713
Groza je prešinila navzoče. V tla so obrnili poglede in v molku in strahu drgetali. Kar so bržkone vsi odobravali in kar morda vsi želeli, jih je pretreslo s strahom in trepetom.
Se so drgetali — kar se je zaslišal pod oknom mal šum. Vezna vrata so se odprla, odprla  se črez  nekaj trenutkov tudi sobna vrata, in vstopili  so   trije — menihi. Ženskam pri peči   je   kar sapa    pošla,
češ sedaj smo  pa  zajeti pri lepem činu:   ti nas
bodo za-trdno   izdali
Gotšalku! Tudi moški so bili presenečeni, osupnjeni,in tudi nje je prešinila taista strašeča misel: ti nas bodo sedaj izdali! Toda pokazati so hoteli preplašenim ženskam, da so zastopniki
močnega spola. Gorazd je planil pokoncu, za njim so vstali drugi in drzno gledali prihajačem v oči. Že je imel Gorazd na jeziku vprašanje: Kdo ste, kaj bi radi? — pa ga je prehitel najstarejši redovnik z dolgo, belo brado s pozdravom: „Mir tej hiši!"
„Mir tudi vam, če prihajate v znamenju miru!" je odgovoril Gorazd.
MATI BOŽJA.
„Ne; mi prihajamo v znamenju bojnega boga !" je svečano-resno dejal stari redovnik. „Proti  komu  pa  prihajate v  tem   znamenju?"
„Proti istemu kakor vi!" se je zarezal redovnik in pokazal na križ, ki je počasi gorel na ognju.
Vsi   so   ostrmeli  in  onemeli.   „Kako to
misliš?" je vprašal slednjič Mestivoj. „ Hoditi    po svetu v znamenju    bojnega boga — to vendar ne pristuje    redovnikom!" »Redovnikom res ne, meni pa! Mestivoj, ali me ne poznaš?" je   radostno vzkliknil Redovnik', vrgel prej globoko črez oči potegnjeno kapuco nazaj črez glavo in prožil Mestivoju roke.
„ Ali je mogoče?" je za-jecal le-ta in stopil  nazaj. „Ti,    Slavo-mir?   Ali   le tvoj duh?" „Jazsem, Slavomir, z dušo in s telesom!" je  smeje  odgovoril  ,redovnik'  in  poljubil Mestivoja. „Ta dva moja tovariša", je nadaljeval, „sta pa Godeljubova sinova iz Ljubeka." Zdajci sta pa planila pokoncu tudi ona dva beraški oblečena moža iz kota pri peči, skočila v sredo  sobe in vzkliknila veselo:
CARLO MARATTI.