedali, so O. Morova zapažanja o značaju ko­
roškega delavca: »Za koroško delavstvo je značilen kmečki vpliv. 
Delavstvo v rudnikih kakor tudi v večini malih tovarniških obratov 
je v veliki večini zakoreninjeno v svojem rojstnem kraju. Rudniki 
in mnoga industrijska podjetja leže v kmečkih področjih; s kmetij 
dobivajo vedno nov dotok delavcev in delavk iz vrst kmečkih otrok, 
ki se s kmetije umikajo, a se še vedno čutijo vezane na kmetstvo. 
Delavci ostajajo tako v prostorski zvezi s kmeti in imajo pogostoma 
tudi sami svojo zemljiško posest, ki jim kot kajžarjem daje postran­
sko kmetijsko zaposlitev .. .« »Delavci, ki izvirajo iz kmečkega slo­
ja, ostajajo še dolgo časa v tesnem stiku s svojo najožjo domovino 
in ji radi darujejo svoje ure ob koncu tedna in tudi svoje tedne do­
pusta; marsikateri med njimi se tudi vračajo v celoti h kmečkemu 
gospodarstvu, postajajo npr. upravniki na pomožni kmetiji ali 
pa se priženijo na kako kmetijo. V vsakem primeru pa ostajajo v 
svojem mišljenju in čustvovanju močno kmečko usmerjeni in ohra­
njujejo tudi v svojem življenjskem redu veliko od podedovanega 
načina.«74 O. Moro upošteva v svojem opisu edinole vpliv kmečkega 
okolja na delavstvo, prav gotovo pa je treba v tem vsakdanjem in 
množičnem stiku delavskega in kmečkega elementa videti tudi fak­
tor obratnega vpliva, namreč vpliva delavskega elementa na svoje 
vaško okolje.
Najobsežnejšim primerom kajžarsko delavske posesti, ki jih na­
vaja 0. Moro (okolica svinčenih rudnikov Plajberk-Rute, okolica 
Hüttenberga in Erzberga; slovensko področje zajema deloma le prvi), 
lahko dodamo še primer Lipice (s. o. Velikovec), ki ga opisuje E.
319
Lichtenberger kot najboljši primer razstresenega kajžarskega naselje­
vanja okrog industrijskega podjetja. Valjarna železa v Lipici, usta­
novljena L 1794 kot prva v Avstriji, je sredi 19. stoletja močno na­
rastla in tedaj zaposlovala blizu 120 delavcev. Del teh je stanoval 
v poslopjih tovarne, del pa v raztresenih kajžah v okolici s polmerom 
6 do 8 km (blizu 30 kajž). Valjarna je propadla 1. 1894, odtlej šir­
jenje kajž zaostaja, stanovalci pa se niso odselil drugam, ampak so 
si pomagali s sezonskim delom kot zidarji.75
Nadaljnja značilnost kmečkega posestva na Koroškem je njegova 
sorazmerno močna povezanost z mezdnim delom v obrti in industriji. 
(Tabela XII). Koroška ima za močno industrializiranimi deželami, 
Šlezijo, Češko, Vorarlbergom in Moravsko, največji odstotek kmetij­
skih obratov, povezanih z industrijskim in obrtnim mezdnim delom. 
Med vsemi oblikami povezave kmečkih obratov z drugimi načini go­
spodarskega udejstvovanja je prav povezava z obrtnim in industrij­
skim mezdnim delom tista, ki izkazuje stopnjo proletariziranosti kmeta 
samega. Avstrijska statistika takole pojasnjuje rubriko o povezavi 
z mezdnim delom: Velika večina kmetijskih obratov, povezanih s tem 
delom, meri pod 5 ha; gre za dodatno zaposlitev tam, kjer poljedelski 
obrat ne zadostuje za življenje.76 Mali kmet se zaposluje kot mezdni 
delavec, s čimer se široko odpirajo vrata vplivom novega okolja na 
staro kmečko sredino. Ali najdemo takšne primere na slovenskem po­
dročju Koroške? E. Lichtenberger v vsej osrednji Koroški navaja 
ravno slovenska področja kot nahajališče »delavskih kmetov«, kot jih 
ona imenuje (Arbeiterbauern). »Kot dedič stare agrarno socialne 
strukture se ta pojav omejuje na področje razširjenosti malih kmetov, 
ki so v prejšnjem stoletju nastopali posamič v Gosposvetskem gri­
čevju in na Šenturški gori, močneje v gričevju krog Možberka, najviš­
je odstotke pa dosegali na Gurah, v Rožu, v Podjuni in v velikovškem 
gričevju,« ugotavlja E. Lichtenberger. Obenem opozarja, da vse to 
področje ni enakomerno sodelovalo v procesu povezovanja malih kme­
tij z obrtno-industrijskiin mezdnim delom, pomemben faktor je bila 
prometna povezanost, bližina industrijskih podjetij in tudi naprednost 
ali konservativnost prizadetih kmetov. »V teh pogojih je razumljivo,« 
zaključuje E. Lichtenberger, »da sta izhodišče tega razvoja tvorila 
zgodaj industrializirani Rož in pa deželno glavno mesto.«77
Tabela XIII., ki kaže relativno povezanost kmetijskih obratov po 
koroških političnih okrajih z obrtno industrijskim mezdnim delom,
320
dopolnjuje te ugotovitve tudi za zahodna slovenska področja. Okraja 
Beljak in Šmohor sta izrazita predstavnika močne povezanosti kme­
tijskih obratov (malih in kajžarskih) s takšnim delom (Beljak 14,11 
odstotka, Šmohor 10,97 odstotkov). Žal ti podatki niso bili prera­
čunani tudi na geografska področja.
Dejavnik, ki ga lahko ugotovimo samo fragmentarno, a ki je 
prav gotovo prispeval k močnemu vplivu kapitalističnega tržnega go­
spodarstva in vplivu delavske politične organizacije na vas, je vklju­
čevanje kmečkih gospodarstev v proizvodnjo industrijskih izdelkov. 
Tukaj ne gre za izdelke domače obrti, ampak za proizvodnjo založ­
niškega značaja. Na Koroškem sta v drugi polovici 19. stoletja dve 
področji, kjer se kmečka gospodarstva vključujejo v založniško pro­
izvodnjo in obe ležita na slovenskem ozemlju. Prvo je področje pu- 
škarstva v Borovljah in okolici, drugo pa izdelovanje sukna na za­
ložniški podlagi v Zgornjem Rožu in okolici Bekštanja.78 Tudi v dru­
gih vaseh Roža najdemo obrtno dejavnost, ki sicer .ni cehovsko ve­
zana, a ki po svojem obsegu in intenzivnosti daleč prekaša običajno 
domačo obrt in dobiva značaj založniškega dela. E. Lichtenberger 
omenja za Šmarjeto v Rožu, da je tam že v 17. stoletju v deželnem 
arhivu zabeležena sodarska obrt. Leta 1900 je v tej okolici delovalo 
še 50 sodarskih mojstrov, svoje izdelke so prodajali ne samo na ce­
lovškem trgu, marveč so jih izvažali celo izven dežele. Ta sodarska 
obrt je bila in je še vedno povezana z majhnim kmečkim obratom.”
Ne moremo tukaj raziskovati še drugih okoliščin, ki bi bile po­
membne za naš problem, na primer vpliv prevozništva in drugih oblik 
gospodarskega vključevanja v transport v tej izrazito tranzitni deželi. 
Že navedena dejstva pa opravičujejo domnevo, da je treba v smeri 
opisanih posebnosti koroške vasi iskati tiste dejavnike, ki so sood­
ločali in soomogočali močni prodor socialne demokracije na koroško 
podeželje. Najbrž so prav te posebnosti, ki jih v veliki meri srečuje­
mo tudi na slovenskem področju, pripomogle k temu, da se je tudi 
to področje kljub večji razdrobljenosti kmečke posesti, manjši dife­
renciaciji na vasi itd., kmalu enako močno, če ne celo močneje kot 
nemško področje dežele vključevalo v tabor socialne demokracije.
Velika in srednja kmečka posest z velikim številom nesamostoj­
nih oseb je vsekakor dejavnik, ki je na Koroškem pospeševal vpliv 
socialne demokracije na vasi. In prav slovensko področje je tega 
dejavnika imelo znatno manj.
21 Narodna politična zavest na Koroškem
321
Tabela XIV pokaže, da je velikovški politični okraj nad koro­
škim povprečjem glede odstotka zaposlenih lastnikov z družinskimi 
člani, pod koroškim povprečjem pa je glede odstotka zaposlenih hlap­
cev in dninarjev. Zopet srečamo politična okraja Šmohor in Beljak 
kot okraja z največjim odstotkom zaposlenih lastnikov z družinami in 
najmanjšim odstotkom hlapcev in dninarjev. Največji odstotek je 
najti v političnem okraju St. Veit (50,52% vseh v kmetijstvu zapo­
slenih oseb), okraj, ki smo ga že večkrat srečali kot izrazitega pred­
stavnika velike kmečke posesti. Druga dva okraja, ki se uvrščata za 
njim, že precej zaostajata (Wolfsberg 38,88% in Celovec okolica — 
34,19%) in se približujeta koroškemu povprečju (33,66%). Pregled 
istih vrst podatkov po naravnih področjih (Tabela XV.) zopet pokaže 
izjemni položaj pretežno slovenskega področja Apneniških Alp: tukaj 
najdemo največji odstotek kmetijskih obratov, na katerih delajo samo 
lastniki s člani družine (62,52%) in najmanjši odstotek kmetij, na 
katerih delajo z najeto delovno silo (brez uradnikov ali nadzornikov) 
— (34,74%). Glede osebja, zaposlenega na kmetijskih obratih, izka­
zuje to področje največji odstotek zaposlenih lastnikov in članov dru­
žine (76,19%), torej daleč nad koroškim povprečjem (65,36%), 
in najmanjši odstotek hlapcev in dninarjev (22,80%), kar je močno 
pod povprečjem Koroške (33,66 %). Nasprotna skrajnost v vseh teh 
vrednostih je spet Svinško področje, na katerem leži v glavnem poli­
tični okraj St. Veit.
Na koncu lahko povzamemo: Večina slovenskega ozemlja na Ko­
roškem (Velikovški okraj + področje Apneniških Alp) — ima kot 
skupno značilnost nadpovprečno velik odstotek zaposlenih lastnikov z 
družinskimi člani (67 oz. 76,19 % J in podpovprečni odstotek zapo­
slenih hlapcev in dninarjev (32,5 oz. 22,8°/o). Slovensko področje 
ima za razliko od nemškega majhno število velikih kmetij, to je iz­
razito področje srednje oziroma manjše kmečke posesti ter malih kme­
tij in kajžarjev. Slovensko področje v svoji celoti zaostaja za koroškim 
povprečjem odstotka hlapcev in dninarjev v kmetijski proizvodnji, a 
v svojem vzhodnem delu (Velikovški okraj) le neznatno. Zmanjševa­
nje deleža hlapcev in dninarjev v vaškem prebivalstvu pa v zahodnih 
predelih (Rož, beljaška okolica, spodnja Ziljska dolina) nadomešča 
veliko število kajžarjev in malih kmetov, ki so povezani z industrijsko 
obrtnim mezdnim delom, pojav, ki je na celem Koroškem prav tukaj 
najmočneje zastopan. Zaradi velike decentralizacije industrijskih ob-
322
ratov se vaško prebivalstvo, zaposleno v industriji, ne odseljuje iz svo­
jega domačega kraja v tolikšni meri kot bi pričakovali. S tem so od­
prta vrata prodiranju delavskega vpliva med vaško prebivalstvo, a 
v urbanskih centrih izostaja nagli dotok slovenskega etničnega elementa 
in zato se njihov pretežno nemški značaj ne izpreminja opazneje.
Razen objektivnih okoliščin je končno treba kot pospešujočo oko­
liščino za vpliv delavske stranke na vasi omeniti tudi subjektivno pri­
pravljenost koroške socialne demokracije zanimati se za probleme tega 
okolja in skrbeti za agitacijo tamkaj. Prav koroška socialna demokra­
cija je namreč iz lastne pobude posebno skrbela za organiziranje kmeč­
kega delavstva. Ni slučajno, da je že na hainfeldskem ustanovnem 
kongresu avstrijske socialno demokratske stranke ravno koroški dele­
gat Perlornig pozival stranko, naj študira problematiko kmečkih de­
lavcev in predlagal, naj bi eden prihodnjih kongresov stvar posebej 
obravnaval.80 Zares je kongres v Pragi 1. 1896 imel na dnevnem redu 
referat in razpravo o položaju in pospeševanju kmečkega delavstva. 
Referent dr. Leo Verkauf je med drugim prav na koroškem primeru 
prikazal težke stanovanjske in družinske razmere mnogoštevilnih hlap­
cev in dekel in pokazal vzroke izredno velikega odstotka nezakonskih 
otrok na Koroškem.81
Tudi pozneje so se koroški socialni demokrati še oglašali kot go­
vorniki v tem vprašanju, čeprav so na splošno kaj redko sodelovali v 
diskusiji. Na kongresu nemške socialne demokracije v Linzu I. 1898 
je koroški delegat Jodlbauer priporočal takojšnje organiziranje kmeč­
kega proletariata in povedal, da koroška organizacija ni v tem pogledu 
nič čakala na navodila vodstva, ampak da se je sama lotila dela. Do­
seženi uspeh je Jodlbauer takole označil: »Glavna množica podeželske­
ga proletariata je pri nas že vsaj toliko prosvetljena, da uvideva, da s 
krščanstvom vendarle ni tako, kot bi moralo biti.«82 Na kongresu nem­
ške socialno demokratske stranke v Grazu 1. 1900 je koroški delegat 
Eich govoril o potrebi agitacije med kmečkim prebivalstvom sploh. 
Opozarjal je, da so tudi mnogi kmetje posestniki le po imenu, v re­
snici pa ne in da na Koroškem sami zahtevajo prirejanje socialno 
demokratičnih shodov. Agitacija med kmečkim prebivalstvom je po­
trebna, če hoče stranka uspeti pri volitvah v V. kuriji. Eich je tedaj 
še posebej govoril o tem, kako je del kmetov okrog Beljaka in Boro­
velj povezan z mezdnim delom v industrijskih podjetjih.83 Isto leto je 
poročilo koroške organizacije ugotavljalo, da ima socialno demokrat­
21*
323
sko glasilo »Volkswille« spričo pičlosti industrijskega delavstva na 
Koroškem glavni del odjemalcev med kmečkimi delavci.84
Hitrost prodiranja socialnih demokratov na koroško podeželje ni 
povsod enaka. Podedovane in nove razlike v strukturi kmetijstva in 
v miselnosti prebivalstva med jugom in jugovzhodom in pa med se­
verom in severozahodom dežele, so se tudi tukaj uveljavljale. Zaradi 
njih je slovensko področje, zlasti njegov vzhodni del, sprva nekoliko 
zaostajalo in ne toliko zaradi drugačnega etničnega značaja. Zakaj ta 
značaj je v nadaljnjem razvoju postajal tisti faktor, ki je marsikje 
deloval v prid socialno demokratičnim volilnim uspehom in ki je pripo­
mogel, da so se splošni gospodarski in družbeni pogoji, pospešujoči 
socialno demokratski vpliv, prav na slovenskem področju končno moč­
no izrazili.
Rezultati prvih volitev na osnovi splošne in enake volilne pravice 
leta 1907 so še kazali, da je močno poudarjeni kmečki značaj de­
lavstvo v slovenskem delu dežele še v veliki meri vezal na slovenski, 
konservativni politični tabor in zadrževal prodiranje delavske stranke 
na splošno med vaško prebivalstvo in celo v krog industrijskega de­
lavstva (Tabela XVI). Razen političnega volilnega okraja Wolfsberg 
izkazuje slovenski volilni okraj Borovlje največje zaostajanje glasov 
socialne demokratske stranke za deležem volivcev, zaposlenih v trgovi­
ni, obrti in industriji (26,62% delavcev in 17,53% glasov za socialno 
demokratsko stranko). Če pogledamo velikovški volilni okraj, ki v 
svojem povprečju sicer izkazuje večji odstotek glasov za socialno de­
mokratsko stranko kot znaša delež delavcev v trgovini, obrti in indu­
striji (20,80% delavcev, 31,32% glasov za socialno demokratsko stran­
ko), vidimo, da prav slovenski del tega volilnega okraja (sodni okraj 
Velikovec) daleč zaostaja za nemškim delom volilnega okraja (sodni 
okraj Eberstein in Althofen) po deležu socialdemokratskih glasov: Ve­
likovec 16,15%, Svinec 51,77%, Althofen 36,43%. Tudi v volilnem 
okraju Feldkirchen, ki izkazuje v povprečju znatno več socialdemo­
kratskih od delavskih glasov (13,70% delavcev in 17,76% socialdemo­
kratskih glasov) vidimo, da slovenski del tega volilnega okraja (sod­
ni okraj Rožek) izkazuje daleč najmanjši procent socialdemokratskih 
glasov: Feldkirchen 24,80%, Millstadt 10,77%, in Rožek 6,60%. 
Tudi v šmohorskem volilnem okraju, ki je imel sicer povprečno več 
socialnih demokratskih glasov od delavcev (16,98% delavcev in 
22,24% glasov za socialdemokratsko stranko), ima narodnostno me-
324
sani sodni okraj Šmohor naj nižji odstotek socialdemokratskih glasov 
(13,41%), torej dosti pod povprečjem celega volilnega okraja. Dru­
gače pa je z volilnim okrajem Celovec-okolica, ki ob 26,80% delav­
stva izkazuje 31,93% socialdemokratskih glasov. Ker se volilni okraj 
in sodni okraj Celovec pokrivata, tukaj ni mogoče ločiti posameznih 
področij, a najbrž odpade tudi tu glavnina socialdemokratskih glasov 
na neposredne celovške predmestne občine. Razmere v slovenski oko­
lici, zlasti na področju Gur, se verjetno bistveno ne razlikujejo od 
razmer na ostalem slovenskem ozemlju. Popolnoma različen je volilni 
okraj Beljak. Ta je med vsemi koroškimi volilnimi okraji izkazal da­
leč naj večji odstotek glasov za socialno demokratsko stranko (63,38). 
Tukaj pa ni šlo več samo za socialno politični vpliv delavske stranke 
na podeželje; tod so slovenski volivci po navodilu slovenskega politič­
nega društva v Celovcu skoraj kompaktno glasovali za socialne demo­
krate. Volilni okraj Beljak je tako že 1. 1907 bil področje, kjer je 
slovenska narodna zavest koristila socialni demokraciji, pojav, ki se 
je v nadaljnjem razvoju razširil tudi na druga slovenska področja.
Če pogledamo še razdelitev deleža socialdemokratskih glasov po 
sodnih okrajih v okrajih slovenskega volilnega okraja, vidimo, da se 
veliki odstotki socialdemokratskih glasov pojavljajo samo v obeh sod­
nih okrajih z močnimi industrijskimi centri (Borovlje in Pliberk — 
27,54% in 21,80%), medtem ko je v obeh ostalih kmečkih sodnih 
okrajih Dobrla ves in Železna Kapla odstotek socialdemokratskih gla­
sov zelo nizek (3,02 in 1,19). Tudi ta diferencirani podatek za sloven­
ski volilni okraj potrjuje splošni zaključek o pogojih prodiranja soci­
alne demokracije na slovensko podeželje na Koroškem.
Če omenimo še okoliščino, da je v istem obdobju močno posegla 
na slovensko podeželje vladajoča nemško nacionalna stranka, za katero 
je glasoval znaten del novih neposedujočih, socialno odvisnih volivcev, 
smo s tem nakazali še en faktor, ki je v slovenskem delu dežele soci­
alno demokratski vpliv bolj zaviral kot v nemškem. V tej dobi je soci­
alna demokracija bila pač še opozicijska stranka, podporo vladnega 
režima v deželi in njegovega aparata je uživala še samo meščanska nem­
ško nacionalna stranka. Nemški kapital s svojimi gospodujočimi posto­
jankami in pa režim v deželi sta na slovensikem področju izostrila svoje 
orožje v boju proti slovenskemu narodnemu gibanju, a brez oklevanja 
sta ga uporabljala tudi proti socialni demokraciji, kolikor bolj je ta 
vodila delavsko razredno politiko.
325
Tabela IX
Relativni pregled poljedelskih obratov po značaju delovne sile v 
avstrijskih deželah
Čisti družinski 
obrati ( % )
Obrati z navadno 
tujo delovno silo 
(%)
Obrati z uradniki 
ali nadzorniki (%)
Država 78,0 20,7 1,3
Dol. Avstrija 64,0 34,5 1,5
Zg. Avstrija 58,4 40,6 1,0
Salzburg 53,1 44,1 2,8
Štajerska 62,5 35,1 1,8
Koroška 49,2 47,8 3,0
Kranjska 76,4 22,1 1,5
Primorska 74,8 24,4 0,8
Tirol 73,4 24,2 2,4
Vorarlberg 68,5 37,3 4,2
Češka 77,9 20,2 1,9
Moravska 77,0 22.0 1,0
Šlezija 72,6 26,5 0,9
(Vir: Oster. Statistik, knj. LXXXIII., zv. 1., str. XXXVI)
Tabela X
Aktivne osebe v poljedelskih obratih po socialnem položaju v 
avstrijskih deželah (odstotki)
Lastniki
Lastniki z 
družinskimi 
člani
Uradniki,
nadzorniki
Hlapci,
dninarji
Država 37,8 86,2 0,7 13,1
Sp. Avstrija 44,4 77,6 0,9 21,5
Zg. Avstrija 40,1 67,1 0,5 32,4
Salzburg 33,4 65,7 1,0 33,3
Štajerska 37,8 76,3 0,7 23,0
Koroška 24,6 65,4 1,0 33.6
Kranjska 31,3 90,1 0,6 9,3
Primorska 34,0 95,9 0,3 3,8
Tirol 36,6 86,3 0,9 12.8
Vorarlberg 42,5 90,3 1,9 7,8
Češka 47,5 80.1 1,4 18,5
Moravska 51,3 84,7 0.9 14,4
Šlezija 39,2 77,4 1,0
21,6
(Vir: Öst. Statistik, knj. LXXXIII., zv. 1., str. XXXIX)
326
Tabela XI
Odstotek delavcev v obrti, industriji, trgovini in prometu in nedolo­
čenih in pa odstotek veljavnih glasov, oddanih za socialno demokrat­
ske kandidate (državnozborske volitve 1907 — prva volitev) v treh
alpskih deželah
% delavcev
% glasov za 
soc. demokrate
Zg. Avstrija 25,14 12,90
Salzburg 26,23 19,23
Koroška 20,33 23,82
Vir: Öster. Statistik, knj. LXXXIV., zv. 2)
Tabela XII
Relativna povezanost poljedelskih obratov z mezdnim delom v 
avstrijskih deželah
Odstotek obratov povezanih z mezdnim delom
industrijsko obrtnim brez oznake
Sp. Avstrija 4,47 3,39
Zg. Avstrija 7,87 2,23
Salzburg 3,29 2,69
Štajerska 4,58 2,14
Koroška 8,30 3,26
Kranjska 4,08 2,12
Primorska 6,08 6,38
Tirol 5,48 3,56
Vorarlberg 9,36 2,71
Češka 11,53 3,23
Moravska
9,11 3,81
Šlezija 24,38 20,25
(Vir: Oster. Statistik, Knj. LXXXIIL, posebni zvezek, str. 41)
Tabela XIII
Relativna povezanost kmetijskih obratov z industrijskim in obrtnim 
mezdnim delom po koroških političnih okrajih (brez mesta Celovec)
Politični okraj
Odstotek kmetijskih obratov, povezanih z industrijskim 
in obrtnim mezdnim delom
Šmohor 10,97
Celovec-okolica 6,94
Spittal 6,85
St. Veit 8,11
Beljak 14,11
Velikovec 5,64
Wolfsberg 5,01
(Vir: Öster. Statistik, Knj. LXXXIIL, zv. 32, str. 49)
327
Tabela XIV
Relativno število kmetijskih obratov po sestavi osebja in relativno 
število aktivnih oseb na obratu po njihovem položaju po koroških
političnih okrajih
Politični okraj
čisti
družinski
obrati
Obrati s tujo 
delovno silo
število aktivnih oseb
brez
uradnikov
Z
uradniki
lastniki 
z družin­
skimi 
člani
uradniki in 
nadzorniki
hlapci in 
dninarji
Celovec-mesto 10,6 78,8 10,6 32,8 2,7 64,5
Šmohor 67,8 29,1 2,7 83,4 0,9 15,6
Celovec-okolica 44,1 54,2 1,6 65,2 0,6 34,2
Spittal 52,0 40,6 7,4 69,7 2,1
28,2
St. Veit 38,5 58,1 3,4 48,5 0,9 50,5
Beljak 62,7 34,9 2,4 72,5 0,9 26,6
Velikovec 43,0 55,5 1,5 67,0 0,5 32,5
Wolfsberg 37,7 60,9
1,3 60,5 0,6 38.9
Koroška 49,2 47,7 3,0 65,4 1,0
33,7
(Vir: Oster. Statistik, knj. LXXXIII., zv. 3., str. 47)
Tabela XV
Relativno število kmetijskih obratov po sestavi osebja in relativno 
število aktivnih oseb na obratu po njihovem položaju po koroških 
naravnih področjih
Naravno področje
čisti
družinski
obrati
Obrati s tujo 
delovno silo
število aktivnih oseb
brez
uradnikov
Z
uradniki
lastniki 
z družin­
skimi 
člani
uradniki in 
nadzorniki
hlapci in 
dninarji
Ture 48,0 52,8 5,6 63,0 1,5 35,4
Svinska planina 38,8 59,1 2,1 59,1 0,8 40,1
Apneniške Alpe 62,5 34,7 2,7 76,2 1,0 22,8
Predalpe 44,0 54,1 1,9 63,1 0,6 36,2
(Vir: Oster. Statistik, knj. LXXXIII., zv. 1., str. 63 in 64)
328
Tabela XVI
Razmerje med številom volivcev — delavcev v industriji, obrti, trgovini 
in prometu in pa med številom glasov, oddanih za socialno demokrat­
ske kandidate po koroških volilnih okrajih pri državnozborskih volit­
vah L 1907 (primarne volitve)
Volilni okraj
Odstotek
oddanih
delavskih
glasov
Odstotek 
glasov za soc. 
dem. kandidate
Razlika 
(+ ali —
Celovec-mesto 33,49 22,64 —10,85
Celovec-okolica 26,80 31,93 + 5,13
Borovlje 26,62 17,53 — 9,09
V elikovec 20,80 31,32 + 10.52
Wolfsberg 15,20 8,99 — 6,21
St. Veit 28.09 23,58 — 4,51
Feldkirchen 13,70 17,76 + 4,06
Beljak 37.34 63,38 + 26,04
Šmohor 16,38 22,24 + 5,86
Spittal 14,23 11,66 — 2,57
Odstotek glasov, oddanih za socialno demokratske kandidate po sodnih 
okrajih slovenskega volilnega okraja
Borovlje 27,54
Dobrla ves 3,02
Železna Kapla 1,19
Pliberk 21,90
329
vin.
PREGLED SPLOŠNIH POLITIČNIH ORIENTACIJ OD 1897 
DO PRVE SVETOVNE VOJNE*
Državnozborske volitve leta 1897 so s svojim navideznim uspehom, 
ko je bil prvič v zgodovini na Koroškem izvoljen slovenski kandidat 
Lambert Einspieler, in sicer v celovško-velikovškem volilnem okraju 
in to s pomočjo ducata glasov nemških konservativcev iz trškega sod­
nega okraja, na videz potrjevale pravilnost politične taktike sloven­
skih klerikalnih konservativcev. Vse ostale okoliščine in še posebej 
rezultat volitev v splošni kuriji, kjer so koroški volivci prvič nastopili 
na osnovi splošne volilne pravice, pa so navajali na drugačne zaključke.
Leto 1897 pomeni v določenem smislu leto, v katerem je prišla 
do izraza kvalitetna sprememba v silnosti protislovenske dejavnosti 
nemško nacionalnega liberalizma na Koroškem. Nemški meščanski 
nacionalisti so svoj boj proti prizadevanjem slovenske manjšine v 
deželi stopnjevali do te mere, da je liberalni in meščansko demokra­
tični značaj njihovih teženj čisto zbledel, izključno gospodovanje 
nemštva pa postalo tako rekoč njihovo glavno vodilo. Dve politični iz­
javi vodilnih nemških osebnosti na Koroškem v tem letu sta dokument 
te kvalitetno nove stopnje v brezobzirnosti nemškega nacionalizma.
Na seji koroškega deželnega zbora 6. februarja 1897 je nemško 
nacionalna večina odkrito proglasila diskriminacijsko načelo naspro­
ti Slovencem na Koroškem. Privolila je v subvencijo višji dekliški
* Glede virov velja tudi za to poglavje pojasnilo s strani 243.
330
šoli v Celovcu samo s pogojem, da vodstvo te šole dobi nemški 
učitelj, ne pa kandidat slovenske narodnosti. Deželni predsednik 
Schmied-Sabjerow, že poldrugo desetletje zvesti vladni čuvar gospo­
dujočega in privilegiranega položaja Nemcev v deželi, je spričo te 
neprikrite geste nemškega nacionalizma izjavil: »Tisti prebivalci Ko­
roške, ki ne pripadajo nemški narodnosti, so deležni ravnanja, kot 
da sploh ne bi bili enakopravni z drugimi deželani. Žal je res, da po 
načelu večine, ki žal sedaj vlada v svetu, da mora po tem načelu 
manjšina veliko pretrpeti, toda vprašati se je treba, kako da se v de­
želi, kjer sta že stoletja živeli skupaj dve narodnosti in to večidel v 
miru, brez potrebe in brez pametnega razloga nasprotja narodnosti tako 
zaostrujejo, da prihajajo do izbruha celo tedaj, če se na neki šoli na­
stavi slovenski funkcionar. Mislim in vem, da danes, spričo tega, 
kakšno je razpoloženje tega doma, skoraj da ni pričakovati drugač­
nega sklepa kot je bil predlagan. Toda moram si dovoliti, da izrečem 
svoje obžalovanje, da so razmere, katerim sem priča v koroški deželi 
že 16 let, zavzele takšno mero, ki ni ugodna za razvoj, prijazen kul­
turi.«1 Na to kritično ugotovitev cesarskega uradnika je programatično 
odgovoril kongres Nemške ljudske stranke za alpske dežele 12. julija 
istega leta v Celovcu, kjer je Steinwender pozval Nemce na skupni 
boj za gospodujočo vlogo Nemcev v državi, za utrditev njihovega po­
ložaja kot gosposkega naroda, pri čemer je še posebej poudaril, da v 
tem boju ne bo razlike med Nemci na Sudetskem in na Koroškem.3
Neznosni pritisk nemškega nacionalizma je vsekakor bil tisti glavni 
dejavnik, ki je slovenske konservativce na Koroškem navajal na to, 
da so iskali pomoč pri nemških krščanskih socialcih v deželi. Prav to 
klerikalno nemško-slovensko zavezništvo pa je omogočalo nemškim 
nacionalcem, ki so s pomočjo koroške kmečke zveze (Bauernbund) 
v začetku leta 1897 začeli izdajati list v slovenskem jeziku, da so lahko 
demagoško trdili, da jim ne gre za zatiranje slovenske narodnosti, pač 
pa za boj proti klerikalizmu. Zaradi tega je mogla biti v določeni meri 
učinkovita demagogija nemške nacionalne stranke, ki je v svojem 
volilnem proglasu najprej patetično poudarjala, da gre za odločitev, 
ali bo nemški narod ohranil svoje vodilno mesto in svoj vpliv na držav­
ne zadeve, v isti sapi pa zagotavljala slovenskim volivcem: »Če vam 
pravijo, da hočemo svoje slovenske deželne tovariše zatirati, tega nikar 
ne verjemite. Nasprotno, mi hočemo živeti v miru z vsemi Slovenci,
331
ki so sami v dobrem sosedstvu z nami in ki hočejo skupaj z nami 
sodelovati za napredek in blaginjo dežele.3
Pri prvotnih volitvah 1. 1897 sta nemška krščansko socialna stran­
ka in pa slovensko katoliško politično društvo nastopili združeno v 
vseh štirih volilnih okrajih. Glavni napor sta osredotočili na volilni 
okraj Celovec—Velikovec, kjer so bile možnosti za pridobitev mandata 
največje, in pa na volilni okraj Spittal—Šmohor, v katerem je bilo na 
osnovi izkušenj zadnjih nadomestnih volitev in pa zadnjih deželno- 
zborskih volitev mogoče pričakovati določen uspeh. Dejansko so zdru­
ženi nemški in slovenski klerikalci v volilnem okraju Celovec—Veli­
kovec dosegli večino. Večino so dosegli tudi v šmohorskem političnem 
okraju, vendar je ta večina ostala brez učinka zaradi trdne nemško 
nacionalne večine v spittalskem okraju, s katerim je šmohorski tvoril 
enoten državnozborski volilni okraj. Slovensko področje, gledano v 
celoti, ne oziraje se na administrativno oz. volilno razdelitev, se je v 
svoji osnovi sicer uveljavilo, vendar se je pokazal močan prodor nem­
ških nacionalcev v sodnem okraju Velikovec in pa v obeh slovenskih 
sodnih okrajih, ki sta pripadala volilnemu okraju Beljak (Borovlje 
in Rožek). Pač posledica razkrajajočega učinkovanja razdelitve volilnih 
okrajev na slovensko politično prizadevanje, saj v tem volilnem okraju 
slovenski konservativci niso mogli računati na uspeh niti skupaj z 
Nemci, še manj pa sami.
Spričo teh rezultatov, sta nemška in slovenska klerikalna stranka 
kandidirali pri glavnih volitvah samo v dveh volilnih okrajih: v celov- 
ško-velikovškem slovenskega kandidata Lamberta Einspielerja, v spit- 
talsko-šmohorskem pa nemškega kandidata Peitlerja. V šentviško- 
volšperškem in pa v beljaškem volilnem okraju sta se abstinirali. 
Medtem ko je v spittalsko-šmohorskem okraju nemški konservativni 
kandidat zaostal za nemškim nacionalcem za 17 glasov, je Lambert 
Einspieler bil izvoljen s 117 glasovi proti 114, torej z večino treh 
glasov. Po ugotovitvi slovenskega glasila je Lambert Einspieler dobil 
razen slovenskih tudi 10 nemških klerikalnih glasov, in sicer s strani 
volilnih mož iz občin Osoje, Sittich in Mali Št. Vid. iz okraja Feld- 
kirchen.4 Njegovo zmago so torej odločili nemški konservativni glasovi.
Veselje nad izvolitvijo prvega slovenskega poslanca za državni zbor 
na Koroškem je zasenčilo zaskrbljujoče rezultate, ki so jih pokazale 
volitve v splošni volilni kuriji. Ker je v tej kuriji cela dežela tvorila 
en volilni okraj, so nemški in slovenski klerikalci postavili skupnega
332
kandidata, in sicer nemškega benediktinca Odila Frankla. Izvoljenih 
je bilo 710 volilnih mož (457 nemških nacionalcev, 164 klerikalnih 
in 88 socialdemokratskih). Razpoložljivi so podatki samo po političnih 
okrajih. Iz njih vidimo, da je klerikalno večino dosegel le šmohorski 
okraj, medtem ko so povsod drugod dosegli večino nemški nacionalci. 
Ta večina je bila povsod absolutna, tudi v velikovškem okraju, z izje­
mo beljaškega okraja, kjer so se socialdemokrati nemškim nacional- 
cem močno približali, klerikalni glasovi pa za obema daleč zaostajali.5
Podrobni rezultati po občinah so za slovensko področje znani le 
fragmentno. Že iz njih pa je mogoče videti veliko razliko med rezul­
tati v kmečki kuriji in med rezultati v splošni kuriji. Precejšnje 
število občin, ki so v kmečki kuriji glasovale z večino za slovenske 
konservativce, so pri splošnih volitvah glasovale z večino za nemške na­
cionalce. Znane so na primer občine Kostanje, Dholica, Hodiše, Do- 
brla ves, Rikarja ves, Galicija, Žitara ves. Očitno je bilo, da je raz­
širitev volilne pravice v splošni kuriji v mnogih občinah koristila 
nemškim nacionalcem, ki so napeli vse sile, da svoj gospodarski vpliv 
na manj premožno odvisno prebivalstvo, ki je na novo dobilo volilno 
pravico, izkoristijo v svoj namen. Pri tem jim je javnost volitev bila 
še posebno v pomoč. Bilo pa je tudi očitno, da slovensko katoliško 
politično društvo s svojo izključno usmeritvijo na kmečke volivce vo­
litev v splošni kuriji ni posebej pripravljalo in se zanje tudi ni kaj 
dosti zanimalo. V »Miru« beremo že po volitvah o tem razne primere. 
Glede Dobrle vesi piše, da se veliko kmetov za peto kurijo sploh ni 
brigalo in da niso prišli volit »s svojimi hlapci«, ker sicer bi zmagali. 
»Liberalna stranka pa se je oklenila hlapcev in zmagala je . . . z nji­
hovo pomočjo.« — V poročilu iz Galicije beremo: »V peti kuriji se za 
zmago nismo dosti potegovali, ker nam Slovencem ta kurija ne bode 
dosti hasnila.« — Tudi iz Rikarjeve vesi so poročali, »da se za to 
(peto) kurijo nismo posebno potegovali.« V Kotljah se slovenski kle­
rikalci volitve v peti kuriji sploh niso udeležili. Prav tako ne na Žih- 
polju.6
Fragmentarni podatki o izidih po občinah pokažejo še drug po­
memben pojav, namreč da so na področju slovenske naseljenosti bile 
številne občine, v katerih so pri volitvah v kmečki skupini dobili 
večino nemški nacionalci, pri volitvi v splošni skupini pa socialdemo­
krati. Take občine so na primer bile Trbiž, Podklošter, Št. Rupert pri 
Celovcu, Borovlje, Medborovnice, Podljubelj. Ena izmed občin, kjer
333
so v kmečki skupini zmagali slovenski klerikalci, pa je dobila v splošni 
skupini socialdemokratsko večino, to je občina Prevalje. Značilno za 
močni vpliv nemških industrijskih podjetnikov na odvisno delavstvo 
je dejstvo, da so v dveh občinah, kjer bi po številu industrijskega de­
lavstvo bilo pričakovati zmago socialdemokratov (Mežica, Bistrica v 
Rožu) v splošni skupini zmagali nemški nacionalci.
Ker ni bilo obetov na uspeh v splošni kuriji, sta za glavno volitev 
v tej kuriji nemška in slovenska klerikalna stranka izdali navodilo 
za abstinenco. Dejansko je pri glavni volitvi bilo oddanih le 20 glasov 
manj kot je bilo izvoljenih volilnih mož, volivci niso v celoti upoštevali 
navodil o abstinenci in za klerikalnega kandidata Frankla je kljub 
navodilu bilo oddanih 35 glasov. Nemško nacionalni kandidat je dobil 
443 glasov ali za 14 manj kot pri prvotnih volitvah. Zanimivo pa je 
dejstvo, da je socialdemokratski kandidat Eich dobil pri glavni volitvi 
101 glas, kar je za 13 več kot pri prvotnih volitvah. Podroben pregled 
in primerjava rezultatov prvotnih in glavnih volitev pokaže, da je za 
socialdemokratskega kandidata bilo oddanih to pot najmanj 7 kon­
servativnih glasov, in sicer 1 v Celovcu in 6 v beljaškem političnem 
okraju, kar znaša skoraj 7% vseh glasov, oddanih za socialdemokrate. 
Že tedaj torej lahko opazimo, da nekateri konservativni volilni možje 
(po vsem videzu je šlo za slovenske volivce) ne žele pustiti svojih 
državljanskih pravic brez učinka in da svoj glas raje oddajo za inter­
nacionalno socialno demokracijo, ko v okviru nemške in slovenske kle­
rikalne stranke nimajo možnosti za uspeh. Posebej je treba poudariti 
dejstvo, da so v sodnem okraju Borovlje, za katerega so nam edino 
znani ločeni podatki, pri glavni volitvi socialdemokrati dobili polovico 
vseh oddanih glasov, več kot nemški nacionalci, ki so \ kmečki 
kuriji bili dosegli skoraj 4/5 glasov. Ta izid na osnovi splošne volilne 
pravice je vsekakor izpričeval, da slovensko prebivalstvo boroveljskega 
sodnega okraja v svoji večini ni klerikalno razpoloženo, a da tudi 
v nemškem nacionalnem liberalizmu ne vidi sprejemljive alternative in 
da se odloča v svoji večini raje za ljudsko, razredno delavsko orga­
nizacijo, v nacionalnem pogledu pa za nenemško oziroma internacio­
nalno stranko.
Če pogledamo, kakšen interes med volivci je vzbudila splošna 
volilna pravica, moramo ugotoviti, da ta ni bil posebno velik. Prve 
volitve v splošni skupini se je udeležilo manj kot 32 °/o volilnih upra­
vičencev; od volilnih upravičencev, ki so volili samo v splošni skupini,
334
pa celo samo 27 %. Velika večina ljudi, ki so to pot dobili pravico 
glasovati, te pravice ni izkoristila. Položaj med volivci v drugih sku­
pinah (zanima nas kmečka) je bil sicer nekoliko boljši, vendar tudi 
tukaj volilna udeležba povprečno ni dosegla niti 50 %. Glavni razlog 
za to je pač bil sistem posrednih volitev, ki je veljal tudi v splošni 
skupini in po katerem je vsa teža volilnega prepričevanja in interesa 
padla na drugostopne volitve.
Za vse politične stranke je bil na dlani zaključek, da je treba 
spričo ogromne množice neopredeljenih volivcev smatrati volilne izide 
le kot pogojne in da je vsako napovedovanje rezultatov, ki bi jih dala 
bodoča splošna, enaka in neposredna volilna pravica, le ugibanje. Slo­
venski pa tudi nemški klerikalci so se starokopitno zanimali le za 
kmečko kurijo, splošna kurija se jim ni zdela tako pomembna, ker je 
volila le enega poslanca in v njej niso imeli nobenega upanja na 
uspeh.
Zlasti slovenski klerikalci so se togo oprijemali tradicionalnih in 
preživelih oblik političnega boja, prav nič niso storili za uspehe v pri­
hodnosti, ki je nedvomno stala v znamenju splošne, enake in nepo­
sredne volilne pravice. Čeprav je bilo očitno, da se je kurialni sistem 
preživel, je prvi slovenski koroški državni poslanec Lambert Einspieler 
ponovil predloge iz leta 1888 in 1891 za novo razdelitev volilnih okra­
jev na Koroškem, pri čemer je upošteval le kmečko kurijo. Svoj pred­
log je Lambert Einspieler v državnem zboru še enkrat ponovil oktobra 
1897 in spričo desničarske večine v državnem zboru bi bilo verjetno 
prišlo do razprave o tem predlogu, če ne bi kmalu nato vse delo par­
lamenta bilo paralizirano zaradi obstrukcije ob Badenijevih jezikovnih 
zakonih.7
Tudi v koroškem deželnem zboru je slovenski poslanec Grafenauer 
predlagal revizijo volilnega sistema. Zavzel se je za uvedbo neposrednih 
in tajnih volitev. Njegov predlog pa se ni dotaknil ne vprašanja sploš­
ne volilne pravice niti ne vprašanja kurialnega sistema. Splošna in 
enaka volilna pravica je za slovensko katoliško politično društvo na 
Koroškem bila izven njenega interesnega kroga.
Medtem pa je za socialdemokratsko stranko boj za splošno, enako 
in neposredno volilno pravico pomenil enega izmed osnovnih načelnih 
ciljev. Nemški nacionalni liberalci pa so v starem volilnem sistemu 
videli zanesljivo garancijo za njihovo absolutno prevlado in za njihove
333
privilegije, zato so v nasprotju z načeli meščanske demokracije volilno 
reformo v smislu razširjanja, izenačevanja, neposrednosti in tajnosti 
volilne pravice zavlačevali, kolikor je bilo mogoče. Ohranitev kurial­
nega sistema tedaj še ni bila v resni nevarnosti in ker nemškim na­
cionalcem tudi razširitev volilne pravice v splošni kuriji po izkušnjah 
volitev 1897 nikakor ni bila v škodo, nasprotno zagotovila jim je še 
en državnozborski mandat, je očitno, da so se odločili za zavlačevanje 
zato, ker so hoteli zadrževati institucijo posrednih in javnih volitev, ki 
so jim zlasti na slovenskem področju omogočale vplivanje in pritisk na 
volivce. Tako so tudi državne volitve leta 1901 bile izvršene še po sta­
rem sistemu in koroško socialno-demokralsko glasilo je ironiziralo 
»privilegirane borce za nemško narodnost, zakupnike svobodomiselnosti, 
naše koroške nacionalce,« ki so vsa ta leta pustili neizrabljena. Volitve 
v četrti in peti kuriji so bile še vedno posredne in javne, ker deželni 
zbor še ni sprejel novega volilnega reda, kar so storili »celo« Slovenci 
na Kranjskem.8
Volitve so potekale v času ostrega učinkovanja hude gospodarske 
krize, ki je zlasti prizadela slovensko, jugovzhodno področje Koroške. 
Likvidacija železarne na Prevaljah, redukcije v Slovenjem Plajberku, 
Bistrici v Rožu in v Borovljah, to so bili hudi udarci tako za delavske 
kot delavsko kmečke polproletarske volivce. Tudi tisti, ki še niso bili 
neposredno prizadeti, so se morali bati za svoj zaslužek in se varovati 
zamere pri nemških uradnikih in vodstvih podjetij. Kriza in propa­
danje kmečkih gospodarstev se je nadaljevala posebno intenzivno ravno 
na najbolj slovenskem področju, o čemer nam priča dejstvo, da se je 
število kmečkih volivcev v vseh volilnih okrajih kmečke kurije pove­
čalo, medtem ko se je v najbolj slovenskem, celovško-velikovškem 
okraju zmanjšalo kar za 11,6 % (850 volilnih upravičencev).’ Prav v 
tem času beremo o številnih prodajah kmetij na južnem pobočju Svinj- 
ške planine, kjer je kot glavni kupec nastopal veleposestnik baron 
Helldorf.
Razen teh gospodarskih faktorjev, ki so bili ugodni za povečevanje 
neposrednega političnega vpliva gospodarsko vladajočih nemških pod­
jetnikov, trgovcev in veleposestnikov in so torej učinkovali v smislu 
nemško nacionalne stranke, sta se v splošnem volilnem položaju poja­
vila še dva politična momenta.
Prvi moment je bil radikalizacija in izredno povečana napadalnost 
nemških nacionalcev, ki so prevzemali bojevne metode iz narodnostnih
336
Volitve v državni zbor 1. 1897. Primarna volitev v kmečki kuriji. (1) Občine 
z večino glasov za kandidate slovenskega političnega društva, (2) občine z večino 
glasov za kandidate nemško nacionalne (liberalne) stranke. Prazne so občine, ki 
zanje ni podatka.
spopadov na Češkem v vsej njihovi drastičnosti, čeprav na Koroškem 
niso imeli opraviti z naraščajočo in gospodarsko močno češko večino, 
ampak z manjšino, ki je bila v popolni in to neuspešni obrambi. Že 
v času volilnega boja se je 11. novembra 1900 sestal v Celovcu kongres 
koroške Nemške ljudske stranke, ki je poudaril pomen nacionalnega 
boja za ohranitev političnih in gospodarskih privilegijev nemškega me­
ščanstva in nemškega uradništva in pa istovetnost boja Nemcev v če­
ških in alpskih deželah. Dejstvo, da je koroško meščanstvo z vso vnemo 
poprijemalo splošno nemško napadalnost, v konkretnih ilustracijah v 
debati pa v glavnem poudarjalo češko nevarnost, slovensko pa le mi­
mogrede, je bilo najboljše znamenje za to, da za takšno napadalnost 
spričo potlačenosti koroških Slovencev dejansko ni bilo nobene potrebe.
Drugi politični moment, ki je prišel do izraza na tem kongresu, 
je bila manifestativna izjava predstavnika koroške fevdalne veleposesti 
Millesia, da je »dolžnost koroškega plemstva postaviti se na stran 
nemške ljudske stranke«, glede na enotnost koroške dežele s pretežno 
nemškim karakterjem.'0 Koroška fevdalna veleposest, ki je v prejšnjih 
letih vsaj deloma simpatizirala z legitimističnimi konservativci, je zdaj 
dokončno zapustila fevdalni kozmopolitizem in se odločno opredelila 
za nemški nacionalizem in zanj tudi zastavila vse sile. Te sile pa ravno 
na slovenskem področju spričo ogromnih kompleksov dominikalne po­
sesti niso bile majhne.
Spričo povečane agitacije nemških nacionalcev so tudi koroški 
nemški klerikalci spremenili taktiko in začeli bolj odkrito poudarjati 
svoj nemški značaj. To je bilo v skladu s splošnim takratnim stališčem 
krščanskosocialne stranke, ki je leta 1899 izdala skupaj z nemškimi 
nacionalci in vsenemci tako imenovani binkoštni program nemških 
narodnih zahtev. Volilno zvezo s slovenskimi klerikalci so zato na moč 
prikrivali. Ta zveza je bila realna dejansko le v šmohorsko-spittalskem 
okraju, kjer so konservativni glasovi štirih slovenskih občin Ziljske 
doline že enkrat odigrali vlogo jezička na tehtnici v prid klerikalnemu 
kandidatu. V celovško-velikovškem volilnem okraju, kjer bi od te zveze 
morali pridobiti Slovenci, pa so to pot nemški klerikalci dejansko po­
polnoma odpovedali in izvedli prikrito abstinenco, zaradi česar je 
zmaga nemškega nacionalnega kandidata, predsednika koroške kmetij­
ske družbe Tscharreja bila še bolj trdna. Nemško politično katoliško 
društvo za Koroško je v svojem volilnem proglasu sicer poudarjalo, da 
nemškim klerikalcem ni na prvem mestu nemštvo, marveč krščanstvo,
22 Narodna politična zavest na Koroškem
337
a v isti sapi je ludi ono postavljalo za cilj, »da se nemški jezik ohrani 
kot posredovalni jezik, ker edino to jamči enotnost uprave cesarstva in 
njegovo moč navzven in navznoter.« Slovenci na Koroškem v tem pro­
glasu niso bili omenjeni. Za poudarjeno nacionalistično stališče nem­
ških krščanskih socialcev na Koroškem je značilna ocena v »Freie 
Stimmen«, ki so pisale, da so se koroški nemški klerikalci »pred in 
med volitvami kazali, kot da so se končno ločili od nacionalnih Slo­
vencev in odkrili svoje nemško srce.« List je omenjal tudi izjavo glav­
nega urednika nemškega klerikalnega glasila Walcherja, ki da je na 
nekem zborovanju izjavil, da hi prenehal hiti duhovnik, če bi kot tak 
ne mogel ostati dober Nemec.“ Spremembo v nastopanju nemških kle­
rikalcev je opazil tudi socialdemokratski organ, ki jih je ošvrknil: 
»Zdaj se imenujejo krščanske socialce . . ., so pa ostali stari klerikalci. 
Razlika je v tem, da besedico ,nemški’ na vsakem zborovanju po ne­
kajkrat izgovarjajo, če niso ravno med Slovenci . . ,«12
Slovensko katoliško politično društvo, katerega predstavniki so sc 
v začetku leta udeležili tudi II. slovenskega katoliškega shoda v Ljub­
ljani s kar 63 delegati, se ni niti potegovalo za volilno zavezništvo z 
nemškimi klerikalci niti ni samo razvilo kake posebne predvolilne 
aktivnosti. Volitve je pričakalo čisto rutinsko, v smislu starih metod, 
prav nič se ni pobrigalo za volivce v peti kuriji. Izdalo je sicer volilno 
brošuro z naslovom »Kdo je ljudstvu prijatelj in kdo sovražnik?«, ki 
pa je naštevala le splošne volilne argumente za konservativno katoliško 
stranko, o posebnih zahtevah slovenskega prebivalstva na Koroškem v 
tej brošuri ni bilo ničesar. Zato je bil tudi izid volitev, še posebno v 
beljaško-boroveljskem področju, za slovenske klerikalce dokaj prese­
netljiv. »Mir« je poparjeno ugotavljal »grdo nemarnost merodajnih 
naših ljudi«13 in citiral tudi ugotovitev nemško nacionalnega lista 
»Kärntner Nachtrichten«, da v tem volilnem okraju dejansko ni bilo 
sploh nobene dejavnosti slovenskih klerikalnih aktivistov.14
Spričo takšne neaktivnosti in pa popolne abstinence koroških nem­
ških klerikalcev je bil rezultat v edinem na pol slovenskem volilnem 
okraju, v katerem je kandidiral Franc Grafenauer, izredno slab. V 
velikovškem političnem okraju, kot glavnem slovenskem delu tega 
okraja, je slovenska klerikalna stranka sicer dosegala znatno večino, 
vendar je nemški kandidat Tscharre tudi tukaj dosegel kar precej 
glasov (Grafenauer 68, Tscharre 39). Še slabše se je slovenska kleri­
kalna stranka odrezala v sodnem okraju Celovec-okolica, tako da je v
338
tem sodnem okraju za Grafenauerja bilo oddanih le 14 glasov, med­
tem ko v čisto nemškem sodnem okraju Feldkirchen konservativnih 
glasov za Grafenauerja sploh ni bilo. Podrobni podatki za boroveljski 
sodni okraj niso znani v celoti. Še bolj fragmentarni so za ostale sodne 
okraje, vendar iz splošnega pisanja listov lahko zaključimo, da so tudi 
tam rezultati za slovenske konservativce bili znatno slabši od rezultatov 
pri volitvah leta 1897.
Stalnemu hromečemu učinkovanju neugodne razdelitve volilnih 
okrajev, ki je posebno prihajalo do izraza izven celovško-velikovškega 
volilnega okraja, se je pridružila še huda pasivnost slovenske klerikalne 
politične organizacije. Zraven tega so začele učinkovati tudi nove me­
tode političnega boja s strani nemških nacionalcev, ki so na Koroškem 
doslej bile le sporadične, zdaj pa so postale tako rekoč pravilo. Nem­
ški nacionalci so v zaostreni gospodarski krizi prešli na neposredno pod­
kupovanje volilnih mož (posredne volitve so dovoljevale takšno podku­
povanje zaradi malega števila mož, saj je le od teh bila odvisna odlo­
čitev pri glavni volitvi), podkupovanje pa so kombinirali s posamič­
nim strahovanjem. Slovensko glasilo je tedaj ugotavljalo: »Nasprotni 
boj, ostudno rovanje, laž in izdajstvo — denar in žganje — kol in nož 
— vse to se je zaklelo zoper nas kot ljut vihar . . . boj se je vnel po 
naših krajih, kakoršen je bil doslej nepoznan.«15 Da te ugotovitve niso 
bile le prazno in iz trte izvito, neuspeh prikrivajoče javkanje, potrjuje 
tudi ocena nemško nacionalnih volilnih metod v delavskem glasilu, 
ki je opozarjalo na »razuzdano agitacijo« nemških nacionalcev 
in ugotavljalo, da so ti volivce pridobivali s pivom, razbijali slovenska 
volilna zborovanja in izrabljali svojo gospodarsko moč. Povzročili so 
krvavi spopad v Št. Štefanu v vovberski občini. »Glasovi, ki so bili 
na ta način pridobljeni, ne pomenijo nobenega političnega prepričanja, 
izkazujejo kvečjemu moč denarja, piva, nerazumnosti, slabosti, šibkosti 
karakterja in odvisnosti,« je sodilo socialdemokratsko glasilo.16 Izrecno 
je to glasilo tudi potrdilo resničnost navedb slovenskega klerikalnega 
politika Podgorca, ki je naštel vrsto primerov nemško nacionalnega 
podkupovanja volivcev.17
Koroška socialdemokratska stranka, ki je nastopala samo v splošni 
kuriji, je bila kritična glede metod političnega boja nemških nacio­
nalcev ne samo zato, ker so le-ti vzdrževali že zdavnaj preživeli sistem 
posrednih in javnih volitev, ampak tudi zato, ker so jim nemški na­
cionalci zaradi vplivanja na gospodarsko odvisno prebivalstvo, hudo
22*
339
konkurirali v splošni volilni skupini, posebno med neimovitim sloven­
skim prebivalstvom, ki bi po svojih simpatijah lahko postalo rezerva 
socialdemokracije. V kritičnem pretresu volilnega proglasa Nemške 
ljudske stranke, ki ga je objavilo delavsko glasilo, je bila izražena 
težnja, izrabiti slovensko narodno zavest neimovitega slovenskega pre­
bivalstva v splošni skupini za to, da bi raje glasovalo za internacionalno 
demokracijo kot pa za protislovenske nemške nacionalce. Socialdemo­
krati so zlasti opozarjali na očitna nasprotja v volilnem proglasu nem­
ških nacionalcev, ki so se obračali na slovenske sodeželane in od njih 
zahtevali, naj »skupno korakajo z Nemci, ker morajo pravilno ceniti 
neprecenljivo vrednost priključitve veliki, močni kulturni naciji«, 
nekaj vrstic dalje pa so poudarjali nemške šovinistične zahteve. Zaradi 
tega pomeni ta apel, po sodbi socialdemokratov, apel slovenskim voliv­
cem, naj »se prostovoljno vržejo pod kolesa. Poziv jih kliče na stran 
Nemcev samo v imenu boja proti slovenskim političnim duhovnikom 
— kako zvito! — a v isti sapi jim pravi, da hoče Nemška ljudska 
stranka vse podrediti svojemu nacionalnemu interesu: Ali naj torej 
Slovenci volijo svoje lastne klavce?« sprašuje koroško socialdemokrat­
sko glasilo.18 Nekaj dni pozneje je izrazilo to glasilo tudi ogorčenje 
proti nemškim nacionalcem, ki so v volilnem boju tam, kjer so se bali 
prodora socialdemokratskih volilnih mož, uporabljali vsi sredstva, da 
bi izsilili glasove klerikalcev zase.19
Volilni izid v splošni skupini je pokazal, da so brezobzirne metode 
nemških nacionalcev v sistemu posrednih in javnih volitev bile učin­
kovite tudi proti socialnim demokratom, kakor so bile učinkovite 
proti slovenskim klerikalcem v kmečki skupini. Socialdemokratski 
kandidat Eich je to pot dobil vsega skupaj le 56 glasov, kar pomeni 
skoraj polovico manj kot leta 1897 (101). Pregled izida splošnih vo­
litev po političnih okrajih pokaže, da so socialni demokrati napredo­
vali samo v Laboški dolini (za 7 glasov), povsod drugod pa so naza­
dovali. Najhujše nazadovanje je bilo v političnem okraju St. Veit (21 
manj), Beljak (19 manj) in Velikovec (9 manj). Podobno slab re­
zultat za nemškega klerikalnega kandidata, katerega so podpirali tudi 
slovenski klerikalci v splošni skupini, je bil tudi na slovenskem po­
dročju. Celo velikovški politični okraj je pokazal znatno slabšo po­
dobo kot v isti skupini leta 1897. Najslabše je bilo v velikovškem 
sodnem okraju, kjer so konservativci dobili večino le še v občini Djek- 
še. Nespremenjen je bil položaj v sodnem okraju Železna Kapla, v
340
sodnem okraju Dobrla ves pa se je položaj nekoliko izboljšal, ker so 
konservativci dobili večino v občini Rikarja ves. V pliberškem sodnem 
okraju so nemški nacionalci razširili svoje postojanke z zmago v ob­
čini Libeliče. Tudi za to volitev so podatki po občinah fragmentirani 
in ni mogoče podati podobe v celoti.
V splošnem je treba ugotoviti, da je volilni izid za slovensko kle­
rikalno stranko (in tudi za socialne demokrate) bil zelo slab, dosti 
slabši od izida leta 1897. Vendar pa ta rezultat ni opravičeval za­
ključka, ki ga je neposredno po prvotnih volitvah napravilo glede ce- 
lovško-velikovškega volilnega okraja socialdemokratsko glasilo, ko je 
veliko večino glasov, ki jih je dobil nemško nacionalni kandidat 
Tscharre, tolmačilo ne le kot posledico političnega in drugačnega pri­
tiska, marveč tudi kot izraz »dejanskega obrata v javnem mnenju.« 3
Omenili smo že, da je Tscharre v resnici ostal še vedno v hudi 
manjšini v slovenskem velikovškem političnem okraju, omenili smo, 
da je popolnoma izostala podpora nemških klerikalcev, omenili smo 
metode političnega boja nemških nacionalcev. Naj omenimo še za nem­
ške nacionalce ugodno dejstvo, da so s Tscharrejem kandidirali zelo 
privlačno osebnost. Kot predsednik koroške kmetijske družbe je bil 
privlačen za kmečke volivce, ki so zlasti v tem delu dežele preživljali 
posebno hudo gospodarsko stisko, tako kot priznan strokovnjak kakor 
tudi kot človek, v čigar rokah so bila znatna denarna sredstva, ki jih 
je kmetijsko ministrstvo delilo v podporo kmečkega gospodarstva s po­
močjo kmetijskega društva. Razen tega, Tscharre ni bil izrazito vezan 
na nemško nacionalno stranko in je bil politično v širšem smislu 
nevtralen; ta stranka ga je kandidirala le zato, da bi z njim laže 
prodirala.21
Že zaradi tega bi bilo težko govoriti o kakem radikalnem obratu 
v političnem, še manj pa v narodnem čustvovanju slovenskih kmečkih 
volivcev tega volilnega okraja ali celo sploh o glasovanju slovenskih 
volivcev v celoti. Dejstvo je, da volilna udeležba pri pravolitvah do­
kazuje, da je interes volivcev na Koroškem kot celoti močno padel. 
Medtem ko je udeležba v kmečkih občinah Koroške bila leta 1897 
45,3 %, je bila 1. 1901 samo še 35,20 %, pri čemer nam pregled vseh 
štirih volilnih okrajev pokaže, da med njimi ni bistvenih razlik, z iz­
jemo Spittala, kjer je interes bil večji zato, ker je prišlo do ožje volitve. 
Se neugodnejši je položaj v splošni skupini, kjer se je volitev udele­
341
žilo samo 25 % volilnih upravičencev v primerjavi z 31,8 % leta 
1897. Če pa pogledamo udeležbo volivcev, ki so imeli volilno pravico 
samo v splošni skupini, vidimo, da se jih je volitev udeležilo komaj 
20,2 %, medtem ko jih je leta 1897 volilo še 27 %. Vse to kaže, da 
volilni sistem in pa splošni volilni položaj nista spodbudno vplivala na 
politično opredeljevanje koroških in še posebej slovenskih volivcev in 
to v taki meri, da iz volilnih izidov 1. 1901 ni mogoče napraviti kakih 
daljnosežnejših zaključkov.
Koroški deželni zbor je leta 1902 končno sprejel reformo volilnega 
reda za deželni zbor, katere značilnosti so neposredna volilna pravica v 
podeželskih volilnih okrajih, uvedba četrte kurije na osnovi splošne, 
enake in neposredne volilne pravice in pa nova razdelitev kmečkih 
volilnih okrajev. V glavnem je bilo uveljavljeno načelo, naj voli vsak 
okraj le po enega poslanca. V ta namen so stare okraje iz leta 1861 
po večini razdelili. Iz velikovškega sta nastala velikovški (sodni okraj 
Velikovec in Dobrla ves) in pliberški (sodni okraj Pliberk in Železna 
Kapla), iz šentviškega sta nastala dva, iz spittalskega tudi dva, iz šmo- 
horskega pa šmohorski (sodni okraj Šmohor in Kötschach) in trbiški 
(sodni okraj Trbiž in Podklošter), celovški okraj se je razdelil na 
dva (sodni okraj Celovec in Borovlje) in na Feldkirchen (sodni okraj 
Feldkirchen), vendar je kljub tej delitvi celovški volilni okraj zaradi 
naraslega števila prebivalstva še vedno volil dva poslanca. To je bil 
nov mandat, ki je povečal število kmečkih predstavnikov v deželnem 
zboru od 14 na 15. Volilna okraja Wolfsberg in Beljak sta ostala ne­
spremenjena in ohranila po 2 poslanca kot poprej. Nova razdelitev 
volilnih okrajev je, na podlagi podatkov o občevalnem jeziku 1. 1880, 
položaj za Slovence nedvomno izboljšala. Dva od treh mešanih volilnih 
okrajev sta bila razdeljena. Večjo slovensko večino so imeli zdaj štirje 
okraji s 5 poslanci (Pliberk 92%, Velikovec 89%, Trbiž 64%, Celo­
vec 75%). Na podlagi podatkov o občevalnem jeziku zadnjega štetja 
(leta 1900) pa je položaj bil že močno drugačen. Nemška večina z raz­
delitvijo starih volilnih okrajev ni napravila nobene koncesije slovenski 
stranki na Koroškem in tega tudi seveda ni nameravala/2 Deželne volit­
ve, ki so bile še istega leta, so to nazorno pokazale.
Splošni volilni razred je bil razdeljen na štiri volilne okraje s šti­
rimi poslanskimi mesti. Sestava volilnih okrajev je bila prav podobna 
državnozborskim volilnim okrajem v kmečki kuriji od leta 1873 do 
1907 z razliko, da so zdaj v splošni kuriji volila tudi mesta. Glavna
342
sprememba je bila pri celovškem volilnem okraju, ki bi z vključitvijo 
mest, predvsem Celovca, po prebivalstvu tako narastla, da bi sorazmer­
je bilo povsem porušeno, zato so od tega volilnega okraja vzeli sodni 
okraj Feldkirchen in ga pripojili k spittalskemu volilnemu okraju. 
Tudi takrat je slovensko prebivalstvo bilo razdeljeno na prav vse štiri 
volilne okraje splošne kurije. Po podatkih o občevalnem jeziku iz leta 
1900 je bil delež slovenskega prebivalstva po posameznih volilnih 
okrajih naslednji: Celovec 51 %, Beljak 39 %, Spittal 6 % in St. 
Veit 1% . V celovškem volilnem okraju so torej Slovenci imeli ne­
znatno večino, toda zaradi vključitve mest, predvsem Celovca, z nji­
hovim vplivom in gospodujočim položajem v okolici, so bile možnosti 
za Slovence v tem volilnem okraju že vnaprej minimalne.2'
Deželne volitve leta 1902 so prinesle slovenski stranki hud udarec. 
Namesto prejšnjih treh poslancev kmečke kurije v deželnem zboru 
jim je preostal le še eden. V razdeljenem nekdanjem volilnem okraju 
Velikovec je bil izvoljen Grafenauer kot edini slovenski deželni po­
slanec sicer z veliko večino 709 proti 141 glasovom. V drugem delu 
bivšega volilnega okraja Velikovec (Velikovec—Dobrla ves) pa je 
zmagal z neznatno večino nemško nacionalni kandidat Pleschiutschnig 
proti Podgorcu, in sicer s 594 proti 575 glasovom. Bivši velikovški 
volilni okraj kot celota je še vedno dal večino za Slovence (1247 proti 
735). Razdelitev tega volilnega okraja se je torej izkazala kot sloven­
ski konservativni stranki škodljiva. Njen šibki položaj severno od Dra­
ve v velikovškem sodnem okraju ni bilo več moč v taki meri nadome­
ščati z močnimi večinami z južnega brega Drave.
Še slabši je bil položaj v mešanih volilnih okrajih, zlasti v okraju 
Trbiž—Podklošter, kjer je to pot zmagal znani slovensko-nemški libe­
ralec Abuja (430 glasov) proti slovenskemu klerikalnemu kandidatu 
Ehrlichu (174 glasov). Boljši uspeh so dosegli konservativni kandidati 
v okraju Beljak — Rožek — Paternion, kjer sta bila sicer izvoljena 
dva nemško liberalna kandidata (861 oz. 860 glasov), a kjer sta oba 
konservativna tudi dosegla znatno število glasov (Spittaler 597, Eller 
555). Nemška krščanskosocialna stranka je to pot zmagala v Laboški 
dolini, kjer sta bila dva mandata in pa v spittalskem volilnem okraju, 
kjer je dobila en mandat. Povsod drugod so zmagali nemški liberalci. 
V cclovško-boroveljskem volilnem okraju sta oba konservativna kan­
didata dobila blizu 40 % glasov, pri čemer je nemški kandidat Freit- 
hofnig dobil manj kol slovenski kandidat Ure (575 oz. 601 glas).
343
Podrobni rezultati po občinah so znani samo fragmentarno.
Položaj v splošni kuriji je bil za slovensko stranko tudi tokrat 
neugodnejši. V še najbolj slovenskem, celovško-velikovškem volilnem 
okraju je z veliko večino zmagal nemški liberalni kandidat (4367 
glasov), slovenski konservativni Ure je dobil 1292 glasov, socialdemo­
kratski pa 1216 glasov. V vseh ostalih treh volilnih okrajih splošne 
kurije je prišlo do ožjih volitev. V St. Veit—Wolfsberg in v Spittal— 
Feldkirchen med liberalnim in klerikalnim kandidatom, v volilnem 
okraju Beljak—Borovlje pa med liberalnim in socialdemokratskim 
kandidatom. Pri vseh drugostopnih volitvah so zmagali kandidati 
nemško nacionalne stranke.
Pogled na razdelitev večin, ki so bile dosežene v posameznih ob­
činah pri prvostopnih volitvah na osnovi splošne volilne pravice, 
pokaže za slovensko konservativno stranko porazen rezultat. V celem 
velikovškem političnem okraju je dosegla večino le v 9 občinah, od 
tega nobene severno od Drave, po eno v dobrlaveškem in železno- 
kapelskem sodnem okraju in 7 v pliberškem sodnem okraju. Celo 
občine, kjer je ta stranka vse doslej zmagovala, kakor so občine 
Bela, Globasnica, Rikarja ves itd., so to pot dobile nemško nacionalno 
večino. V boroveljskem sodnem okraju je z večino glasovala za slo­
vensko konservativno samo občina Sele, v rožeškem sodnem okraju 
pa samo občina Št. Jakob, v sodnem okraju Celovec-okolica občine 
Škofiče, Zgornja Vesca, Bilčovs, Medgorje in Št. Martin pri Celovcu. 
Zmaga v tej zadnji občini pomeni vsekakor izjemen uspeh. V občinah 
beljaškega sodnega okraja je bila dosežena konservativna večina v eni 
občini in to v Vernberku, tik ob narodnostni meji, kjer je sicer celo v 
kmečki kuriji običajno zmagovala nemško nacionalna stranka. Prav 
ta primer občine Vernberk kaže, kako težko ali celo nemogoče je iz 
teh podrobnih volilnih rezultatov ustvarjati zaključke o narodnostni 
orientaciji oziroma zavednosti prebivalstva. V Ziljski oziroma v Ka­
nalski dolini so konservativno glasovale občine Brdo, Št. Štefan na 
Zilji, Pontabelj in Lipalja ves.
Pomembni so rezultati, ki jih je v splošni kuriji dosegla socialde­
mokratska stranka. Le-ta je potrdila svoj uspeh iz leta 1901 v vseh 
občinah razen v občini Lipalja ves, Pontabelj in Kotlje, ki so to pot 
kot že omenjeno vse glasovale konservativno. Že ta rezultat opozarja, 
da je za volivce teh občin alternativa bila konservativna ali socialde­
mokratska stranka, ne pa nemško nacionalna.
344
Tendenca direktnega prehajanja konservativnih glasov k social­
demokratom (in narobe) je bila potrjena tudi pri drugostopnih vo­
litvah v beljaško-boroveljskem volilnem okraju, kjer so socialdemokrati 
dobili večino še v dveh občinah (Lipalja ves, Bekštanj), in okrepili 
s pomočjo prej konservativnih glasov svoj položaj še v vrsti drugih 
občin.
Delnemu nazadovanju v Mežiški dolini so socialni demokrati lahko 
postavili nasproti pomembne uspehe na dveh drugih sektorjih. Prvi je 
beljaško-boroveljski, kjer so pridobili absolutno večino celo v mestu 
Beljak. Občine s socialdemokratsko večino so tvorile sklenjen blok od 
Trbiža v Kanalski dolini čez spodnjo Ziljsko dolino do občine Vajškra 
(Landskron) severno od Beljaka v Dravski dolini. To socialdemokrat­
sko »ozemlje« je mogoče razložiti z gospodarsko in socialno strukturo 
prebivalstva, v veliki meri živečega od mezdnega dela, ki je zajemalo 
tudi velik del manjših in malih kmečkih posestnikov. Drugi sektor, 
na katerem so si socialdemokrati ustvarili sklenjen blok štirih občin, 
pa leži na področju južnega slovenskega pobočja Svinjske planine, 
kjer industrije praktično ni bilo. To so občine Važenberk, Vovbre, 
Djekše in Grebin j. Te izrazito kmečke občine so torej dale socialdemo­
kratsko večino, medtem ko so v edini občini sodnega okraja, v kateri je 
bilo močneje zastopano proletarsko prebivalstvo (brezposelni delavci 
opuščenih fužin na Lipici), v občini Ruda, dobili večino nemški na­
cionalci! Socialdemokratska večina v slovenskih občinah sodnega okraja 
Velikovec je izrazit primer prodiranja socialdemokratskega vpliva med 
kmečko prebivalstvo.
V prvi vrsti se je treba vprašati, kje so vzroki za tako občutno na­
zadovanje slovenskih konservativnih glasov celo v kmečki kuriji, kaj 
šele v splošni kuriji. Deloma najdemo odgovor že v vselej prisotnem 
učinku razdelitve volilnih okrajev, ki je povzročil, da se je interes 
slovenske konservativne stranke osredotočil na velikovški politični 
okraj, povsod drugod pa je ta interes bil minimalen, ker ni bilo upanja 
na uspeh. Sorazmerno močna agitacija slovenske klerikalne stranke 
v velikovškem političnem okraju v primerjavi z ostalim področjem, 
razbitim na mešane volilne okraje, nam to potrjuje. Zanimivo potrdilo 
tega diskriminacijskega učinka razdelitve volilnih okrajev najdemo 
tudi v nemškem krščansko socialnem glasilu, ki je po volitvah 
v obširnem uvodniku ostro kritiziralo slovenske konservativce, katerim 
je pripisovalo glavno krivdo za neuspeh. V tej kritiki je bilo ugotov­
345
ljeno, da slovensko katoliško politično društvo omejuje svojo dejavnost 
na velikovški politični okraj in da sploh nima organizacije v občinah 
celovške okolice in Borovelj, še manj seveda dalje proti zahodu.
Drugi in najbrž glavni vzrok za tako nenavadno slab uspeh v 
kmečki kuriji pa je bil pri slovenski stranki sami, ker se je praktično 
popolnoma. pasivizirala in bila tudi politično popolnoma netvorna. 
Sredi med koroško nemško krščansko socialno stranko in med slo­
vensko klerikalno stranko na Kranjskem in Štajerskem so koroški 
slovenski koservativci tvorili v političnem oziru že kar anahronističen 
pojav, oklepaje se krčevito zastarelih vodil in metod legitimističnega 
narodnoslogaškega konservativizma, ki so že zdavnaj izgubile sposob­
nost držati pod svojim vplivom tradicionalne volivce in seveda še manj 
bile sposobne pridobivati nove. V sporu z ljubljansko klerikalno cen­
tralo zaradi svojega slogaštva, v sporu z nemškimi krščanskimi socialci 
na Koroškem zaradi razlik tako v nacionalnem vprašanju kot v pogle­
dih na klerikalizacijo stranke, so koroški slovenski konservativci iz­
gubljali perspektivo in zapadali v pasivnost. Čeprav so v obeh glavnih 
mešanih volilnih okrajih (Celovec—Borovlje in Beljak—Trbiž) bili 
v volilnem dogovoru z nemškimi krščanskimi socialci in v obeh teh 
krajih volili po enega slovenskega in enega nemškega krščanskega kan­
didata, je to sodelovanje bilo dejansko jalovo. Razlika v številu glasov 
za kandidate obeh narodnosti v teh dveh volilnih okrajih kaže, da v 
beljaškem okraju nemški konservativci niso glasovali za slovenskega 
kandidata Ellerja (dobil je 42 glasov manj kot nemški konservativni 
kandidat Spittaler), v celovško-boroveljskem volilnem okraju pa obrat­
no, nemški konservativni kandidat ni bil posebno privlačen za sloven­
ske volivce in je dobil manj glasov od slovenskega. Nemški krščanski 
socialci, ki so samostojno pridobili tri nove mandate v deželni zbor, 
so se šteli za moralno upravičene grajati slovenske konservativce za­
radi njihove neaktivnosti. V tej kritiki je bilo rečeno, da slovensko 
konservativno politično vodstvo obstaja samo na papirju in da ni iz­
polnilo svoje naloge ne v organizacijskem ne v agitacijskem pogledu, 
zlasti pa, da so bili slovenski župniki popolnoma pasivni. Ni bilo ne 
volilnih zborovanj, ne sestankov zaupnikov, sploh ni bilo nobenega 
stika z ljudmi po deželi. Urednik »Mira« je res prezaposlen, več od 
njega ni moč zahtevati, a očitno župnikov ni dovolj orientiral. Krščan­
sko socialno glasilo je takoj pristavilo svoj piskrček, češ kako škod­
ljivo je, da slovenski župniki niso naročeni na »Kärntner Zeitung«.
346
List je tudi kritiziral razpored kandidatov: Grafenauerja bi bilo treba 
kandidirati v ogroženem velikovško-dobrlaveškem okraju, medtem ko 
bi Podgorca bilo treba kandidirati v varnem pliberško-železnokapel- 
skem okraju in bi tako oba mandata bila zagotovljena. Prav tako je 
kritiziralo dejstvo, da so slovenski konservativci v mešanem volilnem 
okraju Beljak — Borovlje — Paternion kandidirali učitelja Ellerja 
in niso upoštevali razpoloženja nemških konservativnih kmetov, ki do 
tega stanu nimajo zaupanja. Še posebno pa je list grajal napako slo­
venske konservativne organizacije, ki sploh ni posegla v volilni boj v 
četrti kuriji in tam prepustila stvari popolnoma samim sebi.24
Tretji dejavnik neuspeha slovenskih konservativcev sta bila nara­
ščajoča aktivnost in pritisk nemških nacionalcev. Gospodarski položaj 
v deželi je bil še vedno zelo kritičen, velika negotovost, v kateri so 
živeli od fužin, rudnikov in lesne industrije odvisni kmetje in pol- 
proletarci, je nemškim podjetnikom in njihovemu uradništvu lajšala 
nalogo. Prav slovensko področje Roža in Podjune pokaže najizrazi­
tejše primere odvisnosti volivcev od volje nemških podjetnikov.
Velika odvisnost slovenskih volivcev ni bila na škodo samo slo­
venski konservativni stranki, ampak tudi socialni demokraciji, kateri 
bi sicer ti glasovi po socialnem položaju morali pripasti. Slovenski ob­
čini Bistrica v Rožu in Slovenji Plajberk sta v splošni kuriji skoraj 
stoodstotno glasovali nemško nacionalno. Tu gre za očiten primer 
izsiljevanja volivcev s strani nemških fužinarskih in rudniških urad­
nikov, saj je prebivalstvo zaradi težke krize, v kateri so bila podjetja 
v obeh občinah, živelo v neprestanem strahu pred odpusti in se nem­
škim podjetjem ni upalo zameriti. Pri prvih volitvah v beljaško-boro- 
veljskem okraju splošne kurije, 5. novembra 1902, je nemško nacio­
nalni kandidat dobil 2300 glasov, socialdemokratski 2171, nemško slo­
venski konservativni 771. Ker noben ni dobil absolutne večine, so bile 
potrebne ožje volitve med nemško nacionalnim in socialnim demokrat­
skim kandidatom, ki so jih opravili tri dni pozneje, 8. novembra. 
Nobenega znaka ni, po katerem bi lahko rekli, da so socialdemokrati 
stopili v stik s slovenskimi konservativci oz. nemškimi krščanskimi 
socialci, da bi si zagotovili podporo pri ožji volitvi za svojega kandidata. 
S pomočjo konservativnih glasov bi jim zmaga bila gotova. Očitno pa 
so na tako zmago zatrdno računali, pač v pričakovanju, da se bodo 
konservativni volivci vsaj abstinirali, če že ne bodo glasovali za social­
demokrata. Še posebej so na tako zadržanje, kot lahko sklepamo iz po-
347
znejšega reagiranja socialdemokratskega tiska, računali med sloven­
skimi volivci, za katere pač iz nacionalnih razlogov ni bilo mogoče 
pričakovati, da bodo volili nemškega nacionalca. Dejansko pa je pri 
ožji volitvi zmagal nemško nacionalni kandidat s prav majhno razliko 
glasov (203) nad socialdemokratom (nemško nacionalni kandidat 
Breitegger 2991, socialdemokrat Riese 2788 glasov). V svojem razoča­
ranju je socialdemokratsko glasilo trdilo, da je Breitegger zmagal s 
pomočjo volilne geometrije, terorja in Slovencev. Dejstvo, da je sodni 
okraj Feldkirchen bil dodeljen v splošni kuriji k Spittalu, Paternion 
pa k beljaško-boroveljskem volilnem okraju (tu so nemško nacionalci 
bili močni) je šlo v škodo socialdemokratom. Socialdemokratsko glasilo 
je tudi ugotavljalo, da so podjetniki in fabrikanti dirigirali svoje de­
lavce, navajalo je primer, kako je neki podjetnik organizirano poslal 
na volišče 120 svojih delavcev, ki so morali voliti nemško nacionalno. 
V tem oziru so pač socialni demokrati to pot delili usodo s slovenskimi 
konservativci pod pritiskom istih nemško nacionalnih faktorjev. Za 
nas najbolj zanimiva pa je končna ugotovitev socialdemokratskega 
lista: »V Slovenjem Plajberku je padlo 110 glasov za Breiteggerja, 
medtem ko v tem kraju znajo nemški le uradniki, vsi ostali pa so trdi 
Slovenci. V Bistrici v Rožu je padlo 164 glasov za Breiteggerja in tudi 
od teh 164 volivcev zna komaj 10 nemški; podobno v drugih sloven­
skih krajih. Slovenji Plajberk in Bistrica v Rožu sta sama prinesla 
nacionalcem več glasov kot pa znaša njihova večina. Kako vendar pri­
dejo nacionalci do teh glasov? Slovenci so jim zagotovili njihovo zma­
go — Slovenci naj bi postali pametnejši, nacionalci pa naj bi se za­
radi svoje zmage močno sramovali.«2"
Hudovanje socialdemokratskega lista zaradi za las izgubljene zma­
ge, ki bi socialdemokratom zagotovila prvič v zgodovini mandat v 
koroškem deželnem zboru, je gotovo razumljivo. Podrobnejši pregled 
podatkov o prvih in ožjih volitvah v beljaško-boroveljskem okraju 
splošne kurije pa pokaže, da so očitki tega glasila na račun Slovencev 
bili dokaj krivični. Pri ožjih volitvah so socialdemokrati dobili 617 
glasov več 'kot pri prvih volitvah. Od teh pa so slovenske občine same 
prispevale kar 409 glasov ali celih 66,2 %! Če upoštevamo, da je po 
podatkih štetja leta 1900 v tem volilnem okraju bilo samo 39 % 
slovenskega prebivalstva, potem je treba ugotoviti, da je ravno slo­
vensko prebivalstvo največ prispevalo k temu, da se je socialno demo­
kratski kandidat v ožji volitvi tako nevarno približal nemško liberal-
348
iiemu. Med slovenskimi občinami jih je cela vrsta takih, kjer je pri 
prvih volitvah konservativni kandidat dobil znatno število glasov, soci­
aldemokratski pa nobenega ali pa le posamezne, a v katerih je pri 
ožjih volitvah socialdemokratski kandidat dobil močne deleže glasov. 
Take občine so na primer: Kostanje (število konservativnih glasov pri 
prvih volitvah — 27, število za socialnodemokratskega kandidata pri 
prvih volitvah — 0, število glasov za socialdemokratskega kandidata 
pri drugih volitvah — 30), Lipalja ves (12, 4, 29), Žabnice (28, 8, 
23), Vemberk (64, 14, 54), Svetna ves (41, 0, 35). Omenili smo že 
primer občine Bekštajn, kjer je socialnodemokratski kandidat s po­
močjo slovenskih konservativnih glasov dobil pri ožji volitvi večino. 
Tudi v občini Marija na Zilji so konservativni volivci očitno močno 
okrepili glasove za socialdemokratskega kandidata. Nasprotno pa je 
v nemških občinah tako izrazitih primerov podpiranja socialdemokrat­
skega kandidata s strani konservativnih volivcev pri ožji volitvi prav 
malo in še ti niso tako močno poudarjeni. Med take občine lahko šte­
jemo Pontabelj v Kanalski dolini, Landskron, Treffen, Paternion in 
morda še Stockenboi. Pozornost pa vzbuja dejstvo, da sta med nemški­
mi občinami dve taki, v katerih so socialdemokrati pri ožji volitvi moč­
no nazadovali. Ena je Arriach, kjer so dobili pri prvi volitvi 37, pri 
drugi pa 24 glasov; a najhujši je gotovo primer Plajberka, tega izrazito 
delavskega področja, kjer so socialdemokrati dobili pri prvi volitvi 115 
glasov, pri ožji pa samo še 65 ali za celih 50 glasov manj! Očitno gre 
tudi tukaj za primer pritiska podjetnikov na delavce — dokaz- kako 
je ta pritisk bil učinkovit celo tam, kjer je socialdemokratska organi­
zacija bila že močna. Prav ta primer kaže, da podleganje slovenskih 
odvisnih volivcev v Bistrici v Rožu, v Slovenjem Plajberku nemškim 
podjetnikom nikakor ni bilo izjemno. Jeza socialdemokratskega glasila 
na slovensko prebivalstvo v teh dveh občinah zato vsekakor ni bila 
upravičena; še posebno ne, ker je šlo za politično v delavsko razrednem 
smislu še neprebujene in neorganizirane ljudi, glede katerih socialde­
mokratska stranka že spričo rezultata pri prvih volitvah ni mogla 
imeti nobenih utvar, saj je že tedaj v Slovenjem Plajberku bilo od­
danih za nemško nacionalno stranko več kot 90 % glasov, za social­
demokratsko pa komaj eden in prav tako v Bistrici v Rožu za nemške 
nacionalce več kot 95 % glasov, za socialdemokrate pa le štiri. Vrh 
tega je res, da socialno demokratska stranka na Koroškem ni 
storila ničesar, da bi delovno prebivalstvo na slovenskem področju
349
orientirala v nacionalnem vprašanju, kar bi eventualno lahko prepre­
čilo, da bi slovenski ljudje volili nemške nacionalce in se zaradi tega 
ni mogla sklicevati na absurdnost nasprotja med njihovim slovenskim 
poreklom in političnim glasovanjem za nemške nacionalce.
Volilni rezultat je pokazal, da je slovensko konservativno gibanje 
na Koroškem v hudi krizi in da se postavlja vprašanje njegovega na­
daljnjega obstoja. Očitno je bilo dejstvo, da na stari idejni osnovi, s 
starimi prijemi političnega dela ne gre več naprej. Prvi so kritičnost 
položaja spoznali nemški krščanski socialci in ga v že omenjenem 
kritičnem članku po volitvah očitno razodeli slovenskemu prebivalstvu 
in seveda skušali obrniti sebi v prid: »Slovenski narod!« je pisalo nem­
ško krščansko socialno glasilo. »Če hočeš uveljaviti svoje pravične 
zahteve, če hočeš znova pridobiti to, kar si izgubil, potem se takoj orga­
niziraj! . . . Ustvari si strankarsko vodstvo, ki bo res vedno s teboj v 
stiku, ki bo v tebi koreninilo in ki bo za slovenski narod praktično 
tudi delalo! Slovensko ljudstvo! Če pa bi v tej zvezi naletelo na težave, 
potem ti stoji na razpolago še druga pot: priključiti se medtem Kato­
liškemu političnemu ljudskemu društvu (Celovec, Tiskarna Sv. Jo­
žefa), v katerem je prostora tudi za tiste Slovence, ki so najprej kato­
liški in potem šele narodni. Katoliško politično ljudsko društvo šteje 
med svojimi člani že Slovence, katerim je pri zadnjih volitvah rade 
volje dajalo zelo veliko obvestil in bi tudi rado bilo pripravljeno po­
magati poklicanim zastopnikom na osnovi dosedanjih izkušenj pri novi 
organizaciji Slovencev.«26
Sirenski glasovi nemških krščanskih socialcev so bili le opozorilo 
več, da se je slovenskim konservativcem na Koroškem treba odločiti: 
ali tesnejša priključitev k nemškemu klerikalnemu taboru in s tem 
odpoved od narodne slovenske enotnosti ali pa tesnejša naslonitev 
na slovensko klerikalno stranko na Kranjskem v smislu naravnega pra­
va in s tem odpoved starokopitnemu konservatizmu in preživelemu slo- 
gaštvu, vključitev v proces klerikalizacije in idejne radikalizacije, kre­
pitev klerikalnega demokratizma. Videli bomo, da so se koroški slo­
venski konservativci odločili v tem položaju za drugo pot. Prihod dr. 
Janka Brejca na Koroško prihodnje leto (1903) je bil zunanji znak 
te orientacije.
Tako so se koroški katoliški Slovenci na začetku zadnjega poli­
tičnega obdobja življenja v avstro-ogrski monarhiji, obdobja uvedbe 
splošne enake in neposredne volilne pravice, obdobja usodne zaostritve
350
narodnostnega boja in odnosov med imperialističnimi velesilami, odlo­
čili za naravno skupnost z ostalim slovenskim narodom na podlagi 
etnične sorodnosti, odločili se za pot, ki jih je konec koncev nujno 
morala pripeljati v odločilni konflikt z nemškim zgodovinskim prin­
cipom. Postojanke, s katerih so konec leta 1902 izhajali, so bile na prvi 
pogled res obupno slabe in šibke. Če pa upoštevamo dejstvo, da je do­
tedanje politično življenje zajelo komaj tenko plast prebivalstva, da je 
na primer nemško nacionalni kandidat Metnitz, ki je zmagal v celov- 
ško-velikovškem volilnem okraju splošne kurije, dobil le 4367 glasov 
od 26.000 volilnih upravičencev, to je komaj eno šestino in da je 
ostalih pet šestin v mali meri glasovalo za socialdemokratskega in slo­
vensko konservativnega kandidata, po svoji ogromni večini pa še stalo 
ob strani političnemu dogajanju in je pomenilo še nerazrešeno uganko, 
potem je jasno, da se je velika politična bitka za vpliv med množico 
slovenskega prebivalstva dejansko šele začenjala.
Nadomestne volitve 10. oktobra 1905 v državni zbor v volilnem 
okraju Celovec—Velikovec. Nadomestne volitve so bile potrebne, ker 
je prejšnji poslanec A. Tscharre umrl 26. junija 1905. Volitev v tem 
pretežno slovenskem volilnem okraju I. 1905 je pomembna zaradi tega, 
ker je to prva in tudi zadnja državno zborska volitev po kurialnem 
sistemu z neposredno volilno pravico. Posredne volitve v deželni zbor 
so bile na Koroškem odpravljene šele z zakonom 5. septembra 1902 
(na Kranjskem 5. novembra 1898), to je šele istočasno z uvedbo 
splošne kurije. Po določbah zakona iz leta 1896 pa je posredna volitev 
za državni zbor bila odpravljena šele obenem z odpravo indirektnih 
volitev za deželni zbor. Zato so na Koroškem državne volitve leta 1901 
še v celoti bile izvedene na osnovi indirektne volilne pravice. Splošne 
državne volitve leta 1907 pa so bile že na osnovi splošne enake in 
neposredne volilne pravice. Tako pripada volitvam 1905 določena 
pomembnost, saj omogočajo pogled, kako se je direktna volilna pra­
vica izkazala pri kmečkih volivcih tega volilnega okraja. To nam 
lahko daje oporo tudi za presojo, kako se je pri prejšnjih volitvah 
indirektna volilna pravica, zlasti z njo zvezane možnosti vplivanja 
s strani volilnih komisij pri drugostopnih volitvah, uveljavljala v od­
nosu na izraz dejanske volje slovenskega kmečkega volivca.
Čeprav je 10. oktobra 1905 šlo samo za nadomestne volitve v enem 
izmed volilnih okrajev Koroške, je vendar kampanja bila zelo inten-
351
zivna. V njej sta si spet stali nasproti samo dve stranki, in sicer Ka­
toliško politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem in 
pa Deutsche Volkspartei in sta sami postavili oba kandidata za mandat. 
Med vzroki za posebno zanimanje političnih strank za te delne volitve 
je prav gotovo bila omenjena okoliščina, da je šlo za prve volitve v 
državni zbor z direktno volilno pravico, zaradi česar je bilo treba pri­
čakovati večjo udeležbo kmečkih volivcev. Glavni vzrok pa je bil, da 
je po volilnem porazu leta 1902, ko je pri volitvah v koroški deželni 
zbor izgubila dva izmed treh mandatov, slovenska politična organiza­
cija na Koroškem prešla v novo obdobje aktivnejšega delovanja in se 
trudila pridobiti Slovencem državnozborski mandat.
Bolj živahno delovanje slovenske politične organizacije je potekalo 
v znamenju njenega vse večjega klerikaliziranja v tesnejši naslonitvi 
na kranjsko Katoliško narodno oz. Slovensko ljudsko stranko. To je 
šlo v korak z vse razločne j Šim omejevanjem od nemških krščanskih 
socialcev na Koroškem. Nasilec novega duha je bil odvetnik dr. Janko 
Brejc, ki se je avgusta 1903 naselil v Celovcu, kamor ga je iz Ljub­
ljane pregnala napetost med njim in Šušteršičem. Brejcu koroške 
razmere niso bile nove, saj je srednjo šolo napravil v Celovcu. Politično 
pa je bil izšolan v kranjski stranki. S svojo organizacijsko sposobnostjo 
in zavzetostjo je poživil slovensko klerikalno politično organizacijo, 
jo začel usmerjati tudi k delavskim plastem, zlasti pa k mladini. 
Prvi vidni uspeh v tej smeri je bil mladinski shod 18. septembra 1904 
na Velikem Strmcu z 900 udeleženci. Valentin Podgorc, 'ki je bil 
vztrajen zagovornik tesnega sodelovanja z nemškimi klerikalci na Ko­
roškem, je bil od vodstva slovenske stranke začasno odrinjen.27 Sloven­
sko politično gibanje na Koroškem se sicer še ni odreklo slogaškega 
videza in je kot glavno znamenje v tej smeri treba presoditi to, da je 
uredništvo »Mira« prevzel Anton Ekar, ki je bil na glasu kot liberalec. 
Vendar ta zunanji videz na bistvu procesa klerikalizacije slovenske 
stranke ni ničesar spremenil. Katoliško politično društvo se je z do­
tlej neobičajno aktivnostjo lotilo volilne agitacije in v tem smislu sto­
rilo »orjaški napor« »Duša živahnemu gibanju je bil odbor politič­
nega društva, organi pa rodoljubna naša duhovščina in lepo število 
zavednih narodnih razumnikov in kmetov.«2’ Razume se, da je to 
gibanje Slovencev vznemirilo nemške nacionalce, ki so po volilnih 
rezultatih leta 1901 in 1902 živeli v zavesti, da jim je v tem volilnem 
okraju državnozborski mandat za vselej zagotovljen. Zdaj pa so mo-
352
Volitve v državni zbor L 1897. Primarna volitev v splošni kuriji. (1) Občine 
z večino glasov za nemško-slovenskega konservativnega kandidata, (2) občine
z večino glasov za nemško nacionalnega (liberalnega) kandidata, (3) občine
z večino glasov za socialnodemokratskega kandidata. Prazne so občine, ki zanje 
ni podatka.
rali ugotoviti, da je ta mandat znova ogrožen. »V vrstah koroških 
poslancev ne sme biti prostora za slovensko klerikalnega motilca miru,« 
je zaskrbljeno zapisalo nemško nacionalno glasilo.30
Slovenska klerikalna stranka je kandidirala Franca Grafenauerja. 
Njegova osebnost je združevala lastnosti slovenskega nacionalnega kan­
didata z lastnostmi kmečkega podeželskega kandidata, sprejemljivega 
tudi za nemške kmečke volivce. Ker je volilni okraj zajemal velik del 
nemškega ozemlja, je slovenska klerikalna stranka nastopala ne samo 
z nacionalnimi, marveč tudi z gesli splošnega klerikalnega značaja, 
sprejemljivimi za nemške volivce. V ta namen je izdala tudi nemško 
pisan letak in ga širila po nemškem delu volilnega okraja.31 Kljub 
določeni modernizaciji slovenskega političnega gibanja gesla katoli­
škega političnega društva niso segla čez interesno območje kmeta. 
Sploh je v tem pogledu slovenska klerikalna organizacija kazala malo 
iznajdljivosti in je kot program Franca Grafenauerja ponovila načela, 
ki si jih je slovenski kandidat Julij Kleinmayer postavil pred državno­
zborskimi volitvami leta 1887. Ta načela so obsegala: olajšanje polo­
žaja podeželskega prebivalstva, volilna reforma za deželni in državni 
zbor, nastavitev uradnikov in učiteljev, zmožnih slovenskega jezika 
po okrajih s slovenskim prebivalstvom, reforma ljudskega šolstva za 
Slovence na Koroškem na podlagi verske vzgoje in pouka v materin­
ščini.32 Značilen je volilni oglas, ki je trdil, da je vzrok kmečkih težav 
to, da je slaba vzgoja mladine izpridila posle in delavce, ki se sramu­
jejo dela in hitijo za užitkom v mesto, polja pa ostajajo neobdelana; 
zato kmetje skoraj nimajo več obstanka.33 Pač hudo poenostavljanje 
problemov kmečkega gospodarstva! Vse težave pripisuje na rovaš iz­
prijene mladine in hlapcev in kaže za čudo malo posluha za poten­
cialne volivce jutrišnjega dne, čeprav je splošna volilna pravica bila 
tik pred durmi.
Nemški klerikalci se volilnega boja niso udeležili. Ostali so pa­
sivni, vendar pa niso izdali svojim volivcem navodil za abstinenco, 
kot je to želela nemško nacionalna stran/4 Nemško nacionalna stranka 
je skušala ustvariti položaj, da bi glasovanje potekalo po čisto nacio­
nalnih vidikih, kar bi pomenilo, da bi nemški glas za Grafenauerja 
veljal kot izdajstvo nemškega naroda. Ta namen pa ni bil dosežen, 
čeprav se je koroško nemško klerikalno glasilo na vse kriplje otepalo 
očitkov, da propagira Grafenauerja. Ugotavljalo je, da je volilni okraj 
nacionalno mešan in da je zaradi tega agitacija med nemškimi volivci
23 Narodna politična zavest na Koroškem
353
naravna. Tega so krivi predhodniki nemških nacionaleev, namreč 
liberalci, ki so volilne okraje tako razdelili: »Saj liberalci hi lahko čisto 
dobro slovenske okraje združili v en volilni okraj. Tega pa niso hoteli. 
Plodovi te krivice so začeli zoreti.«3’ V resnici so nemški klerikalci vso 
agitacijo med nemškimi volivci prepuščali slovenski stranki.
Nemški nacionalci so za svojega kandidata postavili Friedricha 
Seifritza, veleposestnika na Miklavčevem (občina Žitara ves), dolgolet­
nega župana, pivovarnarja, poštarja in tudi v drugih obrtnih panogah 
aktivnega človeka. Dejstvo, da so izbrali kandidata, ki je bil doma 
globoko doli v najjužnejšem delu slovenskega področja, je kazalo, da 
nameravajo politični prodor na slovensko ozemlje. Karakteristike kan­
didata so kazale, da se pri tem nameravajo opreti na sloj velikih po­
sestnikov, vaških kapitalistov in močnih kmetov. Čeprav so nastopali 
proti »veleslovenskemu klerikalnemu Grafenauerju« kot človeku, ki 
se odkrito zavzema za »slovenizacijo šole in sodišč na Koroškem,«3“ 
torej proti slovenskim nacionalnim zahtevam, in čeprav so skušali v 
razmerju do nemških klerikalcev stvar postaviti kot zgolj nacionalno 
odločitev, vendar tudi oni niso mogli mimo tega, da ne bi upoštevali 
slovenskega značaja velike večine volivcev okraja kot posebne skupine. 
Volilni proglas Bauernbunda se je obračal »na volivce nemške in slo­
venske narodnosti«, svoj volilni oglas so priobčili v slovenskem jeziku 
v »Štajercu« in ga širili med slovenskimi kmeti; trdili so jim, da je 
gospodarski napredek na Koroškem mogoče pospeševati samo z mirnim 
in složnim sodelovanjem vseh Korošcev, naj bodo Nemci ali Slovenci. 
Obenem pa so dopovedovali slovenskemu volivcu, naj ne postavlja po­
sebnih nacionalnih zahtev, češ »zaslepljenemu slovenskemu ljudstvu 
hočejo (slovenski klerikalci) ukrasti blagodat nemške šole in nemške 
izobrazbe.« Posebno značilen pa je v tej agitaciji poudarek, ko so sva­
rili volivce pred Grafenauerjem kot človekom, ki »bi v deželi hotel 
tisto, kar je spodaj, obrniti na vrh,« s čimer so odkrito proglasili boj 
za ohranitev nacionalnih in razrednih pozicij nemškega vladajočega 
meščanstva v deželi.37
Ta boj je podprl tudi vladni aparat. Znan je primer velikovškega 
okrajnega glavarja Klebla, ki je nastopil kot agitator nemške nacio­
nalne stranke pri Seifritzu in ga nagovoril za kandidaturo.
Socialni demokrati se volitev in volilne agitacije neposredno niso 
udeležili. Delavci pač še niso imeli volilne pravice. Že splošno ravnanje 
socialnih demokratov na Koroškem pa je v tem letu bilo takšno, da je
354
podpiralo stališče nemške nacionalne stranke. V sporu, ki je nastal 
v začetku tega leta v celovškem škofijskem ordinariatu zaradi slo­
venskega vpisa v celovško matriko, je socialdemokratski »Volkswille« 
v celoti podprl stališče nemških nacionalcev.39 Socialdemokratsko gla­
silo je tedaj tudi slavilo 25-letnico obstoja nemškega Schulvereina, 
kot organizacije, ki »ni nikoli zastopala napadalnih teženj in ki v glav­
nem ni imela ničesar drugega v mislih kot ohranitev nemške jezikovne 
posesti, torej nemške kulture — vsekakor smoter, kateremu nihče ne 
more odrekati moralne upravičenosti.«40 V tem letu so socialdemokrati 
skupno z nemškimi nacionalci nastopali proti zahtevam klerikalnega 
tabora, zlasti v vprašanju kongrue (duhovniške plače). — Pri občin­
skih volitvah v Borovljah in okolici so tedaj socialni demokrati po­
udarjali, »da se ne sme zgoditi, da bi se obe svobodomiselni stranki 
(mišljeni sta socialdemokratska in nemško nacionalna) pri teh volitvah 
med seboj bojevali v korist smejočega se tretjega.«41
Šele dve leti pozneje je koroška socialna demokracija javno po­
vedala, da se je dejansko tudi leta 1905 neposredno, čeprav prikrito, 
vmešavala v volilni boj za slovenski državnozborski mandat, in sicer 
na strani nemških liberalcev. Ker sta si stala nasproti samo nemško 
nacionalni in klerikalni kandidat in ker je bil izid odvisen od malo 
glasov glede na to, da je moč obeh strank bila izravnana, »socialdemo­
kratski stranki ni preostajalo nič drugega, kot da svojim pristašem 
tajno namigne, naj glasujejo za Seifritza, da bi s tem ostal klerikalcem 
vstop v parlament zaprt.«42 Spričo neznatne razlike v glasovih za nem­
ško nacionalnega in slovenskega kandidata je očitno, da je prav social­
demokratska stranka odločila izid volitev.
Zmagal je nemško nacionalni kandidat Seifritz z neznatno večino 
84 glasov (2253 proti 2169) ali za 0,97 %. V vseh slovenskih sodnih 
okrajih je zmagal Grafenauer (Velikovec 51,39 %, Pliberk 76,41 %, 
Dobrla ves 57,73% in Železna Kapla 90,90%). Narodnostno mešani 
celovški sodni okraj je prinesel dvetretjinsko večino nemško nacional­
nemu kandidatu (67,70 % in 32,29 %), vendar tudi to še ni pomenilo 
odločitve v korist Seifritzu. Vseh pet sodnih okrajev na slovenskem 
oziroma dvojezičnem ozemlju (Velikovec, Pliberk, Dobrla ves, Železna 
Kapla, Celovec) so kot celota še vedno dali večino za Grafenauerja 
(Grafenauer 1989, Seifritz 1763). Odločitev je prinesel šele čisto 
nemški sodni okraj Feldkirchen, kjer je slovenski klerikalni kandidat
23*
355
dobil samo Četrtino glasov (26,82 %). Šele če se prištejejo rezultati 
tega sodnega okraja rezultatom iz slovenskega oziroma dvojezičnega 
dela volilnega okraja, pride do navedene malenkostne diference v prid 
nemško nacionalnemu kandidatu. Volilna geometrija je tudi to pot 
odigrala svojo vlogo v prid ohranjevanju pozicije nemškega političnega 
elementa.
Povprečna volilna udeležba je bila 68,55 %. Največjo volilno ude­
ležbo sta pokazala dva slovenska sodna okraja (Pliberk 80,52 °/o, Že­
lezna Kapla 76,88 %). Ostali kraji pa so bili pod povprečjem. 
Nemški sodni okraj Feldkirchen ne kaže posebno nizkega odstotka 
volilne udeležbe (65,15 %), kar je znak, da se nemški klerikalni 
volivci niso načrtno abstinirali od volitev. Visoki odstotek volilne ude­
ležbe v omenjenih dveh slovenskih sodnih okrajih govori o učinku 
dela slovenske organizacije, obenem pa o povečanem interesu kmečkega 
volivca zaradi odprave indirektnih volitev.
V celem je slovenska klerikalna stranka v vseh štirih slovenskih 
sodnih okrajih in v mešanem celovškem sodnem okraju napredovala 
povprečno za 8 % glasov v primerjavi z volitvami leta 1902. Če bi 
enako naraščanje klerikalnih glasov pokazal tudi nemški sodni okraj 
Feldkirchen, bi bil slovenski klerikalni kandidat dobil trdno večino. 
V resnici pa so klerikalni glasovi v tem sodnem okraju nazadovali 
za blizu 10 % vseh oddanih glasov. Prav ta izguba je omogočila zmago 
nemško nacionalnega kandidata. To je bil plod pasivizacije nemške 
klerikalne stranke in prehajanja nemških klerikalnih volivcev na po­
zicije nemškega nacionalizma. Nemško klerikalni jeziček na tehtnici 
se je obrnil v prid nemško nacionalnemu taboru.
Takšen izid volitev je dal v slovenskem političnem društvu nove 
spodbude tistim silam, ki so zagovarjale nemško slovensko klerikalno 
sodelovanje. »Sedanji naš propad,« je pisal »Mir« po volitvah »je nam 
silno čutna posledica slabega sporazumljenja s poštenimi Nemci, ki 
priznavajo našo enakopravnost. Kdor trdi, da nam takega sporazum­
ljenja ni treba, ta žrtvuje našo stvar, za nas same je čas zamujen. Še 
pred petnajstimi leti so razmere bile vse druge. Ne bodimo otroci, po­
glejmo razmeram v neprijetni obraz, a ne varajmo sebe in svojega 
ljudstva. — Sporazumljenje s krščanskimi Nemci je nam zdaj tem 
lažje, ker tudi oni nas potrebujejo.« V istem članku »Mir« tudi za­
vrača vsako misel, da bi bilo treba z bolj liberalno politiko pridobiti
356
liberalno usmerjene a narodnostno mlačne Slovence, zlasti v celovški 
okolici.45
Državnozborske volitve l. 1907 po novem volilnem sistemu so že 
pokazale škodljive posledice, ki jih je prinesla razdelitev volilnih okra­
jev na Koroškem za razvoj slovenske politične zavesti in za možnost 
oblikovanja političnih taborov na slovenski podlagi.
Predvsem se je pokazalo, da glavni namen volilne reforme v na­
cionalnem vprašanju ni bil dosežen. Čeprav naj bi razdelitev volilnih 
okrajev po soglasnem namenu državnega zbora bila obenem tudi na­
cionalna ozemeljska razdelitev, se je na Koroškem nacionalni boj po 
novi razdelitvi volilnih okrajev le še bolj razplamtel. Vse nemške 
stranke, vključno socialnodemokracijo, so se trudile na kosih sloven­
skega ozemlja, prideljenih nemškim volilnim okrajem, pridobiti vsaka 
zase kar največji delež slovenskih glasov. Nacionalni značaj edinega 
slovenskega volilnega okraja so bili pripravljeni spoštovati samo so­
cialni demokrati. Nemški krščanski socialci pred to vprašanje praktič­
no seveda sploh niso bili postavljeni, pač pa nemški nacionalci. Ti so 
pokazali, da nikakor ne priznajo niti te nacionalne razdelitve na Ko­
roškem, ki so jo sami izsilili na škodo Slovencev in so napeli vse sile, 
da osvojijo tudi ta slovenski volilni okraj in ga spremene v nemško 
posest. Na vso moč so se trudili, da bi na Koroškem v celoti uresničili 
geslo iz volilnega poziva parlamentarne zveze Deutsche Volkspartei, 
namreč »kar najbolj mogoče ohraniti prednost, ki pripada Nemcem 
po njihovem zgodovinskem položaju, po izobrazbi in davčni moči in 
to čez mero, ki jo postavlja njihovo število prebivalstva«.44 Geslo nem­
ških nacionalistov, ki so ga ponavljali desetletja prej in pozneje, da je 
slovensko nacionalno gibanje tisto, ki moti nacionalni mir na Koro­
škem in ki pod vplivom »kranjskih« agitatorjev ščuva ljudstvo k na­
cionalnem prepiru, to geslo se je spričo njihovega boja za edini slo­
venski volilni okraj izkazalo kot nesmiselna laž, ki se je obrnila proti 
svojim avtorjem.
Razmeroma jasne politične fronte so bile očrtane samo v sloven­
skem volilnem okraju Borovlje, Dobrla ves, Železna Kapla, Pliberk. 
Tudi to pot je tukaj na slovenski strani nastopila samo slogaško kle­
rikalna stranka s kandidatom Francem Grafenauerjem. Spričo svoje 
dotedanje izključno kmečke orientacije je bila zelo negotova o izidu vo­
litev; splošna in enaka volilna pravica je pripeljala na politično pri­
357
zorišče tudi slovenski kmečki in industrijski proletariat, za katerega 
se je dotlej zanimala le bolj v negativnem pomenu. Bojazen, da Grafe­
nauer ne bi že pri prvi volitvi 'bil izvoljen z absolutno večino glasov 
in bi se moral podati tudi v ožjo volitev, pri kateri bi se lahko koali- 
rali nemško nacionalna in socialdemokratska stranka, je bila pri vod­
stvu slovenske stranke zelo velika. Koroški socialdemokrati so že 
marca 1906 ob vladnem predlogu volilne reforme preračunali rezul­
tate volitev 1. 1902 v deželni zbor v IV. kuriji na nove državnozbor­
ske volilne okraje; to so bili še najbolj novi podatki o razpoloženju 
volivcev, ki jim je reforma dala odločilno besedo. In ta preračun je 
za slovensko stranko v slovenskem volilnem okraju bil kaj malo vzpod­
buden: nemški liberalci 1237 glasov (42,8%), socialni demokrati 
977 glasov (33,8%), slovenski klerikalci in slogaši 677 glasov (23,4 
odstotka)! Res so socialdemokrati opozarjali na nezanesljivost tega 
preračuna glede izgledov slovenskega kandidata in spomnili na to, 
da slovenski klerikalci pri volitvah 1. 1902 niso razvili skoraj sploh 
nobene agitacije.4' A negotovost slovenskega političnega vodstva je 
vseeno bila velika, lastno ljudstvo zanj velika neznanka.
V Guštanju je 28. aprila Brejc celo govoril o možnosti, da bi pri­
šlo do sekundarne volitve med nemško nacionalnim in socialdemokrat­
skim kandidatom in da bi v tem primeru slovenska stranka glasovala 
za socialdemokrata.46 Slovenski klerikalni voditelji so se skušali spo­
razumeti s socialnimi demokrati glede volitev v slovenskem volilnem 
okraju.
Socialni demokrati so na tak volilni sporazum radi privolili, ker 
so si s tem upali pridobiti glasove slovenskih manjšin v drugih volil­
nih okrajih, obenem pa so vedeli, da tudi v slovenskem volilnem 
okraju ne bodo dejansko ničesar izgubili, saj so bolje poznali razpolo­
ženje slovenskih industrijskih in kmečkih delavskih volivcev kot pa 
slovenski politični klerikalni voditelji.
Malo verjetno je, da bi socialdemokrati sami resno bili računali 
na to, da bi njihov kandidat prišel v sekundarno volitev v tem okraju, 
čeprav so seveda v primerjavi z ostalimi slovenskimi volilnimi okraji 
tukaj bili socialdemokratski upi največji.47 Res je sicer, da je »Arbeiter­
wille« po volitvah izrazil obžalovanje, da socialdemokrati niso 
dosegli boroveljskega mandata, z besedami: »Sodrug Kristan bi bil edi­
ni poslanec slovenske socialdemokratske stranke, ki ostaja sedaj v 
parlamentu brez svojega predstavnika.«48 Toda to obžalovanje je zelo
358
skromno v primerjavi z hudim razburjenjem, ki ga je pri socialde­
mokratih povzročilo dejstvo, da njihov kandidat Eich ni prišel v 
velikovškem okraju v ožjo volitev, na kar so trdno računali. Značilno 
je tudi njihovo ironično pisanje (vsekakor tudi po volitvah), o »prav 
tako velikem kot nepotrebnem strahu« Slovencev za boroveljski man­
dat.49 Koroški socialni demokrati so takole ocenjevali izglede slovenske 
klerikalne stranke pri koroških volivcih že dobro leto prej: »Čisto res 
je, da na Koroškem Slovenci, ki so tam obenem tudi klerikalni, z 
enako volilno pravico ne bodo pri svojem političnem zastopstvu pri­
krajšani.«50
Nemški krščanski socialci so po volitvah celo trdili, da je bil 
21. marca 1907 na sestanku Brejca, Waleherja in Rieseja, začet in 
pozneje dopolnjen volilni dogovor, po katerem so se socialni demokrati 
obvezali, da se bodo v slovenskem volilnem okraju delno abstinirali 
(oddanih naj bi bilo največ 1000 socialnodemokratskih glasov), s či­
mer bi omogočili Grafenauerju, da bi varno zmagal že pri prvi volitvi; 
podobni dogovori so bili baje istočasno sklenjeni tudi še za Zgornjo 
Koroško, Ziljsko dolino, Feldkirchen, Millstadt in Rožek.51 Socialde­
mokrati takega dogovora pred volitvami niso ne zanikali ne priznali. 
Število oddanih socialdemokratskih glasov (1446) pa kaže, da so 
čisto resno poskušali doseči za svojega kandidata kar najboljši rezul­
tat. Nekaj dni pozneje so priznali, da so slovensko-socialdemokratski 
volilni dogovori pred volitvami dejansko bili, a da je socialdemokrat­
ska stran le zagotavljala, da v primeru ožjih volitev sicer ne more gla­
sovati za Grafenauerja, da se pa bo strogo držala nacionalnega kom­
promisa glede razdelitve volilnih okrajev.52 O vseh teh volilnih dogo­
vorih »Mir« v glavnem molči, očitno zato, ker je slovenska stranka 
bila zadovoljna s splošnim izidom volitev, posebno še v slovenskem 
okraju in ker si z rekriminacijami ni hotela prislužiti zamere pri 
socialistih. Nemški klerikalci, katerim je močni napredek socialde­
mokratov v zgornje koroških volilnih okrajih prekrižal politične račune 
in katerim je laboški mandat bil siguren tudi brez pomoči social­
demokratov, so pa po volitvah očitali socialdemokratom, da se niso 
držali volilnih dogovorov in med drugim tudi, da socialdemokrati v 
teh pogajanjih niso izrazili stališča, da bodo v vsakem primeru spo­
štovali nacionalno razdelitev mandatov.53
Kako so dejansko tekli predvolilni pogovori in dogovori o sloven­
skem volilnem okraju, koroški socialni demokrati niso podrobneje po-
359
vedali. Gotovo je tudi, da so z lastno kandidaturo tam resno poskusili 
in da se slovenskemu meščanstvu na ljubo nikakor niso odrekli tega 
poskusa. A ravno dejstvo, da so za kandidata postavili slovenskega 
socialista iz vrst Jugoslovanske socialno demokratične stranke Etbina 
Kristana in pa njihovo pojasnjevanje tega dejstva, je že tedaj očitno 
pričalo, da hočejo spoštovati slovenski značaj tega volilnega okraja.
Kristanovo kandidaturo je sklenila koroška socialdemokratska kon­
ferenca 2. februarja 1907. Datum konference potrjuje razlago F. Zwit- 
tra o razlogih, ki so privedli do tega, da Cankarjeva kandidatura na 
Koroškem ni prišla v poštev; Cankarjev predlog, da bi ga določili za 
kandidata na Koroškem, odposlan dne 3. februarja z Dunaja, je nam­
reč prišel prepozno. Mnenje F. Zwittra, da koroški socialdemokrati 
Kristana pač niso kandidirali brez njegovega poprejšnjega soglasja, 
potrjuje tudi okoliščina, da je Kristan že prej zahajal na Koroško in 
nastopal na slovenskih socialdemokratskih shodih (Sveče in Glinje) 
in na katere je nemško socialistično glasilo še posebej opozarjalo »naše 
slovenske strankarske sodruge«.54 Kandidaturo Kristana na Koro­
škem so koroški socialni demokrati takole pojasnili: »Mislimo, da smo 
tedaj, ko smo postavili sodruga E. Kristana, urednika socialdemo­
kratskega strankinega glasila Rdeči prapor v Ljubljani, imeli posebno 
srečno roko za stranko. Kristan je skupni kandidat nemških in sloven­
skih strankinih pristašev v tem okraju, za katerega je bil izbran slo­
venski kandidat, ker je okraj v veliki pretežni večini naseljen s Slo­
venci in ker po kompromisu, po katerem so bili mandati razdeljeni 
med posamezne narode, pripada Slovencem. Nemški strankarski so- 
drugi bodo s to kandidaturo še toliko bolj sporazumni, ker sodrug 
Kristan obvlada nemški jezik precej bolje kot marsikateri nekdanji 
nemško nacionalni državnozborski poslanec Koroške in ker je odličen 
govornik.«’5
Že po volitvah je socialdemokratsko glasilo razlagalo, kakšno bi 
bilo zadržanje socialdemokratov v primeru ožjih volitev med nemškim 
in slovenskim kandidatom: »Kajti v tem si morajo biti (Slovenci) na 
jasnem, da socialdemokratska stran strogo spoštuje nacionalni kom­
promis, ki ga je sklenilo vseh osem avstrijskih narodov, ko so določali 
pri volilni reformi število mandatov za vsak posamezni narod. Premi­
kati posamezne mandate po momontanih razpoloženjih ali konstela­
cijah od enega naroda k drugemu, to se ne spodobi političnim strankam, 
ki nacionalne vojske nočejo namenoma podžigati, niti niso za to
360
sploh pristojne. Slovenci so zaradi tega tudi morali vedeti, da jim je 
boroveljski mandat sigurna posest. Če bi v Borovljah prišlo do ožje 
volitve med slovenskim in nemškim nacionalnim kandidatom in bi 
pri tem odločali socialdemokrati, potem bi se zdržali glasu — kajti 
za klerikalce ne bi mogli glasovati, toda s svojo volilnio abstinenco bi 
pozitivno prispevali k temu, da slovenski mandat ne bi padel v nem­
ške roke.«56
V vseh ostalih volilnih okrajih je Slovencem bil zaradi volilne 
geometrije samostojen nastop onemogočen. Slovenska stranka je bila 
primorana v vseh teh okrajih taktizirati, pri čemer so odločali včasih 
idejni, včasih pa nacionalni vidiki, čeprav je v načelu skušala podpreti 
nemškega krščansko socialnega kandidata.
V beljaškem volilnem okraju ni bilo upanja na samostojen nem­
ško slovenski klerikalni uspeh. Voditelji katoliškega političnega društva 
so sklenili podpreti socialne demokrate in so za to pridobili tudi nem­
ške krščanske socialce. Socialdemokrati so namreč odklanjali direktne 
volilne dogovore z nemškimi krščanskimi socialci, bili pa so pripravljeni 
take dogovore sklepati s slovensko stranko.57 Nemški krščanski socialci 
so v volilnem okraju Beljak najprej postavili skupno s Slovenci svo­
jega kandidata (Wiegele), a še pred volitvami so ga umaknili. To 
so storili po posredovanju slovenskega političnega društva in na 
željo socialnih demokratov. Wiegele kot krščanski socialec in kmet 
bi socialnim demokratom odvzel mnogo glasov, tako da je bila 
nevarnost, da socialdemokratski kandidat ne bi bil izvoljen že 
pri prvi volitvi. Pri ožji volitvi pa bi utegnil biti izvoljen kandidat vse- 
nemške stranke. »Arbeiterwille« je pozival slovenske volivce, naj voli­
jo socialdemokratskega kandidata že pri prvih volitvah in pri tem 
poudarjal, da je socialdemokratski kandidat nasproti njim nacionalno 
pravičen.55 Dejansko so Slovenci takoj strnjeno glasovali za socialdemo­
krate in s tem bistveno pripomogli k njihovi odločilni zmagi že pri 
prvih volitvah. V treh občinah beljaškega volilnega okraja (Bekštanj, 
Marija na Zilji, Vernberg), v katerih je po štetju 1. 1900 bilo sku­
paj 80% prebivalcev s slovenskim občevalnim jezikom, je bilo odda­
nih 75,5% glasov za socialdemokrate. Njihova večina v celem volil­
nem okraju je znašala 1424 glasov, samo na področju teh treh sloven­
skih občin pa so dobili 799 glasov, med njimi, po navedbah »Mira« 
614 volivcev slovenske stranke.5’
361
1
Socialdemokrati so pozneje skušali slovenski prispevek omalova­
ževati in so pisali, da bi Slovenci volili socialdemokrate, tudi če kr­
ščansko socialni kandidat Wiegele ne bi bil odstopil, češ da si jih je 
Riese na svojih shodih že sam pridobil.60 Koliko ta trditev drži, seve­
da ni mogoče ugotoviti. Dejstvo pa je, da so socialdemokrati tedaj v 
beljaškem volilnem okraju agitirali med Slovenci ne samo s socialnimi 
gesli, marveč tudi s takšnimi, ki so računali na slovensko narodno 
zavest. Na socialdemokratskem zborovanju v Podravljah je Riese go­
voril o nacionalnem vprašanju in glede Slovencev dejal: »Kdor je 
Slovenec, naj ostane Slovenec.«61 Socialistični list pa je še 5. maja 
Slovencem v beljaškem okraju priporočal, naj volijo Rieseja, »ki je 
nasproti vam (t. j. Slovencem) nacionalno pravičen.«62 Posebno obsež­
no je Riese govoril o nacionalnem vprašanju 18. aprila v nekdanjem 
koroškem glavnem mestu Št. Vidu na Glini. Tukaj je v diaspori ži­
velo znatno število Slovencev, a Riesejev govor vsekakor ni bil name­
njen samo njim. O tem govoru je najti kratko beležko le v nemško 
nacionalnem listu, socialdemokratski tisk ga ni prenesel širšemu kro­
gu. Riese je izvajal: vsak narod naj bo nacionalen, stare meje naj se 
odpravijo in prilagode potrebam narodnosti, skupne stvari naj se 
obravnavajo skupno, razumljiva je potreba po nemškem državnem jezi­
ku.63 Govoril je torej zelo splošno in le v glavnih obrisih po brnskem 
narodnostnem programu socialne demokracije, nacionalnega vprašanja 
na Koroškem neposredno ni omenil. Svoji parafrazi brnskega nacional­
nega programa je dodal samo nekaj »izvirnega«, namreč zahtevo po 
nemškem državnem jeziku, čemur se je bil brnski program zavestno 
izognil.
Če so socialdemokrati trdili, da je Rieseju že v tako veliki meri 
uspelo pridobiti slovenske volivce neposredno s svojimi previdnimi 
volilnimi gesli, potem je to samo znak, kakšno rezervo je tedaj za 
socialdemokracijo na Koroškem pomenilo slovensko nacionalno Vpra­
šanje, če bi do njega zavzeli pozitivno stališče, kakor je bilo v Riesejevih 
agitacijskih nastopih le nakazano. Že tedaj bi z najskromnejšim upo­
števanjem slovenskih potreb dobili v mešanih volilnih okrajih pri 
slovenskih volivcih trdno oporo.
V ziljskem volilnem okraju, kjer je bilo 29% prebivalstva s slo­
venskim občevalnim jezikom, je slovenska klerikalna stranka podprla 
nemškega krščanskega kandidata Khevenhüllerja. Vendar pa je slo­
venska agitacija v tem odmaknjenem področju bila relativno šibkejša,
362
usmerjala se je v glavnem proti nemškim nacionalcem, medlem ko je 
socialdemokrate puščala ob strani. Tako npr. govornik Arnetz na zbo­
rovanju v Vratih — Megvarje.64 Podrobni volilni podatki za to pod­
ročje so zelo nepopolni, a »Mir« računa, da je za Khevenhiillerja 
bilo oddanih 768 slovenskih glasov.65 To bi znašalo 12,4% oddanih 
veljavnih glasov pri prvi volitvi, kar pokaže, da so Slovenci večidel 
glasovali za druge stranke, v veliki meri za socialdemokrate, ki so v 
tem volilnem okraju zlasti v spodnji Zilji in v Kanalski dolini dobili 
veliko število glasov. Krščansko socialni kandidat je prišel v ožjo vo­
litev, v kateri pa je zmagal nemško nacionalni kandidat s pomočjo 
socialdemokratskih glasov.
V volilnem okraju Millstadt, Feldkirchen, Rožek, v katerem je 
bilo 21,4% oseb s slovenskim občevalnim jezikom (skoraj vsi v sod­
nem okraju Rožek), je slovenska stranka podprla krščansko socialnega 
kandidata Pupovca in njeni volivci so oddali zanj 813 glasov (pri 
ožji volitvi). Delež glasov slovenske stranke v rožeškem sodnem okraju 
je znašal pri prvih volitvah 58,3 %, pri ožjih pa 60 %. Krščansko 
socialni kandidat je pri prvih volitvah dobil relativno večino, pri ožjih 
pa je spričo podpore socialdemokratov nemškonacionalnem kandidatu 
propadel.
Tudi v laboskem volilnem okraju, v katerem je bilo nekaj nad 
3% prebivalstva s slovenskim občevalnim jezikom, je slovenska stranka 
podprla krščansko socialnega kandidata, ki je v tem okraju zmagal 
že pri prvih volitvah.
Posebno zanimiva sta primera volilnih okrajev Celovec okolica in 
pa volilni okraj Velikovec-Eberstein-Althofen.
Volilni okraj Celovec okolica, v katerem je poleg 21.600 Nemcev 
bilo 12.900 Slovencev (po občevalnem jeziku 1. 1900), je najbolj 
izrazit primer nevzdržnega položaja, ki ga je razdelitev volilnih okrajev 
ustvarila za politično življenje Slovencev na Koroškem. Slovensko poli­
tično društvo je v tem volilnem okraju, čeprav ni bilo nobene ver­
jetnosti za uspeh, postavilo svojega tkim. števnega kandidata, in sicer 
Valentina Podgorca. Nemški krščanski socialci niso postavili svojega 
kandidata in so kot takega označili tudi Podgorca. Podgorc je dobil 
1297 glasov, od teh 1029 slovenskih.66 Delež nemških krščansko social­
nih glasov za Podgorca je bil torej zelo majhen. Zmeda pa je nastala 
pri ožjih volitvah, ki naj bi prinesle odločitev med nemško nacional­
nim kandidatom Kirschner jem in socialdemokratskim kandida-
363
tom Lukasom. Pri prvih volitvah so bili glasovi takole razdeljeni: Kir- 
schner 1899, Lukas 1506, Podgorc 1297. Če bi slovensko politično 
društvo pri ožjih volitvah podprlo socialdemokratskega kandidata, bi 
ta nedvomno zmagal. To so socialdemokrati spočetka tudi pričakovali. 
Po volitvah so pisali, da je slovensko politično društvo dalo v okolici 
Celovca najprej navodilo, naj Slovenci pri ožji volitvi glasujejo za 
socialdemokrata, pozneje pa se je premislilo in ukazalo svojim volil- 
cem naj volijo nemško nacionalnega kandidata Kirschnerja.67 Slo­
vensko katoliško politično društvo javno ni dalo nobenega navodila 
glede ožjih volitev, interno pa je po vsem videzu svoje volivce držalo 
v rezervi za socialdemokrata Lukasa. Nemški klerikalni list je sicer 
pozneje zanikal, da bi obstajala v okolici Celovca direktiva glasovati 
za Lukasa pri ožjih volitvah,68 slovenski »Mir« pa tega nikoli ni 
zanikal. Glede na to, da je tudi v velikovškem volilnem okraju še 
21. aprila slovenski krščansko socialni govornik, župan Dobrovc iz Veli­
kovca, na shodu v Rudi dejal, da bodo Slovenci pri morebitni ožji vo­
litvi glasovali za socialdemokratskega kandidata proti nemškemu libe­
ralcu, je še bolj verjetno, da je taka namera in tako navodilo veljalo 
tudi za celovški volilni okraj. Ko pa je dejansko prišlo do ožje volitve, 
je slovensko politično društvo izdalo navodilo svojim volilcem, naj gla­
sujejo za nemško nacionalnega kandidata proti socialdemokratskemu! 
Slovenski »Mir« je Lukasa označil kot za poslanstvo popolnoma 
nezmožnega »šlosarskega ksela«, ki hoče pogin kmeta in je sovražnik 
večine volivcev v okraju.69 V celovški okolici so bili obešeni slovenski 
lepaki za Kirschnerja. V Hodišah je npr. visel plakat z naslovom 
»Kmet, voli kmeta!«, kar je pomenilo seveda Kirschnerja.'0 »Freie 
Stimmern« piše, da so »klerikalni Slovenci z župniki vred« agitirali 
za socialdemokrata Lukasa še do sobote (21. maj), potem šele je pri­
šlo do obrata.71 V isti številki pojasnjuje ta preobrat s tem, da so agi­
tacijo za Kirschnerja najprej začeli nemški krščanski socialci, potem 
pa so za to pridobili tudi Slovence.
Vsekakor je razlago za ta obrat v taktiki nemških klerikalcev, ka­
terim so pozneje sledili tudi Slovenci, iskati predvsem v razrednem 
preudarku, namreč da je vendarle bolje podpreti meščanskega nemško 
liberalnega kandidata kot pa socialdemokrata. Slovensko katoliško poli­
tično društvo je očitno tudi še po prvih volitvah nameravalo podpreti 
Lukasa proti Kirschnerju. Da je šele v zadnjem trenutku svojo 
taktiko prilagodilo razredni nemški krščanski socialni taktiki, je
364
izviralo iz posebnih razlogov. Slovensko klerikalno vodstvo je namreč 
sprva pričakovalo, da bodo socialdemokrati s svoje plati podprli v ve­
likovškem volilnem okraju slovensko nemškega krščansko socialnega 
kandidata Ellersdorferja, ki je proti pričakovanju prišel v ožjo volitev 
proti nemškemu nacionalcu Nageleju.
Še 18. maja je »Mir« apeliral na delavce, naj v Velikovcu pri ožji 
volitvi glasujejo za Ellersdorferja.72 Ni še vedel, da je socialdemokratsko 
deželno vodstvo že na svoji seji 16. maja sklenilo v smislu navodil 
osrednjega vodstva na Dunaju, da bodo socialdemokrati pri ožjih volit­
vah povsod podprli nemškega nacionalnega kandidata proti klerikal­
nemu in tudi Nageleja proti Ellersdorferju v Velikovcu.73 Na sloven­
ske prošnje za podporo v Velikovcu so odgovarjali: »Toda sodrugi, 
pustimo jih kričati in zmerjati in pojdimo svojo lastno pot! Mar mo­
remo drugače glasovati kot pa v smislu sklepa dunajskega in koro­
škega strankinega vodstva, namreč povsod proti krščanskemu socialcu 
in za nemškega liberalca?«74
Šele sedaj, ko je bilo popolnoma gotovo in se razblinilo zadnje 
upanje na možnost, da bi socialdemokrati podprli Slovence v velikov­
škem okraju, je slovensko politično društvo izdalo navodilo glasovati 
za nemškega nacionalca v celovški okolici.
Na osnovi rezultatov pri prvih volitvah bi bilo pričakovati, da bi 
s slovensko podporo nemško nacionalni kandidat Kirschner moral go­
tovo zmagati. Položaj pa so spremenili nemški nacionalci sami, ko so 
svojim volivcem izdali navodilo za abstinenco in na ta način zagotovili 
zmago socialdemokratov. Kirschner je objavil, da bi lahko zmagal 
samo s pomočjo Podgorčevih glasov, česar pa kot dober nemški nacio­
nalist ne more sprejeti in zato poziva nemške nacionalne volivce k ab­
stinenci.76
Po volitvah je nemško nacionalni list razložil, da so se nemški 
nacionalci odrekli mandatu in krščansko socialnim oziroma slovenskim 
glasovom »iz razlogov političnega ugleda«.76
Nedvomno je Kirschnerjev umik bil tudi plačilo za odločilno pod­
poro socialdemokratov nemškim nacionalcem pri ožjih volitvah v veli­
kovškem okraju, ki bi sicer padel v roke nemško slovenskega kleri­
kalnega kandidata. Tako so nemški nacionalci število svojih mandatov 
ohranili, preprečili pa so, da bi velikovški volilni okraj dobil poslanca 
slovenske narodnosti. Ves zamotani splet okoliščin in nemogočih pogo­
jev, ki jih je za slovensko politično nastopanje ustvarila razbitost in
365
razdelitev med nemške politične volilne okraje, je torej pripeljal do 
paradoksalnega dejstva, da so slovenski krščansko socialni volivci v 
celovški okolici glasovali za nemškega nacionalnega kandidata, ta 
pa se je njihovih glasov in s tem svojega mandata odrekel! Težko si 
je zamisliti bolj nesmiselno zapravljanje političnega vpliva in s tem 
seveda tudi rahljanje slovenske politične zavesti na tem področju.
Največ razburjenja pri socialnih demokratih je vzbudil izid volitev 
v velikovškem volilnem okraju. Okoliščina, da so tukaj socialdemo­
krati slovenskemu političnemu društvu zamerili, ker se je potegovalo 
za svojega kandidata, niso mu pa zamerili tega, da je v celovški oko­
lici npr. nastopilo proti socialdemokratskemu kandidatu, ostro osvet­
ljuje paradoksalnost položaja, ki ga je za slovensko politiko ustvarila 
volilna reforma. V velikovškem volilnem okraju, katerega so sestav­
ljali dva nemška sodna okraja (Althofen, Eberstein) in pa en sloven­
ski sodni okraj (Velikovec), je delež prebivalstva s slovenskim obče­
valnim jezikom znašal 33%, zaradi česar je slovenski politični organi­
zaciji samostojen nastop bil že vnaprej onemogočen.
Iz poznejše polemike med socialdemokratskim in pa nemškim kr­
ščansko socialnim listom se vidi, da glede velikovškega volilnega okraja 
ni bil sklenjen noben volilni dogovor. Za socialdemokrate je bil veli­
kovški volilni okraj zelo mikaven, ker so pričakovali, da bo v njem 
njihov kandidat Eich prišel v ožjo volitev z nemškim nacionalcem 
Nagelejem, pri čemer so za trdno računali, da bodo Slovenci iz enakih 
razlogov kot v beljaškem volilnem okraju tudi tukaj oddali svoje gla­
sove za Eicha. »V tihem pričakovanju, da bodo velikovški Slovenci 
imeli enako politično daljnovidnost kot bel jaški, smo računali na 
velikovški mandat in naši zaupniki se zaradi tega tudi niso ustrašili 
nobenega dela in nobenega truda«, je pisal »Arbeiterwille«.77 To »tiho« 
pričakovanje pa se je izkazalo kot neupravičeno, prav zaradi tega, ker 
ni bilo neposrednega dogovora med vodstvom slovenskega političnega 
društva in pa socialdemokrati glede volilne taktike. Socialdemokrati 
so pač bili prepričani, da bodo Slovenci tudi tukaj avtomatično prisi­
ljeni dati svoje glasove socialdemokratskemu kandidatu. Vodstvo slo­
venskega političnega društva pa je upalo, da bo s slovenskim kandida­
tom v tem volilnem okraju in s podporo nemških krščanskih socialcev 
morda le uspelo in je najbrž računalo, da bi v primeru ožje 
volitve socialni demokrati, če že ne podprli slovenskega kandidata pa 
se vsaj vzdržali glasovanja, glede na to, da so lahko računali na slo­
366
venske glasove v beljaškem in celovškem volilnem okraju. »Mir« je že 
20. aprila v listnici uredništva zaupno v cirilici ( ! ) sporočal nekemu 
bralcu v Gradec, da stvar za Grafenauerja ne stoji slabo in da je nje­
gova zmaga gotova, da pa glede Ellersdorferja v Velikovcu ni tako 
sigurno, vendar da je upanje tudi tukaj. »Možda doživimo preseneče­
nje, kako još nigda, a to ne u zlo nama!«, je v zanimivi »jugoslovan- 
ščini« izražal »Mir« svoja pričakovanja.71 Socialdemokrati te v cirilici 
in »jugoslovanščini« napisane napovedi morda niso mogli brati ali 
pa je niso vzeli resno, na vsak način pa jih ni obvarovala hudega 
presenečenja in razočaranja, katero jim je prinesel izid volitev.
Iz napovedi je bilo razločno videti, da je slovenska politična orga­
nizacija napela vse sile, da se uveljavi kljub neugodni razdelitvi 
volilnih okrajev tudi na velikovškem področju. Razume se, da je v ta 
namen morala poiskati zaveznika tudi na nemški strani in razumljivo 
je tudi, da je spričo nezanimanja socialdemokratov za volilni dogovor 
na tem področju takega zaveznika iskala in našla pri nemških krščan­
skih socialcih.
Rezultati deželnih volitev leta 1902 v splošni kuriji, preračunani 
na ta volilni okraj pojasnjujejo, odkod nezanimanje socialnih demo­
kratov za volilni dogovor: tedaj so nemški nacionalci dobili tukaj 
48,48% glasov, nemški in slovenski klerikalci komaj 6,96% glasov, 
socialni demokrati pa 44,55% glasov. Ta preračun so socialdemokrati 
prav gotovo upoštevali, saj so ga sami napravili že leto dni prej.' 
Socialdemokratski delež je prav malo zaostajal za nemško nacionalnim, 
medtem ko je klerikalni delež bil neznaten in je lahko pomenil samo 
jeziček na tehtnici. Da se bo ta jeziček avtomatično nagnil na stran 
socialdemokratov, na to so zatrdno računali. Niso pa vračunali okoli­
ščine, ki so jo sami omenili, da namreč pri volitvah leta 1902 sloven­
ska stranka praktično sploh ni nastopila. Njen dejanski politični vpliv 
na volivce v tem področju je bil neznanka. In prav ta neznanka je 
socialdemokratske račune popolnoma sprevrgla.
Slovensko politično društvo je z izbiro svojega kandidata, grebimj- 
skega župana Ellersdorferja, imelo srečno roko. Bil je posebno prime­
ren za nacionalno mešani, pretežno nemški značaj volilnega okraja. 
Grebinj, občina v neposredni bližini severne narodnostne meje, je po 
svojih problemih in interesih bila zelo podobna nemškim kmečkim 
občinam na področju Svinške planine. Ellersdorfer sam je bil izrazito
367
dvojezičen človek, ki je pri teh volitvah nastopal sicer kot Slovenec, za 
katerega pa je bilo znano, da njegova slovenska narodna usmerjenost 
ni posebno trdna. Nemški liberalni list ga je označil kot slovenskega 
klerikalca, obenem pa naročnika nemškega krščansko socialnega 
»Landbote« in kot hohenblumskega agrarca ter zaključil: »Sploh pa 
je veliko tveganje, da kandidira kot slovenski klerikalec v volilnem 
okraju, ki je v veliki večini nemški.«80
Pri prvih volitvah je Nagele dobil 1753 glasov, Ellersdorfer 1547 
glasov, socialdemokratski kandidat Eich pa 1509 glasov. Dobil je torej 
manj glasov od slovenskega kandidata! Tako se je zgodilo, da sta v 
ožjo volitev prišla Nagele in Ellersdorfer, socialdemokratski kandidat 
Eich pa je izpadel in njegov mandat je bil dokončno izgubljen!
Presenečenje in razočaranje socialdemokratov je bilo hudo. Ko so 
podrobno pregledali volilne rezultate po občinah, so videli, da so po­
raz socialdemokratskega kandidata odločili prav slovenski glasovi in 
sicer tisti glasovi, na katere je socialdemokratska stranka že trdno 
računala. Na Djekšah so npr. računali na 80 socialdemokratskih gla­
sov, dobili pa so jih le 30, razlika je šla v korist Ellersdorferja. V 
Grebinju so računali na 160 glasov, dobili pa so jih 106, razlika spet 
v korist Ellersdorferja. Celo v nemški Pustrici so računali na 25 
glasov, dobili pa le enega. V Rudi so računali na 100 glasov, dobili 
pa so jih samo 70. V Važenberku so računali na 200 glasov, dobili 
pa so jih 90. Vsi ti izgubljeni glasovi so šli v korist Ellersdorferja. 
Pokazalo se je, da je za slovenske volivce narodnost nemško slovenske­
ga klerikalnega kandidata bila še vedno odločilnejša in privlačnejša 
kot pa razredni socialni značaj nemškega socialdemokratskega kandi­
data. Socialdemokratom se je maščevalo, da so nacionalni moment 
popolnoma prezrli. Imeli pa so prav, ko so očitali slovenskemu vodstvu 
politično nespamet, kajti spričo apriorne in načelne podpore socialde­
mokratov nemškim nacionalcem pri ožjih volitvah, ukazane od osred­
njega vodstva na Dunaju in sklenjene tudi v deželnem vodstvu, so 
slovenski glasovi in slovensko nemški klerikalni napor bili zaman, saj 
je zmaga nemškega nacionalca pri ožjih volitvah bila že vnaprej 
gotova.
Tako je prišlo do tega, da je bil v velikovškem volilnem okraju 
pri ožjih volitvah s podporo socialnih demokratov izvoljen Nagele.
»Kaj so Slovenci storili?«, je v svojem razočaranju vzkliknilo 
socialdemokratsko glasilo. »Sodrug Eich, ki je dobil samo 38 glasov
368
Razdelitev volilnih okrajev za državni zbor L 1907. Številke pomenijo 
odstotek prisotnega domačega prebivalstva s slovenskim občevalnim 
jezikom po ljudskem štetju 1. 1900 v posameznih volilnih okrajih.
Železno Kapla
manj kot Ellersdorfer, je izključen iz ožje volitve ... 38 bornih gla­
sov — in vendar odločajo o mandatu in še o več. Kaj je Slovencem 
padlo v glavo? Kaj so storili? Kolikor mnogo politične uvidevnosti 
so dokazali v okraju Beljak, tako kratkovidni so bili v Velikovcu! 
Njihovo zadržanje v Velikovcu je čisto nepojmljivo, nespametno in 
nasprotno njihovemu lastnemu interesu. Kaj jim je samo padlo v 
glavo? In kdo je to mogel slutiti?« Tako si je socialdemokratsko 
glasilo pulilo lase nad izidom v velikovškem okraju. — »Zato jih 
(namreč socialdemokratske agitatorje) zdaj navdaja ogorčenje nad 
velikovškimi Slovenci, ki so s svojo politiko perspektive cerkvenega 
stolpa z debelo črto prekrižali naša pričakovanja in upravičena upanja 
in so s svojim presežkom 38 glasov vse razbili. Da so pri tem sami 
oškodovani, o tem naj kar sami pri sebi obračunajo,« je zaključil 
navedeni komentar.81
Reagiranje socialdemokratskega glasila je prav značilno za odnos 
nemške socialne demokracije na Koroškem do slovenskega nacio­
nalnega vprašanja. Namesto da bi se zamislila nad nacionalnim mo­
mentom, za katerega so prav te volitve tako jasno pokazale, da ga 
ne gre zanemarjati, so svojo jezo in razočarano ogorčenje obrnili 
proti »velikovškim Slovencem« (to je proti slovenskemu katoliškemu 
političnemu društvu), ki se niso že vnaprej vdali v usodo, ki jim jo 
je bila pripravila razdelitev volilnih okrajev in so se kljub skrajno 
neugodnim pogojem vendarle skušali politično uveljaviti. Če bi bili 
socialdemokrati v tem volilnem okraju nacionalni moment upoštevali 
vsaj toliko, kolikor so to storili v beljaškem, kjer je Riese nastopal 
za enakopravnost Slovencev na Koroškem, bi tudi tukaj Eich ne­
dvomno dobil tistih 38 glasov, ki so postali pogubni za njegov mandat, 
a katere so Slovenci prav zaradi nacionalnega preudarka raje dali 
Ellersdorfer ju. Med vsemi poročili o volilni agitaciji v velikovškem 
volilnem okraju pa ni najti niti enega, iz katerega bi se dalo razbrati, 
da bi socialno demokratski kandidat kakor koli napovedal upošteva­
nje nacionalnih pravic slovenskih volivcev.
Kako globoko je bilo razočaranje in malodušje, ki se je po tem 
rezultatu polotilo socialdemokratskih volivcev zaradi zgrešene politič­
ne špekulacije socialdemokratskega vodstva, kaže tudi izid ožjih vo­
litev. Spričo socialdemokratske podpore je nemško nacionalni kandidat 
moral seveda zmagati, število zanj oddanih glasov pa ne znaša niti 
vsote nemško nacionalnih in socialdemokratskih glasov pri prvih
24 Narodna politična zavest na Koroškem
369
volitvah: 2791 glasov za Nageleja, v primerjavi s 3262 nemško nacio­
nalnimi in socialdemokratskimi glasovi pri prvih volitvah, razlika 
je 471. Najmanj ena tretjina socialdemokratskih volivcev je to pot 
ostala doma ali pa je kljub strankinemu navodilu glasovala za sloven­
skega kandidata. Ellersdorfer je namreč kljub temu, da ga ni podprla 
nobena druga politična stranka, pridobil 350 glasov (1897 nasproti 
1547 pri prvih volitvah) in to v veliki večini prav v slovenskem veli­
kovškem sodnem okraju (237).
Slovenska politična organizacija je kljub svojemu klerikalnemu 
konservativnemu značaju kot edina predstavnica slovenstva na tem 
področju dosegla nepričakovan uspeh in močno politično afirmacijo. 
Seveda pa je zaradi razdelitve volilnih okrajev tudi ta izredni napor 
in politični uspeh brez haska izginil v pesku in je konec koncev na 
narodno zavest slovenskih volivcev vplival le pogubno.
Ugotoviti je treba, da so na slovenskem področju nemški nacio­
nalci v svoji volilni agitaciji morali upoštevati slovenski značaj voliv­
cev ne samo s tem, da so izbrali primernega kandidata, marveč tudi 
z agitacijo v slovenskem jeziku. To tako v slovenskem volilnem okraju 
kot tudi izven njega. Posebno vlogo v tej agitaciji je imel Karel Lin­
hart, urednik »Štajerca«, ki pa je sam bil doma s Kranjskega (Kočev­
je). V Rožu sta agitirala v slovenskem jeziku še žihpoljski župan 
Lutschounig in pa župan Krassnig iz Svetne vesi. Kot agitatorji za 
nemško nacionalno stranko v slovenskem jeziku so se pokazali tudi 
učitelji.
V Bistrici v Rožu je 2. aprila govoril Lutschounig v slovenskem 
jeziku o vprašanju hlapcev, o dveletnem vojaškem roku, o uradovanju 
in proti ravnanju duhovnikov.82 — 21. aprila je govoril v Svečah spet 
Lutschounig v slovenskem jeziku na nemško nacionalnem volilnem 
shodu.83 8. aprila je bil, kot poudarja nemško nacionalno glasilo, prvi 
nemško nacionalni volilni shod v Št. Jakobu v Rožu, kamor se doslej 
taki agitatorji javno še niso prikazali. Kandidat Kirchmayr je govoril 
o gospodarskem izboljšanju kmečkega stanu, starostnem zavarovanju 
hlapcev in dekel, o bodočem razmerju obeh državnih polovic. Urednik 
»Freie Stimmen« Dobernig je »v jedrnatih besedah« in »na jasen na­
čin« slovenskim volivcem zagotavljal, da nemški naprednjaki nikakor 
niso sovražniki Slovencev. Urednik Linhart pa je v svojem slovenskem 
nagovoru napadel hujskaško politiko duhovnikov, nastopil za tesno 
strnitev Slovencev z Nemci in poudarjal, da so oboji odvisni drug od
370
drugega in se vendar ne bodo po neumen med seboj bojevali. Čeprav 
sam Kranjec, se ni prav nič obotavljal, da ne bi v svojem nastopu 
napadal »kranjske hujskače«, ki hočejo motiti narodnostni mir na 
Koroškem.84 Severno od Drave v velikovškem sodnem okraju pa je 
zabeležen nemško nacionalni volilni shod v Vovbrah 20. aprila, na 
katerem je bila sprejeta v nemškem in slovenskem jeziku spisana reso­
lucija za Nageletovo kandidaturo.85 Nemški nacionalci so torej za 
svojega kandidata pridobivali glasove slovenskih volivcev v slovenskem 
jeziku, rotili so jih, naj zanje glasujejo v imenu nemško slovenskega 
sodelovanja in gospodarske povezanosti in trdili so, da nikakor niso 
sovražniki Slovencev.
Kakor hitro pa so volitve minule, se nemško nacionalni list prav 
nič ni pomišljal šteti glasove, ki jih je nemški kandidat Seifritz dobil 
na slovenskem področju, enostavno kot glasove Nemcev in tako iz 
političnega izida napraviti zaključek o etničnem jezikovnem sestavu 
prebivalstva: »V tako imenovanem slovenskem okraju ... je nemški 
kandidat dobil zelo pomembno manjšino glasov, kar spet pokaže, da 
na Koroškem ni nobenega strnjenega slovenskega jezikovnega ozem­
lja.«86 Ta postopek je tipičen za odnos nemških nacionalistov na Koro­
škem do slovenskega elementa za tedanjo in vso poznejšo dobo: kadar 
so potrebovali glasove, so Slovence priznali, ko pa je potreba minula, 
so slovenske glasove šteli kot nemške.
Pregled volitev 1907 prinaša naslednje zaključke:
1. Vse stranke so morale v volilni agitaciji in taktiki priznavati 
slovenski značaj volivcev ne samo v okviru slovenskega volilnega okra­
ja, marveč po vsem slovenskem etničnem ozemlju na Koroškem.
2. Nenaravno razkosanje slovenskega etničnega ozemlja na volilne 
okraje v kombinaciji z nemškim ozemljem je omogočilo slovenski 
katoliški slogaški stranki samostojno kandidaturo samo v enem volil­
nem okraju. V vseh drugih volilnih okrajih je slovenska politična 
organizacija bila prisiljena stopati v volilne dogovore z drugimi stran­
kami (nemško krščansko socialna in socialdemokratska) ali pa svoje 
glasove oddati le kot števne glasove (Celovec okolica, Celovec mesto). 
Slovensko politično vodstvo je bilo prisiljeno svojim volivcem na raz­
ličnih področjih izdajati popolna nasprotujoča si navodila, tako da so 
slovenski volivci pri teh volitvah zavestno oddali glasove prav vsem 
štirim političnim strankam, ki so nastopale v volilnem boju (slovenska
2%*
371
katoliško slogaška, nemška krščansko socialna, socialdemokratska in 
nemško nacionalna)! Takšno absurdno taktiziranje, načelno in ideo­
loško popolnoma protislovno usmerjanje slovenskih volivcev na različ­
nih sektorjih razkosanega slovenskega ozemlja je moralo pogubno 
vplivati na slovensko politično zavest volivcev. V ostri luči je osvetlilo 
popolno brezperspektivnost samostojnega političnega nastopanja izven 
slovenskega volilnega okraja. V vseh mešanih volilnih okrajih so Slo­
venci bili prisiljeni v bodoče svoje politično delovanje in nastopanje 
uravnavati v zvezi z nemškimi strankami, kar je seveda lahko imelo 
za posledico samo rahljanje discipline slovenskih volivcev kot celote. 
K temu je še pripomoglo dejstvo, da se niti slovensko katoliško slo­
gaško vodstvo pri svojem taktiziranju ni ravnalo prvenstveno po nacio­
nalnih interesih (podpora nemškemu nacionalcu Kirschnerju v celov­
škem volilnem okraju proti socialdemokratu Lukasu).
3. V letu 1907 se je izkazalo, da je vpliv slovenske politične orga­
nizacije na svojo naravno etnično bazo po vsem slovenskem področju 
bil veliko močnejši kot pa so to kazali rezultati poprejšnjih volitev na 
osnovi okrnjene volilne pravice. Predvsem se je izpričala trdna slo­
venska orientacija slovenskega volilnega okraja. Slovenska stranka je 
v vrstah svojih volivcev štela še velik del oseb, ki bi po svojem social­
nem položaju sodili k socialdemokratom. Tak vpliv slovenske politične 
organizacije na potencialne socialdemokratske volivce se je izkazal 
tudi izven slovenskega volilnega okraja, in sicer v beljaškem okraju v 
pozitivnem smislu (kumuliranje slovenskega in socialdemokratskega 
vpliva), v velikovškem sodnem okraju pa v negativnem smislu (slo­
venska stranka odvzema socialnim demokratom glasove). Slovenski 
volivci so nastopili kot potencialni odločilni faktor pri ožjih volitvah 
tudi v celovški okolici, kar pa zaradi posebnega političnega manevra 
(umik nemško nacionalnega kandidata Kirschnerja) ni prišlo do 
veljave. V ziljskem volilnem okraju je imela slovenska stranka kljub 
popolnoma brezupnem položaju sorazmerno močan vpliv na slovenske 
volivce, zlasti v slovenskih občinah šmohorskega okraja, medtem ko 
se je v občinah podkloštrskega in trbiškega okraja močno uveljavljal 
vpliv socialne demokracije. Slovenski sodni okraj Rožek, pritaknjen 
nemškima sodnima okrajema Feldkirchen in Millstatt v eno volilno 
enoto, je glasoval z veliko večino po navodilu slovenske stranke. V volil­
nem okraju Wolfsberg so slovenski volivci strnjeno podprli nemškega 
krščansko socialnega kandidata.
372
4. Socialna demokracija, je na Koroškem pri teh volitvah izkazala 
močan vpliv na podeželje, zaradi česar je v povprečju dosegla večji 
volilni odstotek kot pa je odstotek delavstva, zaposlenega v trgovini, 
obrti in industriji. Takega vpliva na slovenskem področju praviloma 
še ni uveljavljala. Močne pozicije na podeželju je imela samo tam, 
kjer je slovenska politična organizacija socialne demokrate bodisi ne­
posredno podprla (beljaški volilni okraj) ali pa tam, kjer bistvenega 
nasprotovanja med slovensko politično organizacijo in socialnimi de­
mokrati ni bilo (ziljski volilni okraj). Kjer pa je prišlo do direktne 
konkurenčne borbe med slovenskim in socialdemokratskim kandidatom 
(sodni okraj Velikovec), socialni demokrati niso dosegli pričakovanih 
uspehov. Slovensko nacionalno vprašanje je očitno pomenilo rezervo 
za socialdemokratsko stranko, tako da bi si ta ob primernem upošte­
vanju tega vprašanja lahko zagotovila že tedaj tri trdne mandate (Be­
ljak, Celovec-okolica, Velikovec) v perspektivi pa še četrtega (Bo­
rovlje). Koroška socialna demokracija ni čutila potrebe, da bi se s tem 
vprašanjem kaj več pečala.
5. Nemški nacionalci so s svojim bojem za mandat v slovenskem 
volilnem okraju zanikali veljavnost nacionalnega kompromisa za ko­
roško področje in skušali doseči nemški politični značaj cele dežele. 
Na slovensko področje v okviru slovenskega političnega okraja in izven 
njega so prodirali ob podpori oblasti (velikovški okrajni glavar Klebel) 
in svojih gospodarskih in kulturnih pozicij v deželi. Prav posebno pa 
so uporabljali demagoško agitacijo v slovenskem jeziku, ki naj bi slo­
venske volivce prepričala o tem, da z nemško nacionalne strani v na­
rodnostnem pogledu niso ogroženi. Nemškim nacionalcem se je posre­
čilo, da so si pridobili znaten vpliv med slovenskimi volivci tudi izven 
mestnih središč. Politični uspeh so po volitvah tolmačili kot dokaz, da 
na Koroškem ni strnjenega slovenskega etničnega področja.
6. Volilni izid v celoti je pokazal, kako velik diskriminacijski uči­
nek je imela za Slovence volilna reforma 1. 1907 s svojo razdelitvijo 
volilnih okrajev. Za pridobitev enega mandata na Koroškem je tedaj 
bilo potrebno povprečno 3142 glasov. Po navodilih slovenske stranke 
je bilo oddanih 9441 glasov.87 To bi pomenilo vsaj tri državnozborske 
mandate. Dejansko pa so Slovenci dobili le enega samega.
Volitve v deželni zbor leta 1909 so potekale še po volilnem redu 
iz leta 1902, to je po kombinaciji kurialnega sistema in pa splošne 
volilne pravice v četrti kuriji. Slovenski kandidati so bili postavljeni
373
tudi to pot samo v tretji, kmečki, in pa četrti, splošni kuriji. Značil­
nost teh volitev je, da so potekale v skrajno zaostrenem nacionalnem 
boju v času po aneksijski krizi.
V politični strukturi nastopajočih strank ni bilo bistvene spremem­
be, čeprav so znotraj nemškega in slovenskega tabora nastajali razni 
premiki. Za nemško stran ta, da je fevdalna veleposest dokončno opu­
stila svoje quasi kozmopolitsko zadržanje, zaradi katerega je slovenska 
politika na Koroškem v njej včasih videla celo zaveznika, in da je 
docela prešla na nemško nacionalistično stran. Poslanec veleposesti 
grof Eichelburg — Labia je bil izvoljen na podlagi nemško liberalnega 
programa in se je izjavil za varovanje nemške nadvlade na Koroškem.88 
Vseh deset mandatov veleposesti je odslej bilo v rokah nemško nacio­
nalne stranke, medtem ko so v prejšnjem deželnem zboru trije man­
dati v tej kuriji še pripadali tkim. ustavoverni, fevdalno kozmopolitski 
stranki. Tudi nemški krščanski socialci so zdaj stopili stoodstotno na 
stran nemškega nacionalizma. Glede na to, da so slovenski klerikalci 
odklonili udeležbo na avstrijskem katoliškem shodu, sta »Grazer Volks­
blatt« in »Kärntner Tagblatt« pisala, da je to treba vzeti kot dokaz, 
da je sprava med narodi na verski podlagi nemogoča.85
Na slovenski strani se v katoliškem političnem društvu zaključuje 
proces klerikalizacije. Društvo je tik pred svojo vključitvijo v Slo­
vensko ljudsko stranko. Slogaštvo je definitivno zavrnjeno in spričo 
tega se je oblikovala majhna skupina slovenskih liberalcev s svojim 
glasilom »Korošec«, ki pa se pri teh volitvah ni odločila za samostojno 
kandidaturo. Podpirala je kandidate katoliškega političnega društva.50
Stališče socialne demokracije je slejkoprej nespremenjeno. Poudarja 
svoj internacionalni karakter, pri volitvah pa podpira nemške nacio­
nalce. V kmečki kuriji seveda ne kandidira samostojno in daje navodilo 
svojim članom, naj v tej kuriji volijo takoj nemškega nacionalca,91 
v splošni kuriji kandidira samostojno in pri ožjih volitvah podpre nem­
ško nacionalnega kandidata.
V kmečki skupini je slovensko politično društvo postavilo svoje 
kandidate v volilnih okrajih: celovška okolica — Borovlje (Janez 
Štrukelj), Velikovec — Dobrla ves (Florijan Ellersdorfer), Pliberk — 
Železna Kapla (Franc Grafenauer), Beljak — Paternion — Rožek 
(Janez Vošpernik) in Trbiž — Podklošter (Jožef Škrbina). Od teh sta 
bila izvoljena Ellersdorfer in Grafenauer, to je v obeh narodnostno zao­
kroženih volilnih okrajih. Nemški hegemoniji prikrojena razdelitev
374
volilnih okrajev je tudi to pot odigrala svojo vlogo. Več kot polovica 
glasov za slovenske kandidate je bilo oddano izven obeh čisto sloven­
skih volilnih okrajev (1717). Vsi ti glasovi so bili že v naprej izgub­
ljeni, saj sta dva izmed narodnostno mešanih volilnih okrajev bila po 
štetju 1900 že pretežno nemška (Celovec — Borovlje in Paternion — 
Beljak — Rožek), v tretjem (Podklošter — Trbiž) pa sta oba občevalna 
jezika bila v ravnotežju, v ostalih dveh narodnostno mešanih volilnih 
okrajih (Šmohor — Kötschach in pa lavantinski okraj), pa slovenskih 
glasov sploh ni več mogoče posebej ugotoviti. Nemški nacionalci so na 
vsem Koroškem dobili 6790 glasov in 11 mandatov, slovenska kleri­
kalna stranka pa v petih volilnih okrajih 3737 glasov in dva mandata. 
Za en mandat so nemški nacionalci povprečno potrebovali 616 glasov, 
slovenska klerikalna stranka pa 1668 glasov. Če bi slovenska kleri­
kalna stranka za enega poslanca potrebovala enako povprečje kot nem­
ški nacionalci, bi po tem volilnem rezultatu morala dobiti pet poslan­
cev, torej tri več kot pa jih je dejansko dobila. Slovensko politično 
življenje je na vsem Koroškem z izjemo političnega okraja Velikovec 
torej bilo paralizirano celo v kmečki volilni skupini, kjer je slovenska 
klerikalna stranka zaradi svojega kmečkega značaja imela še največ 
možnosti.
Kljub takemu sistemu, ki jim je dajal vse privilegije, so se nem­
ški nacionalci še čutili na slovenskem terenu negotove. To kaže izbira 
njihovih kandidatov in pa način agitacije. Med nemško nacionalnimi 
kandidati so bili po zatrjevanju nemškega klerikalnega lista štirje 
slovenskega rodu, in sicer: Franc Kirschner (Celovec okolica — Borov­
lje), Jakob Rösch (Velikovec — Dobrla ves), Johan Gailer (Paternion 
— Rožek) in Simon Michor (Trbiž — Podklošter).92 Sloven­
sko poreklo je torej bilo odločilno za nemške nacionalce pri izbiri kan­
didatov ne samo v velikovškem volilnem okraju, kjer je bilo treba 
na slovenskem terenu obdržati pozicije, pridobljene pred osmimi leti, 
ampak tudi v treh narodnostno mešanih, v glavnem pretežno nemških 
volilnih okrajih. Da se nemški nacionalci niso usmerjali samo na nem­
ške volivce, je bilo jasno tudi to pot iz njihovega volilnega proglasa, 
ki se je obračal tudi na »domače Nemcem prijazne Slovence«.93 Posebno 
intenzivna je bila nemško nacionalna agitacija s slovenskimi govorniki 
v Rožu. Nastopali so Kirschner, urednik »Štajerca« Linhart, žihpoljski 
župan Lutschounig in pa učitelj Gornik.94
375
Nemški krščanski socialci so v vseh narodno mešanih okrajih bili 
zaradi lastne šibkosti primorani nastopati sporazumno s slovenskim 
katoliškim političnim društvom. Edino v Laboški dolini, tradicional­
nem področju konservativno klerikalnega vpliva, so se s svojima kan­
didatoma znova močno uveljavili, čemur so nekoliko prispevali tudi 
slovenski volivci v južnem obrobju volilnega okraja. Nemška Laboška 
dolina je tudi to pot pokazala, da se po svoji politični orientaciji razli­
kuje od ostalih nemških delov Koroške in da je po njej bolj sorodna 
slovenskemu delu dežele. Nemško nacionalno glasilo je to posebnost 
takole komentiralo: »Samo še nad Laboško dolino, kjer verski čut 
prebivalstva na prav nezaslišan terorističen način zlorabljajo v politične 
namene, leži še temna noč . . ,«96
Zaradi neenake volilne pravice se je socialdemokratska stranka 
lahko udeležila volitev samo v splošni skupini. Kandidirala je v vseh 
štirih volilnih okrajih te skupine. Posrečilo se ji je dobiti pri ožji vo­
litvi svoj prvi mandat v koroški deželni zbor, in sicer v narodnostno 
mešanem volilnem okrožju Paternion — Beljak — Rožek — Podklo­
šter — Trbiž. Pri prvi volitvi v tem okrožju je nastopala tudi slovenska 
stranka s svojim kandidatom Turkom, ločeno od nemških krščanskih 
socialcev, ki so imeli samostojnega kandidata. Spričo skoraj popolne 
izenačenosti glasov za nemške nacionalce (3261) in za socialdemokrate 
(3102), bi glasovi za slovenskega kandidata (1238) utegnili pri ožji 
volitvi biti odločilni, še posebej če bi se jim pridružili nemško kleri­
kalni glasovi (587). Vendar pa sta slovenska in nemška krščanska 
socialna stranka pri ožji volitvi proglasili abstinenco. Drugega jima pač 
ni kazalo, glede na to, da so socialdemokrati dali navodilo svojim 
volivcem, naj v ostalih treh volilnih okrajih, kjer je prišlo do ožje 
volitve med nemško nacionalnim in nemškim oziroma slovenskim kle­
rikalnim kandidatom, podprejo nemške nacionalce. To socialdemokrat­
sko navodilo so nemški nacionalci poplačali s tem, da so se v belja- 
škem volilnem okrožju pri ožji volitvi umaknili, tako da je socialdemo­
kratski kandidat zmagal brez konkurence. Tudi v obeh nemških volil­
nih okrožjih v splošni skupini pri ožji volitvi ni prišlo do pravega 
volilnega boja, ker so nemški konservativci proglasili abstinenco in sta 
oba nemška nacionalna kandidata zmagala brez konkurence. Tako 
je socialdemokratska podpora nemško nacionalnemu kandidatu v resnici 
prišla do veljave samo v četrtem volilnem okrožju, namreč v do 
polovice slovenskem okrožju Celovec—Velikovec, kjer sta si stala na­
376
sproti slovenski kandidat Grafenauer in nemški nacionalee von 
Metnitz.
Kljub hudemu naporu slovenske stranke in kljub temu, da je pri 
prvih volitvah dosegla relativno večino glasov, čeprav je v to volilno 
okrožje bilo vključeno mesto Celovec s svojimi 1745 nemško nacional­
nimi glasovi, so socialdemokrati ožjo volitev odločili v prid nemško 
nacionalnega kandidata. Tako se je zgodilo, da je načelna podpora 
socialdemokracije nemški ljudski stranki proti klerikalni krščansko 
socialni delovala samo v enem volilnem okrožju in tam pripomogla 
nemškim nacionalcem do zmage. To je obenem bilo edino okrožje, v 
katerem so Slovenci imeli izglede na uspeh. Nemška socialna demokra­
cija na Koroškem v ožjem volilnem boju med Metnitzom in Grafe­
nauerjem v tem volilnem okrožju, nikakor ni videla aspekta boja slo­
venskega življa za enakopravnost v deželi in ni imela za potrebo, da 
bi pomislila vsaj na abstinenco, kakršno je za podoben primer name­
ravala še pred dvema letoma.
Neposredni učinek takšnega volilnega ravnanja koroške socialde­
mokracije je bil, da so nemški nacionalci v splošni skupini s povprečno 
po 6258 glasovi pridobili tri mandate, Slovenci s 7280 glasovi pa nobe­
nega. Nov udarec politični konsolidaciji slovenskega življa v deželi.
Razume se, da tudi slovenska klerikalna politika na Koroškem ni 
bila takšna, da bi vzpodbujala socialdemokrate k večjemu upoštevanju 
slovenskega problema. »Korošec« je objavil značilen odgovor nekega 
koroškega nemškega socialdemokrata na očitek, da so socialdemokrati 
pri zadnjih deželnozborskih volitvah glasovali za kapitalista Metnitza 
proti Grafenauerju: »Eden najmerodajnejših slovenskih politikov ko­
roških (dr. Lambert Erlich, op. pis.) je nekoč izjavil, da bi izdalo slo­
vensko politično društvo v slučaju ožje volitve med nemškim klerikal­
cem in slovenskim socialdemokratom parolo za nemškega klerikalca; 
kako pa morete nam zameriti, če smo zaradi tega tudi mi pri zadnjih 
deželnozborskih volitvah nastopili proti nazadnjaškemu Grafenauerju 
za naprednjaka Metnitza?«96 Znana je tudi izjava Lamberta Erlicha 
iz tega obdobja, da se Slovencem na Koroškem najavlja nov sovražnik, 
namreč slovenska socialna demokracija.
Grafenauerja so v splošni volilni skupini res podprli nemški krščan­
ski socialci. Vendar je narodni vidik njegove kandidature in volilni 
boj zanjo imel tako izrazito pretežnost nasproti strankarsko ideološke­
mu, da je edino s tem mogoče razlagati presenetljivo močno uveljav-
377
Ijanje slovenskega katoliškega političnega društva na vsem sloven­
skem področju tega volilnega okraja. Saj so to pot dosegle absolutno 
večino celo slovenske občine, ki leže na obrobju in ki so že dolgo časa 
veljale kot liberalna domena (Ruda, Tinje, Važenberk, Otok, Med- 
gorje) ali pa kjer se je nemškim liberalcem zaradi posebnih lokalnih 
pogojev uspelo že dolga desetletja vzdrževati v stalni večini (Dobrla 
ves, Galicija). Tudi volivci, ki so pri prvih volitvah glasovali za so­
cialdemokrate, so čutili, da gre to pot za kaj več kot pa zgolj za pre­
prost boj med liberalcem in klerikalcem. Pregled podrobnih rezultatov 
ožje volitve pokaže, da znaten del socialdemokratskih volivcev ni ubo­
gal navodila svojega strankinega vodstva in ni glasoval za nemškega 
nacionalca, v nekaterih primerih pa je volil kar Grafenauerja. Najzna­
čilnejši je primer Prevalj, kjer so pri prvi volitvi socialdemokrati do­
bili absolutno večino glasov (51,85 %), Slovenci pa 38,62 % glasov. 
Pri ožji volitvi je v tej občini dobil večino Grafenauer, skupno število 
glasov za Metnitza pa je bilo manjše kot je bilo število samo socialde­
mokratskih glasov pri prvi volitvi. Ne more biti dvoma, da je pri odlo­
čitvi socialdemokratskih volivcev odločil narodnostni moment. V dru­
gih treh občinah Mežiške doline je slovensko socialdemokratsko orga­
nizirano delavstvo le nerado in nepopolno sledilo direktivi strankinega 
vodstva in se v znatni meri abstiniralo. Drugače se ne bi mogli poja­
sniti nenavadnega pojava, da je Metnitz pri ožji volitvi dosegel v teh 
treh občinah manjše število glasov, kot pa znaša vsota nemško nacional­
nih in socialdemokratskih glasov pri prvih volitvah, saj izkazujejo 
ožje volitve zaradi intenzivnejše in bolj koncentrirane volilne 
borbe navadno povečano število glasov pri vseh udeleženih strankah 
(Guštanj 133 glasov pri ožji volitvi proti 194 glasovom pri prvi volitvi; 
Črna 174 proti 191; Mežica 278 proti 282). Narodnostni pomen boja 
med Metnitzom in Grafenauerjem je bil občuten celo v neposredni 
bližini Celovca. V občini Št. Martin pri Celovcu je Grafenauer pri 
ožji volitvi dobil večino, število nemško nacionalnih in socialdemokrat­
skih glasov pa se je močno zmanjšalo (od 84 pri prvi volitvi na 54 pri 
ožji). V občini Žrelec je pri ožji volitvi Grafenauer tudi dosegel večino, 
skupno število nemško nacionalnih in socialdemokratskih glasov pa je 
stagniralo. Celo v najmočnejši socialdemokratski občini Št. Rupert pri 
Celovcu, v kateri je socialdemokratska večina pri prvi volitvi znašala 
nad 80 % glasov, opažamo podoben pojav. V tej izrazito delavski ob­
čini, kjer je slovenski element bil zelo močno zastopan (čeprav ga se­
378
veda ljudska štetja niso izkazala), je pri ožji volitvi za Metnitza bilo 
oddanih le 392 glasov, nasproti 563 nemško nacionalnih in socialdemo­
kratskih glasov pri prvi volitvi. Podobno tudi v drugi najmočnejši 
socialdemokratski občini Št. Peter pri Celovcu, kjer je etnični sestav 
delavskega elementa bil podoben kot v Št. Rupertu: za Metnitza pri 
ožji volitvi le 189 glasov proti 240 glasovom pri prvi volitvi. Da tukaj 
ne gre za kakšno posebno zoprnost Celovčanov oziroma prebivalcev 
celovških predmestij proti Metnitzu, kaže dejstvo, da je v mestni občini 
Celovec število glasov za Metnitza pri ožji volitvi bilo znatno večje 
od skupnega nemško nacionalnega in socialdemokratskega števila gla­
sov pri prvi volitvi (2481 pri ožji volitvi proti 2225 pri prvi volitvi). 
Tudi to pot se je izkazalo, da narodni čut slovenskega delavstva na 
Koroškem še ni otopel, da klic po enakopravnosti Slovencev na Koro­
škem, kljub temu da je prihajal iz ust klerikalne stranke, zanj ni 
bil brez zvena. V določenih trenutkih je narodni moment zanj bil še 
vedno odločilnejši od strankarske discipline v delavski, a nemški orga­
nizaciji. Metnitzovo zmago je odločil nemški socialdemokratski delavec.
Državnozborske volitve leta 1911 so zadnje splošne volitve pred 
koncem avstroogrske monarhije. Nacionalna in razredna nasprotja na 
Koroškem so se močno stopnjevala in postajalo je vse bolj očitno, da 
v okviru vladajočega sistema niso rešljiva.
Glavna značilnost položaja leta 1911 na Koroškem je velika napa­
dalnost nemških nacionalcev, ki so se usmerjali k temu, da nacionalna 
in socialna vprašanja na Koroškem nasilno presekajo in uveljavijo 
izključno nemški nacionalni in razredni privilegij. V tem pogledu so 
koroški nemški nacionalci šli dalje od taktičnih ciljev nemško nacio­
nalne centrale na Dunaju. Odklanjali so vsakršno omejevanje svojega 
političnega monopola, še posebej pa vsako možnost zveze z nemškimi 
krščanskimi socialci, o kateri sta se dogovarjali nemško nacionalno in 
nemško krščansko socialno vodstvo na Dunaju. Koroško vodstvo Nem­
ške ljudske stranke je 10. aprila sporočilo vodstvu na Dunaj: »Glede 
na naše strankarsko politične razmere in na podlagi sporočil zaupnikov 
iz posameznih volilnih okrajev, ki se opirajo na to, da koroški krščan­
ski socialci v vseh bistvenih stvareh podpirajo nacionalne Slovence, 
medtem ko imajo za Nemcem prijazne Slovence samo nasprotstvo, v 
odločilnem trenutku pa so prostovoljno dali volilno pomoč socialdemo­
kratskemu kandidatu, smo sklenili: koroški nemški liberalci ne morejo 
stopati v kompromisna pogajanja.«97 Navedena utemeljitev kaže, da
379
I
stranke pri tem sklepu niso vodili kaki idejni ali načelni preudarki, 
marveč zgolj položaj politične moči tega ali onega. Obenem se v njej 
izraža tudi novo stališče nemških nacionalcev do socialdemokratov na 
Koroškem. To so prve volitve, pri katerih si socialna demokracija in 
nemški liberalci med seboj ne pomagajo, marveč stoje v konkurenč­
nem boju. Postojanke, ki so si jih nemški nacionalci pridobili na Ko­
roškem v veliki meri prav s pomojo socialne demokracije, se zde do­
volj močne, da ne potrebujejo več socialdemokratske podpore, menijo, 
da je nastopil trenutek, ko lahko obračunajo tudi s svojim razrednim 
nasprotnikom.
Tokrat je tudi koroška socialna demokracija izkusila vse metode 
političnega pritiska, terorizma, gospodarskega izsiljevanja, podkupova­
nja, zlorabljanja upravnega aparata itd., katere so nemški nacionalci 
doslej v volilnih bojih tako obilno uporabljali proti svojim političnim 
nasprotnikom, nemškim krščanskim socialcem, predvsem pa proti slo­
venski politični organizaciji. Nemški socialni demokrati, ki so v prejš­
njih volilnih bojih stali ramo ob rami z nemškimi nacionalci ali pa so 
vsaj sklepali medsebojno strpnost, so morali pri teh volitvah spoznati, 
da želje in volja volivcev niso tiste, ki na Koroškem odločajo v poli­
tičnem življenju, ampak da odločilna beseda pripada nemškemu vla­
dajočemu meščanstvu. Dokumentarnega značaja za to je ocena metod 
nemškega nacionalizma, ki jo je socialdemokratsko glasilo napisalo po 
volitvah: »Terorizem, izsiljevanje in posiljevanje, združeni z najhuj­
šim volilnim sleparstvom, to so bila orožja nemških nacionalcev, s kate­
rimi so se bojevali proti socialdemokratom . . . Nemški nacionalci so 
zlorabili vse občinske urade za svoje volilne namene, uporabili so šolske 
otroke za razdeljevanje letakov, učitelji pa so opravljali nacionalno 
biriško službo. Socialdemokratskim volivcem niso hoteli izročati glasov­
nic. Slovenske in klerikalne kmete so nemški liberalci z denarjem, 
obljubami, grožnjami in izsiljevanjem vseh vrst prisilili voliti nemško 
nacionalno. Nemško nacionalni agitatorji so uporabljali slovenski jezik, 
stisnili so vsakemu slovenskemu volivcu roko, samo da bi pridobili slo­
venske in črne glasove. — Uspehi nemških nacionalcev pri ožjih vo­
litvah na Koroškem so zmaga podlosti, zmaga brezprimernega tero­
rizma, kronanje prostaštva v največji potenci . . . Omenimo naj še, da 
so nemško nacionalni agitatorji pred očmi žandarmerije trgali social­
demokratskim volivcem glasovnice iz rok in jim vsiljevali nacionalne. 
Socialno demokratske zaupnike so dejansko ogrožali, tepli in prega­
380
njali. Z eno besedo: gališke volitve; Pljujemo na takšno nemško svobo­
domiselnost!«58
Glavno breme nemško nacionalnega pritiska je morala prenesti 
slovenska klerikalna stranka v boju za edini slovenski mandat na Ko­
roškem. Nemški nacionalci so se na vso moč potrudili, da bi si pri­
boj evali slovenski volilni okraj. Namesto pri prejšnjih volitvah pro­
padlega Seifritza, ki je bil predstavnik nemškega vaškega kapitali­
stičnega elementa, so to pot izbrali človeka, ki je bil slovenskemu kmeč­
kemu volivcu bližji v dvojnem pomenu: bil je istega materinega jezika, 
po svoji poklicni dejavnosti pa zvezan s problemi kmečkega gospodar­
stva. To je bil slovenski potovalni učitelj koroške kmetijske družbe 
Vincenz Schumy, človek, kateremu je bila namenjena tako sijajna 
kariera v taboru nemškega nacionalizma. V slovenskem volilnem okraju 
je bil postavljen za kandidata dne 7. maja 1911.
Uvod v politično kampanjo je bil silovit nemški pritisk ob izvedbi 
ljudskega štetja konec leta 1910. Ljudsko štetje, sicer akt stvarnega 
ugotavljanja dejstev, se je na Koroškem področju ob vpisovanju ru­
brike o občevalnem jeziku spremenilo v nacionalno politično kampanjo, 
v boj za afirmacijo nemštva v deželi, kakršnega Koroška dotlej še ni 
doživela. Pomembno je dejstvo, da je deželna uprava z največjim pou­
darkom stopila na stran nemškega nacionalizma in v tem zaostrenem 
položaju razpustila 9. I. 1911 Katoliško politično in gospodarsko dru­
štvo za Slovence na Koroškem in naročila vsem občinskim upravam in 
žandarmerijskim postajam, naj skrbno pazijo, da ne bi društvo nada­
ljevalo svoje dejavnosti v kakršni koli obliki." To nasilno dejanje je 
seveda moralo vplivati tudi na izid volitev. Slovensko politično društvo 
je bilo v času volitev potisnjeno v ilegalo, znova je bilo dovoljeno šele 
septembra 1911.
Polom Centralne zadružne blagajne v Celovcu je bil drugi močni 
protiklerikalni argument, ki so si ga s spretnim izrabljanjem gospo­
darskih težav, v katere je zabredla nemška klerikalna zadružna orga­
nizacija, ustvarili nemški nacionalci. To je bilo v letu pred volitvami 
glavno politično vprašanje in močno je omajalo zaupanje katoliških 
kmečkih zadružnikov v zadružno organizacijo. Kakor obzirno ugotavlja 
D. Dolinerjeva, nemški nacionalci oziroma njihova zadružna organiza­
cija »Landesverband«, pri pospeševanju in napihovanju afere s cen­
tralno blagajno »niso ravnali zgolj v interesu ljudske blaginje, mar­
381
več so skušali doseči tudi strankarsko politični uspeh«.100 Izdajali so 
volilne letake in brošure, v katerih so očitali krščanskim socialcem, da 
razmetavajo kmečke prihranke. Razvil se je pravcat boj med nemškimi 
nacionalci za dediščino krščansko socialnih volivcev, razočaranih zaradi 
poloma centralne blagajne. Čeprav se je polom neposredno tikal le za­
družnih organizacij na nemškem področju, saj so slovenske zadruge 
bile včlanjene v celjski zadružni zvezi, je vendar vplival tudi na slo­
vensko področje.
Schumy je v slovenskem jeziku prepričeval kmete, da je slovenski 
klerikalni stranki samo za jezikovno in šolsko hujskanje, ne pa za 
gospodarsko blaginjo ljudstva. Govoril je o vprašanjih, kako naj bo 
kmetijstvo zastopano v državnem zboru, govoril je o stvarnih potrebah 
kmetov, o gradnji cest, o ureditvi servitutov, o begu delovne sile z de­
žele itd. Nastopal je v Svečah, Svetni vesi, Kožentavri, Črni, Mežici, 
Železni Kapli, Borovljah, Selah, Prevaljah, Suhi, Libeličah, Sinči vesi, 
Rikarji vesi, Globasnici, Žitarni vesi itd.101
Koroška nemško nacionalna stranka se je v svojem splošnem volil­
nem proglasu obrnila tudi na »Nemcem prijazne Slovence«.102 Da ta 
poziv ni bil namenjen samo Slovencem v slovenskem volilnem okraju, 
ampak da je vseboval tudi priznanje slovenskega značaja volivcev v 
drugih volilnih okrajih, priča tudi volilno nastopanje nemških nacio­
nalcev.
V volilnem okraju Celovec okolica so se nemški nacionalci to pot 
pripravili na boj proti socialnim demokratom, da jim odvzamejo man­
dat v tem okraju. Izkušnje iz volilnega boja 1907, ko so slovenski 
glasovi pomenili odločilno skupino, ki ni bila prišla do izraza samo 
zaradi tega, ker so se nemški nacionalci sami umaknili iz volilnega boja 
pri ožjih volitvah, so jim narekovale posebno taktiko. Čeprav je bil 
volilni okraj po podatkih zadnjega ljudskega štetja decembra 1910 
skoraj do treh četrtin nemški (28.260 Nemcev in 10.326 Slovencev) 
so za svojega kandidata izbrali izrazitega predstavnika tkim. »Nem­
cem prijaznih Slovencev«, žihpoljskega župana Lutschouniga. Izbira 
Lutschouniga je znamenje, kako so nemški nacionalci sodili dejanske 
narodnostne razmere v tem volilnem okraju, katerega je uradna sta­
tistika spremenila že v pretežno nemškega in kako malo so bili pri­
pravljeni zanesti se na izsiljene podatke zadnjega ljudskega štetja pri 
sklepanju volilne taktike, kjer so se pač hoteli izogniti vsakemu tve­
ganju. Čemu bi jim bil sicer potreben ravno »Nemcem prijazni Slo­
382
venec«, če ne za vabo slovenskim ljudem. Lutschouniga so hoteli upo­
rabiti predvsem za pridobivanje glasov tistega očitno zelo pomembnega 
dela slovenskih volivcev v celovški okolici, ki se je nagibal k social­
demokratom in tem izbiti iz rok geslo, češ da so za Slovence v narod­
nostnem oziru bolj primerni in manjše zlo kot nemški nacionalci.
Za položaj je značilen primer socialdemokratskega zborovanja v 
Lutschounigovi domači občini Žihpolje, v kateri je zadnje ljudsko 
štetje naštelo že 70 % ljudi z nemškim občevalnim jezikom. Lutschou­
nig je poklical na pomoč za agitacijo proti socialdemokratskemu kan­
didatu Lukasu še znanega agitatorja v slovenskem jeziku, urednika 
»Štajerca«, Linharta.1“ Moral se je pač ozirati na dejanski etnični zna­
čaj volivcev v občini, za katero je privatno štetje leta 1910 ugotovilo 
98,7 °/o Slovencev, saj mu je resnični značaj občine kot domačinu bil 
seveda dobro znan. Ni se bilo mogoče ravnati po frazah, marveč po 
praktičnih potrebah in te so tedaj na Žihpoljah, kljub njihovemu 
uradno nemškemu značaju, nacionalcem še vedno narekovale, da so 
proti socialdemokratom nastopili v slovenski lupini. V tem oziru je 
značilen tudi volilni shod v Pričici ob Vrbskem jezeru, kjer so se zbrali 
volivci iz Poreč, Možberga, Dholice in Krive vrbe. V teh štirih občinah 
je uradno štetje 1. 1910 naštelo 6,5, 0,5, 37,7 in 6,2 % ljudi s slo­
venskim občevalnim jezikom. Šlo je torej za uradno čisto ponemčene 
občine, z izjemo Dholice, ki pa je tudi bila dve tretjini nemška. Pa 
vendar je v tem uradno ponemčenem področju Lutschounig na svojem 
volilnem shodu izbral za glavno snov agitacijskega govora ravno jezi­
kovno vprašanje. Nastopal je proti uvajanju slovenščine kot uradnega 
jezika s praktičnimi gospodarskimi argumenti, češ dvojna jezikovna 
uprava je predraga in bolje bi bilo ta denar uporabiti za socialno za­
varovanje. Urednik »Freie Stimmen« Lackner je v svojem govoru tudi 
poudarjal prijateljstvo med Nemci in »Nemcem prijaznimi Slovenci« 
na Koroškem. Kot nasprotni govornik je nastopil nek socialni demo­
krat, ki je tudi govoril o nacionalnem vprašanju in takole formuliral 
svoje stališče: »Nemško in slovensko, to je vseeno, pustite tudi Sloven­
ce naj žive; glavna stvar je denar in želodec, kdor je proti davkom, 
ta je mož zame.«101 Prizadevnost, s katero so se nemški nacionalci ukvar­
jali z nacionalnim vprašanjem v svoji volilni agitaciji v uradno ponem­
čenem področju severozahodno od Celovca, dokazuje, da je med prebi­
valstvom to vprašanje še vedno obstajalo.
383
Sploh so se nemški nacionalci v celovškem volilnem okraju trudili, 
da ne bi Slovencev preveč razdražili proti sebi. Socialdemokratski list 
je celo pisal, da so nemški nacionalci Slovence prosili za pomoč pri 
volitvah.103 Potrdila za takšno neposredno dogovarjanje s slovenskim 
političnim vodstvom sicer ni nikjer najti, vendar pa je očitno, da so 
nemški nacionalci za primer, ko bi njihov kandidat prišel v ožjo vo­
lilno tekmo s socialdemokratskim kandidatom v celovški okolici, sku­
šali doseči, da bi se ponovil položaj iz leta 1907, ko so slovenski poli­
tični voditelji dali geslo za nemško nacionalnega kandidata. Vsekakor 
je značilno, da so »Freie Stimmen« proti svoji navadi čisto stvarno 
poročale o slovenskem volilnem shodu v Bilčovsu, kjer je kandidat 
Podgorc dejal, da ne računa na uspeh in da gre pri njegovi kandida­
turi samo za ugotovitev moči slovenske stranke. V tem poročilu so 
Podgorca celo pohvalile, da je bil pravičen do Lutschouniga, obenem 
pa so namigovale na volilni dogovor z njim.106
Tudi v velikovškem volilnem okraju, kjer so nemški nacionalci 
spet kandidirali Nageleja, so smatrali za potrebno, da mu v slovenskem 
delu okraja postavijo ob stran tudi človeka slovenskega jezika. V ta 
namen so izbrali grebinjskega posestnika Glantschniga (pozneje, leta 
1927, prvega deklariranega »vindišarja« ), ki je na nemško nacional­
nem volilnem shodu v Grebinju o sebi poudaril, da je »deutschfreund­
licher slowenischer Bauer« in agitiral za Nageleja.107
V beljaškem volilnem okraju, kjer je kandidatura bila prepuščena 
Vsenemcu Angererju, se je ta na shodu v Bačah trudil, da bi si pri­
dobil tudi glasove Slovencev.108
Socialni demokrati so za te volitve sklenili, da nemški nacionalci 
zanje ne pridejo v poštev pri ožjih volitvah, ker skupaj s krščanskimi 
socialci podpirajo Bienerthovo strankarsko vlado, ker zagovarjajo vla­
danje s pomočjo paragrafa 14 in ker v nasprotju s socialnimi demokrati 
podpirajo militarizem.109
Zaradi takega stališča so jim nemški nacionalci takoj očitali, da 
izdajajo in zanikajo nemške nacionalne interese. Volilni proglas koro­
ške socialne demokracije je na to reagiral: »Ne dajte, da bi vas zmedle 
nacionalne fraze! Zavestna in perfidna laž jc, da mi socialdemokrati 
zanikamo svojo narodnost. Kjer je nemška kultura ogrožena, jo bo 
socialna demokracija vedno znala varovati. Resnični škodljivci nem­
škega naroda so nemški nacionalci, ki imajo za ljudstvo namesto go­
spodarskega in socialnega dela samo fraze. Že dolga leta so si prisva-
384
n
Slovenska Koroška v dobi splošne volilne pravice (1907—1911). Volitve v državni zbor 1. 1907 
in 1911, deželne volitve 1909 v splošni kuriji (ožja volitev). (1) Občine z absolutno večino 
slovenske klerikalne stranke, (2) občine z relativno večino slovenske klerikalne stranke 1. 1907 
ali 1909 ali 1911. = (3) Občine z absolutno večino socialnodemokratske stranke 1. 1911, 
(4) občine z relativno večino socialnodemokratske stranke 1. 1911, (5) občine z absolutno 
skupno večino socialnodemokratske in slovenske klerikalne stranke. Z letnicami so označene 
občine s slovensko konservativno večino v splošni kuriji pri prejšnjih volitvah. Občina Blače 
je dobila slovensko klerikalno večino pri nadomestnih volitvah.
jali izključni privilegij za reševanje nemškega naroda v Avstriji — 
in mar nemški narod kaj čuti o svoji rešitvi s pomočjo nacionalcev?«110 
Koroško socialdemokratsko vodstvo se je tukaj prvič proglasilo za na­
cionalno stranko, in sicer nemško, kajti nobene besede ni imelo za za­
ščito slovenske nacionalne kulture in politične enakopravnosti.
Vendar je socialna demokracija še vedno obdržala svoj neoporečni 
odnos do slovenskega volilnega okraja. Tudi to pot je tu kandidirala 
slovenskega socialnega demokrata, in sicer Ignaca Sitterja, rudarskega 
tajnika v Trbovljah.111 Dala pa mu je veliko manj poudarka kot svoj 
čas Etbinu Kristanu, čeprav je postopek Sitterjevega kandidiranja iz­
vedla tudi z zborovanji na terenu.112 Sitter sam se na Koroškem v volilni 
agitaciji skoraj ni prikazal, socialdemokratsko glasilo je v opravičilo 
navajalo, da je zaradi težke bolezni vezan na dom.113
V velikovškem volilnem okraju je kandidiral spet Eich. Ni videti, 
da bi bilo socialdemokratsko vodstvo napravilo kake zaključke iz voli­
tev leta 1907 v tem okraju in ni sklenilo kakega dogovora s slovenskim 
političnim društvom. Pač pa so socialdemokrati tudi to pot v beljaškem 
volilnem okraju v svoji agitaciji med slovenskimi volivci uporabljali 
narodni moment. Tako so ob že omenjenem shodu Vsenemca Ange- 
rerja v Bačah opozarjali zbrane slovenske volivce na Angererjeva izva­
janja pred nekaj dnevi severno od Beljaka, kjer je le-ta Slovence ozna­
čil kot manjvredno nacijo.114 Tudi na liberalnem shodu v Mariji na 
Zilji so socialdemokrati kritizirali nemško nacionalni odnos do Slo­
vencev.116
Za ožje volitve je koroško socialdemokratsko vodstvo svojim voliv­
cem izdalo navodilo, naj zastavijo vse moči tam, kjer v ožji volitvi na­
stopa socialdemokratski kandidat (to so bili volilni okraji Celovec- 
okolica, Velikovec — Eberstein, Rožek — Feldkirchen — Millstatt, 
Beljak), drugod, kjer pa socialdemokratskega kandidata ni, naj se 
abstinirajo (to sta bila spittalski in pa laboški volilni okraj). V praksi 
pa je stvar 'bila drugačna. V Laboški dolini, ki je veljala za tradicio­
nalno področje nemškega klerikalizma, so nemški nacionalci uporabili 
volilno ukano; izdali so ponarejen letak, v katerem je socialdemokrat­
sko vodstvo pozivalo socialdemokratske volivce, naj pri ožji volitvi 
glasujejo za nemškega liberalca. Ukana je uspela in nemški krščansko 
socialni kandidat, ki je zaradi napovedane socialdemokratske absti­
nence bil svoje zmage popolnoma gotov, je bil poražen, odločili so so-
25 Narodna politična zavest na Koroškem
385
cialdemokratski glasovi, oddani nakljub sklepu strankinega vodstva."'’ 
Pokazalo se je, da je socialdemokratski volivec na nemškem področju bil 
že tako navajen korakati skupno z nemškimi nacionalci, da mu je 
navodilo za abstinenco bilo neobičajno in da je odmik socialdemokrat­
ske stranke od nemških nacionalcev v volilnem boju naletel na velike 
težave. Nemški nacionalci so te težave znali spretno izrabiti.
Nemški krščanski socialci so se pri teh volitvah popolnoma ločili 
od slovenskega političnega društva. Razen v slovenskem okraju so pov­
sod v nemško slovenskih volilnih okrajih postavili svoje ločene kan­
didature. Vendar so bili njihovi izgledi na uspeh prav majhni, z izjemo 
Laboške doline, kajti nemška klerikalna politika na Koroškem je pre­
življala hudo krizo zaradi poloma centralne blagajne. Bili so celo 
v zadregi za primerne kandidate, saj je njihov najsposobnejši politični 
kader zaradi tega finančnega poloma izgubil veliko ugleda.
Čeprav je že nekaj let izhajal liberalno usmerjeni »Korošec«, ki 
naj bi bil nekak zarodek liberalne slovenske stranke na Koroškem, ni 
prišlo do kandidiranja slovenskega liberalnega kandidata. V volilnem 
proglasu, ki ga je objavil »naprednim slovenskim volivcem v Rožni in 
Podjunski dolini«, je »Korošec« nastopil proti temu, da bi se slovenski 
liberalci volitev vzdržali iz protesta proti sodelovanju Grafenauerja v 
Šušteršičevem klubu. Proglas je tudi ugotovil, da noben prepričan 
Slovenec ne more voliti Schumyja. Prav tako pa tudi ne socialdemo­
krata Sitterja, in sicer zato, ker slovenskih socialdemokratov v držav­
nem zboru še ni in bi tako ta edini slovenski koroški socialdemokrat 
bil popolnoma odvisen od nemških. Proglas ugotavlja, da so socialde­
mokrati na Koroškem v narodnem oziru nasprotniki Slovencem, v go­
spodarskem oziru pa nimajo tukaj še nobenega vpliva. Proglas tudi 
zavrača misel na samostojno slovensko liberalno kandidaturo, ker bi ta 
pripomogla k zmagi Schumyja; razmerje sil je namreč takšno, da bi v 
ožjo volitev prišel Schumy, ne pa slovenski socialdemokratski kandidat. 
Volilni proglas se končuje z ugotovitvijo, da se je »večina naprednih 
zaupnikov odločila za Grafenauerja, ker jih je vodila pri tem narod­
nostna misel«.117 Sklep slovenskih liberalcev podpreti Grafenauerjevo 
kandidaturo je bil obenem njihovo zadnje samostojno politično deja­
nje. Odtlej se kot samostojna skupina niso več pojavili.
Katoliško politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koro­
škem je, kot že omenjeno, v času volilnega boja bilo prepovedano. Ra­
zume se, da je Slovenska ljudska stranka kljub temu nastopila na vo-
386
litvah. Svojo agitacijo je okrepila s tem, da je v volilnem obdobju 
list »Mir« izhajal po dvakrat na teden. Sklenjena je bila samostojna 
kandidatura v volilnih okrajih Celovec okolica, Velikovec, Beljak 
in pa Celovec mesto in pa seveda v slovenskem volilnem okraju, kjer 
je spet kandidiral Franc Grafenauer. Ustanovljen je bil osrednji volilni 
odbor za Koroško. Njegov volilni proglas se je usmerjal izključno proti 
nemškim nacionalcem in značilno je, da socialna demokracija v njem 
sploh ni omenjena. Pač pa se je prvič obračal tudi na slovenske de­
lavce: »Poživljamo tudi slovenske delavce in one Slovence, ki sicer 
ne bi bili pristaši Slovenske ljudske stranke! V tako važnem trenotku 
je treba pozabiti vsaktero nesporazumljenje, je treba zapostaviti vse 
postranske težnje. Hlapec in delavec imata pri volitvi enako pravico 
z vsakim drugim! Kakor v svetišču, v cerkvi, smo vsi enaki na volišču! 
Delavci, kar vas je poštenih slovenskih mož, tudi vas pričakuje sloven­
ska domovina! . . . Naš nastop naj bo glasen ugovor zoper krivično 
razdelitev volilnih okrajev, naj bo glasen klic našega ljudstva, ki ne bo 
mirovalo, dokler mu nestrpni nemški sosed ne prizna in pusti njegovih 
svetih ljudskih pravic!«118
Tudi slovenski osrednji volilni odbor je imel težave s svojimi 
kandidati zaradi poloma nemške centralne blagajne v Celovcu. Va­
lentin Podgorc, ki je najprej kandidiral v volilnem okraju Celovec 
okolica, se je kot odbornik centralne blagajne v konkursu moral svoje 
kandidature odreči in ga je zadnji hip zamenjal Janez Ure, župan v 
Šmartnem pri Celovcu. Razume se, da je to imelo slabe posledice za 
volilni izid.
Posebno zanimiv je primer volilnega okraja Millstadt—Feldkir­
chen—Rožek. Medtem ko so nemški krščanski socialci v tem okraju 
nastopili sami s svojim kandidatom pa slovenska stranka tega ni storila 
in je z internim sklepom podprla socialdemokratskega kandidata že pri 
prvi volitvi. Volivci slovenske stranke v rožeškem sodnem okraju so 
temu navodilu strnjeno sledili: le 8 glasov je bilo oddanih za nem­
škega klerikalnega kandidata, vsi drugi so glasovali za socialdemokrata. 
Učinek je bil, da je odstotek socialdemokratskih glasov od 6,6 °/o v 
l. 1907 poskočil na 58,9 % v l. 1911! To je bil obenem največji od­
stotek za socialne demokrate med vsemi koroškimi sodnimi okraji. 
Pri ožji volitvi se je celo še povečal na 61%; zmaga nemškega nacio­
nalca je bila odločena v obeh nemških sodnih okrajih te volilne enote, 
kjer so socialdemokrati ostali v manjšini pri prvih in pri ožjih volitvah
25*
387
(Millstadt 33%, Fcldkirchen 31°/o — prve volitve oz. 40% in 38,5% 
pri ožji volitvi).
Za ožje volitve je shod slovenskih zaupnikov sklenil glasovati proti 
nemškim nacionalcem in za socialdemokratskega kandidata, kar je 
konkretno prišlo v poštev v celovški okolici, v volilnem okraju Veli­
kovec, v okraju Millstadt—Feldkirchen—Rožek in pa v Beljaku. Slo­
venska podpora je volitve odločila v prid socialdemokratom samo v 
Beljaku.
Splošna značilnost volilnih izidov za slovensko stranko je bila 
utrujenost in omagovanje slovenskih volivcev, ki v volilnem boju 
spričo popolne brezperspektivnosti slovenskih kandidatov niso videli 
učinkovitega sredstva za reševanje svojih problemov. Podrobna analiza 
volilnih izidov pokaže, da je velik del slovenskih volivcev ostal doma 
in se političnega življenja ni več udeleževal. Strnjena fronta slovenskih 
kmečkih volivcev se je začela krhati, tako zaradi nemškega nacional­
nega pritiska kakor tudi zaradi razslojevanja vaškega prebivalstva. 
Slovensko glasilo je ugotovilo, da je Grafenauer tudi to pot dobil abso­
lutno večino glasov v slovenskem volilnem okraju, vendar mnogo 
manj trdno, ker je »ostala doma cela slovenska rezerva«.119 Slovensko 
politično vodstvo se je zavedalo tudi globljih socialnih vzrokov krčenja 
števila kmečkih volivcev. Značilna je ugotovitev slovenskega lista: »Da 
navdušenje med slovenskimi volivci ni bilo, zlasti izprva ne, tako ve­
liko kakor leta 1907, je čisto naravno. Toliko volivcev kakor leta 1907 
nikdar več ne bo mogoče spraviti na volišče izvzemši morda v slučaju 
ožjih volitev. Vrh tega število kmečkih volivcev pada, narašča pa šte­
vilo delavskih volivcev in s tem število socialdemokratičnih glasov. To 
so poglavitni vzroki, da slovenski kandidat Grafenauer ni dobil pri 
zadnjih volitvah toliko glasov kakor pred štirimi leti.«120
Kakor smo videli že v prejšnjih izvajanjih, je »Mirova« sodba o 
socialnem ozadju krčenja slovenskih kmečkih glasov, vsekakor bila 
pravilna. Prepovršna pa je bila pavšalna ocena, da razslojeno bivše 
kmečko prebivalstvo prehaja naravnost v vrste socialdemokratskih vo­
livcev. Takšno prelivanje glasov, ki bi po svojih socialnih osnovah 
sicer bilo povsem naravno, so vendar v veliki meri motile in pačile 
posebne politične okoliščine, predvsem absolutna premoč stranke nem­
škega kapitala v deželi. Politični, gospodarski, nacionalni in oblastni 
pritisk nemškega kapitala je bil tolikšen, da sta obe njegovi resnično 
nasprotni skupini, v razrednem oziru socialdemokratska, v nacionalnem
388
pa slovenska klerikalna (nemških krščanskih socialcev ne iz razredne 
ne iz nacionalne osnove, predvsem pa ne zaradi njihove neznatne moči, 
ne moremo šteti med prave nasprotnike stranke nemškega kapitala v 
deželi) bili še pri teh zadnjih volitvah v avstroogrski monarhiji potis­
njeni v tako izrazito obramben položaj, da sta se vsaka zase morali boje­
vati za golo ohranitev osnove svojih volivcev in da ni bilo govora o 
kakem sproščenem odločanju tistih volivcev, ki so bili na prehodu iz 
ene socialne skupine v drugo. Razslojeni bivši kmečki slovenski volivci 
so ali ostali doma ali pa so podlegali sistemu, ki ga jc ustvaril nemški 
kapital v deželi.
Kljub vsemu temu lahko ugotovimo, da se je slovenska politična 
osnova dobro držala tudi izven slovenskega volilnega okraja, v belja- 
škem, rožeškem in velikovškem okraju. Posebno poglavje je ziljski vo­
lilni okraj, kjer zaradi skrajno neugodnih političnih razmer, ustvar­
jenih z razdelitvijo volilnih okrajev, Slovenci, odtrgani od glavnine, 
■niso mogli več upati na kakršen koli poseben politični izraz. Kakor 
se da sklepati iz pisanja »Mira«, je slovenski osrednji volilni odbor 
dal slovenskim volivcem zaupno navodilo, naj glasujejo za socialdemo­
kratskega kandidata.'21 Značilno je, da slovensko klerikalno glasilo po 
volitvah sploh ni ničesar več povedalo o rezultatih v ziljskem volilnem 
okraju, da tam sploh ni več registriralo slovenskih glasov, pač iz pre­
prostega razloga, ker jih ni bilo več mogoče ločiti od nemških glasov. 
Sistem razdelitve volilnih okrajev, premeteno zamišljen s strani nem­
škega nacionalizma, je tukaj požel svoj prvi uspeh v tem smislu, da je 
slovenskemu življu odvzel posebno politično fiziognomijo.
* -k k
V vsem pregledovanju volilnih rezultatov z vidika narodne in poli­
tične zavesti prebivalstva na slovenskem Koroškem v petih desetletjih 
1861—1911 se je kot eden izmed najpomembnejših dejavnikov nepre­
stano prikazoval volilni sistem, posebno še razdelitev volilnih okrajev. 
Drobil je slovensko politično akcijo, iz ene manjšine v deželi ustvarjal 
vrsto manjšin v volilnih enotah. Nobena reforma volilnega sistema ga 
ni odpravila ali omilila, tudi ne zadnja in relativno najdemokratič- 
nejša, leta 1907. Kako je ta dejavnik krepil postojanke že tako daleč 
nadmočnega nemškega meščanstva v deželi, smo razčlenjevali sproti. 
Dobro pa bo v potrdilo teh ugotovitev navesti še sodoben dokument iz 
vrst nemškega nacionalističnega meščanskega tabora samega, dokument,
389
ki s presenetljivo odkritostjo in jasnostjo izraža bistvo politike nem­
škega meščanstva do slovenskega naroda v deželi in vlogo volilnega 
sistema v tej politiki.
Po volitvah 1. 1911 se je vnela polemika med nemškimi nacionalci 
in nemškim krščansko socialnim politikom Walcherjem o tem, kdo 
je kriv za sedanjo »pošastno« razdelitev volilnih okrajev — tako so 
jo imenovali krščanski socialci — zaradi katere ima vrsta nemških 
okrajev slovenske manjšine. »Nemški nacionalci mirno prevzemamo 
odgovornost za razdelitev volilnih okrajev,« je odgovarjal njihov list, 
»Walcher pa izkazuje s tem, da to razdelitev volilnih okrajev kritizira, 
višino svojega ,nacionalnega’ pojmovanja in pristnost svojega ,nem­
škega’ mišljenja. Če bi šlo po njegovem, bi bili na Koroškem ustvar­
jeni dva ali trije slovenski volilni okraji, doslej enotna in nedeljiva 
koroška dežela, v kateri Nemci do danes nikoli niso priznali obstoja 
kakega strnjenega slovenskega jezikovnega ozemlja, kar je postalo 
že pravcat aksiom koroške deželne politike, bi bila raztrgana v dve 
narodnostno ločeni ozemlji in v novo ustvarjenem slovenskem ozemlju 
bi veliko število Nemcev in Nemcem prijaznih Slovencev bilo prepu­
ščeno na milost in nemilost kranjskim hujskačem in agitatorjem. S tem 
bi se zgodilo tisto, o čemer sanjajo velikoslovenski politiki od Šušter­
šiča in Kreka do Hribarja in Tavčarja: Drava kot začasna severna 
meja bodoče velikoslovenske države, južna Koroška politično, nacio­
nalno in gotovo kmalu tudi gospodarsko odtrgana od nemškega dela 
Koroške in nemočen plen kranjske osvajalne politike, obenem pa za 
vse prihodnje čase neprestopen slovenski obmejni zid, ki nemško Av­
strijo ločuje od nemškega južnega morja, od Jadrana. Zahvalimo se 
vsi Korošci skupaj našemu bogu, da koroške razdelitve volilnih okrajev 
niso napravili Walcher in tovariši; v njegovih rokah bi postala sredstvo 
za raztrganje in pogubo dežele, z enim samim udarcem bi uničila 
vse lepe začetke mirnega nacionalnega in kulturnega prodiranja v slo­
venski, že od nekdaj nemško prekvašeni del dežele, vse te začetke, ki 
jih je ustvarilo desetletja dolgo požrtvovalno delo naših narodno­
obrambnih društev.«122
Brez upoštevanja tega »aksioma« politike koroškega nemškega me­
ščanstva ni mogoče razumeti ničesar, kar se je v razvoju narodne za­
vesti in političnega usmerjanja dogajalo na Koroškem prej, tedaj in 
pozneje.
390
IX.
KOROŠKA SOCIALNA DEMOKRACIJA 
IN NARODNO VPRAŠANJE NA KOROŠKEM
Začetek organiziranega delavskega gibanja na Koroškem z ustano­
vitvijo delavskega izobraževalnega društva v Celovcu leta 1869 sega 
v tisto kratko obdobje, ko se je v slovenskem narodnem gibanju na 
Koroškem prehodno občutil vpliv radikalnejšega, liberalno usmerje­
nega meščanstva, katerega zahtevo po slovenski politični avtonomiji 
v okviru zedinjene Slovenije je slovensko prebivalstvo tedaj na Koro­
škem potrjevalo na velikih množičnih taborih. Kljub temu, da sta obe 
gibanji imeli ljudski in demokratični značaj, med njima ni prišlo do 
stičnih točk. Taborsko gibanje ne spoznava in ne priznava posebnih 
gospodarskih in političnih interesov delavstva, delavska organizacija na 
Koroškem pa je prešibka, da bi posegla čez okvir najosnovnejšega 
razrednega osveščanja delavstva. Razen tega je na Koroškem, prav kot 
tudi v drugih slovenskih oziroma dvojezičnih pokrajinah, organiza­
cijska pobuda delavskih društev prihajala z nemškega Dunaja in Grad­
ca in njeni nosilci na slovensko vprašanje na Koroškem niso gledali 
drugače kot zgolj na vprašanje čim uspešnejše agitacije med delavci, ki 
vsi niso razumeli nemškega jezika.
Med prvimi propagatoci delavskega gibanja je bil tudi na Koro­
škem, podobno kot na Štajerskem in v alpskih deželah, knjigovez 
Johann Most, doma iz Augsburga na Bavarskem. Ta je 1. 1871 pisal v 
Ljubljano, da namerava tudi tam širiti med delavci pravo spoznanje, 
kakor se mu je že bilo posrečilo, kot pravi, »po vsem Štajerskem in
391
Koroškem napeljati delavce na pravo pot«.1 Za osebni odnos tega po­
membnega propagatola delavskega gibanja na Koroškem, ki je nagi­
bal k anarhistični ideji propagande s pomočjo dejanj in sodil, da je 
mogoča takojšnja proletarska revolucija, je značilen zapisek iz nje­
govih spominov. Leta 1864 je namreč na svojih pomočniških potova­
njih pripotoval iz Benetk v Trst in od tod nadaljeval pot »čez drn in 
strn med mešanico narodov, ki je žlobudrala vsa južnoslovanska na­
rečja, tako da se je v glavnem bilo treba prebijati z pantomimo . . .« 
do Postojne in nato čez Celje in Maribor dalje proti Dunaju.2
Huda gospodarska kriza v deželi je pospeševala zanimanje delav­
stva za svojo organizacijo. Iz poročila koroškega deželnega predsednika 
z dne 14. februarja 1872 razberemo, da so tedaj obstajala delavska 
društva v Celovcu, Beljaku, Prevaljah, Guštanju in v Hiittenbergu. 
Leto dni pozneje pa je na Koroškem bilo že 14 takih društev s 1156 
člani. V letih 1873 do 1874 je v Celovcu celo izhajal list »Sozialpoli­
tisches Volksblatt«, ki ga zgodovinar koroškega časnikarstva R. Cefa­
rin šteje za prvo glasilo organiziranega delavskega gibanja na Koro­
škem.3 Poročilo koroškega deželnega predsednika tudi navaja, da v 
delavskih organizacijah na Koroškem obstajata obe struji, ki ju tedaj 
srečujemo v delavskem gibanju v Avstriji, namreč zmerna in radi­
kalna, od katerih je druga bila močnejša. D. Dolinerjeva daje vzorec 
tedanjih nastopov delavskih agitatorjev:4 govorili so o bedi delavstva, 
o kapitalističnem izkoriščanju, o potrebi združevanja in zahtevali vo­
lilno pravico. V odnosu do obeh glavnih meščanskih taborov je ko­
roško delavsko gibanje, kakor sploh delavsko gibanje v Avstriji, 
zavzelo tisto stališče, ki je zanj ostalo značilno do konca monarhije 
in ki je bilo tudi med glavnimi političnimi momenti, ki so opredelje­
vali odnos koroške socialne demokracije do slovenskega vprašanja. 
Svetovno nazorsko se je čutilo bliže liberalizmu, čeprav ga je odkla­
njalo kot obliko državnega življenja, klerikalizem pa je odklanjalo 
kot sovražnika delavskih zahtev/
Ko se je zaradi šibkosti slovenskega liberalizma slovensko narodno 
gibanje na Koroškem pod vodstvom Andreja Einspielerja najtesneje 
povezalo z nemško klerikalno stranko, je s tem že vnaprej bil tudi do­
ločen odnos organiziranega delavskega gibanja do slovenske politične 
organizacije. Na kako popolnoma različnih in nasprotnih stališčih sta 
ti dve gibanji že tedaj stali, se je pokazalo že leta 1873, ko je celovško 
delavsko izobraževalno društvo stopilo v akcijo za podporo zakona o
392
direktnih volitvah v državni zbor kot protiklerikalnega in protifevdal- 
nega ukrepa, ne glede na to, da še ni uvajal splošne volilne pravice, 
medtem ko je tedaj slovensko politično društvo »Trdnjava« obenem s 
Katoliškim ustavnim društvom priredilo v Celovcu veliko protestno 
zborovanje proti direktnim volitvam v državni zbor.6 Celovško delav­
sko društvo se je ob takšnih reakcionarnih stališčih tem lažje dejan­
sko postavljalo na nemško narodno stališče, h kateremu ga je pribli­
ževal tudi vpliv lassalijanskega gledanja na nemški nacionalni pro­
blem, ki je predvidevalo Veliko Nemčijo do Trsta. V tej zvezi je 
zanimivo poročilo, da se je v času prusko-francoskc vojne avgusta leta 
1870 tudi celovško delavsko društvo pridružilo splošnemu rodoljub­
nemu vzdušju s prireditvijo, na kateri je delavski pevski zbor »Ein­
tracht« pel obe znani nemški patriotični pesmi »Was ist das Deutschen 
Vaterland?« in pa »Wacht am Rhein«.7
Leta 1879 je policija celovško delavsko izobraževalno društvo raz­
pustila z utemeljitvijo, da je širilo inozemsko literaturo.8 Ta prvi uda­
rec oblasti pa gibanja na Koroškem ni ustavil. Še naprej se je tu raz­
vijal boj med reformistično in radikalno strujo. Začetek Taaffejeve 
vladavine je bil društvenemu življenju sorazmerno ugodnejši. A že 
kmalu je Železnikarjev proces v Celovcu (leta 1884) imel za po­
sledico, da so se razšla vsa delavska društva na Koroškem in tudi v 
Beljaku, kjer so bili delavci politično najbolj razgibani, je vse zamrlo. 
O tem piše Wilhelm Eich v svojih spominih.’
Organizirano delavsko gibanje se je začelo obnavljati šele po letu 
1885. Med najvidnejšimi obnovitelji je bil Ferdinand Perlornig. Bil je 
domačin, rojen leta 1854 v Velikovcu, kjer se je tudi izučil ključav­
ničarstva in kleparstva. Pozneje je kot pomočnik potoval po Evropi 
in postal zelo aktiven pristaš radikalnega delavskega gibanja, zaradi 
česar je bil nekaj časa izgnan iz vseh avstrijskih kronovin. Leta 1885 
se je Perlornig vrnil nazaj na Koroško, kjer je delal najprej v kovinski 
tovarni v Seebachu pri Beljaku. Leta 1890 je bil iz tovarne odpuščen 
kot organizator neuspele stavke in je nato postal tajnik delavske bol­
niške blagajne v Beljaku. Obenem z Adenauom je bil Perlornig zastop­
nik Koroške na kongresu v Hainfeldu.10
V tem zgodnjem času je pri obnovi koroške organizacije vidno so­
deloval še en aktivist slovenskega rodu, Valentin Wutte. Rodil se je 
31. maja 1858 kot sin kajžarja v Seraju, občina Marija na Zilji. Izučil
393
se je doma čevljarstva, kot pomočnik je delal v Beljaku in okolici, 
L 1881 je odšel na pomočniško popotovanje (Judenburg, Gradec, St. 
Pölten), med katerim je postal socialdemokrat. Ko se je vrnil, se je za­
poslil kot pomočnik pri Wilhelmu Eichu v Beljaku, ki je tedaj v de­
želni organizaciji imel pomembno vlogo. Leta 1885 ali 1886 je bil 
izžreban za odgovornega urednika iz dežele v deželo preganjanega social­
demokratskega glasila »Die Arbeit«, ki je takrat izhajal v Beljaku. 
Kmalu je bil kot urednik obsojen in je potem, ko je prestal teden dni 
zaporne kazni, odšel s Koroškega, kamor se je vrnil šele L 1901 in se 
zaposlil pri delavski bolniški blagajni v Celovcu.10a
Obnova delavskega gibanja na Koroškem se je dogajala istočasno 
z močnim naraščanjem slovenskega gibanja na Koroškem. Pri državno­
zborskih volitvah leta 1885 so slovenski kandidati dosegli prepričljivo 
volilno zmago. Slovenski politični nastop pa je tedaj bil že čisto v 
okviru konservativnega katoliškega političnega gibanja, med njim in 
med delavsko politično organizacijo je vladalo razmerje nasprotstva.
Značilno je, da je na zborovanju radikalne delavske stranke 
27. dec. 1885 v Celovcu (po dolgem času prvi pomembnejši politični 
nastop koroškega delavstva) bilo govora tudi o narodnem vprašanju. 
Radikalni govornik Lax iz Celovca (nastopal je proti boju delavstva 
za volilno pravico, češ da le-to od kapitalističnega parlamenta nima 
kaj pričakovati, da mu lahko koristi samo korenit prevrat) je odkla­
njal tako imenovane ljudske poslance v državnem zboru, ker »se 
mnogo raje ukvarjajo z narodnostnim prepirom kot pa z narodnim 
gospodarstvom . . .« Na zboru so kritizirali tudi fevdalno klerikalno 
stranko, še posebej pa je govornik Kann polemiziral proti slovenskemu 
listu »Mir«, pri čemer je »urednika imenoval s pravim imenom«.11 
Nekaj pove tudi dejstvo, da poročilo o občnem zboru delavskega dru­
štva v Celovcu istega leta med poimensko naštetimi časopisi in revi­
jami v čitalnici društva ne omenja prav nobenega slovenskega, ampak 
samo nemške delavske in meščanskoliberalne liste.12
Na kongresu v Hainfeldu je v debati o potrebi izdajanja sloven­
skega socialdemokratskega glasila bila tudi Koroška našteta med de­
želami slovenskega jezikovnega področja. Koroški delegat Perlornig 
se je še prav posebej zavzel za izdajanje lista v slovenskem jeziku.13
Po Hainfeldskem kongresu je socialdemokratska organizacija na 
Koroškem začela močno naraščati, začelo se je ustanavljanje sindi­
kalnih organizacij in začelo se je tudi stavkovno gibanje. V tem času
394
je bila že omenjena stavka plajberških rudarjev in pa nekaj stavk v 
podjetjih v Beljaku in okolici. Organizatorji stavk so bili zaprti oz. 
izgnani in njihova odsotnost je spočetka dokaj zavrla razmah organi­
zacije: to se je poznalo zlasti pri proslavi 1. maja leta 1891 v Celovcu.14 
Na avstrijskem socialdemokratskem kongresu leta 1892 je koroški de­
legat Eich poročal, da je v zadnjem letu na Koroškem bila ustanov­
ljena vrsta novih organizacij.15 Za socialdemokratski kongres leta 1894 
pa je koroška organizacija lahko že poročala, da je ustanovila organi­
zacijsko mrežo za vso deželo. Ta je bila razdeljena v devet organiza­
cijskih okvirov, in sicer Beljak, Celovec, St. Veit, Hüttenberg, Feld­
kirchen, Spittal, Velikovec, Prevalje in Wolfsberg.
Zanimivo je, da se socialdemokratska organizacija ni ozirala na 
administrativne meje in da se je formirala po praktičnih potrebah in 
možnostih na terenu. Celovški organizacijski okraj je zajel le slovenski 
in narodnostno mešani del političnega okraja ( Celovec-mesto, Borovlje 
in Vetrinj), medtem ko je nemški severni del političnega okraja tvoril 
samostojen organizacijski okraj (Feldkirchen, Himmelberg, Ausser- 
teichen). Politični okraj Beljak je tvoril enoten organizacijski okraj. 
Slovenski politični okraj Velikovec pa je bil razdeljen na dva organi­
zacijska okraja, pač po obeh večjih industrijskih področjih (v prvem 
Velikovec, Grebinj, Ruda, Lipica, Pliberk, Železna Kapla; v drugem 
Prevalje, Ravne, Leše in Podholm). Slovensko področje v organizacij­
skem pogledu ni zaostajalo za nemškim, lahko bi celo dejali, da ga je 
presegalo. Edino področje, kjer socialdemokratske organizacije ne za­
sledimo, je nemški zahodni del političnega okraja Šmohor.16
Nosilci socialdemokratske organizacije so gotovo bila tradicionalna 
industrijska središča. Za razdelitev organizacijskih okrajev socialne 
demokracije so nedvomno bili odločilni tudi gospodarsko-zemljepisni 
momenti, ki že sami po sebi Celovec z delom Koroške južno in jugo­
vzhodno od njega izdvajajo v posebno področje. Vendar pa tudi jezi­
kovnega momenta ne bi mogli čisto izključiti, saj je praktična potreba 
po agitaciji v slovenskem jeziku bila nedvomna in socialdemokratski 
agitatorji tudi niso glede nje imeli nobenih pomislekov.
Ko je leta 1890 začel izhajati prvi slovenski socialdemokratski list, 
»Delavski list« v Trstu, ga ni z veseljem pozdravilo le osrednje social­
demokratsko glasilo »Arbeiter Zeitung«, marveč tudi štajerski in ko­
roški »Arbeiterwille«. Ta je svoje bralce spodbujal, naj »Delavski list«
395
širijo.17 To ni bilo nič nenavadnega, saj je »Arbeiterwille« v tem času 
objavljal tudi razne druge pozive v slovenskem jeziku v obliki oglasov.ls
Delavci so agitacijo v slovenskem jeziku tudi sami zahtevali. Znano 
je, da je na velikem socialdemokratskem shodu v Velikovcu 17. sep­
tembra 1893, na katerem so razpravljali o položaju delavcev, kmetov 
in malih obrtnikov, o političnih strankah in o splošni ter neposredni 
volilni pravici, imel referat Edvard Grössei s Prevalj, in sicer »na 
željo zborovalcev v slovenskem jeziku« .!8a
Prav posebno potreben je bil slovenski jezik za agitacijo med agrar­
nim prebivalstvom, za kar je koroška socialna demokracija že od nek­
daj posebno skrbela. V letu 1897 je na primer velikovško splošno sin­
dikalno društvo prirejalo shode v Grebinju in na Vovbrah, na katerih 
je prvi govornik govoril nemški, za njim pa dva v slovenskem jeziku. 
Ta dva sta, po poročilu dopisnika, žela veliko odobravanje.19
Osnova socialdemokratske organizacije na Koroškem pa je bila 
nemška in to je slejkoprej pomenilo resno oviro za njeno širjenje. 
Deželna konferenca socialdemokratske stranke za Koroško 23. septem­
bra 1900 v Celovcu je posebej obravnavala vprašanje prodiranja med 
slovensko delavstvo. V debati je vodilni koroški sindikalni funkcionar 
Leopold Mahrer iz Celovca opozarjal: »Potrebno je tudi, da prodiramo 
med slovensko prebivalstvo in mu odpremo oči.« Brombauer iz Boro­
velj je poudarjal potrebo širjenja slovenskih brošur med prebivalstvo 
Roža. Hribernik iz Velikovca je govoril o težavah, ki jih je za širjenje 
socialdemokratske stranke v velikovškem okraju pomenilo dejstvo, da 
je tukaj prebivalstvo slovensko.20 V smislu te potrebe je tedanje koro­
ško socialdemokratsko glasilo pozivalo svoje člane: »Sodrugi, širite 
med slovenskim delavstvom naš slovenski socialdemokratski bratski list 
,Rdeči prapor’, ki ga vodi sodrug Kristan.«21 Zanimiv je tudi slovenski 
oglas, objavljen naslednje leto: »Slovenski delavci! Berite ,Rdeči pra­
por’. ,Rdeči prapor’ pride osake petek. Tisti košta za celo leto kron 
5,44 za pol leto kron 2,72 za viertele leto kron 1,36 jedna numera 
košta 12 heller se dobi Celovcu, Burggasse 14.«22 Ta oglas je bil še 
večkrat ponovljen.
Kako nezadostni oziroma nesistematični so bili napori koroške so­
cialne demokracije za vzgojo agitatorskega kadra v slovenskem jeziku, 
pričajo posamezna poročila iz poznejšega časa.
Na deželni socialdemokratski konferenci 31. 8. 1902 v Celovcu je 
Riese govoril tudi o naporih za prodiranje med slovenske in italijanske
396
delavce (na Koroškem se je mudilo več tisoč italijanskih delavcev, 
zlasti zidarjev in drvarjev) s pomočjo zborovalnih turnej z nemškimi, 
slovenskimi in italijanskimi referenti. Dejansko pa je bila uresničena 
samo italijanska turneja.”
Poročilo koroške strankine organizacije za kongres nemške social­
demokratske stranke v Salzburgu leta 1904 opozarja, da je politični 
okraj Šmohor edini med vsemi koroškimi političnimi okraji brez social­
demokratske organizacije. «Zelo težko je prodreti med prebivalstvo tega 
področja, ki je pretežno slovensko,« skuša to pomanjkljivost pojasniti 
koroško deželno vodstvo.24 Prav gotovo je težava, ki je v šmohorskem 
političnem okraju nastajala zaradi slovenskega prebivalstva za širjenje 
socialne demokracije, v tem poročilu pretirana, saj so tu bile samo 
štiri občine slovenske, vse ostalo področje pa je bilo nemško (po štetju 
leta 1900 je bilo v političnem okraju Šmohor 13.512 oseb z nemškim 
in 4460 oseb s slovenskim občevalnim jezikom). Vsekakor pa je zna­
čilno, da se je koroška socialdemokratska organizacija pred osrednjim 
forumom nemške socialne demokracije sklicevala na jezikovne težave 
kot na vzrok svojih slabših uspehov.
Tudi poročilo Zveze kovinskih delavcev Avstrije za leti 1904 in 
1905 je za Guštanj in za Bistrico v Rožu ugotavljalo, da tam še ni bilo 
mogoče prodreti med delavstvo zaradi pomanjkanja slovenskih referen­
tov na Koroškem. Dodamo naj še poročilo Rdečega prapora iz 1. 1910 
o slovenski sindikalni konferenci v Ljubljani, kjer je Janez Zupan 
povedal, da ga je vodilni koroški sindikalni funkcionar Leopold Mäh­
rer naravnost prosil, naj na Koroškem slovenski socialni demokrati kaj 
ukrenejo.”
Vsi ti podatki pričajo, da je koroška socialna demokracija kljub 
svojemu sorazmerno izredno velikem vplivu v deželi in močnemu pro­
doru med volivce tudi čez krog industrijskega in obrtnega delavstva vse 
do konca obravnavanega obdobja občutila veliko potrebo po organi­
zatorjih v slovenskem jeziku. Ta potreba pa ni izvirala zgolj iz jezikov­
nega značaja delavstva na slovenskem področju Koroške. Primeri v 
Mežiški dolini in v Rožu namreč kažejo, da je slovensko agitacijo za­
hteval tudi razredno politični interes.
V prizadevanju za organizacijo in politično pridobivanje sloven­
skega delavstva se je kot tekmec socialni demokraciji pojavilo tudi 
slovensko krščansko socialno gibanje. Po začetnih uspehih tega gibanja 
pod vodstvom Janeza Kreka na Kranjskem, je začelo vznikati
397
tudi v drugih slovenskih pokrajinah. Leta 1896 je v Črni na 
Koroškem bilo ustanovljeno »Slovensko katoliško delavsko društvo«. 
Gibanje se je še okrepilo po 14. oktobru leta 1897, ko je bila 
v Ljubljani ustanovljena »Slovenska krščansko socialna delavska 
zveza«. V začetku dvajsetega stoletja je sorazmerna samostojnost 
krščansko socialnega delavskega gibanja močno upadla, Sloven­
ska krščansko socialna zveza je postala organizacija Slovenske ljudske 
stranke. Njen glavni namen je bil katoliško prosvetno delo in v svojem 
delovanju ni bila omejena samo na delavski sloj. Vendar pa tendenca, 
ustvariti klerikalno krščansko socialno delavsko sindikalno organizacijo 
ni ponehala in takšna organizacija je dejansko na posameznih področjih 
nastajala, dokler ni bila konec leta 1909 ustanovljena »Jugoslovanska 
strokovna zveza«. Slovensko krščansko socialno delavsko gibanje se je 
širilo tudi na Koroškem. Spomladi leta 1904 je bilo v Celovcu ustanov­
ljeno »Slovensko delavsko društvo« pod vodstvom Lamberta Ehrlicha. 
V vrsti zborovanj slovenskih krščanskih socialcev po posameznih de­
želah najdemo tudi Koroško, kjer je tako zborovanje bilo poleti 1906. 
Meseca januarja leta 1908 je bila ustanovljena Slovenska krščansko 
socialna zveza za Koroško. Na področjih, kamor koroška nemška so­
cialna demokracija doslej še ni mogla poseči, se je začela utrjevati 
slovenska krščanska socialna delavska organizacija. Ustanavljanje de­
lavskih društev, otvoritev slovenskega delavskega doma v Podljubelju, 
zlasti pa še dejstvo, da so delavci ponekod, kot na primer v Bistrici v 
Rožu, množično pristopili k slovenski krščansko socialni delavski orga­
nizaciji, vse to je problem agitacije v slovenskem jeziku za koroško 
socialno demokracijo vsekakor postavljalo v novo luč.26
Ob stavki 140 delavcev žičarne v Bistrici v Rožu 1. 1908, je 
socialdemokratsko glasilo posebej poudarjalo, da stavkajoči niso organi­
zirani v socialni demokraciji in da so pristopili h krščansko socialnim 
sindikatom. Kot posrednik med stavkajočimi in vodstvom podjetja je 
nastopil slovenski poslanec Grafenauer, ki je dosegel, da so se delavci 
vrnili na delo, ni pa izgovoril priznanja glavne zahteve stavkajočih, 
namreč ponovni sprejem na delo treh odpuščenih delavcev. Socialde­
mokratsko glasilo je to priložnost uporabilo, da bi delavcem dopove­
dalo, da krščanski socialci niso njihovi resnični prijatelji.27
Kako malo je v tem času koroška socialna demokracija še obvladala 
nekatera slovenska delavska področja in kako odprta so ta področja 
bila še raznim nesocialističnim vplivom, kažejo tudi spontani stavkovni
398
nastopi rudarjev v Lešah leta 1908 in leta 1910.“ Socialdemokratsko 
glasilo je tedaj leškim rudarjem očitalo, da so »brezvoljni sužnji«, da 
se še vedno nočejo spametovati in spoznati, da le trdo sklenjena orga­
nizacija zmore preprečiti takšne izbruhe obupa in pomagati v mezdnem 
boju. Značilna je tudi tožba dopisnika o brezbrižnosti rudarjev iz Rab­
lja za svojo razredno in strokovno organizacijo konec leta 1909, t. j. 
področja, ki ga je socialdemokratski državni poslanec še naslednje 
leto naštel med slovenskimi rudarskimi revirji na Koroškem.29
Nedvomno je koroška socialna demokracija, podobno kot v drugih 
deželah, morala premagovati številne težave pri širjenju svoje organi­
zacije. Pomanjkanje ljudi, sposobnih širiti socialdemokratske ideje v 
govorjeni in pisani besedi, je gotovo bilo ena izmed velikih težav. Na 
Koroškem je prepad med delavskim gibanjem in inteligenco nemškega 
ali slovenskega jezika bil večji kot v drugih deželah. Medtem ko na­
stopa celo v jugoslovanski socialni demokraciji, ki do konca monar­
hije kot edina med socialnimi demokratskimi strankami Avstrije ni 
mogla doseči predstavništva v državnem zboru, poleg delavskih kadrov 
tudi vrsta izobražencev in kulturnih delavcev, ki so pripomogli k temu, 
da se je delavska stranka na Slovenskem afirmirala tudi kot kulturno 
politični faktor, razpolaga koroška socialna demokracija samo s kadri 
delavskega izvora. Vsa koroška nemška inteligenca se je vključevala 
v nemški nacionalni tabor, ki je s svojimi gesli o velikih zgodovinskih 
nalogah koroškega nemštva pri širjenju nemškega vpliva in posesti 
proti jugu in jugovzhodu takorekoč docela zajel njene potenciale. Tudi 
učiteljstvo, ki je sicer po svoji socialni funkciji najbližje osnovnim 
ljudskim slojem, je na Koroškem bilo domala v celoti vpreženo v nem­
ško nacionalno meščansko politiko, kar so tudi socialdemokrati večkrat 
prav bridko občutili in grajali.30 Kakor so koroški delavski socialdemo­
kratski kadri s priznanja vredno vztrajnostjo in prizadevnostjo širili 
vpliv delavske stranke na Koroškem, naslanjajoč se pri tem zlasti na 
svoj ljudsko plebejski značaj, pa vendar v kulturnem življenju de­
žele niso mogli meščanstvu postaviti nasproti kaj enakovrednega. Nem­
ška liberalna inteligenca je v kulturnem življenju dežele dejansko 
imela monopolni položaj. V koroški socialni demokraciji razen naj­
osnovnejše ljudsko izobraževalne dejavnosti v raznih kulturnih in pev­
skih delavskih društvih ni bilo opaziti prizadevanj, da bi delavskemu 
razredu pridobili pristop tudi v višja področja kulturne dejavnosti in 
ustvarjalnosti. Slovenska laična inteligenca, kolikor je režim ni pri-
399
moral, da je sploh zapustila deželo, je iskala izhoda v jalovem slogaštvu 
in to tudi potem, ko njen nemočni in medli poskus oblikovanja slo­
venskega liberalizma na Koroškem v letih 1908 do 1911 ni uspel. 
Misel, da bi svoje intelektualne sile postavila v službo tistega dela 
slovenskega ljudstva na Koroškem, ki je bilo v območju socialne de­
mokracije, mu je bila povsem tuja. V teh posebnih razmerah obliko­
vanja aktiva koroške socialne demokracije se je začela porajati tista 
oblika občutka kulturne podrejenosti delavskega gibanja nemški na­
cionalno liberalni inteligenci, ki pomeni poseben problem političnih 
razmer na Koroškem tudi v poznejših obdobjih.
Prvi izobraženec med vodilnimi socialdemokratskimi funkcionarji 
na Koroškem je bil učitelj Arnold Riese. Doma je bil iz Tešina v 
Šleziji in na Koroško je prišel leta 1900 na vabilo deželnega vodstva 
kot prvi poklicni funkcionar koroškega delavskega gibanja. Takoj je 
postal deželni zaupnik, urednik »Volkswille« in deželni strankin taj­
nik. Skrbel je tudi za koroške sindikate in bil koroški urednik graške­
ga »Arbeiterwille«. Leta 1904 je postal prvi socialdemokratski občinski 
odbornik v Celovcu, leta 1907 in 1911 pa je bil v beljaškem volilnem 
okraju izvoljen v državni zbor. Umrl je 20. januarja 1912. Riese je 
privabil na Koroško še dva nemška funkcionarja iz čeških dežel, ki 
sta pomembna v 'koroškem političnem življenju, Augusta Neutzlerja in 
Floriana Grögerja. Neutzler, rojen 1. oktobra 1867 v Grulichu na 
nemškem Češkem, čevljar, ki se je izkazal kot talentiran socialdemo­
kratski agitator, je na Riesejevo vabilo prišel na Koroško leta 1900 in 
postal urednik splošne delavske bolniške blagajne v Borovljah. Bil 
je glavni zaupnik stranke v Borovljah in njegov boj z nemškimi nacio­
nalci za delavsko konzumno društvo je vzbudil pozornost cele dežele. 
Po letu 1907 se je preselil v Celovec. — Že leta 1901 je za krajši 
čas prišel na Koroško tudi Riesejev znanec Gröger, rojen 10. avgusta 
1871 v Ober Wildgrub v Šleziji, urednik socialdemokratskega lista 
»Volksblatt« na Češkem. Nekaj let je nato kot urednik lista »Volks­
recht« v Ustju (Aussig) prebil še na Češkem, dokler ni leta 1910 
prišel za stalno na Koroško.31
Kadrovske težave koroške socialne demokracije so se posebno očitno 
pokazale po volitvah leta 1907, ko sta dva glavna delavca stranke,, 
Riese in Lukas bila večji del časa kot državna poslanca na Dunaju in 
je zato na Koroškem bilo čutiti hudo pomanjkanje političnih organiza­
cijskih moči. Značilno je, da te vrzeli koroška socialna demokracija
■100
ni zapolnila z vzgojo domačega naraščaja, marveč da je na pomoč 
poklicala sudetskega nemškega strankarskega profesionalca, že ome­
njenega Floriana Grögerja, ki je postal urednik koroškega dela »Arbei­
terwille«. Prav tako je značilno, da je Gröger v manj kot dveh letih 
v koroški socialni demokraciji zavzel tako pomembno mesto, da je 
spomladi leta 1912 pri nadomestnih volitvah po Riesejevi smrti postal 
kandidat za edini in to pot ogroženi koroški socialno demokratski 
državnozborski mandat in da za to kočljivo nalogo ni bilo primernej­
šega kandidata iz vrst domačinov.
Dejstvo, da je na Koroškem delalo v letih pred vojno po nekaj tisoč 
italijanskih delavcev, omogoča zanimivo primerjavo, kako je koroška 
socialna demokracija upoštevala v svojem agitacijskem delu njihove 
in kako jezikovne posebnosti slovenskih delavcev. Ugotovimo lahko 
precej večjo prizadevnost za agitacijo v italijanskem kot v slovenskem 
jeziku. Omenili smo že, da je v letih 1908 do 1910 v Beljaku celo 
izhajal socialistični list v italijanskem jeziku »II Segantino« (Žagar). 
Izšlo je 120 številk, število odjemalcev pa je znašalo okrog 800. Kot 
urednika oziroma izdajatelja lista sta nastopala furlanska socialdemo­
krata Bellina in Cleva, ki sta poleg izdajanja lista skrbela tudi za 
vrsto agitacijskih shodov med italijanskimi delavci. Prav zaradi velike 
vplivnosti lista in njegovih urednikov je beljaški okrajni glavar Belli­
no pregnal iz Avstrije. »II Segantino« pa je moral prenehati izhajati.3' 
Omenili smo tudi že, da je leta 1902 koroška socialna demokracija 
prirejala agitacijska zborovanja z italijanskimi referenti, medtem ko 
takih zborovanj s slovenskimi referenti ni izvedla, kljub svojemu 
prvotnemu sklepu.
Kaj je povzročalo takšno razliko v ravnanju koroške socialne demo­
kracije z italijanskimi in slovenskimi delavci? Vsekakor so tu bili 
objektivni razlogi, med katerimi zlasti to, da so za izdajanje italijan­
skega lista in za italijansko agitacijo dobili sposobne agitatorje iz 
Furlanije, medtem ko jugoslovanska socialna demokratska stranka ni 
imela dovolj sil, da bi svoje agitatorje lahko odstopila koroški socialni 
dcmokraciji.,J Malo pred koncem prve svetovne vojne je socialdemo­
kratski »Naprej« te razmere takole opisal: »Do sedaj so bile vezi koro­
ških slovenskih socialdemokratov z nami prerahle. Ob volitvah v 
državni zbor smo šli v slovenski koroški okraj ter napravili par sho­
dov . . . Naši strokovničarji hodijo sicer večkrat med rudarje v Leše, 
Mežico in Črno ter so tam tudi ustanovili strokovne organizacije —
26 Narodna politična zavest na Koroškem
401
naši zadrugarji so bili večkrat v Borovljah, politična stranka naša pa 
je organizatorno povsem zanemarjala slovensko Koroško!«34
Drug objektivni razlog je gotovo bil to, da italijanski delavci nem­
škega jezika sploh niso razumeli, medtem ko so koroški slovenski 
delavci bili deloma dvojezični in da so lahko sami za silo prenašali 
pisanje nemškega socialno demokratskega tiska in pa nastope nemških 
socialno demokratskih agitatorjev svojim tovarišem, ki so znali samo 
slovensko. Tudi utrakvistična šola je v začetku 20. stoletja že opravila 
svoje, mladina, ki je iz nje prihajala, je nemški jezik obvladala toli­
ko, da je lahko za silo spremljala tudi nemško agitacijo. Obenem pa 
je ta šola popolnoma odpovedovala pri učenju slovenskega knjižnega 
jezika, tako da tudi slovenska socialdemokratska literatura, pisana 
seveda v knjižnem jeziku, ni imela povsod lahkega dostopa. Spomnimo 
v tej zvezi na primer, ko je na deželni konferenci socialdemokratske 
stranke 23. septembra 1900 delegat iz Borovelj Brombauer želel, naj 
bi se med rožansko prebivalstvo delilo slovenske brošure pisane v ljud­
skem načinu, »ker slovenske strankine organe na Koroškem le stežka 
ali pa sploh ne razumejo.«35 Koroški socialdemokrati so s podpiranjem 
utrakvistične šole pospeševali med koroškimi slovenskimi delavci dvo­
jezičnost, s katero bi se konec koncev seveda lahko odkrižali jezikovnih 
problemov v organizacijskem oziru.
Pomemben je bil najbrž tudi moment, da so italijanski delavci 
prihajali na Koroško neorganizirani in so tako oteževali domačinom 
prizadevanja za povečanje mezd, politično pa so se dali zlorabljati 
nemško nacionalni stranki. Iz Grafenauerjevih spominov je znan opis 
shoda nemške krščanske socialne stranke v Kötschachu v Ziljski do­
lini, na katerega je nemško nacionalna stranka pripeljala večje število 
italijanskih delavcev, ki so tedaj bili zaposleni pri urejevanju Zilje/6 
V »Arbeiterwille« najdemo večkrat pritožbe, da se italijanski delavci 
zadovoljujejo z mnogo manjšimi mezdami kot domačini in da zaradi 
tega domačini ostajajo brez zaslužka. Vse to so bili gotovo močni razlogi 
za to, da je koroška socialna demokracija s pospešeno agitacijsko akcijo 
skušala tudi italijanske delavce osvestiti in jih uvrstiti v delavska 
razredna prizadevanja. Nasprotno pa so domači slovenski delavci, zapo­
sleni v tradicionalnih industrijskih področjih, bili dosti bolj organizi­
rani in v tem pogledu z njimi koroška socialna demokracija ni imela 
tako velikih težav.
402
Vendar tudi tukaj ni šlo vse lahko, saj so 'bile določene težave 
tudi pri organiziranju domačih slovenskih delavcev in del teh delavcev 
se je bodisi popolnoma prepuščal vplivu nemških podjetnikov in se 
sploh ni organiziral, bodisi pa se je politično vključeval v slovenske 
krščansko socialne strokovne organizacije. A ni šlo samo za to. Opozo­
riti je treba tudi na dejstvo, da je na Koroškem obstajal problem orga­
niziranja slovenskih delavcev, ki so tja prihajali iz drugih slovenskih 
dežel, zlasti iz Kranjske in Štajerske. Ti delavci pa niso bili dvojezični, 
niso bili razredno osveščeni in vzgojeni v duhu delavske solidarnosti 
in so zato, podobno kot italijanski, na področju koroške socialne demo­
kracije nastopali kot faktor zniževanja mezd, politično pa so se dali 
zlorabljati tudi nemškim nacionalcem.
Omenili smo že množično udeležbo »kranjskih« delavcev v Celovcu 
pri velikih protiklerikalnih demonstracijah od 21. do 23. avgusta 1899 
pod vodstvom nemške nacionalne stranke. V tej zvezi omenjamo, da 
je socialdemokratsko glasilo tedaj posebno poudarjalo, da je šlo za 
neorganizirano delavstvo in da se organizirani demonstracij niso udele­
ževali.37 Še leta 1910 se je dopisnik iz Celovca zgražal nad tem, da pri 
zidarskih delih v Celovcu podjetniki raje najemajo slovenske (in itali­
janske) delavce, ki se zadovoljujejo z manjšimi mezdami, medtem ko 
se morajo domači delavci zaradi nezaposlenosti odseljevati. Podobne 
očitke nemškim podjetnikom najdemo tedaj tudi v dopisu iz Boro­
velj?8
Končno se je treba tudi vprašati, ali je res bilo vse odvisno le 
od tega, ali bo jugoslovanska socialna demokracija mogla odstopiti 
kakega sposobnega agitatorja? Glede na jezikovno strukturo koroškega 
delavstva je znaten del koroških socialdemokratskih agitatorjev po 
jeziku gotovo bil slovenski in bi brez posebnih težav mogel nastopati 
tudi v vlogi slovenskih agitatorjev. Vendar se koroška socialna demo­
kracija ni odločila za to, da bi si slovenske organizatorje vzgojila vsaj 
iz lastnih vrst. Oficialni govorniki stranke, ki so na deželo prihajali 
iz Celovca in Beljaka, so nastopali v nemškem jeziku, slovenski doma­
čini pa so kvečjemu imeli le vlogo prevajalcev. Iz leta 1903 npr. je 
znano poročilo, da je na članskem zboru splošne delavske bolniške 
blagajne v Lešah predaval predstavnik centrale o bolniškem in nezgod­
nem zavarovanju, domačina Laibacher in Ruppnig pa sta to predava­
nje prevajala v slovenščino »s čimer sta si zaslužila zahvalo slovensko 
govorečih delavcev«?9 Lahko bi se tudi vprašali, ali je pri parlamentar­
26*
403
nih volitvah leta 1907 in 1911 koroška socialna demokracija v sloven­
skem volilnem okraju kot slovenskega socialnega demokrata morala 
kandidirati člana jugoslovanske socialne demokracije in ali ne bi 
mogla tudi v svojih vrstah najti koga, ki bi nastopil kot Slovenec. 
Takšno ravnanje bi vsekakor pomenilo načelno priznanje posebnega 
narodnega značaja koroških slovenskih socialdemokratov in bi konec 
koncev utegnilo pripomoči do njihovega razlikovanja in izoblikovanja v 
internacionalni, dejansko pa nemški koroški socialni demokraciji, vsaj 
v slovenskem volilnem okraju.
Vse, kar smo doslej navedli kot vzroke za različno prizadevnost pri 
upoštevanju jezikovnega značaja italijanskih oziroma slovenskih delav­
cev na Koroškem s strani koroške socialne demokracije, nam teh 
razlik ne more zadovoljivo pojasniti. Odločilen za dejansko razmerje 
koroške socialne demokracije do drugojezičnih delavcev je bil njen 
splošni odnos do slovenskega nacionalnega vprašanja. Medtem ko med 
italijanskimi delavci, ki so živeli odtrgani od svoje domačije in raz­
treseni med koroškim nemškim oziroma slovenskim prebivalstvom, ni 
bilo pogojev za to, da bi se razvilo narodnostno gibanje, ki bi kakor 
koli moglo spremeniti ali zožiti pozicije nemštva v deželi, je s Slovenci 
očitno bilo drugače. »Nevarnost«, da bi se slovensko delavstvo na 
Koroškem začelo otresati narodne brezbrižnosti oziroma mnenja, da 
mora zaveden socialdemokratski delavec biti usmerjen k spajanju z 
nemško kulturo in da bi se začelo osveščati tudi v narodnostnem pogle­
du in končno v tem smislu tudi politično organizirati, je bila nedvom­
no preveč stvarna, da je koroška socialna demokracija ne bi upoštevala. 
Od tega, kakšno načelno stališče je koroška socialna demokracija zavze­
mala do te dejanske možnosti, pa je bilo odvisno tudi njeno praktično 
ravnanje v odnosu do slovenskega delavstva.
Stališče koroške socialne demokracije v nacionalnem vprašanju na 
Koroškem kajpada ni moglo čez okvir splošnega stališča avstrijske so­
cialne demokracije do narodnega vprašanja v Avstriji. Po letu 1897, 
ko je delitev avstrijske socialne demokracije po narodnem načelu 
bila končana,40 nas zanima predvsem stališče nemške socialdemokratske 
stranke Avstrije, v okviru katere je ostal tudi slovenski del Koroške. 
— Vzroki, zakaj se je vsa Koroška štela kot nemška, še niso posebej 
proučeni.
V skladu s svojim splošnim stališčem, da je narodno vprašanje 
stvar meščanstva, je avstrijska socialna demokracija to vprašanje obrav-
404
navala kot oviro, ki stoji na poti razmahu razrednega boja. Obenem 
se je izrekla za državno celoto monarhije kot za naravno gospodarsko 
politično enoto, v kateri se delavski razred avstrijskih narodov lahko 
najuspešneje uveljavi. Načelo državne enotnosti in pa načelo samo­
odločbe narodov seveda nista bili združljivi in avstrijska socialna 
demokracija je zato prezrla načelo samoodločbe, katero je poudaril še 
londonski kongres internacionale leta 1896. Namesto njega je v brn- 
skem programu leta 1899 postavila načelo federalistične ureditve 
Avstrije na podlagi narodnih avtonomij, pri čemer bi kronovinske 
meje bile odpravljene, meje narodno avtonomnih enot pa bi se ravnale 
po etničnih mejah.
Presegalo bi okvir te razprave, če bi hoteli razčleniti nastanek 
brnskega programa oziroma idejne in stvarne dejavnike, ki so vplivali 
na stališča njegovih tvorcev. Že bežen pregled razprave o tem programu 
na brnskem kongresu pa pokaže, da je program izraz kompromisa 
številnih in dokaj različnih stališč. Gotovo je, da je vsak izmed njego­
vih tvorcev v tem kompromisu iskal potrditve lastnih načel in da je 
pozneje v praktičnem izvajanju tega programa takšno svoje tolmačenje 
skušal tudi uresničiti. Koroški delegati se debate niso udeležili, kakor 
sploh tudi koroško vprašanje na kongresu ni bilo omenjeno. Do sta­
lišča koroških delegatov oziroma koroške socialdemokratske stranke 
v tem vprašanju lahko zato pridemo le po posredni poti in sicer tako, 
da najprej ugotovimo vsaj glavna značilna mnenja in stališča, izra­
žena na kongresu, nato pa primerjamo z njimi praktično postopanje 
koroških socialdemokratov v izvajanju brnskega programa.
Vprašanje samoodločbe narodov v habsburški monarhiji na kon­
gresu v Brnu sploh ni bilo obravnavano. Bistvo debate se je sukalo 
okoli vprašanj teritorialne ali personalne avtonomije, s tem v zvezi o 
razbitju kronovin in etnični razmejitvi, zaščiti manjših in pa o vpra­
šanju državnega oziroma skupnega poslovnega jezika.
Nemški predstavniki so v glavnem predlagali razbitje kronovin 
in razmejitev na etnični osnovi. Predvsem so imeli v mislih in kon­
kretno omenjali razbitje čeških dežel (Viktor Adler).41 Poudarjali so, 
da je treba s fiksiranjem ozemelj posameznih narodov zagotoviti 
njihov obstoj tudi v prihodnje (Adler, Pernerstorfer). Takšno stali­
šče ni izražalo le želje po osamosvojitvi sudetskih Nemcev, marveč 
tudi dejstvo, da je z razvojem industrije zvezana migracija vodila češke 
delavce na nemška področja (češke dežele, Dunaj, Dolnja Avstrija).
405
Viktor Adler je v migracijskih procesih videl nevarnost premika na­
rodnostnih meja v škodo Nemcev in v krepitvi razredne organizacije 
nemških delavcev sredstvo za zaviranje migracije, zaviranje njenega 
učinka in s tem za ohranitev nemške nacionalne posesti?2 Politično 
teritorialna razmejitev in fiksiranje narodnostnih ozemelj je zanj 
pomenila nov element varovanja te posesti. Z ravno obratnih stališč 
pa so izhajali Čehi, ki so nastopali proti delitvi krono vin in proti etnič­
ni razmejitvi.
A tudi izhodišča nemških predstavnikov, ko so zagovarjali fiksira­
nje narodnih ozemelj, niso bila povsem enaka. Adler je na primer 
smatral za potrebno poudariti, da gre internacionalnost v Avstriji 
pravzaprav na račun Nemcev; očitno mu je bila obmejitev nemškega 
avtonomnega ozemlja obenem tudi obmejitev naraščajoče moči nenem- 
ških narodov in jamstvo, da bo vsaj fiksirani nemški teritorij za vse 
čase nedotakljiv kljub vsem spremembam v odnosu sil med narodi 
Avstrije. Nasprotno temu je radikalni nemški socialni demokrat Wi- 
narsky odločno poudarjal, da je narodnostna enakopravnost na podlagi 
teritorialne avtonomije samo dejanje izravnavajoče pravičnosti in da 
internacionalnost nikakor ne gre na škodo Nemcev, nemški narod z 
njo ne izgubi kakih pravic, ampak le privilegij, ki ga je imel na račun 
drugih narodnosti. Pernerstorfer pa je opozarjal, da nacionalnega vpra­
šanja nikakor ne gre zamenjavati z zgolj jezikovnim vprašanjem; 
medtem ko je slednje vprašanje potrebe, je prvo stvar demokracije; 
jezikovna enakopravnost sama še ne jamči enakopravnega obstoja 
narodov, ki je tudi demokratična zahteva; obstoj narodov je treba 
zagotoviti teritorialno. — Pernerstorfer jev poudarek, da jezikovno- 
kulturna avtonomija nikakor ne izčrpava vsebine nacionalnega vpra­
šanja in zato tudi ne jamči demokratične narodne enakopravnosti, je 
vsekakor v zanimivem nasprotju s pojmovanjem narodnosti kot kultur­
nega vprašanja, ki je pozneje dobilo takšno veljavo v okviru avstrijske 
socialne demokracije. — Proti teritorialni avtonomiji pa je med nem­
škimi delegati nastopil Ellenbogen. Poudarjal je, da razmejitev med 
narodi niti ni prava rešitev, ker bi vprašanje manjšin spet bilo v par­
lamentu sporno. Zavzemal se je za personalno kulturno avtonomijo v 
obliki nacionalnih kurij. Demokratičnost svojega stališča je skušal 
podkrepiti s tem, da je poudarjal, da je treba manjšinske narodnostne 
pravice zagotoviti tudi migrantom, ne le avtohtonim manjšinam. Nje­
govo stališče, ki se je krilo v glavnem tudi s predlogi jugoslovanske
406
socialne demokracije oziroma Etbina Kristana, se je gotovo naslanjalo 
na realistično spoznanje, da ima nemški narod v okviru mnogonacio- 
nalne monarhije tako močen položaj in tako močne dejanske pred­
pravice, da se mu kljub migracijskim procesom za svoj obstanek ni 
treba bati, posebno ne spričo dejstva, da je ogromna večina asimila­
cijskih procesov šla v korist nemškega naroda, ne pa v korist narodov, 
ki so nanj mejili. Ellenbogen je bil za prosto tekmo, pri čemer je že 
vnaprej računal s tem, da bodo šibkejši narodi v njej končno podlegli, 
saj je poudarjal, da so tudi propadajoči narodi in da bi teritorialno 
fiksiranje njihovih področij pomenilo konserviranje stanja, ki nima 
pravice do obstoja?"
Glede državnega jezika, čeprav omiljenega v obliki posredovalnega 
jezika, je brnski program končno sprejel kompromisno formulo, s 
katero je na osnovi načelne zavrnitve vsake nacionalne predpravice 
zavrgel tudi zahtevo po državnem jeziku, pač pa je prepustil bodočemu 
državnemu zboru odločitev o tem, ali je posredovalni jezik potreben ali 
ne. Da bi ta posredovalni jezik bil nemški, o tem seveda sploh ni bilo 
dvoma.
Kakor je glavno vodilo pri obravnavanju nacionalnega vprašanja 
za avstrjiske socialne demokrate bila želja, doseči narodnostni mir, ki 
bo omogočil nemoten razmah razrednega boja, tako je to vodilo med 
drugim privedlo tudi do stališč glede vprašanja položaja manjšin. 
Poročevalec strankinega predsedstva Seliger je v obrazložitvi prvega 
predloga resolucije poudarjal, da je treba narodnostne manjšine zašči­
titi tako, kakor je potrebno za razvoj njihove nacionalne posebnosti. 
Poudarjal je, da nikoli ne bi bilo moč doseči miru med narodi, če 
narodnostne manjšine ne bodo zaščitene?4 Dunajski nemški delegat 
Preussler je Kristanov in Ellenbognov predlog personalnih avtonomij 
zavračal kot škodljiv, ker bi tak sistem pomenil ovekovečenje šovini­
zma vsepovsod, do vsake najmanjše družbene organizacijske skupine?" 
Ko je Seliger na koncu poročal kongresu o končni formulaciji pro­
grama, kakor ga je izdelala izvoljena komisija, je razložil, zakaj je 
beseda zaščita manjšin bila zamenjana z besedo pravice nacionalnih 
manjšin: beseda zaščita ne obsega vsega tistega, kar je treba nacional­
nim manjšinam zagotoviti, ne gre samo za to, da se manjšino v njenem 
narodnostnem udejstvovanju in v njenem kulturnem razvoju zaščiti 
nasproti večini, temveč je treba tudi skrbeti za to, da se nacionalni 
manjšini zajamčijo določene pravice; za primer je navedel posebne
407
pravice manjšine v okviru komunalne uprave.46 Brnski program je 
torej zaščito manjšin pojmoval širše kot zgolj možnost neoviranega kul­
turnega izživljanja, v manjšinsko varstvo je vključeval tudi posebne 
samoupravne pravice v manjših teritorialno upravnih enotah kot so 
občine.
Čeprav je bilo jasno, da brnski program, kot vsak drug strankar­
ski program, dejanskih razmer še ni spreminjal, je vendar bilo pri­
čakovati, da ga bodo socialdemokrati v posameznih deželah v svoji 
praktični dejavnosti vendar upoštevali kot perspektivno rešitev. Zdi 
se pa, da takšno pričakovanje ni bilo kdo ve kaj močno. Tudi Kristan 
je svoje načelno nasprotovanje predloženi resoluciji opravičeval s tem, 
da to dejansko ne bo imelo posebnih posledic, saj po njegovem mnenju 
tudi končno sprejeta resolucija ne bo imela takoj praktičnih posle­
dic.4' Mi pa moramo konkretno ugotoviti, koliko in kako je koroška 
socialna demokracija brnski program upoštevala pri svojem praktičnem 
ravnanju na Koroškem. Kajti kljub vsem svojim slabostim je zahteva 
brnskega programa po teritorialni avtonomiji bila za napredne sile 
slovenskega naroda močno privlačna in učinkovit mobilizacijski vzvod, 
v njem so celo videli utelešenje revolucionarne ideje Zedinjene Slove­
nije iz leta 1848. (Ivan Cankar v svojem volilnem govoru 1. aprila 
1907).48 Ali je koroška socialna demokracija kdaj zastavila ta vzvod 
za pospeševanje socializma na Koroškem?
Skorajda edino možnost za proučevanje odnosa koroške socialne 
demokracije do slovenskega vprašanja daje pregled njenega praktičnega 
zadržanja. Kajti načelne enunciacije z njene strani so tako malo­
številne in še te tako skope, da ne morejo dati zadostnega odgovora.
V dobi rasti koroške socialne demokracije po Hainfeldskem kon­
gresu je slovensko narodno gibanje na Koroškem bilo politično ome­
jeno na konservativno klerikalno stranko, socialno pa na kmečko pre­
bivalstvo pod vodstvom nižje duhovščine. Ta okoliščina je bila odlo­
čilna za celoten odnos koroške socialne demokracije do slovenskega 
vprašanja na Koroškem. V tem pogledu je samo nadaljevala tradicijo, 
ki se je v razmerju med koroškim delavskim gibanjem in pa sloven­
skim narodnim gibanjem ustvarila že v času do Hainfeldskega kon­
gresa. Načelno nasprotovanje klerikalizmu kot glavnemu sovražniku 
političnega in demokratičnega napredka je tudi v tem času bilo osno­
va za odnos do edine slovenske formirane politične sile na Koroškem, 
do katoliškega političnega društva. Vendar je po letu 1897, torej tudi
408
po formalno izvršeni narodnostni razdelitvi avstrijske socialne demo­
kracije, koroška socialna demokracija brez vsakega pomisleka in po 
vsem videzu tudi brez vsakega ugovora s strani jugoslovanske socialne 
demokracije, enostavno vztrajala pri starem stanju, to je, celotno svojo 
organizacijo je ohranila v okviru nemške socialne demokratske stran­
ke. Slovenskega jezikovnega značaja delavstva in drugega prebivalstva 
južnega dela Koroške ni štela za zadosten faktor za kakršno koli po­
sebno organizacijsko upoštevanje razen minimalnega, v jeziku agita­
cije.
Takšno stališče je olajševala posebnost koroškega gospodarskega 
razvoja, zaradi katere je bilo malo pretoka narodnostno razgibanega 
kmečkega prebivalstva v industrijo, slovenska konservativno-klerikalna 
stranka pa starega, tradicionalno na nemškega podjetnika vezanega 
slovenskega delavstva ni mogla zajeti oziroma se za politični vpliv med 
tem delavstvom niti ni kaj posebej potrudila, tudi ne po uvedbi sploš­
ne volilne pravice leta 1897. Koroško slovensko delavstvo v takih raz­
merah v svoji večini ni opuščalo svojega starega »naivnega kozmopoli­
tizma«, meječega in prehajajočega v »asimilibilnostni internacionali- 
zem« in koroška socialna demokracija je lahko ravnala, kot da slo­
venskega proletariata na Koroškem ne bi bilo. To dejstvo je opazil 
in ugotovil že D. Kermavner v svojih večkrat omenjenih razpravah. 
Koroški položaj pač najzgovorneje demantira prepričanje, da je »naiv­
ni kozmopolitizem« bil le lastnost nemškega delavstva (Otto Bauer). 
Takšno razpoloženje se je pri koroškem slovenskem delavstvu ohranjalo 
v bistvu tja do konca obravnavanega obdobja, medtem ko se je 
pri nemškem delu koroškega delavstva, bolje rečeno pri nemškem so­
cialnodemokratskem vodstvu tega delavstva, izoblikovalo prav jasno 
gledišče, po katerem so nemška narodnost, jezik in kultura imeli na 
Koroškem prvenstveno in takorekoč izključno pravico.
Prav na takšnem »naivnem kozmopolitizmu« je koroška socialna 
demokracija tudi gradila svojo vzgojo slovenskega delavstva v razmerju 
do nacionalnega vprašanja. Iz leta 1898 najdemo na primer poročilo 
o izletu velikovškega delavskega društva v Železno Kaplo, kjer je 
govoril predstavnik vodstva iz Celovca Jodlbauer o nacionalnem vpra­
šanju in poudarjal, da so internacionalni socialisti zid v tem vprašanju, 
t. j. oni so tisti, ki preprečujejo, da to meščansko gibanje ne bi zašlo 
tudi v vrste delavstva.49 Koroški socialdemokrati so tedaj kljub načel­
nim simpatijam za nemško liberalno nacionalno stranko, izvirajočim
409
iz njenega protiklerikalnega stališča, v svoji agitaciji zavračali tudi 
nemški meščanski nacionalizem. Julija 1899 je na nemško nacional­
nem shodu v Velikovcu nastopil socialni demokrat domačin čevljar 
Edvard Grabičnik, ki je kritiziral tako slovensko kot tudi nemško na­
cionalno stranko in poudarjal, da so socialni demokrati mednarodni, 
nemškim nacionalcem pa je posebej še očital, da ne gre skrbeti le za 
nemške, ampak tudi za slovenske in druge delavce.50 Koroška socialna 
demokracija si je med koroškim delavstvom pridobivala ugled kot 
organizacija, ki ga ščiti pred socialnim izkoriščanjem. Zaupanje v 
njen izključno razredni značaj so pri slovenskem delavstvu utrjevali 
primeri, ko se je zavzemala za slovenskega delovnega človeka tudi 
tedaj, kadar se mu je godila krivica zaradi njegove narodne pripad­
nosti. Znan je primer, ko se je koroški socialdemokratski list leta 1900 
odločno zavzel za slovensko točajko v Št. Vidu ob Glini, proti kateri 
so nemški nacionalci uprizorili divjaško gonjo, ker je z gostom spre­
govorila nekaj slovenskih besed; primorali so jo, da je zapustila službo 
kot zločinka.” Koroška socialna demokracija je tudi v drugih primerih 
ohranjevala samostojno stališče v odnosu do nemških nacionalcev in 
je zato z njimi prihajala v politične spopade. Maja leta 1897 je na 
primer na socialno demokratskem zborovanju v Velikovcu Terezija 
Nötscher z Dunaja govorila v prid (Badenijeve) jezikovne uredbe na 
Češkem, kar je zbudilo hudo ogorčenje med prisotnimi nemškimi na­
cionalci.52 Iz 1. 1902 najdemo poročilo o zborovanju celovškega društva 
trgovskih nameščencev, kjer je bilo navzočih veliko število nemško 
nacionalnih nameščencev in na katerem je nastopil tudi socialnode­
mokratski govornik Pick. Ta je zavračal stališče o nacionalni organi­
zaciji in priporočal internacionalno organizacijo, opozarjal je, da bi 
v primeru stavke šefi lahko zaposlili neorganizirane slovenske name­
ščence in poudaril, da jezik ne sme biti v organizaciji trgovskih po­
močnikov nobena ovira; to bi se strašno maščevalo, kakor kažejo pri­
meri z Dunaja in Prage. Uspeh pa najbrž ni bil poseben, saj so ga 
prisotni zavračali s klici: Mi smo v Celovcu!53 Tudi v Velikovcu so 
tedaj odnosi z nemškimi nacionalci bili napeti. Tam je namreč občin­
ski odbor, ki je bil v rokah nemških nacionalcev, odrekel socialno 
demokratskemu društvu uporabo občinskega zabavišča za prireditev 
proslave 10-letnice ustanovitve socialnodemokratske organizacije v Ve­
likovcu in sicer »z ozirom na nemško nacionalni značaj mesta Veli­
kovec, kjer za internacionalne delavce ne more biti prostora«.54 Social­
410
demokratsko glasilo je tedaj tudi protestiralo proti metodam, ki so jih 
nemški nacionalci uporabljali proti slovenskim konservativcem in sicer 
ob smrti Ane Mack iz Trate v Medborovnicah, žene šolskega upravite­
lja, za katero sta nemško nacionalna lista »Bauernzeitung« in pa 
»Kärntner Wochenblatt« trdila, da je umrla zaradi slovensko-kleri- 
kalne hujskaške gonje (windisch-clerikale Hetzjagd); socialdemokrat­
sko glasilo je obsojalo tako metodo, »ki je danes obrnjena proti kle­
rikalcem in jutri pa proti nam . . .«S5 Sploh je v tistem letu koroško 
socialdemokratsko glasilo ostro zavračalo koroško malomeščansko stran­
ko Vsenemcev, češ da ji ni prav nič mar za gmotni razvoj dežele in 
da ljudje, zbrani v njej, zelo radi sanjarijo o nemškem državnem jezi­
ku in germanizaciji vseh plemen od Velikovca do Trsta .. .« V po­
sebnem članku o narodnostnih premikih je ugotavljalo germanizacij- 
sko politiko nemškega kapitala v Avstriji, obenem pa poudarjalo, da 
vsi ti napori celo Nemcem ne bodo mogli vsiliti nemško nacionalnega 
značaja, glede na to, da industrija povzroča dotok slovanskega delav­
stva; kdor se oklepa nemškega nacionalizma, brani izgubljene pozi­
cije.56
»Protifarški« dopisi in članki so polnili strani »Arbeiterwille« ozi­
roma »Volkswille« v teh letih, v njihovem duhu so tudi politični na­
padi na slovenske koroške klerikalce. Tako je na primer v letu 1897 
splošno delavsko sindikalno društvo, ustanovljeno tedaj v Podkloštru, 
napadalo župnika Gregorja Einspielerja, ki je svaril delavce pred so­
cialnimi demokrati in ga skušalo očrniti v očeh delavcev z obdolžitvijo, 
da je pokopal nekega umrlega delavca le za drag denar.57 26. decembra 
1897 je katoliško politično društvo priredilo shod v Borovljah o delav­
skem vprašanju in kmečkem napredku, na katerem je govoril Va­
lentin Podgorc; ker ni hotel dati besede socialdemokratskemu govorni­
ku, so prisotni socialdemokrati z glasnim petjem onemogočili shod.5* 
V poročilu o socialdemokratskem shodu v Dravogradu leta 1898 je 
pisec izražal upanje, da se bodo kmalu pokazali njegovi plodovi, »kajti 
dozdeva se, da se svetlika tudi v tukajšnji okolici, v kraju, kjer je 
vedno gospodaril le far in kjer je prebivalstvo moralo trpeti pod mogoč­
nim pritiskom velikega oderuha.«'9
Poudarjanje internacionalizma, razmeroma napeto razmerje z nem­
škimi nacionalci in pa dejstvo, da ni bilo socialdemokratskih napadov 
na slovenske nacionalne zahteve, vse to je tedaj omogočilo koroški 
socialni demokraciji, da je v volilni agitaciji izrabljala tudi narodno
411
ogroženost slovenskega prebivalstva in da je sporadično sodelovala s 
slovenskimi klerikalci pri občinskih volitvah. Prvo možnost je koroška 
socialna demokracija, na primer, izkoristila v volilni kampanji za dr­
žavni zbor leta 1900, ko je slovenske Korošce svarila pred nemško 
nacionalno stranko, češ da bi voliti to stranko pomenilo »vreči se pro­
stovoljno pod kolesa«; svarila je slovenske volivce, naj ne volijo »svo­
jih lastnih klavcev«.60 Primer izrabljanja druge možnosti pa so ob­
činske volitve v Mariji na Zilji leta 1901, ko so se socialdemokrati 
koalirali s slovensko konservativno stranko proti nemškim nacionalcem 
v tretjem razredu.61
Opisana splošna praksa koroške socialne demokracije do sloven­
skega narodnega vprašanja je tedaj omogočala tudi slovenski slogaški 
konservativni stranki, da je v socialni demokraciji gledala manjše zlo 
od nemško nacionalnega liberalizma, kljub temu, da se je zavedala, 
da je nasprotje med klerikalnim in socialističnim principom vendarle 
osnovno.62
Načelo narodnostne avtonomije na podlagi etnične teritorialne raz­
mejitve med posameznimi narodi ne glede na kronovinske meje pa v 
praktični politiki koroške socialne demokracije ni povzročilo prav no­
bene spremembe. Čeprav je štetje leta 1900 kakor tudi še pozneje 
štetje leta 1910 dokazovalo slovenski značaj južnega dela Koroške in 
čeprav se je koroška socialna demokracija zavedala, da je ta slovenski 
značaj v resnici še močnejši kot pa so ga izkazovala uradna štetja, se 
koroška organizacija v prav nobeni obliki in na prav noben način ni 
izjavila oziroma ravnala tako, da bi bilo moč pričakovati, da bo bodo­
ča slovenska avtonomna enota obsegala tudi slovenski del Koroške. 
Glede tega je koroška socialna demokracija zaostajala celo za levimi 
meščanskimi liberalci, ki so v tem času še predlagali etnično razdelitev 
Koroške in zedinjenje njenega slovenskega dela z drugimi slovenskimi 
deželami v duhu načrta levice iz 1. 1848-49 (načrt Richarda Charmat- 
za 1. 1904).63
Dejstvo, da je koroško socialdemokratsko glasilo za Slovence še 
vedno uporabljalo izraz »Windische«, govori o določenem podcenjeva­
nju slovenskega vprašanja in pomanjkanju načelne jasnosti.64 Enako 
značilno je tudi že omenjeno dejstvo, da so se na deželni konferenci 
koroške socialne demokracije leta 1900 zavzemali za širjenje agitacij­
skega gradiva v narečju namesto v slovenskem knjižnem jeziku, ne da 
bi kdo temu načelno postavil nasproti zahtevo, naj koroška osnovna
412
šola tudi slovenskemu prebivalstvu zagotovi znanje slovenskega knjiž­
nega jezika enako kot nemškemu zagotavlja znanje nemškega knjiž­
nega jezika.
K večjemu upoštevanju narodnostnega značaja prebivalstva juž­
nega dela Koroške ni koroške socialne demokracije nagnilo niti dejstvo, 
da je k sorazmerno dobrim uspehom socialdemokratov že pri prvih treh 
volitvah na osnovi splošne volilne pravice (državne 1897 in 1901 in 
pa deželne 1902) na slovenskem področju, posebno pa še v slovenskem 
delu političnega okraja Beljak, pripomoglo tudi to, da je del sloven­
skih kmečkih volivcev po vsem videzu iz nacionalnih razlogov gla­
soval za socialne demokrate, kadar je veljalo preprečiti uspeh nemško 
nacionalne stranke.
Simptomatičen je razvoj v občinah Lipalja ves, Straja ves in Bek- 
štanj, za katere lahko sledimo podatke za vse tri volitve. Žal so podatki 
za beljaški okraj sploh precej nepopolni, za volitve 1897 in 1901 seve­
da samo globalni in je znano le, katera stranka je v občini imela ab­
solutno večino. Šele za volitve 1902 (splošna kurija) so znana tudi 
števila oddanih glasov.
L. 1897 so vse tri navedene občine imele slovensko-konservativno 
večino v kmečki skupini, v splošni volilni skupini pa je izid znan 
samo za Bekštanj (slov. kons.). L. 1901 podatki za kmečko skupino 
niso znani, a vse tri občine imajo socialdemokratsko večino v splošni 
skupini. L. 1902 je za kmečko skupino znan samo izid v Bekštanju 
(slovensko-konservativna večina), v splošni skupini pa imata Lipalja 
ves in Bekštanj slovensko-konservativno večino, Straja ves pa social­
demokratsko. Pri ožji volitvi med nemško nacionalnim in socialdemo­
kratskim kandidatom v splošni skupini sta tudi Lipalja ves in Bekštanj 
dala večino glasov za socialdemokrate.
Posebno zanimive so volitve v splošni skupini za deželni zbor 
leta 1902.
slov.
kons.
Prva volitev 
nem.
nac.
Ožja volitev
SOC.
dem.
nem.
nac.
SOC.
dem.
Lipalja ves 12 3 4 2 29
Žabnice 28 48 8 52 23
Vernberk 64 47 14 68 54
Svetna ves 41 63 — 68 35
Bekštanj 29 35 32 54 66
Kostanje 27 78 — 75 27
Marija/Z 17 49 18 58 42
Podklošter 39 7 170 15 189
413
Očitno je prehajanje glasov pri ožji volitvi od slovensko-konser- 
vativne strani k socialdemokratom. Ta pojav je sicer prevladoval, ni 
pa še bil splošen, saj na primer v politično trdnih slovenskih občinah 
Loga ves in Št. Jakob v Rožu takega prehajanja glasov ni. To dejstvo 
bi tudi govorilo za to, da ne gre za neko splošno navodilo, ampak za 
težnjo, ki je zrastla prav med slovenskimi konservativnimi volivci. 
Podobno težnjo najdemo na severni nemški strani v beljaškem okraju 
samo v treh med enajstimi kmečkimi občinami, a tudi v Ponlablju in 
Naborjetu v Kanalski dolini.
Po drugi plati socialna demokracija ni ničesar zaključila iz dejstva, 
da pri teh volitvah v splošnem razredu nikoli ni dobila večine v slo­
venskih industrijskih oz. rudarskih občinah Bistrica v Rožu, Slovenji 
Plajberk, Mežica, kjer so zmagovali pod vplivom nemških podjetij 
nemški nacionalci. Videli smo že, da je socialna demokracija pri de­
želnih volitvah 1. 1902 pripisovala prav glasovanju slovenskih delavcev 
v Bistrici v Rožu in Slovenjem Plajberku, ki so se vdajali pritisku nem­
ških podjetij, odločilen pomen za poraz socialdemokratskega kandidata. 
Očitno je bilo, da seštevanje socialnega in nemškonacionalnega priti­
ska ovira širjenje socialne demokracije.
Le radikalno slovensko gibanje za narodno združitev, ki bi uspelo 
zajeti vsaj znaten del slovenskega delavstva na Koroškem, bi morda 
primoralo koroško socialno demokracijo, da bi zavzela določno stališče 
do slovenskega vprašanja, ki pač v tedanjem obdobju načelno ne bi 
moglo biti drugačno kot pa je to določal brnski program. Takšnega 
slovenskega gibanja pa ne v tem ne v onem smislu do leta 1903 ni 
bilo: slovenska konservativno klerikalna stranka je životarila v preži­
velih političnih zamislih, vprašanja vseslovenske politične skupnosti 
in združitve se ni dotikala, slovensko krščansko socialno delavsko gi­
banje pa je na Koroškem bilo v tako skromnih začetkih, da ni pome­
nilo resnega tekmeca socialni demokraciji. Z letom 1903 pa se je 
položaj v določeni meri spremenil.
Katoliško gospodarsko in politično društvo za Slovence na Koro­
škem se je preosnovalo v smislu uvajanja sodobnejših oblik katoliške 
politične organizacije, ki so med tem že prevladala na Kranjskem in v 
drugih slovenskih deželah. To so predvsem bili klerikalni demokrati­
zem, usmerjen k pridobivanju najširših slojev, ki bodo s splošno in 
enako volilno pravico dobili odločilno moč pri bodočih volitvah, te­
414
snejša povezava s klerikalnim gibanjem v drugih slovenskih deželah, 
zlasti na Kranjskem, v smislu pripravljanja združitve slovenskega dela 
Koroške s sosednimi slovenskimi deželami, jezikovna enakopravnost, 
volilna reforma in ponovna razdelitev volilnih okrajev po narodno­
sti?5 Krepitev klerikalne politike v slovenskem narodnem gibanju je 
po vsem videzu koroški socialni demokraciji olajšala, da je do njega 
zavzela stališče, ki ga sicer po brnskem programu ne bi mogla.
Ko sta jeseni 1903 advokat Brejc na sodiščih, poslanec Grafenauer 
pa v deželnem zboru začela akcijo za enakopravnost slovenskega jezika 
v pravosodju, so ta prizadevanja povzročila divji odpor nemških nacio­
nalcev. Po prvih slovenskih besedah Grafenauerja v deželnem zboru 
so nemško nacionalni poslanci uprizorili melodramatičen eksodus, da 
ne bi njihovih ušes v tej »nemški« hiši oskrunil glas slovenske besede. 
V resnici pa je Grafenauer samo začel na glas brati v slovenščini spi­
sani letak, katerega so bili nemški nacionalci sami izdali v korist svo­
jega kandidata Metnitza pri deželnih volitvah leta 1902!
Tokrat pa nemški nacionalci niso ostali osamljeni. V boj proti ena­
kopravnosti slovenščine v pravosodju na Koroškem je stopilo tudi gla­
silo koroške socialne demokracije!
Prvič v zgodovini so koroški socialni demokrati naravnost povedali, 
kako gledajo na nacionalne terjatve koroških Slovencev. Kakšno pa 
je njihovo stališče, je naznanjal že naslov uvodnika: »Samovoljno 
podžgani jezikovni prepir«. Članek sam pa je bil še jasnejši: »Dežela 
se je doslej v narodnem pogledu veselila še kar znosnega miru . . . 
zlasti široki sloji prebivalstva so kar shajali v dosedanjih, že vživetih 
razmerah, ki so popolnoma ustrezale njihovim praktičnim potrebam.« 
Članek je nato obdolžil »priseljenega advokata Brejca«, da neti nacio­
nalni prepir s tem, ker se bojuje za »novotarije v sodni praksi, ki jih 
nihče ne zahteva in ki so nesmotrne: za uporabo novoslovenskega jezi­
ka pri razpravah . . ., čeprav vsi ljudje razumejo nemški. Dr. Brejc 
uporablja novoslovenski jezik, ki je koroškim Slovencem nepoznan.« 
Članek je trdil, da pri rožeškem sodišču tolmači niso razumeli Brejčeve 
tožbe. Očital mu je, da je šovinist, da se ponaša s svojimi junaštvi, a 
da mu ni prav nič za ljudske koristi, saj delavci od njegovih nastopov 
še niso nič imeli. »Ljudje, ki imajo čas in denar,« je nadaljeval članek, 
»bi si že lahko privoščili, da jih obsodijo ravno v slovenskem jeziku; 
slovensko delavstvo pa bo raje izbralo razpravljanje v tistem jeziku, 
s katerim v vsakokratnih okoliščinah najbolje shaja in ker je tudi že
415
doslej lahko rabilo slovenski jezik in bo to lahko storilo tudi v prihod­
nje, se v sodni dvorani nikakor ne čuti nacionalno zatirano in smatra 
vsako spremembo dosedanjih razmer kot popolnoma nepotrebno.« Na 
koncu je članek poudaril, da si Koroška zaradi svoje gospodarske šib­
kosti nacionalnega prepira, ki ga sem zanaša Brejc, ne sme privoščiti, 
ker je navezana na mirno sožitje. Zatrdil je, da obsoja to početje enako 
kakoi' otročje početje beljaških Vsenemcev.66 V isti številki je bilo 
objavljeno tudi poročilo o seji deželnega zbora 9. oktobra 1903, na 
kateri je slovenski poslanec Grafenauer zahteval enakopravnost sloven­
ščine na sodiščih. Poročilo je najprej obsodilo in osmešilo medsebojno 
tekmovanje nemško nacionalnih in nemških klerikalnih deželnih po­
slancev, kdo se bo bolj odrekel uporabi slovenskega jezika v svoji 
strankarski propagandi, nato pa je komentiral nastop Grafenauerja: 
»Poslanec Grafenauer je stal na izgubljeni postojanki, a tudi bojeval 
se je za nevredno stvar. Šovinistične agitacije dr. Brejca nimajo nič 
skupnega z obrambo ali z razvijanjem nacionalnih pravic. Prav gotovo 
je mogoče Slovencem dati vsako pravičnost in vsako priznanje, pa 
vendar najodločneje obsojati početje dr. Brejca. Takšne razgrete glave 
kot dr. Brejc škodujejo stvari svojega naroda bolj kot pa je trenutno 
mogoče videti. Poslanec Grafenauer bi se vsekakor moral priključiti 
k temu socialdemokratskemu pogledu in ločevati med šovinistično 
gonjo in resnično nacionalno dejavnostjo in naši koroški Slovenci bi 
mu bili gotovo bolj hvaležni kot pa so mu za zadržanje, ki ga je 
zavzel.«67
Če razčlenimo navedena izvajanja, lahko ugotovimo: Koroška 
socialdemokracija je brez pridržka sprejemala osnovno tezo nemškega 
nacionalizma, namreč da je tradicionalno podrejeno stanje Slovencev 
pogoj za mir na Koroškem, da vsakršno zavzemanje za slovensko 
enakopravnost pomeni motenje tega miru, in končno, da koroški Slo­
venci sami konec koncev niso tisti, ki tak enokopraven položaj žele, 
ampak da je takšno prizadevanje le posledica vmešavanja od zunaj (s 
Kranjskega), kar s stališča koroškega deželnega patriotizma ni upra­
vičeno. Nadalje je v tem pisanju prevzeto tudi geslo, da koroški Slo­
venci ne potrebujejo slovenskega knjižnega jezika, ker jim je ta ne­
razumljiv. V tem geslu je seveda obseženo tudi zavračanje slovenskega 
jezika v pismeni rabi pri koroških oblasteh, saj nihče ni niti pomišljal, 
da bi pisal v koroškem slovenskem narečju; takšno stališče vsebuje 
tudi namen, da koroška osnovna šola nikoli ne bo slonela na materin-
416
ščini prebivalstva in da ga ne bo seznanjala z njeno knjižno obliko. 
Koroška socialna demokracija je dejansko ločevala med jezikovnim in 
nacionalnim vprašanjem, vendar ne tako kot je bil zahteval Perner- 
storfer na brnskem kongresu. V jezikovnem vprašanju je videla le 
vprašanje praktične potrebe, ne pa izraz nacionalnega vprašanja, kot 
postulata demokracije. Toda s stališča praktične potrebe je zahteve po 
slovenski jezikovni enakopravnosti zavračala, opiraje se na dejstvo, 
da je velik del Slovencev znal za silo tudi nemški in da je ostali del 
slovenskega prebivalstva na koroških uradih lahko nastopal v svojem 
domačem narečju s pomočjo nekvalificiranih tolmačev. Takšno stališče 
je jasno kazalo, da koroška socialna demokracija v svojem ravnanju 
glede nacionalnega vprašanja na Koroškem niti ne pomišlja na kakšno 
teritorialno etnično razmejitev v deželi. Očitno je bila mnenja, da bodo 
Slovenci pač tudi v prihodnje ostali kot manjšina v okviru nemške 
Koroške in seveda tudi nemške socialne demokracije. V navedenem 
pisanju je v tem smislu prevzeta tudi nemško nacionalna teza, da 
gospodarska korist Koroške zahteva ohranitev starega stanja slovenske 
podrejenosti, pač v smislu, da nacionalna enakopravnost izključuje 
nadaljnje gospodarsko sodelovanje med nemškim in slovenskim delom 
Koroške. Pisanje izraža tudi realno dejstvo, da je pri koroških oblasteh 
moč kaj opraviti le v nemškem jeziku, izraža mnenje, da bo tudi 
vnaprej tako ostalo in zato priporoča slovenskim delavcem, naj ne 
zahtevajo slovenskega uradovanja. Spričo tega ostane popolnoma ne­
jasno, kaj dejansko misli, ko govori o izgradnji nacionalnih pravic, ki 
bi jih Slovencem bilo treba priznati.
Ob zavračanju konkretnih zahtev slovenskih politikov po jezikovni 
enakopravnosti in ob popolnem zanikanju njihove upravičenosti koro­
ška socialna demokracija ni storila ničesar, da bi vsaj v splošnih obrisih 
pokazala, v čem pa vendar je načelna pravica koroških Slovencev do 
nacionalne enakopravnosti. Takega njenega ravnanja že ni bilo več 
moč opravičevati z okoliščino, da slovenske nacionalne zahteve postav­
ljajo slovenski klerikalci, torej da je njihovo zavračanje le ena izmed 
oblik boja proti klerikalizmu kot poglavitnemu političnemu nasprot­
niku; zdaj je šlo že za tipično nemško nacionalno gledanje na nacio­
nalno vprašanje, bolje rečeno, za zanikanje nacionalnega vprašanja 
na Koroškem in za ohranitev privilegijev nemškega elementa.
Takšno načelno stališče koroške socialne demokracije je določalo 
njeno ravnanje tudi v poznejših letih. Ob polemiki, ki se je februarja
27 Narodna politična zavest na Koroškem
417
1905 razvnela v »Miru«, »Klagenfurter Zeitung« in »Kärntner Zei­
tung«, ko je cerkvena oblast odbila slovenski vpis v celovško matriko, 
je nemško nacionalno glasilo »Freie Stimmen« poudarilo izključno nem­
ški značaj Celovca. Socialdemokratski »Volkswille« pa se je s stališčem 
nemško nacionalnega lista v celoti strinjal?8 Koroška socialna demokra­
cija je v boju med nemško nacionalno stranko in slovensko slogaško- 
klerikalno stranko sicer opažala tudi nacionalni moment, vedela je za 
prizadevanje ohraniti kljub neugodni razdelitvi volilnih okrajev slo­
vensko politično gmoto na Koroškem in preprečevati vdor nemške na­
cionalne in nemškutarske stranke, vendar je to še malo ni motilo, da 
se ne bi brez pomisleka postavljala na stran nemških nacionalcev. 
Brnsko načelo ohranitve teritorialnih območij posameznih narodov 
kot pogoja za demokratično sožitje je popolnoma pozabljala.
Pri nadomestnih volitvah v deželni zbor 1. 1904 v volilnem okraju 
Trbiž—Podklošter, kjer sta si stala nasproti slovenski klerikalni kan­
didat Grafenauer in nemško nacionalni kandidat Fischer, je koroški 
socialdemokratski list ugotavljal, da gre za okraj, v katerem sta v 
preteklosti izmenoma zmagovala zdaj »Nemcem prijazni« Slovenec 
Abuja zdaj Grafenauer, da pa je videti da so ga Slovenci dokončno 
izgubili. Ugotovil je tudi, da je nemško nacionalna stranka strašila 
volivce s socialistično nevarnostjo, in komentiral: »Dejstvo je, da sploh 
nismo posegli v volilni boj, ker za to nismo imeli nobenega povoda. 
V boju med klerikalizmom in antiklerikalizmom smo s svojimi de­
lovnimi simpatijami celo na svobodnomiselni strani.« Kljub temu, 
da je ugotovil, da je »okraj bil vedno predmet narodnostnega boja na 
Koroškem«, ni občutil prav nobenega pomisleka ob poenostavljenju 
klerikalno in antiklerikalno. Spogledljivo z nemško nacionalno stranko 
je zaključil: »Saj bomo videli, kako se bo Nemška ljudska stranka pri 
prihodnjih volitvah zadržala nasproti nam.«69
Sploh je koroški socialdemokratski list, katerega izdajatelj in ured­
nik je bil Arnold Riese, v tistem času v odnosu do slovenske stranke 
prevzemal nemško nacionalno terminologijo, v odnosu do slovenskega 
naroda pa izražal omalovaževanje s tem, da se niti zdaj ni potrudil, da 
bi Slovence dosledno imenoval z njihovim imenom. Delovanje 
slovenske slogaško-klerikalne stranke je odpravil s »klerikalno- 
slovanska propaganda«, njegove nosilce pa z »apostoli slavizacije« 
(Slawisierungsapostel).70 Omenili smo že, da je za Slovence uporabljal 
tudi izraz »Windische«, kot posebno zanimivost pa je treba omeniti,
418
da je o slovenskih rudarjih v Rablju celo pisal kot o »primorskih 
Kranjcih«!71 Ne bi pa mogli trditi, da je bil enako malomaren tudi v 
odnosu do nemškega jezika in nemške narodnosti. Zanimivo je nje­
govo ogorčenje zaradi dejstva, da je 60 otrok priseljenih nemških de­
lavcev in uradnikov v Podrožčici hodilo v šolo s slovenskim učnim 
jezikom v Št. Jakobu: »Takšno neumnost in takšno brezvestnost zares 
lahko najdemo samo v Avstriji.«'2 Navesti je treba tudi njegovo hval­
nico nemškemu šolskemu društvu (Deutscher Schulverein) ob njegovi 
25-letnici. V članku je seveda bilo poudarjeno, da sta med ustanovi­
telji tega društva bila tudi dr. Viktor Adler in Pernerstorfer, omenjeno 
pa je tudi bilo nasprotovanje nenemških narodov proti delovanju tega 
društva: »Ta (nasprotovanja) so gotovo nepravična, kajti društvo ni 
nikoli zagovarjalo agresivnih tendenc in v splošnem ni imelo na umu 
nič drugega kot ohranitev nemške jezikovne posesti, torej nemške kul­
ture — smoter, kateremu nihče ne more odrekati moralne upraviče­
nosti.« Hvalnico nemškemu šolskemu društvu je list skušal podkrepiti 
celo s tem, da mu je pripisoval sorodnost s socialno demokratskimi gle­
dišči glede kulturne avtonomije: »Nemško šolsko društvo pomeni kos 
nacionalne šolske avtonomije, zaradi česar nam je društvo še posebno 
simpatično.«73
Medtem ko je v prvih letih takšno zadržanje koroške socialne de­
mokracije bilo brez vidnega neposrednega učinka, čeprav je seveda 
že tedaj bistveno vplivalo na oblikovanje nazorov slovenskega koro­
škega delavstva v narodnem vprašanju, je leta 1905 pri nadomestnih 
volitvah v deželni zbor v celovško-velikovškem volilnem okraju kmečke 
kurije koroška socialna demokracija že lahko nastopila kot učinkovit 
jeziček na tehtnici. Ne oziraje se na to, da je šlo za edini možni slo­
venski mandat na Koroškem, je koroška socialna demokracija pod­
prla nemške liberalne nacionalce in preprečila izvolitev slovenskega 
klerikalnega kandidata.
Boj za volilno reformo, ki je imel tako izrazito tudi obeležje boja 
za nacionalni kompromis, je v stališče koroške socialne demokracije 
vnesel nekaj več načelnosti. K temu je pripomogel tudi konkretni po­
ložaj na Koroškem. Tukaj so razen socialdemokratov zahtevali splošno 
enako in neposredno volilno pravico brez pridržka edinole nemški 
krščanski socialci in pa slovenska stranka, medtem ko so nemški na­
cionalci zahtevali enoletno naseljenost kot pogoj za priznavanje volilne 
pravice, razen tega so zahtevali celo pluralno volilno pravico.74 S tem
27*
419
v zvezi so koroški socialdemokrati pobijali Lemischevo nemško nacio­
nalno tezo, da bi enaka volilna pravica koristila le klerikalcem in 
Slovencem na Koroškem. Proti temu so postavljali, da ne gre misliti 
samo na Koroško, ampak na celo Avstrijo. Priznavali so sicer, da bi 
Slovenci na Koroškem, ki »so tukaj obenem tudi klerikalni«, lahko 
izboljšali svoje politično zastopstvo, toda to ni razlog za nasprotovanje 
splošni in enaki volilni pravici. Opozarjali so nemške nacionalce na 
njihovo nedoslednost, ker se niso ozirali na to, da imajo Čehi najbolj 
antiklerikalno meščanstvo Avstrije in da tam klerikalizem s splošno 
in enako volilno pravico gotovo ne bi ničesar pridobili. Svarili so nem­
ške nacionalce, naj socialdemokratskim delavcem nikar ne jemljejo 
zaupanja v svojo naprednost in liberalstvo, naj jih »ne silijo korakati 
s Slovani in klerikalci v eni fronti proti nemškemu meščanstvu.« Opo­
zarjali so, da so nemški kmetje na Koroškem precej klerikalni in da 
je moč meščanskih nemških nacionalcev na Koroškem prav majhna, 
če so delavci proti njim. Kljub temu, da se socialdemokratom to upira, 
bi se lahko zgodilo, da bi bili »prisiljeni menjati fronto«, to je nasto­
piti proti nemškim nacionalcem skupno s slovensko slogaško-klerikalno 
in nemško krščansko socialno stranko na Koroškem.73
Polemika koroške socialdemokracije proti slovenski stranki pa se 
je tudi po tem uvodniku še nadaljevala; socialdemokrati so poudar­
jali, da so najmočnejši branik proti klerikalcem, slovensko glasilo 
»Mir« so označevali kot »nečedni list« (Sudelblatt). Reči je treba, 
da so jim nasprotovanje slovenski stranki lajšale protidelavske in nede­
mokratične zahteve, ki sta jih še v tistem času postavljala Grafenauer 
in Brejc. Na shodu v Glinjah 18. februarja 1906 je na primer Gra­
fenauer zahteval, naj bi pri italijanskih delavcih pri prihodu oziroma 
odhodu s Koroškega zahtevali po 5 goldinarjev, in sicer za kritje 
stroškov prisilnega izgona, češ da se nalašč dajejo izganjati, da bi tako 
prišli ceneje domov; Brejc pa se je zavzemal za določen čas naselje­
nosti kot pogoj za pridobitev volilne pravice.76
Po objavi vladnega predloga volilne reforme (23. februarja 1906), 
ki je z razdelitvijo volilnih okrajev tako zelo prizadejal Slovence na 
Koroškem, je prišlo do večjega zbližan j a med Koroško socialno demo­
kracijo in slovensko stranko. Skupno jima je bilo hotenje, da bi splošna, 
enaka in neposredna volilna pravica bila kar najbolj dosledno pri­
znana, pri čemer so socialdemokrati zlasti nasprotovali pogoju po do­
ločeni dobi naseljenosti za pridobitev te pravice. Vrh tega sta se znašli
420
na podobnih položajih tudi v kritiki razdelitve koroških volilnih okra­
jev. Deželno vodstvo koroške socialne demokratske stranke je 4. marca 
1906 na svoji razširjeni seji izdelalo stališče do predloga volilne re­
forme: »Kar zadeva razdelitev mandatov med Nemce in Slovence, je 
bilo ugotovljeno, da imajo Slovenci v razmerju s svojo številčno močjo 
pravico na dva mandata. Preračunano po njihovem številu bi nanje 
morala odpasti dva mandata in pol. Zahteva »Mira« po treh mandatih 
je pretirana, ker je med Slovenci odstotek Nemcem prijaznih prav 
znaten.«77
Koroška socialna demokracija se je tokrat postavila na načelno 
stališče, odklonila je diskriminiranje Slovencev na Koroškem in 
poudarila njihovo pravico do dveh mandatov. Ker je tudi slovenska 
stranka dejansko zahtevala le dva mandata, o tretjem je govorila le 
iz taktičnih razlogov, je to vprašanje lahko le pospeševalo sodelovanje 
med obem strankama. Dejansko je prišlo do nekaj skupnih shodov 
slovenske stranke in socialdemokratov o vprašanju volilne reforme. 
Pri teh shodih pa se je pokazala idejna omejenost slovenske stranke.
V odločilnem položaju, ko bi bilo treba za preprečenje osnovne 
diskriminacije slovenskega prebivalstva na Koroškem z razdelitvijo 
volilnih okrajev pridobivati kar najširšo politično podporo, med drugim 
tudi pri socialnih demokratih, so posamezni slovenski klerikalni poli­
tiki te shode izrabljali tudi za čisto klerikalno agitacijo. Tako je slo­
venski referent na shodu v Velikovcu v začetku marca, čeprav je bila 
na programu predvsem volilna reforma, v glavnem govoril proti re­
formi zakona o zakonski zvezi (proti ločitvi zakona) in zahteval skraj­
šanje šolske obveznosti do 12. leta; socialdemokratsko glasilo je takšno 
postopanje kritiziralo, posebno pa še okoliščino, da slovenski referent 
ni nastopil proti pogoju enoletne naseljenosti za pridobitev volilne pra­
vice.78 Podobno se je zgodilo tudi na skupnem shodu v Velikovcu 
25. maja 1906.79
Res so tudi koroški socialni demokrati v tem času manifestirali 
svojo idejno sorodnost z nemškimi nacionalci in Vsenemci proti kle­
rikalcem s tem, da so prirejali skupne shode v korist nemško liberal­
nega društva »Freie Schule«, ki je na Koroškem, kot vsa nemška 
šolska društva, imelo praktične germanizacijske težnje.80
Vendar bi bilo od daljnovidnejše politike slovenske stranke na 
Koroškem treba pričakovati, da bi se vsaj v tej odločilni fazi vzdržala 
izrazito klerikalne kulturnobojne agitacije na skupnih shodih s social­
421
nimi demokrati. Posebno še, ker so koroški socialni demokrati na teh 
shodih podpirali ne le zahteve po demokratični volilni reformi, marveč 
se pridruževali tudi posebnim zahtevam po slovenski jezikovni enako­
pravnosti (resolucija za dvojezične napise na novozgrajeni rožanski 
železnici, sprejeta na skupnem shodu v Velikovcu. 25. maja 1906). 
Zbliževanje je seveda postalo docela nemogoče, ko se je slovenska 
stranka na Koroškem predlogu volilne reforme postavila po robu v 
znak protesta proti razdelitvi volilnih okrajev na Koroškem.
Ni se moč izogniti vtisu, da slovensko klerikalno vodstvo na Ko­
roškem ni kaj posebno prizadevno iskalo podpore pri socialdemokratih 
v boju za drugi slovenski mandat. O tem govori v svojih spominih 
tudi France Grafenauer, ko opisuje pot slovenske koroške delegacije 
na Dunaj, ki se je odpravila tja z namenom intervenirati zaradi raz­
delitve volilnih okrajev; delegacija je obiskala razne parlamentarne 
klube in Grafenauer podrobno opisuje posamezne intervencije, glede 
socialdemokratov pa pravi na kratko: »Če smo se razgovarjali o tej 
zadevi z načelnikom socialnih demokratov, se ne spominjam.«81
S svojim nastopom proti volilni reformi je slovenska klerikalno 
slogaška stranka na Koroškem v očeh socialnih demokratov res dobila 
nov pečat reakcionarnosti, kakor ugotavlja D. Kermavner.82 Vsako pri­
zadevanje za to, da bi koroška socialna demokracija, še bolj pa slovenski 
socialno demokratski delavec na Koroškom, ločeval med demokratičnim 
značajem boja slovenske stranke za nacionalno enakopravnost koroških 
Slovencev in med njenim splošnim klerikalnim obeležjem, je bilo za­
radi tega zanaprej veliko težje.
Seveda je zelo verjetno, da tudi drugačno zadržanje slovenske stran­
ke v volilnoreformni situaciji na Koroškem ne bi moglo kaj odločil- 
neje vplivati na poznejšo volilno taktiko koroške socialne demokracije, 
ki je pač v tem pogledu bila vezana na navodila strankinega vodstva 
na Dunaju. A že pri pregledu volitev smo videli, da bi se tudi v tem 
okviru dalo tu pa tam kaj storiti.
Stališče koroške socialne demokracije, da je treba spoštovati nacio­
nalni značaj vsaj tistega dela Koroške, ki je bil obsežen v slovenskem 
volilnem okraju, ni bilo le izraz načelnega gledanja. Analiza volitev 
1. 1907 in 1909 nam je že pokazala, da je to bilo tudi v skladu z de­
janskim razpoloženjem slovenskih socialnodemokratskih delavcev.
Z druge strani pa je v mešanih volilnih okrajih nacionalna zavest 
silila volivce slovenske klerikalne stranke, da so podpirali interna­
422
cionalno koroško socialno demokracijo; zgovoren je bil primer kmeč­
kega slovenskega sodnega okraja Rožeka. Ni dvoma, da bi si koroška 
socialna demokracija, če bi pokazala pozitivnejši odnos do slo­
venskega vprašanja, lahko za stalno zagotovila vsaj tri državnozborske 
mandate, in sicer v volilnih okrajih, v katerih so slovenski volivci 
pomenili znatno manjšino (Beljak, Celovec-okolica in Velikovec). Tako 
pa je leta 1907 dobila le dva mandata (enega s pomočjo nemških 
nacionalcev, beljaškega pa s podporo Slovencev), leta 1911 pa le še 
enega. Vzlic temu pa koroška socialna demokracija tudi s tega, čisto 
praktičnega vidika, slovenskega nacionalnega vprašanja ni načela in ni 
niti nakazala kakršnega koli pozitivnega programa za slovenske vo­
livce. Bila je sicer pripravljena sprejeti slovenske konservativne glasove 
in je v ta namen sklepala tudi volilne dogovore s slovensko klerikalno 
stranko, kar pa je štela za posebno koncesijo glede na to, da je isto­
časno zavračala vsakršne podobne stike z nemško krščansko socialno 
stranko; za volitve leta 1911 v beljaškem volilnem okraju je izdala 
tudi letak pisan v slovenskem jeziku, a to je tudi bilo vse.
Iz tega obdobja imamo edino obsežnejšo izjavo socialdemokratov 
o narodnem vprašanju na Koroškem, in sicer govor državnega poslanca 
Rieseja 3. marca 1910 v državnem zboru. Povod za ta govor je bil 
Grafenauerjev nujni predlog v zvezi z aretacijami Slovencev, ki so na 
celovškem kolodvoru zahtevali vozovnice v slovenskem jeziku. Riese 
je glasoval proti Grafenauer j e vem predlogu in s tem dejansko odrekel 
slovenskemu prebivalstvu pravico do uporabe lastnega jezika na ce­
lovškem kolodvoru. Njegova izvajanja v obrazložitev takšnega glaso­
vanja je vredno podati obširneje, saj gre za enega izmed redkih do­
kumentov o stališču koroške socialne demokracije do nacionalnega 
vprašanja na Koroškem.
Riese je najprej obsodil izgubo časa, ki jo v delu parlamenta po­
vzročajo takšne interpelacije in poudaril, da je mnogo drugih nuj­
nejših in pomembnejših stvari, zlasti gospodarskih, ki jih je treba 
obravnavati. Ko je začel govorili o stvari, je najprej ponovil tezo, da 
je še do nedavna v deželi vladal mir, čeprav so bila tudi določena 
nacionalna nasprotja, vendar pa so se v mali revni deželi pripadniki 
obeh narodov čutili navezane drug na drugega Zdaj pa so izbruhnile 
umetno razpihane strasti: »Nič ne bi dejali, če bi se delo meščanov 
v slovenskih in nemških krog ili omejevalo zgolj na to, da bi večali 
narodno zavest vsakega izmed obeh narodov. Toda na obeh straneh
423
se dogaja več in ta plus povzroča potem spopade, kakršne smo v zad­
njem času doživeli v deželi.« Kot primer takega pretiravanja je omenil 
Grafenauerjeve pritožbe v deželnem zboru o diskriminaciji slovenskega 
prebivalstva v deželnem kmetijskem svetu, o uporabi slovenskega je­
zika v koroških ljudskih šolah, o napisih na vlakih. Nekaj v teh pri­
tožbah bo najbrž važnega, nekaj pa zgolj zunanjega pomena: »Dejstvo 
je, da so to simptomi začenjajočega se obračuna med Nemci in Slovenci 
na jugu države in kot takšne simptome je končno treba vse te stvari 
vzeti resno. To obračunavanje med obema narodoma bo prišlo in ga ni 
mogoče zadržati. In če je gospod poslanec Dobernig pred nekaj dnevi 
tukaj izjavil, da si bodo Nemci prizadevali vedno znova uveljaviti svoj 
vpliv doli do Trsta in do Jadranskega morja, da se od teh ozemelj 
ne bodo dali odrezati, potem mislim, da je gospod poslanec Dobernig 
lahkotno izustil veliko besedo in da bo šele bodočnost odločila, koliko 
bo od tega mogoče uresničiti.« — »Socialni demokratje, ki stojimo na 
stališču narodne avtonomije, gotovo priznavamo pravico Slovencev, da 
se nacionalno udejstvujejo in da si nacionalno zagotavljajo veljavo in 
zato tudi gotovo priznavamo pravico slovenskih manjšin, da se narod­
nostno uveljavijo in da si tam, kjer se čutijo zatirane, narede več 
prostora.« Socialdemokrati to priznavajo vsem, Nemcem in Slovencem, 
vendar pa to še ne pomeni, da se v celoti strinjajo z metodami boja 
med obema narodoma, čeprav razumejo, da je v ta namen manjšinam 
potreben boj. Riese je nato obsojal izlete slovenskih društev s Kranj­
skega na Koroško in pa izlete, ki jih prirejajo nemški nacionalci na 
slovenska področja, pri čemer je izrecno navedel Rož. Glede dogodkov 
na kolodvoru pa je dejal samo, da se slovenski delavci — »in v naših 
organizacijah je zelo veliko slovenskih delavcev« — niso nikoli prito­
žili zaradi nemškega izdajanja vozovnic, čeprav ne razumejo besede 
nemški(!). Ob take stvari se vedno spotikajo le »boljši Slovenci«, 
v teh stvareh agitirajo zlasti slovenski farji. Nato je smešil prizadevanja 
»farskih agitatorjev«, ki skušajo izsiliti dvojezično izklicevanje imen 
postaj. Dejal je, da mora takšna prizadevanja na svoji koži izdržati 
vedno le najnižji uslužbenec, medtem ko bi se zaradi teh stvari vendar 
morali pričkati in obračunavati med seboj gospodje. Poudarjal je, da 
se metode boja s Češkega presajajo na Koroško in da povzročajo takšno 
zagrenjenost in takšno ogorčenje, da se je bati, da se prizadeti ne bodo 
hoteli več vsesti za eno mizo k pogajanjem. Ob vsem tem pa meščani 
ne priznavajo svojega resničnega cilja v nacionalnem boju. In ta je po
424
Riesejevi izjavi, »da namreč nimajo namena živeti drug poleg drugega 
kot enakopravni narodi, ampak da jim gre samo za to, da hi vladali 
nad drugimi narodi.« Kot ilustracijo k temu je omenil zahtevo Sloven­
cev na Štajerskem po ločitvi od Gradca. Nato pa je obsodil nedoslednost 
Nemcev, ki so na Češkem za delitev kronovin, na Štajerskem pa za 
zgodovinsko politične individualnosti. Retorično je vprašal Čehe, 
Slovence in Nemce, kaj pravzaprav hočejo. Zatrdil je, da socialdemo­
krati tej nacionalistični poti ne bodo nikoli sledili. Hodili bodo v na­
cionalnem vprašanju po lastni poti, tako kot doslej. »Ne bomo sodelo­
vali v prepirih, marveč bomo vse storili za to, da vsaj v delovni del 
prebivalstva ne bo vdrlo takšno sovraštvo in takšen razdor in da bo ta 
del prebivalstva uvidel potrebo medsebojne pomoči, podpore in spošto­
vanja — enega in drugega naroda. S tem, da si bomo prizadevali iz­
boljšati gospodarski položaj spodnjih slojev ljudstva, s tem, da se bomo 
trudili, da bi vse tiste slovenske rudarje, ki životarijo bedno življenje 
v jamah Črne, Prevalj in Rablja in pa v drugih krajih, pripeljali do 
zavesti o lastnem položaju, da jim bomo pomagali na gospodarsko višjo 
stopnjo, kolikor bomo mogli, smo prepričani, da bomo za nemške kakor 
tudi za slovenske delavce nacionalno bolj delovali kot pa vsi kolo­
dvorski škandali.«83
Riesejev govor vsebuje vse tipične slabosti splošnega socialdemokrat­
skega gledanja na nacionalno vprašanje v Avstriji. Prizadevanje za 
nacionalno enakopravnost oziroma za ohranitev privilegijev ocenjuje 
le kot stvar meščanstva, težnje vladajočega kot vladanega naroda oce­
njuje na isti ravni, meni, da je nacionalno vprašanje stvar, katere se 
mora delavstvo povsem vzdržati, zavzemati pri njem nevtralno stališče 
in skrbeti le za svoj materialni napredek itd. Glede koroškega položaja 
pa vsebuje nekaj starih in nekaj novih momentov. Predvsem je tu 
ponovljena teza o umetnem netenju narodnostnega prepira v deželi, 
ki je še do nedavno uživala blažen mir, teza, da majhnost in gospo­
darska šibkost dežele pomeni dejavnik, ki stoji nad nacionalnimi raz­
likami. Novo pa je to, da Riese spoznava neogibnost obračuna med 
Nemci in Slovenci na jugu države, čeprav seveda v tem ne vidi spo­
pada med osvobodilnimi težnjami podrejenega naroda in pa med tež­
njami po ohranitvi privilegijev naroda, ki vlada. Socialna demokracija 
je v tem neogibnem spopadu po njegovem le opazovalec, ki v najboljšem 
primeru skrbi za to, da se delavstvo tega spopada ne bo udeleževalo,
425
ampak da bo še naprej složno nastopalo v prizadevanjih za izboljšanje 
svojega gmotnega položaja. Riese sicer omenja socialdemokratsko for­
mulo nacionalne avtonomije, pri čemer ne pojasni ali misli na terito­
rialno ali na personalno avtonomijo, glede Koroške pa da povsem jasno 
razumeti, da smatra položaj Slovencev kot manjšine v deželi za trajno 
dejstvo. Značilno je, da o konkretnih pravicah, ki bi jih tej manjšini 
bilo treba zagotoviti, ne pove ničesar, čeprav omenja pritožbe manj­
šine o diskriminaciji na gospodarskem in jezikovnem področju, vse to 
prepušča le sposobnosti manjšine, da si sama, kot pravi, »naredi več 
prostora«, v ta namen ji kvečjemu vsaj v načelu priznava pravico do 
boja za svojo enakopravnost. Istočasno z odklanjanjem metod tega boja 
pa v resnici zavrača vsakršno konkretno akcijo in tako tudi odpor 
proti diskriminaciji na celovškem kolodvoru in pa na železniških na­
pravah v južnem delu Koroške. Vse to je seveda politično olajšano s 
tem, da so najvidnejši nosilci prizadevanj za enakopravnost slovenskega 
jezika na Koroškem duhovniki, tako da prizadevanja sama lahko od­
pravi ne po vsebini, marveč po njihovi obliki z nekaj »protifarškimi« 
gesli.
Osnovna determinanta vsega Riesejevega nastopa je, da ne priznava 
kakršne koli vloge delavstva enega in drugega naroda v nacionalnem 
vprašanju, da temu delavstvu dejansko tudi sicer ne postavlja poli­
tičnega cilja izven zgolj reformnih prizadevanj ekonomskega značaja 
v okviru obstoječega sistema. Odsotnost revolucionarne perspektive za 
delavski razred je bila znamenje, da sta se politični in ustvarjalni duh 
koroške socialne demokracije izčrpala v boju za volilno reformo in da 
se je polegla tudi razgibanost, ki so jo prinašale volilne kampanje. To 
potrjuje tudi Riesejev referat na deželni konferenci socialdemokratske 
stranke za Koroško 25. septembra istega leta, ko je poročal, da na Ko­
roškem zadnji čas ni bilo nobenega globljega množičnega gibanja, 
ni bilo nobenih širokih političnih akcij ali česa podobnega, da je po­
tekala zgolj reorganizacija stranke v smislu sklepov kongresa v Libercu 
(Reichenberg). Za miselnost koroških socialdemokratov je značilen 
zaključek v referatu, da so dela za reorganizacijo stranke zdaj končana 
in da si je stranka s tem sprostila roke za druge naloge.
Koroška socialna demokracija ni bila sposobna pokazati pot za 
rešitev nacionalnega vprašanja v smislu revolucionarne solidarnosti 
delavstva obeh narodov, zmogla je samo to, da je delavstvo skušala 
od nacionalnega vprašanja izolirati, kazaje mu le prakticistično pot
426
do večjega kosa kruha. Pri tem je ni motilo dejstvo, da so prizadevanja 
za takšno izolacijo in nevtralizacijo, uspešna kakor so bila, obenem 
pomenila dejansko podporo ohranjevanju nemškega zgodovinskega 
privilegija.
Ni čudno, da se je v praktičnem delovanju podajala celo na pot 
nacionalističnega tekmovanja z nemškimi meščanskimi strankami. 
Ni si prisvojila samo njihove frazeologije in terminologije, kadar je go­
vorila o Slovencih na Koroškem, začela je celo z njimi tekmovati v 
vprašanju, kdo bolje varuje nemške koristi na Koroškem in kdo se bolj 
izogiba slovenskih glasov.
Omenili smo že pritožbe nemških delavcev v Celovcu, da celovški 
podjetniki raje najemajo slovenske in italijanske zidarje, nemški pa 
se morajo podajati drugam s trebuhom za kruhom. Razen pritožbe 
pa je zanimiva tudi argumentacija in sam naslov članka: »Sramota 
za nemštvo!« Člankar med drugim argumentira takole: »Precej nem­
ških zidarjev je moralo zapustiti Celovec in iskati dela v drugih de­
želah ... Za vraga vendar, kje pa je potem nemštvo zidarskih mojstrov 
in občine, o katerem so vedno toliko frazarili? Z heilanjem in zapo­
slovanjem italijanskih in slovenskih zidarjev namesto nemških se 
vendar nemštvo zidarskih mojstrov ne more izčrpati.. . Kot predsednik 
nemško nacionalnega občinskega odbora je župan ali njegov namestnik 
dolžan nemškim podjetnikom naročiti, da morajo zaposlovati predvsem 
nemške delavce in da smejo tujejezične nastavljati šele potem, če ne 
dobe nobenega Nemca . .. Prav isti ljudje, ki privabljajo Italijane in 
Slovence v nemško jezikovno področje in prisiljujejo nemške delavce 
k izseljevanju, neprestano jadikujejo o napredujoči slovenizaciji in 
sklepajo protestne resolucije, če kak slovenski posebnež na celovškem 
kolodvoru zahteva slovenske vozovnice.«84
Kako daleč je koroška socialdemokracija zašla v nemškem nacio­
nalističnem tekmovanju, so posebno izrazito pokazale nadomestne 
volitve v državni zbor v beljaškem volilnem okraju leta 1912. Medtem 
ko se je še prejšnje leto v tem okraju socialdemokratska agitacija 
obračala tudi na slovenske volivce in izdala celo letak v slovenskem 
jeziku, se je leta 1912 koroški socialni demokraciji zdelo, da to pot 
lahko shaja že brez tega. Menila je, da so ji glasovi slovenskih volivcev 
že tako zagotovljeni. Slovenskega kandidata ni bilo, nastopal pa je 
nemški krščanski kandidat Herler. Pravi boj se je bojeval le med
427
socialdemokratom Grögerjem in pa med Vsenemcem Angererjem. 
Iz velikega olajšanja, ki ga je čutiti iz pisanja socialdemokratskega gla­
sila po Grögerjevi zmagi, vidimo, da je edini socialdemokratski mandat 
na Koroškem bil resno ogrožen. Namesto, da bi koroška socialna de­
mokracija s primernim upoštevanjem omogočila vsej množici koro­
ških slovenskih konservativnih volivcev, da brez pomisleka glasujejo 
za Grögerja, se je odločila za drugo pot. V prepričanju, da slovenski 
volivci tako nimajo nobene druge izbire, se je vrgla na pridobivanje 
volivcev, ki bi volili vsenemško stranko iz nemških nacionalističnih 
razlogov. Svojo agitacijo proti Angererju ni zasnovala na geslih socia­
listične politike, marveč na dokazovanju, da Angerer dejansko ni tak 
dober nemški nacionalist kot se kaže, da pa so socialdemokrati res­
nični nemški patrioti. V tej agitaciji se je spustila na raven prav 
plehkega nacionalističnega licitiranja.
Tako zasnovano volilno agitacijo je koroški socialni demokraciji 
lajšalo dejstvo, da je tokrat Angerer oziroma njegov volilni odbor izdal 
letak v slovenskem jeziku, v katerem Slovencem iz verskih razlogov 
odsvetuje glasovati za socialnega demokrata.86 Razen tega je Angerer 
v svojih agitacijskih nastopih na slovenskem področju nastopal z argu­
mentom, da so tudi socialni demokrati nemško nacionalni in Slovencem 
v narodnostnem pogledu nasprotni, saj podpirajo Slovencem nasprotno 
organizacijo »Freie Schule«. Angerer je za agitatorja v slovenskem je­
ziku uporabljal tudi Linharta, znanega urednika »Štajerca«; nastopil 
je v Ločah ob Baškem jezeru in v Podravljah. Socialdemokratska 
agitacija je vsa ta »nenemška« dejanja Angererja pridno izkoriščala 
in jih takole sodila: »Vsenemci izdajajo svobodomiselnost in narod 
samo zato, da bi dr. Angerer dobil državnozborski mandat... Vsak 
resnično nemško liberalno čuteči volivec se mora z gnusom odvrniti od 
ljudi, ki iz čistega pohlepa po mandatu prekrivajo nemštvo in svobodo- 
umje z neizbrisno sramoto!«56
Še po dobljeni volilni zmagi je koroška socialna demokracija sma­
trala za potrebno vztrajati pri te vrste agitaciji in je v ta namen ob­
javila Angererjev slovenski letak v nemškem prevodu pod značilnim 
naslovom »Nemško liberalno prostituiranje v beljaškem okraju.«87
Velika večina, ki jo je dosegel socialdemokratski kandidat proti 
Angererju (3520 glasov proti 2682, Herler je dobil vsega 436 glasov), 
je navidez dokazovala dobičkanosnost takega početja. Analiza volilnega
428
izida, ki ga je v podrobnostih zabeležil le »Štajerc«, pa pokaže, da je 
resnica precej drugačna.
V celem volilnem okraju je bila procentualna razdelitev veljavnih 
glasov med vse tri kandidate takšnale:
Gröger 53,0 %
Angerer 40,5 %
Herler 6,5 °/o
V vsem okraju, a brez slovenskih občin Bekštanj, Marija na Zilji, 
Vernberk, je razmerje bilo:
Gröger 52,0 %
Angerer 40,5 %
Herler 7,5 %
Razmerje glasov v treh slovenskih občinah pa:
Gröger 56,0 %
Angerer 39,9 °/o
Herler 4,1 °/o
Slovenske občine so torej dale znatno večjo večino Gröger ju kot
ostali volilni okraj, hkrati pa je razlika v odstotkih za Angerer ja ne­
znatna. Pribitek za socialdemokrata vsekakor izvira iz dejstva, da je 
nemški krščansko socialni kandidat v slovenskih občinah dobil raz­
meroma skoraj za polovico manj glasov kot v ostalem okraju. Z dru­
gimi besedami, celo najkonservativnejši klerikalni Slovenci so v veliki 
meri glasovali za socialdemokrate! To dejstvo je izrabil »Štajerc« in 
ga po svoje komentiral: »Izvoljen je torej socijalni demokrat, zastopnik 
fabriških delavcev, ki ne more nikdar zastopati interesov srednjih 
stanov. Ali — in to je važno — izvoljen je le s pomočjo slovenskih 
klerikalnih glasov . . . Mi ne kritiziramo socijalnih demokratov . . . 
a sramota je za katoliške slovenske duhovnike, da so delali in agitirali 
za revolucijskega brezverca, to pa zgolj iz sovraštva proti Nemcem.«ss 
Socialdemokratska politika se na to dejstvo po vsem videzu ni ozirala.
Niti ni videti, da bi skušali priti do kakšnih zaključkov na osnovi 
analize dejanskega učinka njihovega licitiranja z nemškim naciona­
lizmom. Ta učinek ni bil posebno pomemben, saj so po volitvah sami, 
čeprav ne posebno glasno, a vendar ugotavljali, da je Vsenemcem to pot 
trda predla bolj zaradi tega, ker so učitelji kot glavni aktivisti stranke 
odpovedali in se zadržali pasivno v znak protesta proti poskusom ko­
429
roškega (nemško nacionalnega) deželnega zbora, da jim poslabša 
gmotni položaj.69
Tik pred izbruhom prve svetovne vojne se je koroška socialna de­
mokracija morala še enkrat v večjem obsegu in z veliko publiciteto 
izraziti o nacionalnem vprašanju na Koroškem. Povod za to je dal 
poskus nemških nacionalcev prirediti v slovenskem volilnem okraju 
velik množični shod. Ta shod bi naj bil poteza proti močnemu sloven­
skemu gibanju v duhu trialističnega jugoslovanskega programa, ki ga 
je z novim poletom širila slovenska koroška stranka. »Koroški dan«, 
ki ga je nemško nacionalni Bauernbund sklical za 19. aprila 1914 
v Sinčo ves, jc socialdemokratsko glasilo naznanilo z naslovom: »Zdaj 
se lahko začne narodnostni boj na Koroškem«. Socialna demokracija 
je prireditev takega zborovanja odklonila in to utemeljila: »Narod­
nostni prepir na Češkem, ki je že pripeljal do bankrota gospodarsko 
najbolj razviti del naše domovine, ki ni razbil samo deželni, marveč 
tudi državni zbor, jim še ne zadostuje. Zdaj hočejo nacionalci požar 
razvnemati tudi na jugu, zato da bi v njegovih plamenih zgorela 
tista vez, ki še drži Avstrijo skupaj. Orožje, ki se kuje na teh ognjih, 
je ljudstvu prizadejalo vedno le rane. Ne more biti dvoma o tem, 
kakšen bo konec teh narodnostnih bojev v Avstriji, če pogledamo, 
kaj se dogaja na Balkanu.«90
Koroška socialna demokracija je torej zavrnila izzivalno nemško 
nacionalno prireditev v slovenskem volilnem okraju s stališča, da je 
škodljiva za ohranitev integritete habsburške monarhije. Dejstvo je, 
da se zaradi abstinence delavstva poskus nemško nacionalnega mno­
žičnega shoda v Sinči vesi ni posrečil. Že sodobna nemško nacionalna 
propaganda in pa koroško nacionalistično zgodovinopisje sta silno napi­
hovali pomen shoda v Sinči vesi, potvarjali sta število udeležencev in 
zamolčali dejstvo, da je vsaj polovica teh udeležencev bila pristašev 
slovenske stranke itd. Vse to z namenom, dati temu zborovanju značaj 
že kar plebiscitarne odločitve slovenskega prebivalstva na Koroškem 
proti zahtevam po slovenski enakopravnosti, prav posebno pa še proti 
vključitvi v trialistično Jugoslavijo.91
Klavrni izid nemško nacionalnega shoda v Sinči vesi je socialdemo­
kratski list ironiziral, obenem pa opozarjal, kako take prireditve raz­
vnemajo narodno sovraštvo in kako lajšajo poslancem, da jim ni treba 
dajati računa svojim volivcem o resnejših in bolj kočljivih zadevah, o 
svoji dejavnosti v državnem zboru itd.92 V istem duhu odpora proti
430
zaostrovanju narodnostnega boja do tistih skrajnosti, ki so neposredno 
ogrožale celo obstoj habsburške države, so koroški socialdemokrati na­
stopili tudi proti sklicanju nemškega zborovanja (Deutscher Volkstag) 
v Celovcu 21. junija 1914 in proti nameravanemu manifestativnemu 
slovenskemu romanju h Gospe sveti. Ker je koroška oblast slovensko 
prireditev že tako prepovedala, se je socialdemokratska agitacija obrnila 
le proti nemškemu zborovanju v Celovcu, čeprav pri tem ni opustila, 
da ne bi tako nemškega kot slovenskega nacionalizma ocenjevala na 
isti ravni. Opozarjala je na škodljivost meščanskega nacionalizma za 
Avstrijo na sploh in ugotavljala, da ljudstvo samo ni nacionalistično 
razpoloženo. »Zato moramo odločno protestirati proti neodgovorni igri 
na tej in oni strani, igri Nemcev in Slovencev, ki oboji skušajo le pri­
kriti svoje zločine in ribariti v kalnem, tako da bi lahko ljudstvo 
nenehoma goljufali.« — Geslo socialne demokracije je bilo: »Proč 
z nacionalizmom! Naj živi narodnostni mir na podlagi nacionalne sa­
mouprave!«93 Vodstvo koroške socialdemokratske stranke je izdalo 
razglas koroškim delavcem, v katerem jih poziva, naj se ne udeležujejo 
nobenih nacionalnih manifestacij in prireditev, zlasti pa ne nemškega 
narodnega zborovanja. Vse te prireditve imajo namen prevarati delav­
stvo. »Bodisi Slovenci bodisi nemški nacionalci, vsi so naši ogorčeni 
nasprotniki, nasproti delavstvu so si bili vedno enotni.« Razglas se je 
končal z geslom: »Proletarci vseh dežel, združite se!«94
Koroška socialna demokracija tudi v tem najkritičnejšem položaju 
ni glede slovenskega vprašanja na Koroškem razen splošnih gesel izde­
lala nobenega svojega predloga. Njeno geslo, naj se delavci vzdrže 
vsakega nacionalnega manifestiranja, pa se je dejansko obneslo na 
škodo nemških nacionalističnih manifestacij, ki so imele izrazito na­
padalen značaj in poskusi takih nemških množičnih manifestacij na 
slovenskem področju spričo abstinence delavstva vse do zadnjega niso 
mogli uspeti.
* * *
Pregled načelnih in praktičnih stališč koroške socialne demokracije 
do slovenskega vprašanja na Koroškem po sprejetju brnskega pro­
grama leta 1899 omogoča takle zaključek:
Na koroškem področju, kjer je narodnostna asimilacija šla hitro in 
močno v korist nemškega elementa, je socialna demokracija dejansko 
stala na stališču tistih nemških avtorjev brnskega programa, ki so na­
431
stopali proti fiksiranju narodnostnih ozemelj (Ellenbogen). Koroška 
socialna demokracija ni računala s tem, da bi slovenski del Koroške 
prišel v okvir slovenskega narodno avtonomnega področja, za koroške 
Slovence je predvidevala le izvedbo programskega odstavka o pravicah 
narodnostnih manjšin, pri čemer pa ni storila ničesar, da hi te pravice 
v koroških razmerah opredelila ali se celo zanje potegovala. S svojo 
zahtevo po nemščini kot državnem jeziku se je uvrščala v izrazito 
nemško nacionalno usmerjene avstrijske socialdemokrate. S svojimi 
stališči ob konkretnih zahtevah po slovenski jezikovni enakopravnosti 
na Koroškem v šoli, uradu in drugih področjih javnega življenja, je 
podpirala ohranitev starega stanja, to je, privilegijev nemškega jezika, 
slovensko delavstvo pa je neposredno navajala k temu, da jezikovnih 
zahtev ne postavlja. Nacionalnega vprašanja ni obravnavala z vidika 
revolucionarne enotnosti nemškega in slovenskega delavstva, marveč 
je pod videzom internacionalizma dejansko pospeševala asimilacijsko 
pripravljenost slovenskega delavca. V zadnjih letih pred prvo svetovno 
vojno, ko je postalo jasno, da volilna reforma nacionalnega vprašanja 
v Avstriji ni rešila in ko so se nacionalna nasprotja zaostrila tako daleč, 
da je razpad države postal neposredno grozeča nevarnost, je koroška 
socialna demokracija delavstvo odvračala od nacionalnega udejstvova­
nja predvsem z vidika ohranitve državne integritete. Učinek politike za 
abstinenco delavstva od nacionalnega vprašanja je v času neposredno 
pred prvo svetovno vojno imel za posledico predvsem slabitev nemško 
nacionalnih manifestacij. Slovenske prireditve zaradi tega gesla nepo­
sredno niso bile ogrožene, ker se je slovenska stranka socialno omeje­
vala v glavnem na kmečko prebivalstvo. Nobenega znaka ni, da bi slo­
venska klerikalna stranka na Koroškem takšno razmeroma ugodno 
stališče koroške socialne demokracije skušala ohraniti tudi za prihodnje 
čase. Dejstvo, da koroška socialna demokracija abstinenčnega stališča 
v nacionalnem vprašanju pozneje ni ohranila, ampak se je odločno 
postavila na nemško nacionalno stran in se aktivno bojevala za ohra­
nitev kar največje teritorialne razširjenosti nove avstrijske republike, 
ne glede na etnične meje, je za poznejši razvoj bilo odločilno. Vendar 
pa to dogajanje že presega okvir te razprave.
432
OPOMBE
UVOD
1 Alfred Wölger, Die historische Literatur in und für Kärnten. Ein Versuch 
die Entwicklung der Landesgeschichtsschreibung .n Kärnten darzustellen. Wien 
1950. Rokopisna disertacija.
2 Otto Steinwender, Das Herzogthum Kärnten, Wien 1899. 2. izdaja, str. 24
3 Prim. »Wo ist Slowenisch-Kärnten?«, Volkszeitung, Klagenfurt, 17. marec 
1963, št. 1963
I.
1 France Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, Ljubljana 1929—1938, str. 706
2 F. Kidrič, o. c., str. 668
3 Herbert Klein, Der Saumhandel über die Tauern. Mitteilungen der Gesell­
schaft für Salzburger Landeskunde, Jg. 1950, str. 58 — Cit. po W. Neumann, str. 
147 (Glej spodaj)
4 Wilhelm Neumann, Wirklichkeit und Idee des »windischen« Erzherzogtums 
Kärnten. Das Kärntner Landesbewusstsein und die österreichischen Freiheitsbriefe 
(Privilegium maius). Südostdeutsches Archiv, III. Band, 2. Halbband, München 
1960, str. 149
5 W. Neumann, o. c., str. 148
6 F. Kidrič, o. c., str. 678
’ F. Kidrič, 1. c.
8 Urban Jarnik, Andeutungen über Kärntens Germanisierung, Carinthia 1826
9 Mir, 23. september 1911, št. 47
10 Zeitung für Kärnten, 16. april 1862, št. 31; Prim B. Grafenauer, Germani­
zacija, str. 250—251
11 Martin Wutte, Die sprachlichen Verhältnisse in Kärnten auf Grundlage der 
Volkszählung von 1900 und ihre Veränderungen im 19. Jahrhundert, Carinthia I, 
1906, str. 172
12 Bogo Grafenauer, Narodnostni razvoj na Koroškem od srede 19. stoletja do 
danes, Koroški zbornik, Ljubljana 1946, str. 117—248
13 M. Rulitz, o. c., Carinthia, 17. junij 1848, št. 25, str. 103
14 V. Rizzi, Die Nationalitäten in Kärnten. Deutsche Monatsschrift aus Kärnten 
1850, cit. po J. Tischler, Die Sprachenfrage, str. 7
16 Walter Fresacher, Der Bauer in Kärnten, I. Teil, Die persönliche Stellung, 
II. Teil, Das Freistiftrecht, III. Teil, Das Kaufrecht, Klagenfurt, 1950, 1952, 1955 
in pa
Walter Fresacher, Das bäuerliche Besitzrecht in Altbayern und Kärnten, 
Klagenfurt 1956
28 Narodna politična zavest na Koroškem
433
Citirano mesto: Fresacher II., str. 100
16 Oswin Moro, Volksordnung, Handwörterbuch des Grenz- und Auslands­
deutschtum, III. knjiga, str. 600
17 W. Fresacher, II., str. 39—41, III. str. 23—24 in 113 in na drugih mestih 
v navedenem delu
18 W. Fresacher. IL, str. 100
19 W. Fresacher, III., str. 112
20 W. Fresacher, IL, str. 103
21 W. Fresacher, II. str. 38—89
22 W. Neumann o. c., str. 148
23 W. Fresacher, II. str. 152
24 Zgodovina nar. Jug. IL, str. 810
25 W. Fresacher, IL, str. 151—156
26 \V. Fresacher, III., str. 138, prim. Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev. 
Ljubljana, 1961, str. 384—385
27 W. Fresacher, III., str. 140
28 W. Fresacher, IL, str. 157
29 France Kidrič, Prešeren, str. IX
30 Bogo Grafenauer, Kmečki upori na Slovenskem, Ljubljana 1962- — isti. 
Slovenski kmet v letu 1848, Zgodovinski časopis II-III, 1948—1949, str. 7—68
cit. mesto. B. Grafenauer, Kmečki upori, str. 358
31 B. Grafenauer, Kmečki upori, str. 367
32 B. Grafenauer, Kmečki upori, str. 358
33 Klagenfurter Zeitung, 10. april 1848, št. 30
34 Klagenfurter Zeitung, 17. april 1848, št. 33
35 Kärntens Volksfreund, 4. oktober 1848, št. 6
36 J. Apih, Slovenci in 1848. leto, Ljubljana, 1888, str. 185 in B. Grafenauer, 
o. c. str. 49
37 B. Grafenauer, Kmečki upori, str. 386
38 B. Grafenauer, Kmečki upori, str. 393 in 397
39 Richard Charmatz, Österreichs innere Geschichte von 1848 bis 1907 (2. 
zvezka), Leipzig 1911. L zv. str. 14
40 B. Grafenauer, Kmečki upori, str. 372
41 B. Grafenauer, Kmečki upori, str. 359
42 Rudolf Cefarin, Beiträge zur Geschichte des kärntnerischen Tagesschrift­
tums, Carinthia I, Klagenfurt 1952, str. 589
43 J. Apih, Slovenci 1. 1848. str. 52
44 R. Cefarin, Beiträge, str. 590
45 Klagenfurter Zeitung, 16. november 1848, št. 59 in J. Apih, Slovenci 1.
1848, str. 139
46 Slovensko družtvo v Celovcu Sloven cam na Koroškim. — Kopija letaka v 
arhivu Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani
47 Slovenci! Bratje! — Prepis letaka v arhivu Inštituta za narodnostna vpra­
šanja v Ljubljani
48 Sperans (Edvard Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljub­
ljana 1939, str. 127
49 Kärntner Volksfreund, 21. oktober 1848, št. 11 in B. Grafenauer, Kmečki 
upori, str. 396—397
50 J. Apih, Slovenci 1. 1848, str. 208
51 B. Grafenauer, Kmečki upori, str. 374
52 Carinthia, 17. oktober 1848, št. 31
53 Prim. Oskar Sakrausky, Ein bisher unbekannter slowenischer protestanti­
scher Katechismus aus dem Jahre 1580, 900 Jahre Villach, Villach 1960, str. 
450—451
54 Prim. Zgodovina slovenskega slovstva L, Slovenska matica, Ljubljana 1956, 
str. 275 in 304 in pa
Fran Erjavec, Koroški Slovenci, 2. zvezek, Celovec 1956, str. 194—196
434
55 Ivan Grafenauer, Duhovna hramba in Kolomonov žegen, ČNZ 1907, cit. po 
Zgodovina slovenskega slovstva L, Ljubljana, 1956, str. 425
56 Martin Wutte, Geschichtliche Entwicklung Kärntens, Handwörterbuch des 
Grenz- und Auslandsdeutschtums, Breslav 1938, str. 564
57 J. Apih, Slovenci 1.1848, str. 150
58 J. Apih, Slovenci 1. 1848, str. 165
59 Ante Beg, Slovensko-nemška meja na Koroškem, Ljubljana 1908, str. 67
60 Janko Polenc, Uvedba občin na Kranjskem 1. 1849/1850, Zgodovinski časo­
pis VI—VII, 1952—1953, str. 708
61 Carinthia, 17. oktober 1848, št. 31
62 Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, I. knjiga, 
Ljubljana, 1955, str. 49; prim. tudi
A. Javor (Boris Kidrič), Evropske krize in slovenski narod, Sodobnost, Ljub­
ljana 1940, str. 446
63 Letak — Slovensko društvo v Celovcu Slovencam na Koroškim
64 Ivan Grafenauer, Zgodovina novejšega slov. slovstva, IL del, Ljubljana 1911, 
str. 12
Herman Braumüller, Geschichte Kärntens, Klagenfurt, 1949, str. 369
65 I. Grafenauer, prav tam
66 I. Prijatelj, Zgodovina Slov., L, str. 46
67 Isto delo, str. 47—48 in
J. Apih, Slovenci 1. 1848, str. 85—86
68 J. Apih, Slovenci 1. 1848, str. 88—89
69 Sloinšekova pisma, Arhiv za zgodovino in narodopisje I, 1930—32, str. 73
69a o. c., str. 104
'° Fran Petrè, Poizkus ilirizma pri Slovencih, Ljubljana 1939, str. 312 in 366
71 Fran Ilešič, Korespondenca dr. Josipa Muršca, Ljubljana 1905, str. 133
72 J. Apih, Slovenci 1. 1848, str. 119
73 J. Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 777
— Prof. dr. F. Zwitter je v ljubljanskem historičnem seminarju 1963/64 ugo­
tovil, da je Majarjev spis »Kaj Slovenci terjamo?«, ki je uvezan v letniku »Novic« 
1848 v NUK (prim. bibliografski podatek pri D. Lončarju, Politično življenje Slo­
vencev, Ljubljana, 1921, str. 162) ponatis Majarjeve peticije iz časa pred najpo­
zneje 27. aprilom 1848, a po 25. marcu 1848. Ni gotovo, da je identična s peticijo, 
proti kateri je Slomšek nastopil 6. aprila 1848, možen je obstoj celo več peticij iz 
Majarjevega peresa. F. Zwitter upošteva podatek Fr. Ilešiča (O slovensko-hrvatski 
zajednici 1848/49, Bleiweisov zbornik, Ljubljana, 1909, str. 288—289), po katerem 
so Gajeve »Novine« z dne 11. aprila 1848 priobčile dopis iz Celovca, datiran s 
4. aprilom, da je Majar sestavil spomenico s slovenskimi zahtevami (t. j. terjatvami! 
op. J. P.), »da se imaju Slovenci kao jedan narod smatrati i posebni sabor deržati« 
in pa, »da bi s našom carskoj dynastii vernom bratjom u Hervatskoj, Slavonii i Dal- 
macii u bližnji savez stupiti mogli.« Spomenica je bila poslana po vseh slovenskih 
krajih v podpisovanje, spiritual celovškega semenišča pa je uničil 30 že zbranih 
podpisov tamkajšnjih bogoslovcev. — Res je, da spis »Kaj Slovenci terjamo?«, 
priložen »Novicam« 1848, ne vsebuje terjatve po zvezi s Hrvaško, a to pojasnjuje 
že sam Fr. Ilešič, ki pravi, da je Majarjeva celovška peticija »na poti izgubila točko 
o zvezi s Hrvati« in da so jo »Novice« objavile kot prilogo dne 10. maja 1848 brez 
hrvaške točke (prav tam). Verjetno gre le za eno Majarjevo peticijo, čeprav je 
morda krožila v raznih prepisih oz. redakcijah.
74 J. Apih, Slovenci 1. 1848, str. 79
75 I. Grafenauer, Zgodovina slovenskega slovstva IL, str. 14—15
76 Martin Wutte, Kärntens Freiheitskampf, Weimar 1943, str. 21
77 H. Braumüllcr, Geschichte K., str. 371—372
78 M. Wutte, K. Freihetskampf, str. 22
79 M. Wutte, K. Freihetskampf, str. 18
28*
435
80 Franz Wallnöffer, Das Jahr 1848 in Kärnten, rokopisna disertacija, Univerza 
Innsbruck, 1949, str. 48
81 Dorothea Doliner, Die politischen Organisationen, Verbände und Vereine in 
Kärnten von 1860—1914, rokopisna disertacija, Univerza Innsbruck, 1953, str. 34
82 Janez Poljane in Franc Hrastelj, Knjiga o Slomšku, Celje, 1962, str. 140
83 Slomšekova pisma, str. 62
84 M. Wutte, K. Freiheitskampf, str. 22
Egon Pinzer, Geschichte Kärntens von 1850—1860, rokopisna disertacija, Uni­
verza Innsbruck, 1951, str. 236
85 B. Grafenauer, Kmečki upori, str. 362—365 in dr.
88 J. Apih, Slovenci 1. 1848, str. 148
J. Poljanec-F. Hrastelj, Slomšek, str. 85
87 Fran Zwitter, Narodnost in politika pri Slovencih, Zgodovinski časopis I, 
1947, str. 37—40 in
Bogo Grafenauer, Germanizacija treh Avstrij, Ljubljana, 1946, str. 253 
68 Slomšekova pisma, str. 108
89 J. Mal, Zgod. slov. naroda, str. 777
90 Franc Kovačič, A. M. Slomšek, Drugi del, Celje, 1935, str. 25
91 Vasilij Melik, Frankfurtske volitve leta 1848 na Slovenskem, Zgodovinski 
časopis II—III, 1948—1949, Ljubljana
92 Fran Zwitter, Nacionalni problemi v habsburški monarhiji, Ljubljana, 1962, 
str, 94
93 J. Apih, Slovenci 1. 1848, str. 107
Jože Jenko, Borba za slovensko stolico v Celovcu pred 100 leti, Svoboda, Me­
sečnik Slovenske Koroške, II. 1949, št. 4, str. 18—23
94 J. Apih. Slovenci 1848, str. 124
95 J. Apih, Slovenci 1848, str. 107
96 J. Apih, str. 93
97 M. Wutte, Der gesamtdeutsche Gedanke in Kärnten, Carinthia I, 1940, Kla- 
genfurt, str. 14
98 M. Wutte, Handwörterbuch, str. 564
99 E. Pinzer, Geschichte K., str. 237 
iw y Melik, o. c., str. 79 in nadaljnje
101 V. Melik, o. c., str. 92—93
102 V. Melik, o. c., str. 99, 107—108
103 V. Melik, o. c., str. 111
104 V. Melik, o. c., str. 124
103 M. Wutte, Gesamtdeutscher Gedanke, str. 14
106 Klagenfurter Zeitung, 1. maj 1848, št. 39
107 Klagenfurter Zeitung, 8. maj 1848, št. 42
108 Klagenfurter Zeitung, 3. maj 1848, št. 40
109 Klagenfurter Zeitung, 12. maj 1848, št. 44
110 V. Melik, Frankfurtske volitve, str. 94—100
111 B. Grafenauer, Kmečki upori, str. 372
112 J. Apih, Slovenci I. 1848, str. 96
113 M.Wutte, K. Freiheitskampf, str. 22
114 E. Pinzer, Geschichte K., str. 237—238
115 Klagenfurter Zeitung, 17. maj 1848, št. 46
116 Klagenfurter Zeitung, 29. maj 1848, št. 51
117 Klagenfurter Zeitung, 7. junij 1848, št. 55
118 Klagenfurter Zeitung, 9. junij 1848, št. 56
119 Klagenfurter Zeitung, 12. junij 1848, št. 57
120 — Karl Hugelmann, Die österreichischen Landtage im Jahre 1848, Archiv 
für österreichische Geschichte, 1939, Bd 114,
— Martin Wutte, Die geschichtliche Entwicklung der Kärntner Landtage und 
der Landesverfassung, Schlagwörterverzeichnis zum Landgesetizblatt für Kärnten
436
1863—1932 von Dr. Karl Pacher, Klagenfurt 1933
— H. Braumüller, Geschichte K., str. 371
121 M. Wutte, Kärntner Landtage, str. 9
122 Klagenfurter Zeitung, 30. junij 1848, št. 65
123 B. Grafenauer, Kmečki upori, str. 373
124 J. Apih, Slovenci 1. 1848, str. 159
125 K. Hugehnann, Landtage 1848, str. 25
126 M. Wutte, Handwörterbuch, str. 563
127 Klagenfurter Zeitung, 19. julij 1848, št. 3
128 M. Wutte, Gesamtdeutscher Gedanke, str. 19
129 Fran Ilešič, Stanko Vraz, slovenski pooblaščenec za srbsko narodno skup­
ščino 1. 1848, Zbornik Slovenske Matice, IX, Ljubljana 1907, str. 28—34
130 Fran Petrè, Slovanski kongres v Pragi 1848, Glasnik Muzejskega društva za 
Slovenijo XXI, Ljubljana, 1940
131 J. Apih, Slovenci 1. 1848, str. 139
132 Klagenfurter Zeitung, 3. julij 1848, št. 1. o Rizziju prim. Alfonz Gspan, 
Rizzi Vincenc, Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 1960, str. 108—110
133 Klagenfurter Zeitung, 17. julij 1848, št. 7
134 J. Apih, Slovenci 1. 1848, str, 164
135 Klagenfurter Zeitung, 14. avgust 1848, št. 19
130 M. Wutte, K. Freiheitskampf, str. 23
137 H. Braumüller, Geschichte K., str. 372 in D. Doliner, o. c., str. 7
138 Herman Wiessner, Geschichte des Kärntner Bergbaues, Klagenfurt 1951, 
II. Teil, str. 111—112
139 Rede des Abg. Ritter Jacomini in der Landtagssitzung vom 17. August 
1848, Carinthia, 23. december 1848, št. 50, str. 197—199
140 M. Wutte, Gesamtdeutscher Gedanke, str. 30
141 Deutsche Monatschrift aus Kärnten, 1851, str. 227. Ponatis v Dr. Josef 
Tischler, Die Sprachenfrage in Kärnten vor 100 Jahren und heute, Klagenfurt 
1957, str. 18—23
142 Klagenfurter Zeitung, 27. april 1861, št. 96
143 Dr. Rulitz, Welche wesentliche Vortheile stehen dem Besitzer einer unter- 
thänigen Realität, überhaupt dem ganzen Beauernstande bei der Entwickelung der 
Constitution bevor, Carinthia, 17. julij 1848, št. 25, str. 103
144 J. Apih, Slovenci 1. 1848, str. 150
145 K.Hugelmann, Landtage 1848, str. 74, M. Wutte, Gesamtdeutscher Ge­
danke, str. 27, Klagenfurter Zeitung, 19. junij 1848, št. 60
146 Klagenfurter Zeitung, 5. oktober 1848, št. 41
147 Klagenfurter Zeitung, 4. november 1848, št. 54
148 M. Wutte, Gesamtdeutscher Gedanke, str. 27
149 I. Prijatelj, Zgodovina Slov., I. knjiga, str. 65
150 J. Apih, str. 163—166
151 F. Ilešič, Korespondenca dr. J.Muršca, str. 164
152 Dragotin Lončar, Dr. Janez Bleiweis in njegova doba, str. 16,
I. Prijatelj, Zgodovina Slov. I. knj., str. 49, J. Apih, Slovenci 1. 1848, str. 
160—163
153 Klagenfurter Zeitung, 2. september 1848, št. 27
154 Klagenfurter Zeitung, 4. november 1848, št. 54
155 J. Apih, Slovenci 1. 1848, str. 164
156 Klagenfurter Zeitung, 4. november 1848, št. 54
157 Klagenfurter Zeitung, 15. maj 1849, št. 58
158 Letak »Slovensko družtvo v Celovcu Slovencam na Koroškim«
155 J. Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 737 (faksimile)
160 A. Einspieler Muršcu. 19. febr. 1849, F. Ilešič, Korespondenca dr. J. Muršca, 
str. 162—163
161 I. Prijatelj, Zgodovina Slov., I. knj., str. 53 in 60—62
437
162 R. Ccfarin, o. c.
163 R. Cefarin, o. c., str. 562
164 M. Wutte, Gesamtdeutscher Gedanke, str. 13
165 R. Cefarin, o. c., str. 547—548
166 A. Tonitz, Beitrag zur künftigen Gau — Eintheilung Kärntens, Carinthia. 
16. avgust 1848, št. 13
167 Kärntens Volksfreund, 2. september 1848, št. 1
168 Kärntens Volksfreund, 16. september 1848, št. 3
169 Kärntens Volksfreund, 7. oktober 1848, št. 7
170 Kärntens Volksfreund, 11. oktober 1848, št. 8
171 Kärntens Volksfreund, 18. oktober 1848, št. 10
172 Kärntens Volksfreund, 21. oktober 1848, št. 11
173 Kärnter Volksfreund, 4. november 1848, št. 15, M. Wutte, Gesamtdeu­
tscher Gedanke, str. 29
174 Kärntens Volksfreund, 15. november 1848, št. 18
175 Kärntens Volksfreund, 25. november 1848, št. 21
176 Kärntens Volksfreund, 2. december 1848, št. 23
177 Kärntens Volksfreund, 13. december 1848, št. 26
178 Kärntens Volksfreund, 22. november 1848, št. 20
179 Kärntens Volksfreund, 30. december 1848, št. 31
180 Prim. M. Wutte, Gesamtdeutscher Gedanke, str. 33—34
181 M. Wutte, Gesamtdeutscher Gedanke, str. 27
182 Kärntens Volksfreund, 2. september 1848, št. 1, Villacher Zeitung, 6. marec 
1849, št. 28 itd.
183 Klagenfurter Zeitung, 12. maj 1848, št. 44
184 Kärntens Volksfreund, 25. november 1848, št. 21
185 Kärntens Volksfreund, 16. december 1848, št. 27
186 Kärntens Volksfreund, 25. oktober 1848, št. 12
187 Kärntens Volksfreund, 4. november 1848, št. 15
188 Kärntens Volksfreund, 25. november 1848, št. 21
189 Klagenfurter Zeitung, 12. december 1848, št. 70 
19(1 Klagenfurter Zeitung. 14. december 1848, št. 71
’ 191 Kärntens Volksfreund, 13. december 1848, št. 26
192 Villacher Zeitung, 30. januar 1849, št. 13
193 Villacher Zeitung, 31. marec 1849, št. 39
194 F. Ilešič, Korespondenca dr. J. Muršca, str. 120
195 J. Apih, Slovenci 1. 1848, str. 222—223
196 Kärntens Volksfreund, 6. december 1848, št. 24
197 Carinthia, 17. junij 1848, št. 25, str. 103
198 Kärntens Volksfrcund, 25. november 1848, št. 21
199 Kärntens Volksfreund, 6., 9., 16. in 20. december 1848, št. 24, 25, 27 in 28
II.
1 Primerjaj K. Gewerbliche Wirtschaft, Hermann Wiessner, Geschichte des 
Kärntner Bergbaues, II., Klagenfurt 1951 in III., Klagenfurt 1953, Ivan Moho­
rič, Industrializacija Mežiške doline, Maribor 1954
2 K. Gewerbliche Wirtschaft, str. 228
2a Novice, 8. december 1858, str. 391
3 Alpenblätter, 2. april 1865, št. 1
4 Klagenfurter Zeitung, 9. avgust 1848, št. 17
5 K. Gewerbliche Wirtschaft, str. 371
6 o. c., str. 353
7 o. c., str. 288
8 o. c., str. 288
438
9 o. c., str. 287
10 H. Wiessner III., str. 208—214 K. Gewerbliche Wirtschaft, str. 299
11 H. Wiessner, III., str. 240—242 K. Gewerbliche Wirtschaft, str. 296—297
12 L. Mohorič, str. 13—26 K. Gewerbliche Wirtschaft, str. 299
13 K. Gewerbliche Wirtschaft, str. 353
14 o. c., str. 355
15 Črt, V tujino, Mir 1909. Iz gradiva za zbrana dela Prežihovega Voranca 
v redakciji Draga Druškoviča in Jožeta Koruze.
16 K. Gewerbliche Wirtschaft, str. 371—372
17 o. c., str. 446—450
18 Klagenfurter Zeitung, 15. januar 1867
19 K. Gewerbliche W irtschaft, str. 233 in 308
70 Paschinger, Landeskunde von Kärnten, Klagenfurt 1939, str. 220
21 I. Mohorič, str. 168—169
22 Volkswille, 29. januar 1903
23 B. Grafenauer, Narodnostni razvoj, str. 247—248
24 Österreichische Statistik, N. F. knj. I. Prim. ludi R. Pfaundler, Die Grund­
lagen der nationalen Bevölkerungsentwicklung Steiermarks, Statistische Monat­
schrift, N. F. XII. Jg., str. 560
25 Handwörterbuch des Grenz — und Auslandsdeutschtums, III., str. 596
26 Österr. Statistik N. F., knj. 3., zv. 5., str. 66
27 Österreichisches Städtebuch 1887
28 Österr. Statistik, knj. LXIV., zv. 1, str. 29
29 Prav tam, str. 48
30 Prav tam, str. 30
31 Bogo Grafenauer, Czörnigova etnografska statistika in njena metoda, SAZU, 
Ljubljana 1950 in pa B. Grafenauer, Narodnostni razvoj, Koroški zbornik, 1946
32 Fran Zwitter, Prebivalstvo Celovca pred sto leti, Koledar Slovenske Koro­
ške 1952, str. 114
33 Franc Kosar, Anton Martin Slomšek, Maribor 1863, str. 14
34 Zeitung für Kärnten, 3. in 10. avgust 1861, št. 10 in 12
3j Zeitung für Kärnten, 24. avgust 1861, št. 16
36 Zeitung für Kärnten, 9. oktober 1861, št. 29
37 Slovenec, 22. februar 1865, št. 12
38 Slovenec, 9. september 1865, št. 69
39 Slovenec, 1. marec 1865, št. 14
40 Slovenec, 14. junij 1865, št. 44
41 Österr. Statistik, knj. V., zv. 3., str. XX
42 Österr. Statistik, knj. XXXII., zv. 3., str. 16
43 Ernst Baumgartner, Die Geschichte der Waffenerzeugung in Ferlach, roko­
pisna disertacija, Innsbruck, december 1953, str. 132
44 B. Grafenauer, Narodnostni razvoj, str. 178
III.
1 Josef Schmid, Die Flur des Rosentales, Carintliia L, 1926, str. 64 in str. 
134, Citirana str. 65 — Josef Schmid, Siedlungsgeographie Kärntens, Carinthia I, 
1928 str. 15 in Carinthia L, 1929, str. 134
2 Svetozar Ilešič, Oblike zemljiške razdelitve na Koroškem, Slovenski etno­
graf, Ljubljana, L, 1948 — isti, Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem, SAZU. 
Institut za geografijo, Ljubljana 1950 — isti, Die Flurformen Sloweniens im Lichte 
der europäischen Flurf orse hung, Münchner geographische Hefte, 16 München 1959
3 Ivan Mohorič, Industrializacija Mežiške doline, Maribor 1954. str. 241—243
4 J. Schmid, Carinthia I 1926, str 68
° J. Schmid, Carinthia I 1928, str. 44
” J. Schmid, Carinthia I 1928, str. 50 in 53
439
7 Elisabeth Lichtenberger, Der Strukturwandel der Sozialwirtschaftliehen 
Siedlungstypen in Mittelkärnten, Geographischer Jahresbericht aus Österreich. 
XXVII — 1957—1958, str. 61—128
8 E. Lichtenberger, o. c., str. 74—75
9 E. Lichtenberger, o. c., str. 100
10 Ariprand Thurn-Valsassina, Die wirtschaftliche Entwicklung Süd-Ost-Kärn- 
tens im 19. Jahrhundert, rokopisna disertacija, Univerza Graz, 1949, str. 39
11 Thurn-Valsassina, o. c., str. 44 in 59
12 E. Lichtenberger, o. c., str. 96
13 F. Sommeregger, o. c., str. 22
” F. Sommeregger, o. c., str. 21
15 F. Sommeregger, o. c., str. 22
16 Österreichische Statistik, Bd. LXXXIIL H. L, str. XLV
17 Viktor Paschinger, Landeskunde von Kärnten, Klagenfurt 1937, str. 188
18 Štajerc, 20. oktober 1912, št. 42
19 F. Sommeregger, o. c., str. 42
20 Karl Grünberg, Studien zur österreichlischen Agrargeschichte, Leipzig 1901. 
str. 181
21 F. Sommeregger, o. c., str. 42
22 Karl Grabmayr, Schuldnoth und Agrar-Reform, Meran 1894, str. 21
25 Sigmund Frauendorfer, Ideengeschichte der Agrarwirtschaft und Agrarpo­
litik im deutschen Sprachgebiet, Band I, Bonn-München-Wien 1957, str. 345 in 
naslednje
24 K. Grabmayr, o. c., str. 4—8
25 Josip Vošnjak, Socijalni problem in kmetski stan, Letopis Matice Slovenske 
za leto 1885, Ljubljana, 1885, str. 1—93
26 E. Lichtenberger, o. c., str. 97
27 E. Lichtenberger, o. c., str. 101
28 E. Lichtenberger, o. c., str. 101
29 E. Lichtenberger, o. c., str. 99—100
30 Statistische Monatschrift, III, 1877, str. 252—269, F. Ncumann-Spallart in 
G. A. Schimmer, Die Reichsrathswahlen vom Jahre 1879 in Österreich. Stuttgart. 
1880, str. 21—29, Österreichische Statistik, Knj. IX, zv. 5, str. IV do X
31 K. Grabmayr, o. c., str. 14—16
32 K. Grabmayr, o. c., str. 20
33 F. Sommeregger, o. c., str. 78
34 Karl Uitz, Der Rückgang des bäuerlichen Besitztums in den Alpenländern, 
seine wichtigsten Ursachen und Mittel zu seiner Bekämpfung. Zeitschrift für Volks­
wirtschaft, Sozialpolitik und Verwaltung, Wien 1915, str. 238—265
35 Michael Hämisch, Die innere Kolonisation in Deutschosterreich, Der öster­
reichische Volkswirt, XII, 1919, str. 419
36 K. Uitz, o. c., str. 238
37 Doris Kraft, Das untersteirische Drauland, München 1935
38 Erich Montag, Die Veränderungen im bäuerlichen Siedlungsbild und in 
der völkischen Zusammensetzung des Gerichtsbezirkes Eisenkappel (Kärnten). 
Geographischer Jahresbericht aus Österreich, XVIII, Wien 1935, str. 96—103
39 E. Montag, o. c., str. 98
40 A. Thurn, o. c., str. 44
41 Mir, 10. november 1888, št. 23
42 Mir, 10. oktober 1886, št. 19
43 Mir, 28. junij in 22. november 1900, št. 26 in 47
44 Slovenski Branik, 1908, str. 200
45 Osemdesetletnica Hranilnice in posojilnice v Št. Jakobu v Rožu, Koledar 
Slovenske Koroške 1952, str. 88—92 in — Mirt Zwitter, 30 letnica samostojnega 
zadružnega središča za Slovensko Koroško. Koledar Slovenske Koroške 1952, str. 
115—130
440
46 M. Wutte, Handwörterbuch, str. 617
47 Mir, 10. avgust 1889, št. 15
48 Matko Potočnik, Vojvodina Koroška, I. zv., Ljubljana 1909, str. 73—75
49 Johann Unterluggauer, Bischof »Deo Gratias«. Kahns Leben und Werk. 
Klagenfurt 1952, str. 135
50 Mir, 10. februar 1886, št. 3
51 Mir, 25. september in 25. december 1886, št. 18 in 24
53 Mir, 10. avgust 1889, št. 15 — Schauer Dolfe, Prva doba našega zadruž­
ništva (Od nastanka do leta 1895), Ljubljana 1945, str.62
53 D. Doliner, o. c., str. 99
54 J. Unterluggauer, o. c., str. 135
55 Der Kärntner Landbund, Ein kurzer geschichtlicher Rückblick auf sein 
Wirken. Herausgegeben von der Schriftleitung der »Allgemeinen Bauernzeitung«, 
Klagenfurt, str. 5. Brez letnice
56 Mir, 20. april 1892, št. 11, 26. maj 1905, št. 43 in — Aus dem Wilajet 
Kärnten, Klagenfurt 1913, str. 77—90
57 P. Hofmann v. Wellenhof, Der Kampf um das Deutschum. 8. zv., Steier­
mark, Kärnten, Krain und Küstenland, München 1899, str. 63
58 Mir, 26. oktober 1905, št. 43
59 M. Wutte, Miessthal und Unterdrauburg. Volk und Reich 1-2 Beiheft, 1934. 
str. 201—223
60 F. Zwitter, Koroško vprašanje, str. 325
61 Österreichische Statistik, knj. LVI, 7. zv., str. VIT
67 Österreichische Statistik, knj. LVI., zv. 7, str. X
63 Österreichische Statistik, knj. LVI., zv. 7., str. IV
64 Österreichische Statistik, ista knjiga in zvezek, str. V
4’ Österreichische Statistik, NF Knj. 3, zv. 5, str. 66
IV.
1 Mir, 29. avgust 1901, št. 35
2 Ante Beg, Slovensko-nemška meja na Koroškem, Ljubljana 1908, str. 
103—104
3 Mir, 22. januar in 16. maj 1908, št. 8 in 20
4 Fran Zwitter, Koroško vprašanje, Sodobnost V, Ljubljana 1937, izšlo tudi 
samostojno v razširjenem ponatisu, Ljubljana 1937
5 F. Zwitter, Koroško vprašanje, str. 222—223
6 D. Kermavner (D. K.), O slovenskem delavskem gibanju do Cankarjevega 
političnega nastopa, Novi svet, V., Ljubljana, 1950; isti, Slovenske stranke v volil- 
noreformni situaciji in narodnostna politika slovenske socialne demokracije v letih 
1905—1907, Novi svet, VIL, Ljubljana, 1952; isti, Narodnjaštvo in socializem 
pred polstoletjem, Naša sodobnost, II., Ljubljana, 1954; isti, Narodnostna delitev 
avstrijske socialne demokracije v luči zgodovinskih pogojev in boljševiške kriti­
ke, Naša sodobnost, IV., Ljubljana, 1956; isti, Zakaj ni slovenska socialna demo­
kracija organizirala delastva na Koroškem?, Naša sodobnost, V., Ljubljana, 1957; 
isti, »Koroška« krivda in nekrivda slovenske socialne demokracije, Naša sodobnost. 
VI., Ljubljana, 1958; L. Ude, Zakaj ni slovenska socialna demokracija organizi­
rala delavstva na Koroškem? Naša sodobnost, V., Ljubljana, 1957.
7 D. Kermavner, »Koroška« krivda, str. 66
8 D. Kermavner, »Koroška« krivda, str. 67
9 Lojze Ude, Zgodovina slovenskega pouka na koroških ljudskih šolah, Peda­
goški zbornik 1955, Ljubljana, str. 3-53
10 Lojze Ude, Teorije o vindišarjih — »Windische«, Celovec-Borovlje 1956
11 Vincenz Schumy. Kampf um Kärntens Einheit und Freiheit, Wien 1950. 
str. 23
441
12 Manfred Straka, Die Entwicklung des Volksbekenntnisses in Kärnten, Ca­
rinthia I, Klagenfurt 1960
13 E. Montag o. c., str. 103
.14 M. Wutte, Handwörterbuch, str. 566
15 France Prešeren, Warum sie, wert. .., Pesmi in pisma, Kondor, Ljubljana 
1960, str. 80
16 V. Rizzi, Die Nationalitäten in Kärnten, ponatis v J. Tischler, Sprachenfra­
ge, str. 10
17 Lavo Čermelj, Josip Stefan, Življenje in delo velikega fizika, Ljubljana 1950, 
str. 7
18 I. Prijatelj, Zgodovina Slovencev, L, str. 49 in B. Kidrič, Zbrano delo, L, 
str. 89
19 D. Doliner, o. c., str. 34
20 Slovenec, 25. julij 1866. št. 59
21 Stimmen aus Innerösterreieh, Klagenfurt 1861, str. 3—8
22 I. Prijatelj, Zgodovina Slovencev, IL, str. 41
23 primerjaj, D. Lončar, Dr. Janez Bleiweis in njegova doba, str. 38 in D. 
Kermavner, pripombe k drugi knjigi Prijateljeve Zgodovine Slovencev, str. 270 
in 273
24 Zeitung für Kärnten, 13. november 1861, št. 39. Prim. I. Prijatelj, Zgo­
dovina Slovencev, IL, str. 46—47 Klagenfurter Zeitung, 11. maj 1861, št. 107
25 Ponatis polemike v Stimmen aus Innerösterreich 1861, str. 3—57
26 Stimmen aus IÖ, str. 4
27 D. Lončar, J. Bleiweis, str. 92
28 I. Prijatelj, Zgodovina Slovencev, IL, str. 573—576
29 I. Prijatelj, Zgodovina Slovencev, IL, str. 597
30 Stimmen aus IÖ 1861, str. 11—12
31 Stimmen aus IÖ, str. 13
32 Stimmen aus IÖ 1861, str. 29
33 Stimmen aus IÖ, 1862, str. 101—105
34 Prim. J. Pleterski, Politični profil koroškega časopisa »Mir«, Zgodovinski 
časopis 1956-57, str. 183—216
35 Stimmen aus IÖ, 1861, str. 11
36 Stimmen aus IÖ, 1861, str. 32
37 Stimmen aus IÖ, 1861, str. 33
38 Stirnen aus IÖ, 24. april 1864, št. 37
39 Stimmen aus IÖ, 1861, str. 34
40 V. Melik, Volilni sistem, IL, str. 575
41 Stimmen aus IÖ, 1861, str. 33
42 Zeitung für Kärnten, od 14. decembra 1861, št. 48 do 24. decembra 1861, 
št. 51
43 Zeitung für Kärnten, 27. september 1862. št. 78
44 Bote für Kärnten, 11. oktober 1862, št. 4
45 Bote für Kärnten, 25. oktober 1862, št. 8
46 Bote für Kärnten, 29. oktober 1862, št. 9
47 Klagenfurter Zeitung, 7. januar 1861, št. 5
48 Klagenfurter Zeitung, 12. januar 1861, št. 10
49 Zeitung für Kärnten, 8. marec 1862, št. 20
50 Stimmen aus IÖ, 28. mare 1863, št. 15
51 Stimmen aus IÖ, 22. marec 1863, št. 11
52 Stimmen aus IÖ, 23. april in 24. april 1863, št. 36 in 37
53 Stimmen aus IÖ, 28. april 1863, št. 40
54 Andrej Einspieler, Političen katekizem za Slovence, Celovec 1865
55 V. Melik, Volilni sistem, IL, str. 575
56 Prim. sodobna poročila v Slovenskem Prijatelu in Slovencu
37 I. Prijatelj, Zgodovina Slovencev, IL, str. 434—436
442
58 Šolski Prijatel 1864, str. 241 Slovenec, 13. december in 29. december 1866, 
št. 101 in 107 Prim. Janko Moder, Iz zdravih korenin močno drevo, Celje 
1952—1953, str. 285—290
59 Alpen-Blätter, 17. sepLember 1865. št. 49
60 I. Prijatelj, Zgodovina Slovencev, II., str. 461—468
61 I. Prijatelj, Zgodovina Slovencev, IL, str. 464
62 I. Prijatelj, Zgodovina Slovencev, II., str. 464
63 Slovenec, 15. marec 1865, št. 18
64 J. Vošnjak, Spomini, IL, str. 110—111
65 Slovenec, 27. junij 1866, št. 51—52
66 Alpen-Blätter, 8. februar 1866, št. II
67 I. Prijatelj, Zgodovina Slovencev, IL, str. 599
68 Alpen-Blätter, 16. november 1865, št. 66
69 Alpen-Blätter, 11. maj 1865, št. 12
70 Alpen-Blätter, 15. junij 1865. št. 22
71 Alpen-Blätter, 25. junij 1865, št. 25
72 Alpen-Blätter, 6. avgust 1865, št. 37
73 Alpen-Blätter, 31. avgust 1865, št. 44
. 74 Alpen-Blätter, 28. september 1865, št. 52
75 Alpen-Blätter, 23. september 1865, št. 51
76 Alpen-Blätter, 4. oktober 1865, št. 54
77 Alpen-Blätter, 12. oktober 1865, št. 56
78 zUpen-Blätter, 19. oktober in 26. oktober 1865, št. 58 in 60
79 Alpen-Blätter, 2. november 1865, št. 62
80 Alpen-Blätter, 17. december 1865, št. 75
81 Alpen-Blätter, 16. november 1865, št. 66
82 Henry Cord Meyer, Mitteleuropa in German thought and action 1815—1945, 
The Hague, 1955, str. 40—41
83 D. Doliner, o.c., str. 14, 24, 18, 24
84 D. Doliner, o. c., str. 16
85 Die Wahrheit über Kärnten, Eine Abwehrschrift gegen die Verunglimpfung 
unseres Heimatlandes durch die südslawischen Gegner, Klagenfurt 1914, str. 17
86 Josip Šašelj, Pred 100 leti na Humberku, Koledar Slovenske Koroške 1949, 
Celovec, str. 47—51.
Tudi črtica Roka Ariha »Frayhayt« (Zibelka, Celovec — Borovlje 1953, 
str. 49—55) o kmečkem puntarskem nastopu 1. 1848 v Rožeku je po izjavi avtorja 
(Draga Druškoviča) napisana po ustnem izročilu, ki ga je sam ugotovil 1. 1946.
87 D. Doliner, o. c., str 20
88 Fran Zwitter, To destroy nazism or to reward it? An aspect of the question 
of Slovene Carinthia, Beograd 1947, str. 16 in sl. Za splošni razvoj glej: Fran 
Zwitter, Nacionalni problemi v habsburški monarhiji, Ljubljana, 1962, zlasti str. 
170—175
89 D. Doliner, o. c., str. 20
90 D. Doliner, o. c., str. 23
91 Fran Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Ljubljana, 
1928, str. 12
92 F. Erjavec, o. c., str. 20
93 D. Doliner, o. c., str. 15 in 24—27
94 D. Doliner, o. c., str. 27
90 J. Vošnjak, Spomini, I. knj. Ljubljana, 1905, II. knj. Ljubljana 1906, L, 
str. 116, 143, 187, 195, IL, str. 3, 138.
96 Vasilij Melik, Volilni sistem na Slovenskem 1861—1918, I. in II. zvezek, 
Ljubljana, rokopisna disertacija. II. zv. str. 574—576 Klagenfurter Zeitung, 20. 
januar 1867, št. 17
97 Klagenfurter Zeitung, 27. januar 1867, št. 23
98 Klagenfurter Zeitung, 30. januar 1867, št. 25
443
99 Slovenec, 5. februar 1867, št. 13
100 Slovenski narod, 22. september 1868, št. 73, I. Prijatelj, Zgodovina Slov., 
III. knj. str. 103
101 Slovenski Narod, 18. januar 1870, št. 7
J. Vošnjak, Spomini, II., str. 110
102 Slovenski Narod, 12. april 1870, št. 45
103 Kärntner Blatt, 13. april 1870, št. 30
104 Slovenski Narod, 28. april 1870, št. 49
105 Kärntner Blatt, 2. april 1870, št. 27 in 11. junij 1870, št. 47
106 Kärntner Blatt, 23. april 1870, št. 33
107 Klagenfurter Zeitung, 24. april 1870, št. 92
108 Klagenfurter Zeitung, 18. maj 1870, št. 112 in 29. maj 1870, št. 121
109 Klagenfurter Zeitnug, 31. maj št. 122 in 11. junij št. 131, 1870
"° Kärntner Blatt, 11. junij 1870, št. 47
111 Slovenski Narod, 16. junij 1870, št. 69
112 Klagenfurter Zeitung, 22. junij 1870, št. 139
1,3 Slovenski Narod, 25. junij 1870, št. 73. O zanimivi osebnosti Trampitscha 
glej: Josip Sašelj, Zadnji grof na Humbcrku. Koledar Slovenske Koroške 1952, 
Celovec, str. 104—111
114 Kärntner Blatt, 22. junij 1870, št. 50
115 Kärntner Blatt, 18. junij 1870, št. 49
116 Kärntner Blatt, 11. junij 1870, št. 47
117 Klagenfurter Zeitung, 24. junij 1870, št. 141
118 Klagenfurter Zeitung, 28. junij 1870, št. 142 in V. Melik,
Volilni sistem, II. str. 575
119 Slovenski Narod, 21. oktober 1873, št. 242
120 V. Melik, Volilni sistem, II., str. 576
121 Klagenfurter Zeitung, 20. julij 1870, št. 162
122 D. Doliner, o. c., 21
123 Klagenfurter Zeitung, 19. avgust 1870, št. 189
124 Freie Stimmen, 2. april 1871, št. 37 in 13. april 1871, št. 40
125 Freie Stimmen, 20. maj 1871, št. 51
126 Kärntens Gewerbliche Wirtschaft, str. 298 in Freie Stimmen. 25. maj 1871,
127 Slovenec, 22., 24. in 31. januar 1867, št. 9, 10 in 13
128 Freie Stimmen, 2. avgust 1871, št. 76
129 Freie Stimmen, 16. julij in 18. avgust 1871, št. 69 in 83
130 Klagenfurter Zeitung, 23. julij 1873, št. 167
131 Miroslav Gorše, Doktor Valentin Zarnik, Ljubljana 1940, str. 98—99,
Julij Felaher, Košatov rod, Koledar Slovenske Koroške 1952, Celovec, str.
92—103
132 Freie Stimmen, 5. avgust 1870, št. 2
133 Klagenfurter Zeitung, 25. maj 1873, št. 119
134 Kärntner Blatt, 24. september 1870, št. 77
135 M. Gorše, str. 98, Slovenski Narod, 6. avgust in 9. avgust 1870, št. 91 in 92
136 Kärntner Blatt, 24. september 1870, št. 77
137 Slovenski Narod, 20. september 1870, št. 109
138 Kärntner Blatt, 21. september 1870, št. 76
139 Freie Stimmen, 21. september 1870, št. 22
140 Slovenski Narod, 20. september 1870, št. 109, 22. september 1870, št. 110. 
Kärntner Blatt, 21. september 1870, št. 76
141 Freie Stimmen, 21. september 1870, št. 22
142 Freie Stimmen, 30. september 1870, št. 26
143 Prim. Fran Zwitter, Nekaj problemov okrog jugoslovanskega kongresa v 
Ljubljani leta 1870, Zgodovinski časopis, XVI, 1962, str. 166
144 Freie Stimmen, 9. december 1870, št. 56
145 Slovenski Narod, 2. februar 1871. št. 13
444
144 Freie Stimmen, 16. december 1870, št. 59
147 Slovenski Narod, 13. maj 1871, št. 55
148 Slovenski Narod, 23. februar 1871, št. 22
149 Slovenski Narod, 27. maj 1871, št. 61
150 Slovenski Narod, 6. junij 1871, št. 64
151 Slovenski Narod, 21. februar 1871, št. 21
152 Slovenski Narod, 6. junij 1871, št. 64
153 Slovenski Narod, 13. maj 1871, št. 55
154 Slovenski Narod, 18. julij 1871, št. 82
155 Kärntner Blatt, 9. avgust 1871, št. 63, Klagenfurter Zeitung, 10. avgust 
1871, št. 182, Freie Stimmen, 11. avgust 1871, št. 80, Slovenski Narod, 8. avgust 
1871, št. 91
156 Klagenfurter Zeitung, 10. avgust 1871, št. 182
157 Slovenski Narod, 8. avgust 1871, št. 91
158 Kärntner Blatt, 12. avgust 1871, št. 64
159 M. Gorše, o. c., str. 99
160 Kärntner Tagblatt, 26. julij 1871, št. 59
161 Slovenski Narod, 22. avgust 1871, št. 97
162 Kärntner Blatt, 19. avgust 1871, št. 66
163 Freie Stimmen, 30. julij 1871, št. 75
164 Freie Stimmen, 2. avgust 1871, št. 76
165 Freie Stimmen, 30. avgust 1871, št. 88
166 Slovenski Narod, 9. september 1871, št. 105
167 Freie Stimmen, 23. avgust 1871, št. 85
168 y JVIelik, Volilni sistem, II., st. 575
169 Slovenski narod, 5. september, št. 103
170 Kärntner Blatt, 9. september 1871, št. 74
171 D. Kermavner, pripombe k I. Prijatelju, III., str. 493
172 Koledar Slovenske Koroške, 1948
173 D. Doliner, 1. c., str. 41
174 Slovenski Narod, 28. november 1872, št. 138
175 Slovenski Narod, 23. julij 1873, št. 167
176 Slovenski Narod, 9. oktober 1873, št. 232
177 Slovenski Narod, 24. avgust 1873, št. 168
178 Kärntner Blatt, 18. september 1873, št. 38
179 Slovenski Narod, 23. september 1873, št. 218
180 Slovenski Narod, 8. oktober 1873, št. 231
181 Klagenfurter Zeitung, 23. julij 1873, št. 169
182 Freie Stimmen, 31. avgust 1873, št. 53
183 Slovenski narod, 21. avgust 1873, št. 191
184 Klagenfurter Zeitung, 30. september 1873, št. 224
185 Klagenfurter Zeitung, 14. oktober 1873, št. 236 in V. Melik, Volilni sistem, 
IL, str. 578
186 Slovenski Narod, 21. oktober 1873, št. 242
187 V. Melik, Volilni sistem, IL, str. 579 in Slovenski Narod, 21. oktober 
1873, št. 242
V.
1 F. Valjavec npr. meni, da je duhovna dediščina anacionalnega jožefinizma 
ovirala nemške liberalce v Avstriji, da bi pravi čas uvideli, kam jih bo zapeljalo 
tesno povezovanje z nemškim nacionalizmom in da niso spoznavali pomena nacio* 
nalnih gibanj nenemških narodov, v katerih so videli le goljufanje ljudstva s strani 
posameznih kolovodij. Navaja za primer prav nerazumevanje slovenskega narodnega 
gibanja v letu 1863 v Ljubljani. —
Fritz Valjavec, Der Josephinismus, München — Wien 1945, str. 156
445
2 Freie Stimmen, 21. september 1870, št. 22
3 Freie Stimmen, 30. september 1870, št. 26
4 Freie Stimmen, 13. marec 1897, št. 31
5 Freie Stimmen, 14. november 1900, št. 91
6 Freie Stimmen, 16. januar 1907, št. 5
7 Freie Stimmen, 27. oktober 1909, št. 127
8 Freie Stimmen, 30. julij 1871, št. 75
9 Freie Stimmen, 11. januar 1890, št. 4
10 Freie Stimmen, 22. januar 1890, št. 7
11 Freie Stimmen, 21. november 1891, št. 93
12 Freie Stimmen, 8. november 1892, št. 134
13 Freie Stimmen, 12. november 1892, št. 136
14 Freie Stimmen, 15. november 1892, št. 137
15 Freie Stimmen, 17. november 1909, št. 135
16 Freie Stimmen, 14. november 1900, št. 91
17 Slovenski Narod, 1875, št. 136
18 F. Grafenauer, Moja leta, Svoboda 1950, str. 215
” Mir, 25. avgust 1884, št. 16
20 Mir, 10. avgust 1884, št. 15, Freie Stimmen, 9. avgust 1884
21 Mir, 25. avgust 1884, št. 16
22 Freie Stimmen, 28. junij 1890, št. 52
23 Freie Stimmen, 28. junij in 8. januar 1890, št. 52 in 3
24 Freie Stimmen, 18. in 22. januar 1890, št. 6 in 7
25 Freie Stimmen, 28. junij 1890, št. 52
26 Freie Stimmen, 6. julij 1890, št. 57
27 Freie Stimmen, 23. julij 1890, št. 59
28 Freie Stimmen, 15. november 1892, št. 137
29 Freie Stimmen, 16. februar 1897, št. 16
30 Freie Stimmen, 17. november 1909, št. 135
31 Heinrich Rauchberg, Der nationale Besitzstand in Böhmen, 1905, str. 662
32 Alpen-Blätter, 8. februar 1866, št. 11
33 Prim. Freie Stimmen, 30. november 1870, št. 26
34 Freie Stimmen, 23. avgust 1890, št. 68
35 Freie Stimmen, 13. julij 1897, št. 83
36 Zeitung für Kärnten, 13. november 1861, št. 39
37 Julius Gretschnig, Politische Schollien, Villach 1863
38 Slovenski Narod, 29. avgust 1871, št. 100
39 Freie Stimmen, 30. april 1871, št. 45
49 A. Dumreicher, Südostdeutsche Betrachtungen, str. 66 — Prim. : Berthold 
Sutter, Die Badenischen Sprachverordnungen von 1897, I. knj. Graz-Köln 1960, 
str. 110—111
41 Freie Stimmen, 7. julij 1899, št. 45
42 Freie Stimmen, 16. september 1905, št. 75
43 Freie Stimmen, 8. junij 1907, št. 46
44 Štajerc, 9. julij 1905, št. 14
45 Štajerc, 1. oktober 1905, št. 20
46 Štajerc, 27. januar 1907, št. 4
47 Štajerc, 28. julij 1912, št. 30
4?a Štajerc, 20. oktober 1912, št. 42
48 Stimmen aus IÖ, 1861, str. 36—38
49 Slovenec, 4. marec 1865, št. 15
50 Slovenec, 24. januar 1867, št. 10
51 Slovenec, 22. in 31. januar 1867, št. 9 in 13
52 Slovenec, 8. marec 1865, št. 16
53 Kärntens gewerblichte Wirtschaft, str. 385 in 389
Franz Pehr, Die Produktionsverhältnisse in Kärnten, Klagenfurt 1909, str. 146
446
54 Slovenski Narod, 8. oktober 1873, št. 231
55 H. Brauinüller, o. c., str. 388
Der Kärntner Landbund, Ein geschichtlicher Rückblick auf sein Wirken, 
lierausgegeben von der Schriftleitung der »Allgemeinen Bauernzeitung«, Klagen­
furt, str. 5
Freie Stimmen, 11. februar 1891, št. 12
Freie Stimmen, 21. februar 1891, št. 15 
58 Freie Stimmen, 6. julij 1890, št. 57 
9 Freie Stimmen, 8. december 1900, št. 98 
Kärntner Landbund, str. 7—8 
68 Koroški kmetski list, 15. januar 1898, štr. 1
61 Štajerc, 23. september 1900, št. 7
62 Štajerc, 1. julij 1900, št. 1
63 Štajerc, 2. december 1900, št. 12
64 Štajerc, 2. avgust 1902, št. 8
65 Štajerc, 28. december 1902, št. 26
66 Štajerc, 25. januar 1901, št. 2
67 Štajerc, 14. april 1907, št. 15
68 Štajerc, 15. maj 1907, št. 18 
99 Štajerc, 7. februar 1909, št. 6 
78 Štajerc, 7. marec 1909, št. 10
1 Štajerc, 14. marec 1909, št. 11
72 Štajerc, 30. maj 1909, št. 22
73 Štajerc, 4. avgust 1912, št. 31
74 Štajerc, 22. marec 1903, št. 6
75 Štajerc, 25. november 1906, št. 24
76 Štajerc, 26. januar 1908, št. 4
77 Štajerc, 10. februar 1907, št. 6
78 Štajerc, 10. faberuar 1907, št. 6
79 Štajerc, 17. februar 1907, št. 7
80 Štajerc, 30. avgust 1908, št. 35
81 Štajerc, 23. december 1906, št. 26
82 Prim. J. Pleterski, Politični profil »Mira«, str. 205—212
83 Štajerc, 25. avgust 1907, št. 34
84 Štajerc, 16. julij 1911, št. 29
85 Štajerc, 30. julij 1911, št. 31
86 Štajerc, 29. marec 1914, št. 7
87 Štajerc, 3. maj 1914, št. 12
VI.
1 D. Doliner, o. c., str. 15, 17, 19, 22
2 D. Doliner, o. c., str. 26
3 I. Prijatelj, Zgodovina Slovencev, III., str. 73
4 Klagenfurter Zeitung, 23. april 1875, št. 91
5 Klagenfurter Zeitung, 25. avgust 1878, št. 194
6 Klagenfurter Zeitung, 28. avgust 1878, št. 196
7 Klagenfurter Zeitung, 8. september 1878, št. 206
8 V. Melik, Volilni sistem, IL, str. 575 in 577
9 Primerjaj D. Lončar, Politično življenje Slovencev, str. 53 
18 Klagenfurter Zeitung, 3. september 1878, št. 201
11 Klagenfurter Zeitung, 19. junij 1879, št. 138
12 V. Melik, Volilni sistem, IL, str. 575
13 F. Erjavec, o. c., str. 50
14 Mir, 10. julij 1884, št. 13
15 Kärntner Volksblatt, 20. november 1884, št. 8
447
16 Mir, 10. september 1884, št. 17
17 F. Erjavec, o. c., str. 50
18 Mir, 25. avgust 1884, št. 16
19 Freie Stimmen, 29. avgust 1884
20 V. Melik, Volilni sistem, IL, str. 582
21 Mir, 25. junij 1884, št. 12
22 Mir, 10. september 1884, št. 17
23 Freie Stimmen, 2. avgust 1884, št. 28
24 Mir, 25. januar 1885, št. 2 
23 Mir, 10, junij 1885, št. 11
26 Kärntner Volksblatt, 18. junij 1885, št. 24
27 Österreichische Statistik, IX. knj. 5. zv.
28 Mir, 25. junij 1884, št. 12
29 Mir, 25. maj 1886, št. 10
30 Mir, 25. avgust 1887, št. 8
31 Mir, 10. oktober 1887, št. 19
32 Kärntner Volksblatt, 9. avgust 1888, št. 32
33 Kärntner Volksblatt, 16. avgust 1888, št. 33
34 Kärntner Volksblatt, 26. junij 1890, št. 26
35 Mir, 25. oktober 1887, št. 20
36 Prim. J. Pleterski, Politični profil »Mira«
37 Mir, 10. april 1890, št. 7
38 Kärntner Volksblatt, 26. junij 1890, št. 26
39 Kärntner Volksblatt, 24. junij 1890, št. 30
40 Kärntner Volksblatt, 14. avgust 1890, št. 33
41 Mir, 10. junij 1890, št. 11
42 Mir, 25. avgust 1890, št. 16
43 Freie Stimmen, 23. avgust 1890, št. 68
44 Kärntner Volksblatt, 25. september, 2. in 9. oktober 1890, št. 30, 40 in 41
45 Mir, 10. januar 1891, št. 1
46 Mir, 10. januar 1891, št. 1
47 Kärntner Volksblatt, 5. marec 1891, št. 10
48 Freie Stimmen, 4. februar 1891, št. 10
49 Prim. Freie Stimmen, 25. februar 1891, št. 16
50 Arbeiterwille, 18. marec 1891, št. 106
51 Statistische Monatschrift, Jg. 17. str. 416
52 Mir, 10. februar 1892, št. 4
53 Mir, 30. marec 1892, št. 9
54 Mir, 30. april 1892, št. 12 do 20. julij 1892, št. 20 
35 Kärntner Volksblatt, 1. september 1892, št. 35
56 Kärntner Volksblatt, 7. september 1892, št. 36
57 Kärntner Volksblatt, 29. september 1892, št. 39
58 Mir, 10. september 1892, št. 25. Prim. tudi J. Pleterski, Politični profil 
»Mira«
59 Franc Grafenauer, Moja leta, v redakciji Julija Felaherja, Svoboda 1951, 
Celovec, str. 108—109
60 F. Grafenauer, o. c., str. 110
61 J. Unterluggauer, o. c., 133—134
62 Freie Stimmen, 20. avgust 1896, št. 100
63 Kärntner Zeitung, 9. avgust 1896, št. 182
64 Mir, 10. avgust 1896, št. 22
65 Mir, 10. oktober 1896, št. 29
66 Mir, 25. september 1896, št. 27
67 Mir, 10. oktober 1896, št. 29
68 Mir, 10. avgust 1896, št. 22
448
VIL
1 Franz Pehr. Produktionsverhältnisse in Kärnten, Klagenfurt 1909, K. Ge­
werbliche Wirtschaft in I. Mohorič, o. c.
Hugo Moro, Das Gailthal mit dem Gitsch- und Lessachthaie, Hermagor, 1894
IL Wiessner, o. c.
2 Freie Stimmen, 22. marec 1909, št. 35
3 Po uradnih ljudskih štetjih 1880—1910
4 Zlasti: Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do da­
našnjih dni, Ljubljana, 1936. — Bogo Grafenauer, Narodnostni razvoj na Koroškem 
od srede 19. stoletja do danes, Koroški zbornik, Ljubljana, 1946. — Gotbert Moro, 
Der Bevölkerungsstand in Ober-Kärnten von 1777 bis 1934, Klagenfurt, 1936. — 
Isti, Der Bevölkerungsstand in Unterkärnten von 1782 bis 1910, Carinthia I, 1940. 
Klagenfurt. — Isti Allgemeine Bevölkerungsbewegung und Wanderung, Handwör­
terbuch des Grenz- und Auslandsdeutschtums III, Breslau, 1938. — Martin Wutte, 
Die Bevölkerungsbewegung in Kärnten 1880 — 1834, Carinthia I, 1938, Klagen­
furt. — Herbert Paschinger, Die Veränderung der Hausdichte und der Bevölke­
rungsdichte in den einzelnen Ortsgemeinden Kärntens von 1900 bis 1934. Deu­
tscher Archiv für Landes- und Volksforschung, 1938.
5 F. Zwitter, Prebivalstvo, str. 82
6 Okraj
Dejanski
prirastek
Naravni
prirastek
Migracijska
bilanca
Celovec-mesto + 4.115 — 379 + 9.494
Šmohor + 797 + 5.087 — 4.290
Celovec-okol. + 11.703 + 13.361 — 1.658
Spittal + 4.328 + 11.416 — 7.088
St. Veit + 1.599 + 9.003 — 7.404
Beljak + 18.353 + 16.435 4- 1.928
Velikovec — 2.078 + 8.887 — 10.965
Wolfsberg + 3.653 + 7.856 — 4.203
M. Wutte, Bevölkerungsbewegung, str. 104
1 Tafeln zur Statistik, Österreichische Statistik (I. knj., 2. zv., str. 47/48; V. 
knj., 3. zv., str. 3; XXXII. knj., 1. zv., str. XXXVIII in 6—7;LXIII. knj., 1. zv., 
str. XLVI in 11, 2. zv., str. 20.; N. F. I. knj., 1. zv., str. 31 in 2. zv.; razen tega 
vsi zvezki, ki obsegajo naravno gibanje prebivalstva v zajetem obdobju.) Podatke 
o naravnem prirastku je za čas 1869 do 1910 izračunal za vse koroške politične 
okraje tov. Franci Štrus. Prof. dr. Fran Zwitter je rad dal v rabo tudi neobjavljeno 
rokopisno gradivo za svojo citirano razpravo o razvoju prebivalstva na Slovenskem.
8 M. Wutte, Bevölkerungsbewegung, str. 99 in 106
9 Isti, o. c., str. 86
10 M. Wutte, Bevölkerungsbewegung, str. 107
" Österreichische Statistik, I. knj., str. 47—48
12 M. W utte, Bevölkerungsbewegung, str. 91—93
13 Österreichische Statistik, LXIV. knj., 1. zv., str. 48
14 Prav tam
” Österreichische Statistik, LXIV. knj., 1. zv., str. 29
16 Österreichische Statistik, LXIV. knj., 1. zv. str. 30
” Österreichische Statistik, N. F., I. knj., 2. zv.
18 Österreichische Statistik, XXXIII. knj., 5. zv., str. 84 in dalje
19 Österreichische Statistik, N. F., 3. knj. 5. zv. str. 66
20 Österreichische Statistik, LXVI. knj., 1. zv., str. 141
21 Arbeiterwille, 18. februar 1891, št. 4
22 Verhandlungen des Parteitages, 1900, str. 120
29 Narodna politična zavest na Koroškem
449
23 Anton Hönigmann, Geschichte des Kärntner Volksschulwesens von I860 
bis zum Ausbruch des ersten Weltkrieges, rokopisna disertacija. Innsbruck, 1958. 
str. 178
24 Arbeiterwille, 28. oktober 1906, št. 235
25 Freie Stimmen, 29. december 1900, št. 104
16 Freie Stimmen, 1. februar 1911, št. 14
27 Freie Stimmen, 9. januar 1911, št. 4
28 Aus dem Wilajet Kärnten, str. 51
29 Slovenec, 11. marec 1865, št. 17
30 Prim. Tudi Drago Druškovič, Josef Friedrich Perkonig, v knjigi J. F. Per- 
koniga. Ugrabljena strd, Ljubljana 1960, str. 137—138
31 Volkswille, 13. november 1902, št. 46
32 Arbeiterwille, 31. avgust 1899, št. 35
33 D. Doliner, o. c., str. 273
34 Prežihov Voranc, Požganica, Ljubljana, prva izdaja, str, 194
35 B. Grafenauer, Narodnostni razvoj, str. 186
36 Freie Stimmen, 28. november 1900, št. 95
37 B. Grafenauer, Kmetje 1848, str. 23
38 K. Gewerbliche Wirtschaft, str. 265
39 Mir, 25. februar 1885, št. 4
40 I. Mohorič, o. c., str. 224
41 Arbeiter Zeitung, 28. februar 1890, št. 9
42 Arbeiter Zeitung, 18. april 1890, št. 16
43 Arbeiter Zeitung, 25. april 1890, št. 18
44 Freie Stimmen, 23. april 1890, št. 33
45 I. Mohorič, o. c., str. 225
46 Mir, 25. januar 1900, št. 4
47 Prim. D. Kermavner, O slovenskem delavskem gibanju do Cankarjevega 
političnega nastopa, str. 236—237
48 Volkswille, 20. in 27. julij 1900, št. I in 2
49 Volkswille, 10. in 17. marec 1904, št. 11 in 12
58 Mir, 4. julij 1908, št. 27
’* Prim. D. Kermavner, »Koroška« krivda . . ., str. 68
52 Mir, 18. maj 1907, št. 22
53 Mir, 6. in 27. junij in pa 4, julij 1908, št. 23. 26 in 27 Arbeitcrwille. 8. 
julij 1908, št. 159
54 Arbeiterwille, 24. maj 1908, št. 123
55 Arbeitcrwille, 4. december 1910, št. 333
56 Volkswille, 31. avgust 1900, št. 7
57 Volkswille, 29. januar 1903, št. 5 
s8 Volkswille, 5. maj 1904, št. 19
59 Mir, 10. september 1888, št. 17
60 Mir, 23. avgust 1900, št. 34
61 Österreichische Statistik, XXXIII. knj., 5. zv., str. 84 in dalje
62 M. Wutte, Die Bevölkerungsbewegung, str. 92
63 Arbeitcrwille, 20. maj 1911, št. 138
64 Ernst Baumgartner, Die Geschichte der Waffenerzeugung in Ferlach, roko 
pisna disertacija, Innsbruck 1953, str. 183 in 232
65 Kärnter Volksblatt, 16. oktober 1884, št. 3
66 O. Moro, Handwörterbuch, str. 600—601
67 A. Thurn, o. c., str. 50
68 Koroški Slovenec, 19. februar 1930, št. 8
69 Fran Zwitter, Koroško vprašanje, Sodobnost V. 1937, str. 145, 218, 320
70 Anton Falle, Die politischen und wirtschaftlichen Voraussetzungen der Volks 
abstimmung in Kärnten v publikaciji Hans Lagger, Abwehrkampf und Volksabstim 
mung in Kärnten 1918—1920, Klagenfurt 1930, str. 7—15
450
71 H. Braumüller, Geschichte K., str. 388
72 H. Braumüller, Geschichte K., str. 393—394
73 Kärntens gewerbliche Wirtschaft von der Vorzeit bis zur Gegenwart, Kla­
genfurt 1953
74 O. Moro, Handwörterbuch, str. 599—600 
71 E. Lichtenberger, o. c., str. 105
76 Österreichische Statistik, knj. LXXXIII., zv. 1., str. XLV
77 E. Lichtenberger, o. c., str. 104—105 
76 K. gewerbliche Wirschaft, str. 267
'9 E. Lichtenberger, str. 109
80 Verhandlungen des Parteitages der Österreichischen Sozialdemokratie in 
Ilainfeld (30. XII. 1888—1. I. 1889), str. 65
81 Verhandlungen des fünften österreichischen sozialdemokratischen Parteitages, 
Prag (5.—11. IV. 1896), str. 146—147
82 Verhandlungen des Parteitages der Deutschen Sozialdemokratie Österreichs, 
Linz (29. V.—l.VI. 1898), str. 118
83 Verhandlungen des Perleitages der Deutschen Sozialdemokratie Österreichs. 
Graz (2.-6. IX. 1900), str. 120
84 Prav tam. str 43
Vlil.
1 Freie Stimmen, 9. februar 1897, št. 17
2 Freie Stimmen, 13. julij 1897, št. 83
3 Freie Slinin^en, 6, februar 1897, št. 16
4 Mir, 10. in 21. marec 1897, št. 7 in 8
I Kärnten Zeitung, 1897, št. 56
6 Mir, 10. marec 1897, št. 7
7 Mir, 10. junij in 20. oktober 1897, št. 16 in 29
8 Volkswille, 28. september 1900, št. 11
9 Österreichische Statistik, LIX. knj., 3. zv., str. 52—53
10 Freie Stimmen, 14. november 1900, št. 91
II Freie Stimmen, 9. januar 1901, št. 3
12 Volkswille, 28. december 1900, št. 24
13 Mir, 15. november 1900, št. 46
14 Mir, 22. november 1900, št. 47
15 Mir, 27. december 1900, št. 52
16 Volkswille, 28. december 1900, št. 24
17 Vokswille, 11. januar 1901, št. 2
18 Volkswille, 2. november 1900, št. 16
19 Volkswille, 30. november 1900, št. 20
20 Volkswille, 28. december 1900, št. 25
21 Volkswille, 2. november 1911, št. 16
22 Prim. V. Melik, Volilni sistem, I., str. 246—247
23 Prim. V. Melik, Volilni sistem. L, str. 285—286
24 Kärntner Zeitung, 16. november 1902, št. 138
25 Volkswille, 13. november 1902, št. 46
26 Kärnter Zeitung, 16. november 1902, št. 138
27 F. Erjavec, o. c., str. 146
28 Mir, 12. oktober 1905, št. 41 ,
29 Mir, 26. oktober 1905, št. 43
30 Freie Stimmen, 27. september 1905, št. 78
31 Kärntner Zeitung, 11. oktober 1905, št. 116
32 Mir, 5. oktober 1905, št. 40
33 Mir, 14. september 1905, str. 37 ■ ’*
34 Freie Stimmen, 2. september 1905, št. 70
35 Kärntner Zeitung, 11. oktober 1905, št. 116
36 Freie Stimmen, 27. september 1905, št. 78 n
451
29'
37 Freie Stimmen, 6. september 1905, št. 72, 27. september 1905, št. 78, Kämt 
ner Zeitung, 11. oktober 1905, št. 116, Štajere, 1. oktober 1905, št. 20
38 Mir, 5. in 19. oktober 1905, št. 40 in 42
39 Volkswille, 3. marec 1905, št. 9
40 Volkswille, 19. maj 1905, št. 20
41 Arbeiterwille, 30. julij in 1. oktober 1905, št. 178 in 232
42 Arbeiterwille, 2. februar 1907, št. 29
43 Mir, 26. oktober 1905, št. 43
44 Freie Stimmen, 30. januar 1907, št. 9
45 Arbeiterwille, 11. marec 1906, št. 60
46 Freie Stimmen, 4. maj 1907, št. 36
47 Prim. F. Zwitter, Vprašanje koroške kandidature I. Cankarja
48 Arbeiterwille, 19. maj 1907, št. 118
49 Arbeiterwille, 26. maj 1907, št. 123
50 Arbeiterwille, 25. januar 1906, št. 21
51 Kärntner Tagblatt, 29. maj 1907, št. 121 
s2 Arbeiterwille, 26. maj 1907, št. 123
53 Kärntner Tagblatt, 29. maj 1907, št. 121
54 Arbeiterwille, 11. november 1906, št. 267 
ss Arbeiterwille, 10. februar 1907, št. 36
56 Arbeiterwille, 17. maj 1907, št. 111
57 Arbeiterwille, 26. maj 1907, št. 123
58 Arbeiterwille, 5. in 26. maj 1907, št. 106 in 123
59 Kärntner Tagblatt, 15. maj 1907, št. 110, Mir, 8. junij 1907, št. 25
60 Arbeiterwille, 22. in 26. maj 1907, št. 119 in 123
61 Mir, 13. april 1907, št. 15
62 Arbeiterwille, 5. maj 1907, št. 106
63 Freie Stimmen, 20. april 1907, št. 32
64 Kärntner Tagblatt, 12. marec 1907, št. 59
65 Mir, 8. junij 1907, št. 25
66 Mir, 8. junij 1907, št. 25
67 Arbeiterwille, 26. maj 1907, št. 123
68 Kärntner Tagblatt, 29. maj 1907, št. 121
69 Mir, 24. maj 1907, št. 23
78 Freie Stimmen, 22. maj 1907. št. 41
71 Freie Stimmen, 25. maj 1907, št. 42
72 Mir, 18. maj 1907, št. 22
73 Arbeiterwille, 19. maj 1907, št. 118
74 Arbeiterwille, 22. maj 1907, št. 119
75 Freie Stimmen, 18. maj 1907, št. 40
76 Freie Stimmen, 25. maj 1907, št. 42
77 Arbeiterwille, 17. maj 1907, št. 111
78 Mir, 20. april 1907, št. 16
79 Arbeiterwille, 11. marec 1906, št. 60
80 Freie Stimmen, 13. april 1907, št. 30
81 Arbeiterwille, 17. maj 1907, št. 111
82 Freie Stimmen, 27. april 1907, št. 34
83 Arbeiterwille, 5. maj 1907, št. 106
84 Freie Stimmen, 10. april 1907, št. 29
85 Freie Stimmen, 1. maj 1907, št. 35
86 Freie Stimmen, 15. maj 1907, št. 39
87 Mir, 8. junija 1907, št. 25
88 Mir, 8. maj 1909, št. 22
89 Mir, 21. avgust 1909, št. 37
90 Korošec, 6. marec 1909, št. 7
91 Arbciterwille, 28. marec 1909, št. 86
452
92
93
94
95
96
97
98
99
52
100
101
102
103
104
105
106
107
108
109
HO
111
112
113
114
115
116
117
118
119
120
121
122
str.
Kärntner Tagblalt, 24. marec 1909, št. 67
Freie Stimmen, 17. maree 1909, št. 33
Freie Stimmen, 15., 17. in 24. marec 1909, št. 32, 33 in 36
Freie Stimmen, 31. marec 1909, št. 39
Korošec, 21. avgust 1909, in 18. september 1909, št. 19 in 21 
Arbeiterwile, 16. april 1911, št. 106 
Arbeiterwille, 22. junij 1911, št. 171
Klagenfurter Zeitung, 15. januar 1911, št. 12 in Aus dem Wilajet Kärnten,
D. Doliner, o. c., str. 205 
Freie Stimmen iz tega časa 
Freie Stimmen, 3. maj 1911, št. 52 
Arbeiterwille, 28. maj 1911, št. 146 
Freie Stimmen, 19. april 1911, št. 46 
Arbeiterwille, 30. april 1911, št. 119 
Freie Stimmen, 10. maj 1911, št. 55 
Freie Stimmen, 22. maj 1911, št. 60 
Arbeiterwille, 10. junij 1911, št. 158 
Arbeiterwille, 6. april 1911, št. 96 
Arbeiterwille, 11. j una j 1911, št. 159 
Arbeiterwille, 23. april 1911, št. 112 
Arbeiterwille, 14. maj 1911, št. 132 
Arbeiterwille, 20. junij 1911, št. 169 
Arbeiterwille, 10. junij 1911, št. 158 
Freie Stimmen, 31. maj 1911, št. 64 
Arbeiterwille, 24. maj, 1911, št. 137 
Korošec, 20. maj 1911, št. 10 
Mir, 7. junij 1911, št. 28 
Mir, 14. junij 1911, št. 30 
Mir, 3. julij 1911, št. 35 
Mir, 7. junij 1911, št. 28 
Freie Stimmen, 15. april 1911, št. 45
IX.
1 R. Cefarin, o. c., str. 563—564
2 Johann Most, Memoiren, New York, 1903, str. 38
V. I. Lenin, zbrana dela, V. izdaja, torn 6, str. 582
Zgodovinski arhiv KPJ, V., Beograd 1951, str. 466
W. Schatzmayr, spominski članek v Arbeiterwille 10. maj 1908, št. 111
3 R. Cefarin, o. c., str. 564
4 D. Doliner, o. c., str. 30
5 D. Doliner, prav tam
6 D. Doliner, o. c., str. 42
7 Ista, str. 52
8 Ista, str. 32
9 Spomini W. Eicha, Arbeiterwille, 10. januar 1909, št. 9
10 Volkswille, 7. marec 1901, št. 6
Arbeiter Zeitung, 28. februar 1890, št. 9
1<>a Kärntner Volksblatt, 10. junij 1928, št. 24
11 Die Arbeit, 21. januar 1886, št. 2, D. Doliner, o. c., str. 92
12 Die Arbeit, 18. februar 1886, št. 4
13 Verhandlungen 1889, str. 73
14 Verhandlungen 1891, str. 101
15 Verhandlungen 1892, str. 64
16 Verhandlungen 1894, str. 11
17 Arbeiter Zeitung, 24. oktober 1890, št. 43
453
Arbeiterwille, 1890, št. 10
IS Arbeiterwille, 2. december 1891, št. 23 
l8a Kärntner Volksblatt, 24. junij 1928, št. 26
19 Arbeiterwille, 10. september 1897, št. 36
20 Volkswille, 28. september 1900, št. 11
21 Volkswille, 4. april 1901, št. 14
22 Der Volkswille, 5. junij 1902, št. 25
23 Der Volkswille, 4. september 1902, št. 36
24 Verhandlungen 1904, št. 51
25 D. Kermavner, »Koroška« krivda, str. 168
26 E. Erjavec, o. c., str. 104, 146, 120
27 Arbeiterwille, 8. julij 1908, št. 159
23 Arbeitcrwille, 17. in 24. maj 1908, št. 117 in 123, 12. in 16. oktober in 13. 
november 1910, št. 280, 284 in 312
29 Arbeiterwille, 19. december 1909, št. 348 in 13. marec 1110, št. 71
30 Arbeiterwille, 6. november 1910, št. 305
31 Riese: Kärntner Volksblatt, 24. januar 1932, št. 4 
Neutzler: Kärntner Volksblatt, 10. marec 1929, št. 10 
Gröger: Arbeiterwill c, 24. julij 1921, št. 200 
Kärntner Volksblatt, 29. maj 1927, št. 11
32 R. Cefarin, o. c., str. 568—569
33 D. Kermavner, »Koroška« krivda
34 Naprej, IL, 12. september 1918, št. 208 — Zgod. arhiv KPJ, V, str. 361
35 Volkswille, 28. september 1900, št. 11
36 F. Grafenauer, Moja leta, Svoboda, IV., str. 202
37 Arbeiterwille, 31. avgust 1899, št. 35
38 Arbeiterwille, 2. in 29. maj 1910, št. 138 in 145
39 Volkswille, 19. marec 1903, št. 12
40 Prim. D. Kermavner. Narodnostna delitev avstrijske socialne demokracije v 
luči zgodovinskih pogojev in boljševiške kritike, Naša sodobnost, 1956, str. 733 
do 747
41 Verhandlungen 1899, str. 82
42 Hans Mommsen, Die Wandlung Victor Adlers, Forum, VII., Wien 1960, 
str. 221—224 in 268—272
43 Verhandlungen 1899, str. 90
44 Verhandlungen 1899, str. 78
45 Verhandlungen 1899, str. 92
40 Verhandlungen 1899, str. 105
47 Verhandlungen 1899, str. 85
48 F. Zwitter, Koroška kandidatura I. Cankarja, str. 60
49 Arbeiterwille, 21. april 1898, št. 16
50 Mir, 10. julij 1899, št. 19 — O bratih Lukasu in Edvardu Grabičniku glej 
Kärntner Volksblatt, 24. april 1928, št. 26
51 Volkswille, 10. oktober 1900, št. 14
52 Mir, 20. maj 1897, št. 14
53 Der Volkswille, 31. julij 1902, št. 31
54 Der Volkswille, 7. avgust 1902, št. 32
55 Der Volkswille, 21. avgust 1902, št. 34
56 Der Volkswille, 19. marec in 5. junij 1902, št. 12 in 23
57 Arbeiterwille, 12. avgust 1897, št. 32
58 Arbeiterwille, 13. januar 1898, št. 2
59 Arbeiterwille, 11. avgust 1898, št. 32
60 Volkswille, 2. november 1900, št. 16
61 Volkswille, 11. januar 1901, št. 2
62 Prim. J. Pleterski, Politični profil »Mira«
63 Rudolf Wierer, Der Föderalismus im Donauraum, Graz—Köln, 1960, str. 113
64 Volkswille, 28. december 1900, št. 24
454
6’ Prim. J. Pleterski, o. c., str. 194
66 Volkswille, 22. oktober 1903, št. 43
67 Prav tam
68 Volkswille, 3. marec 1905, št. 9
69 Volkswille, 14. april 1904, št. 16
70 Volkswille, 2. september 1904, št. 36
71 Volkswille, 10. marec 1904, št. 11
72 Volkswille, 7. april 1904, št. 15
73 Volkswille, 19. maj 1905, št. 20
74 Arbeiterwille, 14. januar 1906, št. 12 
7’ Arbeiterwille, 25. januar 1906, št. 21 
70 Arbeiterwille, 25. februar 1906, št. 48
77 Arbeiterwille, 11. marec 1906, št. 60
78 Arbeiterwille, 18. marec 1906, št. 66
79 Arbeiterwille, 10. junij 1906, št. 135 
Mir, 31. maj 1906, št. 22
80 Arbeiterwille, 13. maj 1906, št. 112
81 F. Grafenauer, Moja leta, Svoboda 1952, str. 122
82 D. Kermavner, Slov. stranke v volilnoreformni situaciji, str. 343
83 Stenographisches Protokoll, Haus der Abgeordneten, XX. Session, 25. Sitzung. 
Donnerstag, am 3. März 1910, str. 1595—1598
Arbeiterwille, 13. marec 1910, št. 71
84 Arbeiterwille, 22. maj 1910, št. 138
85 Arbeiterwille, 19. maj 1912, št. 136
86 Arbeiterwille, 18. april 1912, št. 105
87 Arbeiterwille, 19. maj 1912, št. 136
88 Štajerc, 21. april 1912, št. 16
89 Arbeiterwille, 5. maj 1912, št. 122
90 Arbeiterwille, 12. april 1914, št. 101
91 Prim. brošuro Die Wahrheit über Kärnten in M. Wutte, Kärntens Frei­
heitskampf
92 Arbeiterwille, 22. april 1914, št. 110
93 Arbeiterwille, 18. junij 1914, št. 165
94 Arbeiterwille, 21. junij 1914, št. 168
455
SU M M ARY
Which arc the main factors in the economic and social structure 
in the Slovene part of Carinthia that exercised during the period 
from the Revolutions in 1848 to the outbreak of World War I their 
influence over the national consciousness and the political orientation 
of the there living population? How were this kind of consciousness 
and the orientation making themselves felt in the course of that 
period? These are the two fundamental questions to which the present 
work seeks to give an answer, and on which the character of the 
ivork and the conception of it depend. We are accordingly not con­
cerned with an economic or social historical account in the usual 
sense of the terms, although it has been neccessary to rely on both 
types of historic writing.
A comparatively fair amount has been written about the ethnic 
development and the political regime of this period in Carinthia: 
there exist works on the educational system, on the role of the church, 
and on the economic history. From their point of view the geographers 
have been working on the economic picture of Carinthia during the 
period in question; and the demographic development as well has 
been investigated to a certain extent. It will be understood that our 
work could not take up all that anew. Neither was its purpose to give 
a systematic summary of the total picture of the Carinthian province 
and society in the period under discussion. But we had to make 
critical use of all such findings from various fields that can contribute 
to our answer to the two fundamental questions. Consequently in 
certain places in was necessary to make a special inquiry into some
457
questions from the fields mentioned above — questions that have so 
far either been insufficiently examined or not examined in a way 
ivhere they could serve our purposes (the agrarian structure, actual 
movements of the population in connection with migrations, the social 
and economic structure in relation to the ethnical structure, and 
others). The main difficulty, however, ivas presented by isolating 
the data for the Slovene part of Carinthia from the data as recorded 
by censuses for the whole province.
The basic approach of our research project was to combine the 
data about the social and economic structure with the analysis of the 
political orientations. An approach of this kind necessitated a distri­
bution of the contents into chapters of two kinds; the first chapter 
being a sort of introduction where topics of both kinds are still 
unseparated. Chapters of the first kind deal with the economic basis 
and with the social characteristics of various classes and strata of po­
pulation as bearers of national consciousness and politics, namely: 
rural population, bourgeoisie, the working class (especially Chapters 
II, III, and VII). They try to find out the objective and the subjec­
tive factors of their bearing, but most space has been allowed for 
those elements of social structure and those facts from the economic 
history which are revelant to our subject. It has not been the pur­
pose of those chapters to give a detailed description of the factors 
of the social superstructure, such as the political regime, the church, 
the schools, and the like. These have all been fairly covered already; 
our Chapters draw upon them only inasmuch as an acquaintance with 
them is essential for an overall understanding. Neither was their 
purpose to give a complete picture of the economic history. Chapters 
of the second kind (Chapters IV, V, VI, and IX) try to make a sta­
tement and an analysis of the political orientations and the national 
consciousness, first of all on the basis of the political elections results 
—these results being eventually the most measurable source for the 
study of the national and political consciousness. Due consideration 
had to be given here to the most important data about the develop­
ment of the political movements and organizations and particularly 
to their attitudes towards the nationality problems. Within this frame­
work a special chapter was assigned to the Corinthian social demo­
cracy both because historiography has in this respect so far been 
quite deficient and especially because of the fact that the working
458
class and its political organization constitue in historical perspective 
the most important and the most responsible social factor in the 
formation of the relations between the two nations in Carinthia. The 
study is also concerned with such other expressions of national con­
sciousness as the political actions like meetings, the spread of political, 
co-operative, and educational-cultural organizations; here a special 
investigation is made of the attitudes of the so-called »German-min­
ded«. Slovenes. But we did not go in our study into a special analysis 
of the language data as recorded by the censuses, and ive also had to 
leave aside such an interesting field as the expression of the national 
und political consciousness in the Carinthian cultural creativeness.
The problems pursued in the present study are not restricted to 
the time up to 1914, to ivhich year they are actually discussed. In 
the period up to 1914 we can, however, find the historical roots of 
the still persisting questions of the national consciousness and of the 
political orientation of the population living in the Southern Carinthia: 
an understanding of these roots may well contribute to the modern 
ways of solving the problems in the relations between the two natio­
nalities on this border territory.
Our discussion is orientated above all towards that part of Carin­
thia where the Slovene population lives; or rather, where at the 
beginning of the modern nationalist movement in Carinthia in the 
middle of the 19th century the Slovene population lived.
The first Chapter discusses the period of the revolutions in 
1848/49. It first gives a survey of the position of the Carinthian 
peasants before 1848. Here it states that already very early there 
existed significant differences in the size of the peasant holdings: 
that it was especially in the south-eastern, Slovene, part of the pro­
vince that those holdings were particularly small. The special diffe­
rence between the larger part of the German regions and the larger 
part of the Slovene ones derives from the different legal and actual 
position concerning the right of usufruct of the estates. Advantages 
of the so called ,Kauf recht', which meant that the estates were inheri­
ted in the peasant's family, and of the favourably modified ,Freistift- 
recht' (de facto the right of inheritance in the peasant family), were 
enjoyed mostly by the peasants in the German regions of Carinthia, 
whereas the territory, where the original forms of the ,Freistiftrecht‘ 
were strictly observed (the estates were leased only to the person of
459
the peasant and his family could not inherit the right to dwell on 
the estate), lay almost wholly in the Slovene part of the province; 
of the German regions it was only the Lavanttal that belonged to 
this territory. The disadvantages of the legal position were here felt 
particularly hard owing to the smallness of the peasant holdings. 
Whereas in 1848 the regions under strict ,Freistiftrecht* regulations 
(the South-East and the East) adopt a more radical orientation, the 
regions ivith more favourable forms of property remain less turbulent. 
In the continuation, the Chapter brings an analysis of the relation 
between the peasant movements for the land redemption and the 
Slovene political organization. It finds as a fact that both the Slovene 
as well as the German bourgeois political movements failed to include 
the interests of the peasants and that the peasant class solidarity alone 
was not sufficient for the formation of national consciousnes (simi­
larly at it was not sufficient in Carniola), but that the awareness 
of the ethnic individuality of the Slovene rural population was ne­
vertheless alive. The monolingual Slovene village population con­
stituted the first reason for the existence of a Slovene political 
movement in Carinthia in 1848; this movement was authochtho- 
nic and it was even the first in the whole Slovene frame to for­
mulate the idea of the United Slovenia and to start in that sense 
the earliest political action. The investigation of the actions of Matija 
Majar, of the Slovene Circle in Celovec (Klagenfurt), of the view­
points of the bishop Slomšek, of the circumstances in which the 
elections for the German National Assembly and the Constituent 
Reichsrat were being held, further of the composition and activities 
of the provisional Diet of Carinthia with reference to the nationality 
problem — all this makes it possible to refute the thesis that the 
majority of the Slovene population would at that time have been 
refusing the Slovene national programme. It was precisely this pro­
gramme and the actual needs of the Slovene population that were 
forcing the German liberals in their agitation to make promises about 
respecting the Slovene nationality and that made the Diet of Carin­
thia try to prove this by giving concessions to the Slovene language. 
The viewpoints of the radical democratic bloc are treated separately. 
This bloc likewise failed to engage the revolutionary minds of the 
peasant population on both the German and the Slovene side; in the 
presence of the passivity shown by the population towards the actions
460
of the radical democratic bloc, its leaders showed little interest for the 
problems of the agrarian population and particularly little for a special 
nationality pi'oblem of the Slovene peasants. But this nowhere means 
that it ivas in any way in a kind of antagonism with the Slovene 
national movement — its support of Löhner’s proposition to devide 
Carinthia on national lines testifies to the contrary.
The second Chapter brings a study of the chief features of the 
development of the most important non-agrarian economic branches 
in Carinthia in the second half of the 19th century — above all with 
the view of disscovering the general conditions for the growth of the 
bourgeoisie and of the working class. It turns to account the revelant 
literature and also makes use and an analysis of the data accummu- 
lated by the Austrian statistical office. For the present study the 
most important momentum in the Carinthian economic development 
represents the fact that from the comparatively high degree of indu­
strialization ( mining and iron industry) and trade traffic (transit 
with Italy) in the middle of the 19th century Carinthia went in its 
further development through a stagnation and in the severe crises 
even through retrogression (the decline of iron industry and the 
shifting of the transit traffic to the southern railway line). In the 
towns larger industrial centres were no longer emerging; the old and 
the new industry was scatterred across the countryside; the develop­
ment of bourgeoisie and of the layers of the working class was in 
stagnation and the population was largely forced to move out of the 
country. The influx of the surplus village population into the natural 
town-centres was in comparison with other Slovene towns relatively 
small and in most of the small countryside centres nonexistent. This 
was weakening a very important factor of the ethnic adaptation of 
the urban settlements to their Slovene peasant neighbourhood. The old 
inhabitants of towns were by origin to a large extent Slovenes, but 
in their everyday use largely bilingual, and politically, after an initial 
ivavering, quite early relying on the German liberalism.
Chapter III studies the economic and social factors orientating 
the independent rural population after the land redemption. The 
position of this social stratum (which is most compactly Slovene) is 
particularly significant in the period up to the introduction of uni­
versal suffrage, when of the entire village population this is the only 
stratum with a right to vote. The author is interested particularly in
461
that aspect of those factors which brings the peasant holdings into 
dependence on capitalistic industrial, manufacturing or commercial 
firms in towns or in the country. All such forms of dependence 
brought about not only economic consequences but also political ones 
and constitute accordingly those levers which enabled the dominant 
German stratum to exercise its influence on the political determina­
tion of the pesant landowner in the Slovene part of the province. 
After the land redemption the peasant property in the Slovene Carin­
thia continues to show certain peculiarities when compared with the 
prevailing conditions in the German part of the province.
One of those peculiarities is the extraordinary size and the com­
pactness of the dominical property in the Slovene part of Carinthia, 
the owners of which are mostly big dominiums remaining in the hands 
of the same families in contradistinction ivith the scatterred, smaller 
dominical land property in other parts of Carinthia, where property 
of this type quickly passes for reasons of speculation from one owner 
to another. Dominical property in the southern Carinthia is largely 
forest, yet it can not be regarded simply as property that would utilize 
only the less productive areas or would be retreating to such areas, 
since it is economically an active and expanding force in the agri­
culture and forestry which is able to a very large degree to subordinate 
the peasant holdings with little or no forest, or even to destroy or 
drive them out. Peasant land in the Slovene part of the province 
was in greater economic dependence on its dominical neighbours than 
the peasant land in the northern and the western part of Carinthia. 
simply because in many instances the dominical neighbours even mo­
nopolized such important factors in the peasant economy as forest, 
litter, or highland pasturage. The land redemption in 1848 did not 
abolish this stale of affairs; on the contrary, just in the connection 
with the paying of indemnities for the redemption of land the pea­
sant rights on dominical grounds themselves began to be questionable.
The Carinthian peasant economy found itself immediately after 
the land redemption in a very difficult position. Of all the Austrian 
provinces with a regulated land book, the laud property in Carinthia 
was very early relatively most in debts. The crisis of the peasant 
economy, however, had not the same equal effect all over the pro­
vince because the starting positions of the peasant holdings had been
462
different. The differentation between the two main types of peasant 
economy in Carinthia as it had come from the Middle Ages — 
between the extensive estate in the northern-western parts, and the 
middlesized, or small estates in the south-eastern regions — had 
grown in the capitalistic conditions only wider. The economic expan­
siveness and the productivity of the big estates in the former part 
and the economic conservatism and the small productivity of the 
estates in the latter part is paralleled in the political orientations of 
the peasant voters of both parts — this was noticeable in nearly all 
elections to the end of the monarchy. The former part adopts a liberal 
orientation (the German liberal line), the latter part, however, adopts 
a conservative-clerical course (in Laboška dolina — Lavanttal the Ger­
man clerical line; in the Slovene part the national clerical line).
The statistics of the peasant holdings sold by compulsion during 
the period 1868—1892 show that Carinthia does not remain behind 
the average of the remaining Austrian provinces ivith regulated land 
book. The process of retrogression of the peasant holdings in Carin­
thia was going on mainly in two types: the first type is characteristic 
of the northern and northern-western Carinthia, where the ruined 
land property is bought up by the bigger peasants; the second type 
prevails in the southern and southern-eastern regions with no bigger 
pesants and here consequently the impoverished holdings had to be 
bought up by the former dominiums. Whereas the regions of the first 
type are growing strong and larger with a stratum of rich landowners 
who are politically taking a liberal course and who in the political 
and economic life join in ivith the bourgeoisie and besides keep 
employing in their enterprises large numbers of workers in agricultu­
ral production, a stratum of this type is not coming into existence 
among the peasant population in the southern and south-eastern, i. e. 
Slovene, parts of Carinthia and the land bought from the ruined 
peasants changes its function.
Former agricultural land is now becoming forest areas; the num­
ber of employed people is rapidly decreasing, the local people are 
leaving their home villages and moving away, and the territory is in 
the process of depopulation. In political respects, a growing influence 
of feudal-capitalistic big landowners is becoming more and more noti­
ceable; the bearers of that influence are at first partly conservatively 
minded, but later they adopt a completely German orientation. It is
463
particularly the Slovene regions, above all the region of Karavanke- 
mountains, where we come accross express instances of peasant eco­
nomy being liquidated and the land depopulated. Between the two 
regions of the extreme types of peasant economy retrogression there 
lies in the southern and in the south-eastern part of Celovec (Klagen­
furt) basin, in Rož (Rosental), in Gure (Sattnitz), and in a part 
of Podjuna (Jauntal) a territory of middle-sized and small peasant 
holdings, with no rich peasants or big land property which could 
gather around itself the indebted peasant estates. This is the classical 
territory of the Carinthian co-operative savings-banks and co-operative 
credit institutions. Such banks were first initiated by people who were 
at the same time the bearers of Slovene national consciousness; their 
chief purpose, however, was economic selfhelp. On the territory of the 
big peasant holdings of the north-ern and north-western Carinthia, 
where private usuer's credit was amply available, the first appearance 
of peasant cooperative credit institutions is of a considerably later date: 
it is from the time when the German bourgeoisie realized the extra­
ordinary great political significance of the co-operative institutions for 
organizing the wider strata of the peasant population.
The peculiarities in the landowning conditions in the Slovene part 
of the province are to a large extent responsible for the motivations 
of the political and the national orientation of the peasant voters.
Chapter IV discusses one of the fundamental political problems 
of the Carinthian historical development: the absence of a Slovene 
bourgeouis liberal bloc. By giving a detailed survey of the period 
1861—1873 it tries to state the basic political orientations of the Slo­
vene movement in Carinthia and, at the same time, to state the beha­
viour of the German liberal bourgeoisie. Here it draws the conclusion 
that it was also in Carinthia in the time of .tabor-meetings that an 
attempt was made to establish in the Slovene movement liberal out­
looks; further, that this movement found great response among the 
Carinthian Slovene population and that it drove the German liberals 
to cautious tactics in their relation to the Slovene nationality problem.
The last part of the Chapter attempts to give the circumstances 
in which on the occassion of the parliamentary elections in 1873 this 
movement yielded to the conservative political line, which managed 
at that time to establish for a long period a policy conceived on the 
historical right, i. e. the preservation of the monarchy and of its
164
feudal provinces and the subordination of the Slovene national move­
ment to the demands of the political alliance with the German con­
servatives.
The inclusion of a considerable part of the Slovene population in 
the German liberal bloc had become since 1873 a regular phenomenon. 
But this ivas in such a violent contrast with the national consciousness 
of the large majority of the Slovene population that the Carinthian 
German bourgeoisie had to mitigate in by cultivating a special mental 
attitude meant for such Slovenes the so-called »German-mindedness«. 
This mental attitude is the subject of Chapter V, which, among other 
things, discloses what a big hindrance for the advance of the German 
liberal party over the Slovene territory, in spite of its liberal appea­
rance, ivas presented by the national consciousness of its potential 
voters. The German nationals had among the Slovene rural population 
comparatively small success; in the period from the beginning of the 
’nineties to the beginning of World War I it was no longer they who 
profitted most from the accelerated process of social destralification in 
the country and from the shifts from the agrarian towards the indu­
strial sectors of economy, but it came to be the workers party — the 
social democracy. The social demagogical rhetoric of the bourgeois 
liberal bloc had by that time spent its main appeal; what remained 
was mostly bare arguments of economic force or moral corruption. 
It was the attitudes and the behaviour of the social democracy towards 
the Slovene question that played the decisive role in the subsequent 
development of the Slovene national consciousness in Carinthia.
Chapter Vi surveys the political orientations during the period 
from the abatement of the Slovene liberal attempt to the introduction 
of universal suffrage within the curial system in 1897. In this period 
it becomes evident that the voters from the peasant curia in the Slo­
vene territory vote predominantly for the Slovene conservative candi­
dates, ivhich is a consequence of the acceleration given to the expan­
ding of the Slovene national consciousness in Carinthia by the period 
of ,tabor-meetings, as ivell as a consequence of the fact that the 
Slovene movement in its interests joins in with the peasant voters by 
means such as promoting co-operative savings banks and loan-banks 
and other forms of selfhelp for peasant holdings. In spite of this 
extensive basis, which had by now become a permanent factor in the 
Slovene national movement, the Slovene conservative political leaders
30 Narodna politična zavest na Koroškem
465
do not decide to restore an independent Slovene political organization 
but remain within the German—Slovene conservative party in accor­
dance with the idea of strengthening the autonomy of the existing 
provinces. This fact had noticeable consequences for the Slovene poli­
tical movement in Carinthia and this made Carinthia different from 
the remaining Slovene provinces. Whereas elsewhere during this trans­
itional period the policy of the so-called national concord, (within 
which a part of the Slovene liberals ivas waiting for the day of their 
political resurrection) could at least seemingly exist, in Carinthia, 
within the frames of a German conservative party, no ideological 
concord between the Slovene conservatives and liberals for the sake 
of the Slovene national interests was possible. This is precisely the 
time of the decisive gradual transition of the liberal intelligentsia of 
Slovene origin over to the German liberal bloc; this is the period in 
which the Carinthian public opinion comes to accept the views that 
whatever is Slovene — national, is at the same time politically con­
servative and reactionary. The foundation of the Catholic Political 
and Economic Association for the Slovenes in Carinthia in 1890 means 
the first step towards a renewed independence of Slovene politics in 
Carinthia and a step towards a new relying on the Slovene Catholic 
movement. From, the national point of view, this is a decision of 
paramount importance; at the level of political orientations, however, 
it did not lead to new alternatives. The system of elections extorted 
with its geommetry a real alliance with the German Christian socials 
and so the Slovetie political organization was once again compromised 
as foremost clerical. During this phase of development — in spite of 
the wishes for the ideological concord — the process of Slovene bour­
geoisie passing over to the German liberal bloc was again not held 
back; let alone did the Slovene liberals appear on the political scene.
Chapter VII is devoted to those strata of the Slovene population 
which were the last ot obtain the right to vote. It therefore investigates 
the basis of the political character of the working class and of the 
affiliated groups among the agrarian population. Xs regards the ethnic 
character, the workers did not differ from the remaining population 
of the Slovene Carinthia; as regards their political character, it 
showed to a large degree the consequences of the peculiarities of the 
Carinthian economic development. The character of the Carinthian 
workers was formed by their territorial scatter, their reliance upon
466
the peasant economy, and by long decades of economic crises which 
forced whole generations of Carinthian workers in dependence on and 
subordination to the management of various local enterprises. When 
analysing the demographic development, the changes in the social 
structure and particularly the migration processes, our inquiry goes 
beyond mere statistical summaries total to an attemt to find out the 
actual movement of the population as a basis for an understanding of 
the social-economic development and hence also of the formation of 
the political and national consciousness. The population of the main 
part of the Slovene territory (the district of Velikovec — Völker­
markt) was comparatively most strongly exposed to the effects of the 
negative forms of the actual movement of the population, which in 
the long run did not strengthen the Slovene part of the bourgeoisie 
or the workers in the town centres. The remaining Slovene territory 
can hardly be isolated from the mixed districts, but its exposure to 
migrations is already within those administrative units relatively, and 
still more so absolutely, above the average. The number of the workers 
had stagnated in Carinthia for three decades; one of the consequences 
in the Slovene part of the country was the fact that the nationally 
awaken peasant population did not enter the workers’ ranks to an 
extent that would have sufficed for a quicker growth of the national 
consciousness among that part of the population. The Slovene workers 
remained to a large extent at the viewpoint of the so-called »naive 
workers’ cosmopolitanism«. It is only in the beginning of the 20ieth 
century that the industrial population in Carinthia began to increase 
(both relatively and absolutely), yet now quicker in the German 
regions than in the Slovene ones, where the crises were prolonged. 
Yet in spite of that the Slovene part of the country does not differ 
significantly from the German one in such a respect as the percentage 
of the working-class population. It is in these peculiarities that we 
have to search, for at least a partial explication for the relatively 
inactive political life of the Carinthian workers and at the same time 
for the actually small interest shown by the Carinthian social demo­
cratic party to organize, lead, and develop movements for higher 
wages or for strikes. The reformative character of the Carinthian 
social democratic party that was orientated towards compromises with 
the ruling German liberal bourgeoisie had also influenced the view­
points of the party towards the nationality problems in the province.
467
The last part of the Chapter is devoted to the dependent village 
population which is in Carinthia oiving to the specific structure 
of land property quite large in number. A detailed analysis of the 
data shown by the censuses of the agricultural estates in 1902 leads 
to the conclusion that the majority of the Slovene territory in Carin­
thia had as its common characteristic a high percentage of peasant 
family estates with no hired labour and an underaverage percentage 
of farm labourers or day labourers. In contrast to the German terri­
tory the Slovene part has a small number of large peasant estates: 
this part being a typical territory of medium-sized or rather small 
land property. Taken as a whole the Slovene territory does not reach 
the average percentage of Carinthian farm labourers or day labourers 
in the agrarian production; closest to it comes the eastern part. The 
decrease of the percentage of farm labourers and day labourers among 
the village population is in the western part (Rož — Rosental, the 
neighbourhood of Beljak — Villach, the Lower Zila Valley — Unter- 
gailtal) met by the high number of very small peasant cottagers, who 
also work in industry or in a trade: this feature is in this part of 
Carinthia most strong. The medium-sized peasant property is conside­
rably levelled out; only sporadically come up individuals who are able 
to buy the land of the weaker peasant estates. Because of the strong 
decentralizatioji of the industrial plants, the village population em­
ployed there leaves only slowly the native villages and thus the 
advance of the influences of the working class among the village 
population in being accelerated.
The Chapter likewise attempts to establish other factors which 
contributed to the spreading of social democracy in the Carinthian 
countryside. It shows that in many places the state of being nationally 
oppressed predisposed the Slovene population, particularly from 1907 
onwards, to vote for the Social Democrats.
Chapter VIII analyses the political orientations of the population 
from the introduction of universal suffrage within the curial system 
(in 1897) up to the last general parliamentary elections in 1911. The 
conservatism of the Slovene political organization was not equal to 
the new tasks as they were being brought up by universal suffrage. 
This organization stood again between the alternatives: either to come 
into closer contact with the German clerical bloc in Carinthia and 
thus to give up the claims for the Slovene political unity, or to rely
468
more closely on the Slovene clerical party in Carniola in terms of 
Slovene natural right — this second alternative means likewise an 
inclusion into the process of clericalisation and ideological radicaliza- 
tion, as well as a strengthening of the clerical democratism. The Slo­
vene political movement in Carinthia decided for the second alterna­
tive and this brought it eventually into a decisive conflict with the 
German principle of historical right. The starting point of the Carin- 
thian Slovenes at the end of 1902 seemed at first sight hopelessly 
weak and bad. The political life, however, had up to that time inclu­
ded only a very thin stratum of the population: the large majority 
of the new voters still stood aside of the political events and consti- 
lued an enigma unsolved as yet. The big political strugle for the 
influence over the bulk of the Slovene population was in fact only 
just started. The first parliamentary elections after the electoral reform 
of 1907 as well as the election in 1911 and inbetween the Diet elec­
tions in 1909 (the general curia) show that the Corinthian Slovene 
party, ivhich at that time became a constituent part of the Slo­
vene people’s parti (SLS) and ivas also operating on the basis of its 
programme, did include the chief bulk of the Slovene population in 
the whole territory of the Slovene Carinthia. In certain places in that 
territory the influence of the social democracy ivas making itself felt, 
whereas, the influence of the German national party remained chiefly 
restricted to town centres and boroughs and to the immediate vicinity 
of Celovec (Klagenfurt), to the communities of the nationally mixed 
Kanalska dolina (Kanaltal) and to a part of the Lower Zila Valley 
(Untergailtal). The analysis of the elections shows what a strong 
negative influence for the formation of the Slovene political con­
sciousness was exercised by the discriminative divison of the electoral 
districts, which is one of the chief reasons for the strong abatement 
of the political activites outside the Slovene electoral districts. The 
chief winner in this situation continue to be the Social Democrats and 
not the German nationals.
The final Chapters (IX) deals with the attitude of the Carinthian 
social democracy towards the nationality problem in Carinthia. It first 
states that up to 1902 the Carinthian social democracy had towards 
the nationality problem a rather passive attitude, but that later it 
actually adopted — in spite of the professed international slogans — 
a standpoint favouring the nondivisibility of Carinthia and that this
469
country has to have a German character but nowhere stating ivhat 
should define the position of the Slovene national minority. In respects 
of organization — except on the occasion of elections in the Slovene 
electoral district — it treated the Slovene part of Carinthia as German 
territory. Its relative tolerance concerning the nationality problems 
and its professed internationalily were one reason why a significant 
number of Slovene voters, particularly those from the western regions, 
voted for social democracy, where the Slovene candidate had no 
chances to be elected. The social democratic slogan for the abstinence 
of workers from the nationality struggle was in the time immediately 
before World War I weakening the German national manifestations. 
By this slogan the manifestations of the Slovene party were not actually 
menaced, understandably because the Slovene party remained socially 
restricted to the rural population. Of decisive significance for the 
further fate of Slovene political individuality in Carinthia was the 
fact that the social democracy, while taking over the political legacy 
of the socially progressive factor and drawing upon the process of 
social and economic progress, was uncritically adopting the German 
national theses in respect of the nationality problem in Carinthia. 
Only the combination of the spiritual legacy of the national oppression 
and of the relative progressiveness of the social democratic party made 
possible a wide irruption into the Slovene political substance in Carin­
thia, But this had become clear only at the end of World War I 
when the Carinthian social democracy abandoned the abstinent view­
points in respects of nationality problems and actively declared itself 
for the German national side in the struggle for a possibly biggest 
territorial extent of the new Austrian republic irrespective of ethnic 
boundaries.
470
IMENSKO KAZALO
Abuja Matija 214—217, 220, 258, 268,
270, 343, 418,
Adamič Franc 250
Adenau Ferdinand 393
Adler Viktor 405, 406, 419, 454
Ahatz I. Mich. 152
Angerer Hans 384, 385, 428, 429
Apih Josip 5, 27, 33, 54, 56, 71, 434
—437 
Arnetz 363 
Aškerc Anton 225 
Aussez Franc 43
Bach Alexander 83
Badeni Kazimir 410
Bauer Otto 409
Baumgartner Ernst 312, 313, 439, 450 
Beg Ante 129, 435, 441 
Bellina 401
Berger P. 267
Bessemer Henry 74
Bichler Anton 176
Bienerth Richard 384
Bierkopf Peter 306
Bismarck Otto 213
Bleiweis Janez 30, 33, 37, 144, 196,
435, 437, 442 
Blum Robert 63 
Božič Janko 157
Braumüller Herman 33, 59, 230, 318,
435—437, 447, 451
Breitegger 348
Brejc Janko 350, 352, 358, 415, 416, 
420
Bromauer 396, 402
Cankar Ivan 360, 408, 441, 452, 454
Castelli Ignaz Franz 25
Cefarin Rudolf 59, 60, 392, 434, 437,
438, 453, 454
Charmatz Richard 25, 412, 434 
Chocholoušek 157 
Cleva 401
Czörnig Karl 88—90, 92, 439
Čermelj Lavo 442
Dietrichstein 228
Dinklage Karl 5
Dobernig Josef 72, 209, 210, 212, 213, 
221, 370, 424
Dobrovc Jožef 364
Doliner Dorothea 33, 51, 52, 118, 140, 
166, 167, 171, 181, 200, 381, 392, 
436, 437, 441—445, 447, 450, 453
Dominkuš Ferdinand 172
Dopsch Alfons 15
Drabosnjak Schuster Andrej 11 
Druškovič Drago 439, 443, 450 
Dumreicher Armand 212, 224, 446
471
Eđlman Ernst 244
Egger 43, 74, 79, 96, 109, 273 
Ehrlich Lambert 343, 377, 398 
Eich Wilhelm 294, 306, 307, 323, 334,
340, 359, 366, 368, 385, 393—395,
453
Eichelburg Labia 374
Einspieler Andrej 33, 37, 38, 44, 48, 
50, 52, 57, 92, 129, 141—146, 148— 
153, 155—162, 164, 170—176, 178— 
180, 182, 186, 189, 190, 192—194, 
196, 197, 199, 200—204, 215, 220, 
228—230, 244, 245, 247, 249, 251, 
253, 254, 256, 263, 297, 305, 392, 
437, 442
Einspieler Gregor 255, 258, 260, 261, 
266, 411
Einspieler Lambert 175, 194, 330, 332, 
335
Ekar Anton 352
Ellenbogen Wilhelm 406, 407 
Eller Fran 346, 347 
Ellersdorfer Florijan 365, 367—370, 374 
Erjavec Fran 434, 443, 447, 448, 451,
454
Falle Anton 6, 315, 450
Faust 308
Felaher Julij 444, 448
Ficker Adolf 89, 90
Fischer M. 418
Frankl Odilo 333, 334
Frauendorfer Sigmund 440
Freithofnig J. 343
Fresacher Walter 14—17, 19, 433, 434 
Fröschl A. 173
Gailer Johann 375
Gaj Ljudevit 435
Ghon Karl 170, 217
Glantschnig Josef 384
Goes Zeno Vinzenz 155
Gornik I. 202, 203, 375
Gorše Miroslav 444, 445
Götz Josef 172
Grabičnik Edvard 410, 454
Grabičnik Lukas 454
Grabmayr Karl 106, 112, 440 
Grafenauer Bogo 5, 6, 8, 13, 22, 25,
27, 44, 78, 433, 434, 436, 437, 439, 
449, 450
Grafenauer Franc 214, 240, 258, 266, 
268, 296, 299, 307, 308, 335, 338, 
339, 343, 347, 353—355, 357—359, 
367, 374, 377, 378, 386—388, 398, 
402, 415, 416, 418, 420, 422—424. 
446, 448, 454, 455
Grafenauer Ivan 434, 435
Gretschnig Julius 224, 446
Gritzner Max Josef 43, 60, 66 
Gröger Florian 400, 401, 428, 429, 454 
Grössei Edvard 396
Grün Anastazij (Anton Alexander Auer­
sperg) 42, 45, 202
Grünberg Karl 440
Gspan Alfonz 437
Hađerlap Filip 263
Hainisch Michael 113, 440
Hauptmann Ljudmil 15
Hauser 193
Helldorff 79, 115, 116, 272, 336
Henckel 307, 308, 310
Herler J. 427—429
Hladnik 31, 32
Hock Gustav 166, 243
Hofmann P. v. Welenhof 119, 441
Hohenblum 232
Hohenwart Karl Siegmund 190, 199
Holenia Franz 172
Hönigmann Anton 5, 450
Hrastelj Franc 436
Hribar Ivan 390
Hribernik 396
Huber Johann 267, 268
Hugelmann Karl 436, 437
Hussa Alojz 143, 146, 151—154, 224,
228
472
Ilešič Fran 435, 437, 438 
Ilešič Svetozar 5, 95, 439 
Issleib Ludvik 162
Jaeomini Franz 50, 51, 437
Janeseh J. 23, 53, 63, 66
Janez nadvojvoda 46
Jarnik Urban 10, 11, 28, 132, 215, 433
Jelačič Franc 62, 67
Jenko Jože 436
Jodlbauer 323, 409
Jožef II 118
Kahn Josef 267, 268
Kann 394
Kardelj Edvard 434
Kamer 50, 53
Kastner 182
Kavčič Matija 57
Kazetel Avgust 182
Kermavner Dušan 6, 131, 132, 135, 
144, 145, 149, 161, 409, 422, 441, 
442, 445, 450, 454, 455
Khevenhiiller A. Metseh 362, 363
Kidrič Boris (Javor A.) 435
Kidrič France 433, 434
Kirchmayer Karl 370
Kirschner Franc 228, 363—365, 372,
375
Klebel 354, 373
Klein Herbert 15, 433
Kleinmayer Julij 160, 353
Komar Valentin 217
Koruza Jože 439
Kosar Franc 89, 439
Košut Lajoš 66
Kottwitz Johann 72
Kovačič Franc 436
Kozler Peter 89
Kraft Doris 114, 440
Kranjc Josip 57
Krasnik Janez 190
Krasnik Štefan 171, 182, 229 
Krassnig Jožef 105, 164, 182, 198, 228,
370
Kraut Franc 185, 230
Kraut Gregor 185, 230
Kraut Jurij 148, 185, 192, 230
Krek Janez 390, 397
Kristan Etbin 308, 358, 360, 385, 396,
407, 408
Kudlieh Hans 118
Kuhar Lovro (Prežihov Voranc) 80, 
299, 439, 450
Kumerdej Blaž 10
Kušaj (Kuschei) Anton 178—180, 231
Laekner Josef 383
Laibacher 403
Lamberg 63
Lasser Josef 199, 210, 243, 244, 247
Latour Theodor 63
Lax Peter 254, 394
Lemisch Arthur 209, 420
Lenin V. I. 453
Leon Johann 10
Levstik Fran 158, 162, 210
Lichtenberger Elisabeth 5, 98, 99, 102,
109—111, 114, 115, 320, 321, 440, 
451
Lidmansky 37
Linhart Karl 237, 370, 375, 383, 428 
Lobmeyr Oskar 5
Lončar Dragotin 435, 437, 442, 447 
Löhner Ludvig 50, 69, 73 
Löschnigg Josef 63, 66 
Luggin Josef 169, 220 
Lukas J. 364, 372, 383, 400 
Lutschounig Jakob 241, 242, 370, 382
—384
Mack Ana 411
Mahnič Anton 256
Mährer Leopold 396, 397
Majar Matija 25, 29, 31—34, 37, 38, 
42, 44, 48, 70, 71, 142—145, 148, 
149, 158, 186, 187, 192, 194, 435
Mal Josip 32, 35, 435—437 
Mandorff Rudolf 255, 257, 259
473
Manner Anton 237
Mayer Josef 172
Mayer — Cord Henry 165, 443 
Megiser Hieronim 27 
Meieinger Jan. 192 
Melik Anton 5
Melik Vasilij 5, 38, 41, 43, 243, 436, 
442—445, 447, 448, 451
Metnitz Gustav 231, 299, 351, 377— 
379, 415
Metternich Klemens Lothar Wenzel 144 
Michor Simon 375 
Millesi 337
Milonig p. d. Zdožen 28, 54, 56, 69, 
71—73, 180, 228
Moder Janko 443
Mohorič Ivan 5, 309, 438, 439, 449. 
450
Mommsen Hans 454
Montag Erich 114, 115, 134, 440, 442
Morak 245
Moro Gotbert 5, 449
Moro Hugo 449
Moro Oswin 14, 21, 294, 314, 319, 434. 
450, 451
Moro 274, 292
Mörtlitsch Hermann 172, 178, 179
Most Johann 391, 453
Müden Simen 148, 156, 186, 192, 194
Muri Franc 220, 249, 260, 261
Muršec Josip 31, 37, 54, 57, 70, 435,
437
Nagel Leopold 158
Nagele J. 365, 366, 368, 370, 371. 384 
Nagele Kajetan 24 
Nemec 200 
Neste F. 245
Neumann — Spallart F. 440 
Neumann Wilhelm 433, 434 
Neutzler Avgust 400 
Nevin Mac 269
Nolli Josip 186
Nötscher Terezija 410
Novak Franc 157
Oblasscr Jožef 182, 229, 272 
Orasch 220
Pacher Alfred 166
Pacher Karl 436
Palacki Franc 37
Paschinger Viktor 5, 104, 439, 440 
Pavlič Valentin 172—174, 178—180,
203, 204
Pehr Franz 446, 449
Peitler Johann 267, 332
Perkonig Josef Friedrich 298, 450 
Perlornig Ferdinand 305, 323, 393, 394 
Pernerstorfer Engelbert 405, 406, 417,
419
Pernhart Marko 163
Petek Milan 296
Petrè Fran 435, 437
Petritsch M. 180, 202, 204, 230 
Pezjak 189
Pfaundler Richard 290, 439
Pick 410
Pillersdorf Franz 36
Pino Felix 251, 253, 254
Pinzer Egon 44, 436
Plasch Johann 156
Pleschiutschnig V. 343
Pleterski Janko 442, 447, 448, 454, 455 
Podgorc Valentin 267, 339, 343, 347,
352, 363—365, 384, 387, 411 
Pogatschnigg Valentin 162, 185, 187,
207
Polenc Janko 435 «
Polanc Janez 436
Poltnigg 228
Potočnik Matko 441
Poznik Albin 148, 174, 175, 178, 179,
186, 189, 194 
Preschern 63, 69 
Preschl 44, 45, 71, 136, 137 
Prešeren France 136, 206, 224, 225,
442
Preussler 407
474
Prežihov Vorane (Kuhar Lovro)
Prijatelj Ivan 29, 53, 58, 158, 159, 161.
435, 437, 442—445, 447 
Primož Štefan 191 
Pristovnik 193
Pucher Albert 172, 178—180 
Pupovac Alexander 363
Rack 71
Raič Božidar 193
Ratz Josef 63, 66
Rauchberg Heinrich 221, 222, 290, 446
Ravnihar Vladimir 241
Ravnikar Matevž 10
Riese Arnold 348, 359, 362, 368, 396,
400, 401, 418, 423—426, 454 
Ritter Nonosus 19
Rizzi Vinzenz 13, 45, 48, 52, 66, 136,
202, 433, 437, 442 
Rok Arih (glej Druškovič Drago) 
Rokitanski 232
Rosbacher Bernard 157, 174, 189, 194
Rösch Jakob 375
Rosenberg 109, 116, 274
Rosthorn Gustav 172, 305
Rulitz Matija 13, 28, 50, 52, 56. 72,
136, 137, 433, 437 
Ruppnig 403 
Russheim 63
Sakrausky Oskar 434
Schauer Dolfe 441
Schatzmayr Wilhelm 453
Schein Valentin 217
Scheliesnig Jakob 43, 72, 80, 136, 137, 
318
Schiffermüller 198
Schillinger 295
Schimmer G. A. 440
Schlegel Josef 304
Schloissnig Johann 28, 139
Schmerling Anton 142, 164, 223 
Schmid Josef 5, 95—97, 439
Schmid — Zabierow Franz 255, 312, 
331
Schneider Matija 11
Schumy Vincenz 134, 381, 382, 386, 
441
Seebacher Johann 151, 182, 220, 228, 
230, 231
Seifritz Friedrich 235, 308, 354, 355, 
371, 381
Seliger 407
Scrnec Janko 172
Sitter Ignac 385, 386
Slomšek Anton Martin 28, 29, 31, 34, 
37, 88, 148, 162, 435, 436
Sommerregger F. 102, 103, 440 
Sperans (glej Kardelj Edvard)
Stahlberg A. 63
Steinwender Otto 8, 78, 115, 212, 223. 
269, 331, 433
Stockerl K. 202, 203
Stojan Mihael 31, 34
Stolz O. 15, 16
Straka Manfred 134, 442
Strohal Emil 169
Svetec Luka 159
Sutter Berthold 446
Šajnig Anton 174, 189
Šašelj Josip 443, 444
Škrbina Jožef 374
Štefan Jožef 137, 442
Štih Martin 260
Štrukelj Janez 374
Štrus Franci 449
Šušteršič Ivan 386, 390
Taaffe Eduard 149, 245—247, 253, 254, 
393
Taucrer Josef 53, 63, 66
Tavčar Ivan 390
Tengg T. 245
Thaler p. d. Kreutzer 23
Thomas Sidney 74
Thurn Georg 60
475
Thurn — Valsassina Ariprand 99, 314, 
440, 450
Thurn — Valsassina Douglas 273
Thurn 79, 95, 109, 115
Tischler Joško 433, 437, 442
Toman Lovro 142, 223
Tonitz Albert 60, 62, 63, 66, 68, 69,
304, 438
Trampitsch Johann 72
Trampitsch Kristjan 178, 180, 444 
Treiber Franc 254 
Trstenjak Davorin 31 
Tschabuschnigg Adolf 52 
Tscharre Anton 337, 338, 341, 351
Ude Lojze 5, 6, 131, 441
Uitz Karl 112, 113, 440
Ulbing 261
Ullman J. 199
Unterluggauer Johann 5, 118, 441, 448 
Ure Janez 343, 344, 387
Valjavec Fritz 445
Verkauf Leo 323
Vigele Ferdo 148, 159, 174, 186, 189, 
201, 202, 230
Vilfan Sergij 434
Vilhar Miroslav 154
Vodnik Valentin 10, 225
Vodušek Matija 31, 35
Voigt Alfred 79, 313
Voigt Gustav 79, 313
Vošnjak Josip 108, 158, 440, 443, 444 
Vošpernik Janez 374
Waber Leopold 90
Wagensperg Raimund 170, 178, 190, 
230
Wagner Josef 50
Walcher Konrad 338, 359, 390
Wallnöfer Franz 33, 435
Wiegele P. 361, 362
Wierer Rudolf 454
Wiery Valentin 170
Wieser Andrej 174, 189
Wiesner Alois 63, 66
Wiessner Herman 304, 437—439, 449
Winarsky Leopold 406
Winkler 267
Wölger Alfred 6, 433
Wopfner H. 15
Wutte Martin 5, 6, 12, 27, 28, 32—34, 
39, 42, 44, 45, 47, 50, 52, 53, 59, 
63, 66, 72, 119, 134, 135, 138, 168, 
275, 279, 284, 286, 312, 433, 435— 
438, 441, 442, 449, 450, 455
Wutte Valentin 393
Zarnik Valentin 184, 186, 192, 193,
444
Zupan Janez 397
Zwitter Fran 5, 6, 8, 88, 121, 122, 130, 
131, 134, 274, 315, 316, 360, 435, 
436, 439, 441, 443, 444, 449, 450, 
452, 454
Zwitter Mirt 440
Železnikar France 192, 393
Žerjav 116
476
VSEBINA
Uvod................................................................................................ , , , , , 5
I. Politična orientacija in narodna zavest prebivalstva na Koroškem v re­
volucionarnem obdobju 1848/1849 ............................................................. 9
1. Kmet na slovenskem Koroškem do leta 1848 .................................... 10
2. Kmečko gibanje na Koroškem za zemljiško odvezo in slovenske
narodne zahteve......................................................................................22
3. Koroška in slovenski narodni program v letu 1848 ......................... 29
4. Radikalni demokratični tabor na Koroškem v letih 1848 do 1849
in slovensko vprašanje............................................................................ 58
II. Osnove rasti meščanskega in delavskega razreda — etnični značaj me­
ščanstva ..................................................................................................... , 74
III. Gospodarski in socialni dejavniki usmerjanja samostojnega kmečkega
prebivalstva po zemljiški odvezi..................................................................94
IV. Pregled političnih orientacij od 1861 do 1873 ......................................... 129
1. Problem slovenskega liberalizma na Koroškem..............................129
2. Leta političnega oživljanja (1861—1867)........................................ 135
3. Poskus uveljavljenja liberalizma v slovenskem narodnem gibanju
na Koroškem (1867—1873).................................................................. 164
V. Miselnost »Nemcem prijaznih Slovencev« — »nemškutarjev« po letu
1873 ................................................................................................................ 205
VI. Pregled splošnih političnih orientacij od 1873 do 1896 ......................... 243
VII. Osnove političnega značaja delavskega razreda in sorodnih skupin med
agrarnim prebivalstvom................................................................................. 271
1. Število in razmestitev delavstva.............................................................271
477
2. Rast in selitve prebivalstva..................................................................
3. Etnični značaj delavstva.......................................................................
4. Politični značaj delavstva.......................................................................
5. Nesamostojno vaško prebivalstvo.............................................................
VIII. Pregled splošnih političnih orientacij od 1897 do prve svetovne vojne
IX. Koroška socialna demokracija in narodno vprašanje na Koroškem . .
Opombe.....................................................................................................................
Summary...................................................................................................................................... ,
Imensko kazalo..........................................................................................................
274
290
300
313
330
391
433
457
471
478
IZDAJO KNJIGE JE OMOGOČIL
SKLAD SRS ZA POSPEŠEVANJE ZALOŽNIŠKE, ČASOPISNE, KNJIGOTRŠKE 
IN TISKARSKE DEJAVNOSTI V LJUBLJANI
RAZPRAVE IN ESEJI 
7
Janko Pleterski
NARODNA IN POLITIČNA ZAVEST 
NA KOROŠKEM 
Oprema
Hila.ria Frančeškin 
Založila
Slovenska matica v Ljubljani 
Zanjo
Anton Melik
Urednik 
France Bernik
Natisnilo in vezalo 
ČP »Delo« v Ljubljani