Športni objekti
Nekako pravilo je že postalo, da so pri nas gradnje športnih objektov povezane z velikimi mednarod-nimi prireditvami. Kdo bi vedel, kakšna prvenstva smo vse že organizirali, kakšne objekte smo zgradili, koliko denarja je bilo vloženega vanje.
Primerov za vse to je kolikor hočete, a seveda so najbolj v ospredju tisti največji: zimske olimpijske igre leta 1984 v Sarajevu, pa sredozemske igre v Splitu, razna svetovna prvenstva v najrazličneiših športnih disciplinah, najnovejši pritner je zagrebška univerziada, kaj lahko pa se zgodi, da bo tako tudi z bodočo beograjsko olimpiado, saj vse kaže, da se jugoslovansko glavno mesto ne bo tako zlahka od-povedalo misli in želji, da bi bilo gostitelj srečanja športnikov z vsega sveta.
Vse kaže, da se pri nas skorajda ne moremo lotiti gradnje kakšnega večjega športnega objekta brez so-časne organizacije velikega tekmovanja. Zakaj je tako, ni posebej težko ugotoviti. Pred svetovno ali vsaj evropsko javnostjo je treba upravičiti izkazano zaupanje (in tega nam funkcionarji v raznih športnih zvezah zelo radi izkazujejo, še posebej, če ni drugih zainteresiranih prireditetjev) in nikakor se ne sme dopustiti, da bi bilo tekmovanje slabo izvedeno ali bi morda celo izpadlo, ker ne bi bilo primernega objek-ta. Tudi pot, kako priti do objekta, je že utečena: ugledni družbenopolitični delavci prevzamejo po-kroviteljstvo in potem s svojim ugledom jamčijo, da bo vse potekalo v najboljšem redu. Si lahko pred-stavljate, kakšna sramota bi bila za predsednika ne-kega organlzacijskega odbora, če ne bi bilo vse tako, kot je zamišljeno. Na vprašanje o tem, kje do biti denar, je veliko odgovorov in možnih poti, čeprav je seveda povsem jasno, da sredstva lahko prispeva samo gospodarstvo iz svojega dohodka.
Za Slovenijo morda opisane metode veljajo v ne-koliko manjšem obsegu kot v Jugoslaviji, čeprav so si včasih precej podobne. Eden izmed primerov je gradnjaatletskih naprav na stadionu v Ljubljani, ki se je lahko začela šele, ko je Ljubljana dobila organiza-cijo letošnjih balkanskih atletskih iger.
Seveda obstajajo tudi drugi primeri, ko je posa-mezno društvo ali klub prišel do objektov na druga-čen način. Eden takšnih primerov v naši občini je teniški klub Olimpija, ki je tudi s prostovoljnimi pri-spevki zgradil garderobe in tako pripomogel k lep-šemu videzu okolja in večji funkcionalnosti objekta.
Resdaje šlo za veliko manjše denarje, a vsekakor je bila pobuda in njena izvedba veliko bolj simpatična kot pa, da bi priredili neko prvenstvo in ob njem za-htevali še gradnjo novih garderob. Bistvena ra-zlika je namreč v tem, da bo vzdrževanje objekta v tem zadnjem primeru, ko ni bil grajen z neko naglico,
verjetno boljše kot ob]ektov, ki so bili zgrajeni »po
sili«. Bazeni so najboljši dokaz za to!
Ob vsem tem pane gre pozabiti še na nekaj. Če že imamo sodobne športne objekte, moramo imeti tudi vrhunske športnike, ki bodo na njih tekmovali. Pri nas pa se vse prevečkrat dogaja, da imamo denar za objekte in najrazličnejša tekmovanja, sredstev za razvoj športa pa ne. Nekam čudna politika, mar ne?