List 29.
 Kako apno prav gasiti.
Povsod se kaže , de se imajo naši rokodelci se veliko veliko učiti.
Kakor bo v marsikterih rečeh naši kmetje in rokodelci merao kmetov in rokodelcov družin dežela veliko bolj nevedni, taki so tudi pri gašenji apna. Imamo že tudi pri nas umne može, ki se v tem dobro znajdejo ; večidel so pa taki, ki se že niso ne za eno stopnjo naprej pomaknili od tega, kar so njih spredniki pred 100 in 100 leti brez pomislika počenjali.
Kako so nekdaj pri nas apno gasili? V apnenco so apna navozili, vode na-nj vlili, ga pomešali — in apno je bilo vgašeno! Kako večidel še dan današnji pri nas apno gase ? V apnenco apna navozijo, vode na-nj vlijejo, ga pomešajo — in apno je vgašeno!
Ali se pa to pravi: zares apno gasiti? Kratko malo ne!
Apno gasiti se pravi: vsako drobtinco apne-njeniga kamna z vodo tako nasititi, de apno nemore nobene kapljice vode več v-se vzeti.
Na to vižo se veliko več apna naredi, apno je veliko boljši za mavto (^molter), in pri zidanji za celo tretjino (za en dritelc) več zda  od apna,   kakor
ga, pri nas gase. Lejte , velik dobiček! Veliko apna se p ris p ara,  in zidanje je veliko terdniši.
To ni prazen kemijski zmislik, ampak je že dav-nej poterjena skušnja na Nemškim, Laškim in v druzih deželah.
Vsaki človek , če to reč le enmalo premisli, bo spoznal, de, če se apno po naši stari malopridni navadi gasi, 1) cele kepe neraztopljeniga apnenika v apnenci ostanejo, ki se niso v vodi do dob riga razstopile, 3) ko je apno že vreti začelo, se to vrenje in popolna-ma gašenje zameri in zaduši, če se vnovič hladne vode na-nj vlije , 3) ves kamen v apnu ostane; veči kamen se sicer vun dobi, kader se mavta dela, manjši kamen pa vunder le v njem ostane, de ni čisto, 4) apno ni nikdar z vodo tako nap i t o, kakor je treba.
Kako pa gase apno na Nemškim, na Laškim in umni zidarji tudi pri nas?
V apneno trugo, kjer se navadno mavta dela, vlijejo nar pervič toliko vode, de blizo do verna stoji in de prostor za apno ostane. To trugo postavijo tikama apnence (jame) tako, de enmalo proti tistimu koncu visi, kjer tružne vratica v apnenco peljejo.
Potem se dene apna v trugo, in sicer toliko, de po primeri na 10 veder vode prideta 2 mernika skupa-tna apna.
Zdej se pa apno po celi trugi poravna (zgliha).
Ko je to storjeno, se pusti apno pri miru, de se kuha; le veči kepe se toliko zdrogajo, de voda tudi v sredo teh kep stopi.
Ko se je apno kuhati jenjaio, kar vsaki zidar iz tega lahko spozna, de so se jenjali mehurčiki delati, potem se začne še le mešati semtertje tako dolgo , de je vse kakor gosto mleko. Tako se vse apno popoi-nama in do dobriga stopi; le kamnje na dnu truge ostane.
Potem se vratica odprti in apneno mleko se v apnenco spusti.
Kader je vse vun steklo, se kamnje, ki je v trugi ostalo, z vodo lepo spere, ki se je vnovič v trugo vlila, in kamnje se potem z lopato vun pobere.
Po tem se v trugo, ktera je z vodo kakor pervikrat napolnjena, zopet apna dene in se ravna kakor pervikrat; tako tudi v tretjič in tako dalje, de je apnenca polna.
Tako apno je čisto skozi in skozi, vse je enako gosto, brez vsih kep, kakor maslo, z vodo do dobriga nasiteno, in — kakor smo gori rekli — za mavto veliko veliko boljši in tečniši.
To ravnanje je lahko, gre naglo izpod rok, in apno je, kakor mora biti.
—   126   —