Januš Golec: Trojr&o gorj^. Ljudska povest o trojnem gorju slovenskih in hrvatskib pradedov. II. POGLAVJE. V letih, ko se je pripravljala zadnja kme.ka vstaja, je štela pilštajnska župnija 19 podružnih cerkev. K Pilštajnu so spadale tedaj še tudi tele fare: Kozje, Buče, Olimje, Prevorje in Zagorje. Zgorajni zgodovinski podatki nam povedo, da je bila šentmihelska nedelja na Pilštajnu, ko so obhajali farnega patrona sv. Mihaela leta 1571, izredno dobro obiskano cerkveno slavlje. To nedeljo so prihiteli verniki k slovesni službi božji iz območja vseh podružnic in se je nabralo ljudstva, da ni bila premajhna samo farna hiša božja, da celo trg. Kjub dejstvu, da sta dičila Pilštajn dva lepa ter velika grada, trška naselbina ni bila razsežna, ker tudi ni mogla biti radi ozke lege na grebenu. Pač pa je bilo v trgu nekaj prav čednih in za te- danje razmere lepih in v denarnem oziru dobro podkovanih hiš. Pilštajn je bil središče cele Bistriške doline v cerkvenem ter vsakem oziru in kar se tiče trgovanja z živino. Na zelo stare trška pilštajnske pravice nas spominja še danes pranger nad rotovžem. Po sv. maši so imeli trški ter okoliški krčmarji preko glave opravka in tudi lep zaslužek jjm je zapustila proslava farnega zaščitnika. Kmetje so jedli ter pili po gostilnah, se pogovarjali in izmonjavali med seboj novice. Ta dan se je zvedelo na Pilštajnu toliko kakor celo leto ne. Moški so prišli v svojih pogovorih o letini, živini ter sejmili kmalu na politiko o stari pravdi in so kar migali iz pekoče radovednosti z ušesi, ako je znal kateri glede tega vprašanja povedati kaj novega in kar je cikalo na škodo gospode. Šmihelska nedelja je bila dan za starega enookega Belakovega Andreja, ki je znal dražiti s svojimi novostmi ušesa in žepe radovednežev. Po vseh krčmah J« kramal s pripovedovanjem o Tabovib grozodcjstvih, ki so že obrodila javne nasilne punte med junaškimi hrvaškimi kmeti. Za Hrvati se bodo gotovo kmalu oglasili Slovenjebistričani in potem bo zavrelo med vsemi slovenskimi kmeti, ki se bodo združili z že obstoječo hrvaško puntarsko kmečko zvezo. Da so ga za te vesele in upanje na boljšo bodočnost obetajo.e novice kraetje napajali, je razumljivo samo po sebi. Kmalu popoldne se je že bil napil žolna, da je razsajal, Imel opravka s trškimi beriči in nočil v občin»kem zaporu. Do.gi Grobinov Filip iz.Bu. je pripovodoval, da je bil v Kapelah pri Brežicah na sejmu. Videl In slišal je tamkaj slepega Hrvata, ki je pripoveioval še vse nekaj bolj strašnega o grozodejstvih ter pokvarjenosti hrvaške grajske gospode nego pijani Belak. Sejmarji so pustili živino in trgovlno ter poslušali slepca, ki je strašno zgledal. Razfagal jim je, kaj so že dosegli Hrvati v borbi la staro pravdo in da bo treba tudi slovenskemu lcmetu seči po kosi ter cepcu. On ni prav razumel Vsega, kar je kri.al Hrvat, ker je bil predale. proč Tadi gneče. Ve pa, da roma slepi mož od kraja do kraja peš in da hoče celo v Gradec, kjer bo tožil fraščaka, ki ga je oslepil. Vsi so želeli, da bi bil slepi trpin danes med njimi, ko jih je toliko zbranih, da bi1 vslišali kaj in kako je v resnici s hrvaškim puntom. Takile razburljivi pomenki in še dober vin.ek sta poslušalce podkorajžila toliko, da bi bili koj pripravljeni, udariti na to vražje brezvestno in po volčje podivjano in krvolo.no gospodo. Ženski spol se ni zmenil toliko za politiko, tega je le skrbelo, lcaj bo z novo vero, v katero šunta in napeljava neznanec, ki se je vgnezdil pri cerkvi na DobležiCah. Skraja se je držal le grajskih, sedaj že lazi po kmetih. Njegovi nauki so tako bogokletni, da ne prizanaša s psovkami ne Mariji, ne svetnikom, ne sv. maši in najbolj pa blati rimskega papeža. Ljudje ga ne poslušajo radi, a iz hiše se ga ne upa nobeden pognati iz bojazni pred valpetom ter beričem. Ker mu je neki nemški Luter: sv. maša, svetnik, Marija in papež, naj mu tudi ta da desetino, saj onih od graščine mu izročenih 10 kmetov krog Sv. Trojice v Dotfležičah je priseglo, da ne bodo dali koroškemu bogokletniku niti enega žitnega zrna In niti za požirek vinskcga mošta. Proti večeru na šmihelsko nedeljo leta 1571 so bili vsi pilštanjski romarji za staro pravdo ter proti gospodi in za staro vero proti bogoskrunstvu lutrovstva! Kmalu po šmihelski nedelji je buknilo po obširni pilštajnski fari, da se mudi v Lesičnem v kovačnici oni slepi Hrvat, o katerem je znal povedati na Šmihelovo Bučan, dolgopeti Grobinov Filip. Moški, kl so bili na žegnanju na fari in so sedaj čuli, da Je mogoče videti ter slišati kmečkega mučenika iz sosedne Hrvaške, so našli koj kak poseben opravek In se podali v Lesično, kjer je že bilo Ijudi kakor ob priliki večjega romanja. Na sredini zbranih je stal, oprt z obema rokama ob palico že starejši mož, visoke, a sključene postave, obraz ves razbrazdan od zaceljenih razrezov in mesto oči dve globold — prazni jami, iz katerih so kapljale neprestano solze. Pogled na tega živega mrliča jo bil pretresljiv še za tako kamenito srce. Kmetje iz Bistriške doline so jokali, že ko so zrli žrtev plemenitažkega tolovajstva, naravnost zatulill so od bolesti ter svetega gneva, ko se je starec zravnal in povedal prosečega glasu, da je on Pavel Jurkovič iz Brdovca v hrvaškcm Zagorju in je spakedral njega krepkega moža v slepega prosjaka sin starega Franca Taha — prokleta gadina Gabrijel. Po teh uvodnih besedah je zašurnclo med poslušalci. Eden drugemu so šepetali: »Grajski kovač in Belak nista lagala. Nista vohuna, ne poturice ali izdajice, čutita z nami za staro pravdo!« Že prvi nastop trinoško ustvarjenega slepca je preokrenil ljudsko nevoljo ter nezaupljivost v Pavla v navdušeno ljubezen in trdno zaupanje. Baš ta mož nam bo pomagal in nas vodil do nam ugrabljenih pravic. Pavel Šterc je že bil junak dneva, ko je nadaljeval zravnani slepec svojo žalostno povest. Počasi, premišljeno, brez običajnih zagorskih kletvic je razložil, za kaj praV za prav je prišlo v njegovem rojstnem kraju do kraečkega punta. Iz ust očividca so zvedeli kmetje, da je gospodovala v Susedgradu in Dolnji Stubici priljubljena rodbina Heningov, ki je izumrla v moškem kolenu že leta 1502. Pozneje so si prisvajali obsežna posetva sestre zadnjega Heninjfa, njihovi mož- je, sinovi in vnuki. Rodilo se je vprašanje., ali ima pravico do Susedgrada žensko potomstvo, ali pa podeljuje po starem zakonu kralj svobodno posestva, katerih gospodarji so izumrli v moškem kolenu. Po dolgoletnih pravdah je rešil kralj Ferdinand leta 1559. vprašanje tako, da je podelil polovico Susedgrada in Dolnje Stubice štajerskemu plemiču Andreju Teuffenbachu, ki je prejel po svoji materi Katarinri ime Hening; drugo polovico pa ogrskemu bogatašu ter veljaku Andreju Batori, ki je tudi bil po svoji materi potomec Heningovcev. Še istega leta je zastavil Andrcj Teuffenbach —Hening svojo polovico posestva v Stubici mfedvedgradskemu vlastelinu Ambrožu Gregorijancu, polovico Susedgrada pa deloma Andreju Batoriju, deloma svoji ženi Uršuli Meknitzer. Leta 1563.-je umrl Teuffenbach brez moškega naslcdstva. Preživela ga je žena Uršula Meknitzer s štirimi hčerami, katerim je bil glavni zaščitnik in pomočnik Ambrož Gregorijanec v Stubici in Medvedgradu. Andrej Batori, solastnik Susedgrada, ni bil nikdar na Hrvaškem, ker je bil na Ogrskem kraljevi sodnik. Radi tega je prodal 1.1564. vse svojc pravice na Susedgradu in Stubici za 50.000 goldinarjev Francu Tahu, poveljniku konjice v Kaniži. V slutnji, da prodaja ne bo po volji Uršuli Meknitzer in njenim hčeram, je dal upeIjati novega kupca v posest proti običajem nenadoma in ponači brez vednosti sosedov. To nenavadno postopanje je silno vznemirilo vdovo Uršulo, njenc sorodnike in prijatelje. Proglasili so Franca Taha za vrinjenca, ki se je utihotapil med nje, in vložili ugovor proti prodaji in naeinu vpeIjevanja. Tahi se ni umaknil kar tako, ker ima kot star bojevnik vplivne sorodnike in pokrovitelje. Po brezuspešnih ugovorih se je razvila med njimi in vdovo Uršulo strašna borba za gospodstvo na Susedgradu. Skoraj vsa zapadna Slavonija se je razdvojila na dva tabora. Na Tahovi strani so bili: ban Erdedi, mogočni rodbini Alapičev in Keglevičev. Z Uršulo in njenim sorodstvom (Ileningovci) so potegnili Ambrož Gregorijanec s svojim sinom Štefanom, Sekelji v Krapini in še knez Nikola Zrinski. In kakor velikaši se je razdvojilo tudi nižje plemstvo na Tahijevce in Heningovce. (Dalje sledi.)