Dopisi. Iz Vitanja. (Zborovanje cerkvene družbe in bralnega društva.) [Konec.J G. župnik je na to možein razlagal, kako je napravil prelečeno leto iz vinskib tropin prav dobro in zdravo pijačo; vsak vinogradnik si lahko sam-tudi z majhniiui stroški napravi tcga, »petijotizovanega« vina. Lani so innogoteri mislili, ko so io vino poskušali, da ne bo prestalo poletne vročine. Pa zgodilo se je ravno nasprotno: med tein, ko je mnogim vinorejcem kislec zavrel, je ostalo to iz tropin napravljeno vino čvrsto in okusno, eesar so. se zborovalci sami prepričali, ko njim govornik poda v pokušnjo liter Lega lanskega vina. Tudi letos hoče narediti govornik vsaj kakšne Stiri polovnjake tcga izvrstnega vina, kar bo toliko ceneje, ker zaradi velike grozdne sladkobe ne bo treba toliko sladkorja pridjati, kakor pretečeno leto. — Predsednik še omenja potem, da ga je vsako leto srce bolelo, ko je videl v pozni jeseni, koliko borovnic (ali črnic) po naših gozdih konec vzame. Bog nam jih ponuja v porabo, mi jih pa puSčamo v nemar. Po drugih deželah že dolgo, dolgo časa iz teh jagod pridelujejo kaj okusno in zdravilno pijačo. Tudi tega »borovničarja« jim da govornik en liter pokusiti ter jim razloži, kako si j*a morejo sami pripraviti. Letos je to že prepozno, toda petijotizovano vino iz tropin so sklenili mnogoteri napraviti. Nato se poda vsa družba v župnijsko dvorišče, kamor se je pripeljala domača krava. G. J e 1 o v š e k je navzočim praktično pokazal, kako naj ravnajo z živino, kedar se detelje preobje ter jo napihuje. Ni treba zabosti živinčeta v trebuh, ne vlivati mu kakšnega olja ali kaj enacega; ne potrebuje se nikakšna cev; prav priprosto ravnanje reši živinče smrtne nevarnosti. Navzoči so obžalovali, da niso že poprej znali za ta lahek pripomoček proti napihovanju; mnogotero škodo pri živini bi bili zabranili. — Vsi navzoči so bili hvaležni za podane podučne govore pa tudi bralnemu društvu, ki je oskrbelo to podučno zborovanje. —č— Iz Vojnika. (Zborovanje.) Katoliško slovensko politično društvo »Edinost« imelo je 16. t. ra. vessli dan za družabnike. Zato se je pa tudi zbralo precej zavednih mož, v velikem številu posestnikov iz domače lare, kakor tudi posebno iz Novocerkovške. ¦ In kako ludi nebi, saj se dela za njihovo korist, za njih omiko! Gosp. deželni in okrajni živinozdravnik M. Jelovšek govoril je o živinoreji, katera je prvo premoženje za kmeta, da bi le vedel ž njim vedno prav ravnati. Zato je treba pouka. In tega so željni vsi, kar je kazala pazljivost, s katero so gosp. govornika poslušali. Le ena želja je bila, da bi zopet knialu gospod prišel in še nam kaj o živinoreji povcdal. Hvala Vam za trud in pouk in bodi še drugikrat prošeni! Hvala tudi vsem častitim gostom iz Konjic, Zavca, Šmartna, Št. Jurija. Da se je o narodnosti naši tudi govorilo in navduševalo, umeje se samo ob sebi. Ker pa ne moremo se vedno shajali, dobro bi bilo, da se vresničijo kmalu besede predsednikove v časnikih, kakor je rekel. Zakaj časnike treba, da bere, se ve, da dobre, zdaj tudi kmet in rokodelec. Ali šleti za-nje je težko, že samo eden velja n. pr. »Slov. Gosp.« 2 gld. 50 kr. Pa društvo »Edinost« bo skrbelo, ako slušajo udje predsednika, da bo vsak ud nekoliko krajcarjev na leto bral poštene časnike in knjige, če le tako slore, kakor jim je rekel na shodu. Zato zberite se! — Oineniti mi je brzojava, ki nam je prišel iz Šoštanja od tamošnje čast. duhovščine: Vse za vero, dom, cesarja! Bliža, ne že je čas, da zmirom bolj in povsod povdarjamo lo načelo in kdor ga ne sprejema in se ne druži pod tem praporom v ubran vere in narodnosti, zoper vero je in narod slovenski in mu bo ime zdaj nemčur ali Nemec, Lah ali pa tudi — krščen Slovenee. Z vednim kramljanjem o »Ijubezni« ne bomo ničesar dosegli. Prvo je glava, če ta boleha tujega duha, če tu ni čisto in jasno, recimo, katoliško, slovensko, potem ne veljajo Levstikove besede: »Sodnik naj bo srce« — piškavega oreha. Izpred Vojnika. (V naši soseski) stoji .sedaj lepo poslopje, hiralniea že drugo leto. Sezidano je za slovenski spodnji Štajar, ker deželni odbor štajarski neki enako skrbi za Slovence in Nemce, kakor se je pri otvoritvi blagovolil izreči Borlski gospod, deželni glavar grof Wurmbrand. Toda lepih besed sino že siti, djanj š« pa lačni. Zakaj ? Ker se ne dela tako, kakor govori. S hiralnico naj se mu tudi širi nemškutarstvo, in naj se ponemčuje? To gotovo ni namen štajarskega deželnega odbora, pa vendar pred hiralnico, če se peljaš pj veliki cesti, je le nemški napis na črni »tabli«, ki Nemcem pove, kedaj smejo obiskati bolnike, Slovonec pa se pojdi poprej uuit — nemški! Je-li to pravica, ravnopravnost ? Ali to ve deželni odbor? Ali je v svoji gorečnosti za nemštvo le to delo ondašnjega oskrbnika? Le-ta ti je pravi strijec, kakor izvemo iz »TagespoSte«. Mi pustimo vse, kakor on dela v Vojniku, za danes, ali tudi to pride na dan, povemo torej samo, kaj je govoril rečeni možicelj v Brežicah, da spoznajo vsi tega strijca. Da se razumemo! Napravili so namreč Celjski Nemci in nemškutarji izlet v Brežice, da malo potolažijo svoje brate Nemce in nemčurje. In zdaj si je že mislil g. oskrbnik Kick, tega strijca je to pravo ime, da brez njega »romanje« ne bo popolno. Hajdi tudi za njimi! In kakor je bojda navada, da so dobri lovci dobri govorniki in se ve, da tudi politiki, bodi na ves jezik rečeno, začne tudi g. Kick, slišavši druge govoriti, tako spešno z usti gibati, kakor bi za tri dni vkupe molil. In kaj je rekel ? »Gospod Jožef Kick vzdigne kupico na to, da bi Nemci v Brežicah in na celem spodnjem Štajarskem ravno tako zmagali, kakor se je posrečilo Nemeem v Vojniku.« Tako piže »Tagespost« od 24. oktobra. Kdo Se je kedaj slišal, da so v Vojniku Nemci, iznimši malo številice, ki so pa mirni, kar je le njim v čast! Nemčurjev — teh je pa oddati, če bi se kje kakšen kupec za-nje našel, da bi kupil to »Judeževo blago«. Nemce, večinoma ženske, lahko prešteješ na prste in še ti ni treba obeh rok. Vsi drugi, ki se za Nemce štejejo in zdaj v Vojniku zvonec nosijo, so pač vsi prav zarjaveli, kosmati nemčurji, izdajavci slovenskega naroda in pijavke v našem ljudstvu. In sučimo slvar, kakor nam je drago, tajiti vendar-le ne moremo, da tisti, ki so res v Vojniškem trgu rojeni in vzgojeni, so mirni, iznimši kakega »spufanea«, ž njimi bi nikdar ne prišlo do prepira, da se niso od drugod semkaj privlekli prevržljivci. To je resniea, katera stoji in je nikdo ne izpodmakne, ako si nosii ne odgrizne. Se ve, da zdaj, kakor so bilc zadnje volitve, se lahko prepriča slednji, da je Vojnik res postal za Celje zelnik, ki rodi najboljše in največje nemčurske glave. NaSteval jih ne bom, ker to bi bilo starim hlačam rebra šteti, ker res na nekateri ne najdeš ničesar, kar bi bilo kaj vredno. In glavar nemčurjem na tem zelniku ob Hudinji pre želi biti omenjeni oskrbnik. Toda la je le »oberlajtnant« in treba, da še »avancira« do »hauptmana«, inače ne more in ne sme biti še — glavač. Iz Rogatca. Dokončali smo sicer najpotrebneje poljsko delo, tudi nehvaležnih goric borne pridelke smo brez vrešča in strela vže pospravili, a sedaj si začnemo zmišljevati, kaj neki bo po dolgih zhriskili večerib početi. Ko bi imeli kaj koristnega, kratkočasnega berila, kako dobro knjigo, primeren časnik! Kako veselo nas pri tem zmišljevanju iznenadi vesela vest, da se v našem trgu snuje drustvo, katero je pod imenom »Katoliško bralno in gospodarsko društvo« dne 9. oktobra vže imelo svojo prvo sejo in ob enem zborovanje. Vodstvo društva prevzeli so naslednji gg.: Jožef Tombab, predsednik; Ign. Mikuš, preds. namestnik; Ivan Strgar, tajnik; Iv. Rotner, blagajnik in Jernej Gobec, knjižničar. Namen društva je zabava in poučevanje zlasti v gospodarskib strokah. V dosego tega namena je v društveni sobi večje število časopisov ter precej obširna knjižnica na razpolago. — Naša fara ima v svojem središču ¦— trgu RogaSkem — že marsikatero društvo, kakor ste bvalcvredni društvi ognjebrambovcev in pevcev, tudi ona pošast, ki pod imenom »Schulverein« kuži sveži zrak slovenski po spodnjem Štajarskem, se je priklatila vže na mejo Hrvatsko, a šlovenskega druStva do sedaj še nismo imeli. Lahko tedaj uganeš, s kolikim veseljem da smo pozdravili prvo slovensko drušlvo v osrčju »nemškega« Rogalca. Lepo število v dubu kršeanskem pisanih knjig ter oasopisov dajalo nam bo dovolj berila v dolgi zimi, zlasti pa upamo ob nedeljab in praznikih, ko na službo božjo čakamo, imeti svoje varno zavelje v društveni sobi in ne bo se nam treba več pomikati po trških nlicah v posmeh in spodtiko onemu prosloinišljakn, kojenm je vsak pošteni kristjan trn v pcti in značajni narodnjak priseženi sovražnik, čeravno se mu ne studi do onih novčičev, kojib največ ob nedeljab dobivajz žuljeve roke slovenskega kmeta. Rogačan.