PRVA ELEGIJA Nichita  Stanescu
I
S seboj začne se in konča s seboj.
Noben sij tega ne oznani, niti repatica se za tem ne vleče.
Nič iz tega ne prihaja;
nič zaradi tega nima ne podobe
ne oblike.
Še najbolj bi to spominjalo
na kroglo,
ki največje ima telo,
odeto v najtesnejšo možno
kožo. Vendar nima tako malo
kože kakor krogla.
To je popolna notranjost
in
četudi je brezmejna, je vendar globoko
omejena.
Toda kar zadeva vidnost, je nevidna.
11
V tem ni niti trohice sedanjosti, čeprav si je težko predstavljati, kako da je brez nje.
Popolna notranjost je, notranjost točke, gostejša v sebi kakor točka sama.
III
Nikogar in ničesar ne opraska, kajti nič navzven ni ponudila, s čimer bi bilo mogoče opraskati karkoli.
882
IV
Tu sem jaz, ki spim, obkrožen z njo.
Vse je nasprotje vsega. Vendar se mu ne upira in ne zanika več
Pravi Ne le tisti, ki zna reči Da.
Toda tisti, ki zna vse,
pri Ne in Da s potrganimi listi ostane.
Nisem samo jaz, ki tukaj spim, tu je tudi moški del potomstva, katerega ime jaz nosim. V eni mojih ram prebiva moški del potomstva. V drugi rami ženski del.
In nimata že več prostora. Perje le, ki ni ga videti.
Prhutata s krili in spita
tu,
popolna notranjost,
ki se začne s seboj
in se konča s seboj
in sij noben je ne oznanja in za seboj ne pušča
repatice.
883