ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA LETNIK II LJUBLJANA 1954 ZVEZEK 5 NAŠI SPOMENIKI: GRAMOZNA JAMA, ŽALE, URH MIROSLAV LUSTEK Ob deseti obletnici osvoboditve bodo od- kriti v Ljubljani trije veliki spomeniki, po- svečeni spominu tistih, ki so darovali svoja življenja za veliko stvar svobode. Talcem se bodo Ljubljančani oddolžili z ureditvijo Gramozne jame, v spomin na padle borce in žrtve fašističnega terorja bo povsem ure- jeno dosedanje grobišče na Žalah, žrtvam belogardističnega terorja pa bo posvečen^ laonumentalen spomenik na Urhu pri Ljub- ljani. Prav je in tudi že čas, da se oddolžimo spominu teh, mnogokrat neopaženih juna- kov naše osvobodilne borbe, saj je njih delež za našo osvoboditev izredno pomemben in velik. Bili so nujna in nepogrešljiva zveza med fronto in zaledjem ter so povečini de- lali na terenu po nalogu nadrejenih organov naše ljudske revolucije. Nemočni, brez orož- ja, brez možnosti obrambe so padli v kremp- lje okupatorja ter izkrvaveli v Gramozni jami, na, ljubljanskih ulicah, v zaporih ali na zloglasnem Urhu. I. V vrsti ukrepov, ki so jih podvzeli Itali- jani do pristašev narodnoosvobodilnega gi- banja, je bilo streljanje talcev eno najhujših in najbolj brutalnih. Ukrep o streljanju tal- cev je bil izdan leto dni po okupaciji ter je med drugim jasno pokazal, da Italijani niso mogli uničiti Osvobodilne fronte niti s svojimi velikimi vojaškimi silami, s svojimi karabinjerji ter policijo, z OVRO in z vsemi dotedanjimi ukrepi, na primer z zapori, konfinacijami, »Ukrepi za zaščito javne var- nosti« z dne 11. septembra 1941, dalje z usta- novitvijo in obsodbami »Izrednega sodišča« in »Vojaškega vojnega sodišča« pri II. ar- madi v Ljubljani, končno z zloglasnimi racijami, internacijami in še z vrsto drugih ukrepov, ki so bili predvideni v tako ime- novani »Circolare 5 C«, to je v knjižici predpisov o načinu bojevanja proti partiza- nom, ki jo je podpisal zločinec general Mario Roatta, in poleg drugih ukrepov predvideva tudi talce. Zato so dnevniki in veliki nalepljeni lepaki naznanili 24. aprila 1942 vsemu prebivalstvu ljubljanske pokrajine razglas o streljanju talcev, ki sta ga podpisala poveljnik XI. armadnega zbora general Mario Robotti in visoki komisar Emilio Grazioli. Z izvajanjem razglasa so pričeli Italijani takoj. Že štiri dni nato je bila objavljena v časnikih in na letakih vest o ustrelitvi prvih talcev, njej pa so sledile ostale, po številu 21.1 Zadnji razglas je bil objavljen 28. januarja 1943. Ker Italijani z razliko od Nemcev niso objavljali imen usmrčenih, naj poleg datumov izvršitve smrtnih obsodb in števila usmrčenih navedem tudi njihova imena. 28. aprila 1942 ob 8. uri so ustrelili 6 oseb: Tatalovič Nikola, roj. 6. dec. 1909 v Drežnici Turnšek Franc, roj. 24. dec. 1910 na Vranskem Majcen Ivan, roj. 21. junija 1920 v Mokronogu Šlajpah Franc, roj. 4. okit. 1918 v Mokronogu Kodrič Franc, roj. 26. jan. 1890 v Radljah pri Bučki Kramar Ivan, roj. 11. aprila 1885 v Gradcu pri Tržišču l.maja 1942 ob 8. uri 2 osebi: Eypper Ernest, roj. 23. dec. 1914 v Ljubljani Gašperlin Mirko, roj. 9. nov. 1912 v Ljubljani 11. maja 1942 ob 8. uri 10 oseb: Gregorič Ignacij, roj. 4. junija 1903 v Ambrusu Rotar Rudolf, roj. 26. nov. 1920 na Brodu — Šmihel Zdralovič Nedeljko, roj. 10. maja 1903 v Pri- jedoru Rotar Viktor, roj. 24. nov. 1925 na Brodu — Šmihel Fric Ivan, roj. 4. febr. 1913 t Ljubljani Zakrajšek Rafael, roj. 7. avg. 1914 v Ljub- ljani Seško prof. Josip, roj. 4. dec. 1908 v Slovenski vasi Komarc Ferdinand, roj. 23. maja 1905 v Ljub- ljani Jaklič Anton, roj. 26. maja 1913 v Poznikovem Gašperšič Jernej, roj. 13. avg. 1915 v Zadvoru 12. maja 1942 ob 6.30 9 oseb: Kerin Stanislav, roj. 1. dec. 1922 pri Sv. Križu Grašič Viktor, roj. 18. julija 1911 v Kranju Sigulin Rudolf, roj. 23. nov. 1908 v Trstu Puterle Alojzij, roj. 8. junija 1905 v Ljubljani Stražišar Anton, roj. 25. aprila 1918 v Stra- žišču 157 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Kogoj Peter, roj. 4. dec. 1900 v Podmelcu Gomišček Florijan, roj. 30. sept. 1908 v Vi- tovljah Živec Zorko, roj. 4. julija 1916 v Ljubljani Pretnar Boštjan, roj. 17. jan. 1903 v Tržiču 13. maja 1942 ob 6.30 2 osebi: Morel Jakob, roj. 21. junija 1919 v Postojni Dorbec Stanislav, roj. 21. junija 1920 v Litiji 15. maja 1942 ob 6.30 2 osebi: Ahac Kari, roj. 13. okt. 1908 v Ljubljani Gorjan Kari, roj. 6. marca 1915 v Ljubljani 16. maja 1942 ob 6.30 6 oseb: Pintar Maks, roj. 11. dec. 1920 na Ortneku Kočevar Ivan, roj. 14. maja 1904 v Gorici Marine Anton, roj. 22. junija 1904 v Rajšlju Kirn Franc, roj. 19. febr. 1907 na Bregu pri Borovnici Boc Boris, roj. 7. dec. 1900 v Celju Sigulin Marjan, roj. 25. marca 1919 v Trstu 17. maja 1942 ob 6.30 5 oseb: Mesojedec Alojzij, roj. 21. maja 1919 v Zden- ski vasi Kocman Anton, roj. 5. okt. 1910 v Rogatcu Kocman Viktor, roj. 21. julija 1909 v Ponovi vasi Kocijan Josip, roj. 14. sapt. 1922 v Ponovi vasi Vidic Anton, roj. 11. maja 1911 v Mali vasi 29. maja 1942 ob 5.50 6 oseb: Gomik Martin, roj. 26. febr. 1910 v Gabrovcu Barbič Slavo, roj. 22. aprila 1919 v Metliki, Kresse Rudolf, roj. 22. marca 1921 v Ko- čevju Fedran Ludvik, roj. 29. julija 1919 v Hudem pri Stični Pihlar Franc, roj. 10. sept. 1892 v Rogoznici Siegel Miroslav, roj. 2. marca 1909 v Studencih 2. junija 1942 ob 5.30 6 oseb: Rupert Franc, roj. 26. julija 1912 v Ljubljani Uderman Dušan, roj. 27. nov. 1913 v Novem mestu Švajger Anton, roj. 7. junija 1915 v Gradacu Stanovnik dr. Aleš, roj. 17. julija 1901 v Hor- julu Rihtarič Stanislav, roj. 21. sept. 1920 v Ilovi Klun Ivan, roj. 12. maja 1899 v Moravi 11. junija 1942 ob 5.30 7 oseb: Trtnik Anton, roj. 12. jan. 1908 v Dobrunjah Cimerman Jože, roj. 10. jan. 1922 v Dražicah Murovič Franc, roj. 27. julija 1923 v Kočevju Zerjal Anton, roj. 28. sept. 1915 v Rovinju Hvaleč Maksimilijan, roj. 27. avg. 1923 v Holandskem Zelnik Franc, roj. 23. maja 1910 v Škofljici Matjažič Aleksander, roj. 27. avg. 1923 v Ljubljani 13. junija 1942 ob 5.30 15 oseb: Štebi inž. Anton, roj. 31. okt. 1877 v Ljubljani Porenta Ivan, roj. 3. junija 1896 v Ljubljani Lubej Alojzij, roj. 4. junija 1900 v Gradov- Ijaii Podgornik Dušan, roj. 4. marca 1898 v Ljub- ljani SI. 1. Generalni pogled na grobišče na Žalah 158 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Možek Anton, roj. 25. dec. 1911 v Kotu pri Igu Velebit inž. Ranko, roj. 14. jan. 1916 v Rav- nih Rasah Dubrovič Radomir, roj. 4. marca 1924 v Dol- skem Pajk Alojzij, roj. 7. julija 1909 v Višnji gori Mlakar Jože, roj. 8. marca 1905 v Dobrunjah Velepič Ludvik, roj. 24. avg. 1911 v Trstu Lukoveski Josip, roj. 16. marca 1922 v Ko- čevju Kuhar Ivan, roj. 13. maja 1921 v Ljubljani Kastelic Franc, roj. 21. jan. 1909 v Zalogu Mastoševič Luka, roj. 18. okt. 1913 v Trav- niku Toni Josip, roj. 25. maja 1923 v Lanišču 17. junija 1942 ob 9.10 1 oseba: Golob Ivan, roj. 3. marca 1923 v Zagrebu 23. junija 1942 ob 11.15 8 oseb: Vidmar Edvard, roj. 19. febr. 1913 v Dol. Logatcu Drnovšek Bogomil, roj. 10. dec. 1912 v Ljub- ljani Vidmar Jožef, roj. 28. dec. 1909 v Dol. Logatcu Lenarčič Edvin, roj. 28. avg. 1916 v Ameriki Nagode Franc, roj. 4. okt. 1916 v Gorenji vasi Grom Lado, roj. 17. julija 1922 v Hotedrščici Korenčan Ivan, roj. 25. dec. 1914 na Vrhniki Vilar Karol, roj. 10. dec. 1918 v Dol. Logatcu 25. junija 1942 ob 5.54 4 osebe: Zorn Josip, roj. 4. jan. 1900 v Hrastniku Koračin Josip, roj. 8. marca 1909 v Prekopi pri Kostanjevici Jordan Marjan, roj. 4. maja 1917 v Kosta- njevici Sintič Ivan, roj. 31. maja 1887 na Vrtači 16. julija 1942 ob 7.30 6 oseb: Grbec Ivan, roj. 15. sept. 1908 na Jezici Šteblaj Nikolaj, roj. 3. dec. 1905 v Skriljah Bencina Adolf, roj. 24. sept. 1909 v Polju Bizjak Julij, roj. 23. maja 1910 v Gorici Prašnikar inž. Bogomir, roj. 30. junija 1912 v Ljubljani Cetinjski Andrej, roj. 30. nov. 1903 v Moravi 21. julija 1942 ob 6.30 8 oseb: Mojškerc Vinko, roj. 19. julija 1902 v Zg. Kašlju Jordan Bogdan, roj. 24. aprila 1917 v Ihanu Vrščaj Ingo, roj. 30. avg. 1909 v Trstu Simončič Josip, roj. 19. junija 1903 v Ljub- ljani Omahen Vinko, roj. 19. julija 1913 v Besnici pri Ljubljani Oblak Marjan, roj. 23. marca 1918 v Ljubljani Veber Boris, roj. 6. junija 1917 v Ljubljani Zakrajšek Vuki, roj. 20. marca 1918 v Ljub- ljani 29. septembra 1942 ob 9.30 4 osebe: Mausar Franc, joj. 25. febr. 1891 v Notranjih Goricah Rakar Anton, roj. 18. jan. 1895 v Breginu pri Tolminu Japelj Ivan, roj. 3. dec. 1904 v Vnanjih Go- ricah Skapin Rajko, roj. 28. avg. 1906 v Ljubljani SI. 2. Strunski pogled na maketo grpbišča 159 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 13.okt. 1942 ob 17.30 24 oseb: Bricelj Franc, roj. 10. marca 1910 v Bizoviku Vodnik Viktor, roj. 17. febr. 1902 v Sostrem Skerl Josip, roj. 7. aprila 1912 v Zg. Kašlju Smrekar Bernard, roj. 28. julija 1901 pri Sv. Pavlu Možina Vincenc, roj. 2. junija 1922 v Podlipi Miklavčič Matej, roj. 19. sept. 1894 na Zi- rovskem vrhu Kogovšek Valentin, roj. 2. febr. 1915 v Smrečju Podgornik Marjan, roj. 4. jan. 1915 v Gorici Romavh Peter, roj. 20. maja 1898 v Admontu Magdič Pavel, roj. 8. febr. 1909 v Ljubljani Kresnik inž. Peter, roj. 11. jan. 1904 v St. Jakobu Štepic Mirko, roj. 2. jan. 1904 v Ljubljani Avbelj Valentin, roj. 12. febr. 1914 v Kosezah Prosen Josip, roj. 5. marca 1906 v Ljubljani Vadnjal Stanislav, roj. 11. maja 1903 v Ljub- ljani Hanžič Ferdinand, roj. 8. julija 1910 v Ljub- ljani Bezek Anton, roj. 23. jan. 1920 v Zalogu Kerpan Ivan, roj. 3. junija 1910 v Ljubljani Rožanec Valentin, roj. 8. febr. 1895 na Trati Petruša Stanislav, roj. 9. okt. 1919 pri Sv. Štefanu Maver Josip, roj. 9. febr. 1919 v Franzensfeste Pezdir Josip, roj. 19. marca 1895 v Lukovici Kogovšek Ivan, roj. 4. dec. 1909 v Smrečju Kogovšek Josip, roj. 19. okt. 1911 v Smrečju 14.okt. 1942 ob 11. uri 8 oseb: Nagode, Ciril, roj. 20. junija 1911 v Rovtah Babnik Rudolf, roj. 29. aprila 1909 v Ljub- ljani Turk Ivan, roj. 26. junija 1908 v Dobravicah Hribar Josip, roj. 3. nov. 1921 v Dolgi vasi Tomažič Alojzij, roj. 20. julija 1912 v Gore- nji vasi pri Kranju Božič Branko, roj. 19. avg. 1922 v Celju Arnšek Janko, roj. 4. marca 1916 v Ljubljani Košak Vinko, roj. 22. sept. 1903 v Ljubljani 28. jan. 1943 6 oseb Lambergar Pavel, roj. 20. maja 1923 v Do- brunjah Snoj Vincenc, roj. 3. nov. 1911 v Mali vasi Škof Vincenc, roj. 17. julija 1916 v Ljubljani Sadar Josip, roj. 29. julija 1913 v Žužemberku Zalaznik Josip, roj. 25. julija 1914 v Ljubljani Petač Valentin, roj. 18. febr. 1889 v Smled- niku Uradno so Italijani razglasili obsodbe 145 talcev. Vendar ta številka še zdaleč ne pove števila vseh tistih, ki so jih Italijani brez obsodbe ustrelili. Saj je italijanska vojska pri svojih tako imenovanih »čistkah« ustre- lila brez obvestila v vsej po italijanski voj- ski okupirani Sloveniji okrog 1000 Sloven- cev, od teh seveda precej tudi v Ljubljani. Vse te žrtve, kakor tudi tiste, ki so bile ustre- ljene z obsodbo »Izrednega sodišča« ali »Vo- jaškega vojnega sodišča« pri II. armadi v Ljubljani in tiste, ki so bile usmrčene po odloku Ukrepov za zaščito javne varnosti z dne 11. septembra 1941 in razglasa od 15. julija 1942, ne smemo šteti med talce, tem- več med žrtve fašističnega terorja, o katerih bo več govora v drugem delu članka. Kraji, kjer so Italijani streljali svoje žrtve, so različni. Talci so padali v Gramozni jami pri Tomačevem v bližini pokopališča, na vojaškem strelišču ob Dolenjski cesti; 24 tal- cev je padlo 13. oktobra 1942 v nekdanji Ciril-Metodovi ulici (današnji Ulici 24 talcev) -pred hišo likvidiranega izdajalca dr. Marka Natlačena, nekateri pa tudi izven Ljubljane.2 Največ jih je izkrvavelo v Gra- mozni jami pri Tomačevem. Ko so septembra 1943 zasedli Ljubljano Nemci, so nadaljevali s streljanjem talcev kot sistemom svojega terorja, ki so ga upo- rabljali na Štajerskem in Gorenjskem že od poletja 1941. Vendar talcev niso streljali v Ljubljani, temveč po raznih krajih na Go- renjskem. Veliko število Ljubljančanov je padlo v letu 1944 pri streljanju lalcev v Ko- vorju in Šenčurju. Gramozna jama — kraj, kjer je padlo naj- več talcev — bo končno urejena. Načrte za njeno ureditev so izdelali štirje naši priznani arhitekti (inž. arh. Marjan Mušič, inž. arh. Niko Bežek, inž. arh. Branko Simčič in inž. arh. Oto Gaspari); ti načrti so slovenski, zla- sti pa še ljubljanski javnosti znani, saj so bili razstavljeni na veliki spominski razstavi ob deseti obletnici Osvobodilne fronte, ki je bila aprila 1951 v Ljubljani. II. j Število žrtev, ki so padle kot talci ali so bile ustreljene z obsodbo »Vojaškega vojne- ga sodišča«, nam je znano iz okupatorjevih uradnih razglasov. Neznano, oziroma pri- bližno znano v vsej Sloveniji pa je število onih žrtev, ki jih je okupator ubijal pri svojih »čistkah« ali na osnovi že prej citi-; ranih razglasov. i SI. 3. Grobovi ialcev na Žalah leta 1942 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Tudi za samo Ljubljano število žrtev še ni znano. Od vestnega in točnega dela po- sebnih komisij pri terenskih odborih Zveze borcev, ki zbirajo ta material, je odvisno, če bomo dobili kolikor toliko pravilno število. Vemo pa za število žrtev, ki jih je italijan- ska ali nemška okupacijska oblast ustrelila in pokopala na ljubljanskem pokopališču, za večino tudi imena. Zaslugo za to ima ta- kratna organizacija OF pri Mestnem po- grebnem zavodu na Žalah in še prav po- sebno njen bivši uradnik Andrej Pristov, ki je na osnovi arhiva MPZ in svojih zapiskov po osvoboditvi napisal »Spomine na padle talce in druge žrtve za časa NOB 1941—45«.» Že jeseni 1941 je bila pri MPZ organizira- na postojanka OF. Poleg običajnega dela, ki so ga člani opravljali kot sleherni aktivisti OF, je bila njihova glavna naloga ugotav- ljanje identitete mrtvih žrtev, pripeljanih za pokop in sporočanje ugotovitev višjim forumom OF, konkretno članu Izvršnega od- bora OF Jožetu Rusu. Delo pri ugotavljanju identitete in registraciji mrtvih žrtev je sko- zi vso okupacijo opravljal Andrej Pristov, ki je bil v stalnem stiku z dr. Marijanom Ahči- nom, uslužbencem takratnega Mestnega fizi- kata. Dr. Ahčin je navidezno opravljal posle mrliškega oglednika, s seboj pa je pripeljal večkrat fotografa Viktorja Kramarja in Jo- žeta Štajerja, ki sta žrtve fotografirala. Po odhodu dr. Ahčina na osvobojeno ozemlje v poletju 1943 je dela pri ugotavljanju identi- tete opravljal Pristov s pomočjo uslužben- cev — grobarjev. Organizirano delo pri ugo- tavljanju žrtev se je začelo oktobra 1941 ter se je nadaljevalo skozi vso okupacijo do osvoboditve. Tako je zbranih podatkov za . 289 žrtev, ki so bile ustreljene ali ubite od Italijanov, Nemcev, domobrancev in črne roke.^ Morda bo kdo, ki je dobo štirih okupacij- skih let podrobneje zasledoval, podvomil v na videz nizko številko. Zato naj ponovim, da so to le žrtve, ki so bile pokopane na ljubljanskem pokopališču. Ta številka je prenizka, ker v njej niso všteti vsi tisti talci in žrtve, ki so jih Italijani po ustrelitvi v Gramozni jami ali drugod pokopali sami. Tako kronist nima zabeleženih talcev vse do 29. septembra 1942. Do takrat so Italijani postrelili in sami pokopali že 103 talce. Kavno tako nima zabeleženih tistih, ki so jih ustreliU v Gramozni jami po obsodbi Vo- jaškega vojnega sodišča. S tem seveda šte- 81. 4. Belogardistična postojanka Urh tik po osvoboditvi vilka zelo naraste. Res je, da vseh teh žrtev niso pokopali v Ljubljani, zlasti tistih, ki so bile obsojene in ustreljene v začetku okupacije, to je konec leta 1941 in v za- četku leta 1942. Pokopali so jih drugje. Ita- lijani so se namreč bali manifestacij in demonstracij na grobovih ustreljenih ali kakor sami pravijo, »da bi se izognili pri- našanju cvetja in zahajanju na grobove«.* Komisar javne varnosti v Tržiču (Monfal- cone) sporoča kvesturi v Trstu, da so 9. de- cembra 1941 pripeljali v Tržič na po- kop »v Ljubljani ustreljenega Jožeta Mihel- čiča«,' 22. dec. 1941 »6 v Ljubljani ustrelje- nih«,' 7. januarja 1942 »enega v Ljubljani ustreljenega«* in 7. februarja 1942 zopet »enega v Ljubljani ustreljenega«." Isti komi- sar piše 9. februarja 1942 kvesturi v Trstu dopis, ki se v prevodu glasi: »Kot je znano, že nekaj časa pokopavajo na tukajšnjem pokopališču na smrt obsoje- ne in ustreljene v Ljubljani, Pokop trupel je iz politično-vamostnih razlogov tajen. Trupla vozijo s kamioni, ki jih spremlja večje število policistov bata- ljona »M« (bataljon Mussolini — op. M. L.), močno oboroženih, navadno med 12. in 13. uro. Tukajšnje pokopališče je le malo odda- ljeno od ladjedelnic in leži ob cesti, ki pelje do trga. Kamiona prihajajo prav ob času, ko je cesta polna delavcev in uslužbencev, ki imajo prav ta čas odmor za kosilo. Jasno je, da mnogi od teh opažajo i.enavadni prihod vojaškega kamiona na pokopališče in izsto- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO panje številnih policistov v polni bojni opre- mi ter sumijo, da gre za tajen pokop. Da te nevšečnosti, ki so v škodo tajnosti, preprečimo, ker ni izključeno, da bodo še pripeljana trupla za pokop, prosimo, odre- dite, da kamioni, ki prevažajo ta trupla, pridejo na pokopališče pred 12. ali po 13. uri. Hvaležni bomo tudi, če nam čas prihoda vsaj približno javite, da preprečimo čakanje več ur na cesti. Zadnjič smo bili prisiljeni čakati nad 4 ure, kar je vse v škodo drugi službi. Druga nevšečnost, o kateri smatramo, da jo je treba na vsak način odstraniti, je, da se za kamioni na cesti poznajo sledovi krvi, ki kaplja iz rakev. Komisar javne varnosti: A. Tricerico«*" Tržaška prefektura je o tem obvestila 18. februarja 1942 Visokega komisarja v Ljubljani." Kakšen je bil njegov odgovor, ni znano. Vemo pa, da so Toneta Tomšiča, ki je bil ustreljen 21. maja 1942 v Gramozni jami, še isti dan pokopali Italijani na ljub- ljanskem pokopališču. Enako so Italijani delali tudi z žrtvami, ki so jih pobili drugod. Tako so na ljubljan- skem pokopališču pokopali žrtve iz bližnje in daljnje okolice Ljubljane. V že omenjenih spominih piše kronist: Pripeljali so »8 nezna- nih moških trupel. Ustreljeni in pobiti ter pripeljani na Zale v Ljubljano 3. feb. 1942 zvečer. Pokopani 12. febr. 1942 ob 9. uri na mestnem pokopališču v Ljubljani. Bili so silno izmaličeni, po večkrat z zlomljenimi rokami in nogami, zbitimi lobanjami, kar je kazalo, da so bili pobiti s puškinimi kopiti ali topimi predmeti.«^^ Dalje: » ... 16 oseb, talci. — 10. maja 1942 ob ca. 8. uri zjutraj je bilo v Zupanovi jami SI. 3. Pobiti talci iz Preserij v secirnici na Žalah ustreljenih 16 talcev — prvi talci — poko- pani takoj na mestno pokopališče.«'' Dalje: » ... 15 moških trupel. Ustreljeni in poliiti v Polhovem Gradcu. Prepeljani po vojaški oblasti dne 12. maja 1942 ob pol 22. uri na Zale.«'« Tako piše kronist tudi o drugih žrtvah, ki so bile pobite izven Ljubljane in v sami Ljubljani, in so bile pripeljane na Zale ter pokopane na ljubljanskem pokopališču. Kol zadnje navaja 28 turjaških žrtev, pobitih 4. maja 1945, ki so bile pokopane po osvo- boditvi 19. in 21. maja 1945. Okupatorska oblast sorodnikov pobitih žrtev ni obveščala o njihovi smrti. Zato so le-ti poizvedovali za njihovo usodo, brž ko so izvedeli, da jih ni več v zaporih. Ena izmed poti pri iskanju je bila seveda poko- pališka uprava, posebno v primeru, če se je vedelo za ponovno streljanje zapornikov. Delo uslužbencev na Žalah je bilo izredno težko. Okupatorska oblast jim je prepove- dala dajati podatke o pripeljanih žrtvah. Prepovedano je bilo tudi puščati sorodnike v mrtvašnico. Vendar so iskali načine, kako bi prišli do podatkov o mrtvih. Zato so v primerih, kjer žrtve niso imele pri sebi osebnih izkaznic, odvzeli mrtvim značilne osebne predmete (prstan, uro, žepni robec, večkrat tudi delček obleke) in na podlagi tega pozneje ugotovili identiteto marsi- koga." S kapitulacijo Italije se stvar ni spreme- nila. Vlogo Italijanov so prevzeli Nemci in domobranci. Nemških žrtev je veliko manj kot itabjanskih. Seveda ne iz razloga, da so Nemci postopali manj kruto kot Italijani, temveč zato, ker so svoje žrtve v veliki meri zapirali v Begunjah, kjer so končale kot talci ali pa so bile prepeljane v zloglasna koncentracijska taborišča v Nemčijo. Več žrtev so v tem času postrelili domobranci, posebno njihova tajna policija >črna roka«. Toda tudi te žrtve so navadno končale pri Urhu in v njegovi bližnji okolici. Grobovi talcev ter drugih žrtev so bili v času okupacije kraj, kjer so zavedni Ljub- ljančani demonstrirali proii fašističnemu nasilju. Kot v znanih demonstracijah v letu 1943 na Kongresnem trgu, pred palačo Vi- sokega komisariata in pred škofijo, so se Ljubljančani večkrat zbrali tudi na grobo- vih talcev. Prvič, v manjšem obsegu, takoj po ustrelitvi Toneta Tomšiča na njegovem grobu. Demonstracijo so Ljubljančani po- novili ob obletnici njegove usmrtitve dne 21. maja 1943. Ljubljanske žene so se zbrale na grobovih talcev 8. marca 1943 in 1944, 31. avgusta 1943 na obletnico usmrtitve 162 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Vide Pregarčeve, posebno številno pa 1. no- vembra 1943, ko so grobove talcev okrasile s cvetjem." Po osvoboditvi so poleg prostora, kjer so pokopani talci in druge žrtve, pričeli poko- pavati padle partizane — Ljubljančane, ki so po vsej Sloveniji izkrvaveli v borbah za osvoboditev. Tako je nastalo na novem delu ljubljan- skega pokopališča veliko grobišče padlih borcev, ki je bilo sicer lepo, toda neenotno urejeno in oskrbovano. Zato je mestni odbor Zveze borcev v Ljubljani že pred leti začel z delom za enotno ureditev teh grobov in postavitev spomenika. Načrt za ureditev grobišča je napravil inž. arh. Niko Bežek. Uporabil je ves dose- danji prostor ter ga primerno razširil, tako da bodo na tem prostoru lahko pokopani tudi tisti, ki so sedaj pokopani v raznih samotnih grobovih. Ves prostor bo od osta- lega dela pokopališča ločen z dvema širo- kima alejama, posajenima z vrsto visokih dreves. Ker je grobišče na Žalah tesno povezano z Gramozno jamo, je v načrtu zamišljena lepo urejena pot, ki naj bo speljana iz Gra- mozne jame na Tomačevsko cesto ter skozi nova vhodna vrata na Tomaoevski cesti do glavnega pristopa na grobišče. V spomin naj bo na vse tiste, ki so jih takoj po ustre- litvi tiho in neopazno — prav po tej poti — prepeljali na pokopališče, kakor je bilo to z narodnimi heroji Tonetom Tomšičem, Tončkom Žerjalom in Ernestom Eypperjem, s slikarjem Hinkom Smrekarjem in vrsto drugih žrtev. Celoten prostor velikega grobišča meri 40 metrov v širino in 86 metrov v dolžino ter je razdeljen na dva dela, na veliko kamnito ploščad in na samo grobišče. Ploščad, ki bo tlakovana z marmornatimi ploščami, bo kvadratne oblike v obsegu 26 metrov po širini in 26 metrov po dolžini. Služila bo za razne komemorativne svečanosti ter bo dvignjena nad ostalo grobišče za 70 cm. Do- stop bo z dveh strani. Na ploščadi bo 26 m dolga stena, na kateri bo reliefno prikazano življenje ter borba padlih borcev in talcev, poleg tega bo pa tudi velik spomenik talcu. Ostali prostor bo grobišče. Tik pod plo- ščadjo, ob kamniti steni, bo velik grob ne- znanega borca, na katerem bo stalna goreča plamenica, od groba neznanega borca pa se bodo vrstiU drugi grobovi v več vrstah, tako da bo mogoč pristop k vsakemu grobu. Gro- Kipar Putrih obdeluje model bišče bo enotno urejeno, uporabljeni bodo mnogi lepi, že sedaj stoječi nagrobniki, kjer jih pa do sedaj ni bilo ali ne ustrezajo cdlotni zasnovi ureditve, bodo postavljeni novi. Vsak grob bo zase — razen tistih, kjer je v eni družini več žrtev — ter označen z imenom. Zamisel inž. arh. Bežka je glede na dose- danji način urejevanja pokopališč povsem nova. Je zelo preprosta, estetsko na višku, brez sleherne mistike, preveva pa jo globo- ka pieteta do dragocenih žrtev, padlih za našo svobodo. IIL Priprave za dejanja, izvršena na Urhu in v okolici od konca leta 1942 do osvoboditve segajo še v predvojno dobo. Zato sta po- skrbela župnik v Polju Janez Kette s svo- jimi štirimi kaplani, v Dobrunjah pa ka- plan Filip Zakelj, vodja tamošnje Katoliške akcije. Vzgojili so vrsto zagrizenih mladih ljudi, ki so se maja 1942 pridružili belogar- dističnemu »Štajerskemu bataljonu«." Ko so ga partizani prepoznali in razgnali, so se Jelo Capuder in Marjan Lavrič, pozneje pa še Polde Selan, Lojze Dežman, Jože Jesih KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO in drugi odločili, da gredo na Urha. Oble- čena kot partizana sta Capuder in Lavrič sklicala na Urhu sestanek tamošnjih teren- cev, poizvedovala za situacijo na terenu in z dobljenimi podatki odšla v Ljubljano. Septembra 1942 je Capuder prišel z itali- jansko podporo v Bizovik ter pričel s svo- jim krvavim delom. Na Urhu so takrat padle prve žrtve, pod Urhom pa je bila ustanovljena prva postojanka MVAC. Najbolj znani in najbolj krvavi koman- danti so bili Ivan Habič iz Bizovika, znan po svojem sadizmu in perverznosti, preple- teni z versko vnemo, ki je pred mučenjem in po njem molil z žrtvami rožni venec in litanije ter uvedel na Urhu večerne duhov- ne vaje, preden so odšli pobijat žrtve. Za Habičem je bil komandant komaj 20-letni Lojze Dežman — Žorga iz Hrušice, ki se je v morilskem poslu do dobra izvežbal v »Štajerskem bataljonu« ter v jeseni 1945 (po kočevskem procesu) vpeljal na Urhu ma- sovno pobijanje žrtev. Ko se je Dežman ko- nec leta 1945 smrtno ponesrečil, mu je sledil Polde Selan, sin cerkovnika z Urha. — Pod njegovim vodstvom so se dogajale največje krutosti na Urhu. ki so jih poleg njega vršili i še Anton Jakoš, Stane Kukovica, brata Ko- rošca iz Bizovika im drugi. Morilci z Urha, najčešče imenovani tudi »črnorokci«, so od oktobra 1945 pa do maja 1944 noč za nočjo mučili in pobijali ljudi, ki so jih polovili v okoliških vaseh in v predmestjih Ljubljane. Na Urha so jih vozili z vojaškim avtobusom, z osebnim avtomobilom ali peš. Prebivalci Dobrunj v bližini poti so ponoči poslušali obupne krike, ki so jih skušali morilci udušiti z odmeta- vanjem bomb, včasih celo z zvonjenjem cer- kvenih zvonov. Žrtve so mučili v obeh kletnih prostorih mežnarije — kasarne, v »pisarni« nad kletjo in v razsežnih gozdovih v okolici Urha. Lipa na komcu gozdne poti, ob kateri so na obeh straneh številni grobovi, je zgo- vorna priča, kaj so zločinci počenjali z žrtvami: od vrha do tal ima sledove strelov iz strojnice, do višine človeške postave pa udarce sekire, ki pa se z leti zaraščajo. Točnega števila žrtev ni bilo in ne bo mogoče nikoli ugotoviti zaradi gozdnatega terena, kjer so lahko grobove dobro zakrili. Grobove pa so po osvoboditvi našli tudi na dnu zasute apnene jame, pod koreninami požganega drevesa, v strugi potoka in drugje. Na samem Urhu so odkopali nekaj nad 80 trupel in ko so ugotavljali identiteto posameznih, so spoznali, da je med njimi ko- maj eden od tistih, ki so jih nekoč aretirali v večjem številu. Za mnoge je ugotovljeno, da so jih odvedli na Urha, a ni sledu za njimi. Zaslišani zločinci so izpovedali, da so noč za nočjo vodili mimo zloglasne lipe okoli 20 žrtev proti Orlam, ki se niso več vrnile. V močvirnih grapah so pri iskanju našli na kupe čevljev in ostankov razpadlih oblek. Od trupel, ki so jih po osvoboditvi izkopali, jih niso prepoznali niti polovico, ker so bila od mučenja izmaličena.'' Zaradi zgodovinske pomembnosti Urha je bilo takoj po osvoboditvi odločeno, da se postavi na kraju, kjer so domači izdajalci opravljali svoja grozodejstva, velik spome- nik. Na osnovi javnega natečaja je bil spre- jet osnutek, ki so ga skupaj izdelali inž. arh. Boris Kobe ter kiparja Zdenko Kalin in Karel Putrih. Projektant si je zamislil v bližini cerkve, io je na kraju, kjer so bile žrtve mučene in pobite, veliko grobnicO' v obliki krožne plo- ščadi s premerom 20 m. Stopnišče, ki vodi na grobnico in sama grobnica je tlakovana z granitnimi ploščami. Kipar Zdenko Kalin pri delu ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Na grobnici stoji monumentalen spomenik, ki je kompozicijsko in figuralno vsekakor največji in najlepši spomenik, posvečen spominu NOB ne samo v Sloveniji, temveč v vsej Jugoslaviji. Spomenik je iz dveli delov: iz kamnitnega podstavka v obliki kvadra z veličastnimi vogalnimi reliefi in velikanske kompozicije, ki stoji na kamni- tnem kvadru. Kamnitni podstavek bo iz sivo- belo-rjavega istrskega kainna. Na vsakem oglu bo v naravni velikosti relief, ki bo predstavljal značilnosti narodnoosvoboddne borbe: partizane ranjence s štirimi figurami, begunce, talce in mučence s tremi figurami. Vmesna gladka ploskev bo izpolnjena s tek- stom. Vsega skupaj bo v kamen vklesanih 13 figur v naravni velikosti. Na kamnitnem podstavku bo veličastna bronasta kompozicija s 17 figurami v nad- naravni velikosti. Kompozicija, razmeščena v 7 figuralnih skupinah — pričakovanje, straža, oddaja orožja, snidenje, ranjen par- tizan pride domov, prihod partizana iz borbe, po borbi na delo — predstavlja zmago, osvoboditev in novo življenje. Cerkev na Urhu bo odslej muzej. Zuna- njost cerkve bo ostala neizpremenjena, no- tranjost pa preurejajo, da bo lahko služila namenu krajevnega muzeja, v katerem bo razstavljen material, ki kaže zgodovinske priprave na dobo naše ljudske revolucije iz tega deila Ljubljane; saj je znano, da so bile v Polju in njegovi okolici — v katero spada tudi Urh — pred vojno močne Ijudskopro- svetne postojanke, ki so v »Svobodi« in po- zneje v »Vzajemnosti« vzgojile vrsto revo- lucionarjev. Zgodovinsko pomembna je tudi cerkovni- kova hiša, ki je služila urhovski posadki za kasarno. V njenih kleteh so zločinci mučili svoje žrtve. Klet je ohranjena še danes, md- tem ko je bil gornji del hiše porušen. Zato so klet nadzidali v obliki kamnitne lope, jo pokrili in tako zaščitili ta zgodovinski objekt. Veličasten spomenik, preurejena cerkev v muzej, klet-mučilnica in lipa so štirje ob- jekti, ki bodo zbudili pozornost slehernega obiskovalca Urha. Ker so ti štirje objekti v razdalji več kot 100 m, je projektant inž. arh. Boris Kobe odstranil na tem kompleksu vse nepotrebno drevje in grmičevje, izravnal teren, odstranil razdejano in zapuščeno po- kopališče, izpeljal nove poti ter tako ustva- ril lep park. Dograjena je tudi avtomobilska cesta, ki pelje do cerkve, v delu pa je nova cesta, ki bo vodila na Orle in Golovec. Kipar Zdeniko Kalin t svojem ateljeju OPOMBE I. Razglasov v časnikih oziroma po letakih je bilo prav- zaprav 19. Dvoje streljanj talcev 15. in 14. oktobra 1942 — ni bilo objavljenih. Dokumenti o teh dveh streljanjih talcev so v arhivu Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev. (Muzej NO). — la. Imena talcev so vzeta iz arhiva Komisije za ugotavljanje zločinov in XI. arm. zbora. (Muzej NO). —2. Dno 23, junija 1942 so ustrelili , talce v Horjulu, 16. julija 1942 pa v okolici Borovnice. — ; 3. Delo je t rokopisu ter mi ga je avtor dal ljubeznivo na razpolago. — i. Andrej Prislov, Spomini na padle talce in druge žrtve za časa NOB 1941—1943 (rokopis), str. 7, 8. — : 5. Arhiv Komande XI. armadnega zbora (Muzej NO). — * 6. R. Commissariato di P. S. Monfalcone 9 Dicembre i 1941/XX.. (Muzej NO). — 7. R. Commissariato di P. S. Mon- . falcone 22 Dicembre 1941/XX. (Muzej NO). To so od Voja- i škega vojnega sodišča obsojeni Sercer Ljubo, Verbič Ivan, i Karič Valentin, Kogoj Rado, Kranjec Karel in Žagar Ignac. ^ — 8. R. Commissariato di P. S. Monfalcone 7 Gennaio 1942- XXI (Muzej NO). To je od Vojaškega vojnega sodišča ob- sojeni Pečar Feliks. — 9. R. Comimissario di P. S. Mon- falcone 7 Febbraio 1942/XXI (Muzej NO). To je od Vojaškega vojnega sodišča obsojeni Sušteršič Milan. — 10. R. Commis- sario di P. S. Monfalcone 9 Febbraio 1942/XXI (Muzej NO), j — 11. Kopija dopisa v Muzeju NO. — /2. Andrej Prislov, j Spomini . . ., str. 15. — IJ. Prav tam, str. 14, To seveda i niso talci, saj je odlok o streljanju talcev izšel šele 24. aprila tega leta, temveč jih lahko štejemo k žrtvam faši- ] stičnega terorja. — 14. Prav tam str, 16. — 15, Andrej Prislov, ustni vir. — 16. Marica Cepe, ustni vir. — 17. O i »štajerskem batailjonuc glej knjigo Francka Sajota, Belo- > gardizem, druga dopolnjena izdaja, SKZ 1932, str. 282—524. ; — 18. Podatke o zločinih na Urhu mi je ljubeznivo dala ; na razpolago Štefka Podbevšek, ki je bila v času okupacije j učiteljica v Dobrunjah ter je vestno beležila vse dogodke. Po , osvoboditvi jih je z zasliševanjptm mnogih prič stalno izpo- : polnjevala. Letos bo izšla njena kronika o Urhu, ki bo ] najbolj veren dokument urhovskih zločincev. ] KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Inž. arh. Boris Kobe: Spomenik NOB ipri Urliu (iz Likovnega sveta) 166