IN M     E    M    O    R    I    A    M
PAOLO FREIRE
Umrl je Paolo Freire. Spominjamo se ga kot
velikega misleca, utemeljitelja pedagogike
osvoboditve in človeka, ki je ima velikanski
vpliv na sodobno socialno delo. Freire je
kot Brazilec, prebivalec Recifa, tropskega,
revnega dela Brazilije, kot predstavnik tre-
tjega sveta vnesel v misel o pedagogiki, so-
cialnem delu in družbeni akciji inspiracijo
za mnoge generacije ljudi, ki se trudijo, da
njihovo delo ne bi pomenilo še dodatnega
zatiranja ljudi, ki so že tako zatirani, revni,
brez družbene moči. S svojimi tremi knjiga-
mi/fe<^<5E^og/^«2r«^/ran//z, Kulturna akcija
za svobodo in Vzgoja:praksa osvobajanja
je v Latinski Ameriki v šestdesetih in dru-
god v začetku sedemdestih dodobra preve-
tril miselnost ljudi v službah, ki so namenje-
ne revnim, zatiranim, obrobnim skupinam
ljudi, pa naj bo to v odnosu razvitega sveta
do tretjega sveta ali pa do četrtega, obrob-
nih skupin v nedrjih metropole.
Njegova misel izhaja iz humanistično,
antropološko usmerjene marksistične tra-
dicije (Fromm, Goldmann, Gramsci, Althu-
sser, Kolakowski), levega eksistencializma
(Sartre) in revolucionarne tradicije tretjega
sveta (Che Guevarra, Fanon, Mao Zedong)
in se dotika teologije osvoboditve. Njegov
koncept kulture je antropološki, izhaja iz
človeka v svetu. Revolucija pa je lahko uspe-
šna le, če je tudi kulturna, le če se ji posreči
porajati subjektivnost ljudi, ki so obsojeni
na masificirano popredmetenost. Ravno
vztrajanje pri ozaveščanju in akciji spremi-
njanja pomeni njegovo ustvarjalno sintezo
in je bilo razlog za navdušen sprejem ne le
v tretjem svetu, ampak tudi v metropoli. Če
je namreč radikalizem nove levice v šestde-
setih kritično zavrgel pozitivizem, kulturni
relativizem in funkcionalizem, kot po drugi
strani tudi vulgarni marksizem, pa se je v
začetku sedemdesetih začel trositi po eni
strani v nekritičnosti humanistične psiholo-
gije in nirvanizma, po drugi pa v sektaškem
političnem aktivizmu. Freirovo delo nam je
v tistem času ponudilo sintezo, ki je zago-
tavljala oboje: razvijanje subjektivnosti in
smiselno družbeno akcijo, ki izhaja iz ljudi
samih. Še več, ni nam ponudilo samo kon-
ceptov, ampak tudi metodo.
Praktični teren Freirovega delovanja je
bil spočetka opismenjevanje. Opismenje-
vanje zanj ni le mehanično zapominjanje
črk, da bi lahko delavci iz njih sestavljali
besede in jih uporabljaH za razumevanje
navodil na strojih, za izpoljnjevanje obraz-
cev in branje fotoromanov, ampak je način,
kako postati človek. Pisanje in branje je v
Freirovi metodi tesno povezano z ozavešča-
njem, z vprašanjem, kako postati subjekt v
zgodovini, kako preiti iz kulture molka v
kulturo kritičnega dojemanja sveta in sebe
v svetu. Vprašanje, ki ga je Freire postavil,
je, kako lahko zatirani ljudje, ljudje, ki
nimajo besede, do nje pridejo, kako lahko
sodelujejo pri poimenovanju in pojmova-
nju sveta, v katerem živijo, in ne ostanejo
predmet poimenovanja in komunikejev, ki
jih dominantni del sveta naslavlja na revni
del, da misli v njegovih pojmih in katego-
rijah in dela tisto in tako, kot se od njega
pričakuje.
Praktično je bilo to opismenjevanje sku-
pno raziskovanje konkretnega vsakdana
ljudi, ki naj bi se vključili v proces opis-
menjevanja, iskanje generativnih tem, ki
naj bi porajale diskusijo o bivanju v svetu,
kakršen je, in tudi možnosti za ustvarjanje
novega sveta ali spreminjanje starega. Ge-
nerativne teme so tiste, ki spodbujajo raz-
mišljanje o globljih protislovjih, ki se
skrivajo za površinskimi fenomeni življenja,
kakor ga izkušamo. Situacije, strnjene v
slikovni material, ki udeležencem diskusije
239
IN MEMORIAM
ponovno predstavijo (reprezentirajo) nji-
hovo neposredno izkušnjo in hkrati tudi
globlja nasprotja bivanja, strežejo proble-
matizaciji, porajajo diskusijo in udeležen-
ce diskusije spremenijo v subjekte bivanja
v svetu. So šifra, kod, ki ga je treba razvozlati,
dekodirati, da bi ga lahko spet uporabili v
svojem vsakdanjem svetu. Slika favele, bra-
zilskega barakarskega naselja, lahko porodi
diskusijo o stanovanjski politiki, o strategi-
jah preživetja, inventivnosti prebivalcev teh
naselij, o možnih spremembah in akciji,
hkrati pa se ljudje naučijo pisati tri zloge in
rabiti besedo v svojem lastnem pomenu.
Osnovno orodje in okvir Freirove meto-
de je dialog. Ne dvogovor, kot se ta grška
beseda pogosto napačno prevaja, ampak
»beseda, ki gre skoz«. Pogled skozi simbole
dominacije, iskanje besed, ki resnično kaj
pomenijo, besed, na katerih se lahko gradi
dejanje, ki niso prazne, ki jim sledi akcija.
Besede, ki terjajo dejanja. Dialog ni dvo-
govor med učitelji in učenci ali v primeru
socialnega dela med strokovnjaki in upo-
rabniki, ampak je proces, v katerem se vsi
učimo, smo učitelji in učenci in se kot spo-
znavajoči subjekti srečujemo v spoznavanju
sveta, v katerem živimo, z namenom, da ga
spremenimo. Simetrija med učiteljem/
učencem in učencem/učiteljem je mogoča
le, če učitelj neha biti subjekt učenca oz.
učenec njegov objekt, če oba postaneta sub-
jekta nekega objekta spoznavanja. Matrica
takega dialoga, pravi Freire, so ljubezen,
upanje, skromnost, zaupanje in kritična
misel. Preprosto rečeno, pogum za boj
lahko izhaja le iz ljubezni — nekoga moraš
imeti rad, da lahko zanj tvegaš, moraš upati,
da je sprememba res možna, biti dovolj
skromen, da veš, da soudeleženci v dialogu
o nekaterih stvareh vejo več, verjeti njihovi
besedi in dojemati svet v gibanju in v akciji,
tvegati in ne pristati na udoben danes.
Freire je razvil svojo metodo kot državni
koordinator za opismenjevanje v začetku
šestdesetih let v Braziliji. Kulturni krožki in
celo gibanje opismenjevanja, ki je temeljilo
na ideji ozaveščanja, je bilo številčno, več
sto tisoč udeležencev. Po vojaškem udaru 1.
1964 je moral v izgnanstvo. Njegovo delo v
Braziliji je živelo še naprej, sicer ne tako
množično, ampak toliko, kolikor je bilo v
danih okoliščinah mogoče, moja izkušnja
pa je, da njegovo ime in metodo pozna vsak
brazilski intelektualec. Sam je svoje delo
nadeljeval v Čilu kot svetovalec UNESCA pri
agrarni reformi in je svojo metodo uporabil
pri razvijanju oblik kmetovanja, ki so
upoštevale kulutrno izročilo kmetov in jih
ozavestile o njihovi moči in vplivu. Tlidi iz
Čila ga je pregnal vojaški udar. Preostanek
življenja je preživel v izgnanstvu v t. i.
razvitem svetu, kot profesor na Harvardu,
kot svetovalec za izobraževanje pri Svetov-
nem svetu cerkva v Ženevi. Nazadnje, ko
sem slišal o njem, je živel kot dejaven
upokojenec v Mehiki.
V razvitem svetu se je njegovo delo poleg
v pedagogiki uveljavilo tudi v socialnem
delu, ponekod, tudi pri nas, celo še bolj.
Noben celosten učbenik socialnega dela ne
more mimo njega. Howe (1987) ga uvršča
v tip socialnega dela, ki izhaja iz radikalnega
humanizma in mu je cilj politična spremem-
ba prek ozaveščanja, Payne (1997) ga uvr-
šča v radikalno socialno delo in povezuje z
antidiskriminatornimi in protizatiralnimi
praksami ter krepitvijo moči. Njegova
veljava med socialnimi delavci pa se kaže
tako, da je bil pogosto vabljen mednje in je
bil na enem izmed svetovnih kongresov
tudi glavni uvodni govornik. Socialni de-
lavci so bili dojemljivi za njegovo delo iz
zelo očitnega razloga. Njegova sinteza med
političnim in subjektivnim je bila natačno
tisto, kar smo v sedemdestih potrebovali pri
razvijanju skupnostnega dela, zlasti skup-
nostne akcije in akcijskega raziskovanja
(Flaker 1982), pomagala nam je povezati
znanje in spretnosti skupinskega dela z
družbenim angažiranjem, povezati včasih
že nesmiselno tavanje po psiholoških labi-
rintih z vsakdanjim kontekstom in smiselno
dejavnostjo med ljudmi (Flaker 1982; 1988;
Randall, Southgate 1988), osmisliti prosto-
voljno delo (Stritih 1995). V osemdestih in
devetdesetih Freire morda na prvi pogled
ni tako aktualen, vendar pa je njegov pri-
stop še kako aktualen pri vprašanjih zago-
vorništva (Rose, Black 1985; Lamovec 1993)
in vprašanjih krepitve moči (Adams 1996),
kajti krepitev moči brez ozaveščanja, pro-
blematizacije in dialoga lahko postane le
pravno formalen, izpraznjen ritual, le
240
PAOLO FREIRE
simbolična poteza brez pravega premika
moči. Drug teren, kjer se v zadnjem času
uveljavlja Freirova misel, pa so različne
kampanje, ki morajo upoštevati kulturne
specifičnosti in hkrati krepitev moči, kot
npr. upoštevanje kulturnih razlik pri
pojmovanja spolnosti pri kampanjah v zvezi
s HIV (Magana 1993).
Ob žalosti in bolečem spoznanju, da je
preminil še eden od velikanov, ki so nam
pomagali problikovati pogled na svet in na
novih temeljih utemeljiti socialno delo, se
lahko tolažimo s tem, da njegovo delo še
vedno streže svojemu namenu, namreč, da
se bomo lažje orientirali v svoji praksi, da
bomo znali ustvariti pogoje, kjer bomo
lahko z uporabniki razmišljali o tem, kako
spremeniti situacijo, v kateri smo se znašli,
da bomo zmogli toliko realne utopije, da
se bomo lahko uprli mehanizmom zatiranja
ter da bomo znali povezati zgodovino s
čisto vsakdanjimi dogodki in težavami.
Literatura
R. Adams (1996), Social Work and Empoiverment. London: Macmillan/BASW.
V. Flaker (1982), Raziskovanje za ozaveščanje: Paolo Freire. V: B. Mesec, B. Baskar, V. Flaker,
Metodologija akcijskega raziskovanja v socialnem delu. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.
— (1988), Problematizacija, ozaveščanje, dialog: Pedagogika Paola Freira. V: R. Randall, J. Southgate,
Skupinska dinamika v skupnosti. Ljubljana: ZKOS in VŠSD.
P. Freire (1972), Cultural Action for Freedom. Penguin Books.
— (1972), Pedagogy ofthe Oppressed. Penguin Books.
— (1974), Education: The Practice of Freedom. London: Writers and Readers.
D. HowE (1987), An Introduction to Social Work Theory. Aldreshot: Wildwood House.
T. Lamovec (1993), Zagovorništvo v akciji: Proces emacipacije. Socialno delo 32/92 3-4:39-51.
R. Magana (1993), Consciosuness Raising in Latino American Minorities Regarding the HIV/AIDS
Infection. V: Enabling Approaches in HIV/AIDS Prevention. Geneva: WHO.
M. Payne (1997), Modem Social Work Theory (Second edition). London: MacMillan.
R. Randau., J. Southgate (1988), Skupinska dinamika v skupnosti. Ljubljana: ZKOS in VŠSD.
S. Rose, B. Black {\9^5\Advocacy andEmpoiuerment:MentalHealth Care in Community. London:
Roudedge & Kegan Paul.
B. Stritih (1995), Prostovoljno delo kot prostor, v katerem se oblikujejo generativne teme. Socialno
delo 34, 1:5-20.
241