GLASBA
GLASBENA ŽETEV V ZIMSKIH MESECIH
Kar zadeva število prireditev, njihovo pestrost in problematičnost, nima najbrž letošnja glasbena sezona tekmeca med vsemi dosedanjimi. V štirih mesecih — od decembra do konca marca — se je zvrstilo nič manj kot osemnajst simfoničnih koncertov, trinajst komornih prireditev, en zborovski in dva vokalno-instrumentalna koncerta. Poleg teh štiriintrideset koncertov pa nam je seveda ušlo še marsikaj na oko manj pomembnega, a včasih prav kvalitetnega: razne produkcije, mladinski koncerti, prireditve prosvetnih društev in podobno. Torej skoraj vsake tri dni kakšna glasbena prireditev v Ljubljani. S tem povprečjem sicer ne dosezamo velikih glasbenih središč v tujini, kakor so Pariz, London, Dunaj, vendar mislim, da smo že s to številko nekoliko pretiravali. Naš trg kratko malo ne more konsumirati vsega, kar mu nudimo. Tu je vrsta objektivnih težav, med katerimi je seveda na prvem mestu pomanjkanje vsakršne koordinirane glasbenokulturne politike. Nadalje je tu vrsta res odličnih domačih umetnikov, ki skoraj morajo vsako leto zagledati luč koncertnega odra (pri nekaterih se število nastopov že rahlo pretirava — in to na škodo njih samih), da ne govorimo o vsakoletnih nastopih tujih umetnikov (ki nas pa dostikrat razočarajo — v tem primeru zadoščamo pač samo preveč razvitemu snobizmu pri nas).
Poziv, ki ga je svet za kulturo in prosveto že naslovil na prizadete organizatorje koncertov (za enkrat brezuspešno), bi veljalo v prihodnji sezoni le uveljaviti: koordinirano načrtovanje glasbenih prireditev tako v terminskem pogledu kot tudi v izbiri nastopajočih umetnikov, še bolj pa programa samega, ki kaže sedaj pač samo igro naključja.
Niti kratko odmerjeni prostori niti namen same revije mi zatorej ne dopuščata izčrpno poročati o vsaki prireditvi posebej, marveč bom skušal izluščiti iz tega niza glasbenih dobrin tisto, kar smatram za pomembnejše v razvoju naše glasbene kulture.
V vrsti koncertov Slovenske filharmonije — kd še vedno velja za najpomembnejšega prireditelja koncertov pri nas — bi omenil tiste, ki so bodisi zaradi zanimivega programa ali pa izrednega reproduktivnega dosežka vzbudili pozornost občinstva in strokovnjakov. Nastop beograjskega dirigenta Oskarja Danona (7. decembra) nam bo ostal v prijetnem spominu zaradi izredno vitalnega muziciranja in posrečenega sporeda. Diuertimento srbskega skladatelja Dušana Radiča sodi v vrsto tistih del, ki jih lahko s ponosom pokažemo tudi
470
t tujini: samoniklo v oblikovanju in zvoku (godalni orkester, vibrafon in tolkala!), obenem pa tudi dovolj sodobno v uporabi sredstev. Zal so podobne priložnosti za spoznavanje literature ostalih jugoslovanskih narodov enake ničli, razen nekaj izjemnih primerov. Prav tako se godi najbrž tudi slovenskim delom drugod po svetu. Iz te zagate si žal ne znamo pomagati, čeprav to najbrž ni povsem nerešljiv problem — le načeti ga bomo morali sami. Hindemithor Koncert za štiri pihala, harfo in orkester je bil prijetna novost našega sporeda. Zal je mojstru v zadnjem stavku zmanjkalo idej, sicer bi delo lahko uvrstili med njegova boljša dela. Beethovnovo Eroico so sicer mnogi po koncertu odklonili, a neugnani polet dirigentove interpretacije je odtehtal vse »nestilnet nasilnosti zoper starega mojstra.
Kmalu zatem je gostoval v Ljubljani violončelist svetovnega slovesa Msti-slav Rostropovič, ki ga ne bomo kmalu pozabili. Schumannov Koncert za čelo in orkester (le zakaj se ga lotevajo tako redko!) je zazvenel pod njegovimi prsti enkratno. Koncert je prinesel tudi prvo izvedbo domačega dela — Monologe Alojza Srebotnjaka. O delu sem pisal obširneje na posebnem mestu. Novost je bila tudi izvedba Čajkovskega programske simfonije Manfred — kljub odlični izvedbi (dirigent Leskovic) smo bili bolj priče »kinotečne« predstave sicer zaprašenega dela, ki le redko zaide na sporede simfoničnih koncertov (14. dec).
Janigrov koncert z orkestrom Slovenske filharmonije je imel veliko vrednost predvsem zaradi odlične izvedbe Mozartovega Violinskega koncerta z našim Igorjem Ozimom. Spored sta dopolnjevali 2. suita za godala Marijana Lipovška — že klasično delo naše domače literature — in 4. simfonija Čajkovskega (28. decembra).
Prijetno nas je presenetil gost iz Romunije — dirigent Mircea Basarab. In to predvsem v skladbi Rogalskega Trije romunski plesi. To je živa in odlično instrumentirana folklora, ki kljub preprostosti vzdrži tudi strožji kriterij; popularno delo v najboljšem pomenu besede. Franckova Simfonija je pri nas pogostoma (če ne celo prepogostoma) na sporedu simfoničnih koncertov. Basa-rabova izvedba ni bila kljub temu prav nič dolgočasna. Dubravka Tomšič je z izvedbo Beethovnovega 5. koncerta zopet potrdila svoj veliki sloves (12. januarja).
Izreden užitek nam je pripravil dirigent Samo Hubad na vokalno-instrumentalnem koncertu 4. februarja z deli Bacha (4. brandenburški koncert z odličnimi solisti Skerlakom, Čampo in RuplomJ, Merkuja (kantata Maria Far-rar z baritonistom Samom Smerkoljem), Debussvja (Nocturni) in Tadeusza Bairda. Posebno slednji — mladi poljski skladatelj, ki v poslednjem času uživa svetoven sloves s svojimi avantgardnimi, a iskrenimi deli — je v kantati Egzorta — Svarilo prepričal z izrednimi vzdušji, ki svare pred uničenjem sveta. Mojstrska interpretacija (mešani zbor SF, recitator Saša Miklavc) je to dokaj zahtevno delo približala poslušalcem tako, da bi ga dirigent lahko celo ponovil. Sodobna glasba — in to tista zares kvalitetna — ima v našem mestu že precej iskrenih prijateljev.
Zagrebška filharmonija je 8. februarja že drugič v letošnji sezoni gostovala ˇ Ljubljani s svojim stalnim dirigentom Milanom Horvatom. V uvodni točki smo slišali prazno, dolgovezno, a mojstrsko instrumentirano simfonično pesnitev Borisa Papandopula  Obnova.  Naš  mladi pianist  Aci Bertoncelj  je z  mnogo
471
smisla izvajal Ravelov Klavirski koncert d G-duru. Beethovnova Peta simfonija pa je lepo zaključila uspešno gostovanje tega renomiranega ansambla.
Dne 22. februarja se je predstavil prvič za dirigentskim pultom naš vodilni flavtist Boris Čampa, ki letos deluje kot dirigent-asistent našega filharmonič-nega orkestra. Čeprav brez potrebne rutine, je vodil koncert izredno zanesljivo. Mozartova Simfonija d g-molu je bila višek večera, ki je obsegal tudi prvo ljubljansko izvedbo Stravinskega Simfonije za pihala —¦ dela, ki zasluži vsekakor več pozornosti, Bachov Koncert za violino o E-duru z odličnim Dejanom Bravničarjem in malce deplasirano Straussovo Serenado za pihala.
Najbolj problematičen koncert sezone — pravzaprav po nepotrebnem — je bil Večer orkestralnih skladb v organizaciji skupine Pro musica viva, 1. marca. Poleg petih domačih praizvedb (že to je velik moralni uspeh koncerta!) smo slišali še dve izredno zanimivi deli — obe prvič v Jugoslaviji: Krzvsztofa Pendereckega Žalostinko žrtvam Hirošime (ki jo nekateri kritiki žal napačno obravnavajo kot skladbo konstrukcij in matematičnega (!?) kompozicijskega postopka) in Hansa Wernerja Henzeja Štiri poeme. Težave pri študiju in nerazumevanje odkrivajo žalostno dejstvo provincialne zaostalosti. V svetu takšne skladbe (z izjemo Pendereckega) izvajajo z dokajšnjo rutino in zato tudi z drugačnim odnosom do sodobnejše zvočne materije. Mislim, da ni naš namen, da bi se specializirali za izvedbe del izpred sto in več let in se tako izpremenili v muzejsko društvo s slabimi živci. Ce bi pa znali v koncertno sezono vključiti takšna dela skladno med ostali repertoar, pa seveda ne bi prišlo do podobnih spotikanj in slabe volje med izvajalci. Koncert je bil zaradi svoje revolucionarna vsebine in informativnega značaja dogodek posebne vrste.
Armenski dirigent Ogan Durjan nam je predstavil Prokof jeva 3. simfonijo, ki jo Vzhod odkriva šele po Stalinovi smrti, Zahod pa jo je laskavo ocenil že pred drugo svetovno vojno. Delo nam kaže Prokofjeva s povsem druge plati, kot pa so nam ga vsiljevali doslej. Močna dramatična sila in emotivnost prav ekspresionističnega značaja sta lepo dopolnilo njegovemu humorju in dobrodušnosti. Pri oceni tega dela soi se nekateri kritiki držali vse preveč preizkušenih šablon in »dobrega okusa«. Simfonija ni samo tisto, kar o njej lahko prečitamo v leksikonih. Razvoj je med tem časom tudi opravil svoje. Veličasten uspeh dela pri publiki priča tudi nekaj malega o tem. Armensko skladbo bi dirigent sicer lahko opustil v prid kakšni boljši skladbi, Beethovnov Violinski koncert (solist Dejan Bravničar) je pa spremljal osupljivo slabo (8. marca).
Dne 15. marca je bil v gosteh svetovno znani Trio di Trieste. Žal Beethovnov Trojni koncert ni delo, s katerim bi mojstri lahko potrdili svoj sloves. Samostojen recital bi nam nudil v tem pogledu lahko marsikaj več. Koncert z dirigentom Samom Hubadom je pričel z ljubljansko praizvedbo Merkujeve Glasbe za godala. Delo je pisano v zvoku sodobno, v fakturi pa dovolj enostavno. Kljub kvalitetni izvedbi, občinstvo temu delu ni znalo prisluhniti. Mu-sorgskega Slike z razstave (v instrumentaciji Mauricea Ravela) so bile vedno slaba točka našega orkestra. Tudi letos, ko je orkester očitno napredoval, ni šlo vse po sreči in tako moramo čakati na prihodnjo izvedbo, da bi se lahko otresli že kar tradicionalne averzije do tega dela.
Bogo Leskovic je 29. marca predstavil novo verzijo Stibiljeve Simfonije iVrtinca in slavčekz, ki sedaj, ko je skrajšana, deluje bolj strnjeno, a še vedno zaradi uporabe zelo heterogenih kompozicijskih sredstev, precej neenotno. Solist
472
Jbrg Demus je izvajal dve manj znani deli: Bachov Koncert d d-molu in Mozartov Koncert d B-duru. To šteje že za kar hraber poizkus, saj kljub priznanosti njunih avtorjev to nista deli, ki bi osvajali publiko. Debussyjevo Morje je vselej odkritje: kakšno mojstrstvo orkestralne palete, melodičnih domislic in veličastne gradnje. Stravinski ni rekel zaman, da se vsi sodobni skladatelji uče pri Debussvju.
Vrsta koncertov atraktivnega značaja nam je predstavila mlade soliste — Feller, Klopčič, Trbojevič, Novšaka, Jarc, Rovan, Rupel, Markovic, Bučar — ki so segli po preizkušenih koncertnih delih, da bi dokazali svojo zrelost in talent. Domala šolski značaj takšnih virtuoznih parad bi lahko izpremenili v zanimive prireditve, če bi mladi umetniki pokazali več zanimanja za manj znana in sodobnejša dela.
Programske težave smo opažali tudi na koncertih RTV Ljubljana: Elgar-jev Koncert za violončelo. Wieniawskega Violinski koncert, Verdijevi Plesi iz Macbetha — vse to bi našemu občinstvu lahko prihranili. Za zgled lahko postavimo edinole gostovanje komornega orkestra RTV Zagreb, ki je pod vodstvom Pavla Dešpalja in s tenoristom Mitjo Gregoračem izvajal dela Hindemitha, Brittna, Kreka in Stravinskega — pogumno in z lepim uspehom. Poleg tega koncerta bi omenil še izvedbo Kodalvjevega Hary Janoša (dirigent Uroš Pre-voršek), vse ostalo pa je bilo pod povprečjem — najbolj pa koncert pod vodstvom Mladena Jagušta, ki je še enkrat razkril vse šibke točke radijskega orkestra.
Več sreče je imela RTV Ljubljana s komornimi koncerti, od katerih lahko koncert z deli Janačka in Novaka služi prav kot zgled za stilno programiranje. Operni koncert (dirigent Dimitrij Zebre) pa je bil bolj revija slabega okusa in podpovprečnih interpretacij naših sicer renomiranih pevcev.
Koncertna direkcija je priredila tudi en orkestralni koncert z gosti iz Versaillesa. Izredno muziciranje in dve zanimivi sodobni deli (A. Weber in Roussel) nam bodo ostali v lepem spominu. Vrsta solistov pa je prinašala bolj aH manj standardni program, ki kaže le nekaj več naklonjenosti do Prokofjeva, čigar dela počasi prehajajo v železni repertoar velikih virtuozov. Omenil bi nekaj izrednih izvedb: Bele Bartoka Sonato za šolo violino in Prokofjeva 2. violinsko sonato z Viktorjem Pikaiznom, Beethovnovo Sonato v C-molu z Ozimom in Lipovškom, izrednega Ravela (Sonatina in Scarbo) v izvedbi Acija Bertonclja, fino stilno petje črnske sopranistke Martine Arrovo, predvsem pa muziciranje kvarteta La Salle. Njihov koncert je bil vsekakor višek komorne sezone (Berg —Kvartet op. 3 — in Ravel). Takšne izvedbe so na našem koncertnem odru prava redkost.
Domači solisti — Dubravka Tomšič, Ciril Škerjanc, Ranko Tudor — muzi-cirajo z mnogo smisla, a v programih še vedno preveč po vzoru velikih zvezd. Dvomim, da je to najboljša pot k priznanju in formiranju njihovih 'umetniških osebnosti. Parada tradicionalne glasbe sta bila tudi koncerta Uninskega in Gabosa. Odlična izvedba — a kaj, ko vsa ta dela poznamo že iz neštetih izvedb. Občinstvo lahko samo ugiba, kako je kakšen umetnik tisti dan razpoložen za Beethovna, Chopina ali Debussvja. Česa drugega pač ne more pričakovati.
Redke zborovske prireditve pričajo o upadu zanimanja za to zvrst glasbene kulture pri nas: a cappella koncert zbora Slovenske filharmonije (dirigent Janez Bole) je nudil poleg odličnih del renesančne šole tudi nekaj novosti, ki
473
kažejo pravilno pot tega ansambla. Veličastni Handlov oratorij Izrael d Egiptu pa nam je predstavila akademija za glasbo iz Beograda. Vsekakor prijetna osvežitev v našem repertoarju.
Se nekaj mesecev in lahko bomo potegnili črto pod seznam letos izvajanih skladb na koncertih v Ljubljani. Zanimiva primerjava nam bo pokazala vse slabosti nenačrtnega programiranja in tistih nekaj redkih izjemnih prebliskov, ki še ohranjajo našo glasbeno sezono v mejah zanimivosti.
Ivo  Petrič
474